g e o g r a f s k i o b z o r n i k28 poročilo etničnem ozemlju, danes v njem živi mnogo Beneških Slovencev. V njem imajo svoj sedež številne slovenske inštitucije v Videmski pokrajini, kot so Kulturno društvo Ivan Trinko ter ča- snika Novi Matajur in Dom. Vsako leto se v dvorani tamkajšnjega gle- dališča Ristori ob Dnevu emigranta srečujejo številni beneški izseljenci, ki jih je nuja po preživetju raztepla po vsem svetu. Izraz “Nadiške doline” označuje ob- močje gorvodno ob reki Nadiži med zaselkom Muost (Ponte San Quirino, Puint), ki leži ob cesti med Čedadom in Špetrom in državno mejo s Slovenijo. To so pahljačasto razpo- rejene doline rek Aborne, Arbeča, Kozce, Reke ter Nadiže, v katero se izlivajo vsi navedeni vodotoki. V Nadiških dolinah so bile v obdo- bju vladavine Beneške Republike, ko Beneška Slovenija 1 - Čedad in dolina Nadiže 6. marec 2010; strokovni vodja: uni. dipl. geog. Andrej Bandelj. Čedad (Cividale del Friuli, furlansko Cividat - zemljepisno ime izhaja iz be- sede Civitas, kar pomeni mesto) se je razvil iz prvotne rimske vojaške po- stojanke Forum Iulii, ki je dobila ime po Juliju Cezarju. V 7. in 8. st. je bil prestolnica Langobardskega vojvod- stva. Čedad je znan po številnih kul- turnozgodovinskih spomenikih med katerimi izstopajo keltski ipogej, lan- gobardski tempelj, mestna hiša iz ob- dobja Beneške republike in mestna stolnica. Mesto je imelo že od nek- daj vlogo najbližjega urbanega sredi- šča za hribovito območje Nadiških dolin, poseljeno z Beneškimi Slovenci, ki Čedad imenujejo “Staro mesto”. Kljub temu, da leži na furlanskem so Beneški Slovenci uživali široko av- tonomijo, izoblikovane tri upravne ravni. Najnižja lokalna raven upravlja- nja, ki so jo skupaj sestavljale po dve ali tri vasi, se je imenovala sosednja. Izraz izhaja iz pojma "sedeti skupaj" in je predstavljal nekakšno krajevno skupnost. Upravna raven višjega reda je bila velika sosednja oz. banka ali okraj. Izraz banka izhaja iz poimeno- vanja posebne mize oz. kamnite la- štre, običajno pri lipi, okoli katere so sedeli in razpravljali predstavni- ki več sosedenj. V Nadiških dolinah sta bili dve banki oz. okraja. Prva je bila Landarska banka, imenovana po naselju Landar (Antro) ali Nadiški okraj, druga pa Merska banka, ime- novana po naselju Miersa (Merso) ali Podutanski okraj, imenovan po nase- lju Podutana (San Leonardo). Tretja in s tem najvišja raven lokalne samo- uprave je bil arengo ali veliki sosvet oz. velika sosednja Nadiških dolin. Predstavniki obeh bank so se enkrat letno zbrali pri cerkvici sv. Kvirina v Špetru. V zameno za avtonomi- jo so Beneški Slovenci branili mejo za Beneško republiko, še posebno pa pet prehodov iz Soške in Idrijske doline: Štupca, Livek, Solarji, Britof in Klinac. Centralna oblast v Benetkah je avtonomijo Nadiških Beneških Slovencev branila tudi pred mestom Čedad. Danes je Špeter za Beneške Slovence kot centralni kraj še poseb- no pomemben zato, ker je tam dvo- jezična šola. V steni nad vasjo Landar leži zna- menita Landarska jama, v kateri je ena redkih podzemnih cerkva na Slovenskem. V naselju Bijače (Biacis) pod Landarsko jamo je pred vho- dom v cerkev sv. Jakoba ohranjena landarska laštra oz. banka. V Bijačah Spomladanske ekskurzije Ljubljanskega geografskega društva v letu 2010 Strokovni vodja ekskurzije Andrej Bandelj med razlago pred cerkvico sv. Kvirina v Špetru (foto: Primož Pipan). 29 poročilo se je rodil duhovnik Paskval Gujon, ki je bil ključna osebnost v ohranjanju slovenstva v krajih pod Matajurjem v obdobju po drugi svetovni vojni. Njegovo pred kratkim sklenjeno ži- vljenjsko pot opisuje knjiga z naslo- vom Paskval Gujon, očak z Matajurja, ki je izšla ob stoletnici njegovega roj- stva leta 2009. Na območju Nadiških dolin je vre- dna obiska tudi vas Ščigla (Cicigolis), katere središče vasi na desnem bregu Nadiže je lep primer popotresne ob- nove starih hiš po furlanskem potre- su leta 1976. Beneška Slovenija 2 - vzhodne Nadiške doline 10. april 2010; strokovni vodja uni. dipl. geog. Andrej Bandelj. Stara gora (Castelmonte) nad Čedadom je za Beneške Slovence sveta gora, kot je Barbana za Goričane in sv. Višarje za Slovence. Stara gora je skupaj s Sveto goro nad Novo Gorico in Marijinem Celjem na Ligu nad Kanalom del Povezovalne poti treh svetišč. Obdobje po drugi svetovni vojni je bilo v narodnostnem smislu za Benečane še težje kot pred vojno, saj je na območju Benečije delova- la skrivna paravojaška organizacija Gladio, katere naloga je bilo vzdrževa- nje stalne napetosti med tamkajšnjimi prebivalci. Pritisk je bil tako velik, da je bilo prvo beneškoslovensko dru- štvo, ki nosi ime po Ivanu Trinku in ima danes sedež v Čedadu, leta 1954 ustanovljeno v Vidmu, daleč stran od območja Nadiških dolin. Prvo bene- škoslovensko društvo na “teritoriju” je bilo ustanovljeno šele leta 1969 in sicer kulturno društvo Rečan, ki de- luje na območju vzhodnih Nadiških dolin. Njegov ustanovitelj in do ne- davnega dolgoletni predsednik Aldo Klodič je bil leta 1968 tudi sousta- novitelj Zveze beneških izseljencev v švicarskih Orbah. Za razliko od vsakoletnega spomin- skega prirejanja arenga pri Škvirinu v Špetru, so si Beneški Slovenci za svoja letna srečanja v obdobju po drugi sve- tovni vojni izbrali območje Kamenice pri Dolenjem Tarbiju. Tamkajšnjo loka- cijo so za srečanja izbrali zaradi njene prostranosti in širnega razgleda na Nadiške doline. 10. avgusta 1975 so tam postavili spomenik v obliki skale z napisoma v slovenščini in italijan- ščini: “Tle se vsako lieto ponavlja- jo sosiednje s katerimi so se Beneški Slovenci avtonomno upravljali skozi 1000 liet”, “Qui ogni anno si rin- nova l’arengo col quale gli Sloveni della Benečija si auto-governarono per 1000 anni”. Dogodki povezani s Kamenico odražajo vso tragiko “te- mnih let Benečije” po drugi svetov- ni vojni. Nasprotniki množičnega jav- nega izkazovanja slovenske identite- te so tamkajšnja srečanja omejeva- li na vse mogoče neformalne načine, Poškodovano spominsko obeležje Beneških Slovencev na Kamenici pri Dolenjem Tarbiju (foto: Primož Pipan). g e o g r a f s k i o b z o r n i k30 poročilo med drugim tudi s podiranjem dre- ves ter trosenjem žebljev na cesto do Kamenice na dan prireditve. Napis na skali so neznanci nekajkrat prebarvali z rdečo barvo, vendar so ga Benečani vedno očistili. Naposled so neznani storilci napis na kamnu poškodovali do nerazpoznavnosti. Po tem so se Benečani odločili, da nastalega stanja ne bodo popravljali, tako da danes na Kamenici stoji skala, katere poškodo- van napis spominja na “temna leta Benečije”. Današnje mlade genera- cije Benečanov se zbirajo na manj- ših in bolj tematsko obarvanih sreča- njih, kot so bila tista na Kamenici. Eno izmed takšnih je tudi vsakoletni pev- ski festival “Senjam beneške pesmi” na Liesi v rečanski dolini. Greben Kolovrata je bil v obdobju po vojni območje napetosti med Italijo in Jugoslavijo, saj je jugoslovanska stran v nasprotju s pariško mirovno pogod- ba zasedla cesto med Livkom in se- dlom Solarji na zahodni strani njego- vega grebena. Konflikt je bil rešen šele leta 1975 z Osimskimi sporazumi Beneška Slovenija 3 - pohod po južnih pobočjih Matajurja 22. maj 2010; strokovni vodja uni. dipl. geog. Andrej Bandelj. Tarčmun (Tercimonte) je rojstni kraj Ivana Trinka (1863-1954), duhovnika, filozofa, prevajalca, narodnega budite- lja in avtorja številnih opisov Beneške Slovenije. Kljub temu, da je večino ži- vljenja preživel v Vidmu, je ostal ne- ločljivo povezan s svojimi Benečani. Zaradi njegove simbolne vloge je bilo na njegovi pogrebni slovesnosti v Tarčmunu prisotnih več policistov in agentov, kot pa samih vaščanov. Matajur (Montemaggiore) na 955 m je najvišje ležeče naselje v nadiški Beneški Sloveniji. Matajurska fara je še edina v širši okolici, kjer maše v celoti potekajo v slovenščini. V ostalih krajih nadiške Beneške Slovenije z iz- jemo kakšnega berila ali pesmi, maše potekajo v italijanščini. Glavni razlog, da se je slovenska be- seda v Matajurju obdržala do danes, je v njegovi odročnosti, saj je nase- lje dobilo cestno povezavo z dolino šele leta 1958. V času po letu 1991, ko je tu še župnikoval Paskval Gujon, so karabinjerji na podlagi anonimne prijave brez naloga in prič poškodo- vali tamkajšnjo cerkev, iščoč skrito orožje, ki naj bi ga v njej imela skriv- na organizacija Rdeči Gladio, neka- kšna fantomska povezava med slo- venskimi duhovniki in komunisti. To je bilo za Gujonovega naslednika Boža Zuanello povod, da se je lotil Pogled z vrha Matajurja na zahod proti Miji, Ljubiji, Breginjskemu kotu, Terski Beneški Sloveniji ter grebenoma Breginjskega Stola in Muzcev (foto: Primož Pipan). 31 poročilo temeljitega raziskovanja. V arhivih v Vidmu je pridobil gradivo, na podlagi katerega je napisal knjigo z naslovom Temna leta Benečije. Knjiga govori o načrtnih pritiskih na Beneške Slovence s strani skrivne pa- ravojaške organizacije Gladio, ki je v obdobju po drugi svetovni vojni de- lovala v okviru Nato pakta in prega- njala vse, kar je bilo povezano s slo- venskim jezikom in kulturo. Zaradi knjige je bil Zuanella s kolegom Marinom Qualizzo obtožen obreko- vanja. Ime 1641 m visoke gore Matajur iz- haja iz rimskih časov, izraz Mons Majur je pomenil "glavna gora". Zanimivo je, da tudi Italijani v za- dnjem obdobju raje kot italijansko ime Montemaggiore uporabljajo slo- vensko zemljepisno ime Matajur. Na njegovem vrhu je zmagoslaven za- ključek svoje delovne naloge pred prebojem pri Kobaridu doživel Ervin Rommel. Idrija z okolico 12. junij 2010; strokovni vodja Anton Zelenc, inž. strojništva, Mestni muzej Idrija. Idrijski rudnik živega srebra je skozi stoletja svojega delovanja močno preobrazil površje tamkajšnjega ob- močja. Sledovi njegovega delovanja so ob današnjemu pogrezanju po- vršja in povečani koncentraciji žive- ga srebra v porečju Idrijce vidni tudi na številnih vodotokih v širši okoli- ci Idrije. Že konec 16. st. so reko Idrijco nad Divjim jezerom zajezili in za pogon kamšti v centru Idrije izdelali 3,5 km dolg kanal, imenovan Rake. Kamšt, beseda izhaja iz nemške besede Wasserkunst, je črpalka na vodni pogon za črpanje jamske vode. Pogonsko vodno kolo s premerom 13,6 m je največje tovrstno ohra- njeno leseno vodno kolo v Evropi. Kamšt je delovala od 1790. do 1948. leta. Pogonsko vodno kolo se je zavr- telo 4 do 5 krat v minuti, zmogljivost črpalk je bila okrog 300 litrov jamske vode v minuti iz globine 283 m. Idrijski rudnik živega srebra je v vsem obdobju svojega delovanja potrebo- val ogromne količine lesa za jamsko podporje, kurjenje žgalniških peči in parnih kotlov, pridobivanje oglja, gradnjo objektov in naprav, izdelavo orodja ter ogrevanje stanovanj. Za transport lesa do začetka 20. st. ni bilo ustreznih gozdnih cest in prevo- znih sredstev, zato je bil najprimer- nejši način plavljenje lesa po narav- nih vodnih poteh. Za ta namen so v ozkih dolinah vodotokov v oko- lici Idrije zgradili številne vodne za- pornice oz. klavže. Sprva, od konca 16. st., so bile lesene, v drugi polo- vici 18. st. pa so po načrtih doma- čega kartografa in umetnika Jožefa Mraka zgradili kamnite. Klavže so svojo vlogo zajezovanja vode za pla- vljenje lesa v dolino opravljale do velike povodnji leta 1926, ki je po- drla grablje - leseno lovilno pregra- do, v Idriji in Spodnji Idriji. V zadnjih letih so bile razen klavž na reki Zali obnovljene vse klavže: Putrihove in Belčne oz. Brusove klavže na reki Belci, klavže na Idrijci in Ovčjaške klavže na Kanomljici oz. njenemu pritoku Klavžarici. Slednje so tudi edine, ki ponovno služijo svojemu prvotnemu namenu, saj akumulira- jo vodo, ki jo danes uporabljajo za pogon turbine male HE Klavžarica. Več o klavžah si lahko preberete na prototipnem spletnem por ta- lu naravne in kulturne dediščine na Slovenskem po imenu Dedi (http:// dedi.hruska.si/dediscina/271-bruso- ve-klavze). Vabljeni, da se nam na prihodnjih ek- skurzijah pridružite tudi Vi. Fotografije z ekskurzij si lahko ogledate na: http://www.lgd-geografi.si. Primož Pipan Strokovni vodja ekskurzije Anton Zelenc z nekaterimi udeleženci med razlago pri informacijskem panoju ob Kanomeljskih klavžah (foto: Primož Pipan).