Materini jezik v Ijudski šoli. (Konec.) Učitelj naj že pri pervib vajah pri branji učencem kaže spol in število, toda brez vsega mehaničnega slovničnega razlagaiija. Kedar učenci bero v abecedniku vajo n: ,,on, ona, ono", naj jim učitelj koj kaže, da on pomenja njega — moškega ali moško osebo, ona njo ali žensko osebo, ono pa ne kaže na tanko ne njega, ne nje, temuč taka bitja, kterih spola prav za prav še ne porajtamo ali ne čislamo, n. pr. dete jagnje, kljuse . . . Tu naj se učenci vadijo v raznem govorjenji spol teh zaimkov rabiti, n. pr.: brat bere, sestra piše, dete spi. Ktero iz med besedi on, ona, ono, bodeš rabil namesto brat, sestra, dete? Ce berem ,,one", ,,une ni", koga si tukaj mislim, njega ali njo? če beremo: nimamo ura", ali govorimo tu samo od sebe moških, ali samo od sebe 10« ženskih oseb? Na koliko oseb ali rečf mislinio, če pravimo oni, une? če pravimo: ,,nima uma", ali mislimo tu na kako posebno moško ali žensko osebo? če pravim: ,,umemo", od koliko oseb tu govorim? Povej besedo ,,umem" v združbi z on, ona, ono! (on ume, ona ume, ono ume). Eavno tako tudi besedo ,,imam"! (on ima, ona ima, ono ima). Povej to od več oseb ali reči! (mi imamo, oni imajo, one imajo, oni imajo). Tako naj učitelj pri vseh pervib vajah skozi in skozi vadi učence spola in števila, in pervič nič drugega iz slovnice. Ko učenci že dobro razumejo spol in število, naj se učitelj pri ponavljanji pri branji teh vaj prestopi na drugo slovnično stopnjo. Nobena reč v šoli ne škoduje naučenju toliko, kakor če učitelj hoče učencem vse na e n m a h v glavo vbiti. S tem, ker hoče in ineni učitelj učencem mnogo povedati, jim naj večkrat n i č ne dopove. Učitelj ne sme nikoli delati brez načerta. Pri vseh vajah pri branji si mora že popred zaznamovati, kaj hoče učencem v slovnici povedati, kaj na tej, kaj na uni stopnji izpustiti i. t. d. Pred vsem tedaj naj si učitelj pri jezikovem uku prizadeva, da učenci prav mislijo. Vaje v naravnem mišljenji segajo vedno globokeje v slovnico. Učenec vadi se pravih zaumenov, poznava v stavku osebek iu povedek, potem učf se stavke združevati in kako misel v vsej celoti izraziti, in vse to po tankih slovničnih vodilih. Kedar slovnico razume, vadi se tudi stavke razdelovati, t. j. od vsake besedice in o vsem kaj povedati. Take vaje razširjajo se na daleko in široko, in dajejo za vsa šolska leta dovolj gradiva. V zatetku je nauk v jeziku samo v tem, da učenec kaj pripoveduje, k čimur ga silijo vprašanja ali lastni nagib, a kmali pride učenec na drugo stopinjo t. j. tje, kjer je radoveden, ukaželjen, ter hoče vedno vse izvedeti. Izcimijo se tedaj pripovedke, prošnje in velevni izrazi in tako razni govori. Mali učenci malokdaj kaj vprašajo, in še komaj vprašanja razumejo; toda od dne do dne razvijajo se jim misli in čutila, in v tej meri postaja jim tudi jezik določneji, pravilneji in natančneji. Nauk v jeziku pa še dalje sega, ter ogreva celo človeško serce in nravnost, kajti uin mora ravnati se po vodilih resnice, ktera je ogledalo dobrega značaja. Pri tem pa ima učitelj zopet sveto nalogo, da učence vestno vadi po pravi poti mišljenja. Učenci ne smejo nikoli govoriti kaj, kar ne razumejo. Vnanja stvar pri kaki reči je perva, potem še le notranja. Učitelj naj tedaj učence vadi, da svoje znotranje misli t. j. čutila vredujejo po vnanjih zaumenib in da tako to, kar čutijo znotraj, tudi z besedami ruorejo izrazovati. človek, ki nima daru, da bi mogel svoje misli in čntila prav izrazovati, je le na pol oniikan, akoravno veliko ve; kaj mu pomaga, če s svojimi vednostimi ne more teržiti? Vse to tedaj naj mislečaga učitelja vodi pri jezikovem nauku. pr