NEODVISNO GLASILO ŽELEZNIČARJEV, UPOKOJENCEV IN TRANSPORTNEGA OSOBJA
Naprej, na delo in v volilni boj!
Volitve v Narodno skupščino so razpisane. Udeležba pri teh volitvah je združena z zelo velikimi težko-čami, ki jih je treba premagati.
Toda udeležba pri volitvah je pot,
po kateri moremo doseči spremembo naših notranjih političnih odno-šajev in spremembo dosedanje državne gospodarske, socialne, finančne in kulturne politike.
Delavci in nameščenci so se v svojih najširših množicah zavedli tega, da so samo radi svojega slabotnega vpliva na državno politiko ostali popolnoma zapuščeni in nepreskrbljeni v strahoviti gospodarski krizi, brez brezposelnega zavarovanja, prepuščeni zniževanju plač, brezkon-trolnemu podaljševanju delovnega časa, rušenju in slabljenju socialnega zavarovanja in nespoštovanju vseh zakonov o zaščiti delovne sile.
Kapitalistični sistem visokih zaščitnih carin in razne zabrane uvoza in izvoza denarja in blaga ubijajo cene in možnost, da bi se naši poljedelski pridelki prodajali v inozemstvo, a istočasno se monopolizira domači trg fabrikatom, ki se jim umetno dvigajo cene. Z brezkontrolno uporabo vedno novih strojev spodrivajo kapitalisti obrtniško delavnost in mečejo na ulico množice delavcev po mestih in vaseh. Z brezposelnostjo in zmanjševanjem zaslužkov ubijajo konzumno moč ljudskih množic in podirajo temelje gospodarske, narodne in državne celote. 1
Proti temu strahovitemu sistemu brezkontrolnega kapitalističnega izrabljanja delovnih ljudskih množic, proti izrabljanju in upropaščanju mezdnih in samostojnih delavcev se mora povesti odločen boj. Ti kapitalistični izrabljači in upropaščevalci malih ljudi so v času omejenih političnih svoboščin dobili odločilen vpliv na državno politiko.
Temu je treba pri volitvah napraviti konec*
Protiljudske in protidemokratične fašistovske struje pomenijo veliko nevarnost ne samo za našo notranjo svobodo in za zagotovitev našega notranjega miru, temveč tudi za mir med narodi. Ako hočemo bojevati aktiven boj z gospodarsko krizo, da oživimo gospodarsko delavnost z iz-vajanjem velikega gospodarskega načrta potom kontroliranega javnega, zadružnega in privatnega gospodarstva, moramo imeti dobro organiziran in utrjen mednarodni mir in
solidne gospodarske in politične od-nošaje z vsemi bližnjimi in daljnjimi sosedi.
V	interesu življenjskih potreb delavcev in nameščencev naše države in po njihovih željah, glasno izraženih po vseh krajih, smo ukrenili priprave, da se omogoči aktivna udeležba tega razreda pri volitvah v Narodno skupščino.
Za uspeh tega boja je potrebno, da se
zberejo vse protikapitalistične in protifašitične sile v eno celoto.
To zbiranje je potrebno tudi zato, da premagamo težkoče, ki jih dela volilni zakon s svojimi določbami o javnem glasovanju in načinu razdelitve volilnih mandatov.
Zato pozivamo za te volitve na skupen nastop z delavci in nameščenci tudi vse tiste državljane,
ki se z nami strinjajo v osnovnih političnih, gospodarskih in socialnih vprašanjih.
Mi zahtevamo:
Sklenitev mednarodnega sporazuma o kontroliranju in zmanjšanju oboroževanja.
Upostavo gospodarske mednarodne skupnosti, ki bo delala po gotovem načrtu.
Popolno priznanje Sovjetske Rusije in njeno sodelovanje v organiziranju mednarodnega miru in gospodarskega sodelovanja.
Solidne garancije za mednarodni mir potom Društva narodov. Odločno pobijanje fašizma v vseh njegovih oblikah in upo-stavitev demokratičnega ljudskega režima v naši državi, ki bo demokratičnim potom iskal rešitev vseh naših notranjih problemov in sklepal o zunanjepolitičnih zvezah, o vojni in miru.
Aktiven boj z gospodarsko krizo v svrho zaposlitve vsega delovnega ljudstva mest in vasi in povzdige njegovega gmotnega položaja in kulturnega stanja.
V	ta namen naj se demokratičnim potom ustvarijo javni organi za kontrolo celokupnega gospodarstva za izdelavo in izvajanje gospodarskega načrta, za sistematično razvijanje in dviganje javnega, zadružnega in osebnega gospodarstva. Velike denarne ustanove in velike monopolne industrije je treba nacionalizirati in ves kredit je treba postaviti v službo gospodarskega dela.
Gospodarstvo je treba tehnično izboljševati, ali ne sme se dopustiti, da bi se s tem okoriščali kapitalisti-posamezniki, ki bi istočasno upro-paščali samostojne male obrtnike, delavce pa gonili v brezposelnost-Racionalizirano obratovanje z modernejšimi stroji se mora kontrolirati in mora biti istočasno zvezano s skrbstvom za žrtve te mašinizacije; spremljati ga mora sistematično ustvarjanje novega dela, sistematično skrajševanje delovnega časa in zniževanje cen tovarniškim proizvodom, trajno dviganje plač in splošno zavarovanje proti brezposelnosti tako mezdnih delavcev, kakor samostojnih malih obrtnikov.
Samostojnim proizvajalcem življenjskih potrebščin in surovin in samostojnim delavcem sploh (obrtnikom) se mora z zadružno organizacijo in davčno politiko zagotoviti primeren in pravičen zaslužek za njihovo delo in zavarovati jih je treba pred vsakim izkoriščanjem s strani industrijskega, kakor finančnega kapitala.
Stvarno potrebni življenjski minimum je treba oprostiti vseh davkov, a davčna bremena za državo in samoupravna telesa je treba določiti progresivno, sorazmerno po bogastvu in dohodkih.
Luksuzno porabo in velike dedščine je treba občutno obdavčiti.
Delavcem in nameščencem je treba zagotoviti popolno svobodo političnega in gospodarskega organiziranja in boja, popolno pravno enakost in zastopstvo v vseh javnih, političnih, gospodarskih in kulturnih ustanovah. Posebno je treba ščititi delovno moč pred vsemi nezgodami in izrabljanjem. V ta namen se mora
uvesti štirideseturni delovni teden,
minimalne mezde, ki zagotavljajo življenjski obstoj, brezposelno zavarovanje in učinkovito inspekcijo delovnih razmer ob sodelovanju delavskih strokovnih organizacij s pravico izrekanja strogih kazni za gaženje predpisov socialnih zakonov.
Vi vsi, ki ste za socialno pravičnost, enakost in svobodo, vi vsi, ki ste nasprotniki fašističnega teptanja svobode in hujskanja na vojno, vi vsi, ki ste proti kapitalističnemu izrabljanju delavcev, kmetov in obrtnikov,
na plan, v boj za kruh, enakost in svobodo!
Samo za ;eno gre!
Vsi se še spominjamo, kako so notranji razkoli in prepiri slabili de-Sikanje, ki je v Sloveniji pri prvih volitvah p0 nacionalnem osvo-bojenju doseglo okrog 40% vseh oddanih glasov! V zadnjem razpuščenem parlamentu seveda nismo mogli imeti nobenega zastopnika temu so bili krivi drugi razlogi iZVen našega območja. Vsi še vemo, kako se je godilo delavstvu popolnoma drugače tedaj, ko je imelo še svoje močno javno zastopstvo.
Z razpisom volitev v novo narodno skupščino je po dolgih letih dana delavskemu razredu možnost, da stopi na plan za pravice vsega delovnega ljudstva, ki tvori ogromno večino jugoslovanskega naroda.
Tej možnosti in tej priliki in tej naši dolžnosti se ne smemo odreči, ker iz izkušenj predobro vemo, kdaj pride na vrsto tisti, ki je enkrat zamudil pravi trenutek. O tem ni nobenega dvoma med nami.
Ko to vemo, se moramo zavedati, za kaj gre pri tem in kako bomo dosegli svoj namen. Odgovor na oboje je isti: Narod, javnost nas sedaj prav nič ne vprašuje, koliko struj je med nami, ali je pametnejši Peter ali Pavel, vse delovno ljudstvo, ki si želi boljših razmer, hoče le eno: da nastopi enotna delavska lista, da ta prodre proti vsem mahinacijam raznih meščanskih grupacij in da delavski razred postane tisti politični faktor, kakor mora biti po svoji socialni vlogi v naši državi.
Kakor se pri volitvah obratnih zaupnikov po tovarnah in delavnicah lahko vsi sporazumemo na listo zaupnikov, ki uživajo največ zaupanja med delavstvom in o katerih upamo, da bodo najuspešneje zagovarjali interese delavcev, tako moramo sedaj za vso državo postaviti listo, ki bo predstavnica celotnega našega delavskega razreda. Smo sredi votivnih priprav, zdaj ni časa za ustanavljanje stranke ali posebnih organizacij, zdaj moramo vsi na fronto.
I za našo skupno idejo, za skupen cilj, I zdaj moramo pokazati vso svojo zre-I lost, zdaj moramo razviti vse naše sile, ki so toliko časa pritajeno čakale, zdaj moramo zmagati, moramo pokazati, da smo tu — potemi bomo pa lahko dali tudi organizacijsko obliko zmagovitemu pokretu.
Zato poudarjam še enkrat: samo za eno gre. gre za to, da se uveljavimo kot celota, ker le tako bomo koristili delavski stvari. Vsi smo občutili na svojih ramenih, kako se godi delavstvu, če drugi odločajo o njegovi usodi. Vsi smo poskusili, da samo gospoda triumfira, če delavstvo ni složno med seboj, vsi vemo, da se je fašistovska reakcija ustavila na mejah Francije in Anglije, ker je tam delavstvo kot en mož nastopilo proti njej, in vsi čutimo, da bodo tudi našemu narodu zasijali lepši časi, ako bo v javnem' življenju soodločal delavski razred.
Samo za eno gre — da vsi delavci kot en mož stopimo na plan!
Izborni proglas vlade g. Jevtiča
Beograd, 26. II. Danas j.e kraljevska, vlada izdala slijedeći izborni proglas;
Jugosloveni! Po ustavnim propisima ove godine obnavlja se narodtio predstavništvo: senat in narodna skupština. Dopunski izbori za senat već su izvršeni 3. februara a izbori za narodnu skupštinu izvršit će se 5. maja o. g. Jugoslavenski narod prema tome pozvan je da 5. maja jasno i odlučno kaže svoju riječ koja se tiče budučnosU Jugoslavije i napretka cijele nacije. Naš ujedinjeni narod na svim stranama naše prostrane otadžbine mora biti do potpunosti svijestan velike odgovornosti, koja leži na njemu u ovome času južnoslavenske historije, Treba i ovom prilikom pokazati da će cijeli narod do posljednjega daha braniti i očuvati veliko djelo Tvorca Jugoslavije za koje je djelo On sa svoje strane prinio najveću moguću žrtvu — Život Svoj. Smrt Viteškog Kralja Aleksandra I. Ujedinitelja pokazala nam je šta je naša najsvetija dužnost, kako prema Uzvišenom Nasljedniku Njegovom tako i prema narodu i državi. Veliki Kralj poginuo je na braniku 'države i nacije. Stoga je dužnost svih sinova ove zemlje da stanu na taj isti branik i da obez-bjede svetinju naše nacionalne budućnosti. Svako ustezanje i svako odricanje u izvršenju te prve dužnosti bit će neizmjerni nacionalni grijeh. Neka nitko ne pomisli da djelo narodnog ujedinjenja može i smije ma od koga i ma čime biti ugroženo ili oštećeno. Stoljeća stoje iza nas, stoljeća stoje ispred nas. More najbolje krvi je proliveno za Jugoslaviju i more krvi može biti još proliveno, ali Jugoslavija će ostati jedna, nedjeljiva i vječna. Jugoslaveni! Kraljevina Jugoslavija predstavlja naši ostvareni nacionalni ideali u našoj nacionalnoj državi. Narodno jedinstvo i državna cjelina obezbje-djeni današnjim ustavnim poretkom neprikosnovena su načela unutrašnjeg državnog života, koja snažno podižu jugoslavensku naciju na visinu jedne solidarne cjeline. To jedinstvo i ta cjelina stoje iznad1 svakoga pojedinca i iznad svake političke partije, kao opće narodno dobro i kao velika naredba tekovina. Ustav kraljevine Jugoslavije pruža sve mogućnosti za savrememu organizaciju i snažan razvoj nacionalnog, socijalnog, privrednog i kulturnog života našega naroda. Mi stoga moramo nastojati da se u duhu načela; ustava potpuno i što prije trajno organizira cjelokupni državni i narodni život. U nacionalnom sjedinjavanju izmedju dva vijeka različita po političkim i socijalnim stremljenjima mi moramo čuvajući svoju naciju imati trezvenu glavu za sadašnjost i bistro oko za budućnost. U razboritom poštivanju prošlosti i svjetlih političkih predaja narodnih mi moramo odlučno odbaciti sve zablude, koje su nas razjedina-vale i koje su kočile napredak u našem javnom i nacionalnom životu. Teška je i opasna zabluda svih onih koji misle da se naš državni život može vratiti na početnu godinu našeg državnog i narodnog ujedinjenja. Zabluda je vjerovati da se može preskočiti unazad čitavo jedno pokoljenje rodjeno i odraslo u ujedinjenoj Otadžbini! — Zar je moguće bez opasnosti za samu naciju organizirati naš javni život po načelu iz prošloga vijeka ili na plemenskoj ili pokrajinskoj ili vjerskoj podjeli? Ne, to više nije moguće! Mi odajemo iskreno i duboko priznanje bivšim političkim partijama za sve korisne napore i za ve njihove historičke zasluge, ali savremeni narodni život i budućnost njegova traže od nas šire poglede i veće zamahe. Rastrojene i pokrajinski razdvojene naše negdašnje poditičkepartije ne mogu više osigurati zdrav i napredan javni život. To je danas uvjerenje svega našeg naroda.
S tim uvjerenjem a .za dobro i napredak domovine mi pozivamo sve Jugoslavene u istinsku službu Kralju i narodu, bez obzira na kojoj su se strani nalazili u našoj ranijoj političkoj podvojenosti. Mi hoćemo da okupimo sve stvaralačke snage ove zemlje u jednu liniju, u jedan nalet za nacionalnu državu. Jugoslaveni! Nosilac zemaljske liste Bogoljub Jevtič, predsjednik ministarskog savjeta i ministar vanjskih poslova i svi kandidati na njegovoj listi odlučni su protivnici svih separatističkih, federalističkih ili prevratničkih težnja. Na tom putu. mi ćemo ustrajati do kraja, odlučno i neodstupivo. Kraljevska vlada kojoj je na čelu nosilac naše zemaljske liste izradila je cio svoj radni program i pristupila njegovom izvodjenju odlučno i brzo. Taij program obuhvata mnogobrojna pitanja od kojih ovisi opstanak i sigurnost kako zemljoradnika tako i zanatliji, kako industrijalca tako i trgovca, kako radnika tako i činovnika. Ekonomska i financijska pitanja su životna pitanja današnjice. Kraljevska vlada će njima posvetiti ajveće svoje staranje. Prve mjere već su poduzete. One sadrže: smanjenje zemljarine za 20 posto, smanjenje poreza, smanjenje taksa, smanjenje željezničkih tarifa, koncentraciju državnih i poludržavnih velikih novčanih ustanova u cilju bolje podjele kredita i jačeg opticaja kapitala, smanjenje kamatne stope kod državnih i privatnih banaka, odlaganje plaćanja i smanjenje kamata kod zemljoradničkih dugova, jednu milijardu di-
nara osigura nog kredita za velike javne radove, podizanje iputeva i izgradnju željeznica. Osim ovih mjera kraljevska vlada pristupit će izvodijenju svog privrednog programa u cjelosti. Glavni cilj ovog programa jest oživjeti privredu i cjelokupnu radinost našeg naroda. Sadašnji naš privredni sistem treba ibolje, razumnije, naprednije i pravičnije organizirati Poljoprivreda je osnov našeg narodnog bogatstva. Od nje zavisi život najvećeg dijela našeg stanovništva i ona će stoga biti prva i glavna briga naših napora. Poljoprivredna kriza uzrok je opće privredne krize kod nas. Zavisnost i medjusobna povezanost poljoprivrede, industrije, trgovine i zanatstva stvaraju neophodnost da se što prije postigne ravnoteža u cijenama i življa prodaja proizvoda svih ovih grana radinosti. Naše privredno i radničko zakonodavstvo mi moramo korjenito popraviti. Seljaku i radniku kao i zanatliji mora se osigurati opstanak i napredniji život. Sa njihovim podizanjem vezan je napredak i ostalih privrednih redova, o čijem razvoju moramo se isto tako brinuti. Zadrugarstvo je najbolji oblik Seljakove Organizirane privrede i života. Mi ćemo osigurati puni razvoj zemljoradničkog zadrugarstva, koje mora ostati politički vjerski i plemenski neutralno. Uredijenjeim banovina kao samoupravnih jedinica na osnovi široke narodne samouprave i dekoncetracije vlasti naš državni organizam upotpunit će i ojačati svoje snage za sva ova naša skupna pregnuća a svem dijelovima narodnim omogućit će neposredno i sigurno staranje za njihov razvoj prema prilikama i potrebama njihovim. Osnovi dobre uprave zahtjevaju primjeran rad u državnoj i samoupravnoj administraciji i stručno, sposoban a nacionalno ispravan činovnički kader. Naš ustrajni napor bit će upućen u tom pravcu. Dobro pravosodje je temelj svake dobro uredjene države. Pravni poredak i zakonitost moraju biti u potpunosti osigurani. Opća i teška kriza nije samo u socijalnom i privrednom životu našem. Pometenost i zlb u savremenom društvu te-.ško :se osjećaju osobito u moralnom pogledu. Narodno prosvjećivanje, kulturno, moralno i fizičko .podizanje cijelog našega naroda bit će sveta dužnost naša. Jugoslaveni! Sedam odina će proteći dok naš ljubljeni Mladi Kralj nasljednik velike jugosla-
venske baštine, koju je ostavio Njegov Veliki Otac ispuni Svoje Kraljevsko punoljet-stvo i uzme Kraljevsku vlast u svoje ruke. U tom cijelom vremenu više nego ikada svi napori i sva snaga cijeloga naroda moraju ići jednom jedinom cilju: potpunoj unutrašnjoj konsolidacijo, nacionalnoj i političkoj naše države, općem blagostanju i napretku cijelog naroda i osiguranju velikih državnih i međljunarodnih zadataka kraljevine Jugoslavije. Svetinja ovog zadatka i teret njegovog izvršenja leže na svijesti cjelokupnog jugoslavenskog naroda. Danas je više nego ikada u našoj historiji potreba nacionalne sloge -osnov i bitni elemenat za miran razvoj našeg narodnog života i osiguranje naše državne i nacionalne budućnosti. Zavjet, koji dugujemo Velikom Kralju Mučeniku, da ćemo čuvati i očuvati Jugoslaviju, može biti ostvaren samo tako ako cio ijugoslavenski narod u svojoj najdubljoj svijesti bude uvjeren da »e i kao pojedinac i kao cjelina dužan i sebi i svom životu i svojoj slobodi da čuva veliko djelo početo od Nemanjića i Tomislava pa kroz vjekovne žrtve i napore dovršeno najvećim Karagjorgjevićem. Potrebno je da željezna volja i čelična odlučnost zavlada svim srcima svih sinova ove zemlje u potpunom uvjerenju da Jugoslavija mora biti sačuvana za dobro, za mir i za slobodu našeg naroda ali i ;za opće dobro i za opći mir. Ne podleći, ne šuštati, ne zastati danas je najveći zakon našeg nacionalnog opstanka, naše slobode, naše državne nezavisnosti, jedinstva i tu cijela Jugoslavija sa uprtim očima u vrhove Oplenca mora stati kao jedan čovjek. Samo tako mi ćemo moći u nepokolebivoj slozi i velikom narodnom zamahu sačuvati ovu dragocjenu tekovinu naroda i njegovog Velikog Vodje Kralja Viteza. Samo tako> mi ćemo uspjeti da Jugoslaviju načinimo unutra zdravom, sredjenom i snažnom a spol ja po'štovanom i od svakoga za prijatelja traženom. Jugoslaveni! Mi ^vas pozivamo da dne 5. maja svi odlučno i složno izad'jiete na biralište i dadete svoj glas za listu čiji je nosilac Bogoljub Jevtič, predsjednik kraljevske vlade.
Beograd, 25. II. 1935.
Bogoljub Jevtič, predsednik ministarskog savjeta i ministar vanjskih poslova i ostali ministri.
Dajte, delavcu, kar mu gre!
^računanje dve in pol vojnih let bivše južne železnice za pokojnino
Nešteto člankov smo že pisali o vedno težjem položaju delavstva, vedno novih redukcijah ter apelirali na odločujoče za nujno pomoč. Deputacija za deputacijo je romala k šekcijskim načelnikom, k direkcijam, na Generalno direkcijo in do Ministra, predlagali so povsod izčrpna poročila o nevzdržnem stanju, v katerem! se železniški delavec nahaja, prosili so najosnovnejših pravic, dobili so razne obljube, katere pa niso mogle nasititi ne njih, ne njihovih družin.
Sklicevali so se delavci na določbe delavskega pravilnika, zahtevali so redni dopust, ko se jim je nudila prilika za mal zaslužek, ko so ga nujno rabili za ureditev družinskih zadev in skromnih gospodarskih vprašanj, čeprav, ga delavski pravilnik predvideva, so zaman trkali na vrata šefov, ker so se sklicevali ■odločujoči na pomanjkanje kredita in nudili le brezplačen dopust.
Prebirali so delavci določbe delavskega pravilnika, ki govore o uvećani plači, o napredovanju po letih in zopet so šli do načelnikov in se sklicevali na pisano svoje pravo, a vračali so se razočarani, ker tudi to pravo je odvisno od razpoložljivih kreditov, katerih ni, zato tudi ni napredovanja, zato tudi ni uvečanih plač.
Brali so začasni delavci odredbo, da postanejo stalni, ko dovrše tri leta železniške službe in izpolnijo pogoje. Po štirih, petih in tudi več letih so potrkali na vrata prvih predpostavljenih, jih opozorili na določbe pravilnika, a dobili so odgovor, to je odvisno od odobrenih kreditov in teh ni.
Brali so delavci določbo pravilnika, da imajo pravico voliti zaupnike, ki bi zastopali njih težnje pri upravi in šli so z zaupanjem ter opozorili, da zaupniki še niso izvoljeni in da za izvolitev ni potreba nikakih kreditov. Čeprav ni potreba kreditov, tudi te pravice delavci niso deležni.
In tako prebirajo delavci delavski pravilnik od prve do zadnje strani, njih stanje pa se vedno poslabšuje.
Upravičeno se delavci povprašujejo med seboj, kaj so zakrivili, da morajo oni v prvi vrsti nositi vse breme redukcij, da morajo njih družine biti gladne in gole in da se ravno za njih. ne more najti nikakih kreditov. Upravičeno se sprašujejo, zakaj $e za njih ne izvajajo določbe delavskega pravilnika tudi tam, kjer govore o delavskih pravicah, marveč se izvajajo v glavnem samo tam, kjer govore o dolžnostih.
Minimalne so danes zahteve teh težko izkušanih delavcev na progi, v kurilnicah, delavnicah in postajah.
Kot prvo odpomoč zahtevajo vsi samo to, da bi se začele takoj izvajati določbe delavskega pravilnika glede redne zaposlitve, osemurnega delovnika, priznanje stalnosti, napredovanja v plačah in rednega dopusta. Ze samo izpolnitev teh zakonitih odredb bi nekoliko olajšala težko bedo ter povrnila pri delavstvu vsaj nekoliko zopet vero v pravičnost in izvajanje obstoječih zakonov.
Ne sme pa se ostati samo pri tej odpomoči, ki ne pomeni za železniško upravo nič drugega, kakor samo izvajanje obstoječih zakonov, ki jih tudi železniška uprava ne sme kršiti, marveč se mora narediti tudi nadaljnje ukrepe, in sicer:
primerno urediti sedanje starostno zavarovanje, ki ne odgovarja današnjim razmeram1 in za katerega delavci od svojih skromnih prejemkov ne morejo prispevati visokih prispevkov,
zagarantirati osemurni delovnik za vse delovne dni v mesecu ter ukiniti sistem brezplačnih dopustov, odrediti višino začetne plače tako, da bo odgovarjala vsaj najnujnejšim potrebam delavske družine ter mu zasigurala skromno eksistenco, izvesti volitve delavskih zaupnikov brez vsakih omejitev.
Tudi ti ukrepi bi pomenili samo en korak naprej pri zboljšanju položaja delavstva na železnici, nikakor pa še. ne predstavljajo uresničitev vseh temeljnih zahtev železniškega delavstva, ki bi pomenila res pravično ureditev delavskega položaja.
Od leta 1918. pa do podržavljenja južne železnice septembra 1923 je bivša južna železnica vsem železničarjem — nastavljenim in delavcem — vračunala za vsako leto železniške službe med vojno pol leta pribitka za odmero procenta penzije. Tudi po podržavljenju je državna železniška uprava redno do oktobra 1934 vsem bivšim južno-želez-ničarjem, ki so bili upokojeni po določbah zakona o drž. prom. osobju, računala za vsako leto službe na železnici med vojno po pol leta pribitka za penzijo. Šele koncem leta 1934. pa je na podlagi razsodb Državnega sveta (razsodbe so bile izrečene le v posameznih slučajih in ni bilo sklepa splošne seje Državnega sveta) ukinila to prakso ter sedaj ne priznava bivšim južno-želez-ničarjem nič več te pravice.
Tako so južno-železničarji razdeljeni glede odmere pokojnine v dve veliki grupi:
a)	v večinsko grupo — ki šteje nad 70 odst. vseh jnžno-železničarjev na naših progah —, kateri so dobili za odmero penzije bilo pod upravo južne železnice, bilo po podržavljenju dve in pol vojni leti za odmero pokojnine,
b)	v manjšinsko grupo — ^edaj še aktivnih bivših jnžno-železničarjev —, ki vsled gornjega stališča železniške niso odnosno ne bodo več deležni beneficije, ki jo je priznala bivša južna železnica kot nekako odškodnino za prenaporno železniško službo za časa svetovne vojne.
Državni svet se je v svoji razsodbi postavil na stališče, da se ta beneficija južne železnice ne more smatrati kot neko vračunanje službe za pokojnino v smislu § 124. tč. 5 zakona ter je izrekel to razsodbo na podlagi pritožbe Glavne kontrole, ki je vsa leta preje gladko dala svoj pristanek na vsa ostala rešenja o odmeri pokojnine. Državni svet je v tej zadevi razsojal samo na podlagi mrtve črke zakona in ni upošteval sklepov Ministrskega sveta iz leta 1923. povodom podržavljenja in tudi ne raznih določb rimskega akorda. Razumljivo je, da se vsled nove prakse pri odmeri pokojnine čutijo zadnji
V več številkah našega lista tekom lanskega leta in tudi letos smo obravnavali nerazumljivo stališče železniške uprave, ki je po 15 letih neprekinjene prakse, da se za odmero dopusta nastav-Ijencem računa ves čas železniške službe, lansko leto zavzela nasprotno stališče in odobrila, da se za odmero dopusta računa samo služba od dneva nastavitve. Dokazovali smo neupravičenost tega stališča, vendar so bila vsa dokazovanja neuspešna ter so se prizadeti poslužili pravice do pritožbe. V zadnji instanci je sedaj razsodil Državni svet, ki je potrdil stališče železniške uprave in pritožbo odklonil z motivacijo, da se za odmero dopusta računa samo takozvana »regulisana služba«.
Razsodba Državnega sveta se glasi:
»Navedbe pritožbe nimajo zakonske podlage ter se vsled tega osporeno rešenje ne more razveljaviti iz sledečih razlogov:
Po § 87 zakona o drž. prom. osobju se dolžina letnega dopusta uslužbencev državnih prometnih ustanov odreja po službenih letih. Na podlagi te odredbe zakona se imajo pod pojmom »službena leta« upoštevati samo ona službena leta, ki jih predvideva § 124 in § 60 istega zakona, t. j. efektivna regulisana služba po 18. letu starosti, kakor tudi služba, katera bi se uslužbencu pri prestopu iz samoupravne ali kon-traktualne službe po drugem odstavku § 60 vračunala za položajno grupo, ne pa dnevničafska odnosno delavska
Redna glavna skupitina bolniškega fonda
st vrši v nedeljo, dne 14. aprila v Beogradu z dnevnim redom:
Poročilo centralnega upravnega in nadzornega odbora.
Razprava o proračunu za 1. 1935-36. Predlogi skupščinarjev.
Volitev članov centralnega uprav-
ostanki uslužbencev južne železnice, ki so sedaj še aktivni, zapostavljene in oškodovane ter iščejo pota, kako bi prišli do vživanja one pravice, ki jo večina jnžno-železničarjev že leta in leta vživa pri nas in ki jo vživajo prav vsi južno-železničarji v Avstriji, Madžarski in Italiji. Moramo ugotoviti tudi način, kako je železniška uprava prišla do te nove prakse. Železniška uprava stoji na stališču, da za njo niso obvezni niti sklepi splošne seje Državnega sveta ter na prošnje železničarjev ki hočejo na podlagi razsodb Državnega sveta priti do vživanja gotove pravice, odgovarja, da so razsodbe obvezne samo za oddelke Državnega sveta, ne pa tudi za Ministrstva.
Enako odklanja železniška uprava tudi vse prošnje, pri katerih se sklicujejo železničarji na razsodbe Državnega sveta v poedinih slučajih.
V slučaju zaračunanja vojnih let pa ne obstoji nikaka razsodba splošne seje Državnega sveta, marveč samo par razsodb v konkretnih primerih in vendar je železniška uprava takoj spremenila svojo ravnokar opisano prakso in ukinila zaračunavanje vojnih let, mesto da bi odločno branila svoje stališče, ki ga je sedaj od leta 1923. dalje izvajala ter ga je izvajala celo nad tri leta po uveljavljenju novega zakona iz leta 1931. To je naredila najbrž vsled tega, ker se gre tu za poslabšanje pravic osobja. — Vsled te prakse železniške uprave prizadeti južno-železničarji ne morejo računati na uspeh svojih intet-vencij in pritožb pri višjih instancah, ker ne morejo pričakovati podpore od strani železniške uprave. Pri tem se bo akcija jnžno-železničarjev razširila tudi na vprašanje dopustov in se bodeta tako dve važni zadevi južno-železnt-čarjev obravnavali skupno.
Upajmo, da bodo predstavniki južne železnice v smislu svojih dodatnih izjav zastavili ves svoj vpliv, da se bivšim uslužbencem južne železnice svoječasno odobrene pravice
in ugodnosti zasigurajo tudi pod novo upravo.
služba. To sledi tudi iz določb § 170. zakona o drž. osobju, ki predpisuje, katere odredbe tega zakona veljajo za kontraktualne uradnike in dnevničarje in ta paragraf ne predvideva, da velja za dnevničarja § 87. istega zakona ter se vsled tega ta služba (služba dnevničarja) ne more niti potom analogije § 170. vračunati v rok iz § 87.«
S to razsodbo Državnega sveta je potrjen zopet en ukrep železniške uprave, s katerim je osobju odvzeta ugodnost, ki jo je vživalo 10 in 10 letja še pod starimi upravami, kakor tudi pod državno upravo. Nastopili bodo sedaj slučaji, da bo železničar, dokler bo v staležu kot delavec, imel na pr. 15 diii dopusta, ko pa se bo pustil nastaviti, bo imel pravico samo na 8 dni dopusta ter bo moral čakati celih pet let, da bo imel pravico na 12 dni in bo moral biti 15 let nastavljen, da bo imel pravico na toliko dopusta, kolikor ga je imel pred nastavitvijo. 2e ta primerjava sama dokazuje, neoziraje se na razsodbo splošne seje Državnega sveta, ki govori o računanju dnevničarske službe za odmero pokojnine (kateri čas se mora računati tudi za odmero dopusta), da je stališče železniške uprave protivno intenciji zakonodalca.
Tudi s to razsodbo ne smatrajo železničarji zadevo za končnoveljavno rešeno, marveč bodo podvzeli — zlasti bivši južno-železničarji — nadaljne korake za povrnitev v času podržavljenja vživanih pravic,
nega in nadzornega odbora ter porotnikov za Izbrani sud in
Pripombe k načrtu nove uredbe.
Glavna skupščina bo izredno važna z ozirom na točko »pripombe k načrtu nove uredbe«, pri kateri bodo morali delegati zastaviti vse svoje sile, da prepričajo odločujoče, da se mora bolniškemu fondu zasigurati popolna avtonomija.
Kam gremo Ljubljančani na pustno nedeljo!
Vsi v dvorano Delavske zbornice na Miklošičevi cesti, kjer priredi naša »Zarja« ob 8. uri prijeten
DRUŽABNI VEČER!
Železničarsko glasbeno društvo »Zarja« nima fondov, ne bogatih podpornikov, marveč ga vzdržujejo železničarji sami, zato se bomo ta dan v obilnem številu odzvali vabilu naše »Zarje« na njen družabni večer, na katerem bo koncert, ples, se bodo peli kupleti ter bo spopolnjen še z drugimi zabavnimi točkami.
Pritožbo radi odmere dopusta — Državni
svet odklonil
Neka se poštuje glas naroda!
Neka se poprave stare greške!
Ogromna večina glasova, koja je na izborima skupštinara Bolesničkog fonda pala za kandidate koaliranih željezničara na čelu sa g. Drom Krupa jem i drugom Kmetom, značajna je u dva pravca: u jednom ona je izraz negodovanja protiv samog do-sadanjeg ustrojstva Fonda, na koji željezničari skoro nikakvog upliva nemaju, a u drugom ona je gromki protest protiv dosadanje samovolje predstavnika nazovi »nacionalnog udruženja«, koji su u Fond uzurpa-torski dolazili i tako u njem gospodarili. Svojim glasanjem željezničari nisu samo pokazali želju, da se smijeni dosadanja uprava Fonda, pa da sve ostane pri starom* 1 * 3 4 5 6 7 8 9, a niti je to bila namjera kandidata, za koje su željezničari glasali: Kandidacija i glasanje imadu dublji smisao! To je spontani izraz želje, da se prilike u Bolesničkom fondu iz stuboka izmijene na bolje. To je i program kandidata. Program je jasan i pozitivan. U njemu neima ništa demagoškog, ništa što bi značilo blef. — Kandidati su riješeni, da se za ostvarenje toga programa savjesno i nesebično bore, glasači su im svojim ogromnim brojem za to dali kvalifikaciju i pod-strek. Ako se program ne će moći ostvariti, postojati će za to dublji razlozi, razlozi, koji nadilaze volju i rešenost kandidata. Kandidati će u tome slučaju izaći pred željezničare i objasniti im teškoće. Oni ne će i ne smiju da zlorabe povjerenje željezničara! Oni ne smiju i ne će bilo jedan čas kriti uzroke neuspjehu! Oni ne će, ako ne mogu prilike u Fondu pozitivno popraviti, držati se Fonda kao pijan plota i pustiti da stvari idu kako hoće. Oni će svoje mandate vratiti onima, od kojih su ih dobili — željezničarima.
Ovako se imade razumjeti ogromna pobjeda, koju je izvjevala lista koaliranih željezničara. Bilo bi u velikom interesu Bolesničkog fonda, a otuda i željezničara i same željeznice, da tu pobjedu ovako shvate, svi faktori, koji su zvani, da na poboljšanju prilika u Fondu solidarno porade. Ti drugi faktori treba da su skloni vjerovanju, da novoizabrana većina skupštinara neima nikakvih destruktivnih namjera i da ne nasjedaju nikakvim suprotnim sugestijama. Sve makinacije, da se tobož obuzda novoizabranu većinu, ne mogu poslužiti ničemu dobru. Njihova namjera je providna i njihovi autori ce vrlo slabo proći, ako će njihova djela morati biti iznešena na svjetlo dana. Izabrani skupštinari žele i traže složan rad. oni žele intenzivan rad u korist željezničara, a to i samo to treba da bude zadatak kao imenovanih skupštinara tako i same željeznice!
Ovo smo smatrali potrebnim naglasiti u vezi sa nekim najnovijim dogodjajima. Novoizabrani skupštinari još uopće niso primili funkcija,
na politiku i rad Bolesničkog fonda još nikakvog utieaja nisu izvršili, a
ipak im izvjesni tamni elementi već predbacuju krivicu za snižene porodiljske potpore, za sniženu pogreb-ninu i t. d. To su niske i providne podvale, koje ubacuju pogorelci iz »nacionalnog udruženja«. Oni to čine svi jesno, ma da su za sve radnje Bolesničkog fonda do dana sastanka i konstituisanja godišnjih skupština samo oni odgovorni. To je kukavičje stavljanje jaja u tudje gnijezdo, koje zavrijedjuje najoštriju osudu. Potpore su snižene još pod upravom predstavnika »nacionalnog udruženja« i one su snižene kao posljedica njihovog poslovanja u Fondu, a ne poslovanja novoizabranih skupštinara, kojima Fond još uopće nije izručen. Ako nekoga radi sniženih potpora i članskih prava treba osuditi, onda su to predstavnici »nacionalnih«, koji jednim providnim manevrom žele, da svoju krivicu ubace na tudja ledja.
Ovakva podvaljivanja sa strane »nacionalnih« bila su prosipana u Novoj Gradišci, gdje žuti svoj poraz nikako ne mogu nregorjeti, a raznosio ih je i neki Čuljat po zagrebačkoj radionici, isto jedna žuta perjanica. Slični podvaljivači pojaviti će se vjerojatno još u kojem' mjestu, pa preko njihovog niskog posla treba preći sa prezrenjem.
Postupak sa postavljanjem imenovanih skupštinara isto nam otkriva neke neutješljive namjere. Propavši na izborima i ostavši posve bez povjerenja željezničara, predstavnici »nacionalnih« našli su način, da se u punome broju uguraju u redove imenovanih skupštinara, a njima uz bok postavilo se redom sve načelnike i savjetnike, kao da med ju nižim I službenicima uopće neima sposobnih, koji bi interese Fonda i željeznice znali i htjeli braniti. Kolike li netaktičnosti! Kratko iza toga prostrujila je ali verzija, da će svi načelnici i savjetnici biti povučeni sa liste, a isto tako treba da polože mandate i svi članovi skupštine, koji su članovi ravnateljstva Konzumne zadruge i raznih drugih zadruga. — Zašto to? Na osnovu kojih propisa da se to učini?
Naša je želja i mi to molimo: neka se sa svim makinacijama, kojima je svrha umanjivanje značaja naše pobjede na izborima, odmah prestane! Neka se pobjeda shvati pravilno, u njenom punome smislu i neka se iskreno i svojski pristupi poslu na sredjivanju i popravci prilika u Bolesničkom Fondu! To je naš cilj, to je i samo to težnja svih naših glasača. U znaku ispunjenja tih zadataka mi pristupamo radu prve godišnje skupštine — oni su nam ideja vodilja u svem našem radu.
Željezničar.
Šibenik
Po nekim proturanim verzijama vidimo, da bi predstavnici »nacionalnih« željezničara silom htjeli da ih mimoidje odgovornost, koja ih u vezi sa pogoršanim prilikama u Bolesničkom fondu tereti. Za neka pogoršanja oni će sigurno naći izgovor u općim nepovoljnim privrednim prilikama, nu oni ali izvršiće i takova djela, za koja se uzročnik i krivica ne može pripisati nekome drugome. Dokaz tome je postupak sa liječnicima u Šibeniku. Raniji naš liječnik premješten je u Zagreb. Znajući, da
će se namjestiti nov liječnik, članovi fonda iz Šibenika i okolice učinili su nekoliko predloga, ali svi ti predloži nisu uvaženi. Uzelo se za liječnika lice, koje članovi nisu predložili.
Ovo treba da se zna i neka služi kao dokaz, da predstavnici »nacionalnih željezničara« nisu radili sa članovima i za članove, već sa nečlanovima i za posve nepoznate faktore. Vladavina »nacionalnih« u Bolesničkom fondu ostati će nam po svojim lošim posljedicama u trajnome sjećanju.
Stari član.
iz bolniškega fonda
Oblastna skupščina ljubljanskega bolniškega fonda
se vrši nepreklicno v nedeljo, dne 3. marca in sicer ob 8. uri zjutraj v dvorani okrožnega urada na Miklošičevi cesti v Ljubljani z običajnim dnevnim redom.
Skupščina je javna ter ima vsak j
član bolniškega fonda pravico, da se je udeleži. Železničarji, ki ste službe prosti, posetite to skupščino in vzemite članske izkaznice bolniškega fonda seboj, da se lahko legitimirate.
Kaj j@ sklenila oblastna skupščina bolniškega fonda v Ljubljani lansko leto?
Na predlog izvoljenih sodrugov skupščinarjev so bili lansko leto na skupščini bolniškega fonda v Ljubljani sprejeti sledeči sklepi:
1. da se ukine odlok o zmanjšanju dajatev za zobno zdravljenje;
.. da se tudi vpokojenim delavcer,. prizna pravica do fakultativnega članstva in da se od fakultativnih članov ubira 1.5% prispevek namesto sedaj povišanega 3% prispeka;
3.	da naj se samouprava bolniškega fonda izvede v praksi in odredi, da postanejo sklepi oblastnih in glavne skupščine takoj izvršni, če so v skladu z naredbo in pravilnikom. Nadalje naj se ves bolniški fond postavi pod nadzorstvo ministrstva za socialno politiko, ki definitivno odloča o sklepih glavne skupščine, za katere je potrebna odobritev ministrstva v smislu zakona o 'zavarovanju delavcev;
4.	da se zasede izpraznjeno mesto drugega pogodbenega zobnega zdravnika v Ljubljani;
5.	da se končno zgradi depandansa na Golniku in za to votira kredit 3,000.000.— Din;
6.	da se § 56 naredbe dopolni v toliko, da se plača za tuberkulozne bolnike, člane in njihove svojce, zdravljenje v bolnišnicah in specijalnih zavodih za dobo 52 tednov, če je zdravniško ugotovljeno, da obstoja nevarnost okužitve okolice;
7.	da se članom b. L, ki imajo pravico do hranarine, daje hranarina v višini 70% za vse dni bolezni ne glede na to, če delajo v turnusu ali ne;
8.	da se plača delavcem, ki se med delovnim časom ambulantno zdravijo, za ta čas ali dnevnina ali pa hranarina;
9.	da se plača prevoz zdravnika, ki v nujnem slučaju obišče bolnika, stanu-
jočega nad 3 km od proge, odnosno od stanovanja zdravnika;
10.	da se nova naredba izdela ob sodelovanju zastopnikov članstva in naj se v to svrho predhodno skliče izredna oblastna skupščina;
11.	da se od fakultativnih članov ponovno zahteva izjava, če pri povišani članarini še ostanejo člani in da se onim, ki bi tega ne želeli, vrne razlika na plačano zvišano članarino.
Od te skupščine je preteklo nad eno leto in sedaj lahko ugotovimo, da ni bil izveden niti en sklep. Ni to krivda izvoljenih sodrugov, ki so te sklepe z vso odločnostjo zastopali na glavni skupščini bolniškega fonda, marveč je to krivda ostalih delegatov iz vrst nacionalnega udruženja in centralnega upravnega odbora, ki so zakrivili, da so upravičene zahteve železničarjev ostale nerešene.
To delovanje zvezarske gospode si morajo železničarji dobro zapomniti in ne smejo nasedati medenim besedam zvezarskih agitatorjev, ki poznajo železničarje samo tedaj, ko se gre za glasove, ko pa se gre za železničarske pravice, pa jih ne poznajo.
Glasbeno društvo železničarskih delavcev in uslužbencev v Mariboru
bo imelo v nedeljo, dne 10. marca ob 15. uri v dvorani hotela »Orel« svoj 10. redni letni občni zbor.
Ali si že pridobil novega naročnika za naš „Ujedinjeni Želfezničar44 ? Če nisi, stori to še tekom tega meseca!
Garcia Sanšez:
Španski rdeži teden
. . y s°c>alistični reviji »Snaga«, ki izhaja v Sarajevu, je izšel izpod peresa španskega pisatelja naslednji opis o španski revoluciji, ki je vzplamtela 5. oktobra 1934.
5. oktobra 1934 je vstal španski proletarijat, da si pribori svobodo. Sedem dni je kosila po deželi krvava smrt. Tragedija . je odigrana. V treh poglavjih je napisana ta tragedija revolucije španskega proletarijata: L Poglavje: stoletna priprava, II. poglavje: triletni zapletljaji in III. poglavje: sedanji krvavi dramski konec. Da bi pisal o tem zadnjem poglavju, o tem najbolj razburljivem dejanju, da bi kronološko razlagal in slikal tiste sedmere rdeče dneve, njegove ure, minute, ko se je izprebajala krvava «smrt po deželi, ni sedaj časa za to.
Opolnoči 5. novembra 1934 so visele z oken bogatih hiš dragocene in lepe preproge. Madrid se je praznično oblekel, zakaj praznoval je enomesečnico rdečega tedna, 12. oktobra pa je že proslavil »dan iberske rase«. 1492. leta namreč, na prav isti dan, so odplule španske ladje pod vodstvom Ge-novčana Kolumba proti Ameriki. To je najsrečnejši španski dan, ker je bila odkrita pot v zlata ležišča v novem svetu, istega leta se je tudi končala vojna z Mauri, ki so osem stoletij vladali nad iberskim polotokom. Zmagala je Rekonkvista, krščanstvo je prišlo na oblast.
S tem se začenja prvo poglavje.
Mauri so se na Gibraltaru izkrcali 711. leta. Od dneva, ko so bili izgnani iz dežele, se štejejo leta krščanstva v Španiji. Ta križarska vojna se je začela na severu. Ta vojna je oblikovala gospodarski in politični obraz današnje Španije. Mržnjo krščanskih kraljev do sovražnikov je netil pohlep po bogatem plenu. Kmetom je bila obljubljena pravičnejša razdelitev zemlje. Zemlje lačnih pa je bilo izredno veliko. Njihovo število je daleč presegalo količino osvobojenega ozemlja. Radi tega se je morala zemlja razdeliti na prav majhne koščke. Zato so Maure vedno vztrajnejše iztiskavali. In ker je to iz-uskavanje šlo vedno lažje, z vedno manjšim odporom, je dobivalo drugačen značaj. Iz vsesplošnega podviga nacionalne osvojeval-ne borbe se je izcimil roparski pohod fevdalnih gospodarjev. Iz narodne vojske, ki se je borila za osvoboditev rodnih krajev, so postali plačanci — soldnerji — ki so za svoje gospodarje osvajali velike latifundije. In takšna »razdelitev« zemlje je ostala vse do dandanes. Na severu revni kmetje z bet-vico zemlje, na jugu veleposestniki, latifun-disti.
I o je živa posledica toliko slavljene Rekonkviste.
n	katoliške cerkve je bila drugačna.
Rabila je etično orožje. Tistim, katerim so bile vzete zemeljske dobrine, je dajala nado na kasnejše plačilo — večno življenje v nebesih. Državi pa je za to prezentirala odgovarjajoče račune — vzdrževanje duhovščine, neomejen vpliv na šole etc.
Neproduktivna parcelacija na severu, površna obdelava latifundij na jugu, od moč-
I ne agrarne potencije odrivana industrija — to je ena stran slike, katere barve so se mešale še v dobi Rekonkvista. — Kmečki proletariat. vklenjen v najtemnejšo gospodarsko in politično odvisnost, na primitivno-beraško življenje obsojen industrijski proletarijat — to je pa druga stran slike. Trikratni profit se je stekal cerkvi iz teh razmer: kot lastnici latifundij — kot najmočnejši kapitalistični skupini — in kot tolažnici osiromašenih. Trikratno je udarila po socialni revoluciji, v katero je proletarijat sama prisilila.'
❖
Takoj leta 1931., ko so bili pregnani s prestola Burboni, je cerkev ustvarila s fevdalno in kapitalistično gospodo enotno fronto proti skromnim reformam republike. Pripravili so razpust konstituante. Prehodna vlada je vodila volitve. In od španske agrarne reforme je ostalo samo to, kar je nekoč bilo. S tem dnem je na podlagi juri-stičnih kodeksov ustavila razlastitev jezuitskih bogastev. In tedaj je postala cerkev mogočnejša kakor kdaj poprej. Oblasti kapitala so se odprla na široko vrata. Z vseh strani se je začel napad na politične pozicije delavstva in revnih kmetov. Leta 1931., ko je v Španiji prevzela oblast nova vlada, je bilo odstranjenili 249 županov, samih so-cijalistov, 104 krat je bil zaplenjen list »El Socialista«. Ta španska situacija je bila vse bolj in bolj podobna avstrijski situaciji.
Socialisti so začeli menjati svojo taktiko:
»Odrekamo se vseh obvez napram republiki in se zavezujemo, da bomo dvignili I
revolucijo,« je pisal Pietre. »Španija ni Avstrija in v Španiji se ne more zgoditi to, kar se je zgodilo v Avstriji,« smo čitali v zadnji številki »El Socialista« 4. oktobra 1934, dan pred generalno stavko.
Milijoni so v to verovali.
❖
Milijoni so bili prepričani v zmago socialistov.
»Situacija je ista kakor v aprilu 1931. leta, Samo da bo sedaj delavski razred vzel oblast v svoje roke,« je bilo pisano.
Komunistična stranka je javno izjavljala:
»Prepričali smo se, da je socijalistična stranka sposobna za borbo za diktaturo proletarijata. Ona ni več nekdanja socijalistična stranka.«
Tako je komunistična stranka naredila sklep, da stopi v delavske alianse, osnovane od socijalistične stranke. Alianse so imele postati bodoči španski sovjeti, ki bi izhajali iz strokovnih organizacij socijalistične in komunistične stranke in raznih manjših skupin, kot n. pr. trockistov in delavsko-kmeč-kih zvez. Na več krajih so se pridružili tudi anarho-sindikalisti kljub prepovedi svojega vodstva.
Tako se je proti meščanskemu bloku izkristalizirala enotna fronta in enotna volja Po borbi.
»Enotna fronta ima pripraviti oboroženo vstajo. — Samo ena pot nam preostaja, to je. pot sile. — Siti smo demokratičnega eksperimenta — Mi hočemo vso oblast!«
*
Nova uredba o zavarovanju železničarjev
Kakor začasni pravilnik leta 1920. ni rešil delavskega vprašanja, marveč je bil izdan samo kot nekak provizorij, da se preizkusi na različnih teritorijih naše novonastale države in da se na to po izkušnjah izda definitiven pravilnik, tako tudi uredba o zavarovanju železničarjev iz leta 1922. ni pomenila definitivne rešitve tega vprašanja.
Deset let je trajalo, da je Ministrstvo po nešteto konferencah in raznih projektih izdalo nov delavski pravilnik leta 1930., ki pa je bil enako pomanjkljiv, odnosno, ki je pomenil za delavce v več smereh poslabšanje položaja ter mu je bilo prisojeno le kratico življenje. 2e leta 1933. je.izšel drug delavski pravilnik, ki pa tudi ne pomeni koraka naprej, marveč samo korak nazaj, ker je v glavnem verna kopija pravilnika iz leta 1930. in je dopolnjen samo s poslabšanji predpisov tekom zadnjih treh let.
Tudi pri železničarskem bolniškem in nezgodnem zavarovanju se je že leta 1922. začela akcija za spremembo obstoječe naredbe, vendar je daljša doba komisarijatov v bolniškem fondu zadrževala to akcijo in ni bilo nikakih vidnih uspehov. Čim so bili izvoljeni prvi odbori bolniških fondov, je del skupščinarjev na vsaki skupščini vedno bolj odločno povdarjal zahtevo po spremembi obstoječe naredbe. Najbolj odločno so nastopali vsa leta izvoljeni skupščinarji ljubljanske direkcije, ki so bili par let na glavnih skupščinah bolniškega fonda v Beogradu osamljeni. Gotovo je, da so se železničarji na teritorij ljubljanske direkcije najbolj zavedali pomena bolniškega in nezgodnega zavarovanja ter pravic, ki so jih železničarji v upravi bolniškega fonda posedovali že dolga leta. Klic po samoupravi bolniškega fonda je dolgo časa naletel na gluha ušesa ostalih skupščinarjev, ki so bili le preveč pod vplivom delodajalca ter so smatrali zahtevo po samoupravi bolniškega fonda kot nekak afront odnosno nezaupnico na-pram delodajalcu.
Po več letih so se ljubljanskim skupščinarjem pridružili zagrebški, njim so sledili sarajevski in tako je zahteva po spopolnitvi bolniškega in nezgodnega zavarovanja postala polagoma zahteva večine železničarjev in zadnje glavne skupščine bolniškega fonda so že skoraj soglasno apelirale na pro-metnega ministra, da predloži načrt nove uredbe glavni skupščini, »da bo zamogla ta staviti svoje pripombe.«
Tudi pri tem se ločijo zastopniki železničarjev v dve grupi: v manjšinsko, ki so jo tvorili izvoljeni skupščinarji ljubljanske direkcije in ki je vedno zahtevala ter še danes zahteva, da se izdela nova uredba o zavarovanju železničarjev sporazumno z zastopniki železničarjev in večinsko grupo, ki jo tvorijo skupščinarji iz zvezarskih vrst, katerim zadostuje, da dobe načrt od Ministrstva izdelane uredbe samo na
vpogled, da dajo svoje mišljenje.
Iz dnevnega reda prihodnje glavne skupščine bolniškega fonda je razvidno, da bo morda Ministrstvo predložilo načrt uredbe skupščini na vpogled, zato je važno, da še pred glavno skupščino objavimo stališče, ki ga zastopajo razredno zavedni železničarji o vprašanju organizacije humanitarnega fonda.
Izkušnje preteklih let so dokazale, kje je iskati glavni vzrok vseh poslabšanj in vseh udarcev, ki so jih pretrpeli zavarovani člani, v prvi vrsti pa zavarovani delavci v bolniškem fondu. Će pogledamo nekoliko nazaj, potem ugotovimo, da so v bolniškem fondu prva leta gospodarili razni komisarijati, na katere zavarovano članstvo ni imelo niti najmanjšega vpliva in ki tudi niso članstvu polagali nikakih obračunov o svojem poslovanju. Tedaj je bolniški fond potrošil milijonske vsote za razne nepotrebne investicije ter je prišel že na rob propada, ko je bilo delavstvu ogroženo celo izplačevanje hranarine in ostalih dajatev, na katere so morali čakati mesece in mesece. Do danes se ni posrečilo, da bi komisarijati dajali odgovor za svoje poslovanje, ker je to zahtevo postavil le en del zastopnikov članstva (ljubljanski skupščinarji), drugi del zastopnikov članstva pa se je solidariziral z zastopniki delodajalca in preprečil strogo preiskavo.
V	bolniškem fondu se je proti volji članstva uvedlo budžetiranje in dolg delodajalca, ki svojih obveznosti ni redno izpolnjeval, je rastel za vedno nove milijone, ki jih ni bilo mogoče iztirjati, ker je zopet večji del zastopnikov članstva (iz vrst udruženjašev) preprečil, da bi se nastopilo sodnijsko pot proti delodajalcu in se ga tako prisililo na izpolnjevanje obvez.
Bridke izkušnje in razočaranja so doživeli zavarovani člani tudi v dobi takozvanih skupščin bolniškega fonda. Po vsaki oblastni skupščini bolniškega fonda je na pr. v Ljubljani članstvo ponovno upalo, da se bo stanje zboljšalo, ker so bili samostojni predlogi članstva sprejeti z ogromno večino. Po pre teku enega meseca pa je glavna skupščina bolniškega fonda članstvo zelo razočarala, ker je že ta skupščina večino umestnih predlogov odklonila o ostanku predlogov pa je imel odločati v zadnji instanci (proti kateri ni nika-kega priziva) delodajalec. Ni čuda, da je šlo bolniško zavarovanje tudi pri železnici rakovo pot ter da so se krčile osobju pravice za pravico in smo prišli nazadnje že tako daleč da je začel te pravice odvzemati sam centralni upravni odbor, ki je paritetno sestavljen iz zastopnikov zavarovanih članov in delodajalca.
V	takem stanju zavarovano članstvo z bojaznijo pričakuje nove uredbe o zavarovanju, ker se je v toku zadnjih deset let opetovano prepričalo, da velik del »zastopnikov članstva« ne samo ko-
ketira, marveč se direktno vdinja delodajalcu ter le majhen del teh zastopnikov odločno zastopa interese zavarovanega članstva. Po vesteh iz Beograda je načrt nove uredbe o zavarovanju železničarjev gotov in bo v glavnem sankcioniral obstoječe stanje v bolniškem zavarovanju. Tekom zadnjih let je bilo izdano nešteto dopolnitev in tolmačenj obstoječe naredbe, marsikaj od tega je bilo zopet razveljavljeno in nova uredba naj vse te po raznih službenih listih raztresene dodatke in tolmačenja zbere.
S tako uredbo vprašanje bolniškega zavarovanja železničarjev ne bo rešeno, marveč bo ta uredba imela enak pomen, kakor ga je imel delavski pravilnik iz leta 1930 — da omogoči lažje poslovanje administrativnemu osobju fonda ter sankcionira vsa poslabšanja preteklih let.
Še je čas, da zastopniki železničarjev iz vseh oblastnih direkcij odločno in enotno nastopijo proti tej nameri in z enotnim nastopom dosežejo izdelavo definitivne naredbe o zavarovanju s sodelovanjem zastopnikov zavarovanega članstva. To je prva dolžnost vseh izvoljenih skupščinarjev, ako hočejo biti res pravi zastopniki zavarovanega članstva in ne samo sluge delodajalca, kateremu prepuščajo popolno odločanje v humanitarnem fondu.
Vsi izvoljeni skupščinarji morajo nastopiti za sledeče osnovne smernice, ki morajo biti sprovedene v novi naredbi, ako se hoče s to novo naredbo koristiti, članstvu:
1.	Zahtevati morajo stvarno in resnično samoupravo bolniškega fonda, ki naj zasigura neodvisnost fonda od delodajalca, kateremu je brezpogojno odvzeti nadzorstveno oblast nad bolniškim fondom. Nadzorstveno oblast nad bolniškim fondom naj prevzame Ministrstvo za socialno politiko, ki je ustvarjeno z namenom, da vodi in nadzoruje vse socialno zavarovane v državi.
Sedanje stanje, v katerem je delodajalec po številu svojih zastopnikov v upravi fonda enako močno zastopan (ako pa upoštevamo vpliv zastopnikov delodajalca, potem je že v upravi absoluten gospodar), poleg tega pa je delodajalec tudi prizivna instanca in obenem nadzorna oblast, je nevzdržno za članstvo, ker nima niti ene poti, po kateri bi mogla doseči izvajanje onih odredb, ki govore članstvu v prilog.
Vsako govorenje o samoupravi bolniškega fonda je prazno vse dotlej, dokler se ne vzame delodajalcu pravica do nadzorstva in do razsojanja v zadevah, o katerih so samoupravni organi (kjer delodajalec sodeluje s paritetnim številom) sklepali.
2.	Enako odločno morajo zahtevati, da nova naredba zasigura finančno samoupravo oblastnih uprav bolniškega fonda.
Vsaka oblastna uprava naj bi popolnoma samostojno razpolagala z vsemi dohodki iz svojega teritorija ter
naj bi le gotov del teh dohodkov odstopila za vzdrževanje centralnih upravnih organov fonda. Razmere in potrebe zavarovanih članov v poedimh oblastnih upravah niso enake ter imajo člani zelo različne zahteve in potrebe. Nemogoče je centralno odrejati po gotovem ključu kredite za posamezne oblastne uprave, zlasti ako bi bil ta ključ število zavarovanih članov in se pri tem ne bi upoštevale socialne prilike v posameznih upravah. Nemogoče je centralno graditi na pr. bolnice, ker bi od take bolnice imela korist le ena uprava odnosno ožji del dotične uprave, ostale uprave pa bi morale nositi le bremena. Tudi odgovornost za razpolaganje z dohodki bo daleko večja, ako bo vsaka oblastna uprava samostojno razpolagala, ker ji bo težje dajati račun pred članstvom za slučaj slabega gospodarstva, med tem, ko je danes odgovor zelo lahak: Vezani smo na budžetne postavke in direktive centralne uprave.
3.	Zasigurati se mora popolna neodvisnost zdravnikov od delodajalca,
ker le tedaj bodo mogli zdravniki, ako bodo odvisni edinole od humanitarnega fonda res nepristransko vršiti svojo službo, kar bo v veliko korist tako fonda samega, kakor tudi vseh zavarovanih članov. Danes na pr. bolniški fond nima nikakega vpliva na železniške zdravnike, edino jih lahko kaznuje, ako predpišejo kako »predrago« zdravilo ali specijaliteto, o vsem ostalem pa odloča delodajalec in ni čuda, da zdravniki morda nehote' smatrajo interes delodajalca za odločilne pri njih poslovanju, vsled česar pa trpi fond in delojemalec.
4.	Samouprava bolniškega fonda, kakor jo zahtevama že pod prvo točko pa naj ne velja samo za centralne organe, marveč tudi za vse pokrajinske organe — oblastne uprave fondov — katerim se mora zasigurati pravica, da v okviru uredbe polnomočno sklepajo o vseh vprašanjih zavarovanega članstva njihovega teritorija in da postanejo ti sklepi takoj izvršni, v kolikor ni proti njim vložena pritožba od strani ene prizadetih strank.
Navedli smo s tem glavne smernice, ki jih morajo zastopati izvoljeni delegati na skupščinah bolniškega fonda. V podrobnosti se ne bomo spuščali,, ker z izvedbo teh glavnih smernic bo omogočeno bolniškemu fondu kot takemu in njegovim oblastnim upravam, da v lastnem delokrogu uredi pravično vprašanje hranarine, bolniških in vseh
ostalih podpor ter zdravljenja.
*
Če bo večina izvoljenih skupščinarjev tudi letos pozabila, da so oni edino le zastopniki članstva, katerega pravice morajo braniti in če se bo uklonila interesom delodajalca, potem od nove naredbe o zavarovanju železničarjev zoper bolezen in nezgode članstvo ne more pričakovati poboljšanja, marveč samo poslabšanje.
Medtem pa so klerikalci stopali k oblasti korak za korakom. V septembru je njihov vodja naredil bilanco vsega, kar so osvojili, in rekel:
»Dovolj je. Prevzemimo oblast!«
Vlada, ki so ji pomagali radikali, je dobro pripravila teren. Vlado morajo prevzeti močne roke. Z Aleksandrom Leru, šefom, radikalov. je bil dogovorjen sporazum. Tako njemu kakor njegovim zaveznikom je bilo jasno, da se po demokratski poti ne more nič več ukreniti. Parlamentarno misleče »močne roke« so bile slabejše od svojih nasprotnikov. Od 470 parlamentnih sedežev so jih parlamentarno misleči imeli samo 220. Izven parlamenta pa je izgledalo še slabše. »Smrtno omražen marksizem je močnejši kakor kdaj preje.« Obe avtonomni pokrajini, Katalonija in Baska, sta bili enodušno nasprotni desničarskemu kurzu Madrida. Istočasno je tlela vstaja na treh krajih v Španiji.
Tako zaostreni odnosi so omajali konjunkturo. Gospodarstvo je naglo padalo. Milijardni deficit državnega gospodarstva je povečalo drago oboroževanje policije. Pomanjkanje denarja je sililo na borbo. Izvajanje reform je bilo ustavljeno. Baska in Katalonija je del španskega agrarnega problema. Svetost privatne je bila tam postavljena na kocko. Baska se je upirala plačevati davke centralni oblasti. Obe pokrajini sta industrijsko najbolje razviti pokrajini. Delavstvo je najbolj napredni del prebivalstva. Le fevdalci in kler so bili stebri režima.
Taki sta bili ti dve fronti. In morali sta se hočeš-nočeš udariti v oktobru, v dnevih žetve.
Španija, po volji desnice, mora biti to,
kar je Avstrija, Italija, Nemčija, Portugalska.
»Nikdo ne zna, kaj lahko prinese oktober,« je pisal »El Socialista«. — »Lahko bo to naš oktober!«
*
Prvo poglavje: Propadanje Španije na vseh področjih je bilo za kratko dobo zadržano vsled priliva zlata iz Amerike. Ali pod bronastimi zastori so deželo glodali knezi, bojarji in duhovščina.
Drugo poglavje: Tri leta republike. Ideologi prevrata od 1931. so se nadejali, da »stopi Španija v naprednejši svet«. Z ničemer pa niso k temu pripomogli. Samo fevdalno-ekonomsko strukturo Španije so okrasili z republikanskim imenom. V borbi okrog tega imena je moralo gospodarstvo premagati politiko, a cerkev je premagala republiko. Mesto vhoda v naprednejši svet, je sledil korak nazaj! Nastala je nova katoliška Rekonkvista Španije.
Tretje poglavje: O prvi Rekonkvisti je pisal Kolumb, češ, da njegova pot ni šla samo preko strahot na morju, temveč tudi skozi pragozdove strašnih ovir, »skozi špranje neumnosti, neznanja, nestrpnosti, skozi prepade ponižanja in preko morja krvi...«
O drugi Rekonkvisti obstoja pa dovolj uradnih spisov in uradnega materijala, ki še preveč govori.
O tretji? 1. oktobra se je sestal kortez. Desničarski blok je zrušil vlado Sampora. — Leru, vodja radikalov, je dobil od predsednika republike mandat, da sestavi novo vlado večine: iz radikalov in iz Akcije populär. 4. oktobra je bila kriza vlade rešena. Ob 6. uri zvečer se je nova vlada konstituirala. Ob 2. uri zjutraj 5. oktobra je bila seja ministrskega sveta radi »enotne in
z enega mesta vodene revolucionarne vstaje«. Istega dne je odstopil predsednik upravnega odbora, .glavnega tribunala republike. Zapustil je svoje mesto, ker ni mogel soglašati, »da bi postali člani vlade ljudje, ki republike ne priznajo in ki niso izvoljeni kot republikanci.« Desničarji so zahtevali revolucijo, da. iz krvavega razračunavanja izidejo kot zmagovalci. Z vsemi močmi so iskali najugodnejše pogoje, da začnejo bitko. Načrti državnega udara so viseli v vzduliu. Vsakdo jih je čutil. Poskrbelo se je tudi za »požar parlamenta«. — Z za-plenjenjem brezštevilnega orožja, katerega poreklo in cilj še ni znan, niti utrjen, je konstruiran subverzivni komplot, ki objema Španijo in Portugalsko, po katerem bi imele pasti glave vseh dostojanstvenikov in po kateri bi se naj vsa ministrstva pognala v zrak. »Bazo je dal Trocki, a podrobnosti ameriški gangsteri.*
V svoji poslednji številki od 4. oktobra 1934 je pisal »El Socialista«:
»Zdaj je čas!...«
Opolnoči je izbruhnila generalna stavka po vsej državi: v Asturiji, v španskem Ruru je vzplamtela prva krvava borba ...
In..., je le res bil čas za to?
1817. leta, malo pred oktobersko revolucijo v Rusiji, je izbruhnila revolucija v Španiji. Zadušila jo je vojska. Vojska je čuvala monarhijo. S tem se takrat ni računalo. Po 14. letih šele so bile čete razkrojene, je uspel prevrat. Ramo ob rami so korakali delavci s civilno gardo in redno vojsko. Izgledalo je, kakor da so se zvezali za daljšo dobo.
1934 so revolucionarji računali s tremi zavezniki. Prvi naj bi bil: pomoč redne vojske. Ali njihov račun je bil enostranski. Niso so ozirali na druge vesti, ki so bile vse važ-
nejše od onih, ki so pripovedovale: »socialističen in komunističen tisk je zelo razširjen po vojašnicah in med vojaki.« — Dan za dnem, kolikor je desni kurz dobival na premoči, so vladajoči vojaški krogi odstranjevali iz armade nezanesljive častnike in podčastnike. Polki so bili premeščeni, tehnična oprema izpopolnjena.
Špansko gibanje 1917. ni zadelo samo na odpor v vojski, temveč je propadlo tudi radi sabotaže celih delavskih skupin. Železnica je tedaj vozila brez prenehanja in tudi mnoge druge gospodarske panoge niso stopile v borbo. Ta pasivnost proletarijata je naredila največji vtis na Largo Kabalero, ki je vodil tedanjo vstajo. Neumorno se je trudil, da bi prišlo do enotne fronte in da bi se izgradilo učinkovitejše orožje:	generalna
stavka. To naj bi bil drugi zaveznik v njih akciji in ta zaveznik je še najbolj izpolnil, nanj stavljene nade.
Tretji zaveznik socijalistov so bile avtonomne pokrajine: Katalonija in Baska. Ni bilo dvoma, na kateri strani bodo v slučaju revolucije.	,	. ,
Na te špekulacije je Leru dodal pomenljivo ugotovitev:
»Samo uniforma (oborožena sila) je ga-rancija zakonitosti in uspeha.«
In res: Uniforma je vozila podzemske železnice, gibala tramvaje, tovorila in izto-varjala vagone. Uniforma je pokorila Madrid, vdrla v Asturijo, zrušila katalonsko avtonomijo. Uniforma je, z eno besedo rečeno, potrdila staro resnico, da brez uniforme propadejo revolucije.
S potoki^ dragocene krvi je zapečatit in drago plačal to izkušnjo španski proletarijat.
Tiska: Ljudska tiskarna, d. d„. Maribor. (Predstavnik: Jos. Ošlak.) — Odgovorni urednik: Adolf Jelen, Maribor. — Lastnik in izdajatelj: Konzorcij »Ujedinjeni Železničar«.
Predstavnika: Jurij Stanko v Ljubljani in Adolf Jelen v Mariboru.