List št. 31.
Predlog denarni hranilnici in svet
kmetam.
Unidan smo bili na Gorenski strani Krajnskiga. Z nekim poštenim možem, kterimu so skrivnosti gruntu i h bukev tiste okolice in pa kmetiške reči popolnama znane, se pogovarjava v marsikaki zadevi, veseli in žalostni. Med družim mi pove tudi od hude stiske, v kteri se po dveletnih slabih letinah marsikteri kmet sedaj znajde, da ne more ne stariga grajšinskiga dolga od leta 1848, ne odškodnine, ne cesarskiga davka plačati, če kje denarja na posodo ne dobi. Ali med bogatimi poso-jivci na kmetih — so mu tožili kmetje — je veliko hudih pijavk; za 80 gol d., ki jih tak človek posodi, mu mora dolžnik dolžno pismo z a 100 gol d. podpisati in verh tega činže za 2 ali 3 leta naprej plačati.
To je — mi reče imenovani gospod — ena huda nadloga, v kteri se tisti kmetje po deželi sedaj znajdejo, ki denarja na posodo išejo. Druga nadloga, ktera se z ravno rečeno veže — mi reče — je pa ta, da v urbarji z marsikteriga grunta, čeravno je popolnama brez dolga, še stari nekdanji dolgovi niso izbrisani, ker je sin ali oče ali celo stari oče zanemaril, ga po postavi izbrisati dati. Če tedaj pride zdej posojivec k urbarji prašati: ali je grunt čist in ali ni nič na njem, kakor kmetje pravijo: „taboliraniga", ali če gospodar
—    122   —
sam pride po tako imenovani „gruntni atestrat" (gruntni ekstrakt ali izpis)« da bi ga posojivcu pokazal, — kako se začudi, ko zve, da so se stari dolgovi v urbarji zapisani, ki so že dolgo čisto poplačani in za ktere plačila ima gospodar pobotne pisma (kvitenge) v rokah! Pa, ker se po obstoječih postavah ni oglasil, da bi se bil dolg tudi v urbarji postavno odpisal in zbrisal, je ostal zapisan, in posojivcu se ne more za zlo vzeti, če se brani na tak„zataboliran"gruntkaj posoditi. Preden se pa po postavah to zbriše, terpiveč časa. Med tem je gospodar v hudi stiski; čeravno ima grunt brez dolga, vunder posojila na-nj zavoljo tega dobiti ne more.
Po teh gotovih skušnjah za svojo dolžnost spoznamo:
Iznoviga svoj glas povzdigniti, da sila potrebno bi bilo za deželo, da bi denarna hranilnica (Sparkasse) posojila tudi na kmečke zemljiša dajala, in da bi se pripravne podružnice po deželi s tem namenam napravile. Ta naprava je tako očitna in silna potreba za deželo zlasti v sedanjih težavnih časih, v kterih bi se kmetje nar lože z njeno pomočjo iz krempljev imenovanih vohernikov in pijavk oteli, da nam ni treba na dolgo in široko o ti reči govoriti, ampak le dotičnim možem hranilnice, v kterih rokah je to napravo osnovati, resnico razodeti: kakošna se tu in tam sedaj po deželi godi! Če jim je kaj mar za blagor kmetijstva, ki je naši deželi perva podlaga blagostanja, naj — prosimo jih — resno prevdarijo to potrebo in naj se ne vstrašijo ve-čiga dela in marsiktere sitnosti, ki bo gotovo s tem delam združena; naj si bojosvesti, da bojo povsod po deželi v poštenih in domoljubnih možeh pridne in zaupljive podpornike našli!
Naj bi ne bil ta iz žive potrebe izvirajoči in ponovljeni glas — le prazin glas vpi-jočiga v pušavi!
Vam, kmetje, pa priporočimo, ki imate grunte brez dolgov, zvediti pri gruntnih bukvah: ali so tudi izbrisani stari že poplačani dolgovi iz urbarjev, in če niso, vse potrebno storiti, da se to zgodi, da tako brez o vere zamorete na-nje denarja najeti, ako pridete v zadrego, da ga potrebujete.
Naj bi ne bil tudi ta opomin prazna beseda!