Dobra otroka. \ tolehni so bili Poličarjeva mafnica. Pa bilo čudo, ko bi ne bili? Cclo leto streči bolnemu možu, noč za nočjo prečuti pri njegovefti ležišču — lo mora zmagati korenjaka, kaj-li š.bko ženico ? In ta žalost in bridkost ob tnoževi smrti, in ta pokop ob zimski vihri! Komaj so lazili po sobici. V.činoma so se tiščali ob peči trt le za skrajno silo so stopili pred pcč v vcžo. Mala je bila Poiičar|cva družinica. Poleg raatere samo še šestletna Mimica in štiriletna Manica. Mala in mlada je bila ta družinica, vendiir pa bolchni maleri velika podpora in lolažba. Kaj bi bili pač počeli PoliiSarjeva mamica brez Mimice in Manice? Kdo bi jim donesel vode, kdo prcskrbcl drv, koga naj bi bili poslali po soli in sve-čave, ko sami niso smeli in ne tnogli izpod slrehe v sncžni zimi. Revni so bili Poličarjevi in zato niti mislili niso na to, da bi si najeli kako deklo ali postrežnlco; Mimica in Manica sla opravili vse, kar je bilo treba zunaj hiše, kot bi bili veliki, čeludi še nista imeli Solskih lel. Dolšakov boter, bogat pa tudi usmiljen sosed Poličarjev, so kar sami ponudili lJoličarjcvi maleri, da smela deklici brez strahu pobirali po njih ^nzdu suh-Ijad, da ne bodo prezeball ob mrzli peči. sa 41 vs. Po petkrat na dan sta pripeljali pridni deklici iz Dolšakovega gozda na malih saneh, ki so jih podanli tudi Dolšakov boterček. po totiko suhljadi, da so imeli Poličarjevi vedno potrebne zaloge, da sc jim ni bilo bati zmrzovanja. Radi sta hodill deklici v gozd; radi na Ijubo dobri mamici; radi, kcr je ludi po zitnl v gozdu lako lepo in kratkočasno. Kot biseri se leskele sneg ob solnčnih žarkih po vejah in po tleh; tam smukne iz-pod grmovja vitka podlasica; po drevju skače od veje do veje urna veverica; pisana žolna pa potrkava z moEnim kljunom po votlih deblih, budi speči mrčes in ga hrusta, ko se prikaže iz razpok. Vsakovrslne ptice se izprelctavajo po vejevju in obirajo smrekove Le-šarke ali pa se izprehajajo po tleh in pob'rajo žir pod širokimi bukvami. V živahni družbi pobirata Poličarjevi dve sulio vejevje in ga povezujela v butarico, da ga popcl|tia domov. Poličarjeva mamica pa mislijo na svoji Ijubljenki, in kadar ju zagledajo, ko se blizata s svojim tovorom domači In5ici. ledaj je pogled na hčerki najholjše zdravilo za n)ih bolehnost. „0 Ijubi Bog, kako si dobcr," tako vzdihnejo mnogokrat ob taki prillki mati, Bglej, koliko je od lejja, kar sem pestovala to-le dvojc; kar sem jima dajala sama hrano v usteca : kar sem ju učila hoditi — zdaj mi pa že povračujeta, kar sem jaz njima storila dobrega. Ljubi Bog, ti si dobcr, četudi si nam vzel očeta, pa si m\ dal dobra olroka." Tako \e v Poličarjevi družinici vkljub ubošt/u vsecno Ijubko srčno vesclje in zadovoljnost. Da, do-bri in ubogljivi otroci so sreča in vesclje svojih stacšev; neubogljivi in poredni otroci pa njihova največja žalost in ne-s r e č a. F. G.