POŠTNINA PLAČANA PRI POŠTI 1102 LJUBLJANA
PfliMOilgfeD
M
aVv/r^
pGDjHiMIP^ i»
Igor Ziodej	Zlati fantje bodo vedno med nami	289
Davo Karničar	Z vami - za vaju	291
Marjan Raztresen	Potop idealov	291
Marjan Raztresen	Sedem Slovencev na osemtisočaku	293
Davo Karničar	Usodni in odločilni 7. maj 1998	296
Marjan Raztresen	Prvi na neimenovanem sedemtisočaku	298
	Mali zmagovalci velikih gora	300
Marjan Munda	Z otroki po gorskih cvetnikih	302
Stanko Klinar	Stane Belak-Šrauf: Veliki dnevi	306
Borut Peršolja	Imenoslovje Kamniško-Savinjskih Alp	308
Uroš Podovšovnik	Razvoj naše planinske fotografije	312
Pierre Mienvielle	Rojstvo kanjoninga	315
Želj ko Kozinc	Pot k očetu	319
Zvon ko Požgaj	Ama Dablam - Odsanjane sanje	323
Silvo Babič	Vzpon na irski otok Skeiligs	327
Franci Erzin	Nori rekorderji	330
Štefan Le dni k	Iz Mežice čez Kamniške na Bled	332
Dušan Novak	Pred 50 leti na Grintovec	336
Igor Prešern	Nahrbtnik, poln vsega in Se drugega	337
Stane Štucin	Nevihta	340
Srečko Pungartnik	Nekdo je pokosil stare poti	341
Dane Hrast	Raskovec	342
Milena Ožbolt	Na Planinsko goro	345
	Odmevi	346
	Iz planinske literature	348
	Društvene novice	358
Slika na naslovni strani: S)ap Grmečica v Bohinju
Foto: Bogdan Kladnik
Planinski vestnik izdaja Planinska zveza Slovenije, 1000 Ljubljana, Dvoriakova ulica 9, p. p. 215, Revija izhaja vsak mesec. Ureja uredniški odbor Marjan Raztresen (glavni in odgovorni urednik), Janez Bizjak, Sonja Dolinsek. Milja Košir. Edo Kozorog Silvo Kristan. France Malešič. Dragica Marntreda, Marlen Premšak. Tone Strojin. Tone Škarja in Franček Vogelnik. Predsednik založniško-izdajateljskega sveta dr. Milan Naprudnik. Prispevke pošiljajte na naslov Planinske zveze Slovenije. Rokopisov in slik ne vračamo. Tekoči raiunpii Agenciji RS za plačilni promet 50101-678-47046, devizni račun pri Ljubljanski banki - Gospodarski banki d. d. Ljubljana 50100-620-133-900-27620 - šitra valute - 3053/fl. Naročnina za leto 1993 znaša 3500 le :'iie. in je plačljiva najpozneje do konca marca 199B, posamezna številka stane 350 tolarjev. Letna naročnina za tujino znaša 30 ameriških dolarjev Reklamacije upoštevamo dva meseca po izidu sievilke. Ob spremombi naslova vselej navedite tudi slan naslov, in sicer a tiskanim črkami. Upoštevamo samo plane odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto. Tisk Tiskarna JOŽE MOŠKRIČ d. ti. v Ljubljani.
Glasilo spada med proizvode irrlormalivnega značaja iz 13. točke tarifne številke 3 Zakona o prometnem davku (Ur. list RS. št. 4/92) in Mnenja Ministrstva za informiranje Republike Slovenije, št. 23/117-92 z dne 24. 2. 1992. za katere se plačuje davek od prometa proizvodov po stopnji 5 %
PLANINSKI VESTNIK HMH^b^M^^^H^^^H
MINILO JE LETO DNI OD HUDE NESREČE V TURŠKEM ŽLEBU
ZLATI FANTJE BODO VEDNO MED NAMI
IGOR ZLODEJ
Leto dni je minilo od nesreče, ki se ne bi smela nikoli zgoditi, od nesreče, ki je vzela pet življenj gorskih reševalcev. Pet življenj mož In očetov, ki so se usposabljali zato, da bi lahko reševali življenja drugih. Od nesreče, ki je poleg svojcev globoko prizadela vse nas. Minilo je tudi leto mnogih analiz, razprav, poročil in komentarjev, taksnih in drugačnih. Vendar pa prav nič ne more obuditi teh enkratnih ljudi. Ko sem se odločil, da nekaj napišem v spomin na te čudovite može, sem bil prepričan, da bo to veliko lažje. Zdaj, ko pišem, se misli in spomini prepletajo In neizprosna je resnica, da so odšli, odšli za vedno med mehke planinske trate, med pravkar ozelenele macesne, med čudovito gorsko cvetje, med ostenja in grape, na samotne vrhove. Ostala bodo obeležja, spomini in opomin, da se kaj takšnega ne sme zgoditi nikoli več. Ponosen sem, da sem vas poznal, ene bolj, druge manj, in v čast mi je, da sem lahko bil z vami na vajah, usposabljanjih, reševanjih in drugih srečanjih. Borisa Mlekuža sem spoznal kmalu 2atem, ko sem prišel službovat v Bovec. V gorah se je zgodila nesreča in med prvimi, ki so se odzvali klicu na pomoč, je bil ravno 8ohs - tako vse do usodnega dne. Kot prvi je včasih kar nestrpno čakal ostale, potem je stopil na čelo in odšli smo nesrečniku naproti. Zgodilo seje, da sva bila tudi uro pred ostalimi pri ponesrečencu, in čeprav nI bil več rosno mlad, sem ga težko dohajal. Srečevali smo se na vajah, kjer nam je kot inštruktor
razdajal svoje znanje in izkušnje. Seveda pa smo se srečevali tudi na poteh, med gorami, katere je častil in neizmerno ljubil. Vse to je Boris kot gorski vodnik razdajal tudi med druge, ki si sami niso upali v ta prelepi gorski svet.
Najina, žai, zadnja skupna pot je bila dober mesec pred nesrečo iz Trente na Luknjo. Boris se nI želel peljati z ostalimi v Vrata, kamor smo bili namenjeni na Koflerjev memorlal. Seveda sem se mu z veseljem pridružil. Najin prožen korak in pomenkovanje o gorah je občasno zmotilo podiranje ledu in snega pod Kanjavcern in v dobri uri In pol sva bila na s soncem obsijani Luknji. Še danes ne morem verjeti, da je bila to najina zadnja skupna pot. pot iz Trente med gorami, ki jih je Boris tako dobro poznal in jih vedno znova občudoval. Ko smo se na pokopal i ščču poslavljali od Borisa, je zajokalo nebo od Kanina in Rombona vse do Borisovega domačega Svinjaka.
Mitjo Brajnlka sem spoznal, ko je prevzel vodenje gorske policijske enote, katere član sem. Sprva smo se pripadniki te enote ksr nekoliko ustrašili novega poveljnika; med kolegi z Gorenjske je namreč krožilo mnenje, da je to izredno sposoben reševalec, strokoven, predvsem pa dobro kondicijsko pripravljen, pa tudi človek, ki ne priznava povprečnosti. Vse to smo kmalu občutili na usposabljanjih, kjer pa težav tako rekoč ni bilo, Mitja je kot poveljnik deloval drugače, kot smo bili vajeni pri svojih šefih v službi; resda je bit poveljnik, vendar je poskušal biti kar najbolj enak med nami. Po opravljenih
Spomin ns traglinl dogodek pred enim letom.
PLANINSKI VESTNIK HMH^b^M^^^H^^^H
Planinci, ki bo namenjeni na Okreeel, in Turško goro, se povečini ustavijo pri «kali t spomenikom In se poklonijo epom In u mrtvih.
Folo: Mirko KunSIt
nalogah je bil razumevajoč sogovornik in prav veselili smo se naših usposabljanj in srečanj z njim. Naneslo je, da sem se znašel na Kredarici, ko je orkanski veter pometal okoli Triglava, na grebenu pa je bilo več navez ženskega pohoda na Triglav. Med njimi je bil tudi Mitja. Nekdo je sporočil, da vodniki potrebujejo pomoč in takoj sem priskočil. Do trde noči smo vse udeleženke pohoda varno popeljali v varno zavetje Triglavskega doma. Ko so dekleta in žene že mirno spale, smo z Mitjem še pozno v noč modrovali o gorah, doživetjih in tudi o naši gorski enoti, Žal je vse ostalo pri modrovanju. Na Okrešlju smo izgubili sposobnega poveljnika, reševalca in očeta, ki so mu gore, naše in tuje, pomenile veliko več, kot si lahko mislimo.
Za Janija Kokalja sem prvič slišal pred leti na Doliču. Oskrbnica Ivanka mi je ob obisku rekla: »Veš, zadnjič je bila v bližini nesreča; je priletel helikopter in z njim fant z dolgimi lasmi, spetimi v čop, in je rekel, da je zdravnik. Igor, kaj misliš, je zdravnik lahko tak?« Odvrnil sem ji: ..Seveda je lahko!« Kmalu zatem sem zdravnika Janija z lasmi, spetimi v čop, tudi osebno srečal. Pri Krnskem jezeru se je poškodoval mlajši fant, ki je potreboval našo pomoč. V akciji reševanja je sodeloval helikopter in ker nismo imeli dosegljivega našega zdravnika, je prišel Jani. Pilota sta se odločila za pristanek pod planino Duplje, tako rekoč sredi dobro raščenih in gnojenih kopriv. Izstopili smo in obstali kot prikovani. Takrat je Jani prešerno rekel: »Kar naprej, to je antirevmatično» - in zagazili smo med do pasu velike cvetoče in pekoče koprive.
Pozneje sva se še nekajkrat srečala v gorah in na reševalnih akcijah in vedno sva omenila koprive, A kaj so koprive v primerjavi z bolečino, ki jo je povzročil tvoj 290 odhodi
Luko Karničarja in Rada Markiča osebno nisem poznal, prav gotovo pa sta bila tako kot ostali enkratna reševalca In velika človeka.
Dne 3. novembra lani se v krasnem, sončnem poznoje-senskem dnevu peljem po Logarski dolini, Spomini, misli, vprašanja, vse se mi prepleta. Zatrep doline je prekrit s prvim snegom, vendar se brez težav pripeljem do konca doline Dan se preveša v popoldne in sence so vse daljše. Hladno je, še hladneje je meni pri srcu, polastijo se me čudni, neprijetni občutki. Odhajam na kraj velike tragedije.
Shojena pot je rahlo poledenela, po krajšem vzponu pridem na Rinko. Tedaj se obudijo spomini na otroštvo, ko sem tukaj z očetom prvič otipal skale, zgoraj višje pa snežišča sredi poletja. Te lepe spomine iz otroštva prevladajo spomini na nesrečo. Po zložnem delu pridem do jase, od koder je helikopter odpeljal kolege na zadnji polet. Pogledi mi begajo po ostenju Turške gore in po okoliških gorah, sedaj rahlo pobeljenih s sipkim deviškim snegom. Vrhovi na drugi strani so še vedno obsijani s soncem, s Savinjskega sedla navzdol pa veje hladen veter.
Počasi pristopim do osamelca s spominsko ploščo, postojim in zrem v imena, v glavi pa: "Zakaj ste tako prekleto lepe, trdne, krušljive, krute, pa zopet enkratne v vsej lepoti? Zakaj ste vzele te čudovite ljudi?« Odgovora ni in ga nikoli ne bo. Odložim nahrbtnik in počasi prižigam sveče, za vsakega eno, potem prižgem še druge, ki jih je upihnil veter. Sam sem v popolni tišini na kraju, kjer je ugasnilo pet življenj zlatih fantov, na katere pa nikoli ne bo ugasnil spomin. Še enkrat s pogledom preletim ostenja gora nad seboj, Turški žleb, melišča, spominsko ploščo in imena, spravim robec in se počasi odpravim v dolino.
PLANINSKI VESTNIK
PLEZANJE V DRUŽBI TREH PRIJATELJEV, ČEPRAV/ JE BIL POLEG SAMO EDEN
Z VAMI - ZA VAJU
DAVO KARNIČAR
Dejavnost alpinistov mnogih generacij je zapisala sledi že v skoraj vsako steno, zanimivo poč, čez previse in po grebenih. Vršna piramida Kočne s severa pa je hranila svoje skrivnosti vse dotlej, dokler je nisva obiskala z D rejce m Najbrž je bilo tako zaradi njenega nepriljud-nega videza z gladkimi platmi med rdeče podirajočimi se skalnimi skladi, ki jih neusmiljeno bičajo strele in pometajo vetrovi. Seveda je vzrok za to tudi dejstvo, da se začenja v šodrih na višin 2150 metrov, do katerih ne vodi nobena markirana pot. To je torej košček skrivnostnega, mirnega sveta, kamor zaidejo le tisti, ki imajo v sebi pionirskega duha raziskovalcev in se morajo oborožiti predvsem z vztrajnostjo, saj z Jezer-
skega potrebuješ kar debele tri ure, pristop od Češke koče pa te tudi dodobra ogreje. Sama piramida je osrednji objekt opazovanja obiskovalcev doline in tudi domačinov, ki se nanjo oziramo s ponosom ali pa tudi z vprašujočim pogledom glede vremena, ki ga lahko pričakujemo. To je tisti strmi predel gore, ki se ga sneg ne primer v še tako hudi zimi z močnimi vetrovi; to je piramida, ki poslednja rdeče žari v zahajajočem soncu. Ničkolikokrat smo jo gledali skupaj, željni novih doživetij...
Minila sta dobra dva meseca, odkar sta odšla. Nihče še ni dojel resnice, saj nobeden noče verjeti. Zate, brat, in zate, prijatelj, stojiva danes pod to steno, daleč od doline. ki jo zreva, in še mnogo dlje od vaju. Bolj kot kadarkoli zaboli praznina, ki zeva za vama. Nikoli več ne

POTOP IDEALOV
Ne vem, ali imamo tudi v gorah opraviti s strahovi, s kakršnimi se menda že kar iz navade srečujemo v vsakdanjem življenju dlje, kot bi bilo potrebno. Politika naj bi zahajala v gore in stranke naj bi se naselile v planinskih kočah, da bi kateri od gorskih obiskovalcev, ki se vsaj v hribih ni hotel nikoli ukvarjati s takimi nadlogami, »zaradi prezasedenosti« zato celo ne mogel dobiti prenočišča, ker se ne bi moget izkazati z ustrezno izkaznico, pobarvano s strankarsko barvo.
Iz slovenskih gora naj bi odstranjevali stare simbole in jih nadomeščali z novodobnimi: partizanski in borčevski planinski pohodi po poteh teh in onih divizij in odredov naj ne bi bili več moderni in naj bi jih ukinjali, zato pa naj bi na slovenskih gorskih vrhovih poslej stalo vsaj toliko kri že v, kolikor so jih po svojih hribih postavili v zadnjem poldrugem stoletju sosedje Avstrijci,
Stare, dobre planinske navade, ko je na gorski poti vsak vsakega pozdravil, se za nekaj trenutkov ustavil, tudi zato, da si je oddahnil (ali pa celo predvsem zato), so za staro šaro: zdaj, ko je vsak opremljen po najnovejši planinski modi, nabit s kondicijo novodobnega rekreativoa in z najučinkovitejšimi napitki tega časa, ki mu sproti dovajajo izgubljene elemente, ni treba več hoditi v gorski svet za več dni, večdnevne triglavske ekspedicije so popolna potrata časa, kajti sodobni planinec, ki mu čevlji prijemljejo, kot bi imeli lepilo na podplatih, in mu srce in pljuča delujejo kot
dobro namazan mehanizem, zmore celo najdaljše In najnapornejše ture po slovenskih gorah v enem dnevu, le začeti jih je treba nekoliko prej in nemara nehati malo pozneje. Torej ni treba niti pozdravljati, niti odzdravljati, ampak predvsem neprestano gledati samo v kamnita tla, da nepreverjen korak ne bi skazil načrtovane hitre ture. Stari, dobri planinski čaj je iz mode in v glavnem znan samo še iz planinske literature: zdaj se v gorah na hitro popije pivo in energetski napitek in se zdrvi dalje, klobasa nekdanjih dni pa je zdaj izključno hrana za božične in novoletne dni. Planine z mlekom, kislim in svežim, s sirom in sirotko so ostanki srednjega veka, če nimajo na zalogi piva in žganja. Niti žigi v kočah in na vrhovih niso več za večino tisto, kar so bili, za nekatere pa vendarle vse in bi bilo zato kar primerno, če bi več transverzalnih poti združili ali jim vsaj določili stične točke, da bi bilo mogoče hkrati delati več takih poti.
Planinske koče naj bi bile za marsikoga odvečen balast; večino naj bi pustili propasti, ob njihovih z a vetrnih stenah pa naj bi vsekakor postavili avtomate za osvežilne pijače in poleg nujno tudi koše za smeti, tako za polnjenje kot za praznjenje pa naj bi poskrbela planinska društva po helikopterski poti. Takšno perspektivo vidijo nekateri v slovenskem visokogorju, da o nižjih hribih sploh ne govorimo. Vendar je preveč črnogleda: v gore slejkoprej zahajajo taki in drugačni gorohodci, ki jih vsaj na nekaterih stičnih točkah organizirano planinstvo poskuša spraviti na skupni imenovalec. Tako naj vsak v gorah sicer živi svoje življenje, skladno z demokratičnimi načeli sodobne družbe, le da s svojim obnašanjem ne moti drugih in drugače mislečih.
Marjan Raztresen
291
PLANINSKI VESTNIK HMH^b^M^^^H^^^H
bomo skupaj na vrvi. Morda pa še nikoli nismo bili tako tesno in dokončno povezani, kot smo zdaj Zakaj zdaj nas ne ločujejo drobnarije vsakdanjega življenja; zdaj imamo pogosteje čas drug za drugega. [2guba te vendarle na neotipljiv način približa tistim, ki so ostali, pa tudi tistim, ki so odšli.
Ker sem se spet enkrat odpravljal v Himalajo, se nama je z Drejcem čas za načrtovani vzpon hitro iztekal. Delo v Češki koči sva preložila na rame svojih družic in na predvečer skrbno prebirala opremo, saj so se plati zdele ponekod tehnično le preplezljive. Že zgodaj sva se zavalila v rjuhe, spanca pa ni bilo, saj se je v posteljo priplazila tesnoba pred neznanim in pred ponovnim preverjanjem lastnih sposobnosti. Stena se ml je risala s svojimi neznankami in obličji prijateljev sta se zlivali z njimi. Prevzemalo me je pričakovanje ranega dne, s katerim bova odšla na srečanje s steno - kot že tolikokrat prej z njima.
Sveže, rano jutro naju je navdalo s potrebno energijo, ko sva se s sedla pod Vratcl zazrla na domačo dolino. Prav nič me ni bolelo srce, ko sem videl majhno jamo, iz katere sem prejšnje popoldne iztrgal planike in jih posadil na grobova pri svetem Ožboltu. Tudi naša dolina je dobila rani, od katerih si še dolgo ne bo opomogla. Če bodo rasle zanju, bodo še bolj osmislile svoj obstoj, saj so tu zato, da lepšajo pustinjo, samoto in praznino. »Al', prijatelj, ti boš živel, kar mi usojeno ni b'lo, utrgaj belo si planiko, z naše zemlje zrasla je...« Prestopila sva sedlo in se podala na samotna melišča, kjer še žvižgajo gamsi in kamor letijo počivat kavke. Tja gor zaide kvečjemu odmev cerkvenega zvonenja, kadar piha prava sapa. Malo prostranstvo med severnim in severozahodnim grebenom Kočne je uspelo ohraniti svojo bit in srčno upam, cfa bo tako tudi ostalo. Če bi mi delal družbo Rado, bi se usedla na kako grčo, s pozornim lovskim pogledom opazovala morebitno premikanje gamsov in tekmovala med sabo v znanju o življenjskih in siceršnjih navadah teh nespornih vladarjev jezerskih višav. In če bi za nama prišel še Luka, bi naštel sto argumentov proti lovstvu in vse bi bilo tako, kot je bilo vedno in bi še moralo biti. Če...
292 Zakaj se naenkrat prav nobena misel ne more zaključi-
ti, kako da vselej ostane nekaj nedorečenega, skritega, oddaljenega?
Kljub skromni zimi naletiva v kotu krnice na zajeten kup snega. Skoraj raztežaj dolg snežni predor naju na skrivnosten način pripelje pod osemdesetmetrski skalni skok. Igriva povezava polic in lahkih kaminov naju privede na skalno prlžnico. Grebeni, ki obdajajo Rado-vo in Lukovo steno, skrbe, da naju sončni žarki ne dosežejo. Vzpenjava se po lahkih plateh levo od vršnih melišč Velikega kupa in gibanje nama je kar dobrodošlo v svežem poletnem jutru. Vlšinomer pokaže 2000 metrov, tu je začetek Vikijeve police, desno nad nama pa so monolitne plošče s počmi, za katere ne bova vedela, kako krušljive so, dokler ne bova sredi njih.
Zložne, široke plati naju vodijo pod navpičnico; sredi njih mi zastane korak. Kamena strela je izrisala obliko srca. Le kaj nama gora s tem znamenjem hoče povedati? Podarja nama svoje srce, veliko, kot sta bili vajini za vajini družini, za prijatelje, za gore. Ob vstopu sva. Na tej višini se v naših gorah začenja malo smeri. A tu je svet, kakršnega sta vedno Iskala onadva; tu bi jima bilo všeč, saj se tu odpira še neraziskani svet vertikale, kjer je treba poiskati prehode, ki jih skriva stena.
Pod vrhom Velikega kupa se prebuja tropa gamsov; dva ponosno in mirno stojita na grebenu. Med njunimi nogami se kaže dolina, nad katero, se zdi, bedita, vsa ponosna in zravnana.
Končno sva nared za vstop, zaželiva si le še «Srečno!«
Že se spoprijemam s počjo, ki se vije desno navzgor. Skala je trdna, a mrzla, tako da kmalu ne čutim več konic svojih osmih prstov. Ko dobro zagozdim zatič, se pogrejem s pravo ogrevalno gimnastiko, saj sem zaradi mraza povsem brez občutka, V naslednjih desetih metrih je skala skopa s stopi in prijemi, naraščajoča globina pa začenja navduševati in izpopolnjuje tisti pravi občutek polnega doživetja.
Naenkrat se poč zalomi še bolj v desno in ponudi nekaj metrov prav lahkega napredovanja, dokler se prav tako nenadoma ne konča. Izbirati moram med platmi in sramežljivo počjo; izberem slednjo in po dvajsetih metrih se pokaže kraljevski prehod v previsnih plateh. Kaj takega še nisem našel v nobeni steni. Urediti moram stojišče, saj sem porabil že vso vrv. Bratec je po nekaj pritožbah glede mrzle skale neverjetno hitro za mano, saj se je zelo dobro prilagodil svojim zmanjšanim podplatom. Ta mali skalni čudež nama je vzel besede. Drejc se spoprime z naslednjim raztežajem. Petdeset metrov znatno previsnih plati, strmo navzgor pa reži dvajset do trideset centimetrov široka polica; po vsej dolžini jo spremlja izrazita poč, ki bo nudila obilo priložnosti za varovalne kline in zagozde. To bo telovadba nad globino, ki nudi tako naraven prehod v svetu previsov, kot ga še nisva videla. Spoštovanje vertikale in čudenje nad tako čudovito možnostjo prehoda Drej-ca umirita; polno srka opojnost svojega gibanja v svetu popolnega sožitja, Tenek zven ob zabijanju klinov ga prepriča v varnost; neprestano opisuje neverjetne možnosti, s katerimi se srečuje. Skrbi me, če ni pozabil
PLANINSKI VESTNIK HMH^b^M^^^H^^^H
na varovanje, saj mu gre zelo hitro od rok in nog, pa mi zagotovi, da zatiči odlično prijemajo in klini stoodstotno grabijo,
Vrv se je iztekla, 2daj grem za njim. Kot drugi v navezi se zmeraj počutim nekako utesnjenega in nerodnega in tako je tudi tokrat. Zdi se mi neverjetno, da je Drejo tako hitro opravil s tem raztežajem. Ko se mi zazdi, da nimam več kam, se pokaže trden stop in pravšnji oprimek. Plezanje postaja resnično opojno. Ko s spopadem z naslednjim raztežajem, zalezem v diretlssimo. ki se konča kot slepa ulica. Z vsakim novim metrom višine je oprimkov manj, višje se goljufam s pomočjo trenja. Nič pravega, kaj šele čudežnega, ko mi Drejo pove, da je vrvi konec. Stojišče bi bilo povsem improvizirano, treba je splezati nazaj. Noga mi zaradi dolgega stanja na enem mestecu začne drgetati, ne vidim nobenega izhoda. Ko sem spet pri mlajšem bratu, se ta samo reži: malo iz olajšanja, nekaj pa zaradi tega, ker sta si Luka in Rado privoščila mene in njega kot mlajšega pustila pri miru.
Za nadaljevanje izberem drugo možnost, v levo, kar
me pripelje pod črno votlino, kateri se izognem po krušljivem rebru. Prihajava v svet, kjer kraljujejo nevihte. Orjaški razdrapani bloki čakajo na najmanjši vzvod, da bodo lahko sestopili nekam nižje. Končno naju doseže milostna toplota sončnih žarkov, kar olepša sicer že kar srhljivo podobo sveta, v katerem stojiva. Zelo intenzivno sva doživela ta opomin, da pač še nisva na koncu, da je konec prav na špici, na mestu, ki je z Jezerskega razpoznaven kot najvišja točka Makekove domačije in obenem kot točka, kjer se naša Kočna dotika obzorja. Morda bomo na tem mestu nekoč postavili križ, ki se bo ob pogledu iz doline risal na meji med zemljo in neskončnostjo, med našimi prizadevanji in svetom neznank. Z Drejcem si stiskava roke. Kot sva si jih tolikokrat z njima. Radov nasmeh, nekoliko bolj poudarjen v levem kotu ustnic, in Lukova velika roka, Iztegnjena za topel stisk. Občutim veselje nad čudovitim vzponom in predvsem nad vašo družbo, dragi trije prijatelji! Na svidenje spet prihodnjič. In - hvala!
Z DAULAGIRIJA SE JE VRNILA USPEŠNA SLOVENSKA KADROVSKA ALPINISTIČNA ODPRAVA
SEDEM SLOVENCEV NA OSEMTISOČAKU
(5250 m), Skrita dolina (5100 m) in Francosko sedlo {5360 m), da ne govorimo o nekaterih predelih, ki so le malo pod 5000 metri, tudi tam pa je morala iti odprava.
Pod temi gorskimi prelazi se je odprava razdelila: glavnina je z nosači napredovala v tempu, kakršnega imajo tod že desetletja nosači s težkimi tovori, Viki Grošelj, Davo Karničar, Miha Marenče, Blaž Stres, Janko Megltč, Rafko Vodišek in Andrej Markovič pa so ^potegnili« in 28. aprila na nadmorski višini 4760 metrov postavili bazni tabor. Glavnina odprave je morala poskrbeti za dodatne nosače, poleg tega je s spremljevalci poslala v 2500 višinskih metrov nižje Tukuče tri bolnike, predvsem pa je poskrbela, da so nosači s tovori napredovali čez visoko zasnežena gorska sedla. Pri tem se je zgodila nezgoda, ki bi bila vsaj za enega od alpinistov lahko kar usodna: enemu od nosačev je padel v globino sod z vso opremo Tadeja Goloba, ki ga med dostopnim maršem niso našli, vendar je Golobu kljub temu s solidarnostno pomočjo kolegov, ki so mu posodili opremo, uspelo celo priplezati prav na vrh gore.
TRIJE MRTVI IN KARNIČARJEVA BOLEZEN
MARJAN RAZTRESEN
Iz Himalaje se je 10. junija vrnila ena od največjih slovenskih alpinističnih odprav zadnjih let, za katero je že kazalo, da bo predvsem zaradi pošastno slabega vremena čista polomija, potem pa se je vse razpletlo tako, da je bil uspeh malone popoln: kar sedem mladih, perspektivnih in že zdaj odličnih plezalcev je prišlo na vrh 8167 metrov visokega Daulagirija in pridobilo prve velike Izkušnje o plezanju na najvišje vrhove, kar jih je na svetu.
ZASNEŽENI 5000-METRSKI PRELAZI
15-članska odprava je iz Ljubljane odšla na pot 12. aprila ter preko Frankfurta in Bangkoka dan pozneje pripotovala v Katmandu. Tri dni so jim v glavnem mestu Nepala vzele priprave na pot v gore, 17. aprila so odleteli v Pokro, lep turistični kraj pod najvišjimi gorami, in se od tod z nosači odpravili na šestdnevno pešpot pod goro. Na njej so morali premagati dva več kot 5000 metrov visoka prelaza, ki sta bila zaradi visokega snega trd oreh. Najprej se je odpovedalo zaslužku in s tem vodstvu odprave povzročilo dodatne skrbi precej nosačev v kraju Tukuče, v noči z 22. na 23. april je vihar dobesedno razcetral in potem odnesel oba velika od-pravarska šotora, kar je še nekaterim nosačem nagnalo strah v kosti in so se poslovili, isti dan je vodja odprave Tone Škarja pri našem agentu v Katmanduju po telefonu \z kraja Jomosomo naročil dodatne šotore in še nekaj denarja, ki tudi tam lahko reši marsikatero zagato (v tem primeru z nosači), od tod dalje pa se je na pot postavilo kar nekaj visokih prelazov: sedlo Tapa
Zadnjega aprila so Grošelj, Karničar, Meglič, Marenče in Vodišek na nadmorski višini 5900 metrov postavili prvi višinski tabor, dan pozneje pa je glavnina odprave prišla v bazo na severni strani Daulagirija. Le tri dni pozneje je na višini 6600 metrov že stal drugI višinski tabor, ki so ga postavili Golob, Peter Mežnar, Markovič in Gregor Lačen.
S prvim tednom maja se je v Himalaji začelo skoraj 293
PLANINSKI VESTNIK HMH^b^M^^^H^^^H
dvotedensko obdobje slabega vremena. Toda čeprav je bilo pred tem nekoliko ugodnejše vreme, odprave s te strani Daulagirlja, ki so bile iz Italije, Grčije, Francije, Nove Zelandije in dve iz Španije, vendarle niso bile tako uspešne, kot so si zamislile. Eden od Baskov španske odprave je prišel že blizu vrha, vendar z napačne strani, eden od Grkov je pri poskusu vzpona na višini 7650 metrov zdrsnil in se ubil, nakar so Grki odpravo prekinili. Slovenci so sicer poskušali, kolikor se je le dalo, vendar višje od drugega višinskega tabora niso prišli, saj jih je na višinah zavrnilo slabo vreme. Mlade slovenske plezalce je poleg tega vrgla s tira bolezen Dava Kamičarja; odločil se je vrniti z gore In na tej gori tokrat tudi odnehati ter se vrniti domov. Zadnji od teh udarcev je bila še vest o smrti »sosede« iz baznega tabora, Francozinje Maudit Ctiantal Karničar je bil menda zadnji, ki jo je še videl živo, ko se je s svojim Šerpo vzpenjala proti svojemu cilju, proti vrhu Daulagirija. Po obdobju izredno slabega vremena, ko so se v viharjih z gore sesipali slapovi drvečega snega, in že po Karničarjevem odhodu iz baze 11. maja so se med drugimi na goro odpravili Italijani in 16. maja v drugem višinskem taboru našli Francozinjo in Šerpo; zasul ju je snežni plaz, v skoraj popolnoma zasutem šotoru sta se najverjetneje zadušila In potem zmrznila.
OKREPLJENA SAMOZAVEST
Naposled je po dolgem obdobju malodušja pri Slovencih spet zrasla samozavest; 17. maja so Meglic, Lačen in Marenče naposled na nadmorski višini 7500 metrov le postavili šotor tretjega višinskega tabora, ki je bil izhodišče za vzpon na vrh gore. Tako se je vnovič rodilo upanje, da bo komu vendarle uspelo doseči cilj odprave.
Prva sta v tretjem višinskem taboru isti dan, ko je bil postavljen, prenočila Viki Grošelj in Gregor Kresal, ki bi šla naslednji dan celo na vrh, če ne bi bilo treba Kresalu zaradi hudih bolečin v grlu 18. maja sestopiti v dolino, Grošelj pa se je na višini 7650 metrov brez varovanja in so plezalcev znašel v nevarni p reč niči, ugotovil, da «sem nekoliko prestar za take 294 pustolovščine«, kot je dejal pozneje, in se prav tako
Oaulaglrl, mogočna oaemti-soč metrska gora, Je bila letošnjo zgodnjo pomlad preizkusni kamen za mlade perspektivne alpiniste.
obrnil. Zdi se, kot da bi ga - kot nemara še marsikdaj dotlej - obšla zla slutnja: te malo pozneje se je tam razdivjala snežna nevihta in z vrhom takointako ne bi bilo nič.
Enako se je morala naslednji dan obrniti trojna naveza, v kateri so bili Dušan Poleriik, Tadej Golob in Blaž Stres: v tretjem višinskem taboru je Stres nenadoma zbolel za hudo obliko akutne višinske bolezni. Njegova soplezalca se nista mogla odločiti bolj prav, kot sta se: nemudoma sta kolegu začela pomagati, da je začel sestopati v dolino, na srečo pa so se tam tedaj znašli še trije italijanski alpinisti, ki so tudi brez pomisleka pomagali, ko so videli, da Stres sam ne bi prišel v bazni tabor, čakanja pomoči od tam pa tudi ne bi preživel. Kot je po vrnitvi povedal Tone Škarja, je bila to nadvse koristna izkušnja, ki je pokazala, kako neprecenljiva je takojšnja pomoč soplezalcev: v takih pirmerih mora oboleli nemudoma nižje, kajti vsaka druga pomoč je prepočasna, saj v teh primerih velja enako pravilo kot pri reševanju iz snežnih plazov, da lahko učinkovito pomagajo samo tisti, ki so prav takrat na kraju nesreče, vse drugo pa je prepozno. Dobrih tisoč metrov nižje, pod drugi višinski tabor, sta jim prišla na pomoč Viki Grošelj s kisikom in Peter Mežnar, potem pa še zdravnik odprave dr. Damijan Meško, Rafko Vodišek, Tomaž Jakofčič in Andrej Markovič. Toda takrat je bil Stres že popolnoma pri močeh, v bazni tabor pa je prišel, kot da se mu na gori sploh ne bi nič zgodilo, čeprav je bila to rešitev pred gotovo smrtjo.
VZPONI NA VRH PO TEKOČEM TRAKU
20. maj so v slovenskem taboru, kjer so delali brez pomoči višinskih nosačev, določili za dan počitka, dan pozneje pa so v lepem vremenu Megllč, Marenče In Lačen spet poskusili. Iz baze so šli brez vmesnega počitka v drugi višinski tabor, naslednji dan v tretjega, 23 maja kmalu po polnoči pa so se odpravili proti vrhu. Megllča je tako zeblo, da se je na višini 7700 metrov obrnil in sestopit v bazo, Lačen in Marenče pa sta v mirnem vremenu ob 11. uri dopoldne prišla na vrh, tam ostala dobro uro in se vrnila v prvi višinski tabor, naslednji dan pa v bazo.
■■Na vrhu nisem bil čisto nič navdušen nad uspehom,
ker sem bil preveč utrujen,« nam je po vrnitvi na letališču Brnik pripovedoval Marenče, «Pravzaprav sem se šele v bazi zavedel, da mi je uspel velik podvig in da je bil vrh za vsaj dveletni trud bogata nagrada.« Gregor Lačen je v značilnem koroškem narečju po prihodu na ljubljansko letališče dejal, da »je bilo vseskozi zelo napeto, najprej je odšel Davo. kar nas je duševno potlačilo, potem so na gori umrli trije naši sosedje, vseskozi je bilo izredno slabo vreme, vse skupaj pa je bilo za vse hudo breme. Končno sva z Mihom prišia na tisti Daulagiri in prebila led, da je šlo potem vse lažje.»
Dan pred prvim sedanjim slovenskim uspehom na tej gori, 22. maja, so iz baznega tabora odšli Mežnar, Ja-kofčič in Markovič in prav tako »potegnili« do drugega višinskega tabora, naslednji dan so nadaljevali pot proti trojki, pri čemer se je moral Markovič zaradi težav z višino vrniti v bazo, druga dva pa sta prespala v trojki. Naslednje jutro, 24. maja, sta okoli štirih zjutraj odšla proti vrhu, hitro napredovala in bila na najvišji točki gore ob 12.30.
»Veter se niti to dopoldne ni pomiril,« je na Brniku povedal Jakofčič, »pa sva pol za šalo in pol zares poslušala nasvet vodje odprave, ki je dejal, naj greva pogledat za greben, da bi bilo tam lahko bolje. Šla sva in po razmeroma toplem vremenu prišla na vrh, kjer sva našla radijsko postajo, ki jo je tam kot dokazni material pustil Marenče. Mežnar pa jo je vzel in na vrhu pustil nekaj drugega,« Mežnar je na tiskovni konferenci po vrnitvi domov pripovedoval, kako sta z Jakofčičem, ki je imel prav tisti dan rojstni dan. na vrhu žurirala, »iz baznega tabora pa so mu po radijski postaji peli Happy birthday to you. Isti dan sva sestopila do enojke in naslednji dan v bazo. kjer smo odprli steklenico, za vrh in za rojstni dan.«
DIRKA NA VRH GORE IN NAZAJ
Isti dan, ko je bila prva dvojica Slovencev na vrhu, so Iz baznega tabora odšii Golob, Polenik, Kresal in Grošelj. Brž ko so v prvem višinskem taboru zvedeli, da sta Marenče in Lačen prišla na vrh, seje Viki Grošelj vrnil v bazo, češ da ga v tem primeru vrh pravzaprav ne zanima več, kot je po vrnitvi v Ljubljano dejal Tadej Golob, saj je bila odprava s tem dosežkom vsaj deloma uspešna. Preostala trojica je prespala na višini 6600 metrov. Naslednje zgodnje jutro se je Kresal zaradi bolezni vrnil v dolino. Golob in Polenik pa sta sklenila 24, maja ostati na tej višini, kar sta seveda povedala v bazni tabor. To je spodbudilo Megliča, da se je po komaj enem dnevu počitka v bazi ta dan spet odpravil na goro. Že 23. maja zvečer je odšel Iz baze v prvi višinski tabor in tam prespal, prišel naslednji dan brez daljšega postanka v trojko in vmes v dvojki -pobral- še Goloba in Polenika, 25. maja so vsi trije phšli v trojko, se 26. maja ob pol štirih zjutraj odpravili proti vrhu In bili -tam zgoraj« ob desetih, vendar so na najvišji točki zaradi močnega vetra ostali le kratek čas. Golob in Polenik sta prespala v drugem višinskem taboru, Meglič pa je sestopil naravnost v bazo.
»Sam sem od dvojke dalje neprestano silil, naj bi se
predvsem zaradi hudega mraza vrnili,« je na Brniku pripovedoval Golob, »vendar sta me onadva vseskozi prepričevala, naj nadaljujemo - in tako vse do vrha.« Polenik je bil menda gonilna moč trojke, kije »rinil, kolikor se je le dalo. Bili smo močno obremenjeni, ker smo bili zadnji iz naše odprave, ki bi še lahko prišli na vrh, ta pa bi nam zadnji trenutek ušel, če bi se vreme le Še nekoliko poslabšalo. Vedeli smo, da popravnega izpita ne bomo imeli, ker so bili nosači že naročeni v bazo. Vse pa se je zelo dobro izšlo.« Meglič, ki je poprej zaradi pomrznjenih prstov s pobočja sestopil v bazo, je tam samo en dan počival In potem dobesedno zdirjal proti vrhu. »Dotlej sem bil že trikrat nad višino 7500 metrov in sem bil dobro aklimatiziran,« nam je pripovedoval, »poleg tega pa sem bil motiviran, da pridem na vrh. Za ta vzpon in sestop sem Iz baze do vrha in nazaj potreboval le 46 ur, od tega 15 ur čistega vzpona.«
PIKA NA I: PRVENSTVENA SMER
Tisti dan, ko se je zadnja trojica vzpenjala proti tretjemu višinskemu taboru, sta Stres in Markovič mimogrede preplezala prvenstveno smer v levem ozebniku »Eiger-ja«, zanimivega skoraj 6000 metrov visokega stebra pred Daulagirijem. Golob in Polenik, ki sta se 27. maja kot zadnja slovenska alpinista s te odprave vrnila z gore, tam nista imela časa za počitek, kajti že naslednji dan so prišli nosači. podrli so bazni tabor in se odpravili v prave doline. Za Goloba se je odprava še drugače iztekla ugodno: njegov sod z opremo, ki je med vzponom čez visoko sedlo ušel nosaču globoko po pobočju, so medtem domačini našli in ga prinesli v Tukuče, kamor so ga šli iskat lastnik, Lačen in Kresal. Glavnina odprave je v štirih dneh zelo naporne hoje po dolini Mjag-di Kole prišla do Benlja ter od tam po cesti in po zraku 2. junija v Katmandu.
Kot je po vrnitvi v Ljubljano dejal vodja odprave Tone Škarja, je bil bistveni namen odprave dosežen; vrsta odličnih perspektivnih slovenskih alpinistov je na lastni koži občutila, kaj pomeni plezati in hoditi na najvišje gore sveta, kjer še tako dobro pripravljen človek nima nobenih možnosti na uspeh, če se proti njemu zaroti vreme. Po Škarjevih besedah so se vsi člani odprave odlično potrdili.
Prednost višinskega treninga_
Strokovnjaki opredeljujejo višinakl trening kot fizično urjenje med 1000 In 2300 metri nadmorske višine. Priporočajo ga zlasti športnikom, pri katerih je pomembna vzdržljivost in ki se pripravljajo na tekme v podobnih okoliščinah. Telo potrebuje dva do tri tedne, da se povsem prilagodi spremenjenemu ozračju, zlesti zmanjšanju vaebnosti kisika na višini. Seveda pa trening na takšni višini poveča telesno zmogljivost, kar blagodejno učinkuje ob vrnitvi v nliino.
Pri hitrem vzponu se telo odzove z akutnim pomanjkanjem kisika. Oa bi to nadomestilo, se postopoma prilagaja, čemur strokovnjaki pravijo višinska adaptacija. Vdih je globlji In hitrejši, razmnožijo se rdeče krvničke {eritrociti) in tudi prostornina krvi se poveča. Takšna prilagoditev povzroči ob vrnitvi v dolino kar od šest do oaenr odstotkov večjo zmogljivost. Ponavljajoči se višinski Iraningi Imajo boljši učinek kot redkejši, saj se telo nauči hitrejšega prilagajanja.
PLANINSKI VESTNIK HMH^b^M^^^H^^^H
LIST IZ HIMALAJSKEGA ONEVNIKA______
USODNI IN ODLOČILNI 7. MAJ 1998
DAVO KARNIČAR
Tretja noč v prvem višinskem taboru je minila v vsem udobju, kar je bito po dobri aklimatlzaciji pričakovati. Janko in Miha, ostala člane naveze »Storžič«, sta soglašala, da odrinemo proti dvojki šele po osmi url, saj vzpon ni tehnično zahteven, pa tudi dolgočasne večerne ure smo želeli skrajšati. Nekaj novo zapadlega snega v smeri vzpona sta že debelo uro pred nami zgaziia Francozinja Chantal Mauduit In njen Ser pa tako da smo s težkimi nahrbtniki, polnimi opreme za postavitev trojke, samodejno začeli vzpon, sledeč vsak svojemu tempu.
TEŽA OBVEZNOSTI DO SPONZORJEV
Po slabi uri hoje sem dohitel francosko-nepalsko navezo in ob oddihu na zajetnih nahrbtnikih smo se zapletli v sproščen hribovski pogovor. Začel se je z vljudnim pozdravljanjem, se nadaljeval z medsebojnim osebnim zanimanjem, končal pa seveda z neizogibnim spraševanjem kdaj, kje in kako na vrh. Dekle me je presenetilo s svojim temeljitim poznavanjem hlmalajizma, tudi slovenskega Vedelo je za slovenski prvenstveni smučarski spust z Anapurne, celo za uboge Drejčeve prste, ki jih nima več, pa tudi za moj poskus in srečo na Everestu. Strinjala sva se, daje treba proti vrhu kar največ po snegu, saj je skalnati greben že iz razdalje kazal svojo nepriljudno težavnost. Z mojim znanjem angleščine, ki se je na tej višini zdelo nekako umestno racionalno, sem ji skušal dopovedati, da bi morala vzpon na vrh najbrž za kako leto prestaviti, saj je že obupno dolgo vztrajala na hribu. Tokrat je poskušala tretjič, zato sem jo prepričeval, naj po tem poskusu, če ne bo uspešen, prisluhne gori, njenim bogovom in sebi in se tokrat umakne. Povedala je, da je že razmišljala o tem, in omenila, da ima obveznosti do sponzorjev in domače javnosti, ki jo podpirajo v njenem cilju, da bi bila prva ženska na vseh osemti-sočakih.
Njen odgovor me nekako prizadene. Morda imam preveč mističen pogled na alpinistično dejavnost, morda mi vsakodnevni pogled na gore vceplja pretirano strahospoštovanje? Povsem prepričan pa sem, da je odvisnost od rezultata, ki prevlada nad pravo, naravno željo po doživetju, vzrok za prenekatero nesrečo najboljšh alpinistov. Alpinizem se namreč začenja kot nadgradnja športa; vsebuje lastnosti pustolovščine, ki nosijo v sebi vedno večja tveganja, kar ne dopušča, da bi kdajkoli lahko obžalovali svojo napako, saj te ta preseli v povsem drugo sfero. Alpinizem skoraj ne dopušča nobene napake, razen če si prav takrat v varstvu bogov. V športu so velike tragedije zgrešena vratica, narobe poslana žoga ali žogica, padci s posa-296 meznih orodij, prav nič od tega pa ne odloča o življenju
Dauo Karničar: »Bit sam visoko in te zelo daleč, a sem se vrnil nazaj...
samem. Morda samo o načinu, saj uspeh nepreklicno prinese spremembe, v nasprotnem primeru pa vse ostane tako kot dotlej. Alpinist pa lahko izgubi največ, kar ima - svoje edino življenje. Samozaupanje, trdna volja in tisto najpomembnejše, samokritična ocena sposobnosti in razmer na gori, je pot naprej, do sreče v tem življenju. Kajti sreča je uzreti jutrišnji dan, poln smeha vnukov, ki se vračajo v tvoje naročje.
OPOZORILO POKOJNEGA BRATA
V družbi takih misli sem nadaljeval vzpon proti dvojki; vse močnejše sneženje mi je skrajševalo počitke. Po treh urah sem dosegel dodobra žameten šotor, ga očistil in se s popolnim olajšanjem zavalil v njegovo prijetno notranjost. Velika količina opreme v njem mi je bila sicer v napoto, pa sem se v puhasti toploti spalnih vreč kmalu počutil kot v jaslicah. Lotil sem se topljenja snega in ledu, saj tekočine nikoli ni preveč, prijatelja pa se bosta še kako razveselila toplega, poživljajočega napitka. Kuhalnik sem vzel k sebi v šotor, da bi se led hitreje stalil, poskrbel sem za nujno zračenje prostora in v toplem udobju obmlroval.
Zamolklo plahutanje šotora in enakomerno brenčanje ob izgorevanju plina me je poneslo domov. Le kaj počno moji, kaj je novega na Jezerskem, ali so travniki že bleščeče rumeni od regratovih cvetov, ali Carmen...? Kot kosmi regratove lučke, ki jih je dvignila s tal neznana sapa, se vrnejo sanje, ki sem jih imel na enki: Luka v svoji hribovski opravi je odprl šotor, me prebudil In rekel: »Dol pojdi, traparija bo, samo dol s hriba!« Izginil je, ne da bi lahko spregovoril z njim, ampak lepo ga je bilo videti!
Odločil sem se pogledati za Jankom in Miho, ki sta doma iz sosednjih dolin, pa mi je močno sneženje povsem onemogočilo pogled. Led v aluminijasti posodi je popuščal toploti in pobrskal sem za vrečkami šipkove-ga čaja. Ob tem sem začutil čudno gomazenje mravljincev okrog ustnic in v prstih leve roke, celo tam, kjer ml dva manjkata. Vse izraziteje je postajalo, prav nerodno sem prijemal predmete, saj sem jih bolje videl kot čutil. Gomazenje se mi je razlezlo vse do pazduhe in z roko sem nekajkrat sunil vstran, da bi se znebil neprijetnosti. Ob tem me je zabolelo in zapeklo v prsih. Tiščalo je, kot bi imelo srce premalo prostora, dihal sem popolnoma plitvo, da bi si prihranil bolečino, vse skupaj pa se je stopnjevalo do pobesnelega utripanja srca. Trajalo je in trajalo, imel sem občutek, da se že izgubljam v času. Ali je to.,.?
Neizmerno sem si želel kaj storiti, pa nisem Imel pojma, kaj naj bi to bilo. Polsedeči položaj se mi je zdel najbolj primeren, vztrajal sem tako in upal, da se bo srce umirilo, preden... Po polurnem intermezzu (ki je resnično bil tisti »vmes«) sem v roki, ki je držala družinskega medvedka, začutil olajšanje oziroma znane, vsakdanje občutke. Bolečina se je umikala z vse bolj usklajenim bitjem srca, prsni koš pa je ostal neznosno občutljiv za vsak tresljaj. Je prišlo svarilo? Je to?
SMUČANJE V ŽIVLJENJE
Želel sem govoriti z zdravnikom, a sta postajo Imela prijatelja. Čakanje nanju se je vleklo v večnost. Ne, izpusti večnost, ta hip zveni nekako bogokletno in kot bi želel Izzivati usodol Misli sem usmeril v sestop, pa me je nekaj korakov pred šotorom prepričalo, da tako ne bo šlo. Odločil sem se počakati, se pogovoriti z doktorjem Damijanom in poskusiti smučati navzdol, saj je drsenje neprimerno mirnejše od grobega sestopanja z derezami na nogah. Čakanje sem si krajšal s taljenjem ledu in s tem obenem odvračal svojo pozornost od vedno slabšega vremena.
Ko sta se iz snežne zavese končno izluščili dve silhueti, sem nemudoma zaprosil za radijsko postajo. Utrujena prišleca sta imela veliko opraviti s seboj in sta mojemu mizernemu stanju posvetila svojo pozornost šele, ko sem vztrajno klicaril bazo. Od spodaj se ni nihče oglasil, saj smo bili dogovorjeni za četrto uro popoldne. Brez obširnega pojasnila sem se odločil za sestop na smučeh; želel sem prehiteti sneženje in slediti gazi, ki sta jo pravkar naredila. In kaj naj bi jima sploh rekel? Pojma nisem imel, kaj se dogaja, časa za analizo pa si nikakor nisem mogel privoščiti. V menije bila le misel: Dol s hriba!
Veter je opravil svoje, samo neizmerno potrpljenje ob čakanju, da megla odkrije naslednjo smerno palico, in dokaj kruljavo smučanje pretežno po desni nogi so me privedli do šotorčka prvega višinskega tabora. Viki me je sprejel v toplo zavetje In ob štirih sem poročal zdravniku. Vsi skupaj smo si želeli, da bi kar najhitreje odsmučal do baze, česar pa nična vidljivost ni dovoljevala.
Proti večeru se je sneženje vendarle toliko umirilo, da sem lahko nadaljeval sestop. Preko zloglasne razpoke (v katero je pred tem padel Kresalov nahrbtnik in, hvala bogu, brez hujših posledic tudi član italijanske odprave), sem s smučmi zdrsel varno in dokaj brezskrb-
Francozinja umrla na Daulagiriju
Oba sta imela najvišje osvajalske načrte: Slovenec Davo Karničar se je namenil kot prvi na svetu smučati čisto 2 vrha osemtisočaka Daulagirija, Francozinja Chantal Mauduit je hotela postati prva ženska na svetu, ki bi priplezala na vseh 14 osemti-sočakov. Zadnjič sta se srečala na pobočjih sedme najvišje gore na svetu; Davo se je dan po tem srečanju zaradi bolezni (ki bi lahko bilo tudi opozorilo usode, saj je večer pred tem vzponom sanjal pokojnega brata Luko, ki ga je opozarjal, naj se to pot odpove temu vzponu in temu smučanju, potem pa je imel še hude srčne težave) vrnil domov, Chan-talova je s svojim Šerpo Ang Tseringom nadaljevala vzpon.
Dne 16. maja soju v velikem plazu oba našli mrtva v njunem višinskem šotoru na nadmorski višini 6400 metrov.
Njena želja je bila, da bi jo v njeni domovini upepeli-li, če bi se jI v gorah kaj zgodilo in bi jo lahko prenesli v dolino. Ker je imela od leta 1992 premožnega sponzorja Marca Francesconija, ki je sponzoriral vse njene odprave na osemtisočake, se ji je želja lahko izpolnila: šerpe so 34-letno alpinistko prinesli v bazni tabor pod Daulagirijem, od tod pa so njeno truplo 26. maja prepeljali v Katmandu in od tod v Pariz. Kot je povedal njen sponzor, so jo upepelili v Chamberryju v Alpah, njen pepel pa raztrosili po Alpah inga nekaj odnesli tudi v Himalajo, kiji je hotela iztrgati še kakšno skrivnost, vendar jo je najvišje pogorje sveta ugonobilo.
Za Chantal Mauduit je bil Daulagiri sedmi o sem tisočak, na katerega je nameravala priplezati: bila je že na vrhovih šestih, letošnjo pomlad je imela namen priti na Daulagiri in potem še na Anapurno. Sicer pa na svetu ni prav veliko žensk, ki bi priplezale na šest ali več osemtisočmetrskih vrhov. Poljakinja Wanda Rutkiewicz, ki je maja leta 1992 zdrsnila in umrla na pobočjih Kangčendzenge, tretje najvišje gore na svetu, prav tako takrat, ko je bila tam slovenska odprava, ki je plezala na isto goro in so bili naši alpinisti prav tako zadnji, ki so se pogovarjali z njo, je bila na osmih osemtisočakih.
PLANINSKI VESTNIK HMH^b^M^^^H^^^H
VlSinskl iotordek ¡s pogosto edino varno pribežališča v pobesneli himalajski naravi.
no. Spodnji del smeri je bil orientacijsko lažji, bal pa sem se plazov novo zapadlega snega. Spet enkrat sem bil neizmerno hvaležen, da znam smučati, saj bi bil sicer sestop prava muka in najbrž ga sam ne bi zmogel.
Previdno sem se vzpel preko morene do bazne jedilni-MARKO PREZELJ Z NIZOZEMCI POO ŠIŠO PANGMO
ce: kjer so me sprejeli vprašujoči pogledi. Damijan se je takoj lotil dela in mi je tako prihranil pojasnjevanje, katerega sploh nisem znal začeti. Pokorno sem prestal temeljit pregled: na koncu je bil zdravnik zadovoljen s stanjem, jaz pa sem se tudi že počutil bolje. Le še srčno ohišje me je bolelo ob tresljajih in me je aktivno spominjalo na prestane ure, pa tudi čuden občutek, da imam v prsih premalo prostora, me ni zapustil Kljub ohrabrujočim zdravnikovim besedam in spodbudam vseh prijateljev ponoči dolgo nisem zatisnil očesa. Temeljite priprave, veliki napori ob nenavadnih akcijah, ki smo si jih izmišljali za testiranje - nikoli srce ni opozorilo nase. Kaj se je zdaj zgodilo, kje so vzroki? Kako bi krč obsrčnih žil, kot se je glasila zdravnikova diagnoza, prenesel višje na gori? Ali je vzpon na goro še odgovoren, če nosim v sebi dvom v svoje zdravje? Ali nisem mnogokrat poudarjal, da je vsako nezaupanje začetek napake?
Groza me je bilo odločitve, pred katero sem bil postavljen. V naslednjih dneh bom to moral storiti, za danes pa sem doživel dovolj. Bil sem visoko, bil sem zelo, zelo daleč, a vrnil sem se nazaj!
PRVI NA NEIMENOVANEM SEDEMTISOČAKU
MARJAN RAZTRESEN
Skorajda neopaženo In v senci velike odprave na Dau-lagiri je 28 marca odšel v Himalajo odličen alpinist Marko Prezelj, ki je v južni steni tibetanske Šlše Pang-me (8027 m) nameraval preplezati prvenstveno smer do njenega vrha, vendar mu je izredno slabo vreme preprečilo te načrte. Njegov tokratni podvig v Himalaji pa je bil vendarle uspešen: uspelo mu je preplezati dve prvenstveni smeri na dva sedemtisočaka v masivu Šiše Pangme.
PROPADLA JUŽNA STENA
Marko Prezelj je leta 1992 v Franciji po naključju spoznal alpinista Thierryja Schmitterja, ki sicer dela v Švici, ker pa je študiral na Nizozemskem, je tam postal član nizozemskega Alpenkluba. Lansko jesen ga je obvestil, da Nizozemci organizirajo odpravo na Šišo Pangmo In ker je vedel, da ima Prezelj od tam izkušnje, mu je ponudil, naj bi se pridružil nizozemski peterici. Prezelj je bil namreč leta 1989 s Stanetom Belakom-Šraufom v levem delu južne stene te gore, priplezala sta že do višine 6500 metrov, ko pa je Šraut zbolel, sta se vrnila domov.
Od takrat Prezlju ne gre iz glave južna stena te gore, v kateri bi želel potegniti prvenstveno smer, nizozemska ponudba pa mu je prišla kot naročena. Schmitterja je kot plezalca poznal, peterica je bila tudi dokaj izkušena v divje mrzli naravi, saj so imeli trije 30-dnevno izkušnjo 298 s poti na Severni tečaj po eni od daljših različic.
Takole je videti vzpon na orjaško himalajsko goro: strmo je, zasneženo, veter piha. mrzlo je In tako visoko, da je komajda mogoče dihati.
Foto: Marko Prezelj
PLANINSKI VESTNIK HMH^b^M^^^H^^^H
šlša Pangma s severne strani: po zaznamovani smeri sta se Slovenec In Nizozemec povzpela na setiemlisocak v predgorju Šiše Pa n g me in sestopila na sedlo na desni, prek Katerega pelje normalen pristop na vrh gore, kamor pa jima zaradi slabega vremena ni bilo dano priti.
Zadnje dni marca, ko je bila šesterica iz te odprave v Nepalu, je tam zapadlo toliko snega, da so snežni plazovi v gorah zasipali cele doline, na številnih mestih pa je bila zasuta tudi cesta iz Nepala proti Tibetu, po kateri naj bi se pripeljali do Izhodišča za dostop pod južno steno njihove gore, na enem mestu je bil kar 20 metrov visok snežni plaz. Tako so bili prisiljeni v Katmanduju ostati kar deset dni, da so za promet usposobili ceste. Dne 7. aprila so se odpeljali v Tibet in naslednji dan prišli v kraj Nyalam, izhodišče za južno steno. Skupaj z domačinom, ki pozna pokrajino, so odšli proti južni steni. da bi ugotovili, kakšne so možnosti za dostop. Že po uri hoje so gazili visok sneg in ugotovili, da z jaki pod južno steno ne bo mogoče priti in da bi bilo potrebno dobiti nosače ali pa odpravo prestaviti na letošnjo jesen, če bi jim takrat ne bilo treba vnovič plačati taks za goro. Vendar je bil kitajski zvezni oficir odločen: takse ni mogoče prenesti na poznejši čas, nosačev ni mogoče dobiti, edina možnost, ki jim jo je ponudil, je bila severna stran gore
Tako se je odprava 12. aprila preselila v avtomobilsko bazo na severno stran osemtisočaka Šiše Pangme in na pripravljenem prostoru na nadmorski višini 5200 metrov postavila svoj bazni tabor, tri dni pozneje pa se je z jaki in s 50 lovori po 28 kilogramov odpravita še 350 metrov višje v bazo pod normalno smerjo, ki pelje na vrh gore. Ko je propadel načrt za vzpon po južni steni, sta se vsaj Prezelj in Schmitter odločila, da bosta poskusila priti na vrh po severni strani. Vendar je kazalo, da niti to ne bo prav lahko, saj je že v baznem taboru pihal tako močan veter, da so Nizozemci (in z njimi naš Prezelj) imeli šotore privezane s plezalnimi vrvmi, manj previdnim Dancem pa je orkanski veter odnesel šotor z vso opremo, ki je bila v njem.
PRVENSTVENI SMERI NA SEDEMTISOČAKA
Le dva dni po prihodu so se fantje že odpravili na prvo aklimatizacljsko turo do višine 6500 metrov, 20. aprila pa sta se Prezelj in Schmitter napotila prek ledenika do vznožja vzhodne stene sedemtisočaka Porong Rija, do višine 6100 metrov, in tam v šotoru prenočila. Plezanje
na ta gorski vrb naj bi bil njuna naslednja akllmatiza-cijska tura pred vzponom na Šišo Pangmo. Naslednji dan sta se odločila za plezanje po vzhodni steni, kjer sta po prvenstveni smeri priplezala na vrh te 7300 metrov visoke gore in po severovzhodnem grebenu - seveda na alpski način - sestopila v bazni tabor. Po tem plezanju sta si vzela - tudi zaradi slabega vremena - teden dni počitka, 28 aprila pa sta priplezala prek prvega dela stene sedemtisočaka neznanega imena, ki je predgradnja Šiše Pangme, in si na 7000 metrih uredila bivak, kjer sta prenočila ter naslednji dan po grebenu prišla na vrh, visok 7332 metrov. Pozneje sta se zanimala tako za ime kot za dotedanje dostope na vrh, vendar jima teh podatkov ni znal dati nihče. Kot meni Marko Prezelj, bi bil to lahko celo prvenstveni vzpon na vrh, naš alpinist pa prvi, ki je priplezal nanj. Po tem plezanju sta sestopila na uravnavo na višini 7100 metrov, preko katere poteka normalen pristop na vrb osemtisočaka, na katerega sta nameravala Iti - ko so propadle druge možnosti - enega od naslednjih dni. Dan po tem je bil edini prav sončen dan na odpravi, ki sta ga po sili razmer porabila za sušenje premočene opreme, 1. maja, ko sta bila pripravljena in tempirana za vrh, pa je že zjutraj tako močno snežilo, da sta se odločila za sestop v bazo; ustrašila sta se namreč, da bi bila ob močnem in dolgotrajnejšem sneženju ujeta na gori, saj je že to jutro padlo toliko snega, da sta se previdna alpinista med sestopom navezala. Marko Prezelj si tedaj seveda ni mislil, da seje s tem ta odprava zanj končala Takoj po prihodu v bazni tabor je namreč huje zbolel, imel je visoko temperaturo, kašljal je in Ime! hude bolečine v grlu. Ker odprava ni imela denarja za zdravnika, je bila na gori brez njega in tako se je Prezelj v bazi dva dni zdravil sam z aspirini in čaji, ko pa se stanje ni izboljšalo, se je vendarle odpravil k sosedom, k zdravniku avstrijske odprave, ki mu je predpisal močne antibiotike. Deset dni je trajalo, da je nekoliko okreval, vendar je ta čas tako oslabel, da na resne aktivnosti na gori ni mogel več računati. Kot je povedal po vrnitvi domov, v svoji kar dolgi alpinistični karieri na odpravi še ni bil nikoli tako bolan. Tako se je 299
PLANINSKI VESTNIK HMH^b^M^^^H^^^H
Južna stran Šlše Pangme, ki }e to pot slovenskemu alpinistu obrnila hrbet.
Foto: Andrej Štremtetj
po dokaj zapletenih poteh odpravil v dolino in od tod v Nepal, 20. maja pa se je vrnil domov.
PREDNOST SLOVENSKIH ODPRAV
Kot je povedal po vrnitvi, je svojo dejavnost na tej odpravi ocenit kot napol uspešno. Zastavil si je visok cilj.
zaradi zapletov s transportom in zaradi slabega vremena, ki je bilo to pomlad značilno za Himalajo, zaradi močnih vetrov in pogostega sneženja je morai spremeniti svoje cilje. Kljub vsemu je na alpski način prepleza! dve prvenstveni smeri na dva sedemtisočaka v neposredni bližini izredno obleganega normalnega pristopa na Šišo Pangmo; to pomladansko sezono je bilo namreč v bazi pod goro približno 20 večidel komercialnih odprav, ki so skoraj vse hotele priti na goro po tej smeri in se smučati po njenih pobočjih. Izjema je bila nizozemska odprava, s katero je bil tudi Prezelj, ki je z novima smerema dala tej strani gore nekaj svežine. Žal Prezlju in Schmitterju zaradi vremena ni uspelo začeto delo okronati z vzponom na vrh gore Ko je Prezelj že odšel iz baze proti domu, se je vreme v Tibetu in nasploh v Himalaji vendarle nekoliko popravilo. Tako sta iz nizozemske odprave po normalni smeri prišla na vrh gore dva alpinista, poleg njiju pa še vsaj dva Korejca, trije Ukrajinci in en Šerpa. Marko Prezelj se je to pot iz Himalaje vrni! še z eno Izkušnjo: vide! je, kako drugi organizirajo himalajske odprave in ugotovil, da »so naši na tem področju še vedno profesorji; pri tujcih, predvsem seveda pri članih komercialnih odprav, vsak gleda predvsem nase, medtem ko je pri slovenskih alpinistih še vedno močan kolektivni duh, ki pogosto pripelje do popolnega uspeha«.
Z OTROKI SE JE TREBA POPOLNOMA DRUGAČE LOTEVATI PLANINSKIH POTI
MALI ZMAGOVALCI VELIKIH GORA
Veliko je že doseženega, če ima človek neprestano pred očmi, da otroci niso majhni odrasli ljudje. Stalno je treba misliti na to, da otroci niso nikakršne »miniaturne izdaje« odraslih, ampak v najglobljem smislu živijo v svojem lastnem svetu, ki se za posameznega otroka od starosti do starosti sčasoma razvija prav bliskovito. Pri otroškem planinarjenju je torej treba pri načrtovanju in izvedbi planinskega potepanja, pohoda ali ture natančno upoštevati prav to razvojno stopnjo. Pri tem se je treba zavedati, da so te razvojne stopnje lahko od otroka do otroka zelo različno izoblikovane. Pogosta predstava odraslih, da bodo vzeli s seboj na gorsko turo svojega otroka, je že v osnovi popolnoma napačna in ceio nevarna. Osnovno izhodišče mora namreč biti, da otroci ne gredo s starši v hribe, ampak gredo starši, učitelji ali mladinski vodniki z otroki. Če odrasli gorski spremljevalec tega ne dojame, se z otroki na gorskih poteh nikakor ne bo dobro ujei. Vedno bolj in pogosteje je mogoče videti, da sta starševska neresnost in pretirana častlhlepnost glavna vzroka za otroško nerganje in celo za gorske nesreče. Če hočejo starši svojega dveletnega otroka vleči na 4880 metrov visoki Mont Blanc in če hoče oče svojega petletnega sina, ki ima poleg tega še roko v mavcu, 300 vzeti s seboj na vrh 3798 metrov visokega Grossglock-
nerja, so meje pričakovanega In odgovornosti daleč prekoračene.
Ljudje, ki iz častihlepnosti, neznanja ali napačnih predstav otroke prepričujejo ali skorajda grobo silijo k temu, kar jim ni všeč in česar ne morejo, naredijo pri maičkih v gorah prepogosto strahotne napake; namesto da bi jim s potovanjem v gore pripravili veselje, so nad takimi potmi razočarani, včasih pa tako siljenje lahko pripelje celo do tragedije.
Kaj pa je treba storiti, da bo vse prav? Kaj svetuje zdravnik, ki se spozna na otroško fiziologijo v gorah? Naj s področja otroškega planlnarjenja navedemo nekaj nasvetov iz prakse in za prakso
OPREMA ZA MALEGA PLANINCA
V nasprotju z odraslimi se otroci lahko manj prilagodijo na razmere, na katere pogosto naletimo v gorah: na veter, mraz, sončno sevanje, sneg in mokroto. Otroci so še posebno občutljivi na mraz, kajti razmerje med njihovo telesno maso in površino kože je večje kot pri odraslih. Najboljša zaščita pred mrazom, predvsem glave, rok in nog, je zato enako pomembna kot zavarovanje otrokove kože In še predvsem obraza z najučinkovitejšo varovalno kremo pred soncem in mrazom, kajti otrokova koža je posebno občutljiva na son-
PLANINSKI VESTNIK
ce in veter. Vedno je treba vzeti s seboj dovolj rezervnega perila, da bi zamenjali prepotena in premočena otroška oblačila.
Otroški gorski čevlji predstavljajo težavo, ki je doslej menda še nikjer in nikoli niso zadovoljivo rešili. Na tem svetu je komajda kakšna trgovina s planinsko opremo, v kateri ponudijo ustrezno kakovostno Izbiro in v kateri predvsem primerno strokovno svetujejo. Poleg tega otrokova hitra rast in s tem vsako leto večja številka čevljev izdatno obremenjuje družinski proračun. Opozoriti pa je treba, da športna ali telovadna obutev, na primer superge še tako dobre kakovosti, ni primerna za otroško gorsko popotnlštvo.
Ker imajo kar številni otroci funkcionalne deformacije nog, je treba misliti na to, da ustrezni vložki nujno sodijo tudi v pohodniške čevlje in da jih je treba seveda stalno uporabljati.
Otroci in mladostniki naj ne bi nosili težkih nahrbtnikov, čeprav doslej še nI bilo dokazano, da bi teža nahrbtnika lahko škodovala zdravi hrbtenici. Kar zadeva težo nahrbtnika, zdravniki svetujejo naslednje: Otroci, stari tri do pet let, naj ne bi nosili nahrbtnika, težjega od enega kilograma, šest do osem let stari
Korošci na Avstrijskem so si /mislih kartico za družinska (tudi gorska) potepanja, s katero je vse cenejše, za otroke pa marsikaj zastonj.
otroci le nahrbtnik, težak največ tri kilograme, devet- do dvanajstletni otroci do petkilogramski nahrbtnik in otroci, stari 13 do 16 let, na ramah težo do sedem kilogramov.
Samo po sebi naj bi bilo razumljivo, da bi smel vsak otrok v svoj nahrbtnik spraviti tudi svoje čisto osebne stvari, na primer nekaj igračk, kakšno majhno plišasto
žlvalico, barvice itd. Takšna otroška planinska oprema je pomembna predvsem za preganjanje časa med počitki.
ŽEJNI IN LAČNI OTROCI
Pri odraščajočem organizmu je med telesnimi napori potreba po tekočini neprimerno večja kot pri odraslem človeku. Predvsem pri potenju in izdihavanju se pri otroškem telesu Izgubljajo znatne količine tekočine, kar pripelje do izgube telesnih moči in do prehitre utrujenosti.
Otrokom je treba zato ob vsaki priložnosti, ki se ponudi, dati okusne pijače, sokove ali kaj podobnega K pitju jih je treba prav siliti, čeprav tega posebej ne prosijo. Nasprotno pa nI nujno, da otroke silimo, naj kaj pojedo, če niso lačni. Zato so še toliko slastnejši prav majhni sendviči ali sicer skromno okrepčiio. Odhod na gorsko pot mora biti poudarjeno počasen. Za poznejšo hitrost hoje se bo otrok potem že sam odločil. Iz tega vzroka, pa tudi zato, da imamo boljše možnosti za opazovanje celotnega dogajanja, je priporočljivo, da odrasli spremljevalec vedno hodi za otroci in jim od zadaj daje navodila, če je potrebno. Pravzaprav se razume samo po sebi, da otrok ne bi smeli nikoli siliti k hitri hoji. Zato je še posebno pomembno, da čas planinskega potovanja z otroki že doma načrtujemo kolikor je le mogoče širokopotezno. Če namreč pospešujemo tempo hoje, kakršnega je izbral otrok, pride Iz fizioloških vzrokov zelo hitro do zmanjšanja moči. Otroci imajo namreč bistveno skromnejše rezerve energije kot odrasli. Otroci sami po sebi nagibajo k temu. da po hribu navzdol tečejo. Zaradi tega se občutno poveča nevarnost padca oziroma zdrsa Največ gorskih otroških nesreč se zgodi na ta način pri sestopu. Posledica hitrih sestopov oziroma teka navzdol so občutne obremenitve hrbtenice In nožnih sklepov.
Odrasli spremljevalci gredo zato pri sestopu vedno pred otroci, da bi nekoliko »zavirali« njihov tempo in da bi jih odvračali od tega, da ne bi izbirali včasih prav nevarnih bližnjic.
Otroci vseh starosti se utrudijo pogosto in razmeroma hitro, vendar si tudi nenavadno hitro opomorejo in se odpočijejo. Pogosti odmori, lahko tudi z malicami, so z otroki posebno pomembni. Počivamo vedno takrat, kadar otrok za to izrazi željo.
Počitki morajo biti izdatni, da se otrok po želji lahko tudi igra. Prav za vzpon namreč velja, da se otroci med
Morda je na planinsko pot z otroki vredno vzeti tudi kaj takega, kar otrokom še bolj pribtiia gorsko naravo: a Poglej, gamsi!«
301
PLANINSKI VESTNIK HMH^b^M^^^H^^^H
počitki ne utrudijo, ko se igrajo in tekajo okoli, ampak si odpočijejo. Ture naj zato ne bodo načrtovane tako, da jih ni mogoče spreminjati in časovno prilagajati. Široko-potezno časovno načrtovanje naj bi otrokom dalo dovolj priložnosti, da bi si med pogostimi odmori z igrami odpočili, kar jim hkrati tudi omogoča, da spoznajo naravo, ki jih obdaja.
Tukaj gre za nekaj popolnoma drugega kot pri odraslih popotnikih: odrasli so, kot je znano, toliko boljši hodci, kolikor redkeje se ustavljajo in počivajo Medtem ko naj bi odrasli gorski popotnik po možnosti zmogel celotno pot do cilja v enem zamahu, velja za otroke popolno nasprotje tega.
Napačno je, da bi iz nekakšnih predagoških razlogov zahtevali od otroka, ki hoče počivati, naj se vendarle nekoliko potrudi (nekateri »pedagogi« pa celo zahtevajo, da mora otrok na vsak način priti do neke točke, do velike skale, na primer, pa čeprav se med potjo pretrga). Prav tako nesmiselno je, da bi otroka spodbujali k takšni vztrajnosti ter mu kot nagrado za to obljubljali poznejši počitek. Počivanje namreč za otroka ni nagrada in plačilo za trud, ampak nujno potreben pogoj, da
sploh lahko fiziološko opravi nalogo, ki si jo je zadal on sam ali ki so mu jo naložili starejši.
PRIUČEVANJE NA PLANINARJENJE
Planlnarjenje je že zaradi vsega povedanega in tudi z zdravstvenega vidika treba obravnavati kot izredno pozitivno dejavnost. Planinsko športna dejavnost ima prav v tistih letih, ko imajo otroci težave s pravilno držo, ko se pojavljajo napake pri prehranjevanju, ko prihaja do duševnih osiromašen j in socialnih osamljenosti, izjemno velik pomen, ki ga ni mogoče dovolj visoko ceniti. Družba družine in pozneje mladinskih skupin v gorah, zavedanje medsebojne odgovornosti, bližnji stiki z naravo, premagovanje naloženih nalog in tudi občasno odpovedovanje udobnosti vsakodnevnega življenja pomenijo nekaj neprecenljivo dragocenega za šolanje značaja in življenja odraščajočega človeka. »Česar se ne nauči Janezek, se Janez ne nauči nikoli,« Kot vemo iz izkušenj, se največ ljudi ukvarja z neko i po rt no dejavnostjo vse Življenje, če se je z njo seznanil v najzgodnejši mladosti. To še posebej velja za gomištvo.
(Alpen, OEAV)
OTROCI ZMOREJO BISTVENO VEČ, KOT SI PREDSTAVLJAMO _
Z OTROKI PO GORSKIH CVETNIKIH
MARJAN MUNDA
Zmerno jemljemo nadležen klanec nad Blatom. Po travi zraven je še rosno, zato se spotikamo po sredi s kamni navaljene poti. Nekoč so tod gonili živino v planino, dandanes jo po tem nemogočem kolovozu prevažajo z vsemogočimi traktorji. Stezica nas reši strmo v levi breg. Otroka, sedemletna Mojca in Matija, sta otovorjena z nahrbtniki, nabasanimi z oblačili; vmes sta jim mamici vtaknili čokolade za krizne trenutke. Pospešujeta kljub strmini, ker smo se menili, da se bomo nekje zgoraj posladkali. Zavirati moram, če hočem, da bomo zdržali današnjih pet ur hoda do Vele-ga polja. Odločili smo se za tridnevno turo po stezah okrog Triglava, ob Zlatorogovih pašnikih in pravljičnih cvetnikih. Z nogami, utrjenimi na dosedanjih letošnjih izletih, bomo zmogli izbrano pot. Ali poznata rože ob poti? Nekatere že. Uganeta rumeno preobjedo; vesta tudi. da je strupena. Med prsti mencata dišeče liste krebuljice. Vijoilčnocvetna ločika, gozdni grint, škržolica in dimek so jima novi, vsaj po imenih. Na planini vesta za materino dušico in mračico Kar smeje se mi, kako ju je razvnelo. Radovednost je prebujena hkrati s tekmovalnostjo, kdo več ve.
ROŽE IN ROŽICE
Oglasimo se pri Cilki v siraroi na Krstenici kot znanci in občasni sosedje z bližnje Grintovoe. Vsi domači, tudi kup otročadi, so pri delu: umivajo širne hlebce in jih 302 prenašajo ven sušit. Da bi spoznali, kako se dela sir,
nismo o pravem času. Napijemc se mleka in prigriznemo. Naročimo pozdrave za nekdanje krstenlške majerice, voščimo srečo na planini, a ne bi spet kdaj ušla strela v kuhinjo, kot pred leti, pa naprej. Širni prti, obešeni pred sirarno, plahutajo v vetru kot v pozdrav. Kje so časi, ko smo po češenjskih stanovih vasovali pri Minkah, Rozkah, Ivankah, Cilkah...! Mnogi od stanov ne stoje več, nekaj jih je obnovljenih. A planina živi, čeprav le napol toliko kot nekoč. Ljudi za planovanje ni; tiste, ki vendar pridejo s čredo gor, žene najbrž podedovana sla po planini, želja po stiku z goro. Pri tem ni seveda nobene romantike: delo je trdo, odgovorno, okolje ne vedno sončno in prijazno, kot ga vidimo občasni turisti.
Krstenica je planina z najlepšim razgledom. Spodnje bohinjske gore se sončijo v opoldanski bleščavi. Mojca meri dolžino Ogradov, kjer smo lansko jesen brodili po bujnih travah; vse do Jezerc nas bo spremljala gora znanka. Steza se vije ob grivah ruševja pod Stogi, Cvetje je vse bolj gorsko: med grmiči sleča so rumeni vrtiči planinskega sončeca, nokote in prstnika, šopi čo-bra, skupine drobnega svišča-zaspančka, vmes mrači-ce v pisani kombinaciji. Le kdo je to tako lepo zasadil, sprašuje Matija. Klinčke na peščenem pobočju prej zavohamo kot opazimo. Cvetoči špalir mladostnih ivanjščic, primožkov, divjakovca in rožnatega dežena nas pospremi skoraj do s ščavjem porasle ravnice na Jezercih. Pri koritu se napijemo studenčnice. Zdi se nam, da ima ta voda poseben okus. Še za seboj si jo natočlmo. Nekoč je pritekla do planine, ki je že dolgo le
PLANINSKI VESTNIK HMH^b^M^^^H^^^H
Ml ¡a kaj rib v jezeru?
Folo: Marjan Munda
Koče v hribih so nekaj posebnega: zavetišča, gostišča, a ne gostilne in ne hoteli. Iti v gore in spati v koči je popolno doživetje, enodnevna tura pa je navaden izlet. Take ugotovitve poslušam od nadebudnih gomičkov. Pisana druščina pohodnikov ju zanima bolj, ker slišita, da gredo na Triglav, kot pa priznanja za njuno opravljeno pot. Le zakaj tudi mi ne bi šli na Triglav, spet snubi Matija.
Dobimo sobo z oknom proti Triglavu. Zjutraj bomo lahko gledali prvega planinca na vrhu. Večerjati moramo nekaj izdatnega, kar bo dalo energijo za jutrišnji dan. Zaželimo si žgancev ali vsaj palačink. Nič ne bo, dokler se ne zbere deset naročil, je zavrnjeno naše naročilo. Nazadnje le omečimo kuharico za palačinke. Naš dan je izpolnjen. Ugašajoča sončna luč nam vošči lahko noč. Vragolij, kot navadno v posteljah, ni; spanec je že čakai pod toplo odejo.
Posedam pri čaju in se vdajam zadovoljstvu po opravljeni poti. Jutri bo čez Hrlbarice naslednja preizkušnja. Razpoloženje v »ekipi« je odlično, a to sem vedel vnaprej Tudi z zmogljivostjo najbrž ne bo težav, če bomo našli primerno spodbudo. Bodo jutrišnje rože še dovolj pisane, dišeče, lepih imen? Glede na neukrotljivo željo po dvatisočakih na tihem mislim na Kanjavec. Bomo videti.
še krsten iška pašna dnina, po lesenih koritih od izvira v pobočju. Otroka se nalivata, potem se razposajeno špri-čata.
Navzdol prihajata dve nabiralki zelišč. Trgata ranjak in pelin pa še kaj zraven, kar pa ne vesta, kaj je in čemu pomaga, Moja »botanika« ju spravita v koš. Večino doslej spoznanih rož sta si zapomnila. Na Jezerski preval grede dodajamo še: čemeriko, pečnik, trirobo lepnico, blazinasto brezstebelno lepnico, sinji lan, planinski pelin, zvončnice, že odcvetelega in zato res kosmatega kosmatinca; sama odkrijeta zlato jabolko - kranjsko lilijo in murko.
Čeprav v hoji ne kažeta naveličanosti, ki se na enoličnejših poteh rada oglasi, jima obljubim na sedlu presenečenje. Rad bi jima prižgal v otroško pričakovanje iskro hrepenenja, ki spremlja vsakega gornika, ko se vzpenja na katerikoli rob, preval, greben, sleme hriba: kaj se bo pokazalo ali odkrilo na oni strani, čez mejo dosedanjega pogleda? Tak pogled je nekaj drugega kot zmagoslaven razgled z vrha gore, ko se že spotoma, postopno razkriva vse naokrog. Za robom, kamor si se trudil sicer brez osvajalne zagnanosti, je, kakor bi se odgmil zastor neznane predstave, ki je vedno drugačna, tudi z znanega, stokrat obiskanega mesta.
RAZGLEDI PO ŠIROKI NARAVI
Glejta, Triglav! Izza Mišelj vrha nas pozdravlja, najvišji od vseh. V otroških očeh se prižgo iskrice: kdaj bomo šli na Triglav? Potem se zamotimo z okrepčilom in z okamenellma Adamom in Evo. Ne morem si kaj, da otrokoma poimenujem kar tisti dve skali na prevalu, ki sta bolj pri roki, da lahko otipata s pripovedko zaznamovana kamenjaka. Potem zlezeta vsak na svojo skalo ter se sporečeta, katera je višja. Pod kopastim Toscem iščem kočo, kjer bomo nocoj prespali. Ne mudi se nam, do tja nimamo niti dve uri. Miml, sedeči počitek se je sprostil v razigrano zviranje po skalah, kot da so igrala. Če to že ni počitek, je pa pozabljanje na morebitno utrujenost.
Odskakljamo navzdol v svet Velske doline, še naprej med cvetjem orlic, špajk, tepena; nežna vetrovka se bohoti iz gostega rastja, vmes gozdna krvomočnica v barvi, ki ji ni primere. Le ime se zdi Mojci krvoločno. -Od kod rastlinam imena? So imele rože botre ali so jih krstile vile? Otroška fantazija gre v neslutena iskanja, predstavljanja, od si i kava nja rajskega, pravljičnega sveta. Bajta na Mišeljski planini, ki jo je nekdo rešil razsula, se zdi kot Bedančeva koča; tam od Koštrunovca bo zdaj-zdaj zaukal Kekec, Bezamo v sviščeve luknje ob stezi, ki pa so zapuščene, saj tu ni bilo miru. Voda, še posebno živa, prelivajoča se v viju-gavem potoku po Malem polju, dvigne naše navdušenje do vrha. Preden se znajdem, kje bomo posedli na vlažna tla, sta mala gornika naga kopalca. Ni ga, ki bi jima odrekel čofotanje v iskreči se strugi. Kravji zvonci s pašnika pod Zagonom dodajajo veselim vriskom in žu* borenju idilično spremljavo. Na trati med rušjem naletimo na planike, na nekaj cvetov, nežno puhastih, kot iz oblaka stkanih. Najbrž jih je res prineslo sem dol z višav pod nebom. «Jo lahko pobožam?« je raznežena Mojca.
NAGRADNI ŽIGI
Z bujenjem ni težav, četudi trdno spita do sedmih. Pričakovanje novih doživetij je namesto z običajno jutranjo čemernostjo prežeto z nemirom, drhtenjem v 303
PLANINSKI VESTNIK HMH^b^M^^^H^^^H
Veselje na snegu nad Velsko dolino
svežem, hladnem zraku na sečni strani Velske doline. Kravja čreda je že na paši, na drugi strani razlitega proda se pasejo konji, zase, kot plemenitejši rod v pašni družini. Ob suhi hudourniški strugi se zlagoma pomikamo h kopici Šmarjetne glave Ostenje Mišelj vrha nas spremlja in buri vprašanja o plezanju čez stene. V nos nas zbode oster vonj vrbe, ki v gostih rušah pokriva tla. Nikjer ni stebla, debla, a poganjki so leseni, torej je vendar drevo Ponekod so še ostanki semenskega puha,
Cvetana postaja visokogorska V cvetju je, kar je nižje že odcvetelo: vel esa. blazine lepnice, še ne pordela triglavska roža. Ravno prav je prišla pravljična cvetlica pod utrudljivo strmino: na sporedu je pripovedka o Zla-torogu. Mojco zanima, če je roža res lečena, Matija pa se važt, da je to "Potentila nitida«, kar se je naučil od svoje starejše sestre. Izpod vlažnih skal se kot majhne iskrice rumenijo Zoisove vijolice; šopki milja še niso zacveteli. Pobočje je spet preluknjano z brlogi svizcev, a oglasi se nobeden. Na pragu luknje se je zasadila nežna smiljka. Po kotanjah nekje na višini dva tisoč metrov so še ostanki snega. Neugnanega drsanja po primerno nagnjenem snežišču se ne moremo ubraniti. Otroka bi še in še kobacala na zgornji kraj in se vriskajoč spuščala nav2dol. Potem je šlo na Dolič kar nekam lažje. Po skrotju ob poti smo se seznanili z belim julijskim in rumenim retijskim makom, v grušču odkriti madronščico, dišeči mošnjak, bohinjski repnjak, za krono pa Clusijev svišč, ki si je nalil v svoj lijak vso 304 modrino neba.
Počitek v koči na Doliču ne mine brez važne pridobitve, žigov v knjižice Ciciban planinec. Nove bo treba, te so že polne. Tudi razglednice poštempljamo, napisali pa jih bomo ob koncu izleta. Kosimo izdatno, saj v nahrbtnikih nosimo le za vmesne malice; s tekom pospravimo postrežene jedi. Malo posedimo, obmirujemo, a za otroke mirovanje ni zadovoljivo poči vanje toliko je malenkosti, ki jima ne dajo sedeti. Vzpon na Hribarice je preizkušnja zdržljivosti, vztrajnosti, volje. Brez zastojev lezemo po neprijaznem grušču Še rož, ki bi nas kratkočasile, ni. A gre presenetljivo dobro. Mojci pomagam z roko, Matija spet uhaja naprej. Proti vrhu jima pustim poplezati ob poti po skalah. Nevarnosti skoraj ni, naj imata veselja. Ob tabli na razpotju zajamemo sapo in tehtamo moči: zdi se mi, da jih je še toliko, da bodo dohajale silne želje po višinah Kanjavca. Hodimo in spet tudi malo plezamo k navidez oddaljenemu vrhu. Spogledujemo se s Triglavom, ki od nekod vleče nase megle. Spominčice v ko-tanjicah in neboglasnice na skalah so podobno razkošno modre kot jasnina nad nami. Med gruščem se spotaknemo ob rdečkaste kamne z zrni železastega olivita. Skalovje na grebenu je rdečkasto, razmetano, razstreljeno od strel. Ob grmenju tukaj ne bi bilo varno.
NA VRHUNCU POTI
Na vrhu, 2568 metrov visoko, uspešnima gornikoma čestitam za najvišji doslej osvojeni vrh. Ponosna sta. Jaz tudi, Kažem gore naokoli, ki še niso v prihajajočih meglah. Na triglavskem grebenu lahko štejemo žive pike, ki se pomikajo od Malega na Veliki Triglav. Spet skušnjava, da bi šli kmalu tja gor, saj menda ni težje, kot je bilo sem. Biti visoko, doseči vrh, najvišji vrh, je prvinsko stremljenje človeka, torej že otroka. Zdajle bi rajši kot delil malico bral, kaj se drobi po glavicah mojih dveh varovancev. Najbrž prevladuje nekakšno zadoščenje, zmagoslavje; razgledovanje po hribih naokrog je prej primerjava, kateri od vrhov je višji od našega. V konkurenci ostaja le Triglav, saj je Kanjavec postaven, glavni v svoji soseščini. Pokrajina, ki smo jo spotoma omenjali z imeni hribov, vršičev, dolin in prevalov, jima je le neizmeren prostor. Nekje na daljnem robu obzorja je kraj, kamor se bomo vrnili domov, k mamicam, bratom in sestram v pričakovanju pohval in priznanj za pogumen vzpon.
Sedaj smo na kulminaciji poti. Le spuščali se bomo še, do konca pa je še daleč in dolgo. S čim se bomo na nadaljni poti zabavali? Snegovi in kratka melisča nam nudijo prvo priložnost za igro, ko se zadrsamo po snegu in tečemo po grušču navzdol. Prepodimo tri skalne jerebe, ki jih zaradi njihove varovalne barve prej nismo opazili. Sproščeno sestopanje po razgibanem terenu je spravilo moja varovanca v razigrano, skoraj razposajeno voljo. Čebljata, se smejita. si pripovedujeta in klatita neumnosti. Opominjam ju k pameti in previdnosti, a ne zaleže. Pa saj je taka dobra volja daleč boljša kot čemernost ali pritoževanje čez utrujenost. Ko se pri Zelenem jezeru ohladimo, neugnano zab rodita v nič kaj toplo vodo in celo splavata nekaj zamahov. Prepovedi o kopanju kot da ne slišita.
PLANINSKI VESTNIK
Po Zajezerski dolini nismo več na samotnih stezah: srečujemo, dohitevamo triglavske planince v obe smeri. Četudi smo se po telefonu priporočili za rezerviranje prenočišča, bi bili radi čimprej v koči. Le še bežno omenimo kakšno rožo, ostrega žvižga svizca, stražarja na skali, pa ne p res lisi m o; ne spregledamo, kako je od-hlačal k zaklonišču za skalo. Menimo se o nekdanjih davnih ledenikih, ki so brusili skale in sklade, o vztrajni vodi, ki je izdolbla škraplje, o grobijah, ki so zajezili dolino in jezerca. Male noge se že malo zapletajo, jeziki pa še kar žlobudrajo, hvalabogu.
Pri večerji je utrujenost močnejša od teka. Šest ur in pol današnjega hoda je pobralo vse moči. Spanec je poglobila kratka nevihta. Zagrmelo je, zaječalo okrog vogalov, zaškrebljalo po strehi. Pesem curkov in kapljic v žlebu nam je zvonila v sanje. Čeprav jutro ni bilo umito, nam je Tičarica izzvala koraj-žo. Tudi kratka pleža čez Štapce je bila mikavna preizkušnja. Za okras in nameček naše z rožami postlane poti smo srečali še rapontiko. Za velik okrasni vrt jo je cvetelo, pa zlata jabolka, vmes kakšen razkuštran ušivec in vse polno rumenih košaric divjakovca in pri-možkov. Te barve bi vzeli s seboj, da jih ne bi pozabili.
Ne, bolje, da si zapomnimo, kam jih bomo prišli še kdaj občudovat.
Za varen prehod čez Štapce se navežemo. Otroka dobita občutek resnosti sicer zavarovane steze in varnosti, V napetosti plezanja po strmem žlebu pozabimo na utrujajočo strmino, ki smo jo morali prehoditi od Jezer gor. Pri klopci si poplaknemo suha grla in naskočimo vrh. Matiček nama lahkotno uide naprej, a počaka, ko ga ostro pokličem: hoditi moramo skupaj! Od juga se oblači in tudi drugod ni več jasno Pogledamo čez rob po vsej Zajezerski dolini. Vpisna knjiga v skrinjici je skoraj popisana. Dol grede dam Mojci roko, da lažje dohajava hitrega Matijo. Tretji dan že hodimo, moči so se že nekoliko izrabile, noge naveličale Zdaj bo šlo le še navzdol.
DRUŽINSKA DEDIŠČINA
Na Ovčariji in proti Dednemu polju hočeta otroka natrgati rož za mamici. Le kdo bi jima to prepovedal, razen za zavarovane rastline! Pogodimo se, da lahko le po eno rožo od tistih, ki jih poznata po imenu. Pogoj je bil pretiran za majhne šopke, saj poznata domala vsaj trideset rož. Na prijaznem soncu pred kočo pri Jezeru
Plazovi so neusmiljeno morili
Na severozahodu Severne Amerike plazovi vsako leto pokopljejo pod seboj na desetine smučarjev. Lansko smučarsko sezono so bobneče gmote snega zahtevale življenja 37 kanadskih in ameriških smučarjev, planinskih popotnikov in vodnikov snežnih sani na Alaski, v Severnem Skalnem gorovju in na pacifiškem severozahodu.
Letošnjo smučarsko sezono je pod snežnimi plazovi v Severni Ameriki umrlo 14 smučarjev in drugih planincev, najhuje pa je bilo drugi letošnji januarski konec tedna, ko je pod plazovi umrlo kar 11 ljudi. Seveda pa ta vikend še nI bilo konec zime; že takrat so pričakovali še nove žrtve, kajti ljubitelji zimskih športov iščejo vedno nove izzive in se odpravljajo v vedno bolj oddaljene in neobljudene predele. Bil naj bi nadvse prijeten konec tedna daleč od civilizacije, v nekaj sekundah pa se je ta petek spremenil v pravo tragedijo. Od sedmih Kanadčanov, ki so se s helikopterjem odpeljali v oddaljen gorski predel province Britanska Kolumbija, je preživel le eden. Šest turnih smučarjev je umrlo pod plazom, ki jih je zajel v pokrajinskem parku Kokaneejskega ledenika. Gmota težkega snega je pod seboj takoj pokopala pet smučarjev, šesta, smučarka, je poskušala izkopati prijatelje, a je tudi njo pokopal drugi plaz, ki je pridrvel z gore. Iz skupine je preživel le eden, ki je ostal v planinski koči. Poklical je pomoč, vendar so gorski reševalci našli mrtve smučarje, od katerih so bili nekateri že zmrznjeni.
Ta skupina smučarjev pa ni bila edina, ki je tisti konec tedna tako nesrečno končala pod snežnim plazom. Dva druga kanadska smučarska navdušenca sta
umrla približno 50 kilometrov severno od katastrofe na Kokaneeju. Tudi njiju je plaz odnesel z gorskega pobočja v dolino, In sicer blizu New Denverja. Blizu kanadsko-ameriške meje je mešanica snega, skal in peska zadela voznike snežnih sani, dva sta pri tem umrla. V Montani je sneg pokopal nekega planinskega pohodnika.
Vsi so bili izkušeni smučarji in planinci, vsi so bili dobro opremljeni in pripravljeni za snežne razmere. Kljub temu so navdušenje nad zimsko divjino plačali s svojimi življenji. Meteorološki dejavniki ne ponujajo nobene razlage za tako veliko število smrtnih žrtev v tej sezoni. Vsekakor letos ni bilo (v Severni Ameriki, na primer) nič več plazov kot ponavadi. Celo obratno, snega je bilo celo manj kot sicer, zato je bilo tudi plazov manj kot, denimo, lani, ko so na tej celini zabeležili rekordno veliko morilskih plazov.
Del krivde lahko naprtimo zanemarjanju nevarnosti in v nekaterih primerih slabi opremi, toda opisane tragedije so dokazale, da celo izkušeni navdušenci z dobro opremo veliko tvegajo, ko se v snežnih dneh odločijo za odhod v »globoko divjino«. Tudi tehnologija pri vsej stvari ni popolnoma nedolžna: helikopterji omogočajo zdaj veliko lažji dostop do oddaljenih območij, močni motorji pa voznikom snežnih sani omogočajo višje vzpone na odprte strmine, kjer se sicer proži večina plazov.
Priljubljenost iger v snegu s sodobno tehnologijo pomeni, da bi morali ljudje nameniti več pozornosti uradnim opozorilom pred znanimi nevarnostmi. Poročilo Kanadske gorske policije o tragediji na Ko-kaneeju je zelo natančno: »To skupino so opozorili, da je nevarnost snežnih plazov zelo velika.«
305
PLANINSKI VESTNIK HMH^b^M^^^H^^^H
pospravimo, pojemo, kar je še kje v nahrbtnikih. Do Blata, kjer nas čaka prevoz, je še slabo uro nezanimive poti. Vnuka zaostajata, hočeta biti bolj zase. Spet imata svoje »špase«. Od sodbe, da bosta v avtu trudna zaspala, ni nič. Terjata in čakata obljubljeni nagradi, da se bosta v Bohiinjskem jezeru okopala in da bomo šli na sladoled. Seveda rad, zelo rad izpolnim obe želji. In še kakšno bi, na primer Triglav. Ta velika želja se je že letos izpolnila le Mojci, ko sva šla tja gor na obletnico moje prve »hoje na Triglav« pred šestdesetimi leti. Ob hvaležnem spominu na očeta, ki me je kot majhnega dečka vodil v gore, mi je ostala v duši nekakšna zaveza posredovati ljubezen do gora naslednjemu rodu.
Medtem ko otroka uživata prvo nagrado, veselo plavajoč v jezeru, povzemam uspeh svoje setve: jima je bilo v gorah lepo, zabavno, si želita tja še kdaj? Sodim, da. Spomine na te dni bomo ohranili v knjižicah z žigi, datumi, zapisi poti, prilepili bomo poleg kakšno fotografijo, sprešali kakšno rožo; beležke z žigi bodo sprva trofeje, pozneje spomini. Tako bo tlela želja po vračanju. Posrečena družba dveh otrok z znanimi navadami, nagnjenji, s sorodnim značajem je bila odločilna prednost našega izleta. Kaj takega je na voljo le v družinskem krogu. Heterogene, večje skupine zahtevajo popolnoma drug prijem, drugačno »setev«, a tudi »žetev« je drugačna.
NUJNA KNJIŽNA ODDOLŽITEV VELIKEMU ALPINISTU______ _
STANE BELAK-ŠRAUF: VELIKI DNEVI
STANKO KLINAfi
Besedila izbral Bine Mlač. izdala založba Sidarta, Ljubljana 1997.
Slavnostni format 18 x 30, trda vezava, črne platnice, ovitek granitnih sivih in rjavih barv: podoba umirjenosti, poglobljenosti, monumentalnosti, »Tistega 22. oktobra smo plezali nena vezani, da bi pridobili na času. Zaradi velikanskih opasti nad vzhodno steno smo se prebijali kot rakovice poševno nad južnim pobočjem. Stopnjujoči se veter, neskončnost grebena, hromeča utrujenost, pomanjkanje kisika. Razdalja med nami se je večala in nenadoma sem se znašel sam daleč spredaj. Samotne skale so gledale iz položnih, globoko zasneženih pobočij. Vse je bito na »dosegu roke«, tako je videlo željno oko. Toda veter je bil nenavadno močan in mraz je pritiskal. Zveznik je iz baze sporoča/ temperaturo minus 39 stopinj Celzija za 8000 metrov. To je bila naša pozicija. Ko je bilo sonce tik nad vršnim grebenom, sem za veliko skalo začel kopati ploščad za naš zadnji bivak pred vrhom. Počasi se je pojavil Cene v nastopajočem večeru. Emila sva dolgo zaman klicala. Moreča skrb - grozeča slutnja. Pa naši sklepi v bazi pred to noro pustolovščino? Tam zgoraj ne bo pomoči. Vsak bo odvisen le od sebe! Cenetu so zmrzovali prsti na rokah, Emila ni hotelo biti v nastopajoči nočil Čutil sem kal katastrofe in se podal navzdol po pobočju. Tako sem si tudi odgovori! na dileme »kako bo tam zgoraj«. Po nekaj sto metrih sem ga našel za skalo in si srečno oprtal njegov nahrbtnik v zavesti, da smo še vedno skupaj! Naslednji dan bomo dosegli vrh..." (str. 129)
ŠRAUFOV ZNAČAJ_
Tak je bil Šrauf. Vulkan energije, zmeraj raztežaj pred drugimi, v dobesednem in prenesenem pomenu. Otrok narave, ki ga je mati bogato obdarila, on pa je te darove 306 pograbil z obema rokama in jih prignal v najvišji vrh
Šraufov zadnji bivak na Blejski Dobravi
Foto Tomaž Klinar
človeške zmogljivosti. Zato je bit lahko učinkovito požrtvovalen in tovariški, kot priča tukajšnji navedek, četudi eksploziven, kot pričajo sonavezniki. Zahteven in uspešen, segal je po zvezdah in se sončil v velikih dejanjih kot malokdo. Zato si mora najprej sam temeljito izprašati vest, kdor hoče govoriti in pisati o njem. Šraufova dela bo dokončno ocenila zgodovina. Nobenega dvoma pa ni. da so krona spretnosti trentarskih vodnikov klasične dobe in stremljenja skalašev med obema vojnama. Stremljenja in dosežkov, ki jih je oplajala ideologija Henrika Turne in Klementa Juga. Ta ista ideologija je priklicala vzgon izrednih moči po drugi svetovni vojni, in četudi se o duhovnih očetih veliko ne govori, zajemajo iz njihove dediščine vsi prav do današnjih dni. Nekje pri vrhu, v eliti utiralcev novih poti. stoji Šrauf.
V ihti gorniških strasti si ni vzel časa, da bi napisa! svojo knjigo, čeravno si je vtise vestno beležil (tu in tam kaj objavil v PV), brez dvoma zato, da bi nekoč v mirnem starostnem pristanu (za Šraufa sicer nekaj groteskno nepojmljivega) potegnil črto in razgrnil svoje bogato življenje. Čisto drugačno, dokončno črto mu je potegnil
PLANINSKI VESTNIK HMH^b^M^^^H^^^H
tu ga v zavesti mlajših rodov utegne prekriti navlaka enodnevniških vtisov. Primemo In zveličavno bi bilo torej, da bi lahko nekdo, ki bo odprl knjigo čez dvajset ali trideset let, In tudi sam ne bo tedaj nič starejši, našel v knjigi osnovne podatke o tem izrednem možu, saj po zgodovinski odmaknjenosti utegne o njem bridko malo vedeti. Prav gotovo ni mogoče reči, da je knjiga izdana samo za vrstnike, ki smo Šraufa gledali iz oči v oči in ga dobro poznamo, V tej točki sta bila založnik in urednik, ki se jima je sicer posrečil veliki met, preskromna. Res najdemo na koncu (str. 134 in 135) majhno potešitev, «Seznam pomembnejših vzponov in odprav«, ki skupaj z datumoma rojstva in smrti daje jedro podatkov in jedro zaslug, zaradi katerih naj bi bilo Šraufovo ime zapisano v Enciklopediji Slovenije, vendar pogrešam stvarno pisane biografije in epopeje iskanja in najdenja v plazu pod Mojstrovko, pogrešam tragično omembo Jasne Bratanič, ki mu je stokrat prekaljenemu in stokrat na novo rojenemu globoko zaupala (če smem ponoviti besede Marjana Keršiča Belača ob slovesu na Blejski Dobravi) in je šla z njim v smrt. S tem nikakor ne jemljem cene uvodni subjektivni impresiji Marka P rezlja (str. 7-11). Daje izdatne in na moč zanimive podatke, le uglašena ni na zgodovinsko odmaknjeno, poziti-vistično, objektivno predstavitev. Je osebno doživetje Šraufa, napisano iz prijateljske bližine. Zaradi trajne vrednosti knjige pa bi bilo potrebno stopiti stopničko više In razgrniti celotno objektivno podobo. Zdi se, da je čas že zrel za to.
KDOR IMA KAJ POVEDATI, POVE TO NARAVNO IN NARAVNOST
plaz pod Mojstrovko o božiču 1995. (Pravcata surrea-listična groteska, ki pa se ni hotela pretopiti v bežne strašljive sanje. Otrdela je v najokrutnejšo stvarnost. Človek bi skoraj verjel v usodo. Ali je mogoče, da se je Šrauf, pojem gorniškega znanja in himalajskih izkušenj, doma tako zmotil? Ali je ocena razmer odvisna od človeškega razuma ali od Moire in zlih demonov?) Bilo mu je petinpetdeset let, še vedno je bil na vrhu športne zagnanosti, še vedno je vihral skozi svoje gomiško življenje kot majhen tornado. Knjige res še ni mogel napisati,
ŠRAUFOVA KNJIGA, NE KNJIGA O ŠRAUFU
Marljivi, za vse dobro in kulturno vneti Bine Mlač se je preril skozi njegove zapiske in članke, sestavil izbrana besedila v reprezentančno celoto in v navezi z založbo Sidarta položil pred nas Velike dneve. Kot avtorja je, naravno, zapisal Staneta Belaka-Šraufa. To namreč je Šraufova knjiga, ni knjiga o šraufu. Pisana je v prvi, Šraufovi osebi, Šrauf si neposredne daje duška nad svojimi podjetji in doživetji. V potopisni obliki prikaže knjiga osebni in alpinistični lik svojega avtorja, njegov osebni in generacijski gorniški dosežek, ki stoji na najvišjem klinu svetovne alpinistične lestvice uspehov in sodokazuje (z dosežki drugih gornikov), da je Slovenija svetovna alpinistična velesila. Tako je to z nacionalnega vidika nadvse potrebna knjiga. (Nujo, da se postumno podobno oddolžijo svojemu tovarišu in poudarijo nacionalni pomen njegovih dejanj, so nekoč čutili tudi skalaši do Juga.) Za nameček je z lepotnega in športnega vidika navdušujoča, zakaj pisana je spretno, v enem samem slapu ne zajezi j i vega poželenja, njena čaša opojnosti opija bralca s samimi velikimi in največjimi dejanji. Med vrsticami in skozi odlomke drugih avtorjev (Marka Prezlja, Nejca Zaplotnika) pronica Šraufov premočrtni, človeško neposredni, viharniški značaj. (Za moto bi si avtor lahko vzkliknil: »Knjiga, to sem jazi«) »Vsi veliki ljudje so (bili) koleriki,« uči psihologija, a Šrauf je svojo veličino in žolč in podjetnost in nenasitno slo po lepoti zmehčal z neomejeno dobro voljo, celo humorjem in sposobnostjo, prečaratl prešvi-cano alpinistično garanje in smrtno tveganje v umetniško doživetje. V tem je, vedé ali nevedé, duhovni dedič Emilia Comicija, ki je razvijal tezo, da je elegantno preplezana (težavna, idealna) smer umetniško delo.
Če knjiga v bralcu zbuja vtis monumentalnosti (»spomeniškosti«), in če bralec za hip poveže Šraufa vsaj z enim njegovim sonaveznikom, Alešem Kuna-verjem, si ne more kaj, da ne bi v knjigi videl tudi spomenika alpinističnemu rodu, ki odhaja. Bogat na delih, zaslužen, vreden spomenika in lovorjevega venca.
ZGODOVINSKA OCENA
Tako knjiga kar po vrsti nosi mnoge odlike. Izpustila je le eno: nekje na začetku ali na koncu bi pričakoval enciklopedij sk i predstavitveni zapis o Stanetu Belaku. V današnjem medijsko poplavljenem in poplitvenem sve-
To pa je vse, zaradi česar bi ob slavnostni knjigi in njenem sprevodu duhovne in umetniške moči kritično povzdignil glas.
Med odlikami oprema nikakor ni na zadnjem mestu. Grafično vešča in domiselna nagovarja bralca z neposrednostjo slik v najbolj šraufovskem slogu, s preslikavami značilnih posnetkov v črn o-bele celostranske Impresije, ki so posejane med besedilom, ustvarja med Šraufom in bralcem intimno vez. Črna platnica je pomenljivo (skoraj) prazna in zato resna, ni potrebe po reklamnem kričanju; pokriva prečiščeno suho zrnje, ki se sšmo hvali. Ovitek je enako skromen in globok. Na prednji strani z majhno, navidez napol ponesrečeno (skoraj antireklamno) sivo sliko - otoček premrle človečnosti na mrzlem ozadju meglene himalajske stene - ki pa znajo njeno sporočilo gorniki iskreno prebrati, Na zadnji strani z milo podobo blaženim mislim posvečenega, smuško zagnanega mladeniča, z očitno željo, da bi nam tak ostal v spominu. Po svoji odkriti, otroški, k stapljanju z veličastno naravo nagnjeni duši to nedvomno zasluži.
Glavnina (»teža«) knjige je seveda Šraufova beseda. Gladka, hitra, naravna, točna - kot njegova gorniška dejanja. Udarna, doživeta. Nobenega eksperimentiranja (spakovanja!) s slogom, čista jasnina Kdor ima kaj povedati, pove to naravno in naravnost. Če velja, da je govor zrcalo duše (Sokrat mladeniču: »Spregovori, da 307
PLANINSKI VESTNIK HMH^b^M^^^H^^^H
te vidim!«), potem je bil Šrauf globoka, premočrtna, duhovno bogata duša. Priznam, da se mi nekoč njegov način pisanja ni zdel posebno i zbrušen prej hlasiav in na silo zmašen skupaj, kot da se mu mudi od dejanja k dejanju in ne more tratiti časa z malomeščanskimi skrbmi za besedovanje. Čisto nasprotno priznanje mi je zdaj izvil Mlačev izbor Šraufovih besedil. Upal bi si trditi, da najboljši odstavki sodijo v klasiko slovenskega gorniškega pisanja. Kako je že bilo na Everestu, nekje nad 8000 metrov, na begu z vrha, ko se je na pravkaršnje zmagovalce poveznila past viharne, negibno zaklenjene črne noči?
"Stipe je le še tiho ječal in drgetal med mano in Ang Phujem Ta je kot temna senca čepel ob skali. » Fantje, migat!" Tudi minuto ne smemo mirovati, sicer bomo zjutraj le še kosi ledu. S Stipetom se skušava zaviti v zadnjo stvar, ki jo hraniva za najhujše. Astronavtska vreča iz metatizirane folije je v hipu razcefrana. Zavije-va se kol obupanca v vihrajoče ostanite, ki kot fantomi izginjajo v temo. Tedaj se Ang Phu oglasi s povsem mirnim glasom. Z glasom neomajnega prepričanja: ••Šrauf, sabl To noč bomo umrli.« To je bil glas, ki se je sprijaznil z dejstvom, najstrašnejšim, kar jih lahko doleti človeka. (Op. S. K.: Za Šrau-fa je bila torej smrt najstrašnejše dejstvo. Kaj mu je šinilo skozi možgane, ko ga je pod Mojstrovko zasul plaz?) Povedal ga je kot željo natakarju, naj mu prinese pijače. To noč bomo umrli.. šrauf, sab! To noč bomo umrli... umrli... umrli... Nekaj trenutkov sem kar zamrl v svojih mislih, ki so se ukvarjale le z enim problemom - treba je preživeti! Potem me je prešinila kljubovalnost. Ne bom! Kar tako
tudi ne bom crknil prav na koncu tele zgodbe. Navsezadnje je do jutra le še nekaj ur. Le še nekaj ur, Ang Phu! Potem bo dan. Morda bo jutro umirilo divji ples demonov na Čomolungmi. Navsezadnje je bilo med mojimi skoraj dvesto bivaki že tudi nekaj podobnih. Tega ne smemo dopustiti. Le še nekaj ur, pa bo nov dan. Če ga učakamo, bo to naš drugi rojstni dan.« (str. 119)
NADALJEVALEC KULTURNE PLANINSKE TRADICIJE
Debele impresionistične barve, nanešene na bralčevo predstavo, poistovetijo avtorja in bralca, ta drgeta za avtorjevo preživetje, vsaka podrobnost postane pomembna in zanimiva.
Pripovedna moč se kosa s pripovedno močjo sodobnikov Vikija Grošlja in Iztoka Tomaži na. Spominja na Igorja Škamperleta in Duška Jelinčiča. Slog morda zaostaja korak za izbrušenostjo pri Danilu Cedilniku-Denu (Den rabi izbrušenost kot nujno pesniško posodo za svoj čustveno modroslovni pogled na življenje), vendar polnokrvno nadaljuje kulturni razcvet slovenskega alpinizma, ki ima korenine v tradiciji Tume, Juga, Gregorina, Režka, Mire Marko Debela ko ve, Potočnika, Lipovška, Škarje in Avčina.
Komur bije srce za gorniške vrednote in ima vsaj toliko srčne in življenjske preizkušnje in presoje, da zna ločiti zrnje od plev, ta bo pritegnil Marku Prezlju, da je bit »Šrauf zares izjemna, velika osebnost« (str. 11), in dodal: »Tudi po kulturni, pismeni plati.« Knjižna oddolžite v Šrauf it je bila nujna. Narod, ki ne ceni svojih velikih mož. jih pač ni vreden.
DIPLOMSKA NALOGA, ZA KATERO JE AVTOR POBIL ŠTUDENTSKO PREŠERNOVO NAGRADO_
IMENOSLOVJE KAMNIŠKO-SAVINJSKJH ALP
BORUT PERŠOLJA
Lani je Borut Peršolja, od letošnjega marca eden od podpredsednikov Planinske zveze Slovenije, na Oddelku za geografijo ljubljanske Filozofske fakultete diplomiral z nalogo »Geografski problemi imenoslovja Kam niš ko-Savinjski h Alp«, to svoje delo je sredi lanskega novembra za študentsko Prešernovo nagrado predložil Filozofski fakulteti, o tem 149 strani obsega-jočemdelu, od česar je 91 strani besedila in na 56 straneh preglednice 1476 krajevnih imen, pa sta svoje mnenje podala Peršoljev mentor na fakulteti prof. dr. Jurij Kunaver in Izredni profesor dr. Franc Lo-vrenčak. Takole sta med drugim napisala v svojem poročilu:
NEENOTNO PISANJE IMEN IZ ALP
»Borut Peršolja je svojo diplomsko nalogo zasnoval na predpostavki, da v zadnjem času ni bilo nobene 308 resnejše in obsežnejše analize stanja krajevnega
imenoslovja Kamniško-Savinjskih Alp, In na hipotezi, da obstajajo mnoga nerešena toponomastlčna vprašanja, ki jih je treba vsaj obravnavati, če se jih že ne da rešiti. Pomembno je tudi dejstvo, da je kartografija pri izdajanju zemljevidov, zlasti planinskih, nenehno dejavna. Niti približno pa to ne velja za študij krajevnih imen. Zato in zaradi starejših poznavalcev terenskega imenoslovja, ki so vedno redkejši, je skrajni čas za take in podobne študije, ki naj prispevajo k večji kritičnosti pri uporabi imenoslovja, predvsem pa skrbi za njegovo Čim bolj avtentično ohranitev in negovanje. Kamniško-Savinjske Alpe v primerjavi z ostalimi slovenskimi Alpami glede tega niso nobena Izjema, saj domala vsa alpska območja izkazujejo precejšnjo toponomastično neraziskanost,
Peršoljev metodološki pristop se odlikuje po veliki natančnosti in izčrpnosti v uporabi literature in virov ter po sistematični računalniški obdelavi 1476 imen. Avtor je izdelal računalniško metodo za sistemizacijo krajevnih imen oziroma šifrant, v katerem se je znašlo sleherno
PLANINSKI VESTNIK HMH^b^M^^^H^^^H
od dostopnih oziroma znanih krajevnih imen z njihovimi značilnostmi vred. S tem smo prvič dobili bolj ali manj popoln pregled imen, ki so se na obravnavanem območju nekoč pojavljala v literaturi ali na kartah ali pa se še pojavljajo. To je osnova za nova in še popolnejša raziskovanja iste tematike, zlasti na manjših območjih. Pomembno je, da je pričujoča imenoslovna analiza segla tudi v starejša zgodovinska obdobja oziroma do Jožefinskega katastra, ko je že mogoče zaslediti kartografsko zabeležena imena. S tem je imenoslovje prikazano tudi v časovnem prerezu, obenem pa tudi problematika spreminjanja imen. Peršolja seje raziskave lotil v prepričanju, da s tem lahko veliko prispeva k razlasnjevanju po krivici zanemarjene problematike. Pri tem je moral reševati številne probleme, kot so, na primer, obseg ozemlja, ki ga imena predstavljajo. Odkril je številne nejasnosti in nedoslednosti v uporabi, v lokaciji imen. številne imenske različice, zaradi katerih je mnenja, da jih je v primeru nejasnosti treba uporabljati vzporedno oziroma enakovredno.
Veliko problemov je povezanih s pravilnim zapisom krajevnih imen, saj je znano, da se z imeni ukvarjajo mnogi, tudi jezikovno in geografsko neustrezno izobraženi posamezniki. Zato je potrebno dodatno preverjanje in raziskovanje, saj vseh imen enostavno ni mogoče obravnavati po enotnih kriterijih, zlasti mikroto-ponime, če so sploh ugotovljeni. A prav njihovo poslanstvo je najpomembnejše, ker nosijo sporočilo o načinu življenja, navadah ter izrabi tal v preteklosti. Mikroto-ponimi so med drugim pomembni za orientacijo še danes, a čaka jih še faza poknjiženja, če naj postanejo splošno uporabni.
Avtor je dokazal sposobnost analitičnega in sintetičnega pristopa, ki osvetljuje in obravnava problem krajevnega imenoslovja na nov način. Zato je Peršoljeva razprava, ki je napisana v lepi slovenščini, eden od redkih novejših raziskovalnih pristopov k slovenski krajevni imenosnovni problematiki ter je zato tem bolj pomembna. V primerni obliki je zato vredna čimprejšnje objave.«
Objavljamo nekaj odlomkov Iz tega diplomskega dela, predvsem bolj berljivih, ki kaj povedo tudi povprečnemu bralcu in ne le poznavalcu te problematike. (Op. ur.)
IMENA KOT SVOJEVRSTNI SPOMENIKI
Pozornost dosedanjih raziskovalcev slovenskih krajevnih imen - jezikoslovcev, zgodovinarjev, zemljepis-cev idr. - je bila usmerjena pretežno v iskanje njihovega etimološkega izvora, v ugotavljanje glasovnega in pomenskega razvoja ter posredno v odkrivanje naselitvenih tokov in obsega primarne in sekundarne poselitve na podlagi razširjenosti krajevnih kakor tudi vseh drugih zemljepisnih Imen.
Ta so bila že večkrat tudi koristen namig tako zgodovinarjem, »kajti jezik je zelo zgovorna zgodovinska priča, ki utegne povedati tudi kaj takega, česar z zgodovinskimi dokazi morda niti izpričati ne moremo«, kakor tudi
arheologom pri njihovem Iskanju sledov materialne kulture naših davnih prednikov, na kar usmerjajo zlasti imena, kot so Ajdovščina, Gomila ipd. Razkritje pravega pomenskega ozadja zemljepisnega imena ima lahko celo ugodne gospodarske učinke: ko so, na primer, jezikoslovci razvozlali etimologijo Imena kirgiške reke Maiii-Su, kar v tamkajšnjem jeziku pomeni »oljna voda«, so geologi, spodbujeni z ugotovitvami jezikoslovcev, na tistem območju odkrili bogata nahajališča nafte.
Študij imenskega gradiva spada med zelo kočljiva poglavja jezikoslovja. Izhodnega imena besede, iz katere se je Ime razvilo, nI mogoče vedno ugotoviti. Na njegovo poreklo lahko sklepamo samo iz geografske razširjenosti in iz načina tvorbe. Zato onomastika (imenoslovje), kot poudarjajo tudi priznani imenoslovci, ne sme biti le etimologizlranje, le ugotavljanje izvora in pomena zemljepisnih imen, preučiti in razložiti mora celoten sistem imen v vsej njihovi zapletenosti, v njihovem dejanskem zemljepisnem, časovnem in družbenem kontekstu, kakor tudi vsestransko vključenost tega sistema v celovit sestav danega jezika. Krajevna imena so nastajala v različnih časih, v različnih družbenozgodovinsklh razmerah, v okviru različnih zemljepisnih danosti, so torej odsev zgodovinske, družbene in prostorske stvarnosti, «so pogosto naši najstarejši spomeniki... Če so pravilno razloženi in razjasnjeni, Imajo enako moč kot vsak drug spomenik (arheološki, etnografski, paleografskl idr.), včasih celo večjo. Niso samo jezikovni spomeniki, marveč so pomembni tudi za razumevanje zgodovine človeštva sploh. Nastali so v dolgotrajnem sobivanju s krajem, ljudmi, z gospodarskimi in drugimi razmerami, saj so najzanesljivejši odraz materialne in duhovne kulture« (Šlmunovlč). Marsikatero krajevno ime je zanesljiv kažipot k odkrivanju migracijskih in kulturnih tokov, dragocena priča o času, prostoru in ljudeh. Zato je tudi mednarodna onomastična organizacija že leta 1949 svojim članicam priporočila, da krajevna imena z zakonom zaščitijo kot kulturne spomenike, kakršnokoli politično, ideološko ali kako drugače motivirano poseganje v obstoječe krajevnoimenske zakladnice pa je mogoče smatrati za skrajno neprimerno, celo barbarsko početje, ker se s tem grobo posega v kulturno dediščino in ravna proti življenjskemu in svetovnemu nazoru ljudi, ki so jih ustvarili in dolga stoletja uporabljali. In prav to se je pri nas dogajalo v letih italijanske okupacije v zahodni Sloveniji, pa tudi po 2, svetovni vojni, kc so bila zaradi Ideološke nestrpnosti vladajoče politike mnoga svetniškolmenska krajevna Imena uradno zamenjana z drugimi, med ljudmi dotlej večinoma neznanimi ali le na posamezne zaselke vezanimi imeni.
Vprašljiva je tudi povojna zamenjava krajevnih imen neslovenskega, predvsem nemškega izvora s slovenskimi (do imen Italijanskega porekla je blia naša aktualna politika prizanesljivejša), ki so jih naši kraji dobili večinoma po srednjeveških plemiških družinah oziroma njihovih gradovih. Ker so tudi ta imena del naše pretekle stvarnosti, naše zgodovine, jih nI dopustno kar 309
PLANINSKI VESTNIK HMH^b^M^^^H^^^H
poljubno spreminjali, kot tudi ne smemo in ne moremo spreminjati zgodovine oziroma izločati iz nje in za mol-čevatl manj prijetnih dejstev. Vendar pa vsako zavestno spreminjanje krajevnih imen ni ideološko obarvano. Razlogi zanj so lahko tudi drugačni, na primer m oral no-estetski. Imena z možnim negativnim pomenskim prizvokom prebivalce takih naselij pogosto motijo, zato jih preoblikujejo ali zamenjajo z drugimi, na primer krajevno ime Svine je bilo uradno preimenovano v Vinje pri Moravčah.
ZAKAJ KAMNIŠKO-SAVINJSKE ALPE
Ime Kamniško-Savinjske Alpe ni vzeto iz žive ljudske govorice. Vsa poimenovanja celotne gorske skupine so umetna in so nastala v novejšem času. Na južni strani, v ravninskem svetu, je iz žive ljudske govorice poznano ime Grintovci, ki je nastalo zaradi skalne ali grintove površine najvišjih gora. Ime je bilo poznano in uveljavljeno v ravninskih predelih Ljubljanske kotline. Ime Savinjske Alpe je bilo uvedeno iz Posavlnja, od štajerske strani. Oznaka Solčavske Alpe se naslanja na zadnje sklenjeno naselje ob zgornjem toku Savinje. Ime po Kamniku - Kamniške Alpe (in tudi Kamniške planine) je bilo dano s kranjske strani, a ima podobne nevšečnosti kot vsa umetna poimenovanja po naseljih. Pri poimenovanju in njegovi uveljavitvi in utrditvi med preblvaistvom so nemalo prispevali strokovni pisci, še zlasti s temeljnih področij, ki so preučevali in predstavljali to osrednjo visokogorsko alpsko skupino vrhov snežnlkov. Skupno ime je uvedel Ferdinand Seidl, ki je v svojem delu Kamniške ali Savinjske Alpe (19071908) združil obe poimenovanji. J. V. Valvasor je to gorovje v svojem temeljnem delu Dle Ehre des Herzoghtums Crain (1689) poimenoval Snežniki (Schneegebirge), medtem ko ga je B. Hac-quet imenoval "Ta kameiska planina«, pozneje pa Steiner Alpen (Kamniške Alpe). Konec prejšnjega stoletja je dr. Johannes Frischauf uvedel ime Savinjske Alpe (Die Sannthaler Alpen, Dunaj 1877), za to ime pa se je dosledno zavzemal tudi Fran Kocbek, organizator in pobudnik organiziranega planinstva v Posavlnju. V svoji knjigi Savinjske Alpe (Celje 1926) je ime pogorja utemeljil po Savinji, največji In najdaljši reki, ki odmaka severovzhodni del tega visokogorja.
Takoj po drugi svetovni vojni so se začele ponovne razprave o (ne)ustzreznosti tega Imena. Nekateri, njihova značilnost je bila ta, da so prebivali na južni strani gorovja, so zahtevali enotno ime za celo skupino -Kamniške Alpe. Prebivalci s štajerske oziroma savinjske strani pa so zagovarjali Ime Savinjske Alpe. Zato je o problemu poimenovanja pisal tudi dr. Anton Melik v Slovenskem alpskem svetu leta 1954. Po razgrnitvi dejstev in tehtanju argumentov je predlagal, naj se tudi v prihodnje obdržita in uporabljata kot enakovredni obe imeni. Dokončno je polemiko o uporabi imena Kamniške in Savinjske Alpe zaključil dr. Sve-tozar llešič leta 1972, ko je v imenu Geografskega 310 Inštituta SAZU podprl Melikovo mnenje in potrdil upora-
bo obeh imen: Kamniške In Savinjske Alpe oziroma Kamniške ali Savinjske Alpe. Vsako zase naj bi uporabljali takrat, kadar gre bolj za kamniško oziroma bolj za savinjsko stran
Dr. Ivan Gams je v Slovenskih gorah (1982) ubral drugačno pot: "Če, na primer, zapišemo Kamniške In Savinjske Alpe, pomeni to, da gre za dve gorovji. Kaj je bolj prav, 'Kamniške in Savinjske', 'Savinjske ali Kamniške', 'Kamniške Alpe', 'Savinjske Alpe'? Ne dvomimo, da gre za enotno gorovje. Zato in zaradi tradicije smo odstopili od načela, da bi to gorovje delili na Savinjske Alpe in Kamniške Alpe. Tukaj je ime zapisano tako, da nakazuje enotnost in obenem dve izhodišči: Kamniško-Savinjske Alpe (če obrnemo, bo prišla beseda 'Savinjske' na zemljevidih na kranjsko stran).«
Z malo ironije bi celo lahko rekli, da je ime Kamniško-Savinjske Alpe pravzaprav v temelju geografsko ime, saj povezuje dva ključna elementa - družbo (Kamnik) in naravo (Savinja).
NEENOTEN IMENSKI INVENTAR
Na podlagi študije različnih kart in pisnih virov lahko rečemo, da so imena v Kam niš ko-Savinjski h Alpah doživela podoben razvoj kot zemljepisna imena drugod na današnjem slovenskem ozemlju. Najstarejša so Imena rek In vrhov, ne dosti mlajša so imena naselij, z intenzivno gospodarsko rabo (paša, lov, gozdarstvo, rudarstvo...) pa so svoja imena dobili tudi drugi (manjši) elementi v pokrajini. Nekatera imena, zlasti Imena planin, opozarjajo na nekdanjo rabo tal (takšno
Potres je rušil gore
Komisija za planinska pota pri Planinski zvezi Slovenije je v začetku junija prek javnih občil obvestila planinsko javnost (v tem obvestilu pa se ji je pridružilo še PD Kobarid), da sta zahodna drežniška smer In pot Silva Korena na Km zaprti zaradi poškodb, ki so posledica letošnjega močnega in katastrofalnega velikonočnega potresa. Zaradi skalnih odlomov in razrahljanega kamenja sta obe poti za hojo življenjsko nevarni, je zapisano v sporočilu. Planinci naj se zato poslužujejo drugih poti, ki vodijo na Km, Sicer pa do zaključka redakcije te številke Planinskega vestnika, do sredine junija, nismo mogli dobiti nikakršnih podatkov o škodi, ki jo je ta potres povzročil na planinskih objektih in napravah. Strokovni sodelavec Gospodarske komisije pri PZS Danilo Sbrizaj nam je povedal, da so po dotlej znanih podatkih še največjo škodo utrpele planinske postojanke okoli Krna - na Krnu, pri Krnskih jezerih in v Lepeni, medtem ko so na drugih, za katere so znani podatki, le drobne razpoke. Četudi bodo oskrbniki in gospodarji planinskih koč zdaj, ko je skopnel sneg, ko so odprte vse planinske koče in ko so lahko natančno
PLANINSKI VESTNIK
ime je, n.pr., Goli vrh = neporaščen oziroma iztrebljen svet zaradi paše, ki pa je danes že močno zaraščen). Večina zemljepisnih imen je zapisanih na kartah. Ugotoviti smo, da različne karte ne uporabljajo enotnega imenskega inventarja. Številna imena, zlasti mlkroto-ponimi, so ohranjeni v številnih pisnih virih, katerih pregled še ni končan, zato tudi v Evidenci zemljepisnih imen Kamniško-Savinjskih Alp še niso uvrščena vsa imena. Posamezni deli proučevanega območja {npr južni in severni del Krvavške skupine, Pokokrje in Jezersko) v preteklosti niso bili deležni skrbnega zapisovanja in preučevanja zemljepisnih imen. Na teh območjih je nedvomno skritih še veliko zemljepisnih imen, ki pa živijo samo med ljudmi. Zaradi spremenjenega načina življenja domačinov, ki jim je gospodarski prostor gora nekoč pomenil najpomembnejši ali vsaj dopolnilni vir zaslužka, zemljepisna imena izumirajo oziroma jih ne bomo mogli vseh oteti pozabi. Terensko delo, ki je edina metoda zbiranja zemljepisnih imen, bi moralo biti v ta namen zelo sistematično in plod dalj časa trajajočega raziskovanja. Pri geografskem preučevanju smo naleteli na vrsto vprašanj in problemov, ki so dobro znana že prejšnjim raziskovalcem:
* Pri določevanju lege so včasih sporni tako podatki o koordinatah objekta, na katerega se nanaša zemljepisno ime. kot tudi podatek o višini. Določevanje lege na terenu bi marsikdaj odpravilo nekatere netočnosti, ki se zlasti pojavljajo pri zemljepisnih imenih, ki zaznamujejo večje območje (npr. planina, gozdni predel, ledlnsko ime).
pregledali morebitno škodo, ugotovili na svojih objektih kakšne večje poškodbe, škode nikakor ne bodo mogli uveljavljati in zanjo od države dobiti kakršnokoli odškodnino, ker je že zdavnaj potekel rok, do katerega je bilo treba škodo prijaviti ustreznim komisijam. Vendar državna uprava, ki je izdala odlok o prijavi popotresne škode do določenega datuma, nikakor ni upoštevala, da do marsikaterega objekta visoko v gorah do predpisanega datuma zaradi visokega snega nikakor ni bilo mogoče priti. Kljub temu v odločbi ni
•	Obstaja veliko imen, za katera je več pogovornih in pisnih različic. Dokončno opredeljevanje je možno le na podlagi skrbnega preverjanja v vseh treh stopnjah preučevanja: pregled kartografskih in pisnih virov ter preučevanje na terenu; tak proces je lahko dolgotrajen In pogosto so tudi končne rešitve vsiljene. Verjetno je v tem primeru bolje uporabljati vsa imena v različici, za katero se avtor pod vsebinskimi pogoji pač odloči. Poseben problem predstavljajo zemljepisna imena, ki imajo v napisu pojasnjevalni del, za katerega ni jasno, ali je del imena (npr. slap Rinka, dolina kamniška Bistrica, planota Velika planina). Pravila pri tem pravzaprav ni, raba je odvisna tako od starosti uporabe oziroma splošnega poznavanja objekta (dalj časa je objekt znan javnosti, manj je potreb za njegovo razločevanje), kot tudi od informativne rabe zemljepisnega imena. Če naj bo zemljepisno ime «ključ za branje karte«, potem naj se raje odločimo za daljše in tako jasnejše ime,
•	Pri zapisu imena, ki naj ustreza pravopisnim normam in je v osnovi stvar jezikoslovcev, ob skrbi za pravilno rabo pa tudi stvar vseh uporabnikov zemljepisnih imen, se najpogosteje in najizraziteje pokaže neenotna in pogosto tudi nepravilna raba zemljepisnih imen. Ob pregledu strokovne literature se je pokazalo, da je nemogoče vsa imena obravnavati enotno. Pod pravopisna pravita zagotovo sodijo vsa imena, ki jih označujemo kot makro ali mezo Imena - ta imena imajo za seboj določeno zgodovino, so uveljavljena in so tudi najpogosteje uporabljena (v govoru, na kartah, pri razvedanju...). Drobna pokrajinska imena oziroma
dopustila izjem, ko bi bilo mogoče v izjemnih primerih škodo prijaviti tudi še pozneje. Kot so sporočili nekateri oskrbniki planinskih postojank, je v potresu nastalo precej škode v nekaterih planinskih kočah, ko je tresenje tal s polic pometalo steklenice, večidel polne.
Vsekakor je treba to poletje previdneje in preudarneje izbirati planinske poti po Tolminskem in Bovškem, pa tudi po Bohinjskih gorah, kjer je potres marsikje odkrušil kakšno skalo, tudi veliko, in razmajal marsikaj, kar bi se lahko podrlo na planince. Velikanski odlom z Velikega Kuntarja (1712m) nad izvirom Tolminke, ki ga je v začetku pomladi fotografiral Stane Klemene, dovolj zgovorno priča o nevarnostih, ki bodo letošnjo planinsko sezono prežale na gorske popotnike v teh hribih. Kot so povedali domačini, je iz Rdečega roba, 1913 metrov visokega jugovzhodnega podaljška dvatisočaka Krna nad Javorico, po potresu še dva dni tekla krvavo rdeča voda, ki ni obarvala samo Tolminke, ampak tudi Sočo. Nekateri domačini so tedaj celo sklepali, da je to posledica tega, ker je odteklo eno od Krnskih jezer. Ta domneva ni bila pravilna, saj so vsaj Krnska jezera še vedno tam, kjer so bila.
M. R
311
PLANINSKI VESTNIK HMH^b^M^^^H^^^H
mikrotoponimi so rezultat specifičnega razvoja tako jezika kot ljudi v pokrajini. Najpogosteje jih je oblikoval preprost človek, domačin, zato se v imenu skriva ne samo »orientacijska« informacija, pač pa informacija, vredna narodnega bogastva. Ta imena bi bilo zato potrebno zajemati v njihovi izvorni obliki, šele sčaso-
ma, ko bi se ta imena vključila v vsakodnevno ali vsaj pogostejšo rabo, bi jih kazalo poknjižlti, V nasprotnem primeru naj ta imena ostanejo zapisana v obliki, kot so nastala.
Evidenca zemljepisnih imen Kamniško-Savinjski h Alp je zato nedokončan projekt.
FOTOGRAFSKO JE IMEL PLANINSKI VESTNIK ŽE ZELO BOGATA LETA___
RAZVOJ NAŠE PLANINSKE FOTOGRAFIJE
UROŠ PODOVŠOVNIK
Zdaj si skorajda ne moremo več predstavljati planinske ture brez fotoaparata. Fotografije, ki jih prinesemo s hribov, največkrat najdejo mesto v spominskih albumih ali škatlah, polnih prosojnih koščkov filma, ki nam in prijateljem, projecirani na platnu, popestrijo večere in obudijo spomine na prehojene poti. Kljub množici fotoaparatov, ki jih je danes možno najti na policah prodajaln, je fotografija razmeroma mlad medij. Prav ta množičnost kaže na njen hiter razmah in priljubljenost med ljudmi.
Planinska fotografija ima v razvoju umetniške fotografije na Slovenskem pomembno vlogo. Celotno obdobje, od začetkov amaterske fotografije pri nas okoli leta 1884 do začetka K. svetovne vojne, je v veliki meri zapolnjeno s planinskimi motivi in predstavlja pomemben del naše fotografske zapuščine.
ROJSTVO FOTOGRAFIJE
Komaj 160 let bo minilo, odkar je Daguerru uspelo s pomočjo camere obscure' na posrebreni bakreni plošči, obdelani z jodovo paro, ohraniti prvi svetlobni zapis. Dobljena slika je bila pozitiv s finimi detajli in gladko površino, ki jo je bilo potrebno zaščititi s steklenim pokrovom, da bi preprečili bledenje. Odkritje je bilo tako odmevno, da je izum odkupila francoska vlada in ga ponudila v uporabo širši javnosti. Zapletenost postopka, pripravljanje na svetlobo občutljivih plošč, razvijanje sprva nevidne slike v pari živega srebra, segretega nad špiritno svetilko, in problemi s fiksiranjem slike so bili vzrok, da je ostala fotografija domena le ozkega kroga ljudi, raziskovalcev in poklicnih fotografov.
Tudi leta 1851 odkrit postopek z mokrimi kolodijskimi ploščami glede enostavnosti ni prinesel Izboljšav, Čeprav se je na nekaj sekund skrajšal čas osvetljevanja plošče, kije pri dagerotlpiji trajal okoli pol ure, je nov postopek zahteval pripravo plošč, osvetljevanje In razvijanje na kraju fotografiranja. Ploščo je bilo potrebno osvetliti, še preden se je kolodij posušil, saj je sicer izgubil svojo občutljivost na svetlobo. Takojšnje razvi-
1 camera obscura najpreprostejša kamera t luknjico v sprednji sten* znotraj pogrnjene škatlice. Žarki ki padajo skozi majhno odprtino, na nasprotni stani povztoCljo neostro, slabo izrisano sliko. Sprva je imela laka kamela velikost sobe. Z njeno pomočjo so že v desetem slolel|u opazovali sončni mrk. Kasneje je camera obscura v zmanjšani Izvedbi in z dodano 312 enostavno lečo siuiila kot pripomoček slikarjem pri njihovem delu.
janje osvetljene plošče je zahtevalo tudi hiter dostop do temnice. Zapletenost, množica opreme in ne nazadnje tudi okornost fotografskih aparatov je potisnila fotografijo v ateljeje. Šele predstavitev in množična proizvodnja tovarniško izdelanih suhih plošč v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ki so ohranile latentno sliko2 tudi več tednov po osvetlitvi, je dala zeleno luč pokrajinski fotografiji.
ZAČETKI SLOVENSKE PLANINSKE FOTOGRAFIJE____
Datuma nastanka prve planinske fotografije skoraj ni mogoče določiti. Najstarejša dela fotografov so se ohranila na razglednicah in v revijah, ki so spodbujale razvoj fotografije.
V Slovenskem planinskem društvu, ustanovljenem leta 1893, je bila planinska fotografija zelo cenjena. Ko je dve leti pozneje začel izhajati Planinski vestnik, so se z izboljšanjem kvalitete tiska v njem kaj hitro pojavile prve fotografije našega gorskega sveta. Sprva so prevladovale fotografije koč in drugih planinskih objektov, skupinskih portretov, slapov in panoram, katerih avtorji so bili predvsem poklicni fotografi. Med njimi sta se z gorsko motiviko največ ukvarjala Benedikt Largetpo-rer in Fran Pavlin. Čeprav prvi že od leta 1896 ni več zahajal v višje predele gora, je izdelal veliko fotografij, ki so bile predstavljene na razglednicah. V izdajanju teh je v obdobju do druge svetovne vojne ostal vodilni že omenjeni Fran Pavlin, poklicni fotograf z Jesenic. V dolgoletnem potepanju po gorah mu je uspelo izdati čez sto razglednic. Nekatere izmed njih je tudi koloriral. Sodeloval je s takratnimi planinskimi organizacijami, objavljal v časopisih in gorniških knjigah. Pred koncem druge svetovne vojne ga je med bombardiranjem Jesenic ubila granata in uničila vso njegovo 45-ietno fotografsko delo. Tako se je ta ohranila le na razglednicah. Leta 1897 je pri SPD začel delovati Odsek fotografov amaterjev, katerega namen je bil povezati do tedaj razpršene fotografske navdušence, organizirati poučne večere in vežbanje v fotografiranju. Združeval je tudi fotografe izven Ljubljane, ki so se lahko zaradi lažjega sodelovanja v odsek oglašali pisno. Že prvo leto obstoja so organizirali natečaj za najboljšo fotografijo, na katerem je sodelovalo sto slik sedmih avtorjev s planin-
3 latenlna slika: po osvetlitvi nevidna slika na rimu z razvijanjem jo napravimo vidno.
PLANINSKI VESTNIK
Josip Kunaver: Brana v snegu; PV 1911
sko in pokrajinsko motiviko Ti natečaji so postali tradicionalni in so vsako leto privabili več fotografov. Poleg razstav je leta 1909 prvič izšel Planinski vestnlk, obogaten s fotografijami na kvalitetnejšem papirju, na katerem so se predstavljali takratni najboljši avtorji. Vedno več fotografij se je pojavljalo tudi med tekstom. Njihova motivika obsega panoramske posnetke, koče, slapove, jame, opaziti je možno tudi prve zimske motive, ki izžarevajo tipično romantično vzdušje. Na njih je oseba s hrbtom obrnjena proti kameri in ne služi več kot glavni objekt, ampak le kot nepomemben okras gorski krajini. Najbolj plodoviti fotoamaterji obdobja do prve svetovne vojne so bili Alojzij Krtafelc, ki je razen objektiva sam izdelal celoten fotoaparat, Anton Gego-rec, Josip Zazula, Ernst Wlasak, Bruno Rotter, Fran Pavlin, Pavel Skaberne, Rudolf Badiura, Bogumll BrinSek, Josip Kuna ver in drugi. Svoje prve fotografije je objavil tudi Stanko Tominšek,
Veliko prelomnico v slovenski fotografiji je pomenila razstava leta 1901, ko je dr. RadoFrlan predstavil sto svojih slik. Nekatere izmed njih so bile izdelane z novo tehniko (pigment in gumijev postopek), ki je fotografijo približala likovnim prvinam takratnega impresionizma. Zaradi težavnosti samega postopka so bile tako izdelane fotografije med našimi fotoamaterji redke. Fotografska oprema predvojnih fotoamaterjev je bila še vedno velika in okorna. Takratni fotoaparati so bili izdelani iz mahagonijevega ali orehovega lesa. Temeljili so na uporabi koničnega ali kvadratnega meha, iz-menljivih objektivov in vizime šipe, K obvezni opremi je spadal še stativ ter kasete s ploščami različnih formatov.3 Zaradi potrebe po različnih goriščnicah so že takrat razvili objektiv, ki ga lahko smatramo za predhodnika današnjih zoom objektivov. Sestavljen je bil iz štirih ali petih akromatičnih leč različnih gorišč, od ka-
3 formati« cm: 13 x 13, t3 x 18, 18*21...
Bogumll Brin tek; Grintovec in KOčna s KaF£kega grebsna: PV 1912
313
PLANINSKI VESTNIK HMH^b^M^^^H^^^H
Dr Stanko Tominiek: ti stene Mojstrovke; PV1828
terih so vsako posebej lahko uporabljali kot samostojen objektiv, v kombinaciji dveh pa so jih lahko sestavljali v aplanate.4 prav tako z različnimi goriščl. V ta namen je imel objektiv skupno cev z irisno zaslonko, na katerega so prlvijali potrebne leče.
Ker je ostra in podrobnosti polna slika takrat v očeh opazovalca delovala nenaravno in grdo, so za pridobitev mehkih in rahlo zabhsanih oblik uporabljali kar navadne leče s kromatskim6 odklonom svetlobe, ki so predvsem pri veiikih odprtinah zaslonke risale neostro. V času prve svetovne vojne je zaradi odhoda večine fo-toamaterjev na fronto dejavnost precej zamrla. Čista planinska motivika se je umaknila podobam s Soške fronte in drugih bojišč, na katerih se je pokrajinska idila prepletala z vojnimi grozotami.
PLANINSKA FOTOGRAFIJA MED OBEMA VOJNAMA
Ponoven vzpon planinske fotografije In slovenske fotografije nasploh se je spet začel po koncu prve svetovne vojne. Še vedno je bil poudarek na piktorialistični tradiciji, značilni za obdobje pred prvo svetovno vojno. Fotografije so imele pridih mehkih In intimnih podob, pojavljale so se podobe pokrajin s poudarjeno megliča-sto atmosfero, človeška podoba je bila v slikovno kom-
' aplanat: sistem optičnih le£, ki sliko brez sletlne napake. Ta napaka se v tem. da imajo različni pasovi leče razriča gorigča.
5 k tematski odklon: laslnosli stekla, da valovanje različnih valovnlti doliin
svetlobe lomi pod različnimi koti, Ima za posledico neostro sliko, saj ma-314 vrične barve. ki tvorijo beto sueljobo, ravnine filma ne zada.nejo v rsli točki
pozicijo vse večkrat vključena le kot nepomemben dodatek. Vlečna sila take fotografije je bil Fran Kraševec. ki se je zavzemal za to, da bi fotografija ponujala interpretacijo in ne le gole reprodukcije vidnih dražljajev. Nova miselnost v planinstvu, ki jo je v naš prostor vnesel TK Skala, ustanovljen leta 1921. se je odražala tudi v fotografiji. Ska/aši so se združili v podoben klub, ki je bil ustanovljen pri SRD leta 1897. Bili so tudi člani Ljubljanskega FK, ki je organiziral tečaje, strokovna predavanja, projekcije diapozitivov idr Panoramske posnetke kot glavni motiv je zamenjala pomembnost prednjega plana in njegova povezanost z ozadjem. Prednji plan je na nekaterih fotografijah zajel že polovico ali še več slikovnega prostora. Zanj so uporabljali zasnežena tla, v katera sta čevelj ali smučka vrezala svojo sled, skrivenčena suha debla dreves, lesene ograje, stavbe... Uveljavila se je uporaba okvirja znotraj slike ter sploščena perspektiva, ki je bila najbrž posledica uporabe teleobjektiva. Vse pogosteje so se pojavljali zimski posnetki gorske pokrajine in podobe, polne eksperimentov s svetlobo, iskanje atmosferskih efektov in fotografiranje v protisvetlobi. Novost, ki jo je vpeljal Stanko Tominšek, so bili tudi prvi posnetki alpinista v steni. Z isto tematiko se je pozneje ukvarja) še France AvČIn. Zaradi okornosti kamer so bili taki posnetki sprva redki. Značilnost najboljših fotografij iz obdobja med obema vojnama je ¡2jemna oblikovna prečiščenost, poudarjena perspektiva in lepa kompozicija, Tudi nebo na fotografijah ni več prosojno beio. Uporaba rumenih filtrov je lepo izrisala razigrano nebo, polno meglic in oblakov.
V Planinskem vestniku, ki je leta 1921 spet začel Izhajati, so tri leta zatem ponovno uvedli umetniško prilogo ter vabili na fotografske natečaje. Najbolj dejavni
Svet, ki ne prevara
ZVONKO ČEMAŽAR
Sledov stopinj je polno med gorami, Vrhovi venec vijejo krog naju. O, Maja moja, vse bi dal, da v raju Jemala tem razkošje bi z rokami.
En sam pogled tu pravljico pričara. Mar veš, da poleg tebe zvest sem svetu Umirajočih tal, rojenem cvetu? Da, Maja, to je svet, ki ne prevara.
Eol kraljuje tukaj nad prepadi. Kjer pa doline izgube se v skali, Lepo in varno je med temi skladi.
Enkrat z ljubeznijo so me navdali. To vem in prav nič temu $e ne čudim; Usmiljenja ne prosim, ker te ljubim.
PLANINSKI VESTNIK HMH^b^M^^^H^^^H
fotografi poleg Janka Ravnika, ki je prevzel vodstvo kluba, ustanovljenega pri TK Skala, so bili še Janko Skrfep, Egon Planrnšek, Stanko Tominšek, Ivan Tavčar, Mirko Kajzelj Josip Kunaver, Fran Kraševec, Cveto Švigelj, Slavko Smolej, Ante K orni č in France Avčln. Z nekaj posnetki so se predstavili tudi nekateri drugi fotoamaterji,
V drugi polovici tridesetih let se je zanimanje umetniške fotografije preneslo na žanr. Planinska fotografija ni bila več tako cenjena. Njeno pomembnost so prevzele druge usmeritve. Kljub temu je v planinskih krogih ostala nepogrešljiva sopotnica razvoja našega gorništva. Eden Izmed tistih, ki je nadaljeval tradicijo te vrste fotografije, je vsekakor Jaka Čop, ki je do leta 1970 svoje črno-bele fotografije predstavil v fotomonografijah Svet med vrhovi, Raj pod Triglavom in Vlharniki, v začetku devetdesetih pa je izdal še barvno monografijo Kraljestvo Zlatoroga. Leta 1996 je izšla še knjiga Trenta in
Soča, ki v sliki predstavlja kulturno krajino, ljudi, njihovo delo in tedanje življenje.
Tu se grob zgodovinski pregled gornlške fotografije v Sloveniji zaključi. Nova doba fotografije je prinesla nekaj odličnih že uveljavljenih avtorjev, hkrati pa je z množičnostjo postregla tudi s težavami pri natančnem spremljanju fotografske dejavnosti v slovenskih gorah. Literatura
-	150 let fotografije na Slovenskem; več avtorjev; Ljubljana: Mestna galerija, 1989-1990
-	Slovenska planinska fotografija v času med obema vojnama; Primož Latnpič, razstavni katalog, Gorenjski muzej, Kranj 1990
-	Stoletje v gorah (CZ v Ljubljani 1992)
-	Matjaž Deržaj, Planinski pozdrav (Lj 1993)
-	Helmut Gernsheim, Allson Gernsheim / Mirjana Rajkovič; Fotografija - sažeta istorlja, Beograd 1973
-	Planinski vestnik 1895-1940
AVANTURISTIČNI ŠPORT, IMENOVAN SOTESKANJE, SE JE ZAČEL V PIRENEJIH
ROJSTVO KANJONINGA
PIERRE MIENVIELLE
Kanjoning? Kakšna čudna beseda za označevanje športa, ki je prav od vsega začetka francosko-franco-skega Izvora. Spuščanje po soteskah zaradi športnih užitkov se je začelo in zorelo do današnjega navdušenja pod okriljem CAF. Zato tucfi ni čudno, da najdemo prva glavna pričevanja o tem športu na straneh revije La Montagne et Alpinisme. Kanjoning... Lahko bi govorili tudi o »kanjonizmu« (ali v slovenščini, analogno »deskanju«, o »soteskanju«), da bi označili to jamarstvo pod milim nebom. Toda rečeno je bilo, naj se imenuje po mestu, kjer se šport odvija: kanjon, soteska, korito, razpoka, vse, kar je predvsem v apnencu izdolbla voda. Beseda, ki je označevala to vrsto ožine med dvema navpičnima stenama, je bila španska, »carion«, preden seje zaradi vpliva Kolorada amerikanizirala in vrnila v Evropo pisana kot »canyon«. Sprememba pisave razkriva navdušenje, ki je v prejšnjem stoletju prevzelo evropske ljubitelje naravnih znamenitosti ob odkrivanju Kolorada in drugih ameriških čudes. Eno od prvih poročil o kanjonu zasledimo v Letopisu CAF »Panorama Kolorada«, ki ga je napisal Emmanuel de Margerie. Odgovora ni bilo treba dolgo čakati. »Tudi v Evropi imamo podobne lepote,« je napisal Maurice Heid ravno tako v Letopisu CAF v članku z naslovom »Panorama kanjona Ordesa« in s slikami Franza Schraderja. Ordesa leži v španskih Pirenejih. Tako se je torej začelo: kanjoni so tudi v Evropi; pretežno ležijo na južni strani Pirenejev; treba bi bilo opisati njihove lepote, skratka, treba jih je bilo raziskati.
OD PIRENEJEV DO VERDONA
Raziskovati. Beseda bi se lahko zdela modernim ljubiteljem soteskanja pretirana. Toda v prvih letih je bilo
Za ekstremne pustolovce ni večjega užitka kot spust pa slapu v so-
,e5ki-	11S
Foto: Aljten Ve rum OEAV JI S
PLANINSKI VESTNIK HMH^b^M^^^H^^^H
Pireneji. obljubljena dežela za soteakanje; zakaj, je mogoče videli 3 panoramske fotografije
to pravo raziskovanje neznane dežele, ki je vključevalo tudi razburjenja ob odkritju. Ko so prečili zadnje meandre debri ("barranca«) v Mascunu v Aragoniji leta 1874, je bil Albert Lequeutre tako razburjen ob lepotah soteske {ki jih je videl, drveč mimo), da je ves čas plovbe teh nekaj sto metrov držal v roki revolver. Ravno tako »junaški« je bil prvi spust po celotni soteski Tarna, ki ga je opravil Edouard-Alfred Marte! junija 1888, ali »prvi popolni spust« po soteski Verdona istega junaka avgusta 1905. Natančna poročila o podvigih najdemo v Letopisu CAF; pripoved je polna različnih nevarnosti in dramatičnih opisov, kako so za las ušli brodolomu.
Ne nasmihajmo se! Bolečina ali užitek, to je bilo rojstvo soteskanja. In znano je, da prva odkritja vedno razbijajo mite.
Verdon, Tarn, soteske A rag ona - športno torišče je bilo označeno z jasnimi črtami. Marte! in njegova ekipa so kmalu (1907) dodali soteske v francoski Baskiji, soteski Kakouela in Holgarte; dobro znani kraji, polni senc in pretresljivih sten, so zahtevali veliko truda in znanja, tako da sta se skrivnost in mit o neprehodnem kanjonu še okrepila.
Vendar soteske v Ordesi, Verdonu in Tarnu urejajo. Zgrajena je pot v Ordesi in kraj je razglašen za narodni park: stezica vodi ob soteski Verdona; po soteski Tarna so organizirani spusti z rafti. Počasi se naseljuje v skrivnosti sotesk meščanski turizem s svojim udobjem.
V Aragonu, zlasti v soteski Mascun in na splošno v gorovju Guara, je bolj divja pokrajina dalj časa odbijala napade. Zrakoplovec Albert Tissandler in grof Saint-Saud sta za Lequeutrom ponovno poskusila kratek vdor v Mascun Toda zmagovalni venec nosi Lucien Briet. Ta Martelov učenec je brez predaha obdeloval različne soteske v gorovju Guara, plezal po grebenih in pregledoval razpoke ter zapisoval dragocene podatke. Zal so njegova opažanja objavljena na različnih mestih, tako v jamarskih revijah kakor v brošurah o pirene-jizmu, ki je župnijski vestnik iz Charl/ja v Aisnu. Njegove knjige? Zgornji tok Rio Vero je izšla leta 1908 v 316 Chateau-Thierry, njegovo glavno delo Lepote zgornje-
Pu stolov ¿čin a brez primerjave v gorskem svetu, ko je človek med vsemi elementi tega veličastnega sveta.
ga Aragona pa je ugledalo luč sveta leta 1913 v Hues-ci. Treba pa je reči, da sta knjigi kljub dragoceni vsebini ostali v tistem času neopaženi. Tematika je bila znana, toda ni bilo preprosto priti do navodil,
PIONIRJI
Ob koncu prve svetovne vojne so se pojavili mladi; željni avantur so se vrgli na soteske. V Verdonu je spele-olog Robert de Joly prečkal Embut, podzemni sifon, ki ga Martel ni zmogel. Na dveh koncih Pirenejev so raziskali dve zahtevni soteski: v vzhodnih Pirenejih razpoko de Fou, ki sta jo Robert de Joty in Pierre Viaris iz Lesegna pregledala od začetka do konca. Na drugem koncu gorske verige so baskovsko sotesko Holgartč prvi napadli Franz Dubosq, Charles Freisse, Maurlce Garderes in dr. Paul Mienvielle. toda šele
PLANINSKI V E S T N I K
leta 1933 so trije vodniki, Robert Ollivier, Roger Mall-
ly in François Cazalet, asi pirenejskih plezanj tistega Casa, uspeli popolnoma prečiti to sotesko. Slike Paula Mienviella, ki ilustrirajo članek, katerega je Robert Ollivier objavil v La Montagne, kažejo, da se je podvig odvijal v kopalkah, potrebne pa so bile tudi vrvi in klini; tako je njihova avantura enakovredna velikim plezanjem v Ailefroide aii v Olanu, o katerih je v istem času poročal klub.
Kljub temu, da so bili ti podvigi vredni vsega občudovanja, so vendar ostali osamljeni, kajti bili so premalo povezani, da bi mogli spodbuditi splošno zanimanje za privlačnost raziskovanja sotesk. Treba je bilo počakati konec druge svetovne vojne, ko se je začelo nepretrgano raziskovanje sotesk in korit. Z začetkom v petdesetih so lahko bralci La Montagne našli na straneh revije štiri članke o soteskah. Prvi je bil naslovljen »Barranca Mascuna« in je izšel leta 1951; drugi, leta 1966, ima naslov Soteske gorovja Guara; leto kasneje mu sledi članek Štiri soteske Rio Vero in še kasneje (1982) Soteske San Martin de Alcanadre. Prvega od teh člankov je podpisal dr. Paul Mienvlelle, naslednje tri pa njegov sin Pierre. To kaže, da je bilo dobrih dvajset let gorovje Guara in soteske v njem zadeva če že ne samo družine, pa vsaj peščice planincev, ki so bili člani sekcije CAF v Pauju. V tem obdobju je Plerru Mienvielleju s pomočjo skupine speleo-logov uspelo premagati vzvodnl del soteske Mascun, ki ga je krstil »Zgornji Mascun«; od tedaj predstavlja vzorčni primer. Zlasti zaradi teh sistematičnih raziskovanj se je gorovje Guara, do takrat skoraj neznano planinski javnosti, pokazalo kot območje, presekano s soteskami In razpokami in je počasi postajalo znano kot dežela sotesk.
Približno v istem času se je v Provansi razvila nova dejavnost, tudi ta precej solistična. Lotil se je je Roger Verdegen, ki je natančno raziskoval območje korit, ki sekajo planote Plans de Provence. Soteske Verdona, Artubyija in njihovih pritokov sestavljajo nizi razpok in korit; te ožine so kasneje postale največja privlačnost ljubiteljev sotesk.
JAME IN SOTESKE
Če se zdaj poslovimo od člankov v reviji La Montagne, vidimo, da je leto 1974 začetek književnih del. Obenem sta Izšla Vodnik po soteskah Verdona avtorja Verdegena in Odkrivanje gorovja Guara avtorja Plerra Mienviella. Če analiziramo ti dve deli, vidimo, da prvo obravnava Verdón kot območje ljubiteljev kajaka, drugo pa povezuje spust po soteski s športno obliko porodništva Še vedno smo daleč od moderne definicije soteskanja.
Različni jamarski klubi v Carpetrasu, Avignonu, Tou-lonu so imeli v programu svojega dela tudi raziskovanje sotesk. Težavne dele Aigluna, sotesko Rappe, korita Daluisa so prečkali po vodi. Način se je uveljavil. Športno navdušenje za kanjone narašča, še zlasti, če so osončeni. Končno je leta 1976 izšlo prvo delo Los cañones de la sierra de Guara (izdal Mienvlelle v
PLANINSKI VESTNIK HMH^b^M^^^H^^^H
Oprema In vse drugo je ph aoteakanju enako kot pri Jamarstvu.
španščini), popolnoma posvečeno soteskam. Res pa je, da je bila motivacija jamarskih skupin, ki so se tedaj spuščale po soteskah, tnspirirana predvsem z bližino teh korit. Spuščali so se po njih, ker so pač bila tam. Pozornost teh »kanjonistov« (oh, spet neologizem!) se je rodila zaradi brezen v soteskah pod milim nebom. Druga knjiga, Grottes et canyons, ki je izšla leta 1977 pri Denoelu v zbirki "100 najlepših«, ni nič drugačna. Seriji športnih ekskurzij v jame in podzemna brezna so primešani različni opisi sotesk iz Provanse, Savoje, Ar-deche in Pirenejev in tako knjiga označuje predele bodočega soteskanja v Franciji. Z opisi poti po soteskah s popolnoma športnega vidika (označeni s težavnostno stopnjo kakor pri alpinizmu) smo končno dobili moderno definicijo soteskanja. Prihajamo v osemdeseta ieta. To je doba, ko je prvi francoski televizijski kanal predstavil zahtevno reportažo o spustu po zgornjem Mascunu, ki jo je naredil specialist veiikih reportaž Alain Darchy. Tudi znana firma »Le vieux Campeur« se je vključila s svojim katalogom, kjer je nekaj strani posvečenih opremi »za spuščanje po soteskah«. Navdušenje je povzročilo, da je postal gornji Mascun vodilna luč, kanjon-emblem, tisti, ki »ga je treba narediti». Ali seje to zgodito zaradi njegove izredne težavnosti? Ali se je to zgodilo zaradi imenovanja, saj stvari ne obstajajo, dokier ne dobijo imena? V vsakem primeru je ta šport veselja in težav brez dvoma dobil svoje rojstno mesto tu. Na pol poti med odprtimi obzorji visokih gora in pravljičnim podzemljem jam je soteska uveljavila svoje posebno mesto.
ALI JE TO CELOVIT ŠPORT?
Razvedrilo, ki se še ne Imenuje soteskanje, vendar vsebuje duha preračunane tveganosti In športnega užitka, navdušuje vedno več mladih. V glavnem so to bolj jamarji kot planinci - mogoče zaradi podobne tehnike, ki jo uporabljajo v speleologiji. Čelada, nepre-močljiva obleka, plezalni pas, kolutna vrvna zavora, vrv, skratka, oprema je zelo podobna tisti, ki jo potrebujemo v breznih in težavnost je skoraj enaka, tako da 318 so mnoge jamarske filme posneli v soteskah - a po-
noči! Jamarji iz Grenobla, Fontaine in La Troncheja so začeli raziskovati zahtevne soteske v pogorju Vercors in Chartreuse. Njihovi kolegi iz Akvitanije so se lotili zelo zahtevnih sotesk v Baskijl in Béarnu. Gorovje Guara ponuja novim generacijam raziskovalcev, ki prihajajo iz vrst planincev (Abadie, Biarge, Pontroue), tehnično vedno bolj zahtevne smeri (Estrecho de Balees, deber Fornocal, ožina San Martin), V osemdesetih letih je bilo publikacij vedno več. Ambit in Pontroué sta izdala Les canyons de la sierra de Guara (1981), kjer opisujeta nove smeri. Tudi severna pobočja Pirenejev niso zapostavljena, saj sta Michel Douât in Jean-Francois Pernette izdala knjigo Les canyons du Pays basque {1986). V Vauclusu, Iseri, provansise pojavljajo navdušenje in strast, žal tudi prve žrtve. Na vsak način je spuščanje po soteskah vstopilo na področje splošnega športnega navdušenja. Ni resne specializirane turistične agencije, ki ne bi ponujala poleg potovanj v daljne dežele tudi »raziskovanje soteske v gorovju Guara«. Soteske ponujajo recept. Ustanovljena je družba vodnikov Guare v Rodellarju, majhni vasici v gorah, ki jo ljubitelji imenujejo "glavno mesto sotesk«. Časopisi oglašajo srečo iz »vode, sonca in vertikal«. Drseti po vrvi ob slapu je »fun«. Ostaja nam splošno poimenovanje. Po analogiji z »raf-tingom« smo ustvarili »kanjoning«. Kdo? Kje? Kdaj? Gotovo je edinole, da so soteske postale moderne; soteskanje je brez dvoma šport našega časa.
Več varne hoje_
Do jeseni bodo planinska pota dobro uhojena. Za to bo poskrbelo dvajset odstotkov Slovencev, ki to počenjajo redno in občasno. Večini je namreč hoja edina oblika rekreacije. Tudi zato je 2. junija letos vodstvo Planinske zveze Slovenije v kranjskem klubu planincev zastopnikom javnosti govorilo o pričakovanjih glavne planinske sezone Goroljubci in potohodci imajo v naši državi na voljo več kot 1200 označenih, markiranih planinskih poti, ki v skupni dolžini - po izjavi Toneta Tomšeta. načelnika Komisije za pota pri PZS - merijo kar sedem tisoč kilometrov. Med 141 zahtevnimi potmi je 56 takih, kjer so različna varovaia nujno potrebna. Letošnji potres v Posočju je že zaprl več poti na območju Krna. Skale so zrahljane tudi drugje, zato je na večjo nevarnost odlomov oprimkov in stopov opozoril tudi Dušan Polajnar, novi načelnik Komisije Gorske reševalne službe Slovenije.
Komisija 2a pota bo ob pomoči pilotov helikopterjev Slovenske vojske letos poskrbela za ureditev in varovanja plezalne poti na Fridrihštajn, po kačjem grabnu na Špik, od slapu Rinka do Okrešlja, delali bodo na Kaninu, v severni steni Storžiča, v Žrelu, na poti do
PLANINSKI VESTNIK
NOVA KNJIGA ZA PLANINSKO KNJIŽNICO
POT K OČETU
ŽELJKO KOZINC
Knjiga »Pot k očetu« je posvečena Nejcu Zaplotnlku, zanimivi športni in pisateljski osebnosti, ki se je bil leta 1984 smrtno ponesrečil pri vzponu na himalajski osemtisočak Manaslu. Med bralci je bila zbirka njegovih planinskih spisov "Pot" nenavadno priljubljena. Knjiga je izšla v štirih izdajah, skupaj v 28.000 izvodih,
Mojca Zaplotnik, njegova vdova, se je zaobljubila, da bo z njunimi tremi sinovi obiskala grob na Himalaji, takoj ko bodo fantje zmogli naporen vzpon, Nejčev prijatelj Viki Grošelj pa je obljubil, da jih bo vodil h grobu. K cilju so se odpravili jeseni 1996 in »Pot k očetu« je knjiga o tem romanju. Vsebuje zanimivo, značilno zgodbo o nenavadni slovenski družini in pretresljivi zvestobi očetovemu spominu. V njej so še neobjavljen Nejčev odlomek iz nedokončanega romana, ki je ostal v njegovi zapuščini, pisal pa ga je še nekaj dni pred smrtjo v baznem taborišču pod Manasiujem, spominsko in alpinistično pričevanje Vikija Groštja, ki je Nejca pokopal, leto potem pa v njegovo čast osvojil Manaslu, in nazadnje še potopis časnikarja Željka Kozinca o tej nenavadni odpravi. Misli udeležencev tega pohoda se prepletajo s spomini in srečanji, ob katerih so pre-
Kokrske Kočne in v jalovški Škrbini, Pekel v Borovnici pa so že uredili.
Andrej Brvar, predsednik PZS, pravi, da obisk gora narašča, usiha pa število nočitev v planinskih kočah. To seveda pomeni, da je med rekreativci vse več takšnih, ki so sposobni do posameznih ciljev in nazaj domov priti v enem dnevu.
V 214 planinskih društvih, kolikor jih je zdaj v Sloveniji, je veliko planinskih vodnikov, gorski vodniki pa so organizirani in usposobljeni za najzahtevnejša vodenja klientov.
Del množičnosti v gorskem svetu so tudi nesreče. Gorski reševalci 17 slovenskih postaj GRS so lani prvič presegli število 200 akcij. Z gora so prinesli ail pripeljali 34 mrtvih in 78 hudo ranjenih. Do letošnjega junija se je v naših gorah smrtno ponesrečilo šest ljudi, deset več jih je bilo ranjenih, vseh reševanj pa je bilo 37. Samo piloti Letalske policijske enote Ministrstva za notranje zadeve so letos že sodelovali v 16 reševanjih in v teh naleteli 23,5 ur.
Med vzroki za nesreče že leta prevladujejo zdrsi, padci, slabša telesna pripravljenost, nepoznavanje terena, bolezni, neprimerna osebna In tehnična oprema ter odlomi oprimkov.
Več društev pripravlja vrsto vzgojno izobraževalnih akcij, od tečajev gomištva (Mladinska komisija) do lede-
poznavali za mnoge nikdar doumtjeno deželo in tudi sami sebe.
Knjiga je obenem majhna fotomonografija o Nepalu in Himalaji, predvsem po zaslugi fotografskega mojstra Joca Žnidaršiča, tenkočutnega opazovalca ljudi in narave.
Knjiga je izšla v založništvu Kmečkega glasa, iz nje pa z dovoljenjem založbe in avtorja objavljamo nekaj odlomkov za pokušino. (Op. ur.)
TRENUTKI, KO SRCE POSKOČI,
pridejo ponavadi znenada, ob zgodbah, ki jih, »izvirno« povedano, piše življenje.
Pred himalajskim trekingom so me pogosto spraševali, ali Imam dovolj kondicije zanj; po njem, še bolj sum-njičavo, ali sem jo imel dovolj. Naj jih zdaj potešim, do-bronamemeže in tiste, ki to niso. Ne bom jim več rekel, da ne vem. Himalaja ne zahteva kakšnega velikanskega naprezanja, le temeljno telesno gibčnost in potrpežljivost, pravzaprav pamet, ko pridejo težave z višino. Treba je hoditi šest do cteset ur na dan, brez žuljev, to je vse. Himalaja, to je osemdeset odstotkov psihične kondicije, nam je že ob prvih manjših težavah zagotavlja! izkušeni Viki Grošelj. Skromno dodajam, da ima velik odstotek tudi srce.
niške šole (Komisija za mednarodno sodelovanje in PD Kranj); šolo varne hoje bo v praksi pokazal Meddruštveni odbor Ljubljana, PD Ljubljana Matica bo organiziralo tečaj gibanja v zahtevnem svetu, PD Kranj pa pripravilo tečaj varnega gibanja v gorah. Podpredsednik PZS Borut Peršolja je upravičeno ponosen na letošnje slovenske planinske projekte od kvalitetne množičnosti do akcije Ciciban - planinec. Opozoril je, da je vsak sam odgovoren za varno hojo po gorskem svetu. Ob tej pa prihaja do izraza doživljanje gora.
Danilo Sbrlzaj je opozoril, da država namenja planinstvu letno le 15 milijonov tolarjev, kar je malo za vse zahteve v PZS. Letos bodo 2,5 milijona šilingov, nepovratni denar avstrijske vlade, namenili sanaciji šestih planinskih domov: Prešernovi koči na Stolu, Roblekovemu domu na Begunjščici, Kranjski koči na Ledinah, Koči na Kamniškem sedlu, Domu na Okrešlju in Domu na Menini planini. Načelnik inšpektorata Uprave za notranje zadeve Kranj Vojko Mulec pa je dejal, da je v naši državi mogoče prestopali mejo na 13 označenih planinskih mejnih prehodih vse do 15. novembra. Slovenci in Avstrijci to lahko store z veljavno osebno izkaznico, potnim listom ali knjižico GRS.
Mirko KunSič
319
PLANINSKI VESTNIK HMH^b^M^^^H^^^H
Večer pred dnevom, ko naj bi se naše trekarsko popotovanje po Himalaji spremenilo v ekspedicijsko, malce zaskrbljeni še posedimo po večerji. Osrednji lodge v vasici Karte gosti še nekaj trekarskih skupin. Naša je, kaže, najzanimivejša, nemara najdarežljivejša, zakaj vaška otročad oblega ravno nas. Moje nove pohod-niške hlače, ki so v nekakšni higieni vzdržale že sedem dni, so nad koleni pomazane s smrklji. Na koncu se na zunaj ne boš razlikoval od nosača, pravi kdo drug kakor naš že omenjeni izkušeni vodnik, ki nam, roko na srce, privošči veliko izkušenj, tudi smrkljastih, No, glasni smo, hrupno se smejimo in čedna natakarica se rada suče okoli nas. Spretno je naličena. bleščečih se oči zapeljivo pomežikuje; lepih potez obraza in nežnega glasu se še posebno lepo premika; ko da bi ji telo v rdečem sariju stalno hotelo rotirati. Bila bi odlična baletka, pripomnimo. Noge bi bile videti sicer čudne, opazimo. Kitaste so in kosmate. Pa še Adamovo jabolko je drugačno: izboklo je, grčasto. Ojoj, streže nam travestit! Pa to ni tisto presenečenje, zaradi katerega pišem te drobce o srcu.
Viki pripoveduje, da je pred štirinajstimi leti Splitčan Stipe Božič, osvajalec Everesta in hrvaški narodni junak, prav v teh krajih, vendar nad reko Marsiandi v soteski Don Kola, iskal najboljši prehod pod Manaslu, da je torej pripravljal hrvaško odpravo, ki je bila leto pozneje zadnja odprava Nejca Zaplotnika. V vasi Nu-adze, kakšnih 500 metrov nad Kartami, ki so visoke 2200 metrov, so ga vaščani peljali k umirajočemu moškemu. Tisti dan gaje bil ob pašni planini hudo okla! medved. Mož je imel tako rekoč slečen obraz, razparane prsi in pas. Stipe, ki se po navadi ni ustavil pred nobeno oviro, je s šivako in sukancem, ki ju himalajski gorniki zapovedno morajo nositi s svojo opremo, ranjenca zašil in obvezal. Asti gospe, prvi put san šiva čovika, je rekel Vikiju ta himalajski mornar. Ni si obetal, da bo nesrečniku njegova medicina kaj pomagala, 320 Rane so bile prehude in mož je bil tako rekoč že brez
Velikansko jezero pod Mane-siujem na nadmorski višini nekaj nad 4000 metrov, ob katerem pelje smer na to osemti-sočmetrsVo goro.
krvi. Viki pa je naslednje leto, ko je šla odprava mimo Nuadzeja, našel moža živega. Tudi on mu ni prisodil še kaj veliko let, zakaj mož je bil že star In šibek. Viki nam ob večernem omizju še pove, da bi prav rad pozvedel, ali je tisti Sinblr še živ. Ko svojo tokratno himalajsko sago konča z mislijo, kako se vsaki odpravi pripeti, da mora njen zdravnik ordinirati po vaseh, včasih pa da mora njegovo vlogo odigrati kakšen navaden alpinist, opazimo, da se je obenj v zadregi postavil suhoten starec solznih oči in brezzobih ust, raztegnjenih v smehu. «A ta je pa prišel k nam po protezo,« se Viki kot navadno breskrbno pošali v slogu, v katerega včasih zaidejo naša omizja. Potem pride preobrat, kakor v filmu: Vikijev obraz se po dveh, treh trenutkih zresni. Osuplo pogleda starca. Plane pokonci
»Sinbir!? Sinbir Gurung?«
Oni samo prikima. »Bahiu?«
Vdrta usta zahiipajo. Tenki prsti podrsajo po brazgotinah na obrazu.
Moža se objameta. Zdaj si Viki obriše neustavljive solze ganotja: živ si, živ, Sinbir!
Tako smo šestinšestdesetletnega starca, ki je še za dvajset let presegel starost, pri kateri umre povprečni Nepalec, začel klicati Bahlu, saj to pomeni v jeziku njegovega ljudstva medved. Vodja naše odprave Tomaž Jamnik-Mišo pa nam je, kakor zmeraj previden in čuječen, zabičal: »Nikar mi na glas ne opletajte s tem bahlujem! Če bojo nosači prevečkrat slišali to besedo, nam bodo še pobegnili.«
ŽIVALI SO BILE SITE.
Zato so lepo počivale v svojih brlogih. Medveda nismo srečali, lomastenja, razen svojega, nismo slišali. Še Bahlu je mirno, kakor stara, preudarna žival, gugajoče stopal na čelu naše kolone, potem ko nam je iz doline Marsiandija pokazal boljšo pot pod Manaslu, Navadno
PLANINSKI VESTNIK HMH^b^M^^^H^^^H
obraza pa nam je z znamenji dopovedal, naj mu pomagamo sezutl obuvalo. Pokazala se je stara in zagnojena obveza. Prerezal sem jo s škarjicami švicarskega noža. Zagledal sem, da je gangrena odžrla že tri prste. Bilo je brezupno. Tudi Stipetov nori pogum tu ne bi bil zalegel: ne bi se dalo šivati čovlka, pred gangreno bi človeka lahko rešil le kirurg. Z Mlšom sva očistila rano, obvezala ubožnika, mu proti pravilom potisnila v žep antibiotično mazilo, potem pa smo ga vsi skupaj v skupni nemoči pustili na zemlji. Razpravljali smo o možnosti, da bi najeli nosače in ga na naše stroške poslali v katmandujsko bolnišnico. Bahlu pa nas je odvrnil od tega: bolnik sam da ne bi maral na pot, ker da ga v Katmanduju nihče ne bi imel hraniti in negovati, in bi zaradi tega tam še bolj žalostno umrl, kakor doma. Potrti smo šli naprej po Bahlujevih stopinjah, in mladi Zaplotniki so jo kmalu ucvrli kakor kozli, kakor mladi Kugy, ko ga je bil vodnik Špik, imenovan tudi Medvedja smrt - po ravsanju z medvedom je še trideset let živel brez spodnje čeljusti, dokler ga ni podrla padajoča smreka - leta 1878 prvič peljal v Trento iskat Scabioso trento, idealno rožo njegove mladosti (ki je - kako nejčevsko - nikoli ni našel, čeprav je dočakal 66 let). (Nazaj grede je bil pogled na Nuadze še lepši. Komajda smo se spomnili, da se na tej božji dlani v hudih mukah nekomu bliža smrt. In ko nas je doli pod vasjo spet pričakal Bahlu in nam za slovo vsakemu obesil okoli vratu kitico rumenih begonij z vrta, smo na nesrečnika kar pozabili. Zdaj si lahko želimo le, da bi prihodnjo slovensko odpravo pod Nuadzejem poleg Bah-luja pozdravil tudi možiček v platnenih supergah, magari samo v eni; da bi le kot Bahlu sijal od veselja nad življenjem. Da bi vsi skupaj od veselja začutili v sebi bitje, ki nam spodbuja srčnost.)
Grob Ne j ca Zaplotnlka nad ledenikom, ki se steka z Ma naši u ta.
Foto: Joco ?riaai4 C
pot skozi sotesko Dona Kole, po kateri so hodile naše odprave, so namreč zdrli hudourniki. Navadno pot? Take poti za trekerje pod Manaslujem sploh ni več, oblasti so območje tega orjaka za široke gorniške množice zaprle. Odprave dobijo dovoljenje za Manaslu šele po dolgem in dragem pogajanju z nepalsko birokracijo; mi za to nismo imeli niti časa niti denarja. Zaupali pa smo Bahluju, da nas je vodil po bližnjici. Nekatere med nami je motilo samo to, da je bil starec prehiter. Vkreber do njegovega Nuadzeja je stara kmečka pot vijugala in se ovijala po stenah nekaj sto metrov visokega skalnega kuloarja, večidel prek kamnitih stopnic, tako da sem na koncu imel v nogah občutek, ko da sem se dvajsetkrat ali tridesetkrat zapored moral po vzpeti po stopnicah Delove stolpnice. Nuadze je kakor obrnjeno antično gledališče. Vasica, ki se je zdela kot oder, je stisnjena na ploščati vrh zelenega hriba. Na osojnih pobočjih pod njo pa so terasaste njive rtža, turščice In prosa, lepo konveksno opasane med seboj; zrcalna podoba teafrona. Od spodaj je Nuadze videti kot srednjeveško viteško gnezdo, od zgoraj kot satovje, ki si ga je bil bog naredil za svoj estetski užitek nad razporeditvijo hiš in hlevov, njihovo spojitvijo z drevjem in potmi na terase. Sem bi moral pripeljati urbaniste. Kakšna učna ura bi bila to za načrtovalce naših naselijl Zrli smo na seiišče v minutah, ko je nanj izza strme gore za našimi hrbti začelo si jati sonce. Osončenje je očitno vzradostilo gorjance, kajti zaslišale so se svireli in nekdo je pripeval. Žanjci pa, ki so bili dotlej pospravljali njive v senci, so vzravnavall boleče hrbte In se začeli vzpenjati domov v vas. Res lepo, da smo se ustavili za razgled. Tako nas je lahko dohitel šepajoči možiček, ki nas je bil že od daleč kričeč z rokami ustavljal in roteč nekaj prosil. Nove čevlje hoče, je skušal uganiti nekdo, potem ko je vaščan sčdel na zemljo in si začel sezuvati strgano platneno supergo. Ali pa bi rad, da ga manikiramo, Je naprej nekdo duhovlčil. Še mlad človek zgubanega, strpinčenega
ZDAJ SMO TOREJ ODPRAVA,
ki se dviga v osrčje Himalaje. Proti večeru si vsak dan poiščemo taborni prostor, potem pa se, resda samo 321
PLANINSKI VESTNIK HMH^b^M^^^H^^^H
nekateri, podajamo na kratke aklimatizacljske vzpone. Ko se v mraku vračamo v taborišče in že štejemo zaporedje zvezd, ki se prižigajo - vrhovi naokoli pa v zadnji žarioi pokopavajo podse veličino svojih bogov -nas preseneti red, ekološki red. Nosači so nam postavili šest bivalnih šotorov, šotora za kuhinjo in jedilnico, izkopali so latrino in nad njo postaviti šotor, da lahko brez sramu skriješ svoj ponos. V jedilnici je bila dolga miza, vsakega od nas je čakal zložljivi stol. Kaj ste jedli? Kaj ste jedli? To je drugo vprašanje, ki najpogosteje leti z leve in desne. Ne spominjam se vsega, kar smo jedli. Rlž, riž in riž. Rezance. Palačinke, Nekakšno pekočo blitvo. In zelo okusne zavitke z nečim sesekljanim. Edino ime sem si zapomnil za to jed. Momo. Lahko zapomnljivo, kakor mama. Dobro pa se spominjam kuharja Khurbe Tamanga. Kljub štrleči m zobem je to lep mlad mož mongolskih oči, snažen, zmeraj nasmejan zakajček, zgovoren ob vsaki priložnosti, ko ni kuhal. Za svojimi lonci paje bil zbran in molčeč; strog in zadirčen je bil do kitchen boy-sov, svojih dveh pomočnikov. Kdo ste vi, sahib? Iz katere dežele ste? Kakšna pa je ta vaša Slovanija? Kako daleč od tod leži? Koliko dni bi hodili do nje? Koliko bi stala letalska vozovnica? Kaj pa ste po poklicu? Kaj si mislite o našem sirdarju? Mislite, da zna najbolje od nas angleško? Kje je vaša družina? So vaši bratje in sestre mlajši ali starejši od vas? Kaj so po poklicu? Kaj pa vi, imate kakšne kvalifikacije? Koliko denarja zaslužite? Koliko zemlje imate? Redite kakšno čredo? Krave? Bike? Ali jeste meso? Katere puje slavite v vaši vasi? Katere vere ste? Verjamete v boga? Ne slavite dhiwalija? Kako pa potem dočakate novo leto? Ali sploh imate svetišča v vaši vasi? Ali imate svobodni seks v Stovanijf? V Sloveniji, Khurba, v Sloveniji... Koliko ste stari? Ali ste poročeni? Kdaj ste se poročili? Ali hodite v kino? Ali dobro govorite angleško? Ali jaz dobro govorim angleško? Bi me še malo učili? Če sem dober kuhar? Oh, yes, I am a good cook, like my mot-heris. She teachedme. Ali igrate nogomet? Kaj pa karte? Imate radi rakši? Imate sliko svoje žene? Kako rad bi videl Slovanljo. Zelo reven sem, ampak Slovenijo bom mogoče kdaj videl. Vsi pravijo, da ste dobri ljudje. Ali ste kdaj že kakšnega kuharja vzeli s seboj? Ali me žicate, Khurba? To je greh. Greh? Če je io greh, potem vi ne veste, kaj je greh. Možno, Khurba, da ne vem. Vi mi povejte. Prepirati se je greh. Krasti je greh. Govoriti o kom za njegovim hrbtom je greh, posebno če ne govoriš po resnici. Ubiti živo bitje je greh. Ubiti na primer mačko je tako hud greh, da se ne odvežeš niti s toliko svečkami, kolikor ima ta mačka dlak. Legati na žensko, ki pripada drugemu, je greh. Zapostavljati otroke, ali jih spraviti v jok, je greh, celo če imaš razlog za to. Udariti katero koli žival je greh. Tudi posekati drevo je greh. Siliti človeka, naj te ljubi, če te ne more ljubiti, je greh... Žal pri higieni možakar ni imel tako trdnih načel kot v svojem moralnem kodeksu. Kljub temu mi je teknilo, ko 322 sem jedel iz rok tako moralnega človeka.
»MOJ OČE dE BIL KRALJ!
Poglej, kakšno pokrajino si je izbral za svoje pokopališče!«
Jaka Zaplotnik je zrl v veličastno pokrajino okoli jezera Thul nagi. Stala sva na travni ježi nad tem velikim ogledalom gora In neba, ki se mi je bil iz letala zdel modro zemeljsko očesce. Predzadnji dan vzpona, tri dni po dnevu umrlih, smo tu dosegli taborišče, v katerem je Nejc Zaplotnik napisal svoje zadnje besedilo. Tudi zdajšnje odprave ga uporabljajo za temeljno oporišče, kadar odhajajo na Manaslu. Vendar pa tega šestega najvišjega vrha na svetu z jezera, ki leži na višini nekaj nad 4000 metrov, kar je razmeroma skromna višina za himalajistične baze, nismo videli, toda stali smo sredi sijaja in groze njegovega dvora. Predstavljajte si velikanski zvon, ki je padel na glavo iz vesolja in se zaril v zemljino skorjo Njegove stranice so ostrorobe, kilometre dolge ledene in skalne vesine, njegovo dno pa je jezero, v katero se stekajo vode in se vanj krušijo kosi velikega ledenika. Takrat svet zagrmi in vesine brnijo v nebo kakor zvon. To je svet samote, ki se ne zna smehljati, kakor znajo še biti prijazne pastirske planine tisoč metrov nižje, pokrajina najgloblje samote in nedotaknjenosti. Tu zaslišiš, kakor ti utriplje srce. Občasno potakanje skal v jezero seka tišino. Včasih se iz izdolbenih korit in ku-loarjev zaslišijo tudi podori. Ko jezero vzvalovi v koncentričnih krogih, veš, daje plaz dosegel vodo In vode se s temnim, kakor očitajočim požmrkovanjem ozirajo nazaj h goram.
Zobato sonce vse bolj greje in umirja jutranje sape: svetloba je zlata, pred zimo Kakor da zamira velika sončna ura enega leta. Spet se mi zazdi, da je to jezero Zemljino oko, ki mi morda ponuja milost pogleda v vesolje. Potrpežljivo sedim na obrežju in čakam, ali bom na gladini tega očesa zagledal zvezde. Katera bo Nejčeva? In katera bo moja? Katera mojih otrok? Vredno je mirovati in čakati na razgorevanje zvezd v modrini, Vredno je doživeti to deželo, čeprav njen čar z okrutnimi premiki narave utegne tudi izginiti, kakor v mrkli čarovniji. Kajti čarni poskus poizvedovanja, kdo si, ostane, vsaj kot spomin, kakor ostane v spominu tudi to jezero, to zvezdno oko, skozi katero si pomirjen opazoval čisto in neprizanesljivo odtekanje življenja.
ALI BOMO ŠE OB VIKIJA?
Šel je iskat bližnjico h grobu Nejca Zaplotnika, Več ko debelo uro se že ne prikaže izza mogočnega stebra nad jezersko gladino, za stebrom pa se je, kakor smo slišali, odkrušil kot desetnadstropnica velik serak. Ali je odnesel Vi kij a v vodo?
V usodnem letu 1983, ko se je bil odkrušil serak pol dneva hoje višje, je Nejc zložno napredoval po zale-denelem jezeru. To je videti na eni od njegovih zadnjih fotografij. Zdaj smo si morali izbrati desno ali levo obrežje. Obe sta bili nevarni, ob kateri koli uri dneva, le da bi bila leva za tri ure hoda krajša. Plazovi tu niso odvisni od temperatur, temveč od pritiskov, ki se odrešijo, potem ko več ne vzdržijo narinjenega ledu. Trije časnikarji smo prezebali na široki polici na varni
PLANINSKI VESTNIK HMH^b^M^^^H^^^H
strani stebra in nemočno čakali. Da bi šli iskat Vikija, nismo tvegali. Tudi opreme nismo imeli. Tudi ga ne bi znali reševati. Tako smo se samo spogledovali. Ko smo si ravno obljubili, da bomo drug za drugega poskrbeli za prenos In prevoz v Slovenijo, če se bo kateri od nas moral vračati z nogami naprej, se je v mraku globoko spodaj prikazala prepotena Vikljeva glava. Gibčno, kakor zna, je priplezal do nas. »Na tej strani ni prehoda.« Bil je razočaran. »Smo se že bali, da ta je pokopal led.» »Ja, saj sem se tresel.«
Vrnili smo se v oporišče, kjer je ob spominskem kamnu za Nejcem Zaplotnikom in Antejem Bučanom gorela
ŠE ENA NOVA KNJIGA ZA PLANINSKO KNJIŽNICO
sveča. S stene na visoki skali so se slišali fantovski glasovi, prigovarjanje, navodila, spodbujanje, dovtipi... Brata Nejc in Luka, oba športna plezalca, sta tekmovala v steni, kjer so se bili preizkušali in vsakršne napetosti, znane v baznih taboriščih, sproščali že številni alpinisti, tudi njun oče. Ne vem, kdo je zmagal, saj vse skupaj niti ni bila tekma; bolj preizkus gibčnosti In moči. Kaže pa, da je oba prekosil dvajset let starejši Viki; in to na večer, ko smo bili skoraj obenj. Saj mu sploh ni šlo za to, da bi se spet potrdil kot vrhunski športnik. Le osrčiti Je skušal sinova svojega dobrega prijatelja, ki sta preganjala tesnobo. Potem pa je šel pisat svoj dnevnik, Nulla dies sine linea, Victor,
AMA DABLAM - ODSANJANE SANJE
ZVONKO POŽGAJ
Zapis Zvonka Požgaja Ama Dablam - Odsanjane sanje je resnična pripoved o treh možeh in eni steni. Odvijala se je spomladi leta 1996, pod eno od najlepših gora na svetu in na njej, na 6828 metrov visokem Ama Dablamu.
Vanji Furlanu in Tomažu Humarju se je po več dneh izjemno težavnega plezanja uspelo prebiti na vrh. Zvonko Požgaj, njuna edina zveza z dolino, je vsa dogajanja spremljal iz baznega tabora, ju preko oddajnika usmerjal in spodbujal, obenem pa skrbno zapisoval vse, kar se je dogajalo v tistih dramatičnih dneh. Rezultati te izjemne odprave so že nekaj časa znani. Vzpon je bil v tujini označen kot največji dosežek svetovnega alpinizma za leto 1996. Znano, čeprav še vedno nedoumljivo je tragično dejstvo, da Vanje Furtana ni več med nami.
Sedaj je pred nami še zadnji dosežek te odprave. Tekoče berljiv tekst Zvonka Požgaja in odlične fotografije sta že sama po sebi dovolj za izdajo zanimivega knjižnega dela. A ne gre samo za to. Ta knjiga je dostojen poklon enemu od največjih dosežkov slovenskega alpinizma v svetovnem merilu in spoštljiv spomin na enega od najboljših slovenskih alpinistov - Vanjo Furlana.
Viki Groielj
Zvonko Požgaj, po poklicu elektrotehnik, se je rodil leta 1969 v Ljubljani. Svojo alpinistično kariero je pričel z osemnajstimi leti pri Alpinističnem odseku Železničar. Kot perspektiven alpinist je že v prvih letih preplezal več težavnih smeri v Centralnih Alpah Svoj vrhunec je dosegel v letu 1993 z vzponom na drugi najvišji vrh na svetu, na K2. Na njem je stal kot prvi Slovenec in verjetno s triindvajsetimi leti kot najmlajši mož, ki se je kdajkoli povzpel na to goro. Tragičen vzpon je zahteval smrtno žrtev, od njega pa vseh deset prstov na rokah in še nekaj na nogah. Kljub temu se nevarnemu športu ni odrekel in še vedno pleza. Alpinizem mu je postal način
življenja, Ob tem se ukvarja tudi s fotografijo in svoje umetniške diapozitive predstavlja na predavanjih. Knjigo Odsanjane sanje je posveti! svojemu prijatelju in plezalskemu partnerju Vanji Furlanu, ki se je smrtno ponesrečil v severni steni Mojstrovke, pred tem pa odlično vodil slovensko alpinistično odpravo čez tedaj še nepreplezano in strmo severozahodno steno Ama Dablama. Vzpon, ki sta ga skupaj s Tomažem Humar-jem plezala v alpskem slogu, je bil v himalajski sezoni 1996 najboljši na svetu in je bil zato nagrajen s prestižnim priznanjem - Zlatim cepinom. V slovenskem merilu predstavlja po mnenju strokovnjakov enega od najboljših vzponov vseh časov.
Z dovoljenjem založbe in avtorja ponatiskujemo nekaj odlomkov iz te knjige, ki izide pri Planinski založbi, v 323
Ama Dablam
PLANINSKI VESTNIK HMH^b^M^^^H^^^H
Lepotec Ama Dabiam s poti, ki pelje proti baznemu taboru pod Mount Everestom.
upanju, da bo to spodbuda za branje celotne knjige. (Op. ur.)
TRETJI DAN -«POLOŽNO« SNEŽIŠČE
Jutro je bilo megleno. »Požimarim navzgor, potegnem nahrbtnika za seboj in opazujem Tomaža, kako podira varovališče. Malo pod njim se zatakne vrv, zato ga moram spustiti, da jo sprosti. Medtem mu s „štanta" v globino poleti vreča z ledno opremo: vseh 10 vijakov, ledna kljuka, lopatica za v sneg, Abalakov krempelj, sveder in vsi svedrovci. Tomaž reče „shit", jaz pa „fuckl"; nato brez besed nadaljujeva,« je takrat napisal Vanja Furlan. - Ko se je megla razkadila, sem opazoval Tomaža, ki je plezal drugi raztezaj, Vanja pa je na varovališču neumorno vrtel roke in pospeševal prekrvavitev v prstih.
Okrog dveh popoldne sta opravila s skalo. Neprespana noč in napori navsezgodaj so ju precej zdelali. Na prvem snegu za rampo sta se ustavila. Počivala sta in me poklicala. Ko sta ml povedala o Izgubi ledne opreme, sploh nisem mogel verjeti. Trikrat sem neumno ponovil vprašanje in vsakič je bil odgovor isti. V tem trenutku je položaj postal veliko resnejši. Zaprla se jima je namreč vrnitev čez steno in velikodušno se jima je odprl edini možni izhod iz stene - čez vrh, pa čeprav je bilo do njega še slabih 1000 metrov neznanega sveta Tudi v tej situaciji ne bi bil rad v njuni koži. Ko sta počivala in se brez besed tolažila, sta si skuhala zasluženo juho. Dolgo sta ostala tam in veliko pila. Zanimala me je naklonina snežišča, na katerega sta prispela, in upai sem, da je čim pofožrtejše, da bi se vsaj malo spočila. Vanja je rekel, daje okrog 60 stopinj in ne kaže, da bi popustila, kvečjemu obratno. Spomnim se, da sem jima pod steno za spodbudo zatrjeval, da osrednje snežišče ni strmejše od 50 stopinj in kakih štirinajst dni kasneje to zmoto plačal v eni od kat-mandujskih restavracij.
324 Nadaljevala sta v prečnici proti desni. Spustiti sta se
morala kar za 50 metrov, če sta se hotela izogniti strmemu skalnemu prehodu navzgor. Še dolgo ponoči sta nenavezana plezala v naklonini okrog 70 stopinj. Ta dan sta končala na višini 6100 metrov in si v trdem ledu izklesala zasilno poličko. Bilo je udobnejše od prejšnje noči, a še vedno ne popolnoma sproščujoče, saj sta noč zopet presedela - za razliko od prejšnje - v spalnih in bivak vrečah.
ČETRTI DAN - SKRITA ZAJEDA
Poldne je že, na mestu, kjer sta bivakirala, pa se še vedno nihče ne gane. Poznal sem Vanjo, da rad zaspi tudi v nemogočih trenutkih, a ko sem kasneje izvedel, da je tudi Tomaž iz podobnega testa, mi je bilo vse jasno. Ta dan sta nenavezana začela plezati šele ob pol dveh. Res pozno, a ju razumem, da sta zaradi neprespane prejšnje noči v neudobnem bivaku, kjer sta bila pokrita le z vrvjo, spanec podaljšala. Bližala sta se najožjemu skalnemu pasu pod skrito zajedo. Pod tem delom se je Vanja ustavil. Skozi teleskop sem opazil, da se hoče oglasiti po radijski postaji, vendar sem zaslišal le: "A me sllš...«, nato pa le prasketanje in nič več. Lahko da so bile njegove baterije slabe, česar ne verjamem, ali pa je bila radijska postaja vlažna in zaradi tega ni delovala. Takoj sem za vsak primer zamenjal svoje baterije s svežimi in ponovno poskusil. Zopet ni bilo nič. Zamenjal sem še anteno z močnejšo, a odgovora vseeno ni bilo. Pred njima je bil kratek skalni del, ki je bil kot nekakšen vstop v skrivnostno zajedo. Iz baze je bil lepo viden, a rdečkasta barva tega dela ni pričala o kakšni kvaliteti skale. Tja sta prispela okoli četrte ure. Naprej je plezal Vanja in zajedo preplezal v tako rekoč baletnem slogu, saj je moral s svojo težo 120 kilogramov (z nahrbtnikom vred) paziti na vsak kamen, ki je bi! sumljivo pri-slonjen. Vanja je v dnevniku zapisal: »Splezava kratek tehničen raztežaj. Skala je tako krušljiva, da Tomaž varoval išče podre kar z roko,«
PLANINSKI V E S T N1 K
Z obzorja sta izginila 4. maja točno ob 16.34. Napeto smo ta trenutek čakali tudi mi v baznem taboru. Hitro smo se menjavali pri teleskopu, vmes pa sem poskušal vzpostaviti radijsko zvezo, Zopet zaman. Za slavnostni trenutek smo imeli pripravljene tri pločevinke piva, ki smo jih na hitro popili.
To veličastno doživetje je Vanja v dnevniku opisal z naslednjimi besedami: »Odložim nahrbtnik in se počasi umirim. Izviečem radijsko postajo in poskušam poklicati Zvonka. Zaman. Že dva dni nimamo zveze. Časa ni prav dosti, zato se lotiva posla, reklamnih posnetkov za sponzorje. Najprej fotografiram jaz Tomaža, nato on mene. Polščem plastično maketo mobitela. Medtem ko me Tomaž fotografira tako, da se v ozadju vidita Everest in Lotse, se zaman poskušam nasmehniti. Pretentam sa tako, da v kos plastike rečem: 'Mati, prihajam domou, k teb' nafižoul1 Oba se reživa. Tomaž slika,.. Za trenutek se zavem, da nama je uspelo. Prevzame me občutek neizmernega zadovoljstva. Zadovoljstva, ne zmagoslavja. Naslednji trenutek se mi zdi neverjet-
Za krajši čas sta izginila v skriti zajedi in po njej nadaljevala nenavezana, Sodeč po diapozitivih, ki sem jih videl kasneje, lahko rečem, da je bil ta del zelo lep, saj je bil rob oziroma izstop iz zajede okrašen s prelepimi figurami, ki sta jih izoblikovala veter in sneg. Tudi barve so bile izjemne, saj so zaradi odseva v večerni svetlobi nakazovale čarobne trenutke. Seveda onadva barvnih čarovnij nista mogla občudovati, ker sta imela preveč dela sama s seboj, poleg tega pa sta ves čas napeto čakala, kaj je za robom.
Ob sončnem zahodu sta izplezala iz skrite zajede. Sledila je dolga in zoprna prečnica po napihanih grebeni ki h v desno. Nekje na polovici te prečnice se je znočilo. Nadaljevala sta v temi, jaz pa sem kot ponavadi zavil v jedilni šotor. »Noč. utrujenost in trd led. Trikrat mi odnese noge in ujamem se na ledna orodja. Dereze so popolnoma zdelane, čeprav jih vsak dan brusim. Podobno se godi Tomažu, Pozno doseževa razpoko, kjer postaviva šotor. Končno spet udobno spiva. Zvon-ko se na najine klice ne odzove. Z radijskimi postajami je nekaj narobe."
PETI DAN - ZMAGOSLAVJE
Ker se Vanja in Tomaž zvečer nista oglasila, sem imel radijsko postajo vso noč pripravljeno na sprejem. Oglasila sta se šele ob pol sedmih zjutraj. Povedala sta, da sta postavila šotor na mestu, ki smo ga videli iz baze, na višini 6435 metrov, da bosta počasi pospravila ln pričela plezati. Šotora nisem videl, ker sta ga postavila za ledeniško razpoko. Zveza je bila slaba in zopet sem divje menjaval baterije, akumulatorje In antene, da bi morda odkril vzrok. Očitno je bilo nekaj narobe z njuno radijsko postajio. To je bilo tudi zadnje poročanje iz stene in tako sem ju lahko samo še opazoval in se tolažil, da je najhujše že za njima. Plezati sta začela okrog pol enajstih. Do vrha ju je ločilo le še 400 metrov rahlega ovinkarjenja med skalami v naklonini med 60 in 70 stopinjami. Tam nekje sta tudi prečila japonsko smer, ki zavije v levo na vršni greben. Videl sem Vanjo, ki je zaman še enkrat poskušal vzpostaviti zvezo. Tudi jaz sem zaman pritiskal na svoj oddajni gumb. Če bi se v tem trenutku slišali, bi jima svetoval, naj kreneta bolj v desno, kjer je lažji prehod, poleg tega pa bi prispela naravnost na vrh. Žal jima je skala zakrivala pogled in tako sta peti dan te strme stene končno prispela na vršni greben kakih 50 metrov levo od vrha. Stena se je položila, Tomaž pa je dejal: »Midva sva svoje opravila...« Le še nekaj višinskih metrov je bilo pred njima. »Na jok mi gre, ko opazujem Tomaža, kako se bliža vrhu. Čar popusti, ko začnem hlastati za zrakom, a se čez nekaj trenutkov, ko se nadiham, zopet vrne. To se mi dogaja, odkar sva stopila na greben. „Kar jokaj," si mislim, „ti vsaj scat ne bo treba." Nekaj metrov pod vrhom se Tomaž ustavi, obrne In čaka. Prilezem do njega. Primeva se pod roke in še trenutek postojiva. Nato počasi, še vedno držeč se, stopiva naprej. Na vrhu se nerodno objameva in se namesto po hrbtih tolčeva po nahrbtnikih. Solze, zopet solze...«
k
Tudi v baznem taboru smo bili uspeha zelo veseli, sam pa sem bil še vedno v skrbeh. Vedel sem, da sta utrujena in da sestop ni ravno enostaven; smer, po kateri naj bi sestopila, sta poznala le po opisu. Ker nismo imeli več radijske zveze, sem zopet po občutku poskušal ugotoviti, kaj nameravata.
Ura je bila že čez pet. Predvideval sem, da se ne bosta dolgo obirala na vrhu in da bosta kmalu pričela sestopati, da bi šotor postavila še podnevi. Na samem vrhu sta našla sledove starih fiksnih vrvi, kar jima je prihranilo vsaj čas za iskanje prave smeri. Sledila sta jim v predirajočem se in včasih trdem snegu. Še vedno sta morala biti zelo pazljiva, saj starim, v led ukleščenim fiksnim vrvem ni bilo popolnoma zaupati.
Naslednje jutro, po poznem zajtrku, je Čindi odšel v 325
Zvon ko Pozgai
no; kot da so vse skupaj samo sanje. Potem se spomnim Tomaževih besed, ki jih je izrekel, ko sva bila tik pod severnim grebenom, ven iz najtežjega: 'Midva sva svoje opravila. Naj se zgodi karkoli, stena je preplezana.' Hes je. Opravila sva. Vendar ne do konca.«
SESTOP
PLANINSKI VESTNIK
Dingboče sporočit veselo novico ter naročit jake: sam pa sem odšel po poti proti bazi pod normalno smerjo, da bi, če bi bilo mogoče, lahko spremljal njun sestop. S seboj sem vzel le radijsko postajo, fotoaparat in daljnogled. Če bi videl, kje sta, bi lažje predvidel njuno vrnitev In jima šel pravočasno naproti. Naenkrat se mi je nekje na pol poti do baze pod normalno smerjo kot na dlani odprla cela zahodna stena. Po izračunih bi morala biti Vanja in Tomaž nekje v zgornjem predelu, kakih 300 metrov pod vrhom Meglice so mi zastirale pogled, a sem okoli dvanajste ure vseeno zaznal vijolično piko. Ko so se meglice raz-podile, sem bil prepričan, da je to njun šotor. Postavila sta ga v zavetrju nad velikim serakom, ki se imenuje Dablam,
Nekajkrat sem poklical po radijski postaji, a se nihče ni oglasil. Čudno se mi je zdelo, da sta ob taki uri še vedno v šotoru, a glede na to, da sta bolj zaspane sorte, me to nI več presenečalo. Vrnil sem se nazaj v našo bazo in upal, da bosta celo popoldne in še pozno v noč sestopala, saj je bilo pred njima še dobrih tisoč metrov višinske razlike.
Ko sta se začela spuščati od Dablama, kjer sta imela postavljen šotor, sta dosegla skalne predele jugozahodnega grebena. Čeprav je to najlažja smer na vrh, so nekateri težki skalni odstavki še vedno zahtevali skrajno previdnost. Pomagala sta si s starimi fiksnimi vrvmi in končno po celonočnem sestopu dosegla prve trave. Tam sta na soncu osušila premočeno obleko in se dokončno oddahnila pred nevarnostmi, ki so tokrat res bile za njima.
Do baze pod normalno smerjo je bilo dobri dve uri hitre hoje S Čindijem sva jo dosegla okoli poldneva. Tam je bila švedska ekipa, ki je po smeri, po kateri sta Vanja in Tomaž sestopala, poizkušala priti na vrh Ama Dablama. Rekli so, da so ju tisto popoldne videli sestopati po vršnem snežišču v smeri jugozahodnega grebena in da bi morala priti do vznožja popoldne. Nisva vedela, kaj naj storiva. V primeru, da ju tega popoldneva še ne
bi bilo, bi morala prespati pri Švedih, ki so naju bili pripravljeni gostiti, to pa bi predstavljalo težavo z našim zveznim oficirjem, ki bi nam v tem primeru ušel v dolino in pustil bazo samo.
Skovala sva mini načrt. S Švedi sem se že dogovoril, da bi mi odstopili kuhinjo za čez noč Midva naj bi šla po jugozahodnem grebenu v smeri vrha, po dveh urah bi se Čindi vrnil, da bi prišel v naš bazni tabor in do zveznega oficirja še podnevi, jaz pa bi nadaljeval toliko časa, da bi ju srečal oziroma bi se obrnil takrat, ko bi bilo še dovolj svetlobe za vrnitev do švedske baze. Načrt je bil tako skrbno premišljen, da mi je bilo kar sitno, ko sva ju zagledala že čez dvajset minut. S prvega grebena, ki sva ga dosegla, sva v daljavi, čisto na drugem grebenu, zagledala dve postavi. Skozi daljnogled sem ju prepoznal in jima v pozdrav vpil kot neumen, da bi me slišala. Kot da bi nas povezovala neka sila, smo se srečali ravno pravi trenutek Odzvala sta se. Imeli smo res srečo, da smo se sploh srečali. Malce sta zašla z glavne poti in sta sestopala po grebenu, ki vodi v dolino, medtem ko sva se midva vzpenjala po smeri, od koder bi onadva morala priti. Deset minut kasneje ali deset minut prej bi se bili zgrešili; lahko bi zašla predaleč v dolino, kar bi jima v najslabšem primeru podaljšalo povratek v bazni tabor za kak dan ali dva. Zdivjali smo drug k drugemu in se srečali med obema grebenoma, kjer so bili ostanki stare pristajalne steze za helikopterje. Objeli smo se in se veselili. Res sta opravila hvalevredno težaško delo. Začuden sem bil, ker po tednu dni plezanja sploh nista bila tako zdelana, kot sem pričakoval. V šali sem jima dejal, da jima sploh ne bi verjel, da sta bila na vrhu, če ju ne bi videl iz baze. Vanja je še dodal, da ga je poskus v vzhodni steni Jan-nuja leta 1991 bolj izčrpal. V najine nahrbtnike smo premetali železje in vse. kar je bilo težjega. Še vedno pa je bil njun nahrbtnik težak okrog 15 kilogramov. Na poti do baze smo se na hitro ustavili še pri Švedih Ponudili so čaj in jima čestitali. Zanimale so jih predvsem razmere v vršnem delu. Postregla sta jim z infor-
326
Od dateč lepa, od blizu strašno strma i n nevarna gora: Ama Dabtem.
PLANINSKI VESTNIK HMH^b^M^^^H^^^H
macijami iz prve roke in jih zaradi slabih razmer v vršnem delu malce razočarala. Ko sla odložila nahrbtnike, sem izpod kap nahrbtnika zagledal njune dereze. Konice so bile zaobljene in bolj podobne žličkam za tortice kot zobem derez. Podobne so bile videti tudi konice cepinov. Kasneje smo izvedeli, da so bile poleg Švedov !u še tri druge odprave in da nobeni ni niti po normalni smeri uspelo priti na vrh. To je dalo naši smeri in njenima plezalcema še dodatno priznanje. Bila sta edina plezalca v spomladanski sezoni, ki sta stala na vrhu Ama Da-biama.
Ob prihodu v bazo nas je gospod Shyam, ki je imel
okoli glave ovito brisačo, že nestrpno čakal na robu planote, pa čeprav je močno pihalo. Tomaž ga je od veselja objel in ga malodane vrgel v zrak. Vsi smo bili zelo srečni. Zavlekli smo se v kuhinjski šotor in takoj odprli dve buteljki, nekaj piv in nekaj čanga. Poleg tega smo pojedli Se več mesnih narezkov jaba-daba-du. Veselili smo se in ob pripovedovanju podoživljali kritične trenutke vzpona.
Pogovori so se zavlekli pozno v noč in končno smo se sporazumeli, da smer posvetimo Stanetu Belaku-Šraufu, legendarnemu slovenskemu alpinistu, ki je žalostno preminul v Julijskih Alpah pod severno steno Mojstrovke.
\Z POVSEM DOLOČENIH VZROKOV SE NISVA POPRAVILA NA ALPINISTIČNO TURO
VZPON NA IRSKI OTOK SKELLIGS
SILVO BABIČ
Gričevnata irska nama v lanskem poletju s svojo valovito zeleno pokrajino za spremembo ni predstavljala naslednjega alpinističnega cilja. Najine potepuške želje sva pač morala podrediti Špelinemu trebuhu in živah-nežu, ki je pridno brcal in iz dneva v dan rastel. Zato je prišla njena ideja o kolesarskem potepu po Irski ravno pravi čas.
S pripravami za tritedensko pot se nisva preveč zamujala. V transportno vrečo sva zmetala spalni vreči, najin najmanjši šotorček, ki nama je dobro služil že nekajkrat v Andih, gorilnik, posodo in zraven vetrovk le še nekaj majic, saj se vsak kilogram odvečne prtljage na kolesu presneto pozna. Še največ sem imel opraviti s pripravo koles. Saj veste, montaža števcev, luči, prtljažnikov za torbe, blatnikov in dežnih zavesic zoper zoprno škropljenje, kadar voziš čez številne luže. Vsi so naju namreč strašili z vsakodnevnim dežjem in nevarnostmi kolesarjenja za nosečnice, zato sva na dno nahrbtnika skrila tudi dežnik.
ČUDEŽNI KAMEN
Irska in njeni prebivalci so nama bili všeč na prvi pogled. Že pri poletu čez Rokavski preliv sva se zapletla v pogovor s starejšim, simpatično zgovornim rdečelasim možakarjem, ki nama je navdušeno opisoval lepote In bogato zgodovino svoje domovine. Na vse možne načine - peš. z avtobusi in celo z ročnim tovornim vozičkom - sva z nahrbtnikoma, dvema velikima škatlama s kolesi in težko transportno vrečo kolovrati la od letališča do različnih železniških in avtobusnih postaj, ki so posejane po Dublinu. Med čakanjem na vlak sem poskusil sestaviti Špelino kolo, po kartonski škatli pa sem zaman iskal matico za pritrditev osi. Nazadnje sem si pri prijaznem možakarju na peronu izposodil star blcikel in pol ure po dublinskih ulicah brezuspešno kupoval matico, V zadnji minuti sem prisopihal nazaj, tako da sva po teh zapletih s prvim vlakom pobegnila iz velemestnega vrveža.
Kakšno olajšanje sem nazadnje začutil na udobnem sedežu, ko smo odbrzeli proti jugozahodu! Mimo okna vagona je bežala valovita pokrajina. Oči so se nama spočile na brezštevilnih pašnikih In redko posejanih živopisani hišah. Za ogradami in živimi mejami so se brezvoljno sprehajali (ropi belih in črnih ovc, pa tudi črede krav. Sonce je - začuda - sijalo na vso moč, enakomerno udarjanje koles ob tračnice naju je zazibalo v prijeten spanec. Najino oziroma naše potovanje se je pestro in prav prijetno začelo. Izstopila sva na končni postaji, v obmorskem mestu Cork, in obsedela za kupom prtljage. Tako kot že velikokrat na najinih potepanjih sva najprej kupila telefonsko kartico. Na najino srečo je bil znanec Izpod Acon-cague, Pat Favley, ki je kot prvi Irec priplezal na Mount Everest in lani tudi na vse najvišje vrhove vseh celin, doma in je obljubil, da takoj pride po naju. Pat je Irec od nog do glave. Živahen in dobre volje je vedno pripravljen na vsako neumnost. Vesel je bil, da smo se po dolgem času srečali. Precej se je spremenil, odkar smo se nazadnje videli. V naslednjem dnevu in pol, ki sva ga preživela v bližini njegovega doma, sva se s kolesi brez odvečne prtljage potepala naokrog. Prvič sva okusila, kako dobro te namoči irski dež in mimogrede sva si ogledala znamenitosti mesta, na poti proti Patovemu domu tudi impozanten grad lorda Blarneya z njegovim čudežnim kamnom vred. - Zgodba govori, da je imel lord zmeraj težave z muhami svoje kraljice. Neko noč pa je v sanjah dobil namig, naj gre v gozd, kjer bo na točno določenem mestu našel navidez povsem običajen kamen. Poljubi naj ga in dobi! bo posebno sposobnost govora. Zjutraj je ubogal, kar mu je bilo naročeno v sanjah, in od takrat je znal svoji kraljici odgovoriti tako, da ni nikoli naravnost rekel ne, ukazov pa mu kljub temu ni bilo treba izpolniti. Lord se je ustrašil, da bi tudi njegovi podložniki dobili to sposobnost, zato je kamen vzidal na nedostopno mesto, na najvišji stolp na gradu. Če želiš poljubiti 'ta' kamen, moraš leči na hrbet In se nagniti globoko nazaj nad praznino. - Od tistih časov je angleški jezik bogatejši za izraz 'to blar- 327
PLANINSKI VESTNIK HMH^b^M^^^H^^^H
ney\ kar pomeni, da nikoli ne rečeš ne in ti kljub temu obljub nI potrebno izpolniti.
Seveda sva oba s Spelo poljubila ta kamen, saj bi bil neumen tisti, ki ne bi izkoristil izjemne priložnosti, pa kljub temu še vedno menim, da se moja sposobnost 'blarnanja' ni zato niti malo povečala. Potem sva dan za dnem pridno pritiskala pedala na -napačni", levi strani ceste kljub megli, soncu, vročini, potepuškim psom, občasnemu dežju in večnemu vetru v prsa. Ob vsem tem nisva zanemarila planinskih potepanj. Po Patovem nesebičnem nasvetu sva kolesi usmerila proti zalivu Ballinskelligs.
NA OTOK
Izlet z ladjo na otok Skeilig Michael je eden od najlepših na Irskem, Skalnati vrh 217 metrov visokega Skeilig Michaela, večjega od sosednjega otoka Little Skeilig in njegove nedostopne obale, ki se navpično spušča v morje, je videti kot zadnji kraj na svetu, kjer bi se človek želel izkrcati, kaj šele živeti. In vendar so od 7, do 12. ali celo 13. stoletja prav tukaj živeli zgodnji krščanski menihi. Po zgledu njihovih vzornikov iz Egipta in Libije jih je želja po miru in spokornostl pripeljala na ta odročni kraj, ki je hkrati najbolj zahodna točka Evrope.
Iz Ballinskelliga, kraja, kjer sva na pomolu pustila kolesi, smo se odpeljali na drug konec polotoka, v ribiško vas z Imenom Portmagee. Tam nas je že čakala manjša skupina nestrpnih radovednežev in kapitan barkače, za katerega si že od daleč lahko videl, da je star morski volk. Za ščitnikom kapitanske čepice in sivo brado so se skrivale iskrive oči. S staro barkačo, ki tudi ni skrivala let na svojh bokih, smo mirno odpluli mimo pomola in skozi preliv proti odprtemu morju. Uživala sva v razgledu, toplem vremenu In enakomernem zibanju. Pomikali smo se tako počasi kot midva v teh dneh s kolesi na kakšnem strmem klancu, otovorjena kot muli,
Že kmalu potem, ko smo zavili izza zadnjega rta, pa je stvar postala malce drugačna. Na odprtem morju je bil veter močnejši in valovi večji. Prej prijetno pozibavanje se je spremenilo v pravo premetavanje. Kmalu smo vsi čutili želodce visoko pod grlom, barkača pa se je premikata navidezno zelo počasi. Zdelo se mi je, da te poti ne bo nikoli konec. Spomnil sem se starega istrskega pregovora, ki ga vedno ponavlja moj sodelavec: "Hvali morje, drži se kopna!« Prav slabo pa mi je postalo šele ob misli, da se bomo po tej poti tudi vrnili. Špela se je za nosečnico prav dobro držala in se je še enkrat lepo izkazala.
Za zadnjim zalivom sta se nato na moje začudenje prikazala otoka. Kar pozabili smo na slabost in vsak je poskušal uloviti v objektiv fotoaparata podobo dveh skalnatih šplc, ki kipita iz razpenjenih vafov. Manjši otok. Little Skeilig, je od daleč bel kot sneg, večji, Skeilig Michael, pa je temnejši. Videti je bilo, kot da na njiju 328 sploh ne vodi nikakršna pot.
Kapitan je naredil ovinek okoli manjšega otoka, ki so ga v velikih jatah obletavali ptiči. Bolj ko smo se mu bližali, vedno bolj jasno je bilo, da skale na njem niso bele, temveč da samo dajejo takšen vtis, ker je otok prekrit z različnimi vrstami galebov, hudournikov in drugih pretežno belih pernatih prebivalcev ter z neznanskimi količinami njihovih iztrebkov. Nevihtni petrel, veliki fulmar, gannet, kitti-wakes in ponosni puffin so samo nekateri izmed 50,000 prebivalcev otoka. S svojo nedostopnostjo in morjem, polnim rib, je otok pravi raj, na katerem gnezdijo, se prehranjujejo in ravsajo med seboj za vsak grižljaj. V zraku in med čermi odmeva njihovo divje krakanje in vreščanje, ko elegantno jadrajo nad strmimi stenami. Dostop na sam otok je zaradi gnezdenja ptic prepovedan, po svoje pa tudi nevaren. Obala okrog in okrog otoka je navpična, valovi pa presneto visoki in nepredvidljivi.
HOJA NA GORO
Naša barkača zato oddrdra naprej proti Skeilig Michae-lu. Med potjo se izogibamo drugim ladjicam, jadrnicam in motornim čolnom; promet je pač vedno gostejši. Vodilo nam je črna votlina na vzhodni strani otoka. V skale zabetoniran pomol z globokimi stopnicami zaradi visoke plime in oseke je edini kraj, kjer se da kolikor toliko varno pristati. Majhen zalivček z globoko, temno luknjo je videti kot kraj iz romanov Luisa Stevensona in vsakemu pravemu pustolovcu buri domišljijo. Kapitan nam že med pristajanjem suhoparno razloži, da imamo samo tri ure časa za vzpon na vrh in vrnitev. Pod nogami začutim negotova tla, ki se mi venomer spodmikajo: kot da se zemlja maje v ritmu valov, ki sem jih pravkar zapustil. V skaie vklesana pot naju pelje pod skalnatimi previsi naprej. Ponekod je nad glavo zgrajena streha, verjetno zaradi padajočega kamenja Pot se vije še naprej nad še enim skalnatim zalivčkom, v katerem je zasidranih nekaj jadrnic, in se že visoko nad gladino morja razširi. Tukaj so tudi prve terase, zemlja in trava. Zaradi slabosti, ki je posledica začetka morske bolezni, se najprej okrepčava z malico iz nahrbtnika. Družbo nama delajo galebi in z veseljem skačejo za koščki kruha in rib iz konzerve, ki jih najin utrujen želodec ne more več. Včasih kakšen radovednež priraca tako blizu, da bi se ga lahko dotaknil ž roko. Tako podprta se odpraviva na strmo pot. Steza je ponekod vklesana v skalo, večinoma pa je v cikcaku speljana po pobočju. Verjamem, da je vreme na današnji dan, ko je sončno In'kljub precej močnemu vetru toplo, za otok prej Izjema kot pravilo Star irski pregovor namreč pravi: »Ta teden je deževalo samo dvakrat. Prvič tri dni in drugič štiri.« Na mokrih tleh ti lahko tako pošteno zdrsne, da se zmočiš do kože v raz-penjenem morju na koncu blatnega tobogana. To je verjetno tudi razlog, da je vsa pot tlakovana s ploščatimi kamni, ki jih je naokrog v izobilju. Že na začetku vzpona je videti, da se menihi niso posvečali samo molitvam in meditaciji, ampak jih je boj za
PLANINSKI VESTNIK HMH^b^M^^^H^^^H
vsakodnevno preživetje navadil na trdo delo Ob poti se pomikava mimo čudnih skalnih tvorb, poddbnih šivankinim ušesom, za katere ne morem ugotoviti, ali so delo narave ali človeških rok. Tako počasi se prebijava preko neštetih stopnic, da sem prav presenečen, ko naju na sedlu pod vrhom otoka sprejme močan veter. Mehka trava te kar vabi, da se na njej spočiješ. Pot pa se med strmimi skalami vije proti desni in radovednost naju žene naprej. V daljavi že opazim več eskimskim iglujem podobnih zgradb, ki so postavljene na terasah. Med ozkimi prehodi in stopnicami prideva v manjši osrednji prostor in se s skupino turistov pridruživa razlagi lokalnega vodnika, ki poleti, v sezoni, s sodelavci živi na otoku.
O ŽIVLJENJU MENIHOV NA OTOKU
Zelo malo je znanega o življenju menihov na otoku. Veliko lahko sklepamo iz ostankov zgrajenih teras, meniških celic, oratorija, napol porušene cerkve in starih pisnih virov.
Menihi so morali biti dobri planinci in gradbeniki. Za svoje bivališče so izbrali južno, proti soncu obrnjeno in poiožnejšo stran na vrhu otoka. Pod vrhom so zgradili terase, da so dobili raven prostor za zgradbe, vrtičke In dvorišča. Pri lem so izkoristili greben kot nekakšen vetrobran, zato je na tej strani mimo in toplo, za robom pa močno piha. Vse strehe in terase so spretno in očem nevidno uporabili za zbiranje deževnice, saj pitne vode na otoku sploh ni. Še danes je v dveh ločenih rezervoarjih, ki sta zelo dobro skrita očem, približno tisoč litrov rahlo umazane vode. Po velikosti in številu celic lahko sklepamo, da je lahko na otoku hkrati živelo samo 12 do 15 ljudi. Skope možnosti za vrtnarjenje z malo zemlje in vode ter zato skromnim pridelkom zelenjave pač niso mogle preživeti več ljudi. Glavna hrana so bile verjetno ribe, različni ptiči, ki živijo na obeh otokih, in ptičja jajca.
Obstajajo zapisi o napadih Vikingov v letu 812 in spe! leta 823. Kljub temu, da so menihe pobili ali pa jih odpeljali, so ti otok po napadu znova naselili. Meniške celice so različnih dimenzij in oratoriji so kupo-lastih oblik. Osrednji meri na tleh približno 4,5 krat 3,6 metra. Vse zgradbe so pravzaprav sestavili s polaganjem ploščatih kamnov drugega nad drugega brez blata, malte ali podobnega vmesnega veziva. Kljub temu pa so zgradbe lepo ohranjene in vsak obiskovalec mora paziti, da ne premakne nobenega še tako majhnega kamna, zato je gibanje strogo omejeno. V notranjosti celic je prijetno hladno in mimo. O kakšni opremljenosti sploh ne moremo govoriti. Z nekaj kamni omejen pograd ob vhodu, nekoč verjetno zapolnjen s slamo ali senom, nekaj vzidanih poličk in iz stene štrleč kamnit kavelj za obešanje je vse, po čemer lahko mislimo, daje bilo to nekoč človeško bivališče. Na robu naselbine so tudi ostanki pozneje zgrajene cerkvice, ki je slabše kljubovala zobu časa.
Razgled z otoka je čudovit. V daljavi je strma irska oba-
la, pred njo pa kot kakšen alpski vrh otok Skellig Michael. V zraku so jate ptičev, vsenaokrog do Amerike in Anglije pa samo širno morje. Zaradi sonca ogreta kamnita polička kar vabi, da človek malo posedi. Nekakšen poseben mir in energijo je čutiti na tem posvečenem kraju. Ko zaprem oči, se čas ustavi in na vse pozabim. Samo toploto čutim po vsem telesu In gotovost, da je vse prav, kakorkoli že je, kot je bilo in bo v naprej. Zdi se mi kot čudež, da lahko sedim zdaj in tukaj na tem kraju, prav tako kot so ljudje pred tisoč in več leti. Prišli so na ta odmaknjeni kraj samo zato, da bi bili bliže Bogu.
Za trenutek se jim zdim na svoj način podoben in želim si, da bi ta trenutek trajal dlje kot nekaj minut, ki so nama še na voljo. Potem bova morala s Špelo sestopiti po strmih stopnicah nazaj do barke in čez morje odpluti do pomola, kjer naju čakata kolesi.
Planinska
JULIJANA HOČEVAR
Pretepa šaleška dolina, obkroža te venec gora, pobočja, slemena, vrhovi nas vabijo, tam smo doma.
Lepo je v planinah pozimi, spomladi. ko vse zeleni, poieti, ko v senci košati, si čela hladimo mi vsi
Narava nas vabi jeseni, ko listje rumeno Šumi. Lepo je, ko sonce že vzhaja, še lepše, ko zarja žari.
Res lepa slovenska si zemlja, ko gledam te z gor in planin, s pogledom objemam lepote, odnesem s seboj nov spomin
Spomini planinske so rože, so smeh in nasmeh/ ljudi, srečujem se z njimi na poti, ki vsakdo od nas jo želi.
Planinske poti so kot žile, teko čez to našo zemljo, Šaleška je ena med njimi, objema dolino lepo.
Pesem je posvečena vsem gospodarjem in njihovim družicam, ki so prijazno sprejemali planince, pa jih ni več ... Odšli so za vedno.
PLANINSKI VESTNIK
PO STOPINJAH VALENTINA STANIČA JE BILO DOSEŽENIH IN PORUŠENIH ŽE VEČ REKORDOV
NORI REKORDERJI
FRANCI ERZIN
Zadnja aprilska predpraznična nedelja je in nekaj minut pred pol deveto starlamo s trga v Solkanu proti Sabo-tinu. Kanalski planinci so namreč že peto teto organizirali pohod po stopinjah Valentina Staniča, ki brez postankov zahteva osem ur zmerne hoje. Udeleži se ga kar precej planincev, letošnjega se je okoli 800, vendar ga mnogi končajo že na polovici in nadaljujejo naslednje leto.
Začeli smo počasi, kajti treba se je ogreti. Pihal je mrzel veter - pa saj tu čez Sočo takointako ponavadi vleče. Kaj bo šele na vrhu, pomislimo. Na sabotinskem mostu pade odločitev: dan je oblačen, torej bi bil edinole primeren za izboljšanje rezultata, ki so ga kanalski pfa-ninci ovekovečiii tudi na plakatu: »Pelikan {Jurij, kar na plakatu ne piše) je pot prehodil (pretekel) v 4.55.« S kolegom Stipetom se torej odločiva: on trdi. da morava biti v Kanalu v štirih urah in pol. ja2 pa, da v štirih, kajti v Štirih in pol bo po vsej verjetnosti še kdo phšel na cilj. Na koncu mostu pospešiva korak po sabotinski cesti.
Soča in Sveta gora s Sabotina
Foto. Franci Erzin

330
prehitiva skupino otrok in na ovinku po položenih obcestnih mrežah vpneva v breg. Tuje že prvi zastoj. Dve družinici se čisto počasi vzpenjata po ozki stezici. Komajda se jim da premikati noge, pa še s palicami si pomagajo. Pa toliko si morajo povedati. Midva pa bi rada naprej!
»NISVA ŽEJNA, GREVA NAPREJ!«
Ko prekoračimo cesto, ki se levo nadaljuje po italijanskem ozemlju proti Goriškim Brdom, jih prehitiva in po stopnicah navzgor kar poletiva. A ni vrag, zopet naletiva na skupino po h od ni kov Za cel avtobus jih je. Poskušava prehitevati, kjer se pokaže vsaj najmanjša možnost - malo po levi, malo po desni. Nekako se pre-bljeva - vsaj jaz, Stipe je nekja zaostal. Vendar nadaljujem; se bova že dobila na vrhu. Kaplja mi s čela, soparno je. Kaj bi šele bilo, če bi sijalo sonce. Glava, ki me je zjutraj malo bolela, ni imela več časa misliti na bolečino, začelo pa me je malo stiskati v želodcu. Pa saj bo kmalu bolje. Vsake toliko časa se ozrem navzdol na Gorici, ki se od tod tako lepo vidita. Za mano so razvaline cerkvice sv. Valentina in že hitim po prijetnem razglednem grebenu proti vrhu Sabotina. Globoko pod mano teče mirna Soča, nad njo pa sili v nebo mogočna Sveta gora, najbližja soseda Sabotina, obe prevotleni in prestreljeni od nesmiselne soške fronte.
»O, Soča, vse prevečkrat si krvava tekla,« si ponavljam - in že sem na vrhu. Vpišem se v knjigo in zletim navzdol mimo kavern in rovov do planinske postojanke. 45 minut od Solkana - za začetek sem zadovoljen. Pijem vroč čaj; pravzaprav ga sploh ne morem popiti, ko prileti Stipe in vpije: »Ni nobene žeje, greva kar naprejl« Naredim še nekaj požirkov kropa in že sva na grebenu Sabotina proti Goriškim Brdom. Skačeva z ene šplča-ste skale na drugo, ponekod pa si pomagava tudi z rokami. Sva kot gamsa in ostali pohodnlki se nama kar čudijo. Čevlje Imava sicer dobre, ker drugače si na teh sabotinskih »podih« lahko hitro zviješ gleženj. Bolj nevarna pa so najina prehitevanja po prepadnih skalah. Le majhen spodrsljaj in lahko bi se znašla spodaj v glo-bočinah ali pa se celo okopala v mrzli Soči Toda tega sploh ne bi vedela I
Sabotinsko planinsko postojanko vidiva že daleč za sabo, grebena pa ni in ni konec. Nekje spodaj iz zelenja prihaja petje kukavice, iz vasi v Goriških Brdlh pa se sliši zvonenje: zvonovi vabijo k nedeljski deseti maši. Dohitiva manjšo skupino in starejša »mladenka« vpije za nama:
»Kar bolj počasi! Saj vaju bodo počakali, saj še zvonijo!«
PLANINSKI VESTNIK HMH^b^M^^^H^^^H
»Saj ravno zato,« odgovorim, »ko bodo nehali zvoniti, bo že prepozno!"
In potem sem Stipetu še dejal, da sem ji hotel reči, da ko zvonovi utihnejo, te položijo že v zemljo. Zasmejal se je. - Še skozi manjši ničvreden gozd in končno sva pri lovski koči. Korak nekoliko upočasniva In tako zmerno prikorakava v dobri uri s Sabotina do kontrolne točke na Vrhovljah.
NOVI REKORD: 3 URE IN 16 MINUT
Popijeva res okusen čaj, ki sva ga bila tudi resnično potrebna, in točno po dveh urah, odkar sva startala v Solkanu, nadaljujeva po asfaltni cesti proti Koradi. Prehitiva skupino šolskih otrok, ki poskušajo nekaj peti. Slišiva pa za sabo tudi : »Megamilk,« pa: »M, m, m, kako, kako zelo dobri!« Na glavi sva namreč nosila čepici z napisom Megamilk in sva bila z najino hitro hojo kar dobra reklama za jogurt Otroci pa nikamor! Hodiva po prijetnih mehkih travnikih, jasah in koše-nioah z lepim pogledom na cvetoča Goriška Brda. Nekoliko se »šparava«, kajti pred nama je vzpon In do Kanala bo še dolga pot. V travi ob stezi številni pohod-niki počivajo in malicajo Ne razumem nekaterih planincev, ki kar naprej nekaj jedo. Ne vem, kako lahko potem sploh hodijo. Že skoraj pod vrhom Korade se mi je zadihana skupina planincev čudila: "Kako lahko vi tako hitro hodite? O, da bi mi lahko tako hodili!« in so se mi kar umikali. Jaz pa nazaj: ■>Ja, veste, za to morate pa biti že malo norca!«
V križišču poti jo mahnem še skozi nekoliko temačnejši gozdiček in že sem pred Kočo na Koradi 50 minut z Vrtiovelj oziroma manj kot tri ure iz Solkana! Popijem čaj, pravzaprav kar dva, in greva naprej preko vrha Korade In mimo cerkvice sv. Genderce. Matajur in Krn sta v oblakih, lep pa je pogled proti morju, na Sveto goro in Nanos, za katerim odseva močna rumena svetloba. Sonce! V osrednji Sloveniji je torej sončno. Kako zanimivo - na Primorskem pa oblačno, vendar za hojo kar prijetno. Pa je kljub temu vroče, saj le tu in tam zapiha manjša sapica. »Oj Korada, oj Korada, kak te težko zapustim...«
si tiho prepevam po grebenu Kanalskega Kolovrata. Malo hodiva, malo tečeva. Noge so že precej utrujene Čevlji so nama v breme, prav bi nama prišle superge. Ura pa teče. Še okrog Sv. Jakoba in končno hoja navzdol. Spustim se v dir, vendar je pot kar precej zoprna in treba je biti previden. Pri prvih hišah z žago izgubim Sti-peta Vendar tečem strmo navzdol do Klančarjevega senika, kjer ga nameravam počakati. »Vi ste pa že iz Solkana!« pravi prijetno dekle, ki mi naliva ribezov sok.
»Ja,« pravim, »ampak se ml mudi naprej. Zaradi rekorda!«
»Kakšnega rekorda?« me vsi debelo pogledajo. »Od Solkana do Kanala štiri ure!« Stipeta ni In zletim naprej po laštah, tlakovani kamniti poti še iz prve svetovne vojne. V kolenih mi nabija, ven-
dar grem na vse ali nič. Še dobro, da so kamni suhi, ker sicer bi verjetno že kje obsedel na zadnjici. Toda vsega je enkrat konec: prve hiše Gorenje vasi, vidim železniško postajo in že tečem čez znani kanalski most. Domačini me debelo gledajo. Sem na kontradi. Točno štiri ure! Ampak zaključek letošnjega pohoda je pred gasilskim domom. Neki deček mi pokaže pravo smer in v minuti, dveh sem na cilju.
»Ali je kdo že izboljšal Pelikanov rekord?« vprašam. »Nekdo je bil tu že nekaj po deveti uri Menda je porabil za celotno pot tri ure in 16 minut.« »Ampak ta je pa dirkal!« rečem »Zjutraj je v Solkanu rekel, da mora biti ob 10. uri doma in da bo tekel. Pelikan, ki je imel sedaj rekord, pravi, da samo hodi. Ampak jaz tega ne verjamem!« »V petih urah se da to pot kar normalno prehoditi,« komentiram, »v štirih, kot sem jo jaz, je pa treba že malo teči. Kar je manj, je pa kar tek.«
STANIČEVA POT PRED MAŠO
Vsedem se na gasilsko leseno klop in raztegnem svoje boleče ude. Počasi srkam topel čaj, ko po približno desetih minutah prileti Stipe in že od daleč vpije: »Ali sva zmagala?« »Nisva!«
»Kako to?« me debelo pogleda.
»Nekdo je bil na cilju že v treh urah in 16 minutah.«
»Ne ga srat!«
Pozneje smo Izvedeli, da je pot po stopinjah Valentina Staniča najhitreje pretekel 47-letni Klement Nanut, ki je tudi zborovodja pri pevskem zboru v Kanalu, Hitrejši od naju je bil tudi domačin Ladko Skrt, ki je za celotno pot potreboval tri ure in 40 minut. Klement ml je dejal, da teče samo za zdravje in nI bil še nikoli na nobenem maratonu. Zdravnik mu je mencia dejal, da se mora malo bolj gibati in je začel hoditi, hoja pa je počasi prešla v tek In sedaj leče »Moj današnji rekord? To je pa tako,« mi je začel pripovedovati. »Sem organlst v cerkvi in zjutraj ob šestih, ko sem startal v Solkanu, sem si rekel, da moram biti ob deseti uri v Kanalu. No, bil sem že toliko prej, da sem se doma še stuširal in bil ob desetih že pri maši." »Če treniraš, bi se dalo to pot preteči tudi v treh urah,« mu rečem.
»Tudi pod tremi urami!« izusti kot iz topa. Popoldne se je celó sonce zasmejalo in pozdravilo nore rekorderje. V Kanalu je bil pravi ljudski praznik. Zmagovalci pa smo vsi, ki smo prehodili in pretekli celotno ali samo polovično pot po stopinjah Valentina Staniča. Vsak tekmuje sam s seboj!
Mislite, da prav tale številka Planinskega vestnlka ne bi mogla biti poletno planinsko branje za pokušino? Če mislite, da bi lahko bila, pokažite revijo svojemu planinskemu prijatelju in mu svetujte, naj postane naš stalni bralec In naročniki
PLANINSKI VESTNIK HMH^b^M^^^H^^^H
FANTOVSKI PLANINSKI PODVIG IZPRED ŠESTIH DESETLETIJ__
IZ MEŽICE ČEZ KAMNIŠKE NA BLED
ŠTEFAN LEDN1K
Prav s praga domače hiše, kjer smo nekdaj stanovali, sta se vzpenjali proti nebu mogočni dominanti. Onkraj ceste se je s »kirhplaca«, kot smo tedaj in še nekaj let po nedavno minulih avstro-ogrskih časih rekali majhnemu trgu pred župnlščem, dvigoval cerkveni stolp. Komaj trileten fantek sem večkrat nadlegoval očeta - organista, da bi me kdaj vzel s seboj, ko je vsake dva dni moral navijati uteži cerkvene ure. Kam vse se le vidi iz »turna«, me je prešinjalo. Do Polene, kjer so mogočne hiše rudniške gospode, vsekakor. Od tam je na večje praznike ob zvokih rudarske godbe v slavnostnih krojih s košatimi belimi čopi na kapah prikorakala strumna četa gasilcev s prapori na čelu. Pa na Glančnik s skrivnostnim vhodom v jamo, kjer je po večerih migotalo na stotine plamenčkov rudarskih svetilk, preden jih je lokomotiva potegnila v temno podzemlje. »Si še premajhen,« sta me zavračala oče in mama. In ta refren »si še premajhen« se je vlekel še vrsto tet. Težko sem prenašal »krivico«, da je le leto in pol starejši brat Janez v zvonik že prilezel in tudi Poleno je spoznal, ko so ga peljali k zdravniku v tamkajšnjo rudniško ambulanto.
PREMAJHEN ZA VISOČAVE
Še z večjim zanimanjem in spoštovanjem pa sem motril mogočno obzorje na drugi strani hiše, kjer sta šllja-sta Jesenikov vrh in Goma kot stražarja na vsaki strani gospodovala v vznožju Pece, Matjaževega kraljestva. Motiv, kot bi ga krajinski arhitekt oblikoval prav po posebnem naročilu
Najbolj me je imelo Izvedeti In spoznati, kaj neki je zadaj, za tem obzorjem. »Mama, ali je tam za Peco odrezano kar ravno navzdol?« sem spraševal. - »Ne. ne, tam zadaj so pač drugi hribi In drugi kraji,« mi je odgovarjala. A vseeno si nisem mogel prav predstavljati, kakšno je to ozadje Pece. Še nikdar nisem namreč pokukal izven obzorij mežiške kotlinlce. »Kako pa je potem na drugi strani, zadaj za Volinjekom, proti Lešam In Prevaljam« (zanje sem že vedel, da obstajajo)? »Ali so tam tudi hribi, ali je tam kaj več ravnine kot v Mežici in se vidi dlje?« sem vrtal naprej. Že vseskozi me je mežiška kotllnica utesnjevala, saj ni omogočala pogledov v daljave in tudi sončna pot je bila posebno pozimi silno kratka; sonce se je pokazalo za grebenom Jankovca šele pozno zjutraj, skrilo pa se je že kar ob dveh za Jesenikovlm vrhom, medtem ko so odsevi sončnih žarkov onkraj Rehta dokazovali, da je v sosednji Podjuni svetilo še več kot dve uri. Z leti, ko smo ob nedeljah z očetom, dedom in njunimi znanci pogosto obiskovali bližnje hribe, so se mi ta obzorja le pričela širiti. Najbolj so me prevzemali razgledi 332 s Hamiinovega vrha na Lomu v Podjuno s širnimi ravni-
cami, raztezajoč I m I se vse do Dobrača nad Beljakom in še delj, pa pogledi na »večno zasnežene« vršace Tur. ki so se dvigovali za obzorji Krških Alp in za katere ne oče ne ded nista vedela Imen. Na Peco pa še vseeno dolgo nisem smel; še vedno sem bil premajhen. Menda si to mladostno prikraj-šanost skušam nadomeščati še sedaj, že kar v visokih letih, s pogostimi pohodi nanjo. In še vedno se dogaja, da odhajam z razgledi ponavadi nepotešen, posebno če je z družbo pač treba domov; sam bi mogel ostajati gori še ure in ure, saj vsakikrat odkrivam v dalji še kaj novega, dotlej neodkritega, kar me tišči spoznati in »dokumentirano« opredeliti.
MLADOSTNA DRUŠČINA SNUJE PODVIGE
V	ožji krog tovarišije iz bližnjega sosedstva, s katero smo skupaj odraščali in vzajemno spoznavali svet vse od otroškega vrtca dalje prek fantovskih let, so pred vdorom Hitlerja v Slovenijo leta 1941 spadali poleg brata Janeza še trije fantje: Janezov sošolec Ferdo, kroja-čev sin ter Rudi, moj najbližji prijatelj, sošolec od vrtca do končane meščanske šole v Mežici, ko sta se najini poti ločili,
V	to družbo je bil občasno prlpuščen še Rudijev mlajši brat Tonči, vendar le za pomožne usluge pri različnih pogruntaoijah. Rudi in Tonči sta bila doma v družini re-virnega gozdarja in oskrbnika posesti pliberškega grofa Thurna v Mežici. Oče Anton Obertauč je bil silno strog do vseh »podložnikov« v hiši. Nemškutar po politični strani je doma v pogovorni jezik seveda uvedel nemščino. Nič kaj rad ni videval, da sta se Rudi In Tonči družila z nami iz takih družin, v katerih je bila zvestoba slovenstvu prvo vodilo.
Po otroških igrah okoli domačih hiš in na opuščenem pokopališču za cerkvijo smo se v osnovnošolski dobi največ preganjali kot Indijanci v bližnjem Brdnikovem gozdu. Pozneje smo se vse bolj predajali športu: po letu 1934 plavanju na tedaj zgrajenem kopališču, pozimi smučanju, poskusom lahke atletike za vzornikom Janezom Klinarjem z Jesenic, predvsem pa odbojki, v kateri smo zlahka premagovali vse starejše, tudi članske ekipe v dolini.
Leta 1936 sta bila Janez in Ferdo že vpisana na srednji trgovski šoli v Celju. Jeseni 1938 je odšel na srednjo tehnično šolo v Ljubljano še Rudi. V Mežici sem ostal sam. Za moje nadaljnje šolanje starša tedaj nista premogla denarja, na vrsti pa sta bili še sestri-odličnjakinji za učiteljišče. Nekdanja štlriperesna druščina se je poslej mogla »aktivirati« le še v počitnicah.
V	začetku poletja 1939 so nedavno prej ustanovljeni skavti iz Črne In Mežice, malo starejši fantje od nas, nekaj dni taborili v Logarski dolini. Vzhičeni smo poslušali njihove pripovedi o njihovih doživetjih ter o lepoti sveta med Ojstrico in Okrešljem. Nemudoma
PLANINSKI VESTNIK HMH^b^M^^^H^^^H
slanine. Ker je imel tudi denarja najmanj, je doma izpostava! še vrečko koruznega zdroba, da bo za vse kuhal žgance. Kot sin lovca in sam pogosto na lovskih pohodih z očetom si je pripisoval največjo izkušenost za taborsko življenje in bil na to svojstvo sila ponosen. V nahrbtnike smo poleg hrane zmašili še malo čaja, sladkorja, soli, vžigalic, najnujnejšo opremo, kot skledo, žlico, brezrokavnike ali puloverje in težke železne kline domače izdelave za pritrditev šotorskega krila. Vrh nahrbtnikov smo privezali vsak svojo odejo in šotora. Za pasom so v nožnicah viseli taborski noži, v roke pa smo vzeli kole šotorskega ogrodja. Janez In Ferdo sta vzela s seboj še fotoaparata s stojalom. Sicer pa smo bili vsi v kratkih hlačah in srajcah. Tedaj se spodnje majice pod srajco še niso nosile, vetrovk pa tako nismo poznali. Tudi kap nismo imeli. Obuti smo bili v gojzarje, s seboj pa smo nosili tudi opanke za hojo po ravnem in okoli šotorov ter v kočah. Skratka, mladostno neizkušena in vihrava ekspedicija je bila pripravljena In opremljena zelo pomanjkljivo. Bilo je pač toplo poletje in kdo bi le pomislil na morebitno nenadno spremembo vremena. Kljub jadikovanju in križanju mame in babice smo v pričakovanju novih doživetij prešerno odšli.
NOČ POD PLATNENO STREHO
22. avgusta 1939 v Logarski dolini pred odhodom na OkreSeij; od leve: Štefan, Ferdo, Janez, Rudi.
smo sklenili, da moramo v Logarsko tudi mi štirje. Na dolgo in široko smo razpravljali o tem in pri starših previdno pripravljali teren za dovoljenje. Natihem smo - da domačim ne bi prišlo na uho - naklepali osvojiti tudi kakšen vrh nad Okrešljem. Gorskih poti smo bili vajeni, saj smo zadnja leta dostikrat obiskovali Peco in jo ob-lezli tudi z avstrijske strani. Vneto smo študirali Badju-rovo grebensko karto, ki smo jo naročili v Ljubljani, v kateri so bile označene planinske poti ter vpisani časi potrebne hoje med posameznimi kočami in vrhovi.
SKROMNA EKSPEDICIJSKA SREDSTVA
Sam sem se tedaj pred tovariši, ki so že »Študirali« v mestu, v »zakotni« Mežici in osamljen počutil kar nekam manjvrednega. Da bi se pred druščino izkazal in postal pomembnejši, sem korajžno predlagal, da gremo iz Logarske doline čez Kamniške planine še na Gorenjsko, vse do Bleda. Dokazoval sem, da je Gorenjska pravzaprav čisto blizu, kar malo za Kamniškimi planinami, ki se zde s Pece vendar tako blizu; do Bleda ni iz Logarske po zračni črti niti 40 kilometrov, iz Mežice pa le 60. Končno je obveljalo, da v Logarsko dolino vsekakor pojdemo, če bo lepo vreme in sreča z denarjem ter popotno oskrbo, pa stopimo še proti Skuti, Doma smo previdno najavili, da gremo za nekaj dni v Logarsko taborit. Le s težavo smo omečili starše, najtežje pa je šlo pri Rudiju.
Skavti so nam posodili dva šotora domače izdelave. Z Janezom sva dvignila v farovški hranilnici prihranke iz že skoraj pozabljenih ministrantovskih zaslužkov. Mojega je bilo 100 din, Janezovega pa 150. Ferdo je doma izposloval tudi 150 din, Rudiju pa je mama mogla skrivoma dati le okoti 30 din. Za popotnico sva z Janezom dobila velik hfeb domačega rženega kruha in precejšen kos slanine od domačih kolin. Kupila sva še konzervo golaža in nekaj sira. Enako popotnico je imel tudi Ferdo, Rudi pa je dobil le pol hleba kruha in kos
Janez in Ferdo sta odšla že 20, avgusta, dan pred nama z Rudijem, saj se je pri Hudiju doma še zatikalo. Sam sem se v ponedeljek, 21. avgusta, ob osmih zjutraj odpeljal z avtobusom do Črne In tam počakal Rudija, ki je s kolesom prišel pozneje, od tod pa sva odšla peš do Sv. Jakoba v Koprlvni, V planinski postojanki znanca - župnika Hojnika pomalicava, nato jo ubereva naprej čez Zgornje Sleme pod Olševo in po stari stezi mimo Robnika navzdol v Solčavo. Bila sva že kar utrujena in lačna, pot do Logarske doline pa se je, začuda, vlekla še kar precej kilometrov. Končno malo 333
PLANINSKI VESTNIK HMH^b^M^^^H^^^H
26. avgusta 1939 na Bledu - od leve: Šlelan, Ferdo. Hudi.
naprej od Logarjeve domačije zagledava na jasi goščave ob cesti in potoku Janezov in Ferdov šotor. V toplem popoldanskem soncu sta se sončila, se nama pokroviteljsko režala in se po prvi prespani noči v naravi zdela sila pomembna. Postavimo še najin šotor, nato pa razmišljamo o večerji: kje bi dobili kaj za pod zob, da ne bi s seboj prinesena hrana prehitro skopnela. Rudi se brž ponudi, da bo pripravil ognjišče in za večerjo skuhal žgance, mi trije pa naj bi kje staknili mleka. Stopimo do Logarjevih, kjer je bila tedaj tudi gostilna. Vprašamo, če lahko dobimo kaj za večerjo, po posvetu v kuhinji pa sporoči natakarica, da bi lahko večerjali skupaj z njihovo služinčadjo, ko bo večerja pripravljena. Nato vpraša, če bi kaj popili. Spogledamo se in ugibamo, kaj bi nam ustrezalo, saj smo bili abstinenti in nam je bila za pijačo le voda iz pipe ali studencev. Kar blekne Ferdo: »Vsakemu en rum!« Dekle nas debelo pogleda, mi pa v smeh. Toda ko smo med dolgotrajnim čakanjem na večerjo posrkali rum, natakarica ponovno vpraša, ali bi še kaj. Ferdo pa zopet: »Pol litra vina!" In zopet smeh. Pozneje sem ob premlevanju teh dogodkov domneval, da je Ferdo naročal to pijačo nekako podzavestno, saj nas je v gostinski sobi že kar mrazilo. pa tudi njuna noč na prostem v mrzlem šotoru je opravila svoje: organizem je, kaže, pač terjal nadomestne toplotne kalorije. Za nas je tedaj ta pivska pobuda pomenila le mladostno junačenje in »hec«. Končno smo le dočakali večerjo. Okoli velike mize nas je posedlo s hlapci in deklami vred okoli deset. V veliki lončeni skledi so dehteli vabljivi z zaseko politi »kločevi nudeljni«. Pijača nam je udarila v glavo In nismo se 334 mogli ubraniti smeha, opazujoč nekako obreden potek
te večerje. Po molitvi so hlapci in dekle, očitno upoštevajoč neko vpeljano hierarhijo, preudarno in počasi natikali cmoke na vilice - najprej najstarejši, nato mlajši - In jih. mlaskajoC z jezikom, mleli v čeljustih. Vmes je tekel umirjen pogovor. Tudi mi smo se biii prisiljeni vključiti v ta počasni ritem, čeprav bi lahko na mah sami pospravili celo skledo, izkazalo se je namreč, da je bilo večerje za vse premalo In da zaradi nas treh običajne količine kuhe očitno niso povečali. Nič kaj siti smo plačali ceho in odšli. Bomo pa pojedli še Rudljeve žgance, smo se tolažili. Toda žgancev Je bilo premalo in pustili smo, da jih je Rudi pojedel kar sam. Med jedjo nam je vzhičen pripovedoval:
Že v mraku se sprehajajo turisti po cesti. Pa se ustavita neki gospod in majhen fantek. Videč šotore, ogenj in Rudija ob njem vpraša fantek: »Očka, kaj pa je tam?« Očka pa odgovori: »Vidiš, sinko, tam so pa gozdov-niki!« Fantek pa: »Kako?« Očka ponovi počasi in z zlogovanjem: »Goz-dov-ni-ki!« Ob potrditvi tega goz-dovništva se je Rudi počutil močno počaščenega. Vso nadaljno pot smo potem Rudija spodbujali, da je zgodbo o gozd ovni ki h razlagal še podrobneje ter se ob tem smejali. Odtlej smo še dolgo, če je kdo od nas kakšen dogodek opisoval preveč na dolgo in ga ponavljat, rekli kar »gozdovniki», da je utihnil.
Noč v taboru je bila hudo mrzla. Šotorska krila niso segala do tal, zato je pihalo skozi Ena odeja na vlažnih travnatih tleh, ena pa za pokritje je bila za dva dosti premalo. Drug drugemu sva jo pulila, a del telesa je bil vselej nepokrit. Drgetajoč sva dočakala jutro.
MAMINA ZAOBLJUBA_
Šele ko se pozno sonce naslednje jutro prikaže nad pobočjem Krofičke, se skobacamo iz šotorov in v prvih žarkih vsi smrkavi razgibavamo premrle ude. Rudi skuha žgance iz zadnjega zdroba, zraven pa je čaj, saj mleka nismo dobili.
Proti opoldnevu se odpravimo k slapu Rinka. Spotoma občudujemo obdajajoče nas gorske očake in naredimo spominski posnetek. Na Okrešlju sprašujemo planince in oskrbnika o poti skozi Turški žleb in na Skuto. Znanec iz mežiškega rudnika, nekdaj znani celjski alpinist ing. Branko Dieftl nas, borno opravljene, svari, naj se v kakšno plezarijo nikar ne podajamo V koči je prijetno toplo in razpoloženje med nami po prestanem mrazu postaja bolj vedro, podjetnost narašča. Zato sem ponovno predlagal, da gremo čez Skuto na Bled, Ker bomo prišli domov kasneje, kot smo obljubili, in ker nameravamo ubrati pot, o kateri doma nismo črhnili, smo si v opravičilo domislili naslednji argument: Janez je kot majhen fant preboleval hudo bolezen In mama se je zaobljubila, da ga bo peljala na Brezje, če ozdravi. Vendar se ji je izpolnitev te zaobljube vseskozi odmika-la, kar jo je močno žalostilo. Zato s tem pohodom sami izpolnjujemo njeno zaobljubo. In predlog je bil sprejet. Po zajtrku iz nahrbtnika odidemo v sredo, 23. avgusta, na melišča, nato skozi Turskt žleb. Tu se je Ferdu - z očali dioptrije minus 6 - godilo kar težko, ko ni mogel z
PLANINSKI VESTNIK HMH^b^M^^^H^^^H
domu. Gozdovnik Rudi urejuje tabor, pripravlja ognjišče in kot posebnost napravi v goščavi tudi latrino, ki jo tudi prvi uporabi. Toda že prej smo mu prečni kol za sedalo narezali in krst se je končal s strbunkom v lastno že pognojeno jamo, kar je bilo zasoljeno z bučnim smehom.
Pred mrakom stopimo na Bled. Ferdo brzojavi v Mežico. da mu brzojavno nakažejo 100 din, da bomo mogli kupiti vozovnice za etapno vožnjo do doma. Za zadnji denar kupimo precejšen kos sira ementalca in dve štru-ci belega kruha
V	bližnjem hotelskem vrtu ob jezeru igra vojaška godba. Gospoda v cilindrih In frakih sedi pri obloženih mizah. Diplomatska druščina in oficirji v bleščečih uniformah kraljeve garde se ob zvokih tanga sučejo z elegantnimi damami po plesišču - prizor, kakršnega še nismo videli Pogovarjamo se o krivičnem svetu, o izobilju pri nekaterih In revščini pri večini Močno »socialistično« nastrojeni se že v temi vmemo v tabor, kjer si privoščimo izdatno večerjo s sirom In vročim mlekom, misleč: jutri pač bo, kar bo. V mehkem senu spet čudovito zaspimo.
V	soboto, 26. avgusta, pospravimo seno v šupo, pobašemo svojo kramo in spet gremo na pot. Na pošti dvignemo Ferdovih 100 din in zdi se, da je kriza rešena. Na Lescah kupimo karte do Celja-Petrovč, za Rudija pa le do Ljubljane; tam gre k svoji dijaški gospodinji in si sposodi denar za karto do Petrove ter kupi še kilo hrušk, kar je naša edina hrana čez dan. V Petrov-čah gresta Ferdo in Rudi na Ferdovo dijaško stanovanje pri Levcu, z bratom pa k stricu v Arjo vas, kjer poprosiva za prenočišče, hrano in posojilo za vozovnico z vlakom do Prevalj.
Pri stricu so naju obdržati čez nedeljo, enako Ferda in Rudija v Levcu. Dodobra smo prišli k sebi. Dopoldne smo ob številnih gledalcih, ki so prihajali od maše, čeprav le četverica v odbojki gladko premagali petrovške člane,
V	ponedeljek, 28. avgusta, smo se z vlakom odpeljali do Prevalj - Ferdo in Rudi sta izstopila že v Šoštanju, premalo denarja sta imela. Naprej sta šla peš do Zavodnja k Ferdovim sorodnikom, v torek pa sta čez Št. Vid in Črno prišla izmučena, a vesela domov. S postaje na Prevaljah sva z Janezom bosa koračila proti domu; opanki so nama razpadli. Malo pred Mežico se je ulila še ploha in domov sva prispela čisto mokra. Začuda prevelikega hudovanja nad nama ni bilo; bolj so si oddahnili od skrbi, ko sva se vrnila zdrava in cela. Ko sva povedala, da je Janez izpolnil zaobljubo o Brezjah, pa je mami kar odleglo. Le oče se je zmrdoval, ko je računal, koliko bo moral vrniti izposojenega denarja Ferdovim staršem in bratu v Arjo vas.
EPILOG
gotovostjo slediti klinom in žicam. Na posebno izpostavljenih mestih je kar otrpnil v negotovosti. Mi smo ga spodbujali, mu pomagali in se obenem smejali. Kot dobrim telovadcem nam pot nI delala nobenih preglavic. Srečno smo prilezli do roba. nato čez Male pode ter po ostenju Skute na vrh. Meni je bilo v veliko veselje, da sem iz daljave spet videl Ljubljano. Po spustu pod Štruco na Veiike pode prične pihati, sredi podov nas ujame dež s snežno sodro in megla se spušča. Že skoraj v mraku prispemo povsem mokri in prepihani v Coj-zovo kočo na Kokrskem sedlu. Ob topli peči se posušimo in topel čaj nas dodobra pregreje Za večerjo si še mi naročimo slastno makaronovo mineštro, ko vidimo, da jo pričenjajo servirati drugim planincem. 2a zajtrk je naslednje jutro samo čaj in zadnji kos domačega kruha. Na poti v dolino se ustavimo pri kmetu Suhadolniku in vprašamo, če nam lahko prodajo hleb kruha. Dolgo se odločajo, nato nam odstopijo pol hleba, rekoč, daje zadnja peka že pošla, nove pa še ni. Proti dolini Kokre In proti poldnevu se oglaša glad. Poskusimo Suhadolnikov kruh in vsem se je zdelo, da tako dobrega še nismo jedil; takoj ga je zmanjkalo. Na cesti v dolini si nataknemo opanke, katerih podplati pa so se v pohodu po gramoznih cestah vsem dodobra izrabili. Sprašujemo domačine In ubiramo najkrajšo smer pod Storžičem: Preddvor, Spodnja Bela, Trstenik, Goriče, Golnik in še Križe. Tukaj se ustavimo, že naveličani hoje, pri eni od prvih kmetij. Mladega gospodarja in gospodinjo vprašamo za prenočišče in večerjo. Brez oklevanja nam ustrežejo Nato sprašujejo, od kod smo In kakšno pot smo prehodili, otroci pa nas z zanimanjem motrijo. Nič kaj prav si ne predstavljajo vsi skupaj, kje bi mogla biti Mežica in kako smo prilezli sem čez vse te gore. Spanec v dehtečem senu pa je bil seveda čudovit.
NA MONDENEM BLEDU
Dobra domačina nam zjutraj postrežeta z izdatnim zajtrkom, ponujenega plačila pa nočeta sprejeti. Hvaležni se jima zahvalimo za gostoljubje In jo jadrno uberemo kar počez po ravnini pod Kovorjem do Brezij. Janezova zaobljuba je izpolnjena. Po počitku menimo, da bi do Bleda peš prišli že v mraku - In kaj bo s spanjem, če nas ujame noč? Zato se odpravimo mimo Ljubnega in čez Savo do Otoč. Počakamo na vlak in se odpeljemo do Lesc, potem pa spet vzamemo pot od noge. Ogledujemo si slavni turistični kraj, v vodi pa namočimo le roke. V skrbeh, kako bomo prespali, kmalu zavijemo mimo Mlinega navzdol k Savi Bohinjki. Za tabor izberemo prijetno jaso ob reki, kjer se brž okopamo in šele nato postavimo šotora. Izmučeni vse nadaljne opravke odločamo z žrebom, Ferda in Rudija zadene, da gresta vprašat na bližnjo kmetijo, če lahko iz šupe blizu šotorov vzamemo nekaj sena za ležišče. Kmalu pripiha starejša ženica, ki najprej jadikuje nad nami, nato pa le dovoli, da vzamemo seno. Naprosimo jo še, da nam proda dva litra mleka.
Nahrbtniki so prazni in denarja za vrnitev je premalo, zato posvet odloči, da gremo naslednji dan takoj proti
Septembra leta 1984, že nekaj let upokojen, sem za 45-letnico spet namenjen na Skuto. Prijatelja, s katerima načrtujemo skupen izlet v Kamniške, kjer še nista bila, tik pred odhodom zredita figo Toda prelepo vreme je. da ga ne bi izkoristil. Popoldne se odpravim z avtom 335
PLANINSKI VESTNIK HMH^b^M^^^H^^^H
kar sam čez Koprivno v Logarsko. Na Okrešlju pre-splm, nato zlezem skozi Turški žleb, ki je še prav tak, kot je bil pred 45 leti. Na Skuto pritelovadim še pred opoldnevom. Oziram se proti Ljubljani, kjer živi brat Janez. Od zahrbtne bolezni močno prizadet je, žal, zmožen le še za sprehode okoli hiše, v hribe in gore, kamor je tako rad zahajal, pa ne more več. Enaka usoda pesti tudi Ferda, že dolgo Celjana, odkar smo se po zadnji vojni razšli.
Rudija je druščina izgubila že davno poprej. V Srbijo, kamor smo bili izgnani, dobimo septembra 1943 pošto s sporočilom, daje padel na ruski fronti, kamor se je že leta 1942 javil kot prvi prostovoljec iz Mežice. Žalostna
usoda nekdaj tako dragega prijatelja nas je močno prizadeta; podlegel je pač očetovi nemškutarski vzgoji in hitlerjevski propagandi. V daljni Srbiji smo ob mrzlih in temnih zimskih večerih brez luči pogosto obujali spomine na skupne mladostne podvige in tudi na Ru-dijeve gozdovnike, bodisi pri nas v Orašju ali v Fer-dovem Rekovcu onkraj Juhorja. Kolikokrat smo si še po letu 1945 s Ferdom in Janezom dajali besedo, da se bomo sešli in vzeli čas za temeljito »analizo« tudi rajže čez Skuto na Bled! Vendar se kazalci velike ure pač vrte tudi mimo volje In želj posameznika. Tako je naneslo, da sem opravil to »zaobljubo« kar sam.
VSE JE BILO POMANJKLJIVO, LE MLADOSTNE ZAGNANOSTI JE BILO NA PRETEK
PRED 50 LETI NA GRINTOVEC
DUŠAN NOVAK
Zadnje dni junija je bilo, zadnji dan pouka, ko sva se s Francijem domov grede dogovorila, da bova naslednji dan šla na Grintovec. Že nekaj dni je bilo dokaj lepo vreme in pričakovati je bilo, da bo tako še kakšen dan. Zvečer, ko sem se vrnil domov, sem na hitro pripravil nahrbtnik in nekaj brašna. Tiste čase nismo imeli kaj mnogo izbire. Mati je bila v službi, oče pa prav tedaj na »družbeno koristnem delu-... Ne spominjam se. kaj hrane sem vzel s seboj; bifi pa smo vsekakor skromni. Naslednje jutro sva se našla na jutranjem »kam-ničanu« in potem je sledilo dolgo pešačenje mimo »fabriškega« zidu, skozi Stranje v Konec in mimo Žagane peči v klanec do Cojzove koče. Strmina proti Kokrskemu sedlu je bila že meglena, na sedlu megla in koča - zaprta. Na srečo je bila odprta zimska soba. Čas sva si potem preganjala sprva s poizkusi kurjenja, ki so po daljšem prizadevanju vendarle uspeli. Uspelo nama je zadimiti vso sobo in pri tem sva sušila tudi vlažne odeje.
Naslednje jutro je bilo enako vreme: megla, skozi katero pa se je mafo svetlilo, ravno toliko, da naju je zvabilo proti vrhu. Upala sva, da bova prišla iz megle, markacije pa so bile tako dobro vidne Pa sva jih kmalu zgrešila! Iskala sva jih od zadnje še vidne, a je bilo vse zaman. Zalezla sva se v megli v neke skale in stene in najpametneje se nama je zdelo, da se vrneva, saj po opisih steza ne poteka po pečevju.
V zimski sobi sva našla nove obiskovalce, ki so se stiskali okoli peči
Študentka Mercedes je s fantom Janezom proslavljala opravljen izpit, za gardedamo pa je bila njena sestra Pia.
Naslednje jutro je bilo lepo, sončno In poprh novega snega se je svetil po skalah. Vsi skupaj smo se odločili, da poizkušamo preko Grintovca priti na Pode in dalje do Kamniškega sedla. Dan je dolg, da bo le vreme.
336 Steza proti Grintovcu je seveda potekala drugje in prav
grdo bi se zaplezala, če bi iskala tam, kjer sva se včeraj odločila vrniti. Hitro smo bili na vrhu, nagrajeni z lepim skoraj zimskim razgledom.
Mrzel veter nas je hitro prisilil k nadaljevanju. Pri sestopanju na Mlinarsko sedlo smo morali preko strmega snežišča in Janezu je kot prvemu zdrsnilo. Imel pa je cepin in izredno prisebnost, da se je po vseh pravilih obrnil na trebuh in se s cepinom ustavil. Obnemeli smo: že sem ga videl daleč doli na melišču... To nam je narekovalo še dodatno previdnost pri sestopanju. Še nekaj snežišč smo prečkali, ko se je pot položila in zravnala.
Na drugi strani večjega snega pa steze nenadoma spet ni bilo več. Nismo našli oznake ne višje ne nižje. Stemnilo se je, padla je megla. Še smo iskali, ko je zagrmelo in vsula se je sodra. Hitro smo se zatekli v spodmol, ki je zijal vrh melišča, ko je že pričelo treskati. Vsi skupaj smo imeli le dve odeji: midva seveda nobene, oni trije so imeli dve. Pod eno sta se stisnila starejša, pod drugo mlajši del družbe. Pojedli smo, kar smo imeli in popili še žganje iz prve pomoči. Če je to bilo dobro, ne vem, količina je bila v celem malenkostna.
Treskalo je, sodra se je uslpala in čas je mineval počasi. Morda je kdo tudi malo zadremal, vsekakor pa nas je zeblo.
Končno je le prišlo jutro. Vreme se je umirilo in ni nam kazalo drugega, kot da smo se po znani stezi vrnili v Cojzovo kočo, kamor se je že vrnil oskrbnik, ki nas je napojil s toplim čajem. Zatem sva se hitro vrnila v dolino.
In nauk te zgodbe? Junija je vreme še zelo nezanesljivo za izlete v gore. Oprema - kljub temu, da smo mnogo napotkov čitali tudi o tej temi - bi morala biti boljša. Rezervna obleka in perilo, česar seveda nisva imela, pa tudi cepin bi bilo v tem času dobrodošlo Seveda sva o cepinu lahko takrat le sanjarila. Kam je življenjska pot zanesla najine tri takratne sopotnike, nisva nikdar izvedela.
PLANINSKI VESTNIK HMH^b^M^^^H^^^H
VESELE iN MALO MANJ SMEŠNE PLANINSKE DOGODIVŠČINE __
NAHRBTNIK, POLN VSEGA IN ŠE DRUGEGA
ne samo do doma v Ljubljani, marveč celo do avtome-hanlka, ki je drugo jutro spet oživel za tiste čase zeto dragoceni izdelek na štirih kolesih.
TI LJUBI OTROCI!
Mencta je bilo leto 1965, ko sem se z družino odpravil v gore čez mejo, v Italijo. Po nekaj prijetnih dneh plani-narjenja v Dolomitih smo se ustavili na prodnatem obrežju lepe gorske reke. Tu smo malo počivali in se v kristalno čisti vodi umiti. Med umivanjem rok sem snel prstan, ko pa sem se obrisat, sem zaman iskal tisti zlati obroček. Po več minutah brezuspešnega iskanja sta se mi pridružila še žena in sin, vendar brez uspeha - prstana nI in ni bito videti. Zadeva je postajala vse bolj mučna, neprijetna, na ženinem obrazu sem že videl razočaranje, nejevoljo, žalost. Seveda, prstan je pač nekakšen simbol zakonske zveze. Že smo skoraj vsi obupati in hotel sem predlagati, da se odpeljemo proti domu, ko je sin nenadoma veselo za-klical: »Oči, glej, tukaj je prstan!«
V hipu se je spet vrnila dobra voilja, žalost je bila pozabljena in veselo smo se odpeljali proti Ljubljani.
IGOR PREŠERN
V šestdesetih in sedemdesetih letih sem z družino in prijatelji pogosto zahajal v slovenske gore, pa tudi v tujino. Doživljaji so bili največkrat lepi, celo čudoviti, seveda pa so prišli včasih vmes tudi kakšni nenavadni, neprijetni, čudni in celo nevarni pripetljaji. Na srečo se je skoraj vedno vse dobro končalo, tako da se še danes rad spominjam teh dogodkov
PLANINČEVE IN AVTOMOBILSKE POŠKODBE
Nekega sončnega dne sredi julija sva se s prijateljem in njegovo družino srečala v Bohinju. Kar hitro smo se dogovorili, da gremo naslednji dan na Triglav. Prijatelj, ki s je v mladosti nekoliko poskušal tudi v alpinizmu, je predlagat, da gremo iz Stare Fužine v dolino Voje in navzgor proti Uskovnici, od tam pa na vrh očaka. Po precej strmi poti smo v dobri url prišli že kar visoko, ko je prijatelj nenadoma močno zastokal. Takoj smo ugotovili, da gre za hud zvin gležnja. Zbogom, Triglav, sem pomislil, prijatelj pa je v nahrbtniku zaman iskal etastične povoje. Ob podpori žene in otrok je ponesrečenec počasi krevsal v dolino, sam pa sem stekel v Staro Fužino do gostilne Pri Mihovcu, kjer sta bila parkirana dva fička. Hitro sem zapeljal proti Studorju in navzgor, tako da smo šepajočega prijatelja čimprej naložili v avto, nato pa smo se vsi odpeljali do Koče pri Savici, kjer so prijatelju obvezali gieženj. Drugo jutro smo se odločili za vrnitev v Ljubljano. Pred odhodom je prijatelj stresel vso ropotijo Iz nahrbtnika -in glej, nenadoma je imel v roki dovolj elastičnih povojev, ki jih je dan prej po nezgodi zaman iskat. Pa še tablete proti bolečinam so bile vmes.
Seveda bi delal krivico alpinistom, če bi trdil, da so vsi pozabljivi in da sploh ne vedo, kaj vse imajo v nahrbtniku, kot se je primerilo mojemu prijatelju, Nasprotno, lahko rečem, da se je moj kolega nekajkrat zelo dobro znašel in je hitro vede!, kje je rešitev. Neko poletno soboto smo se zapeljali proti Btegošu. Mimo Škofje Loke se je vila navkreber stara makadamska pot, ki so ji pravili Rupnikova; menda so jo pred drugo svetovno vojno pripravili za primer obrambe. Kakšnih 150 metrov pod vrhom Blegoša smo parkirali dva fička, v pol ure smo že bili na vrhu. Tu smo kar dolgo uživati ob pogledu na vršace Julijcev, vmes nekaj pomalicali, potem pa se odpravili do avtomobilov. A glej, smolo - moj fičko ni in ni hotel vžgati. Kaj sedaj? Naj se po strmi poti z njim spustim do ravnine, potem pa avto porivam do Ljubljane? Toda moj prijatelj je že nekaj brskal v svojem prtljažniku in kmalu privlekel ven staro vrv, ki jo je pred vojno uporabljal na alpinističnih pohodih. Potem smo oba avtomobila povezali s tisto vrvjo in prijatelj me je privlekel
Prvomajski prazniki so bili neko leto tako čudoviti, da smo se s prijateljevo družino zgodaj zjutraj odpeljati do Bleda, nato pa navzgor do vasice Kupljenik pod Babjim zobom. Kam pa sedaj? O dveh variantah smo razmišljati: ali proti Babjemu zobu ati pa do bližnje kraške jame, kamor naj bi nas popeljal vodič. Med pogovorom o tem, kam bi se odpravili, pa so fantiči - dva moja in en prijateljev - kar odbezljati v bližnji gozd. Medtem se je vreme v hipu popolnoma spremenilo, sonce so povsem zakrili gosti oblaki in nenadoma je začelo snežiti kot za stavo. Adijo, izleti, sva pomislila s prijateljem, seveda pa smo začeli glasno klicati mladino, naj se vrne iz gozda. Klicali smo in klicali, toda nobenega odziva ni bilo. Postajali smo vse bolj nestrpni in tudi zaskrbljeni. Pa menda niso otroci v takšnem snežnem metežu rinili proti Babjemu zobu? Niti pomisliti si nismo upali, kaj vse bi se v takem vremenu lahko pripetilo.
Že smo se hoteli odpraviti po pomoč na policijsko postajo na Bledu, ko so se iz gozda prismejali vsi trije najstniki,
»Kaj nista slišala, kako dolgo smo vas klicali?« sem vprašal oba svoja fanta, še ves vznemirjen od dogodka.
»Seveda smo vas slišali, pa smo raje molčali,« so se smejali vsi trije.
Takrat sem uporabil »metodo-, ki so jo poznali še v časih Franca Jožefa; sodobni pedagogi bi me zaradi tega danes verjetno prijavili mednarodnemu sodišču za človekove pravice. Toda tista »metoda« je zalegla, kajti otroci si takih potegavščin niso privoščili nikoli več. 337
Na Pokljuki smo več let preživljali čudovite počitnice poleti in tudi pozimi. Skoraj vsak dan smo se odpravili na bližnje gore - na Debelo peč, Viševnik, Lipanjski vrh, na Tošc in Se kam. Nekoč pa se nas je kar precej dogovorilo za pohod na Triglav. Naslednje jutro smo se s tremi avtomobili zapeljali do Rudnega polja, potem pa hitro odšli čez Konjščico do Velega polja. V Vodnikovem domu smo se še osvežili s čajem, nato pa smo začrtali smer čez Konjsko sedlo na Kredarico. Toda moj sin, takrat star 17 let, se je odločil, da bo šel na Triglav po Velski dolini do Doliča in od tam na vrh.
»Ne boš hodil sam, to ni pametno, grem s teboj,« sem rekel sinu. Pred odhodom pa smo v šali še sklenili stavo, kdo bo prvi na vrhu - ali jaz s sinom ali pa večja skupina, ki je krenila proti Kredarici. Po Velski dolini pod Šmarjetno glavo je sin korakal kot kakšen himalajski alpinist, da sem ga komaj dohajal. Kmalu sva mimo Tržaške koče na Doliču zavila proti vrhu. Tempo je bil zame preoster, vendar sem le nekako držal stik s sinom.
Do stolpa na vrhu sem imel še dobrih sto metrov, ko sem zaslišal sinovo vpitje: »Oči, pohiti, da bova zmagovalca, naši se že bližajo,« je klical fant. Zbral sem zadnje ostanke moči in se v diru pognal proti vrhu, »Kje vidiš naše?« sem ves zasopel vprašal sina. »Ni jih Se, samo nahecal sem te,« se mi je v obraz režal moj najstnik.
Zaradi velike utrujenosti sem bil tudi jezen in najraje bi takrat fantu eno primazal. Toda jeza me je v hipu minila in začel sem opazovati visoke hribe v Avstriji; menda se je v daljavi kazal celo Veliki Klek oziroma Gross-glockner. Čez kratek čas je na vrh prišla celotna skupina, s sinom pa sva prejela čestitke za »zmago«. Zvečer smo v veseli družbi na Pokljuki obujali spomine 338 na pogoste pohode na našega očaka.
GNEČA NA SKUPNIH LEŽIŠČIH
Bilo je zadnje leto pred drugo svetovno vojno, ki smo jo vsi že bolj ali manj slutili - torej leto 1938 Neko soboto sva se s prijateljem odločila, da greva smučat na Kurešček. Z vlakom sva se zapeljala do Škofljice, potem pa več ur pešačila čez Barje do Iga in od tam navkreber do planinskega doma pod Kureščkom. Popoldne se je kmalu stemnilo, po večerji pa sva s prijateljem odšla v zgornje prostore, kjer je bilo na skupnih ležiščih več kot dovolj prostora. Toda zvečer in tudi ponoči je v dom prihajalo vedno več gostov in planincev, tako da smo bili zgoraj kmalu stisnjeni še bol/ kot sardine v pločevinki. Iz pritličja pa so prihajali glasovi obiskovalcev, ki so morali sedeti ob mizah, saj na skupnih ležiščih ni bilo več prostora. Nenadoma smo iz spodnjih prostorov zaslišali glasno kričanje: »Vsi hitro ven! Bajta gori! Rešite sel« Nekateri so še napol v snu planili pokonci in kar bosi stekli navzdol, v istem hipu pa se je precej gostov iz gostinskih prostorov pognalo navzgor in se vrglo na
PLANINSKI VESTNIK HMH^b^M^^^H^^^H
MOLITEV V GRINTOVCU IN SOPIHANJE V TRIGLAVU
V lepem julijskem vremenu me je privlačil pogled na Kamniške Alpe. Z ženo sva se popoldne odpravila do Češke koče in tam prenočila, drugo jutro pa že zgodaj krenila na pot proti Mlinarskemu sedlu. Hitro sva napredovala in kmalu lezla po vrveh in klinih v strmino Nenadoma pa sem se ustavil in začel poslušati, kajti nad seboj sem zaslišal človeški glas. Toda - je to mogoče, ali res slišim latinske besede? Še nekaj vzpona in že sva dohitela mladega moža v črni duhovniški obleki z značilnim belim ovratnikom. Pozdravili smo se, kot se v gorah spodobi, izmenjali nekaj besed, potem pa sva z ženo krenila naprej. Bila sva že precej visoko, ko sem od spodaj spet slišal latinske besede. Le zakaj mladenič v strmi steni moli po latinsko, sem razmišljal. Je morda v višavah občutil, da je bližje Bogu? Ali pa moli, da bi ga Bog obvaroval pred nezgodo ali celo pred smrtonosnim padcem? Ali pa nemara moli po latinsko kar tako, za vajo? Še dolgo sem premišljeval o tem nenavadnem dogodku, kakršnega v gorah nisem doživel nikoli več.
E6 s kančkom pelina_
Minilo je dve leti, ko sem premišljeval, da bi se lotil ene od evropskih pešpoti, E6 ali E7, ki vodita preko slovenskega ozemlja. Ker sem Ime! doma že več kot deset let stare dnevnike, sem šel v akcijo za novimi. O tem, da so mi povsod ponujali le stare z oznakami E6-VU in E7-YU, sem takrat pisal tudi v Planinski ve-stnik. Od Komisije za evropske pešpoti sem pozneje dobil odgovor tudi v Planinskem vestniku, da komisija pač nima denarja niti za redno vzdrževanje poti in markiranje, kaj šele, da bi si lahko privoščili izdajo novih dnevnikov ali drugih publikacij. Ta odgovor sem z razumevanjem sprejel.
Leto dni pozneje pa sem se končno odločil, da prehodim slovenski del evropske pešpoti E6 z dnevnikom, ki je bil ponatisnjen leta 1977. Ker na Hrvaškem za to pot ni več zanimanja in so jo tudi opustili (v Ka-stvu nad Reko sem videl tu in tam stare obledele markacije, toda kakšne informacije o tej poti od domačinov nisem uspel dobiti), sem na priporočilo ilirskobistriških planincev pot začel lanskega marca na Svlščakih in jo nadaljeval na Snežnik in proti Mašunu. Markacije evropske poti so bile takrat res bolj slabe, vendar je treba poudariti, da so na tem območju še številne druge planinske poti. Del poti sem nato nadaljeval v poletnem času, delno peš, nekaj pa tudi s kolesom. Markacije so bile večinoma obnovljene in pot vzorno vzdrževana. Prav taka je bila tudi pot od Limbarske gore do Radelj ob Dravi, ki sem jo opravil v letošnji suhi zimi, čeprav sem moral čez Pohorje marsikje gaziti sneg. Kakšnega posebnega obiska na tej poti ni, kajti na leto se v vpisne knjige na kontrolnih točkah vpiše približno 10 do 15 pohodni kov, marsikje pa niti toliko.
PLANINSKI VESTNIK HMH^b^M^^^H^^^H
skupna ležišča. Nastala je precejšnja zmeda s prerivanjem, nekaj tistih, ki so nasedli tej čudni ali tudi grdi potegavščini, pa je pač moralo prenočevati spodaj ob mizah. Večina tistemu kričanju o požaru le ni nasedla. Končno smo vsi skupaj - tisti ob gostilniških mizah in drugi na skupnih težiščih - le dočakali jutranje sonce, ki nas je zvabilo na zasnežene strmine pod Kureščkom.
Na Vršiču smo v krogu dveh družin razpravljali, kam bi se odpravili naslednji dan.
«Mene mika Jalovec, ker še nisem bil na njem," sem predlagal.
Vsi so soglašali - in že smo korakali proti Koči pod Špičko. V koči smo se udobno namestili, kajti povsod, tudi na ležiščih, je bilo prostora več kot dovolj. Toda zvečer je prihajalo vse več in več planincev, tako da je šlo upanje na udobno spanje kmalu po vodi. Ko smo se povzpeli na skupna ležišča, smo bili že v hudi gneči, kljub stiski pa smo skušali vsaj malo zadremati. Ko sem že skoraj trdno zaspal, sem v nekakšnem pol-
snu zaslišal tihi glas sina, takrat starega deset let: "Oči. lulat moram ..«
V tisti gneči sploh nisem vedel, kam naj gre otrok lulat; najraje bi mu rekel, naj kar spusti na skupno ležišče. Toda moj prijatelj, ki še ni spal, je takoj potuhtal rešitev: »Podajajmo si otroka iz rok v roke, da bo prišel do mene," je povedal.
Tako je sinko v trdi temi »potoval« iz naročja v naročje -menda kar petkrat - in slednjič prišel v roke prijatelja, ki seje stiskal tik ob steni, v kateri je bila majhna lina. Prijatelj je otroka dvignil in skozi tisto lino je sin opravil potrebo. Seveda smo otroka po isti poti - iz rok v roke - spet spravili tja, kjer je ležal.
Le kako bi po takšni -poti« prenašali odraslega planinca ali planinko, če bi ga ponoči »pritisnilo«, mi je šinilo v glavo.
Težavo z lulanjem smo ob podajanju iz rok v roke uspešno rešili, pri čemer nam je pomagala tudi tista majhna lina v steni. Potem smo spet malo zadremali In se zjutraj dobro razpoloženi - na gnečo na ležiščih smo kar pozabili - odpravili na Jalovec.
Zaki|u£ak slovenskega dela evropsko pešpoti E6-SLO v Strunjanu
Folo: Franci Erun
Lansko jesen pa je bil odprt podaljšek evropske pešpoti E6 s Snežnika do slovenske obale, katerega otvoritev je bila v Strunjanu in na kateri sem bil tudi prisoten. Zato sem se letošnjo pomlad odločil, da prehodim še ta del čudovite poti s Snežnika čez Kozlek, Brkine ter Slavnik in šavrinske griče do Strunjana. Pot je več ali manj dobro markirana, razen na razpotjih so ponekod markacije preslabo vidne, zato je možno tudi malo zaiti. Nekdo, ki očitno pohodnikov ali popotnikov ne mara, pa je popolnoma zbrisal markacije s Kraškega roba skozi vas Podpeč in proti Hrastovtjam, Na podaljšku poti tudi ni mogoče dobiti originalnih žigov, v vodniku pa bi bilo dobro, če bi za posamezne etape bil naveden tudi čas hoje ali pa dolžina v kilometrih. Na koncu koncev sem bil s potjo E6 izredno zadovoljen. Razen dveh etap sem jo hodil sam, marsikaj doživel in videl veliko novega in zanimivega. Dnevnik sem
poslal na Zvezo gozdarskih društev Slovenije, Komisiji za evropske pešpoti, in kar kmalu dobil pismo z odkupnino. Plačal sem 781 tolarjev za svoj že pred leti plačani dnevnik in značko, za katero piše v dnevniku, da je vračunana v ceno dnevnika. Ni mi bilo težko plačati, kajti vedel sem, da gozdarji nimajo denarja in da vzdrževanje poti mnogo stane. Mogoče bodo enkrat v prihodnosti celo izdali tudi nove dnevnike oziroma vodnike.
Kmalu bi me pa kap, ko pogledam zasluženo značko za prehojeni slovenski del evropske pešpoti, na kateri piše E6-YU - sedem let potem, ko imamo svojo samostojno državo, poleg tega pa še brez pojasnila ali opravičila. Sramota za slovensko državo! Le kaj si mislijo o nas tujci, če jim gozdarji za prehojeno pot pošiljajo take značke! Da bi vsaj odstranili oznako YU, če že moramo dnevnik in značko še enkrat plačati. Tako pa si bom moral sam poiskati graverja.
Nisem poseben zbiralec značk, kajti ležala mi bo kje v predalu. Kljub temu je to nekakšen spomlnček na prehojeno pot, kjer so sicer res bolj pomembna nova doživetja in spoznanja.
Še se bom vračal na to pot in tudi drugim jo toplo priporočam. Saj je ni treba prehoditi v celoti, lahko jo samo delček, samo določeno etapo. Lepo pa bi bilo, če bi enkrat v prihodnosti izšel kakšen dober vodnik, kjer bi bila celotna pot slovenskega dela evropske pešpoti E6-SLO od Drave do Jadrana podrobno opisana in seveda tudi vse naravne in kulturno-zgodovinske znamenitosti ob njej. Četudi žigov in značk sploh ne bi bilo! Mogoče bi bita potem še bolj zanimiva, kajti po njej bi hodili resnično samo ljubitelji hoje, popotništva in narave. Tako pa nekateri letajo samo od žiga do žiga, lepot okoli sebe pa sploh ne vidijo.
Frsnct Eizln
PLANINSKI VESTNIK HMH^b^M^^^H^^^H
ZELENEC IN STARA PLANINSKA SABLJA NA HUDI VREMENSKI PREIZKUŠNJI
NEVIHTA
STANE STUCIN_ _
Ponedeljek je tisti dan v tednu, ko smo si na delovnem mestu običajno Izmenjali doživetja preteklega konca tedna. Na kratko smo pokomentirali morebitne proste sobote in seveda nedelje. Vsi so proste dni prebili nekje zunaj mesta, na deželi, pri sorodnikih, v počitniških hišicah ob morju in še kje. Meni samemu so običajno ostale planine. Kolikor seveda nisem bi! obremenjen z delom na domačiji. Sčasoma so se pripovedi začele ponavljati. Moje pripovedi o gorah jih niso posebno zanimale. Tudi spraševali me niso veliko o tem. Če pa že, je bilo vprašanje kratko: »Na katerem vrhu si pa ti včeraj stal?«
Posebno piker je zna! biti kolega Tone: »Le kaj Imaš od tega, da laziš po hribih? Ves si Izmučen, le da tega ne priznaš.« Sicer pa je bil tisti rek »Gora ni nora« in tako dalje vseskozi na sporedu. Odgovarjam mu, da on ni tak tip, da bi lahko razumel moje početje. "SIcer pa: dam ti možnost, da sam preizkusiš te vrline, pa boš lažje razumel. Enkrat te vzamem s seboj na primerno turo. Vem pa že vnaprej, da bo eden od naju takrat imel pokvarjen dan: ali jaz, ko bom ob dobri kondiciji premagoval težave višine in hoje, aii pa ti, ko boš nemočen in neutrjen lazil za mano in ti bo jezik visel do pasu.« Dal je besedo in šeie po letu dni, ko sem Imel na sporedu primerno turo, se je ojunačil, da se poda z mano v gore. Zmenjeno!
TOVOR ZA ŠERPO
Tisto soboto zjutraj se dobiva na dogovorjenem mestu. Z avtom seveda, njegovim, da ga jaz ne bi brez potrebe utrujal z odvečno hojo. Zapeljeva se pod vznožje, peljeva še malo po makadamu navzgor, poiščeva primerno senco za konjička. Vzamem svoj nahrbtnik in že sem nared za vzpon.
Tone, na prvi pogled v pravi planinski opremi, motovili okrog avta. Tlači stvari v nahrbtnik - a glej, šmenta: stvari je za dva nosača. Bentl nad ženo, ker mu je pripravila toliko odvečnih stvari. Hrane, na primer, na izbiro za komplete me nuje v z vsemi dodatki. Velika skrb 2a soproga, pomislim. Sam si stvari najraje pripravljam sam. Ne premalo, ne preveč, pa vsega dovolj. Uvidi, da ne bo kos toliki teži v nahrbtniku. Toda kaj pustiti? V tej vročini bi se v avtu vse pokvarilo. Svetujem mu: »Pusti polovico odvečnih stvari v avtu ali pa si najemi nosača. Žal pri nas niso v modi!« Ko je končno nared. pritisneva po ptvi bližnjici, kajti po cesti je dvakrat dlje. Ko se tretjič srečava s cesto, padejo prvi očitki: "Do lu bi se prav lahko pripeljala z avtom, namerno me mučiš!«
Tone, poznam te, paziš na svoj avto bolj kot nase, sedaj pa mu privoščiš ta razdrapan kolovoz, ki je komaj 340 še podoben cesti, tako so ga prizadejale ujmel
Napredujeva kar solidno: še malo redkega gozda, nato na piano In proti grebenu. Počitki so vse pogostejši, pozna se utrujenost. Tone zaostaja, pustim ga. Sedaj naj pokaže svoje sposobnosti, če jih ima. Zdaj si nabira negativne točke. Ob vrnitvi v dolino mu jih kdaj servi-ram,
Toda tudi meni danes nekam preseda. No ja, do koče bova danes že prišla, jutri pa vrh osvojim sam, če ga ne bo volja Saj za prvič tudi do koče ni kar tako. Ne bom ga silil. Jutri se spustiva nazaj v dolino. - Ozrem se nazaj. Ne vidim ga. O, ja, sedi in počiva. Tudi jaz se ustavim in se prislonim.
SKALNO ZAVETJE PRED NEURJEM
Vlažen, težak zrak vleče k tlom. Nekje daleč zabobni. Pa ja ne bo nevihta! Bojim se, da bo res. Niti opazil nisem, daje sonce že zastrto z oblaki. Ko bi vsaj prispela do koče, preden se razbesni! Ne bi želel, da naju zaloti tu na prostem. Kake trlčetrt ure je še do tja. Pokličem Toneta, Skoraj priteče do mene. Za grebenom, kamor sva namenjena, zagrmi. Ozek bel pas megle se potuhnjeno priplazi čez sedlo In se spušča v giobel, kjer sva tisti čas.
Trop ovac iz iste smeri meketaje zdrvi mimo naju. Najbrž poznajo zavetišče. Spet zagrmi, tokrat močneje In bližje. Postaja temno. Kaj storiti? Nazaj ne bova šla, na greben ne smeva. Ne bova se Izpostavljala nevarnosti ob grmenju. Do koče ne prispeva, saj so tu že prve kaplje. Tonetu zakričim, naj mi sledi. Zapustivo stezo In se v diru spustiva do prve skalne gmote. Kot čer iz morja štrli iz lepe zelene podlage planinskega pašnika. Obldeva jo z vseh strani, toda stožčasta oblika nama ne more nuditi zavetja. O, pači Z južne strani kakor napa nad štedilnikom daje streho, toda le za enega človeka. Pod ta napušč stlačim Toneta, sam pa že v megli in močnem dežju zdirjam do sosednjega komaj zaznavnega balvana. Dotipam se do skalne gmote. Nekako najdem prostor, kjer me direktni sunki vetra In ledenomrzle ujme ne dosegajo. Nevihta se razbesni v vsej veličini. Bliski parajo nebo. V zraku je vonj po žveplu. Med vsemi mogočnim glasovi ujme se mešajo še debeli kosi toče, ki se mimo mojih kolen odbijajo od trde gmote kamna na tla. Kot prilepljen na skalo čepim pod blagim previsom, zavit v vetrovko in pokrit s planšarskim klobukom, ki me tokrat varuje bolje kot kdajkoli prej. Razpršene deževne kaplje se ponovno družijo v tenke curke vode, ki si čez moje telo utirajo pot do nižjih točk razmočenih tal. Droben ptiček mi sede na ramo. Pogledava se iz oči v oči in že odfrči dalje. Ubogo bitje! Kdo ve kolikokrat je že tu vedril, danes pa je ta prostor zaseden. Spet useka strela, vse se strese. Pogledam navzgor, če vsaj to, kar mi nudi zavetje, še stoji. Nevihte sem se zmeraj bal.
PLANINSKI VESTNIK HMH^b^M^^^H^^^H
STRAHOVI PRED UJMO
Spominjam se prvih povojnih let otroštva v številni družini na domačiji v hribih. Vse, kar smo jedli, je bilo pridelano doma. Zaslužka ni bilo, tudi blaga za nakup ni bilo. Tisto leto je po več slabih letinah pridelek dobro kazal. Pšenica je bila nekaj dni pred žetvijo. Starši so se veselili, da bo prekinjeno večletno pomanjkanje hrane. Nenadoma je prišla... Huda ura. Nebo je potemnelo. Mama je dala žegnano zelenje na ognjišče, kar naj bi varovalo pred točo. Prišla je huda nevihta 2 močno točo. Pokojna mama je obupno vila roke proti nebu. V nekaj minutah je bila letina pospravljena.
Od bogatega žita je ostala le gola slama. Brez vprašanj smo otroci vedeli, da bo spet minilo leto, ko na mizi ne bo kruha. Ujma je tokrat pobrala vse. Da, taka je narava. Lepa. zanimiva, občudovanja vredna, toda tudi neizprosna. Občudujemo jo, dokler nam
daje zgolj užitke. Kadar smo od nje življenjsko odvisni, jo tudi spoštujemo in trepetamo pred pojavi, kot so nevihte in ujme.
Pomislim na Toneta. Je tudi njega strah? Močan sunek vetra je nevihto, kakor je hitro prišla, tudi naenkrat odpihnil v daljavo. Sliši se bobnenje, a vse je že nekje daleč nad gorami. Samo še drobno rosi. Dvignem se in v dolgih skokih oddirjam do Toneta. Kar otrpnil je od strahu.
Kako si prestal? Ne boš me več spravil v hribe. Bilo je kot v peklu! Primerjava je bila kar pravšnja. Počasi se podava do koče. Oskrbnik naju gleda kot prikazni. Pa ja nista bila zunaj, v tej nevihti? Seveda. Topel čaj deluje kot čarobni napoj. Danes bo še lepo vreme. Nekateri se že pripravljajo na odhod na vrh. Niso v zmoti, kajti poraja se čudovito vreme. Najin načrt ni bil okrnjen.
OD RIBNICE NA POHORJU PROTI HUDEMU KOTU, SREDIŠČU SVETA
NEKDO JE POKOSIL STARE POTI
SREČKO PUNGARTNIK
Zemlja je, na srečo, okrogla. Takšno je zmodeliral Stvarnik, ker je vedel, da jo bo naselil z mislečim človekom. Naseljenec namreč neprestano misli, da je sam na svetu. In tako lahko na tem oblem domu najde vsak svoje središče. Ker po različnih potrdilih, ki sem jih v življenju dobil, tudi sam pripadam vrsti homo sapiens, imam svoje središče sveta - Ribnico na Pohorju. Pogosto sem tam. Tudi fizično, saj je v centru veliko dragocenega: mama, sestri z družinama, znane jablane, prijatelji, pojoče smreke, zarasli pašniki, tišina in grobovi. Kdo bi mogel po tej utemeljitvi reči, da Ribnica ni središče sveta?
Na Jernejevo nedeljo sem navsezgodaj poškropil nekaj trsov ob Svečinski planinski poti. Minuto pred pol deveto naju je v pohorski vasi, nabiti z avtomobili, ustavil domačin, ki ga je turistično društvo imenovalo za prometnika. Hčerka je šla k procesiji, sam pa sem usmeril avto proti Hudemu Kotu, mikrolokacijl centra sveta. Vem, da tam gori že trideset let aboh1 z jokajočimi žvižgi zaman hrepeni po kokoših, da le redko diši po dimu, da prijazen šum potoka hiti v prazno, da so veter v krošnji češnje, tu in tam kakšna sínica ter abohov »pi-iiiuu!« edina pesem.
V gozdu ob krmilnici za srne ustavim. Še preden vdihnem smolnati zrak, me obda roj muh; v bližini so pač smji iztrebki Izbrskam vrečko za gobe. Ženi, ki je navdušena gobarka, hočem dokazati, da lahko tudi jaz kaj najdem Običajno ne izsledim drugega kot lisičke. Škoda, da se ne premikajo ali vsaj žvižgajo kot aboh nad Samcem. Na Pohorju rastejo {po moji razvrstitvi) tri vrste gob: kajžarji?, lisičke in mušnice. Koj po vzponu
čez strmi rob ceste zagledam kajžarja. Utrgam ga. očistim, kot se spodobi, in spravim v vrečko. Potem začnem dvomiti. Kaj, če ni kajžar? Lisička zagotovo ni, to zanesljivo poznam. Lahko je torej samo mušnica. Žena me je pred tednom poučila, da je treba odkrhniti del klobuka in ga položiti na jezik. Če greni, ni pravi. Po upoštevanju strokovnega navodila jezik peče. Res ni kajžar! Uvrstim ga med mušnice in gozdne odpadke. Pozneje uvrstim med slednje še nekaj kandidatov za kajžarja. Nič ne bo z gobarskimi trofejami. Na srečo me rešijo lisičke. Kakšne pol kile jih v prtljažniku čaka na soprogine čestitke. Družbo jim dela tudi nekaj kajžar-jev; če so še ti mušnice, naj odloči žena. Nad Samcem jadrata že dva aboha. On kar naprej vpije, žena pa ga od časa do časa pokara. Ne razumem. čemu - ptiča zmešana! - kričita. Še tisto malo hrane, ki teka ali se plazi po tleh, ju bo slišalo in zbežalo.
K Samcu moram. Tam sta živela botra in boter. Koliko
1 aboh je ribniški kragulj
1 kajžar je ribniški jurček
Pri Samcu. 24. avgusta 1337
Foto: Srečko Pungartnik 341
PLANINSKI VESTNIK HMH^b^M^^^H^^^H
let že počivata pri svetem Lenartu! Njo razločno vidim, on pa se zgublja v kopreno.
Glej, glejl Tu Se kosijo. Za razliko od mnogih zaraslih travnikov je SamCevo pokošeno in sije kot rumenozele-no sonce med temnimi gozdovi. Pozdravi me češnja, ob kateri je bi! včasih vrt. Sedaj je skrbno pokošen travnik, Hiša? Ko je še stala, sem jo fotografiral in to fotografijo v mislih pozdravim.
»Bog daj!« voščim slokemu starcu s francjožefovskiml brki.
Ozre se iznad kupa sena, v baloh3 zapiči vile in se nasloni nanje,
»Kje pa je botra?« vprašam.
S koščeno roko zamahne proti strmi stezi, po kateri
3 baloh' ostra planinska trava, volk
leze rahlo zgrbljena ženička z vedrico vode na glavi. Voli zamukajo v hlevu. Kokoši se molče pasejo, le petelin se nekaj repenči. Diši po svežem gnoju. Dim, ki se suče iz dimnika, oznanja, da kurijo borovino. Vonj ima res nebeški, le ubogi tisti, ki bo ometal štedilnik. Kjer je lezla botra, gamsa tečeta v hosto. Kjer je na vilah slonel boter, raste trepetlika. Kjer se je vil dim, se neprehodno košati zaplata jelše. Kjer so mukali voli... ja, tam je še zldovje iz zloženega tonalita, tudi nekaj preperelih tramov leži poleg. V avto moram po papir in pisalo. Pa ne skozi to mokro goščo! Zavijem ob bivšem škednju4, po znani stari poti, ki je delno celo pokošena. Ne delno, lepo gladko! Nekdo je pokosil stare poti. Hvala, neznani kosec!
4 Skedenj je ribnlfiki skedenj
BOHINJSKI KONEC JE KOT USTVARJEN ZA TISTE, KI NISO LOVCI NA VRHOVE
RASKOVEC
DANE HRAST
Peljemo se do Bohinjske Bistrice, zavijemo desno proti Kobli in mimo Mencingerjeve koče. Kar dobra gozdna cesta nas pelje včasih bolj, včasih manj v breg. Skozi še vedno golo bukovino se na nasprotni strani vidijo zgornje bohinjske planine in gore, nad vsem pa se dviguje kralj Triglav. Precej je še zasnežen. Po grapah »podložnikov« še čemi sneg, vendar ga sonce topi in pripravlja zemljo na skorajšnji prihod pomladi. Zacvetel bo jeglič, murka, rumeni in drugobarvnl sv išči, planika, rododendron in drugo za oko bolj ali manj lepo cvetje. Seveda narava ne gleda zgolj na lepoto tega - vsaka najmanjša travlca ima svoje mesto v tem prelepem mozaiku.
PRVIČ
Ata kot glavni detektiv gre spredaj, za njim pa vsi v usodo vdani ter meni na mifost in nemilost prepuščeni os-342 tali. Pri križišču, ki ga vi sedaj že poznate, moji pa še
ne, zavijem v strm breg. Morala takoj pade na nulo. "To pa že ne bo pravo,« pravi prvi. »Preveč se pokonci postavlja,« pravi drugi. »Tukaj tudi jager ne pride,« pravi mami. Kotv pravljici o medvedkih. Za znoret. Trmasto sklonim glavo in - ne, ne odjenjam, temveč začnem od blizu gledati kolena Svoja. Res so zame najlepša -takoj za ženinimi, moram priznati - ampak to ni vzrok. Takšen breg je. »Madonca, če je celo pot tako, bom gotovo dušo spustu,« si mislim. Rečem pa nič. Po desetih minutah lovljenja sape, ko ne veš. ali je imaš preveč ali premalo in kam bi jo spravil za takrat, ko ti je zmanjka, se pot unese. Hvala bogu, hudiču pa figa! »Bučno olje« je že udarilo na čelo, okoli katerega si z Anžetom zaveževa ptenico. Vsak svojo, se ve, Ja. ja. v plenico! A zakaj? Veste, otroci zrastejo in jih nič več ne potrebujejo za tisti prvotni namen. So pa idealne za ustavljanje »bučnega olja-. Mami in Nejc je ne potrebujeta, Kot kače sta. Od njiju ne dobiš nobenega «Švica«.
Malo višje nas dohiti možakar, že precej čez Abrahama in kaj čudno oblečen. Zgoraj brez. Po kratkem pogovoru izvemo, da poleti na planinah tu okoli pase živino, teleta in jalovino. Poslovimo se in kot bi mignil, nam izgine izpred oči. Ob takem tempu je res lahko na pol gol. Vetrovki tudi romata v nahrbtnik. Po gozdu je še kar nekaj snega, tako da moraš pazljivo pogledovati levo in desno, da ti ne uide. Pot, seveda. Kar naenkrat pa se teren uleže. Smo v nekakšni dolinici, ki je rahlo poraščena z nizkimi smrekicami, macesni in zakrnelo bukovino. Nekaj deset metrov naprej se pot potegne čez zopet nekoliko bolj poraščen prag. Na tej ravnini te preseneti čudno viseča koča. No, viseča ni, je pa precej nagnjena in z nekaj koli podprta. Drva so lepo zložena pod nadstreškom, torej jo še s pridom uporabljajo. Pred vrati je nekaj narezanih že osutih smrekovih vejic. Ko so bile gori še zelene iglice, je bi! to svoj čas nekakšen naravni predpražnik, da si človek vanj obriše
Presnete » rampe- ki naj bi bila tu nekje - vsaj v vodniku je omenjena kot ključna točka za začetek poti skozi Ventije - ni in ni. Predaleč smo že. Obmem »kočijo» In hajdi nazaj. Tako, ata. sedaj boš na vsakem količkaj »sumljivem placu« ustavil In v praksi preveril resničnost opisa poti. Tudi to spada zraven. Na desni je nekaj ravnine za kake tri ali štiri avtomobile, dva metra nad njo je še ena manjša, poraščena z redkim leščevjem. Sledi še kakih petdeset metrov starega kolovoza. Odcep. Kolovoz gre v isti višini naprej desno, v strm breg zavije pot. To bo! Skoraj verjetno. Upam. Nazaj do kočijel »Mami, Anže, Nejc, švedre na noge!« Ko se valijo iz avtomobila, me sprašujejo, če sem našel, kar sem iskal, pa če je prava pot. Samo da jim ne bi bilo treba Iz toplega prostora. »Sploh ni važno, a je a ni, cel dan se že ne bomo vozili.« Ni hudič, da ne bi kam prišli.
PLANINSKI VESTNIK
Čevlje. Tako navado imajo jagri. Torej je to lovska koča. (Potrditev te domneve sem dobil ob drugi priložnosti.) Na karti preverimo položaj, iz nahrbtnika priroma vroč zdravilni čaj. Čez leto pridno nabiramo zeli, da čez zimo pijemo včasih prav čudno aromatiziranega, ampak še vedno zdravilnega. Sonce nas tu prvič pozdravi. Tudi njegova toplota se nam prileže. V smeri nadaljevanja doline Ventije v višje lege se kaže še en skok. Odpravimo se dalje. Snega je še za spoznanje več. Spet se pokaže tokrat res kratka rav-ninica, poraščena z visokim ruševjem. Na snegu so odtisi gojzarjev in ti nam kažejo nadaljno smer pohoda na planino Poljano; vsaj upal sem takrat tako. Ravno prav se je otoplllo in gojzarji lepo prijemljejo po snegu. Držimo se desnega brega in pridobivamo višino. Sapo smo že davno pridobili in viški se tudi že kažejo. Ko pa si ravno v «šunku«, ne v šunki, se spet vse skupaj poleže in moraš skoraj po ravnem. To te pa res pogreje, bolj kot mrzla »župa«.
Sledi gredo malo gor, pa malo dol, pa okoli ene vrtače, okoli druge vrtače - gotovo je bil lovec. Firbčen. Ko stopimo okoli tretje vrtače, se pa odpre prelep pogled. Pred nami je velik amfiteater, ki na sever pušča prosto pot pogledu proti Triglavu. Na vzhodu ga omejuje Rob s Poljanskim vrhom, na jugu sta Matajurski vrh in Impo-zantna špica Velikega Raskovca, ki se na zahodu spušča do vzpetine Rovnik. Vse to nam je povedal zemljevid. Ob robu planine, na naši desni strani, je obnovljena zidana koča, ki nekako ne spada v to okolje -preveč je moderna, zraven nje pa je nekaj porušenih stanov. Njega dni je moral biti to raj na zemlji. Seveda samo za pogledat, kajti življenje tod je bilo trdo. Kmetje so morali izkoristiti vsako možnost preživetja. Živina je morala čez sezono vedno višje na pašo, z jesenjo pa se je umikala na nižje pašnike. Trava v dolini in rovtih je ostala za košnjo. Seno z rovt so pozimi vlačili domov s sanmi samotežnicami.
Vreme se je začelo kvariti, sonce so prekrili oblaki. Kar nas je mokrih in kuhanih v lastnem soku, se preoblečemo. Med malico pogledujem po poti na Ra-skovec. Na desni strani kaže na nekakšno pot, ki pa se pod snegom ne vidi najbolje, »Tu bomo poizkusili,« pravim. Z novo energijo se poženemo naprej Po četrt ure smo na nekakšnem slemenu. Takoj zavijemo levo v nekakšen prehod med visokim ruševjem. Smer nas pripelje na rob nekoliko večje vrtače. Kakih petdeset metrov naprej je snežišče, ki pada izpod Raskovca. Toda obljubljeno lovsko pot danes še skriva sneg. Nisem več prepričan, da smo na pravem mestu. Obrnemo se in poskusimo kakih sto metrov dalje proti zahodu. Nekaj časa gre kar dobro, potem pa nas ustavi pragozd ruševja. »Tukaj čez se pride samo z motorno žago,« jih potolažim Ne gremo naprej. Tu se moje znanje neha. "Danes verjetno ne bomo prišii nanj,« obelodanim svoje dvome. Ampak vsaj poskusili smo. Ni nobena tragedija. Nekaj poti smo pa le našli. Vreme se je sedaj že dodobra skvarilo. Pripihali so se temni oblaki. Če bo padalo, bo to zanesljivo sneg. Veter ima tudi vedno večje veselje. NI se nam težko obrniti. Raskovec bo počakal.
Po nekaj metrih umika nam jo v naročje prisopiha možak. Spremlja ga kuža meni neznane pasme. Možak nas pobara po poti. Tudi on je opis poti prebral v vodniku kot ml. Povemo mu kako in kaj, pa še kam hudič prst moli. Malo prezgodnji smo za odkrivanja novih poti. Pravi, da bo še malo pogledal naokoli. Zaželimo si srečno in gremo vsak v svojo smer. Tudi kuža, pametna buča, ne ostane dolžan pozdrava. Pot nazaj sedaj tudi vi poznate. Če vam nI ostala v spominu, jo lahko preberete nekaj vrstic prej, seveda v obratni smeri. Povečali smo hitrost spusta, kajti oblačna zavesa se je močno spustila. Na srečo pa ni bilo nič. Tokrat Bohinjci niso imeli tamiadih. Mi smo pa odnesli suho rit.
DRUGIČ
Minil je mesec dni. Vse je že zeleno. Tokrat vzameva z Nejcem s seboj mojega tretjega, najstarejšega svaka. Ja, nima vsak treh! France mu je ime, pa iz Krope je doma, kot »naša«. To mislim, da dovolj pove o njegovi naravi. Lepota pa je pri njem drugotnega pomena. In še eno pomanjkljivost ima ta France: kadi kot Turek. Kjerkoli vidim čik na tleh, pravim: »Tukaj je pa že naš France hodil!« Drugače je pa ta naš Franci po srcu dober, samo mleka d£ bolj malo. Mimo Mencingerjeve koče se peljemo še nekaj časa, potem pa nas ustavi na cesto postavljena zgornja postaja žičnice za spravilo lesa v dolino. Kaj hočeš, ni druge rešitve kot noge pod pazduho pa hajdi naprej! Take gozdne ceste so dobre za trening potrpežljivosti. Dolžinskih kilometrov je kolikor hočeš, višinskih metrov pa komajda kaj. Danes bo hoje nekaj več kot zadnjič. France se brez pripomb vda v usodo, midva pa morava malo ponergati.
Po uri hoje pricokljamo do pravega izhodišča. Tudi Franci se ogreje v začetni strmini, Razkomotimo se, da bomo laže lovili sapo. Hitro nam mine pot skozi Ventlji,
Solarne celice v kočah TNP_
V Uradnem listu RS je bil 24, aprila letos objavljen javni razpis Ministrstva za okolje In prostor za nabavo in vgradnjo okolju prijazne opreme za pridobivanje električne energije za potrebe planinskih koč v Triglavskem narodnem parku. Razpis v celoti financira Evropska skupnost iz sredstev Phare v okviru programa prekomejnega sodelovanja med Slovenijo In Italijo,
Na razpisu bo izbran dobavitelj in monter okolju prijazne opreme za pridobivanje eiektrične energije s pomočjo solarnih celic. Opremo bo letos poleti in jeseni vgradil v 26 planinskih kočah v Triglavskem narodnem parku.
Planinske koče bodo s solarnimi celicami nadomestile obstoječe bencinske generatorje in s tem pomembno prispevale k zmanjšanju onesnaženosti zraka oziroma okolju škodljivih emisij v zavarovanem območju Triglavskega narodnega parka.
343
PLANINSKI VESTNIK HMH^b^M^^^H^^^H
Spodnjo in Zgornjo. Na planini Poljani pride svak na svoj račun. Medtem ko se z mlajšim sinom oblačiva in pripravljava na malico, Franci pridno hodi okoli podrtih stanov in jih fotografira. Ves je navdušen, samo novejša gradnja mu ni nič kaj všeč. "Nekako ne spada v lo okolje,« pravi, ko se vrne s filmanja Klobase malo, kruha malo in malo razgleda je odlična mešanica za malico; lahko mi verjamete.
Seveda je vsega lepega enkrat konec. Odpravimo se naprej. Na sedlu se obrnemo levo. Sedaj se tudi vidi nekaj podobnega stezi. Pred nami se pojavi malo večja kotanja. Gledamo za potjo, vendar ni videti nič konkretnega. Mogoče zavije desno, vendar je nadaljevanje skrito v labirintu ruševja in skalnih pragov. Odločimo se za bolj direktno smer; naravnost dol v kotanjo, po zaraščenem melu navzgor do nezaraščenega mela, še malo gor in desno počez v naloženo ne prestrmo skalovje. Potem bomo videli, kako naprej. V kotanji še leži sneg. Po zaraščenem melišču je kar udoben korak, ki pa se višje konča v »tri naprej in dva nazaj«. Kako je to, verjetno veste. Še enkrat se prav lepo ogrejemo. Ko se tega športa naveličamo - to se kar hitro zgodi - zavijemo na pripravnem mestu počez v slalovje. Tu je hoja znosna, samo malo je treba pogledati za pripravnimi prehodi.
Vseskozi navzgor in v desno nas teren pripelje na sleme med Velikim in Malim Raskovcem. Pod nami je še ena večja kotanja, naprej pa se odpre pogled na Rodi-oo, Vogel, Podrlo goro in druge gore v tem grebenu. Zavijemo levo in v kratkem času pridemo na vrh Velikega Raskovca. Hitro se preoblečem, kajti vlaga kar sili iz mene Francelj in Nejc pa nič, originalna Gorenjca sta.
Vreme ni bogve kaj. Koprenasti oblaki branijo soncu, da bi grelo, kot se spodobi, pa tudi rahlo vleče okoli vrha. Med malico oprezamo za primernim sestopom. Proti vzhodu se vije pot do Črne prsti, pod Matajurskim vrhom pa opazimo rahlo sled poti, ki se spušča v smeri planine Poljane, vendar vsega poteka ne vidimo. Poskusili bomo tukaj.
Spustimo se na pot Komna-Črna prst in zavijemo levo. Nudijo se nam pogledi na primorsko stran. Kje vse ne živijo ljudje! Matajurski vrh nam kmalu skrije ta pogled, sedaj je odprta severna stran. Pot nas pripelje na nekakšno sleme med Matajurskim in Poljanskim vrhom. Tu se spustimo po kar dobri stezici, ki nas nižje postavi na manjšo ravninico nad delom planine, ki mu pravijo V potoku. Vendar pa tu pot izgine v travi in ruševju.
Kje sedaj? Sam grem gledat desno, Franci levo, Nejc pa bo počakal. Na moji strani je vedno več ruševja, skozi katerega ne najdem pravega prehoda nižje. Vsa stvar tudi grdo visi. Šolo hoje skozi ruševje sem že obiskoval v mladih letih pod Vrtačo (ta mi je še najbolj pri srcu) in še ob nekaj priložnostih in se nadaljevalnega tečaja danes ne mislim udeležiti. Nejoa tudi ne mislim iskati med vejami. Torej se vrnem. Franci je našel malo obetavnejšo varianto. Takoj se malo dvignemo, se okoli otoka ruševja spustimo v skalnat svet, »okrašen« s travo in šodrom, pa gremo spet levo v pre-344 hod med ruševjem v položnino. Tu se že vidi suha stru-
ga potoka. Deset metrov nižje smo na čisto »kulturnih« tleh in sedaj celo opazimo rahlo, rahlo sled stezice Le kje smo jo zgoraj zgrešili? Da bi šli nazaj pogledat, se nam ne da, pa tudi pozno je že. Bomo šli drugič v obratni smeri in ugotovili, kje je prehod. (To smo ob drugi priložnosti tudi naredili.) Vedno boljša stezica nas je privedla nazaj na planino Poljano. Tu se še enkrat obrnemo, s pogledom objamemo prizorišče današnjega dogajanja in se spustimo skozi Ventije na cesto. Od tu do avtomobila smo morali lekcijo iz potrpežljivosti ponoviti.
Vendar pa Francetu še ni bilo dovolj; kroparska pamet pač. Moral sem ga, »gospoda«, peljati mimo Nemškega rovta do križišča ceste Rovtarica-Soriška planina, kje je izstopil in jo mahnil čez Rovtarico na Vodiško planino in potem dol v rojstno mu Kropo. Kakor hočeš, sem si mislil, hudega ti ne bo, nogo pred nogo, če pa srečaš medveda, si varen, ker takega človeka tudi medved ne prebavi. Do cilja je potreboval še tri ure hoje. Po moje bo moral iti enkrat tudi skozi Vintgar, da jo bo srečal. Pamet seveda.
TRETJIČ, ČETRTIČ IN ŠE KDAJ
Naslednjič gremo sami domači; France je imel druge načrte. Na planino Poljano pridemo po že znani dolini Ventiji, tu pa zaslišimo tuljenje in lomastenje. »Sedaj pa imamo, kar smo iskali« - in pomislim na medveda. Pa ni medved. Pastir je. Tisti, ki nas je na poizvedovanju prehitel. Teleta so teleta, pa še mlada in spočita so. Nič ga ne poslušajo. Tudi sol ne pomaga, saj je od daleč ne morejo videti, bliže pa ne pridejo. Pastir naredi načrt »napada«, še prej vsak od nas pograbi teletom primerno gorjačo, potem pa: »Jurlš!« Kaj so mislili planinci zgoraj na poti, ne vem, vem pa, da nič lepega o nas. Teleta so uprizorila prav lep stampedo. Ko smo umirili srca in glasilke, si privoščimo čaja, vmes malo podebatiramo, potem se pastir zahvali in odbrzi proti planini Suhi.
Sedaj zavijemo levo proti suhi strugi potoka V potoku (to sem res pametno povedal, kajne?). Steza preide v stezičico, ki jo le stežka slediš. Sedaj je na eni, sedaj na drugi strani struge. Prav potruditi se moraš, da ti ne uide. Ven pride na sredi tiste ravninice, na kateri smo jo prejšnjič iskali. Tu smo iz same togote postavili možica, vendar pa ga plazovi verjetno vsako leto podrejo. Bomo šli drugič to preverit.
Potem smo se dvignili na sleme med Poljanskim in Matajurskim vrhom. Zavili smo na desno in v zmerni hoji prišli na »naš« Raskovec. Najbolj smo bili veseli spusta po melišču. čeprav ni dolg kot oni z Mojstrovke na Vršič Na Poljani telet ni videti; verjetno so se umaknila v senco. V Ventiji pri lovski koči naletimo na par (lovec z ženo) s psom. Ali pa je to že trio? Sinovoma seje takoj priljubil kuža pasme seter in bi ga takoj vzela za svojega. Lovec nama je še povedal, da je kočo nagnil plaz Izpred nekaj let. Popravilo bi preveč stalo, zato so jo podprli s tramovi. Po tem kratkem pomenku se poslovimo. Danes smo našli za nas nov pristop na Raskovec in to je tudi nekaj vredno. Še eno varianto smo nekoč ubrali. Kompletna družina.
PLANINSKI VESTNIK HMH^b^M^^^H^^^H
Mimo Mencingerjeve koCe smo se peljali do stičišča ceste in poti, ki pripelje s Črne prsti čez planino Osredki do naselja Žlan v Bohinju; na zemljevidu je to križišče označeno z imenom Pod luknjo. Čudni so ti Bohinjci: nikjer ni nobene luknje, oni pa kar Pod luknjo, kar pa ne pomeni, da je ni in naj mi domorodci oproste, če se mi to poimenovanje zdi rahlo čudno. Sicer pa je o Bohinjcih dosti razdrtih in ni hudič, da ne bi bilo v tem vsaj delček resnice. Tu pustimo konjiča čisto ob kraju, kajti pri Bohinjcih se nikoli ne ve, kdaj jim žila poči. Zamenjamo kopita, se oprtamo in se do Ventlj zopet vadimo v potrpežljivosti. Skozi te smo se povzpeli na planino Poljano in po naši desni varianti na Raskovec. Tu nas pričaka rahel veter in goneče se primorske megle. Po hitrem preofalačenju, kratkem duškanju in še krajši malici, ker se ni dalo razgleda prigrizniti, se spustimo na pot in jo uberemo proti Črni prsti Cvetja je tu gori obilo, prave preproge Clusijevega svišča, kot bi z modro barvo prebarval cele pasove tal. Vse pa je bilo okrašeno s kapljicami rose, ki so se svetile kot biseri.
Bolj smo se bližali Črni prsti, bolj je pot postajala razposajena, Ukrotili sojo z nekaj klini in jeklenico. Primorci so še kar naprej pošiljali meglo, tako da ni bilo razgleda. Tu pa tam se je vendarle naredilo okno, da smo vsaj približno videli v dolino. Pot se je unesla in
kmalu smo v zavetju vrha Črne prsti zagledali kočo Zorka Jelinčiča. Tu sva si z mamljem privoščila pivce za živce (Union, se ve), sinova pa čaj za značaj Kratkemu počitku je sledil spust proti planini Osredki, V serpentinah se spušča pot med skalami, ruševjem, pritlikavim gabrovjem in množico cvetja; največ smo opazili rumenega svišča ali košulnika, tudi zlatega klobuka je bilo veliko. Krav pa na planini nI bilo videti, le zvonce smo slišali; umaknile so se med drevje. Tu je bilo bolj toplo, ker megle niso skrivale sonca. Topilo jih je na grebenu. Stanove poslikamo bolj od daleč, ker je v njih vgrajenih nekaj sodobnih pridobitev. Skozi bukovje se po poti in nekaj kasneje po vlaki spustimo naravnost do našega konjička.
Tako smo spoznali še en del malo manj obljudene poti. Edino na grebenu se nimaš kam umakniti. Tam je pač treba potrpeti in stisniti zobe, če je na poti gneča kot na semanjl dan, seveda z obveznim »Srečno«, kot so nas učili. Mi smo imeli srečo: nobene žive duše nismo srečali na višavah. Vendar je imelo največ zaslug za to ne preveč lepo vreme.
Še nekaj vam povem. Če niste ravno lovec na vrhove, potem ima bohinjski konec še veliko črno črtkanih steza In poti. Samo na zemljevid je treba pogledati in žrtvovati dan. Mi bomo tja še zahajali.
VARLJIVA POHLEVNOST HRIBA, S KATEREGA SE ODPIRAJO POGLEDI ZA BOGOVE
NA PLANINSKO GORO
MILENA OŽBOLT
Se zgodi, da človek tako rekoč pred domačim pragom odkrije prej neznano lepoto, zanimivost ali drobno srečico. In kaj je lepšega kot pripovedovati o tem vesoljni planinski srenji in privoščiti enako tistim, ki bi se morda prešerni in razigrani ali pa pobožno in po prstih podali za tabo!
Če imaš le takole okoli štiri ure časa, pa bi vseeno rad kam v samoto in božjo bližino, je morda Planinska gora (929 m) s soseščino pravi cilj. Ena od možnih iztočnic je v imenitnem in samosvojem naselju Planina (466 m), stisnjenem med vznožje Planinske gore in Planinsko polje. Trg se je menda še posebno razcvetel v času furmanstva in forajtarjev, ki so za denar pripregali svoje konje in pomagali vozovom s težkimi panonskimi hrastovimi hlodi čez Kačje rlde naprej po jarbolni cesti proti morju. Eden od najbolj znanih domačinov je bil gotovo graščak Miroslav Vil-har, pesnik, skladatelj in narodni buditeij, čigar bronasta podoba ob nekdaj glavni cesti proti morju molče opazuje mimoidoče.
MARIJINA CERKEV V NAROČJU GRMADE
Poti na Planinsko goro tu niso označene, zato velja vprašati domačine, kako in kaj. Lahko kreneš v hrib pri spomeniku NOB in že po petnajstih minutah prispeš do
ruševin cerkve Sv. Duha (?), ki je menda zgorela med vojno, postavljena pa je bila - za razliko od večine naših cerkva - tako, da je bil vhod z juga, apsida pa na severu.
Od tu se da priti na vrh v slabe tričetrt ure, kakor se Izve spodaj v trgu, seveda če ne iščeš bližnjic ali se ne podaš kar počez med lepimi visokimi bori in bukvami. Taka hoja je res še posebno mikavna, se pa lahko grdo zamudiš z njo, ko se predte postavi nepredvidena strmina ali zalezeš v graben. Od tod se rešiš le s koba-canjem po vseh štirih, pa še to ni bogvekaj uspešno, saj se nimaš kam oprijeti, šumeče suho listje pa se pod rokami in nogami ne le drobi v prah, ampak tudi drsi In dela tako plezanje čudno neučinkovito. To - za neprizadetega smešno - početje mi prikliče tisti skrivnostni občutek »deja vu« - »že doživetega«, zaradi katerega te kak razgret psihiater še prišteje med mejne primerke, ker ta »deja vu« sicer ni bolezenski, prav zdrav pa tudi ni... No, tokrat ima zelo realne korenine v nekem prav takem kobacanju po bukovem listju, le da je bilo tisto decembrsko pomrzlo In natreseno po strminah Šmohorja nad Laškim. Takrat sem soio osvojila Malic namesto Šmohorja, v dolino pa me je -izgubljeno - pripeljala neka dobra duša, ki mi jo je ponoči na samotno cesto poslal sam angel varuh... Izučilo me pa tisto - kot je videti - ni posebno... No, kakorkoli, kljub čisto spodobni poti lahko takole po 345
PLANINSKI VESTNIK HMH^b^M^^^H^^^H
bližnjicah p rite !o vadiš do Marijine cerkve, potem ko si se spotoma za moč In zdravje napasel na obsežnih zaplatah prvih sočnih čemaževlh listov in se obdal z njegovim česnastim vonjem.
Zunanjost velike Marijine cerkve (iz 17. stol.?) v naročju Grmade - ne Polhograjske, prosim! - je pravkar obnovljena, lepo urejena pa je tudi okolica s kapelo in ni težko verjeti, da se okoličani ob praznikih radi zbirajo okoli nje. Tudi danes - na čudežno lepo nedeljsko popoldne - ti hribi ne samevajo, nikakor pa obiskovalcev ni toliko, da bi drug drugemu kalili mir in si bili v nadlego.
Izpred mogočnega zvonika s čudovito okroglo lino, zapolnjeno s kamnitimi sončnimi žarki in križem, je lep pogled na goli vrh na zahodu. Tokrat vabijo k sebi rumena travnata pobočja, posuta s prvimi pomladnimi rožami. Ko ležeš takole strumno navzgor, se lahko zgodi, da na desni v globeli spregledaš urejen pašnik s pravo pravcato lokvijo, ki vsej siini suši navkljub na tej višini še hrani nekaj škafov rumenkaste vode.
Z OGNJEM ZAZNAMOVANA POKRAJINA
V slabih dvajsetih minutah si na vrhu in že se lahko lenobno razgleduješ na vzhod in zahod, pa proti jugu tudi. Poleg Planine z Ravbarskim turnom in ostanki gradu Haasberg lahko vidiš tudi proti Uncu in Ivanjem selu, na Slivnico in v že več tednov žejno, suho in do dna požiralnikov razgaljeno Cerkniško jezero, pa na Javornike in noter na Postojnsko, proti Nanosu in naprej. Na gozdnatem hribu proti Uncu se beli velikanska udrtina skoraj pravilne okrogle oblike in brez zanesljive
pomoči zemljevida lahko le nemočno ugibaš, ali ne gre morda za Unško koliševko, enega od kraških pojavov, značilnih za ts kraje.
Če hočeš pokukati še na sever in severovzhod, je treba dol po poti mimo lovske koče in starega bunkerja ali pa kar počez preko usločenega gozdnatega grebena na Grmado. Tod je pred kratkim razsajal požar in med redkimi počrnelimi drevesi se pripehaš na kratko poseko, ki odpira osupljiv pogled na Planinsko polje. To se ti v trenutku, ko stopiš na vzhodni rob majhne jase, zariše s svojo zgodnjepomladno rumenino, šopi grmovja in neponovljivimi meandri Unioe dobesedno pod nogami. Strmina je na tej strani skoraj navpična in šele zdaj se razodene, kako varljiva je pohlevnost tega hriba, kot se kaže z avtoceste. Pogled za bogove, resnično, če le ne trpijo za vrtoglavico.
Zdaj se lahko podaš v dolino. Nekaj časa se pomikaš po označenem prepadnem robu proti cerkvi, nato pa po varni poti lepo navzdol, od koder si prišel. Za piko na i spodaj namesto v bližnjo gostilno lahko skočiš še do ruševin gradu Haasberg, Rdeče zahajajoče sonce morda omili pogled na nekdaj nedvomno sijajno, zdaj pa skoraj povsem uničeno arhitekturno in krajinsko lepotijo dvorca, ki sta ga na smrt prizadela ogenj in - kar je še ostalo za njim - čas... Šele doma ob urejanju vtisov opaziš, kako je to tvojo pot po svoje zaznamoval ogenj: požgana cerkev tik nad naseljem, požgan gozd na grebenu in požgan grad za konec. Kaj vse se je ob tem zgodilo in zakaj, je več, kot si ta hip pripravljen razmišljati, saj nočeš, da bi padla senca na vse lepe spomine, ki si jih iskal, ker jih potrebuješ in jih zdaj nosiš s sabo...
Še o gorniškem izrazju
Z zanimanjem sem prečita I prispevek dr. Vladlmirja Škerlaka, ki je v
aprilski številki PV odprl pogled na določeno obdobje terminološke dejavnosti slovenske gomiške organizacije.
Njegovi podatki o delu z gorniškimi izrazi so več kot dobrodošli, saj navaja precej imen in tudi tako pripomore, da se osveži spomin na napol pozabljeno delo. Nemalo nerodno mi je bilo ob podatku, da je dr. Škerlak o delu svoje skupine pred tremi desetletji pisal v PV in da sem na članek pozabil, čeprav sem ga takrat prav gotovo prečita I. Pri delu pač nisem bil osebno sodeloval. Če bi vzeli in prelistali samo dosedanje letnike PV, bi gotovo naleteli 346 na marsikak podatek in na mnoge
osebnosti, ki jih ni več med nami, a so v svojem času utirali pot tudi domači gornlškl besedi. Te nastajajo zlasti tedaj, ko se piše gorniško strokovno In leposlovno čtivo, saj bi avtorji sicer marsičesa sploh ne mogli začeti, niti dokončati.
Prav zato se danes spet oglašam. Rad bi ponovno opozoril na potrebo, da naj bo skrb za gorniško be-sedje stalna dejavnost PZS In da delaven terminološki odbor ni manj potreben kot katerakoli komisija.
Člani gorniške organizacije morajo vedeti, da se za ta vprašanja nekdo briga, vedeti morajo, kdo je to in kje ga lahko dobijo, mu zastavijo vprašanja ali odgovorijo na njegove poizvedbe.
Iz prispevka tovariša Škerlaka in mojega pisanja se vidi, da je res tako, saj omenjava precej takšnih akcij, ki so rodile sad. ustvarjalci pa drug za drugega nismo niti vedeli.
Kaže, da so se posamezni odborniki UO PZS od časa do časa In od akcije do akcije povezovali z ljudmi, ki so jih poznali in so jim zaupali, da bodo kos nalogi Slabo je bilo. daje dejavnost po zaključku del preminila, sodelavci pa so se razšli. Rad bi še drugače utemeljil potrebo po terminološkem odboru. V svetu In doma se vedno dogaja kaj novega, prihajajo nove besede, ki jim je treba najti slovenske us-treznike. Ukrepati je treba naglo, brž ko se beseda pojavi bodisi v pisnih virih, bodisi v govoru. Ljudje ne čakajo. Ko gre za pogosto rabljen izraz, mu - če ne gre drugače - sami dodajo slovensko končnico ali po domače izgovarjajo tujko; rodi se spaček, ki se ga potem ne znebimo več, četudi predlagamo boljšo In uporabno domačo besedo. Železo se kuje, dokler je vroče, rešitev pa se poišče, ko se pokaže potreba. Zvoniti po toči je prepozno!
Pavle Šeg u I a
PLANINSKI VESTNIK HMH^b^M^^^H^^^H
(ni se mu zdelo vredno to preklicati), se zdaj spušča na spolzka jezikoslovna tla (»Bc«, »Tmin«, str. 182; pri »Prisojniku« gre namreč za napačno etimologijo; po mnenju slavistov pri »Bovcu« in »Tolminu« ne gre za napačno etimologijo, tudi samozvani jezikoslovec zadevne etimologije v svojem spisu ni razložil ali zavrgel), in je zamešal kronologijo nastanka besed Prisank in Prisojnik - kot jezikoslovni nestrokovnjak se značilno sklicuje na jezikoslovne nestrokovnjake, vključno na sebe (str. 182), kar daje »dokazom« še poseben čar. Zdaj po ovinkih dopoveduje Kranjskogor-cem, da so »smešni« (str. 182), ko se jim skozi vse rodove izza sive pradavni ne ni posvetilo, daje njihova gora pravzaprav »Osojnik« (ista stran). Da bo »kal pognalo seme, ki ga seje« (po Prešernu), bo kazalo sklicati v Kranjski Gori p ros vet i-teljski zbor, iz biti iz trdih glav domačinov zadrto pomoto, vreči napis s hotela Prisank dol v blato, sestaviti protestno resolucijo proti univerzitetnim učenjakom InTNP in vladni komisiji in kartografom in sploh storiti vse, da se postrga z obličja zemlje ta »gnusoba pred Gospodom« (Mojzes). »Na delo tedaj, ker resnobni so dnovil« (Zapisano nedaleč od Mod reja.)
Stanko Klfnar
Preimenovanje koče na Blegošu_
Obnovimo Kocbekovo kočo!_
Oglašam se v zvezi z obnovo prvotne Kocbekove koče na Molički planini.
Septembra lani sem se vračala z Ojstrice po Kocbekovi poti po razglednem jugovzhodnem grebenu čez Malo Ojstrico na Moličko peč in prek Praga ter planine Ravne v Luče. Pogled nazaj na Moličko planino je bil veličasten in obenem porazen: mogočno ostenje Ojstrice, na Molički peči spet pozidana kapelica sv. Cirila in Metoda, pod njo pa Kocbekova koči ca že skoraj v razvalinah. Že nekaj let gledam propadanje te koče, za katero so ob posvetitvi kapelice obljubljali, da jo bodo obnovili (dr. Matjaž Kmecl je takrat v svojem nagovoru omenil te obete).
Gre za kočo, ki so jo odprli 16. 8. 1894: bila je prva slovenska koča v Savinjskih Alpah in druga slovenska koča sploh. Na predlog Antona Aškerca so jo imenovali po Francu Kocbeku, prvem predsedniku Savinjske podružnice Slovenskega planinskega društva, publicistu, velikem planincu, ki je bil ob Johan-nesu Frischaufg najbolj zaslužen za slovensko planinstvo v Savinjskih Alpah. V tistem času je bilo treba obraniti slovenstvo v naših gorah. Ker je bila takratna koča na Korošici v nemških rokah, smo morali Slovenci na tem območju postaviti svojo postojanko. Koča je delo domačih ljudi, zidavo je vodil Fran Kocbek. Tako so v tem času postavljali slovenske koče tudi v Julijcih: leta 1896 Aljaževo Triglavsko kočo na Kredarici, leta 1895 Vodnikovo kočo na Velem polju... Koča na Molički planini je tudi pomembna planinska postojanka. K njej se stekajo poti s severnega dela Savinjsko-Kamniških Alp od Ojstrice do grebena Velikega vrha, Poljskih devic in Križevnika, od Robanovega kota do Luč ter severnega dela Veže z Dleskovcem in Planico. Kocbekov dom na Korošici združuje poti z južne strani Kam-niško-Savinjskih Alp od Podvolov-Ijeka do Kamniške Bistrice, od Kamniškega sedla in Planjave do
Ojstrice, pa tudi iz Logarske doline čez Škarje.
Obe koči se torej dopolnjujeta. Kocbekova koča pod Moličko pečjo je dosti manjša od Kocbekovega doma na Korošici. Bilo bi prav. da bi kot spomenik slovenskega planinstva taka tudi ostala. Sicer pokriva tudi manjše območje v primeri s Korošico. Pritegnila pa bo gornike na doslej malo obiskan, izredno lep visokogorski kras Dleskovške planote. Tako bo večjega obiska deležna tudi Korošica: planinec bo lahko nadaljeval ture na Korošico po običajni poti ali pa se bo povzpel z Moličke peči po ■■slovenski« Kocbekovi poti na Ojstrico, z Ojstrice pa se spustil na Korošico. Kočica na Molički peči je torej slovenski kulturnozgodovinski spomenik, skupaj s kapelico, ki je bila sezidana po zgledu kapelice na Kredarici, je krajinski spomenik. To planinsko zavetišče pa potrebujemo tudi planinci. Obnovimo jo torej!
AEenka Lavrač, Ljubljana
Pogovor gluhih_
»Nihče ni tako gluh kot tisti, ki noče slišati, in nihče tako slep kot tisti, ki noče videti.« (Star pregovor.) Kar so napisali ugledni univerzitetni jezikoslovni strokovnjaki (dr. Alenka Šlvlc Dular, dr. Dušan Čop), za kar sta se zavzela vodstvo Triglavskega narodnega parka In pristojna vladna komisija, in za kar se ogrevajo na kartografskih ustanovah (glej zemljevid Kranjska Gora, turistična karta občine, 1:30,000), je za našega primorskega rojaka »zelnik« (PV 1998/4, str. 188), njegova razprava Dolinske planine nad Trento je »zanesljiv vir« {namreč jezikovni, str. 183). Naš primorski rojak ni kar tako, je član uredniškega odbora PV in zagotovo ve vsaj za tisto, kar je bilo tam z razlago ln dokazili obelodanjeno (tri kapljice za osvežitev spomina: PV 1995/10 in 11, PV 1996/5). Žal pa seveda »nihče ni tako gluh...« - itd. Naš primorski domoljub, ki je svoj čas videl Goetheja spanci rati po Dolini soški in ji prepevati hvalnice
Že vrsto let vodim na spominski pohod v počastitev dneva zmage na BlegoS Žal so vrli planinci PD Škof-ja Loka spremenili pohod v počastitev dneva zmage v pohod na Bte-goš. Ne vem, zakaj se sramujejo dneva zmage, saj je bil 9. maj dejansko dan zmage nad fašizmom.
Še bolj pa me moti, da so planinci PD Škofja Loka preimenovali Kočo Škofjeloškega odreda v Kočo na Blegošu. Na moj članek v Pismih bralcev v Delu mi je odgovoril predsednik Območne organizacije Zveze borcev Škofja Loka. Obrazložil mi je celoten problem preimenovanja koče na Blegošu. Sam je bil borec tega odreda. Planinsko druš- 347
PLANINSKI V E S T N I K
tvo je preimenovalo kočo brez vednosti borcev Škofjeloškega odreda. Za tako odločitev Planinskega društva so izvedeli isti dan, ko je Planinsko društvo irneio svojo redno skupščino in se je odločila za tako spremembo Naslednji dan so poklicali predsednika PD Škofja Loka. Odgovoril jim je, da so dobili navodilo Planinske zveze Slovenije. Poslati so tudi protest, vendar nanj niso dobiti pisnega ustreznega odgovora. Čudi me, da se je s preimenovanjem strinjal tudi podpredsednik PO, ki je bil borec v Škofjeloškem odredu. Zanima me, kakšno usmeritev ima Planinska zveza Slovenije glede preimenovanja koč. Ne bi bilo slabo, če bi v Planinskem vestniku objavila, koliko koč je bilo že preimenovanih. Ali se Planinska zveza ne zaveda, da so bili med borci tudi planinci? Predlagam Planinski zvezi Slovenije, da bi povedala svoje mnenje tudi v zvezi s spominskimi pohodi na Stol, Porezen, Snežnik, za Pohorskim bataljonom in še drugimi. Pred leti so na teh pohodih pripraviti učenci osnovnih šol kratek program s partizansko vsebino. Morda bo Planinska zveza Slovenije pričela podpirati pohode po poteh domobrancev, saj so biti med njimi tudi planinci, Menim, da je še nekaj planincev, ki se zavzemamo za to, da se koče ne bi preimenovale in bi na pohodih še vedno obujali tradicije NOB
Milan Gombač Nušičeva 2b. Celje
Opravičilo
V poročilu z letošnje skupščine Planinske zveze Slovenije se je v 5., majski številki Planinskega vestni-ka na strani 193 prikradla napaka, ko je tiskarski škrat delegata PD Velenje Jožeta Me lanska preimenoval v Jožeta Malenška, dve strani dalje pa ga je pustil z njegovim pravim priimkom. Planinskemu prijatelju Melanšku iz Velenja se za napako opravičujemo.
348	Uredništvo
M piaoDitefe
Budovo oko Dušana Jelinčiča_
Pri Založbi Lipa iz Kopra je izšla nova knjiga Dušana Jelinčiča Budovo oko, ki je svojevrstna novost na našem tržišču. Lična na pogled, s sprejemljivo ceno, (pravi) žepni roman torej, in to s temo. ki je aktualna: pol na vzhod, na kateri ljudje iščejo modrost in preobrazbo, vsebina pa je gorniska. Ob realističnem fabullranju in zanimivem zapletanju dogajanja se soočata dva svetova: vzhodnjaški, ki se, zazrt v duhovnost, manj zanima za zunanje dogajanje, in zahodnjaški, ki ob zaupanju v tehni-cistično popolnost in moč razuma hlepi po bleščečih dosežkih in materialni ravni življenja, tudi v alpinizmu.
Z željo, da bi razjasnili skrivnostno smrt dveh alpinistov (v ozadju pa sta pravzaprav Mallory In Irvin ter njuna tragedija iz leta 1924), ki sta izginila, potem ko sta že osvojila najvišji vrh sveta, organizirajo odpravo. Udeleženci, zahodnjaki, žele predvsem osvojiti najvišji vrb sveta, vzhodnjaki, šerpe, menihi, torej domačini, pa gledajo na to goro s pobožnim notranjim spoštovanjem, kot na svetišče. So mirni, spoštljivi do narave in se v svoji duhovni uravnoteženosti čudijo površnosti Zahoda. Zahodnjaki ne upoštevajo njih slutenj in svaril, pač pa hlastajo za uspehom. Nazadnje ostane gora močnejša od njih in ohrani svojo skrivnost. Jelinčič je eden od zanimivejših avtorjev sodobne slovenske literature. Po rodu je Tržačan, sedaj je časnikar za slovenska radijska in TV po-
Zahvala
V imenu članov Planinskega društva Bovec se zahvaljujem Planinskemu društvu Metlika za denarno pomoč, ki smo jo prejeli ob hudi naravni nesreči v Posočju.
Miran Ktaves, predsednik P D Bovec
ročila pri RAI. Je iz znane slovenske planinske družine, tudi sam je aktiven gornik, udeleženec dveh alpinističnih odprav v Himalajo in prvi iz dežele Furlanije-Julljske krajine, ki je bil na osemtisočaku (Broad Peak, 1986),
Izdali so mu že dva alpinistična romana, Zvezdnate noči (1990) in Biseri pod snegom (1992). Oba sta že prevedena v italijanski jezik in zadnji je bil v Italiji prava uspešnica s tremi ponatisi in štirimi prestižnimi nagradami.
Franci Savenc
Žužkovih Sto slapov
Janko Merše, Metod Perme, Miha Žužek (urednik): Sto slapov v dolini Loške Koritnice, izdal in založi! Župnijski urad Dravlje, Ljubljana, v sozaložništvu z Občino Bovec in Triglavskim narodnim parkom, Ljubljana 1998, 64 strani, vmes 61 fotografij (in po ena na vsaki platnici) in zemljevid področja Za tujce je na zadnji strani navržek v italijanščini, angleščini in nemščini.
»Sto slapov v dolini Loške Koritnice« - to je vse, kar preberemo na naslovni platnici, ki si tako besedno skromna očitno želi, da bi »prebrali« tudi, ali predvsem, tančico padajoče lesketave vode, v kateri se koptjeta obe platnici. Vendar ni nobena skrivnost, da je duša in pravi avtor žepne brošure Miha Žužek. Pod njegovim imenom je vpisana v katalog, vloga obeh soavtorjev Janka Meršeta in Metoda Permets pa je verjetno omejena na prispevek večine fotografij (devet jih je vseeno Žužkovih) in fizičnih podatkov.
Miha Žužek je leto za letom »zapeljeval« mladino na aktivne počitnice v Log pod Mangartom, kjer so po-dolgem in počez prelezll vse bregove in grape in izsledili lepote, o katerih se celo poklicnim zaljubljencem v Slovenijo niti ne sanja. O teh lepotah zdaj pričajo čudovite slike - takoj mi je žal, da ima brošurica žepni format namesto slavnostne trde vezave 24 x 18 ali kaj takega. Kako bi na velikih slikah žarela poveličana vzvišenost Jalovca in Mangarta, kako bi se nasmi-
PLANINSKI V E S T NI K
hali in vabili k pokušini prozorni zeleni tolmuni, kako bi nas opajalo bučeče padanje težkih vodnih curkov in šumljanje koprenastlh vodnih zaves! Miniaturka pa daje to pač v miniaturi. (Skromnost in varčnost nista zmeraj pohvalni lastnosti.) Knjižica je sad mladostne ljubiteljske zagnanosti. (Žužek sam je 75-letni mladenič - honi soit qui ma! y pense!) Ko je mladostna vročica oblazila težko prehodni svet domala deviške Koritnice in odkrila nešteto stvari, docela neznanih celo domačinom, in si dala od strokovnjakov marsikaj dopovedati (recimo od Antona Ramovša, ki je leta 1983 izdal svojo knjigo Slapovi v Sloveniji), je skušala prešteti slapove, ki jih je našla krog in krog doline, zmerila je njihovo višino, jih fotografirala in se za nagrado načo-fotala v prelestni bistri vodi. (Na drugačen honorar menda niti niso računali.) Spomine in slike je bilo treba le še urediti in napraviti »bojni načrt« - in zdaj je tu čisto prava knjiga, Žužkova, četudi se avtor brez potrebe skromno skriva za soavtorjema In mravljiščem sodelavcev.
Pod notranjim naslovom preberemo, da je knjižica »monografija in vodnik« Torej vodnik po koritniških slapovih in - da pustimo besedo mladini - monografija »o resnični pravljici in pravljični resničnosti« (str. 3). Je knjiga veselja, čistega kot voda, ki se pretaka po tej deviški pokrajini, polna duha, iskrivega kot kapljice v slapu. Je prava visoka pesem naravi, četudi je namerno pesniška samo uvodna stran. Toda tej izzivalno sledi »znanstvena« poezija: ali vemo, kaj je slap, kaj je stopničasti slap in kaj sta dva zaporedna slapova, kaj je slapišče in kaj je skok, kaj so brzice? Načelno da, toda za določitev konkretnega pojava nazadnje prevlada vtisi (O, znanost, zatisni si oči, kako si nebogljena v svojem lovu za objektivnostjo!) Zdaj je jasno, zakaj ima knjižica naslov Sto slapov. Saj jih ni mogoče pošteti. Vtisi so tako različni, »Jih je res sto?« se vprašuje avtor. »Sto je kajpak simbolično število. Pomeni veliko, komaj pregledno množino. V
Loški Korltnici jih je res nepregledno mnogo. Če vprašate po natančnem številu, ga nihče ne bo znal povedati. Odgovor je odvisen od meril, ki si jih postavimo, da lahko rečemo: to je slap, to pa še nI.« (str. 5) V imeniku na zadnji strani je navedenih 116 imen. Na zemljevidu najdemo število 120. Knjižica ima petnajst poglavij, naslovljenih z Imeni slapov, ki so jim poglavja posvečena. (Seveda pa jih v enem poglavju opiše običajno več kot enega, vso bližnjo okolico.) Kaj je nazadnje res?
To me spominja na noro vprašanje, ki me včasih obletava, ko lazim po skalovju, bi kdo znal prešteti naravna okna? Bolje, da sploh ne začnemo! Podobno težavno je vprašanje, kaj je gorski vrh. Smo že našteli vse slovenske dvatisočake? Taka in podobna vrtanja nas nazadnje vržejo v sredo temeljnega modro-slovnega problema (današnje) znanosti, nedoločljivosti stvari in pojmov. V naši domišljavi atomski dobi, ko se vse človeštvo trese pred atomsko bombo, kulminira ta nedo-ločljivost v ironičnem dejstvu, da ne vemo, kaj je atom. Čudovito! Tako tudi naša knjižica pogumno - in upravičeno - spregovori o stotniji slapov, ne da bi zagotovo vedela, kaj je slap in koliko jih ima na svojem terenu v resnici. Očarljiva »stvarna« poezija! Nadaljuje se pri imenih. Ker domačini za večino svojih slapov sploh ne vedo, jih seveda tudi niso poimenovali, in tu je izziv za adamovski talent Žužka & Co. Spominjam se, da je pred leti Žužek v Delu objavil odkritje več kot stometrskega slapu v Loški steni, ki pa večinoma ne pada prosto, marveč se driča po strmem žlebu in šele na koncu skoči čez previs v svoj zeleni tolmun. Slap je odkrite-Ijem takoj položi! na jezik ■■Tobogan«, A Žužku ni šel v račun. »Ne, ne,« je rekel, »da bi tako čudovito domačo lepoto imenovali s tujim imenom, to pa ne!« In rodil se je Drsnik, v resnici celo dva, Veliki in Mali. (Veliki je v naši knjižici najvišji, 112 m, žal pa v knjižici manjka preglednica slapov po višini.) Ko zdaj po listam o po vodniku, najdemo poleg domačega Kaludra, Grjude,
llovca, Nemčije nova žužkovska Imena Kralj Matjaž, Zaročenca, Zavaljenec, Sanja, Črna kača, Zelena kača, Kitke, a tudi (saj konec koncev nI greh, če so malo od-škrtnili vrata tudi za udomačene tujke) Katedralo, Rusalkin slap, Parabolo. Kar lep delež pa še čaka na krst.
Vodnik - lahko ga ocenimo kot dodatek Ramovševi knjigi, zakaj tam ni niti enega koritniškega slapu {od tukajšnjih stotih) - podpira zemljevid z vrisano natančno lokacijo slapov. To je vodniško zelo pomembno. A spet tudi pesniško. Celotni zaokroženi vodnik bo namreč izzival goreče duše, da si v tej okrutno veličastni dolini ožarijo svoje aktivne počitnice z enako podjetnostjo, kakršna je odlikovala Žužkovo pionirsko ekipo. Brez dvoma se jim bo vrednost knjige šele tedaj razkrila do dna.
Slanko KI in ar
Poti skozi lepote
Tak je naslov zdaj že kar znane in lepo opremljene knjige (dr. Tone Strojin, založba Družina, 1998, str. 232, 24 barvlh posnetkov). Knjiga naravno zbuja različne občutke in iz njih izvirajoče odmeve. Naj še sam dodam en vidik, seveda izrazito oseben.
Vse življenje s posebnim zanimanjem spremljam gorniško literaturo. Počasi se je v meni oblikoval nekak »kriterij«, po katerem delim planinske spise v dve skupini. Prvi skupni Imenovalec bi lahko nosil ime, kot je recimo Julius Kugy ali France Avčln, Ne je Zaplotnik ali Matjaž Kmecl, Reinhold Stecher ali - zakaj ne - Tone Strojin. In še mnogo, mnogo imen bi se mu podalo. Katera je skupna značilnost, kvaliteta te smeri? Desetletja sem potreboval, da seje v meni oblikovalo jasno spoznanje: ti ljudje vedo, po kaj hodijo v hribe: tam čutijo, da hodijo - po robu. Nad prepadi. Na meji obstoječega. Naj se otepajo bele smrti na debelo oblazinjenih robovih Himalaje ali na absolutno osamljenih jasnlnah Antarktike, na Fitz Royu ali na »zložnem robu obstoječega« od Črne prsti do Rodice in Vogla. Ali 349
PLANINSKI VESTNIK HMH^b^M^^^H^^^H
»samo«- na Pohorju, Krimu in Snežniku, Naj iščejo prehode med smrtonosnimi seraki ali po mehkem vresju ali živopisnih tratah Sedmerih jezer.
To so ljudje, ki vdihavajo - In nato izdiha vaj o - skrivnost. Ko jih prebiram, me takoj zagrabi neka posebna prevzetost, tisto »nekaj več«, kar me dviga iz sive povprečnosti.
Skrivnost obstoja. Skrivnost življenja in smrti. Skrivnost skalnega roglja, ki mu zaupam svoje življenje, da ne zdrsnem v nič. Korak se mi ugreza, pogled trepeta, srce drhti - v neizrekljivem strmenju, s katerim dojemam skrivnost sebe, sočloveka, so-bitja, naj bo skala ali mah ali cvet, sončni žarek ali megleni omot, z življenjem zdi-namiziranl slap ali navidez mrtvi grušč.
A druga zvrst gorniške literature? To je tista, ki ji nič ne manjka, ki je popolna, vendar le »v svojem redu«. Tehnično dovršena, potopisno natančna, vodniško vzorna, vsem nam neogibno potrebna. Rad jo jemljem v roke, sploh ne morem shajati brez nje Hvaležen sem vsem, ki mi jo pripravljajo. Vendar -v meni ne požene globljih korenin. Uporabim jo, nato - se je več ne spomnim.
Tone Strojin se namenoma odloča za prvo smer. To pove že naslov njegove knjige: Poti skozi lepote. Ne le ena pot, mnogo jih je. Ne le gore, tudi svetloba mladih let. Majhni griči - mostovi k velikim lepotam. Mehika in Kanarsko otočje. Islandija In Patagonija, Dalmatinski otoki In švicarski velikani. Pogovori s skalami in morjem, svetloba nad zalivi in še in še.
Že naslovna slika nas ubira v to smer: vijoličast gorski obris na oranžnem ozadju. Skrivnost - na skrivnosti. »Na vseh potovanjih sem iskal lepote, tišine in samote. Nikoli nisem bil razočaran... Hlepel sem po lepoti, to pa pomeni svetlobo v oblikah, pojavih in življenju. . Nikoli nisem splezal kakšne prvenstvene smeri, nikoli stal kot prvi na kaki gori... Kaj sem potem sploh bil? Užitek je reči, bil sem samo eden od občudovalcev narave« 350 (stran 15 In si.).
In tako - do konca. Do pesmi zvonov s Kredarice, »In kadar poslednja ura bila mi bo, naj se oglasi kateri od triglavskih zvonov, ali vsi trije... Nobene besede si ne želim kot zadnji glas, samo triglavski zvon, pa ničesar več.« Naše življenje je kot en sam orjaški vzpon - skozi lepote. Hoja po robovih, bolje rečeno: po enem samem robu. Tistem, ki ločuje bivanje od nebivanja. Vsem nam je usojeno, da enkrat - samo enkrat - zdrsnemo čezenj.
Bomo na drugi strani našli lepote -ali pa...?
Hvaležen sem ljudem, ki mi pomagajo živeti v tragični lepoti te grozljive resnice. Tudi če je njihovo pisanje tu in tam malo razvlečeno. Tudi če je lektorska služba kdaj pa kdaj za hip zadremala. Pomembno je le, da se mi skozi vidne lepote razodevajo tiste, ki jih samo slutim.
Miha Žužek
Karavanke iz celovške perspektive_
V roke mi je prišel vodnik Zauberreich Karawanken, Die schönsten Touren (avtor Manfred Posch, izšlo pri Kärntner Druck- und Verlagsgesellschaft, Klagenfurt, 1997, 160 Strani, 70 izletov) Že bežno pre Ii stanje razodene, da gre za razumniško zrelo delo, vseh 70 predlogov za ture je izdelanih po doslednem vzorcu: Splošni uvod (»Allgemeines«), Dostop do izhodišča (»Anfahrt/ Ausgangspunkt«), Opis vzpona (»Tour«), Ocena, težavnost (»Charakter der Tour-), Časovna shema (»Zeiten«) in nobenega drugega balasta, niti navedbe zemljevidov: očitno so samoumevni.
Vodnik je izbirni, zadovolji se z omenjenimi sedemdesetimi izbranimi citji - v nasprotju z univerzalnim Tuscharjevim (Hans M. Tuschar, Karawanken, Bergverlag Rudolf Rother, München, 1990, predstavljen v PV 1991/5). Težišče Poschevega vodnika je v umetniškem, sociološkem, političnem. zgodovinskem, družbeno-kri-tičnem uvodu v vsako posamezno goro, kamor usmerja planinca. Vodilo bi mu lahko bil moto »gora in
človek«, še bolje obrnjeno, »človek in gora«. Razumljivo, da potem ne sega po težkih urah, raje z visoko izpiljeno slogovno rutino sega v človeško pojavnost. Z esejistično iskrivostjo razgrinja znano dejstvo, kako močno so posebej v Karavankah gore povezane z usodami ljudi. Včasih v novinarsko odkritem, včasih v pesniško nabritem slogu razodeva stvari, ki dajejo posamezni gori izviren pečat in pritegnejo bralca, še preden si oprta nahrbtnik. Kaj ve povedati, recimo »pred« Užnikom: »V eni od severnih grap se je pred leti odigrala ena najstrašnejših gorniških tragedij. Zakonca, dobro opremljena, sta na sestopu zgrešila pravo grapo in zašla v nepregleden svet. Namesto da bi se obrnila in poiskala markacijo, ali da bi si - šlo je na večer - uredila bivak, sta se odločila za spuščanje po vrvi. Iz nahrbtnika je priromala pomožna vrv, bila sta tik nad skokom, bližnja veja rušja se je ponujala za sidro. Ko je gospa ob-težila vrv, se je ruš izpulil iz melišča, sledil je strahoten padec in smrt na dnu stene. Obupani mož je napel vse sile in prosto sestopil čez steno. Ko je zagledal razbito truplo svoje žene, pa so mu živci popustili. Iz žepa je potegnil nožiček in se zraven svoje ljube zabodel do smrti,« (Str 104.)
Stvarno kazalo navaja tudi dvakratno omembo imena Adolf Hitler -nenavadno, saj je znano, da ni imel najmanjšega smisla za hribe. Obakrat je ocenjen kritično odklonilno, enkrat v zvezi z razpustom levo usmerjene organizacije Naturfreunde (str. 107), drugič v zvezi z Eduar-dom Pichlom, izjemno sposobnim alpinistom, ki se je lahko pohvalil s 50 prvenstvenimi smermi In po sebi imenovano kočo ob Wolayskem jezeru v Karnsklh Alpah, a fanatičnim nacistom, ki je »že v dvajsetih letih vsilil arijski paragraf v statut alpenferajnovske sekcije Austria, zaradi česar so člani množično izstopali, med njimi Eugen Guido Lammer«. Pichl je »ustanovil tudi brambovskl organizaciji Edel weiss in Deutsche Wehr, ki sta zagrešili celo vrsto naci on al socialističnih kr-volitij«. (Str. 73) (Opomba S. K,: To je isti Eduard Pichl, ki je v Našem
PLANINSKI VESTNIK HMH^b^M^^^H^^^H
jak, in nemška Selenitza, ki je naš Palec. Toda naš Palec je brez dvoma pravilno poimenovan, tako mu pravijo Slovenci v Podnu (npr. na domačiji Podnar/Bodenbauer, ki ga naš vodnik žal ne omenja). Nemški plezalci so po vsej verjetnosti domačine nekoč narobe razumeli, predvsem pa niso razumeli pomena besede »palec«/»pauc« (nemško Daumen) Meni je stari Podnar, zdaj že pokojni, pokazal goro in rekel: »Vidiš, takole je, kakor da bi stisnil pest, palec pa gor pomolil.« Tako podobo ima ta gora od severa. Če se bodo dali Nemci v to prepričati, bodo imeli seveda težke perturbacije, ko bodo metali »Pautz« in »Selenitzo« z zemljevidov in iz literature. Zato raje vso zadevo kar puščajo na miru in razkorak med slovenščino in nemščino ostaja.
Po svoji esejistični naravnanosti predstavlja Poscheva knjiga skorajda nov tip vodnika. Takega, ki se Karavankam idealno prilega. Po osnovni vsebini ostaja planinsko-pohodniški (ni alpinistični), kot tak priročen navdihovalec nedeljskih izletov. Zaradi množice izredno zanimivih podatkov, ki so v Sloveniji le malo znani, pa bo vsakomur, ki je vešč nemščine, zelo ljub sopotnik. Je vodnik z dušo.
Stanka Kllnar
PD Podríanos - 15 let, jubilejna publikacija
alpinizmu na straneh 163 in 180 naveden kot prvi plezalec severnega grebena Triglava iz leta 1902, to je grebena, ki veže Kugyjevo potico z vrhom Triglava. Naveden je seveda še marsikje drugje. A za nas je v tej zvezi pomembno predvsem spoznanje, da si v gorah ne delajo imena le moralno neoporečni ljudje.) Vrh Begunjščice je prizanesljivo in šaljivo zavit v celofan: »Ob lepih dnevih na vrhu ne bomo sami. V zraku brni nemško in slovensko planinsko žlobudranje, najvišjo točko pa bodo po umiku dvonožcev nedvomno zasedle trume štiri nož-cev. Do tega zaključka je prav lahko priti po debelo nastlanih »talnih markacijah«, ki pričajo, da ovce niti malo ne trpijo za zaprtjem. Planinca plemenitih in visokih nazorov taki naravni proizvodi gorske narave seveda ne motijo. Truden kot je, se vsede, kjerjš, in je.« (Str. 85) Med mnogimi podrobnostmi, ki pa jim je tukaj nemogoče odmeriti prostor, ošvrkne avtor mimogrede tudi Jörga Haiderja, ki je v Medjem dolu (še nedavno bi rekli »sredi slovenskega sveta«) dobit v dar 200 milijonov šilingov vredno posest, (Od kod Nemcem moč in prezir do Slovencev?) Tako je mogoče vodniku delno oprostiti striktno indiferentno nemško stališče, ki je do Slovencev vedno nekoliko boleče. Kot da se med obema narodnostima dviga neviden, domala neprodiren zid. Seveda so imena južno od državne meje korektno navedena (razen, recimo, »Begunschitza« - nemško podomačena? - vendar korektno »Storžič«; pri imenih gora na meji je pač treba pustiti več tolerance, zato »Koschuta«, »Selenitza«, »Verta-tscha«, »Kärntner Storschitz«), toda slovenska so tudi severno od državne meje, kjer pa v vodnikovem besedilu le izjemoma najdemo v oklepaju tudi kak slovenski pripis. Med Slovenci, ki so izvirni prebivalci Karavank na obeh straneh, kot da ni vrednih in zaslužnih imen, četudi so sicer za prekipevajočo človeško ustvarjalnost Karavanke izjemno rodovitne Ko naš vodnik priča o tej ustvarjalnosti, priča (na severni strani) le o nemški. Prijazen odstavek (za južno stran) pa najdemo na str. 154: »V Tržiču je doma
najuspešnejši slovenski smučar Bojan Križaj. V sezoni 1986/87 je osvojil svetovni pokal v slalomu. V gorah okrog Tržiča, torej seveda tudi na Storžiču, je plezal eden največjih modernega alpinizma, Tomo Česen, Po vsem svetu je šel glas, ko je ta Slovenec leta 1086 kot prvi človek v eni zimski sezoni preplezal tri najbolj razvpite alpske stene: Eigerjevo severno, Walkerjev steber in Matterhornovo severno « (Opomba S. K.: Tomo Česen tedaj ni preplezal VValkerjevega stebra, temveč Mrtvaški prt/ Linceul.) Mimo tega so seveda tu nadnacio-nalna imena Kugy, Hacquet, Valvasor, ki pa gredo, ker so pač pisati v nemščini, Nemcem bolj na roko. A da ne bo pomote: če se Slovenci ne bi čutili ogrožene, bi knjigi priznali visoko stopnjo publicistične nevtralnosti in politične demokratičnosti. Ljubše bi nam seveda bilo, če bi Slovencem in slovenščini naklonil avtor malo več veljave, kar naj bi se videlo tudi na malo boljšem obvladanju slovenskega jezika (Mala Kepa namesto Mela Kepa, Žleb namesto Zleb in sploh malo manj nevešče ravnanje s strešicami, tudi Tomo je pri vsej hvali ostal »Česen«; prileglo bi se tudi priznanje, da je nekaj podatkov vendarle črpal tudi iz slovenskih virov).
Enako kot Tuscharjev vodnik tudi ta prisoja Storžič Karavankam, četudi za hip omahuje, ker se avtorju zdi, da geologi in geografi, nemški in slovenski, še niso rekli zadnje besede. (Tu se je prikradla ena od redkih napak v knjigi; Storžič naj bi stal vzhodno od Kranja, str, 152.) V Sloveniji sodimo, da spada Storžič h Kamniškim Alpam, kamor čisto nedvomno, tudi s koroškega stališča, spada »Vellacher Turm« (str, 146; glej tudi PV 1994/12, kjer sem za ta od Slovencev neimenovani vršiček predlagal ime Storžek), ki se je očitno po pomoti znašel med platnicami z naslovom Karawanken.
Tisti prej omenjeni zid nam brani tudi, da bi uskladili nekatera poimenovanja. Najbolj vpijoč primer je nemški Pautz (iz slovenske besede »palec», v domači izgovorjavi »pauc«), ki je za Slovence Zelen-
Člani PD Podnanos so izbrali za svoj slavnostni občni zbor ob 15-letnici delovanja prav večer pred slovenskim kulturnim praznikom, 7. februarja 1998, in na njem predstavili tudi svojo prvo jubilejno publikacijo.
Planinsko društvo Podnanos je vseh 15 let delovanja imelo skupine izjemno delavoljnih članov, ki so z veseljem delali za dobrobit društva in njegovega razvoja in se ob tem niso ustrašili naporov in žrtev. To so pokazali tudi pri odločitvi, da se podajo na strmo pot trajne obeleži t ve petnajstletnega delovanja društva z izdajo tiskane brošure. Prav gotovo so se zavedali, da je uresničitev take pobude velikega 351
PLANINSKI VESTNIK HMH^b^M^^^H^^^H
pomena za promocijo lastnega društva in nadvse pomemben prispevek za identiteto krajev, od koder prihajajo »glava in udje« te gor-niške družbe, to pa so v glavnem vasi skrajnega konca zgornje Vipavske doline, zlasti Lozice in Pod nanos.
Jubilejni publikaciji se pozna, da so jo sestavljale in urejale roke in glave ustvarjalnih ljudi, ki imajo veliko ljubezen do gorništva in ki so vešči pisanja. Dobili smo »izdelek«, ki je trajnega pomena, ker je del mozaika krajevne preteklosti in še več, slovenske gorniške zgodovine. Prav je, da naštejemo tiste, ki so nosili »težo dneva« pri pripravi publikacije. Danijela Fabčič, Kristina Jelerčič, Elena Kodre, Boštjan Nabergoj in Matjaž Trošt so jo gotovo nosili v največji meri - v njihovih rokah je bilo nelahko delo urednikovanja brošure in vseh mnogih del, ki so potrebna od zamisli do izida. Lepo število članov društva je dalo na razpolago fotografsko gradivo, besedila je lektorirala Bojana Pižent-Kompara, grafično oblikovanje je delo Uroša Ergaverja, tisk je oskrbela tiskarna V&H iz Ajdovščine. Publikacija je kar obsežna, saj ponuja 60 strani branja,
Vsi pisci zaslužijo pohvalno oceno.
Mladi zgodovinarki Eleni Kodre je ob pomanjkanju virov uspelo napisati zgledno poljudno predstavitev okvirne zgodovine društva z naslovom Naših petnajst let. Posamezne izpostavljene društvene dejavnosti so obravnavane v posebnih prispevkih. Kristina Jelerčič je v prispevku Šotor - naš drugi dom zgoščeno opisala lepo število društvenih taborjenj. Aleš Bratož je s sočno besedo predstavil organizacijo vsakoletnih zimskih pohodov na Nanos. V ta vsebinski sklop sodi tudi pregleden prispevek, ki podrobneje predstavlja delovanje mladinskega odseka in ga je napisala Danijela Fabčič.
Več strani je posvečenih pogovorom s funkcionarji in zaslužnimi člani društva, ki sta jih pripravila Boštjan Nabergoj in Matjaž Trošt. Veliko zanimivega in pomembnega 352 za razumevanje društvene pretek-
losti in sedanjosti so povedati Ivan Bratož, Pavel Lavrenčič, Jože Kodre, Stojan Vltežnik, Ivan Kodre, Boštjan Nabergoj, Jožica Mozetič, Bernard Vovk in Rina Bratož.
Veliko prostora so uredniki namenili sestavkom, ki so napisani pod skupnim naslovom Izpod peresa. V njih so svoja gorniška čustva izpovedali Andreja P i že nt, Andreja Semenič Danijela Fabčič, Erna Žgur, Janko Božič, Ivana Bratož, Ljubo Meden, Marko Nabergoj, Natalija Fabčič, Ožbej Marc in v verzih Polona Prosen. Kar lepa bera napisanih zgodb, ki so jih planinci doživljal pri organizacijskem delu, na pohodih, vzponih in ob drugih druženjih. Popeljejo nas v čudovita in nenavadna doživetja, ki jih moreta izkusiti gorniška duša in srce. Mnogo občutenih in deloma tudi duhovitih misli je bilo izrečenih in napisanih, kar spričuje, da ima društvo lepo skupino pišočih ljudi.
Uredniški odbor in zlasti pisci sestavkov z zgodovinopisno tematiko so se spopadali s problemom, ki pri mnogih društvih najbolj »udari na piano« prav ob jubilejih -pomanjkanjem arhivskega gradiva. Pisane, slikovne, filmske in zvočne sledi osnovnega poslovanja in vseh mnogoterih dejavnosti društva so pač tiste dokumentarne priče, ki ob pravilni skrbi zanje trajno dokazujejo obstoj društva in so nepogrešljiv zgodovinski vir za vse prihodnje rodove, Če bi sestavljata brošure imeli na razpolago več arhivskega gradiva, bi se morebiti lahko odločili še za objavo nekaterih vsebin (npr. pregleden seznam vseh pohodov, ki jih je društvo organiziralo, ali pa popoln seznam vseh članov upravnega odbora in drugih organov društva). Upati je, da bo skrb za dobro pisarniško poslovanje in dokumentarno gradivo dobilo pri vodstvu društva večjo težo. Ko bo društvo dočakalo naslednji jubilej in bo priložnost za objavo nove brošure, ne bo več težav, ki nastajajo zaradi pomanjkanja arhivskih virov.
Publikacija ima lepo število objavljenih fotografij, uspelo oblikovane
platnice In je nasploh grafično dobro oblikovana. Očitati ji je mogoče le malo pomanjkljivosti (med njimi mogoče to, da bi bilo koristno vse objavljene fotografije opisno dokumentirati).
Jubilejni publikaciji PD Podnanosje mogoče med vsemi društvenimi publikacijami, ki so doslej izšle v tem kraju, pa tudi med mnogimi tovrstnimi, ki so izšle drugod, pripisati visoko oceno; v širšem smislu je izid brošure pomembno dejanje, v ožjem krajevnem pa je svojstven in kvaliteten dosežek. Vrlim gornikom iz krajev pod Nanosom kličemo:
Lef petnajst že zbrani v društvu, gorskih čustev, ne v stremuštvu, so planine vas krepile, čare mnoge vam razkrite!
Gore. stvarstvo ste vzljubili, Nanos mnogim ste odkrili, če tako bo še odslej, nov prišel bo jubilej!
V krajih teh, v tej dolin 'ci, stvarstvo čuvajte, planinci, gorohodci vsi, vodniki -vzorni bodte društvenikl!
Družba v časti - hribolazci, stari, srednjiki in mladci, dvajset, več, še petdeset naj se vam našteje let!
Juri] Rosa
Karavanke in Kamniške Alpe v nemščini_
Ingrid Pilz, ki je pred leti napisala lepo knjigo »Čudoviti svet Julijskih Alp« (v slovenskem prevodu je izšla leta 1993 pri Mladinski knjigi), se je zdaj posvetila Karavankam: z lansko letnico izida je pri založbi Styria v Gradcu v Avstriji izšla njena knjiga »Naturparadies Karawanken und Steiner Alpen«, 208 strani debela knjiga formata 21,5 x 27 centimetrov s 169 ilustracijami, od tega 49 panoramami in 76 skicami ter s priročno žepno vodniško prilogo. Knjiga skupaj z vodnikom stane 496 avstrijskih šilingov oziroma 68 nemških mark oziroma 65 švicarskih frankov.
PLANINSKI VESTNIK HMH^b^M^^^H^^^H
Na istem festivalu je dobila nagrado tudi TV novinarka Marjeta Keršič Svetel za svoj lanskoletni film Čredo. Enako priznanje je prejel samo še film Podzemna reka ameriškega avtorja Michaela Brovvna Glede na to. da so bile to pravzaprav vse festivalske nagrade, je mogoče reči, da sta slovenska avtorja pobrala glavnino. Poleg tega pa je slovenska IV redaktorica v okviru tega festivala pripravila še (edino) retrospektivo, slovenskega gorni-škega filma od Ravnikovega V kraljestvu Zlatoroga iz leta 1931 do Likarjevega Jalovca iz leta 1993.
Slovensko podeželje
Kot je zapisal recenzent v Sporočilih popotniške sekcije Avstrijskega Alpenvereina, je v jugovzhodnem kotu alpskega loka ostal v Karavankah in Kamniških Alpah deloma pod naravovarstvenim režimom ohranjen veličasten gorski svet in Izjemno bogata kulturna krajina, ki je daleč stran od množičnega turizma. Ingrid Pilz, navdušena planinka in fotografka, vabi s prepričljivimi panoramskimi fotografijami in informativnimi besedili, da bi odkrili to čudovito pokrajino. Več kot sto njenih predlogov za ture od lahkih planinskih pohodov do gorskih in plezalnih tur pelje na gorske vrhove, na stare planšarije, k ljubkim jezercem in slapovom. Popotnik bo odkril divje romantične soteske in podzemske zaklade, kapniške in ledene kraške jame. kot tudi zapuščene rudniške jaške, v katerih so 300 let dolgo kopali rudo. Predstavlja doline z zapeljivimi kraji, njihovo zgodovino In umetnostne zaklade, prebivalce in njihove navade. Opisi rastlinskega sveta zaokrožijo sliko tega naravno ohranjenega predela.
Knjiga je nekakšna monografija, planinski vodnik in popotnlški priročnik obenem, za območje Kamniških Alp, ki so biser Južnih apneniških Alp, pa je zdaj edini vodnik v nemškem jeziku. V vodniku na planinske ture, ki ga je mogo-
Ritem
SLAV1CA ŠTIRN
Potno cvetov, lepe misli -turi a planini.
Tišina z meglo
-	družno -igra simfonijo.
Smreke
-	lepotice -se zibljejo v ritmu.
Sledim muI
če vzeti iz knjige, je za vsako turo posebej natančno popisana vsaka tura posebej, ob vsaki pa je tudi skica poti z vsemi potrebnimi podatki.
Nagrade za slovenske gorniške filme
Film Čredo je nastal že konec lanskega leta kot samostojen slovenski projekt redakcije rednih televizijskih mesečnih oddaj Gore in ljudje, ki jih pripravlja nacionalna TV Slovenija oziroma redaktorica Marjeta Keršič Svetel. Z besedilom Milana Romiha, sinhronizira-nim v angleščino, in z odlično glasbo Rudija Pančurja je film takoj začel uspešno pot po festivalih gornišKih filmov. Med drugim je že dobil nagrado mesta Teplice na Mednarodnem festivalu gorniških filmov Teplice nad Metuji na Češkem, nagrado RAI Aosta na festivalu FIFAD v Les Oiableretsu v Švici, nagrado za najboljšo režijo na festivalu Alpe Adria Clnema v Trstu in Srebrno planiko za najboljši film o gorah na festivalu Vila de To-rello v španski Barceloni. Film, ki na poetičen način sledi sanjarjenju o gorah in življenju v njih, je uredništvo v sodelovanju z Založbo kaset in plošč RTV že letošnjo zgodnjo pomlad izdalo na kaseti VHS, izkupiček pa namenilo družinam ponesrečenih gorskih reševalcev v Turški gori. Kaseta stane 2000 tolarjev, naročiti jo je mogoče na TV Slovenija, Gore in ljudje, 1550 Ljubjana, Gore in ljudje, poleg slovenske pa je mogoče kupiti tudi angleško verzijo. Kratki film Matjaža Fistrovca »Brez«, posnet leta 1994, pa je dobil že osem mednarodnih nagrad In dve domači, Badjurovo in Viktorja, kar pomeni, da je to v tujini največkrat nagrajevan slovenski film. Kot vemo, gledalce uspešno prepričuje o moči človeške volje, kakršno je pokazal Mirko Lebar, ki se je - invalid brez nog - samo z rokami povzpel na vrh Mont Blanca. Kot se je pokazalo nazadnje, je prepričal ljudi tudi v kanadskem Vancouvru, kjer je bil od 27. februarja do 1. marca letos prvi festival gomlšklh filmov.
Po propadu Turistične agencije Vas so zainteresirani ustanovili Združenje turističnih kmetij Slovenije, ki ima svoj sedež v Celju. S skupnim vzorno urejenim in preglednim katalogom, za katerega je besedilo pripravila Darja Verblč, se je 180 kmetij predstavilo širši javnosti. Domačim in tujim turistom ponujajo, da svoj prosti čas izkoristijo za počitek In aktivne dejavnosti, kot so stik s tradicijo kmečkega življenja, ogled kulturne dediščine v okolici, kolesarjenje, sprehodi v naravo In drugo. Med temi postojankami so nekatere tudi nad 1000 metrov visoko v naših planinah ali pa ležijo ob znanih planinskih poteh. Naj naštejemo nekatere za planince najbolj zanimive.
Nad ali le malo pod 1000 metrov visoko ležijo turistične kmetije, katerih lastniki so Neža Krivec - Perk (1230 m) In Saša Suhadolnik -Covnrk (1226 m) v Logarski dolini, Terezija in Jože Kovše - Medved (944 m) ter Konrad Arbajter (970 m) v Skomarjih. Jožica Mernik - Ramšak (945 m) na Padeškem vrhu in Angela Pačriik (1000 m) v Pesniku, vsi nad Zreča-mi, Jože Meglic - Pr' Tlč (1070 m) v Potarjkih nad Tržičem, Pavel in Jernej Dolenc (900 m) na Četeni Ravni nad Poljanami, Albert Go-steričnik - Ovsen (1000 m) pod Uršljo goro ter Marjan Tovšak -Turičnik (1000 m) na Golavbaku nad Šmartnim na Koroškem. Ob Slovenski planinski poti se lahko ustavimo pri naslednjih kmetijah: 353
PLANINSKI VESTNIK HMH^b^M^^^H^^^H
Jožica Kos - Ošep (600 m) in Marjana Vržnik - Govc (680 m) v Robanovem kolu, Irena Skuber -Makek (950 m) in Valentina Muri -Ancelj (965 m) na Zgornjem Jezerskem, Anita in Božo Jež - Abram (920 m) na Nanosu ter Ivan Pretnar - Plajer (580 m) v Trenti. Planinci se lahko na svojih večdnevnih potovanjih ustavijo tudi na omenjenih točkah, kjer si lahko privoščijo tudi večdnevni počitek in razvedrilo.
Ciril Velkovrh
Alpinizem v Hitlerjevi državi_
V 2birki Dokumenti alpinizma je v znani gorniški založbi Rother kot prvi zvezek letošnjo pomlad izšla 376 strani debela knjiga Helmutha Zebhauserja -Alpinizem v Hitlerjevi državi«, knjiga formata 12,5 x 20 cm in z 29 črnobellmi fotografijami, ki stane 263 avstrijskih šilingov.
O organiziranem alpinizmu gre glas, da je bil posebno dovzeten za nacionalistične in nacionalsoclalls-tične ideje. Nekatere planinske zveze so prav zadnji čas naravnost osumljene, da "rjavih«, teženj niso le ustrežljivo prenašale, ampak naj bi zavestno in aktivno sodelovale pri presajanju in uveljavljanju zločinskih nacističnih ideologij. Ali sta bili Nemški in Avstrijski Alpenverein tlakovalca poti za Tretji raj h?
Knjiga Helmutha Zebhauserja, ki je bil sam priča tistih časov, sodobnik torej, gornik in alpinist ter dolgoletni funkcionar na področju kulture v Nemškem Alpenvereinu, poskuša odgovoriti na ta neprijetna vprašanja.
Na treh ravneh se poskuša približali težavni tematiki. Natančno poantiran zgodovinski esej, predstavitev organizacijskih sprememb med Hitlerjevim časom in po njem ter naposled ponatis udarnih dokumentov daje skupaj nazorno sliko in razčlenjeno podobo o tem kompleksnem dejanskem stanju. Knjigo je mogoče med drugim naročiti direktno pri AlpenvereinMuseum, Wilhelm-Greii-Str. 15, 354 6020 Innsbruck, Österreich.
Slovenska planinska bibliografija v letu 1997
Vzgojna literatura
ČRNIVEC Borut, Terčelj Andrej, Skrivnosti nedotaknjenih strmin. Ljubljana: Samozal., 1998. Handbook for guide of Nepal moun-talneerlng assoclation (and suple-ment 1) / ed. Bojan Pollak, (Ljubljana) : NMA, PZS, 1996. 260 (+ 54) str., 21 cm.
LENARČIČ Matevž (foto), Bizjak Janez (tekst), Triglavski narodni park, Nazarje ; EPSI, 1997. (si. an). PERŠOLJA Borut, Kamniške in Savinjske Alpe : gradivo za 9. državno tekmovanje Mladina in gore, Ljubljana: PZS, MK, 1997, 32 str.
PHAPROTNiK Nada, Julijana v Trenti. Ljubljana: Prlrodoslovni muzej, 1997.
SAGADIN Milan, Ajdna nad Potoki. Ljubljana : Ministrstvo za kulturo, 1997 32 str. ; 17 cm. (Zbirka vodnikov ; 190).
Srečno v gore ; članki za temeljni (in nadaljevalni) seminar mentorjev planinskih skupin / ur. Borut Per-šolja. Ljubljana : Zavod RS za šolstvo, 1997, 93 (+ 58) Str. VIDOVIČ Uroš, Spoznajmo Haloze po haloški planinski poti ; gradivo za 9 državno tekmovanje Mladina in gore. Ljubljana : PZS, MK, 1997. 6 str. Dnevniki
Dnevnik Mladi planinec. Ljubljana : PZS. 1997. 92 str. ; 16 cm. (Planinska založba ; 169). Dnevnik s Slovenske planinske poti. Ljubljana : PZS, 1996. 32 str, ; 14 cm. (Planinska založba ; 158), DOBNIK Jože. Pot kurirjev in vezis-tov NOV. Dnevnik. Ljubljana : Do-micilni odbor kurirjev in vezistov NOV Slovenije, 1997, b.p., ; 14 cm. Moravska planinska pot. Moravče : PD, 1997.
Planinski dnevnik, Ljubljana: PZS, 1997. b.p. : 16 cm. (Planinska založba ; 140).
Transverzalna pot Zveze upokojencev, Celje : ZU, 1997. Vodniki
BADOVINAC Bogdan et al, Savinjsko, Celje, Velenje : A-Ž : priročnik za popotnika in poslovnega človeka Murska Sobota : Pomurska
založba, 1997. 312 str. + prll ; 23 cm. (Slovenija total) CHVATAl Matjaž, Gorenjska. Vodnik. Kranj, Samozal., 1997. 110 str. ; 21 cm.
CIMPERŠEK Mitja, Vodnik po kraljestvu gozdnatega Boča. Poljčane : PD, 1997. 70 str. ;21 cm. ČESEN Tomo, Osp. Mišja peč. Podpeč. Črni kal: Ljubljana : Sidar-ta, 1997. 32 str.; 21 cm. (si., it., ne.) ČESEN Tomo, Plezališča Slovenije / risbe Danilo Cedilnik-Den, foto Janez Skok ; 3., dopol. izd. Ljubljana : Sidarta, 1997. 210 str.; 21 cm. (si., it., ne., an.).
ČUJIČ Boris, Paklenlca (si., ne, an.). Ljubljana : Sidarta, 1997. 184 str, ; 21 cm. (si., hr.). DOBNIK Jože, Pot kurirjev in vezistov NOV. Vodnik. 3. popr., dop. izd. Ljubjana : Domicilni odbor kurirjev in vezistov NOV Slovenije. 1997. 411 str., 16zemlj.; 16 cm. ERŠTE Alojz, Planinska M trans-verzala. Muta : PD. 1996. JENČIČ Igor, Slovenija : turno-smučarski vodnik. Ljubljana : Sidarta, 1997. 180 Str. ; 21 cm. Julijske Alpe : Gore nad Sočo ; Planinski vodnik. Ljubljana : Sidarta, 1997. 192 str. ; 21 cm. Julijske Alpe : Vršič : plezalni vodnik / zbrala in ur. Tone Golnar in Niko Novak, 2.. popr., dop. izd, Ljubljana : PZS, 1997, 93 Str. ; 21 cm. KLINAR Stanko, Karavanke ; 4., sprem., dop. izd. Ljubljana : PZS, 1997. 316 str. ; 16 cm, (Planinska založba; 167).
KOCJANČIČ Karlo, Branko Bratož - Ježek and al.. Slovenska Istra, Čičarija, Brkini in Kras ; Planinski vodnik ; 1. izd. Ljubljana : PZS. 1997, 187 str. : 16 cm. (Planinska založba; 161).
Mali Slovenski eden. Ajdovščina : TIC, 1997. b.p.; 21 cm. PATERNU Marko, Strme kolesni-ce : vodnik po 105 zahtevnih gor-skokolesarskih turah, Ljubljana : Interalta, 1997. 292 str., karte, foto ; 17 cm.
PETRIČ Franci, Duša le pojdi z mano ; 4 del. Ljubljana : Družina, 1997. 184 str. ; 21 cm, Slovenija ; Mountain huets, ... /prir. Marko Selan (an, ne, it, hr, če). Ljubljana: PZS, 1997 183 str.; 17 cm. (Planinska založba; 173).
PLANINSKI VESTNIK HMH^b^M^^^H^^^H
STRITAR Andrej, 111 izletov po slovenskih gorah ; 4 izd. Ljubljana : Sidarta, 1997 200 str. STRITAR Andrej, Julijske Alpe : Gore nad Sočo ; planinski vodnik Ljubljana : Sidarta, 1997. 192 str. ;
21	cm. (Vodniki ; 8).
Šentjoška krožna pot. Šentjošt : PDŠ, 1997.
TERTER Janko, Po koroških poteh ; kultumo-zgodovinski turistični vodnik. Celovec : Mohorjeva družba, 1997, 160 str. ; 19 cm. Vodnik po Moravski planinski poti. Moravče : PD, 1996. b.p. ; 15 cm. VREČKO Maks, Maher Igor, Gorenjska : gorskokolesarski vodnik. Ljubljana : Sidarta, 1997. 140 str. ; 21 cm. (Vodniki ; 7). Zborniki
70 tet planinstva v Konjicah. Konjice : PD, 1996
Almanah ob 45-letnici. Ravne na Koroškem : PD, 1996. Alpski Zlatorog v TNP idr. / ur. Miha Marenče. Bled : TNP, 1997. 58 str.; 30 cm, (Razprave in raziskave ; 5). Ažmanov dan zdravnikov G RS (Gozd Martuljek : 3 ; 1995 in 4 ; 1996) / ur. Iztok Tomazin in France Malešič. Radovljica Dldakta, 1997. 160 str. ; 23 cm. CEVC Tone, Davne sledi človeka v Kamniških Alpah : Arheološke najdbe v planinah (1995, 1996). Ljubljana: ZRC SAZU, 1997. 107 str. ;
22	cm.
Etnografsko-plan in s ki tabor Trenta '94. Škofljica : OŠ, 1997. Gorska reševalna služba Slovenije. 3. zbornik od 1912 do 1997 / ur, Albin Vengust. Ljubljana : GRS, 1997. 229 str. : 21 cm. Gorsko kolesarjenje v TNP možnosti in usmeritve / ur. Martin Šolar, Bled : TNP, 1997. 26 Str, : 30 cm.
LUKAN Klavžar Tea, Šolar Martin, Športno rekreacijska raba nekaterih vodotokov v TNP : Koritnica, Predellca, Možnica, Mostnica. Bled : TNP, 1996. 42 str. ; 30 cm. MORITSCH Andrea, Gudmund Tributsch (izd.), Soški protokol. Celovec, Ljubljana, Dunaj : Mohorjeva družba, 1994. 290 str.; 20 cm. Mousterienska koščena piščal in druge najdbe iz Divjih bab I. v Sloveniji / ur. Ivan Turk (si, an). Ljubljana : ZRC SAZU, 1997. 223 str, ; 30 cm.
Planinski zbornik / ur, Tomislav Ja-gačič. Varaždin : PD. 1998. 170 str. Slovene classical Karst ; Kras, Ljubljana : ZRC SAZU, 1997, 254 str.; 30 cm.
Slovenski alpinizem '96 / ur. Matjaž Wiegele. Ljubljana : Sidarta, KA PZS 1997. 132 str, ; 22 cm. TRONTELJ Miran, Kronika izrednih vremenskih dogodkov XX stoletja Ljubljana : HMZ RS, 1997. 135 Str. ; 21 cm.
TURK Ivan (tekst), Stele France (foto), Ob zori časov ; Divje babe I, Potočka zijalka (si, it, ne, fr, an). Ljubljana : ZRC SAZU, 1997. 104 Str. ; 32 cm.
VALIČ Andrej, Triglav, arheološki problem in vprašanja njegovih predstav. Kranj : Občina. 1997. 43 str.: 29 cm.
Vodno bogastvo Visokega krasa / Jože Janež et al., foto Rafael Podobnik. Idrija : Geologija d.o.o., 1997. 167 str. ; 23 cm. Zbornik : 60 let gorske reševalne službe v Tržiču. Tržič : Postaja GRS, 1997. 62 Str. ; 22 cm. Diplomske naloge BABIČ Marja, Vsebinska priprava in izvedba taborov mladih planincev. Ljubljana : PF. 1997. 104 str. BRODNIK Urška, Rekreacijski pomen TNP, Ljubljana : FF, 1997. FALE Barbara, Gorniška šola : druga triada, od 9 do 12 let. Ljubljana : PF, 1997.193 str.
GOLNAR Tone, Razvrstitev In analiza gorniških nesreč Slovencev v sedem in polletnem obdobju kot izhodišče za preventivne ukrepe I mentorja dr. Stojan Burnik in dr Tomaž Vrhovec. Ljubljana : FŠ, 1997. 134 str. ; 30 cm.
GUČEK Viljem, Lukančič Metka, Ocenjevanje in vrednotenje plezalnih vzponov. Ljubljana : FŠ, 1997, 69 str.; 30 cm.
HUMAR Urška, Planinski izleti, temeljna oblika planinske vzgoje na razredni stopnji osnovne šole. Ljubljana : PF, 1997, 113 str. ; 30
cm.
KOŽELJ Miroslav, Bevška hiša. Ljubljana : Debora, 1997. LEDINEK Špela, Šmamogorska znamenja. Ljubljana : FF, 1997, 61 str.; 30 cm.
LESAR Melita, Prisotnost izlet-ništva, pohodništva in gorništva na
nekaterih osnovnih šolah v Zasavju. Ljubljana : PF, 1997. 77 str. OSOLN1K Barbara, Izletništvo, po-hodništvo in gomištvo na razredni stopnji nekaterih kamniških šol. Ljubljana : PF, 1997. 82 str. PERŠOLJA Borut, Geografski problemi imenoslovja Kamniških in Savinjskih Alp (mentor dr Jurij Kunaver). Ljubljana : FF, 1997.149 str.
STRITAR Mojca, Motivacija mladih za hojo v gore. Ljubljana : Gimnazija Bežigrad. 1997, 53 str. (matu-ritetna seminarska nal,), ZUPET Stanislav. Varovanje naravne dediščine : planinstvo. Ljubljana : FDV, 1997 (seminarska nal.).
Leposlovje
ABRAM Jože, Moja Trenta / zbr., ur. Jožko Kragelj. Nova Gorica : Branko, 1997. 192 str. ; 21 cm. (Abram = trentarski Aljaž). BELAK Stane-Šrauf, Veliki dnevi ! izbr. Bine Mlač, Ljubljana : Sidarta, 1997. 136 Str. ; 30 cm. GROŠELJ Viki, Antarktika : Južno od vsega. Ljubljana : Modrijan, 1997. 169 str.; 26 cm. HARRER Heinrich, Sedem let v Tibetu. Ljubljana : DZS, 1997. 312 str. ; 20 cm.
JELINČIČ Dušan, Perle sotto la ne ve (Biseri pod snegom) Torino : Vivaldi editori, 1997, 216 str. ; 20 cm.
JUG Klement, Stena in smrt : pla-ninčevi zapiski. Ljubljana : Karanta-nija, 1997. 211 Str. ; 20 cm. KARNIČAR Andrej, Zgodbe in prigode z Jezerskega Ljubljana : Kmečki glas, 1997. KLAVORA Vasja, Škabrljel: Soška fronta 1917. Celovec : Mohorjeva družba, 1997. 254 str.; 24 cm. KODER Anton, V gorskem zakotju. Ljubljana : Karantanija, 1997. (Slovenska knjižnica / Karantanija). KO MAC Vlasta Terezija, Na Klužah tiče strašijo. Nova Gorica : Branko, 1997. 87 str. ; 21 cm. MIHELIČ Tine, Andi : Beli vrhovi zelene celine. Radovljica : Didakta, 1997, 175 str. ; 25 cm. ROMMEL Erwin, Preboj pri Tolminu 1917. Kobarid : Kobariški muzej. 1997. 63 str + foto ; 21 cm. (Prevod poglavja, ki se nanaša na 12. soško ofenzivo iz knjige Infanterie greift 355
PLANINSKI VESTNIK HMH^b^M^^^H^^^H
an: Erlebnis und Erfahrung. V. Angriffsschiacht bei Tolmein 1917.) SVOLJŠAK Petra, Skočir Rudi (iiu-str.), Prvi med junaki je naš Kranjski Janez. Ljubljana : Mladika, 1997. 43 str. ; 27 cm. (slov. vojaki v 1. svetovni vojni).
TUMA Henrik, Iz mojega življenja : Spomini, misli in izpovedi. Ljubljana : Založba Turna, 1997. 508 str. ; 24 cm.
VOLČIČ Andrej, Brezno. Nova Gorica : Branko, 1997. Zlatorog ; ljudska pripovedka / ilus-tr. Mojca Cerjak. Ljubljana: Sldarta, 1997. 28 str.; 21 cm. Živali Z lato rogove g a kraljestva v ljudskem izročilu / zbr. Dušica Kunaver. Ljubljana : Samozal.,
1996.	135 str. ; 21 cm. (Zbirka ljudskega znanja o živalih, ki živijo pod nebom, v vodi, na travnikih in gozdovih in gorah pod Triglavom). Časopisi
Alpinistični razgledi / odg. ur. Bine Mlač. Ljubljana : PZS, 1997. št. 60 do 64.
Adrenalin. Ljubljana : Charming Bountry d.O. o., 1997; 1, Grif; Za raziskovalce nekoristnega sveta / odg. ur. Tadej Golob. Ljubljana : Mythos d.O.O., 1997 ; od 10 do 15.
Naše jame. Ljubljana : ZJDS, 1996, 227 str. ; 24 cm.
Obvestila. Ljubljana : PZS, 1997; od 1 do 12.
Planinski vestnik / odg ur. Marjan Raztresen, Ljubljana : PZS, 1997, od 1 do 12.
Triglavski razgledi. Bled : TMP,
1997.	1 ; 1.
Turistične objave. Celje : Turistična zveza, 1997. 28; 1. Društvena glasila
1. jezerska alpinistična odprava Andi '96 / (ur. Luka Karničar). Jezersko : AO, 1997 42 str. ; 20 cm.
50 let SPD Gorica Nova Gorica : PD, 1997.
70 let Planinskega društva Dovje Mojstrana. Mojstrana : PD, 1997. 43 str. ; 21 cm.
Bilten, Št. 20. Ljubljana : Jamarski klub Železničar, 1997. Bilten Posavskega alpinističnega kluba / ur. Gorazd Povzek. Senovo : PAK, 1997.
Glasilo PD Maribor Matica, Maribor 356 : PD Matica, 1997. 1997/1.
Gornik / ur. Rajko Slokar. Nova Gorica : PD, 1997. 1997/1. Gorski popotnik. Ljubljana : PD Integral. 1997,17, 13. Gozdovi In stene / ur. Branko Iva-nek et al. Maribor: PD Kozjek, MO, AO. 44 str,
Gremo skupaj v hribe : Krnica 97 / ur. Saša Roškar et al Domžale : PD, MO, 1997. 2 x 26 Str. ; 21 cm. (Informacije in načrti: 3). Markacija. Maribor : PD Matica, 1997; 1.
Mladi planinec. Sevnica, Krško : PD, 1997. št. 27
Mladinska priloga : Obvestila / ur. Borut Peršolja et al. Ljubljana : PZS, MK, 1997; 15. Naš planinec / ur. Drago Kozole, Božena Tušar. Dol pri Hrastniku : PD, 1997. 20, Št. 48. Naše poti. Idrija : PD, MO, 1997 ; 7. Obvestila / ur. Borut Vukovič et al. Litija : PD, 1997, 1 ; 1, 2. Planinske akcije, planinske postojanke 1998. Ljubljana : PZS, 90 str.; 16 cm.
Planinsko društvo Podnanos, Pod-nanos : PD, 1997. 60 str.; 20 cm. Planinsko društvo Šoštanj : 90 let. Šoštanj : PD. 1997. 136 str. ; 21 cm.
Planinsko društvo Vuzenica 194696 / ur. Jože Praper. Vuzenica : PD,
1996.	75 str.
Planinski odmevi. Fram : PD, 1997. Planinski popotnik / ur. Bojan Ro-tovnik. Šoštanj : PD, MO, 1997 ; 3, 6.
Planinski utrinki. Novo mesto : PD,
1997.	št. 1; 28 Str.
Pod Prlsojnlkom. Ljubljana : PD PTT, 1997 ; 17, 18. PREZELJ ivan, Planinstvo na Kočevskem. KoCevje : PD, 1997. 51 str. ; 30 cm.
Razpis 97 / ur. Peter Pehani et al. Ljubljana : PZS, MK, 1997. 28 str. Sto let Cojzove koče na Kokrskem sedlu / zbr., ur. Aleksander Sar-navsky. Kamnik : PD, 1997. 29 str.; 15 cm.
Stoletje planinstva na Tolminskem / ur. Žarko Rovšček, Tolmin : PD, 1997. 68 str.
Teh naših petdeset let 1945-1995. Gorica : SRD, 1997. 165 str. Tura. Vipava : PD Vipava, 1997. 4 ; 30 cm.
Vlharnik / ur. Nada Mlač. Ljubljana : PD Viharnik, 1997.22, 1 do 6
Zbornik vodnikov koroške regije / ur. Ivan Cigale. Meddruštveni odbor PD koroške regije, 1997 ; 3. Šolska glasila
Bilten petošolcev : Šola v naravi : Dolina Triglavskih jezer. Griže: OŠ. 1997 8 str. : 30 cm Glasilo udeležencev tabora Koprlv-na Griže : OŠ, 1997. b.p.; 30 cm. Gornik : šolski športni časopis. Semič : OŠ Belokranjskega odreda, 1997. 67 str. ; 29 cm. Jezersko '96. Griže : OŠ, 1997, b.p.; 30 cm.
S turistom po Vinski gori. Vinska
Gora: OŠ, 1997.
Zemljevidi
Bohinj : planin, karta 1:25000. Ljubljana : PZS, IGF, 1996. (Planinska založba; 157). Črni graben ; tur. karta občine. Lu-kovica: GZS, 1997. Dolenjska, Gorjanci in Kočevski Rog ; planin, karta 1:50000. Ljubljana : PZS, GZS, 1997. Domžale : tur, karta občine 1:25000 in mestni načrt 1:9000. Ljubljana : GZS, 1997.
Državne topografske karte 1:25000. Ljubljana : GU RS, IGF, GZS, 1997 066, 067, 083, 088, 090 do 096, 114 do 117, 128 do 134, 144, 148, 150 do 152, 159 dO 161, 163, 164, 169, 175, 176, 184, 185, 189, 195 do 201 (od 198 listov).
Gorjanci, Kočevski Rog : planin, karta 1:50000. Ljubljana : PZS, GZS, 1997. (Planinska založba ; 170).
Gorje s Pokljuko, Mežaklo In Ra-dovno i izletniška karta 1:25000. Bled, Gorje, Ljubljana : Občina, CRPOV, IGF, 1997. Grintovcl : planin, karta 1:25000. Ljubljana : PZS. IGF, 1996. (Planinska založba ; 156). Jezersko z okolico ; tur. karta 1:25000 ; 2. Izd. Jezersko, Ljubljana : Tur. društvo, IGF. 1997 Kranjska Gora ; tur, karta občine 1:30000; 2. izd. Kranjska Gora : Občina, IGF, 1997. Medvode : upravna karta občine 1:30000 ; 1. izd. Medvode : Občina, IGF, 1996.
Mislinja ; upr, karta 1:25000 ; 1. izd. Misllnja : Občina, IGF, 1997. Naklo ; upr. karta 1:20000 ; 1. izd. Naklo : Občina. IGF, 1997.
PLANINSKI VESTNIK HMH^b^M^^^H^^^H
Notranjski kras : 1:50000. Ljubljana: GZS, 1997. (Izlet, karta ; 11). Preddvor, upr. karta 1:25000 : 1. izd. Preddvor: Občina, IGF, 1997. Primorje. Kras; izlet, karta 1:50000. Ljubljana : GZS, 1997. 2. Izd. Republika Slovenija : topografska karta 1:50000, Ljubljana : GZS, 1997,-Listi: 1-31, 37-42, 48-64. Slovenija ; tur. karta 1:540.000 ; 6. izd. Ljubljana : Center za promocijo tur., IGF, 1997 (z vrisano SPP), Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763 do 1787 (1804) : Zv 3/7 (Istra, Furlanija). / ur. Vlncenc Rajšp. Ljubljana : ZRC SAZU in Arhiv RS, 1997. D, 1. Karte 1:28800 D. 2. Opisi (si., ne.); 31 cm. Slovenj Gradec : karta mesta 1:6500. Ljubljana : Občina, IGF, 1993 (vrisana SPP). Slovenj Gradec ; upr. karta 1:25000 ; 1. izd. Slovenj Gradec : Občina, IGF, 1997.
Slovenska Istra, Čičarija, Brkini in Kras: plan. karta 1:50000 Ljubljana : PZS, GZS, 1997. (Planinska založba ; 166).
Šentjur pri Celju ; tur. karta občine In mesta 1:30000 in 1:7500. Šentjur : Občina, IGF. 1997. Škofjeloško in Cerkljansko hribovje ; izlet, karta 1 : 50000. Ljubljana : GZS, 1997. 2. izd, Škofljica : upr. karta 1:25000 ; 1, izd. Škofljica : Občina, IGF, 1997. Topografske karte V.50000. Ljubljana : GZS, 1996/97. Fotomonografije ČOP Jaka, Trenta in Soča. Ljubljana : Kmečki glas. 1996.167 str.; 30 cm.
LENARČIČ Matevž (foto), Triglavski narodni park ; zgodba o lepoti / besedilo Janez Bizjak (si, an). Nazarje : EPS!, 1997. 24 str. ; 30 cm. ROJŠEK Danijel, Monografija Soče. Nova Gorica : Grafika Soča,
1997.
ŽIGON Tanja (tekst), Rančov Siniša (foto), Planinsko polje. Ljubljana : Turna, 1997.191 str.; 30 cm. Koledarji
14 x 8000. Ljubljana : PZS, 1997. Biseri slovenske krajine 1998. Ljubljana : Austrochem, 1997. ČOP Jaka, Nacionalni projekt Slovenski kozolci '98. Ljubljana, 1997. JANEŽIČ Peter, V objemu gora.
1998.	Ljubljana: PZS, 1997.
Koledar 1998 (foto Stane Klemene and al). Ljubljana : Cankarjeva založba, 1997.
LENARČIČ Matevž (foto), Lepote Slovenije. 1998. Nazarje : EPSI,
1997.
Lepote Slovenije 1998. Ljubljana :
Austrochem, 1997.
MEJOVŠEK Matej, Koledar 1998.
Ljubljana : Grif, 1997.
Narava in kulturna krajina TNP
1998.	Bled : TNP. 1997.
Nazaj v planinski raj 1998. Velika planina : PD Bajtar, 1997. Nazaj v planinski raj. 1998 / foto Tone Škarja et al. Ljubljana : PZS, 1997.
Slovenija '98 / foto Janez Skok. Ljubljana : Sidarta, 1997. Srečno '98. Kamnik : Ciril Žagar, 1997.
Slovenija : Zavarovane in ogrožene rože / foto Branko Bratož - Ježek et al, 1998. Ljubljana : Corex d.o.o., TTT, 1997. Razglednice
Blegoš et al. Gorenja vas : PD, 1997. (4 razglednice, tudi Himalaja).
ČUFAR Aleksander e! al. Kranjska Gora : Prežele, 1997. (44 planinskih razglednic).
DOBNIK Jože, Poštarski dom na Vršiču (1688 m). Ljubljana : PD Pošta in Telekom, 1997. (8 razglednic).
Gorje. Gorje : GGA Antonič s.p., 1997.
Kriška gora. Križe : PD, 1997 (3 razglednice).
Logarska dolina. Logarska dolina : Hotel Palenk, 1997. Pozdrav iz Koprivne / foto Tomo Jesen ičn i k. Kopriv na : Planinski klub Peca -Olševa, 1997, Ski extrem expedition Everest, 1997, Jezersko : Davo Karničar, 1997,
SKOK Janez et al, Julijske Alpe et al. Ljubljana : Sidarta, 1997. (68 planinskih razglednic). URANIČ Viktor el al,, Koča na Kriški gori. Križe : PD, 1997, (3 razglednice).
URBANIJA France, Razglednice. Dovje : Samozal., 1997. VELKOVRH Ciril (foto), Razširjena slovenska planinska pot. Ljubljana : Samozal., 1997, (2 razglednici). VELKOVRH Ciril (foto). Slovenska
planinska pot. Ljubljana : Samozal., 1997. (52 razglednic). Razstave
ČOP Jaka, Fotografije. Kranj : Galerija Prešernova hiša, 1997. Evropski narodi ob Soči. Kobarid : Muzej, 1997.
FROEBE Tom, Martuljške gore in Škrlatica. Trbovlje ; Knjižnica, 1997.
GOLOB Urban, Zgodba z zahodne strani, Ljubljana : Knjižnica P. Vo-ranc, 1997.
KLEMENC Stane. Andi in Aljaska, Ormož; Gore sveta. Kranjska Gora : Hotel Kompas. Led in kamen, Ljubljana : Knjižnica P. Voranc. Pokrajinska fotografija, London, Evropska banka. Pregledna razstava, Kanal ob Soči. 1997, LENARČIČ Matevž, Sporočilo preteklosti. Ljubljana: Kompas, 1997, MIHELIČ Jože, Fotografije iz TNP. Beljak (Alpska mesta). Rudno polje, Bled (OŠ, Astorija, TNP), Ljubljana (Knjižnica P. Voranc), 1997.
MLAKAR Tone, Čez gore, polja. Ljubljana : Knjižnica P. Voranc, 1997.
Planinstvo na Kočevskem. Kočevje ; PD. 1997.
Slovenci na vseh osemtisočakih : 14 x 8000, Ljubljana : PZS, TRS. 1997.
Sodobna arhitektura v Alpah, Ljubljana : CD, 1997.
STRMŠEK Boris, Gorniški trenutki. Maribor : OŠ Ludvika Pllberška, 1997. (katalog b.p. ; 20 cm). URBANIJA France, Aljaž. Ljubljana : Šmarna gora. Od kje si doma, Brezje : Gostišče Zvon, Tudi tebi. Bohinjska Bistrica : Ažmanov dom. 1997.
VELKOVRH Ciril, Fotografije s SPP, predvsem sakralnih objektov. Moste (Jelovškova galerija), Bokal-ci in knjižnice: Vič, Medvode, Ga-meljne, Cerknica, Ajdovščina, 1997.
Video in filmi
DONALD S., Vzpon (Hermana Buhla). Ljubljana : POP tv, 1997 (film),
FISTRAVEC Matjaž, Steber. Ljubljana : TVS, 1997, b.p. ; 24 cm. (videokaseta in prospekt). HUMAR Tomaž, Požgaj Zvone, Ama Dablam (prvenstvena smer). Ljubljana : TVS, 1997. (CD).	357
PLANINSKI VESTNIK HMH^b^M^^^H^^^H
KERŠIČ Svetel Marjeta, Credo. Ljubljana : TVS, 1997. (nagrada za film).
KERŠIČ Svetel Marjeta, Gore in ljudje. Ljubljana : TVS, 1997 (serija).
KERŠIČ Svetel Marjeta, Tibetanci v Nepalu. Ljubljana : TVS, 1997. (film).
Obraz tedna: Pogovor z Vikijem Grošljem. Ljubljana : POP tv, 30. 9, 1997.
POTOČNIK Staš, Od zlate ritke do zlate naveze ; pogovor z dr. Mihom Potočnikom. Ljubljana : TVS, 1997. POTOČNIK Staš, Portret : Marjan Keršič Belač, kipar in alpinist. Ljubljana : TVS, 1997. Soča : smaragdna reka. Ljubljana : TVS, 1997. Drugo
9, državno tekmovanje Mladina in gore / ur. Jožica Feguš et al. Podlehnik : OŠ, 1997. Adrla Airways (si, an); 1. Slovenski alpinizem. 2. Trenta, Ljubljana : AA, 1997.
Slovenski alpinizem. Ljubljana : Adria Airways. 1997. (plakat). Blegoš. Lubnlk. Škofja Loka. Gorenja vas : PD. 1997. (zloženka). Črni vrh. Črni vrh : KS, 1997. (zloženka).
Dom Trenta : infor. sred.,! renta rs ki muzej. Bled : TNP, 1996. (zloženka).
Gorniška : 2 izd. / rzbr. Kristina Je-rančlč et al. Ljubljana : MK PZS, 1997. 207 str. ; 21 cm, (Planinska založba : 168).
Mednarodni tabor mladih planincev / ur. Marja Babic. Ljubljana : PZS, 1997. (infor. zloženka). Pozor, snežni plaz! Ljubljana : PZS, 1997. (plakat in zgibanka). Slovenski gorniški klub Skala : podpis pogodbe (dopisnica 26. 4. 1997). Robanov kot : Pošta Slovenije, 1997.
Snežnik, 1796 m Maribor : Pošta Slovenije, 1997. (ovojnica). Spodnja Savinjska dolina Žalec : Občina, 1997. (katalog), STELE France, Škofja Loka. Škofja Loka : Občina, 1997. Tečaj gomištva/ur. Borut Peršolja. Ljubljana : PZS. 1997. (zloženka). Triglavski narodni park : Geološka zgodovina. O kam ene I o življenje. Bled : TNP, 1997, (prospekt). Triglavski narodni park ; Dobravec 358 Jurij, Gorsko cvetje. Lukman Klav-
žar Tea, Oblike površja. Simčič Marko, Podzemski svet. Zakon Bled: TNP, 1996. (zloženke). Tronador, 3554 m. Barlloche : SPD, b.l. (nalepka).
Varstvo okolja. Ljubljana : PZS, Komisija za varstvo gorske narave, 1997. 6 zloženk.
Veliki Snežnik, Maribor: Pošta Slovenije, 1997, 20 SIT (znamka).
Čeprav je tudi letos zbrano precej bibliografskih enot planinske literature, seznam še zdaleč ni popoln. Zato prosim založbe, planinska društva, šole in posameznike, ki v samozaložbi izdajajo svoja dela, da mi ažurno pošiljajo popolne podatke (avtor, naslov, podnaslov, urednik, kraj, izdajatelj, leto, strani in zaporedno številko v zbirki) o vseh publikacijah, in to o vseh pomembnejših delih kakor tudi o vsem drobnem tisku (razglednice, zloženke itd.).
Za vse poslane podatke se že vnaprej najlepše zahvaljujem.
Ciril Velkavrh
cäTMliWSITD® [jl]®WÖ©@
Viktor Eržen-70-letnik
Dne 20. maja 1998 je praznoval svoj življenjski jubilej, 70. rojstni dan, eden od najstarejših članov našega Planinskega društva Radeče g. Viktor Eržen-Vikl. V delo društva se je aktivno vključil kmalu po ustanovitvi In vse do pred nekaj let opravljal odgovorno delo markacista in vodje odseka marka-cistov v upravnem odboru društva, katerega član je še danes.
Za svoje požrtvovalno delo je prejel najvišja odlikovanja planinske organizacije: je imetnik Knafelčeve značke, ki jo še danes s ponosom nosi.
V i kija poznamo radeški planinci kot prizadevnega in vestnega sodelavca, ki je vedno pripravljen poprijeti za vsako delo, pa čeprav na račun svojih zasebnih obveznosti. Tako je poleg svojega rednega dela v markaoijskem odseku sodeloval pri vseh adaptacijah In delih na Zasavski koči na Prehodavcih in na Gašperjevl koči. Znano je tudi, da so se planinci na Prehodavcih nemalokrat odžejali s pijačo, ki jo je na svojih ramenih pritovoril iz Trente. Ob tej priložnosti mu v Imenu članov upravnega odbora in vseh članov našega društva izrekam iskreno zahvalo za opravljeno delo. Ob visokem jubileju mu iskreno čestitamo. Želimo mu trdnega zdravja, dobrega počutja in še mnogo planinskih užitkov.
Joie ŠuSteriič, predsednik PD Radeče
90 let PD Kranjska Gora
Člani Planinskega društva Kranjska Gora in povabljeni gostje so 23. maja letos v prostorih hotela Lek v Kranjski Gori proslavili 90-letnico obstoja PD Kranjska Gora. Društvo je bilo ustanovljeno leta 1908, ko je dr. Ti čar prevzel mesto predsednika podružnice SPD In njen sedež z Jesenic prenesel v Kranjsko Goro. Kot prva prireditev v okviru proslavljanja tega visokega jubileja je bil slavnostni občni zbor PD Kranjska Gora Te slovesnosti se je udeležilo krepko preko sto povabljenih članov in gostov. Za začetek je kranjskogorski moški pevski zbor zapel Prešernovo Zdravljico, slavnostni govorec pa je bil društveni predsednik Andrej Zemva Prireditev je bila popestrena s posebnim nastopom kranjskogorske dramske skupine, ki ga je za to slavnostno priložnost napisala in tudi zrežirala ga. Dulmi-nova. Višek kranjskogorske slovesnosti je bilo prav gotovo razvitje prapora PD Kranjska Gora, kateremu je botroval sam sedanji kranjskogorski župan Jože Kotnik. Na praporu je upodobljen nov znak PD Kranjska Gora, ki je tudi na vseh plaketah, diplomah in na zborniku.
™ t9«a
ZBORNIK
PMIN * l'M>8
ju 90-letnega jubileja izdalo poseben Zbornik 1908-1998. V njem je poleg slavnostnega govora na proslavi objavljena še kronika aktivnosti P D od njegove ustanovitve do današnjih dni, predstavljeni so člani upravnega odbora ob 90-ietni-ci društva, prav tako je prvič celovito predstavljena tudi gospodarska dejavnost društva od priče tka njegovega delovanja do danes, sledi posebno poročilo postaje Gorske reševalne službe o njenih aktivnostih. Navedeni so vsi prejemniki znakov, častnih znakov in plaket PD. Posebna priznanja PZS sta prejela najstarejša člana Edvard Lavtižar in Janez Vertelj ter Franc Žerjav za posebne zasluge pri izgradnji in modernizaciji planinskih postojank.
Poseben prispevek v jubilejnem Zborniku je namenjen spominskemu parku vsem ponesrečenim na območju PD Kranjska Gora od Kurjega vrha preko ostenij Škrlatice, Razorja, Prisanka, Male Pišnice, Vitranca in Karavank, ki ga bodo v planini Mali Tamar pod Vršičem odprli kot drugo prireditev proslavitve 90-letnice, predvidoma v začetku letošnjega poletja. Zbornik zaključuje prispevek nameravane akcije ureditve Hanzove poti v Prisanku kot vodniške, prve take v Sloveniji.
Jo±e Hauptman
Številni gostje so to našo slovesnost posebej pozdravili in društvu izročili priložnostna darila. Na tej slovesnosti so zaslužnim članom in organizacijam podelili priznanja, znake in plakete, njihova imena pa so objavljena v posebej za to priložnost izdanem zborniku. Slavnostni občni zbor se je končat s pesmijo Slavljencu -Oj stavljenec današnji. Po končanem občnem zboru so se udeleženci zbrali v posebnem prostoru hotela Lek, kjer so bili dobro po-streženi In so se dolgo zadržali v kramljanju.
PD Kranjska Gora je ob praznovan-
PLANINSKI VESTNIK HMH^b^M^^^H^^^H
25 let PD Železničar Celje
Planinsko društvo Železničar Iz Celja, ustanovljeno 27, februarja 1973, torej pred 25 leti, je bilo 123. slovensko planinsko društvo in najmlajše železničarsko planinsko društvo v Sloveniji. Prvi društveni predsednik je bil Rudi Pisanec, v drugi mandatni dobi je vodstvo prevzel Jože Hohkraut, na drugem rednem letnem občnem zboru 14 marca 1975 so za predsednika izvolili Antona Florjančiča, ki društvo vodi še danes. To leto so tudi začeli intenzivno delati z mladimi planinci.
Število članov se je iz leta v leto spreminjalo. Odvisno je bilo od aktivnosti in popularnosti društva (brezplačni prevozi na železnici), od trenutne gospodarske in politične situacije (vojna na Balkanu, finančne težave železnice), od načina vodenja društva itd. Največ članov je imelo PO Železničar Celje leta 1986, in sicer 786, od tega 32 mladincev In 217 pionirjev iz šestih osnovnih šol. Leta 1995 so se od društva odcepile nekatere od sekcij (PDŽ Celje je imelo svoje planinske sekcije, kot Izletnik. Ljubljanska banka, sekcijo Društva upokojencev Dolgo polje, Gorca iz Dolge gore, Šmarje pri Jelšah in Vojnik, od katerih nekatere še obstajajo, druge pa so se osamosvojile), kar je vplivalo na zmanjšanje števila članov.
Od leta 1978 do 1984 je imelo PDŽ Celje svojo alpinistično sekcijo, za nemoteno delovanje osnovne dejavnosti v društvu se je usposobilo 14 planinskih vodnikov, 11 gorskih stražarjev in 9 mladinskih vodnikov. Ob peti obletnici obstoja so celjski planinci - železničarji dobili svoj planinski prapor. Za požrtvovalno delo v društvu so člani dobili 25 bronastih, 12 srebrnih in 4 zlate častne znake Planinske zveze Slovenije. Prvi društveni izlet so celjski planinci - železničarji organizirali 18. marca 1S73 na Boč, odtlej je planinsko izletnlštvo najpomembnejša društvena dejavnost - od leta 1991 do lani so vsako leto organizirali od 30 do 50 izletov, ki se jih je vsako leto udeležilo od 730 do 1182 (leta 1996) planincev. Ena od pomemb- 359
PLANINSKI VESTNIK HMH^b^M^^^H^^^H
nih društvenih nalog je vzdrževanje zelo zahtevne poti Iz Celja preko Hudičevega grabna do Celjske koče, med drugim pa so društveni markacistl delno obnovili pot na Tovsti vrh.
Člani PD Železničar Celje načrtujejo za ietos 19 izletov, od tega štiri v visokogorje, izvedbo 6. pohoda do Celjske koče z naslovom »Slo-ven'o, tvoj rod je hodil tod«, organizacijo 4. mednarodnega srečanja planincev - železničarjev Slovenije. Hrvaške, Avstrije, Italije in Češke, udeležbo na septembrskem srečanju planincev - železničarjev Slovenije, več organizacijskih podvigov in še več dela z mladimi.
Mojmir Mosbruker
4. občni zbor PD Atomske Toplice_
Planinsko društvo Atomske Toplice iz Podčetrtka je imelo 18. aprila svoj 4. redni občni zbor v dvorani Prostovoljnega gasilskega društva Podčetrtek. Učenci osnovne šole Podčetrtek so za uvod izvedli na državnem tekmovanju turističnega podmladka osnovnih šol Slovenije nagrajeno (1. mesto za scensko predstavitev in 2. mesto za prikazan nastop) turistično predstavitev svojega kraja. Uvod v planinski del zbora pa je z recitalom opravila mlada planlnka.
Ob prisotnosti častnih gostov -delegatov Planinske zveze Slovenije, Celjskega območnega odbora PD, sosednjih PD, župana občine Podčetrtek, predsednika Sveta KS Podčetrtek, predstavnika Zdravilišča Atomskih Toplic Podčetrtek, pokrovitelja planincev v Podčetrtku, in ostalih gostov so podčetrški planinci pregledali opravljene aktivnosti v letu 1997. Na novo so se prešteli in ugotovili, da je v društvo včlanjeno 180 planincev in 25 otrok planinskega podmladka na podružnični osnovni šoli Pristava pri Mestinju. Izvolili so novo vodstvo In razširili upravni odbor tako, da so vsa večja naselja, iz katerih so člani, zastopana s svojim predstavnikom. Novi predsednik je po zahvali staremu vodstvu za 360 ustanovitev društva in za uspešno
štiriletno vodenje obljubil, da se bo zavzemal za Širjenje članstva, za večje povezovanje sosednjih PD, sodelovanje s Celjskim medobčinskim odborom in Planinsko zvezo Slovenije in izvajal vse aktivnosti, ki jih bo sprejel upravni odbor. Sprejeli so nov program aktivnosti in financiranja za tekoče leto. Uskladili so tudi društvena pravila s pravili PZS.
Sledila je pogostitev udeležencev zbora in planinski ples ob prijetni živi glasbi do jutranjih ur.
Ivan Šalamon
Leto 1999 - za PD Velenje jubilejno leto_
Četrt stoletja bo minilo prihodnjo jesen, odkar je bila 10. oktobra 1974 v Šaleku odprta Šaleška planinska pot ŠPP. Preden so jo trasirali in odprli, je bilo pri nas poleg Slovenske planinske poli, ki še vedno velja za najbolj slikovito, najtežjo In najlepšo, razpredenih že 17 podobnih transverzal: imeli so jo že Savinjčani, Zasavci, Korošci in še kdo in prav to nas je spodbudilo, da smo tudi v Velenju oziroma v Šaleški dolini začeli premišljevati o tem. Leta 1972 je bilo odločeno, da okrog Šaleške doline speljemo planinsko pot, V sedemdesetih letih pa je bila odprta še planinska pot XIV. divizije od Sedlarjevega do Ljubnega, katere del teče po občini Velenje in na nekaterih odsekih po ŠPP.
Planinski zanesenjaki so pred več kot 25 leti opravili veliko dela. Določenih je bilo 21 kontrolnih točk ŠPP, približno 140 kilometrov dolgo pot je bilo treba trasirati, dogovoriti se je bilo treba z domačini, da hranijo vpisne knjige in žige. Kot kažejo vpisne knjige, je mnoge od teh domačij doslej obiskalo že 4000 do 5000 planincev, celotno pot pa je doslej prehodilo že več kot 2000 planincev iz Slovenije, Hrvaške in Avstrije ter tudi posamezniki Iz drugih držav, med njimi v petih zimskih dneh leta 1981 tudi Angležinja Mar-gareth Oavis, ki so za ta podvig prejeli posebno značko. Največkrat, 35-krat, jo je doslej prehodil član PD Velenje iz Konovega g. Strnišnik. O ŠPP je PD Velenje
leta 1975 izdalo Vodnik po ŠPP, ki ga je napisala Danica Ževart, s perorisbami pa ga je opremil Marjan Vodišek. Sicer pa so z odprtjem ŠPP velenjski planinci hoteli med drugim počastiti 70. obletnico Šaleške podružnice SPD v Šoštanju in 25. obletnico matičnega društva.
Žigi in vpisne knjige ŠPP so v gostilnah Kavčič, Meh, Pečolar, Savi-nek in Gričar, v planinskih kočah na Paškem Kozjaku, na Gori Oljki in Slemenu, na kmetijah Gonžar, Jurko, Ramšak, Metul, Arnežnik, Punčuh, Močovntk, Veliki vrh, Vaga, Jakob in Venturin ter na Velenjskem gradu. Vse točke imajo telefon.
Marsikdo poskuša ŠPP prevoziti z gorskim kolesom, nekateri so jo že prehodili na konjskem hrbtu, največ jih seveda vzame pot pod noge -sami ali v družbi planinskih prijateljev. Vsi so navdušeni nad prijaznostjo In gostoljubnostjo domačinov ob obeh poteh. Leta 1979 se je na Paškem Kozjaku ob proslavljanju 30-letnice matičnega društva Iz Velenja porodila ideja, da bi se gospodarji na kontrolnih točkah Šaleške doline vsako leto srečevali Dvakrat je bilo takšno srečanje v Velenju, obakrat je bilo prijetno, potem se je PD odločilo vsako leto za gospodarje na teh domačijah organizirati izlet. Prvi je bil na Vršič, v doiino Trente in na ogled planinskega muzeja ter dalje
Planinski markacist Stane Jamnikar 25 let tudi s Čopičem v rokah hodi po Šale £ ki planinski poti.
PLANINSKI VESTNIK HMH^b^M^^^H^^^H
600 metrov, pot pa vodi pretežno po gozdovih, po neokrnjeni naravi s svežim in čistim zrakom. Je dobro markirana in se je že močno uveljavila, saj jo mnogi prehodijo tudi sicer, ne le ob organiziranih majskih pohodih.
Obe poti sta zanimivi še z nekaterih drugih vidikov. Pohod na Geoss je neposredno povezan s srcem naše države, z vso simboliko naše samostojne države in s kulturnim ustvarjanjem v pradavnini, Kostelski planinski pohod opozarja na zapostavljeno pokrajino, nerazvito obmejno območje, na deželo Petra Klepca, na grad Kostel, turške vpade in na svojstvene običaje in narečje tega predela.
Peter Svetlk
Kostel - grajska pot
do Cerknega in bolnice Franje. naslednja leta v znane turistične in planinske kraje in predele v Sloveniji in Hrvaškem Zagorju. To je lepa priložnost za spoznavanje domačinov iz teh krajev in hkrati skromna oddolžitev planinskega društva za sodelovanje.
Pogosti obiskovalci kontrolnih točk so med drugim markacisti ŠPP in planinske poti XIV. divizije, ki skrbijo za vzdrževanje 140 kilometrov ŠPP in 12-kitometrskega dela poti XIV. divizije. Najdlje je na teh poteh Stane Jamnikar ki je od vsega začetka do lani vso svojo energijo usmeril v razvoj planinstva v Velenju in okolici, veliko časa pa je posvetil tudi vzdrževanju obeh poti.
Julija na Hočevar
Transverzala Kapelski planinarski put(KPP)
Kapelska planinska pot poteka skozi najlepše predele hrvaške Velike Kapele, Pot se začne v Tuku in nas čez Matič Poljane popelje do vrha Bjelolasice. Pot se nadaljuje preko Samarskih, Bijelih in Kolovratskih stijena do Klekovice. Na poti je več zavetišč z zmogljivostjo do 15 oseb (potrebna je spalna vreča). Pot je možno prehoditi v treh do štirih dneh. Zaradi velikega zanimanja planincev za KPP sta ustanovitelja poti, HPD Kapela (Mesnička 1) in HPD Vihor (Baseričekova 8, 10000 Zagreb) uvedla v planinski koči na Viništu (Kt 9) vsakodnevno dežurstvo, na Bijelih stijenah pa le čez vikend, in to od 15. junija do 30. septembra 1998. Planinska koča v Tuku je stalno odprta. Za skupine, večje od 10 ljudi, je možno najeti vodnika. Rezervacijo planinske koče, najetje vodnika in dnevnik poti je potrebno naročiti 30 dni pred predvidenim pohodom. Naročilo pošljite na naslov enega od navedenih planinskih društev ali pa predsedniku odbora KPP Mau-rlciju Tudina, Ul. Falerovo šetal. 56, 10000 Zagreb, telefon 00385 1/ 328-095 ali 049/236-069, Lahko pa se prijavite tudi na naslov Vllena Kašuba. Perkovčeva 38, 10431 Samobor, telefon 00385 1/ 784-927 ali 1/434-188.
Za prehojeno pot prejme pohodnlk spominsko značko, izdelano v Švici po ideji prof. lik. umetnosti Tonlja Bičanlča.
Srečno pot po transverzali vam želi celotni odbor KPP!
MaurlcIJ» Tudina predsednik odbora
Odmevna planinska pohoda_
Na dveh zanimivih lokacijah naše države, v središču Slovenije in na jugu države, v Kostelu, sta bila v soboto, 23. maja, že tradicionalna planinska pohoda. Oba sta bila v lepem vremenu, dobro pripravljena in ob veliki udeležbi. Prvi, Pohod na Geoss, poteka iz Litije do geometričnega središča Slovenije (GEOSS) pri Vačah. Kot že nekaj zadnjih let, se je tudi letošnjega, že devetega pohoda, udeležilo več kot 400 pohodnikov. Približno 10 km dolgo pot so pov-prečneži prehodili v štirih urah, najhitrejši v dveh in pol, počasnejši v petih urah. Poteka po pretežno gozdnatih in travnatih zemljiščih skozi Vače, mimo povečane kopije situle z Vač na Kleniku in po pobočjih arheoloških izkopavanj čez Slemšek na Spodnjo Slivno pred pomnikom Geoss. Letos so se pohodnikom pridružili še radioamaterji z UKV tekmovanjem v spomin na nedavno umrlega člana kluba S59DLR Marjana Namestnika. Kar veliko pohodnikov je dobilo bronaste značke za tretji in srebrne za peti ter nekateri zlate za sedmi pohod. Dober ducat je kandidatov, da prihodnje leto prejmejo posebno priznanje - miniaturno situlo - za deseti, jubilejni pohod. Dobro obiskan je bil tudi peti Kostelski planinski pohod. Udeležilo se ga je približno 300 pohodnikov iz različnih krajev Slovenije in precej tudi iz sosednje Hrvaške. Ta pot je nekoliko daljša in zahteva približno šest ur hoje povprečno pripravljenega pohodnika. Štart in cilj sta v vasi Potok ob glavni cesti, zato ni težav s parkiranjem vozil ali prevozom s cilja na štart. Pot se vzpne na Stružnico z znamenitim Kuželjskim oknom in lepimi razgledi na dolino Kolpe In na Gorski Kotar. Relativna višinska razlika doseže približno
Turistično športno društvo (TŽO) Kostel je lani zasnovalo zanimivo pešpot, ki vodi od znane Žage v dolini Kolpe prek opustelih vasi in znamenitega gradu Kostel nazaj v Žago Ker je bil preizkus ugoden, so pot markirali in letos Izvedli prvi uradni pohod.
Prvega pohoda 26. aprila - ta bo vsako leto zadnjo nedeljo v aprilu -se je udeležilo prek sto pohodnikov. Največ jih je bilo Iz bližnjih krajev sedanje kočevske in ribniške občine, prišli pa so tudi iz Ljubljane, Ptuja. Novega mesta in drugih krajev. Nad potjo so bili navdušeni, saj vodi po zanimivih, pretežno neznanih predelih z osrednjo zanimivostjo - gradom Kostel. TŠD je za pohodnike pripravilo praktična darila s pogostitvijo in zaključkom v Žagi.
Krožna Grajska pešpot je dolga okoli 15 kilometrov. Ima blage vzpone in spuste ter poteka pretežno skozi gozdove, travnike in sadovnjake po lepih kolovozih. Štart in cilj sta na nadmorski višini 210 metrov, najvišjo točko doseže v vasi Ajbelj -620 metrov. Obvlada jo lahko vsak primerno zdrav popotnik. Letos so jo najhitrejši prehodili prej kot v štirih urah, povprečni so rabili okoli pet, tisti, ki so si vzeli čas za pogovore in oglede med potjo, pa okoli šest ur.
Pot je dobro markirana, zato je 361
PLANINSKI VESTNIK HMH^b^M^^^H^^^H
primerna za pohode izven datuma, ko bo vsako leto organiziran pohod. Razen v Žagi pohodni k lahko pot začne v Kaptolu, v Banja Loki ali na gradu Kostel. Na vseh teh krajih lahko udeleženci parkirajo svoja vozila. Gostinske storitve nudijo v Kaptolu (gostilna Pri grofu) in pod gradom (Grajski hram). Razen gradu. sadovnjakov, zapuščenih vasi in sicer prijetne pokrajine je ob poti še nekaj zanimivih cerkev. Interesenti lahko dobijo podrobnejše informacije v informacijskem biroju na pošti v Vasi ali po telefonu 061/802-175.
Peter Svetlk
»Kostevska planinarska pot«_
» Planin a rke i planinarje! Saška vas pozdravljamo va Kostelé. Mejte se lipu i čuvajte, da nebošte mêlé jezike duge ko pinkice.« Tako so nas v Kostelu, čudoviti deželici ob Kolpi, v kostelskem narečju pozdravili in pospremili na 5. pohod po Kostelski planinski poti oziroma po «kostevski planinarski poti«, kot pravijo Kostevct. Pohod vsako leto organizirata Planinsko društvo Kočevje in Turistično športno društvo Kostel. Letošnji je bil na ne prevročo sončno soboto, 23. maja, in se ga je udeležilo približno 250 planincev, čeprav jih je bilo uradno prijavljenih nekoliko manj. Pohod smo začeli v vasi Potok ob cesti Kočevje - mejni prehod Petrina in ga nadaljevali mimo vasi Jakšiči in Planine. Gremo nato pod Planinsko steno in pred Stružnico na desni kmalu opazimo razvaline lovskega gradiča, ki je bil v lasti graščaka z mogočnega gradu Kostel. Pot se nekoliko uravna in ko pridemo na gozdno cesto, smo kmalu pri gozdni koči, kjer nas že čaka prvo okrepčilo. Nato sledi kar hud vzpon in že smo na vrhu 874 metrov visoke Kuželjske stene. S prepadne Kuželjske stene je enkraten pogled na vijugast tok Kolpe in vasico Kuželj, ki jo je Kolpa razdelila na slovenski in hrvaški del, zadaj pa se vrstijo gozdnate vzpetine Gorskega Kotarja. Pot nadaljujemo po nerodnem skalnatem 362 obronku Kuželjske stene, ki je po-
nekod po nočnem dežju kar precej spolzka. Na levi se nam še enkrat odpre pogled navzdol na modro Kolpo in zeleno dolino, tokrat skozi čudovito naravno okno. Kmalu smo pri nekdanji vasici Rake, od koder Izvira rod kanonika Franja Račkega, ki je bil v prejšnjem stoletju pomemben hrvaški politik in zgodovinar. Po strmem spustu smo kar kmalu ob mejni Kolpi, katere žuborenje smo slišali že mnogo višje. Nadaljujemo po asfaltni cesti, ki so jo zgradili po osamosvojitvi Slovenije, da se lahko pripeljemo v Osilnico v celoti po slovenskem ozemlju. Do Laz, kjer je naslednja kontrolna točka, se nam ponujata dve različici, in sicer skozi Kuželj, katerega ime vasi se po legendi nanaša na domačo obrt strojenja kož, ali pa po senčni gozdni stezici, ki pa ni toliko razgledna
Kuželjsko okno
Foio: Franci Eriin
Od vasice Laze, ki jo oživijo le še vikendaši ob koncu tedna, se mimo novega znamenja sv Antona Pa-dovanskega povzpnemo po ozki precej zaraščeni stezici na Koso, kjer je treba nekaj previdnosti zaradi zdrsa, pa tudi klopi tu prežijo na svoj plen. S Kose, na pobočju katere menda spomladi cvetijo tudi narcise, se spustimo navzdol skozi vasico Štajer in že smo na našem izhodišču v Potoku. Ponudijo nam kostelsko rakijo in rižne. Pohod po Kostelski planinski poti traja šest ur, lahko tudi manj ali več,
odvisno od tega. koliko časa si vzamemo za ogled naravnih znamenitosti in za počitek. Najhitrejša sta letos za pot potrebovala manj kot tri ure, zadnji pa so prišli na cilj šele pozno popoldne. 21. planincev je pot prehodilo že petič, zato so prejeli bronaste jubilejne značke. Celotna pot je zelo' dobro markirana, zato se na potep po njej lahko podajo planinci kadarkoli v letu. Še najbolj je obiskana Kuželjska stena, kajti v vpisno knjigo na vrhu se na leto vpiše okoli 1000 planincev. Največ zaslug, da Kostelska planinska pot in pohod sploh obstajata, ima Anton Selan skupaj z Antonom Račkim, Stanislavom Juž-ničem in markacistom Albertom
Oražmom
»Včasih sem precej hodil po pohodih,» pravi nekoliko zamišljeno Anton Selan, »in vedno sem si govoril, kaj če bi še mi v Kostelu poskusili nekaj narediti. To območje je bilo planinsko še neodkrito, saj nismo imeli niti ene planinske markirane poti. Ideja o lastni planinski poti in pohodu je v naših srcih dolgo zorela in končno smo leta 1994 pripravili prvi pohod po Kostelski planinski poti. Bilo je svečano, prerezali smo trakec, pot pa je blagoslovil tudi duhovnik.« Del Kostelske planinske poti od lovskega gradiča preko Kuželjske stene do Rake se pokriva tudi z bodočo Kočevsko planinsko potjo, katere otvoritev naj bi bila že letošnjo jesen. Od letošnjega aprila pa imajo v Kostelu še eno novo planinsko pešpot in pohod, in sicer po Kostelski grajski poti, ki je dolga 16 km, vodi pa po okolici gradu in njeni bližini, od koder je lep pogled na grad oziroma njegove ruševine s prikupno cerkvico sv. Treh kraljev. Anton Selan pa razmišlja naprej: »Šesturna hoja po Kostelski planinski poti je kar premalo za trans-verzalo. Pa kljub temu: če bi bil na Kosi še en žig, bi mogoče do naslednjega leta speljali tudi to. Bomo še videli!«
Kostel, ki je nekakšna zaključena pokrajina s svojimi običaji, kulturo in jezikom, v prihodnosti pa se Kos-telcem obeta tudi njihova občina, si zasluži tudi svojo planinsko trans-
PLANINSKI V E S T NI K
prejšnjih občnih zborih, ki so jih organizirali v dolini v gostinskih lokalih. Bilo je pravo planinsko vzdušje.
verz al o Obe sedanji poti bi lahko povezali, vanjo pa bi vključili še slap Nežlco In še druge naravno-kulturne znamenitosti. V njeni okolici je tudi precej kraških jam In vrtač. Kostelci imajo volje na pretek, z voljo pa se da marsikaj narediti. Tako se do nedavnega planinsko neznani In malo obiskani Kostel vedno bolj odpira planincem. Planinskih koč na tem območju sicer ni, pa tudi gozdne koče so zaprte, imajo pa kar nekaj dobrih gostiln. Prenočišča, bolj planinska, kot pravijo, imajo trenutno v Grajskem hramu
pod gradom Kostel.
*
Slovar: baška - posebej pinklc - kravata rakija - žganje rižnl - krhlji
Franci Ercin
Zaključni tečaj za vodnike kategorije D_
Tečaj za vodnike P2S za pridobitev kategorije D - včdenje lahkih snežnih tur - je bil v organizaciji Odbora PLV pri KVIZ PZS, zanj pa se je prijavijo 29 kandidatov. Tečaj je bil od 12. do 15. februarja 1990 v Domu v Tamarju. Tedaj so obdelali teme Prva pomoč, Orientacija, Metodika dela, Oprema, Nevarnosti, Priprava in izvedba izleta, Bivak in taborjenje, GRS in Tehnika vodenja. Predavanja so bila večinoma usmerjena na snežne razmere, torej nadgradnja letnih, kopnih razmer. Na tečaju so kot predavatelji ali inštruktorji sodelovali Franc Gri-čar, Darja Jenko, Vasja Jerovšek, Silvester Jošt, Marinka Koželj Stepic, Marjan Krega r, dr. Anda Perdan in Bojan Pollak, kot gost naše PZS pa je sodeloval tudi načelnik komisije za izobraževanje pri Nepalski planinski zvezi Ang Phurl.
Zaključni izpiti so bili 4. in 5, aprila na Loki pod Raduho. Tu so kandidati v soboto pisali pisne teste ter opravili tudi ustne zagovore iz tistih tem, kjer so pri pisnem preverjanju znanja pokazali bolj pomanjkljivo znanje, V nedeljo je bila izpitna tura na Raduho ali Lanež, Na izpit je prišlo 27 kandidatov. - Izpit je sestavljen iz treh delov: vsak kandidat
doma opravi nalogo iz orientacije in izpitno nalogo, na izpitni konec tedna pa piše pisne teste iz devetih tem ter opravi izpitno turo. Ta je potekala v šestih skupinah, z vsako pa je bil inštruktor. Spotoma so morali reševati različne nevšečnosti, ki jih je odigral inštruktor. Vsak tečajnik je bil vodnik dobro uro. Nekateri tečajniki so pokazali veliko mero znanja, "drugi pa nekaj manj. Tudi pri izdelavi izpitne naloge so nekateri pokazali veliko volje in sposobnosti za pripravo ture, drugi pa so opravili le tisto, kar je najnujnejše in komaj zadosti pogojem. Novi pripravniki za vodnika kategorije D so Matjaž Ambrožič in Jože Vari (PD Radovljica), Aleksandra Božič, Milena Brešan, Valter Černlgoj, Darij Kenda, Vinko Pagon in Aleksandra Štrukelj (PD Tolmin), Miran Čoh in Stanka Čoh (PD Oplotnica), Branko Do-bar in Igor šorn (PD Javornik Koroška Bela), Marjan Kobav (PD Kamnik), Franc Koderman in Tone Lakner (PD Ljubljana Matica), Franjo Kop rek, Jože Stsno-nlk in Iris Todorovič (PD Škofja Loka), Franc Kržan (PD Brežice), Cveto Meglič (PD TAM Maribor), Nada Mlač (PD Vihamik), Eva Peru še k (PD Ribnica), Ivan Privo-ra (PD Zabukovica), Jože Sedev-čič in Aldo Šullgoj (PD Nova Gorica), Ztatko Segulin in Zdrav ko Zaje (PD Železničar Ljubljana).
Marinka Koželj Stepic
Ravenski planinci o svojem delu_
Občni zbor so ravenski planinci tokrat organizirali nekoliko drugače od ustaljenih oblik v preteklosti. Da bi nekaj prihranili in nekaj malega tudi zaslužili z gostinsko dejavnostjo, so v upravnem odboru sklenili, da bo 24. aprila občni zbor na Naravskih ledinah, kjer je njihova koča. Bilo je nekaj čmogiedov, češ, saj ne bo obiskal Pa ni bito po njihovo! Še večl Polna koča, iz katere so bile začasno odstranjene mize, da so lahko postavili več stolov, je kazala pravo planinsko vzdušje. Prisotnih je bilo več aktivnih planincev, ki so občni zbor povezali s pohodom na Uršljo gora, kot pa na
Začelo se je s kulturnim programom, s katerim so nas navdušili mladi, ki sta jih usmerjali članici upravnega odbora Mojca in Veronika. Mladi so z vložki v kulturnem programu prikazali delo mladinskega odseka, na katerega smo zaradi njegovih uspešnih dejavnosti v zadnjih letih upravičeno ponosni. Ni nas treba skrbeti, kdo bo zamenjal starejše,
Iz poročil je bilo razvidno, da so ravenski planinci v preteklem letu dosegli lepe uspehe. Skoraj v celoti obnovljena koča, kar se je začelo pred štirimi leti, vedno več uspešno izvedenih gorskih tur in izletov, aktivnosti mladih, nenehna skrb za izobraževanje in kadre (planinski vodniki, mentorji v vrtcih in šolah) kažejo na veliko zagnanost, kljub dejstvu, da je večina članstva zaradi ekonomskih težav v nič kaj ugodnem položaju. Vse to in še marsikaj drugega načrtujejo tudi za naprej. Letos bo v celoti končana obnova koče, tako da bomo sredstva lahko bolj usmerjali v druge dejavnosti planinskega društva. Med drugim bo potrebno bistveno več postoriti pri dejavnosti gorske straže, ki je v zadnjih desetletjih skoraj zamrla. Ravenski planinci so zelo ponosni, da njihova koča postaja vse prijetnejša, sicer brez nepotrebnega razkošja, ob dobrih oskrbnikih Valentinu in Elici. Žal se ji je marsikdo moral izogniti zaradi čedalje težjega socialnega položaja ljudi v Mežiški dolini kot tudi drugod po Sloveniji. Kritika na občnem zboru je bila na tiste, ki nas zastopajo v telesih Planinske zveze, pa jih ni čutiti - ali pa so nemočni. Nadgradnja se čedalje bolj oddaljuje od planinskih društev in izvoljeni predstavniki in uradniki PZS nekako vzvišeno gledajo na svojo bazo. Počasi in vztrajno se gradi neke vrste centralizem. Mnenje tistih tam spodaj ni pomembno! S ponosom smo ugotovili, da je varnost na naših izletih in gorskih turah dobra in nismo imeli nesreč, ki so v večini primerov posledica precenjevanja samega sebe in podcenjevanja narave.	363
PLANINSKI VESTNIK HMH^b^M^^^H^^^H
Občni zbor je naložil upravnemu odboru, da še bolj vztrajno dela na vseh področjih aktivnosti planinskega društva. Posebno skrb naj še naprej posveča delu z mladimi in izobraževanju, pa tudi vzgoji članstva za varstvo narave, izboljševanju varnostnih razmer na turah, skrbi za prijazno in vabljivo kočo in njeno okolico ter urejene planinske poti, kulturni dejavnosti na različnih srečanjih in vsemu, kar bo še zboljšalo rezultate in uspehe ter tako pritegnilo mlade v planinske vrste in jih odvrnilo od ceste in slabih vplivov.
V veselem razpoloženju se je po uradnem delu večina zabavala s plesom in petjem ter kramljanjem med prijatelji, ki so obujali prijetne urice s pohodov In izletov.
Jois Žunec
Priznanja za prehojeni poti_
Planinsko društvo Pošte in Telekoma Ljubljana je s svojimi številnimi odseki in planinskimi skupinami ter številnim članstvom eno od največjih in tudi najbolj tvornih planinskih društev v Sloveniji. Poleg najmočnejšega. Izletniškega odseka, je nadvse tvoren Planlnsko-jamarski odsek z etnološko sekcijo, ki je kljub borni kadrovski zasedbi pravzaprav »društvo v društvu-. Ne le, da njegovi vodniki organizirajo številne planinske, jamarske In etnološke izlete, odsek vzorno skrbi tudi za dve dolgi vseslovenski pohodni poti, »Poštarsko jamsko pot« in še predvsem planinsko-etno-loško »Pot slovenskih legend«, ki je za slovenske pohodnlke vse bolj zanimiva.
To dokazuje tudi veliko podeljenih spominskih značk za obe pohodni poti, kar je bilo tokrat prvič na eni Izmed kontrolnih točk »Poti slovenskih legend«, In sicer v pizzeriji »Pri Kovaču« v Sostrem pri Ljubljani. Pohodniki so do sedaj prejemali spominske značke na vsakoletnih občnih zborih Planinskega društva PTT Ljubljana, ki seje lani preimenovalo v PD Pošte in Telekoma Ljubljana. Zaradi vse večjega števila pohodnikov, ki so prehodili eno ali drugo pot - večinoma pa kar obe 364 - je bilo nujno, da slavnostno po-
delitev organizirajo na posebni prireditvi.
Kljub muhastemu majskemu vremenu nam je bila sobota, 16. maja, naklonjena in zato je prireditev potekala na prijetnem vrtu gostišča. V Sostro je prišla večina povabljencev in le nekaj se jih iz opravičljivih vzrokov slavnosti ni udeležilo. Najprej je spregovoril načelnik odseka mag. Rado Radešček. ki je navzočim predstavil še svojo pesniško zbirko Slavospev naravi in osnutek novega Vodnika in dnevnika po »Poti slovenskih legend«. Spregovoril je še podpredsednik PD Pošte in Telekoma Ljubljana ter predsednik MDO Ljubljana Stanko Jaki, ki je med drugim na-glasil, da je v Sloveniji le malo planinskih društev, ki bi Imela tako delovne odseke In tako dobro vpeljani ter priljubljeni pohodni poti. Besedo je prevzel Se radijski novinar Matjaž Brojan, ki je v lanskem letu za prvi program Radia Slovenije pripravil skoraj leto dni trajajočo oddajo po Poti slovenskih legend, v kateri je obiskal vse kontrolne točke poti. Zato je bil seveda skupaj s soprogo med dobitniki spominskih značk.
Navzočim je spregovoril še predstavnik Jamarskega kluba Železničar Viktor Robič-Brko, s katerim odsek že vrsto let uspešno sodeluje. V svojem kratkem nagovoru je predvsem naglasil, da bo jamarski klub z odsekom tudi v prihodnje tvorno sodeloval, saj se je nekaj mlajših pohodnikov po Poštarski jamski poti že vključilo v znatno zahtevnejše delo Jamarskega kluba Železničar in Društva za raziskovanje jam Ljubljana. Na podelitvi v Sostrem je bilo podeljenih kar 24 diplom in spominskih značk Poti slovenskih legend In 12 diplom ter značk Poštarske jamske poti. Drugič je Pot slovenskih legend prehodit znani planinec Milan Meden iz Maribora, Poš-tarsko jamsko pot pa je že tretjič prehodil Dušan Novotny iz Ljubljane in zato prejel srebrno značko. Takšnih, ki so zadnjo pot prehodili dvakrat, je bilo kar nekaj. Na slovesnosti so bila podeljena še štiri visoka priznanja Planinskega društva PTT Ljubljana oziroma nje-
govega odseka. Dušan Novotny iz Ljubljane in Roman Turk iz Celja sta prejela zlati častni znak Poštarske jamske poti, Matjaž Brojan iz Domžal pohvalo Poti slovenskih legend in Maks Skribe Iz Ljubljane priznanje s srebrnim znakom Poti slovenskih legend. V pizzeriji »Pri Kovaču« so poskrbeli za prijetno vzdušje. Ne nazadnje so si bili vsi edini, da sta obe pohodni poti PD PT Ljubljana nadvse privlačni In zanimivi in prav vsi navzoči pohodniki so obljubili, da se bodo po obeh poteh ponovno podali. Matjaž Brojan nam je celo zagotovil, da bo na radiu predstavil še celovito »Poštarsko jamsko pot«.
Ha do RadBSted
PSPOT
Pomladansko slovensko planinsko orientacijsko tekmovanje (PSPOT) Braslovče 98 je organizirala MK pri PZS s soorganizacijo Savinjskega Pokrajinskega odbora mladinskih odsekov v soboto, 9. maja 1998. Udeležilo se ga je 40 ekip s 147 tekmovalci. Pripravljene so bile tri proge za šest kategorij, ki so tekmovale v ligi (A, F, B, E in C, D, F) in še za dve odprti kategoriji (G, H). Po prvi tekmovalni progi so tekmovale kategorija A (7 ekip. 31 tekmovalcev, povprečni čas hoje 76 minut), F (3, 9, 56) in izven lige Izjemoma po tej progi ena ekipa G (1, 3, 51). Po drugi tekmovalni progi so tekmovale kategorije B (7, 30, 75), E (5, 17, 92) in odprta liga G (1. 5, 113). Po tretji, zahtevnejši progi so tekmovale kategorije C (5, 21,160), D (5,17,155) in odprta kategorija H (6, 24, 216). kjer so bili tekmovalci udeleženci tečaja za planinske inštruktorje.
Ekipe A so poiskale razen ene vse kontrolne točke (zgrešile so prvo točko); slabo bi se iztekla orientacija po soncu, nihče pa ni prepisal napisa s skale. Ekipe F so našle vse kontrolne točke In odgovorile na vsa vprašanja pravilno. Ekipe B In E so našle vse kontrolne točke, le ena ekipa pa je vedela, kdaj je bila ustanovljena PZS (v E pa ena ne), in le ena ve, kam spada Konjiška gora (Stolpnik, 1012 m, z razgledni-kom - saj je njihovo PD označilo
PLANINSKI VESTNIK HMH^b^M^^^H^^^H
pot tja iz Vojnika), medtem ko sta iz E le dve ekipi pravilno opredeliti Konjiško goro. V ekipi C nista dve našli vseh točk, vse so našle ekipa 0 in v H le ena nI našla dveh točk. Zahtevano nadmorsko višino so še kar prebrali, azimut je prt eni ekipi prekoračil polni kot. Le malo jih ve, v katero gorovje spada Košenjak na naši meji in zelo slabo spremljajo spremembe določila Častnega kodeksa slovenskih planincev o pozdravu. Nič hudega, le da ne bodo čakali na pozdrav; če mislijo drugače, lahko še vedno oni pozdravijo naprej. Za to tekmovanje je bil z dovoljenjem Geodetske uprave Republike Slovenije natisnjen del topografske karte DTK Velenje 077,
Malico na cilju je prispevala Občina Žalec; pripravili so jo v Domu na Dobrovljah, za katerega skrbi Anica Janžovnik. Tudi predstavnik KS je pozdravil vse tekmovalce in jih povabil, naj še kdaj pridejo na Do-brovlje, enako tudi podpredsednik PZS Adi Vidmajer Prvouvrščene ekipe so prejele pokal (prispevek TKS Žalec) in majice, druge pa pesmarice, kar je prispevek M K.
Po razgovoru z domačini po tekmovanju sem v domu zvedel za marsikatero ime, ki bi ga ne zapisali tako, kot je na karti. Le eden od njih je pripomnil, da obiskovalci, mednje šteje kolesarje, planince In druge izletnike, puščajo smeti po Dobrovljah. Ko smo pripravljali progo, smo ob cesti res pobrali nekaj plastične embalaže in jo odpeljali v dolino. Ko sem se vračal s Špegle (767 m), sem za hlodi videl že malce zaraščene plastenke. Po tem razgovoru sem namenoma šel po delu proge in sem lahko ugotovil, da ni bilo sledu o smeteh. Organizacijo in izvedbo je opravil pripravljalni odbor, imenovan na seji dne 11.3. 1998 v Grlžah, pod vodstvom Vinka Tomšeta in ob sodelovanju B. Jordana (trasa), M. Polavderja (start, pokali), A. Vld-majerja (malica), A. Vlherja (cilj), F. Kumerja (kontrola, informacije), ki so si preskrbeli še sodelavce za pomoč pri Izvedbi. Bilo je zelo lepo vreme, ki je tudi prispevalo k dobremu razpoloženju.
B. J.
Pogled 8 stolpe na Llndek In Stenico (1091 m)
Stolpnik, 1012 m_
Na Stolpnik, najvišji vrti Konjiške gore, ki je podaljšek Karavank, so iz Črešnjic po južnem pobočju označili planinsko pot. Izhodišče so vas Črešnjice (521 m), precej razloženo naselje na prisojni strani Konjiške gore na prevalu med dolinama potokov Tesnice In Žičnice. Dostop do vasi je možen z avtobusne postaje Frankolovo, kjer se po okoli 800 metrih proti Verpetam odcepi asfaltna cesta (3 km) proti Črešnjicam. Hoje je okoli ure. Na križišču pod pokopališčem je smerna tabla »Stolpnik 1h 15"«, ki nas usmeri mimo Marijine cerkve iz konca 14. stoletja, vredne ogfeda. Če boste srečali župnika Štefana Kušarja in ga povprašali za pot in Čas, vam bo hudomušno odgovoril: Za vas ena ura, za visoke nosečnice pa morda pol več. Pri župnišču je drugi kažipot, ki nas usmeri na kolovoz ob kraju gozda (razgledi), dalje po njem in prečno po stari poti in stezi. Prečimo gozdno cesto in se čez staro krlžpotje morda malo strmo dvigamo, nato pa po kratkem položnem delu in više pridemo na vlako, ki je služila za dovoz betona pri gradnji podstavka razglednega stolpa. Napis na bukvi (STOLPnik In Črešnjice) nam potrdi pravo smer hoje. Po vlaki se povzpnemo do vrha, kjer stoji razgledni stolp. Tu je miza, odrezana iz debla, In okoli nje klop v obliki peterokotnika, v neposredni bližini v senci gozda je še pet miz s klopmi. Tam je tudi majhna uta.
Foto: Boio Jordan
Razgledni stolp ima dve ploščadi. Na prvi je skrinjica in kar dober razgled, boljši je seveda z višje, kjer je tudi gravirana razgledna plošča. Za povratek si Izberete drugo pot. Lahko v Konjice, Vojnlk alt mimo koče pri Štepihu in le malo navzdol po cesti, kjer prečite označeno planinsko pot XIV. divizije v Strani-
H rva ško-slovenska predstavitev_
V planinskem domu na Ravni gori na Hrvaškem so se 18. aprila sestali predstavniki planinskih društev iz Varaždina, Ormoža, Lendave in Ptuja. Čeprav je neprijeten dež, ki je neprestano padal, zadržal doma marsikaterega planinca, ki je najavil svoj prihod na Ravno goro na hrvaško-s I oven s ko predstavitev Planinskega zbornika in barvne fotografske monografije Hrvatske planine, ki jo je pripravil dipl. inž. Zlat k o Smerke, je bil ta sestanek vendarle Izredno koristen. Potem ko so predstavili Planinski zbornik In monografijo Hrvatske planine, se je pogovor vrtel največ o oblikah in vsebinah sodelovanja med planinskimi društvi Hrvaškega Zagorja in severovzhodne Slovenije. Dogovorjeno je bilo, da se bodo v novi Zbornik kot sodelavci vključili tudi Slovenci in da bodo v H a loško planinsko transverzalo vključili kot kontrolno točko tudi cerkvici svete Magdalene in svetega Avguština. Žig bi bil pri se- 365
PLANINSKI VESTNIK HMH^b^M^^^H^^^H
Drago Jeljezli. oskrbnik planlnikaga doma na Ravni gori, pozdravila Emo Metko in JI IzroCa darilo.
Foto: Tomlslav Jagačlč
danjem cerkovniku in zvonarju Janezu Šmigocu Dvajset prisotnih planincev je soglašalo s tem, da bi cerkvenim oblastem predlagali, naj bi razpadajočo hišo nedaleč od omenjenih cerkvic uredili v planinski dom; kako in pod kakšnimi pogoji bi to storiti, bo seveda stvar pogovorov.
Kot prva naloga bi bilo markiranje dostopnih poti. Varaždinski planinci so na hrvaški strani gozdno stezo, na kateri je umrl Janez Šmigoc, oče sedanjega cerkovnika, že imenovali »Janezova steza«. Najdražja udeleženka tega skupnega hrvaško-slovenskega sestanka, ki je bil to pot prvič, gotovo pa ne tudi zadnjič, je bila 88-letna Erna Meško iz Lahoncev, ki jo je do planinskega doma z avtom pripeljal njen sin Ciril Meško. Teta Ema, kot jo ljubkovalno kličejo varaždinski planinci, je lepo med drugim rekla:
»Četudi smo tako daleč od visokih gora, naši ljudje dobro poznajo Julijske Alpe, Savinjske Alpe in Karavanke, posebno še naše domače Pohorje, predvsem pa nam je draga Ravna gora, ki jo vedno prijazno pozdravljamo, posebno še, kadar jo gledamo z vrhov naših vinorodnih gričev. Tako so bile tudi pečine Ravne gore tiste, ki so privabile mojega moža, da jih je pred davnimi leti preplezal in na vrhu vklesal 366 ime „lahonska pot". Naj nas ta gora
združuje v bratskem prijateljstvu med hrvaškim in slovenskim narodom. Vse, ki jim je pri srcu prelepi planinski svet, ljubeče vabim: Pridite in spoznajte našo transverzalo, da se boste ob njej naužlli prelepe narave s čudovitim razgledom po širni Sloveniji in daleč tja preko naših severnih mej. Ne bo vam žal.«
Tomislav Jagačlč
Mentorji v šolah_
V Kranju je bilo v organizaciji tukajšnjega planinskega društva delovno posvetovanje mentorjev v osnovnih in srednjih šolah, ki so na območju Planinskega društva Kranj. Udeležila sta se ga tudi novi načelnik GRS Kranj Tomai Jam-nih, alpinist, reševalec In njega dni vrhunski alpski smučar, ter novi načelnik Komisije za GRS pri Planinski zvezi Slovenije Dušan Polajnar, sicer alpinist, gorski reševalec in gorski vodnik. Predvsem so poudarili, naj bi nemara del sredstev, ki jih Uprava za zaščito in reševanje pri Ministrstvu za obrambo daje PZS oziroma GRS, namenili za vzgojno-preventivne oblike dela v šolah in tudi za sofinanciranje klasičnega alpinizma, iz katerega prihajajo kadri za gorsko reševanje.
Na posvetu je mentor Janez Planine iz osnovne šole Preddvor med drugim dejal, da so v njihovi osnovni šoli planinski tabori namenjeni vzgoji in učenju otrok, kako naj živijo z naravo, predvsem pa so ti tabori koristni za vzgojno problematične otroke. Cilka Dežman iz osnovne šole Jaka Čop v Kranju je Iz lastnih izkušenj povedala, da hodijo na planinske izlete predvsem mirnejši otroci, ki se v naravi znajo obnašati, medtem ko je Franc Benedik iz osnovne šole Simon Jenko v Kranju omenil nekatere lastne Izkušnje s planinskih izletov z otroki: otroci hodijo na take izlete mnogo boije opremljeni, kot so njega dni, čeprav bi morali imeti na skalnih poteh tudi čelade, ki jih zdaj še nimajo, najbolj pa ga moti, da hodijo po bližnjicah, kar pomeni, da je treba z dobrim zgledom popraviti njihov odnos do okolja. Načelnik GRS Kranj Tomaž Jamnik
je govoril predvsem o preventivi: o marsičem govorimo pred izletom ali turo v gore, še najmanj ali sploh nič pa o vami hoji po gorah, da ne bo nesreč. Tudi načelnik Komisije za GRS pri PZS Dušan Polajnarje govoril predvsem o tem, kako veliko pozornost je treba posvečati vzgoji najmlajših planincev, kar je tudi naloga postaj GRS po državi. Naposled je predsednik PD Kranj Franc Ekar govoril o informativnih planinskih urah, ki jih imajo že nekaj časa v tem planinskem društvu: »Če se nameniš plavati in tega ne znaš, boš verjetno utonil, medtem ko pri planinstvu rečemo, da bo že nekako Slo; med znanjem in neznanjem hoje v gore ni meje. Slovenci glede obnašanja v gorah nimamo alpskega planinskega standarda, kar bi nas lahko začelo skrbeti. Poleg tega je na okolje-varstvenem področju popustila pozornost države, zaradi česar je ponekod naravna dediščina že kar precej ogrožena.«
F. E.
Šmarnogorske slike z razstave_
Sredi aprila je bila na Šmarni gori, verjetno najbolj priljubljeni izletniški točki Ljubljančanov, ki se dviga 300 višinskih metrov nad mestom, otroška slikarska kolonija, za katero je dal pobudo šmarnogorski gostilničar Miha Ledinek, uresničil pa jo je znani gornik, slikar in učitelj likovnega pouka Danilo Cedllnik-Den. Na Šmarno goro je 15. aprila pripeljal 30 otrok, po pet iz vsake od šestih podšmarnogorskih osnovnih šol, ki so narisali, kar se jim je zdelo vredno narisati, potem pa so vsa dela razstavili na prodajni razstavi v galeriji na Šmarni gori. Razstavo so odprli 8. maja, slikarsko kolonijo in razstavo so posvetili likovni pedagoginji Špeli Klemen, jamarki in jamarski potapljačici, ki je na eni od potapljaških akcij nesrečno končala v enem od dolenjskih podzemskih sifonov.
Prva taka razstava je bila lani, gostilničar Ledinek pa je mlade udeležence slikarske kolonije povabil na enodnevni izlet v Gardaland. Letos jih bo spet, poleg tega pa sta se z Denom dogovorila, da bi slike z
PLANINSKI VESTNIK HMH^b^M^^^H^^^H
razstave prodali obiskovalcem in denar namenili otrokom, ki so ga zelo potrebni. Skoraj vse slike so obiskovalci pokupili, izkupiček pa je bil letos namenjen Darji in Alešu s Ptuja za nadaljnje šolanje,
M. R.
Resevna za 1. maj_
Planinsko društvo Šentjur je tudi letos organiziralo že kar tradicionalno, 15. srečanje delovnih ljudi na Resevni. Kljub malo še aprilskemu vremenu se ga je udeležilo preko 500 obiskovalcev. Društvo je okrog doma postavilo veliko dodatnih klopi In miz, da je biio prostora za vse dovolj. Tudi za hrano In pijačo je bilo poskrbljeno.
Pozdravni in otvoritveni govor je imel predsednik društva Ivan Straže, slavnostni govornik pa je bil predstavnik Zveze svobodnih sindikatov Slovenije območne organizacije Celje Franc Klepej. V govoru je orisal problematiko sistema današnjega časa in nakazal smernice delovanja sindikata za naš skupni boljši jutri.
Program so nadaljevali še pevci -prijatelji Resevne, ki so praznovanje popestrili z Ipavčeviml pesmimi. Za prijetno popoldne pa so poskrbeli Duo Sonja in Jože iz Ribnice. Med vižami harmonike je bilo veliko zabavnih točk, tako da je bil plesni oder zavzet vse do mraka. Nekateri so se pridno vzpenjali na razgledni stolp in si ogledali bližnjo in daljno okolico Resevne.
Finančno so program in praznovanje podprli ZSSS - območna organizacija Celje, Občina Šentjur, Al-pos Šentjur. KS Šentjur Center in Združena lista občine Šentjur. Oskrbnika doma Lidija in Peter Močnik sta poskrbela za žejne In lačne. Kljub temu so nekateri še veliko prinesli s seboj, a pozabili so odnesti smeti in odpadke nazaj v dolino.
Načrtovana dela v vrednosti 2,5 milijona tolarjev tudi potekajo po planu. Tako je za 1. maj v projektu telefonije Vodruž-Resevna že zazvonil telefon pri devetih od enajstih naročnikov. Ta dva priključka sta izostala zaradi obširnih del, ko so električni kabel preložili iz zraka v zemljo in istočasno opraviti zemelj-
ska dela pri napeljavi vodovoda za Dom na Resevni. Vsa ta dela so bila končana v 19. tednu tega leta Na domu bo tudi javna govorilnica Telekoma Slovenije, delujoča s telekartico, ki jo bo mogoče kupiti tudi v domu, kadar bo odprt, drugače pa na vseh poštah v Sloveniji. Govorilnica je namenjena planincem in ostalim za sporočila in reševalne akcije Gorske reševalne službe.
Vsi izvajalci so dela opravili po konkurenčnih cenah,
PredMdrilk druitva: Ivan Straže
Skrivnosti in lepote Voiinjaka_
Nekoč so na Volinjaku živele Žal žene. Ena od njih je hodila k Her-monku - gospodarja je učila sejati žito. Nekega leta mu je, čeprav je bila huda zima, rekla, naj seje bob. Hermonko jo je ubogal, čeprav je bil sneg. Letina je bila obilna, tako da kmetu boba sploh ni bilo treba več sejati. Žal ženo pa je užalila Her-monka (ko je nekoč Žal žena spet ležala pri njenem možu, ji je po žup-nlkovem nasvetu zlate kite poravnala v posteljo), zato je ta z družicami odšla k Žačnu, Hermonko pa od takrat tudi nima več toliko žita, ker ne ve, kdaj je pravi čas za setev. - Volinjak kot prebivališče Žal žena omenja Vinko Modern-dorfer v svojih Koroških ljudskih pravljicah in pripovedkah.
Pod Volinjakom se razprostirajo Leše, nekdanje rudarsko naselje Potem ko so na tem območju leta 1618 odkrili premog, je bil do srede 19. stoletja tu največji premogovnik na Slovenskem - z leškim premogom so kurili tudi v bližnji prevaljskl železarni. Rudnik so leta 1939 zaprli, z njegovim zatonom pa je «zaspal« tudi kraj, saj ima zdaj le nekaj več kot petsto prebivalcev, medtem ko je bilo v času razcveta tu zaposlenih kar 900 rudarjev. Na preteklost spominja le še ohranjen vhod v Franciscusov rov. Na sedlu nad Lešami so naši predniki sredi 15. stoletja postavili dve gotski cerkvi, Ena je posvečena sv. Ani, druga pa sv, Volbenku. Zakaj cerkvi stojita druga ob drugI, Je še nepojasnjena skrivnost. Cerkev sv. Ane ima zvonik, prezbiterlj od zunaj podpirajo podporniki, na oknih so kamnoseški okraski, leseni strop je poslikan z rozetami, veliki zlati oltar pa je iz 1644 leta. Cerkev sv. Vol-benka je brez zvonika (v 19. stoletju ga je uničila strela). Okna so kamnoseško obdelana. Pod prezbi-terijem je kripta, v cerkvi pa stojita dva oltarja: kamniti iz 18. stoletja in zlati iz 1680. leta Cerkvici pa nista zapuščeni, saj v »Ani« tudi občasno mašujejo, »Volbenka« pa ravnokar obnavljajo.
In kaj naj v takih krajih išče planinec? Poleg kulturno-zgodovinskih zanimivosti nudijo tudi možnosti za vzpon na vrh Voiinjaka (ali Volinje-ka). Čeprav je visok »le" 886 me-
Leški dvojčici
Foto: a č 367
PLANINSKI VESTNIK HMH^b^M^^^H^^^H
trav. je z njega - kljub poraslosti -lep pogled na Peco, Raduho In Uršljo goro. Nenavaden je tudi sam vrh, saj je na njem veliko mogočnih skal. So jih tja zvalili velikani iz preteklosti in se tako postavili pred Žal ženami?
Pristop na Volinjak je možen iz več smeri - iz Mežice ali z Leš (od P reva I j so oddaljene dva kilometra). Če se odločite za slednjega, je najbolje, da pri kmetiji Hermonko (ob cesti proti Mežici) zavijete po stezi v breg In cilja ne morete zgrešiti. Izlet na Volinjak je prijeten zlasti na začetku ali koncu sezone, saj ni zahteven, zanj pa ne potrebujete niti veliko časa. Mogoče je Volinjak zapostavljen zaradi bližnjega, a nekoliko višjega Jankovca (1200m), ki ga planinska društva (zlasti pre-vaijsko) in mladinski odseki pogosto uvrščajo v svoje programe izletov, medtem ko Volinjak - kljub zanimivostim, ki jih je mogoče spoznati spotoma - po krivici ostaja nekoliko v ozadju zanimanja obiskovalcev.
Andreja Čibron-Kodrin
Uspešna predavateljska sezona 97/98
V Planinskem društvu Ruše so po koncu zime po številu planinskih predavanj najbolj zadovoljni doslej. Čeprav pretekla zima ni preveč ovirala zimskih izletov, je predavateljske večere obiskalo kar precej ljubiteljev narave. Prostor za take večere so planinci našli v Ruški kleti, v spodnjih prostorih Društva upokojencev Ruše.
Decembra je Franček Hribernik
predstavil potepanje ruških planincev po gričevnatem svetu sredozemske Malte, januarja je Julč Jurše prikazal diapozitive z lanskih izletov, februarja je Tone Filipi kar dvakrat zavrtel vldeo filme, marca pa sta v kulturnem domu alpinista -domačina, sicer člana AO TAM Maribor Mitja Plohl-Mičo in Blaž Navršnlk iz dveh d ia projekte rje v pričarala čudovit večer ekstremnih posnetkov z lanske himalajske odprave na Šiša Pangmo. V terminih med predavanji sta zbiralca Bran-368 ko Potočnik in Srečko Potočar
pripravila zanimivo razstavo starih ruških razglednic. Za popestritev družabnih večerov so poskrbeli sponzorji s tem. da so izžrebani obiskovalci prejeli praktične oz. zabavne nagrade. Najemnika lokala Ivanka in Janko Šauperl-Vernik sta postregla s pijačami, da je bilo občudovanje barv na filmskem platnu pri obloženi mizi potem seveda bolj vedro.
V pomladanskih in poletnih mesecih se večeri diaprojekcij nadaljujejo, ampak ne v dolini, temveč v Ruški koči. na Glažuti, v Andrejevem in Zidanškovem domu, v Domu pri Treh kraljih, na Tojzlovem vrhu itd. Vanč Potrč in Franček Hribernik gostom predstavljata Pohorje in Pohorce, kakršnih turisti ne poznajo. Skratka, kar precej pozitivnega tudi za turizem na tem delu Pohorja, na kar so ruški planinci lahko ponosni, s tem pa tudi občinski možje, pristojni za to dejavnost.
F. H.
Haloze so nas očarale
Novomeški upokojenci (sekcija Pla-ninarjenje za vsakogar, ki jo vodi gospod Tovšak) smo del Haloz spoznali že lani. Na enodnevnem izletu smo se navdušili nad neštetimi zelenimi griči in hribi. Uživali smo v hoji po čudovitih slemenih in hrbtih, ki potekajo v različnih smereh in so porasli z gozdovi in predvsem vinogradi. Sklenili smo, da jih spoznamo še bolj. 26. maja smo sklenili iti po Haloški planinski poti, ki so jo 1983. leta trasi ra I i prizadevni ptujski planinci ob 30-letnici svojega obstoja. Ti so nam poslali tudi odličnega vodnika, Uroša Vidoviča, ki se je povzpel v naš poln avtobus pri Ptujski Gori. Bil je potem z nami ves dan in nam je na izredno prijeten način približal ta čudoviti svet naše manj razvite in bolj odročne, a prelepe pokrajine. Najprej smo se ustavili na gradu Bori. Mogočna stavba, katere začetek sega v davno 12. stoletje in stoji na skali iz litovskega apnenca, je odigrala tudi med NOB pomembno, žalostno vlogo: od 1. 5. 1941 do 1. 3. 1943 so nemški okupatorji tu za-
pirali predvsem zavedno slovensko inteligenco iz vseh štajerskih predelov, od tod so jih potem pošiljali v taborišča in Izgnanstva, Še večkrat smo ta dan slišali, da so se Haloža-ni odločno uprli okupatorju, o čemer pričajo številna spominska obeležja.
Po lepo označeni poti z belo-rdeči-ml planinskimi markacijami in tablami smo jo od tu mahnili proti Hras-tovcu, kjer smo prvič okusili tudi njihovo odlično vino. Pognalo nam je kri po žilah in priklicalo pesmi iz nas, da nam je korak še bolj veselo pel po poteh, kjer so male viničar-ske hišice prerasle v večje in so zlasti zrasli številni vikendi. Na vrheh se v soncu bleščijo številne baročne cerkvice, naleteli smo na ljudska znamenja in predvsem na zelo prijazne ljudi. Poti so lepo asfaltirane (čeprav smo večinoma hodili po mehkih planinskih poteh), lepo obdelani vinogradi so obetali dobro letino, številni klopotci pa so še molčali.
V Cirkulanah nas je v gostišču Krona čakalo dobro in obilno kosilo. Redko doživimo, da nam lastnik predstavi svoje gostišče in prijazno vabi v goste, tu pa se je zgodilo še več: predstavnica turistične agencije Halo je s svojim reklamnim materialom in zlasti z ljubeznivim nastopom tako približala ta lepi svet, da je marsikoga zamikalo letovati med tako prijaznimi ljudmi. Ko smo se na Gradišču ustavili še pri kmetovalcu in vinogradniku Emeršiču, kjer smo lahko tudi pritisnili žig v Vodnik Haloške poti, ki nam ga je ponudil prijazni Uroš, smo bili že tako zaljubljeni v ta čudoviti svet, da smo z aplavzom sprejeli gospodarjevo vabilo, naj pridemo oktobra k njemu v trgatev. Prišli bomo in že naprej se veselimo pisanih jesenskih barv, pesmi klopotcev in prijaznih ljudi. Da o grozdju in njihovem vinu ne govorimo!
Ivanka Mestnik
Mali oglas_
Oddam broširane Planinske vest-nike od letnika 1963 do 1995. Kogar to zanima, naj telefonira na številko 061/323-636.
ŠPORTNI SANDALI
Priznajte si. Vse prevečkrat preobremenite svoje noge. Zato smo pri podjetju Bridgedale ustvarili vrhunsko linijo tehničnih nogavic. Z kombiniranjem inovativne tehnologije pletenja in kvalitetnimi materrali nogavice Bridgedale zagotavljajo neprecenljivo udobje pri alpinizmu, po-hodništvu in vseh vrstah športa. S kombinacijo najboljših naravnih vlaken in sodobnih sintetičnih materialov smo ustvarili sistem odvajanja vlage (MTS - Moisture Transport System), ki ne le vsrka znoj, temveč ga odvaja od noge. Različna gostota pletenja omogoča močnejše blaženje na obremenjenih mestih, taniše plasti pa so na neiz-postavljenin mestih. Sodobne konstrukcijske lastnosti omogočajo tesno prileganje in reducirajo odrgnine.
Nogavice Bridgedale se prilegajo in obnesejo tato dobro, da imajo triletno garancijo. Za več informacij pokličite ekskluzivnega uvoznika in distributerja za Slovenijo: Logos Sport d,o,o. tel.: 061/811-665
Bridgedale
VODILNI V SVETU NOGAVIC
Tehnologija Bridgedale
Tanka plast omogoča izhlapevanje Rebrasta ojačitev je za podporo in stabilnost Ojačana peta in prsti za zaicito Ojačana plast proti odrgninam Gladki šivi proti žuljem