254
Slovstveni zapiski.
zaveda, kaj se godi. Zato je še premlad in preveč otrok.  Ideja in kompozicija bi ne trpeli prav nič, če bi umetnik njegovo ponesrečeno levo roko kratkomalo izdolbel.
Knjižico priporočamo vsem, ki se zanimajo za umetniška vprašanja in našo domačo umetnost.                                                                       J. A. Glonar.
„Regiment po cesti gre . . ." med Nemci. Prva marčeva številka letošnjega „Kunstwarta" prinaša v svoji glasbeni prilogi med štirimi jugoslovanskimi popevkami na prvem mestu naš »Regiment . . .", melodijo s podloženim prevodom prve kitice z naslovom:
Das Soldatenliebchen. (Slovenisch.)
's Regiment sein' Strafien zieht, juchei,
auch mein Bursch in Reih' und Glied, juchei,
meinen Liebsten, hei, den kennt man gut,
tragt ein' grunen, grunen Straufi am Hut, juchei! (Zadnji dve vrsti se ponavljata kakor pri nas.)
O melodiji piše dr. R. Batka: „Unser erstes halte ich fur eine Perle hochsten Ranges. In wenigen Zeilen — weleh ein lebendiges Bild! Das bliihende, frische Bauernmadchen, das auf der Anhohe steht, das Regiment auf der Strafie vorbeimarschieren sieht, ihren Liebsten erkennt und vor Freude jubelt iiber den schonen grunen Straufi, den er am Hute tragt — wie ist das unmittelbar geschaut? Die Melodie belebt und gibt der Zeichnung Licht und Farbe. Der Marschrhythmus fixiert die Grundstimmung, die Pausen des Textes werden organisch durch jauch-zende Kadenzen ausgeftillt und selbst die Wiederholung des „grunen, grunen Straufies" dient nur dazu, die Vorstellung besonders hervorzuheben. Man glaubt den Buschen nun wirklich maiengriin vor sich zu sehen. Ich halte das knappe Liedchen fiir ein wahres Meisterstiick der Volkskunst." — Razen »Regimenta" prinaša še dve hrvaški in eno „bosensko" popevko.
ijp ° o o    Slovstveni zapiski.    ° ° ° ^
f Anton Medved. In spet nam je odpeljala neizprosna Smrt iz svetišča Muz v svoje temno kraljestvo drago žrtev: dne 12. marca t. 1. je umrl na svoji župniji na Turjaku Anton Medved, eden najplodovitejših in najboljših naših pesnikov v 41. letu svoje dobe. Kot dijak in bogoslovec je pridno sodeloval pri „Lj. Zvonu" (Bi-stran, Dolenjec, Zdeslav), od 1. 1889. ga stalno srečavamo v „Dom in Svetu", sodeloval je kot pesniški kritik in pesnik pri „Slovenki", pisal je za Mohorjevo družbo in drugod. Bil je globoko čuteč lirik, epik in dramatik. Najlepše bisere svoje Muze je zbral v dveh obsežnih zvezkih Poezij. Dramatska dela je objavil večinoma v Dom in Svetu: L. 1891. dramatični prizor „Savel", tri zgodovinske žaloigre: Viljem Ostrovrhar (1894), Kacijanar v dveh delih (1895, letos predelano v novi izdaji), Za pravdo in srce (1896); Na odru življenja. Drama v štirih dejanjih (1902), Na ogledih. Veseloigra v treh dejanjih (1903), Posestrimi. Igrokaz v štirih dejanjih (1905). Istočasno z Gregorčičem je prosto poslovenil svetopisemsko zgodbo „Job" (1904). — Medved je mojster forme, ki si je ustvaril svoj pesniški jezik; njegova dela mu ohranijo častno mesto v slovenski književnosti.