oŽfcrttzinsld^pdlllli ILUSTROVANI LIST ZA MESTO IN DEŽELO >■ JEHUM Cena 2 O I n Izhaja ob četrtkih. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Tyrševa (Dunajska) cesta 29/1. Poštni predal štev. 345. Račun poštne hranilnice v Ljubljani štev. 15.393 Ljubljana, 6. aprila 1933 Naročnina za četrt leta 20 Din, za pol leta 40 Din, za vse loto 80 Din. V Italiji za vse leto 40 Ur, v Franciji 50 frankov, v Ameriki in povsod drugod 2 dolarja Itav. 14 Lato V Otok srečnih Bali — otok sanj, srečnih zakonom [en pridnih otrok Mala tempelska plesalka v svečanem okrasu Daleč zunaj v Indijskem oceanu, osem dni vožnje od Singapora in komaj eno noč od Jave leži otok Bali — edini raj, ki ga danes poznamo na zemlji. Njegovi prebivalci so v obeh vrhovnih kastah potomci starih In-dov, v spodnjih dveh kastah pa mešanica Malajcev in Polinezijcev iz Južnega morja. Otok je zato pravi raj, ker je Bali-jec čudovito uravnotežen v svojem razmerju do posvetnih in nadzemeljskih stvari. Su-um cuique — vsakomur svoje. Nadnaravne reči zavzemajo sicer velik prostor v njegovem duševnem življenju, toda Bali jcu niso vse. Važno je tudi, da zna človek obdelovati riž, gojiti kavo in rediti govedo in prašiče za izvoz, zakaj naposled je vendarle, dokler živimo na tem svetu, prijetna zavest, da imamo v skrinji nekaj cvenka. Na Baliju so vsi zakoni srečni. To je drzna trditev, pa vendar resnična. Merilo za poročitev je sposobnost žene, ne njena lepota, zakaj lepota ni na Baliju nikaka redkost. Prav za prav so na Baliju vse ženske lepe, prav tako kakor tudi moškega ne srečate, ki bi bil posebno grd. Če vprašate svečenika, kneza ali delavca, zakaj je vzel svojo ženo, boste zmerom dobili isti odgovor: ker zna dobro delati. Zena skrbi skoraj sama za ‘blagostanje v rodbini in mož ravna z njo zelo spoštljivo. Gospodinjstvo, nakupovanje, ravnanje z denarjem in reja živine je vse njena stvar. Le vzgoja otrok ji ne dela nobene težave. Čudno, a resnično. Na Baliju ne poznajo razuzdanih otrok. Prirodnn lepota in milina odlikujeta mlado Balajko Najbolj značilna lastnost tega otoškega ljudstva je namreč ljubeznivost. Ne samo v slučajnostnem občevanju s tujci, nego .tudi v družini sami. In ta ljubeznivost je tisto, kar dela čisto in neskaljeno življenje na tem otoku. Res da pride tudi v tem raju do nesoglasij, toda nikoli se ne pojavijo v neljubeznivem tonu. Očarljivi nasmešek, ki ga Američan imenuje »keep smiling« in ga priporoča z oglasi in velikanskimi lepaki svojim bližnjim, je na Baliju izliv tople srčne dobrote. Ljubeznivo in vljudno občujeta roditelja z otroki, in če mamici temperament vendarle kdaj odpove dn svojega otroka, kadar ga le preveč polomi, nedolžno udari, steče vsa družina v strahu na vrt prosit hišne bogove, ki imajo tam svoje oltarje, naj potolažijo užaljeno otrokovo dušo. centimetrov vsaksebi. In tedaj se zde v solnčnem svitu te vodne ploskve kakor velika zrcala. Bali je otok praznikov in proslav. Tu slave smrt in rojstvo, setev in žetev, in ni ga .praznika, ki ga ne bi svečenik posvetil v svetišču. Nikoli niso pota tako lepa kakor tedaj, ko stopajo pisane procesije v tempel. Tudi na polju dela žena. Ona seje riž, ena ga obdelava in požanje. Mož pa preorje polja, in to pogosto z velikimi težavami. Zemlja je po večini valovita in zato morajo napraviti terase. Vse je treba matematično natanko izračunati. V obliki polkro- Kako se svetlikajo v prečudno živih in pisanih barvah! Kako žehti iz njih vonj te čudovite zemlje! Takrat se zaslišijo streli iz mož-narjev in na čelu izprevoda zagledamo dečke s plapolajočimi zastavami in okrašenimi palicami. Za njimi pa stopajo žene z darovi. Oltarje in srebrne skodelice s pisanimi sadovi nosijo mimo nas. Sama svetloba, barva in zrak! Kje smo? Ali je to Bali? Ali ni mar beneški karneval? Skozi sveto vodo gre izprevod. Ta voda ima prečudežno moč, da vzame vso nesnago in nečistost. Potem odidejo v svetišče, kjer se grmadijo darovi. Ob ograji svetišča stoji svečenik. Skrivnostne kretnje dela s prsti in mrmra svete molitve. Rdeča tiara s trinajstimi zlatimi obročki mu krasi glavo in na njenem vrhu se iskri gorski kristal. V rokah ima rožni venec iz 108 jagod. Ne moli k Brahmi Višnuju, tudi ne k šivi, temveč k enemu edinemu, velikemu, vsemogočnemu, k Tintiju, Se nadaljuje ua 3. strani. gov se vzpenjajo (polja drugo nad drugim, kakršna so pač tla. Kakor smaragdno zelena preproga se lesketajo, kadar stebelca poženejo, in le ob žetvi valovi žito ko rdeče zlato pod temnosinjim nebom. Na tem otoku poznajo samo mokre riževe nasade, to se pravi, riž sejejo v vodi. V ta namen spravijo možje vodo iz hribov. Na Baliju imajo posebne vodne zadruge in veliko odlikovanje je, če sme kdo biti član take zadruge. Predore grade in napeljavajo skoznje vodo v več kilometrov dolgih vodovodih na polja. Drobceni slapovi škrope polja komaj 25 Zmagovalci v volovski dirki v čudovito izrezljani, z zastavami okrašeni vpregi z velikimi lesenimi zvonovi Konec najrazkošnejše tihotapske ladje Prigoda iz državljanske vojne zaradi alkoholne prepovedi v Združenih državah. — Razvpita tolpa tihotapcev na atlantski obali med Filadelfijo in New-Yorkom. — Bogat plen stražnika Morrissona. Jahta »Allegro«, ki je vpisana v sezname filadeJfske luke, je bila znana na vsej vzhodni obali Združenih držav 'kot najbolj razkošna tihotapska ladja. Pripovedovali so, da so njeni lastniki zaslužili s tihotapljenjem bajne vsote. Jahta sama je stala več ko 120 tisoč dolarjev. Družba tihotapcev — 12 moških in 2 ženski — jo je kupila. Agenti prohibicije so več mesecev zaman prežali nanjo, Nikoli je niso mogli zalotiti pri tihotapstvu. Ko je čez noč prepeljala velike zaloge vtihotapljenega alkoho-la, se je na vse zgodaj ponosno vračala v filadelfsko luko. Jahto je bilo treba ujeti, ko prevaža alkohol. Prohibiicijske oblasti so zadale najsposobnejšemu lovcu tihotapcev, stražniku Morrissonu, nalogo, da vjame jahto »Allegro«. Dale so mu najhitrejši motorni čoln za lov na tihotapce, ki je drvel z brzino 25 morskih milj na uro. Morrisson se je lotil dela. Izbral si je dvajset najsposobnejših prohibicij-skih agentov. Sleherno noč se je odpeljal iz filadeliske luke in križaril na odprtem morju, prepričan, da bo nekoč zagledal »Allegro«. Z velikim reflektorjem je presveti! vso okolico. Morrisson je zvedel, da prevaža »Allegro« alkohol vzdolž obale med Filadelfijo in New-Yorkom. Cela dva meseca je zaman križaril vsako noč po morju. Tihotapske jahte ni bilo na izpregled. Neke noči, v začetku decembra lanskega leta je pa Morrisson uzrl daleč na morju pred filadelfsko luko zaželeno jahto. V temni noči je stala pri miru. Njeni stroji niso delali. Vsa ladja je bila zavita v temo. Morrisson je odredil, da naj se približa motorni čoln z največjo opreznostjo sumljivemu parniku. Morali so izrabiti velike valove, da so to nalogo čim uspešneje izvršili. Z utrnjeni-mi 'lučmi je drvel motorni čoln »Allegru« nasproti. Na rilcu čolna je nabit top, iz katerega smejo prohibi-cijski agenti streljati na vsak parnik, če se na tretji poziv ne ustavi. Toda Morrisson je prepovedal streljati tudi po tretjem pozivu. Saj je bil motorni čoln hitrejši od jahte in jo bo prej ali slej prehitel. Mnogo koristnejše je za prohibioijske agente, če vlovijo žive tihotapce in zaplenijo alkohol, nego če ladjo potope. Razburljiv lov Motorni čoln se je z veliko naglico bližal »Allegru«. Zdelo se je, da na jahti vse spi. Toda ko se je bil motorni čoln približal na kakih tisoč metrov, so na jahti zagorele luči in stroji so zaropotali. Tihotapci so bili opazili policijski čoln, pa so zagnali stroje in pričeli s polno paro drveti. Morrisson je ukazal, da se reflektor nastavi na bežečo jahto in da se izstrelijo rakete v znak, da se mora jahta ustaviti. »Allegro« se pa za to še zmenil ni, temveč je plul z nezmanjšano brzino dalje. Stražniki so se divje zagnali na lov. Ze s prostim očesom se je videlo, da se razdalja med motornim čolnom in »Allegrom« vse bolj in bolj krči. Kar na lepem so začeli tihotapci streljati s puškami. Merili so v reflektor. Mornar, ki je bil pri topu, je vprašal Morrissona, ali naj ustreli v odgovor na ogenj tihotapcev. Morrisson ni dovolil. Tihotapcem se je posrečilo s kroglo razbiti reflektor motornega čolna. Zdaj je »Allegro« lahko v temi brez skrbi vozil svojo pot. Spet so se mornarji obrnili na Mor-nissona, naj jim dovoli streljati na tihotapsko ladjo; Morrisson tudi zdaj ni dovolil. Čeprav je tema, nam ladja ne bo utekla, je odgovoril. Mar ne vidite, da se ji čedalje bolj bližamo? Najkesneje čez pol ure bo naš čoln ob boku »Allegra«. Ko se je motorni čoln približal »Allegru« na tri sto metrov je jahta ustavila stroje in tihotapci so razpeli na jamboru v znak predaje belo zastavo. Cez nekaj minut je bil policijski čoln poleg »Allegra«. Deset do zob oboroženih prohibicijskili agentov je zlezlo na krov. Rajši v vodo kakor v zapor Na njihovo veliko začudenje je bilo na jahti samo pet tihotapcev. »Kje so ostali?« je vprašal Morrisson. »Ne vemo,« so odgovorili tihotapci na ladji. Toda Morrisson jim ni verjel. Medtem ko so njegovi ljudje prevzeli jahto, se je on saim vrnil na motorni čoln in odredil, naj križari po morju nazaj ob poti, po kateri ko sledili »Allegru«. Glavni člani družbe so morali po Morrissonovem mnenju skočiti v morje. Rajši so tvegalii smrt v valovih, kakor da bi bili ve5 let zaprti. Gotovo so bili prepričani, da bodo priplavali na kopno. V pol ure je polovil motorni čoln na morju sedem moških in dve žen-ski. To so bili glavni člani tihotapske družbe. Skočili so v morje, ko so se prepričali, da ne bodo mogli z jahto pobegniti. Ženske so grizle in praskale z nohti, da bi jih ne mogli stražniki potegniti iz morja. Pa sel jim ni posrečilo. Vseh devet so po-jj! tegnili na čoln. Ko je Morrisson opra-^ vil to reč, se je vrnil na »Allegro«, kjer so njegovi ljudje ipopisali že vesl^ Edinstven primer, kako se z viso-alkohol. Tovor je bil vreden 125 ti-Wko razvito tehniko premagajo vse soc dolarjev, po naše dobrih 8 mili- ; daljave, nam je poročilo gospoda G. jouov dinarjev. »Allegro« in njegovi ~,Warda Pricea, posebnega dopisnika delničarji so se pod nadzorstvom po-W»Daiily-Mai!a«. lici je vrnili v Filadelfijo, kjer zdaj Neka Američanka, ki potuje v In-čakajo sodbe. itf <1 ijo, je telefonsko poklicala z ladje Takšen je bil konec naj razkošne j-.g;- svojega moža v Newyorku. Povedali šega tihotapskega parnika ob ati ant- v- s0 da je mož odpotoval na jug Naš pravi domači izdelek! Ves svet ena sama velika vas ski obali Združenih držav. »"■v Združenih držav, v Kansas City. V desetih minutah je dobila zvezo z Koliko nas stane ljubezen Če ne bi bilo ljubezni, bi imela policija manj opravka. — O, ta vrezljana srca! — 1700 pregreškov zaradi ljubezni j-g! mestom, ki je od Newyorka oddalje-no več tisoč kilometrov, in nekaj hi-j£' po v na to so že zvedeli, da je njen *:• mož v klubu, kan: ,r so ji dali končno ji. zvezo. Mož in žena sta govorila: žena z ladje na (Rdečem morju, mož pa iz kluba v Kausas-Cityju. * Priznani belgijski učenjak de Bruyjn, ki si je na polju statistik pridobil že mnogo priznanja in ugleda, je nedavno tega izdal knjigo z naslovom: »Koliko nas stane ljubezen?« Avtor nam daje na to vprašanje izčrpne odgovore. Ljubezenske prisege na lesu Ni8 na svetu nas ne stane toliko in nam toliko ne prizadene vsako leto, vsak mesec in dan, kakor ta nesrečna ljubezen, ki je pa ljudje ne morejo pustiti. Dr. Bruyjn nam v svoji knjigi dokazuje, da vsi gozdni požari na svetu ne povzroče take škode kakor ljubezen, ki zapiše svoja čuvstva v les ... V bruseljskem mestnem parku morajo vsako leto obnoviti devet sto klopi, ker so jili zaljubljenci dobesedno izrezljali. Na klopeh vidiš z nožički vrezana srca, monograme in tudi cele verze. Zaljubljencem pa ni dovolj, da pokončajo klopi v parkih, temveč pokvarijo in uničijo s takim rezljanjem tudi mnogo dreves. Samo popravljanje klopi stane bruseljsko mestno občino na leto dvajsettisoč frankov. Prometne nesreče zaradi zaljubljencev V drugem poglavju svoje knjige pripoveduje de Bruyjn o ameriški statistiki prometnih nesreč. Pet in sedemdeset odstotkov vseh prometnih nesreč v Ameriki gre na rovaš zaljubljencev. Avtomobilist se pelje s svojo izvoljenko na i/.prehod. Z levico vodi voz, z desnico pa objemlje dekle. Pa še to mu ni dovolj. Cesta je ravna in prazna, pa se zaljubljenca med vožnjo poljubujeta, in preden se zavesta kako in kaj, sta zavozila v kak drugi voz ali pa vsaj v jarek. Drugi zaljubljenci, ki hodijo peš, po velikih mestih, se nemoteno sprehajajo po ulicah in na nevarnih knižiščih gledajo drug drugemu zaljubljeno v oči in ne slišijo svarilnih signalov avtomobilov in stražnikovih piščalk. Preden jih utegne kdo zbuditi iz zaljubljenih sanj, sta taka zaljubljenca že pod kolesi. Ljubosumnost, sovraštvo, pretepi Belgijska sodišča imajo na leto opravka s približno tisoč sedem sto pregrešiti zaradi ljubezni. Čuvstva, ki so tesno zvezana z ljubeznijo, kakor ljubosumje, sovraštvo in podobno, so povod za razna manjša in večja hudodelstva. Tu poči strel zaradi ljubosumnosti, tam se stepeta dva zaljubljenca zaradi izvoljenke, pri sosedu se obsipata s psovkami bodoči last in zet, drugod spet se je izvršil zakonolom in tako dalje in tako dalje. Če ne bi bilo ljubezni, pravi de Bruyjn, bi teklo naše življenje mnogo mirneje in policija bi delala lahko z mnogo manjšim osebjem, kakor pa zdaj. Teda kako bi bilo mogoče spraviti ljubezen s sveta — in kaj bi bilo s človeštvom potem — tega nam vrli belgijski učenjak na pove... ** Brrr! »Videl sem nekoč fakirja, ki se je znal napraviti tako drobnega, da sem moral dvakrat pogledati nanj, preden sem ga enkrat videl.« »To ni še nič! Poznal sem človeka, ki je znal tako dobro posnemati živalske glasove, da je solnce izšlo, če je zakikirikal!« »To naj bo kakšna posebnost? Malenkost v primeri z mojim junakom, ki je znal tako zadenski iti, da je bil vsakdo, kdor ga je srečal, prepričan, da gre domov. Šel je pa seveda nazaj v krčmo.« »Najzaniimivejši, gospodje, je pa bil neki igralec, ki je znal tako naravno prikazati nevihto, strelo in grom, požar, brizgalno in gasilce pa tako verno, da se je vsem mamicam na kilometre daleč mleko skisalo.« BANKA BARUCH 15, Ruo Lafayetto, PARIŠ Odpremlja denar v Jugoslavijo najhitreje in po najboljšem dnevnem kurzu. _ Vrši vse bančne posle najku-lantneje. — Poštni uradi v Belgiji, Franciji, Holandiji in Luksenburgu sprejemajo plačila na nase čekovne račune: Belgija: št. 3064-64, Bru-xelles; Holandija: št. 1408-66, Ded. Dienst; Francija: št. 1117-94, Pariš; Luksemburg: št. 5067, Luxemburg. — Na zahtevo pošljemo brezplačno naše čekovne nakaznice. Otok srečnih Nadaljevanje z naslovne strani ki stoji, neviden človeškemu očesu, v žarkih na robu solnca. Zdajci se množice zganejo. Prikazal se je knez, potomec starih ba-lijskih vladarjev. Za njim njegove štiri žene in tucat stranskih žen. — Kozmetični salon na Baliju Obrvi se popravijo s tušem Bali ni navaden doživljaj s potovanja, Bali je dosti več. Morda zato, ker so njegovi ljudje edini, ki znajo prav pojmovati zmisel življenja. Danes je Bali še raj na zemlji, toda evropski strup, ki še nobeni deželi ni prizanesel, se tudi tu ne bo ustavil, Bog odločitve stoji na križpotju in tedaj bomo tudi na tem otoku dobili ime, ki so ga prebivalci Upo-luja dali Evropcem: »papalagi« — grobokopi paradiža.,. Mož, M ie pošti napovedal vojno Sodnijska vojna med kodanjsko pošto in gospodom Birgerjem. — Človek, ki pošilja sam sebi po pošti zavoje in jih potem noče prevzeti. — Pošiljke svežh rib, mrtvih kanarčkov in živih žab, ki delajo pošti in sodniji velike preglavice Prav za prav ni kdo točno ne ve, zakaj je pričel gospod H. Birger nenadoma smatrati pošto za kugo, ki je nevarna njegovemu življenju. Morda bi kakšen zdravil i k- p si h i a ter dognal tajne vzroke. Pa pustimo to! Oglejmo si rajši tega gospoda sicer! Dostojen in neomadeževan Kodanj-čan je. Ni več mlad, a je vseskozi pošten. Lepega dne je napovedal pošti svojega rodnega mesta čudno in tajbistveno vojno, ki traja še danes. Zadeva se je pričeta pred dobrim letom, ko so se pri predaji povzetim pošiljke križala mnenja gospoda Birgerja in uradnika njegove pristojne pošte. Zaradi tega skromnega in prav gotovo vsakdanjega spora *}e prišlo do sodnega procesa. Birger je zahteval odškodnino, pošta pa zadoščenje za žalitev uradne osebe in za grožnje. Tedaj je izbruhnila vojna, ki se noče poleči. Gospod Birger spravlja poštno upravo v stalne neprilike in sicer /rmjrom na način, ki ni protizakonit. Ni mu mar — to je značilno — ne truda ne treskov; kajti en je idealist in mu gre v pivi vrsti za to, da ni pošta niti dneva niti ure varna pred njim. Na svoj naslov si pošlje izvešene duri kot vzorec brez vrednosti (po danskih poštnih predpisih je vsaka oblika dovoljena). Ko prisopiha poštni sel z neprijetnim tovorom, gospod Birger seveda pošiljko zavrne. Vrata je treba vrniti pošiljatelju, torej gospodu Birgerju samemu. Takrat šele vzroji. Kolikokrat pa naj še V pariški kavarni »Boucheur« je, kakor zmerom popoldne, živahen promet. Pri mizicah se tiščijo ljudje, govorijo med seboj in z drugim in poslušajo. Kdor je našel prijeten prostorček, je moral dolgo iskati, povrh je imel pa še srečo. Kajti dvomljivo je, če ti bo tam, kjer se kar na hitro vsedeš, udobno. Tako je na videz razmišljal mlad mož, dobro oblečen, s cigareto v ustih. Nalahko se je priklonil in se-jdel k mizica s tremi krožniki in tremi kozarci poleg treh mlajših dam. z ‘2-10 metra visokimi in 1-20 metra širokimi vrati brez gospodarja. V največji vročini «i pošlje poštno ležeče velik zaboj svežih morskih rib. V sovražnikovem taborišču — na pošti — je po dveh dneh vse tako neusmiljeno zasmrajeno, da je upravnik poete prisiljen pošiljko odpreti in vsebino odstraniti. Takrat šele pride gospod H. Birger in zahteva odškodnino za svojevoljno prisvojeno tujo lastnino. Ker se mu ni posrečilo dobiti odškodnine, je snoval maščevanje. Od takrat pošilja popolnoma tujim ljudem v zaprtih pismih nemogoče stvari. Kot pošiljatelja označuje na hrbtu pisma nameščence sovražnega poštnega urada. V ovitkih so mrtvi kanarčki, žive žabe, stisnjene jeklene vzmeti, ki pri odpiranju skočijo iz pisma in pobožajo srečnega naslovnika po nosu, in celo 6 zmečkanih stenic v svilnatem papirju. Tem pošiljkam prilaga listke z nesramnimi psovkami in strašnimi žalitvami. Iz neprevidnosti menda je napisal te listke povečini lastnoročno, zategadelj so zadevo odkrili. Na pošti, kjer je pritožb kar deževalo, so takoj sumili, da ima njihov stari prijatelj prste vmes. Zdaj se obeta nova obravnava. Zdi se, da bodo pritegnili nekaj najboljših danskih psi hi jat rov. Če pa ne i.odo tega dobrega gospoda za nekaj časa spravili na varno v gumijasto celico, si še misliti ne moremo, kakšen bo po tem drugem sodnem procesu način vojskovanja gospoda Birgerja. * »Dve trdo kuhani jajci in kozarec piva!« Hip na to miu je prinesel natakar naročeno. Mladi mož si je odpel plašč, segel po jajcu, ga igraje vrgel v zrak in ga ujel. Trdo je udaril z njim po mizi. Nesreča! Cel slap rumene in bede tekočine se je razlil na mizo in čeznjo na skoraj nov gospodov površnik. Dame so prestrašene odskočile. Mladi mož se je z vljudnim smehljajem oproščal: »Oprostite, prosim, tega se seveda nisem nadejal. Taka postrežba« — čedalje glasneje in razburjeno je govoril — »je nesramnost! Človek si naroči trdo kuhana jajca in ko udari brez slutnje ob mizo, se mu scedi kar celo jajčno morje po obleki!« Gostje se spogledujejo. »Pokličite mi takoj ravnatelja,« je zaklical natakarju, ki se je vneto trudil očistiti mizo. Ravnatelj je bil v hipu tu in se globoko priklanjaje oproščal. »Zahtevam odškodnino. Kaj prav za prav mislite? Oglejte si ta površnik, nov je, predvčerajšnjim sem ga kupil. Recite sanii, gospod, ali morem tak na ulico? Kaj?« »Da, da, gospod! Seveda, razumem,« pri tem je segel v žep, da mu odšteje primerno odškodnino. Mir je glavni pogoj v kavarni, tega se je ravnatelj dobro zavedal. »Omadeževani« gospod se je ravno pripravljal, da z odpuščajočo gesto spravi ponujeni denar, ko se nenadoma vmeša tretji gospod, ki je doslej mirno srebal svojo kavo. »Tako, mladi gospod! Dovolj dolgo sem mirno gledal in poslušal. Zdaj pa konec! Ste razumeli?« Tako je nahrulil nesrečnega gosta, ki ga je menda dobro poznal. Segel mu je v notranji žep površnika in glejte — glejte — potegnil na dan več belih jajčastih stvaric, ki jih je razbil ob mizi, da se je kar cedila po mizi rumenobela tekočina. Elegantnega mladeniča je odpeljal s seboj. Detektiv se je sicer v že različnih kavarnah silno zabaval s to pretkano igro spretnega mladeniča. H koncu pa mu je umetnija vendar jela presedati. Odpeljal je »umetnika« v takšen kraj, kjer so sobice prav majhne in prazne, in še niti za zajtrk ne servirajo jajc... * Nahod — posledica pomanjkanja vitaminov Po najnovejših ugotovitvah baje navadni nahod ni bolezen, pač pa znak, da primanjkuje nahodnemu bolniku vitaminov. Prav kakor je glavobol postranski pojav kakršnekoli bolezni, tako utegne tudi nahod biti znak okužitve žlez ali čelne dupline, hkratu je pa skoraj gotovo tudi dokaz, da je telo zaradi pomanjkanja vitaminov premalo odporno. Dasiravno vtamini sami nimajo takih svojstev, da bi preprečevali okužitve, so tkiva prav zaradi pomanjkanja vitaminov toliko neodporna, da se ne morejo ubraniti okužbe. Nahoda se baje človek kmalu iznebi, kadar dobi telo dovolj vitaminov. Japonci izvažajo gejše Čangčun, glavno mesta Mandžukua, je zaprosilo za uvoz sto gejš, ker se japonski uradniki v prostem času na smrt dolgočasijo in bi se hoteli časih v plesu zavrteti s pravimi japonskimi gejšami. Nekaj teh plesalk so že prepeljali v novo domovino. javi, da pošiljke ne mara! Pošti se ■žijo lasje, ker ne ve, kaj naj počne SvcjevFsien način Kako si je iznajdljivi pustolovec izmislil trik z mehko kuhanimi jajci in kako so mu pariški ka-varnarji šli na limanice. — Dobra kupčija z novimi površniki in budno oko pariškega detektiva. SARGOV KAL0D0NT Poslednji svojega rodu J sumiva j oči ovli Tragika kraljevske ptice HUMOR Glosa »Mož, ki odneha, če nima prav, je moder.< »Res. In mož, ki odneha, čeprav ima prav, je — ?« »Oženjen.< Strašno »Recite svojemu šefu, da bi rad z njim govoril « reče visok in široko-pleč mož, ki je stopil v pisarno. »Moje ime je Danijel.« Vajenec, majhen in droban deček, se ves prestrašen ozre po obiskovalcu. »Vi ste gospod Danijel?« vpraša jecljaje. »To je strašno!« »Strašno — zakaj?« se začudi obiskovalec. »Nu, ali je šef doma?« »Je, toda zapovedal mi je, da vas vržem ven, če pridete.« Otroška Slavka je šla pred kosilom s teto na kratek izprehod. Nenadoma začuti, da je lačna. Nekaj časa premišljuje, kako bi to povedala teti, da je ne bi okarala. Naposled si izmisli. »Tetka,« reče počasi in premišljeno, »kaj si bo neki mislila juha, če bo morala tako dolgo čakati na naju?« V šoli »Pregar,« vpraša učitelj, »če razrežem kos mesa na dva dela in vsako polovico spet na dvoje, kaj potem dobim?« »Četrtine, gospod učitelj.« »Prav. In potem?« »Osmine.« »In potem.« »Šestnajstine.« »In potem?« »Golaž, gospod učitelj!« Mozart in čudežen otrok Mozartu so nekoč pokazali čudežnega otroka, ki je res izborno igral klavir. Mojster ga je pohvalil. Otrok je bil ves srečen: »Jaz bi tudi rad tako 'lepo skladal kakor vi. Kako se to napravi?« »E, to mora biti že v človeku, in razen tega moraš še malo zrasti.« »Zakaj moram še zrasti? Saj ste tudi vi začeli skladati že s trinajstimi leti!« »Prav imaš, dečko, toda nikogar nisem vprašal, kako naj to napravim.« Kritika Mlad slikar je prvič razstavil. Ko odhaja z razstave, poln upov, sreča kritika O., ki takisto zapušča razstavo. »AH ste videli moje slike?« ga vpraša. »Da — saj so edine, ki si jih človek lahko ogleda.« »Res?« dahne slikar, ves počaščen. »Seveda — pred drugimi stoji preveč ljudi.« V katerih krajih na zemlji žive še zadnji potomci najponosnejših ptic roparic? In posebej: kje poznajo še največje med njimi, mogočne planinske orle? Planinski orel je po vsem načinu svojega življenja, po ustroju svojega telesa in po tradiciji tisočletij navezan na neprehodne in skoraj nedostopne skalnate kleči visokih gora. Na strmih skalnatih stenah si najrajši postavi svoje gnezdo. S tem Kralj ptie kraljuje tako visoko, da ne morejo do njega ne ljudje ne živali prirode, vzlic vsem nacijonalnim parkom, vzlic vsem lovskim prepovedim. Toda če že smemo tu govoriti o sreči v nesreči: čim redkejša postaja ta ptica, čim neizogibnejša njena usoda, tem bolj jo je začel človek ceniti in ljubiti. Danes menda ni lovca, in naj bo še tako strasten, ki bi mu le na misel prišlo, da bi se odpravil na lov na orle. A če že gre na lov, gre le s fotografskim aparatom — in takega nekrvavega, čeprav nič manj razburljivega in nič manj nevarnega lova sem se tudi jaz imel gnezda, z veličastno pokrajino Piz-Paliija pod seboj, z njegovimi ledeniki in snežnimi polji in v ozadju z dolino Engadina. Ze samo fotografiranje je tu gori smrtno nevarno — in razen tega tudi ne kaže pustiti v nemar mladega orliča, čeprav je star šele nekaj tednov. Kako piha in ogorčeno sika v človeka! še tega bi manjkalo, da bi se ta vrag zagnal v fotografa! Čez eno uro je bila tudi ta naloga opravljena in svet bogatejši za nekaj prekrasnih slik poslednjih orlovskega rodu. Krasen eksemplar starega planinskega orla smo tudi že povedali, v katerih krajih mora biti ta ptica doma: ob fjordih in morskih čereh na Norveškem so tisti kraji, kjer je največ orlov. Nekoliko manj jih je v najvišjih skalnatih in zasneženih vrhovih Pi-trenejev, a tudi tam izpodriva ponosno ptioo civilizacija, gradnja vedno novih avtomobilskih cest in vse bolj in bolj naraščajoči tujski promet in turistika. V' bavarsko-avstrijskih Alpah je planinski orel že zelo redka prikazen; pa tudi v švici, kjer ga je bilo pred nekaj desetletij še dovolj, že izumira. Sicer se je švicarsko društvo za zaščito živali zavzelo za kras- zadnjič priložnost udeležiti i' Na neki skoraj navpični steni, visoko nad Pontresino v švicarski dolini gornjega Inna srno turisti nekega dne odkrili gnezdo planinskega orla. Neprestano so letale orjaške ptice s plenom h gnezdu in ga spet zapuščale; z daljnogledom smo opazili, da sta stara dva krmila edinega mladiča. In takoj smo sklenili: ta redki posnetek moramo napraviti, pa čeprav moramo tvegati nevarno plezalno turo, ki nas ilahko stane življenje. Drugi dan smo pričvrstili vrv okoli debla stare limbe — od čvrstosti vrvi in drevesa je bilo odvisno življenje treh ljudi. In potem smo jeli plezati po vrvi ob strmi skalnati steni navzgor — pol ure je trajalo plezanje, zdelo se nam je cela večnost. Naposled je bil tovariš z aparatom na vrhu, komaj dva metra od orlovega nega ptiča, toda vse kaže, da prepozno. Obdržal se je planinski orel tudi v Dinarskih Alpah v Jugoslaviji in v nekaterih vrhovih grškega Olimpa, potem v Kavkazu in na Himalaji. Pa tudi v teh krajih ne bo več dolgo. Kakor da bi neizprosna usoda preganjala ravno najmočnejše in najlepše živali: civilizacija je zanje smrt. Orli izumirajo — vzlic vsem zakonom, ki jim je namen zaščita Izkušnjava Napisal O. Relnickc Na južnem robu malega trga je stala drogerija Vojteha Vaverke, trgovina, ki je bila pri kmetih in meščanih na enakem dobrem glasu. Drogist Vojteh Vaverka si je bil že pred več leti kupil zemljo, kjer je imel zdaj drogerijo; s svojo ženo in hčerko Boženo — ravno je dopolnila 18 let — je stanoval v prvem nadstropju. Pri drogistu Vaverkd se je učil Jan Kolar; pred tremi leti je bil stopil v trgovino in se je ravno izučil. Kolar je izpolnil svoje dvajseto leto, bil je spreten drogist, znal je z ljudmi ljubeznivo občevati in se je dobro razumel tudi s hčerko svojega gospodarja. Med obema je vladalo toplo prijateljstvo, in Vojteh Vaverka, pa tudi njegova žena nista ravno nerada gledala, kako se med mladima človekoma razvija globlje čuvstvo. »Oče,« je veselo dejala Božena, danes je menda Jan dopolnil svoj uk. Kajne, saj mu boš napisal lepo izpričevalo in ga obdržal v trgovini?« Drogist je ljubeče pogladil svojo hčerko po laseh, se nekam čudno nasmehnil in skomignil z rameni: »Da, otrok, mogoče, bomo videli. Pomočnika bi ires potreboval, toda obljubiti za zdaj ne morem še ničesar, res ne...« Zasmejal se je, in Božena očetovih besed ni vzela tako resno, kakor so nemara le bile mišljene. Vojteh Vaverka je tisti dan mislil samo na eno: Čudno jasno je vstal v njem spomin, spomin na eno uro, ne, komaj minuta je bila, ki bi bila mogla čisto drugače obrniti smer njegovega življenja. Dobrih pet in trideset let je že minilo od tistih dob. To je bilo takole: Ravno se je bil izučil in njegov gospodar ga je poklical k sebi v sobo. Stari belobradi Fugner mu je stisnil roko in mu rekel, da je dober drogist in da bo prav gotovo delal čast svojemu poklicu. Nato je dejal, da nAi bo napravil dobro izpričevalo; segel je v predal pisalne mize, vzel iz njega neki star račun ter mil rekel: »Prosil bi vas, ljubi Vaverka, da poprej še skočite k ,Jelenu- in poplačate tale račun. Nate denar — šest in osemdeset goldinarjev in štirideset krajcarjev.« »Da, gospod Fugner,« je vneto odgovoril, vzel račun in denar in hitro stekel v gostilno pri ,Jelenu’. Tam je dobil generalnega zastopnika tvrdke Jakoba Granda, pokazal mu je račun, naštel denar in počakal na potrdilo, že starejši gospod je pogledal v svojo ogoljeno črno za-pisnico, se potem nasmehnil in odgovoril: »Čudno, toda po mojih računih gre samo za šest goldinarjev in štirideset krajcarjev. Vaš gospodar se je moral zmotiti.« To rekši je vzel šest 'goldinarjev in štirideset krajcarjev in napisal pod račun: ,Hvaležno prejel. Šeba, generalni tajnik.* In potem je on, Vojteh Vaverka, stal na cesti, z osemdesetimi goldinarji v žepu in potrjenim računom na 8(5 gld in 40 kr. Nihče ga ne bo vprašal po teh osemdesetih goldinarjih, oddal bo potrjeni račun, stari Fugner se mu bo še zahvalil in mu izročil obljubljeno izpričevalo ... Osemdeset goldinarjev! To je pomenilo novo obleko! Osemdeset gol- dinarjev! To so bili tudi svetlorume-ni čevlji, ki si jih je Marženka, njegova sedanja žena, že takrat tako želela. Osemdeset goldinarjev! To sta bila nemara še zaročna prstana! Počasi se je vračal iz gostilne domov. Osemdeset goldinarjev ga je vleklo k tlom kakor ogromna utež. Nikomur ni med potjo pogledal v oči, venomer je samo mislil: »Osemdeset goldinarjev... nihče ne ve o njih...« Ves znojen je prišel naposled domov. Segel je v žep, naštel osemdeset goldinarjev na mizo in s trepetajočim glasom rekel: »Zmotili ste se, račun je znašal samo šest goldinarjev in štirideset krajcarjev.« »Kaj vam pa je?« ga je vprašal stari Fugner. »Tako sem tekel!« je bilo vse, kar 'inu je mogel odgovoriti. Stari Fugner je bil brez besede spravil denar v žep in potem nekam čudno dejal: »Da, da, ljubi moj Vaverka, poštenje je časih čudna reč...« Potem je segel v predal pisalne mize, mu izročil zelo dobro izpričevalo in mu čestital, nato ga je pa pod razmeroma dobrimi pogoji obdržal v trgovini. Ta dogodek sta potem oba, on in Marženka, zvečer skromno proslavila. 0 tistih osemdesetih goldinarjih ji pa ni bil ničesar omenil. Čez leto dni se je z Marženko poročil, in na večer svatbe — starega Fugnerja sta bila kajpada tudi povabila —• je imel s svojim gospodarjem pomemben razgovor. »Nocoj bi vam rad nekaj povedal, ljubi moj Vaverka,« mu je rekel stari drogist. Potegnil ga je s seboj v tih kot, mu sedel nasproti in dejal: »Saj še veste..., tisto z računom Jakoba Grunda.., ko sem vas, preden sem vam dal izpričevalo, poprej poslal še h generalnemu zastopniku... Gotovo se še spomnite?« Vsa kri mu je šinila v glavo; ničesar ni znal odgovoriti, samo nemo je prikimal. »Vidite, prijatelj,« je potem stari mimo nadaljeval, segel v prsni žep ter vzel iz njega star in zmečkan papir. »Vidite, tale stari, potrjeni račun Jakoba Grunda, tegale bi vam rad dal kot svoje posebno poročno darilo. Račun se je namreč v resnici glasil samo na šest goldinarjev in štirideset krajcarjev; samo da sem sporazumno z generalnim zastopnikom napisal osmico pred šestico, in je tako nastalo iz šestih goldinarjev šest in osemdeset. Vse je bilo tako pripravljeno, da ste morali misliti, da ne bo nihče vprašal po ostalih 80 goldinarjih. Hotel sem samo preizkusiti vašo poštenost; izkušnjo ste prav dobro prestali. Če bi mi osemdeset goldinarjev ne bili izročili... sicer se je pa vse tal«) končalo, kakor sem pričakoval. Trgovec mora biti v prvi vrsti pošten, in vi ste bili pošteni, zato ste tudi dobili izpričevalo, zato sem vas tudi obdržal v svoji trgovini... In v spomin na to preizkušnjo vam zdajle izročim tale stari račun kot posebno poročno darilo...« In danes, dobrih pet in trideset let je bilo medtem poteklo, danes je ležal na pisalni mizi pred že osivelim drogistom Vaverko ta porumeneli stari račun, ta težka preizkušnja poštenosti. In zdaj bo mladi Jan Kolar, ki je danes še njegov učenec, prišel k njemu, prosil ga bo za izpričevalo, sijočih oči, poln vere v bodočnost, in njegova Božena, njegova ljubljena plavolasa hčerka, se bo prav gotovo od srca veselila, če bo Jan Kolar res dobil dobro izpričevalo. Drogist je vzel iz prsnega žepa kos papirja. Bil je račun že več desetletij obstoječe veletvrdke Jakoba Grunda, katere zastopnik se je ravno mudil v trgu; še včeraj se je skrivaj z njim sestal in se dogovoril zastran poštenostne preizkušnje za svojega dosedanjega učenca Kolarja. Iz tri in štirideset kron je bil Vojteh Vaverka sporazumno z zastopnikom napravil tri sto tri in štirideset kron. In tudi na tem računu naj bi se podpisal: ,Hvaležno sprejel.* Še enkrat si je drogist dobro ogledal pripisano trojko. Ne, prevara se ni mogla opaziti. Nekdo je skromno potrkal. »Naprej.« Jan Kolar je vstopil, vljudno pozdravil, se ustavil pri vratih in dejal: »Danes so minila tri leta, kar sem pri vas v uku.« »Aha,« se je zasmejal drogist, vstal, ponudil svojemu učencu roko, ga povabil, naj sede, ju dobrodušno dejal: »Zdaj bi pa radi izpričevalo, kajne?« »Da, prosil bi vas, gospod Vaverka.« »Zelo rad,« je odgovoril drogist, »toda poprej bi vas še prosil, da opravite majhno pot namestil mene. Skočili bi do gostilne pri ,Medvedu* in tani...« »Zakaj ne!« je rekel mladi mož, »takoj bom nazaj,« in iztegnil je roko. Trenutek se je drogist obotavljal, nato je pa počasi dejal: »Ah, kar pustite, bolje bo, da sam to opravim.« S temi besedami je spravil račun nazaj v žep, segel po že napisanem iz priče valu, ga razgrnil in še enkrat prebral, nato ga pa izročil mlademu možu: O ljubljanskem tramvaju Morda so gospodje tam okrog njega sicer skromni in jim ni do javne pohvale, vendar pa ne smemo izpustiti priložnosti in jim izreči zahvalo za ganljivo skrb zastran našega tramvajskega prometa. Nedavno so namreč, iz bogsigavedi kakšnih razlogov, ukinili priklopne vagone in se sedaj nesrečni potniki opoldne in zvečer stiskajo v tramvaju kakor konservirane sardine. Samo za večerne vlake priklopijo zopet te kočljive vagončiče. Morda je bilo ljudi okrog tramvaja sram in so v veliki sili in sramoti dovolili pokoj res neuglednim priklopnim vozovom. Mislim pa, da bi Ljubljančani še vseeno rajši potrpeli s to sramoto, če so že tako dolgo vrsto let, kakor pa se gnetli v tramvaju in trpeli inkvizitorske muke. Kadar bo dograjena dvotirna proga in bo promet Vzorno čisto —vzorno negovano po vsakem pranju Vedno z GAZELA GT.3.3-3S____________________ Pere res belo! dovoljni, in če želite, vas še kar naprej obdržim v trgovini.« Jan Kolar je zajecljal zahvalo. Vojteh Vaverka je odmahnil z roko, dobrodušno in prijazno. Ko se je potem odpravljal, da plača zastopniku Jakoba Grunda račun, je pogledal skozi okno na vrt za hišo: tam sta stala njegova hči in Jan Kolar drug zraven drugega in vneto gledala v izpričevalo. Drogist ju je nekaj časa opazoval. Potem si je globoko oddehnil. »Drevi bova povabila Kolarjeve na večerjo, Marženka,« je rekel Vojteh Vaverka, ko je šel skozi prodajalno. »Zelo spodobni ljudje so to.« »Zakaj ne, Vojteh! Pa jih povabiva! — Mislim, da bo Božena zelo vesela...« Njune oči so se srečale. Razumela sta se. Nasmehnila sta se, morda v spominu na tisti dan pred pet in tridesetimi leti... Potem je Vojteh Vaverka odšel k voz lahko pogostejši, pa naj jih vzamejo iz prometa. Zaenkrat pa naj jih vsaj z ozirom na občinstvo spet puste v promet, namreč le, ako je tramvaj pri nas zaradi ljudi, ne pa narobe. Ti priklopni vozovi so še vseeno manjša sramota od smrdljive Ljubljanice, pa če že eno prenašamo, bomo radevolje še drugo. R. Mati seveda tudi pride! Če se oglasi nenadoma gost v hiši, kjer imajo ravno žehto, se ni treba materi več opravičevati. Zdaj ni namreč več rdečin, premencanih rok in nobene pare v pralnici, ki se tako zoprno zaie v ohteko in lase. Mati pusti da Schichtov Radion sam pere ! In mati tudi ve, da opravi obilica kisikovih mehurčkov delo zanjo. Ti poskrbe, da je perilo ne samo belo kakor sneg, ampak da je že tudi tahoj v kotlu obeljeno — brez njene pomoči. Tako se zdaj res lahko družini posveti — tudi kadar ima iehto. »Nate, prijatelj, tole je vaše izpričevalo. Upam, da boste z njim za-,Modvedu‘. VLasi foedti pišefr Vse v tej rubriki objavljene prispevke honoriramo po 20 Din. — Rokopisov ne vračamo. Kalvarija ljubezni Roman iz na5ih dni. — Napihal P. R. Povest, ki smo jo v prvi številki začeli prinašati, je napisal P. R. — tisti pisatelj, ki nam je dal že „Nezakonsko mater44. Naši čitatelji, ki so brali 1. in 2. letnik „Romana“ se gotovo še dobro spominjajo pretresljive ljubavne zgodbe, ki je takrat zbudila vseobčo pozornost in priznanje. „Kalvarija ljubezni*4 je napisana po Asistent j© videl njen pogled in opazil njen drget. In s tolažečim glasom je dejal: »Operacija bo vsak trenutek končana, gospa... Doktor Horvin je zelo spreten kirurg.« Toda mlada žena mu ni odgovorila. Spet se je izgubila v prejšnjo bolestno zasanjanost. Asistent je umolknil. Takrat so se odprla vrata. »Dr. Horvin je prišel«, je zašepetal asistent. »Saj sem vam rekel, da ne bo dolgo trajalo. Takoj boste izvedeli, kako je potekla operacija.« Ljudmila je pogledala k vratom. Njene velike lepe oči so se uprle v došleca. Zdelo se je, kakor bi se v strahu zdrznila... nato se je pa mahoma vzravnala... Ali ne bo vsa nestrpna planila k njemu? Ali ga ne bo obsula z vprašanji? Ne... Zdelo se je, kakor da je vest, ki ji jo prinaša... vest, ki utegne biti usodna za vse njeno življenje... da je ta vest niti ne zanima, da ji je skoraj vse eno, kaj ji bo povedal. Tolikšna ravnodušnost je kirurga osupila. Tako ga je presenetila, da je prvi mah mislil, da se je nesrečnici zmešalo. Toda to misel je takoj spet zavrgel. »Ne, nocojšnji strašni udarec jo je pobil, in zdaj je kakor posekana. Čez nekaj dni bo spet vse dobro...« Uprl je svoje oči, ki je v njih gorel ogenj poželenja, v mlado ženo. Kako zapeljiva se mu je zdela v tistem trenutku!... Bolest jo je delala še mnogo lepšo v njegovih očeh. »Prvo igro sem izgubil«, si je dejal sam pri sebi. »Toda še se bova srečala, prijateljica!...« Stopil je proti mladi ženi, ki se je zdrznila, kakor bi jo neizrekljiva groza gnala od njega. Nehote se je ozrla okoli sebe, kam bi se mogla skriti. Horvin je prestregel ta njen pogled... Razumel ga jo! Toda mi silil vanjo. Ustavil se je in dejal: »Vesel sem, gospa, da ste se prebudili iz omedlevice. Dovolite mi tedaj sporočilo, da je operacija potekla v okoliščinah, ki zbujajo nado na ozdravljenje — razen če ne pride do nepričakovanih zapletljajev. Taki zapletljaji so zmerom mogoči, čeprav mislim, da jih to pot ne bo. Upam, da bo vaš mož ozdravel.« Ko je govoril te besede, mu je igral na ustnicah nasmeh, ki naj bi bil blagohoten, toda v resnici je bil skoraj zloben. In v njegovih očeh... pod trepalnicami, ki so mu krčevito trzale... je gorel zlovešč ogenj... ogenj, kakršnega opazimo v očeh zveri, kadar se poigravajo s svojo žrtvijo. »Hvala, gospod doktor«, je zašepetala Ljudmila. Globok vzdih se ji je izvil iz prsi. Horvin se je obrnil k asistentu: »Pokličite svoja tovariša... Povedala vam bosta, kaj sem odredil za nocoj.« Ljudmila je spet trznila v kretnji groze. Bilo je, kakor bi bila hotela izpregovoriti... kakor bi bila hotela krikniti. Toda besede so se ustavile na njenih ustnicah. Stopila je iz kota, kamor se je bila zatekla v prvem strahu, in krenila proti vratom, ki jih je asistent odprl. »Trenutek, gospa«, je tedaj rekel kirurg. »Še nekaj vam moram povedati.« Mlada žena je obstala. In ko je asistent zaprl vrata za seboj, je zdravnik povzel: »Tole vam moram reči: Življenje dr. Milavca je bilo v mojih rokah... Prost slednje odgovornosti sem mogel napraviti z njim, karkoli bi bil hotel... Po vsem tem, kar se je zgodilo, bi najbrže noben drug ne bil tako ravnal kakor jaz. Hotel sem izpolniti svojo dolžnost, naj je bila še tako težka. resničnih dogodkih iz polpretekle in nedavno minule dobe in je pretresljiva slika človeškega trpljenja in strasti. Prepričani smo, da nismo mogli svojim zvestim čitateljem za novo leto bolj ustreči, kakor s to našo novo povestjo, ki jo bodo z velikim zanimanjem brali od začetka do konca. In s stisnjenim glasom je povzela: »Torej lahko sporočim svojima otrokoma, da bo njun oče ostal pri življenju?...« »Da. Razen — to vam moram izrečno ponoviti — razen če ne nastopijo zapletljaji. Toda, mislim, da jih ne bo.« S tresočim se glasom je nato vprašala: »In kdaj ga bom lahko videla?« »Kadar boste hoteli, gospa... Mislim, da se mu bo že jutri zjutraj, če ne prej, vrnila zavest. Pazili bomo nanj, lahko se zanesete...« Kirurg se je priklonil, da skrije blisk, ki se mu je zasvetil v očeh... Ljudmila torej ve, da jo je mož varal! To pomeni velik adut zanj v novi igri, ki se šele začenja! Takrat je potrkalo na vrata. In v sobo so stopili asistenti in oba strežnika z ranjencem. Nekaj minut nato je Ciril spet ležal na postelji. Ljudmila je stopila k postelji. Njene oči so so •srepo uprle v ranjenca. Njene ustnice so bile blede, kakor brez krvi, stisnjene. In na njenih trepalnicah so se zdajci zalesketale solze in ji spolzele po licih. Potem se je sklonila k ranjencu. Ali bo poljubila nesrečneža? Dolgo je pomišljala, plen nasprotujočih si čuvstev. Naposled •so se njene ustnice doteknile Cirilovega obraza. Potem se je sunkovito vzravnala in obrnila proč. In kakor v snu se je njen korak obrnil proti vratom. »Jutri pridem pogledat«, je dejala z glasom, ki si je zaman prizadeval, da bi bil trden in hladen. Pri vratih se je še poslednjič obrnila in pogledala po ranjencu. Neskončno žalost je razodeval ta njen pogled. Za trenutek je postala. Potem se je pa sunkoma odtrgala in stopila čez prag. Kirurg je odhitel za njo. Brez besede. Bil je ■preveč dober igralec, da bi pokazal svoje razočaranje nad izgubljeno prvo igro. Spremil je mlado ženo do vrtnih vrat. Noč je bila temna, brez zvezd. Dež je prestal, toda zato je zavijal tem hujši vihar. Nekje v zvoniku je bila ura polnoč. Zunaj na cesti je še zmerom čakal izvošček, ki je bil Ljudmilo pripeljal. Horvin je odprl vratca voza in pomagal Ljudmili vanj. Nato se je vljudno, a mrzlo priklonil in vratca zaprl. Izvošček je pognal. In voz je zdrdral v noč,-vozeč s seboj nesrečno ženo, ki je venomer mrmrala kakor v snu: »Oh, Bog, kako naj pozabim to izdajstvo?« Horvin se je vrnil v hišo. Počasi je stopal po stopnicah, ki so držala v bolniško sobo. Tam je sedel kraj ranjenca dr. Svetlič. »Kaj novega?« je vprašal kirurg. »Nič... Še zmerom od časa do časa živčni trzljaji... Malo prej je zavzdihnil...« »Vsako uro premenite obvezo in izmerite vročino. In če bi se zgodilo kaj nenormalnega, me takoj zbudite.« »V redu, gospod primarij.« Kirurg je nato odšel v svoje stanovanje. Luči v hiši so se druga za drugo utrnile... Tišina je zavladala... Le od časa do časa jo je pretrgal piš vetra. Dr. Horvin je dolgo hodil po sobi gor in dol. Na ustnicah mu je igral skrivnosten usmev... isti usmev, ki se mu je to noč že nekajkrat prikradel na obraz. Šele pozno v noč je legel. Ni še napočil dan, ko je bil že v sobi štev. 7. Ob znožju ranjenčeve postelje je našel dr. Ivanca, ki je zamenjal dr. Svetliča. Trdno sem prepričan, da bo vaš mož prestal to nevarno operacijo... Vedite tedaj, da se bo to zgodilo po moji zaslugi... vedite tudi, da so bile okoliščine nocoj na vaši strani. In naposled vedite, da se svoji ljubezni do vas ne bom nikoli odrekel...« Ljudmila si je pokrila obraz z rokami. In kakor da ne bi bila slišala poslednjih Horvinovih besed, je zamrmrala: »Hvala vam, gospod doktor! Hvala v imenu mojih otrok... ki ste jima vrnili očeta...« »Vrnil sem vam tudi moža!« Z neskončno žalostjo je odkimala... V njenih lepih očeh se ni zasvetilo veselje. Spet je Horvin osupnil. Zakaj tak mir? Zakaj ta uebrižnost? »Vrnil sem vam vašega moža,« je ponovil, »ker bi si bil drugače do smrti moral očitati gorje, ki bi vam ga bila prizadejala njegova smrt. Hotel sem vrniti veselje in nado vašim očem, srečo vašemu življenju.« Nesrečnici se je utrgalo bolestno priznanje: »Zame ne bo nikoli več sreče ne veselja.« Čeprav je te besede komaj slišno izgovorila, skoraj šepnila, jih je Horvin vendarle čul. Vztrepetal je. Zakaj zaslutil je, da stoji pred bolestno skrivnostjo. Nenadna misel ga je prešinila. Ali je mar Ljudmila zdaj nenadoma verjela njegovim besedam pred operacijo?... Ali je mar med tem dobila gotovost, da jo je mož varal?... Pamet mu je rekla, da je to edino pojasnilo. Toda saj je minila komaj ura od tistih njegovih besed!... Kaj se je med tem zgodilo, da je nastala v njej tolikšna izprememba? »Kako ste rekli, gospa?« je začudeno vprašal. »Da ne bo nikoli več sreče ne veselja za vas, čeprav vam rešim njega, ki mu je namenjeno vse vaše zaupanje, vsa vaša ljubezen?« »Da«, je dehnila Ljudmila. »Zakaj, tega zaupanja nimam več... Prepričala sem se, da tisto, česar nisem mogla ne hotela verjeti...« Ni dogovorila. Šele čez nekaj trenutkov je komaj slišno, premagana od ihtenja, z muko povzela: »Prosim vas oproščenja za trde besede, ki sem z njimi odgovorila na vaše obtožbe proti mojemu možu... Tako strašne so se mi zdele te obtožbe, tako nezaslišane, da jim nisem mogla verjeti... In vendar ste prav imeli... dejstva to potrjujejo.« Spet si je zakrila obraz z dlanmi. Horvin je zdaj vedel, kar je hotel vedeti. Čeprav ni mogel niti slutiti, katera bi bila tista dejstva, ki mu je mlada žena o njih govorila. Ljudmila se je zdajci vzravnala in spustila roke z obraza. Sliki Marka in Bože sta ji iznova stopili pred oči. Ne, ne sme se predajati obupu, zaradi njiju dveh ne! ................................................................................................................... '*nn** Važno opozorilo! Žrebanje za nagrade našega velikega nagradnega natečaia se bo vršilo] v sredo, 12. aprila 1.1. Glejte, da poravnate naročnino čim preje, da boste lahko tekmovali za lepe nagrade. Naročnina mora biti v upravi najpozneje do 11. aprila. Plavi las Sličica. - Napisal S. Falkenau O*.V/. ODSLEJ: SOLNCE PO NAROČILU! Beljenje na trati brez solnca? Ni mogoče! Samo solnce beli perilo s pomočjo kisika. V kotlu kjer je Radion je vedno solnce! Radion pere in beli perilo sam — na milijone kisikovih mehurčkov opravi previdno to delo — oni spravijo čistilno peno mila sami skozi najdrobnejše gube. V najkrajšem času je perilo čisto in belo ko sneg. £chichfov RADION °fsOV-«ct R.J.4-33 Če bi jo bil kdo vprašal: »Ali imaš tega moža res rada?« bi bila skomignila z rameni in odgovorila: »Ne vem, toda vzlic vsem slabim lastnostim, ki jih svet vidi na njem, je vendar v tem človeku nekaj tako neskončno dobrega, da upam in verujem, da se bo iz ljubezni do mene izpremenil; zakaj 6e bi ga zdaj zapustila, bi padel še globlje.« Jochen Dahne je bil res nekam zanemarjen. Sicer se mu njegovih šest in trideset let ni prav nič poznalo, njegov obraz je bil mladostno svež in nihče, kdor ga je poznal, ne bi bdi mislil, da časih po cele noči presedi pri kvartah. In samo oni, ki zna či-tati v človeških očeh, je mogel opaziti, da je ta njegova veselost ne-prirodna, le oni bi spoznal trudnost pod to dozdevno objestnostjo. Povsod so ga radi imeli, znal je modro in zanimivo pripovedovati z malce po-rogljivosti, svoj poklic — bil je reklamni risar — je pa opravljal tako rekoč mimo grede. Le njegova velika nadarjenost ga je obvarovala, da ni izgubil službe. Od svojega dela je vselej zbežal v gostilno. Toda tam ni nihče ničesar vedel o njegovi prošlosti. Pred kakim letom dni se je bil prvič v teh krogih pojavil in je kmalu zpslovel s svojim dobrim igranjem skata in biljarda. Tak je bil Jochen Dahne, ko ga je Hana spoznala. Ugajal ji je na prvi pogled. Pribežala je bila pred dežjem v gostilno. Jochen Dahne je igral biljard in jo skrivaj opazoval, zakaj spominjala ga je na neko drugo, in to ga je iznenadilo. Ko so pni sosednji mizi začeli nekaj namigavati nanjo, je počasi stopil k njej, se ji priklonil, povedal svoje ime in dejal: »Tole menda ne bo pravi kraj za vas... Trenutek, prosim.« To rekši je odšel ven in poklical taksi. Hana je bila v precejšnji zadregi, vendar se je odzvala migljaju njegovih oči in stopila k njemu. »Kam?« je kratko vprašal. Povedala mu je, kje stanuje. Priklonil se ji je, odprl vratca in sedel k njej. Povedal je šoferju njen naslov. Potem se je naslonil nazaj in začel, kakor bi bila že stara znanca, z njo kramljati. Toda venomer je moral misliti na bolestno podobnost te tujke z njegovo prvo ženo. Tako sta se spoznala. Šele čez več tednov je odkrila njegove napake, njegovo nebrižnost za obleko, njegovo večno denarno zadrego; videla je, kako je raztrgan pod svojo blestečo, gladko zunanjostjo, toda prav tako se ji je po drugi strani utrdilo spoznanje: kako dober človek je. Dobila sta se vsak dan, sporekla sta se in spet spravila, rada sta se imela in sta to tudi drug drugemu povedala. Hotela sta vse življenje ostati skupaj. Zato je Hana prosila, naj bi vendar opustil to gostilniško življenje. Ubogal jo je, kolikor je mogel. Pri neki priliki, bilo je še v prvih časih, jo je vprašal: »Ali si že kdaj imela katerega moža tako rada kakor mene, ali pa morda celo bolj?« Nekoliko se je obotavljala, potem nvu je pa pogledala v oči in odgovorila: »Da, nekoč sem ga imela rada... toda bil je poročen in je imel že tri- letnega dečka. To me je stalno bodlo... V otroku je ljubil svojo prvo ženo, in meni je bilo za malo, da bi svojo ljubezen delil... In tako je bil otrok kriv, da sva se razšla...« »In si ga bolj ljubila kakor mene, Hana?« Skomignila je z rameni: »Tega ti ne vem povedati, Jochen... Ljubila sem ga, da, mogoče v nekaterem pogledu bolj ko tebe, zakaj bil je zelo fin, zelo čist navzven in na znotraj... Pri njem nisem nikoli imela materinskega občutka, ki se ga pri tebi sploh ne morem več iznebiti.« »Star človek sem že,« ji je ugovarjal s smejočimi se očmi, toda za njimi je ugenila strah. »Saj si neumen!« Nežno mu jo stisnila roko. Jochen Dahne se je v Haninih rokah in pod vplivom njenih besed skoraj nezaznavno spremenil; spet se je jel brigati za svoje delo. Kupil je več oblek in v gostilnah in kavarnah so ga zdaj zaman čakali. Podredil se je dobremu vplivu, ki ga je Hana imela nanj, rad se je dal voditi, in tudi ona je zdaj rada govorila o dnevu, ko se bosta poročila. Toda opazila je, da se nekam plaho ogiba lega pogovora. Jela ga je študirati. In z določno slutnjo si je dejala: Nekaj skriva pred menoj. Ljubosumnost je začela tleti v njej. In poleg velike materinske ljubezni je začutila zdaj v sebi tudi žensko. Strah jo je postalo misli, da bi ga izgubila, in zato je tem jasneje občutila vrednost tega, kar ima. In to spoznanje jo je navdalo s strahom, ko je nekega dne odkrila na njegovem temnovišnjevem suknjiču dolg plav las. V začetku o tem še govoriti ni mogla, zato je pa tem več nanj mislila. Kadar je bila skupaj z Jochnom, je nalašč govorila samo o nepomembnih rečeh. Ko je ostala sama. je pa zato tem bolj trpela. Čutila se je užaljeno v dno duše, jasno je videla pred seboj pot, ki ji jo je predpisoval njen ponos, toda poguma ni imela, da bi šla po njej, ker je Jochna preveč ljubila. Tr.i tedne nato sta doživela tisto uro, ko ni več moči zamolčati slutenj, ne da bi se ubila ljubezen. Hana je bila bleda in njene roke mrzle ko led, ko je vzela iz svoje torbice skrbno zganjen svilnat papir, ga razgrnila in položila predenj plavi las. »Pred tremi tedni sem ga našla na tvojem suknjiču, Jochen, cele tri tedne sem trpela s to zavestjo v srcu, toda prav imaš, ko si pravkar dejal: tako ne gre več dalje.« Strmo je zasrepel v plavi las. Zasopel je. »Povej mi brez obzirov vso resnico, Jochen... vse, vse, samo ne laži... Kdo je ta ženska, ta plavolaska?« In ko je molčal, je silila vanj: »Glej, zadnje čase si se tako čudovito izpremenil, priden si pri delu, soliden si postal, čisto drugače živiš kakor tedaj, ko sem te spoznala... Mogoče je bilo samo trenutno poznanstvo, mogoče bom lahko prebolela, ne vem; če bo kako mogoče, bom poskusila, ker te imam preveč rada, Jochen... Samo resnico mi povej... Kdo je ta ženska?« Ves bled je vstal in samo rekel: »Pojdi, da ti jo pokažem.« In ko je obstala kakor pribita, je dodal: »Zaradi najine ljubezni, Hana, te prosim, pojdi z menoj...« Tako sta šla molče po samotnih predmestnih ulicah. Pred neko visoko hišo je Jochen obstal, potem se je pa zdrznil in stopil naprej. »Ne morem...« je onemoglo zaječala Hana. Tedaj jo je čvrsto prijel za roko in potegnil s seboj. Šla sta v drugo nadstropje. Na levi je zagledala napis: Dahne. Jochen je pozvonil. Hana je mislila, da bo umrla. Toda on jo je trdno držal in podpiral. Ze starejša, ljubezniva dama jima je odprla. »Dober dan, mati, to je Hana,« je rekel Jochen, in glas se mu je tresel. Stara dama je peljala Hano v stanovanje. Jochen je z vprašanjem v očeh pogledal mater. »V balkonski sobi,« mu je odgovorila. Jochen je podprl Hano, ko jo je peljal skozi odprta vrata v svetlo sobo. In tiho, toplo, ljubeče je poklical: »Eva...« Plavolaso dekletce kakih petih let je priteklo z balkona in njeni plavi lasje so se zlato zalesketali v solncu. In z vriskajočim vzklikom: »Papa... papa!« mu je otrok stekel naproti, toda ko je zagledal tujo damo, je prestrašen obstal. »To je tista plavolasa žena, Hana... moj otrok iz prvega zakona... Nekoč si mi pripovedovala o nekem doživetju, zato me je bilo tako strah tega trenutka...« Začudeno je gledal Hano, ki je s solzami v očeh pokleknila in razširila roke pred plavolasim dekletcem... Vsa plaha je deklica stopila bliže, oprezno, čeprav ji je očetov smehljaj dajal poguma. Hanine roke so jo potegnile k sebi in njene oči so se potopile v Evine, kakor da prosijo ljubezni in zaupanja. »Evica, kako srčkano malo dekletce si!« ji je šepnila v uho. »Kajne, medve se bova imeli zelo radi?... Prav tako kakor imam rada tvojega papana...« Toda Eva je ostala resna. Prikimala je, nato pa počasi vprašala: »Kako ti je pa ime?« Tedaj je dejal Jochen, še preden je Hana mogla odgovoriti na otrokovo vprašanje: »To je tvoja mamica, Eva, ki naju bo zmerom rada imela — ali verjameš?« Še enkrat so velike sinje Evine oči temeljito pretehtale nepričakovano mamo, nato je pa prikimala in važno odgovorila: »Da, papa, verjamem...« Jovhnova mati je tiho stopila na balkon, zaprla za seboj belo pleskana vrata in se zagledala v jasni solnčni dan. »Bog bodi zahvaljen,« je pobožno pomislila in sklenila roke, »zdaj bo moj fant vendar že prišel do miru.« Zlobno »Vida se je dala pretekli teden fotografirati. Mislim, da ji mora biti slika zelo podobna.« »Zakaj?« »Ker je ni do zdaj še nikomur pokazala.« Dve vrsii pef/Oče, jaz kupim to sliko...« Aretino se je priklonil do tal od občudovanja, ki bi se bilo Leonori zdelo nesramno, če bi se ji bilo zdelo vredno počastiti pesnika le z enim pogledom. »Pri vseh svetnikih v peklu, pri vseh hudičih v paradižu,« si je rekel mojster Pietro, »še nikoli ni popolnejša lepota navdušila mojih oči!...« . . . . Leonora tako rekoč Aretina sploh videla ni. Tudi slike ni gledala. Njene oči so visele na očetovem obrazu z neko obupno voljo, kakor da bi jih bilo strah obrniti se k sliki, kjer se je smehljal mož njene prve, nepozabljene ljubezni. Dandolo je očividno razumel, kaj se dogaja v hčerini duši: zato ni zinil besedice. Pomignil je Aretinu, naj gre z njim. In tudi pesniku se je zdelo, da bi bila sleherna beseda odveč in da ne sme ničesar reči tej ženski, ki se je stoječ v somraku zastora, lepa ko boginja, zdela vtelešena misel bolesti in gorja. Globoko se je priklonil in po prstih odšel iz sobe. In šele potem si je upal v mislih zamrmrati: »Videl sem v Rimu model, ki ga je napravil Michelangelo za svojega ,Pensierosa‘... Kolikšna škoda, da ni videl te ,Pensierose‘L.« V sosednji sobi se je Dandolo ustavil, odprl skrinjo in vzel iz nje dve sto dvojnih zlatnikov ter jih položil na mizo. Aretino je denar preštel in spravil. »Visokost,« je dejal, »srečen sem, da je to lepo Tizianovo delo v vaših rokah.« Nato je šel in Dandolo ga je spremil. Že je hotel oditi po stopnicah, ko ga je Dandolo prijel za roko. »Prisezite,« je rekel s stisnjenim glasom, »prisezite, da vas ni poslal Roland Candiano, da ni vse to samo strašna komedija...« Pomladansko čiščenje Če možje zaslišijo to besedo, bi najrajši odšli na potovanje. Pa jim tega ne smemo zameriti, zlasti če je žena tako nerodna, da obme vse stanovanje na glavo, ali bolje, da ga preplavi z vodo dn milnico. To seveda ni prav. Pametna gospodinja ne bo tega nikoli storila, čeprav nekatere manj pametne trdijo, da je samo splošno čiščenje na mestu. Saj se da zmeniti. Soba za sobo pride na vrsto, tako da tega ne čuti niti mož, niti otroci, ki hodijo ali v šolo, ali na delo. Tem ni to nič mar. Kadar pridejo družinski člani trudni od dela iz pisarn ali iz šole, smejo upravičeno zahtevati miru in udobnosti. Gospodinja se mora temu nepisanemu zakonu ukloniti. Čiščenje naj se vrši po tem redu: najprej spalnica, potem stanovanjske »obe, veža in h koncu jedilna shramba « kuhinjo vred. Zavese je treba sneti po vrsti, ne iz vseh sob likratu. To da sicer gospodinji nekaj več dela, toda stanovanje brez zaves je skrajno neudobno. Zavesam, ki so od dolgoletne rabe postale prhke, je treba posvečati posebno pažnjo, ker utegnejo sicer pri izpiranju storiti žalosten, toda zaslužen konec. Najprej jih je treba previdno stepsti, potem pa namočiti v mehko mrzlo vodo. Prihodnji dan naj se lahko ožmejo in zložijo v čist platnen žakljiček, ali v prevleko za blazino. V tem žakljičku se obesijo v vrelo milnico, kjer jih je treba 20 do 30 minut dobro prekuhavati. Dokler so še v žakljičku, jih je treba tako dolgo izpirati, da ostane voda čista. Šele takrat jih vzamemo iz žakljička in jih nalahko izžete obesimo. Razpeti jih ne smemo, pač pa prilično mokre zlikati. Papirnate tapete je treba sprašiti prav nalahko z omelom, okoli katerega je ovita platnena cunja. Če so tapete umazane od dima ali sab jih je treba obdrgniti s kruhovo sredico. Vendar ne gre drgniti premočno in tudi ne križem kražem. Vedno le v eni smeri navzdol. Umazano vrhnjo plast sredice je treba »proti obrezavati. Mastne madeže orosimo a vato, ki smo jo pomočili v magnezijo, zmešano z bencinom. •Blazine na pohištvu očistimo najbolje z električnim sesalom za prah, zlasti tam, kjer je treba izčistiti prali iz vdolbin. Nikoli pa ne smemo svilenih blazin obdelavaii z iztepačem. Mastne in oljnate madeže iz pohištvenih prevlek očistimo na ta način, da segrejemo svežo žemljo v pečici, jo prelomimo in s sredico drgnemo blago. Če čistimo z bencinom, (pozor! ogenj!) ne smemo nikoli vliti bencina na blago. Kos sukna ali •kak drugi košček blaga, sličen blagu, ki ga hočemo osnažiti, pomočimo v bencin in zdrgnemo s tem suknom po madežu in v njegovi širši okolici, ali pa kar po vsej blazini. Preproge osvežimo po dztepa-nju ali čiščenju s sesalom tako: v smeri vlaken obdrgnemo vso preprogo s sirovim kislim zeljem. Za tri do štiri metre veliko preprogo porabimo približno 2 kg. Ali pa: če še sneg toži, obdrgnemo preprogo kar s svežim snegom. Lahko pa uporabimo za to tudi mlačno penečo se milnico, ki smo ji dodali žlico salmi-jakovega cveta. Z namočeno volneno Kako umna gospodinja spomladi osnaži stanovanje, ne da bi kalila hišnega miru. — Kje naj se snaženje začne in kaj se ne sme pozabili cunjo drgnemo preprogo v smeri vlaken. Svetlo pohištvo in vrata očistimo najbolje z .mrzlo vodo, ki smo ji za vsak liter dodali veliko žlico salmijakovega cveta. Neposredno po umivanju osušimo pohištvo z mehkimi cunjami Previdni pa moramo biti pri lakiranem pohištvu. •Bog ne daj, da bi se ga lotili z bencinom ali terpentinom! Madeže umijemo z namočenimi otrobi, sicer jih pa smerno le z vlažno cunjo obrisati in jih nato do suhega zloščiti (zlaki-rati). Mahagoni in oreh, ki sta izgubila blesk, osvežimo z mešanico cenenega rdečega vina in olja v enakih delih. Z vato namažemo to me- šanico na pohištvo in jo enakomerno utremo. Poglavitno je, da kesneje pohištvo dodobra naloščimo. Usnjato pohištvo osvežimo z dobro stolčenim beljakom. Nekoliko popravimo videz usnja tudi s tem, da ga enakomerno natremo z volneno cunjo, ki smo jo namočili v terpentinu. Parketna tla čistimo sprva z debelimi jeklenimi ostružki, kesneje s tanjšimi, vselej pa v smeri lesnih vlaken. Posamezne madeže zdrgni z bencinom ali terpentinom ter jih po-vošči in skrtači. Barvana tla smeš samo umiti z mlačno vodo, jih namazati po vsej dolžini z lanenim oljem ali z voščenim čistilom. Linoleja ne smeš nikoli čistiti z vročo vodo, sodo ali bencinom, temveč to z mlačno vodo in nejedkim milom. Ko si linolej dobro osušila, ga previdno namaži s terpentinom ali pa z voščenim čistilom. * Beli ^zdravi zobje sveža usta! Ne pozabite! —nabavi pomladnih In poletnih plaščev in kostumov ogledati 81 veliko Izbiro v konfekcijski trgovini DRAGO GORUP & Co., LJUBLJANA. MIKLOŠIČEVA CESTA 16/1 Dolgoletno izkustvo je omogočil« na podlagi znanstvenega raziskovanja ustvariti pasto za zobe RICHMONDS, ki na idealen način neguje in čisti zobe, med tem ko se za popolno ust priporoča antiseptična voda za usta ASEPTIN. En poizkus Vas bo prepričal o izredni kakovosti RICHMONDS paste za zobe in ASEPTIN vode za usta. Dobi se povsod ali pa pošlje glavno skladišče NOBILIOR-pariumerija, Zagreb, Iliča 34. 'Dekliški Kostumi iz treh delov: krilo, bluza in jopič, ali tako zvaoi kompleti, ki jih tvorita obleka in jopič odnosno plašč, ali pa krila z naramnicami in •kratkim jopičem, vse to je moderno. Izbrati je treba tisto, kar se lepše prilega postavi, ali pa ono, kar bolj ustreza namenu. Za pomlad in zgodnje poletje so priljubljene rumenkaste in rjavkaste tkanine. Od bananaste in koruzno rumene barve so v modi vsi odtenki do kostanjeve barve. Leva obleka z jopico ima športni videz, kar je posebno podčrtano z našitimi žepi. Če pa hoče mlada gospodična isto krilo obleči tudi za popoldanski čaj, n.aj si kar čezenj potegne kozaško bluzo, ki bo pokrila žepe. Barve so si lahko močno nasprotne. V letošnji sezoni nosijo k svetlim krilom celo temne bluze, kar se prav dobro poda. Elegantna popoldanska obleka in vendar skromna na oko je komplet s krilom na naramnice. Te štiri naramnice so vstavljene šele v višini prsi in se na ramenih križajo. Joptč je prav kratek; zapenja se na en gumb. * DNEVNO SVEŽE« PRAŽENA ~~UAVA VODVlKOV L K\rjt V// . /1 Z\J •*\/ >\/ >.'J ' <>y lOOO Din plačam ako Vmn „Railio Balzam" ne odstrani kurjih očes, bradavio. bul, trde kože itd. Vse tu in inozemske preparate sem poskusil, a prepričal sem se, da je Vaš „Kudio Baltam“ pri pravilni in zadostni uporabi n«|boljši; zato ga vsakemu priporočam Kranc Brenčič, galant. sedlar, Vrhnika. Zahtevajte povsod samo „R*dio Balzam". Lonček Din 10'— (predplačilo) na povzeije Din 18'—, dva Din 28' tri Din 38’— pošlje R. Cotič, Ljubljana VII Šiška) Kamniška ulica It a (Janševa) JUGOSLOVANSKA ZAVAROVALNA BANKA „SLAVUA“ v Ljubljani, Gosposka ulica 12 Tele!. 21-76, 22-76 Podružnice : BEuGRAl), ZAGREB. SARAJEVO OS1JE <■ NOVI SAD in SPLIT CglaLsi v ‘Dvužimshem tedniku imajo vedno uspeh 1 Dl ICC tofcoiada _ veselje |\Urr bonboni " vsake družine Juiii iClcito - JHuUiOM Telefon int. 33-80 Wol$Druiinskeoa tednlka< K. Bratuta, novinar; urejuje in odgovarja H. Kern, norlnar; tlika tlikarna Merkur d.