UI^:fC811.16'367:811.13!'367(091) Mitja Skubic
Filozofika fakulteta v Ljubljani
ROUANSKO-SLOVANSKE JEZIKOVNE INTERFERENCE: SOSLEDICA ČASOV
Prispevek ugotavlja odstopanja od veljavne norme v romanskih jezikih v treh ikladenjikih pojavih, v loiledici caiov, v rabi dvojne nikalnice, v iklonikih oblikah oziralnega zaimka, in licer v romunščini ter v iticnih območjih ilovanikega in romanikega iveta, razen romunščine danei iamo še v litri in v Julijiki krajini. V obratni imeri pa ugotavlja taiite ikladenjike kalke v ilovenščini tega itičnega ali jezikovno mešanega ozemlja.
The article attempti to determine deviation from the current norm in Romance languagei in three iyntactic featurei, i.e., in the iequence of teniei, the uie of double negation, and caie formi of the reflexive pronouni. Theie deviation are examined in Romanian and the areai of contact between Romance and Slavic, which are currently (beiidei Romania) only in litria and the Julian Uarch. In the oppoiite direction the author findi the iame iyntactic calquei in Slovene in theie contact or linguiitically mixed areai.
Ključne besede: ikladenjiki in itrukturalni kalk, ioiledica čaiov, oziralnik ki
Key words: iyntactic and itructural calquei, iequence of teniei, relative pronoun ki
1. Na izbiro teme za vezilo ob viiokem jubileju prijatelju in kolegu akademiku Francu Jakopinu je vplivala želja, da bi imelo ilovaniki in romaniki nadih, gotovo pa tudi prijeten ipomin na poletni tečaj romunikega jezika, ki iva ga leta 1968 i Slav-ljencem obiikovala v Sinaji, na prvih obronkih Karpatov nad Bukarešto. Obdelano vprašanje zajema v dobri meri v romunikem gradivu, v jeziku, ki v nekaterih ikladenjikih pojavih ubira ivoja pota, drugačna od tiitih, ki io iicer v romanikih jezikih v veljavi.
Gradiva za analizo ni priipevala iamo romunščina: obravnava želi zajeti območja, kjer ita trčila ali ie še danei itikata romaniki in ilovaniki ivet ali celo delita iito ozemlje. Ravno za romunščino je treba povedati, da opazujemo nekaj ikladenjikih pojavov v knjižnem jeziku - in imamo jih za itrukturne kalke po ilovanikih vzorcih -, ne pa v tiitih narečjih dakoromunščine, ki io potopljena v ilovaniko okolje, torej v govorih v romunikem in jugoilovanikem Banatu, v Uoldovi in Ukrajini, ali v bolj iamoitojnih jezikovnih enotah, kot io iitroromunščina v vaieh pod Učko, aromunščina v Makedoniji, Bolgariji in Albaniji ali meglenitika romunščina v Grčiji: na tem ozemlju io jezikovna vplivanja tudi zaradi italnega itika še toliko številnejša. Za romunščino jemljemo v pretrei torej iamo delež ilovanikega jezikovnega dejavnika na iplošni romuniki jezik, tak kot je vplival od naielitve Slovanov na Balkaniki polotok in bitno oblikoval normo knjižnega jezika.
Irugačno je itanje, ki ga razkrivajo jezikovne interference med furlanščino in italijanščino na eni itrani ter ilovenščino in hrvaščino na drugi, in iicer v italijaniki avtonomni deželi Furlaniji - Julijiki Krajini in pa v jezikovno in etnično mešanih delih Iitre: za to ozemlje lahko tehtamo vplive v obeh imereh. Če izvzamemo navedeno iituacijo v romunščini, io ti predeli na ilovanikem jugozahodu dandanei edino ozem-
Ije, kjer sta romanski in slovanski svet v neposrednem stiku. Tega je torej občutno manj, kot ga je, na primer, med romanskim in germanskim jezikovnim območjem. Zbrano gradivo naj bi omogočilo preveriti mnenje, da je kalkiranje, pomensko ali sladenjsko, možno samo pri neposrednem stiku dveh jezikov, torej dveh etnij. Če je namreč gotovo, da pri prevzetih besedah neposredni stik ni nujno potreben, pa je tak stik za kalk pogoj. Naj za primer izberemo pomenski kalk v romunščini: buna dimineata! 'dobro jutro!' je razložljivo samo kot kalk po slovanskem vzoru: drugi romanski jeziki tega ljubeznivega jutranjega pozdrava nimajo, reče se pa bon jour!, ibuenos dias!, ipd. Ker je sicer ta pojav splošnoromanski, smemo misliti, da imamo opravka s tabuiziranim izrazom že v latinščini: očitno so bili Rimljani močno vraževerni.
Naša raziskava je omejena samo na nekaj skladenjskih pojavov, od katerih je v naslovu navedeni gotovo najbolj privlačen. Razen tega bomo opozorili na dve drugi skladenjski enoti, kjer romanski govori, po našem prepričanju, kršijo sicer splošnoveljavno romansko normo, slovenski (na stičnem ozemlju) pa normo, veljavno v slovenščini.
2.	Eden teh skladenjskih pojavov je dvojna nikalna prvina v zanikanem stavku: tako normo zahtevata slovenščina in hrvaščina. Če torej ugotavljamo v pisanju ali govorjenju primorskih rojakov (tostran ali onstran meje z Italijo) mesta kot Ponavadi nobeden rad poslusa budilko ob peti uri zjutraj, Novi Matajur, v goriški furlanščini pa Il puor a la so fija nuja no pol dond 'siromak ne more svoji hčeri prav ničesar dati' ali Jo nangha no ti viodi 'jaz te niti ne vidim' (Vignoli 1917) in v kvarnerskoistrski beneščini Xe che uno gnanca no se acorze 'stvar je taka, da tega človek niti ne opazi' (Carpinteri 1997) smemo pomisliti na skladenjski kalk po enem od obeh slovanskih jezikov. V takih primerih, če je namreč zanikanost že izražena s kako nikalnico, se tako furlanščina kot italijanščina zadovoljita z eno samo nikalno prvino, it. npr. uno nemmeno se ne accorge. Rabo dvojne nikalnice pa pozna tudi romunščina: Nimeni n-a venit 'nihče ni prišel'; Caci nici nu voi sä auda de vinzarea celei mai mici mobile 'niti slišati ni hotel, da bi prodal najmanjši kos pohištva', Flaubert.
3.	Drugi skladenjski pojav zadeva oziralni zaimek ki: v slovenščini pozna za sklone sestavljene oblike, na slovenskem zahodu pa večkrat ostaja nepregiben, pač po zgledu italijanskega ali furlanskega che. Kršenje romanske norme pa je zaznavno v goriški furlanščini in imamo jo za skladenjski kalk po vzorcu v slovenščini. V Dnevniku župnika Cuffola iz Laz v Benečiji (Cuffolo 1985) beremo za 4. november 1942: Nemci na avtomobilih, ki so rekvizirali Italianom, pri goriškem furlanskem piscu Cossarju (1930) pa Dongia chel flum che lu clamin Lisunz 'vzdolž reke, ki jo imenujejo Soča'; un om forest, za stagionat, che nissun lu conosseva 'neki tujec, že postaran, ki ga nihče ni poznal'.
Tak, za romanske jezike nenavaden sestavljeni oziralni zaimek najdemo v romunščini: Nu gäsesc cartea pe care o caut 'ne najdem knjige, ki jo iščem'; Cu toatä factura aceea achitatä pe care i-o arätase lui Bovary 'vzlic potrdilu, ki ga je pokazala Bovaryju' in I se arätarä scrisorile pe care nevastä-sa le trimisese 'pokazali so mu pisma, ki jih je poslala njegova žena', Flaubert.
4. Najbolj nas je seveda pritegnila raba glagolskih paradigem v odvisniku, predvsem v predmetnem odvisniku, in tisto skladenjsko vprašanje, ki je predstavljeno v naslovu. Gre za izbiro glagolskih časov v odvisniku, za sklop pravil v latinskih slovnicah poimenovan consecutio temporum. Dokaj strogo pravilo, podedovano iz latinskih slovnic, zavezuje tudi v romanskih jezikih, da je treba za neki proces v preteklosti uporabiti paradigmo za preteklost, različno pač glede na to, ali gre za sodobnost, za preddobnost ali za zadobnost. Najbrž je globlji vzrok za tako strogost toga latinska pravniška naravnanost. Seveda navajajo slovnice latinskega jezika1 in tako tudi slovnice romanskih jezikov primere, kjer sosledica časov ni upoštevana, tako npr. za splošno veljavno ali izvenčasovno dejanje ali stanje. Ker črpamo precej primerov iz Flaubertovega romana Madame Bovary, naj navedemo za zunajčasovnost Charles n'etait pas de ceux qui descendent au fond des choses 'Charles ni bil izmed tistih, ki silijo stvarem do dna'.
Nekaj uglednih romanistov je bilo mnenja, da je v romanskih jezikih upoštevanje takega pravila sploh zmotno. Najbolj kategorično je izrazil to prepričanje francoski jezikoslovec Ferdinand Brunot,2 da namreč sosledice časov sploh ni. Očitno je imel pred očmi samo stanje v francoskem jeziku, a ravno drugačno urejanje glagolskih oblik v odvisniku v romunščini kaže, da je sicer v romanskem jezikovnem svetu taka skladnja časov trdna, seveda ob upoštevanju, da so jezikovne oblike samo sredstvo za izražanje dejanj ali stanj v neki časovni sferi. Prepričljiv dokaz za to je novoustvarjeni romanski preteklik, francoski le passe compose: je preteklik, izrazno sredstvo za proces v preteklosti, je pa tudi, skladno s svojo sestavo, sedanjik, perfectum praesens, in v takih primerih navedena pravila ne veljajo. Ravnotako ugotavljajo slovnice romanskih jezikov, da je sosledica časov v veljavi takrat, ko gre za situacijo v preteklosti, rekli bi, da je dejanje v odvisniku sočasno, preddobno ali zadobno glede na dejanje v preteklosti, ki ga izraža glagol v nadrednem stavku, ne pa nujno takrat, ko se izrazi neko dejanje v prihodnosti, če je proces gledan iz sedanjosti. Katalonski sintaktik Samuel Gili Gaya je v svoji sintaksi španskega jezika tako gledanje osvetlil s temle primerom: El observatorio anuncio que se acerca a nuestras costas un huracdn en direccion NE a SO. El parte meteorologico anadia que las primeras rdfagas alcan-zardn a la isla esta madrugada 'Observatorij je naznanil, da se bliža naši obali uragan v smer SV-JZ. Vremensko poročilo je dodalo, da bodo prvi sunki dosegli otok danes zjutraj' (Gili Gaya 1970: 220).
Ob vseh teh odstopanjih, ki so psihološko utemeljena, pa je norma v romanskih jezikih trdna; v predmetnem odvisniku, naj ponovimo, najdemo za izraz dejanja ali stanja v preteklosti glagolske oblike za preteklost. V romunščini ne: romunščina sklada tako kot slovanski jeziki, kjer lahko razumemo, da je v podredju ohranjena struktura premega govora. Tako izražanje je bolj neposredno, pozna ga tudi grščina, in
1	Za lat. npr. Leumann-Hofmann-Szantyr, Lateinische Grammatik. Syntax und Stilistik, München, 1965, 550: »Ausnahmen von der consecutio temporum finden ihre Erklärung zunächst vielfach in der Zurückführung auf die ursprüngliche Parataxe.«
2	Zaradi lapidarnosti trditve je morda dobro, da navedemo izvirnik: »Ce n'est pas le temps principal qui amene le temps de la subordonnee, c'est le sens. Le chapitre de la concordance des temps se resume en une ligne: Il n'y en a pas.« (Brunot 1936: 782).
ravno zaradi tega se nikdar ne govori o kakem »primitivnem« izražanju. Za romunščino je bil pojav zaznan že pred sto in več leti. Znameniti romanist Wilhelm Meyer-Lübke navaja v svoji slovnici romanskih jezikov (Meyer-Lübke 1899: 726) romunski primer Porunci sa nu maimunciascapre crestini 'ukazal je, naj kristjanov več ne mučijo'. Zaradi podobnega stanja v južni Italiji - tam so sledi Magnae Greciae iz antike še žive - misli na močni grški vpliv, ne na slovanskega.
V pretres bomo vzeli kratek odlomek iz romana Gustava Flauberta, Madame Bo-vary, (3. del, 11. poglavje) in tam s primerjavo nekaj mest pokazali, da je norma v romunščini drugačna kot tista, ki ji sledi francoski izvirnik. V pomoč nam bo prevod teh mest v slovenščino (prevajalec je bil Vladimir Levstik) in nekajkrat še primerjava s prevodom v srbščino, in sicer zato, ker je prevajalec v romunski jezik Flaubertov zgoščeni stil z uporabo implicitnih odvisnikov, zlasti z nedoločnikom, skladno z normo v romunščini nadomestil s povednimi odvisniki, v katerih se pokaže slovanski način izbire glagolskega časa. Za ta postopek je primerjava s prevodom v srbščino dragocena: kliče nam v spomin pionirsko ugotovitev Jerneja Kopitarja iz leta 1829,3 da je namreč v ljudskem govoru dokaj šibka raba nedoločnika v treh balkanskih jezikih, ki jih Kopitar primerja (termin linguistique balkanique je kot izraz sto let kasnejši).
Odlomek nudi taka mesta:
Charles, le lendemain, fit revenir la petite.
A doua zi, Charles ceru sä-i aducä fetita. Drugi dan je poslal Charles po hčerko.
On lui repondit qu'elle etait absente, qu'elle lui rapporterait des joujoux. I se räspunse cä era plecatä, cä are sä-i aducä iucärii. Odgovorili so ji, da je ni doma; kadar se vrne, ji prinese igrač. Odgovoriše joj da nije kod kuče, da če joj donijeti igračaka.
La gaiete de cette enfant navrait Bovary, et il avait a subir les intolerables consolations du pharmacien.
Veselia acestui copil il mihnea pe Bovary ji trebuia sä indure nesuferite consoläri ale farmacistului. Otrokova veselost je pekla Bovaryja, ki je moral prenašati neznosno lekarnarjevo tolažbo.
A morao je i da podnosi apotekarove nesnosne utjehe.
Charles s'engagea pour des sommes exorbitantes.
Charles se obligä sä pläteascä sume enorme. Charles je moral podpisati ogromne vsote.
Alors chacun se mit a profiter.
Atunci fiecare incepu sä profite.
Vse ga je začelo izkoriščati.
Onda svi navališe da izvuku kakvu korist.
3 Misli se na Kopitarjevo študijo Albanische, walachische u. bulgarische Sprache v dunajskih Jahrbücher für Literatur, 46. Gl. objavo v izdaji R. Nahtigala, Jerneja Kopitarja Spisov II. del, Ljubljana, 1945.
Mademoiselle Lempereur reclama six mois de legons.
Domnijoara Lempereur ceru sä-i pläteascä lectile pe jase luni. Gospodična Lempereurjeva je zahtevala šestmesečno učnino. Gospodica Lemperer zatraži da joj se plate sati za šest mjeseci.
Elle eut la delicatesse de repondre.
Ea avu delicatetea sä-i räspundä.
Je obzirno odgovorila.
Ona je bila toliko pažljiva da odgovori.
Charles croyait en avoir fini.
Charles credea cä de-acum s-a isprävit cu ele. Charles je mislil, da je konec sitnosti. Šarl je mislio da im je tu kraj.
Alors il fallut faire des excuses.
Trebui atunci sä cearä scuze. Še opravičevati se je moral.
Il allait les voir /les robes/ dans son cabinet de toilette.
/rochiile/ pe care se ducea sä le vadä in odaia de toaleta. Zapiral se je v njeno toaletno sobo in jih skrivaj ogledoval.
Madame veuve Dupuis eut l'honneur de lui faire part.
Doamna Dupuis-vaduva avu onoarea sä aducä la cunojtinta lui Charles.
Si je gospa vdova Dupuisova usodila naznaniti mu. Imala je čast da obavijesti Bovarija.
A cette meme place oü jadis, encore plus pale que lui, Emma, desesperee, avait voulu mourir.
In acelaji loc unde odinioara, ji mai alba la fajta decit el, Emma, desperata, voise sä moarä. Na istem mestu, kjer je stala nekoč Ema, še bledejša od njega, in hotela umreti v svojem obupu.
Na onom mjestu na kome je nekad Ema, očajna, još bleda od njega, htjela da umre.
Iz primerjave med prevodoma v romunščino in srbščino je očitna skoraj popolna skladnost. Slovenski prevod je dokaj drugačen: implicitni odvisnik se pojavi tako kot v francoskem izvirniku. Sosledico časov je moč ugotoviti samo v razvezanih odvisnikih in v tem je vidno, da romunski prevod vselej kaže slovansko jezikovno normo in s tem svojo različnost od prevodov v druge romanske jezike. Ti namreč v nobenem od navedenih primerov ne kažejo odstopanj od francoskega izvirnika; vzemimo za primerjavo eno samo mesto iz prevoda v furlanščino, Idiserin ch'e iere lade vie e che i vares puartat i giugatui, ali pa v portugalščino, Disseram-lhe que estava fora, e que lhe havia de trazer brinquedos.
Taisti pojav opazujemo ob stikih med slovenščino oz. hrvaščino ter furlanščino oz. (beneško) italijanščino.
Naši rojaki čez mejo, v deželi Furlaniji - Julijski krajini, kdaj pa kdaj kršijo normo, veljavno v slovenščini; ta temelji na zgradbi stavkov v premem govoru, in ohranja v
odvisniku glagolski čas, ki bi bil tam uporabljen. Mačka, ki je videla, da pas je daržu nisku hlavd an je hledu tu tla, ha je wprasala, kaj mu je, Sarženta; An dan so parsli gor na mest pretori dol z Vidma an Gorice za presodit, čiga je biu tisti sviet /.../ Mož je parsegu de je stau tu na svoji zemlji (Trinkov koledar 1974, 75). V prvi povedi imamo celo dve različni konstrukciji. V drugem stavku druge povedi - gre za sodni ogled na licu mesta - si predstavljamo, da si je mož, ki prisega, nasul v škornje nekaj »svoje« zemlje, tako da je lahko prisegel, da stoji na svoji zemlji.4
Z druge strani pa je v goriški furlanščini mogoče najti mesta, kjer je kršena latinska oz. romanska consecutio temporum. Za govorjeni jezik z začetka preteklega stoletja ugotavlja pojav že Vignoli 1917: Ordinava che i uarfins assistin a una messa 'ukazal je, da so sirote pri maši'. Po kak redek primer se najde tudi pri goriških furlanskih piscih: To pari, jo lu sai, nol veva palanchis par mandati indevant e 'l spietava che tu imparis 'ciamd alc 'tvoj oče, jaz to vem, ni imel denarja, da bi te poslal naprej v šole, in je pričakoval, da se sam česa izučiš', Macor 1986.
Podobne primere najdemo v prijetnih zgodbah z istrsko-primorske obale, največ iz življenja mornarjev, ki sta jih v istrskokvarnerski beneščini napisala Carpinteri in Faraguna, in v teh vidimo skladenjski vpliv hrvaščine; pri tem je treba povedati, da večina predmetnih odvisnikov v izbiri glagolskih časov spoštuje splošnoveljavno romansko normo. Vendar so primeri kršitve kar številni in pričajo o močnem slovanskem vplivu: La ghe diseva che con 'sti mustaci e 'sti favoriti no el par gnanca piu lu, che el se tai /.../E lu che no, che ghe sta ben 'Rekla mu je /zaročenka Malvina/, da s tistimi brki in zalizci ni več isti, naj si jih da obriti, on pa, da ne, da mu dobro pri-stojijo'; El gaveva dito che el paghera 'rekel je, da bo plačal'; E Pillepich ga dito che no manchera gnente 'in Pilepič je rekel, da ne bo ničesar manjkalo'; El se gaveva fato scriver una suplica a Viena, ma do Viena i ghe aveva rispondesto che lui ga la sua pension 'dal je napisati prošnjo na Dunaj, a z Dunaja so mu odgovorili, da že ima svojo pokojnino' (Carpinteri 1997). V vseh teh primerih najdemo v predmetnem odvisniku ob glagolu v glavnem stavku v pretekliku za istodobnost sedanjik in za zadob-nost prihodnjik, torej natanko tako, kot to nalaga norma v slovanskih jezikih.
5. Kršena je torej norma, podedovana iz latinščine in še dandanes veljavna v vseh romanskih jezikih, razen v romunščini. Večkrat je bilo izraženo mnenje, da gre za prenos strukture iz ljudskega govora; takega mnenja je, na primer, francoski jezikoslovec Edouard Bourciez.5 To je mogoče, a razlagi se upira trdna veljava norme tudi v govornih realizacijah vseh romanskih jezikov, razen romunščine. Misliti na grški adstrat za romunščino ni nemogoče. Tu ponujamo vpliv slovanskega superstrata, za katerega se ve, kako močno je prekvasil govor romaniziranih Dakov in ne samo v besedju.
4	Primer iz Saržente je naveden po objavi v delu prof. Tineta Logarja, Slovenska narečja, gl. T. Logar 1975. Za jezikovne interference na tem območju gl. M. Skubic, Romanske jezikovne prvine na zahodni slovenski jezikovni meji, Ljubljana, ZIFF, 1997.
5	Gl. Bourciez 1946: 603: »Dans la phrase completive entre autres l'emploi du present est tres general: Am auzit cä e^ti bolnav 'j'ai appris que tu es malade'. Ce trait indique un idiome de formation essentiellement populaire.«
Namen mojega vezila pa ni samo ta, da bi zgolj ugotavljali že znano in večinoma sprejeto prepričanje, da gre v marsikateri sintaktični črti v romunščini za skladenjski kalk po slovanskem vzoru: iz tega gledanja izhajam. Moja misel je ta, da je skladenjski kalk - v popolnem nasprotju s prevzemanjem leksikalnih prvin - mogoč samo pri neposrednem vplivu, torej v tesnem medsebojnem stiku dveh jezikov. Gre torej za posledico neke trajnejše simbioze dveh etnij in potemtakem za dolgotrajno vplivanje nekega jezika, nekega jezikovnega okolja, za romunščino slovanskega, in to hipotezo, ki jo dajem v presojo našemu Jubilantu, podpirajo interference v sintaksi med govori na ozemlju, kjer se že dolga dolga stoletja stikata in jezikovno drug na drugega vplivata romanski in slovanski jezikovni svet.
Viri in literatura Vignoli, C., 1917: IIparlare di Gorizia e I'italiano. Bologna.
Cossar, R. M., 1930-VIII: Storiutis gurizzanis. Udin: SFF, Societat Filologiche Furlane.
Logar, T., 1975: Slovenska narečja. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Trinkov koledar, 1974. Špeter.
Cuffolo, A., 1985: Moj dnevnik. Čedad: Dom.
Macor, C., 1986: I voi depetaros. Udin: SFF.
Carpinteri, L., Faraguna, M., 1997: Le Maldobrie. Noi delle vecchie province. Trieste: MGS Press.
Novi Matajur, 1989. Čedad.
Gustave Flaubert, 1958: Madame Bovary. Paris: Aux quais de Paris.
—	1959: Doamna Bovary. Bucure^ti: Editura de Stat pentru Literatura §i artä.
—	1931: Gospa Bovaryjeva. Ljubljana: Založba Hram.
—	1989: Madam Bovari. Sarajevo: Svjetlost.
Meyer-Lübke, W., 1899: Romanische Syntax. Leipzig: O. R. Reisland.
Brunot, f., 1936: Lapensee et la langue. Paris: Masson.
Bourciez, E., 1947 : Elements de linguistique romane. Paris: Klincksieck.
Gili Gaya, S., 1970 : Curso Superior de Sintaxis Espanola. Barcelona: Biblograf.
Riassunto
il contributo cerca di stabilire alcune interferenze sintattiche tra il mondo romanzo e quello slavo. Si parte dal presupposto che tali interferenze, vale a dire, calchi sintattici, strutturali sono possibili, in netto contrasto con i prestiti lessicali, solo quando sono in questione territori dove per lungo tempo si sono incontrate due lingue e due etnie.
Contrariamente alla situazione che possiamo rilevare nei contatti tra le lingue romanze e quelle germaniche, anche oggi numerosissimi, la situazione slavo-romanza e ridotta, limitata al romeno, sia nella sua variante dacoromena e con questa quella letteraria che nelle realizzazioni regionali come l'istroromeno, l'aromeno e il meglenitico. All'infuori dell'area romena troviamo l'incontro slavo-romanzo, oggidi, nelle zone di contatto oppure quelle dove le etnie romanze e slave spartisco-no il territorio, come avviene appunto nell'estrema parte orientale della regione autonoma italiana
Friuli-Venezia Giulia e nelle zone istriane; sono in gioco, da parte romanza I'italiano, piü esatta-mente il veneziano d'lstria, e il friulano e da parte slava lo sloveno e il croato.
L'inchiesta e limitata a soli tre fenomeni sintattici: la concordanza dei tempi, di gran lunga la piü importante e seducente, la doppia negazione nelle proposizioni negative dove cosi l'italiano che il friulano non ammettono la ripetizione dell'elemento di negazione. Vale a dire, quando un elemento negativo forte precede il verbo, nessuno ti ha chiamato. E poi, una specie di pronome relativo declinato, del tipo *la lettera che te la mando. Nei due casi la strutturazione risalta il calco sintattico, strutturale dallo sloveno o dal croato. Del resto, a riprova del detto che e la lingua contigua, in questo caso il veneziano o il friulano, che influisce sintatticamente, troviamo in sloveno dei casi opposti dove, cioe, il relativo, in sloveno ki, non viene declinato come chiede la norma sintattica slovena.
In piü, la concordanza dei tempi, la consecutio temporum latina, e rispettata in tutte le lingue romanze, salvo in romeno. Certo, bisogna eccettuare casi noti gia alle grammatiche latine, dove, ad es., viene espressa una sentenza atemporale, generalmente valida del tipo: Giä gli antichi sapevano che la Terra e rotonda. Bisogna, poi, aggiungere che il cosiddetto passato prossimo, vale a dire il preterito composto, per la sua formazione stessa, puo avere il valore di un presente (»perfectum praesens«) e in tale caso puo benissimo reggere un presente o un futuro per esprimere un'azione o un processo di contemporaneita o di posteriorita, mentre la norma romanza, italiana in una situazio-ne dove il verbo della principale, e anche il preterito composto, delimita il processo espresso dalla subordinata alla sfera del passato. In tal caso la norma romanza richiederebbe l'imperfetto, per la contemporaneita, e il condizionale, semplice o composto, per la posteriorita. Al contrario, nello sloveno occidentale, a volte, troviamo impiegato un preterito per l'azione contemporanea, mentre la norma slovena richiede un presente. Le lingue slave costruiscono le subordinate oggettive, come se facessero parte di un discorso diretto. Quanto alla scelta del paradigma verbale, al passare dal discorso diretto alla subordinazione, la struttura e rimasta intatta.
Tale situazione si verifica nel romeno e si verifica nelle zone di contatto tra l'italiano e il friulano d'una parte e dallo sloveno e il croato dall'altra. Nei territori, dunque, dove da secoli convivono le etnie slava e romanza e da molti secoli interferiscono reciprocamente sulle lingue in contatto.