Pomen ptihoanalfze za vzgojo (Ob 80 - letnici Freuda.) Dne 6. maja ie obhajal osemdesetletnico svojega rojiStva dr. Sigmund Freud, po rojstvu moravski 2id, ki ie zaslovel kot dunajski zdravnik za duševne bolezni in kot ustanovitelj psihoanalize po vsem širnem svetu. Njegov pomen je velikanski, sodobnik mnogokrat sam ne ve, da je ta in ta misel, katero danes srečuje v znanosti ali v umetnosti ali vsakdanjem življenju, po izvoru Freudova misel. Psihoanalitični izsledki se v mišljenju sodobnega izobraženca postali marsikje, zlasti v tujini, že kri in meso. Kaj je psihoanaliza? V ožjem pomenu bcsede pomenja psihoanaliza zdravilni postopek pri živčno (duševno) bolnih. Bolnik pripoveduje nad vse odkritosrčno in brez sramu veščemu zdravniku (in hkratu psihologu!) vse, kar mu nehote prihaja v zavest. Freud uči, da nastopa živčna (duševna) bolezen tedaj, če se nekaterim sila mcčnim in navadno neugodnim doživetjem prepreči tkzv. odreagiranje, t. j. sprosčenje. Če iSe n. pr. otroku neka določena stvar vedno znova in znova ter celo s silo prepoveduje, ne da bi otrok to prepoved vsaj malo odobraval, potem mora otrok svojo težnjo s silo v samem sebi potlačiti. Ta težnja pa še ne izgine radi tega iz duševnosti otrdka, v podzavesti rovari še dalje in si najde izhod v kaki novi nerednosfi otroka kot je to n. pr. grizenje nohtov, predolgo sesanje prsta ali peresnika ali česa drugega, med take nerednosti spada tudi igračkanje in vedno draženje spolovil (šele Freud je pokazal, da je čutna naslada otroku važna zadeva in da dioživlja neke vrste spolno ugodje že dojenček, kar sodobno mladinoslovje v polni meri priznava), močenje postelje, lažnivost in tatvine, boječnost, nasilnost, mučerije živali, zanikrnost, kljubovalnost, egoizem, nemoč pažnje, grda pisava, zagrenelost in nevoščljivost itd. V težjih slučajih potiačitev svojih teženj nastopajo živčna obolenja, nevroze. Vse te doživljajsko pozvročene napake in bolezni ljudi po Freudovem mnenju in izkustvu ni moči drugače ozdraviti kot s sproščenjem v ofoliki psihoanalize, v obliki prostovoljne izipovedi. S tako sprostitvijo odpadejo namreč vsi bolezenski znaki, ki tore* niso nič drugega kot v nove oblike odevajoča se nasilno potlačena streml.jenja. S tem pa je že nakazana vsa psihoanalitična pedgogika: tako živčno bolnega kot težko vzgojljivega otroka je treba najprej sprostiti njegovih potlačenih doživetij, ki ga silijo v nemoralna dejanja in ga nato uvesti v stvarno in normalno življenje, da bo postal zopet zdrav in vesel človek. Razumevanje za vse psihoanalitično vzgojeslovje dobi človek šele ob poznavanju in razumevanju detinske in otroške dobe. Otrok pozna kot dojenček le čutno ugodje, katerega doživlja ob sesanju in ob draženju koncev prebavnih organov (erogene cone). Vsaka kulturna stopnja v razvoju človeštva pa pomenja opustitev takega prvotnega uživanja in iskanje m uživanje novih dobrin. Zatorej otroka ne moremo pustiti na prvi le čutnosti polni stopnji, kajti sicer ne bo nikoli dosegel sodobne kulturne stopnje. Vzgoja mora odvaditi otroka prvotnih čutnih naslad in ga tako pridobiti za kulturo. Ampak to odvanjanje od prvotnih naravnih ugodij se mora izvršiti, če hočemo, da bo ostal otrok zdrav, brez nasilja, na lep način. Vsako nasilje se maščuje 9 trmoglavostjo in drugimi že omenjenimi otroškimi napakami. Otroku je treba nuditi novih ugodij, da bo opustil in pozabil stara in prvotna ugodja: da se bo dvignil nad golo čutnost je treba res materinske ljubezni, da se ne bo preveč navezal na mater je treba druščjne, iger, pravl.jic, da ne bo večno v pravljičnem svetu je treba počaSnega navajanja v stvarno življenje. Nikoli pa se seve ne sme dopustiti, da bi bila prejšna stopnja docela pozabljena; ne, zdrava duša nosi v sebi harmonijo najpestrejših strani naše duševnosti. Vse to pravilno navajanje h kulturi bo seve dosegel le oni vzgojitelj, ki je do sebe in gojencev (otrok) odkritosrčen. Zahteva po odkritosrčnosti gre kot rdeč pramen po vsej psihoanalitični vzgoji: le odkritosrčnost preprečuje potlačena doživetja in s tem vse^ poznejše zlo, le odkritosrčnost (ki je analitično sestavljena iz ljubezni in resnice) preprečuje vse konflikte med vzgojnikom in gojencem. Umljivo je radi tega, da zahteva psihoanaliza (ki pomeni v širšern smislu vsa psihoanalitična spoznanja) že v ofrroških letih zdravo in prisrčno spolno vzgojo, odkrito besedo na spolna vprašanja. Tu se tokrat ne morem v vse to spuščati enako kot ne v odnos otrok do staršev in do bratov in sester, niti ne v krasen psihoanalitičen postopek z zločinci (primerjaj A. Aichhorn: Vervvahrloste Jugend) in težkovzgojljivimi; prav na kratko hočem pravo vzgojiiteljevo postopanje označiti s sledečim: Vzgojitelj, ki hoče res vzgajati, mora biti zlasti sprva, ko otroka za kulturo šele pridobiva, nekako ljubezensko (libidinozno) nastrojen. Otrok se bo tako dolgo vdajal svojim užitkom, dokler ne bo začu-til ugodja tudi ob vzgojniku, ob njegovi dobroti. Vzgojnik mora otroka pridobiti najprej zase in nato od sebe k vsemu ostakmu živl.ienju, to drugo pa se bo zopet posrečilo le tedaj, če se bo otroku res nudilo vseh vrst dobrin: s tem je psihološko dokazana, pravilnost delovne šole, kajti z govoričenjem ali celo grožnjami ne bomo nikoli otroka dvignili; za kulturo, za zdravo in v jedru veselb delo za družbo bo otrok pridobljen le z nenehnim uvajanjem v stvarne potrebe življenja! Veselja do dela se ne da vcepitl s pridigami nego le z veselim delom! Ze po vsem navedenem lahko ocenimo vso važnost in ves pomen Freuda za vzgojo. Da se pri nas do danes ni našel človek, ki bi o njem spregovoril dobro besedo, da so nam podali njegove misli izpačeno, je pač kriv naš diletantizem v obravnavanju tujih avtorjev. Razumeti jih in pravilno presoditi, to naši Ijudje za čudo ne znajo, znova in znova se vsemu novemu približujejo s kopico predsodkov, zato ni morda slučaj, če šele mladina hodi druga, ona upa — sončne]ša pota. Kociper Stanko.