Ocene in poročila
DELEŽ SLOVENSKE KNJIŽEVNOSTI PRI POUKU JUGOSLOVANSKIH   KNJIŽEVNOSTI NA NESLOVENSKIH SOLAH II. STOPNJE
Pri crgainizaciji učnih programov za jugoslovanske srednje šole se je po osvo-bcditvi uveljavljala velika volja in potreba po med&abojnem spoznavanju in zbliževanju naših narodov 'in kultur. Posebno je to prišlo do izraza pri materinščini, ki zajema zgodovino književnosti narodov Jugoslavije. Kakšna in kolikšna razlika je nastala po osvoboditvi v tem pogledu v primerjavi s predvojnim stanjem, bomo najlaže in najbolje s,poznali, če vzamemo v roke nekaj predvojnih in povojna berila za srednje šole srbohrvaškega jezikovnega področja, ki nas rtu v prvi vrsti zanima. Nekaj najiboljših predvojnih srednješolskih beril sta za hrvaško področje pripravila Vladimir Nazor in Antun Barac. V njuni Čitanki za III. razred srednjih i njima sličnih škola, Zagreb 1934, naletimo na četvero slovenskih imen: Gregorčiča s troje značUnimi pesmimi, Aškerca z nepomembno pesmijo, Cankarja z Desetico in Zupančiča s pesmijo V gozdu in dvema kiticama Pesmi mladine. V Čitanki hrvatskosrbskog jezika za IV. razred srednjih i njima sličnih škola, Zagreb 1935-, sta omenjena se-stavijalca gornji četvorici pridružila še Gangla, Medveda in Prešerna. Da je izbor bogat, ne bi mogli trditi, še bolj pa je očitno, da je nesistematičen in nepretehtan. 2e kar drastično sliko pa nudi Čitanka za IV. razred srednjih škola u Bosni i Hercegovini (priredil Milan Cukovlc, Sarajevo 1921), kjer je slovenska loijiževnost zastopana z Aškerčevim potopisnim odlomkom in z Vodnikovo j>esmijo Na moje rojake. Tak izbor zgovorno pojasnjuje sestavek Aleksandra Belica, »Slovienci prema Srbima i Hrvatima«, ki je objavljen v berUu in kjer nam priznani lingvist in dialektolog pojasnjuje, da je slovenščina dialekt .in del srbohrvaškega jezika, ki se bo v perspektivi zlil s kmjižno stokavščinio... Integralistime težnje stare Jugoslavige so torej kaj kmalu prodrle tudi v srednješolske učbenike.
Kolikšnega poleta, širdkosrčnosti, pa tudi sistematičnosti in načrtnosti so bili prva leta po osvoboditvi zmožni sestavljale! beril jugoslovanskih književnosti za naše srednje šole, nam lepo ilustrira Zaniniovičeva Čitanka za nižje razrede srednjih šol in višje razrede sedemletk (Zagreb 1947"). V njej predstavljajo slovensko ilmjiževn'ost: Gregorčič, Aškerc, Cankar, Zupančič, Seliškar, Kranjec, Kajuh in Bor skupaj s
99
16 pesmimi ali odlomiki iz prioze. Zupančič je v tem berilu po številu pesmi na drugem mjestu, takoj za VI. Nazorjem, najpopularnejšim hrvaškim pesnikom. S kolikšno mero odgovornoSiti je sestavljalec Zaninović pripravljal to in ostala berila, je razvidno po tem, da je k sodelovanju pritegnil strokovnjake iz posameznih področij naših književnosti. Tako sta mu pri sesitavi berila za 7. razred gimnazij (Zagreb, 1947) pomagala Boris Merhar s sestavkom o Zupančiču in Viktor Smolej, ki je sodeloval tudi pri izboru ipesmi. Tako je nastalo eno najpopokiejših beril naših književnosti, ki kar se da lepo predstavlja slovensko književnost in kjer je Župančič zastopan s 16 v izvirniku tiskanimi pesmimi, Cankar z eno pesmijo lin sedmimi proznimi odlomki na 27 straneh, vse v slovenščini, M. Kranjec s tremi odlomki, Bor in Kajuh imata pa vsak po štiri pesmi v izvirniku. V berilu, kjer je Zupančič zastopan s 16 pesmimi, je Nazorjevih samo 14, Krleževih pa 11. Takoj nam je jasno, da je sestav-Ijalca pri delu vodilo zares samo načolo kvalitete. Razen tega se njegova berila odlikujejo tudi ipo drugih lastoostih; za nas je n. pr. važno to, da je slovensko besedilo vedno tohnačeno.
Seveda je taka, rekli bi Idealna abiika berila iz juigoslovanskih književnosti za srednje šole z leti spreminjala obseg in vsebino. Zaradi redukcije programov, ki je nastopila spričo zmanjšanega števila učnih ur materinščine, je moralo priti tudi do krajšanja slovenskega deleža v iberiilüi.
Programi im berila, ki so se uporabljala na srednjih šolah srbohrvaškega jezikovnega področja v zadnjih osmih letih, zajemajo naslednje slovenske pesnike in pisatelje: Trubarja, Vodnika, Prešerna, Levstika, Gregorčiča, Kersnika, Tavčarja, Aškerca, Cankarja, Zupančiča in Prežuiovega Voranoa. Samo imensko pa se v hrvaških čitankah omenjajo še Linhart, Zois, Stritar in Jurčič, v sirbskih pa Kette, Mum, . Kosovel, M. Kranjec in Kajruh, ker so po njihovem programu predpisani, medtem pa ¦ ne govore o protestantizmu, Kersniku in Tavčarju kakor tudi ne o dobi zapiskov in Brižinskih spomenikih. Te omenja le Stošićeva Čitanka za V. razred gimnazije (Sarajevo 1955), kjer se lahko poučimo, da so Brižinski spomeniki nastali okoli 1. 1000 in da so pisani v panonski redakciji stesi, jezika. Brižinske sipiomenike omenja tudi Nikolićeva Čitanka za VI. razred gimn. (Zagreb 1958); ta ponatiskuje odgovarjajolči odlomek iz Barčeve Jugoslavenske književnosti. V ostalih berilih o Brižinsikih spomenikih in dobi zapiskov ni govora. Za srbske čitanke je sploh značilno, da posvečajo več pozornosti novejši književnosti.
Vendar so že tudi ta berila, ki so bila v rabi -zadnjih osem let, postala spričo reduciranih programov preobsežna. Kajti najnovejši pnagram jugoslovanskih književnosti za drugostopenjske šole Ljudske republike Hrvatske predpisuje naslednje slovenske pesnike in pisatelje, katerih dela je treba, kot je rečeno v programu, predstaviti dijaku v originalu in prevodu. To so: Prešeren, Gregorčič, Aškerc, Kersnik, Cankar, Zupančič, Prežihov Varane, M. Kranjec, Bot in J. Vidmar. Torej so iz prograina izpadli Trubar, Vodnik, Levstik in Tavčar. Medtem pa program za Ljudsko republiko Srbijo začenja slovenski delež z Vodnikom in Prešernom ter ga nadaljuje z Aškercem, Cankarjem, Zupančičem, Kosovelom, Prežihovim Vorancem, M. Kranjcem in Kajuhom, to se pravi spet brez Levstika, Kersnika, Tavčarja ... Tudi obseg del poisameznih pesnikov in pisateljev ni ostal nespremenjen. Medtem ko so prej vsa berila posrediovala celotni Prešernov Sonetni venec in zraven še vrsto drugih pesmi, je v zadnjem Nikoličevem Pregledu književnosti s primjerima, za VI. razred gimnazija, Zagreb 1958, Sonetni venec zireduciran na pet sonetov, pa tudi sicer je število njegovih pesmi zmanjšano. Podobno je seveda z drugimi pesniki in pisatelji oziroma berili.
Kar se tiče organizacije samih beril, je treba potrditi, da so v večini primerov razmeroma skrbno pripravljena. Slovenske pesmi so natisnjene v izvirniku, včasih je poleg njih prevod, redko le sam prevod, poleg tega pa so opremljene še s tolmačem besedila. V hrvaških izdajah beril so tudi slovenski prozni teksti objavljeni v izvirniku in opremljeni s tolmačem, včasih celo s prevodom. V Zanovićevi Čitanki za VII. razred gimnazij, Zagreb 1953, je n. pr. poleg izvirnega prvega poglavja Visoške kronike pod črto objavljen tudi prevod. Vsaj en tak primer v vsatem berilu ima lahko tudi veliko praktično vrednost. V srbskih izdajah beril so le pesmi objavljene v slovenščini, prozna besedila pa izključno samo v prevodu. Skrbno so pripravljene tudi makedonske izdaje beril v,redakciji Kruma Toševa, kjer so slovenski tiskane pesmi prevedene v prozo, prozni lodlomki pa tiskani samo v prevodu. Jasno je, da spričo številnih sestavljaloev ni zapaziti enotnega kriterija, ki bi se kazal pri izboru slovenskih del. Tako se tudi izbor samih imen v programih različnih republik ne<
100
sklada. Na tem mestu ne bi toilo koristno diskutirati o smiselnosti in upravičenosti sedanjega sestava, koristneje bi bilo poiskati način, na osnovi katerega bi stalna skupina slovenskih slavistov svetovala pri izboru slovenskega deleža tako v učnih programih kot v berilih naših republik. To bi se dalo le preko SD.
labor pesmi in proiznih odlonakov je v sedanjih berilih precej istereotipen. Nesmotrno se namreč ponavljajo nekatere pesmi ali odlomki, ki jih dijiak sreča že v Ijudskiošolskih berilih. Kar pa zadeva kakovost, je izbor lObičajno zadovoljiv, iz Prešerna v zadnjih izdajah beril že preveč skrajšan (Nikolič), lepo pa je v srbski izdaji berila za VIII. razred gimnazij (Beograd 1956, redaiktorja Vučenov in Dimi-trijević) predstavljen Zupančič, saj je med enajistimi pesmimi objiavljena celotna Duma v izvirniku in prevodu.
Kljub tatoim izjemam pa v berilih niso dane velike možnosti za spoznavanje naših literarnih del in avtorjev, kar pa je navsezadnje razumljivo. Predavatelji imajo poleg beril na razipolago še razne priročne šolslie knjižice, ki jih v Zagrebu izdaja Školska knjiga, v Sarajevu in Beogradu pa odgovarjajoče ustanove. Tam so že bile objavljene brošurice z majhnim izborom in sestavkom o Aškercu, Cankarju, Zupančiču, Prežihovem Vorancu, Kersniku in drugih. Praktično zelo uporabna je Legiševa Antologija slovenačke poezije, Novi Sad 1950, s spremno besedo in jezikovnim komentarjem, ki je pa žal vse premalo razširjena. Tako se nekateri profesorji književnosti iz predvojnih generacij še dandanes zadovoljujejo z zanikrnim Ilešičevim Cvijećelm slovenskog pjesništva iz leta 1906.
Podatki o pisateljih in pesnikih so v berilih skromni, kot je to že navada, oznake pa dostikrat tudi primitivno naivne priredbe starih priročnikov, okrašene z nekaterimi sodobnimi frazami. Nekaj beril ipa ima za slovenske pesnike in pisatelje tehtne in zgoščene oznake izip^od peresa Borisa Ziherla ter nekaterih drugih slovenskih strokoivnjakov.
Čeprav se očituje iskrb za izvirna besedila, ki iso običajno aikoentuirana, naletimo prav v zadnjem času na berua, ki so v jezikovnem pogledu manj skrbno pripravljena (n. pr. v omenjenem Nifcolićevem Pnegledu iz 1. 1958 naletimo na Linhardta, vprašanja v Prešernovi pesmi Pevcu pa se glase: Gdo zna..., gdo ve ..., gdo uči... itd.)
Vemo pa, da so berila, priročniki in predpisani programi sami ob sebi zgolj mrtvo gradivo, ki zaživi šele s predavatelj e vim posredovanjem. Kakšen je tedaj dejanski pouk iSlovenske književnosti na srednjih šolah srbohrvaškega jezikovnega področja, najjasneje in najbolj pravično kaže anonimna anketa, ki je zajela 32 srednjih šol in ki so v njej sodelovali večinoma dij.atoi-absolventi, deloma pa tudi nekateri profesorji. Anketa je povpraševala po kraju in vrsti srednje šole, mestu fakultete, ki jo je profesor književnosti absolviral, vprofesorjevi in dijakovi generaciji, slovenskih pesnikih in pisateljih, ki so se jih v šoli učili, načinu dela glede na jezik in po individualnih ' pripombah anketirancev. Dala je sledeče rezultate:
1. Izmed slovenskih pesnikov in pisateljev so dijakom najbolje predstavljeni Prešeren (96 % 'dijakov ga je navedlo), Cankar (95,5), in Zupančič (92,8). Na osnovi tega lahko trdimo, da je ta trojica splošno labravnavana po srednjih šolah.
2. Sorazmerno zadovoljivo so zastopani še Aškerc (60 %), Levstik in Gregorčič (54,4 %).
3. Nezadovoljivo se obravnavajo važna imena, ki so zastopana z manj kot 50 % : Trubar (27,6), Vodnik (44,8), Kersnik (28,8), Tavčar (16,2) m Prežihov Varane (48,8).
4. Z manj kot 20 % so zastopani avtorji, ki bodisi ne spadajo v program ali pa so iz najnovejše književnosti: pismenstvo, Jenko, Jurčič, Kranjec, Seliškar, Kajuh, Bor (6,4—3,2 %). Avtorje, ki niso v programu, obravnavajo skoraj izključno le profesorji, ki so izšli iz zagrebškega seminarja, absolventi beograjskega slavističnega seminarja pa posvečajo večjo pozornost Ketteju, Murnu in Kajiuhu, ki so pa, kot rečeno, v programu za LR Srbijo, za LR Hrvatsko ipa niso.
5. Avtorje, ki bi po programu morali biti o'bravnavani, pa so zastopani z manj kot 50 %, moramo šteti za nezadovoljivo predstavljene. To so: Prežihov Voranc (48,6 %), Kersnik (28,8), Trubar (27,6), Kranjec (9,6), Bor (3,2) in Vidmar (O %). Vendar sta zadnja dva predpisana šele v najnovejšem programu za LR Hrvatsko.
6. Vrstni red, v kakršnem so anketiranci navajali imena, kaže, da sta Prešeren in Cankar najbolje predstavljena, saj je velika večina anketirancev, ki so pisatelje navajiali po spominai in ne po časovnem redu, najprej navajala Prešerna, za njim pa Cankarja, nato se zvrste Zupančič, Gregorčič, Aškerc, Levstik, Vodnik, Prežihov Voranc in ostali. ,>    a
101
7. Prav način navajanja imen (le manjši del anketirancev, to je 27 %, je namreč našteval avtorje ipo razvojnem načelu) po svoje dokazuje, da dijaki niso dobili trdne razvojne podobe slovenskega slovstva, niti nimajo predstave o slovenski -književnosti kot celoti, ker v -veliki večini niso osvojili načela razvojnosti. Tako se pojavi vprašanje, kako jim je slovenska književnost posredovana.
8. Slovenska književnost se praviloma podaja kot tretja, za srbsko oziroma hrvaško (tako tudi v vseh berilih) deloma kot razvojno samostojna književnost (v Zagrebu izšolani slavisti) ali pa kot književnost narodov Jugoslavije, to pomeni, kot del jugosilovanske književnosti (beograjska in sarajevska šola). Prvi na splošno tudi dodajo pregled dob in družbenopolitičnih razmer v Sloveniji, drugi pa večidel samo individualne avtorje, v čemer nas potrjuje tudi v anketi uporabljeni način navajanja pisateljev. Kakšno predstavo imajo dijaki o slovenski književn-osti kot celoti oziroma o njeni obsežnosti, nam pojasnjuje pripomba večine anketirancev, ne glede na to, kakšen odgovor so dali, da jim je bila predstavljena sorazmerno z ostalimi jugoslovanrkimi književnostmi.
9. Pri pregledu beril smo videli, da so slovenske i)esmi v njih tiskane v izvirniku. In kako je z uporabo teh teltstov v praksi? — Povojni absolventi zagrebške slovenistične katedre z dijaki in dijakom zares v veliki večini bero i>esmi v izvirniku, kot je razvidno iz ankete. Profesorji pa, ki so diplomirali na beograjski slavistiki ali v Sarajevu ter nasploh predvojno izšolani profesorji književnosti, ki niso imeli priložnosti obiskovati slovenski lektorat, slovensikih tekstov v berilih ne izkoriščajo, in dijakom so slovenske pesmi prebrane le tedaj, če je v oddelku kdo, ki zna slovenski, kar pa se prav redko pripeti.
10. Rezultati ankete kažejo, da se vse premalo obravnava književnost od moderne do danes. V tem pogledu tudi programi niso neoporečni, vendar so najnovejši izpopalnjeni, tako da za Hrvaško predpisujejo M. Kranjca, Bora in Vidmarja, a so morali iapasti Trubar, Levstik in Tavčar, srbski je pa že prej predpisoval Kosovela, Kranjca in Kajuha, toda brez pismenstva in protestantske književnosti.
11. Kar zadeva obseg obdelanega gradiva iz predpisane snovi, opazimo nekatere bistvene razlike med profesorji književnosti predvojnih in povojnih generacij. Predvojni se natanko držijo programa in ga izpolnijo do modeme. Povojni v Zagrebu diplomirani iprofesorji književnosti pa so svobodnejši in .program razširjajo in dopolnjujejo (ter se tudi sorazmerno več ukvarjajo s književnostjo po modemi, kar predvojne generacije praviloma, opuščajo, čeprav je snov predpisana. Pripombe dijakov, da je bil njihov profesor posebej zavzet za slovensko književnost (za Zupančiča, Prešerna, Cankarja ali Prežihovega Voranca) in da so se morali učiti pesmi celo n^ pamet in v izvirniku, se skoraj izključno nanašajo na profesorje književnosti, ki so po vojni diplomirali v Zagrebu.
Vendar pa. se s temi zadnjimi ne smemo varati, kajti zaradi maloštevUnoBti (predstavljajo le .3,2 %) so za zdaj še vedno bolj ali manj častne izjeme in zgoraj navedenih podatkov iz ankete ne morejo spremeniti. Jasno pa nam kažejo, v kateri smeri je treba iskati rešitev za izboljšavo obstoječega stanja.
Treba je priznati, da je bil program, ki je bil do nedavna predpisan za LR Hrvatsko, kar se tiče slovensikega deleža dovolj obsežen za neslovenske srednje šole in ga zaradi znanih težav ni mogoče razširjati, saj se je moral celo skrajšati. Da se pa niti ta, kljub vsemu le skromni program ni izvajal, ni treba iskati vzrokov, v kaki nacionalni ozkosrčnosti, ampak so tu preprostejši opravičljivi in še več neopravičljivih razlogov.
S stanjem, kakršno je praktično po šolah, nikakor ne moremo biti zadovoljni, saj samo troje imen in v manjšem delu še dmgih dvoje ne predstavlja slovenskega slovstva. Resne objektivne ovire pri izvajanju programa so: pomanjkanje časa, natrpanost programa v predmetu materinščine, v manjši meri pa tudi pomanjkanje predmetne literature, ki je dostopna le v večjih mestih.
Subjektivni vzroki pa so: v prvi vrsti neoseben profesorjev odnos do ssloven-skega gradiva; ta izhaja iz nepoznavanja slovenskega slovstva, kar je pa zopet v najtesnejši zvezi z neznanjem in nepoznavanjem jezika, v manjši meri pa spet ' s pomanjkanjem strokovne literature. Večina danes aktivnih profesorjev književn-osti v Srbiji, Bosni in Hercegovini, Cmi gori in Makedoniji, deloma pa tudi na Hrvaškem ob svojem visokošolskem študiju slovenske književnosti ni študirala. Med našimi fakultetami je glede študija zgodovine slovenske iknjiževnosti edina izjema zagrebška, ki ima že vrsto let po osvoboditvi normalno urejen študij zgodovine slovenskega slovstva, pa tudi že pred vojno je poleg neobveznih Ilešičevih predavanj
102
Antun Barac od časa do časa posredoval izbrana poglavja iz zgodovine slovenske književnosti. V zadnjih letih so se zagrebški v tem pogledu pridružile še novosadska in zadrška ter skopska slavistika, kjer je pa število študentov v primerjavi z ostalimi fakultetami vendarle manjše. Na najmočnejši filozofski fakulteti v državi je stanje glede zgodovine slovenske književnosti in itečaja slovenskega jezika neurejeno, podobno je tudi v Sarajevu. Čeprav se tu od časa do časa morda predava zgodovina slovenske književnosti, vendarle manjka poglavitni moment. To pa je osebni znanstveni in pedagoško-emocionalni odnos predavatelja do gradiva in predmeta. Ta odnos mora univerzitetni učitelj vzbuditi ali prenesti na slušatelje. Sredstvo za to je pač delo v seminarju in posledice takega dela so se pokazale na absolventih zagrebškega ,slovenističnega seminarja, kar anketa očitno kaže.. Zato je v prvi vrsti potrebno, da na naših fakultetah predavajo zgodovino slovenske književnosti učitelji, ki so z njo pedagoško-emocionE^lno in znanstveno povezani.
Za uspešno delo v seminarju slovenske knjiiževnosti pa je važen pogoj znanje ali vsaj delno znanje jezika. Neznanje slovenščine je namreč drugi važni subjektivni moment, ki preprečuje ali vsaj zavira delo. Profesor jugoslovanskih (književnosti bi nujno moral absolvirati tečaj slovenskega jezika, da bi mogel uspešno poučevati in dijakom posredovati slovenske tekste iz berila in slovensko književnost sploh. Akcentuirano besedilo še zdaleč ni dovolj, to je le pomoček tistemu, ki pozna osnovna načela slovenske pisave in izgovarjave, ki vsaj v osnovi pozna strukturo našega jezika.
Tako se tu ponovno pojavlja vprašanje slovenskih lektoratov, ki je zelo slabo rešeno, saj se več kot polovica jugoslovanskih absolventov jugoslovanskih književnosti ne spozna s slovenščino, ker za to za časa študija ni imela možnosti. Lahko rečemo, da so bila do sedaj zasedena lektorska mesta za slovenščino zgolj slučajno, po osebnih težnjah in potrebah posameznikov. In vendar bi glede slovenskih lektoratov in predavateljskih mest za zgodovino slovenske književnosti na naših fakultetah morala vladati smiselna koordinacija, ki bi bila v rokah Slovanskega iinštituta in Slavističnega društva v Ljubljani. Za sedaj so morda celo važnejša lektorska kot učiteljska mesta. Poglejmo samo, kako načrtno in uspešno rešujejo to vprašanje Makedonci in koliko so dosegli, čeprav so pred desetletjem začeli z nič. Nujno je potrebna načrtnost in koordinacija dela slovenskih lektorjev, njihovih delovnih metod, programov in literature ter api ah njihovih delovnih pogojev. Eno leto, kolikor imajo lektorji slovenščine na razpolago, jim daje malo možnosti, da bi dosegali večje upehe, in često se je treba zadovoljiti z minimalnimi. Težave so celo z učbeniki. Nimamo slovnice knjižnega jezika, ki bi služila neslavenskemu študentu slavistike; še občutnejše in tudi dosti bolj kvarno pa je pomanjkanje slovensko-srbohrvaškega slovarja, ker od dela odbija mnioge, ki se sprva vneto lotijo jezilca in branja, pa ne pridejo preko prvega teksta in začetniških težav zaradi nekaj stotin besedi, ki jih brez slovarja ni moč razumeti. To tudi zelo otežkoča lektorjevo delo. Pomanjkanje slovarja je torej izredno pereče, isaj zavira vsako nadaljnje učenje in samostojno branje slovenskih 'književnih ded..
Ko že govorimo o 'delu lektorjev slovenščine, bi rad dodal še naslednje. Vsi vemo, da je slovenščina jezik majhne praktične veljave bodisi v j'Ugoslovanskem, Še bolj pa iseveda v svetovnem merilu in ga s te strani ni mogoče primerjati z jeziki velikih narodov. Zato v primerjavi z lektorji velikih jezikov tudi ni zavidanja vreden položaj lektorja slovenščine, in prav zato je toliko teže prezreti dejstvo, kako in koliko za svoje lektorje đkrbe veliki narodi, pa naj bodo to Angleži, Francozi ali pa Nemci, ki se jim ni bati za svoj jezik. Pošiljajo jih po svetu na velike in majhne, nove in stare fakultete. Tuje lektorje svojega jezika, in ne samo lektorje, tudi srednješolske profesorje vabijo na jezikovne tečaje (Grenoble, Leedh, Piran) in jih povezujejo z matico;. Z 'drugimi besedami povedano, velika je njihova skrb in moralna podpora, 'ki jo nudijo s 'koordinacijo in tudi z materialnimi sredstvi učiteljem svojega jezika. In sedaj ise vprašajmo, kako je z lektorji slovenščine. Doslej ni bilo med njimi ne onega strakovnega razgovora, kakor 'tudi ne med predavatelji zgodovine slovenske književnosti na naših fakultetah. Posledice tega, da ni čutiti organizacijske in delovne povezave med njimi, se kažejo v omalovaževanju našega dela in predmeta, kar bo sčasoffi'a dajalo vse bolj porazne rezultate. S čvrsto koordinacijo pa bi se položaj izboljšal v 'delovnem in moralnem pogledu, ker bi dobil nekako samostojno organizacijsko oporo. Taka koordinacija bo po moje'm toliko bolj nujna in potrebna, ker lektorji in predavatelji slovenščine kmalu ne bodo izhajali samo iz ljubljanskega, islovens'kega, to je matičnega seminarja in morda tudi ne bodo
103
sami Slovenci. Na pričujoči sestanek je bila povabljena lektorica slovenščine v Skopju, ki ni študirala v Ljubljani, niti ni slovenistka, torej je povezava zanjo toliko važnejša in ji bo pri delu v vsakem pogledu dobrodošla, hkrati pa je to prvi znak bodoče prepotrebne koordinacije.
Zaradi vsega tega se mi zdi nujno, da na tem mestu razmislimo o načinu in oblikah koordinacije. Ni dvoma, da sta Slavistično društvo in Slovanski inštitut najbolj poklicana in tudi dolžna izvesti organizacijo bodočega sodelovanja in koordinacije. Individualna, osebna povezava z matico, ki sicer nedvomno obstaja, ni do-voljšna zato, ker ostane privatna zadeva. Dobiti mora organizacijsko obliko, formirati je treba kolektiv predavateljev slovenske književnosti in jezika izven Slovenije, ki naj se čimprej sestane na delovnem sestanku v enem izmed univerzitetnih središč, morda v Novem Sadu ali Beogradu, če ne v Ljubljani. Tu bi se najprej morali pregledati študijski programi in delovne metode lektorjev slovenščine, in kolikor se pridružijo, tudi predavateljev zgodovine slovenske književnosti. Vprašanje poučevanja slovenske književnosti na neslovenskih srednjih šolah, kakor morda tudi vprašanje hrvaške, srbske in makedonske knjiiževnosti na slovenskih srednjih šolah pa bi se moralo obravnavati na prihodnjem kongresu jugoslovanskih slavistov v Ljubljani. To je pač potrebneje, saj gre za vse naše srednje šole, kot pa govoriti n. pr. o pouku slovenščine oziroma srbohrvaščine ali makedonščine na manjšinskih šolah, o čemer se da govoriti le z metodične strani, saj je obseg natanko določen z manjšinskimi konvencijami in se tako tudi iwaja.
Dobra organizacija lektorskih in predavateljskih mest je torej prvenstveno važna za izboljšanje pouka zgodovine slovenske književnosti na hrvaških, srbskih in makedonskih srednjih šolah. Moramo si biti na jasnem, da je to tudi edina pot, ki nam je na razpolago, da se stanje na teh srednjih šolah popravi. Vedeti moramo tudi, da je razpoloženje do slovenske -književnosti pri naših narodih nasploh zelo pozitivno. Zahvala za to seveda ne gre nam, marveč našim pesnikom in pisateljem, ki so jo tako ustvarili, naša dolžnost pa je, da jim jo posredujemo. Lektor mora napraviti nujno potrebni jezikovni most in pripraviti pot do naše književne zakladnice. Naloga predavatelja zgodovine slovenske književnasti pa je težja, ker mora najti pravi način, kako v seminarju voditi slušatelje po slovenski književnosti in v njih zbuditi pozitiven in čustveno iskren odnos. Vsem je jasno, da je ta poleg strokovnega znanja prav tako potreben, če ne še bolj. Tak uspeh je bil dosežen v zagrebškem slovenističnem seminarju kakor tudi v ljubljanskem srbokroatistič-nem, če vzamemo za primer študij slovstev, ki niso nastala v slušatelj e vem materinem jeziku, torej primer, kot ga obravnavamo v referatu. Tako pripravljeni srednješolski profesorji bodo sčasoma izboljšali pouk zgodovine slovenske književnosti na neslovenskih srednjih šolah, sedanje stanje pa v svojih praktičnih oblikah
in vsebini ni zadovoljivo. Janez Rotar