Refleksije
Plat zvona
Slovenska pobtika je statična, ker je po svoji mentaliteti politika periferije. Zato ostaja slovenski politik največ taktik, nikdar pa tvorec. Odtod tudi zanimivi pojav psiholoških izpriememb tam in takrat, ko bi morali vdreti v ospredje principi in dejanja.
Podobno izpremembo je v zadnjih mesecih doživeti »Slovenec". Zanima nas zlasti toliko, kolikor se je njen odmev uveljavil v stvareh kulture in nazi-ranja. Tu je »Slovenec" udaril plat zvona. Podvzeil je z zrelišča kulturne zgodovin© vse prej kakor hvaležno dejanje »markacije"; zaznamenoval je namreč z znamenjem prokletstva domalega ves miselni in ustvarjajoči slovenski svet, ki je količkaj navskriž z ortodoksijo njegove današnje funkcije. Pri tem ni niti zanimivo, niti usodno, ali je ta markacija pravilna ali ne, ali so na primer take ali drugačne »fuzije" resnični, pretresljivi dogodki ali ne; in ali se bodo tisti, katerim je ta »markacija" namenjena, res pritipali po njej iz labirinta sedanjih dni ali ne. Važen je nagib. In naj »Slovencev" uvodnik še tako dobrohotno svari, češ, „da ne bo potem izgovarjanja na de-nuncijantstvo" etc. — nagib je resolucija »Prosvetne zveze", v kateri se napada Narodno gledališče, zadostno razkrila. Vsa markacija velja »merodajnim činiteljem" in to samo po sebi je dejanje, ki je izpolnilo nov list v zgodovini »katoliške demokracije".
Da pa ne bo nesporazuma, v ilustracijo kratko primero. Približno pred letom dni se je stvar sukala nekako takole: Kdor je bil za drugačno notranjo ureditev države, je bil zaznamenovan kot protidržaven element, separatist, defetist itd. Kdor je imel Slovence za narod, ki mu gredo narodu ustrezajoče pravice: isto. Kdor je stremel po kritiki uprave, gospodarskih zmot in politične prakse: isto. In letos? Kdor ima med Slovenci svoj nazor o nalogah slovenske politike, se ga razkriči kot »potuhnjenega, hinavskega, zlobnega marksista." Kdor se v svojem filozofskem in estetskem nazoru loči od katoliškega, je, zopet marksist, kulturen boljševik. In takih sodb oziroma (namenu tega ravnanja bolj ustrezajoče), obsodb bi lahko našteli še celo vrsto. Ali ni med tema dvema odnosoma do pojavov v našem javnem življenju nekaj presenetljive sorodnosti? Razlika je le v tem, da je »katoliška demokracija" raztegnila to prakso tudi na stvari kulture in pa da je izbrala tisto znamenje prokletstva, ki najbolj godi njenemu namenu in pa tudi potrebam.
Trdi se, da je »katoliška demokracija" odločena prenehati z dosedanjo mlačnostjo v zadevah nazora, kritike, estetike itd. Prav. Čim ostreje bodo zastavljeni problemi, tem čistejše bo ozračje. Nič ni bolj zdravega in oči-ščujočega, kakor borba nazora zoper nazor, svobodno, zanosito trenje misli, boj za resnice, ki jih je človeški duh doumel z vsem svojim čistim naporom in z vso odgovornostjo pred samim seboj in pred svojim časom. Ali ta boj ni več boj, če zdrkne iz sfere duhovnega sveta v vrtinec dnevne politike. Tedaj se izmaliči v nekaj grobega in odurnega, kar zasluži v svojih skrajnih posledicah ime nasilje.
Toda ostanimo pri dejstvih. »Slovenec" je udaril plat zvona in za to bojno dejanje je »katoliška demokracija" našla opravičbo v visoko donečem geslu: taka je volja ljudstva.
487
»Ljudstvo" je po navadi za vsakogar in v vseh časih nevarno geslo, če se ga poslužujemo kot orožja. Ali preden razpravljamo o ljudstvu, bi spričo napada na Narodno gledališče in na nekatere druge pojave našega kulturnega življenja zastavili »katoliški demokraciji" nekaj vprašanj, (ne da bi hoteli seveda kogarkoli vzporejati z navedenimi primeri). Ali je bila morda približno pred sto leti tudi volja ljudstva, da je Prešerna bičala cenzura in je njegova poezija bila žigosana kot nemoralna? Ali je prav to isto ljudstvo preganjalo Levstika? Ali je volja ljudstva zahtevala grmado, na kateri je zgorela Cankarjeva »Erotika"? Ali pa narobe: Ali je bila volja ljudstva, da se mu sežgo protestantovske knjige, ki jih je skrbno hranilo in čuvalo pred sveto jezo strogega škofa?
Moderni vek je vsem srednjeveškim grmadam navzlic prižgati luč človeškega dostojanstva, njegove misli in ustvarjanja. Ta princip še vse doslej ni ugasnil. Ta princip je tudi naš najvišji in najmogočnejši »merodajni či-nitelj", v katerega verujemo v imenu človeštva in njegovega razvoja. Naša najmočnejša zaslomba je, v kakršnihkoli borbah, pa bilo tudi v tej, ki jo napoveduje »katoliška demokracija", čeprav bi ga le-ta poskušala pozabiti aili izbrisati iz našega kulturnega življenja.                          Fe r d o Koza k.
488