55 vanca preprosto pripnemo nase z njegovo popkovino in se spustimo navzdol. Pomoč so Plezalcu i N Posto Pki V Plezališčih Glede pomoči soplezalcu posebnih novosti ni. Pomembno je, da med izdelavo škripcev in pri prenosu obremenitev zagotovimo, da je vrv vedno vpeta v sidrišče in tako služi kot pomožno vpetje v primeru, da kateri od postopkov ne bil učinkovit. Ob uporabi samozateznih varovalnih naprav namesto vozla garda predstavlja dodatno racionaliza- cijo opreme tudi koriščenje preostale glav- ne vrvi namesto pomožnih vrvic za izdelavo učinkovitega švicarskega škripca. Ker večina sodobnih alpinistov veliko časa preživi v plezališčih, smo na seminarju prikazali tudi osnovna načina prevezova- nja v kratkih športnoplezalnih smereh, ki ju morajo poznati vsi uporabniki plezalnih vrtcev. Poseben poudarek je bil tudi na ure- ditvi sidrišč za varovanje z vrvjo od zgoraj, saj so nas na pomembnost tega v letošnjem letu opomnile številne nesreče v slovenskih plezališčih. Pri varovanju z vrvjo od zgoraj je potrebno zagotoviti, da se vrv iz sidrišča ne more samodejno izpeti, to pa najlažje dosežemo tako, da na sidrišču vedno upo- rabimo vponko z matico, ki jo seveda tudi privijemo. z a ko Nec Namen tokratnega seminarja je bil po mo- jem mnenju dosežen, predvsem pa si želim, da bi nova spoznanja inštruktorji čim hitreje prenesli v svoja domača okolja. Zavedamo se, da bi bilo z vidika poučevanja za inštruk- torje najlažje, da se učijo točno določeni in čim bolj preprosti postopki. a glede na ne - predvidljivost gora, možnosti varovanja in izvajanja drugih manevrov je pač potrebno biti pripravljen na čim več možnosti. Po- membno je, da se vsi, ki smo vpeti v sistem alpinističnega izobraževanja, zavedamo, da je to dolgotrajen proces in da ni mogoče enako učiti in obravnavati tečajnika ali pa kandidata za alpinista. Najprej je potrebno spoznati osnovne tehnike in šele nato na njih graditi specialna znanja. V tej luči mo- rajo biti oblikovane in izvedene sodobne alpinistične šole, ostale pedagoške aktiv- nosti odsekov in tudi prihodnji seminarji ter izobraževanja za inštruktorje.  m »G remo, gremo! Misliš, da ti tega ni tre- ba splezati samo zato, ker si dohtar? Če se ne zbašeš čez, se lahko za izpit obrišeš pod nosom! Teorija pride šele po tem …« se je v švicarski nemščini drl Urs Hefti, kirurg in organizator tečaja iz Zermatta. »Presneto!« si mislim med visenjem v baj- lah, »kako težačenje! še sreča, da so me na podoben način žajfali že inštruktorji v alpi- nistični šoli in pri GRS. Sicer pa, a mi je tega treba? Čeprav me vse skupaj že malo spomi- nja na izkušnjo v vojski, vztrajam. Sicer …« Tako nekako bi lahko opisal vzdušje in poskuse, da se dokopljem do potrdila, ki bi bil nekakšna pika na i dosedanjemu delu in izobraževanju v gorski medicini. Tečaj je mednarodno usklajena oblika izobraževanja za zdravnike, ki ga že več kot desetletje organizirajo alpske države pod okvirom Mednarodne zveze alpinističnih organizacij (Uiaa ) in Mednarodne komisije za reševanje v gorah (iKa R). Njegov namen je naučiti zdravnika teoretičnih osnov in prak- tičnih veščin, ki jih mora obvladati, da lahko v visokogorju poskrbi najprej za lastno varnost, nato pa tudi za varnost in (predvsem) zdravje drugih. Tečaji z enakim programom in ena- kim zaključnim licenčnim izpitom obstajajo v a ngliji, Franciji in nemško govorečih (alp- skih) deželah. Zaradi velikega števila nemško govorečih kandidatov in vabljivih lokacij so tečaji v avstriji, Nemčiji in švici dobro obiska- ni in tudi najbolje organizirani. V letih poprej mora kandidat opraviti t. i. zimski in letni del izobraževanja ter dodatno še izpit iz medici- ne v visokogorju (vsak traja pet dni). Do sedaj je zaključni izpit iz medicine na odpravah v švici opravilo sedem zdravnikov. Skratka, dokaj zapletena logistika, a z namenom. V Uiaa in iK aR-ju težijo k temu, da imajo zdravniki, ki se udeležujejo visoko- gorskih odprav, opravljena predpisana izo- braževanja in omenjeni izpit. l e na ta način lahko nekdo jamči za njihovo znanje in po- sredno zdravje udeležencev odprav. V švi- ci ter večinoma tudi v a vstriji in Nemčiji je standard tudi v praksi visok: zdravnik viso- kogorske odprave je lahko le nekdo z ome- njenim licenčnim izpitom. Kako drugačne razmere od vsakdanje prakse v domovini, kjer so plezalci zelo srečni že, če zdravnika za odpravo (ob naših obveznostih) sploh dobijo. Pa s tem sploh nočem razpravljati o strokovni usposobljenosti slovenskih kole- gov, saj je ta po mojem vedenju vendarle visoka. Bolj spodbujam k uvedbi podobnih standardov tudi pri nas. V prijetnem hotelu (z balkonskim pogle- dom na Matterhorn) sredi Zermatta se nas je letos pozno avgusta zbralo petindvajset zdravnikov iz petih evropskih držav, prišla je tudi zdravnica iz a vstralije. Spoznavnemu popoldnevu sta takoj sledila razdeljevanje opreme ter dogovarjanje o tem, kaj bo kdo nosil, čeprav je bil vzpon na najvišji švicarski vrh (Dufour Spitze, 4678 m) načrtovan šele za konec tečaja. Predavanja so si v dneh po prihodu sledila od jutra do večera. Prišli so prof. dr. Marco Maggiorini, fiziolog iz italije – vodilni raziskovalec na področju višinske- ga pljučnega edema, dr. eckehart Schoell iz Nemčije (anesteziolog in udeleženec več odprav), dr. Tobias Merz, intenzivist (višinski možganski edem) in drugi. Čeprav je bilo vse zapisano v priročniku, ki smo ga preje- li, se je ob koncih predavanj vedno razvila živahna razprava. Užitek je razpravljati, ko ljudje govorijo iz izkušenj. Vsebina razprav presega namen tega poročila; morda ome- nim le aktualno področje dopinga v gorah, o katerem v Uiaa zelo spodbujajo razprave. Tudi švicarji priznavajo, da je zloraba medi- cinskih preparatov, ki pospešujejo aklima- tizacijo oziroma domnevno preprečujejo razvoj višinske bolezni, v svetu zelo velika. l e odkrite strokovne razprave lahko vodijo do razjasnitve stanja. Zdravniki imamo nalo- go, da take pojave zaviramo, uporabo zdra- vil v nenamenskih situacijah obsojamo in poskušamo preprečevati. Poskusi, prelisičiti normalne procese aklimatizacije ali izboljša- ti zmogljivosti, so že marsikaterega alpinista drago stali. Teoretičnemu delu je sledil vzpon na najvišjo kočo v a lpah (Cabana Margherita, 4559 m), vendar brez spanja v njej, temveč v šotorih višinskega tabora. V koči (nekoli- ko niže) smo poslušali le še zadnji del pre- davanj: praktične napotke, seznam zdravil na odpravah, predvidene stroške … Sledil je celodnevni izpit. Začel se je na ledeniku Gorner, kjer je moral vsak kandidat izve- sti pravilno vodenje naveze treh plezalcev preko ledeniških razpok, dokazati vzpenja- nja preko ledenih odlomov itd. Včasih, a le za hip, se je prikradla medmisel: »Pa sam‘ en teden dobrega dopusta sem želel pre- živet‘ v švicarskih a lpah …« Čeprav mi je vse skupaj šlo kar od rok in nog, sem užival šele pri reševanju iz razpok in se s hvale- žnostjo spominjal let urjenja pri GRS. Teo- retični – ustni del izpita je potekal pri posa- meznih izpraševalcih v sobah koče. Sledil je še komisijski del, ko je bilo treba razrešiti konkreten klinični primer bolnika s težkim primerom višinske bolezni. Ozračja resno- sti se pri izpraševalcih ni dalo razbiti niti s kakšnim hribovskim vicem, svoje je k na- porom prispevala še višina. Med čakanjem na večerjo je organizator razglasil rezultate – na veselje tistih, ki nam je uspelo, in malo manj tistih, ki jih čaka popravni del v priho- dnjem letu. Misel za zaključek? Morda tista od Nejca Zaplotnika: »Ne igra se z življenjem, kdor živi sredi nevarnosti, ki jih pozna in je nanje pri- pravljen.«  m Tečaj medicine v Zermattu Wilderness and Expedition Medicine Course, 17.–22. 8. 2009  Jurij Gorjanc GORSKO REŠEVANJE