Vladimir Nartnik Alternativno iskanje slovniških modelov v slovenskem knjižnem jeziku Doktorska razprava, napisana pod mentorstvom prof. dr hab. Emila Tokarza Katowice 1993 Uvod Slovniške opise slovenskega knjižnega jezika je v dobršnem delu tega stoletja zaznamovala še diahrona mladogramatična smer iz prejšnjega stoletja. Mladogramatični smeri je pripadala ne le Slovenska slovnica Antona Janežiča, prvič izdana leta 1854,1 ampak tudi Slovenska slovnica Antona Breznika, prvič izdana leta 1916,2 ter Slovenska slovnica Antona Bajca, Rudolfa Kola­riča, Mirka Rupla in Jakoba Solarja, prvič izdana še brez imen vsaj treh avtorjev leta 1947.3 Sinhrona strukturalna smer se je nato uveljavila šele leta 1975 s Poskusom slovenske slovnice Clauda Vincenota4 in leta 1976 s Slovensko slovnico Jožeta Toporišiča,5 urejajočo avtorjevo iskanje v štirih knjigah Slo­venskega kpjižnega jezika, ki so prvič izšle v letih od 1965 6 do 1970. Poglavja pričujoče razprave se neposredno navezujejo na to iskanje, saj so oblikovana po člankih, objavljenih v revi­ 1. Prim. A. Janežič, Slovenska slovnica •.. (popolne bibliografske podatke navajam v Pregledu citiranih del). 2. Prim. A. Breznik, Slovenska slovnica ••. 3. Prim. Slovenska slovnica••• 4. Glej C. Vincenot, Essai ••• 5. Glej J. Toporišič, Slovenska slovnica ••• 6. Prim. J. Toporišič, Slovenski knjižnf jezik•.• jah Jezik in slovstvo, Slavia1 in Slava2 ter v zborniku Nem­zetkozi Szlavisztikai Napok3 v letih od 1972 do 1991. To je bil predvsem čas, ko sem deloval kot lektor slovenskega jezika na univerzah v Zagrebu, Moskvi, Pragi in Budimpešti in kot tak soočal svoj jezik z drugimi slovanskimi in neslovanskimi je­ziki, hkrati pa sem se seznanjal tudi z drugimi pogledi na druge jezike. Preverjanje teh pogledov na gradivu slovenskega knjižnega jezika je ravno pripeljalo do novih modelov, vklju­čujočih enotno obravnavo slovenskega glasovja z akustičnega vidika na primer v članku Poskus nove obravnave slovenskega fonološkega sistema, 4 ki je dal podlago prvemu poglavju raz­prave, tokrat naslovljenemu Glasoslovna paradigma. Podobna celostna paradigma pa ni bila možna tudi za nadaljnja področ­ja slovenske slovnice, zato drugo póglavje z naslovom Od med­metov do naklonov in načinov najprej opazuje, kako se ob osnov­nih medmetih dajo razviti še druge osnovne besede z značilnimi zunanjimi in notranjimi posebnostmi, z zunanjimi posebnostmi skladanja in notranjimi posebnostmi pregibanja. Postopnemu prikazu notranjih posebnosti pregibanja v obliki širših delnih sestavov so nato posvečena osrednja tri po~lavja s povednimi naslovi štetje zaimkov in imen, Sprega glagolov in Sklanja za­imkov in imen. Vrnitev k zunanjim posebnostim skladanja pomeni šesto poglavje z naslovom Clenitev glagolskega stavka, razYi­jajoče osnovní model glagolskega stavka z nadaljnjim variira­njem. Klitike in vezanje stavkov pa je naslov sedmega poglavja, ki ~e ukvarja z vprašanjem tesnosti vezanja stavkov v sostav­kovja. 1. Glej Slavia, časopis pro slovanskou filologii .•. 2. Glej Slava, debatni list... 3. Glej Nemzetkozi Szlavisztikai Napok .•. 4. Glej V. Nartnik, Poskus nove obravnave slovenskega fonološkega sistema ..• , s. 81-91. Alternativno iskanje spremlja skoz poglavja razprave prav tako alternativno poimenovanje, ki hkrati z utrjevanjem novih pojmov v novih povezavah nudi tudi možnost smotrnega krajšanja v črkovne simbole. V tem je predvsem smisel alternativnega po­imenovanja kljub možnosti, da se bo poimenovanje pri nadalj­njem razvijanju modelov tu pa tam še spreminjalo, ker bo ob­stoječa ureditev člankovnih objav v poglavja razprave dala širši pregled nad modeli. Zato naj na koncu mimo zahvale ured­nikom revij, ki so v njih moji članki izšli, izrazim še poseb­no zahvalo mentorju prof. dr hab. Emilu Tokarzu, ki me je spodbudil k ureditvi teh objav v širšo celoto in mi to uredi­tev ob pozornem spremljanju tudi omogočil. I. Glasoslovna paradigma Glasoslovni opis lahko izhaja iz izgovorne ali iz aku­stične pojavnosti glasov kakšnega jezika. Prvo izhodišče ima na voljo izsledke bogatega fonetičnega izročila, ki sega še v prejšnje stoletje. Toda sodobne radiografske raziskave so I pokazale, da izgovorne lege niso tako stabilne, kakor se je mislilo, in da je fiziološka obravnava marsikdaj oprta tudi na drugo, akustično izhodišče. 1 Pri akustičnem izhodišču se proučuje fizikalni ustroj poslanih glasov ter način, kako jih uho sprejema. Pri njem tedaj ločevalna vloga glasov2 nikakor ni zmanjšana. Ker pa se nekateri izgovorno oddaljeni glasovi vrh tega družijo v aku­stično podobne tipe,3 lahko z zavestno pritegnitvijo akustike glasovno gradivo nada~je uredimo tako, da je glasoslovni raz­bor zelo olajšan. Na to ureditev vpliva predvsem nekaj osnov­nih zvočnih nasprotij in protistav, ki se smotrno vključujejo v sistem ločevalnih lastnosti (distinctive features), 4 raz­kritih na podlagi izgovorne fonetike. 1. Prim. V. Nartnik, Poskus nove obravnave slovenskega fonološkega sistema ••• , s. 81. 2. Prim. V. A. Moskovič, Informacionnye jazyk! •.• , s. 9. 3. Prim. J. D. Polivanov, Recenzija .•• , s. 141. 4. Prim. R. H. Robins, General Linguistics ••• , s. 146. Prvo tako nasprotje ,obstoji med glasovi, ki so bodisi ne­urejeni šumi, npr. t, k, p, ali periodični toni, npr. {, á, ú. Sumnim glasovom pravimo soglasniki (contoids), tonskim pa glasniki (vocoids)~1 Nadaljnja dva para ločevalnih lastnosti pomagata razpo­rediti. same soglasnike ali glasnike. To sta svetlost -·temnost (t -p, { -ď) in ozkost -širokost (t/p -k, !/ú -á), ki se lahko ujameta v takile trikotni shemi: 2 t~ {~, / k ,/ a p u Za razporeditev slovenskih soglasnikov in glasnikov pa te dve protistavi ne zadostujeta. Med krajními ozkimi (t, p; !, tl) in širokimi (k; á) nahajamo tudi vmesne glasove,3 ki se~ spet delijo na ozke (s, f; é, Ó) In široke (š, h; e, o): 1. Glej c. F. Hockett, Kurs ••• , s. 82. 2. Glej 2. Muljači6, Opéa fonologija •.• , s. 84 in 86. 3. Prim. _J. Toporišič, Sl.ovenska. slovnica ••• , s. 42. Na drugi strani pa med sabo tudi niso tako ostro razmeje­ni krajni soglasniki in glasniki.1 Ce se na primer čisti glas­nik /Í/ priduši s komaj zaznavnim šumom, preide v motni glas­nik /j/. Slednjemu pa se soglasniki bližajo v dveh stopnjah. Najprej se nezveneči /t/ v sestav! z grlnim tonom, imenovanim zven, spremeni v zveneči /d/. Kose v drugi stopnji zveneči /d/ obogati še z nosnim ali plavnim tonom, dobimo soglasnika /ni oziroma /l/; ta dva sta tonsko že tako močna, da je njun šum povsem razpuščen in tvorita posebno kategorijo zvočnikov kot nasprotje šumnikov /t/ in /d/.2 Iz naštetih krajnih ozkih svetlih šumnikov, zvočnikov in glasnikov seveda lahko razvijemo ustrezne bolj ali manj po­polne trikotne sheme. Ce te sheme potem razpremo v daljice ter jih med sabo povežemo, dobimo naslednjo glasoslovno paradigma: 1. Prim. o. Delas -J. Fil}iolet, Lingui•tique et Po,tique ..• , s. 123. 2. Prim. F. Jakopin, Slovnica ••• , s. 75. V prva dva stolpca glasoslovne paradigme se uvrščajo ne­zveneči in zveneči šumniki. Iz uvrstitve je razvidno, da ima l vsak šumniški tip svoje ločevalne lastnosti, ki se po njih loči od vseh drugih šumhikov, zvočnikov in glasnikov. Ce sta denimo /s/ in /z/ ooa vmesna, ozka in svetla šumnika, se vendar razhajata v lastnosti zvena, ki zadostuje / , / ~ za ločevanje izrazov kakor rasa -raza, plesat -plezat ipd. Relevantnost nadaljnjih ločevalnih lastnosti lahko ugotovimo s podobnimi protistavami raznih glasov glasoslovne paradigme. Iz teh protistav pa izhaja, da za istovetnost ali neisto­vetnost posameznih šumnikov, zvočnikov in glasnikov niso od­ločilne njihove integralne glasovne podobe, ampak zgolj skup­nosti ločevalnih lastnosti,1:ki."jih nakazuje glasoslovna para­digma. Spričo pomembne vloge veljajo te skupnosti za posebne glasoslovne segmente, imenovane fonemi. 2 Glasoslovna paradigma torej glasov slovenskega jezika ne predstavlja le v urejenih razmerjih, ampak jih hkrati abstra­hira v skupnosti ločevalnih lastnosti in s tem opisuje osnov­ni inventar resničnih pa tudi možnih fone~ov slovenskega ~e­zika. Kot opis inventarja fonemov pa je glasoslovna paradigma izjemen vidik jezikovne dejavnosti (langage).3 Normalno se namreč fonemi poustvarjajo sintagmatično, se praví tako, da si sledijo v govornem toku in vplivajo eden na drugega. Tu šele neposredno razbiramo lastnosti glasov, ki so v bistvu sintag­matične poustvaritve paradigmatičnih lastnosti fonemov. Lep primer različne sintagmatične poustvaritve istega fonema nahajamo v protistavi kÍpa -kÚpa. V navedenih izrazih 1. Glej V. Solncev, Jazyk kak sistemno-strukturnoe obrazovanie ••• , s. 198. 2. Glej S. K. Saumjan, Problems ••• , s. 20. 3. Prim. R. Katičié, Osnovni pojmoví ••• , s. 11. se fonem /k/ prvič obarva svetlo in drugič temno, 1 vendar ne toliko, da se nebi med sabo ločili fonemi /š/, /k/ in /h/. O tem priča zaporedje izrazov: šipa" -/ -hipa -/ -kupa -" kipa " hupa "' šupa. Opisani pojav imenujemo svetlostna naravnava. Drugačna pa je svetlostna izravnava (nevtralizacija). Ta poteka med vmesnimi svetlimi šumniki, in sicer tako, da se širokosti sledečega navzame tudi predhodni ozki šumnik: z žÚpnikom -+ [žžÚpnikomJ , brez ždela "! [brežždéla] • V teh zgledih vidimo, kako se glas [ž] v lastnostih po­kriva s fonemom /ž/, čeprav pripada hkrati fonemu /z/ -prim. z Úpnikom, brez déla. Lastnosti invariante /z/ so se pri sin­tagmatični poustvaritvi tokrat tako spremenile, da je dobljeni glas [ž] varianta dveh fonemov. Ce se prej opisana naravnava primerja s pojavom izravnave, se vidi, da ni vseeno, kaj šum­nikom sledi: pred glasniki je njihova poustvaritev enofonem­ska, pred šumniki pa lahko pripada po več fonemom. Prva lega je zato krepka, medtem ko je druga šibka.2 Širša kakor svetlostna je glasnostna izravnava. Med šum­niki nastopa1ta tako, da se zvenu ali nezvenu poslednjega podredijo vsi šumniki, ki se vrstijo neposredno pred njim: glásba + fglázba] , prerÓkba -+ [prerógba], gr()f gré h gŠri ~ [grdv gré rgšri] . 1. Prim. F. Bezlaj, Osnove fonetike ••• , s. 51. 2. Glej V. A. Vinogradov, Kóbsonantizm i vokalizm••• , s. 23. V prvih dveh primerih se /s/ in /k/, katerih krepko lego nanajamo v izrazih glasovánje ali prerokovánje, v šibki legi poustvarita enako kakor fonema /z/ in /g/. Zadnji zgled pa je nekoliko poseben v tem, da iz zvenečih šumnikov /f/ in /h/ dobimo zveneči varianti [v) in [f] , ki sta v tej legi eno­fonemski. Pri nastajanju variant se .glasnostna izravnava včasih združi s svetlostno naravnavo. Tako se krajni svetli /t/ ali /d/ prilagodi sledečemu vmesnemu svetlemu /s/ ali /š/ v izra­zih kakor nádse ali podšíti. Svetlostno naravnavo potrdi zlasti možnost, da pred /š/ sklop /st/ preide v [št] oziroma da se zaporedje tipa /st st/ sprosti v ~-st]: hrást šumí+ [hrášt-šum!], hrást stojí~ [hrás-stoj!J. Da bi to naravnavo razložili, moramo omeniti širšo raz­liko med krajnimi in vmesnimi šumniki. Kot integralna lastnost se namreč pri prvih javlja nenadna čvrsta odpora (abrupt re­lease),1 medtem koje pri drugih ta odpora manj izrazita, lahko bi rekli vrzla (smooth). Ce se torej vmesni vrzli šum­nik znajde za naravnanim krajnim čvrstim šumnikom, pomeni kljub krepkosti bolj ali manj nastavek prvega. Vrh tega moramo opozoriti, da je odpora samo zadnja, tretja faza v poteku šumnikov. Prvi dve fazi, ki postaneta bolj opazni šele v izjemnih primerih, sta zapora in prepora. Zapora je očitna zlasti pri srečanju dveh homorganih (svet­lostno izravnanih)_krajnih šumnikov. Tedaj se namreč šumnika zvrstita ob skupni nemi prepori, ki loči čvrsto zaporo prvega od čvrste odpore drugega šumnika. Pri krajn!h šumnikih pomeni 1. Prim. J. D. McCawley, Le role .•• , s. 114. čvrsta zapora predvsem nenadno zadušitev tona, medtem ko se šum ne utegne razviti. Spričo neme prepore, ki sledi, pa se čvrsta zapora nujno veže na predhodne glasove z višjo glas­nostjo: prost d~n -+ [pr~z-dán]; vóz z -ž{tom ~ {yóž:-žžÍtom]. Pri prvem zgledu vidimo, kako se homorgano zaporedje /t d/ sprosti v [d], ker sledi premalo glasnemu šumniku /s/. Da pa prepora vmesnth vrzlih šumnikov ni nema, kaže drugi zgled, kjer se posamezni homorgani šumniki lahko "kosorepo" izrazijo ne le z vrzlo odpore ali zaporo, ampak tudi z (dolgo) prepoto. Tretji in četrti stolpec glasoslovne paradigma sta zapol­njena z zvočniki. Zvočniki pomenijo prehod od zvenečih šumnikov k motnim glasnikom. Od prvih jih loči dodatna lstnost nosnosti ali plavnosti, ki precej oslabi prvotno šumniško naravo. Sled te je razvidna predvsem iz načina, kako se z .z~očhiki;ijelejo predhodni homorgani krajni šumniki: Prvi izraz nazorno kaže daljno sorodnost homorganih so­glasnikov /t/ in /1/. Medtem kose šumnik /d/ s sledečim šum­nikom /t/ glasnostno izravna in preide v zaporni [t] , pa šum­nik /t/ pred nadaljnjim zvočnikom /1/ odpore ohrani ter se glasnostno zgolj naravna.1 Glasnostna naravnava je v tem pri~ meru znamenje krepke lege, saj varianta fonema /t/ kljub zve­nu sledečega zvočnika ostane nezveneča. Drugi izraz je zanimiv po tem, kako se prazno + mesto v glasoslavni paradigmi zapolni z varianto[~) fonema /v/, ki jo najdemo v sklopih tipa /bvr/ ali /bvl/. Prim. J• Toporišič, Slovenska slovnica ••. , s. 74 in 75. Zadnja dva primera sta pokazala, da so šumniki krepki ne le pred glasniki, ampak tudi pred zvočniki. To posebno naravo zvočnikov na prehodu od šumnikov h glasnikom določa stopnja nji­hove glasnosti: če je namreč glasnost šumnikov najnižja, je pri zvočnikih občutno višja, najvišja pa je pri glasnikih. Oglejmo si najprej pojave v zvezi z najnižjo glasnostjo. Kadar se šumnik nahaja med fonemi z višjo glasnostjo, se izrazi kot šumní preval, ki je ujet med dva bolj glasna hriba. V go­vornem toku si taki prevali in hribi izmenoma sledijo, in to zaporedje ustvarja vtis valovanja glasnosti. Hribem pravimo zlogi, meje med njimi pa so nekje v prevalih.1 Kje natanko so te meje, ne moremo reči, dokler ne razčistimo tudi vprašanja šumniških sklopov. Znano je namreč, da so v izrazih tipa pst zložni celo vmesni šumniki. Vendar se ta zložnost takoj odpra­ví, če temu tipu pridenemo foneme z višjo glasnostjo: pst + [P.st) , obstáti ~ [opstáti] . Zlog se torej začne z najnižjo glasnostjo, ki se razode­va v načelni odpornosti šumniških sklopov. Nato se glasnost po nosnem ali plavnem pobočju vzdigne in doseže vrh v kopastem glasniku. Tu se polagoma prevesi2 in spet po nosnem ali plav­nem pobočju spusti proti zlogovni meji. Nosní ali plavní zvoč­niki tako niso več vključeni v šumniške sklope na dnu prevalov, ampak se kvečjemu nagibajo k njim. To nagibanje seikaže v stopnjevani svetlostni ravnavi nos­nih zvočnikov, kadar sledijo šumniški prevali: sinhrÓn + [si~hrón], simfon!ja ~ [si~fon!ja). 1. Prim. F. Jakopin, Slovnica ••. , s. 76. 2. Prim. N. I. Lepskaja, Nekotorye voprosy ••• , s. 127. Tu vidimo, kako se zavoljo praznih mest v glasoslovni paradigmi šibki zvočnik /n/ svetlostno prilagodi celo vmes­nemu širokemu temnemu šumniku /h/. Šibki zvočnik /m/ spet niha le med krajno in vmesno temnostjo, kakor kaže njegova prila­goditev vmesnemu ozkemu temnemu zvočniku /f/. Po sili razmer pa se v prevalu lahko znajde tudi krepki zvočnik, medtem ko šibki podobno kakor pred šumniki navadno ostanejo v zapornem pobočju predhodnega zloga. Zapornost je posebno očitna pri zvočniku /v/, ki pred soglasniki pa tudi pred motnim glasnikom /j/ preide v motni glas lw): [nawl~k} -pod vlák, [kol9wrat] -vráta, [kráwji] ­ž~lvji. Tipi pod vlák, vráta in žélvji na drugi straní kažejo, da se v primeru, ko raznozložnost sklopov vl-, .!.:.:. in vj-ni možna, izhodna podoba manj glasnega /v/ lahko ohraní, ker za­voljo višje glasnosti krepkega /1/, /r/ ali /j/ vtis vezano­sti šibkega /v/ na sklopu sledeči kopasti glasnik še ostane. Zadnjo domnevo potrdi protistava kr! -kyrv! z obrnjenim zaporedjem: šibkemu bolj glasnemu /r/ sledi krepki manj glas­ni /v/. Ker manj glasni /v/ vezanost bolj glasnega /r/ na glasnik /!/ povsem pretrga, se je pred /r/ razvil glasnik /~/. Zvočniki se potemtakem vežejo~v neizravnano glasovje, ki sega višje ali nižje v zlogovno pobočje. Glasnost. osnovnih zvočni­ških parov rase skladno z glasoslovno paradigmo takole: m -n ­l -r. Za šibke zvočnike velja, da so manj glasni kakor krepki ali pá se naslanjajo na predhodni glasnik /~/: vr~ta -~rváti, mr'k -~rmán, mnÓgo -gÚm~n, žémle ­ž~m~l'. Tu naj poudarimo, da pri zvočniških sklopih pravzaprav ne gre za šibko ali krepko, ampak za zunanjo ali notranjo le­go. Ce krepkemu šumniku lahko sledi zvočnik ali glasnik, je v soseščini notranjega zvočnika samo glasnik. Prav tako je pri krepkosti važno zaporedje (tj. bližina + smer), za notra­njost pa je odločilna le bližina, se pravi, da je sesedni glasnik lahko spredaj ali zadaj. Primer obrnjene bližine imamo v tipih gúm~n ali žém~l', kjer pred bolj glasnim zunanjim zvočnikom /n/ ali /1/ spet stoji glasnik /~/. Spričo zamenjave zaporedja z bližino pa iz odpornih sklopov vr-, mr-, ml-dobimo tudi zaporne ustreznike -rv, -rm, -lm: vráta -bárv, mrák -šárm, mláka -pálm. Vendar je med odpornimi in zapornimi sklopí tega tipa opazna razlika. Po premeni /v/ -[w] lahko rečemo, da glasnost zapornih zvočnikov teži k izravnavi, s tem pa tudi k manjši medsebojni razločnosti. Da bi se ta razločnost nekako ohrani­la, se dodatno okrepi zunanji zvočnik. Ta okrepitev pa se iz­razi v obliki zložnosti, torej bárv ~ [bár.wJ, šárm ~ [šár. mJ , pálm ~ [pál.m]. Vendar je zložnost zunanjega glasu dopustna le pri dvočlenih sklopih, pri tročlenih pa jo prepreči glas­nik /w/, ki se tokrat razvije ne med notranjim in zunanjim, ampak šele med zunanjim in tretjim zvočnikom: v/ l žemle -žé'mel' -zemff n, bárve -bárv -bárv~n, g~rla ­ • Izraza bárv~n in g~rl~n s~a poučna še po nadaljnjih premenah: bárv~n -bárvna, g~rl~n -girlna. Pri teh premenah namreč prva oblika dvozložnost ohraní, druga pa postane tri­zložna. Vzrok za to je v glasnostni razvrstitvi: če je ma~j glasni /v/ pred /n/ nekako preporen in zato sozložen, je bolj glasni /1/ kvečjemu zaporen in postane zložen. Da tak /v/ ni zgolj odporen, kaže njegovo prehajanje v variantno zložnost na začetku besed:1 vn!ti -+ [.wn!ti) , vhájati -+ [.whájati]. Tako prehajanje /v/ v [w] spet opozarja, da meja med plav­nimi zvočniki in motnimi glasniki ni ostra. V tej zvezi moramo omeniti še eno posebnost: , ' rjuha -~rja. V tej protistavi je odporni notranji /j/ videti enkrat bolj, drugič manj glasen kakor zvočnik /r/. Tu ne gre zanemari­ti tudi neenake glasnosti ozkega /Ú/ in širokega /A/; prvi je manj glasen in se zato z /j/ spoji v dvoglas~·[já], pred drugim pa se stopnjuje pridušenost glasnika /j/. Visoka glasnost fo­nema /j/ se pokaže šele v zunanji legi z značilnim razvojem glasnika /i/: lsláwja) -slávij, bárja -b~rij. Ce je glasnik /j/ nasproti zvočnikom bolj glasen, so šum­niki prav1loma manj glasni: Pri obeh zaporedjih izrazov je manj glasni /d/ v notranji legi, zato se je pred zunanjim /r/ razvil motni glasnik /~/, 1. Prim. J. Toporišič, Slovenska slovnica ..• , s. 85. pred zunanjim /j/ pa čisti glasnik /i/. Pojavi v šumniških in zvočniških sklopih kažejo, da se soglasniki navadno vežejo v izravnana ali neizravnana glasov­ja, medtem ko je zložnost pri njih izjemna. Spričo osnovne nezložnosti pa se soglasniki mimo širokih plavnih zvočnikov vključujejo v nadaljnjo kategorijo sozložnikov (konsonantov), ki ji od glasnikov pripada motni glasnik /j/.1 Vsi drugi glas­niki so zložniki (vokali). Tako smo naposled prišli do zadnjih dveh stolpcev glaso­slovne paradigme, do motnih in čistih glasnikov. Ceprav imajo glasniki bistveno drugačno vlogo v zlogu, se vseeno značilno ravnajo pred sledečimi soglasniki. Vrh tega pojava pa navadno ni sintagmatična izravnava, ampak paradigmatična priravnava. Nazoren zgled zanjo je prehajanje vmesnega /é/ pred /r/ v kr~jni /Í/ oziroma ozkega 6 pred /v/ v široki [SJ: večér ..., [večír], sóva -t (s6va) • Po motnem (w] kot varianti fonema /v/ se ta posebnost prenese tudi pred glasnik /j/. Vmesna glasnika /Ó/ in /Ó/ se namreč pred zapornim /v/ priravnata v srednji glas [9], glas­nika /é/ in /e/ pa pred zapornim /j/ v srednji glas [~]. Na­daljnjo·:·pojavnost obeh glasov naj podasta primera: Primera kažeta, kako se glasnik /a/ pogovorno priravna celo v oba srednja glasova. Zanimivo je, da pred soglasniki nastopata srednja glas­nika kot samostojna fonema 191 in /~li pri čemer se vzajemno ravnata z njimi: 1. Prim. V. V. Martynov, Slavjanskaja i indoevropejskaja akkomodacija ••• , s. 11. PQlst „ (p9wst], s~s -+ [ses]. Kakor vidimo, se zvočnik /1/ za predhodnim /~/ svetlost­no priravna z /v/, glasnik /I/ pa pred sledečim soglasnikom preide v plavni glas [~] • Motni glasniki se tako sintagmatično protistavljajo plavnim zvočnikom ter srednjim in čistim glasnikom: v!j -vír, séj -sóv, vas -v~s, trepet -p~t, kop -kŠp. Cisti glasniki so spričo psnovne zložnosti s soglasniki predvsem v nasprotju (kontrastu), 1 čeprav protistavljanje ni izključeno, prim. p~t -pst. Podobno kakor nezveneči šumniki pa so čisti glasniki spet polno zastopani: r!di -rédi -r~di -rádi -rSdi -r6di -rďdi. Videli smo, kako se sozložniki ovešajo zložnikom, zložniki pa se naprej razvrščajo po hierarhiji toničnosti (naglašenosti) in atoničnosti (nenaglašenosti): bud{ -bÚdi, s~m -n{s~m. Toničnima protistavama matnosti -čistosti ali ozkosti ­širokosti ustrezata pri tem podobni atonični nasprotji, ki sta vezani na lego. V okviru ene besede sta namreč predtonična /e/ in /o/ bolj ali manj ozka,2 potonična pa široka. Za /a/ kaže, da je moten samo potoničen pred zapornim /v/ ali /j/: avgúst -+ [awgÚst], čá'kajte ... (čák~jte]. 1. Prim. A. Martinet, Eléments ••• , 27. 2. Glej F. Bezlaj, Oris ••• , 70. Za atoničnima nasprotjema pa stoji še ena neznanka, saj besednega okvira po dosedanjem opisu še ne poznamo. Tako lahko zaporedje gSrskodélo izgovorimo na dva načina: I\ " -gor"' skodelo." gorsko dela Tu lepo vidimo, kako je /o/ v zlogu -sko-potoničen ali predtoničen glede na to, kje je presledek I/. Prav tak pre­sledek kakor na sredi je tudi na koncu obeh zaporedij. Ker presledek določa okvir, ki se vanj umešča posebno zaporedje fonemov, imenovano beseda, velja za poseben glasoslovni pre­hod, znan pod imenom sindem (juncture).1 Presledek se pogosto kaže v dodatnem nasprotju izglasnih in vglasnih zložnikov: náuk -+ [n~wk], gré iskat -+ [gré-jsk~t]. Iz primerov je razvidno, da ostane /é/ pred presledkom kljub morebitnemu prehodu /u/ in /i/ v lw) oziroma (j] nepri­ravnan. Tega je kriva težnja, da bi glasniki v priprtih iz­glasnih zlogih ostali čisti:2 dno ~ [ctn8] , dnA -+ [ctná]. Nič manj izrazit ni vpliv presledka na izglasne sozlož­nike. Ti postanejo tokrat zaporni ne le pri homorganem, ampak tudi pri heterorganem atiku. Izglasni šumniki hkrati praviloma izgubijo zven.3 Zveneče zaporne šumnike zato dobimo le po glas­nostni izravnavi, ki deluje tudi skoz presledek: 1. Glej S. D. Kacnel'son, Fonemy, sindemy i "promežutoč­nye" obrazovanija ... , 138. 2. Prim. J. Rigler, Južnonotranjski govori ••. , s. 109. 3. Glej S. Skrabec, Jezikoslovni spisi II ..• , s. 62. hÚd je -+ [ hÚt-je], slt bÓ ... (sld-b6] ; nóv otok. -+ [n9w-štok], bél oblák 7 [béw-oblák]. Izglasni zvočnik /1/ se na drugi strani priravna z zapor­nim zvočnikom /v/, vendar ne vedno, prim. míla -[míl], [míw] ­mÍla. Načelno plavni presledek namreč vključuje afonični sred­nji temni zvočnik I/, ki se protistavlja še dvema svetlima kriptofonemoma, 1 afoničnemu .srednjemu svetlemu zvočniku /' I ter foničnemu srednjemu svetlemu zvočniku ;· /. Oba afonična zvočnika na primer vsebuje besedna veriga: admirála se je bál generál'. Primerjava besed admirála in generál' vrh tega nakaže, kako se pri navadnem prehodu sredi enotonične besede afonični svetli zvočnik brez sledu izgubi podobno kakor afonični temni zvočnik v besednih oblikah bál in bála: obéh se je bál krá1· -obá sta se bála králja. Na prisotnost foničnega svetlega zvočnika pa sredi besede mimo besednih oblik král• in králja kažejo še naslednje alter­nante osnovnih soglasnikov:2 s -+ š' n 7 nj p + pl' z ~ ž' 1. -+ lj b. + bl' t• ~ č' r· -+ rj m -+ ml' a· ~ j' ~ -j v ~ vl' 1. Glej V. Nartnik, Med fonemi in sindemi ••. , s. 82. 2. Prim. v. Nartnik, Klasifikacija glagolov in namenil­nik ••. , s. 138. Med alternantami je posebej zanimiv zlasti široki zlit­nik /č/, ki ga ni najti v glasoslovni paradigmi podobno kakor tudi ne ozkega zlitnika /c/. Razlago za to odsotnost nudi izgovorna protistava naslednjih dveh glagolov: počíti -. [potšíti] , podšÍti -+-(potš!ti]. Kakor vidimo, sta bolj in manj zlita glasova (t] in [ š] izraz različnih prehodov, navadnega pri [tš] ter posebnega pri [tš]. Navadni prehod je pri tem znamenje razvojnega fone­ma /č/ nasproti posebnemu prehodu med osnovnima fonemoma /d/ in /š/, ki ju podobno kakor vse sozložnike pred alterniranjem varuje toničnost vmesnega širokega plavnega zvočnika /~/ pri obeh protistavnih členih, svetlem in temnem: K vključitvi različnih prehodov v razvojni inventar fone­mov pa je treba še dodati, da se tako ohranja stalno število osnovnih sindemov, dveh notranjih in dveh zunanjih. Podobno kakor so namreč v večtoničnih besedah ob navadnih notranjih potrebni še posebni notranji prehodi /-/, se tudi za atoničnimi besedami namesto posebnih zunanjih javljajo še navadni zunanji prehodi: p61-brat + [p~w:...brat] ; z tód in z onód ~ [st6t-in-zon6t]. Ko srno pri opisu glasoslovne paradigme tako polagoma pre­šli s fonemov na sindeme, srno hkrati z glasoslovno opredelitvi­jo besede utrli tudi pot v njeno nadaljnjo obravnavo. Beseda je namreč tista osnovna enota,1 ki se v njej bolj ali manj 1. Prim. R. H. Robina, General Linguistics .•• , s. 190. ujamejo nižje glasoslovne ter višje skladoslovne in obliko­slovne enote ne le v sintagmatiki, ampak tudi v paradigmatiki. II. Od medmetov do naklonov in načinov Obravnavi glasoslovja v slovenskih slovnicah navadno sledi obravnava oblikoslovja z medmeti ria koncu. Vendar so ravno za medmete zelo značilne tudi preproste enozložne bese­de, ki so hkrati stavki, zato so taki medmeti osnovne besede nasproti drugim besedam, ki se ob njih postopoma razvijajo, oblikujoč tako zunanje skladoslovne kakor notranje obliko­slovne posebnosti. Poskusimo nakazati tak postopni razvoj ob osnovnih medmetih. Clovekovo doživljanje sveta je najprej lahko zelo spro­ščeno ali zelo zadržano. Eno a~i:druso doživljanje se ravno razkriva v osnovnih medmetnih povedih: 1 , / / Ha-ha-ha! -Ah! V prvi povedi je sproščeno doživljanje zaznamovano s po­navljanjem odpirajočega sozložnika H(á)-h(á)-h(Á), v drugi povedi pa je zadržano doživljanje zaznamovano z istim sozlož­nikom, zapirajočim razprti zložnik A(h). Sozložnik, ki zapira razprti zložnik, je tudi izraz bolečine v nadaljnjih dveh med­metnih povedih: Aj (skelÍ)! -Av (bol!)! '~·Prim. J. Toporišič, Slovenska slovnica •.• , s. 396 in 391. Svetli zapirajoči sozložnik izraža ostro, temni pa topo bolečino.1 Svetlost zloga kot takega pa je tudi znamenje ugodja: Jej dišÍ! -J~j sm~rdÍ! Medmeta j~j in j~j tu pravzaprav samo poudarjata ugodje ali neugodje, ki ga posebej opisujeta glagolska povedka diš! in smyrd{. 2 Doživljanje je tako različno poudarjeno: Joj gyrm!! -Jej je tího! Glagol g~rm{ zaznamuje zvočno dinamiko okolja tako, da se kot samcati metni povedek protistavlja statični zvezi veznega povedka je s privezkom tího. Vendar je tudi statika lahko pose­bej poudarjena, če pomeni izid dinamike: J~j se t~mnÍ! -Jbj je t~mn6! Jej se svetlÍ! -J~j je sve~lÓ! Manj poudarjena dinamična zveza vratnega povedka tymn{ oziroma svetl{ s polnotnim, v polnoto težečim predvratom se se - tokrat protistavlja statični zvezi veznega povedka je s privez­kom t~mn6 oziroma svet16. Ob medmetih se za poudarjanje pogosto rabi še klicalni prislovek kak6, ki se pred njim osamosvoji predhodni medmetni pastavek3 v povedi takole: J~j je t~mn6! ... Jbj: kakÓ je t~mnÓ! 1 . Glej Slovar slovenskega knjižnega jezika I ... ' s. 16 in 76. 2. Prim. s. v. Voronin, Fonosemantičeskie idei ..• , s. 166. 3. Prim. J. Toporišič, Nova slovenska skladnja .•• , s. 11 • Sočlovek tako sostavkovno poved dpjame ali ne. Ce je ne dojame, ponovi dela pravega stavka s klicalno višalnostjo: Kak6 je!? •.• T~mnÓ? Ponovljena dela pravega stavka druge povedi sta iskalno in pogajalno vprašanje z negolim ali golim privezkom kakovosti kak6 (je) oziroma t~mnó. Clovek nanju pogosto noče ali ne more odgovoriti in ju samo povzame z neklicalno višalnostjo:1 KakÓ jet? -KakÓ daje ... T~mnó? -Ce je t~mnó••. Sicer pa daje pogajalno vprašanje človeku možnost trdil­nega ali nikalnega sostavkovnega odgovora: T~mnÓ? -Da: t~mnó je. ' ' -~ ni svetlo.I Svetlo? N~: Trdilnica da in nikalnica ne tokrat oblikujeta medmetne­mu bližnja členkovna pastavka. Iskalno vprašanje pa nasprotno navaja na enostavkovni odgovo~ v povednem naklonu: KakÓ je!? -T~mn6 je. Na tak odgovor se sočlovek lahko odzove še z velelnim ali želelnim naklonom. Prvega uvaja klitika naj, ki povzroči zame­njavo vezi je z vezjo bÓ, drugega pa zve~klitike da s prazjo bi, ki povz~či prehod-;ezi v priprazek na -1-:2 1. Prim. O. A. Nork -N. F. Adamova, Fonetika .•• , s. 137 in 138. 2. Prim. V. Nartnik, Modalni romb .•. , s. 355. T~mn6 je. -Naj b6 t~mn6! Da bi bilÓ svetlÓ! Velelni naklon pomeni neposredno voljo, medtem ko želelni le daljno željo.1 Oba naklona pa sta osebna in lahko opis dina­mike tudi posilita z izidom: T~mn{ se. -Naj bÓ t~mnÓ! Da bi bil6 svetl6! Izid z nasprotjem sta izražena z vezjo bÓ oziroma bi bil6 ........ in privezkom kakovosti t~mnÓ oziroma svetlÓ. Vratno pa se izid z nasprotjem izrazita s protistavo predpon !;:. in raz-: T~mnf se. -Naj se st~mnft Da bi se razsvetlÍlo! Priprazek na -1-pomeni most med privezki in vratmi ali metmi. To se lepe -;idi v primeru, ko se na vrat t~mní (se) sočlovek odzove s stvarnim povednimnaklonom v prihodnjiku podobno kakor na privezek t~mnó (je) s stvarnim povednim naklonom v pretekliku: T~mn{ se. -Da: st~mnÍlo se bÓ. T~mn6 je. -D~: st~mnÍlo se je. V prvem primeru sočlovek ne sili k izidu dinamike, ampak ga samo napove z zvezo prazi bÓ s predponskim priprazkom na ~ -1-. V drugem pa se ob izidu spet spominja predhodne dinamike , s tem, da praz bo zamenja s prazjo je. Povedni naklon tako obsega sedanjik, ~ prihodnjik in preteklik: 1. Prim. M. Grepl -P. Karlík, Skladba spisovn~ češtiny.•• , s. 50. I Kak6 je? ••• Kak6 pa bÓ!? In kak6 je bil6!? Iskalni vprašanji v nesedanjikih sta ponovitvi, zato se končujeta s klicalno višalnostjo. Ta namreč ni izraz samega vprašanja, ampak vprašalne vzporednosti, ki je sinonimna ali antonimna. Antonimna vzporednost se najprej nakaže s protiv­nim veznikom .!!! in nato z vezalnim veznikom .!!!.· Zdaj pa si oglejmo svetlobno-toplotne odgovore na vsa tri vprašanja: T~mn! se .•. T~mn6 bÓ. Svetl6 je bilÓ. Hlad! se ... Hladn6 bÓ. ToplÓ je bilÓ. Ob prvem in tretjem svetlobno-toplotnem odgovoru lahko sočlovek še počustvuje z vzkliki: Jej: kakó se t~mn!! •.. K61iko svetléje pa je bilÓ! J~j: kak6 se hlad{! ••• K6liko topléje pa je bilÓ! V tem čustvovanju se naposled odpravi besednoredna homo­nimija klicalnega prislovka s privezkom kakovosti kakÓ, ko se klicalni prislovek ob privezkih v primerniku svetléje oziroma hladn6je pretvori v srednji prislovek kolikostJ k6liko. Ob prvem in drugem svetlobno-toplotnem odgovoru pa sočlovek spet lahko pomodruje v stvarnem povednem naklonu: 1 , ' Da: zvečér se st~mn{ in ponŠči je t~mno; / zjďtraj pa se razsvetlÍ in podnévi je svetlo. 1. Prim. N. V. Ivašina, K rekonstrukcii leksičeskoj podsistemy ... , s. 182 in 183. Da: jeséni se shladí in pozÍmi je hladn6; spomládi pa se otoplÍ in poléti je topl6. Zanimivo je, kako se v tem modrovanju izid izrazi z inva­riantno pripono s-na eni ter variantníma predponama raz-in - - - o-ria drugi straní. In če sta sočloveka dva, lahko drugi so­človek glede na izid pobara prvega modrujočega še s časovnim -prislovkom kdáj takole: Kdáj je tak6!? .•• Kdáj pa je drugáče!? V baranju drugega sočloveka se nato ob iskalnem prislovku kdáj sooblikuje kazalni privezek takÓ ter primerjalni privezek drugáče. Svetlobno-toplotna odgovora prvega modrujočega sočlo­veka na baranje drugega pa se glasita: Zvečér in pon$či je tak6, zjÚtraj in podnévi pa je drugáče. Jeséni in pozÍmi je takÓ, spomládi in poléti pa je drug~če. Po tem pregledu bolj ali manj nebesno naravnanih naklonov in časov se povrnimo na začetek, saj se človek lahko odzove na okolje tudi z golo medmetno povedjo: JÓj! -Káj pa je? Sočlovek zdaj v iskalnem vprašanju zamenja privezek kakÓ s stvarnim podmetom káj. Razlika med njima je najprej v tem, da privezek sprašuje~ okolju na splošno, 1 medtem kose stvarni podmet omeji na nenavadno prvino okolja. 2 In hkrati s 1.-P:riúl.. V. V>•.. Bábajcevá•,i Odn"sest~vnye~-pi:'.edlož~nija •.. , s. 61. 2. Glej V~ v. Babajceva, O vyraženii v jazyke vzaimodej­stvija ••• , s. 61 in 62. to omejitvijo praznote1 okolja na splošno se tudi vez je osamosvoji v met je, tako da je obrat z vezjo in privezkom v stavotvornem, obrat s samcato metjo pa v pravotvornem načinu. Ce pa človek za sočlovekovo prisotnost ni vedel, odgovori na njegovo iskalno vprašanje z novim medmetom presenečenja:2 O. • • KdÓ pa je? V nadaljevanju je človek namesto stvarnega podmeta k~j uporabil osebni podmet kdÓ, ki sprašuje po govorečem sočloveku kot posebni, sebi podobni prvini okolja. In res se sočlovek oglasi kot samozvalna prva oseba jaz: - Jaz s~m. -TÍ si! VÍ ste! Clovek pa ga prepozna kot sozvalno drugo osebo tí ali - osebnost ví, ker se sam šteje za ta prvo. Sočlovek hoče tedaj vedeti naprej: KakÓ je? ... Káj je? Nenavadna prvina okolja se v človekovem dvojnem odgovoru zaznamuje s trdilnim stvarnim podmetom nékaj:3 T~mn6 je... Nékaj pa se svetlÍ. 1 . Prim. V. Nartnik, Od podmetov do simbolov ... , s. 493. 2. Glej Slovar slovenskega knjižnega jezika III ••• , s. 171 . 3. Prim. B. P. Ardentov, 11 Cto11 v sovremennom russkom jazyke ..• , s. 79. Ce je odgovor za sočloveka preveč nepričakovan, se upre z nikalnim pastavkom, ki ga.podkrepi nikalni stva~ni podmet nlč - in zanikani vratní povedek. Možna pa je še podkrepitev s total­nim ~tvarnim podmetom vs~ in antonimnim veznim povedkom: Ne: nlč se ne svetl{•.• Vse je t~mnÓ. In če sta sočloveka dva, lahko drugi sočlovek tako dvo­povedno stav dojame ali ne. Ce je ne dojame, ponovi dela druge povedi s klicalno višalnostjo: Kákšno je vs~!? ... T~mn6? Ponovljena dela druge povedi sta spet iskalno in pogajalno vprašanje z negolim ali golim privezkom kakovosti, pri čemer se negoli stvarni privezek kakovosti kÁkšno (je) protistavlja negolemu praznotnemu privezku kakovosti kakÓ (je). Sicer pa mora človek tedaj svoj novi odgovor v obliki obratnega pastavka podoločiti s pravim stavkom, vsebujočim kazalni prislovek: Pač: t~le se svetlÍ nékaj ••• T6le thle se svetlÍ. Kazanje s krajevnim prislovkom je razmerno oziroma posred­no .1 Neposredno pa postane šele potem, ko se kazalnost razširi še na kazalni stvarni podmet tÓle. In sočlovek temu naposled pritrdi, uvajajoč novo kazaln~ezo tfsto thm: Rés: tísto tam se svetl{... TÍsto tam svetl{ nekd6. 1. Prim. B. P. Ardentov, "Cto" v sovremennom russkom jazyke... , s. 75. Protistava med t6le t~le in tÍsto tam ni le v opustitvi navezka -le, ki je možen le pri sledeči zaznavi ali predstavi, 1 ampak v -samobližnjem in sobližnjem kazanju na podmet oziroma predmet s krajevno opr~lastitvijo. Ce je bilo namreč človekovo samobližnje kazanje na polnotni stvarni podmet tÓle thle v vratotvornem načinu, je bilo sočlovekovo sobližnje kazanje na drugotni stvarni podmet t{sto tam spet v vratotrpnem načinu2 glede na njegovo vrnitev v homonimni predmet ob prvotnem pod­metu nekd6. Znamenje vrnitve drugotnega podmeta v homonimni predmet je tudi sklepna odprava drugotnega predvrata se ob trdilnem osebnem podmetu nekdÓ, ki se ;kot tak protist-;;lja iskalnemu osebnemu podmetu kd6 podobno kakor trdilni stvarni - podmet někaj iskalnemu stvarnemu podmetu káj. Z zavestjo, da bi ustrezno protistavi -vratotvornega in vratotrpnega načina lahko razvili še protistavi pravotvornega in pravotrpnega ter stavotvornega in stavotrpne~a načina, bomo tu razvoj zunanjih, skladoslovnih posebnosti ob osnovnih medmetih končali. Hkrati z nakloni, časi in načini smo namreč razvili tudi nekatere zaimke v vlogi prislovkov, podmetov, predmetov ter predvratov, s tem pa tudi podlago za prikaz notranjih oblikoslovnih posebnosti v nadaljnjih treh poglavjih. 1. Glej V. Nartnik, Poskus nove delitve samostalniških zaimkov ••• , s. 262. 2. Prim. V. Nartnik, Glagol biti ••• , s. 56. III. štetje zaimkov in imen Prikaz notranjih oblikoslovnih posebnosti bomo začeli s štetjem samostalniških zaimkov in njim sledečih samostalniških imen v vlogi podmetov. V tej vlogi ločimo najprej samostalni­ške zaimke za nikalne in trdilne stvari in osebe: 1 zaimki"" /stvari osebe nikalnost: nlč nihčě trdilnost: n'kaj nekd6 Nato je pomenljivo, kako izzove prehod stvarnih zaimkov n~č in nékaj v zaimka kolikosti nlč ••• in nékaj ••• tudi prehod osnovne ednine (ed) v razvojni edninek (ek): ed ek ed ek nikalnost: nlč nlč ničésar nihče nlč nikÓgar trdilnost: někaj n6kaj nečésa nekdÓ nékaj nekÓga 1. Prim. J. Toporišič, Slovenska slovnica ••• , s. 272. Med osnovno ednino in razvojnim edninkom pa je še stvar,no edninje (ej) nasproti osebni ednini:1 ej ed nikalnost: nlč drÚgega nihče drúg trdilnost: nékaj drúgega nekd6 drÚg Protistava stvarnega edninja in osebne ednine nadalje ·vključuje tudi protistavo srednjega (s) praspola in nesrednje­ga (nes) moškega (m) spola širše skupine gostotnih zaimkov: 2 zaimki / ~ stvari osebe I I s (nes) I m nikalnost: nlč (drÚgega) nihč~ (drú'g) trdilQost: nékaj (drÚgega) nekdÓ (drÚg) številnost: t6 in Óno tá in Óni totalnost: vs~ (drÚgo) vsá.k (drÚg) Znamenje srednjega praspola je protistava končnic primerjalnega zaimka drÚg-ega: drÚg~o za nikalno-trdilno edninje in totalno ednino. V srednjem praspolu ednine pa je 1. Prim. V. Nartnik, K oblikoslovju štetja•.. , s. 121. 2. Glej V. Nartnik, Poskus nove delitve samostalniških zaimkov ... , s. 260. prav tako stvarna zveza kazalnih zaimkov tó in Óno, ker njena člena že dopuščata novo štetje z ločilnimi števniki:1 s s ed tó(le) Óno(le) d , . ed t6(le) VOJe. · Óno(le) dVO'·Je,-> ed t6(le) tr6je Óno(le) tróje ed t6(le) četv~ro Óno(le) četvéro / ed t6(le) petero 6no(le) petéro ed t6(le) šestéro 6no(le) šestéro ed t6(le) sedméro 6no(le) sedméro / ed t6(le) osméro 6no(le) osmero ed t6 (le) devetéro Óno(le) deveté'ro ed t6(le) desetéro 6no(le) desetéro ed t6(le) stot~ro 6no(le) stotéro ed t6(le) tisočéro 6no(le) tisočéro Stvarna zaimka tÓ(le) in Óno(le) se ob ločilnih števnikih sploh ne spreminjata in se v tem ločita od osebnih zaimkov t~(le) in Óni(le), ki se spreminjata ob navadnih števnikih tako, da goli ednini sledijo še dvojina (dv), množina (mn) in množinje (mj):2 1. Prim. V. Nartnik, Poskus nove obravnave slovenske sklanje ..• , s. 307. 2. Prim. V. Nartnik, K oblikoslovju štetja••• , s. 122. m m ed tá(le) 6ni(le) dv tá(le) dvá Óna(le) dvá mn tÍ(le) trÍje 6ni(le) trÍje mn tÍ(le) štÍrje óni(le) štÍrje mj téh(le) pět Ónih(le) pét mj téh(le) šést Ónih(le) šést mj téh(le) séd~m Ónih(le) séd~m mj téh(le) Ós~m Ónih( le) ÓS'tm mj téh(le) devét Ónih(le) devět mj téh(le) desét Ónih(le) desét mj téh(le) stó Ónih(le) stó mj těh(le) t!soč Ónih(le) tísoč t: Ce je edninje razvojna varianta stvarne ednine, je mno­žinje razvojna varianta osebne množine. 1 Ednina, dvojina in množina kot osnovna tri števila pa se še naprej križajo.s tre­mi osebnimi spoli z ženskim (ž) spolom na sredi: s ž m ed tÓ(le) tá(le) tá(le) dv té(le) dvé té(le) dve" tá(le) dvá mn t'(le) té(le) tÍ(le) Poseben primer je nato umik navadnih števnikov iz podme­tov v privedke kolikosti, tako da ostanejo v podmetih kazalnim 1. Prim. F. Č " Zakl:ady české Kope ny, " skladby ••• , s. 164. zaimkom bližnji spregalni zaimki v klitični stopnji.1 Ta pa se razkrije šele v množinju: števniki zaimki I \ I \ (s) (nes) nez z I I \ /\ s ž m saz soz ed ~no ~na dv dvé dvé dvá (> mn trí tr! trÍje r/J mn štiri štiri štÍrje rf> mj pét pet p~t jih nas vas mj iést .šé:tt šést jih nas vas mj séd~m séd~m séd~m jih nas vas mj 6s~m 6sem 6sE1m jih nas vas • mj devét devét devét jih nas vas mj desét desét desét jih nas vas mj st6 stó stó jih nas vas mj tísoč tísoč t{soč jih nas vas Podobno kakor prehodni protistavi srednjega in nesred­njega praspola sledi sklepna trostava srednjega, ženskega in moškega spola navadnih števnikov, se protistava nezvalne (nez) in zvalne (z) osebe spregalnih zaimkov razvija tako, da je , z_valna oseba še samozvalna (saz) in sozvalna (soz). Umik na­vadnih števnikov v privedke kolikosti pa pomeni most med za­imki in imeni. Zaimkom namreč števniki zvečine sledijo, medtem 1. Prim. V. Nartnik, Poskus nove delitve samostalniških zaimkov •.. , s. 262 in 263. ko imenom nasprotno predhajajo. Značilen primer takega predha­janja nudi že štetje imen ž~na in m6ž: 1 - ž m ed ~na ž~na ~n m6ž dv dvé ž~ni dvá možá · mn trí ž~ne tr!je možjé Predhajanje števnika le deloma napoveduje imenske končni­ce, ki odsevajo tudi priponsko izpeljavo. Tak primer je ravno pri imenskih parih ž~na + ženft~v in mÓž + móštvo: ž s ed ~na ženÍtfi!V ~no móštvo dv dvé žen!tvi dv6 m6štvi mn tr! ženl'.tve tr! mÓštva Poučna posebnost je nato še težnja po protistavljanju ednine nadaljnjima številoma na primer pri homonimnih imenih kap: 2 ž m ' ed ~na káp en káp dv dv~ kap{ dvá kap6va / , mn tr1.kap1 tr{je kap6vi 1. Prim. V. Nartnik, K oblikoslovju štetja••• , s. 125. 2. Prim. V. Nartnik, Poskus nove obravnave slóvenske sklanje ..• , s. 312. Ta težnja se namreč navezuje na osnovni glasniški trikot­nik v zvezi z razvojnim edninkom, omenjenim na začetku tega ·poglavja: ek ed ek Kakor vidimo, je edninek ženskega spola kap-! homonimen dvojini in množini ženskega spola kap-{, edninek moškega spola kap-ti pa je podlaga dvojini moškega spola kap-óv-a in množini moškega spola kap-6v-i. Podobno kakor ob ednini obstojita na­daljnji dve osnovni števili dvojine in množine, obstojita tudi ob edninku nadaljnji dve razvojni merili dvojinka (dk) in množinka (mk), tako da skupnost vseh števil in meril oblikuje naslednjo shemo: 1 ed ---dv ---.mn l I ej mj I I ek ----dk ----mk Pri tem je za razvojna števila in merila značilna izrav­nava s srednjim praspolom, ki jo nakazuje povedkovo odsevanje štetih zaimkov in imen v vlogi podmetov: 1. Prim. V. Nartnik, K oblikoslovju štetja••. , s. 124. ed Nekd6 drúg je. ej Nékaj drÚgega je. ek Nékaj nekÓga je. dv Dvá drÚga sta. dk Nékaj dvéh je. mn TrÍje drÚgi so. mj N~kaj drÚgih je. mk Nékaj tréh je. Kakor vidimo, se metni povedek je posebej spreminja,samo ob podmetih v osnovnih treh številih, ob podmetu NekdÓ drÚg v ednini, ob podmetu Dvá drÚga v dvojini in ob podmetu TrÍje drÚgi v množini. IV. Sprega glagolov Ob naklonih in časih je sprega glagolskih povedkov pred­vsem odsevanje praspolnega in spolnega oblikovja zaimkov ter imen v vlogi podmetov. V tej vlogi pač najprej ločimo zaimke za stvari in osebe ter imena za živi in reči, te pa se nato delijo tako, da je nasproti srednjemu praspolu stvari osebam, živem in rečem lastna še prehodna protistava srednjega in ne­srednjega piaspola ter sklepna trostava srednjega, ženskega in moškega spola takole: 1 podmeti ~ ~ zaimki imena / \ živi ""reči stvari osebe / \I\ !\ !\ s (s) (nes) (s) (nes) (s) (nes) I/\ I!\ I!\ s ž m s ž m s ž m / /.ž I' / ono bno Šna ' on d e"te zena..,/\ mo dělo vez voz 1. Prim. V. Nartnik, Slovniška delitev samostalnikov••• , s. 160 in 161 • Protistavo praspolnih stvari in spolnih oseb pa hkrati razvija še protistavljanje bližnje (b) in nebližnje,(neb) kazalnosti (kaz) ter nezvalne in zvalne spregalnosti (spreg) v nje~i tonični stopnji:1 zaimki / ~ ·kaz spreg / ~ I ~ b neb nez z /\ /\ sab sob saz soz I u\ t v / ono ..• jaz Vl/ tó' tísto ono i\ ' t{ Kakor vidimo, je bližnja kazalnost nato tudi samo­bližnja (sab) in sobližnja (sob), zvalna spregalnost pa samozvalna in sozvalna, pri čemer je sozvalna spregalnost naposled še tikalna (t) in vikalna (v). Somerna razpostava bližnje in nebližnje kazalnosti ter nezvalne in zvalne spregalnosti ima svoj smisel v tem, da se pri11spregi gla­golov nezvalno vedeta tudi bližnja in nebližnja kazalnost. Pregibalno odsevanje zvalne in nezvalne spregalnosti naj pokaže sprega glagola bÍti2 s tvorjenkami pozabÍti, prebÍti in pozá'.b·ati: 1. Glej V. Nartnik, Poskus postopne obravnave slovenske sprege ... , s. 27. 2. Prim. J. Dubois, Grammaire Structurale ••. , s. 60. TO JAZ TI VI. 1 . je-!6 !Ó-s-~m !Ó-s-i !Ó-s-te , . ./ 2. nÍ-!6 nf-s-~m nl.-S-1. ni-s-te 3. bÓ-,S b6-,S-m bÓ-,S-š b6-s-te 4. bi-,S bi-.S. bi-,S bi-,S 5. pozáb-i poz~b-i-m pozáb-i-š pozáb-i-te 6. preb!-·e preb!-·e-m prebí-·e-š preb{-·e.-te 7. pozáb-·a pozáb-·a-m pozá'b-·a-š pozáb-·a-te Sprega glagola bÍti s tvorjenkami obsega sedem spregatev. V prvi spregatvi se premenjuje vse, podstava (je-: !Ó-), pripo­na (~!Ó: -s-) in končnice (-1m: -i: -te).1 V drugi in tretji spregatvi se premenjujejo pripona in končnice, medtem kose v· četrti spregatvi pripona ustali in da s podstavo enotno osnovo. Končnice, ki v tej spregatvi manjkajo, pa se spet pojavijo v zadnjih treh spregatvah. Končnice zaznamujejo osebe in števila. V vseh sedmih spregatvah so sicer podane samo končnice ednine (ed), vendar dajejo te dovolj podatkov za izpeljavo končnic nadaljnjih dveh števil, dvojine in množine. Iz vikalnih oblik v stolpcu pod zaimkom VI so namreč izpeljive po tri needninske oblike, na primer VI ,S-s-te + VI-DVE/VE-DVE/VI-DVA ,S-s-ta, ONI-DVE/ONI­-DVE/ONA-DVA ,S-s-ta in VI/VE/VI ,S-s-ta. še po tri needninske . oblike pa so izpeljive iz oblik v stolpcu pod zaimkom ~AZ, na primer JAZ ,S-s-~m + MI-DVE/ME-DVE/MI-DVA ,S-s-va, MI/ME/MI ,S-s-mo in posebnost: ONA/ONE/ONI ,S-s-o ali nf-s-o nasproti redni obliki bt-~-jo. Izpeljava needninakih končnic v prvih dveh spregatvah je torej takale: 1. Prim. J. Toporišič, Slovenska slovnica... , s. 285. nez saz t v ed -~m -i -te i -ta~ dv -ta -va i J mn -o -mo -te Tretja in zadnje tri spregatve ·so V končnicah sicer enotne, vendar se ločijo v priponah, prim. b6-r6: poz~b-i: preb{-·e: pozáb-·a. Te je treba upoštevati ob značilnih premenah pri pretvorbi prostih v obrazilne glagolske osnove: 1 nez t v I naJ ' . bÓ-r6 + b<Šd--i bod--1--te , ' . i:iaJ pozáb-i .... pozáb--i pozab--1--te , . b .... n'aj pre l-e + preb.i'.-{6-j preb1-i6-j-te naj poz~b-·a + pozáb.-.·a-j poza'b-. a-J-. t e Najprej se mimo osnovne povedne in zlasti velelne pripone -i razvije še velelno obrazilo -j nasproti širšemu priprazkov­nemu obrazilu .:!.: za vse tri oblike (želelnika oziroma) pogoj­nika: s ž m (Ó d~) bi-16 bi-r6-l-Ó bi-r6-1-a bÍ-f6-l (Ó da) bi-{Ó pozab-Í-1-o pozab-Í-1-a pozáb-i-1 (Ó da) bi-r6 prebÍ-'6-1-o prebÍ-f6-l-a prebÍ-ró-1 (Ó da) bi-r6 pozáb-·a-1-o pozáb-·a-1-a pozáb-·a-1_ 1. Prim. v. Nartnik, Poskus postopne obravnave slovenske sprege ... , s. 28. Obrazilne osnove so tako lastne zlasti priprazkom, ki so tokrat podaní v treh spolih, odsevajočih ustrezne zaimke in imena, 1 prim. ONO bi-~ bi-~-1-Ó: ONA bi-i6 bi·~-1-a: ON bi-~ bÍ-s6-l. ·zenski in moški obliki predhajata pri tem dve stopnji. Nezvalna prosta oblika povednika kot prva stopnja preide naj­prej v srednjo obliko priprazka ob morebitnem premiku tonič­nosti proti končnici, pa tudi ob morebitni premeni pripone s kriptofonemom /!4 vred. Nesrednja ženska in moška oblika pri­prazka pa nato spominjata obratno sorazmerno na tikalno in vikalno obliko velelnika ter premo sorazmerno na navadni (nav) in namerni (nam) nedoločnik z obrazilom -t-zlasti v staví . toničnosti:2 s nav nam (da bi-i6 bi-s6-l-Ó) bÍ-s6-t-i bÍ-s6-t ~ (da bi-i6 pozab-Í-1-o) pozab-1-t-i pozá'b-i-t (da bi-~ preb!-s6-l-o) prebí-s6-t-i preb!-s6-t (da bi-9S poz'-b.-·a-1-o) pozt{b-"a-t-i pozŠb-·a....t Premo sorazmerno pa na navadni in namerni nedoločnik z obrazilom ±. spominjata že trdilni in nikalni preteklik glagola b{ti, ki prav tako predhajata navadnemu in namernemu nedoločniku: s ž m (da) je-!6 bi-!Ó-1-Ó bi-9S-1-a. b!""".~·-1 (da) nÍ-~ bi-!6-1-Ó bi-i6-1-a bÍ-9S-l 1. Prim. V. Nartnik, Slovniška delitev samostalnikov .•. , s. 162 in 163. 2. Prim. J. Petr, Z'klady slovinštiny.•. , s. 27. Podobno prostim osnovam tvorjenk se glede na morebitne sklepne zložnike v priponah uvrščajo v tretjo (O) in v zadnje tri spregatve (I -E -A) tudi proste osnove netvorjenk iz glagola bíti: TO JAZ TI VI ./ ;, / (O) jé-s6 Je--m jé'-s6-š je-.s-te / (I) cen-i cén-i-m cén-i-š cén-i-te / / (E) ven-e ven-e-m vé'n-e-š vén-e-te / . / / (A) igr-a igr-a-m igr-á-š igr-a-te Sklepne zložnike v priponah pa je spet treba upoštevati ob značilnih premenah pri pretvorbi prostih v obrazilne gla­golske osnove: nez t v • / ,J. . / ,/. . naj Je-p je-!6-j Je-„-J-t e / . naj cé'n-i cen--1 cen--Í--te li • naj vén-e ven--1 ven--Í--te . ' . naj igr-á igr-a-J igr-á'-j-te In spet se mimo povedne in zlasti velelne pripone ...:.!_ razvije še velelno obrazilo .::J_nasproti širšemu priprazkovnemu obrazilu -1-za vse tri osebe (želelnika oziroma) pogojnika: s ž m (Ó da) bi-s6 jed-s6-1-o jéd-s6-1-a jéd-fi-1 I (Ó da) bi-s6 cen-Í-1-o cen-i-1-a cén-i-1 (Ó da) bi-!Ó ven-é-1-o ven-é-1-a ven-é-1 . / 1 / (Ó da) bi-srS igr-a--o igr-a-1-a igr-~-1 Nesrednja ženska in moška oblika priprazka nato ponovno spominjata obratno sorazmerno na tikalno in vikalno obliko velelnika ter premo sorazmerno na navadni in namerni nedoloč­nik z obrazilom -t-zlasti v stavi toničnosti: s nav nam / (da bi-!6 jéd-!6-1-o) jé-s-t-i je-s-t (da bi-i6 cen-Í-1-o) cen-Í-t-i cén-i-t (da bi-!6 ven-é-1-o) ven-é-t-i ven-é-t (da bi-95 igr-á-1-o) igr-é-t-i igr-~-t Obratno sorazmerno pa na navadni in namerni nedoločnik spominjata v staví toničnosti že vikalni obliki povednika in velelnika, in to očitno tudi pri tvorjenkah iz glagola bÍti tipa dobíti: / / dob-1 dob-Í-m dob-Í-š dob-1-te naj dob-! ~ deb--1 dob--Í--te (6 da) bi-i6 dob-Í-1-o dob-Í-1-a d6b-i-l (da bi-,S dob-Í-1-o) dob-Í-t-i dob-{-t In ker se toničnost postavlja na zložnike v osnovah, jo je smotrno ujeti še v soredni sistem povednih osnov tako, da se navpično vesijo tonično potrojene (x: +: -) povedne osnova po spregatvah (O ... I ... E... A... ), vodoravno pa se vrstijo 1po postopnem širjenju zložnikov v priponah velelnih osnov (O: I: E: A): 1. Prim. C. Vincenot, Essai ... , s. 106. Ox O+ O- lx I+ I-. Ex E+ E- Ax A+ A- Namen o - - jé-,S sto-·{ - - - - I\ • po-e -- gléd-a I je-,S gré-,S vé-,S se-·{ cén-i mÍsl-i ' zr-e / ven-e vléč-e - - - E - - - - - - - - - im-á - - A - - - - - - da-·e - - igr-a,f 1 „..., p ac-a sněm-a razmestitve povednih osnov v soredni sistem je preglednost napovedovanja velelnih osnov, kajti preglednost napovedovanja je tudi podlaga za razvrščanje naštetih in drugih glagolov v razvojni sistem namernih osnov: (0-0) jé-s-t! (E-0) pé-t6-t! (Ox!) bÍ-t6-t! (Exl) zr-é'-t ! (O+I) {-,S-t! (E+I) ven-é-t (O-I) véd-e-t (E-I) vlé-č-~! (ExA) da-·á-t (IxO) st-á-t! (A-0) gléd-a-t ,f (Ixl) sc-a-t! (AxE) im-é-t (I+I c4n-i-t (AxA) igr-a-t / (I-I) mfsl-1-t (A+A) plač-a-t (A-A) sném-a-t Preglednost napovedovanja je v razvojnem sistemu namernih osnov povzeta v oklepajih, vključujočih povedno pripono, za­znamovanje morebitnega premika toničnosti (+) in velelno pri­pono, znamenje podrobnih posebnosti pa so dodatni klicaji za posameznimi nedoločniki. Te posebnosti se naposled dajo pre­gledno obdelati v okviru štirih spregalnih skupin námernih osnov. Vse naštete navadnosti in posebnosti sprege glagolov so predvsem odsevanje zaimkov in imen v vlogi podmetov. Odsevanje pa vključuje tudi nasprotje, ko glagoli sevajo zaimke in imena v več vlogah, ne le v vlogi podmetov. V smislu sevljivosti (vezljivosti)1 je najprej zanimiva že protistavá iskalnega zaimka lege Kjé iskalnemu zaimku ciljne smeri Kám ob protista­ --/­ vi bivalnega glagola je gibalnemu glagolu gre: Kjé je kdÓ? -Kám gré kdÓ? Podobna protistava pa se nadalje skriva ob protistavi bivalnega glagola n[ zaznavni zvezi ní sl{šati: NikÓgar ní. -NikÓgar n{ slÍšati. Protistavo namreč razkrije vrnitev enega in drugega ce­lega stavka v trdilno obliko:2 Nekdo" je. -Nekóga je slÍšati. Tako se pokaže, da je r.odilnik NikÓgar (n{) nikalna pre­tvocba trdilnega imenovalnika NekdÓ (je), rodilnik NikÓgar 1. Prim. J. Toporišič, Enciklopedija slovenskega , jezika ••• , s. 351. 1. Prim. Slovar slovenskega knjižnega jezika IV •.• , s. 748. (n{ vÍdeti) pa nikalna pretvorba trdilnega tožilnika NekÓga (je vÍdeti). Sevalna protistava imenovalnika tožilniku pa po­meni začetek zaporedja sklonov, ki ga obravnava naslednje po­glavje. V. Sklanja zaimkov in imen ,::c Ko glagoli pri pregibanju v naklonih in časih odsevajo zaimke in imena v vlogi podmetov, jih hkrati tudi sevajo v več vlogah. Oblikoslovno izrazilo takega sevanja je sklanja zaimkov in imen, ki v posameznih sklanjatvah obsega po šest sklonov v osnovnih številih. Skloni si pri tem sledijo v dvojem zaporedju, v starejšem (S) in v novejšem (N)' kakor naj pokaže prestavitev tožilnika iskalnih zaimkov káj in kd6: 1 s N s N k'· I / I I -aJ I k-aj I k-do I k-dÓ R č-6sa T k-á'.j R k-oga T k-6ga I I D č-emu R č-ésa D k-omu R k-6ga T k-áj D č-ému T k-6ga D k-6mu I / M č-ěm M č-em M k-6m M k-om , / o č-!m o č-Ím o k-om o k-om Primerjava starejšega in novejšega zaporedja sklonov kaže, daje tožilnik (T), ki ločuje dajalnik (D) od mestnika (M) in orodnika (O), res bolj ustrezno prestaviti med imeno­valnik (I) in rodilnik (R). S prestavitvijo tožilnika se tako 1. Glej V. Nartnik, Poskus nove obravnave slovenske sklanje ... , s. 305. šest ne posebno povezanih sklonov preuredi v dve skupini s po tremi skloní: ITR -DMO. Vendar skupini nista čisto enakovred­ni. Razmerje med dajalnikom, mestnikom in orodnikom v drugi ' skupini sklonov je namreč podobno, kakor je razmerje med va­riantami zgolj po enega sklena v prvi skupni: k /. T -aJ T' na l!-áj T'' nad k-áj / R č-esa R' s č-ésa R' ' znad č-ésa / / D č-emu M na č-em o nad č-{m Razmerje med prostim sklonom T k-á~ ter njegpvimappl:"ad­ložníma variantama T' na k-'j in T'' nad k-áj se presenetlji­vo krije z razmerjem med prostim sklonom D č-ému ter pred­ložnima sklonoma M na č-ém in O nad č-{m (pogosto tudi bolj ustrezno nad č-ém). Zato ni nezanimiva misel, da sta mestnik1 in orodnik pravzaprav predložni varianti dajalnika~ Preurejeno in na štiri osnovne sklone -na imenovalnik, tožilnik, rodilnik in dajalnik2 -orientirano sklanjo bi ime­lo začati že navedeno pregibanje iskalnih zaimkov k'j in kdÓ. Vendar so pragmatične raziskave spet pokazale, da sta iskalna zaimka káj in kd6 šele drugotna, njuni globinski predpostavki (presupoziciji)""3""'"sta nikalna zaimka nlč ter nihč~ in trdilna zaimka n'kaj ter nekd6. Obravnavo sklanje bosta tedaj uvedla po dva nikalna in trdilna zaimka: . / 1 • Prim. L. Poldauf -K. Sprunk, Ceština jazyk Cl.Zl. ••• , s. 65. 2. Prim. F. V. Mareš, Oas slavische Kasussystem ..• , s. 92. 3. Prim. J. Toporišič, Enciklopedija slovenskega jezika•.. , s. 208. I. sklanjatev a stvarna srednjost b osebno moštv3 nikalnost trdilnost nikalnost trdilnost I nlč-g$ nék-aj nih-če nek-dÓ T nlč-gS nék-aj nik-Ógar nek-6ga R nič-ésar neč-ésa nik-Ógar nek-6ga D .č I'ni -emur neč-ému nik-6mur nek-6mu M nič-ěm~r tleč-ém nik-6m~r nek-6m o nič-Ím~r neč-Ím nik-6mer f nek-6m Prva sklanjatev obsega dva tipa, stvarno srednjost in osebno moštv~. Srednjost in moštv~ enega in drugega tipa se razkrije pri povedkovem odsevanju (prim. Nékaj je bil6. -NekdÓ je bÍl.), stvarnost in osebnost pa se najprej kaže v homonimiji tožilnika z imenovalnikom ali rodilnikom (prim. IT nék-aj: R neč-ésa in I nek-d6: TR nek-6ga). Vzrok za to homonimijo je v različnem pomenu stvarnih in osebnih zaimkov. Medtem ko lahko merimo s prvima dvema na poljubno stvar,1 merimo z drugima dvema najprej na osebo kot živo in sebi podobno stvar.2 Da bi se torej pri zaimkih med sabo ločevali, mora biti njihov tožilnik drugačen od imenovalnika in najbližje izrazilo te drugačnosti je v rodilniku. Pri končnicah stvarnih zaimkov nlč in nékaj je posebej - zanimivo še glasovno ponazarjanje. Nikalni imenovalnik in tožilnik tega tipa imata namreč ničto končnico -~, trdilni - "" / „ . / / 1. Prim. H. Križkova, Semanticka analyza .•• , s. 159. 2. Prim. A. Wierzbicka, Kocha, lubi, szanuje ... , s. 22. imenovalnik in tožilnik pa imata neničto končnico -aj. To ponazarjanje pri nadaljnjih sklonih prekrije svetli zložnik /é/, ki praviloma uvaja končnice stvarnega tipa,1 nasproti temnemu zložniku /Ó/, ki praviloma uvaja končnice osebnega tipa (prim. nič-ésar: nik-Ógar). Kar zadeva razvojna števila in merila, ostaneta stvarna zaimka pregibna vsaj v edninju: nikalnost trdilnost I nlč-tň (drÚg-ega) " nek-aj (drÚg-ega) T nlč-iň (drÚg-ega) nék-aj (drÚg-ega) R Inič-esar (drÓg-ega) neč-ésa (drÚg-ega) D • Č In1 -emur (drúg-emu) neč-ému (drúg-emu) M nič-ěm~r (drúg-em) " neč-em (drÚg-em) o nič-Ím~r (drÚg-im) neč-{m (drúg-im) v edninku pa sta kot nepregibna zaimka kolikosti zna­čilno homonimna z osnovnim imenovalnikom, kot nepregibna stvarna zaimka pa z osnovnim rodilnikom: nikalnost trdilnost I nlč-iň nič-ésar nék-aj neč-ésa T nlč-t6 nič-ésar nék-aj neč-ésa R nlč-iň nič-ésar nék-aj neč-ésa , D nlč-,S nič-ésar nek-aj neč-ésa M nlč-,S nič-ésar nék-aj neč-ésa / o nlč-ti nič-ésar nék-aj neč-esa I 1. Prim. J. Levy, Značenija formy ••• , s. 100~ Ob pregibnem edninju je ta dvojna homonimna razpetost dodaten vzrok za ločevanje med razvojnim edninkom, čigar zadnji trije skloni so rajši predložni (prim. ničémur: k nlč , ničesar), in osnovním rodilnikom. II. sklanjatev a bližnja srednjost b nebližnja srednjost kazalnost ločilnost kazalnost ločilnost , I t-o/ (dvÓj-e) on-o (dvÓj-e) T t-6 (dvÓj-e) 6n-o (dv6j-e) , R t-ega (dvÓj-ega) ón-ega (dvÓj-ega) D t-,mu (dv6j-emu) 6n-emu (dvÓj-emu) , M t-em (dv6j-em) 6n-em (dv6j-em) o t-ém (dv6j-im) 6.n-im (dvÓj-im) Druga sklanjatev, ki ao zastopata kazalna zaimka stvar­ 1 I ne srednjosti to in ono, razkriva močno zbližanost obeh - prototipov prve sklanjatve. V nasprotju s prejšnjo skla­njatvijo, kjer so temne končnice poudarjale nedoločnost osebe,1 pa temne končnice imenovalnika in tožilnika zdaj poudarjajo nedejavnost bližnje ali nebližnje stvari. 1. Prim. B. Paternu, France Prešeren .•• , s. 156 in 162. I III. sklanjatev a zvalno moštvc) b nezvalno moštva ednina dvojina ednina dvojina I t-J.I v-Í-dvá on-{6 Šn-a-dva T t-~be v-áju n·-~ga n·-{ju R t-~be v-áju n·-~ga n°-Íju D t-@bi v-áma n·-~mu n • -Íma M t-~bi v-~ma n·-~m n·-íma I . , o t-ábo v-ama n -im n · -{ma Tretja sklanjatev zastopata spregalna zaimka osebnega tipa t{ in ~n. Končnice spregalnega zaimka t{ so tokrat prilagojene -;;noviÍn oslabljene. V dajalniku tega--;aimka (prim. t-~mu ~ t-~bi) najprej vidimo, kako je za šumnim /t/ v osnovi tudi ne­šumni /m/ v končnici zamenjan s šumnim /b/, svetlost pa je v končnici z uvodnega /~/ razširjena tudi na sklepni /i/. Oslab­ljenost končnic se nato kaže v različni izpeljavi klitičnih oblik zvalnega in nezvalnega tipa: t-~be: n·-~ga + t-e: ga, t-~bi: n·-~mu ~ t-i: mu. Klitični obliki nezvalnega tipa pa je poučno primerjati še v enakih sklonih ednine in dvojine, ga: (ji-)ju in mu: ji-ma. Tako_,se razkrije zanimiv primer polarnosti1 sklepnih zložnikov ..•a in ..•u ter .••u in ..•a, ki ima svoj ustreznik v podobni polarnosti uvodnih zložnikov -{••. in -á... ter -a •.• in -í... v končnicah imenovalnika nasproti drugim sklonem dvojine, prim. I v-Í-dvá: TR v-áju in I on-a-dvá: TR n"-Íju. Imenovalnik dvo­jine zastopajo pravzaprav po tri oblike, moški obliki vÍ-dv' in 1. Prim. V. _M. Grande, Vvedenie v sravnitel 'noe izučenie semitskih jazykov ... , s. 114. Sna-dvá, ženski onliki vé-ctvé in Šni-dvé ter srednji obliki vÍ-dvě in ~ni-dvě. Pri drugih štirih oblikah se polarnost sicer ublaži, njena dozdevna odprava pa gre predvsem na račun premika toničnosti z zložnika /e/ na zložnik /o/, prim. I on-é-ctvé +I Šn-i-dvé. Pri končnicah imenovalnika dvojine sta zanimiva tudi števna navezka -dvá in -dvé. Ta dva navezka se namreč pri nadaljnjem štetju zamenjata z ločenimi števnimi oblikami tipa tr{je in trÍ oziroma štÍrje in štÍri. Vezanje teh števnih oblik z zaimkovnimi naj pokažejo premene protivnega priredja v množini:. v/ t . V-1/ (tr-Í) UC1-e, šn-a (tr-Í) pa se uč"1-JO. v-e" (tr-Í) en-e (tr-Í) V-1I (tr-Íje) 'On-i (tr-Íje) Lev o se premenjujejo imenovalniki množine zvalnega tipa, desno pa imenovalniki množine nezvalnega tipa. Za imenovalnike množine zvalnega tipa lahko ugotovimo različnost zaimkovnih oblik ob enakih števnih oblikah (v-Í tr-!: v-é tr-Í) ter ena­kost zaimkovnih oblik ob različnih števnih oblikah (v-{ tr-!: v-Í tr-Íje), v imenovalnikih množine nezvalnega tipa pa je tako sorazmerje premen prekrito z zaporedjem zaimkovnih oblik Šn-a: Šn-e: Šn-i. Zaporedje teh oblik glasovno ponazarja stop­njevano voljo oseb srednjega, ženskega in moškega spola. Tako je v imenovalniku, ne pa v tožilniku osnovne množine pa tudi razvojnega množinja~ V-1I (štír-i) učÍ-te n·-lh (štÍr-i). . '\ h v-~ (štír-i) n -1 (štír-i). V-1t ,(štír-je) n·-lh (štír-i). , v-as pět-i6 UČ1 n·-lh pét-i6. Nasproti prejšnjemu priredju imamo zdaj dva prosta stavka z imenovalniki na levi in tožilniki na desni. Kakor vidimo, se je v osnovni množini zaporedje treh zaimkovnih oblik zlilo v enoten tožilnik n·-lh štír-i, ki mu v razvojnem množinju ustre­za prav tako enoten tožilnik n"-lh p~t-~. Toda v razvojnem množinju je iz zaporedja treh zaimkovnih oblik nastala enotna oblika v-as pét-~ tudi v imenovalniku. 1 V celoti pa se zvalni in nezvalni skloni zaimkov v pregibnem in polpregibnem množinju vrstijo takole: pregibnost polpregibnost I v-as p~t-~ n·-lh nék-aj T ' v-as pět-~ n"-lh "k .ne -aJ R ' v-as p~t-ih n·-ih nék-aj D ' v-am p@t-im . ' n -1m "k .ne -aJ M '­v-as p~t-ih n·-ih něk-aj o /v-ami p~t-imi n ·-{mi n~k-aj Ker so vse razvojne števne oblike ločene, se lahko tudi opustijo, zaimkovne oblike pa se potem vrnejo v osnovno množi­no, ki ima mimo naštetih posebnosti v imenovalniku še zelo značilne predložne variante tožilnika. S predlogoma na in nad se tožilnik na primer veže takole: Ted t-~be n~-t-e néd-t-e , Ted n·-~ga na-n n~d-~n· / . Tdv n • -Íju na-n -u nád-n"-u . \. h Tmn n -1 ná-n·-e n'd-n"-e 1. Prim. z. Hlavsa, Denotace objektu... , s. 35. IV. sklanjatev a ženstv~ b moštva ednina dvojina ednina dvojina , / / / I on-a on-e on-e on-a T on-o/ on-e/ on-egá on-a , , / R on-e on-éh on-egá on-eh D on-e / on-éma on-emÓ on-éma / „ / M on-e on-éh on-em on-eh , I o on-6 on-€ma on-em on-ema Cetrta sklanjatev je v zvez i s širjenjem govornega prostora, ~ ko relativno govorno zaznamovanje stvari in oseb izgubi svojo jasnost in se umakne absolutnemu jezikovnemu zaznamovanju živi in reči. Z oblikama medlotnega zaimka oná in on6 namreč ne zaznamujemo več sebi2 nebližnje stvari7li ne~lne osebe, ampak ženski ali moškemu nekako podobno živ ali reč, ki pa je še ne moremo ali n;naramo imenovati s pravim imenom. 3 Medlot­ni zaimek rabimo predvsem v ednini, vendar je poučno navesti oblike imenovalnika v vseh treh spolih osnovnih števil: KdÓ je bÍl? On-6'. On-~. On-é. / On-e. On-é. On-á. / / / On-a. On-e. On-1. 1. Prim. A. A. Ufimceva, Leksičeskaja nominacija .•• , s. 48. 2. Prim. A. V. Bondarko, Teorija morfologičeskih katego­rij ..• , s. 50. 3. Glej Slovar slovenskega knjižnega jezika III .•• , s. 392. Oblike imenovalnika ednine, dvojine in množine so ,podane kot odgovori v treh navpičnih stolpcih. V levem stolpcu so oblike osnovnih števil srednjega spola, v srednjem oblike osnov­nih števil ženskega spola in v desnem oblike osnovnih števil moškega spola. Oblike medlotnega zaimka so v imenovalniku blizu oblik~spregalnih zaimkov (prim. zlasti needninske oblike on-l: ~. / //\. é //\ „ //\ ~ on-1-dve, on-e: on-1-dv , on-a: on-a-dva; on-a: on-a, on-e: on-e, on-Í: Sn-i), vendar je treba pri spregalnih zaimkih opozoriti še na imenovalnik ednine t{, ki je enotna tikalna oblika zvalnega tipa nasproti trem oblika;-nezvalnega tipa: srednji obliki Šno, ženski obliki ~na in m.oški obliki Ón. V odvisnih sklonih se7"ed­nje oblike ravnajo po moških, ženske oblike pa ostanejo samo­stojne skoz vso ednino in so blizu ženskega tipa četrte sklanja­tve: I on-a " Šn-a v / I ž~n-a zen-1 moz-moz-a v I\ v / T zen-o ž~n-i mož-á moz-a v / R ž~n-e ž~n-s6 moz-a m6ž-s6 v / D ž~n-i ž~n-ama mÓž-u moz-ema / M ž~n-i ž~n-ah m6ž-u mož-eh I o ž~n-:o ž~n-ama mÓž-em mož-ema Medlotni zaimek oná in oné je v peti sklanjatvi zamenjan z imenoma ž~na in mÓž. Ker je težišče besede naposled ustalje­no na osnovi, so končnice obeh imen oslabljene in skrčene, prim. on-é: on-egá ~ mÓž-(>: mož-é. Pri moškem tipu se najprej vzpostavi popolna zrcalna homonimija med imenovalnikoma in rodilnikoma nasprotnih števil,1 rodilnik dvojine pa nato predstavlja os, ki ob njej nihajo uvodni zložniki dvojinskih tožilnikov in dajalnikov nasprotnih tipov: ženstvo moštvo ednina· dvojina v / T ž@n-i moz-a I m6ž-(> mož-á v / / D ž~n-ama X moz-ema R mož-a X mÓž-s6 1. Prim. Ju. S. Stepanov, Osnovy obščego jazykoznanija.•. , s. 119. Z nihanjem dvojinskih končnic se poglobi protistava obeh tipov, ki se poruší le v tožilniku (in rodilniku) množine, . I ž" ž . / T " 11 "' é . R "" "' /ž ,,1. prim. mn en-e: mo -Je ~ mn zen-e: moz-in mn zen-~: mo -~· Dvojinske in množinske končnice dajalnika in orodnika so v peti sklanjatvi spet v podobnem razmerju kakor v prejšnji sklanja­tvi, tj. DOdv ž~n-ama: mož-éma + Dmn ž~n-am: mož-ém in Omn Ž I\ • v { en-am1: moz-m • VI. sklanjatev a ženstvó b srednjost ednina dvojina ednina dvojina I ženÍt'iv-r/> ženÍtv-i m6štv-o mÓštv-i T žen!tEiv-{6 ženítv-i m6štv-o m6štv-i / R ženitv-e ženÍt!iv-r/> m6štv-a m6štfiv-s6 D ženitv-i ženÍtv-ama m6štv-u m6štv-oma / M ženítv-i ženitv-ah m6štv-u m6štv-ih o ženítv-ijo ženl'.tv-ama mÓštv-om m6štv-oma V šesti sklanjatvi sta predstavljeni izpeljanki iz imen pete sklanjatve, prim. ž~n-a: mÓž-r/> ~ ženÍt'iv-r/;: móštv-o. Ven­dar se pri ženskem tipu pripona -tv-ne pridene neposredno k imenski osnovi. Imenska osnova se -mora najprej pretvoriti v glagolsko (prim. ž~n-a: mÓž-r/> + žén-i se: mož-Í se), kajti ž~n-a je žénsk-a po mož!-tv-i (potém kose o-možÍ), podobno kakor je m6ž-~ -m8šk-i po žen{-tv-i (pot6m kose o-ž~ni). Pri srednjem tipu pa se z neposredno pripono -stv-vnese pomen skupnosti, se pravi množíce s strnjenimi in zastrtimi elementi.1 Strnjenost se kaže v možnosti štetja, zastrtost pa v možnosti 1. Prim. A. A. Ufimceva, Leksičeskaja nominacija ... , s. 65. paronimne podoločitve mŠšk-o mÓštv-o kot nasprotja antonimne podoločitve ž~nsk-o móštv-o. Zanimivo pa je, da takih podolo­čitev ne dopušča skupno ime žénstv-o in da takega štetja ne dopuščata imeni za lastnost moštv-~ in ženstv-o. Podoločitvi m8šk-o mÓštv-o in ž6nsk-o m6štv-o sta pri tem možna odgovora na iskalno vprašanje po kakovosti kákšn-o m6štv-o nasproti nadaljnjima možnima odgovoroma velÍk-o móštv-o in m~jhn-o mÓštv-o na iskalno vprašanje po kolikosti k6likšn-o mbštv-o. Blizu kazalnosti in spregalnosti sta· nato še vrstilno iskanje katér-o m6štv-o ter svojilno iskanje čig~v-o móštv-o. Sicer pa sta končnici pridevniških imen mŠšk-o in žénsk-o sorodni končnici kazalnega zaimka stvarne srednjosti 6n-o, raz­lika je le v tem, da se pridevniški končnici zdaj premenjujeta tako v sklonu kakor v številu. V dvojini in množini se pridev­niški končnici ravnata po srednjem spolu četrte sklanjatve, prim. ITdv on-é ~ m~šk-i, ITmn on-á ~ mŠšk-a, RMmn on-éh + m~šk-ih, Dmn on-ém ~ mŠšk-im in Omn on-émi ~ mŠšk-imi. V zvezi z ženskim in moškim spolom pa se je treba vrniti k posamostaljenima pridevnikoma žénsk-a in mašk-i. Njuna posa­mostaljenost je namreč različna.1 Samostalnik žénsk-a se na eni strani pregiba podobno imenu ž~n-a, medtem ko bi se pridevnik žěnsk-a ravnal po ženskem tipu medlotnega zaimka on-Á vsaj v dvojini in množini, prim. ITdv on-~~ ž~nsk-i, ITmn on-é ~ žénsk-e, RMmn on-6h + žé"nsk-ih, Dmn on-ém ~ žé'nsk-im in Omn on-émi + žé'nsk-imi. Samostalnik mŠšk-i pa se na drugi strani v pregibanju še povsem ravna po moškem tipu medlotnega zaimka on-é, s tem daje tonični /6/ zamenjan z atoničnim /e/ ali /i/, ~-led on-é ~ mŠšk-i, TRed on-eg~~ mŠšk-ega, Ded on-emú ~ mŠšk-emu, ;;a-on-ém + mŠšk-em, Oed on-ém + mŠšk-im, Tmn on-é + mŠšk-e, RMmn on-éh + mŠšk-ih, Dmn on-ém ~ mŠšk-im in Omn on-émi • mŠšk-imi. 1. Glej F. Jakopin, K vprašanju substantivizacije pridev­niških besed ... , s. 269. vrr. sklanjatev a ženstvo b moštvo ednina dvojina ednina dvojina I káp-fl) kap-Í káp-i6 kap-6va T káp-!Ó kap-1, káp-fÓ kap-Óva R kap-1" kap-{ kap-Ú kap-6v , D káp-i káp-u kap-ovoma kap-ema " M káp-i kap-éh káp-u kap-Óvih , , o kap-jÓ kap-ema káp-om kap-ovoma Dinamika imenskega pregibanja se naposled izšteje v sedmi sklanjatvi, ki jo predstavlja pregibanje homonimnih imen káp. Podobno kakor v prvi je tudi v tej sklanjatvi posebno opazno glasovno ponazarjanje.1 Ničte in krajše končnice ednine se namreč protistavljajo podaljšanim ali neničtim končnicam dvojine, prim. ITed káp-i6: káp-i6 ~ ITdv / I kap-1: kap-ova. Pri moškem tipu je v zvezi s premikom toničnosti nadalje značilno nasprotje toničnih zložnikov imenovalniške osnove in rodilniške končnice, in to ne le v sedmi, ampak tudi v peti sklanjatvi, se praví pri imenih moškega spola, vendar s pogojem, da so ta imena enozložna: ednina dvojina ednina dvojíma I lás-95 las-ú sel-95 sl-a T l~s-,S las-ú sl-~ sl-a R las-Ú lás-fl) sl-'a sl-ov 1. Prim. A. tt. Gazov-Ginzberg, Simvolizm prasemitskoj fleksii ... , s. 12. Na levi je primer nasprotja pri enozložnem imenu za reč lás, ki spada v peto sklanjatev, na desni pa je primer nena­sprotja pri enozložnem imenu za živ s~l, ki spada v sedmo skla­ . ­ njatev. Na to namreč kaže neničti rodilnik dvojine in množina, ki edini kljubuje tudi krčenju podaljšanih dvojinskih in mno­žinskih končnic za več-in raznozložnimi osnovami, prim. ITdv kap-Óva: sl-~: pSsl-a + Imn kap-6vi: sl-l: pŠsl-i in Tmn kap-6ve: .._ A sl-e: posl-e. Kar zadeva izpeljavo dajalnika in orodnika množine, je moški tip sedme sklanjatve najbližji srednjemu tipu šeste sklanjatve, prim. DOdv kap-Óvoma: sl-8ma: p8sl-oma: m6štv-oma -Dmn kap-6vom: sl-om: pSsl-om: mÓštv-om in Omn kap-6vi: sl-~: pSsl-i: mó'štv-i. Posebna oblika1 dajalnika in orodnika dvojine kap-ěma (dajalnik množ i ne se glasi .kap-é'm in orodnik kap-mí) pa je zanimiva po tem, da je to tudi edina dvojinska oblika ženskega tipa sedme sklanjatve, ki se sama na sebi še loči od množinskih oblik. Toda s ětévnikiiae~spól~in število lahko posebej izrazita tudi v drugih sklonih, npr. ITed k'p-~ ~ „ / / / ITdv dv~e kap-1 + ITmn tr-1 kap-1. Obravnavo sklanje lahko tu skleneme s pripombo, da se ne­katera imena sklanjajo tudi po dveh tipih ali pa se kot nepri­lagojeni izrazi sploh ne sklanjajo. S to pripombo pa sklepamo tudi prikaz notranjih oblikoslovnih posebnosti in se vračamo k skladoslovju. 1. Prim. J. Petr, Z'klady slovinštiny..• , s. 32. VI. Clenitev glagolskega stavka Pri navadnem skladoslovnem razboru glagolskega stavka,1 se pravi pri vpraěevanju po členih,2 ki jih vključuje tak stavek, vprašujoči zanimivo prebira glasovje iskalnega zaimka kdQj v vlogi časovnega prislovka z glasovjem iskalnih zaimkov káj in kdÓ v vlogi podmetov. To prebiranje se lahko ujame v streho naslednjega grafa:3 Nadaljnja zanimivost pa je v tem, da prvi graf ni osamljen. Prebiranje glasovja iskalnega zaimka kakÓ v vlogi srednjega prislovka z glasovjem iskalnih zaimkov k'j in kÓga4 v vlogi predmetov se spet lahko ujame v streho drugega gra•a: 1. Olej F. Tr~vnÍěek, Mluvnice ••• , s. 619. 2. Glej I. I. Revzin, Sovremennaja strukturnaja lin­gvistika ••• , s. 186 in 189. 3. Glej V. Nartnik, Poskus nove delitve samostalniških zaimkov ••• , s. 265. 4. Prim. F. Ramovš, Morfologija ••• , s. 89. kako" /~ káj kÓga t i čésa kÓga In naposled se tudi prebiranje glasovja iskalnih zaimkov kjé (oziroma iskalnih predložnih zvez v čém, na čém, nad čÍm),1 ~ , kod in kam v vlogi krajevnih prislovkov (nasproti glasov~u dajalnik;"°iskalnega zaimka kÓmu v vlogi primeta)2 lahko spravi v streho tretjega grafa: kÓd /~, kje kam I I čému kÓmu To zaporedje grafov je toliko bolj zanimivo, ker iskalnim zaimkom ustrezno stavkovno prislovje (prislovki) in metanje, se pravi mét13 (pa tudi vr,ti s$be -se, s~bi -si),4 krepi svoj izomorfizem tudi skladovno. Skladovno sta si posebno , . blizu iskalni zaimek !!.!!. v vlogi krajevnega rrislovka ter da­jalnik oziralnega zaimka k6mur v vlogi meta ziroaa primeta, kakor sta za zgled podana v naslednji povedl , ,i. , , „ ,J. / Kam ~ bo del, komur ~ je dal? 1. Prim. V. N. Toporov, Lokativ ••• , s. 12 in 341. 2. Primri~Gr:undzUge •. ;;_',:;s~ 1208:',in 368. 3. Prim. F. Daneš~ z. Hlavsa a kol., V tné vzorce ..• , s. 10 in 49. 4. Prim. Zalogovye konstrukcii ••• , s. 5 in 15. Razliko med prislovjem in metanjem lahko ponazori1 pri­merjava prvega z igriščem in drugega z moštvom ob povedku kot igri. Povedek (P) je pri tem osrednji člen, ki seva štiri razvojne člene, srednji prislovek (Sp), krajevni prislovek (Kp), dajalniški primet pa tudi privrat (Pe) in tožilniško­-rodilniški predmet pa tudi predvrat (Pr), hkrati pa s svojo glagolsko obliko manj in bolj izrazito odseva2 osnovna dva člena, časovni prislovek (Cp) in imenovalniški, le izjemoma tudi iz razvojnih meril izhajajoči rodilniški podmet {Po) takole: Cp Sp Kp ~i~ ~!~ Po Pr Pe Sevanje in odsevanje osnovnih dveh ~lenov naj za začetek bolj določno pokažejo primer! iz Cankarjeve povesti Hlapec Jernej in njegova pravica. Najprej si tako oglejmo stična stavka drugih dveh povedi v uvodu prvega poglavja Cankarjeve povesti: 3 (To povest vam pripovedujem, kakor se je po resnici vršila z vsemi svojimi nekrščanskimi krivicami in z vso svojo veliko žalostjo. Nobene laži ni zraven, nič lepih besed in nobene hinavščine~) Obstrmeli so ljudje na Betajnovi in so plahi povesili glave, zakaj vzdignilo se je na hribu in je stopilo v dolino kakor črna smrt. Vellka in tiha senca je stopila v 1. Prim. L. Tesniére, Osnovy ••• , s. 117. 2. Prim. z. Saloni, Cechy skiadniowe ••• , s. 85. 3. Glej v. Nartnik, Od podmetov do simbolov ••• , s. 497. dolino: glava teman oblak, noge silne jagnedi na loki; svetla kosa, na rami sloneča, pa se je bleščala tja do Ljubljane. V stičnih stavkih drugih dveh povedi je namreč posebno zanimiv prehod pov~dka je stopilo ob ničtem stvarnem podmetu srednjega praspola ~ (sicer že primerjanem s črno smrtjo) v - povedek je stopila za bitnim, se pravi ~itje neposredno ime­nujočim podmetom ženskega spola Velíka in tÍha sénca. 1 Prehod je zanimiv zato, ker nato pomaga razkriti pravzaprav podoben prehod tudi v prvih stavkih-povedi na začetku devetega poglav­ja Cankarjeve povesti: Večerilo se je, ko je pomislil Jernej, kje bi počival. Jasen in topel večer je bil, komaj toliko je pihal veter, da se je narahlo zibalo na senožeti in da je tiho pošumevalo v gozdu. Prehod je tokrat povsem zastrla ohranitev praznotnega podmeta v prvem stavku2 ter zamenjava vratnega povedka se je večerÍl z metnim povedkom je bíl3 v drugem stavku, vendar lahko po prvih stavkih obeh povedi še vedno vprašamo precej podobno: Káj se je večerÍlo? -Večér se je večer!!, ••• Káj in kakÓ je bilÓ? Jás~n in tšp~l več6r je bÍl, ••. I 1. Prim. V. Nartnik, Poskus nove delitve samostalniških zaimkov .•. , s. 263 in 264. 2. Prim. V. Nartnik, Od podmetov do simbolov ••• , s. 493. 3. Prim. G. A. Haburgaev, Staroslavjanskij jazyk ••• , s. 258. V odgovorih vidimo, kako meri stvarni podmet Káj prvič 1­ na polnotni bitni podmet Večér sicer praznotnega predvratnega stavka VečerÍlo se je, razširjen z izrazom in kakÓ pa drugič najprej na prvotni bitni podmet Jás,n in t8p9l večér. Kolikor ni polnotni bitni podmet Večér v prvem odgovoru šele drugoten glede na morebitno pretvorbo takega p~aznotnega predmetnega stavka, ki je v njem metni poiedek *večerÍlo je še neposredno~ seval svoj notranji predmet,2 medtem ko vratni povedek se je večer!l svoj notranji podmet seva in odseva takole:3 •večerÍlo je večér, ••• -Večér se je večerÍl, ••• K povedku drugega vprašanja je>bilÓ spet pripomnimo, da je že zamenljiv s povedkom je trAjalo,4 medtem ko je k povedku ter stavku VečerÍlo se j~ pomenljivo še nadaljevanja prve po­vedi: ••• , koje pomÍslil J~rnej, kjé ~ bi počíval. Nadaljevanje povedi obsega dva odvisna stavka s sorodnima podmetoma. Bitnemu podmetu prvega odvisnega stavka J~rne~ namreč ustreza osebni podmet drugega odvisnega stavka_!. Prisotnost osebnega podmeta posredno spričuje ednina moškega spola odsevajočega povedka bi počÍval. Ob tem povedku je I zanimiv tudi krajevni prislovek ~, zlasti glede na oziralni veznik ko ob predhodnem povedku je pomislil. Krajevni prislo­ - 1 • Prim. N. N. Arvat, Semantičeskaja struktura••. , s. 40. 2. Prim. R. Jakobson, Izbrannye raboty ••• , s. 140. 3. Prim. J. Toporišič, Nova slovenska skladnja ••• , s. 82. 4. Glej F. Miko, Rod, číslo a pád.:., s. 118. 5. Prim. v. Nartnik, Klitike in vezanje stavkov ••• , s. 141. vek je tu svoj člen drugega odvisnega stavka podobno, ka~or sta njegov povedek in podmet, medtem ko se oziralni veznik prvega odvisnega stavka rajši samo ozira na sicer eliptični ěasovni prislovek takr~t začetnega stavka povedi: VečerÍlo se je (takrat), ••• Za časovni prislovek -je posebno znaěilno mesto ravno začetek pravitve (diskurza),1 kajti njegov vpliv čez celo pravitev širijo nato ob veznikih še drugi členi stavka~2 predvsem pa povedek. In tako nahaja časovni prislovek svoj odsev tudi v skladovno premenljivih kategoriJah povedka~ podobno kakor podmet. Odsev časovnega prislovka je v katego­riji časa,4 odsevi podmeta pa sov kategorijah osebe, števi­la in spola. Hkratno odsevanje časa in osebe lepo podasta tale dva odlomka iz Cankarjeve p6vesti Hlapec Jernej in njegova pravica: "Kako pa je bilo? Kako pa? Kako pa sta prilla navzkriž?" je hitel kmet in je bil vesel, da se je Jernej začudil. "Kako? Delal sem, pa sem dodelal; mlad sem bil nekoč, zdaj sem star. Pa je rekel: Pojdi!" (X.) "Kaj se ti blede, človek krščanski?" je vzkliknil sodnik. "Kaj nisi ti Sitarjev Jernej s hriba?" "Tisti sem!" je pokimal Jernej. "Štirideset let sem že tisti -Sitarjev Jernej s hriba!" (VIII.) 1. Glej K. Hausenblas, Výstavba ••• , s. 68. 2. Glej v. I. Karaban, Temporal'nyj plan ••• , s. 15. 3. Glej Russkaja grammatika 2••• , s. 76 in 673. 4. Glej J. Toporišič, Nova slovenska skladnja.•• , s. 253. V drugi právi (repliki) prvega odlomka se posebno ostro spremeni čas,1 izražen ne toliko s protistavo privezkov mlád -st~r, ·kolikor s protistavo zložene vezi, ki jo sestavljata praz Sfm s priprazkom (mlé:d ••• ) bÍl,2 prosti vezl s9m (st~r), v praveh drugega odlomka pa se podobno spremeni oseba s pono­v i tvi jo3 n!si t{ -~ sym (ž6). Odlomka sta poučna tudi kot primera rabe časovnih 'prislovkov poteka nekÓč in zdaj na eni strani ter srednjega prislovka časa štÍrideset 16t na drugi strani.4 Ker srednjega prislovka časa povedek ne odseva, ampak ga samo seva, nastopa tak prislovek v dveh oblikah, v merni na vprašanje Kakó d9lgo in v razmerni na vprašanje Kak6 hÍtro.5 Eno in drugo obliko srečamo v tehle praveh Janezovega in Mar­kovega evangelija: Judje so torej rekli: "Šestinštirideset let se je zidal ta tempelj in ti ga boš v treh dneh postavil?tr (Jn 2, 20) In mimo gredoěi so ga sramotili, zmajevali z glavo in govorili: "Aha, ti, ki podiraš tempelj in ga v treh dneh postavljaš, reši sam sebe in stopi s kri!a.u (Mr 15, 29) V trdilnem stavku se merni čas šéstinšt!rideset lét , , . kot nasprotje razmernega časa v treh dneh značilno veže z mernim dejem se je zÍdal,6 lahko pa se ·tudi protistavi kot 1 • Prim. J. Stépán, Cas ve vět~.•. , s. 126. 2. Olej V. Nartnik, Slovniška delitev samostalnikov ••• , s. 163. 3. Prim. M. S. Veden'kova, Upotreblenie ••• , s. 9. 4. Prim. E. S. Skoblikova, Soglasovanie ••• , s. 108. 5. Glej A. Bogustavski, Prefiksacja czasovnikova ••• , s. 92 in 97. 6. Glej c. Vincenot, Essai ••. , s. 217. " / / krajši prislovek májhno daljšima predmetoma cel dan, celo d9lgo nóč.1 Kar primerjajmo kitici iz Prešernove balade Povodni mož in iz ljudske balade Od lepe Vide: "Ah, majhno postojva, preljubi plesavec, Da jaz se oddahnem, da noga počije." "Ni blizo, ni blizo do bele Turčije, - Kjer v Donavo Sava se bistra izlije; Valovi šumeči te, Urška, žele, Le urno, le urno oberni pete!" -(13.) Vida lepa je odgovorila: "Kak bi bla rudeča in cveteča, Ker zadela mene je nesreča; Oh, doma bolno je moje dete, Poslušala sem neumne svete; Omožila sem se, starca vzela! Malokdaj sem srotica vesela; Bolno dete cel dan prejokuje, Celo dolgo noč mož prekašljuje!" (2.) Merni dej se nasploh prekriva z nedovršnim vidom, kot tak pa se protistavlja v osnovi dovršnemu razmernemu deju, in to zlasti prehodnemu. 2 Poglejmo v tej zvezi še odlomka iz Cankarjevega romana Na klancu in iz povesti Hlapec Jernej in njegova pravica z Zupančičevo Uganko na sredi: Zazdelo se ji je, da ne doide nikoli voza in nikoli ži­dane rute in da bo zmerom vse tako pusto in žalostno. Ce bi 1. Prim. E. Sékaninová, Sémantická analýza ••• , s. 115 in 89. 2. Prim. F. Bezlaj, Doneski ••• , s. 209. tekla do konca sveta in do konca življenja, bi ne dohitela voza ne židane rute, ne maslenega kruha ... vse veselje pred njo in ona zadaj z okrvavelimi nogami. (I.) Bela golobica, Crn vran - Krog zemlje se lovita Noč in dan. Trikrat se je ozrl Jernej po družini, od obraza do obraza; nato je prijel kozarec in je izlil vino v steklenico; počasi in dolgo je izlival, ker se mu je roka tresla. (I.) Zveza do k8nca svetá in do k8nca življ~nja je srednji prislovek časoprostora1 nasproti mnogovezniško zanikanim pred­metom (ne do-) vozá n~ žÍdane rúte, n~ maslénega krÚha •.. , zveza počási in dQlgo (-va-) pa je srednji prislovek časokako­vosti nasproti zatrjenemu predmetu víno. In vmes srednji pri­slovek časokratnosti N6č in d~n v sosotnem, se praví vzajemno prisotnem bitnem podmetu Béla golobÍca, Ctn vrán -(se) igrivo ponuja obrnjeno rešitev v obliki zveze Béli d~n in Crna n6č ­(se). Bližnjost srednjega in krajevnega prislovka predmetu oziroma primetu pa je prav tako slikovito ujeta še v tejle Zu­pančičevi Uganki: Brez ključa je zaklenjeno, Cez goro je namenjeno; Vsak lahko ve, komu in kam, Kako in kaj, pa eden sam. 1. Prim. J. Kořenský, Relevance kategorie času•.. , s. 77. 2. Prim. E. Tokarz, Skladnia zdan •.• , s. 45 in 46. Z zvezama komď in kám ter kak6 in k~j v Uganki oziroma Pismu smo se tako vrnili k iskalnim zaimkom. K njim pa smo se vrnili tudi zato, ker še nismo podali razmerij,,med bolj ali manj zaprtimi znanitvami in manj ali bolj odprtimi iskanji:1 Nihče ne smé téga povédati. -KdÓ lahkÓ t6 „pove! Nihče ne m6re téga povédati. -Kd6 lahk6 tó rpove! Nihče ne vé téga (povédati). -KdÓ lahkÓ tó pové! Nihč~ Nekd6 , , ~ ne zna tega pov dati. / 6 ,lahko t pove. -KdÓ lahkÓ t6 I'povel -Kd6 lahk6 , /to pove? Nekd6 lahk6 tó pové? -Kd6 lahkÓ tó pové! ? Kakor vidimo, se znanitve na leví značilno končujejo s povednimi ločili; nižalne s piko in višalne z vprašajem. Kli­calna nižalnost in višalnost, ki nato postaneta edina dodatna možnost za ločevanje iskanj na desni,2 pa sta tokrat označeni delno spremenjeno glede na neklicalno nižalnost s samim vpra­šajem. 3 Vzrok za to je prekrivna oziroma prekotna protistava dajalnosti in vprašalnosti nasproti osnovni, osni protistavi znanilnosti in iskalnosti. Sami piki in sam klicaj označujejo dajalnost, vprašaji pa vprašalnost: DAJALNA ( .) I DAJALNA I. ( ! ) I I ZNANILNOST ( .) VPRAŠALNA (?) I VPRAŠALNA I. (?) ISKALNOST {!?) I ' --..-------­ 1 • Prim. v. Nartnik, Modalni romb ••• , s. 354. 2. Prim. D. A. Nork - N. F. Adamova, Fonetika .•• , s. 141. 3. Prim. J. Toporišič, Slovenska slovnica ••. , s. 459. Z vidika protistav se torej povedna znanilnost in iskal­nost delita po dajalnosti in vprašalnosti nasproti nadaljnji delitvi po velelnosti in želelnosti.1 Ne ena ne druga delitev pa ne spada več toliko v ogrodje stavka, ampak predvsem v njegov okvir2 s štirimi oglišči, s sporočnikom (S) in naslov­nikom (N)3 ter z okvirnim naklonom (Nak) in načinom (Nač) takole: Nak ~~ ~Cp Sp Kp S ~!/~N ~~l~~ Po Pr/Pe ~Nač Vendar je ta okvir spet vir presevanja in predevanja stavka. Posebno nazoren primer drugotnega dvojnega odsevanja je v Očenašu. V njem namreč osrednjemu velelnemu povedku Daj . ­ s svetlim obrazilom -j kot odsevom okvirnega naklona skoz časovni prislovek predhajajo in sledijo po trije velelni povedki s sledovi takega obrazila ((posveč~no) b6di, PrÍdi, Zs8di (se) -odpÚsti, ne vp~lji, réši), trpno obrazilo ::!l:.. privezka eosvečgno prvega velelnega povedka pa odseva okvir­ni pravotrpni način4 skoz drugotni podmet tvcije imé5ppdóbhO',: 1. Glej J. Toporišič, Nova Slovenska skladnja ••• , s. 259. 2. Glej Russkaja grammatika 2 ... , s. 814. 3. Glej V. Nartnik, K obravnavi dvojine ••• , s. 379. 4. Prim. G. Helbig -J. Buscha, Deutsche a·rammatik•.. , s. 161 in 163. kakor odseva tudi polnotni predvrat se tretjega velelnega povedka vratotvorni način skoz poln;t;;°i podmet tvSja vÓlja v molitvi: Oče naš, kir si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime. Pridi tvoje kraljestvo. Zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji. Daj nam danes naš vsakdanji kruh; in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom; in ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega. Primer predevanja pa so pretvorbe srednjega prislovka (z)možnosti lahkÓ v predvedke ne smé ali ne mbre, (ne) vé in (ne) zné. Glasovno slonijo te pretvorbe na protistavi temne prislovne pripone -6 trem glagolskim -svetli, ničti in ši­roki -takole: 1 -­ / ,?-ef~, ne ve-~ . ne zn-a ~-6~ Pomenske razlike med predvedki so v tem, da predvedka / / ne sme in ne more označujeta velelno ter povedno nemožnost, predvedka (ne) vl in (ne) zn' pa vedelno ter vadilno (ne)­ 2 . / ; zmožnost. Preden je France Prešeren s predvedki zna, ve in 1. Prim. v. Nartnik, Modalni romb ••• , s. 353 in 354. 2. Prim. A. Wierzbicka, Kocha, lubi, szanuje ••• , •· 251. uč{ v pesmi Pevcu izrazil predvsem vadilno zmolnost, je s povedkoma znám in v6m v pesmi Kďm? že izrazil tudi predvsem 1­ vedelno zmožnost: Samo to znam, samo to vem, Da pred obličje nje ne smem In da ni mesta verh zemlje, Kjer bi pozabil to gorje. Posebnost vedelne (ne)zmožnosti je v izpustu določniku vé bližnjega navadnega nedoločnika povédati v vlogi prvotnega ;;vedk~.2 Zmožnostni predvedek (Prv) namreč nastane s prenosom srednjega prislovka zmožnosti pred prvotni povedek takole: Cp Sp Kp I t/ r !~Pev Po Pr P~ Podobno navadnemu nedoločniku nastopa v vlogi prvotnega povedka tudi namerni nedoločnik, ki se poučno protistavlja ravno navadnemu nedoločniku v naslednjem odlomku iz Cankarje­ve povesti Hlapec Jernej in njegova pravica: "Pa g_a greš tožit?" "To se pravi ••• ne maram ga spraviti na vislice, tudi v ječo ne. Ampak razsodijo naj po pravici." (X.) 1. Glej B. Paternu, France Prešeren •.• , s. 45 in 155. 2. Prim. J. Dular, Slogovne razsežnosti ••• , s. 196. Poučno je namreč, kako klitični predmet ~najprej pred­haja predvedku gréš, nato pa sledi predvedku ne m'ram skladno z mestom vsega klitičnega niza1 v stavku, ne pa glede na na­merni nedoločnik t6žit ali navadni nedoločnik spréviti v vlogi povedka. Za sevalno-odsevalno prepletanje predvedka s povedkom govori tudi to, da pretvorbo odvisnika v povedkov nedoločnik preprečuje zgolj soočenje dveh primetov s podmetom v podredju, kakor je na primer soočenje primetov B6gu in mu s podmetom -2 člŠvek v prvi od naslednjih dveh povedi v Cankarjevi povesti: Ampak pravica ni jabolko, da bi ga s palico odklatil; in Bogu ni potreba, da bi mu človek pomagal. (XIII.) Ni berač in popotnik, kdor je gospodaril štirideset let; ni brez doma, kdor si je sam dom postavil; ni mu treba prositi kruha, kdor je sam obdelaval prostrana polja. (VI.) Predvedku nasproten je privedek (Pev), ki se spet veže s srednjim prislovkom kakovosti. Primer takega privedka je v drugi vrstici Zupančičeve pesmi Da mi biti je drevo: Da mi biti je drevo, Bil pol~ti rad bi lipa ­ V njeni senci je hladno, Cvet na potnika se vsipa. Kitica je sicer najprej zanimiva s svojim predhajanjem treh veznih sklepnemu vratnemu povedku, kjer so glagolski deli veznih povedkov stavotvornih obratov vezi biti ••• (drevó, 1. Prim. V. Nartnik, Stava zaimkov ••. , s. 69. 2. Glej V. Nartnik, Modalni romb ••. , s. 357. Bíl ••• bi (lÍpa), je (hladn6), glagolski del vratnega povedka vratotrpnega obrata pa vrat (se) vsÍpa. Ob veznih povedkih se pri tem izmenoma vrstijo primet mi, podmet ~ ter krajevni pri­slovek V njéni sénci, s tem da se primet mi prvega stavka nana­ - ša na njegov predvedek je takole: Cp I Pe Osebni primet mi je tu drugoten, medtem ko je bitni pod­met Cvét četrtega st';vka rajši samoten, sam od sebe trpeč gled;-;:; enako samotni predvrat se (vs!pa). 1 In ob teh metih se protistavlja še predvedek velelne nujnosti (Da mi bÍti) je (drevó) privedku želelne marnosti ~ rAd, ki v njem odmevata število in spol ničtega podmeta ~ podobno kakor v odsevajočem - povedku BÍl ••• bi lípa. Ničta beseda v odmevalnem privedku pa je deležje glagola bÍti,2 ki ga zlasti v metalnih privedkih - nadomešča členek ~. Tako nadomeščanje ponazorimo z nasled,.. ··· njim odlomkom iz Cankarjeve pripovedke Kurent: Tako se je klatil Kurent brez doma, brez pota in brez ~ posla, sebi v sramoto, ljudem v spotiko in v nagnus. Ce ga je srečal kmet, je pogledal hudo in je pljunil debelo: "Fej te bodil Fant pohajkuje, mož bo krade! in poži­gal, starec bo beračill" (I.) 1. Prim. Russkaja grammatika 1 .•• , s. 278 in 288. 2. Glej E. DvoFék, P~echodnÍkově konstrukce ••• , s. 41. / V prvi stavi odlomka si sledita zložena odmetalna prived­ka kakovosti ~ brez d6ma, brez p6ta in brez p8sla, ~ sGbi v sramšto, ljud6m v spotÍko in v nagnfis, v njegovi drugi stavi " pa si sledijo drugotni podmetl Fant,' mož,/ star~c. Za temi pod ­meti je pač še čutiti prvotne metalne privedke (Kot) f~nt (-š), (kot) m6ž (-š), (kot) stárfO (-š), predevalno razvite k sred­njim prislovkom kakovosti Kákor fant (-š), kákor m6ž (-š), kákor stáryc (-š). Vezni člen pri pretvorbi metalnih privedkov v podmete pa so podmetom bolj ali manj somerni metalni privez­ki,1 saj je od teh do odmerjalnih privedkov kolikosti prav tako korak ali dva: Vse d6bre rečí so tr{. -Vs~ tr{ rečÍ so d8bre. Odmerjalni privedek kolikosti trí v levem pregovoru se - najprej protistavlja odmevalnemu privezku kakovosti dab~e v desni povedi tako, daje levi glagol !,2_pravzaprav_ oel metni povedek, 2 desni glagol so pa zgolj vez veznega povedka so - . dSbre. Kakor hitro pa se v pregovoru ter povedi ponovi samo­stalnik, nastane obakrat metalni privezek, namreč (so) tr! rečÍ na levi ter (so) dŠbre reč! na desni. Ponovitvi samo­stalnika nasproten je spet izpust trpnega deležnika v prvi od nadaljnjih dveh stavi iz Cankarjeve pripovedke: "Ce za župnika nisi, pa bodl pastirl" je rekla mati. Kurent pa tudi za pastirja ni bil ustvarjen. Namesto da bi se brigal za živino, je ležal v travi in je gledal v nebo. Kolikor dalj je gledal, toliko bolj je razločil, da nebo, tista lepa božja plahta, ni privezano in pribito na vekomaj, 1. Glej D. L. P. Nilsen -A. P. Nilsen, Semantic Theory ••• , s. 130. 2. Glej R. Mrázek, Kvantitativní predikét ••• , s. 98: temveč da neprenehoma gre svojo veličastno pot -sam Bog vedi kam! Gledal je in je zadremal; časih se mu je sanjalo, da ne leži na zemlji, temveč visoko na lep! božji plahti in da gle­da zviška na pašo, kjer so se bile očetove in sosedove krave pravkar napotile v deteljo. Ko se je vzdr~mil, so bile krave resnično v detelji. (I.) Clenku kot sorodni1 predlog za uvaja odmetalni privedek za žÚpnika, k'1mu stoji nasproti -;;talni privezek (b6di) pa­stťr iste povedi in stavi v pomenu (postáni) past{r.2 Za od­ - metalni privedek namreč v prvem primeru govori tudi prisotnost trpnega deležnika ustvárjen v nadaljnjem in ustrezno razšir­jenem stavotrpnem obratu prve povedi druge stavi. Oba odmetal­na privedka sta pri tem privedka bitja, ker se kot taka proti­stavljata predložnemu predmetku za r6ko v naslednji stavi iz Cankarjeve povesti Hlapec Jernej in njegova pravica: "Ti, Krušnik," mu je ukazal sodnik, "primi tega človeka za roko in mu pokaži, kje da so stopn~ce in kod se pride na cesto!" (VIII.) / / /. Izraz za roko je tu predmetek k izrazu tesa človeka kot predmetu zato, ker v svojem;,začetku cp.omeni predmetov del, predlog za, ki ga uvaja, pa je zdaj bližji ničtemu deležju glagola -iméti, kakor ga nahajamo v nasleďnjem protivnem pri­redju odmetalnih privedkov imetja, obsegajočem prvi dve vrsti­ci Gregorčičeve pesmi Veseli pastir: 1. Glej S. JodXowski, Studia •.• , s. 95 in 96. Prim. " Fazova"' modifikace. predikatu,/ ••• , 2. R. Mrazek, "' s. 51 in 53. Zakrivljeno palico v roki, Za trakom pa šopek cvetic, Ko kralj po planini visoki Pohajam za tropom ovčic. Kot stilno zaznamovan obrat pa je tudi to protivno prired­je z ~ičtim deležjem glagola iméti pretvorljivo v stilno neza­ znamovano priredje predloinih primetkov z uvodnim predlogom z takole:1 -­ ' Z zakrivljeno palico v roki, Za trakom pa šopkom cvetic Ko kralj po planin! visoki Pohajam za tropom ovčic. Tako smo skoz predvedek, povedek in privedek naposled pri­speli še do predložnega predmetka in primetka. Prikaz ogrodja glagolskega stavka, dobljenega že pri bolj pozornem navadnem skladoslovnem razboru, pa sklenimo s prepričanjem, da je tako razvejeno ogrodje s povedkom na sredi lahko zelo primerna pod­laga2 tudi za strojni razbor najprej glagolskega stavka in nato še njegovih neglagolskih odvodov. 1. Glej A. Breznik, Jezikoslovne razprave ••• , s. 303 in 311. 2. Prim. D. G. Boguševič, Nekotorye zamečanija••• , s. 42. VII. Klitike in vezanje stavkov Obravnavo klitik začnimo z opozorilom, da so atonične oblike spregalnih zaimkov v imenovalniku osnovnih števil naj­prej ničte (~), nadaljnje neničte oblike pa se razporejajo ..... tako, da zaimkovni dajalnik predhaja tožilniku-ter rodilniku iste osebe in se ničto vodeni zaimkovni niz posplošeno lahko predstavi takole: 1 ~ -si -ti -mi -ji -jo -je Hkrati pa vsi členi ničto vodenega dela klitiěnega niza niso zaimkovni, saj se kot taki homonimno vklapljajo v spre­go osnovnega dela klitičnega niza takole:2 da naj bi ~ . . . je bÓ da naj b1 ~ s~m ... b6m da naj bi ~ si . . . b6š da naj bi ~ ste bÓste Sprego osnovnega dela klitičnega niza uvaja vezniška skupina da naj, ki je pretvorljiva tudi v homonimno razvez­ 1. Glej V. Nartnik, Stava zaimkov •.• , s. 69. 2. Glej V. Nartnik, Klitike in vezanje stavkov ••• , s. 141. niško skupino za izražanje okvirnih naklonov, 1 tej pa sledi okamnela glagolska klitika bi, ki ji končnice nadomešča sicer - ničta, vendar osrednja zaimkovna klitika f,. Ničta klitika - namreč pri spregi-sptitegne še oslabele oblike glagolske kli­tike je tako, da se ničto vodeni del klitičnega niza razcepi v imenovalniško glavo <.!,> ter odvisno nadaljevanje (~), pri čemer to.nadaljevanje dopušča glagolsko-zaimkovno homonimijo „ ' si -si na eni ter zaimkovno-glagolsko homonimijo je + je na drugi strani:2 Zapó'mniš t/> si. -ZapÓmnilo "' si si. Bojí f, se je -Bálo t/> se je je. Hkrati vidimo, kako klitični niz vztraja na drugem mestu v glagolskem stavku, in to tudi če je vezniško voden:: Se préj pa"' jo je dál vkov~ti v verÍge ••• Toda bolj poučna kakor raba prirednega veznika pa je raba podrednega veznika ko. Veznik ko namreč lahko stoji za prislovnim zaimkom,3 kolikor se ta sploh rabi: vsékokrat, ko f, je drebni h4érki rézala kruh ••• Koje minÍlo devét mésecev ••• Doslej smo opazovali stavo vezniško vodenega niza samo v začetku sostavkovnih povedl, zdaj pa si oglejmo stavo vez­niško vodenih nizov v začetih sostavkovnih povedih v celoti: 1. Prim. Russkaja grammatika 2 .•• , s. 815 in 816. 2. Prim. V. Nartnik, Stava zaimkov ••• , s. 69. 3. Prim. M. Murko, Enklitike ••• , s. 83. Se préj pat> jo je dál vkováti v ver!ge/ in () vr,či v grájsko vózo, š3kastega psíčka pa ~ je sp6dil iz gradú. vsákokrat, ko t> je dr8bni hčérki rézala kruh, t> se je spÓmnila nánj/ in désno ok6 se ji je zarosÍlo od žá'losti, lévo () pa () smejálo od sréče. In tako vidimo, .kako različno so postavljeni vezniško vodeni nizi v prirednih stavkih sredi povedl (prim. zlasti eliptični predniz in() ••• v prvi povedi ter klitični soniz in .•• se ji je••• oziroma eliptični priniz ••• pa() v drugi povedi). V podrednih stavkih pa so prevladali klitični pred­nizi: Ko je minÍlo devét mésecev, t> je rodÍla tr6jčice, ki t> so si bil~ podÓbne/ kot () jébolko jábolku, le lasé t> so im61e razlÍčne. Različna stava klitičnih nizov je tudi v zvezi z raz­lično členitvijo povedi. Ko se je v že omenjenem priredju klitični soniz in ••• se ji je••• srečal z eliptičnim prini­zom •.• pa (), se je pred sonizom premor znižal. V drugih primerih pa soniz pritegne vsaj poudarek s konca stavka: Nájmlájši brat je bÍl hudÓ 1áč9n/ in ~ je dovSlil, da sta mu bráta izpustÍla okó. UmÍl t> si je oč{/ in spét t> je v{del. Medtem ko je priprazek dovSlil, ki v prvi povedl sledi prednizu in t> je •.• , normalno toničen, je priprazek vÍdel, ki v drugi povedi sledi sonizu in••• ~je••• , nasproti predhod­ „ nemu poudarjenemu prislovu spet hipotoničen. Vendar je nada~ lje zanimiva tudi razlika med -prednizi in prinizi. Oglejmo si tri pravljične odlomke: (A) KraljÍčna se je zelÓ začudÍla, ko ~ ga je zaglédala. Prenéhala ~se je česáti in {) ga () povab{la v grád. (B) Tudi kraljÍčna ga je opazÍla, {) odložÍla glavnÍk/ in () ga () povabÍla v gréd. (C) Tudi kraljÍčna ga je zaglédala, odložÍla ~ je glavn{k/ in () ga () povabÍla v grád. Srečanja s prvo kraljično {A) podajata dve povedi, pri . ~ čemer drugo poved značilno začne stavek Prenehala -se je / česati z vključenim prinizom. V bežnem opisu srečanja z drugo • kralj~čno (B) je namesto dveh povedi ena sama, in prejšnji priniz .•• ~se je je zamenjal eliptični predniz () ••• Neko­liko bolj razčlenjen pa je spet opis srečanja s tretjo kra­ljično (C), v okviru ene same povedl se namreč v ustreznem stavku vnovič pojavi priniz ••• ~je. Tako lahko sklenemo, -1 da so tudi klitični prinizi znamenje globlje členitve pove­ di kakor (eliptični) prednizi. Oglejmo si še nekaj primerov značilne rabe prinizov. Kakor nakazuje že ime samo, so prinizi taki klitični nizi, ki stojijo za prvim členom v stavkih povedi. Vendar je treba opozoriti, da se kot prvi člen tokrat ne vede le podmet, predmet, povedek ali prislovek, ampak tudi privezek in celo priprazek: Lépa, v~ndar nevárna pÓt ga je míkala. Oče in máti sta mu žé d'vno umfla. Nájvéčja sréča za človéka je, če ~ je zdrav. Kďj ~ me, življ~nje, kfij ()l NÍ ga ne v šÓli/ ne domá. 1. Prim. F. Daneš, Intonace a v~ta••. , s. 126. Opotékaje se/ ~ je hadil po sobi. Vs~ od kr,ja ~je dělal: orál (), sejál () in drváril (). Zd~j zdAj -bÓ t1. Postévljen -je bÍl pred áli -áli. Takih in podobnih primerov ni težko najti, ker so vstopni prinizi tako rekoč značilnost prvega stavka v povedih. Notra­nji prinizi, se pravi prinizi v stavkih sredi pó~edi, pa so manj navadni. Najbolj pogosto vzpostavljajo soredja,1 manj pogosto priredja, izjemoma tudi podredja: O, br"tje, brátje, priš'l je dá'n. Nikákor, téga ~ si ne dám vzéti. s{n, t~ ti bÓ šel~ zag6d,1. TrÚbar je b{l prv1, Prešér,n je edÍn1. Jaz d~lam, t{ pa zaprávljaš. Nikjér ~ n{ bÍl v6r~n, metálo ga je námreč bežje. KÓlikor jezÍkov ~ znáš, t6likó mÓž ~ veljáš. Poseben primer notranjih prinizov nahajamo v premem govoru ter v brezvezniških2 predmetnih odvisnikih. Tu gre namreč za povedl v povedih: PÓmni ~: Bolj kákor Iréna te ljÚbi -desp6jna. Ce se veznik od priniza loči in postavi pred prvi člen v stavku, nastane soniz. V poeziji pa se oblikujejo sonizi tidi iz metričnih ozirov: -------.--­ 1. Prim. J. Toporišič, Slovenska slovnica.•. , s. 422. 2. Glej A. A. Bronskaja, Stavěna brezvezja ••• , s. 242. „ \ In v6dela ~ sva, kjé kÓsi mladÍjo, kj6 dr6zdi, KÓd dÍvji m6ž hÓdi, kjé víle se skr!vajo v gÓzdi. Sicer pa sonizi stopnjujejo vezalna, protivna, vzročna in sklepalna priredja: Zéblo me je/ pa (tudi) láč~n ~ s'm bÍl. Vsl b6do.,~'.doségli svój cÍlj, le j~z ga ne bÓm dos6g~l. Dv{gnite ~ glá've, kájti priblÍžalo se je váše odreš~nje. Topl6 je bilÓ, in snég se je tájal na stréhah. V nasprotju s prinizi so prednizi spet značilni ravno za stavke sredi povedi. Notranji prednizi so najbolj navadni v podredjih (s tem da prednizov v njih ne vodijo le pravi vezni­ki, ampak tudi nepoudarjeni iskalni ter oziralni zaimk~}, manj navadni so v priredjih, medtem ko so v soredjih izjemni: Radovédnost, kdÓ je v hÍši, jo je prignála na obÍsk. PozÍmi in k'dar je mraz, ~ kÚrimo. Zel~č si láhko nóč, ~ so se poslo~{li. Le hÍtro ~ pÓjdi, je (námreč) dÍleč. , , / , , Bum bum bum, je zagrmelo po vratih. Uh, (kakÓ) me bol{. N~, (pa) naj bÓ. Notranji so tudi prednizi za premim govorom in za pristav­ki, vendar ne za vstavki:1 "Kd6 je priš~l?" je zaklÍcal sítar. Psl, rec{mo ~ v~lk ali lis!ca, so hÚdi rÓparji. Dáleč, ne vém -kjé, se je oglásil žvÍžg ptÍčka. 1. Prim. F: Daneš, Intonace a věta•.• , s. 124. KatérokÓli orÓdje se b6, potém ko ~ bo pádlo na tla, odval!lo v nájb~lj n~doseglj{v k8~.c delávnice. Vstopne prednize smo na drugi strani že omenili v zvezi s podrednim veznikom ko. K podredjem je treba dodati le to, da se v primerjavi s priredji1 lažje obračajo: Namésto da bi t/; se učÍl, ~ je lenáril. Lenáril ~ je, namésto da bi ~ se učÍl. Vstopni prednizi so nadalje značilni za neposredna vpra­šanja, pripombe, opozorila: / / / () je bilo lepo, kaj? () ba kaj? () s~m si kar mÍslil, daje nékaj nar~be! () je spět pijan, kájpak. Je p'ač takÓ. () b6 žé rés, kar ~ právite. () b6š žé vÍdel ! () se b6 nadaljeválo ••• ()se priporÓčamo••• Naposled je treba še opozoriti, da so nekatere oblike -~ . glagola biti tudi tonične oziroma poudarjene: S~ známenja, da se obráča na b6lje. Br~t živí v C~lju. J~ ~ inženÍr. Bl (), ko bi bilÓ vsák dá'n takÓ. () bi t/; k~j j(d~l? () bi (). 1. Glej J. Toporišič, Priredni odnosi ••• , s. 185. B6di pozÍmi ali poléti, nikÓli ~ ní nSsil klobÚka. Ne b6 me v~č k vam. NÍ dSbro člové'ku sámemu b{ti. Naš dovolj splošni razbor je za na videz malo pomembnimi klitičnimi nizi razkril presenetljivo razporejenost in smotr­nost. Prinizi stavke odmikajo, sonizi stopnjujejo, prednizi sestavljajo. Ce je stav (promluva) 1 skladno z vsebino organi­zirana tako, da ae klitični nizi zgostijo in ob primernem variiranju tudi ponavljajo, se ustvari ritem, ki je posebno značilen za jezik Ivana Cankarja: TakÓ je mÍslil J~rnej/ in -je vst~l, ot'p~l ~ si je sl,mo s črne pogrébne sÚknje/ in ~ se je nap6til v hÍšo. T~m ~ si je slék~l sÓknjo, zléz~l ~ je na zapéč~k/ ter -si je nabásal p{po. Neeliptičnost klitičnih nizov je v povedih nekoliko za­držala tempo,2 vendar odlomek še daleč ni tudi monoton. Vez­niško vodena predniza in~ je••• ter in~ se je.•. namreč v prvi povedl sledita in se hkrati protistavljata prostima pri­nizoma ••• je ter ••• -si je, pri tem pa sta pomensko blizu izrazov dokl~r ~ n{••• oziroma in() se() nató•.• Ta dvojna protistava se v drugi povedi strne·tako, da predniz ter ~si je ••• s pomenom in() si () napÓsled ••• sledi samo drugemu prinizu ••• ~je, vendar je vsaj glasovno bližji, "se rima" s prvim prinizom, prim. T~m ~si je sl~kjl sÚknjo ••• ter ~ si je nabásal p{po. Tolikšna mobilnost slovenskih klitik je komaj prevedljiva v druge slovanske pa tudi neslovanske jezi­ke. 1. Olej J. Bauer -M. Grepl, Skladba ••• , s. 7. 2. Glej J. Mahnič, Slog in ritem •.• , s. 209. Sklep Alternativno iskanje slovniških modelov v slovenskem knjižne~ jeziku je slonelo in.sloni predvsem na načelu po-.~· stopnosti, se praví na takem razporejanju modelo~, da je mimo čim večje posplošljivosti jezikovne pojavnosti v modele ter napovedljivosti te pojavnosti iz modelov vodilo od ožjega k širšemu in od očitnega k prikritemu. Načelo postopnosti raz­kriva že·zaporedje sedmih poglavij kot sedmih področij iska­nja. V prvem pogl~vju se slovensko glasovje najprej akustično uredi v glasoslovno paradigma tako, da ta ni le osnovní inven­tar slovenskih fonemov, a'lllpak tudi podlaga za njihovo sintag­matično prerazporejanje pri poustvarjanju v govornem toku. V govornem toku so zlasti važni še različni prehodi med fonemi, imenovani junkture ali sindemi, ker se na eni strani ob njih bogati osnovni inventar z razvojnim inventarjem slovenskih fonemov, na drugi pa sindemi v obliki presledkov določajo tudi okvire, ki se vanje umeščajo posebna zaporedja fonemov, imeno­vana besede. V drugem poglavju se ob glasoslovno podprtih protistavah osnovnih medmetov razvijajo še druge osnovne besede v dveh stopnjah. V prvi se razvijajo osnovne besede v vlogi povedkov in prislovkov, v drugi pa osnovne besede v vlogi podmetov in predmetov. Hkrati se v prvi stopnji razpoznavata še okvirni naklon in glagolski čas, v drugi stopnji pa okvirni način. V tretjem poglavju se obravnava raznotero štetje samo­stalniških zaimkov in imen v vlogi podmetov. Zelo samosvoje je namreč štetje zaimkov za stvari, ki so srednjega praspola, nasproti zaimkom za osebe ter imenom, ki so srednjega, ženske­ga in moškega spola, z nadaljnjimi posebnostmi. V četrtem poglavju je predstavljena sprega glagolskih povedkov, ki je predvsem odsevanje praspolnega in spolnega oblikovja samostalniških zaimkov in imen v vlogi podmetov. Sedem spregatev tvorjenk in netvorjenk iz glagola biti v raz­nih naklortih in~asih na koncu povzame še soočanje dveh si­stemov glagolskih osnov, sorednega sistema povednih osnov ter razvojnega sistema namernih osnov. V petem poglavju se obravnava sklanja samostalniških za­imkov in imen predvsem kot oblikoslovno izrazilo njihovega sevanja v vlogah načelno imenovalniških podmetov, tožilniško­-rodilniških predmetov in dajalniških primetov. Po tri vzpo­redne zaimkovne ter imenske sklanjatve se nato povezujejo skoz osrednjo vzporedno sklanjatev medlotnega zaimka oná in oné v ženskem in moškem spolu. V šestem poglavju je razvit osnovni model glagolskega stavka, razpet med sporočnika in naslovnika tako, da se ob po­vedku kot osrednjem členu na eni strani vrstijo časovni, sred­nji in krajevni prislovek pod še višjim okvirnim naklonom, na drugi pa podmet, predmet in primet nad še nižjim okvirnim na­činom. Osnovni model je tudi izhodišče za nadaljnje variiranje modela glagolskega stavka. V sedmem poglavju se naposled opazuje razpostava klitik v zvezi s tesnostjo vezanja stavkov v sostavkovja. Vezniško vodene glagolsko-zaimkovne in zaimkovno-glagolske klitike se namreč družijo v enodelne prednize, ki stojijo na začetku stavkov, in prinize, ki stojijo za začetkom stavkov, ter dvo­delne sonize, pri čemer prednizi stavke sestavljajo, prinizi odmikajo in sonizi stopnjujejo, tako da so klitični nizi lahko tudi važno ritmično sredstvo slovenskega jezika. Novost teh sedmih poglavij nasproti poglavjem drugih sta­ rih in novih slovnic se potemtakem kaže v post-Opnem in hkrati strnjenem opisu paradigmatike in sintagmatike fonemov in sin~ demov slovenskega jezika v prvem poglavju kot podlagi.za opi­ se nadaljnjih področij slovenske slovnice. Načelo postopnosti je nato terjalo prestavitev osnovnih medmetov, ki so besede in stavki obenem, na začetek drugega poglavja, da je to tako postalo most med prvim glasoslovnim in osrednjimi tremi obli­ slovnimi poglavji tudi z nekaterimi skladoslovnimi pojmi. Na­ čelo postopnosti namreč pomeni tudi opisovanje slovenske govo­ rice kot jezikovne dejavnosti, vključujo~e jezik in govor, kar nahaja svoj izraz v zaporedju štetja zaimkov in imen v vlogi podmetov, sprege glagolov v vlogi povedkov ter sklanje zaimkov in imen v vlogi podmetov, predmetov in primetov v osrednjih treh poglavjih. Vse te vloge nato povzame pregledni model gla­ golskega stavka v šestem poglavju, ki s svojo posplošljivostjo in napovedljivostjo spominja na začetno glasoslovno paradigmo. Različna razpostava klitik v zvezi s tesnostjo vezanja stavkov v sedmem poglavju pa nakazuje kot nov vidik vezanja stavkov nadaljnje iskanje v smeri besediloslovja. Ob vseh teh novostih pa alternativno iskanje slovniških modelov še ne izčrpa vsega naštevanja jezikovnih pojavov v sta­ rih in novih slovnicah in nadaljnjemu iskanju prepušča zlasti vključitev dobršnega dela besedotvorja, vendar je vprašanje iz­ črpnosti najprej vprašanje širjenja preglednih osnov in šele nato tudi vprašanje njihovega popravljanja oziroma urejanja, podobnega urejanju objav v poglavja pričujoče razprave. Zato .se nadaljnje iskanje naravno navezuje na osnove te razprave. Pregled citiranih del Ardentov B. P., "Čto" v sovremennom russkom jazyke, Kiiinev 1973. Arvat N. N., Semantičeskaja struktura prostogo predloženija v sovremennom russkom jazyke, Kiev 1984. Babajceva v. V., O vyraženii v jazyke vzaimodejstvija meždu čuvstvennoj i abstraktnoj stupenjami poznanija dejstvi­tel 'nosti, v: Jazyk i myšlenie,, Moskva 1967, s. 55-65. Odnosostavnye predloženija v sovremennom russkom jazyke, Moskva 1968. Bauer J. -Grepl M., Skladba spisovné češtiny, Praha 1980. Bezlaj F., Oris slovenskega knjižnega izgovora, Ljubljana 1939. Doneski k poznavanju glagolskega aspekta, Slavistična revija I (1948), s. 199-220. Osnove fonetike, Ljubljana 1960. / Boguslawski A., Prefiksacja czasownikowa we wspotczesnym j~zyku rosyjskim, Wroctaw 1963. Boguševič o. G., Nekotorye zamečanija o modelirovanii struk­tury predloženija, Romanskoe i germanskoe jazykoznanie, Vypusk 13, Minsk 1983, s. 40-44. Bondarko A. V., Teorija morfologičeskih kategorij, Leningrad 1976. Breznik A., Slovenska slovnica za srednje šole, Celovec 1916. Jezikoslovne razprave, Ljubljana 1982. Bronskaja A. A., Stavčna brezvezja v slovenskem knjižnem je­ ziku, Jezik in slovstvo XIV (1969), s. 214-220 in 239-246. Daneš F., Intonace a v~ta ve spisovné češtině, Praha 1957. Daneš F. -Hlavsa Z. a kol., Větné vzorce v češtině, Praha 1981. Delas o. -Filliolet J., Linguistique et Poétique, Paris 1973. Dubois J., Grammaire Structurale du Fransais: le Verbe, Paris 1967. Dular J., Slogovne razsežnosti glagolske vezave v slovenščini, V: XIX. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, Zbornik predavanj, Ljubljana 1983, s. 187-207. Dvořák E., Přechodníkové konstrukce v nové čéštin~, Praha 1978. Gazov-Ginzberg A. M., Simvolizm prasemitskoj fleksii, Moskva 1974. Grande v. M., Vvedenie v sravnitel'noe izučenie semitskih jazy­ kov, Moskva 1972. Grepl M. -Karlík P., Skladba spisovné češtiny, Praha 1986. Grundzlige einer deutschen Grammatik, Von einem Autorenkollektiv unter der Leitung von K. E. Heidolph, w. Fl~mig und w. Motsch, Berlin 1981. Haburgaev G. A., Staroslavjanskij jazyk, Moskva 1986. Hausenblas K., výstavba jazykových projev~ a styl, Praha 1971. Helbig G. -Buscha J., Deutsche Grammatik, Leipzig 1984. Hlavsa z., Denotace objektu a jej{ prost~edky v současné če­ štině, Praha 1975. Hockett C. F., Kurs j~zykoznawstwa wspÓtczesnego, Warszawa 1968. Ivašina N. V., K rekonstrukcii leksičeskoj podsistemy, v: Me­ tody izučenija leksiki, Minsk 1975, s. 179-186. Jakobson R., Izbrannye raboty, Moskva 1986. Jakopin F., Slovnica ruskega knjižnega jezika, Ljubljana 1968. K vprašanju substantivizacije pridevniških besed v slovan­skih jezikih, Slavistična revija XXI (1973), s. 265-277. Janežič A., Slovenska slovnica s kratkim pregledom slovenskega slovstva ter z malim cirilskim in glagolskim berilom za Slovence, Celovec 1854. Jodtowski S., Studia nad czeŠciami mowy, Warszawa 1971. Kacnel'son s. D., Fonemy, sindemy i "promežutočnye" obrazova­nija, v: Fonetika Fonologija Grammatika, Moskva 1971, s. 136-142. Karaban v. I., Temporal'nyj plan teksta i ego poroždenie, v: Novye tendencii v izučenii grammatiki romanskih i german­skih jazykov, Kiev 1981, s. 13-25. Katičié R., Osnovni pojmovi suvremene lingvističke teorije, Zagreb 1967. Kopečný F. ZÁklady české skladby, Praha 1962. Ko~enský J., Relevance kategorie času ve struktuře přirozeného jazyka, v: Charakterystyka temporalna wypowiedzenia, Wro­claw 1975, s. 77-86. Křížková H., Sémantická analýza zájmenného systému a klasifika­ce současných spisovných jazykd slovanských, Ceskosloven­ské p~ednášky pro VII. mezinárodní sjezd slavistů ve Var­šavě -Lingvistika, Praha 1973, s. 155-164. Lepskaja N. I., Nekotorye voprosy izučenija struktury sloga, v: Issledovanija po rečevoj informacii, Moskva 1968, s. 121-130. LevyI J., Značenija formy i formy značenij, v: Semiotika i iskusstvometrija, Moskva 1972, s. 88-107. Mahnič J., Slog in ritem Cankarjeve proze, Jezik in slovstvo II (1956/57), s. 132-159 in 208-215. Mareš F. V., Das slavische Kasussystem, Wiener Slavistisches Jahrbuch 18, Wien 1973, s. 56-93. Martinet A., Eléments de Linguistique Générale, Paris 1967. Martynov V. V., Slavjanskaja i indoevropejskaja akkomodacija, Minsk 1968. McCawley J. D., Le r8le d'un systeme des traits phonologiques dans une théorie du langage, La phonologie générative, Paris 1967, s. 112-123. Miko F., Ro~, číslo a pád podstatných mien, Bratislava 1962. Moskovič V. A., Informacionnye jazyki, Moskva 1971. Mrázek R., Kvantitativní predikát v slovanských jazycích, v: Ceskoslovenské přednášky pro VIII. mezinárodní sjezd sla­vistd v Zahfebu, Lingvistika~ Praha 1978, s. 91-99. Fázov~ modifikace predikátu (na materiálu současných slo­vanských jazykB, v: Ceskoslovenská slavistika 1988, Lin­gvistika, historie, Praha 1988, s. 47-57. Muljačié Z., Opéa fonologija i fonologija suvremenoga talijan­skog jezika, Zagreb 1972. Murko M., Enklitike v slovenščini, Letopis Matice Slovenske za leto 1892, s. 11-86. Nartnik v., Poskus nove obravnave slovenskega fonološkega si­stema, Jezik in slovstvo XVIII (1972/73), s. 81-91. Klasifikacija slovenskih glagolov in namenilnik, Slavia XLVIII (1979), s. 135-140. Poskus nove obravnave slovenske sklanje, Slavia XLIX (1980), s. 305-313. Poskus postopne obravnave slovenske sprege, Jezik in slovstvo XXVI (1980/81), s. 27-33. Klitike in vezanje stavkov, Slavia 50 (1981), s. 141-145. K oblikoslovju štetja do deset v slovenščini, v: Nemzet­kozi Szlavisztikai Napok, Szombathely 1982, s. 121-127. Modalni romb in modalne pretvorbe, Slavia 51 (1982), s. 353-357. Poskus nove delitve samostalniških zaimkov, Jezik in slovstvo XXIX (1983/84), s. 260-265. Od podmetov do simbolov Matkove Tine, v: Obdobje ekspre­sionizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Ljubljana 1984, s. 489-503. Slovniška delitev samostalnikov, Slavia 53 {1984), s. 160-163. Stava zaimkov v klitičnih nizih, Slava II (1987/88), s. 67-70. Med fonemi in sindemi, Slava II (1987/88), s. 79-86. K obravnavi dvojine v povojnih slovenskih slovnicah, v: Sodobni slovenski jezik, književnost in kultura, Ljub­ ljana 1988, s. 375-382. Glagol biti v Brižinskih besedilih, Slava V (1991), s. 52-57. Nemzetk~zi Szlavisztikai Napok, Szerkesztette Dr. Gad,nyi Károly, Szombathely 1982. Nilsen o. L. P. -Nilsen A. P., Semantic Theory: A Linguistic Perspective, Rowley, Mass. 1975. Nork O. A. -Adamova N. F., Fonetika sovremennogo nemeckogo jazyka, Moskva 1976. Paternu B., France Prešeren in njegovo pesniško delo 2~ Ljub­ljana 1977. ~ ' Petr J., Zaklady slovinštiny, Praha 1974. Poldauf L. -šprunk K., Ceština jazyk cizí, Praha 1968. Polivanov J. O., Recenzija na knigu R. Jakobsona, v: Stat'ji po obščemu jazykoznaniju, Moskva 1968, s. 135-142. Ramovš F., Morfologija slovenskega jezika, Ljubljana 1952. Revzin I. I., Sovremennaja strukturnaja lingvistika, Problemy i metody, Moskva 1977. Rigler J., Južnonotranjski govori, Ljubljana 1963. Robins R. H., General Linguistics, London 1971. Russkaja grammatika 1, 2, V~decký red. K. Horálek, Praha 1979. Saloni z., Cechy sktadniowe polskiego czasownika, WrocXaw 1976. S6kaninová E., Sámantická analýza predponového slovesa v ruštine a slovenčine, Bratislava 1980. Skoblikova E. S., Soglasovanie i upravlenie v russkom jazyke, Moskva 1971. Slava,'debatni list, Ljubljana. Slavia, časopis pro slovanskou filologii, Praha. Slovar slovenskega knjižnega jezika I, Ljubljana 1970. Slovar slovenskega knjižnega jezika III, Ljubljana 1979. Slovar slovenskega knjižnega jezika IV, Ljubljana 1985. Slovenska slovnica, Sestavil uredniški odbor, Ljubljana 1947. Solncev V. M., Jazyk kak sistemno-strukturnoe obrazovanie, Moskva 1971. Stepanov Ju. s., Osnovy obščego jazykoznanija, Moskva 1975. šaumjan S. K., Problems of Theoretical Phonology, The Hague 1968. Škrabec S., Jezikoslovni spisi II, Ljubljana 1921. Štěpán J., Cas ve větě a textu, Praha 1986. Tesniere L., Osnovy strukturnogo sintaksisa, Moskva 1988. Tokarz E., Sktadnia zdan ztozonych wsp6trz~dnie w j~zyku sto­wenskim, Katowice 1977. Toporišič J., Slovenski knjižni jezik 1, Maribor 1965. Slovenski knjižni jezik 2, Maribor 1966. Slovenski knjižni jezik 3, Maribor 1967. Priredni odnosí_ v slovenskem knjížnem jeziku, Jezik.in slovstvo XIII (1968), s. 184-192. Slovenski knjižni jezik 4, Maribor 1970. Slovenska slovnica, Maribor 1976. Nova slovenska skladnja, Ljubljana 1982. Enciklopedija slovenskega jezika, Ljubljana 1992. Toporov v. N., Lokativ v slavjanskih jazykah, Moskva 1961. Trávniček F., Mluvnice spisovné češtiny II, Praha 1951. Ufimceva A. A., Leksičeskaja nominacija, Jazykovaja nomina­cija, Moskva 1977. Veden'kova M. S., Upotreblenie vremennyh form glagola po kommunikativnym registram, Kiev 1981. Vincenot c., Essai de Grammaire Slovene, Ljubljana 1975. Vinogradov V. A., Konsonantizm i vokalizm russkogo jazyka, Moskva 1971. Voronin S. V., Fonosemantičeskie idei v zarubežnom jazykozna­nii, Leningrad 1990. Wierzbicka A., Kocha, lubi, szanuje, Medytacje semantyczne, Warszawa 1971. Zalogovye konstrukcii v raznostrukturnyh jazykah, Otvetstven­nyj red. V. s. Hrakovskij, Moskva 1981. Propozycja alternatywnych modeli gramatycznych w sloweńskim j!zyku literackim Streszczenie Gramatyczne opisy sXoweńskiego języka literackiego znamionowala jeszcze przez dlugie lata bieżącego wieku dia­chroniczna, mlodogramatyczna orientacja dziewiitnastowiecznej lingwistyki. Kierunek mXo~ogramatyczny reprezentuje nie tylko Slovenska slovnica (Gramatyka stoweńska) Antona Janezica, wy­ 1 dana po raz pierwszy w r. 1854, ale także Slovenska slovnica ' Antona Breznika, kt6rej pierwsze wydanie ukazato się w r. 1916, i Slovenska slovnica Antona Bajca, Rudolfa Kolarica, Mir­ka Rupla oraz Jakoba Solara, wydana po raz pierwszy (jeszcze bez nazwisk autor6w) w r. 1947. Synchroniczn! orientacj~ strukturalistyczn! zapoczętkowata dopiero praca Claude'a Vin­cenota Essai de Grammaire Slovene z r. 1975 i Joze Toporisica Slovenska slovnica (1976), porzędkujica 1 scalająca rezultaty badań autora, opublikowane w czterech tomach wydawnictwa Slo­venski knjizni jezik (Sloweński język literacki), kt6re ukaza­iy się po raz pierwszy w latach 1965-1970. RozdziaXy niniejszej rozprawy nawi4~ua~~ezpo6rednio do tych bada6, są. bowiem zredagowane na podstawie artykut6w ogXoszonych w czasopismach Jezik in slovstvo, Slavia i Slava oraz w tomie zbiorowym Nemzetk8zi Szlavisztikai Napok v latach 1972-1991. Przez większosć tych lat pracowalem jako lektor języka stowertskiego na uniwersytetach w Za2rzebiu, Moskwie, Pradze i Budapeszcie. Zajęcie to dato mi możliwość konfron­tacji języka ojczystego z innymi językami stowianskimi i~nie­stowiańskimi, jak również zapoznania się z różnymi poglądami na te j~zyki. Weryfikacja tych pogl~dów na materiale sloweń­skiego j~zyka literackiego doprowadziXa do skonstruowania no­wych modeli, zawierających jednolite uj~cie stoweńskich glosek w aspekcie akustycznym na przyktad w artykule Poskus nove ob­ravnave slovenskega fonoloskega sistem~ (Propozycja nowego uję­cia stoweńskiego systemu fonologicznego), który dat podstawę pierwszemu rozdziaXowi pracy, zatytutowanemu Glasoslovna para­digma (Paradygmat fonologiczny). Podobnie calościowy para­dygmat nie byt jednak możliwy w odniesieniu do dalszych dzia­t6w gramatyki sloweńskiej, dlatego w rozdziale drugim, nosz~­cym tytut Od medmetov do naklonov in nacinov (Od interiekcji do trybów i stron), obserwuje się najpierw, jak obok paru in­teriekcji podstawowych można tu wprowadzić inne jeszcze slowa podstawowe o charakterystycznych wla,ciwo,ciach~zewnętrznych i wewnętrznych: o zewn~trznych wlaściwościach sktadniowych i wewnętrznych wtaściwościach fleksyjnych. Stopniowej prezentacji wewn~trznych wtaściwoŚci fleksyjnych w formie paradygmatycznych modeli cz~stkowych poświęca się nast~pnie,tr+y roz0ziaty~środ­kowe, opatrzone tytularni: Stetje zaimkov in imen (Liczba zaim­kÓw i imion), Sprega glagolov (Koniugacja czasownik6w) i Skla­nja zaimkov in imen (Deklinacja zaimk6w i imion). Nawiązaniem do zewnętrznych wlaściwoŚci sktadniowych jest rozdziaX sz6sty Clenitev glagolskega stavka (Budowa zdania pojedynczego), wy­prowadzający podstawowy model zdania pojedynczego z dalszymi jego przeksztalceniami. Klitikj in vezanje stavkov (Klityki i X~czenie zdafi) to tytul rozdziatu si6dmego, podejmuj~cego pro­blem stopnia zespolenia zdań pojedynczych w wyższe jednostki tekstu. Poszukiwanie alternatywnych modeli gramatycznych w sto­wehskim języku literackim opieraXo się caly czas przede wszyst­kim na zasadzie stopniowego przechodzenia od szczególu do ogó­tu, od tego, co widoczne, do tego, co utajone, to znaczy pole­galo na takim szeregowaniu rozpatrywanych problemów, by z jed­nej strony zmierzalo ono ku coraz to wi~kszym uog~lnieniom zjawisk j~zykowych w postaci modeli, na których podstawie dato­by się -z drugiej strony -te zjawiska przewidywać. Przyjętą zasad~ ilustruje już sama kolejność siedmiu rozdzial6w, odpo­wiadających siedmiu obszarom badawczym. W rozdziale pierwszym gloski sXoweńskie sprowadza się najpierw poprzez akustyczne uporządkowanie do fonologicznego paradygmatu, kt6ry jest nie tylko podstawowym inwentarzem slo­weńskich fonemów, ale też bazą ich syntagmatycznej dystrybucji w toku mówienia. Wprocesie tym ważne si zwlaszcza rozmaite przejścia miqdzy fonemami, zwane junkturami albo syndemami, gdyż z jednej strony inwentarz podstawowy sXoweńskich fonem6w wzbogaca się dzięki nim o inwentarz nowych jednostek pochod­nych, a z drugiej strony syndemy w postaci pauz wyznaczaj~ ra­my, w kt6re si~ wpisują specjalne szeregi fonemów, zwane ste­wami. W rozdziale drugim obok ustanowienia fonologicznie moty­wowanych opozycji wykrzyknik6w podstawowych rozwija się dwu­stopniową procedurę analizy funkcji innych stów podstawowych. Stopień pierwszy prowadzi do ukazania tych stów w roli orzeczeń i okoliczników, stopień drugi -do przedstawienia ich w roli podmiotów i dopelnień (bliższych). Na stopniu pierwszym daje si~ jeszcze wyodr~bnić ram~ trybu i czas, na drugim zaś ram~ strony. Rozdzial trzeci omawia różnorodne sposoby wyrażania liczby zaimków rzeczownikowych i imion w roli podmiotów. Tu bardzo specyficzna okazuje się liczba zaimków oznaczających rzeczy prarodzaju nijakiego, w odr6żnieniu od liczby zaimk6w oznacza­ jących osoby oraz od liczby imion rodzaju nijakiego, żeńskiego i męskiego -z wszelkimi wtaściwymi im cechami. Rozdziat czwarty przedstawia koniugacjt czasowników w roli orzeczenia, odzwierciedlając~ przede wszystkim prarodzajowe i rodzajowe formy zaimków i imion rzeczownikowych w roli podmio­t6w. Przegl~d siedmiu koniugacji czasownika być i jego derywa­tów oraz czasowników innych w r6żnych trybach i czasach zamyka konfrontacja dwóch systemów temat6w czasownikowych: tematów trybu oznajmującego, wpisanych w system wsp6trz~dnych, i tema­tów supinum, kończących proces derywacji form czasownikowych. RozdziaX pi~ty jest opracowaniem deklinacji zaimk6w rze­czownikowych i imion, traktowanej gXÓwnie jako morfologiczny refleks ich funkcji zdaniowych: mianownika w roli podmiotu, biernika i dopeXniacza w roli dopeXnienia bliższego i celownika w roli dopeXnienia dalszego. Po trzy r6wnolegXe deklinacje za­imkowe i rzeczownikowe Xączą si~ wzajemnie poprzez centraln~ deklinację r6wnoteglą zaimka wskazuj~cego nieokreślonego oni i on~ w rodzaju żeńskim i miskim. RozdziaX szósty rozwija podstawowy model zdania pojedyn­czego, zawieraj~cy się mi~dzy pozycją nadawcy i odbiorcy w taki sposób, że obok orzeczenia jako centrum zdania grupują się z jednej strony okoliczniki czasu, sposobu i miejsca (pod nad­rzędną_ wobec nich ramą trybu), a z drugiej strony podmiot, do­peXnienie bliższe i dopeXnienie dalsze (nad podrzędną wobec nich rami strony). Model podstawowy jest również punktem wyj­ścia do dalszych przeksztaXceń modelu zdania pojedynczego. W rozdziale si6dmym obserwuje się wreszcie dystrybucjEL. klityk odno$nie do stopnia zespolenia zdań pojedynczych w większe jednostki tekstu. Tak oto sekwencja klityk czasowniko­wo-zaimkowych i zaimkowo-czasownikowych, wprowadzona sp6jnikiem, może stać na pocz~tku zdania jako szereg proklityczny, za po­czitkiem zdania jako szereg enklityczny, a może być tak~e sze­regiem nieciągXym, rozbitym na odcinek proklityczny i enkli­ tyczny. Wymienione trzy sytuacje występowania sekwencji klityk stanowią ważny czynnik rytmizycji toku języka stoweńskiego. Nowość powyższych siedmiu rozdziai6w w stosunku do roz­dziaJów innych -starych i nowych -gramatyk przejawia si~ za­tem w stopniowo rozbudowanym, a jednocześnie zwartym opisie paradygmatyki i syntagmatyki fonem6w i syndemów języka stoweń­skiego, danym w rozdziale pierwszym, siuż~cym za podstawę opisu dalszych dziaiów gramatyki sioweńskiej. Zasada stopniowalności opisu wymagata następnie przemieszczenia wykrzyknik6w podstawo­wych, będących zarazem stawami i zdaniami, na pocz~tek rozdzia­iu drugiego, kt6ry stai się przez to mostem i~cz~cym pierwszy rozdziai fonologiczny z trzema Środkowymi rozdziaiami morfolo­gicznymi -także i dlatego, że wprowadza pewne pojęcia skiadnio­we. Zasada stopniowalności oznacza mianowicie również opisywa­nie sioweńskiego langage jako dziaialności językowej obejmującej zar6wno język, jak i mowę, co znajduje wyraz w porz~dku liczb zaimków i imion w roli podmiot6w, koniugacji czasownik6w w roli orzeczeń i deklinacji zaimków i imion w roli podmiotów, dopei­nień bliższych i dalszych, ustalonych w trzech rozdziaiach Środ­kowych. Wszystkie te role ilustruje następnie przejrzysty model zdania pojedynczego w rozdziale sz6stym, przypominaj~cy stopniem uogólnienia i przewidywalności początkowy paradygmat fonologicz­ny. Różna dystrybucja klityk w zwi~zku ze stopniem zespolenia zdan, przedstawiona w rozdziale siódmym, podsuwa nowy aspekt w kierunku dalszych poszukiwart tekstologicznych. Przy wszystkich tych nowościach poszukiwanie alternatywnych modeli gramatycznych nie wyczerpuje przecież jeszcze calej listy zjawisk językowych, opisywanych w starych i nowych gramatykach, odktadaj~c do dalszych badań zwXaszcza wticzenie w ich zakres znacznego obszaru stowotwórstwa. Jednak zagadnienie kompletno$ci opisu jest przede wszystkim zagadnieniem depeXniania istniejt­cych schemat6w pogl~dowych, a dopiero potem zagadnieniem ich doskonalenia lub porz~dkowania, podobnego do porz~dkowania wcześniejszych publikacji w rozdziaty niniejszej rozprawy. Dla­tego też dalsze badania będą musialy nawi~zać do jej podstaw. Poszukiwaniu alternatywnych modeli gramatycznych towarzy­szy poprzez wszystkie rozdzialy pracy równie alternatywne nazew­nictwo, które jednocześnie z wprowadzaniem do naukowego obiegu poj~ć w nowych powiązaniach daje także możliwość celowego i funk­cjonalnego ich zapisu w postaci skr6conych symboli literowych. Na tym przede wszystkim polega sens alternatywnego nazewnictwa, niezależnie od możliwości jego ewentualnych zmian w toku kon­struowania dalszych model~, ponieważ niniejsze uporządkowanie wcześniej ogloszonych artykutów w rozdzialy rozprawy umożliwi szerszy wgląd w modele. Dlatego niech mi b~dzie wolno wyrazić na zakończenie opr6cz podziękowania redaktorom czasopism, w któ­rych ukazywaly się.moje artykuly, tak±e szc~eg6Jnych podzi!kowa6 mojemu Promotorowi Prof. dr hab. Emilowi Tokarzowi, który mnie do pracy nad przygotowaniem książkowego wydania rozproszonych publikacji zainspirowaX i pracy tej towarzyszyX życzliwym za­zainteresowaniem, stwarzaj~c jej szanse realizacji. Kazalo Uvod . • • • • . . • • • • . . • . . • . . . . • • • . • . • • . • • • • . . • • . • • . . • 2 I. Glasoslovna paradigma . . . . . . • . . . . . . . . . . . • • . . . • 5 II. Od medmetov do naklonov in načinov .•.•..•.. 22 I I I • štetje zaimkov in imen • • • • • • . • • • . . . • . . • • • • 31 IV. Sprega glagolov •..•..••......•...••.•.•...• 39 V. Sklanja zaimkov in imen • . . . . . . . . • . . . . . . . . . • . 49 VI. Clenitev glagolskega stavka ......•.......•. 64 VII. Klitike in vezanje stavkov .........•..••.. 82 Sklep . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 90 Pregled citiranih del •••.••....•••.•••••••..••. 93 Streszczenie . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 100