199
Za poduk in kratek čas.
Oče naš, kteri si v nebesih !
Resnična povest *). Poslovenil Jože Novomešcanski.
1.
„Mati! mati! čajte kak gromi! Rekli ste mi, kadar sodni dan pride, bo groza! Al se zdaj sodni dan približa je?
Tako govori mali fantiček k svoji materi, pri kteri je spal, ravna ko strašni gromovi bajtico stresajo in žareči bliski tamno nebo razsvetlujejo.
„Sinek moj! moli wOčenaš", pravi mati, „bo pa Zve-ličar pri naji, in se ti ne bo treba bati".
„Oče naš, kteri si v nebesih", začne otrok moliti s pobožnim sercom, pa pri besedah „kteri si v nebesih" — pobliskne in zagromi tako strašno, da fantič, ki rokice proti neba derži in kleče moli, nazaj na posteljo pade — in vse tiho postane po sobi.
„Kaj ti je moj ljubi Tonček!" — zavpije prestrašena mati —,,za božjo voljo ali ne slišiš?"
Dete ue da odgovora, injeterdo, kot da bi bilo mertvo.
V  tem hipa nekaj na okna zaropoče, in možk glas zabučf: odprite! Prestrašeni vdovi je le za otroka. Na to okno v cepine razpade, in dve strašne prikazni se v sta-iiico priplazite. Mati, trepetaje po celem života, se skrije pod odejo in otroka na svoje persi pritisne« Al kmalo jo dva moža zgrabita in jo iz postelje izvlečeta. Pade na kolena in na vse vprašanje je imela samo le en odgovor: ,;Oče nas, kteri si v nebesih!"
Zdaj se hudobna človeka k mizi vsedeta in čez gerdo vreme kolneta. Potem začne eden kervav nož na beli postelji brisati, drugi pa žakelj poln cekinov odveze in šteje.
„Oče naš, kteri si v nebesih** — začne zopet mati moliti. — Oba pa ji odgovarjata s kletvo, ter eden pred njo, nož v rokah deržeč, stopi in ji žaga, jo precej predieti, ako bi še kaj klepetala.
In, kakor da bi se nebesa bile o ti grozovitosti razjezile , spet strašno zagromi. Zdaj pa dete oči odpre, globoko zdihne in moli: „Oče naš —".
Tolovaja na klečečo ženo pisano pogledujeta, da mati veli deteta: „Tiho, tiho bodi, milček! zdaj ne smeš moliti".
V  tem trenutku pa se zasliši pred bajtico močen strel iz paske. Moža mahoma vstaneta in izvlečeta morivno orožje izpod obleke, ter k oknu stopita, pripravljena na bitev. Strel za strelom pade, ena kugla tudi zadene otroka, kteri na ves glas zakriči, mati mu kervavo rano liže. Strel za fitrelom se ponavlja, da tudi ženo na desni rami zadene; kri kot rudeč studenec iz rane pridere, al ona nič ne mara. »Otrok moj!" samo še zakliče in „Oče naš, kteri si v nebesih".
V  tem hipu pa je bila cela hišica v plamenu. Strel za strelom se še sliši, žena k vratam teče — skoraj bi jo bil dim zadušil — in iz goreče hiše beži. Še enkrat zakliče: »Oče naš, kteri si v nebesih!" — pritisne otroka k sebi in omedli.
2.
V  bolnišnici sv. Jerneja ležita dva hudo ranjena moža. *) Zgodila se je leta 1573 blizo Dunaja.                             Pis.
Janez Rot in Juri Berg sta v nekem gojzdu ne deleč od mesta Korneuburga dva tergovca ponoči napadla, umorila in obropala. S premoženjem ubitih bežita v to samotno hišico, da bi tukaj vedrila zavolj hudega vremena.
Neki lovci, kteri so ju bežati vidili, se podvizajo v hišo za njima, in ker sta se silovita na bran postavila, jo zažgo. Močno sta bila ranjena, vlekli so ju iz hiše, jima rane zavezali, in v bolnišnico peljali. Tudi neko ženo, od ktere so mislili, da je z njima zastopljena, so polno ran v ravno tisti kraj prinesli.
Več tednov je preteklo. Žena se ozdravi, pa nikakor se udati noče, da bi tudi ona kriva bila. Nobenega odgovora niso iz nje spraviti mogli; vedno le po svojeai otroka poprašuje, kterega so ji vzeli.
Roparja pa terdita, da je žena ta ž njima zastopljena in da ju je že večkrat pod svojo streho vzela. Al Maj-dalena Greizler — tako je bilo ženi ime — vse taji. Djali so jo celo na „torturo". Ko so ji perste stiskali, vpije: ,5Oče naš, kteri si v nebesih!"
Obljubili so ji otroka nazaj dati, če vse pove. Mati slišati, da bo preljubo svoje dete dobila, reče, da je ropanja deležna. Al to je bila le zvijača — niso ji dali otročiča nazaj. Obsojena je bila, da bo s tolovajama vred ob glavo djana.
Zadnjo noč pred smertjo je smela otroka viditi. O kako je bila srečna nesrečna Majdalena! Zarilo se je že, ona pa še nič na smert mislila ni.
Stanovitno se poda na zadnjo pot — k smerti. Od sveta se ločiti ji je bilo tako lahko, od deteta se ločiti pa tako težko. Mirno položi glavo na brun. Ze se zabliska rabeljnov meč, in že ga vzdigne — zdaj se zadnja iskrica človečnosti vname v sercu grozovitih tolovajev in na en glas zavpijeta: „ona je nedolžna!" Rabeljnu pade meč iz rok, Majdalena pa moli:
„Oče naš, kteri si v nebesih!"
3.
Malo časa potem — po ponovljeni preiskavi — sta bila roparja ob glavo djana. Kmalo pa bi bila po krivični prisegi tudi nedolžna kri prelita.
Svitla kakor sonce je bila nedolžnost Majdalene, in ko je zadnjikrat hudodelnikoma klenkalo, kleči v nekem samostanu neka žena s svojim otrokom in moli: „Oče naš, kteri si v nebesih!"
Bila je Majdalena in njeno dete.