ö ., ; . • • äJw.' J's. , ■■■ '-m m i' PLANINSKI VESTNIK GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE LETNIK LXXIX 1979 PLANINSKI VESTNIK GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE IZHAJA OD LETA 1895 Predsednik Djuranovič sprejel jugoslovansko odpravo Everest 1979 441 Jjre Ulčar ?D Gorje na Salcantayu. 6271 m, v Peruju 443 Ur. Mirko Kajzalj Odlomki Le nenapisanih mo tiv 461 Prvi zapis o Everestu 4S7 Draga Karolirr Planinski spomini na črni dol 4öS Ing. Božo Jonisn Osankarica—Stol—Snežnik—Porozen 47J Ing. 3020 Jordan Smiyiovri zidanica 47fi Dr. Jože Cetina Andi 1978 483 Valent Vider Obletnica obletnica 487 Lučka Sodja Srebtnjak 400 Zlotka Knez Iz Kopra na Triglav 494 Društvene novice 503 Alpinistične novice 514 Varstvo narave 517 Iz planinske literature 518 Razgled po svetu 521 Glasilo Planinske zveze Slovenije «Planinski Vestnik« je bilo z ukazom predsednika republike Josipa Broza-Tita ob 80-letnici izhajanja za poseben prispevek k razvoju planinstva v Sloveniji odlikovano z redom zaslug za narod s srebrnimi žarki Masiovna stran: Kmčica — jugozalicdiri vrli (2133 in) Foto; dr Jože Andlovic Notranja priloga: 1 Salcantay v gornjam delu — Foto Jure Uičar 2 Portret Salcantaya — Foto Jure Ulčar Poštnina plačana v gotovini Lastnik Planinska zveza Slovonijo, Ljubljana. — Glavni urednik Prol. Tine Orel. naslov: 6HI1 Ljubljena — pošta II, p. p. 38. odgovorni urednik: Stanko Hribar. — Urediliki odaor. Ing. lomaž Banovac, prof. Marijan Krišelj. piol. fcvgan Lovšin, iir. Miha Potočnik. Janez Pretnar, prol. Jankti Rnvnlk, Franci Savenc, FrBnc Vogelnik, dr. Tone Wrahor, ing. Albert SuSnik. Ing. Janez Dizjak — Naslov: Planinska zveza Slovenije. G1U01 Ljubljana, Dvorakova U. p p. 214. — Tekoči račun pri SDK 5O101 -678-47046 telefon 312-553 — Planinski Vestnik Izhaja praviloma vsak mesec. Letna narečnira 200 din. plačljivo tudi v dveh obrokih, za inozemstvo 3GC din (20 US j). Oglase vodi Hadu Lavrifi. Reklamacije upoštevamo dva meseca pu Izidu štnvilkc Spremembe naslova javljajte upravi glasila. nBvedlte vedno tudi stari naslov s tiskanimi črkami Odpovedi med letom ne sprejemamo. Upoštevamo pismene odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto — Rokopisov in slik nn vračamo. — Tiska In kllšele izda uje Tiskar:» -Jožu Mrškrič. v Ljubljani LETO LXXIX ŠT. 7 LJUBLJANA JULIJ 1979 S MINERVA tovarna za predelavo plastike in kovin 63310 Žalec - Zabukovica telelon (063) 710-755 telex 33542 yu mineva MINERVA izdeluje polietilenske cevi, folije in ploščo za potrebe tržišča Cevi, uporabne za vodovode, kanalizacijo pri odvajanju odplak, za izsuševanje (dreniranje) zamočvirjenih zemljišč, namakanje različnih kmetijskih kultur itd. PREDSEDNIK DJURANOVIČ SPREJEL JUGOSLOVANSKO ODPRAVO EVEREST 1979 Predsednik Zveznega izvršnega sveta Veselin Djuranovič je 11. 6. 1979 sprejel v Beogradu jugoslovansko odpravo na Everest. Pri sprejemu so bili poleg naših himalajcev navzoči še predsedstvo PSJ in delegacija PZS pod vodstvom dr. Mihe Potočnika In Marjana Oblaka: Janez Kmet, Aleš Kunavcr in Marjan Krišelj. Predsednik Djuranovič je ekspedicljl Izročil odlikovanje predsednika republike tovariša Tita in pri tem spregovoril naslednje pohvalne besede: »Preveva me posebno zadovoljstvo, da tu lahko prisrčno pozdravim vas, člane jugoslovanske himalajske ekspedioije, ki ste 13. maja 1979 zasadili zastavo Socialistične Jugoslavije na najvišjem vrhu našega planeta, na 8848 m visokem Everestu. V posebno čast mi jc. da vam morem, dragi tovariši, junakom Everesta, izročiti visoko priznanje predsednika republike tovariša Tita — Red zaslug za narod z zlato zvezdo, priznanje, ki ste ga zaslužili zares na najboljši možni način. Vaš podvig je vreden, da ga občudujemo, saj je športno dejanje najvišje vrste, eno največjih v zgodovini jugoslovanskega športa sploh. Ima pa še globji pomen: Je simbol človekove zmage, njegove hrabrosti, volje, navdušenja, zmožnosti in zavesti. Vaš zgled pa pomeni tudi navdih za mlade rodove naše zgodovine. Ko ste se odločili za veliki napor, si niste izbrali uhojene poti. Povzpeli ste sc po grebenu, po katerem še ni šla človeška noga. Prišli ste na Everest — tako je mnenje mnogih znanih strokovnjakov, po eni od najtežjih smeri, ki drže na .Streho sveta', vaš vzpon spada med največje dosežke svetovnega alpinizma sploh. Sicer pa dejstvo, da so doslej prišli na Everest samo zastopniki štirih držav, že samo po sebi zadosti govori o vaši hrabrosti in o težavnosti vaše storitve. Dneve in tedne ste kljubovali oviram in preiskušnjam, številnim znanim in neznanim naravnim pojavom, silnim, ledenomrzllm viharjem in nizkim temperaturam. Vaša pot jc resnično ogrožala vaše življenje. Vi ste vse to srečno obvladali in uspeli. Vodila vas je goreča želja pravih zagnanih športnikov, bili ste kot en mož, dobro organizirani, vezalo vas je nerazdružno tovarištvo in skupna misel na uspeh. Prepričan sem, da sto globoko občutili, kako je vsa naša domovina v duhu z vami. To je omogočilo, da ste dosegli edinstveni cilj — Everest. To jc omogočilo, da so štirje med vami — Nejc Zaplutnik, Andrej štreinfelj, Stane Belak in Stipe Božič — kronali vaše skupno delo. žal je pri tem tragično preminil Ang Phu, vodja šerp na vaši ekspcdiciji, človek, ki jc z vami sodeloval pri vaših skrajnih naporih. Tudi njegova smrt, ki jo globoko obžalujemo, govori o vašem pogumu, o vašem zgledu, ki ga čas ne bo zabrisal. Dolžni smo, da to tu povemo: Vaš podvig jc odraz moči, organiziranosti in visoke sposobnosti Jugoslovanskega planinstva in alpinističnega športa. Prepričani smo, da bo vaš uspeh pospešil razvoj planinstva in alpinizma v naši državi in to njegovn množičnost in kvaliteto. S tem pa bo tudi odprta pot do novih velikih uspehov. Nedvomno je ta veliki podvig tudi veliko priznanje in svetovna afirmacija naših proizvajalcev opreme, ki ste jo uporabljali in z njo dosegli vrh Evcresta. Vse organizacije združenega dela. ki so se na ta ali oni način udeležile priprav za vašo ekspedicijo, zaslužijo naše polno priznanje, saj so dokazale, da lahko uspešno in kvalitetno proizvedejo vse, kar ta grandiozni športni podvig terja. Dovolite, da vam še enkrat najprisrčneje čestitam k temu veličastnemu športnemu uspehu, ko vam izročam odlikovanje, ki vam ga je dal predsednik republike tovariš Tito, in da vam zaželim nove velike športne dosežke.« PREDSEDNIK SOCIALISTIČNE FEDERATIVNE REPUBLIKE JUGOSLAVIJE po členu 337, točke 4 ustave SFRJ In členu 4. zakona o odlikovanjih SFRJ odloča, da se — za izredni alpinistični uspeh osvajanje najvišjega vrha na svetu — kar pomeni velik prispevek k mednarodnemu ugledu jugoslovanskega športa 1. Sedma jugoslovanska alpinistična himalajska ekspcdicija Mt. Everest UKAZ ODLIKUJE Z REDOM ZASLUG ZA NAROD Z ZLATO ZVEZDO 15. maja 1979, Beograd PREDSEDNIK REPUBLIKE Josip Broz Tito Točnost prepisa potrjuje pomočnik šefa urada za odlikovanja Zvoni mir Kapor I. r. 442 PD GORJE NA 5ALCANTAYU, 6271 m, V PERUJU JURE ULČAR Dne 22. 5. 1978 se je z mariborskega letališča odpravila na pot v Peru majhna odprava, ki jo jc organiziralo planinsko društvo Gorje oziroma njegov alpinistični odsek. Ekspedicija jc dosegla svoj cilj, 6271 m visoki vrh Nevado Salcantay, po jugovzhodnem grebenu. Smer smo si člani odprave zamislili sami: o morebitnih prejšnjih vzponih po istem grebenu nimamo skoraj nobenih podatkov Le revija »La Montague & Alpinisme« (leto 1978. st. 1J omenja vzpon po J-V grebenu v letu 1973, žal pa brez kakršnihkoli drugih podatkov. Zato vljudno naprošamo vsakogar, ki bi o tem vzponu karkoli vedel, da nam to sporoči. Zapiski so poskus, da bi naši planinski, pa tudi drugi javnosti podali vsaj delček vsega znanja, ki smo si ga nabrali z odpravo in se tako skušali oddolžiti vsem, ki so nam pomagali in omogočili potovati v to deželo naših alpinističnih sanj. Peru Na pacifiški obali Južne Amerike, med Kolumbijo na severovzhodu. Brazilijo in Bolivijo na vzhodu, čilom na jugovzhodu. Tihim oceanom na jugozahodu in Ekvadorjem na severozahodu se razprostira republika Peru. Deli se na obalne ravnice ob Tihem oceanu, gorsko notranjost in Amazonsko nižino na severovzhodu Na jugu dežele leži visoka planota Puna, ki jo z vzhoda in zahoda omejujeta obe verigi Kordiljcr (Vzhodne in Zahodne Kordiljere), z juga pa jezero Titicaca. Jugovzhodno od jezera leži cona vulkanov. Na severu se Kordiljeri združita v Osrednjo Kordiljero (Cordillera Central), ki pa ima za vzhodni sosedi še dve paralelni verigi: Cordillero Blanco in ob morju Cordillero Negro. Na ki imo Peruja vpliva hladni Humboldtov morski tok. Dežuje le v ozkem pasu ozemlja ob morju, ostali del priobalnega pasu je polpuščava, na skrajnem severu puščava. V gorskem svetu so trije višinski klimatski pasovi: vroči, zmerni in hladni. Nižina ob Amazonki ima tropsko, I'una pa polpuščavsko klimo. Razvodje je zelo blizu pacifiške obale. Večina rek pripada porečju Amazonke, reke, ki tečejo v Tihi ocean, so zelo kratke. S Pune se vode izlivajo v Titicaco. Obalna ravnina je porasla s polpuščavsko (kserofitno) vegetacijo, gorska vegetacija je razporejena glede na klimo. Puna je obrasla s polpuščavsko in stepsko vegetacijo, amazonske nižine pa s tropskim pragozdom, l'eru ima zdaj okrog 16 milijonov prebivalcev, od tega je Indijancev približno 46 %, mešancev 42%, belcev 11%, drugi so črnci in Azijci. V planinski notranjosti živi bO /o prebivalstva, v večini Indijanci in mestici. Najslabše je naseljena Amazonska nižina. Uradni jezik je španski, domačini govore kečua in aymara, čeprav se med obveznim štiriletnim šolanjem nauče tudi špansko. Angleščino govori malo ljudi, celo med višjimi uradniki. Gorstva Peruanske gorske verige so le majhen del celotne verige Andov, ki se razprostirajo od Paname na severu Južne Amerike pa do Cap Horna na jugu, v skupni dolžini nad 9000 km Višine posameznih vrhov se gibljejo med 5000 In 7000 metri, najvišji vrli jc Aconcagua, 7035 m v Argentini. Peruanski Andi, ki v dolžini 1500 km potekajo v smeri od severozahoda proti jugovzhodu, tvorijo nekakšno visoko planoto, razbrazdano s številnimi dolinami. Najvišji vrh Huascaran ]e In 150 km v zračni črti oddaljen od morja na zahodu, kot pravo nasprotje temu pa se Andi na vzhodu porazgubijo v neskončni tropski pragozd. Gledano od severu so najpomembnejše gorske verige: Cordillera Bianca, Cordillera Huayhuash. Cordillera Vilcabamba in Cordillero Vilcanota. Drugod Kordiljere nima|o tako strmih in visokih vrhov, kot v naštetih skupinah, s tem pa nI rečeno, da alpinistično niso zanimive. Natančnejša pa je razporeditev tistih gorskih skupin, ki so alpinistično zanimive, 443 naslednja: iniQvnos AHWIMMN Vi S k« HJA*A$ t TIHI OCEAN JjALCAHlAY «MT«JcW ' -(o TITICACA Peru, mejlien po arealu, a velik s svojimi gorstvi In gorami. Severna skupina: 1 Cordillera Bianca, Z Cordillera Huayhuash, 3 Cordillera Raura; osrednja skupina 4 Cordillera Huagaruncho. S Cordillera Kuaytupaliana, 6 Cordillera La Viuda. 7 skupina Tunshu; ^l.odna skupina: 8 področje «»»ov; «hod™» skupina' 9 Cordillera Vlleabamba, IB Cordillera Vilcanota, 11 Cordillera Carabaya, 12 Cordillera Apolob-imba 444 I. SEVERNA SKUPINA: Cordillera Bianca, Cordillera Huayhuash, Cordillera Raura (Nevado Santa Rosa, 5717 m, osvojen I. 1957 ter Huayhuash, 5750 m, osvojen I. 1957) II. OSREDNJA SKUPINA: Cordillera Huagaruncho, Cordillera Huaytapallana, Cordillera La Viuda, skupina Tun-shu. Vrhovi: Tulluruto 5756 m, Tunshu 5708 m. Huagaruncho 5730. Cotoni 5817 m, Llongote 5781 m. III. ZAHODNA SKUPINA Cona vulkanov [Misti, 5822 m, Se dela, osvojen verjetno I. 1677. Coropuna, 6425 m. osvojen I. 1911). IV. VZHODNA SKUPINA: Cordillera Vilcabatnba, Cordillera Vilcanota, Cordillera Carabaya (Alllncapac, 5748 m), Cordillera Apolobamba (Chupi d'Orco 6044 m, osvojen I. 1957), Cordillera Urubamba (Nevado Veronica, 5894 m, osvojil ga je I. 1956 Terray). Naša odprava si je izbrala za cilj Nevado Salcantay, ki pripada Cordilleri Vilcabamba, vzhodna skupina. V tej Cordilleri sta še dva pomembnejša vrhova in sicer: Soray (tudi Humanitay. 5780 m. vrh je prvi dosegel Terray I. 1956), in Purmasillo (tudi Pumasillo. 6070 m. osvojen I. 1957). V Cordilleri Vilcanota. ki prav tako pripada vzhodni skupini, so izrazitejši vrhovi: Ausangate, 6384 m, najvišji vrh v vzhodni skupini, (H. Harrer I. 1953); Jatunhuma, 6094 m, in Jatunriti, 6067 m, osvojena I. 1957; Colquecruz, 6050 m, osvojen I. 1953. Ko smo že pri naštevanju vrhov, pa si oglejmo (a le poimensko) še glavne vrhove v Cordilleri Blanci in Cordilleri Huayhuash (v oklepajih so zaporedoma navedene višine in Iclnicc prvega vzpona): Cordillera Bianca: Huascaran, južni vrh (6768 m), severni vrh (6655 m), (I. 1932, I. 1908); Huandoy, severni vrh (6396 m, I. 1932), zahodni vrh (6356 m. I. 1954), južni vrh (6160 m. I. 1955), vzhodni vrh (5900 m. I. 1952); Huantsan (6395 m, I. 1952); Chopicalqui (6356 m. I. 1932): Palcaraju (6274 m, I. 1939); Santa Cruz Sur (6259 m, I. 1948); Ranrapalca (6162 m. I. 1939); Pucaranra (6147 m, I. 194B); Chacraraju, zahodni vrh (G112 m, I. 1956); vzhodni vrh (6000 m, I. 1962); Pucahirca. ima šest vrhov: zahodni vrh (5900 m, I. 1970): južni vrh (6039 m l. 1936): centralni vrh (6014 m, I. 1961), severni vrh I (6040 m, I. 1961), severni vrh II (6030 m, I. 1955), severni vrh III (ali Nevado Angeles, 5919 m I. 1955); Alpamayo (5947 m, I. 1951): Aguja Nevada (5886 m, I. 1965); Piramide de Garcilaso (5881 m. I. 1957); Ocshapalca (5881 m, prvi in edini pristop, I. 1965); Ulta (5875 m. I. 1961); Taulliraju (5830 m, I. 1955): Cayesh (5721 m, I. 1961); Pisco, jugozahodni vrh (5752 m, I. 1951). severovzhodni vrh (5760 m, I. 1959). Cordillera Huayhuash: Yerupaja (6634 m, I. 1950); Siula. Grande (6352 m, I. 1936), Chico (6265 m, I. 1966); Sarapo (G143 m, I. 1954); Jirishanca (6126 m, I. 1957); Yerupaja Chico (tudi El Toro, 6121 m. I. 1957); Rassac (6040 m, I. 1936); Carnicero (5980 m, I. 19G1); Rondoy (5883m, I. 1963); Tsacra, Grande (5774 m, I. 1954): Chico (5564 m, ni podatka); Rassac, zahodni vrh (6700 m. I. 1959); Puscanturpul, severni vrh (5652 m, I. 1954), južni vrh (5550 m, I. 1974), Trapccio (5650 m, I. 1957); Ninashanca (5637 m, ni podatka); Jirishanca Chico (5637 m, I. 1954). Nevado Salcantay In naš vzpon Kot celotna vzhodna gorska skupina, leži tudi Cordillera Vilcabamba v bližini Cusca. Zato nam je bila ta stara Inkovska prestolnica izhodišče za vzpon na Salcantay. Pristop do gore lahko poteka z dveh strani: z jugovzhodne, čez Mollepato ali pa s severne čez Santa Teresa. Naša odprava si |e Izbrala prvo varianto. Vrh, visok G271 m, sta prva dosegla B. Pierre in Cl. Koganova leta 1956. leta 1957 pa Lionel Terray s tovariši. Kasneje so bili uspešni šc Japonci (SV greben) pa Avstrijci (S stena), zopet Japonci (edini pristop z južne strani doslej — južni groben), dva Poljaka pa Louis Audoubcrt s svojo ekipo in verjetno še kdo, saj Salcantay, eden od najtežje dostopnih vrhov v Peruju, mika številne alpiniste. Naša baza je stala pod južno stranjo gore, kakih 4700 m visoko. Zaradi Izredno težke, objektivno nevarne in doslej še nepreplezane južne stene pa smo se vzpona lotili z jugovzhodne strani (oddaljenost smeri od baznega tabora nam je kasneje pri nošnjan povzročala velike preglavice). Tam, na sedlu Palcay, smo postavili najprej pomožni bazni tabor, nato še tabor ena na Platoju. Smer poteka sprva po JV grebenu, se prebije skozi serake (naklonlna 65°), nato zavije z grebena proti vzhodu, na širok In udoben plato, kl je osnovnlca nekakšnemu zamišljenemu trikotniku, katerega ona stranica je vzhodni greben, druga pa jugovzhodni. Nadaljnjo pot smo si izbrali po »višini« tega lika (naklon 45u), le njegovemu vrhu, t. i. »špici« smo so s težkimi in dolgimi prečnlcaml (naklon 60—70°) izognili po desni strani, in s tem napravili ovinek mimo zelo nevarnih vršnih opasti. Na greben smo se vrnili po seraku (nagib 75°), 100 metrov severno od »Spice«, in nadaljevali po sicer lahkem, vendar zaradi opasti in ledeniških razpok zahtevnem grebenu. Bivakirali smo na severni strani stranskega vrha in se naslednji dan spustili v škrbino med njim in glavnim vrhom Od tam pa smo imeli le še kakšno uro do vrha in tako nas je vseh šest dna 15. Junija ob 9. uri in petnajst minut stalo na vrhu. Vreme je bilo čudovito, brez vetra in oblakov, razgled na vse strani veli časten, zato smo obsedeli za slabo uro. Sestopili smo po isti smeri. Viri: La Montagne et Alp. jan. 1978. L. Terray: Osvajalci nekoristnega sveta (prev. T. Orel) Podatki o gibanju moštva v štirinajstih dneh 2. 6. 1978: Vsi v bazi. 3. 6. Bešlin in Brišar na ogled čez sedelce; Bešlin do sedla Paicay, Brišar na neki vrh nasproti tega sedla. Anderle, Ulčar dvakrat, Žvan. Torkar enkrat na sedelce 5100 nad bazo. 4. 6. Vsi čez sedcice 5100 v dolino in na sedlo Paicay. Ulčar še nazaj do višine 4500 po kramo. 5. 6. Anderle. Ulčar zjutraj v bazo, Torkar, Žvan kasneje. Bešlin raziskuje svet okrog PB, Brišar v PB. Ö. 6. Anderle. Torkar. Ulčar, Žvan Iz baze nazaj na i'alcay, Bešlin, Brišar napneta vrvi do 5300. 7. 6. Bešlin, Brišar, Torkar s Palcaya v bazo; Anderle, Ulčar, Žvan do 5400 (postavitev T 1) in nazaj. Bešlin sc zvečer vrne iz baze na Paicay. 8. 6. Brišar. Torkar prideta popoldan iz baze na Paicay; Anderle. Bešlin s Palcaya v T1, kjer bosta prespala. Ulčar, Žvan na Palcayu. 9. 6. Ulčar gre s Palcaya v bazo. Anderle, Bešlin napneta vrvi do 5700. Brišar. Torkar, Žvan na Palcayu. 10. 6. Ulčar pride iz baze na Paicay. Brišar, Torkar s Palcaya na T1, nato zopet nazaj v PB. Anderle. Bešlin napneta prečnico do 5000, nato se prek T 1 vrneta na Paicay. Žvan na Palcayu. 11. 6. Anderle, Torkar, Žvan s Palcaya v bazo. Ulčar iz PB po kolut vrvi na 4500, nato z Bešlinom in Brišarjem v T1. 12. 6. Bešlin, Brišar, Ulčar napno prečnico do 5800. Anderle, Torkar, Žvan i7 baze čez PB v T 1. 13. 6. Ulčar iz T 1 na Paicay in nazaj. Drugi počivajo v TI. 14. 6. Vseh šest iz T 1 na stranski vrh; tam bivak (višina 6200 m). 15. 6. Iz bivaka vsi 50 m navzdol v škrbino, nato na vrh Salcantaya in čez T1 na Paicay (razen Anderleta in Torkarja, ki ostaneta v T1). 16. 6. Anderle in Torkar iz T1 na Paicay, od tam pa vsi v bazo. 17. 6. Vsi v bazi. Pripombe h grafikonom: Grafikoni prikazujejo gibanje šestih članov odprave od dneva po postavitvi baznega tabora pa do dne, ko se je po uspešnem vzponu na vrh vsa odprava zbrala v bazi Na abscisni osi so označeni dnevi (en dan = 1 cm), na ordinatni osi pa višine v metrih (100m=1cm). Krivulja, ki smo jo v grafikonu dobili z vnašanjem podatkov iz zgoraj predstavljenih »Podatkov o gibanju moštva v kritičnih štirinajstih dneh« torej pomeni grafičen prikaz, kako se jc gibal posamezni član odprave, čigar ime je navedeno pod grafom. Točka na krivulji označuje alpinistov položa| po času in višini. Pri tem bi rad opozoril na dejstvo, ki utegne povzročiti malce zmede. Ni namreč zagotovo res, da jc npr. Zoran Bešlin četrti dan po postavitvi baze ob 14. uri (1 cm v grafu pomeni približno 10 delovnih ur v dnevu, vsaka ura 1 mm; na goro smo odhajali okrog 7. ure zjutraj, ko se_ je že zdanilo, vračali pa smo se okrog 17 ure, torej tik pred mrakom) res bil na višini 5200 ni in sestopal proti pomožni "bazi. Graf |e namreč poenostavljen tako. da vse počitke postavi na konec dneva, ne glede na to. ali je nekdo startal ob 7. ali ob 9. (v tem primeru se mu ti dve url »počitka« narišeta ob koncu dneva), ali pa je med hojo počival. Upoštevan jc torej efektivni čas hoje oz. plezanja. Prav tako naj opozorim, da grafi prikazujejo gibanje enakovredno ne glede na to, ali plczalcc napenja fiksne vrvi v neznanem delu stene (rel. malo gibanja) ali pa hodi po znani in dobro uhojeni poti med bazo in pomožno bazo Nočem primerjati vrednosti dela, ki so ga opravili posamezni člani odprave, temveč bi rad kar najbolj nazorno Zgornji del južne stene Salcantaya. Od leve proti desni: drugi vrh od leve je vrh gore, trelji od leve je stranski vrh Foto Juro Ulčnr Med seraki navzgor čez razpoke. Višina ca. 0000 m Foto Jure Ulčar vsiHi v Trii r« v n )CVH uao S S tu S »c K-': ■•t.V /v e 1 i } i r i f i j it n a is n graf 3: Brjšar Vi5i