(Die Geschichte des Socialismus in Einzeldar-stellungen. Erster Band. Zweiter Theil. Stuttgart 1895. Verlag von J. H. W. Dietz str. 483). So-cijalni demokratje bi ga radi imeli popolnoma zase. In ker jim ugajajo njegova gospodarska načela, zato si ga hočejo tudi v drugih ozirih popolnoma prilagoditi.
A to očitanje je zlobno, neresnično. Gam-panella je spisal med drugimi knjigami tudi 1. 1631. lep spis z naslovom „Atheismus trium-phatus" (Premagani ateizem), v katerem z vso svojo veliko učenostjo in plemenito zgovornostjo dokazuje, da je Bog. Iz mnogih njegovih pesmij veje Čilo, verno, v božjo voljo udano prepričanje. Svet in narava sta mu božja slika; zato ju proučava s toliko gorečnostjo.
„Svet je knjiga, v kateri je zapisal večni razum svoje misli: živi tempel je, ki ga je Bog okrasil z živimi slikami, kjer je narisal svoja dela in svojo podobo", poje v nekem sonetu.
To je popolnoma drugačno naziranje o svetu in Bogu, kakor je kaže brezbožni, 1.1600 na gromadi sežgani Jordan Bruno v besedah: Natura est Deus in rebus. (Narava je Bog v stvareh), katere je nestevilnokrat pojasnjeval, češ da je samo jeden element v vsem svetu, namreč tvar (materija) in samo jeden vzrok, to je:  gibanje.
Potrebno se nam zdi, da rešimo krivične ateistične klevete ubogega dominikanca Tomaža Gampanello. Zato navedenim dokazom o njegovi vernosti pridevljemo še prevod njegove pretresljive pesniške prošnje, naj se ga Bog usmili:
Večna ljubezen,  usmili se  me, Hude tero  me britkosti. V  muke bolestne  vklenili so  me, Reši me  v svoji modrosti!
Dvanajsto leto  že  kruto trpim
V   sedemkrat mučenem  mesu. Zaničevan  in  proklinjan ječim
V  grozno potrtem  telesu.
Solnce svetlo  so uropali mi, Mišice  mi razkosali, Štrli  neusmiljeno  so  mi   kosti, Z  deskami postelj   postlali.
Trde verige  mi ude tišče, Kri je  v  potokih  mi lila;  . Znesli nad mano  so grozno gorje, Zmučili  vsa  mi čutila.
Pičel,  neužiten  mi živež dado, Nimam,  kako bi se hranil. Upanje vendar vzbuja vse to, Da  me,  moj   Bog,   boš  obranil.
Zemlja mogotcev obilo ima,
Ki se s telesi igrajo,
Ljudstvo  v podnožna pritiskajo  tla,
Duše love in  teptajo.
Besnost njihova se  kruto smeji,
V   solzah, ko čuje vzdihljaje. Delajo si iz človeških kostij Svojim  mučilom   ročaje.
Udje potrti  vohuni so  zli, Tožni svedoki  krivični; Silijo,  da se  po  krivem  sami, Tožijo  bedni  pravični.
S  svojega  prestola,   večni  moj   Bog, Gledaš te  muke jasneje, Ljudstvu,   ki tožno  trpi na okrog Tvoja pomoč naj   prispeje!
Ganejo naj   te  bolestne  solze,
V   srdu pravičnem nam vstani, Mene in vse, ki nedolžno trpe S svojo' previdnostjo  brani!
To   zadostuj   v   pojasnilo   Gampanellinega
značaja
Knjige „Slov. Matice"   za leto 1896.   so ravnokar izšle in so te-le:
1.  Letopis Slov. Matice {a 1. 18g6.
2.  Zgodovina slovenskega slovstva. III. ^ve\ek.
3.   Slovenske narodne pesmi. II. sn.
4.   Samosvoje mesto Trst in mejna grohja Istra.
5.   Ant. Knezova knjižnica. III \v.
Vabilo Slovenske Matice. Slov. Matica vabi Slovence, da bi se naroČili na nov zemljevid slovenskih dežel,  kateri bo izšel
v štirih delih in stal skupaj 2 gold. To stvar Slovencem jako priporočamo, ker bo zemljevid vreden teh novcev.
Predsedništvo „Slov. Matice" vabi pisatelje, naj bi mu poslali primernih spisov za Knezovo knjižnico. Nujno priporočamo to vabilo slovenskim dobromisleČim pisateljem, ker le tedaj, ako se ganejo dobri pisatelji, bo prinašala knjižnica poštene spise.
Vabilo družbe sv. Mohorja. Tudi mi prosimo nujno, naj se naši prijatelji med ljudstvom potrudijo, da bo naša družba napredovala tudi letos.