TRST, KI POJE
(Pascal) BOŽO VODUšEK
V se mi pada iz rok, to dekliško telo, cel svet.
In ko s prsti
nisem zagrabil drugega kakor prah,
se mi izvije jok nad nepotrebnimi napori
in omahnem
v molk brez imena.
Moje tresoče roke — moje splašene misli. —
Če sem jecljal z izgubljenimi besedami, ne zaničuj me, ne pomiluj.
JVlojim rokam neusmiljeni Bog je vsak zmisel vzel, goreč grm, mavričen lok je izgorel v suh pepel.
O, kdaj sredi noči
me hočejo stene udušiti —
ali še lučka tli,
ali še moreš živeti?
Oreh dobro diši, reka poje čez bele prode, ciganke črne usode bero iz mojih dlani.
Ko bom umrl, bodo sklenili roke, vsi gibi bodo umrli, krči se bodo razvrli, v noč bom omočil roke.
O, kako dobro de,
nič več me ne muči melodija,
ki jo je bilo boleče srce.
JNič več ne bom prosil, nič več klical — tako buči zvon v majajočem se zvoniku; mala cerkvica vrh griča in okoli nje
nametana polja in gozdi, vse se ziblje v tej neusmiljeni modrini, ki obliva ves svet in mi polni oči, usta
ušesa.
Ziakaj so tvoje prsi tako težke, tako bele? Meni je težko od strasti, da pozabim na vse druge barve, na solnčna jutra in
zelene gozdove, na Boga, na Boga, ki me vedno boli v srcu kakor
velika prazna rana, iz katere se je izcedila že vsa kri.
IMajhujši so pekoči popoldnevi, ko so ceste razbeljene od solnca in je moje srce kakor težek goreč kamen, ko ležim v sobi za zaprtimi oknicami in potegnjenimi zastori čakam, čakam na reke, ki bi utešile to
neusmiljeno sušo in pregnale blaznost, ki se me že dotika
s svojo perutjo.
V ečeri so mehkejši, a tudi oči so trudnejše, ko hodim po ulici med velikimi kolesi vozov in veselimi barvami dekliških oblek, ki se zgrinjajo kakor valovi in gredo skozi steklene stene mojega telesa; samo, ko se spomnim noči in jutrišnjega dne, postajajo oči  jeklene in  zobje se zagrizejo
v ustne.
JVolikrat sem se ozrl vprašujoče v tuje oči, da od sramu ne gledam nikamor več, samo še v prazna kroga mojih oči pred
menoj, in kakor dvoje zrcal odbijata mene samega v mene nazaj.
1 i se gibi ješ in tvoje telo vzbuja v meni voljo žalostnih gibov
ljubezni; ali ni nobene druge človeške poti od človeka do človeka od tebe v mojo samoto?
1 očivati, ne govoriti —
/adnja sladkost;
mati, zakaj si nas zibala v svojih močnih
rokah, da še danes venomer čutimo v udih njihov
ritem m si želimo v njihov pokoj nazaj!
200