Mojca Urek
SKRITE ZGODBE
ŽENSKE, HENDIKEP IN NASILJE V DRUŽINI
Jelena Jarskaja-Smirnova z univerze Saratov je
na predavanju o družinskem življenju žensk z gi-
balno oviro v Rusiji študentkam in študentom fa-
kultete za socialno delo povedala dve ključni misli.
Iz njene raziskave, ki temelji na zgodbah teh žensk,
izhaja, da je prizadetost ali hendikep spremenljiv
pojem, ki mu pomen pravzaprav dajejo ljudje s
svojimi živimi in zelo različnimi izkušnjami. Žen-
ske z gibalno oviro, ki jih je intervjuvala, so npr.
svojo prizadetost opredeljevale prek tega, ali se
lahko odločajo o zase ključnih zadevah v družini.
Tako so nekatere izjavile, da sploh niso hendike-
pirane. Vprašanje, ki si mi je zastavilo, je, kako
hendikep opredeljujejo ženske, ki doživljajo na-
silje v družini. Domnevam, da te ženske hendikep
ali oviro živijo in mislijo veliko usodnejše, kar bom
poskusila pokazati v tem kratkem prispevku. Jele-
na Jarskaja-Smirnova mi je pri premišljanju o na-
silju nad hendikepiranimi ženskami dala še eno
iztočnico. Hendikepirane osebe v vsakdanjem živ-
ljenju prepoznavamo prek manifestacij ovire v
javnem prostoru, kot so npr. znak za invalidski
voziček na toaletnih prostorih ali parkiriščih ipd.,
medtem ko se v našem vsakdanjem razmišljanju
prizadetost in zasebno življenje izključujeta. Kot
smo na konferenci »Tako lepa, pa invalid« večkrat
slišali, prizadetih ljudi ne mislimo v zasebnih ali
- če rečemo drugače - v »odraslih« vlogah ljubic
in ljubimcev, staršev itn. Moje sicer kratko poizve-
dovanje za potrebe tega prispevka kaže, da jih ne
misHmo niti v vlogah žensk, ki doživljajo nasilje v
družini.
Pričujoči prispevek ne temelji na poglobljenem
raziskovanju, zato bo slika verjetno precej nepo-
polna. Moj namen je predvsem opozoriti na pro-
blematiko nasilja nad ženskami s hendikepom, ki
jo v našem prostoru zaznamuje večji molk in ne-
odzivnost služb, kot sem si predhodno predstav-
ljala.
»NE, NISMO IMELI TAKIH PRIMEROV«
ODZIVI SLUŽB NA NASILJE
NAD ŽENSKAMI S HENDIKEPOM
Naj na kratko opišem svojo poizvedovalno pot,
da si bo lažje pojasniti moja teoretska izhodišča
na začetku tega prispevka. Zanimalo me je, kak-
šne pozornosti in podpore so deležne ženske s
hendikepom, ki doživljajo nasilje pri nas. Podatke
sem iskala v treh smereh: v invalidskih in uporab-
niških organizacijah, v svetovalnih službah, ki se
ukvarjajo z nasiljem nad ženskami in v vladnih
uradih. Od štirih društev, ki delujejo na področju
različnih oblik hendikepiranosti v Ljubljani in
imajo tudi svoje svetovalne službe,' sem na vpra-
šanje, ali so se že soočili z nasiljem nad ženskami
v družini v svojih skupnostih, dobila najpogostejše
take odgovore: »Ne, nismo imeli takih primerov,«
»Ne, v vseh letih, kar delam tukaj, takega primera
ni bilo,« »Ne, do zdaj se ni javila še nobena ženska
s tem problemom.« Rolanda Završnik (2000), di-
plomantka PSD, ki je leta 2000 delala raziskavo
na temo žensk s hendikepom, ki doživljajo nasilje
v koroški regiji, je posnela podobno sliko; na petih
društvih invalidov in paraplegikov, ki delujejo na
Koroškem, so ji povedali, da še nobena ženska ni
iskala pri njih pomoči zaradi nasilja in da ni bil
prijavljen še noben primer. V skoraj vseh društvih,
kjer sem iskala informacije, so svetovalne delavke
verjele, da ženske, ki doživljajo nasilje, v njihovi
skupnosti nedvomno obstajajo. Manj odgovorov
sem dobila na to, kje prihaja do ovir, da se ženske
ne obračajo po pomoč. S socialno delavko na dru-
štvu za cerebralno paralizo sva v pogovoru prišli
do sklepa, da je eden od verjetnih razlogov v tem,
da se ženskam pogosto ne verjame, ko govorijo o
nasilju, še zlasti ko gre za ženske z oznako dušev-
ne prizadetosti. Strokovna delavka na drugem
73
MOJCA UREK
društvu pa je odkrito povedala, da se ne čudi, da
se ženske ne oglašajo s tem problemom, če pa se
s tem v njihovem društvu nihče ne ukvarja. Tako
bi torej nevladnim organizacijam, vsaj nekaterim,
težko pripisali naivnost glede tega vprašanja, saj
so se skorajda vse sogovornice zavedale prisotno-
sti in obenem nereševanja te problematike.
Na eni strani imamo torej opraviti z molkom
invalidskih in uporabniških društev, na drugi stra-
ni pa naletimo na podoben molk običajnih stro-
kovnih služb, ki se pri nas ukvarjajo ali prihajajo
v stik z ženskami, ki doživljajo nasilje. Završnik
je v že omenjenem diplomskem delu naredila po-
snetek stanja dostopnosti (v smislu arhitektonskih
ovir in tudi v smislu možne strokovne pomoči) v
varnih hišah in materinskih domovih (v zavetiščih
v Krškem, Celju, Novem mestu, Ljubljani in v ma-
terinskih domovih v Postojni, Ljubljani in Novem
mestu). Ugotovila je, da nobena stavba ni arhitek-
tonsko prilagojena, z eno izjemo, ki pa je prilago-
jena le delno (v varni hiši SOS telefona za ženske
in otroke žrtve nasilja je namreč za ženske na vo-
zičku arhitektonsko prilagojena samo spodnja ko-
palnica, medtem ko je zgornje nadstropje nedo-
stopno). Razen v dveh primerih žensk z oznako
psihiatrične diagnoze (obe v zavetišču v Krškem)
in v enem primeru ženske z oznako lažje duševne
prizadetosti (v zatočišču v Celju) se v vseh teh
nastanitvenih strukturah še niso srečali s hendi-
kepiranimi ženskami. V obeh primerih sta stro-
kovni delavki poročali o težavah in konfliktih z
ostalimi stanovalkami. Strokovna delavka iz Krš-
kega je v enem primeru razloge za konflikte videla
v tem, da se »ženska ni mogla in ni znala vključit
v delo in življenje zavetišča«. Na podlagi njenih
izkušenj se ji je zdelo, da je »težko skupaj bivati
tistim z 'normalnimi' potrebami in onim drugim
ženskam«. Strokovna delavka iz Celja je menila,
da ne bi smeli »mešati« med sabo »normalnih« in
»tistih drugih« žensk. V vseh treh primerih so žen-
ske ostale krajši čas. Večinoma so svetovalke v
varnih hišah na vprašanje R. Završnik, kako bi se
odzvale na potrebe ženske s hendikepom, ki bi
iskala pomoč pri njih, odgovorile, da bi poskušale
najti ustrezno strokovno pomoč pri službah, ki
so namenjene ljudem s specifično prizadetostjo
(Završnik 2000).
Če lahko prikimamo izjavam o težavah sobi-
vanja stanovalk, pa je hudo problematičen sklep,
ki ga je iz svojih opazk logično potegnila delavka
iz zatočišča v Celju, namreč, da hendikepiranih
in nehendikepiranih žensk že v izhodišču ne gre
mešati. Predstavljamo si, da je sobivanje več ljudi
na majhni površini in v stresnih življenjskih oko-
liščinah gotovo vselej težavno (paralele iz bolj
vsakdanjih situacij lahko potegnemo vsi) in da se
tem težavam v našem primeru še dodatno pridru-
žujejo tiste, povezane s predsodki, strahom ali vsaj
nenavajenostjo, včasih pa samo z zapleti v inter-
akcijah, ki ponavadi zaznamujejo odnose s stigma-
tiziranimi skupinami ljudi. Vloga socialne delavke
ne more biti v tem, da sodi, kaj gre »mešati« in
kaj ne, saj bi tako pristali na rasistično opredelitev
socialnega dela. Vloga socialne delavke je bržkone
v ustvarjanju pogojev, da bo sobivanje mogoče in
lažje, je aktivna podpora in odpravljanje ovir pri
tem, da se bodo ženske s hendikepom lahko vklju-
čile v življenje zavetišča, je pomoč pri razreševanju
konfliktov, je zagovorniška drža, ki se upre pred-
sodkom ali rasističnim izpadom sostanovalk ipd.
Pri tem ji mora stati ob strani načelna antidiskrimi-
natorna politika organizacije, ki za take primere
ni obstajala. Ravno narobe, več omenjenih nasta-
nitvenih oblik ima v svojem pravilniku za sprejem
določbo, da ne sprejemajo duševnih bolnic oz.
žensk s težavami psihiatrične narave.^ Iz neformal-
nih pogovorov z zaposlenimi v zatočiščih bi lahko
izluščila vsaj dva razloga za vztrajanje pri takih
pravilih. Prvi je strah zaradi pomanjkanjem znanja
za delo v specifičnih situacijah (npr. ob morebitnih
akutnih duševnih krizah stanovalk), drugi pa je
pomanjkanje kadra in denarja, da bi zagotovili
štiriindvajseturno podporo stanovalkam, ki bi jo
potrebovale. Da je stanje stvari težavno, se stri-
njamo, saj nas je do njega pripeljala cela (zahod-
na) zgodovina izključevanja, marginaliziranja in
stigmatiziranja ljudi s hendikepi (Foucault 2000;
Zaviršek 2001). Stanje pa še dolgo ne bo manj
težavno, če bomo dolgoročne rešitve iskali v usta-
navljanju novih posebnih služb, specializiranih za
posebne potrebe in nadaljnjo izključevanje ljudi
s hendikepi. Ena od udeleženk konference je nam-
reč predlagala, da je treba nujno odpreti posebne
varne hiše za hendikepirane ženske. Mnenja smo,
da je ta zamisel korak stran od deinstitucionali-
zacijskega trenda na področju socialnovarstvenih
storitev in od prizadevanj za nediskriminatorno
obravnavo v socialnih službah. Raje kaže razmi-
šljati v smeri reorganizacije obstoječih resursov.
Za potrebe prispevka sem se sama pogovarjala
s socialnima delavkama na dveh društvih. Na dru-
štvu za nenasilno komunikacijo sva s sogovornico
spregovorili le toliko, da sva sklenili, da ni bilo
»nobenega takega primera«, s svetovalko na žen-
74
SKRITE ZGODBE
ski svetovalnici pa sva se nekoliko dotaknili še pro-
blematike dostopa za ženske s prizadetostmi do
storitev. Za ženske z gibalno oviro je svetovalnica
nedostopna, saj se nahaja v tretjem nadstropju
hiše brez dvigala. Je pa svetovalka zagotovila, da
bi v takih primerih zagotovo poskušale zagotoviti
prostor drugje oziroma bi prišle k uporabnici na
dom, če bi bilo mogoče. Dobra novica je, da so se
v svetovalnici pred kratkim oglasili predstavniki
društva gluhih in naglušnih, da bi se v nekem kon-
kretnem primeru dogovorili o možnostih sodelo-
vanja z navzočnostjo prevajalke. Več plodnega
sodelovanja je v svetovalnici opaziti z organiza-
cijami, ki delujejo na področju duševnega zdravja,
kar pomeni, da se nanje posledično obrača tudi
več žensk s psihiatrično diagnozo. Razlogov je
več. Prvega gre iskati v tem, da si delijo prostore
z eno nevladnih organizacij na področju dušev-
nega zdravja (Altro). Službi sta zaradi prostorske
bližine v pogostejših stikih, pri delu prihaja do
plodnejših strokovnih izmenjav, navsezadnje pa
so zaradi tega svetovalke tudi pri delu s psihiatrič-
nimi uporabnicami deležne učinkovitejše strokov-
ne podpore. Eden od razlogov pičlega vključeva-
nja žensk s prizadetostmi v svetovalnico, ki jih je
svetovalka naštela, je namreč (podobno kot prej
v primeru zaposlenih v zatočišču!) v strokovni ne-
informiranosti in negotovosti svetovalk pri delu
na področju, ki ga slabo poznajo. Na področju
duševnega zdravja se svetovalke počutijo kom-
petentnejše, saj sta dve od njih na FSD študirali
na izbirnem področju duševnega zdravja v
skupnosti, z leti pa so prav zaradi navzočnosti
žensk, ki imajo težave tudi v duševnem zdravju,
pridobile že precej izkušenj. Tako se je posledično
tudi njihova strokovna negotovost na tem podro-
čju zmanjšala. Na področju nekaterih drugih
prizadetosti pa je ta negotovost še vedno prisotna,
čeprav - kot sva s sogovornico ugotovili skoz po-
govor - večinoma povsem iracionalna, saj temelj-
ne predpostavke dela ostajajo iste za vse ženske,
ki doživljajo nasilje. Prilagoditi bi bilo treba le
nekatere metode dela (ki pa se načeloma itak pri-
lagajajo posameznici in njeni situaciji), pa še te
bolj v smislu odpravljanja ovir (komunikacijskih,
fizičnih, prostorskih ipd., pa tudi ovir, ki nastajajo
zaradi nepoznavanja nekaterih specifičnih živ-
ljenjskih okoliščin žensk s prizadetostmi). Tudi
zgodovina začetkov dela z ženskami, ki doživljajo
nasilje, priča, da so bili ti zaznamovani s strahom
socialnih delavk, da o tem nič ne vedo (Zaviršek
1994).
Kot pravi D. Zaviršek (2002), ni nobeno na-
ključje, da so spolne zlorabe prizadetih ljudi začeli
raziskovati pozneje kakor raziskave spolnega
nasilja med neprizadetimi ljudmi, saj je veljalo
prepričanje, da duševno in telesno prizadeti ljudje
zaradi svoje »ranljivosti« ne morejo biti žrtve nasi-
lja. Statistične podatke - čeprav pogostnost nasilja
pri tem gotovo ni najpomembnejša - sem iskala
na uradu za invalide, na uradu za enake možnosti
in na uradu varuha človekovih pravic. Pravzaprav
se je tudi tu - na področju statistike, beleženja
dogodkov - izkazalo, da imamo opraviti z mol-
kom. Na vseh omenjenih uradih so mi povedali
podobno, da organi pregona beležijo dogodke,
ne pa prizadetosti osebe, zato so statistike nepo-
polne. Posebej zabeležijo le kazniva dejanja spol-
ne zlorabe nad slabotnimi osebami (med katere
kazenski zakon uvršča tudi ljudi z gibalno, intele-
ktualno in senzorno oviro in težavami v duševnem
zdravju). Podatki za leto 1998 kažejo, da se je v
tem letu slovenska policija ukvarjala s štirinajstimi
dejanji kaznivega dejanja spolne zlorabe slabotne
osebe. Organizacija B&Z pa je v okviru centrov
za pomoč žrtvam kaznivih dejanj, ki delujejo v
enajst mestih po Sloveniji, od julija 1998 do maja
1999 obravnavala sto štiri hendikepirane osebe,
med katerimi jih je največ trpelo družinsko nasilje
{ibid.). Po različnih tujih raziskavah in ocenah je
verjetnost zlorabe pri ženskah s prizadetostmi 1,5
do 10-krat večja kot pri tistih brez prizadetosti,
odvisno od tega, ali živijo v skupnosti ali v insti-
tucijah in od drugih dejavnikov tveganja (Devine,
Briggs 2001; Nosek, Howland 1998). Težko bi
verjeli, da Slovenija zaostaja ravno pri tem trendu.
Tako rekoč na koncu svoje poizvedovalne poti,
torej že na sami konferenci, sem zvedela za razi-
skavo o nasilju nad ženskami z gibalno oviro, ki
jo je predstavila Julijana Kralj iz društva hendi-
kepiranih žensk Vizija. Od 43 žensk, ki jih je inter-
vjuvala, jih je 28% doživelo čustvene in psihične,
10% pa fizične zlorabe.
Veliko molka in nevednosti torej. Nič čudnega,
da ni nobenega glasu niti od žensk, ki doživljajo
nasilje. Nobena ženska iz raziskave J. Kralj ni niko-
li poskušala poiskati pomoči. Kot so ji povedale,
bi se obrnile po pomoč, če bi bile lahko prepri-
čane, da se jim nikoli več ne bo treba vrniti domov.
Ker pa nimajo nobenega jamstva, da bodo lahko
res za zmeraj odšle, jim je varnejše ostati v nasilju,
v katerem živijo.
75
MOJCA UREK
IZKUŠNJE IZ TUJINE
Iz izkušenj služb, ki delajo na področju nasilja
nad osebami z oviro v tujini, vemo, da prizadetost
v primeru družinskega nasilja poveča ranljivost
žensk in otežuje okoliščine v vseh fazah spopada-
nja s problemom: pri prepoznavanju nasilja, rav-
nanju v nasilnih situacijah, umiku na varno in pri
vzpostavljanju samostojnega življenja. Povečana
ranljivost je povezana s številnimi dejavniki: slabšo
obveščenostjo, večjo odvisnostjo od skrbnikov in
partnerjev, izoliranostjo idr. Njihove izjave po-
gosto jemljejo kot neverodostojne in okolica jih
pogosto podpira v prepričanju, da boljšega part-
nerja tako ne bi dobile.
Statistika ameriške organizacije Barrier Free
Living Domestic Violence Project iz leta 2001 (De-
vine, Briggs 2001) kaže, da ženske s hendikepom
ostajajo v nevarnih situacijah dvakrat dlje kot ne-
prizadete ženske. Pogosti življenjski scenarij žensk
s hendikepom, ki živijo v nasilnih družinskih od-
nosih, vključuje, da so njihovi partnerji, starši ali
drugi sorodniki obenem tudi v vlogi njihovih skrb-
nikov. Od njih so v veliki meri odvisne pri zado-
voljevanju svojih vsakodnevnih potreb. To lahko
na več načinov prispeva k večkratni viktimizaciji.
Nasilnež bo kot strategijo za pridobitev kontrole
nad žrtvijo izkoristil vse njene ranljive točke, pove-
zane s hendikepom. Nasilni skrbnik tako lahko
nadzoruje denar osebe, za katero skrbi, jo omejuje
pri gibanju (npr. ji odreka prevoz) ali ji noče dati
zdravil. Ena najpogostejših strategij nasilja nad
ženskami s slušno oviro je, da nasilnež nadzoruje
njeno komunikacijo z bližnjimi in zunanjim sve-
tom, neredko je celo njen edini prevajalec iz zna-
kovne govorice. Ženske s prizadetostjo imajo več
upravičenih razlogov, da se bojijo, da jim bo so-
cialna služba odvzela otroke, če bodo prijavile
nasilje. Študija organizacije Barrier Free Living ka-
že, da so se socialne službe v pomembno večjem
številu odločile za odvzem otroka pri ženskah s
slušno oviro, ki so žrtve nasilja. Ženske z gibalno
oviro, ki so v svojih vsakodnevnih potrebah odvi-
sne le od skrbnika, ki je obenem nasilen do njih,
skorajda nikoli ne prijavijo nasilja. Žrtev mora v
tem primeru tehtati med tveganji, da bo čez noč
ostala brez nujne nege in preskrbe na eni strani
ali pa poskušala preživeti v nasilnem odnosu na
drugi strani. Številne hendikepirane ženske izha-
jajo iz zaščitniških in nadzorujočih družin. Zaščit-
niški odnos, prepleten s kontrolo nad življenjem
osebe s hendikepom, lahko prispeva k temu, da
žrtev dolgo ne prepozna znakov nasilja. Postopna
krepitev nadzora na vseh področjih življenja žrtve,
ki je ena od sestavin nasilnega odnosa in neredko
predhodnica izbruhov fizičnega nasilja, je lahko
za žrtev normalno stanje stvari. Vse to so razlogi,
zaradi katerih ženske s prizadetostmi ostajajo v
zanje nasilnih skupnostih.
Eden najpomembnejših oteževalnih dejavni-
kov je tako v tujini kot pri nas slaba dostopnost
služb. Poleg fizičnih ovir, ki onemogočajo dostop,
imajo prizadete ženske opraviti še s številnimi dru-
gimi ovirami. Običajni model krizne intervencije
predvideva začasen umik v zatočišče ali načrt var-
nosti v primeru, ko ženska oceni, da bo ostala z
nasilnežem. Pisan je na kožo žensk, ki se pri spo-
padanju z nasiljem in pri načrtovanju svoje var-
nosti ne spopadajo še z dodatnimi ovirami. Večina
standardnih, preizkušenih in uveljavljenih rešitev
je lahko problematična in neučinkovita v primeru,
ko načrtujemo varnost z žensko, ki je ovirana.
Ženske s prizadetostjo imajo morda težji dostop
do telefona in ne morejo poklicati policije, mogo-
če ne morejo na hitro spakirati najnujnejših stvari
in zbežati v varno hišo. Poleg tega ima npr. ženska
s telesno oviro gotovo opraviti s povsem drugač-
nimi okoliščinami, ko se poskuša umakniti pred
nasiljem, kakor ženska z oviro v sluhu in govoru,
in bo mogoče lažje pobegnila, a se bo pri tem spo-
padla s komunikacijskimi ovirami (Nosek, How-
land 1998). Varne hiše praviloma ne predvidevajo
kontinuirane osebne asistence, ki bi jo potrebo-
vale nekatere ženske, ovira pa je še pomanjkanje
različnih spretnosti, npr. sporazumevanje v jeziku
gluhih, sporazumevanje z ženskami, ki težje go-
vorijo, ravnanje v situacijah akutnih duševnih kriz
ipd.
SKLEP
Hiter pogled na situacijo pri nas je pokazal, da je
kljub razširjenosti družinskega nasilja med priza-
detimi ženskami stroka tudi pri nas na to slabo
pripravljena. Ministrstvo za delo, družino in so-
cialne zadeve v duhu politike enakih možnosti'
socialnim službam nalaga, da morajo sprejemati
vse uporabnice, ne glede na posebne življenjske
okoliščine, vendar po mnenju mojih sogovornic
iz nevladnih organizacij zakon ni predvidel nobe-
nega dodatnega denarja za nujne programe, ki bi
take spremembe omogočili (npr. dodatna usposa-
bljanja, nov kader, reorganizacija služb, zagotovi-
76
SKRITE ZGODBE
tev štiriindvajseturne asistence, ko je potrebno,
odstranitev arhitektonskih ovir ipd.). Prelaganje
odgovornosti ob nespremenjenih pogojih samo
na nevladne organizacije gotovo ni ne pošteno
ne smiselno. Kar po mojem mnenju potrebujemo,
je neke vrste skupna politična in socialna akcija
na vseh ravneh ukrepanja. Potrebna je skupna
volja, da v to problematiko zagrizemo'^.
Več moramo zvedeti o intervencijah, ki so učin-
kovite pri ženskah s hendikepom.Veliko dela je
bilo sicer narejenega na področju žensk na splo-
šno, vendar pa veliko predlaganih strategij ni pri-
mernih za ženske s prizadetostmi. Kot smo videli,
je samo nekaj strategij načrtovanja varnosti v pri-
meru nasilja nad ženskami izvedljivih tudi pri žen-
skah, ki so, denimo, odvisne od nasilneža, da jim
vsako jutro pomaga iz postelje, jih obleče in nahra-
ni. Navezati bi bilo treba stike z ženskami z izkuš-
njo nasilja in se seznaniti o kontekstih, v katerih
se je nasilje nad njimi odvijalo, o oblikah nasilja,
o najpogostejših strategijah nasilnežev, kakor tudi
o učinkovitih in neučinkovitih strategijah, ki so
jih same uporabljale, da bi se nasilja ubranile in
zmanjšale tveganja življenja z nasilnežem.
Povečati je treba kapacitete zatočišč in sveto-
valnih služb in jih narediti dostopne tudi za ženske
z različnimi prizadetostmi. Nekatere spremembe
v smeri večjega dostopa je mogoče izvesti hitro,
brez večjih stroškov in reorganizacije (npr. organi-
zacija predavanj o nasilju na društvih, ki se ukvar-
jajo s prizadetostmi, vključevanje praktikantk v
projekte vzajemnega informiranja o delovanju sve-
tovalnih služb na eni strani in društev na področju
prizadetosti na drugi strani, druge aktivnosti, ki
bi vodile k učinkovitejšemu medsebojnemu sode-
lovanju in obveščenosti, npr. tiskanje informativ-
nih gradiv, ki nagovarjajo tudi ženske s prizade-
tostmi, organizacija izobraževanja in usposablja-
nja za življenjske kontekste ljudi s prizadetostmi,
o drugačnih oblikah komunikacije, o ravnanjih v
duševnih krizah ipd.). Obenem pa je treba delati
na spremembah, ki so dolgoročnejše in zahtevajo
bistveno več denarja, reorganizacije, novih kadrov
(recimo zagotovitev štiriindvajseturne asistence.
kadar je treba).
Veliko je treba storiti tudi, da se dvigne raven
ozaveščenosti o teh težavah v organizacijah, ki
delajo na področju posamezne prizadetosti, tako
da bodo lahko ljudje pozorni na primere zlorab,
da jih bodo znali prepoznati in stopiti v stik z
ustreznimi službami. Tudi v raziskavah o nasilju
nad ženskami ostajajo tiste s prizadetostmi pogo-
sto neomenjene. Praznina v literaturi in raziskova-
nju je tako pri nas - z redkimi izjemami^ - še zme-
raj velika. To je delež, ki ga moramo vzeti nase
na izobraževalnih in raziskovalnih ustanovah.
Naj se za konec vrnemo še enkrat k začetnim
izhodiščem. Ženskam s hendikepom oporekamo
pravico do odraslih vlog v zasebnem in javnem
življenju. Tako kot se nam zdi nemogoče, da bi
bile spolno privlačne, partnerke, matere, odgovor-
ne za skrb za druge v družini^, tako se nam zdi
nedojemljivo, da bi jih lahko kdo posilil ali »dvi-
gnil roko« nad tako ranljivimi, nemočnimi in zlasti
aseksualnimi bitji, ki bi morala zbujati usmiljenje.
Nasilje se seveda napaja iz povsem drugačnih vi-
rov, kot jih predpostavlja tako zdravorazumsko
dojemanje. Nasilje je, ne glede na to, kje se po-
javlja, predvsem izkazovanje moči, je borba za
dostop, za nadzor nad človekom. Ko naivno spre-
gledujemo nasilje v družini nad ženskami s hendi-
kepom, jim odrekamo »odraslost« tudi na tem
področju. Spregledujemo njihove mojstrske stra-
tegije, s katerimi vsakodnevno zmanjšujejo tve-
ganje zase in za svoje otroke, ne slišimo njihovih
zgodb o spopadanju z nasiljem, v katerih se skri-
vajo vizije za prihodnost brez nasilja, odrekamo
jim moč za preživetje. Koncept hendikepa ne iz-
haja iz diagnoz take ali drugače oblike prizade-
tosti, pač pa se hendikep »meri« po ovirah, ki pre-
prečujejo avtonomno življenje. Če se ženske z
oviro, ki doživljajo nasilje v družini, občutijo bolj
hendikepirane kot tiste, ki ne doživljajo nasilja,
kako hendikepirane so potemtakem šele ženske,
ki nimajo nobene pomoči. Nadzor nad odločit-
vami, izbira in avtonomija v družini so v njihovih
situacijah še toliko bolj zmanjšani, medtem ko se
občutek, da so ovirane, hendikepirane, krepi.
77
MOJCA UREK
OPOMBE
' YHD, društvo invalidov Ljubljana-Bežigrad, društvo distrofikov in društvo za cerebralno paralizo.
^ Ob tem, da sta med pogostimi dejavniki resnejših duševnih stisk pri ženskah prav družinsko nasilje
in zgodnja spolna zloraba, se zdi taka politika toliko bolj nesmiselna. Ženska, ki je namesto prepoznanja
posledic nasilja in pomoči deležna zanikanja te izkušnje in psihiatrične hospitalizacije, je dvakrat
zlorabljena. Pred začetki ustanavljanja varnih hiš v Sloveniji so bile ženske, ki so doživljale domače
nasilje, še pogosteje prisiljene pribežati v psihiatrično bolnišnico. Nekatere so to možnost ob
pomanjkanju alternativ izbrale premišljeno in se z bolnišnico niso povsem poistovetile (o tem več v
raziskavi Zaviršek 1994a in v Urek 1995). Povezanost med duševnimi motnjami in socialnimi dejavniki,
kot je nasilje, danes deloma prepoznava tudi slovenska psihiatrija. Na konferenci »Tako lepa, pa
invalid« je o tem spregovorila Vesna Svab, ki je na začetku svojega prispevka kritizirala izključevalno
politiko varnih hiš in materinskih domov. Kritika je gotovo smiselna, vendar bi ji lahko v luči
prevladujoče psihiatrične prakse, ki po pravilu spregleda vsakdanje socialne izkušnje žensk, kot so
nasilje in njegovi učinki na duševno stanje, obenem pa kopiči strokovno moč in prevlado, očitali, da
je vsaj vzeta iz konteksta, če ne predimenzionirana.
' Zakon o socialnem varstvu v 4. členu pravi, da se pravice do storitev in denarne socialne pomoči
uveljavljajo po načelih enake dostopnosti in proste izbire oblik za vse upravičence pod pogoji, ki jih
določa zakon.
SOS telefon za ženske in otroke, žrtve nasilja, je tej potrebi že sledil in decembra 2003 organiziral
javno razpravo s predstavniki vlade o problematiki vključevanja žensk s hendikepom v varne hiše.
^ Med izjeme, ki obravnavajo tudi nasilje nad ženskami s hendikepom in izhajajo iz FSD, sodijo:
Zaviršek 2001 in 2003, Videmšek 1999, Završnik 2001 in Sitar 2002.
^ O tem, da hendikepiranih žensk ne mislimo niti znotraj tradicionalnih niti znotraj netradicionalnih
ženskih vlog, je v svojem prispevku na konferenci govorila Elena Pečarič (gl. »Tako lepa, pa invalid!«:
Konferenca ob evropskem letu invalidov 2003).
78
SKRITE ZGODBE
LITERATURA
Barrier Free Living Domestic Violence Project. http://www.bflnyc.org/barrierfreeliving/Domestic
ViolenceProgram.asp
Devine, H. A., Briggs, C. (2001), Domestic Violence & Disabled Women: New York City Voices.
http://www.newyorkercityvoices.org
Foucault, M. (2000), Zgodovina norosti v času klasicizma. Ljubljana: cf*.
Nosek, M. A., Howland, C. A. (1998), Abuse and Women with Disabilities. http://wvAV.vaw.umn.edu/
documents/vawnet/disab/disab.html.
Sitar, S. (2002), Nasilje nad norostjo. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo (diplomska naloga).
»Tako lepa, pa invalid!« Konferenca ob evropskem letu invalidov (2003). Ljubljana: Fakulteta za socialno
delo (zbornik abstraktov).
Urek, M. (1995), Kritični prispevek k vprašanju psihiatrizacije žensk. V: Flaker in sod. (ur.). Načrto-
vanje razvoja psihosocialnih služb na podlagi potreb ljudi z dolgotrajnimi psihosocialnimi stiskami
na področju R Slovenije. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo (raziskovalno poročilo).
Videmšek, P. (1999), Priročnik o dobrih in slabih dotikih. Ljubljana: Most.
Zaviršek, D. (1994), Ženske in duševno zdravje. Ljubljana: VŠSD.
-	(1994a), Psihiatrični oddelek med boleznijo in njeno kulturno manifestacijo: Študija primera (I.-
V.). Socialno delo, 33, 1 & 2 & 3 & 4 & 5.
-	(2001), Hendikep kot kulturna travma: Historizacija podob, teles in vsakdanjih praks prizadetih
ljudi. Ljubljana: Založba/*cf.
-	(2003), Nevidno nasilje - normativnost in normalizacija nasilja nad ljudmi z gibalnimi, senzornimi
in intelektualnimi ovirami. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 54, 1.
Završnik, R. (2001), Nasilje nad ženskami s prizadetostmi. Ljubljana:Visoka šola za socialno delo
(diplomska naloga).
79