pcblo picasso: portret Igorja stravinskega bene mladine rlovenlje leto IV, Številka 2 24. december 1973 odzivnost koncertov gm med mladimi - stran 2 kaj dela gm srblje - stran 3 gm? bo sodelovala pti mladinskem pevskem festivalu v cel|u - strpn 2 volunteered siavery - vibracija, bistvo življenja, glasbe -na straneh 4 In 5 klasika, romantika, ekspresionizem, dvanajsttonska glasba - o tem govori naš podlistek na straneh 6 in 7 kakor da bi druZba prespala dvajset strani 6 in 7 • skrbel je tudi za svojo popularnost in sad te skrbi je tudi mnogo spisov, med n|imi knjiga pogovorov, ki jo je pripravit njegov asistent ob dirigentskem pultu, roben crah JgSgjMS - o stravinskem berite na straneh 8 in 9 • iicsr rt&S koreninami mora segatjT" do najnlijih plasti širokih delavskih množic - stran 10 tieznansko hiti in se razvija v tehničnega izpopolnjevanja • stran 11 gtdtovi, besede, ritem h. harmor so zaustavili naš vsakdan - Čigavo glavo naj damo pod rezilo giljotine? stran 13 a 2. stran • glasbena mladina 24. december 1973 odzivnost koncertov gm med mladimi V uredništvu smo se odločili, da po naših močeh pomagamo organizaciji odkriti, kako mladi sprejemajo zanje pripravljene sporede na koncertih. Prosili bomo vse naše komentatorje, da prevzamejo še majhno obveznost - po koncertu naj svojo publiko malo .izprašajo “, kakšen se jim je zdel program in kakšen bi jim morda bolj ustrezal. Seveda bomo takšna poročila redno objavljali. Nadejamo se, da bo akcija z naše strani spodbudila k pisanju tudi tiste, ki so si mnenje o naših prireditvah že ustvarili - glasbene pedagoge na primer, predvsem pa naše mlade bralce. Dela sem se lotila sama ob štirih mladinskih koncertih 7. decembra v Novi Gorici, kjer so nastopili flavtistka Maja Telban, pozavnist Kitil Ribarski in pianistka Vlasta Doležal-Rus. Zanimivi so predvsem odgovori gojencev glasbene šole v Šempetru, ki so jih posredovali ob pomoči svojih pedagogov. Pa vendar mislim, da so dovolj avtentični, ker se pri pouku — po koncertu — natančno pomenijo gojenci in njihovi vzgojitelji, kaj jim je bilo všeč. Spraševala sem po naslednjem: kako dolg naj bo koncert, kakšno zvrst glasbe radi poslušajo, v kakšni zasedbi. Presenetljivo je bilo, da si želijo daljših koncertov - predvsem orkester Slovenske filharmonije, ki je pri njih pred kratkim nastopal, naj bi jim dalj časa igral. Ne smemo pozabiti, da so to dijaki glasbene šole, ki vsekakor lahko dalj časajfoncentrirano poslušajo. Kakšni naj bodo komentarji? So kar v redu takšni — malo o skladatelju, pa razčlenitev skladbe. Samo o instrumentih naj bi jim kaj več povedali. In program: čimbolj raznolik - izvajalsko in vsebinsko. Pedagogi so mi povedali, da so prav na tej šoli dijaki z zanimanjem sprejeli Ramovša, ki jim ga je predstavil Trio Lorenz, ob Mavrici Milana Sti-bDja so se najprej smejali, na'koncu pa so bili vsi navdušeni (predstavljena jim je bfla ob plesu solistov Opere in baleta iz Ljubljane). Vsak instrumentalist (skoraj bolj so jim všeč kot pevci) naj bi zaigral po eno skladbo, potem pa naj bi skupaj kaj zaigrali, so rekli. Pa več domače glasbe bi radi slišali. Mislim, da so odgovori naših najmlajših vredni premisleka. METKA ZUPANClC razveseljiv napredek glasbene mladine v ljubljani Ponoven vzpon ljubljanske osnovne skupnosti Glasbene mladine -poleg Maribora naše najstarejše organizacije - je v tem in prejšnjem šolskem letu izredno razveseljiv. Kljub temu, da imajo mladi v Ljubljani veliko možnosti za seznanjanje z glasbo, ostajajo okoliške osnovne šole brez neposrednega stika z živo glasbo. In prav tu je ljubljanska osnovna skupnost v glavnem zastavila svoje delo. S kvalitetnimi koncerti in komentarji ji je uspelo prodreti do Litije, Polhovega Gradca, Brezovice. Obenem pa je po načelu delovanja organizacije — konc&ta v šoli - uspela pokriti tudi osnovne šole v sami Ljubljani - in pa, kar je še posebej razveseljivo - specializirane zavode, kot je Zavod za slepo mladino, Vzgojno varstveni zavod Franca Levca. V letošnjem koledarskem letu je bilo organiziranih že triindvajset koncertov, kar je za naše razmere zelo spodbudna številka. Za sezono 1973/74 ima Osnovna skupnost v načrtu 21 abonmajskih koncertov v skupni organizaciji s Slovensko filharmonijo, v sodelovanju z Ljubljanskim Festivalom pa že naročenih preko deset koncertov. Pohvaliti je treba strokovno službo Osnovne skupnosti, ki ji za takšno uspešno delovanje gre glavna zasluga. METKA ZUPANClC revije glasbenih šol Slovenije Zveza društev glasbenih pedagogov Slovenije organizira poleg tekmovanja učencev glasbenih šol Slovenije vsako drugo leto revijo solistov in ansamblov glasbenih šol Slovenije. Revija se loči od tekmovanja, za katerega je določena starost učenca za uvrstitev v ustrezno kategorijo in predpisana obvezna skladba. Tekmovanje ocenjuje strokovna žirija in jih klasificira po doseženem uspehu, revija pa je prikaz dosežkov glasbene vzgoje na glasbenih šolah, vključuje večje število nastopajočih mladih glasbenikov vseh instrumentalnih skupin in solo pevce. Revija tudi izvaja množičnost glasbene vzgoje pri nas. V Sloveniji je 48 glasbenih šol. Na letošnjih revijah, ki so bile v mesecu novembru in decembru v Mariboru, Kranju, Trbovljah in Domžalah, so sodelovali solisti in ansambli iz 29 glasbenih šol in sicer: Akademije za glasbo iz Ljubljane, Brežic, Celja JDomžal, Hrastnika, Idrije, Izole, Je- senic, Kranja, Krškega, Kamnika, Kopra, Zavoda za glasbeno vzgojo Maribor, pa še Maribor-Tabor, Novo mesto, Nova Gorica, Piran, Ptuj, Radovljica, Ravne, Slovenj Gradec, Trbovlje, Glasbena Matica iz Trsta, Tržič, Velenje in Zagorje. 'Letošnje revije so bile po kvaliteti in raznolikosti instrumentalnih solistov in skupin vzoren dokaz, da naše glasbene šole usmerjajo in dvigajo kvalitetno stopnjo učencev na raven dosežkov v kulturnem svetu. Polne dvorane obiskovalcev v vseh krajih pa pričajo o vrednotenju glasbene vzgoje in njene reprodukcije. Pokrovitelji revij so bile Temeljne kulturne skupnosti v občinah, v katerih so bile revije. S tem so priznale in ovrednotile glasbeno vzgojo, njeno reprodukcijo in prireditelje. PETER LIPAR Izdaja Glavni odbor Glasbene mladine Slovenije — Ureja uredniški odbor: Marijan Gabrijelčič (glavni urednik), Primož Kuret (odgovorni urednik), Metka £upančič, Janez Hoefler, Dušan Rogelj. Tehnični urednik France Anžel. Lektor Anton Janežič. Naslov uredništva: Ljubljana, Dalmatinova 4/D, tel. 310-033. Tekoči račun pri SDK Ljubljana it. 501001-678-49381. Tiska tiskarna Ljudske pravice v Ljubljani. Izhaja šestkrat na šolsko leto. Celotna naročnina 8 dinarjev, cena posameznega izvoda 2 dinarja.Oproščeno temeljnega davka od prometa proizvodov po sklepu Republiškega sekretariata za informacije 412-1/72 z dne 22. oktobra 1973. 24. december 1973 glasbena mladina • stran 3 Temeljne kulturne skupnosti pripravljajo načrte dela za leto 1974. Z načrti so povezana tudi finančna sredstva. Ker teh ni vedno dovolj, vsekakor pa manj, kot je želja in potreb organizatorjev kulturnih prireditev itd., se obračamo na organizatorje in druge delavce v vrstah Glasbene mladine, da pohite z načrtovanjem dela v prihodnjem letu. Dobro premislite, ali ste v programe, predvsem pa v prošnje, kijih naslavljate na Temeljne kulturne skupnosti, Temeljne izobraževalne skupnosti, vodstva Sol, delovnih organizacij, na sindikate, na zveze kulturno prosvetnih organizacij, ali na krajevne skupnosti, vpisali resnične potrebe, želje in stremljenja; za njihovo uresničitev pa primemo vsoto finančnih sredstev. Pohitite, Se je čas. plenum mladinskega pevskega festivala Da bi povezali vsa velika prizadevanja za rast mladinskega zborovskega petja pri nas in da bi čim bolj načrtno ter enotno pripravili Mladinski pevski festival v Celju v letu 1975, so sklicali v Dobrni posvet in plenum. Udeležili so se ga predstavniki iz Srbije, Hrvatske in Vojvodine, slovenski zborovodje in organizatorji. ObSimi dnevni red posveta je vseboval kritične pripombe k festivalu 1973 ter načrtno usmeritev zfi čim popolnejšo organizacijsko in vsebinsko pripravo mladinskega pevskega festivala v Celju v letu 1975. Mladinski pevski festival je že od ustanovitve pobudnik množične oblike kulturnega udejstvovanja mladih v Sloveniji in Jugoslaviji. To se izraža v vsakoletnih občinskih in področnih revijah mladinskih pevskih zborov. Revije so poleg manifestacije mladinskega zborovskega petja in množičnosti, usmerjevalci k dvigu kvalitete zborovskega petja in načrtnega usmeijanja v naprednejšo programsko politiko. t V letu 1974 bodo v vseh jugoslovanskih republikah in pokrajinah re-publiSke revije, tekmovanja in srečanja mladinskih pevskih zborov kot manifestacija zborovskega petja in izbor kandidatov za nastop na zveznem tekmovanju v letu 1975 v Celju. Mladinski pevski festival v Celju. naj bi povezoval vse republiške festivale in srečanja mladinskih zborov v enotno - interesno festivalno skup- nost Jugoslavije. Natisnili naj bi zbornik na dosedanjih razpisih nagrajenih skladb jugoslovanskih skladateljev za mladinske pevske zbore. Razpisani bodo natečaji za nove skladbe. Med republikami in pokrajinami naj izmenjujejo mladinsko zborovsko literaturo. Plenum je sprejel okvirni program Mladinskega pevskega festivala 1975, ki vsebuje naslednje: 30. maja Otvoritveni koncert - izbrani otroški zbori (otvoritev razstave glasbene literature, učil in učnih pripomočkov ter priročnikov za glasbeni pouk. 31. MAJA a) ZVEZNO TEKMOVANJE JUGOSLOVANSKIH PEVSKIH ZBOROV (A) b) ZVEZNO TEKMOVANJE DEKLIŠKIH IN MEŠANIH PEVSKIH ZBOROV (B, C) 1. JUNIJA: a) MEDNARODNO TEKMOVANJE MLADINSKIH ZBOROV (A) b) MEDNARODNO TEKMOVANJE DEKLIŠKIH IN MEŠANIH MLADINSKIH ZBOROV (C, B) (Vabijo se zbori iz SSSR, Poljske, DDR, CSSR, Madžarske, Romunije in Bolgarije ter zbori iz Avstrije, Zahodne Nemčije, Francije, Nizozemske, Belgije, Anglije in Italije.) 2. JUNIJA: a) MNOŽIČEN NASTOP: KONCERT MLADINSKIH ZBOROV IZ CELJA IN OKOLICE b) SAMOSTOJNI KONCERTI INOZEMSKIH PEVSKIH ZBOROV v Celju in bližnji okolici, kjer so ustrezne dvorane. c) ZAKLJUČNI KONCERT NAJBOLJŠIH ZBOROV 3. JUNIJA: Zborovanje pevovodij mladinskih pevskih zborov , posvetovanje glasbenih pedagogov in Glasbene mladine Jugoslavije. Od 25. MAJA DO 5. JUNUA: KONCERTI INOZEMSKIH PEVSKIH ZBOROV PO SLOVENIJI IN JUGOSLAVUI, na katerih morajo nastopati tudi jugoslovanski mladinski zbori. Mladinski pevski festival 1973 je dobil vsestransko priznanje in pohvalo vseh predstavnikov republik in pokrajin. Na tem festivalu je sodelovalo 49 mladinskih pevskih zborov z 2049 pevci. Festival 1975 pa-stopa v še širši program, kar mu daje Se večjo odmevnost in vrednotenje v jugoslovanskem in evropskem kulturnem prostoru. Glasbena mladina Slovence in Jugoslavije izreka Mladinskemu pevskemu festivalu v Celju najbolj le želje za nadaljnje uspeSno poslanstvo v prid glasbene vzgoje in njene reprodukcije. PETER LIPAR kaj dela gm srbije? jubilej v znamenju akcij Ze tradicija je, da glasbena mladina Srbije pri svojem delu prakticira zelo koristno obliko dogovarjanja in pogovorov, pri katerih sodelujejo skoraj vsi aktivisti in nosilci delovanja glasbene mladine v srbskih krajih, tam pač, kjer je Glasbena mladina Srbije uspela razviti svojo dejavnost. Po takšnih pogovorih, ki so bili prejšnja leta v Beogradu, Arandjelovcu in v Boru, je bil letos širši sestanek aktivistov GM iz 22 krajev Srbije in Vojvodine v Aleksincu. Osrednja tema, o kateri so se na tem srečanju tudi najbolj razgovorili, se je nanašala na delo in na nadaljnje možnosti organiziranja GM po občinah. Hkrati so bili tudi koristni pogovori o nadaljnji organizaciji in izvedbi kviza 74. Analizirali so vsebino in zasnovo podlistka za GM v časopisu Pro Musiča, kako še enkrat sprožiti akcijo Glasbeni album, sprejeli pa so tudi nekatera temeljna stališča vin sklepe v zvezi z organizacijo jubileja - proslave 20-letnice obstoja in dela Glasbene mladine Jugoslavije. V uvodni besedi predsednika GM Srbije inž. Petra Pravice je bilo rečeno - ko je povedal, kaj je bilo doseženega v dvajsetletnem delu -naj bo podlaga za pogovor in razpravo širša analiza nadaljnje perspektive razvoja GM v občinah. Podlaga razpravi naj bi bilo gradivo organizacij GM iz občin Zaječar, Vršac, Valjevo in Aleksinac. Pokazalo se je, daje tema življenjskega pomena za nadaljnji razvoj GM, saj je bilo v razpravi slišati najrazličnejše probleme, na katere v različnih srbskih občinah naletijo temeljne organizacije GM. Prevladovali so zlasti finančni in kadrovski problemi, ki jih posamezne organizacije pogosto težko rešujejo. Stališče, naj se temeljne organizacije GM bolj oprejo na lastne izvajalske moči in naj ne pričakujejo vsega od središča, je zastopalo več aktivistov. Predstavniki GM Vojvodine pa so povedali, da so uspehi med mladino večji, če je delo GM stalno. Po n^jvišjih priznanjih, ki jih je za svoje delo dobila GM Srbije (odlikovanje predsednika Tita, Vukove nagrade, nagrade 25. maj in druge), je vse večje števdo temeljnih organizacij GM, ki dobivajo po občinah za svoje delo nagrade in priznanja. GM Srbije bo pri svojem delu v prihodnje večjo pozornost posvetila delavski mladini, prav tako pa tudi pri iskanju možnosti, da bi v našem družbenem sistemu dobila pomembnejše mesto. Tako bo zadostila stvarnim potrebam in omogočala širše in močnejše delovanje med vsemi sloji mladih, so poudarili v svojih razpravah predstavniki temeljnih organizacij GM. * Sklepi, ki so jih sprejeli v Aleksincu, bodo trdna podlaga za še hitrejši razvoj GM v Srbiji in Vojvodini. GM Srbije bo Se naprej organizirala svoje akcije v soglasju z drugimi organizacijami GM po republikah, saj čuti potrebo po enotnejšem delu GM Jugoslavije. Svoje medrepubliško sodelovanje bo torej še razširila. Kot možni temi za Kviz 74 so predlagali ..Simfonijo skozi stoletja" ali „Velike interpretacije“. Dokončno bo o tem sklepala komisija za kviz, saj bo morala upoštevati, za katero izmed navedenih tem je laže zagotoviti potrebno gradivo (knjige in plošče). Sprejeli pa so sklep, da mora biti ta akcija, ki je GM Srbije prinesla veliko popularnost, organizirana tako, da bo v ryej čutiti večjo družbeno angažiranost celotnega okolja. Podlistek, ki naj bi izhajal v Pro mušici, še ni naSel svoje prave oblike. Zato morajo biti nanj še posebno pozorni. Sklenili so tudi, da bodo oživili popularno akcijo „Glas-beni album" v sodelovanju s Politiko in radiom Beograd - tema pa naj bo v zvezi s kvizom 74. Proslavo 20-letnice GM Jugoslavije in Srbije bodo organizirali skupaj z GM Beograd. Na slovesnem koncertu bodo podelili nagrade ter kipec Orfeja vsem zaslužnim aktivistom. Vse temeljne organizacije pa bodo podobne proslave organizirale v svojih krajih. TOMISLAV BRATI C 4. stran • glasbena mladina 24. december 1973 volunteered slavery In ogledal sem si jo - veliko predstavo v Domu sindikatov v Beogradu 7. 11. 1973 - in dva velikana: Milesa Davisa in Rahsaana Rolanda Kirka. Že po poti sem se spraševal, kaj sploh grem poslušat in gledat -ali veliko pašo za oči, ali morda tudi glasbo, ali pa samo glasbo. Prvi koncert ob 16. uri — mladina, teenagerji z vsem svojim snobizmom in zabitostjo: „vidi onog frajera" in zares se prikaže Miles Davis - eden najelegantneje oblečenih moških — vse je preračunano, barve na aparaturah, obleke, barve inštrumentov ... Aloysius Foster na bobnih odpre trgovino rocka, drugi mu pritegnejo in že smo sredi slabe plaže, ki nam jo nudijo mladi prodajalci. Glas Da- visove trobente - on se ne zmoti — igra odlično, seka ftatke note, napolni dvorano z zvokom, ritmom -aparature, ozvočenje, popačenja, interferenca - Beograd, ime, mladina, rock, dolgčas - valovanje se bučno in enolično vleče - dobro naštudiran break, pa ,jovo na novo“ — zares lepo je oblečen —. basist zgreši, spet se najdejo, David Liebman odigra enega najslabših splov svojega življenja (je to tisti Liebman, ki je igral z McLaughlinom na „My GoaTs Beyond“? — saj je bilo lani isto), zopet ritem, ritem. James For-man gara na conga bobnih, drži, lepo je, a kaj... Isto, isto. Break, isto, isto, ponavljanje, naučena improvizacija, magnetofonski trak, turneja, pomote, le Davis je nezmot- ljiv, lep, igra, „no business like show business“. Dotrpeli smo. Otroci okoli nas pa tako vedo samo to, da je Davis frajer. Potem odmor. Se bo ponovilo? Nemogoče, Natural Black Invention, Vibration Society Rolanda Kirka - strah me je! Je turneja za vse tumeja? Spet v dvorani, uradni spiker senilno in napihnjeno napove: „Neču-veni Rašan Rolan Kirk i njegov Vibrejšn so Sajeti". Na odru se pojavijo mojstri vibracij: Henry M. Pearson i basom, pianist Donald Smith, bobnar John Goldsmith, bariton-saksofonist Kenneth Rogers in seveda Rahsaan, Rahsaan, ki ga na oder privede njegov spremljevalec. Poznal sem njegovo glasbo s plošč, zdaj pa ga gledam tako izgubljenega sr-di žic, mikrofonov. Dotipa okolico, mikrofone, udari na gong in že se odpre pekel črne glasbe, izbruh energije; Volunteered Slavery - tega se zaveda - to poje in temu služi. Tu je vibracija, je bistvo življenja, glasbe, tu ni pregrad, valovanja se odbijajo, seštevajo, kakor Rahsaan sešteje Ellingtovone in Dvoržakove vibracije s svojimi. Kakšna razlike med to glasbo in prejšnjim postavljaškim nategovanjem; le mladina, mladina, glasbena? ! Rahsaan zaigra v solu lestvico in ozadje dvorane za zabavo pritegne: do re mi... Vibracije v prazno? ? ? Roland ne vidi, on samo igra, razdaja, razdaja . . . Njegovi ljudje zapolnijo prostor z glasbo in ne z aparaturami. Razdal se je. Konec prvega koncerta. Kaj bo prinesel drugi, z resnejšo in boljšo publiko? Scena spet ista: vrsta zeleno-čmo-rdeče pobarvanih ojačevalcev, odmevov, generatorjev z napisom Miles Davis Yamaha. Isti ljudje, isti gibi, ista neskončna skladbaj le da vsi skupaj še slabše igrajo. Že tako zelo slabo ozvočenje je še slabše, pa tudi publika je tipično beograjska - snobovska in hladna - pa saj se nima za kaj ogreti! Spet se vleče v neskončnost ista veriga naučene improvizacije. Nehote začne človek razmišljati, kako to, da ostane Davis po vsem, kar je naredil v zadnjih letih, naenkrat brez dobrih glasbenikov. Je morda temu kriva njegova oholost do kolegov, ali samo denar? Kdo ve? Zanimivo je tudi, da v tej skupini nima pianista. Kje so Jarett, Zavvinul, Hancock, Corea? Kje so basisti, s katerimi je igral? Še tisto, kar naredi, izzveni prazno, saj ta skupina vozi mimo njega in ga prav prisili, da stopi na njen šibaški tir. Kakorkoli, z isto gesto kakor popoldne se je odvlekel z odra, za njim pa še njegova drhal. Odmor. Seveda se v Beogradu kadi zunaj. Bo Rahsaan ponovil skladbe, kakor jih je Davis? Na odru se zopet prikaže ovešen z vsemi mogočimi inštrumenti, miza pred njim je zatrpana z zvonci, školjkami, flavtami... Okoli njega niz mikrofonov. Dotipa mikrofone, udari na gong in znova, a popolnoma drugače, zavlada prostoru, ga vodi in niha in mu vrača tišino. Kakšna razlika! Po prvem delu, ko je Davis ponovil popoldne in tako glasbi skoraj izključil komponento 24. december 1973 časa, nas je Rahsaan spet vrnil vanj. Vibracija - can you feel the špirit up above, up above - prekrasno zaigran venček Ellingtovonih skladb Mood Indigo, Duke’s Plače, in mnoge druge. Temperament, lirika, izpovednost in neverjetna tehnika igranja, predvsem pa še dihanja. Prav tako se tudi njegov ansambel preda glasbi in ga enakovredno spremlja. Bariton-saksofonist Kenneth Rogers nudi Kirku ozadje celega orkestra, neverjetno zapolni prostor melodične sekcije. In znova Rahsaan igra hkrati tenor, manzello, stritch; ne vem, izgubljen sem v občutkih, ki se mešajo v meni: glasba, tehnika in prizori z odra - vse je tako lepo, čudno in grozno. In že zaigrajo novo balado, pianist Donald Smith poje - tudi to je lepo, Rahsaan igra flavto - Tomo zavija oči - Rahsaan igra alt, pobere mikrofone s stojal, jih vrže v saksofon, se prebije do roba odra, z levo roko igra, desno iztegna preko odra - ljudje hodijo, mu podajajo roke, a on igra - vse je tako čudno, glasba, roke, glasba, roka - trajanje, trajanje, koliko zvez je potrebno vzpostaviti, kje je duh nad nami, vsi smo zaznamovani, VOLUNTEERED SLAVERY Gong, gong in že ropoče vlak, jaz pa vidim le roko, stegnjeno daleč preko odra, in slišim tišino. JANEZ KRALL makrominič Da, tudi v Ljubljani smo imeli Mini Newport Jazz Festival - letos prvič in upajmo, da ne zadnjič. Prav lepo je od beograjskih poslovnežev, da so se nas spomnili. Organizacijo je v Sloveniji bolj ali manj dobro prevzel Slovenijakoncert, kar se je predvsem odražalo na dobro zastraženih vratih. Prenekateri novinar je izjavil, da je laže priti v Belo hišo kakor v koncertno dvorano. Tudi pri izdajanju novinarskih vstopnic je bilo potrebno mnogo preveč prosjačenja, da bi si o organizatorju kaj dobrega mislil. Lokacija ni bila najbolje izbrana, saj je Hala Tivoli vse prej kot prijetna koncertna dvorana. Glasba z drsališča, ki prodira skozi steno, ni najboljši background za petje Sarah Vaughan. Kaj h0Čem0(, ko ni v Ljubljani nobene primerne dvorane, pa še tiste, standardno koncertne, so pri nas preko glave zamotane v najrazličnejše monopolistične intrige. Že prvi večer smo imeli priložnost slišati slovečo Sarah Vaughan. V Ljubljani je nastopila z bolj ali manj poprečnim triom, kateremu se je precej poznala slabokrvnost basista Johna Gianellija. Kljub temu pa je Sarah Vaughan pokazala vso svojo profesionalno rutino in je v ljubljanski športni hlad zapela venček „ved-no zelenih" skladb, ki so povečini prilezle izpod Ellingto novih tipk. Pri tem je pokazala izvrstno tehniko petja in svoje prav neverjetne glasovne zmožnosti. Skratka, dala nam je mnogo več, kot smo pričakovali, saj vemo, kaj za take zvezde pomeni tumeja. Se dolgo, dolgo je zvenela v ušesih njena interpretacija skladbe: „Round Midnight“. Ta festival seje torej začel kar dobro. Drugi večer so začele „The Starš of Faith - of Black Nativity“, skupina gospel pevk. Slovijo sicer kot ena najboljših tovrstnih skupin na svetu. Že mogoče, res so temperamentne, imajo zelo dobre glasove, pojejo izredno predano, pa tudi show ni tako slab, le name kot Evropejca so pustile vtis, da gledam živalski vrt,,ne pa koncert. Morda so k temu pripomogli tudi precej slabi aranžmanL No ja, v drugem delu je bilo povsem drugače. Nastopil je pianist Oscar Peterson. V zanj nemogočem ambientu, pod reklamo ..Slovenijales" in med konstrukcijami košev, je ta izrazito koncertni pianist pripravil pravo presenečenje. Kljub porazno slabemu ozvočenju, ki ga je priskrbela RTV Ljubljana, je odigral cel niz prekrasnih skladb z neverjetno tehniko in natančnostjo. Kljub temu, da je bil očitno zelo nerazpoložen, je bil to eden njegovih boljših koncertov. Poleg njega moram omeniti še basista Nielsa-Han-ninga Pedersena, ki je Petersona odlično spremljal., Tretji večerje nastopal B. B. King s svojim nonetom. Njegov koncert je bil malo preveč napihnjena ameri-ško-evropska tumejska prireditev. V Tivoliju se je nabrala ropotanja željna množica mladine, ki, žal, ni imela pojma o glasbi (pa saj smo slišali po Radiu Študent in brali v Stopu, da bo silno šibal in strupeno šopal, in da je najboljši . ..). Temu primeren je bil tudi odziv na posamezne skladbe, ki jih je B. B. King izvajal. Ljudje so najbolj uživali v večkrat brezciljnem ropotanju ansambla, prelepih jazzy,. tenkočutno, izvedenih bluesov, kot na primer: „The Thrill is Gone", pa skoraj niso opazili. Poleg več ali manj standardnega B. B. Kinga moramo omeniti še njegov band, ki je bil dokaj slab, vsaj kar zadava ritem sekcijo. Ta se je večkrat kar izgubljala v ponavljanju in zapletanju, pa še prebuena je bila. Ob strani postavljena pihala so dovolj dobro zapolnila prostor in so kot spremljava delovala kar prijetno, le kot solisti so ga fantje precej lomili. Res pa je tudi, da je ansambel zgolj background band, ki ne more niti ne sme preveč samostojno delovati. Pa saj je končno vseeno, slovenski hipsterji in rockeiji so bili več kot zadovoljni s pohvalo, da so najboljša publika Evrope!!! Kaj res mislijo ti ljudje v Ameriki, da morajo po Evropi čvekati same oslarije in se temu primemo pačiti? O Ellingto nu pa drugi, ker sem bil tedaj v Beogradu. Prihodnje leto bi bil rad spet na Nevvport Jazz Festivalu v Ljubljani, ne da bi moral hoditi po dodatke v Beograd. Pa mnogo sreče in drugo dvorano - do prihodnjega leta. JANEZ KRALL glasbena mladina • stran 5 . . . POLEG LEGENDARNEGA „DUKA“, NAJBOLJŠA GLASBA NA LJUBLJANSKEM NJF - PIANIST OSCAR PETERSON *$$$ . . . GROMOGLASNA „ZVEZDA“ IZ SKUPINE THE STARS OF FAITH 6. stran # glasbena mladina 24. december 1973 kulturna in vzgojna funkcija gramofonske plošfe neslavni rekorderji V visoko razvitih državah je bilo že davno ugotovljeno, da je gramofonska plošča kot pojem največja koncertna dvorana. Presenetljiv je podatek izpred dveh let, da je bilo v državah, kot je na primer Indonezija, prodanih 100 milijonov plošč. Zanimivo je, da ima prav ta dežela svojo industrijo plošč in da mnoge rastejo po novoustanovljenih afriških državah. V deželah, kot je Sovjetska zveza, ČSSR, Poljska, Romunija, Bolgarka pa proizvodnja gramofonskih plošč raste s fanta- v stično naglico. Na Češkoslovaškem je bilo predlani na primer izdanih milijon tristo tisoč novih plošč umetniške glasbe, že prej izdelane plošče pa po potrebi dotiskujejo. Plošče pa na obisk koncertov niso vplivale - vse večje zanimanje zanje je raslo vzporedno z zanimanjem za živo izvedbo glasbe. Na Češkoslova- škem poleg tega tiskajo samo za člane klubov vrsto ekskluzivnih plošč, ki jih sami člani klubov tudi naročajo. Pri nas je situacija okoli gramofonskih plošč znana. Lahko bi jo tako sumirali: plošče so drage, mnogo jih je, ko gre za novo narodno in zabavno glasbo, imamo uvožene, ko gre za tujo glasbo, v domači proizvodnji je zelo malo del naših avtorjev z domačimi izvajalci, jazz glasba je v obeh primerih zelo skromno zastopana, učna plošča je premalo obdelana, prav kakor glasba ' za otroke, ki je tiskana v premajhnih nakladah. Potreba po glasbi pa je očitna in dokazana. Zanimivo je, da je sedemletni načrt Srbije pred časom zelo optimistično predvideval, da bo v Srbiji leta 1971 prišla plošča na prebivalca ožje republike. Že leta 1970 pa je bila ta številka daleč presežena. Seveda statistično, dejansko pa je ogromno ljudi, ki nimajo ne gramofona ne plošč, če pa, predvsem plošče ene ali dveh usmeritev. Po podatkih sekretariata za kulturo SR Srbije sta pred leti dve tovarni pokrivali celotno proizvodnjo plošč pri nas, danes pa je v Sloveniji ena, na Hrvaškem so tri, v Srbiji pa je sedem podjetij, ki se neposredno ukvarjajo s proizvodnjo plošč. Oglejmo si še številke: leta 1970 je bilo v Srbiji izdanih 539 plošč v nakladi preko 7 milijonov, leta 1971 707 plošč v 8.613.000 izvodih, v Jugoslaviji pa je bilo tega leta izdanih skupno 16 milijonov plošč. Vendar je tu potrebno pojasnilo: od celotne proizvodnje je bilo nove narodne glasbe preko sto tisoč plošč, pet do šestnajst tisoč plošč zabavne glasbe, klasične pa okoli tisoč izvodov. Torej gre naša proizvodnja gramofonskih plošč v tri smeri: v (novo) narodno, zabavno in klasično glasbo. Problem ,.narodne" glasbe je najhujši v Srbiji - 95 % te je nova narodna glasba. Leta 1970 je nova narodna glasba pokrivala 76 % vse naklade, leta 1971 pa 71 fo. Citat iz materiala republiškega sekretariata SR Srbije za kulturo je tu zelo umesten: „Celo ob predpostavki, da je ta glasba kvalitetna, je s splošno družbenega in kulturnega stališča nedopustno, da plošče narodne glasbe izrazito dominirajo v vsej proizvodnji." Predstavljajte si resno založniško hišo, ki izdaja preko 70 % šunda - takšnih resnih hiš ni. Če bi Politika na primer ob vsem resnem delu izdala toliko šunda, bi ta gotovo vplival tudi na vso njeno ostalo dejavnost. Za takšno stanje gotovo niso odgovorni le proizvajalci. Glavni krivci so sredstva javnega obveščanja -velik del tiska, radia in TV. Nadalje so odgovorni vsi, ki bi se morali organizirano boriti proti takšnemu stanju - družbene organizacije, forumi, ki bi bili dolžni stvari iti do dna. Kako je z zabavno glasbo? Leta 1970 je bilo tiskanih 111 plošč - v nakladi 1,113.000 izvodov, leta 1972 pa že 217 plošč v nakladi več kot 2 milijoni izvodov. Če prištejemo k tem 24 % vse proizvodnje 71 % nove narodne glasbe, je jasno, kolikšen odstotek ostane za druge plošče. Kakšna je značilnost naše zabavne glasbe? To je popevka nizke kvalitete, s „populamimi“ zvezdami, pogosto 5 ,,kantautorji“, blago konfekcijske proizvodnje, kakor pravimo glasbeniki. S slabimi besedili, glasbeno neinventivna, moramo pa priznati, obrtniško pogosto zelo solidno izdelana, za kar skrbijo avtorji podlistek gUnther housswald stilne vrste V ta proces je vključena tudi doba renesanse (1450 - ok. 1600). Pod tem imenom razumemo vse mogoče:, v prvi vrsti ponovno zanimanje za stari vek, razširjen na vse umetnostne izrazne oblike; pomeni tudi arhitektonsko, literarno in glasbeno duhovno usmeritev, ki povezuje gotiko in barok. V Italiji nastopi humanizem, ki ga zastopa Petrar-ca v svojih pesmih. V likovni umetnosti je viden odklon od srednjega veka v delih Rafaela, Michelangela ali Tiziana v veličastno zasnovanDi podobah. Arhitektura teži k novi simetriji in s tem k novi razdelitvi prostora. Ta stremljenja rodijo arhitektonske mojstrovine impozantnih gradenj s kupolastim zaključkom. Tako je renesansa kot celota čas visokih načrtov, skoraj bi lahko rekli, da je to doba umetniške ekstaze, kjer je stopila na nova pota poleg literature in likovne umetnosti tudi glasba. Hotinja po poglobljenem spoznanju in znanju, volja po obsežnem obvladovanju gradiva sta vodili k takemu glasbenemu razvoju, kot se je duhovno najprej izživel v nizozemski polifoniji. Obdelave chansonov, motetov in maš so bile v ospredju zanimanja. Poleg tega se je na nemškem ozemlju razvijal večglasni lied. Zborovski element je oblikoval nosilno osnovo za duhovno in posvetno glasbo. Gabriellijeva večzboma beneška polifonija, imitirani stil pri Palestrini, bogata posvetna madrigal-na umetnost Hasslerja in Lassa so ustvarjali z vedno bo\j osamosvojenimi instrumentalnimi oblikami širok spekter renesančne glasbe. Ob koncu tega obdobja prav gotovo niso slučajno odkrili še opere. Morda se kaže prav v tej literamo-odrsko-glas-beni obliki najgloblje prvotno stremljenje renesanse: obuditi prizadevanja antike. Recitativ, deklamacija kot tipična izraza monodičnega oblikovanja, najjasneje kažeta odpoved umetno zapletenim polifonič-nim oblikam. S tem pa so bila na široko odprta vrata za novo podobo sveta. BAROK (1600 - okrog 1750) je bD kot ime vezan najprej na oblikovni pojem v umetni obrti (baročni biser), nato pa so ga prenesli kot nekaj posebnega, nabuhlega in smešnega v umetnost. Časovno razumemo pod barokom dobo protireformacije in evropskega absolutizma, katerega korenine so še v iztekajoči se renesansi. Poznejše razrastke sledimo do rokokoja in klasike. Med temi mejniki pa se je razvilo nenavadno dinamično dogajanje, ki je bilo stalno v gibanju. Oblike tega časa so dobile izraz, ki meri na spremembo. Te umetnostne raznolike predstave so pripeljale znotraj arhitekture in plastike do nenavadnega gibanja izraza. Toge stebre so spremenili v živahne in razgibane. Težnja do rajajočih in gibajočih, se figur je vodila k novi arhitekturi prostora. Značilna je množica posameznih podrobnosti, ki kar zbegajo opazovalca. Baročni stil se je dvignil arhitektonsko in plastično do skoraj opojno dimenzioniranega oblikovanja. Baročne pesnitve posredujejo o tem le bledo podobo; umetniške težnje so opevali baročni pesniki z nabuhlo formuli-ranostjo, ki je bolj zakrila kot odkrila pravi obraz te široke, duhovno tako intenzivne umetnosti. Da je kljub temu prišlo tudi v literaturi do pomembnih ustvarjalnih rezultatov, je pripisati le moči ustvarjalnega impulza. Podobno zasledimo tudi v glasbi^ kjer ločimo zgodnje, visoko in pozno obdobje. To je glasba gene-ralbasa, osnovana na vezanem tonskem sestavu. Hitro se je razcvetela tudi samostojna instrumentalna glasba. Ob glasbi za lutnjo in orgle pomeni enega od viškov opera, ki so jo skrbno gojili zlasti v Italiji in Nemčiji. Pasijoni, oratoriji in kantate, dela za orgle, za koncertantne instrumente in končno fuga kot osrednji izraz baročnega mišljenja, so omogočili za dolgo naprej muziciranje bolj čustvene narave, osnovano na jasnih racionalnih oblikah. Najčisteje sta utelesila glasbeni značaj časa Bach in Haendel, ki sta dala delom sodobnih oblik poglobljen duhovni profil, ne da bi pri tem opustila evropsko širino. Na to dobo se navezuje rokoko (1720 - ok. 179Q),ga pogosto označujemo tudi kot zgodnjo klasiko. Rodil se je v Franciji v časih Ludvikov XV in XVI. Rokoko je opustil vso patetično težo in se obrnil v lahkotnost in nežnost. Arhitektonsko kažejo rokokojske dvorane tako v Franciji kot v Nemčiji močno potrebo po pozlati in blišču. Vse otežujoče in bremenujoče so odstranili. V tem času so se veselili mičnega pohištva, lestencev in dragocenega porcelana. Zelo se je razširil ornament. Zavita baročna črta se je spremenila v množico gibajočih se figur. Plemenita družabna umetnost si je ustvarila v parkih, nasadih in salonih lasten svet. Očitna je ljubezen do pastelnega slikarstva. Ni preprosto prenesti te strukture na glasbo; ven-, dar označuje nemški „Zopfstil“ brez dvoma težnjo do previdnega občutka, kot ga zasledimo zlasti v delih Bachovih sinov. KLASIKA (1770 - ok. 1850) meri na tisti besedni pojem, ki veže obliko in vsebino v absolutno enotnost. Lepota, ravnotežje med sorazmerji, popolna enotnost ideje in oblike se dvigne nad slučajno in posebno ter vodi k tisti zrelosti, ki se bliža popolnosti. Pri tem mislimo na ravnotežje oblike in vsebine, kjer ne prevlada niti čustveni niti razumski element. Kot stilno obdobje pozna klasika sorazmerja jasnj zgrajenega dur-molovskega trozvoka, opira se na funkcionalno povezanost akordov, tako da nastane sistem harmon- > 24. december 1973 glasbena mladina • stran 7 aranžmanov, ki se na svoj posel dobro spoznajo. Poudariti moramo, da so besedila te glasbe, ki jo v glavnem poslušajo mladi, jokavo otožna - razen nekaterih svetlih primerov resnične poezije in izvirnosti. Ton teh pesmi plava v težkem malomeščanstvu, kakor da bi družba prespala dvajset in nekaj let in se vrnila v ozračje predvojnih kavarnic. Zanimivo bi bilo raziskati vpliv te glasbe na današnjo mladino - in obenem upoštevati, da deluje predvsem na delavsko in kmečko. Po izvoru meščanska mladina - iz intelektualnih krogov, iz srednjih šol in fakultet — ne poje nove narodne glasbe, pa tudi popevke zelo redko - pogosto pa izvirno narodno glasbo. Licence za tuje plošče, ki jih pri nas tiskamo, dobivamo v glavnem z zahoda, in še to predvsem iz Anglije in ZDA. Zabavne glasbe vzhodnih dežel pri nas skoraj ni, čeprav je tekstovno, glasbeno in izvajalsko kvalitetna. Vpadljiva je skoraj popolna odsotnost jazz plošč. Zahvaljujoč slabi politiki na radiu, zadnja leta pa tudi na TV, je jazz pri nas potisnjen na zapeček. Tisk, radio in TV posvečajo vso pozornost edinole zabavni glasbi, ki doživlja ogromno publiciteto v neštetih oddajah, člankih, posebej pa še v tisku z novinarji, ki so specializirani za pisanje o raznih zvezdah in zvezdicah. Ne gre za pisanje o tej zvrsti glasbe, pač pa o življenju, delu, stilu, ki gre vse do oblačenja in intrig. Poslušalec lahko-izbira samo med novo narodno in zabavno glasbo. Zato ni čudno, da doživlja zabavna glasba pri nas takšen uspeh. v Narodna in zabavna glasba pri nas torej pokrivata 90 % vse produkcije gramofonskih plošč, kar je v Evropi edinstven podatek. Nobena evropska država ne proizvaja 90 odstotkov narodne in zabavne in samo 10 % ostale glasbe. Jugoslavija je na tem področju torej neslavni rekorder. (Se nadaljuje) Iz razprave Djure Jakšiča ,,Kulturna i obrazovna funkcija gramofonske ploče“, objavljena v Biltenu Glasbene mladine Jugoslavije aprila letos. alpe—jadran Kulturno srečanje Alpe - Jadran, ali drugače, soočenje umetniških stvaritev, ustvarjalcev, kulturnih in drugih delavcev treh sosednih dežel Furlanije-Julijske krajine, Koroške in Slovenije je bilo letos pri nas. Na zaključni prireditvi 27. oktobra so koncertirali pevski zbori: mešani pevski zbor Jacobus Gallus-Petelin iz Celovca (slovenski), mešani pevski zbor Singkreis Porcia iz Spittala (avstrijski), moški pevski zbor Antonio Illersberg iz Trsta (italijanski), mešani pevski zbor Lojze Bratuž iz Gorice (slovenski), moški pevski zbor Vasilij Mirk iz Prosek-Kontovela (slovenski) in akademski pevski zbor Tone Tomšič iz Ljubljane. V prvem delu koncertnega sporeda smo slišali kar 6 Gallusovih skladb, potem še po eno delo H. Purcella, C. Monteverdija, R. del Corone in Z. Kodalyja. Druga polovica programa je slonela na zborovskih obdelavah ljudskih pesmi in nekaterih slovenskih skladateljev. Zaključno pesem J. P. Gallusa Musioa so izvedli združeni pevski zbori pod vodstvom Marka Muniha. MARIJAN GABRIJELČIČ škili zvez, ki najde svoj vrh v kadenci. Tu so že korenine za pozno romantiko. Klasično pomeni tudi glasbeno stilni pojem popolnega, v sebi zaključenega, genialnega, tako kot so na primer formulirali Goethe in Schiller, glasbeno pa Haydn, Mozart in Beethoven v svoji zgodnji in srednji ustvarjalni dobi. Njihova dela predstavljajo vrhunce stilnega razvoja, ki so jih manjši mojstri sicer posnemali, toda komaj kdaj dosegli, kajti klasično samo na sebi zahteva ' visoko ustvarjalno moč. Le tako dobijo dela vrednost čez svoj čas. ROMANTIKA (1800- ok. 1850) predstavlja obsežno duhovno in stilno zgodovinsko dobo, ki je na začetku zamenjala klasiko in prosvet- . ljenstvo. Iz Nemčije je izžarevala svoje vplive po vseh evropskih deželah. Lahko govorimo o zgodnji, srednji in visoki romantiki. Ce je pojem le literaren, se bolj ali manj povezuje z ustreznimi miselnimi predstavami. Prenešen iz območja poezije v glasbo pa pomeni subjektiviziranje ali poetizfranje gradiva, ljubezen za mistično, srednjeveško, nagnjenost k poudarjanju individualnega, bolj ali manj proste oblike, podiranje simetrije in stremljenje k neskončnemu. Vse te oznake najdemo tako v literaturi kot v glasbi. Novo razmerje do vesoljnega predpostavlja visoko ustvarjalno moč, ki na koncu uhaja iz receptivnega načina mišljenja. Da pri tem deluje kar najbolj usodno zlasti fantazija, velja za številna romantična dela. Ne samo poezija in slikarstvo, ravno glasba je postala zelo ustrezno torišče za tako časovno stilistiko, ki se je utapljala v magičnih prostranstvih neznanega in dojemala naravo iz novega svetovnega naziranja. Glasbeno so izžarevali dogodki časa daleč prek 150 let v dobo, ki se je že davno odvadila romantičnega načina mišljenja. Dvojnost stilnega sveta 20. stoletja, ki se pojavlja v somraku romantike in realizma, občutja in stvarnosti, metafizične vdanosti in racionalne urejenosti, lahko velja kot tipični kriterij prehodnega časa. - Spomnimo se ob romantiki na plemenito umetnost pesmi Franza Schuberta, Roberta Schumanna in.Huga Wolfa. Romantika se živo odraža v operi. Pomislimo na Webrovega Carostrel-ca in Obcrona! Poznejše obodbje je zaključil Richard VVagner s svojimi glasbenimi dramami, ki so tudi formalno utrle nove poglede med idejo in glasbo v ..vodilnem motivu". Schubertove in Schumannove simfonije dajejo simfoniki jasne in svetle luči, Felix Mendelssohn pa je razvil posebno harmonsko pletivo in pojem oblike. Njegove „pesmi brez besed" so postale zgled manjšim mojstrom, ki so z večjo ali manjšo intenzivnostjo^ izražali v njih svoje epigonstvo. Ob tem velja omeniti še Chopinove Impromptuje kot posebno genialne klavirske inspiracije. Naravno romantično muziko je pisal tudi Bedrich Smetana v ciklu „Moja domovina". • Pesnitvi iz tega cikla „Vltava“ ter ,,Iz čeških logov in gajev" sta v svoji romantični dikciji in nazornosti preprosto nenadomestljivi. V velikem zamahu je razvil romantične barve v svojih simfoničnih pesnitvah Franz Liszt. Od tu ni več daleč do pesnitev Richarda Straussa. Skladatelji kot Bruckner, Reger, Brahms so razumeli romantiko obrnjeno bolj navznoter in so postali tako tipični predstavniki postopoma izzyenevajoče glasbene kulture. Glasbeni impresionizem (1870 -o k. 1920) se vrača k zgledom francoskega slikarstva (Manet, Monet, Degas, Renoir). Tu so odkrili sklada- telji pomen barv in začeli tudi na glasbenem področju iskati njihovo vrednost, da bi zadržali trenutno razpoloženje. Pri tem ni bila več važna tematska izpeljava. Melodika se je širila v skoraj neskončnih lokih ali pa se izgubljala v ozkih glasbenih floskulah v stranskih glasovih. Ritem nima več motorične moči. Konture oblike so zastrte: ostal je čar tujega, eksotičnosti in pisano se prelivajoča igra barv. Predslutnje take glasbe najdemo pri Musorg-skem; glavno delo je opravil Claude Debussy, za njim pa Ravel. Impresionistično glasbeno govorico sledimo še prek Ducasa, Roussela, de Falla do Richarda Straussa in Re-gerja. ’ Ekspresionizem (1900 - ok. 1940) je prav tako pojem v likovni umetnosti kot v glasbi. Kot tipično nasprotno gibanje proti impresionizmu, je dojel umetniško dogajanje kot čisti, nepotvoijeni izraz; v slikarstvu posebno intenzivno pri van Goghu, Gauguinu, Hodlerju, Kan-dinskem in Chagallu. Zunanje dojemljiva resničnost se transformira v estetsko podobo, ki sloni na psihično doživeti osnovi. Tudi literatura kaže podobne poteze; realnost postaja odraz notranje razdvojene duše, ki teži k ekstatičnim izraznim oblikam. Pomislimo na občutljivo liriko tega časa ali pa himničpo preobilje kakega Franza Werfla. V dramatiki sta profilirala evropski teater Strindberg in NVedekind. V glasbi je prišlo do kriznega stopnjevanja poznoromantične disonance, do ekspresivnega stila, ki ga kažeta obe operi Richarda Straussa: • Salomff in Elektra; Stravinskega skladba Posvetitev pomladi pa je kar nekak kažipot za celo desetletje. Dvanajsttonska glasba (od 1920) je prinesla popoln prelom z 19. sto- letjem. Kontrastne sile, nastale v potencialnem stopnjevanju ekspresionizma, so vodile k novemu oblikovanju glasbenega gradiva, k vrsti. Ta edinstveni razvoj, ki ni bil vezan niti na literaturo niti na slikarstvo, se je odrekel slušno funkcionalno dosegljivemu središču. Vrsta različnih tonov in z njo povezane manipulacije so ustvarile glasbeno strukturo našega časa, katerega pomena ne moremo prezreti. Začetek je bil pri nekakšnem konstruktivizmu, M' ga kaže delo J. M. Hauerja v tropih, zlasti pa seveda delo Arnolda Schoenberga. On je postavil teoretične osnove, pa tudi ustvaril veličastna dela. Opozorimo na Busoni-jev ..Osnutek za novo estetiko v glasbeni umetno$ti“ iz 1907. leta, ki vodi direktno v atonalno glasbeno tkivo. Omenimo še genialnega mojstra Albana Berga in njegovo opero VVozzeck pa tudi Antona von We-bema, na katerega ekstremno aforističnem stilu se zgledujejo številne skupine mladih skladateljev. In končno elektronika (od 1950), ki sta jo uveljavila Herbert Fimert in Karlheinz Stockhauscn. Osamosvoi-jila se je podobno kot musiquc con-crete Pierra Schacffeija. Novi časovni in prostorski pojmi razširjajo elektronski kompleks, kjer se obenem razvijata denaturiranjc instrumentalnega zvoka in odtujeno barvanje vokalov. Kot umetniški dosežek te smeri služi zlasti Stockhaus-novo delo „Gesang der Juenglinge im Eeuerofen" za pet skupin zvočnikov iz leta 1956. Sledi Messiaen z ritmičnimi individualnostmi in Blacher z variiranimi metri. Togi zakoni vrste se kažejo v trajanju tona, višini tona, njegovi jakosti in barvi ter v ritmu. Toda svobodni princip aleatorike razbija tudi ta merila. 8. stran # glasbena mladina 24. dff igor stravinski (1882-1971) Igor Fjodorovič Stravinski seje rodil 5.junija (po starem pravoslavnem koledarju 17. junija in po novem pravoslavnem štetju 18. junija) leta 1882 v malem mestecu Oranienbaum na ruski baltiški obali nedaleč od starega Petrograda. Toda družina se je kmalu preselila v to carsko mesto, tako da more Stravinski veljati bolj za Petrograjčana. Družina Stravinski je po družbenem položaju sodila v zgornji srednji razred. Očetovi predniki sd bili poljske krvi in zemljiški posestniki, materini predniki so' prišlj' iz Ukrajine, oboji pa so imeli v vrstah ugledne ljudi, posestnike /in carske uradnike. Po njih je Stravinski podedoval nekoliko samovšečnosti in vzvišenega odnosa do okolice,, tudi kadar je šlo za ocenjevanje njegove glasbe. Od 1910 je živel skoraj samo v Zahodni Evropi. Z zadnjega potovanja v Rusijo se je vrnil samo nekaj dni pred izbruhom prve svetovne vojne. Odtlej ga domača zemlja ni več videla (z izjemo ob njegovi osemdesetletnici). Do oktobrske revolucije in Sovjetske zveze je imel odklonilen odnos. O tem se je večkrat jasno in ostro izražal, tako daje spravljal v neprijeten položaj celo znance in prijatelje. Kot pripadnik družine, ki se je gibala na meji z aristokracijo, do tegob malega človeka ni mogel imeti pravega smisla. Zanj je bila Rusija, naj je v njegovem delu sprva še tako močno prihajala na dan, eksotika za razvajena zahodnoevropska ušesa. To pa seveda ne zadeva ocene njegove glasbe, kije slejkoprej veličastna. V krogu družine je imel nadvse ugodne razmere, da si prid intimen in poglobljen odnos do glasbe. Njegov oče je bil zelo slavij operni pevec, basist, poleg tega pa tudi razgledan in kultiviran člo\f Tem okoliščinam se mora zahvaliti, da ga je še mladega vzel v priv^ pouk vodilni človek ruske glasbe tega časa, Nikolaj Rimski Korzak profesor na petrograjskem konservatoriju. Privatne ure pri KorzakJ so bile zanj seveda več vredne, kot pa če bi bil številka med konsei torijskimi gojenci. Tako si je* lahko s svojo izjemno nadarjeno! kmalu pridobil vso spretnost standardnega kompozicijskega stavka ga je usposobila, da se je pozneje suvereno lotil iskanja novega . benega izraza. V učiteljevem vplivu in pa v učenčevi domišljiji v od vanju novega, ne pa morebiti v neposrednem doživetju ruske ljudi glasbe, leže korenine za njegova prva rusko zaznamovana kompl cijska dela, s katerimi se je utrdil v zahodnem svetu. To so ba Žarptica (1910), Petruška (1911) in Posvečenje pomladi (1913). Ta dela so nastala v Parizu. Stravinski se je pozimi leta 191 Petrogradu seznanil s Sergejem Djagilevom, vodjem Ruskega balet je s svojo bogato barvitostjo in neklasično svežino žel ogromne uspj po Evropi. Djagilev je v mladem in zagona polnem skladatelju ki spoznal človeka, ki bo mogel prispevati dovolj novo in privlai glasbo za njegove v zgodovini plesne umetnosti tako tevolucion; predstave. Sodelovanje Stravinskega z Djagilevom je bilo v teh šti letih pred prvo svetovno vojno nadvse pomembno in plodno. Dl drugemu sta pomagala pri iskanju fascinirajočih glasbenoodr: rešitev, pri čemer ;pa je glasba vendar dobila levji delež, saj bi bj Djagileva ne mogle nastati tako pomembne skladatejeve partiture, n so Žarptica, Petruška in Posvečenje pomladi.*Stravinskemu pa sod<5; vanje z Ruskim baletom ni omogočilo samo svobodnega dela, mar,, tudi dovolj trden gmotni obstoj. S slavno rusko baletno skupino s| tudi sam pridobil ime, se spoznal z vodilnimi glasbeniki, slika pesniki, koreografi Pariza v tem času in v ugodnem vzdušju tega i j| tovljanskega mesta se je lahko spoprijel z zgodovinskimi nalogami si jih je bil zadal. Prvi teh baletov, Žarptica (izvirni francoski naslov se glasi L‘oist de Feu), še vedno nekako spominja na Korzakova. V črpanju ruskega poznoromantičnega glasbenega izročila je najživ,ahnejše in i privlačnejše delo mladega Stravinskega, polno žarkih barv in pel škega navdiha, pa tudi že močnegž ritma. Za baletom stoji ruska pl ljica o čarobni ptici, ki pomaga dobrim ljudem iz težav, ki jih vj spravljajo zla bitja. Ža Petruško bi lahko rekli, da je nekako najos ngše delo med temi baleti. Prikazuje lutke, Petruško, Balerino in j morčka, ki so sredi karnevala v neki ruski vasi ušli z vrvice in jih se 1 magična sila postavlja v življenje, ki je podobno človeškemu, tudi I svoji žalostni plati. Po glasbeni strani je v Petruški skladatelj začel ti | kjer je v Žarptici nehal in prijadral v svet, ki ima le še malo skupneg | romantiko in impresionizmom. Z mešanjem dveh in več tonali | hkrati je dosegel dotlej neznane harmonske učinke, kijih krepiji nenavadne in bogate instrumentalne kombinacije. Medtem pa v Posvečenju , pomladi (po francosko Le Sacre du Printemps) p ude prvega dela Stravinskega, ki resnično sodi na prag moderne glasbe | stoletja. Z obema starejšima baletoma ga ne veže ničesar. V vset | poustvarja predstave o poganskih obredih ob pomladnem prerojeva j narave. Posvečenje pomladi je ena najbolj revolucionarnih parti 1 glasbene zgodovine. Zdi se, kot da je skladatelj pretrgal vse ve: | preteklostjo. Melodije so razkosane na vznemirljive izbruhe vulki J katerega eksplozivna energija tiči v disonančno neurejeni in z nesi! | nimi ritmi prepredeni orkestrski gmoti, ki jo obvladuje samo d mična moč ostinatov. Prva izvedba 29. maja 1913 v Parizu je doži' škandal, ki se ni kmalu polegel. Glasbo so imenovali kar poskus, ki uniči glasbo kot umetnost. To pa ni zmanjšalo navdušenja dl strani, kije zagotovilo baletu številne ponovitve in velik gmotni us[ Z nastopom svetovne vojne so se razmere spremenile. Djagilev Ruskim baletom ni mogel več privoščiti dragih novitet, naročil novo glasbo ni bilo, položaj Stravinskega seje poslabšal. Naselil sej Švici, ‘ v kompozicijskem ustvarjanju se je osredotočil na ma zasedbe in komorno glasbo. Najznamenitejše njegovo delo tega ča Zgodba o vojaku, zgodba po neki ruski legendi za predstavljanje! odru za govor, igro in ples, nekakšna čudna miniopera, katere najml nejši glasbeni izraz je ritem. Po končani vojni se je Stravinski vrnil Francijo, vendar se sodelovanje z Djagilevom ni bnovilo. Spremenilf glasbena mladina • stran 9 je tudi skladateljev odnos do glasbe. Divja prelest zvokov in ritmov ga ni več zanimala, zato pa se je začel poglabljati v moč čiste glasbene oblike. Nastopilo je tisto skladateljevo obdobje, ki mu pravimo neoklasicistično. Stravinski se je znašel v vrsti nekaj skladateljev -med njimi je bil tudi njegov rojak Sergej Prokofjev, ki so izhod iz zvočne nasičenosti, v katero je zašla glasba v pozni romantiki, videli v popreproščenju v smislu dunajske klasike in baroka, v oživljenju duha Mozarta, Haydna, Bacha, vendar s sodobnejšimi glasbenimi sredstvi. Četudi se je Stravinski v Posvečenju pomladi srečal z atonalnostjo (s. tonalno nevezanostjo tonov in harmonije, kot bi lahko rekli), se ni tako kot njegovi nemški sodobniki Schoenberg, Berg, Webern in drugi spustil v dodekafonijo. Za to ni imel pravega čuta, manjkalo mu je tudi nekoliko poguma. Najpomembnejša neoklasicistična dela Igorja Stravinskega so: baleta Apollo Musagete (Apolon, vodja muz) in Igra kart (Jeu de Cartes), oba napisana za Ameriko leta 1927 oziroma 1937, opera-oratorij Kralj Ojdip, namenjen tako za koncertno kot za pdrsko izvedbo (nastal med 1926 in 1927) ter Simfonija psalmov (1930). Neoklasicizem v ožjem pomenu besede je oživljanje jasne in kratke glasbene oblike 18. stoletja, četudi začinjene s sodobnimi disonancami in ritmi. Takšno je prvo delo Stravinskega te vrste, balet Pulcinella, ki je nastal leta 1920 po predlogah starega italijanskega baročnega skladatelja Pergolesija. Vsebinsko ozadje je italijanska Commedia delFarte in v taki scenariji izpod čopiča Pabla Picassa je v Djagilevi baletni kompaniji doživela v Parizu svoj - tudi s šk; ndalčkom povezan -krst. O neoklasicizmu v ožjem pomenu besede je mogoče govoriti tudi takrat, ko gre za modeme stvaritve v starih'oblikah 18. stoletja, bodisi V baročni suiti s standardnimi stavki (alema^da, couranta, sarabanda, menuet, žiga ipd.) bodisi v baročni ali klasicistični sonati. Tudi takšne skladbe ima Stravinski. V obsežnejših delili, kot sta omenjena baleta ter opera in oratorij, beseda neoklasicizem zaznamuje bolj duha glasbe, ki je prav nasproten od romantike ali tega, kar kaže nemška ekspresionistična ali dvanajsttonska glasba med obema vojnama. Kralj Ojdip ali za zbor in orkester napisana Simfonija psalmov je takšna glasba monumentalne preprostosti in urejenega veličastja, v kateri ima vodilno vlogo kompliciran, a vedno jasno zaznaven in močan ritem. Tudi harmonije so polne zvonkih disonanc, a vedno takšne, da jih je mogoče razrešiti v smislu klasične teorije. Neoklasicizem Igoija Stravinskega ni nekaj tako osupljivega in drznega, kot je bilo njegovo Posvečenje pomladi. Pomeni nekakšen začasen izhod iz krize, v kateri se je znašel on in vrsta drugih skladatejev v neurejenem nakopičevanju zvokov. Za najnovejši razvoj glasbe nima zasluge. Zasluge za to so v delu Schoenberga in VVeberna in njunih naslednikov. Igor Stravinski je po drugi svetovni vojni veljal predvsem za človeka z bogato iiji pomembno preteklostjo. Mnogo je dirigiral svoja dela in sprejemal Občudovanja in časti. Znal se je odlično vesti in zabavati svojo okolico, bil je poln duhovitih in včasih tudi sarkastičnih domislic. Skrbel je tudi za svojo popularnost in sad te skrbi je mnogo spisov, med njimi knjiga pogovorov, ki jo je pripravil njegov asistent ob dirigentskem pultu Robert Craft. JANEZ HOEFLER Stravinski se je pred rastočo nacistično nevarnostjo leta 1939 umaknil v Ameriko. Tega leta je imel na harvardski univerzi šest znamenitih predavanj o vprašanjih glasbenega ustvaijanja, ki so pozneje izšla pod naslovom Glasbena poetika. Preselitev v Ameriko po skladatelju ni narekovala spremembe njegove stilne usmeritve. Še naprej je ostajal zvest novemu klasicizmu. Njegovo najbolj znano ameriško delo je opera Razuzdančeva usoda (The Rake’s Progress), kije nastala leta 1951, četudi je doživela prvo uprizoritev v Evropi, v Benetkah. Poleg nje pa moramo omeniti še dve simfoniji, prvo v C-duru s štirimi stavki in drugo s tremi stavki. Prav v zadnjih delih pa je jasno čutiti, da skladatelj ni bil več zadovoljen s svojim novim klasicizmom. Poskusil se je v dvanajsttonski glasbi v smislu Schoenberga in Weberna, čeprav takšnemu glasbenemu izrazu skozi vse življenje ni priznal prave muzikalne vrednosti. Vendar kritiki ocenjujejo ta njegova zadnja dela z nekako grenkim priokusom, saj je bil Stravinskemu tak način komponiranja vedno tuj in tudi ni bilo pričakovati, da bi na starost prepričljivo uklonil svojega muzikalnega duha popolnoma drugačnim zahtevam dodekafonije. HA VINSKI Z DJAGILEVOM Lavinski z robertom craftom (stoji) in pierrom bou- NIMSONCEM LEDENI BLOK NA BOKSARSKA ARENA NASILNA KRAJA ČRTANJE IZ SEZNAMA AM. GENERAL POVELJNIK V SECESIJ-SK1 VOJNI SKUPEN NAZIV ZA NAJ V1SJA NORDIJSKA BOŽANSTVA ORANJE IRANCOSKA Ireka loB KATERI Iso ŠTEVILNI Ki RADOVI BERITE GLASBENO MLADINO AFR. VELETOK IT. FILMSKI IGRALEC (UGO) NEMŠKI DIRIGENT, KI JE MNOGO IZVAJAL WAGNERJA SODOBNI ITALIJAN- SKI DIRIGENT (ALBERTO) SLOVIT CRNOPOLTI AMERIŠKI ATLET, 30 LET REKORDER V SKOKU V DALJAVO VOZNIK KANUJA VINOTOK DRUGI DEL NIBELUN-SKEGA PRSTANA KROŽENJE KRVI INOLi UTO- PlCNISO-n A LIST (ROBERT) BANČNI PRISPEVEK ZA HRANILNO VLOGO EDEN NASlH najveCjih ZBOROVS- KIH SKLADATELJEV. AVTOR PREKO 1000 DEL (EMIL) slovit SLOV BASVT (JULU) SESTAVIL: IGOR LONGYKA ŽENSKAR OBREŽJA ZNANA 7-ALOZBA MUZIKALI HRVATSKI SKLADA I EU D4 PEDAGOG (BLAGOJE) ZlVEL V LETIH 1873-1934 NEMŠKO DIVJA KOZA. KI ŽIVI V GORAH REKO SUŽENJ GALEJI NAROČILO VNAPREJ NA PRIMER V GLEDALIŠČU KUREI PRIMOŽ IZUMRLI PREDNIK NOVO- ZELANDS KEGA KIVIJA SV1CARSKI SLIKAR IN GRAFIK (PAUL) (1879-1940) MIRAN JARC IME POPEV KARIČE VELENTAN LIC NOČNO POPIVANJE LEDENIKU ZDRUZE NJE TEKMO- VALNA SKUPINA EDINO STALNO BRENKALO VSIMF. ORKESTRU PLEZALEC 24. IN 21.CB RK A gORA V SVJC1 S SLOVITO IEV. STENO (3970 m) OLEG VIDOV DELOVNA SKUPINA 24. december 1973 glasbena mladina • stran 15 I bralci nam sporočajo 1 ob robu V. festivala baročne glasbe 12. oktobra seje pričel v Mariboru V. festival baročne glasbe in je trajal do 31. oktobra. Z izborom avtorjev se je p6-srečilo prireditelju festivala določiti estetski in stilni okvir baročne glasbe. Prvi večer festivala je dal prireditelj „besedo“ Ansamblu za zgodnjo glasbo RTV iz Bukarešte. Napeto pričakovanje širokega avditorija in avtentični am-bient, v katerem se je odvijal začetek festivala, je prekinil orkester s Susotovimi plesi za godala iz XVI. stoletja, najprej umirjeno, potem živahno, vmes igra s piščaljo in čembalom, skratka veličastna skladnost instrumentov pod taktirko nič manj mojstrskega dirigenta Ludovita Basca. Nato je sledila suita enega največjih in najbolj originalnih angleških skladateljev — Purcella. Počasnemu uvodu so sledila godala, ki so ustvarjala zamenjavo teme — mojstrski odmev celotni kompoziciji. Izvedli so še 21 plesov in sledil je premor. V drugem delu koncerta je nastopil solist na oboi z interpretacijo najpomembnejšega instrumentalnega skladatelja beneškega baroka. Najsijajnejši izvajalec tega večera je bili vsekakor solist na kontrabasu. Virtuozni gibi njegovih prstov so pričarali v gledalcu vso barvitost Vivaldijeve-ga ustvarjanja. Nazadnje so izvedli še dve Bachovi fugi s solisti in spremljavo orkestra. Zaključek je bil vmirjen, tih, zvoki so se izgubljali nekam v daljavo, kakor je 400 let doba, kije za nas v marsičem še nepojasnjena, za marsikoga zelo, zelo daleč. (V. festival baročne glasbe - 1. baročni koncert) LIDUA KRUPJAN, dijakinja II. letnika Srednje glasbene šole v Mariboru glasbena mladina v novi gorici V šolskem letu 1972/73 je Glasbena mladina Slovenije priredila več koncertov v Novi Gorici. Največje zanimanje za te koncerte je bilo na gimnaziji. Zaradi tega se je v letošnjem šolskem letu gimnazija odločila za abonmaje. Poleg 226 abonentov pa obiskujejo koncerte tudi drugi mladi Novogoričani, predvsem gojenci glasbenih šol. Letos je na sporedu osem koncertov, od tega pa smo tri že poslušali. Na pobudo ZKPO Nova Gorica je bil na gimnaziji ustanovljen odbor Glasbene mladine. Le-ta sodeluje pri izbiri programa in prodaja vstopnice pred koncerti. Odbor se tudi večkrat sestane. Navezal je stike z ostalimi srednjimi šolami in z osnovno šolo ter jih povabil na koncerte. Na vsak koncert so te šole še posebej opozorjene. Poleg tega pa se je odbor povezal tudi z zamejskimi Slovenci v Stari Gorici. Tudi nje je povabil na koncerte v Novo Gorico. Vabilo so sprejeli in v januarju nas bodo prvič obiskali. Ker bodo naši gostje, jim bo odbor plačal vstopnice z denarjem, ki ga dobi od prodaje vstopnic. Upajmo, da bo odbot še naprej uspešno deloval in da bo v mladih vzbudil še več zanimanja za klasično glasbo. M ALČI GABRIJELČIČ, Gimnazija Nova Gorica Naši novi naročnici Sonji Jugovič iz Ljubljane pa naš glavni urednik odgovarja tako: Spoštovana, Vesel sem Tvojega zanimanja za glasbo in tudi naš časopis. Postala si naš naročnik, želim pa, da bi vanj tudi dopisovala. Napiši nam,, kako spremljaš glasbo. Drugi tvoji želji ne morem ugoditi. Pri nas, žal, ne izhaja nobena glasbena revija. Lepo pozdravljena [ V ž-duru ] Po nekem koncertu je mati vprašala malega Chopina, kaj je bilo publiki najbolj všeč. Chopin je ponosno odgovoril: „Moj čipkasti ovratnik.11 • Liszta so nekoč prosili, da bi dirigiral v Altenburgu. Na vaji je oboist vedno preglasno igral. Končno se je Liszt razjezil: „Ali vi sploh znate igrati piano? “ Glasbenik mu je skromno odgovoril: „Eh, gospod doktor, če bi znal igrati piano, ne bi bil v Altenburgu" V neki družbi je Brahms spremljal svojo sonato za čelo. Čelist delu ni bil kos, zato je Brahms igral glasneje in glasneje. Pri kratki pavzi mu je čelist prišepnil: „Igraj tiše, samega sebe več ne slišim.1* „Eh, kako si srečen!” mu odgovi Brahms. • Predno je Mahler odpotoval v New York, da bi prevzel dolžnost dirigenta v Metropolitanski operi, so ga opozorili, da je tamkajšnji okrester mnogo slabši od ^orkestra dunajske opere. „Jaz se ne bojim,“je odgovoril Mahler, „ni slabih orkestrov, so samo slabi diri-genti.“ Pietro Mascagni se je pogosto prepiral s svojimi libretisti. Ko mu je nekoč prijatelj predlagal, naj sam piše libreta za svoje opere, mu je komponist odgovoril: „S kom pa naj se potem prepiram? “ m b F * ---------------------------------------------------------------- Z razočaranjem v sercu lahko omenim, da so se moja pričakovanja ljubljanskega Newporta, izražena v članku v prejšnji GM, žal, uresničila. Počutim se krivega, opozarjam pa či-toče, da pesimizem danes (še ni) kaznivo „dejanje“. (Dušan R.) V_________________________________________________________________J (kljub vsemu) nasvidenje newport O LJUBLJANSKEM NASTOPU B. B. KINGA O BIBIJEVEM NASTOPU V LJUBLJANI LAHKO POROČAM L E TO, DA SEM BIL MOKER DO GAT. DRUGE ESTETSKE SODBE SI PRIDRŽUJEM ZASE (TOMAŽ KRALJ) ANITA MORE ... ONE, TWO, THREE, FOUR (DUKEOVIH POLJUBČKOV). PUBLIKA BI JIH ŽELELA DODATI ŠE NEKAJ TISOČ. Ali gre veijeti komurkoli, kadar pripoveduje o kakem koncertu? Vseeno, kakšno vrsto glasbe je bil poslušal, -vseeno, kdo je bil igral. Ali pa gre verjeti le tistemu, ki se „spozna na glasbo" in ima za seboj morda celo visoko glasbeno izobrazbo, ter dolgoletno prakso ocenjevanja glasbe? Mislim, daje vsaka ocena najprej subjektivni odraz dogodka, strokovnost je šele' na drugem mestu. Vseeno preberite naslednje vrstice. Žal pa naj vam bo, da niste mogli Santane tudi sami doživeti. Dunaj, konec novembra 73. Velika, prevelika Stadthalle. Nekoliko čez polovico polna dvorana. Petnajst minut po 20. uri brez napovedi in „ogreva-jočega" ansambla pridejo na oder: osem glasbenikov skupine Santana. V dvorani svetijo s stropa samo še barvasti žarometi. Carlos - ves v belem, značka s sliko njegovega guruja Sri Chinmoya na prsih - stopi k mikrofonu ter v perfektni amerikanščini, brez španskega naglasa, zaprosi za minuto tišine, meditacije, zbranosti. V tisti kratki minuti nekateri spuščajo svojo paro z zoprnim žvižganjem. Ali mu je tista minuta dala notranjo moč, da nam je lahko dve uri in četrt tako lepo igral; ali pa je temu vzrok povezanost z gurujem, ki mu je nakazal pot samo- uresničitve in ga notranje osrečil, izpopolnil? Mislim, da je prav ta njegova spiritualna moč odločilna. Santana niso „solokitarist C. Santana in njegova skupina". Ne. Osem enakovrednih glasbenikov, nobeden boljši od drugega, kajti najboljši so, kadar so skupaj. Vsak doda enak del k čudoviti celoti. Glasba naredi krepek korak od začetnih zvokov, ki so sloneli predvsem na moči latinskih ritmov. Ne spomnim se pametnega slovenskega izraza, zato uporabljam angleškega: „sophisticadet music“, kar mi pomeni sodobno, napredno, poglobljeno, umetnosti polno glasbo. Nikakršne ,.predstave" (showa), nikakršnega ličenja in srebrastih oblačil. 135 minut GLASBE, brez napovedi, brez ..prekinitev za aplavz" in brez egocentričnosti glasbenikov. Odveč je bil desetminuten bobnaijey solo, saj smo že vedeli, da je Maitreya Michael Shrieve dober bobnar; tudi Armandu Perazi rle bi bilo treba še posebej dokazovati svojih kvalitetna conga bobnih; prav tako dober je Jose „Chepito“ Areas, čeprav je raje tolkel po teh navadnih malih bobenčkih kot po conga setu; basist Douglas Rauch se je skrival v ozadju, čutiti pa ga je bilo prav dobro; Tom Coster in Richard Kermode sta se presedala med električnim klavirjem in orglami in, verjemite mi, danes je malo tako dobrih v rocku kot sta onadva; Leon Thomas že nekaj let velja za najboljšega jazz pevca, zato si Santana boljšega vokalista ne bi mogli želeti, 16 večkrat naj bi mu pustili do glasu, namesto da je tolkel stotera tolkala; Carlos pa se je umaknil v poltemo, kadar je šel jokat ali kričat s svojo kitaro. Igrali so vse, od pesmi s prve do glasbe z najnovejše, pete velike plošče, če vas to zanima. Glasba teče, se ne ustavi, valovi, doki« ne odidejo z odra. Pustijo vam občutek celote, doživetja, pustijo vas brez besed. V svoji glasbi združujejo toliko elementov, da bi bila nekdanja etiketa „latin-rock“ dandanes za njih že žaljivka. P. S. Če ste mi verjeli, si čimprej kupite njihov LP ,,Welcome“ (CBS). Santana’ ... STANE SUŠNIK Fotografiji: SLOBODAN VALENTINČIČ NJF FOTOGRAFIJE TONE STOJKO santana KAKOR JIH JE SLIŠAL IN VIDEL .. . V