INTERVJU

.iga .rdnik

NIKOLA 
KOJO

   Sta samo dva 
nacina igre podobno 
kot v zivljenju 
lazes ali ne lazes

Nikola Kojo je eden najprepoznavnejših glasov in stasov ju­goslovanskega in srbskega filma, katerega bogata kariera se je zacela v zgodnjih osemdesetih, ko je kot 13-letni decek Ivan nastopil v komediji Milana Jelica Delo za dolocen cas (Rad na odredeno vreme, 1980) ob boku igralskih legend Milene Dra­vic, Ljubiše Samardžica in Velimirja Bate Živojinovica. Skozi osemdeseta se je uveljavil prav v komicnih vlogah, med drugim v nadaljevanju Jeliceve trilogije Moj oce za dolocen cas (Moj tata na odredeno vreme, 1982), še posebej pa kot najstnik Miša v priljubljenih filmih Zorana Calica Kaj se zgodi, ko se ljube­zen rodi (Šta se zgodi kad se ljubav rodi, 1984), Žikina dina­stija (1985) in Druga Žikina dinastija (1986), v okviru katerih se je spoprijateljil z legendarnim igralcem Dragomirjem Boja­nicem Gidro, ki je postal njegov »filmski deda«. V casu nasilne­ga razpadanja Jugoslavije ga je zaznamovalo izjemno plodno sodelovanje z režiserjem Srdanom Dragojevicem v filmih Mi nismo angeli (Mi nismo andeli, 1992), Lepe vasi lepo gorijo (Lepa sela lepo gore, 1996) in Rane (1998)– njuno sodelova­nje se je nadaljevalo še v Mi nismo angeli 2 (Mi nismo andeli 2, 2005) in Paradi (2010). Vmes je ustvaril nepozabno vlogo v filmu Dejana Zecevica Cetrti clovek (Cetrti covjek, 2007), v kateri je pokazal vse svoje mojstrstvo tudi onkraj komicnosti.
Po režijskem prvencu Creda (Stado, 2016), v katerem se je s satiro brez zadržkov lotil politicne situacije v srbski politiki in kulturi, je padel v nemilost razjarjene scene in za nekaj let tako rekoc izginil iz srbskega filma. V zadnjih letih se je bolj posvetil televiziji – ne le kot igralec, ampak tudi kot režiser in scena­rist – ter delu z mladimi igralkami in igralci, saj je leta 2020 z britansko-ameriškim producentom Jonathanom Englishem ustanovil agencijo Slavik, ki zastopa okrog 350 vzhajajocih ta­lentov z obmocja nekdanje Jugoslavije in drugih koncev sve­ta. Sodelovanje z mlado ekipo ga je prepricalo tudi v sprejetje vloge Petra v filmu Dominika Menceja Jezdeca (2022); pred ljubljansko premiero ni mogel prehvaliti igre trojice glavnih igralcev Timona Šturbeja, Petje Labovica in Anje Novak. »Sne­manje filma Jezdeca mi je bilo v velik užitek in zadovoljstvo. Res sem že prej sodeloval v slovenskih filmih in s slovenskimi kolegi, ampak mladih kolegov in kolegic doslej nisem poznal. Odkril sem, da imate v Sloveniji velike igralske talente, in za­želel sem si, da bi jih lahko z agencijo Slavik lansiral v svet – na ameriško, angleško, nemško tržišce… Anja, Timon in Petja so zame pravo odkritje: so filmicni, zanimivi, izobraženi.«
**

NIKOLA KOJO | FOTO URŠKA BOLJKOVAC/KINODVOR


INTERVJU

Boste v okviru agencije sodelovali še naprej? | Mislim, da bomo. Tujim direktorjem kastinga sem že predstavil njihovo delo, tako da bodo verjetno kmalu dobili kakšno novo priložnost. Tudi sam trenutno pripravljam nov film, ki se bo vsaj tretjinsko dogajal v Sloveniji in bom zanj angažiral veliko slovenskih igralcev.
Pred nekaj leti smo prebrali, da celo nacrtujete selitev v Slovenijo … | To idejo sem imel pred epidemijo, nato pa se je situacija zaostrila in so se meje zaprle. V Srbijo me je vrnila tudi družinska situacija, saj mi je umrl oce. Selitev se je zaca­sno ustavila, a od tega nisem odstopil. Obožujem Slovenijo in želel bi si, da moji otroci odrastejo v tako zdravem okolju. Igrati znam tudi v slovenšcini, ampak sem se v zadnjih letih s svojimi izkušnjami bolj posvetil režiji in pisanju scenarijev. Nov film sem pisal v Srbiji, na Hrvaškem, v Sloveniji in Nemciji.
Znova torej združujete nekdanje jugoslovanske republike? | Zakaj vsi, ki se razumemo in govorimo podobne jezike, ne bi še naprej sodelovali? Moj življenjski moto je, da sodelujem z vsemi normalnimi ljudmi.
Kako sta razpad Jugoslavije in bolecina, ki jo je povzrocila vojna, vplivala na vašo kariero? | To me je res presekalo, saj sem bil pri 24 letih v zenitu svoje mladosti. Ogromno sem igral na gledaliških odrih v Sloveniji, na Hrvaškem, v Bosni in Her­cegovini – povsod po Jugoslaviji. Rodil sem se in odrašcal kot Jugoslovan. Ljudi, ki rišejo meje zaradi nekih lastnih apetitov, lahko do neke mere razumem, saj tako lažje vladajo na manj­šem ozemlju, a zame te meje ne obstajajo. Pokazati moram po­tni list, ko jih preckam, ampak intimno v svojem srcu potnega lista ne potrebujem. Enako domace se pocutim tako v Ljubljani kot v Sarajevu, Skopju, Beogradu, Zagrebu …
Kako se te meje kažejo v filmskem svetu? | V vsakem pokli­cu obstajajo skrajneži – ima budala svuda, lako jih je naci –, ampak filmarji, umetniki so naceloma odprti ljudje, zato se še naprej zelo dobro razumemo. Ne le tukaj, tudi širše po svetu. Umetnost je vzvišena dejavnost, ki ne bi smela poznati meja– tako kot clovecnost in socutje. Ampak ljudje so zaradi tega prekletega denarja povsod postali živali. Smo edina živa bitja, ki lovijo, ceprav niso lacna. Pohlep po denarju in zemlji je poko­pal cloveštvo. Zdaj smo na vrhuncu tega in vse se bo slej ali prej zrušilo – tako ne moremo vec nadaljevati.
Vidite kljub temu upanje? | Da, vidim. To so cikli, kolo zgo­dovine se bo znova zavrtelo – kot se je vedno doslej. Prišli smo tako dalec, da lahko 12-letni decek ustvari 3D animacijo, ne more pa vsak kar tako ustvariti duše filma – dobrega scenarija. Bistvo cloveka se pocasi vraca. Ljudje se obracajo vase in ugo­tavljajo, da pametni telefon ni primerljiv s pogovorom iz oci v oci, sprehodom ob morju ali dobro literaturo.
Kako ste preživeli pandemijo, ste tudi sami posvetili vec casa stvarem, ki jih omenjate? | Ne, veliko sem delal v Srbiji, Slo­veniji, Makedoniji, na Hrvaškem … Posvetil sem se pisanju, družini in vsega skupaj nisem doživljal kot paniko, ceprav sem poleg drugih strupov že dvakrat ali trikrat tudi sam zbolel za covidom. Zame je bilo to obdobje kot vse ostale stvari v živ­ljenju: pride in gre – enostavno moramo živeti s tem. So me pa živcirali vsi ti drakonski ukrepi, kot je bilo zapiranje ljudi v stanovanja in države. To je bilo nezamisljivo, kot da je za tem stalo nekaj drugega – še danes ne vem kaj. 
Omenili ste, da ste delali v vseh republikah nekdanje Jugo­slavije. So med šolami in slogi igre kakšne razlike? | Razlik je bilo prej res nekaj, zlasti hrvaška šola igre je bila nekoliko vzvišena, za Slovence je veljalo, da so hladni, za Bošnjake pa, da niso. A teh razlik v igralskih sredstvih zdaj vec ni opaziti – vsi smo v istih vodah, v istem tonu. Sta samo dva nacina igre, podobno kot v življenju: lažeš ali ne lažeš. Po tem se razlikujejo dobri igralci, pisci, slikarji, ljudje. Umetnost igre je dozorela, ni vec neke mode, šablone, po kateri naj bi se igralo, in to je zelo dobro. Z milenijci so vsi ti predsodki padli. V skladu z re­kom »red okrog nas je red v nas« se igralci in igralke ukvarja­jo predvsem sami s seboj in iskanjem bistva. Pri necem pa se res poznajo razlike: revnejše ko je neko obmocje, bolj se ljudje ukvarjajo s preživetjem, višino honorarja, iskanjem priložnosti.
Kako pa bi primerjali igralsko generacijo, ki jo zastopate v agenciji, in vašo, ko ste bili sami toliko stari? | Zdaj morajo po­leg talenta in izobrazbe pokazati tudi, da obvladajo tehnologijo in družbena omrežja – na žalost mora imeti vsak igralec danes Instagram. Ameriški producenti bi prej izbrali nekoga z vecjim številom sledilcev na Instagramu kot pa tistega, ki je mnogo boljši igralec, ker se to pozna pri zaslužku od vstopnic. Pojav­nost je danes obveza. Nekoc te je režiser, ki te je želel v filmu, prišel gledat v gledališce ali kino, danes se odlocajo na podlagi Instagrama, predstavitvenih videov in poskusnih snemanj. Tudi meni se je že zgodilo – pa nimam nic proti, da nekdo mogoce ne pozna mojega dela –, da so me poklicali na poskusno snema­nje. Zame to pomeni, da režiser ne verjame sam vase, torej ni dovolj dober, zato sem to sodelovanje zavrnil. Tudi sam delam po starem principu, ko režiram: ce igralca ali igralke ne po-
znam, kupim vstopnico in grem v gledališce na njuno predsta­vo, pogledam si filme, v katerih sta igrala doslej, in se potem odlocim. Kot igralec vem, kaj nekdo zmore, ko ga vidim na odru ali platnu. No, ko delam z otroki, se odlocam tudi za poskusna snemanja, ampak to vecinoma pocne moj asistent.
Se s tem izgublja cas? | Tako je, predvsem pa se izgubljata ener­gija in gotovost, ki ju clovek potrebuje, ko režira film.
Kakšna je igralska generacija iz regije, ki jo zastopate v svo­ji agenciji? | Težko je primerjati. Z vsega sveta imamo odlicne igralke in igralce – iz nekdanje Jugoslavije, ZDA, Nemcije, Me­hike … Pa ne le igralce, tudi režiserje, dramaturge, scenariste. Predvsem potrebujeva vec agentov, ki bi se z njimi ukvarjali, saj ne želiva biti zgolj menedžerja. Agencijo sva poimenovala Slavik, ker želiva, da se ljudje, ki išcejo slovanski obraz, najprej obrnejo na nas. Ni pa to pravilo. Zastopamo vse, ki pokažejo talent in želi­jo delati. Mislim, da tudi nekoliko popravljamo dostojanstvo po-
klica, saj so pogoji in cene za sodelovanje boljši, kar ljudje cenijo.
Imate res najnižjo maržo na trgu? | Da. Z agencijo v bistvu ni­mava zaslužka, ideja je, da se pokrijejo stroški, kar nam zdaj po treh letih koncno uspeva. Mogoce zveni malo pateticno, ampak predvsem želiva pomagati mladim ljudem, pa tudi starim, ce nimajo dovolj dela, da prodrejo v svet, da so opaženi. Verjame­va, da lahko umetnost izboljša svet.
Ste kot mlad igralec pogrešali takšnega agenta? | Gotovo bi bilo bolje za nas. To je bil manko Jugoslavije. Na fakulteti smo imeli marksizem, sociologijo, zdaj pa imajo tuje jezike in so tako bolj pripravljeni na odhod v svet, kot je bila moja gene­racija. Agentov ni bilo veliko, eden izmed njih me je vzel pod svoje okrilje, ko se je zacela moja kariera v Italiji, nato pa zah­teval 40 odstotkov. Ko sem rekel, da ne želim vec delati z njim, mi je zagrozil, da ne bom vec nikoli snemal v Italiji, kar se je dejansko tudi zgodilo. Ampak se zato ne sekiram – dovolj sem imel dela in še zdaj ga imam. Po 44 letih mi ga je že nekoliko prevec, zato se vse raje posvecam pisanju.
Najprej ste želeli biti glasbenik … | Glasbeni talenti so mi bili položeni v zibko. Ko sem pel v zboru, sem nekoc po nakljucju zgrešil vrata in upadel v dramsko sekcijo pod vodstvom legen­darnega Bate Miladinovica. Zacel je kricati name in me tako prestrašil, da si nisem upal reci, da tja sploh ne spadam. In tako sem ostal. Ampak glasba, film, gledališce so vse sorodne in zelo kompatibilne umetnosti.
Kdo vas je potiskal naprej v film? | Enostavno sem imel sre­co, da se mi je odprlo z velikim filmom, ki je imel pol milijona gledalcev samo v Beogradu, z Ljubišo Samardžicem in Borisom Dvornikom. Takoj za tem sem imel sreco, da sem delal s pokoj­nim Racem Policem v Igmanskem maršu (1983). Ni me bilo treba potiskati naprej, je pa kar nekaj starejših igralcev pazilo name – na primer Gidra in Bata Živojinovic. Name so prenesli to skrb za mlajše kolege. Mogoce se je iz tega rodila agencija.
Kdo je najboljši igralec, s katerim ste doslej sodelovali? | 
Jernej Šugman.
Kako doživljate vse te izgube soigralcev v zadnjih letih? | Kot da list za listom odpada z drevesa, na katerem sem tudi sam. Res mi je težko, saj so to ljudje, s katerimi sem odrašcal, veliki igralci, ki sem jih kot decek gledal kakor božanstva na zemlji. Kasneje sem jih spoznal tudi kot ljudi in mnogi me niso razo­carali. Žal mi je, da se nisem poslovil od Raca. Po Igmanskem maršu se kakšnih 25 let nisva videla, in ko sva se po nakljucju nekje srecala, se je takoj spomnil, ceprav sem bil v filmu še ot­rok: »Pa kje si ti mali Nikola Kojo?!« Ampak to je življenje, narava – nic ne moremo proti temu. Vsi se bomo nekoc srecali v velikem gledališcu tam nekje zgoraj.
Zakaj ste film Creda posvetili Miloradu Mandicu – Mandi? | »Ne samo zato, ker je bil krasen clovek, ker sva bila velika prija­telja in »kuma« … Pet dni pred zacetkom snemanja je Manda, ki bi moral v filmu tudi igrati, umrl – od igre.«
Od igre? | Da. Obicajno ljudje živijo od igre, on pa je umrl od nje. Ubožec je zaradi kreditov, družine in gledališca, ki ga je kot upravnik prenavljal, delal na toliko razlicnih frontah, da je preprosto izdahnil na sceni. Film se ukvarja prav s tem, pek­lenskim življenjem igralca, ki je pripravljen narediti vse, da bi nekaj ustvaril – je umetniški entuziast, fanatik, zaljubljenec, ka­kor pac želite to imenovati –, zato je posvecen Mandi. Pripadam generaciji, ki je še imela prosti cas in brala knjige, zdaj pa tudi jaz delam za banke, racune in politike.
Koliko je to spremenilo film? | Za razliko od ruskih pisateljev, ki so najvecja dela napisali v bedi, film ne deluje na tak nacin. Potrebuje mir in blagostanje, da bi bil dober. Zdaj živimo, zato da placamo racune. Denar se pere, veliko se snema, ampak ka­kovost je vprašljiva. Dogaja se mi, da so termini predvajanja že doloceni, pa scenarij sploh še ni koncan in sploh ne vem, kaj bi naj delal. Ampak mislim, da se bo to hitro spremenilo. Clovek, ki ponazarja to spremembo, je tudi Peter, ki sem ga odigral v Dominikovem filmu Jezdeca. Nikoli se nisva konkretno pogo­varjala o njegovem poreklu. Morda je Srb, Hrvat, Slovenec– go­vori mešanico vseh jezikov. Sam ga doživljam kot enega od ljudi, ki so pobegnili iz kapitalizma, saj so ugotovili, da sistem unicuje vse, kar je cloveško. Ponovno je želel biti svoboden, zato se je usedel na motor in se odpravil v svet. Všec sta mu bila ta mulca, ki sta na nek nacin njegova naslednika, saj sta se prav tako od­locila za ukvarjanje s svobodo. To je zanimivo sporocilo filma, v tem je njegov car: govori o svobodi in ne o tem, da je Slovenija provincialna. Govori o ljudeh, ki so se zavedli, da se proti siste­mu ne moreš boriti, ce ostaneš del njega. Zakaj so nastala mes­ta? Zato, da se pobere vec davka, parkirnine – da ti zaracunajo življenje. Kaj proizvajajo? Nic, razen ogljikovega monoksida in dioksida. Vse, kar je vredno, se rojeva zunaj mest.
Kritiko takšnega življenja je cutiti tudi v Credi. | To je kot zgod­ba o dveh vrabcih, ki stojita na grebenu nad požarom in eden iz­med njiju zajame vodo v kljun ter pljune navzdol. Nato ga drugi vpraša, zakaj je to storil, saj s tem tako ali tako ne bo mogel po­gasiti požara. »Pac moral sem, da mi ostane vsaj nekaj, kar sem poskusil narediti v svojem življenju.« Ta film je bil moj pljunek na sistem, ki nas vodi v prepad. Na politike, ki mislijo, da so zvez­de, da so bog i batina, ker znajo dobro obljubljati. Sprašujem se, kje je konec tega, kdaj se bodo ljudje streznili, se vrnili k sebi in dojeli, da je pomemben tisti, ki pece kruh, in ne tisti, ki obljublja.
Je ta film pomenil prelomnico v vaši karieri? | Vsekakor. Tri leta sem snemal samo zobe in pljuca (smeh). Zdaj pa kot da ne bi nikoli obstajal, kot da je pristal v nekem bunkerju. Ne vem niti, ce se ga najde na spletu.
Na YouTubu je (smeh). Ste tudi vi zaradi njega pristali v bun­kerju, kot da ne bi obstajali? | Da. Tri leta nisem snemal nice­sar, razen v Sloveniji in na Hrvaškem. Nato se je spet odprlo, tržišce je pac takšno, da igralci nismo na strani politike. In da so lahko sploh kaj posneli, so potrebovali igralce, ki smo proti norosti našega vsakdana, in nas rehabilitirali. To ni prvic, že v casu Miloševica je bilo delo z nami prepovedano. Politiki odi­dejo, mi pa se vrnemo.
Zakaj zdaj delate veliko vec za televizijo kot za film? | Ne vem. Televizija je postala ljudem bolj dostopna, v modi so serije. A tudi to bo minilo. Opažam, kako se pocasi zmanjšujejo »mamutske« serije s po petimi, šestimi sezonami. Ko vidijo, da tretja ni dobra, produkcijo hitro prekinejo; ce v celoti ni dobra, iz nje naredijo miniserijo. Mislim, da je to zgolj obdobje, ki ga je definirala nova tehnologija, da si ljudje lahko doma privošcijo ogromne televizije, nek ucinek kina. A pocasi se vse vraca na svoje mesto. Morda film ne bo spet na prvem mestu, gotovo pa bo prišlo do ravnotežja.
Je za vas film na prvem mestu? | Zame je enako. Serijo na te­leviziji gledam kot veliki film. Spet pridemo do tega, da je po­membno zgolj to, ali lažeš ali ne.
Kaj pa resnicnostni šovi? Ko je kod Koje na primer? | To ni bil resnicnostni šov, ampak klasicna televizijska oddaja.
Ki je vsebovala vaše zelo osebne izpovedi … | Res je. Imena nisem predlagal jaz, ampak scenarist. Na zacetku sem bil proti, nato pa pristal, saj sem konec koncev res takšen. Vztrajal sem, da vrnemo na televizijo prave vrednote. Bilo je zabavno in simpatic­no, brez krvi in žalitev, zato tega ne vidim kot resnicnostni šov.
Zdaj vodite kviz Najšibkejši clen. Je za vas izziv ali to delate za placilo racunov, kot ste prej omenili? | Izziv, igralska naloga. Kviz je bil prej zame popolnoma nezanimiv, ker so tekmovalce žalili. To so ljudje, ki so prišli, da s svojim znanjem nekaj zaslu­žijo. Ni to bolj pošteno, kot ce bi se vclanili v politicno stranko ali oropali banko? S produkcijo sem se boril proti takšnemu na­cinu vodenja. Zakaj bi žalili te ljudi, zakaj bi sploh kogarkoli žalili? Žalite raje politike in župnike, ne pa navadnih ljudi. Želel sem umiriti strasti, in odkar vodim kviz, vecina ljudi ne želi vec gledati neke borbe med bikom in matadorjem – všec jim je moj slog. Nekateri resda še vedno zahtevajo kri, a jim je ne dam.
Kako se pripravljate na vloge? | Ni pravila. Crpam iz izkušenj, literature, pogovorov … Vloga se enostavno zgodi ali pa se ne.
Kaj pa ko dobi igralec vlogo v Lepih vaseh, filmu o vojni, ki se je snemal, ko je ta še trajala? | S kolegi opažam neko cis­to tehnicno zadevo, ne le pri tem filmu, ampak pri vseh, ki se snemajo na terenu, ne v Beogradu. Takšni filmi so po navadi boljši, saj to ni zgolj delo – kot v tovarni, ko se po koncu dneva vsak vrne v svoj dom –, ampak so ljudje dva meseca popolnoma posveceni projektu. Po snemanju se družijo in ob pivu še naprej pogovarjajo o filmu in o tem, kar jih caka naslednji snemalni dan … Tako je bilo tudi pri Jezdecih.
Druga zgodba je Cetrti clovek, ki je bil sneman vecinoma v Beogradu … | Res je, ampak zanj smo se pripravljali vec mese­cev. Za mizo sem sedel z režiserjem in scenaristi in jim s svojimi izkušnjami pomagal, da se je vloga izkristalizirala. Takrat smo za to še imeli cas.
Za konec me zanima še vaš pogled na žanr. Vas je kot igralca iz­oblikovala parodija, satira, komedija? | Mislim, da žanr ne obsta­ja, tako kot ne obstaja narod. Obstajajo samo dobri in slabi filmi, tako kot obstajajo samo dobri in slabi ljudje. Ce govorimo o – re­cimo temu – podvrsti komicnega filma, se ga je težje in pogum­neje lotiti kot drugih, saj moraš iskati pravo mero, da ne zdrsneš v banalnost in prostaštvo, ampak ostaneš duhovit in hkrati ohraniš širino. Prav zato obožujem komedijo in se rad spustim vanjo.

INTERVJU

INTERVJU


PARADA | 2010


JEZDECA | 2022

INTERVJU