42 didakta junij–julij 2014 Psihologija starŠeVsKo PrePoZnaVanje otroKoVe ranjenostI ter PrePrečeVanje raZVoja In ZdraVljenje Motnje hranjenja / Aleksandra Rožman, Svetovalnica za motnje hranjenja INTROSPEKTA Tudi v Sloveniji beležimo visoko stopnjo obolelosti za motnjami hranjenja in posledične primere smrti 1 . Pri problematiki motenj hranjenja je med vsemi duševnimi motnjami najvišja stopnja smrtnosti. Največ mladih ljudi umre zaradi anoreksije (Birmingham idr. 2005). Problematika motenj hranjenja jasno sporoča, da nikoli ne smemo čakati. A tisti del problematike, ki nastopi veliko prej kot dejanska smrt mladega človeka, je simbolična smrt. Otrok simbolično umira, ko trpi, ko ga starš ne sliši in ko mu ne pomaga. Otrokovo simbolično umiranje je potrebno čim prej prepoznati in otroku čim hitreje nuditi ustrezno pomoč. Zato v članku nagovarjamo starše z vidika njihove neprecenljive moči – razumeti otroka, ki razvija problematiko motenj hranjenja in mu pomagati, dokler ta možnost še obstaja. 1 Podatki o razširjenosti anoreksije in bulimije v Sloveniji kažejo, da so bili prvi obiski zdrav- niške službe na primarni ravni v obdobju med 1997–2005 najpogostejši v starostni skupini od 15 do 19 let (Hafner, Lesjak 2008). Statistični podatki Nacionalnega inštituta za varovanje zdravja pa razkrivajo, da je med leti 1997 in 2012 umrlo osem oseb zaradi anoreksije in štiri osebe zaradi motnje hranjenja, ki niso drugače specificirane (Baza podatkov o umrlih, IVZ/NIJZ). 2 Tudi v primeru izjem, kot so obporodni za- pleti in druge zgodnje travmatične situacije, povezane z izrednimi stanji, kot so na primer doživetja vojn ali telesnih napadov, se posledice otrokovega doživljanja umestijo v primarne odnose, kjer starši s svojim delovanjem v od- nosu do odraščajočega otroka igrajo ključno vlogo pri prepoznavanju otrokovih težav in pri njegovem okrevanju. starŠeVsKa Moč Starševska moč je privilegij, ki staršu omogoča, da za določen čas v polno- sti narekuje, kako bo potekalo življe- nje najbolj ranljivega človeškega bitja, dojenčka, malčka, otroka. Zunanjemu svetu vidni začetek takšne moči usmer- janja načina življenja drugega človeka se začne takoj ob rojstvu otroka. Star- ši imajo moč tako dolgo, dokler otrok vsakodnevno živi z njimi in je od njih materialno odvisen. Pri obravnavi problematike motenj hra- njenja je za starše pomembno zaveda- nje, da je vzrok za nastanek otrokove motnje hranjenja samo eden – otrokovo duševno trpljenje. To trpljenje navadno nastaja v intimnem otrokovem stiku s staršem tekom njegovega odraščanja. Ravno zato lahko starši prepoznavajo že najzgodnejše znake otrokove ranjenosti in preprečijo potencialni razvoj motnje hranjenja 2 . V nadaljevanju navajamo nekaj osnovnih principov narave otrokovega primarne- ga odnosa s staršem in le nekaj možnih situacij izmed ogromnega potencialnega področja, ki lahko staršem spodbudijo vprašanja o lastnem odnosu do otroka in slutnje, da otroci nujno rabijo pomoč. odnos Med starŠeM In otroKoM Prvi znaki otrokove ranjenosti v družini se prepoznavajo iz odnosa med staršem in otrokom. Starš ima vsakem trenutku, ko skrbi za otroka, možnost, da spozna, kako se počuti njegov otrok in kako otro- kovo počutje vpliva nanj samega. Vsak- danje situacije vedno znova ustvarjajo skupna doživetja starša in otroka, na podlagi katerih starš prepoznava, kako njegovo delovanje učinkuje na otroka. Zaradi tega ima starš vedno znova mo- žnost, da prepozna, ali je njegov otrok v duševni stiski in ali ga s svojim nelago- dnim počutjem kliče na pomoč. Otrok preko tega intimnega odnosa sporoča staršu, da ga potrebuje, da nekaj ni v redu, da se mora do njega drugače ob- našati in ga drugače negovati. starŠeVsKI VPlIV na otroKoVo Počutje Starš ima s svojim trenutnim poču- tjem nenehen vpliv na otrokovo du- ševno doživljanje. Starš ne more na čutenjski ravni pred otrokom prav nič prikriti, tudi če se še tako tru- di obvarovati svojega otroka. Zato kakšna koli starševska obdobja de- presivnosti, tesnobnosti, anksiozno- sti in druga ponavljajoča moreča starševska stanja vplivajo tudi na otroka. Prav tako imajo ustaljene težave v partnerskem odnosu, na- petosti v službi in druga nezadovolj- stva posreden vpliv na otroka preko starševskega doživljanja. Ko nestrpen starš vzame otroka v roke in ga v stanju nestrpnosti neguje, otrok postane nestrpen. Če pa starš svojo ne- strpnost zanika in želi skriti pred seboj ter otrokom, jo bo otrok še toliko bolj čutil, tudi če tega ne bo izražal z vi- dnim vedenjem. Starš z lahkoto prenese svoje duševno nelagodje na otroka, ker ta zaradi svoje nedoraslosti nima razvi- tih psihičnih zmogljivosti, zadovoljivih obrambnih mehanizmov, ki bi ga v ta- kšnih situacijah lahko obvarovali. Otroci v vsakodnevnem stiku s star- šem zaznavajo starševsko resnično počutje. Preko starševskega ravnanja z njimi ga lahko prevzamejo in tako čutenjsko postanejo del starševskih trenutnih problemov, s katerimi pa v osnovi nimajo prav nič skupnega. V najzgodnejšem otrokovem obdobju se težave velikokrat nato izražajo skozi zaplete z otrokovim hranje- njem, z otrokovimi rituali spanja, z otrokovo razdražljivostjo, agre- sivnostjo, neutolažljivim jokanjem, z otrokovo uslužnostjo, pretirano mirnostjo, otopelostjo in nezainte- resiranostjo za živahno sodelovanje s staršem (Stern 1995). Zato je pri obravnavi vpliva starševskega poču- tja na otroka potrebno vedeti, da je še bolj kot to, kako starš otroka ne- guje, kako ga boža, previja, umiva, didakta junij–julij 2014 43 Psihologija se z njim igra, pomembnejše, kako se starš ob tem počuti. Ključno je, koliko se starš pristno prilagaja otro- kovemu trenutnemu duševnemu do- življanju in otrokovim potrebam, ter ne obratno, prilagaja otroka svojim potrebam in doživljanju, ob tem pa ignorira resnično otrokovo počutje. Če je starš ujet v svoje občutke, je otroku blizu le na zunaj, v resnici pa ga ignorira. starŠeVsKo saMooPaZoVanje Starši lahko v najzgodnejšem obdobju otrokove težave najzanesljivejše prepo- znajo v sebi. Starš nastajajoče težave pri zelo mladem otroku, že dojenčku, prepozna skozi opazovanje sebe, svoje- ga spreminjajočega duševnega počutja. Pri tem je bistveno, da je starš odkrit do sebe, kaj doživlja in kako se počuti ob otroku. Kaj v staršu vzbudi otrokov jok? Kako se starš počuti ob dotikanju svojega otroka? Ali se v staršu poraja kakšen odpor do otroka? Ali starša kaj resno moti pri otroku in ovira sprošče- no negovanje? Ali starš postane kdaj nasilen do otroka? Ali se kaj ponavlja in staršu ob otroku povzroča nelagodje? Koliko lahko starš čuti otrokovo resnično počutje in ne prepoznava samo njego- vega vedenja v določenih situacijah? Na kakšne načine starš tolaži otroka, koliko lahko pristno začuti njegovo tr- pljenje in mu ob tem zmore biti trdna uteha? Kakršna koli spoznanja, ki jih prinese starševsko samoopazovanje, so popolnoma normalna, dokler si jih starš priznava, in v primeru težav tudi rešuje. Šele starševsko zanikanje neprijetnega doživljanja ob svojem otroku je tisto, ki dolgoročno povzroča težave otroku. Težave lahko velikokrat prepozna- mo na starševskem čustvenem po- dročju. Predvsem je pomembno, da starš prepoznava svoje čustveno počutje in da zna z njih shajati. Če ima starš probleme s čutenjem in izražanjem določenih čutenj in ni celovito čustveno prebujen ali ne ob- vladuje intenzitete določenih čutenj, zaznava lastno čustveno rigidnost, zadržanost in pasivnost, se to vse- kakor pozna v njegovem ravnanju z otrokom. Kajti starš mora ob otroku intenzivno čutiti, šele to mu omo- goča dovolj dobro nego, ki izvira pretežno iz intuitivnega ravnanja, ki temelji na spreminjajočem star- ševskem pristnem čutenju ob otroku (Winnicott 1990). Starš, ki ni sposoben v polnosti doživljati raznovrstnih čustvenih stanj, ni osebno- stno opremljen za ravnanje z otrokom, za nudenje tolažbe in čustvene opore, kar otrok potrebuje za spoznavanje in razreševanje lastnega emocionalnega življenja. To slej kot prej začne izražati otrok, ko s svojo problematičnostjo prič- ne klicati na pomoč. Ob tem je smiselno poudariti, da nega zelo mladega otroka za starša nikoli ni lagodna in brezskrbna. Zato so poslušnost, pridnost in popol- na 'netežavnost' otroka velikokrat pred- vsem znak samovoljnega uveljavljanja starševske kontrole nad otrokom. Tega niti ni tako težko doseči, saj se je otrok primoran prilagoditi pogojem okolja, starševskim zahtevam. Veliko razkrije tudi način starševskega reševanja osebnih in partnerskih težav. Bistveno je, kako se starš sooča z težki- mi stresnimi obdobji, ki porajajo stisko, kako jih premaguje. Če je starš nagnjen k kakršnem koli občasnemu omamlja- nju, bodisi s tabletami in alkoholom, ali drugimi zasvojitvenimi vedenji, kot so odrekanje hrane, prenajedanje, procesi hujšanja, je to zadosten znak za alarm. Starš je otroku najmočnejši vzgled na vedenjski ravni in šele starševska spo- sobnost premagovanja težav – namesto bega v omamljanje – otroku omogoča, da bo lahko premagoval svoje težave. Odnos s staršem je tisti, ki otroku omo- goča razvoj raznolikega zavedanja sebe in izražanja sebe, kar ga tekom osebno- stne rasti pripravlja za učinkovito izho- diščno spopadanje z zunanjim svetom (Bowlby 1988). Otrok dosega osebnostno zrelost, primerno za svojo starost, ravno na podlagi starševske stabilnosti in nje- govih psihičnih zmožnosti spopadanja z nepredvidljivim potekom življenjskih dogodkov. Način starševskega delova- nja do otroka tako poganja njegovo psihično rast in njegov osebnostni ra- zvoj. Zato otrok za neovirano psihično dozorevanje v izhodišču rabi celovito prisebnega in prisotnega starša (Siegel, Hartzell 2004). Če ima starš v sebi nerazrešeno duševno bolečino preteklosti, pa takšne vloge ne zmore z lahkoto zavzeti in otroku dati tistega, kar nujno potrebuje. Na to starša lahko opozarjajo že slutnje, da nekaj ni v redu, da gre lahko kaj narobe, da ne zmore biti na voljo svojemu otroku, tako kot bi želel, da ga nekaj ovira, a niti ne ve točno, kaj. starŠeVsKo dožIVljanje otroKa sKoZI VIdIK PreteKlostI Starš ob negovanju otroka podoži- vlja svoje pretekle izkušnje pomemb- nih medosebnih odnosov (npr. doži- vljanje svojih staršev in doživljanje sebe kot otroka), ki sooblikujejo starševska pričakovanja, fantazije, želje in upe do otroka ter vplivajo na njegovo obnašanje do otroka (Stern 1998). Če je starš imel kakršna koli neprijetna doživetja tekom svojega odraščanja, ki jih ni zmogel zado- voljivo razrešiti, se bo to v polnosti prebudilo v odnosu do otroka. Tudi če starš na zavesti ravni želi do otro- ka delovati sočutno so psihodinamske sile, ki jih vodijo pretekla nezavedna ču- tenja iz starševske preteklosti, premočne. Zato je pomembno zavedanje možnosti, da lahko starš svojemu otroku škodi, tudi če zanesljivo verjame, da dela pravo stvar, in tudi, ko se v zunanjemu svetu njegovo delovanje navidezno prepozna- va kot ustrezno starševsko obnašanje. Kajti v odnosu do otroka se v staršu lahko prebujajo pretekla zanikana čutenja, ki pačijo doživljanje otroka in posledično narekujejo ravnanje z otrokom. Tako lahko starš v otroka projicira lastna ne- sprejemljiva čutenja, na primer občutja čudnosti, agresivnosti, zavisti, tekmoval- nosti in lastne nezadovoljene potrebe, kot so potrebe po pozornosti, odvisnosti, avtonomnosti ter neizpolnjene želje in neuresničene cilje (Miller 2007). Starš se razbremeni svojega prebujajočega bolečega doživljanja tako, da obremeni otroka, ki s tem postane nosilec njego- vih psihičnih konfliktov. Ko starš začne otroka obravnavati v skladu s projicirano 44 didakta junij–julij 2014 Psihologija vsebino, za otroka ne vedoč predstavlja veliko nevarnost. Rani ga, ker mu vsiljuje nekaj, kar naj bi otrok bil, a ni. Ker starš nima posluha za otrokovo resnično do- življanje, ga je otrok primoran zanikati in se prilagoditi starševskim predstavam ter iz njih izvirajočim pričakovanjem. Zato je zelo pomembno, da starš vedno znova resno obravnava prav vse otrokove odzive v odnosu do njega, bistveno ob tem pa je, da spremlja svoje doživljanje in opazuje sebe, kaj se v njem prebuja in kaj čuti ob otroku. Starševska pripravljenost samoo- pazovanja in spoznavanja vsega porajajočega doživljanja, je tisto, kar omogoči prepoznavanje in pre- prečevanje otrokovih nastajajočih problemov. Očitnejše situacije, ki morajo starša opozoriti, pa so tiste, ki se jih zave- stno spomni. Na primer neizžalo- vane izgube dragih oseb ali kakšna duševna motnja, kot je motnja hra- njenja, fobija ali depresija, za kate- ro si priznava, da je ni dokončno pozdravil. Takšne izkušnje veliko- krat puščajo bolj ali manj vidne ne- razrešene posledice na čustvenem področju, ko je starš od dolgoletne ujetosti v duševno stisko okreval brez strokovne pomoči. Razvite duševne motnje človek zaradi kompleksnih obrambnih funkcij velikokrat brez strokovnega vodstva ne zmore pre- magati v zadovoljivi meri. V takšnih primerih obstaja velika verjetnost, da bo starševska nerazrešena boleči- na škodila ravno odnosu do otroka. starŠeVsKo ŠKodljIVo deloVanje Potrebno je omeniti vidna starševska delovanja, ki otrokovemu psihičnemu razvoju absolutno škodijo. Starš otroku vedno škodi, če ga fizično napada in telesno kaznuje. Ne samo, da z udarcem zlorabi otrokovo telo in v polnosti izko- risti njegov nebogljen položaj, saj otrok nima nobenih možnosti, da bi se staršu učinkovito zoperstavil kot na primer nek- do, ki bi se zunaj družinske zasebnosti starševske destruktivne agresije lahko obranil s kazensko ovadbo, temveč se ob trenutni fizični rani in občutju poni- žanja vsako telesno nasilje na čutenjski ravni močno vpiše v otrokovo telo in se hrani kot nezavedna bolečina. Tudi če se starš zatem v občutju krivde zave svojega delovanja, in se otroku opraviči mu s takšnimi ponavljajočimi vedenji temeljito škodi. Otroku škodi tudi, če se pred njim prepira s partnerjem, če otroku razlaga o svojih zasebnih pro- blemih, če je ob njem vidno v stiski, katere sam ne zna rešiti. Starš v takšnih primerih otroka izredno obremenjuje z lastno prizadetostjo, ki je otrok ne more rešiti, četudi bi jo želel. Tudi ko otroka verbalno napada, agresivno kritizira, zahteva od njega določene zadeve na silo in vedno, ko ne upošteva njegove otroške občutljivosti ter njegovih trenu- tnih občutij, škodi. Starš pa lahko otroku škodi tudi precej bolj nevidno – s svojo odsotnostjo. Otrok potrebuje starša, ki deluje iz svojih čutenj in ki otroka pristno čuti. Izražanje naklonjenosti otroku, spodbujanje otroka in začrtovanje varnostnih omejitev ne učinkujejo, če se to ne poraja iz starševskega trenutnega doživljanja, ki ovrednoti tudi otrokovo počutje, čeprav lahko starš zunanjim opazovalcem deluje ravno takšen, kot se od preudarne- ga starša pričakuje. Otrok bo lahko navidezno sodeloval, a to bo zavaja- joče, ker čuti, da mu starš s svojim delovanjem nekaj odreka, tisto, kar on najbolj potrebuje – njemu popol- noma predanega starša. Dokler ne bo obupal, bo s svojim problematič- nim obnašanjem zahteval, kar mu pripada. otroKoVo odraŠčanje Starševsko doživljanje je zelo pomembno tudi ob spremembah, ki jih prinaša otro- kovo odraščanje. Kako se starš počuti, ko otrok vstopa v zunanji svet in kaže znake prihajajočega časa osamosvajanja ter odhoda? Ko telesno in spolno dozoreva? Kako se otrok sooča s stresom in kako starš reagira na otrokov stres? Se starš kdaj počuti nesposobno in nemočno ob otroku? Ali starš kdaj zasluti, da bi razno- lika skrb za otroka bila lahko način, ki mu omogoči, da preusmerja pozornost iz lastnih tegob? Kako se starš sooča z otrokovimi intenzivnimi čutenji, kaj se dogaja z njim, ko je otroka sram, ko ga je strah, ko je jezen, ko je ljubosumen, ko je sovražen?Ali lahko starš in otrok ubesedita čutenja in s pogovorom raz- rešita konfliktne situacije? Dojenček je staršu stiske sporočal preko njunega skupnega doživljanja, zato je starš lahko njegovo trpljenje prepoznal predvsem na čutenjski ravni in skozi opa- zovanje sebe, otrok pa z odraščanjem vse vidnejše sporoča stisko staršu tudi z odkritim vedenjem. A tudi pri odraščajo- čem otroku je starševska vpetost v odnos bistvena, tako je otrokova težavnost še vedno močno povezana z njim. Na pri- mer, ko se otrok v trgovini vrže na tla ali ko vedno znova neutolažljivo kriči, starš pomembno prispeva k ohranjanju takšnih neprijetnih scen. Takšne in po- dobne ponavljajoče neprijetne situacije, v katerih otrok z vedenjem očitno sporo- ča, da ne zmore obvladati svojih emocij in posledično svojega telesa, starša jasno kličejo po zazrtju vase – kaj doživlja ob otroku, da ga ni sposoben umiriti in mu pomagati izraziti stisko na sprejemljiv način? Kakšno počutje, ki preprečuje, da bi svojemu otroku lahko stal ob strani, se v takšnih intenzivnih trenutkih poraja v staršu? Zato je na »razvajene«, »preob- čutljive« in »težavne« otroke najprej smi- selno gledati s perspektive starševskega sodelovanja – kaj počne starš in kako se vede do otroka. Tekom otrokovega odraščanja pa so lahko izstopajoča otrokova vedenja že znak, da je nekaj narobe. Na pri- mer ponavljajoče ideje o hujšanju, nezadovoljstvu s telesom, so lahko že v vrtcu znak za alarm. Starši naj- stnikov z razvito motnjo hranjenja se takšnih zadev pogosto spominjajo. Pri prepoznavanju otrokove stiske je smiselno biti pozoren tudi na po- dročje hranjenja (npr. pojav nejasnih ritualov ob hranjenju, prenajeda- nje, neješčnost), otrokove telesne samopodobe (npr. obremenjevanje ali zavzetost z zunanjim videzom), otrokovega samospoštovanja in samozavesti (npr. podcenjevanje sebe, obtoževanje sebe, postavljanje didakta junij–julij 2014 45 Psihologija prestrogih zahtev sebi, perfekcion- stična prizadevanja, preobčutljivost na kritiko), otrokovega izražanja sebe (npr. impulzivno vedenje, znašanje nad sorojenci, pretirana mirnost, depresivnost, pomanjkanje interesov in zanimanj). Pokazatelj otrokove stiske so lahko tudi znaki samopoškodovanja (npr. grizenje nohtov, grobo ravnanje s svojim te- lesom, kot je ponavljajoče zvijanje, stiskanje in drugo fizično mučenje telesa), prav tako so zaskrbljujoče otrokove težave v šoli, bodisi z do- jemanjem učne snovi, kljubovalno- stjo, nesprejetostjo med vrstniki ali izvajanjem nasilja nad vrstniki. Znak za alarm je tudi, ko otrok zavrača šolo, ima zadržke pred vključitvijo, se počuti ogroženo, ko mora oditi od doma in zaradi tega zamuja šolske obveznosti. Prav tako je smiselno s strokovnjakom preveriti morebi- tno psihološko ozadje, če ima otrok ponavljajoča raznolika zdravstvena obolenja, ki ga za dolgotrajna obdo- bja ohranjajo v bolehnem stanju. Za starša je pomembno, da ve, da se duševna bolečina, ki poganja zgo- dnje otrokove težave, nikoli ne izni- či. Zato mora biti starš pozoren na otrokove načine izražanja duševnih stisk že v najzgodnejšem obdobju. Starš ne sme čakati, da bo morda minilo, kajti nepredelana duševna bolečina se v otrokovem telesu samo kopiči in se krepi z vsako novo bo- lečo nerazrešeno situacijo. Zato v toliko hujši obliki izbruhne v obdo- bju najstništva. V problematiki motenj hranjenja to po- gostokrat prepoznavamo v mladostni- kovem bolečem doživljanju sebe, ki v skrajnosti ustvari grozovito osebnostno izgubljenost (Rožman 2013). Otrokova osebnostna izgubljenost preprosto pomeni, da je otroku za- radi prehude duševne razbolelosti onemogočeno svobodno raziskova- nje in razvijanje svoje identitete ter posledično samozavestno soočanje z zunanjim svetom, kar je posledica tega, da je brezskrbni čas zgodnjega odraščanja, ki bi mu moral pripa- dati, preživljal ujet v trpljenju. Rav- no za preživetje bolečine pa mora svojo stisko blažiti z raznolikim omamljanjem. najstnIŠKa saMounIčeValnost Problematika motenj hranjenja se nava- dno začne v zgodnjem najstništvu vidno razkrivati zunanjemu svetu. Prvi znaki so lahko ponavljajoče huj- šanje, obremenjenost z zunanjim videzom in zatekanje k telesnim naporom. Za starše je pomembno, da vedo, da imajo vsi trije simpto- mi funkcijo uravnavanja čustvenega doživljanja. To pomeni, da služijo subtilnemu oma- mljanju in posledičnemu preživetju duševne stiske. Hujšanje skozi spreme- njeno hranjenje (npr. zavračanje določe- ne hrane, stradanje), obremenjevanje z videzom skozi miselne procese (npr. fan- taziranje o želenem videzu in o načinih, kako ga doseči) in skrajni napori skozi fizično aktivnost (npr. tek, telovadba). Pomembno je omeniti, da mlado- stnik ob takšnih spremembah po- gosto deluje zadovoljen in ponosen. Za starše pa je bistveno, da morebi- ten najstnikov ponos v njih vzbudi preplah. Kajti ponos v problematiki motenj hranjenja je vedno evforična krinka, ki prikriva depresivnost. Starš mora ob prvih znakih ukrepati, s čakanjem se po nepotrebnem podalj- šuje otrokovo trpljenje. Spoznanje, da otrok razvija motnjo hranjenja, je lahko zelo težka situacija, ki starša v nekaterih primerih tudi šokira in ga zaradi groze preplaši ter začasno zablokira njegovo nadaljnje ukrepanje. To je značilno pred- vsem za starše, ki so sami močno ranjeni in jim takšna situacija prebudi zelo in- tenzivna čutenja iz njihove preteklosti. Takšne situacije pogosto nakazujejo, da bo tudi starš potreboval strokovno po- moč zase. A tudi v teh primerih mora- mo imeti pred očmi resnično otrokovo situacijo in reševanje otroka. Pogostokrat staršu pri priznavanju realne situacije in nujnosti ustreznega reagiranja pomaga podpora bližjih oseb in strokovno osebje. Ob tem ni časa za premlevanje, kaj je šlo narobe, kaj bi lahko spremenili … – takšna vprašanja bodo počakala. Ob spoznanju otrokovega stanja je čas za takojšnje ukrepanje, tudi če situacija še ni tako huda in življenjsko ogrožajoča, kot mislijo kakšni starši. Z vidika otrokovega trpljenja je takšna situacija vedno huda in vedno ogroža- joča, kajti otrok, ki odrašča s trpljenjem, ki ga starši niso prepoznali, simbolično umira v samoti. Prav tako pa nikoli ne moremo vedeti, koliko časa bo še zdržalo sestradano, izbruhano ali s kilogrami ali mišično maso preobremenjeno naj- stnikovo telo. Mehanizmi, ki vodijo razvoj in sto- pnjevanje posameznikove motnje hranjenja, so zahrbtni, nezavedna čustva, ki jih mladostnik s takšnim samouničevalnim vedenjem sprošča, lahko nad njim prevzamejo popolno kontrolo in ga življenjsko ogrozijo v izjemno hitrem času. Zato ni do- datnega časa. ČE ŽELIMO OTROKA REŠITI, MORAMO ČIM HITREJE PO- ISKATI UČINKOVITO STROKOVNO POMOČ. Ob tem pa je zelo pomembno zaveda- nje, da čeprav se lahko zadeva začasno izboljša (npr. najstnik pridobi na teži, preneha s škodljivimi dejavnostmi), to ni dokončna rešitev. Mlada oseba rabi intenzivno psihološko podporo, kajti te- žave, ki so se v otroku nabirale vrsto let, se ne morejo preprosto samodejno ure- diti. Lahko jih dokončno razrešimo skozi proces zdravljenja v strokovni obravnavi ali pa se zadovoljimo s kratkoročnim izboljšanjem stanja in smo v pripravlje- nosti na njihovo ponovno manifestiranje v podobni obliki na področju hranjenja ali v kakšnem drugačnem škodljivem vedenju. Vredno je tudi omeniti, da je v takšnih situacijah smiselno, da starši najstnikove stiske po nepotrebnem ne izpostavljajo. Otrokova osnovna pravica v družini je pravica do zasebnosti, ki jo starši morajo spoštovati. Zato je njegova dolžnost, da otroka zaščiti tudi pred razkrivanjem 46 didakta junij–julij 2014 Psihologija njegove identitete v javnosti (npr. na pre- davanjih, v oddajah in člankih). Dokler je otrok odvisen od starša, je starš tisti, ki ga mora obvarovati pred tujimi očmi, saj tako močno ranjen otrok nikakor ne more vedeti, kakšne so posledice javnega izpostavljanja svoje osebne tragike. Za starše pa je bistveno, da vedo, da odraščajočega otroka tudi na pragu naj- stništva ne moremo izolirati iz družine in na njegovo motnjo hranjenja gledati kot svojsko osebnostno posebnost. S tem bi mlademu človeku naredili ogromno krivico. Člani družine so izjemno pove- zani in starši zaradi osebnostne premoči nad otrokom pomembno doprinesejo k razvijanju tako tragične problematike. Duševni svet ranjenega otroka je preo- bremenjen, in kot takšen, ob prisotnosti starša, še toliko bolj občutljiv za starše- vsko bližino. Zato je izjemno pomembno, kaj doživlja starš, kaj se dogaja s staršem, kajti dokler je starš v stiku z obolelim otrokom, s svojo prisotnostjo neizogibno vpliva nanj in sooblikuje njegovo poču- tje. V procesu zdravljenja odkrivamo, da oboleli otrok na podlagi psihične povezanosti s staršem nosi pomemben del čutenj, s katerimi se starš ne sooča, ker ga ogrožajo. Prepoznavamo, da otrok nosi breme, ki pripada staršu, in da na takšen način pripomore k vzdrževanju ustaljenega načina družinskega funkci- oniranja in k ohranjanju družinskega ravnovesja. Ko otroK KlIče starŠa Še ZadnjIč na PoMoč Ko starši prepoznajo težave svojega otro- ka in zaprosijo tudi za strokovno pomoč, pogosto hkrati povedo, da njihov naj- stnik pomoč zavrača. Takšno najstnikovo delovanje pa je velikokrat razumljivo. Kajti najstništvo je obdobje, ko otrok še upa in z zavračanjem strokovne pomoči staršu še daje možnost, da mu pomaga. To pa je za starše zelo ugodna situacija. Kajti starši zdaj že vedo, kaj se dogaja z otrokom, in ker otrok živi z njimi in je materialno odvisen od njega, še lahko ukrepajo. Precej hujše so tiste situacije, ko otrok svoje težave prikriva, ker se ob starših ne počuti varnega, še hujše pa tiste, ko se otrok več ne upira, temveč se ravnodušno sprijazni. Na primer, otrok bo jedel, če se bo to od njega zahteva- lo, bo poslušen. Šestnajstletno dekle je mami v procesu zdravljenja rekla »Na koncu sem pač pojedla, ker si ti tako želela, ker se mi ni več dalo.« Z otrokovo ubogljivostjo je začasen mir zagotovljen. A za kakšno ceno? Ko se otroku »več ne da«, smo na dobri poti, da bo dokončno obupal nad pričakovano starševsko po- močjo. Za starša pa je ob tem bistveno zavedanje, da otrok na čutenjski ravni poje, zavrne in izbruha tudi nekaj njego- vega. Tako lahko otrok čisto konkretno starša razbremeni nelagodja, ki se poraja v staršu v konfliktnih situacijah, k jih z otrokom ne zna razrešiti – otrok na primer postaja (ne)vidno vse bolj nestr- pen, medtem ko starš postaja mirnejši. Starš s svojo vsakodnevno prisotnostjo ob otroku, ko sta z otrokom izključena iz konteksta ustrezne strokovne pomo- či, pogosto pomaga vzdrževati otroko- vo motnjo hranjenja. Zato je tudi po- membno, da starš ve, da velikokrat ni v najstnikovi moči, da bi vedel, kaj se z njim dogaja, kako se obnaša do starša in zakaj se tako obnaša. To omenjamo za tiste primere, ko najstnik neodločeno govori, da mu nobena stvar ne pomaga in da bo še počakal z iskanjem pomoči, da bo že bolje. To je hudo zaskrbljujoča situacija. Kajti globoko ranjen najstnik z lahkoto reagira na starševske zadržke, ki lahko temeljijo na starševski neprede- lani bolečini iz preteklosti, ki poganja starševsko neustrezno ukrepanje v takšni problematični situaciji. Najstnikova neodločnost se poraja prav na podlagi starševskih čutenj. S tem pretežno nezavedno varuje starša in nadaljnje ogroža svoje zdravje. Če torej otrok reče, da mu ni pomoči, lahko čisto zares starša še zadnjič kliče na pomoč. Zato je tudi tako pomembno, da starš v polnosti prevzame odgovornost za svojega otroka in ne pričakuje, da ga bo ranjen najstnik usmerjal. Ravno pri takšnemu najstnikovemu upiranju, ne- odločnosti in ubogljivosti pride do izraza starševska vodstvena vloga, spoznanje, da lahko samostojno pomaga svojemu otroku, pa je za starša lahko tudi veliko olajšanje. Ob tem je treba še omeniti, da se lahko v nekaterih situacijah, če se mladoletnega najstnika obravnava ločeno od starša in brez kakršne- ga koli starševskega sodelovanja v procesu okrevanja, naredi več škode kot koristi, prav tako kot če se naj- stnika sili v obravnavo, do katere čuti odpor. starŠI, KI čutIjo KrIVdo Ob starševskem spoznavanju otrokovega trpljenja pa moramo omeniti tudi starše- vsko krivdo. Pri čustvu krivde je najprej potrebno ločiti, kaj je in kaj ni krivda. V medosebnih odnosih lahko na razno- vrstnih interakcijskih ravneh pogosto srečamo posameznikovo obnašanje, pri- povedovanje in celovito držo, ki daje vtis, da posameznik doživlja občutke krivde. V takšnih primerih posameznik zaradi specifičnih namenov drugemu predsta- vlja sebe, kot da doživlja krivdo, ko je v resnici ne doživlja. Zato vtisi, ki jih lahko ustvarjajo takšne oblike potvarjanega doživljanja, nimajo nič skupnega s pri- stno krivdo. Posameznikovo doživljanje, ki se lahko prepoznava kot občutenje krivde, pa je lahko tudi instrumentalne narave, kar pomeni, da posamezniku služi kot obramba pred dejanskim čute- njem krivde in sovpadajoče odgovornosti (Mitchell 2003). Pristno čustvo krivde pa je v osnovi ču- stvo, ki človeka boleče strezni. Krivda zahteva svoj čutenjski razplet, ki ga pre- budi kontekst, v katerem se krivda poro- di, in doživljanje posameznikove vloge v takšnem kontekstu. Pogostokrat lahko narekuje tudi posledično ukrepanje in spremembo stanja. V kontekstu starševstva pa ima čustvo krivde še toliko bolj bistven pomen. Funkcionalnost starševske krivde vre- dnotimo na podlagi strokovnih temeljev, ki jih zahteva področje profesionalne obravnave zdravljenja obolelih otrok za duševno problematiko motenj hranjenja, ko v procesu zdravljenja otroka celovito sodeluje tudi starš: 1. Pomen čutenja čustev Človeška čustva so izjemno dragocena, imajo svojo funkcijo in se v človeku pora- jajo z namenom (Greenberg, Paivio 1997). didakta junij–julij 2014 47 Psihologija Pristna občutja krivde so najbolj nor- malna starševska reakcija na otro- kovo stanje. Starš, ki si dovoli čutiti krivdo, je v stiku s svojim trenutnim čutenjem. To pomeni, da ne zanika svoje spontane reakcije. Starševska pristna krivda je boleča, a dokler se čuti, starš otroku ne more povzroča- ti škode. To je tudi velika vrednost občutenja starševske krivde v kakr- šnem koli kontekstu starševskega delovanja do otroka. Če pa starši zanikajo čustva in se izogi- bajo, to otroku škodi ali v najboljšem primeru ohranja njegov status quo. Staršu pa občutje krivde služi tudi pri orientaciji, kaj storiti, zato ima lahko ključno funkcijo pri izbiri stro- kovne pomoči za njegovega otroka. Starševska občutja krivde so tako lah- ko zelo ugodno izhodišče za začetek procesa zdravljenja. 2. Pomen relacijskosti medosebnih odnosov V vsakodnevnem stiku starša in otroka je otrok tisti, ki lahko zaradi starševske osebnostne in psihične nadvlade pre- vzema nase starševska zanikana čustva (Mitchell 2000). Ravno mladi ljudje, ki imajo motnje hranjenja, so obremenjeni z intenzivnimi občutji, ki se pogosto- krat izražajo tudi v občutjih krivde. Tako lahko otrok občuti tudi del starševske krivde, če jo starš ob soočanju z otrokovo situacijo zanika. Zato starš, ki čuti krivdo, otroku avtomatsko pomaga. Starš lah- ko zaradi izjemne duševne povezanosti z otrokom in zaradi psihičnega vpliva na otrokovo doživljanje odraščajočega otroka na čutenjski ravni razbremeni dela krivde. V procesu zdravljenja se ravno takšna starševska sočutna vloga razbremenjevanja bolečine in trpljenja lastnega otroka s pomočjo strokovnega vodstva razvija in krepi. 3. Pomen psihodinamskega zdravljenja Psihodinamsko zdravljenje skozi re- den psihološki proces omogoči trajne osebnostne spremembe posameznika. To zahteva tudi razrešitev celotnega čustvenega in afektivnega ozadja psi- hičnih konfliktov (Sunderland 2007). V obravnavi problematike motenj hranje- nja to vključuje tudi afektivno čustveno ozadje otrokovega vsakodnevnega stika s staršem. Čustvo krivde je tako nepo- grešljiv del terapevtske obravnave, ki pride v ospredje procesa zdravljenja, kar pa zahteva svojevrsten čas in predelavo starševskega doživljanja sebe. raZVrednotenje starŠeVsKe KrIVde Otrok se lahko znajde tudi v kontekstih, ki ga potisnejo v brezmočen položaj, kjer nima ustrezne podpore. Vzdušje takšne otrokove situacije lahko prepoznavamo tudi v kontekstih, ko se starševska krivda obravnava z vidika, ki jo razvrednoti. Raznolike preobleke razvrednotenja star- ševske krivde izvirajo iz pojava morbi- dizacije starševske krivde, ki temelji na primitivni percepciji dojemanja otro- kovega statusa v družini skozi človeško zgodovino 3 in ki izpridi pomen, funkcijo ter vrednost tega čustva za otrokov po- ložaj. Starševsko čustvo krivde propagira z uničevalnega vidika, ki krivdo očrni kot nekaj nezaželenega, nesmiselnega in škodljivega ter koncept čustva kriv- de zlorablja za razlago problematičnih kontekstov starševskega delovanja do otroka. S tem morbidizacija starševske krivde soustvarja podlago za opraviče- vanje raznovrstnih starševskih zločinov nad otrokom. Morbidizacija starševske krivde se prepoznava tudi v strokovnih krogih,v delovnih pristopih, ki imajo tendenco starša obvarovati in razbre- meniti čutenja krivde za stanje lastnega otroka. Tako se lahko staršu v strokovni obravnavi svetuje, da je njegova krivda nepotrebna, da ovira proces okrevanja, da je destruktivna. Takšna naravnanost v poklicih pomoči opozarja tudi na indice strupene tradicije vzgajanja otrok, ki staršem že skozi stoletja omogoča druž- beno sprejemljivo podrejanje otroka v družini (Miller 1984). Pri starševskem soočanju z otrokovim stanjem in morebitnim pojavom občutja krivde je potrebno poudariti, da smo ljudje zmožni nadzorovati svoja čustvena doživljanja. To v naši obravnavi pomeni, da lahko samo starš sam pri sebi resnič- no ovrednoti svoj odnos do pojava čustva krivde. Tako se starši lahko le samostojno razbremenijo svojih porajajočih čutenj. Šele nato lahko sprejmejo tudi trditve, prepričanja in stališča drugih, ki potr- jujejo njihovo predhodno odločitev. A tistim staršem, ki so v stiski, in njihovim obolelim otrokom lahko pristop do ču- tenj iz vidika morbidizacije starševske krivde naredi veliko škodo. starŠeVsKa stIsKa Starša, ki čutenje krivde za stanje svojega otroka doživlja kot nepogrešljiv del do- življanja sebe, se lahko spravi v dodatno stisko s sugeriranjem in interpretiranjem njegove pristne krivde z morbidnega vidika. To je zelo verjetno v primerih, ko ima starš težave z doživljanjem čustva krivde tekom življenja in ko to čustvo prebuja tudi starševsko nerazrešeno ču- stveno bolečino preteklosti, kar se lahko izraža v sočasnem pojavu raznolikih ču- tenj, tudi krivde, ki spada v starševska pretekla emocionalno nerazrešena do- živetja. Starša v takšni hudi stiski, ki želi čutiti krivdo za stanje svojega otroka, ker mu to predstavlja bistveno odgovor- nost, a brez strokovne podpore z njo ni sposoben samostojno shajati, strokov- njakove neustrezne usmeritve zmede- jo še toliko bolj in spravijo v še večjo stisko. Usmeritve drugih sicer ne morejo imeti dolgoročne prevlade nad starševskim počutjem in odločanjem, a zmedenega starša v stiski lahko preusmerijo na izbi- ro procesa in poteka otrokovega okre- vanja, ki ni ustrezna izbira za otrokovo situacijo. Tako se lahko otroka vključi v proces urejanja simptomov problemati- ke, kjer se v najboljšem primeru delno izboljša njegovo stanje, s tem pa odloži proces zdravljenja. Ob tem je za starše bistveno zavedanje, da v primerih, če se otrokove težave po obravnavi ponavljajo, ali otrok svojo stisko začne izražati na kakšne druge neučinkovite načine, to ni ozdravljenje, temveč pričakovan rezultat procesa urejanja simptomov. 3 Izčrpen prikaz otrokovega položaja skozi člo- veško zgodovino opisuje psiho-historično delo History of childhood (1975), ki omogoči vpogled v družbeni položaj otroka brez kakršnih koli pravic in zavarovanosti, v položaj otroka kot starševske lastnine, ki je dovoljeval brezmejno nasilje nad otrokom v družini. 48 didakta junij–julij 2014 Psihologija ZdraVljenje otroKa – Ključno sodeloVanje starŠeV! Starši imajo osrednjo vlogo pri zdravlje- nju otroka. Dokler je otrok mladoleten, je starš zaradi otrokove odvisnosti od njega velikokrat edini, ki mu v kontekstu strokovne pomoči sploh lahko pomaga. Kajti mladoletni otrok zaradi vpetosti v družino sam ne zmore imeti zadovoljive motivacije za iskanje ustrezne pomoči, to preprosto ni v njegovi moči, saj se ne more izolirati iz primeža raznolikih vlog članov družine, ki jih ustvarja in zahteva njihova medosebna čustvena povezanost. Dokler otrok živi s starši, je starševska motivacija tista, ki odloča, kako bodo stvari potekale. Otroka se lahko vključi v razne terapev- tske programe, kjer bo spoznaval svoje doživljanje in nabiral izkušnje, npr. sko- zi stik z živalmi, umetniško in gibalno izražanje, športne aktivnosti ter učenje socialnih spretnosti. Otrok bo od takšnih obravnav, če bo imel do njih interes, tudi pridobil, in se počutil bolje. A brez starševskega sodelovanja otroka ne bo možno dokončno pozdraviti. Čeprav lah- ko strokovna pomoč blagodejno deluje na otroka, ima otrokov ustaljen odnos s staršem močnejši vpliv. Zato je pri mlaj- ših otrocih samostojna obravnava lahko le delno učinkovita. Proces otrokovega okrevanja vedno prinaša spremembe v družinsko delovanje. Zaradi sprememb v otrokovem vedenju pa velikokrat prihaja do dodatnih težav v odnosu s staršem. Če starš ni pripravljen na otrokove spre- membe, potem z njimi ne zna ravnati oziroma se nanje odzivati, kot bi bilo za celovit proces okrevanja potrebno. Otrokovi simptomi se tako z vrnitvijo v nespremenjeno domače okolje razu- mljivo obnavljajo. V procesu zdravljenja otroka obstajajo različne možnosti obravnave. Najprimer- nejšo obravnavo za otrokovo situacijo izberemo na podlagi otrokovega stanja, starševskih potreb in družinske situacije 4 . Za starše je tudi pomembno, da vedo, da je proces zdravljenja obravnava, ki ne pomaga samo otroku, da se dokončno osvobodi svojega trpljenja in se nauči samozavestno živeti v skladu s svojo starostjo, temveč se zaradi njihovega sodelovanja spremeni in preobrazi nivo življenja celotne družine. Staršu strokov- na pomoč, ki je prvotno namenjena zdra- vljenju otroka, omogoča, da spoznava doživljanje sebe kot starša na načine, ki obogatijo njegovo starševsko identiteto. Takšno starševsko spoznavanje raznoli- kih vidikov doživljanja sebe omogoči zaznavo otroka na prej nepoznane in nedosegljive načine. Zaradi osebnostnih pridobitev v pro- cesu strokovne obravnave se je starš zmožen na doživljajski ravni razme- jiti od otroka, zato mu več ne škodi z lastnimi bolečimi in problematič- nimi zadevami, temveč lahko v pol- nosti zasede starševsko funkcijo. To odpre popolnoma nov vidik njune- ga odnosa, ki na podlagi starševske izpopolnjene zmožnosti sočutenja otroka in sporazumevanja z otro- kom, ustvari močnejši stik, temelječ na njuni avtentični povezanosti. ZdraVI odnosI, oZdraVljen otroK Na podlagi tega se lahko starš in otrok soočata z vsemi prijetnimi in neprijetnimi izkušnjami, ki se poro- dijo v njunem odnosu. Borbo za svoj prav in premoč nad drugim zamenja sodelovanje in soodločanje, kar star- ša in otroka privede do soglasja. Izo- gibanje konfliktnim temam zamenja zmožnost iskrenega soočanja z vse- mi ogrožajočimi čutenji, kar ustvari njuno medsebojno zaupanje. Težnjo po kontroli in nadzoru dogajanja pa zamenja vznemirljiva prepuščenost opazovanju otrokovega zorenja, kar njun odnos sprosti in poživi. Otroku takšne spremembe omogo- čijo, da je lahko v starševski družbi sproščen in do njega spontano odkrit, saj lahko izrazi svoje raznoliko doži- vljanje, ker čuti, da ga je starš spo- soben sprejemati in usmerjati, to pa staršu daje posebno zadovoljstvo. Svo- jega otroka lahko spoznava takšnega, kot resnično je, z vsemi njegovimi čutenji, potrebami, željami, strahovi in upi, ob tem pa mu je zmožen iz stabilne empatične pozicije pomagati pri njegovih neizogibnih dilemah, konfliktih in težavah. Takšen odnos poraja radosti starševstva in radosti brezskrbnega otroštva, v dobrem in slabem, ki ustvarjajo ljubečo in- timnost, katera za vedno pripada samo staršu in otroku. Končni rezultat strokovne pomoči staršu omogoči ravno tisto prisotnost in dosegljivost za svojega otroka, ki jo otrok potrebuje za optimalno odraščanje. Zato ima otrok v staršu mirno zavetje, ki blaži njegovo bole- čino, spoštljivega partnerja, ki ceni subjektivnost njegovega doživljanja, dobrodošlo nepopustljivo avtoriteto, ki ga usmerja, pristen vzor, ki poz- dravlja njegovo samosvojost, zane- sljivo oporo, ki spodbuja njegovo osamosvajanje in zaupanja vrednega drugega, ki ga varuje. Tako končni rezultat obravnave staršu omogoči zmožnost, da ob premagova- nju osebnih in partnerskih preizkušenj vedno znova gradi družinsko vzdušje, ki otroku nudi dovolj dobre izkušnje, ki ga opremijo za svobodno slovo od starša, da se lahko poda na samostojno pot odraslosti, v zunanji svet, ki odpre možnost uresničitve lastnega osebno- stnega potenciala. ZaKljučeK Starševsko prepoznavanje otrokove ra- njenosti že v najzgodnejšem obdobju 4 Skupinske obravnave za več parov oz. za starše posameznike ne omogočajo zadovoljive intime, pozornosti in obravnave specifičnih družinskih situacij, kar par ali posamezen starš potrebuje za učinkovito spremljanje kompleksnega in spreminjajočega stanja lastnega otroka ter ra- ziskovanje lastne vloge v otrokovi problematiki. Poslušanje izkustev staršev drugih obolelih otrok in spoznavanje drugih družinskih situacij ima lahko subjektivni smisel za posameznega starša, a za spoznavanje in preoblikovanje odnosa z lastnim otrokom je z vidika zdravljenja brez- predmetno. Za proces zdravljenja je potrebno predvsem intenzivno starševsko sodelovanje, za kar je predpogoj starševska pripravljenost spoznavati lasten doprinos k otrokovi proble- matiki, kar lahko v zadostni meri omogočijo samo kombinacije obravnav, ki se v polnosti osredotočajo na individualnega starša, posa- mezen par ali družino. didakta junij–julij 2014 49 Psihologija in ustrezno reagiranje ob prvih zna- kih odraščajočega otroka lahko otroku prihrani leta trpljenja. Starši, ki vsako- dnevno živijo z otrokom, imajo moč, da preprečijo razvoj motnje hranjenja pri svojem otroku. Njihovo delovanje tekom otrokovega razvoja je tista preventiva, ki lahko zavaruje otroka. Zato je vedno pravi čas, da se ob prvi slutnji posve- tujejo s strokovnjakom, kajti ko gre za trpečega otroka, smo vselej že prepozni. Staršem in bodočim staršem priporo- čamo branje knjige Znanost o vzgoji (Sunderland 2009), ki nakaže, kako s svojim delovanjem soustvarjajo otro- kovo ranjenost in že v najzgodnejših letih otrokovega življenja ključno determinirajo njegov psihični ra- zvoj. Margot Sunderland, otroška psihoterapevtka, vodja Oddelka za izobraževanje in usposabljanje v Centru za duševno zdravje otrok v Londonu, na izjemno poljuden in praktičen način omogoči vpogled v dognanja razvojne psihologije, nevroznanosti in novodobnih teorij otrokovega razvoja. literatura Birmingham,C. L., Su J., Hlynsky, J. A., Goldner, E. M., Gao, M. (2005). The mortality rate from anorexia ner- vosa. International journal of eating disorders, letn. 38, št. 2. 143–146. Bowlby, J. (1988). Secure Base: Parent-child attachment and healthy human deve- lopment. London: Routledge. De Mause, L. (1974). History of childho- od. New York: Harper & Row. Greenberg, L. S., Paivio, S. C. (1997). Wor- king with emotions in psychotherapy. New York: The Guilford Press. Hafner, A., Lesjak, K. (2008). Spremljanje prvih obiskov zaradi anoreksije ner- voze in bulimije nervoze na primarni ravni v Sloveniji. Zdravstveno varstvo, letn. 47 št. 4. 163–172. Miller, A. (1984). Thou should not be awa- re: Society's Betrayal of the Child. New York: Farrar Straus Giroux. Miller, A. (2007). The drama of the gifted child: The search for the true self. New York: Basic Books. Mitchell, S. A. (2000). Relationality: From attachment to intersubjectivity. New Jersey: Analytic press. Mitchell, S. A. (2003). Can love last? The fate of romance over time. New York: W. W. Norton&Company. Rožman, A. (2013). Mladostnikova sa- mopodoba v problematiki motenj hranjenja. Didakta, letn. 22, št. 167. 18–20. Siegel, D. J., Hartzell, M. (2004). Parenting from the inside out – how a deeper self understanding can help you raise children who thrive. New York: Pen- guin group. Stern, D. (1995). Motherhood Constellati- on: A unified view of parent – infant psychotherapy. New York: Basic Books. Stern, D., Bruschweiler-Stern, N. (1998). The birth of a mother: How the mother- hood experience changes you forever. New York: Basic Books. Sunderland, M. (2007). Helping children with feelings – 9 guidebooks in stories. London: Speechmark Publishing Ltd. Sunderland, M. (2009). Znanost o vzgoji: Praktični nasveti o igri, joku in ustvar- janju čustvenega ravnovesja za vse ži- vljenje. Radovljica: Založba Didakta. Winnicott, D. W. (1990). Maturational processes and the facilitating enviro- nment. London: Karnac Books.