ZAPISKI.
SLOVSTVO.
Si lv in Sardenko: Dekliške pesmi. 1922. Založila prodajalna K. T. D. H. Nič-man.           .
Črtal sem jih z rastočim ugodjem ter sem bil slednjič nad knjigo naravnost za-divljen. Kajti spet sem po dolgem, dolgem času imel v rokah knjigo, ki jo je napisal resnični umetnik, in to sem tudi poudaril, ko sem v pričujoči oceni napisal odstavek o modernih. Tisti odstavek je važen.
Mislim, da more Sardenkove »Dekliške pesmi« citati in doživljati vsakdo, ki je še človek in ki ni bolan in zastrupljen od dandanašnjih krivih prerokov in odreševa-teljev trpečega  človeštva.
Dokler imamo take pesnike, kot • je Sil* vin Sardenko, smo še zdravi, in je vendarle upanje, da nas ne bodo ugonobili razni dadaisti,   zenitovci  itd.
Vsrkavajočemu kristalno čiste, zdaj pritajene, zdaj zvonko šumljajoče stihe »Dekliških pesmi«, se mi' zdi, da me ogrinja večerna zarja, dehtenje vrtnic, tišina sobe, ki jo predramlja le enomerno tiktakanje večne ure. Na teh verzih ti plove duša kot v lahnem čolnu po tihi, solnčni gladini belih samot. A neopazno si se približal temnim lesovom, kjer ti ogrne dušo tajno zvenenje:
Vse  nevidno se za vidnim  skriva, vse  življenje  se  v skrivnost  preliva
in začuden se zaveš, da te je odlični lirik privedel na svoji tihi ladjici do brega poslednjih skrivnosti, ki mučijo dekliško srce. Toda vsa ta pot je bila lahno plovenje, ki so ga spremljali ubrani zvoki harfe.
Kdor te preko narastlih studencev, mimo kipečih vrhov do temnih lesov tako vodi, je sam v sebi skladen; ta ubranost pa ni nikaka artistična poza, temveč plod notranjega, za molkom samote odigranega boja in je prav zato tako iskrena in vplivajoča. Od »Mladega jutra« je prehodil dolgo pot navzgor. Ali ni vse Sardenkovo ustvarjanje od počelka do danes veren izraz njegove samolastne pesniške hoje? S*to svojo najnovejšo knjigo je dospel na vrhunec. Sedaj je čas, da se ozre naokrog in nam ustvari nove umetnine. Dokaj jih je tudi v tej zbirki.
Vse to posebno poudarjam z ozirom na sedanjo liriko in njene predstavitelje, ki so docela razbili vsako obliko, ki jim je pojem stila nekaj čisto tujega in smatrajo za umetnino vsak divji krik, ki so ga krčevito iztisnili iz — možganov. , Glavni vzrok namreč, da vplivajo ti proizvodi na človeka nasilno in sovražno, zavrtajoč se vanj kot izstrelek, je v tem, da tak umetnik intenzivnost svojega doživljanja nasilno stopnjuje s svojo voljo, ne pa z intelektom kot menijo površni presojevalci najmlajših. Če je močna volja vsakemu drugemu udejstvovanju ne samo potrebna, temveč je predpogoj uspeha, pa je umetniškemu ustvarjanju naravnost škodljiva, ker potvarja in nasiljuje resnično doživetje, ki ga je rodil zagoneten hip kontakta  s kozmičnostjo.
V »Dekliških pesmih« pa je vsak verz preprost, jasen, rekel bi, prozoren, ponekod se celo izostri v pointo, kar daje pesmi   preizrazit   pečat   objektivnosti.
Vso zbirko preveva tipičnost. Pesnik je že v gotovi razdalji do življenja in nad-vladovalec je samoljubnega jaza, vsled česar   se   njegovo   umetniško  resonančno
407
dno odziva strunam tuje duševnosii z isto jakosijo kot lastni. Po tej oznaki je Sardenko pri nas čisto svojevrsten lirik, ki bi ga vzporedil z Zupančičem. Oba živita kakor izven časovnosii, poenostavljajoč življenje — ki se kaže subjeklivisiu, jetniku miljeja, kot šarena halja — v ziba-jočo se linijo etične tehtnice.
Forma Sardenkovih pesmi očituje strogo .izpiljenost. Glede izbere bi pripomnil, da celoino ubranost moti katera tu pa tam posejana, res samo rghlo dahnjena igračka (ki bi jasneje izvedena izzvenela svojo misel krepkeje) in nekaj epigonskih izrazov.
Odlična oprema knjige je zelo prikladna vsebini. Po vsem tem je ta najnovejša slovenska zbirka izmed najlepših pesniških knjig. Kako to, da je ne vidiš v izložbi Jugoslovanske  knjigarne?        ^ jarc
W i 11 i a m Shakespeare: Beneški trgovec. Igrokaz v 5 dejanjih. Poslovenil Oton Župančič. Druga, izpremenjena izdaja. Izd. in zal. Nova Založba, Lj. 1921. Nova knjižnica, 7.
Prva izdaja te knjige je izšla 1. 1905 v »Prevodih iz svetovne književnosti«, ki jih je izdajala Slovenska Matica. Obe prestavi primerjati je velezanimivo. Skoro vsa težja mesta, vse finejše izrazne in miselne konstrukcije so prevedene nanovo. Oči-vidno se je prevajavec medtem poglobil v razumevanje izvirnika. Nič manj zanimiv pa ni razvoj Zupančičevega jezika ob tem prevodu. Ta stran je tako očividna, da je ni mogoče zamolčali. To, kar opažamo v razvoju Zupančičeve originalne poezije, je posebno jasno tu ob isti snovi: kako postajajo izrazi vedno preciznejši, kako te na vsakem koraku preseneti beseda za to, za kar bi ti rabil cel stavek ali moral pojem orisati ali ga samo naznačiii. Zupančičev jezik se je od prve prestave tega dela do druge tako izbrusil, da ta res sledi z malimi izjemami izvirniku korak za korakom, besedi za besedo, in opažamo, to, kar smo že pri »Snu kresne noči« omenili, da ima prevod samo par verzov več kot original — kar je nedvomen znak prevajalčeve virtuoznosti.
Da nam postane značaj prevoda jasnejši, oglejmo si ga primerjajoč ga s prvo izdajo
in angleškim izvirnikom »The plays of W. Shakespeare accurately printed from the text of Mr. Steeven's last edition«, vol. IV. Lipsko. 1805, str. 103 si. Opozorili bomo na mesta, ki so posebno posrečena ali o katerih bi želeli, da jih prevajavec v bodoče še bolj izpili.
Ze začetek, str. 29, 7, 104 (kadar navajamo strani, je prva številka stran v novi, druga v prvi, tretja pa v originalni izdaji), je popolnoma izpremenjen; nova prestava se drži misli in izraza izvirnikovega, dočim je  prva prosta in  deloma  okorna.
Konec Antonijevega govora, str. 36, 14, 110, šepa, čeprav se je v novi prestavi približal originalu v toliko,  da  se  rima.
Proza drugega prizora je pridobila na aforistični  izpiljenosti.
Na str. 36, 14, 110 se mi zdi za my little body prvotna prestava »mala osebica« boljša kot nova »malosl«, mogoče bi bilo še najboljše kar »malo telo«.
Str. 28,15,111: Porzia se mi zdi za played false v prvi prestavi »se je pečala« boljše kot v novi »spletkarila«.
Občuten napredek je pogosto v malenkostih, opozoril bi na str. 42, 18, 114 za well »prav«  namesto  prvotnega  »dobro«.
Kot na mojstrsko izboljšano mesto, čeprav v slovenskem izrazu že skoraj pre-nasičeno mesto opozarjam na Shylokov govor »Obresti ne...«, str. 45, 22, 117.^
Slab je v obeh prestavah rimani konec 1. dej., str. 49, 25, 120. Obakrat je nemogoča rima prej »tem — vem« in sedaj — »tem — dnem«, pa tudi pravi smisel originala ni pogojen, ker tam v svoji samozavesti Antonio pravi, da se njegove ladje povrnejo ,en mesec pred določenim dnem.
Prestava str. 58, 34 in 128 »slaba črta« za simple line of life mi ne ugaja, tudi obstoja mogoče kak izraz za line of life — življenjska črta na dlani — seve to spada  v  tehniko  vedeževanja.
Str. 61, 36, 130: these foolish drops do somewhat drown my manly špirit, izraz topiti za drown se mi zdi nesrečen, ker poraja dvoumnost, ki jo še pospešuje prvotna prestava »mehčati«; bojim se, da bo beseda razumljena v pomenu schmel-zen,   dočim   pomeni   ertranken,   betauben,