Za poduk in kratek čas. Prelep narodni dan. (Poroča J. Tr.) Bog živi rodni svet, Da širi sc in rase, Sedaj in poznih let Na večnc, vcčne čase! ,,Teharski plemiči". Stajarski Slovenci, zapišimo z zlatimi črkami v zgodovino svoje ožje domovin« dan 22. prosinca 1893. leta. Nekateri rodoljubi izprožili so bili misel, naj se priredi za štajarske Slovence pos^ben vlak v novo Ijubljansko gledališče, da bi tam videli in strme občudovali kras in lepoto domače umetnosti ter vživali blagodejno milobo slovenske pesmi. Rečeno — storjeno. Odkar so minoli burni, toda rodovitni časi slovenskih taborov, ni hitelo toliko odličnih slovenskih narodnjakov iz zelenega Štajarja v preljubo sosedno Kranjsko, v belo Ljubljano, kakor omenjeni dan 22. prosinca. Ob dveh popoldne začeli smo se zbirati na Celjskem kolodvoru. Vse je mrgolelo slovenskega občinstva, samo udeležencev za vlak bilo je okoli 350. Navdušenje sijalo je vsem na obrazu, s posebnim veseljem in ponosom zrl je vsakdo na ogromno množico. Ob določenem času zasedemo poseben vlak. Na vsakein vozu — bilo jih je 17 — so Ijubko plapolale narodne zastave, spredaj na stroju pa sta veličastno lesketala Celjski in Teharski grb v slovenskih barvah. Divno je bilo gledati vlak, ko je bliskoma drvel po tihi, v belo odejo zaviti dolini. Na LaSkem, na Zidanem mostu in v Hrastniku sprejemali smo nove goste na vlak, posebno veliko pa jih je vstopilo v probujenem Trbovlji. Prvi pozdrav dragih kranjskih bratov zadonel nam je v Zagorji, kjcr nas je izborno pevsko društvo z navdušeno pesmijo presenetilo. V Litiji bil ,je natlačen kolodvor. Nadučitelj Bartel nas je iskreno pozdravil; naš vodnik, velezaslužni dr. .1. Sernec iz Gelja pa se mu je v krasnib besedah zahvalil. Nekaj pred 5. uro dospeli smo v belo Ljubljano. Naše veselje naSe navdušenje je vzkipelo do vrhunca. Tako krasnega in srčnega, tako ogromnega sprejema niti v sanjah ne bi bili pričakovali. Pozdravil nas je preblag. g. vitez Trsteniški v imenu vseh zbranih društev. Globoko v srce so nam segale prijazne bratske besede. Odzdravil mu je dr. Medved, rekoč: da pridemo od mogočne, deroče Drave, od zelene Savinje, od bistre Save — vsi edini, iz vseh stanov; po njegovem govoru so gromovito zadoneli burni živio! Kakor valovi pomikala se je potem v srce bele Ljubljane vpč tisočena množica pod vihrajočimi zastavami in med sviranjem odlične godbe, ki nam je z narodnimi napevi vžigala plameneča srca. Po vsem polu trlo se je ljudstva, ki nas jo vedno navdušeno pozdravljalo. Zvečer ob osmih bila je predstava v novem gledališči, ki je bilo du zadnjega kotička tesno napolnjeno. Prekrasni prizor! Toliko odličnega občinstva v tako čudnih lepib, čarobno razsvetljenih prostorih! Komu ne bi bilo srce žarečega vesolja radostno utripalo! 0 bilo je res krasno. Igrana opera ostane nam nepozabljiva. V rajsko lepih spevih pripoveduje znano povest: kako so Teharski mladeniči in možje hudobnega Celjskega grofa Urha, ki je s slabim namenom po njihovi vasi ponočeval, vjeli ter ga hoteli zapreti; kako jih je pa potem vse v plemski stan povzdignil, da bi ga le izpustili. Predstava bila je mojstersko dovršena. Kako lepa je bila videti naslikana Teharska vas z belo, prijazno cerkvico! Nad vse se nam je pa dopal tronotek, ko se zbirajo na praznik Sv. Ane »Teharski plemiči« pred cerkvico in zvonovi ganljivo zaklenkajo, ljudstvo pa milo, milo zapoje, da se srcč pretrese in oko zarosi: Prišel je sv. Ane Slovesni lepi dan ; Sedaj čez plan in goro Prihajal bode skoro Pobožni verni rod; Iz duše bo udane Praznoval sveto Ane, Svetnice naše god. Po drugem dejanju bili smo kaj prijetno iznenadnjeni. Ljubljanske vrle Slovenke vsipale so na nas od vseh stranij gosto ploho duhtečih šopkov in venčkov iz svežih rož in cvetlic. Hrumeče ploskanje in nebrojni »živio!« potem dolgo niso mogli utihniti. Žal — le kmalu, prekmalu ste dve urici minoli v krasnem Vilinem bramu. V nedolžnem veselju in kipeči narodni zavesti vživali smo tam trenotke, ki nam bodo vzbujali vselej presladke in bujne spomine. Po predstavi zbirali smo se v različnih dvoranah; največ bilo nas je pri »Maliču". Culi so se izborni, ognjeviti govori. Ljubljančani so nam nazdravljali in nas vavduševali — mi smo njim pa tudi odgovarjali, da je bilo veselje. 0 polnoči smo se poslavljali — žalostni, da moramo zopet tako hitro oditi, a zopet še bolj veseli, da snio svoj namen tako lepo, nad vse pričakovanje izvršili. Brhki »Sokoli« dvignejo blesteče lampijone; stotera grla orjaško zavpijejo v nočno tihoto: živio! na svidenje! — Še nekaj prisrčnih trenotkov, vlak se giblje . . . in mi zapustili smo belo. recimo: zlato Ljubljano! Vsako srcp bilo je polno zavesti, da smo preživeli >prelep narodni dan«. S ponosom peli smo odhajaje radostno, kakor v gledališču »Teharski plemiči« : '1'ako tedaj končano Vse danes ,jo lepo; In mi besedo dano Zvršili smo zvesto! Smešnica. Točaj prine.se pečenkn nazaj v kuhinjo, ker je gost noče, češ, da je pečenka pretrda. KajV« zavpije kubarica, »kaj, pretrda? Rpcite gostu, da ni pečenka trda, pač pa so njegovi zobje preslabi za-njo.«