252
Dr. Janko Pajk: Dunajsko  koncertovanje  „Glasbene Matice".
in pokrajin radovedneži občudovat sloveče delo. Berninijevi angeli so veljali dolgo za čudo sveta. Spodaj v Tiberi so stavili odre, da so ž njih angele bolje videli. Ladije so se šibile vnetih opazovalcev. Polagoma, ko se je zboljšal umetniški vkus, minula je tudi preobila slava Berninijevih angelov. Dandanes se Čislajo sicer kot „dobra" dela, a oni blesk, v katerem so se svetili v baroškem času, izginil je menda za vselej.  In tako jih pravično sodi umetniški svet.
Bernini je živel vedno v Jako ugodnih razmerah, slavljen vsestransko. Njegova nedvomna zasluga je, da je udahnil svojemu Času veliko veselje do lepih utnetnostij, umetnikom pa je priboril obČe spoštovanje med visokimi in preprostimi. Zato so se najbolj nadarjeni mladeniči z navdušenjem posvetili raznim strokam v umetnosti, nadejaje se jednakih laskavih uspehov. Berninija samega je obdajalo veliko Število zanj brezpogojno vnetih učencev. Iz vseh dežel so prihiteli k slovečemu mojstru ter so se z vso vnemo oklenili njegovih načel; razširjali so jih po vseh krajih, a jih tudi večkrat po svojih osebnih nazorih izpreminjali; baroški zlog se je po njih razvil v več panog. Toda nebrojni učenci svojega učitelja niso došli v nobenem oziru. Zgodovina lepih umetnostij jih komaj imenoma pozna. Le malokateri je dospel do večje veljave; sedanji svet jih pa večinoma sodi ostro in nemilo.
Med njimi gotovo najvplivnejši je bil F r a n-Čišek Borromini (1599—1667). On je bil
Zdvimo v dobi mogočnega gibanja našega naroda na polju prosvete. Slovenstvo se pre-levlja iz polusvestnosti do samosvestja in samo-stalnosti. Zato je potrebno, da se vsak korak in vsak znatni pospeh vestno zabeleži. Tako nam je moči pregledavati, koliko smo že dosegli, koliko nam še nedostaje. Po tej poti pridemo do samospoznavanja, to pa nam podaje pravo smer in pravo vspodbujo za bodočnost. Zato menim: Čeprav so predali naših listov polni opisov tega koncertovanja, ipak tudi „Dom-u in svet-u" kot glasilu leposlovnemu in znanstvenemu pripada dolžnost, sporočati o znamenitem našem glasbenem dogodku.
Na prvi pogled se vidi, kakor da v narodnem življenju teče vse po nekakem vsakdanjem tiru. Nas Slovence pa je lanska usoda poučila, da se svetovne dogodbe vrše tudi na čudovite, nepričakovane načine. Kdo si je še lani domišljeval,
Berninijev najljubši učenec. A pozneje se je ločil od svojega tako uglednega mojstra, celo spri se je ž njim iz umetniških ozirov, zakaj zdel se mu je še premalo — barocco. Borromini je prevzel na lastno roko več važnih in pomenljivih del, pri katerih je le še bolj popačil baroški zlog Berninijev. Ravna Črta je pri njem skoro popolnoma izginila; vse je zvito, zasukano, celo podstrešje ni ravno, temveč liki valovju se dviguje in pada. Vendar ima od njega sedanji Rim dokaj stavb, kakor: cerkev svete Neže na trgu Navona'), pročelje na palači Sa-pienza in cerkev sv. Ivona v istem poslopju. Borromini je sodeloval tudi pri velikanski palači Barberini ob jednem z Berninijem. Ker je pa bil njegov nekdanji učitelj knezom Barberinijem bolj vseČ s svojimi načrti, kakor on, zavidal mu je Borromini ter ga strastno sovražil. Ko je bila res krasna palača 1. 1667. dogotovljena ter je Bernini, ki je bil glavni vodja pri zidanju, dobil za svoje odlično delo zasluženo priznanje, tedaj se je Borromini tako raztogotil in razjezil, da se je zastrupil in v groznih bolečinah tudi  umrl.                                        (Dalje.)
x) Pri cerkvah je on začel zopet zvonike graditi, kateri so bili v 6.—10. veku pri vseh cerkvah običajni, a so v d&bi čiste renesance izginili skoro popolnoma. Toda ne, da bi bili njegovi zvoniki visoki, poostreni piramidi podobni — kar je pri zvonikih jedino lepo; — uvel je okrogla, jabelku slična nadstrešja; semtertje celo dve" ali tri jabelka drugo nad drugim; to ima morebiti vse druge lastnosti, le lepote in vkusa nima.
da nekega lepega dne čez jedno leto zasede truma ljubljanskih pevcev in pevk prostore posebnega vlaka, da gre koncertovat na Dunaj, pa da — zastopivša tam največji oder hrama glasbe in umetnosti — razznani širnemu svetu krasoto domače pesmi, da odici „ Glasbeno Matico", oslavi svojega pevovodjo, samo sebe kakor -ob jednem vse Slovenstvo? — In danes je že vse to za nami kot dogodek, ki nas navdaje z veseljem in ponosom. Tako brzo se suče kolo časa! Drugi so na dolgo in drobno opisovali zunanje zvrševanje tega velikega kulturnopovesti-čnega dogodka: vožnjo našega pevskega zbora, njega navdušeno pozdravljanje, prisrčno sprejemanje, obilno počeŠČevanje, iskreno občudovanje in podobne Čine: moje pero pa naj Či-tateljem poda skromno sličico notranjih in samo nekaterih zunanjih dogodivščin, katere so delale posebne utiske na dušo opazovalčevo.
Dunajsko koncertovanje »Glasbene Matice".
(Spisal dr. Janko Pajk.)
Dr. Janko Pajk: Dunajsko koncertovanje  „Glasbene Matice".
253
Dve domači Muzi sta si pri teh koncertih podajali roke: Melpomena in Evterpa. Prva nam je podarila zeleno-pisani venec poezij, druga najdražje bisere svojega grla. Neutrud-ljivi naš Boris Miran je pomnožil svojo slavo z novimi proizvodi uma, a našo pesniško riznico s klasičnim prevodom Erbenove balade »Mrtvaški ženin". A ni zaostal za njim drugi naš pesnik, vrli Funtek, ki je mojsterski ponemČil naše mile narodne pesmi. Funtek pa nam je tudi podal slovenski in nemški prevod prekrasne »Pomladne romance" Vrchlickega. Tako smo nekoliko lepega prejeli od Cehov, nekoliko prideli od svojega in — česar človek ne bi mislil — Še nekaj podarili Nemcem. Tako potujejo proizvodi duha iz roke v roko, od naroda do naroda.
Prišel je prvi večer željno pričakovanega nastopa naših pevcev.
Dolgo sem se branil, da se ne bi dal omamiti premičnim prikaznim in utiskom nastopajočih naših krasno nakiČenih pevk v zlato - blestnih avbah, v belih tankih pečah, širokih predpasnikih, s svetlimi pasi, a še bistrejšimi pogledi. Pasel sem oči na tem divnem prizoru, — godilo se mi je baš kakor drugim —: razorožil me je ves ta pojav. A to je bilo samo pol paše; kmalu se je pridružil drugi užitek, užitek za uho; a obojni užitek kako Čist, kako blažilen! Kako mirno in dostojno so te dolge in goste vrste pevk in pevcev stale, pazeče na povelja svojega vodje! Sedaj, ko je odmevala zadnja beseda Stritarjeve »Zahvale", govorjene od dvornega igralca V. Kučere, cesarska pesem prvikrat odpre usta tem doslej molčečim redem pevk in pevcev. Dejal bi, da se je ta prostrana in prekrasna dvorana ne malo začudila, ker še nikoli ni cula slovenskega slavospeva  »Bog ohrani!"
S to pesmijo je gospod pevovodja Hubad prevzel žezlo večera. „ Musica sacra noster amor", zložena od Jakoba Gallusa, uglasbena za zbor od dr. Mantuani-ja, prestavila nas je mahoma v 16. stoletje. Lepi zbori, lepi skladi, krepko doneči, sama umetnost. Med tem pa je „slan'ca pala", in ta mahoma otvori našemu zboru mogočne vire glasov. Ta večer sem opazil bolj nego kdaj, da stoprav domaČa beseda in polno umevanje smisla dajeta pesmam pravega ognja in duha, da pa je brez tega tudi naj-umetnejša godba samo polziva, podobna krasno izdelanemu, a ne duhovito utelešenemu kipu.
Sledeči vspored prvega večera 23. sušca, je bil srečno sestavljen, kakor sploh ves vspored obeh koncertov. Ta večer so se pevski komadi vrstili po svoji vedno rastoči težkoČi: naprvo šest narodnih pesmij, potem Fibihova »Pomladna romanca", na to Nedvedov »Nazaj v planinski raj", za   njo Foersterjeva  »Ljubica",
na koncu Brucknerjev »TeDeum". Tako so bile tu zastopane: prostonarodna pesem, umetne slovensko-Češke skladbe in cerkveno petje. Ta vrsta že kaže, da se je od pevstva vedno več zahtevalo pazljivosti, izurjenosti, pa tudi vedno večjega napora. Bil je to pravi »crescendo". Zato je ta večer bilo nemožno vsako ponavljanje komadov, dasi  so je burno zahtevali.
Čitatelj menda vpraša, katera narodnih je najbolje ugajala. Na to vprašanje je po priliki baš tako težko odgovoriti, kakor kadar te kdo vpraša, katerega svojih otrok najbolje ljubiš. Vsaka teh pesmij je vredna suhega zlata, tako resna kakor vesela. Ako bi smel po svojem Čutu soditi, izbral bi si pred vsemi »Je pa davi slan'ca pala" in pa »Skrjančka". A to je stvar vkusa. Predavanje vsake pesmi je bilo skozi in skozi umetno, a ob tem prirodno in naravno. Občinstvo je bilo vidno presenečeno; tako milino in blagozvočnost hrani jedino pristna narodna pesem v sebi. Stav je jako vkusen in uprav vzoren; gospod Hubad je motive spravil v zlate okvire in jim dal olikanost demantov. Ni mi treba omenjati, s kakim odobrovanjem so poslušalci sprejeli te pesmi. Prepričan sem, da ne preidejo več z repertoarja.
»Pomladna romanca" Fibihova je jako lep in hvaležen koncertni komad. Nedvedov »Nazaj v planinski raj" je že davno znan in je tudi ta večer bil občudovan, Foersterjeva »Ljubica" pa je menda najboljši, vsaj meni znani slovenski koncertni komad, kateri se sme prikazati povsodi po daljnem svetu. S kako naravnostjo in kako dovršenostjo se je pevalo vse to! Zvršba Bruck-nerjevega veličastnega „Te Deum"-a pa je do očitosti potrdila, kako dovršene pevske moči šteje ljubljanski zbor. Pod mogočnim utiskom Brucknerjevega veletvora se je končal prvi koncert, kateri je slovensko pesem uvel v veliko dvorano svetovne glasbe in obema odmeril Častno mesto. S tem večerom je naša slovenska pesem praznovala svoj »voskers", svoje častno vstajenje.
Vrhunec umetnosti in zanimivosti pa je doseglo pevanje drugega koncerta, na večer 25. sušca. Na ta večer je bila pozornost občinstva še bolj naperjena nego na prvi večer. Sedaj so bili Matičarji že slavno znani, in zato se je pričakovalo tem več. Ne smem pa zamolčati, da so se v predstavi »Mrtvaškega ženina" sredo-toČila razna pričakovanja: Dvorakovega umotvora, njegovega osebnega nastopanja kot pevovodja, izurjenosti pevsk. zbora, sodelovanja čeških opernih pevcev in — ne v zadnji vrsti — nastopa gospodične Franice Verhunčeve. Ob tem komadu sta bili v približno jednaki meri zavezani slovenska in češka umetnost. Tu nam je  torej   govoriti o združenem   uspehu, kateri
254
Dr. Janko Pajk: Dunajsko  koncertovanje  „Glasbene Matice".
pa je bil za naše jednako sijajen kakor prvi večer. Samo da je pri drugem koncertu prihajala našim v poštev le glasbena umetnost kot  taka.
Že v libretu tekmujeta češki original in krasni slovenski prevod, za katerima daleč za-ostaje nemški.
Kako malo dunajski kritiki poznajo Biirger-jevo »Leonoro" in pa Erbenovo romanco, ako menijo, da sta obe jednaki! A kaka različnost med obema! Koliko milejša je Erbenova Lenora od Biirgerjeve! Ta izraža svojo obupnost v bogokletvicah, a ona — Erbenova — v iskreni molitvi. Erbenova »mladenka" je pobožna, vsa Bogu in Bogorodici udana, ki klekne pred kip Marijin, proseč vrnitve svojega ljubega. Ni-li to pravo pravcato »slovensko dekle" t Ko je v mrtvašnici, sama v grozni zidini z mrtvecem, še ne žabi moliti za njega dušo : »Bog ti raj in meni mir in pokoj daj!" Pobožnost in molitev sta nje jedini ščit proti napadom hudobnega duha; oboje jo tudi reši.
S to vsebino se čudovito vjema Dvorakova skladba. Iz nje veje neizrekljiva miloba, katera se bojuje z občutki strahov in katera naposled z blaženostjo napolni dušo. Kakor je mladenka rešila svoje življenje — tudi v tem oziru se Erbenova romanca razlikuje od Biirgerjeve —, tako Dvorakova godba na koncu vlije mir, pokoj in rajsko  blaženost poslušalcu v srce.
Posebno izboren je Dvofakov umotvor v instrumentalnem delu. Človeku se večkrat zdi, da Čuje Wagnerjevo mogočno glasbo; ali v pe-vanem delu prevladuje ves drug duh, ki mnogo bliže stoji Gounod-ovemu načinu. Saj pa se tudi že mladenka „nevesta" po svojem značaju mnogo bolj približuje Goethe-jevi Marjetici nego Biirgerjevi „Leonori". Wagnerjevo godbo pre-veja neko svetobolje in včasih tudi burja silovitih strastij, Dvorakovo pa miloba, udanost in nežnost: razlika nemškega in slovanskega duha.
Vse prednosti Dvofakove glasbe, posebno velika melodijoznost, poleg tega pa velika opi-ljenost in izdelanost, stopile so prav Čutno pred dušo poslušalcu pri glavni predstavi, med tem ko pri poskušnji niso bile tako Čutne. Kdor je pazljivo poslušal, ne taji, da je bilo tu vse od konca do kraja v največjem soglasju: izborni, jako močni orkester, krepki zbor, solisti in so-listinja in skladatelj, Dvorak sam, kateremu je pevovodja Hubad krepko hodil na roko. Velika mirnost, s katero je vodil Dvorak, kazala je očito, da se je on popolnoma zanašal na podrejene moči.
Kaj pa naj povem o zvrševanju posameznih oddelkov te krasne skladbe:' Da je bila vsa dovršena in tudi brez najmanjšega nesklada, v
nekaterih delih pa nad vse izborna. Slednje velja posebno o takih mestih, kjer so predstopali ali zbori ali pa solisti. Kakor je pri velikih, mešanih skladbah naravno, odlikovale so se nekatere uloge, in to pred vsem uloga tenorista, gospoda Lašeka, s praškega »Narodnega divadla" in gospodične Fr. VerhunČeve z dunajskega konser-vatorija; poleg njiju pa g. Kliment-a, basista iz Prage, kateri je imel jako težavno, večinoma recitativno ulogo. Že prvi veliki šolo gospodične VerhunČeve (štev. 2) nam je razkril dovršeno njeno umetnost. Kako naraven in lahek, kako čist in gladek ji je tekel glas iz grla! Jakost pa in prirodna moč tega glasu se je mogočno razvijala na onih mesteh, kjer je trebalo pokazati ga nasproti združenim močem orkestra, zbora in nje nasprotnika, tenorista Lašeka, katerega sveži in zvonki glas je večkrat nadkriljeval ves zbor in godbo, kar se je godilo v duetih in tercetih (štev. 7. 10. 14).
Pravi biser Dvofakove skladbe pa se meni zdi »Nevestina molitev" (štev. 17). Tu je gospodična Verhunčeva dokazala, da nje grlo hrani še drug redki zaklad: poleg soprana divni alt. Ta alt je donel tako krepko, kot nekakov krepki moški glas. Sploh je ta »molitev" (»Marija, milostna gospa") komad zares velike vrednosti.
Ali mi je treba pristavljati, da je Dvorakova »balada" bila sprejeta z uprav viharno pohvalo? — Da, da, »južno", tako pravijo dunajski listi, donela je ta pohvala.
Ako sedaj vprašamo, koliko smo s tema koncertoma v glasbi pridobili, a koliko nam še nedostaje, pove nam nepristranski račun to-le: Naša narodna in umetna pesem — pesem v strogem, ozkem pomenu — si je priborila svojo nedvojbeno veljavnost, a kamorna naša glasba še daleko zaostaje za Češko, da ne govorim o naši dramatični godbi, katera je še v povojih. Na boljšem smo s cerkveno glasbo. Naši pesniki — pesniki so pijonirji godbe — in glasbeniki sedaj vedo, kam jim je zastaviti svoje moči. A jedno je gotovo: Samo stanovitna, resna vadba vodi, kakor se je sedaj pokazalo, do uspehov in pridobitev.
Na koncu pa ne smem zamolčati, da je k uspehu koncertovanja razven že omenjenih čini-teljev v ne zadnji vrsti pripomogel »ljubljanski odbor" na Dunaju, sestavljen iz istih oseb, katere so nabirale podporo po potresu. Njegovemu vodstvu, pred vsem gosp. dvornemu svetniku Suklje-tu, in složnemu delovanju tega tudi iz zastopnikov drugih slovenskih pokrajin zunaj Kranjske obstoječega odbora gre dober del hvale.