študentski list
Ljubljana,  17. maja 1967
Letnik XVII
 Stevilka 23
tribuna
Foto Joco Žnidaršič
tlegalnr letak za osvoboditev nekdanjih borcev v grškem NOB
LIBBRTE
AUX COMBATTANTS DE LARESISTANCE
NATIONALE !
antikomunisticni hag mars
Zadnji državni udar se ni zgodil kje v vulkanski Indoneziji, vroči Gani ali temperamentni Južni Ameriki. Zgodil se je v Evropi, za katero smo upali, da po fašističnih diktatur pred, med in takoj po drugi svetovni vojni vojska ne bo več odločala o političnih bojih. Zgodil se je v Grčiji, deželi, od katere sta se evropski in s tem ameriški svet učila demokracije. Niti niso prevrata izvedli nobeni eksotični »poklicni« pučisti, ampak generali, ki so živeli v najbolj pravo-verni miselnosti vojaškega sporazuma NATO in jih je CIA vse po vojni imela dobro zapisane. In kar je najhuje, ti generali niso posredovali zato, da bi iz nekaj-letnega političnega vrenja spet vstala demokracija in mir v deželi, temveč so začeli teptati osnovna načela ustavnosti in vzpostavili monarhofašističen režim.
Ni namen tega komentarja iskati odgovornost za udar med državo, kraljem Georgiem Papa-ndreora in njegovim sinom ter političnimi strankami. Lahko pa na grškem primeru ponovno vidimo, da je državni udar velika skušnjava sla-botnih režimov. Kadar se tradicionalne demokratične institucije majejo, pridejo privilegiji v nevarnost pred ljudsko vstajo. V Grčiji je šlo za privilegij vojaške kaste, nastale v letih po vojni. Nobena vojska v sestavu NATO namreč ni prejela toliko finančne in kadrovske pomoči kot grška. Ta je apremljena skoraj izključno z ameriškim strelnim orožjem, leta-li, ladjami, raketami, tankj ipd.
Razen tega je vojaška kasta povezana z aristokracijo, tako da ta dva družbena sloja skupno z velikimi bančniki in ladijskimi lastniki (na primer Onassis, Niarchos, Livanis) ter drugimi velepodjetniki tvori oligarhijo, ki kontrolira večino grškega zelo skoncentriranega gospodarstva. že samo iz tega sledi antide-mokratskausmeritev grške »višje družbe«.
Množične aretacije, deportacije, cenzura, onemogočanje verskih obredov, pre-poved vsakršnega političnega izražanja, groteskne prepovedi v oblačenju, grožnje s smrtnimi kaznimi in represalije proti nekdanjim grškim protinacističnim bor-cem nikomur ne pušfeajo dvomov o diktatorski in fašistični naravi novega režima. To priznava tudi Zahod. Salazarju in Francii se je tako pridružila še Grčija.
Grško ljudstvo, vajeno vojnih tegob in bornega življenja na> kamniti zemlji, prenaša sedanji teror brez odpora in z naveličanostjo.
Vendar pa grška ustava že pred udarom ni državljanom zagotavljala skoraj nobenih demokratičnih svoboščin. V veljavi je namreč še nič koliko izrednih zakonov iz časov okupacije in Metaxasove diktature. Ti se nanašajo na vohunstvo, deportacije, zatiranje komunizma, prepovedi sindikalnih aktivnosti in stavk, zaplembo premoženja nekdanjih protinacističnih borcev (ki so definirali v dekretu N/1948 kot »protinarodni«!) in so naprejeni proti svobodi intelektualnega delova-nja, javnemu mnenju, svobodi izražanja in združevanja.
Ena od posledic tega stanja predstavlja pravo narodno dramo: v tujini živi namreč okoli 60 000 političnih beguncev iz časa povojne diktature, večinoma nekdanjih aktivistov v medvojnem odporu, katerim so že prejšnji režimi odvzeli grško državljanstvo in jim prepoveda-li vrnitev v domovino.
In študentje v Solunu in Atenah, ki so že od vsega začetka protestirali proti desničarstvu v državnem vodstvu? Naši grški kolegi so že dolgo solidarni s stran-ko Zveze centra, ki bi na sedanjih volitvah po mnenju svetovnih političnib^opaza-valcev prav gotovo zmagala, če ne bi generali iz strahu pred tem volitve z udarom sploh ne onemogočili. Andreas Papandreu, ki je politično bolj levičarški od svo-jega očeta Georgija Papandrea, je postal pravi heroj grške mladine. Kadarkoli je javno govoril, je med njo vedno vzbujal ogromno navdušenje, medtem ko je za študente pomenil središče njihovega političnega ongažiranja.
štndenti seveda podpirajo tudi nekdanjega ministrskega predsednika Georgi-ja Papandrea, voditelja Zveze csntra, moža, ki je dolgo časa predaval na ameriških univerzah in ima mimo grškega tudi ameriško državljanstvo. Pred pučem je poli-cija večkrat pozaprla precej študentov, ki so manifestirali z njegovo podparo. Ra-zumljivo pa je, da so naši grški kolegi v resno težkem položaju, zlasti sedaj, vsaj v času podobnih udarov (spomnimo se Indonezije) nov režim v prvi vrsti začne množično zatirati komuniste ter njihove simpatizerje in pa napredno mladino, največ seveda študente.
Udar v Grčiji je povzročil posledice na razlčinih področjih: vojaškem, gosoo-darskem, notranje in zunanjepolitičnem. Seveda se sprememba režima čuti tudi v soseščini. Razen vpliva na odnose z drugimi balkanskimi državami, je udar po-vzročil ponovno napetost med Atenami in Ankaro, to pa seveda grozi z vnovično državljansko vojno na Cipru.
Razen tega je Grčija pridružena (sicernekot ena<kopraven član) evropski gospo. darski skupnosti. Primer britanske in španske prošnje za vstop v EGS je pokazal, da v tej organizaciji obstaja močna struja, ki za sprejem zahteva izpolnjevanje določenih gospodarskih in političnih pogojev. Eden teh je demokratična oblika re-žima. Kaj torej storiti z Grčijo, ki tega pogoja več ne izpolnjuje? Problem je vse prej kot enstaven.
Grčija skupno s Turčijo pomeni težišče sil NATO v vzhodnem Sredozemlju. »Ce bo kdaj obstajala federnalna Evropa,« je zapisal ob tem aspektu ugledni lon-donski The Tirr.es, »bo v tej federaciji logično tudi Grčija. To že povečuje skrb .o"o-dejstvu, da je bila Grčija prva država članica NATO, ki je poslala svoj parlament na počitnice.«
Zaenkrat svet še čaka na razplet dogodkov v Grčiji. Toda članicam NATO in drugim za Grčijo zainteresiranim država-m je jasno, da sedanja monarhofašistična diktatura ne sme trajati dalj časa. Navsezadnje naroda vendar ni mogoče kar t?jl:o ignorirati! Kako pa naj bi vplivali na pučistični režim in na miren način spet vzpostavili ustavni red, je drug^ vprašanje. Z intervencijo od znotraj ali z raznimi vrstami pritiska od zunaj? To ni samo vprašanje možnosti, ampak tudi vprašanje, kaj ne bi obenem sprožilo državljanske vojne. Angleški časnik Financial Tinies namreč sodi, da je treba s to krvavo možnostjo še zmeraj računati. Pri tem ne sme-mo pozabiti, da bi bila to predvsem vojna med desničarji in komunisti in to pred samimi vrati naše dežele, v eni od držav vojaške zveze NATO.
Mit ja Jermol
2. STKAN TRIBUNA
bstiN/'
MEDNARODNO LETO TURIZMA
Mali in preprosti narod, tako kot vedno, preko svojega časopisja časti in poveličuje nekaj, kar je videti veliko in svetovljansko; po mnogih svetovnih in evropskih prven-stvih, ki napihujejo prsne koše narodnja-škim dušam, imamo zdaj v ta namen tako imenovano Mednarodno leto turizma, z vsem bliščem, ki ga obeta beseda »medna-rodno«. Mednarodno pomeni nekaj velike-ga in lepega in če je v to vključena naša dežela, kako smo lahko ponosni! Da, pri-bližujemo se Svetu, ijekaj postajamo, kma-lu bomo Veliki, kajti smo Mednarodni. Spet bomo srečni, ko bodo imeli pri sebi tujce, ki jih bo baje zaradi mednarodnega leta turizina piišlo več, veliko več kot doslej. Za to priložnost bomo spet odstranili vse, kar kazi našo zunanjost, zanje bomo lepo še polepšali, česar še ni, bomo zanje na-redili, da se bodo dobro počutili in bodo še prišli, in jih bo še več prišlo. Prinesli nam bodo Ijube kapitalistične devize, brez katerih si ne moremo več predstavljati so-cializma. Lahko smo ponosni, da smo tudi mi, Jugoslovani, udeleženi v tako veličast-ni stvari, kot je Mednarodno leto turizma. Zato naj se tudi naš človek vključi v to
gibanje, smo sklenili, in mu daii neomeje-no vizo, in bojda še ta kmalu ne bo več potrebna. Celo dovoljenja Vojaškega ura-da moški del naših turistov ne bo več po-treboval, kar je tak skok naprej, da nam jemlje sapo. In kar Je res lepo, doseda-njim dvajsetim dolarjem smo jih dodali še dvanajst, ki jih sme naš čtovek kupiti v banki in odnesti čez mejo, kamor hoče!
Zdaj pa poglejmo tisto zadevo, ki balon našega navdušenja predre kot s šivanko, da nam sapa iz njega aide in ostane uboga prazna cunja;
Viza velja za leto dni za poljubno šte-vilo potovanj; toda denar, ki ga naš turist lahko dvigne v banki na potni list, lahko dvigne samo enkrat na leto. To bi bilo še razumljivo. Toda dvigniti mora celotno vso-to, kajti če dvigne samo polovico, mn dru-ga polovica zapade. V štirinajstih dneh potem, ko je ta denar dvignil, mora oditi čez mejo in ga tam vsega zapraviti; če ga prinese nazaj, ga ue sme prihraniti doma, kajti s tem naredi devizni prekršek. Nesti ga mora v roku osmih dni v banko, kjer mu ga zamenjajo nazaj v dinarje. S tem
TRIBUNO UREJAJO:
FRANCE ANZEL (TEHNIČNI UREDNIK), IZTOK GEISTER, MITJA JERMOL, BOŽIDAR LA-KOTA, TONE PAČNIK, MAKKO POGAČNIK, RUDI RIZMAN (ODGOVORNI UREDNIK)
TRIBUNA   —   IZDAJA   UO  ZSJ
—   UREDNIŠTVO   IN   UPRAVA TRG     REVOLUCIJE     l/II      -TELEPON    21-280    —    TEKOČI RAČUN     501-8-78/1     -    LETNA NAROČNINA    ZA    STUDENTE DESET NDIN, ZA OSTALE PET-NAJST   NDIN   —   POSAMEZEN IZVOD 50 PAR — ROKOPISOV IN POTOGRAFIJ NE VRACAMO
—   TISK   CP   DELO,   LJUBLJA-NA,  TOMŠIČEVA   1,  TELEFON 23-522 —  POŠTNINA   PLACANA
V OOTOVINI
zgubi vsako nadaljno legalno moznosi, u* pride v istem letu še enkrat do denarja za potovanje. Če porabi na enem potova-nju samo pol od banke kupljene vsote, drugo polovico pa nese čez mejo na nasled-njem potovanju, je to že tihotapljenje, če-prav gre za denar, ki ga je legalno kupil v banki. Torej je storjeno skoraj vse, kar se lahko stori, da se državljanu odvzame še tisto, kar mu je bilo po zakonu in pra-vici prodano v banki. Poleg tega pa nm je odvzeta tudi možnost, ki jo je imel naš turist v lanskem Ietu; da lahko z dovo-ljenjem banke nese čez mejo do sto dolar-jev, ki jih je dobil od prijateljev ali sorod-nikov.
Tako smo torej spoznali, da ostane do-mačemu človeku spet tisto, kot zmerom; miloščina. V imenu Mednarodnega turistič-nega leta smo mu dali neomejeno število potovanj, hkrati pa mu vzeli materialno tnožnost, da bi šel lahko v tujino večkrat. To je logika, ki velja za našega povprečne-ga človeka. Tujim turistom bomo na širo-ko odprli vrata v naše hrame; domačemu pa jih bomo samo narisali.
Tako smo dali v Mednarodnem letu tu-rizma svojim državljanom edino možnost, da »švercajo«.
Mate
SOMEBOPV LOVES ME, I VVONDER WHO...
Socialni delavci zmajujejo z glavami. Poboljševalnice so polne. In bari tudi. To vsi vemo. In nočemo vedeti. Preslišimo.
Jutri se bomo zgražali. Nekateri se že danes. Pravijo, da bi
morali cipe zapreti, jih onemogočiti.  . Kako?
Nekaj sva jih srečala. Mnoge od njih
niso prebolele niti rosne mladosti. Pa se vendar
prodajajo. Zakaj? Kdo bi vedel? Koliko jih je? Zaman vprašujete. Nihče jih ne pozna. še bolje, nihče jih noče poznati. Ce pa jih, se jih sramuje.
Sobota zvečer.
Kot toliko drugih.
Ljudje hodijo po ulici, gledajo neonske reklame in si prizadevajo, da bi bili sreč-ni. Običajno jim to ne uspe, preveč so maJeakostiii, da bi mogli pozabiti na vse tisto, kar jih med tednotn tišči k tlom.
Malodane, pa bi menil, da se moreš sa-mo še \ lokalih skriti pred radovednimi pogledi, ki nenehno vprašujejo, obtožuje-jo, in so skratka zoprai. Kadar sediš ob napol praznem kozarcu in gledaš skozi za-megljeno vzdušje nočnega lokala, se ti zdi da si sarn. In si zares. Ce misliš, da bo tvojo samoto ozdravilo voljno žensko telo, se mu lahko prepustiš. V trenutkih užit-ka boš pozabil na včeraj in ne boš mislil na jutri.
Hm, to pa res ni težavno.
Samo denar moraš imeti.
In iti uekam, kjer so dekleta, ki ne zna-jo reči »ne«.
Kateri koli od njih lahko rečeš, da si jo želiš.
Samo denar moraš imeti. Včasih se zgo-di, da te preprosto vpraša, kako debelo denarnico imaš.
Ce se ti ljubi, lahko gre-š plesat.
Običajno ti pove ceno takrat, ko se vsa topla in nežna stiska ob tebe, da se ti za trenutek celo zazdi, da te ima zares rada.
Ampak to je varljiv občutek. Saj vendar veš, da je še otrok.
Ampak kakšen.
Tak, ki ve več kot katera pri štiridese« tih. Kaj vse zna!
Je naivna.
Nedolžna.
Zaupljiva.
Topla.
Predana.
In zahteva denar.
Mnogo denarja.
Škoda. Ampak vi ta dekleta poznate.
Vsak dan jih srečujete.
Na ulici.
V  šoli.
V pisarnah. Doma.
In ničesar ne veste.
Kako ste naivni!
Tudi jaz sem bil.
Kako sem se motil. In kako se motite vi. Vsaj večina od vas.
Danes je sobota. vDan, kot toliko drugih.
In vendar drugačen.
To je dan, ko hočemo biti sproščeni, veseli.
Nekateri obsedijo v gostilni in op dva-najstih v zasmeh vsem, ki so še na ulicah, odkolovratijo domov. Prav tedaj pa kate-ra od »naivnih, razumevajočih« deklet zli-je kozarec pijače pod mizo.
Kakšen greh!                Ludvik Škoberne
PITHECANTROPUS LABACENSIS
Na notranji strani arkadnega slopa pod Kazino lahko preberemo zanimiv napis, ki nam sam po sebi — ne glede na vsebino — vsili primerjavo z zunanjimi manifesta-cijami duhovnega življenja jamskega člove-ka. Tudi ta je namreč svoje vtise o svetu nakracal kar na steno skabie dupline. Na-pis sam slove tako: Dokler bo delal Slak Slovencem sramoto s svojo glasbo, jim jo bom jaz s svojimi lasmi.
Dolgolasci me doslej niso vznemirjali, čeprav sem Slovenec (iz narodnega blaga: vsako tele ima svoje veselje). Prepričan sem bil; da goje frizure pač za zbujanje pozornosti, ki je sicer ne bi bili deležni, ali pa zato, da bi zatrli frizersko obrt —
ali konec koncev v svojo ia>uiu Da sramotijo z njimi soobčane mi nikdar ne bi prišlo na misel (kljub posegom fri-zerske policije).
Naš pismenec je našel povod za svoj neolitski revolt pri Lojzetu Slaku in tako prenessl idejni boj s platnic »Tovariša« na ulice, na barikade. To je storil še pre-den je revija odpovedala bojno polje in nedvomno pomeni, da se mu je zdela pro-cedura tam premalo radikalna. Zahteva likvidacijo Slaka, da se tako rešimo naen-krat dveh nacionalnih sramot, ki natn lah-ko pokvarita turistično  Ieto!
Čeprav nisem slakofil, ne razumem, za-kaj je koštrunom v takšni množici »na-rodno - zabavnih« ansamblov ravno trio Slak trn v peti (poučna, čeprav ne naj-bolj primerna primerjava: če Hitlerju smotka ni vlekla, so bili krivi židje!). Po-znam veliko slabših. Za Slaka bi se celo upal trditi, da dela Slrivencem najmanj sramote. Njegova »narodna« V dolini tihi je vasica niala. .. zajema naravnost iz na-rodove duše — neverjetno je podobna tisti cerkveni Oljsko  goro  tiha noč pokriva ...
Vse to bo morebiti kdaj hvaležna snov za psihološko sociološke študije. Zaenkrat toliko. Hotel sem vam povedati le, da se mi zdi omenjeni napis (poleg znanih pr-vinskih podoživljanj — beri: izgredov — na električarskih koncertih) zanimivo pri-čevanje o reinkarnaciji jamskega človeka.
Sicer  pa:  Slovenci odločite  se!
Zelo
UREDNIŠTVU   TRIBUNE
»DREKEC PEKEC« IN PODOBNE RECI, NJIHOVI AVTORJI, UREDNIŠTVO TER NAŠE MNENJE (ob zadnji številki Tri-bune).
Ne dovolimo, da bi se fcdo \z nas iz tedna v teden norčeval. Ne moremo se zne-biti obeutka, da bi avtorji enega dela sul-turne  rubrike  v Tribuni  to  radi dosegli.
Menimo, da z družbenimi sredstvi ni-sta ne Tribuna ne kdo drugi niti dolžna niti upravičena podpirati izživljanja, ki ga je SPOSOBEN KDORKOLJ (to lahko do-kažemo), kajti tako podpiranje je zaprav-ljanje. Prepričani smo, da se avtorji pri-spevkov v kultumi rabriki in uredniki hu-dujejo, če KDORKOLI iz »nekultume sfe-re« zapravlja družbena sredstva.
Da ne bo nesporazuma; nismo proti po-eziji, proti kulturni rubriki na sploh. To-da želimo prejemati in ljudem izven uni-verze pošiljati Tribuno, ki se bo kritično vključUa v dogajanja okoli nas in kazala NAS obraz. Od te, sicer sprejete usmeri-tve, se Tribuna vedno bolj odmika. To je toliko bolj neodpustljivo, ker ima list ne-urejene finančne razmere.
Tribuno neposredno in posredno pla-čujemo študentje. Plačujemo naročnino in smo akademski občani; izhajanje Tribune danes finančno omogoča univerza. Prav za-to ne dovolimo, da bi se skupina ljudi ali posameznik z našimi sredstvi in s tem iz nas, norčeval.
Izjavljamo, da je »topografska poezdja« in podobno »umetniškcm izživljanje; če-prav se redno pojavlja v ŠTTJDENTSKEM listu, nam, ki smo tudi ŠTUDENTJE, tuja.
Uredništvo (ali njegov del?) z »napol-njevanjem« dragocenih strani s »topograf-sko« in podobno »poezijo« le dokazuje svo-jo nesposobnost, da bi se lotilo pravega publicističnega dela, da bi trajno in vztraj-no prispevalo k reševanju problemov štu-dentov, družbe, univerze. Za tako Tribuno je odgovomo samo uredništvo. če te od-govomosti ne zmore, naj da vsaj dober zgled in ustrezno ukrepa.
Koristnost (nekoristnost), angažiranost (neangažiranost), smisel (nesmisel), razum-nost (neumnost) ... topografske in po-dobne »umetnosti« naj avtorji dokazujejo z lastnimi, ne pa z družbenimi sredstvL
To ni uradno stališče nekega foruma, je izraz prizadetosti podpisanih.
P. S.: Ne moti nas »drekec-pekec« kot tak in tak i1^«' --^^ ^1 *<» svo^« oro-stora.
lvan Lo^elj in b» poapisnikOT
TRIBUNA STRAN 3
Univerzitetni komite ZKS o problemih
vpisa, selekcije, regionalne in
socialne strukture
Univerzitetni komite je na zadnji seji politično ocenil priprave in stališča o vpisu na univerzo. Ugotovil je, da se šte-vilo dbsolventov srednjih šol, ki žele na-daljevati šolanje, veča; vse večja zahtev-nost dela, ekonomska ter druzbena nuja po večji kvalifikaciji in izobrazbi vzpod-buja tako usmeritev.
Materialne in kadrovske razmere na ne-katerih Jakultetah (FAGG, strojna, kemija, ekonomija, medicina) izredno otežujejo izobraževanje. Stiska v predavalnicah, ri-salnicah ter laboratorijih je ponekod res nevzdržna. Osip je tudi iz teh razlogov, še posebej v prvih letnikih, velik.
Gospodarska reforma je še bolj zaostri-la zahtevo, da naj vodilna mesta zasedajo primerno izobraženi in sposobni Ijudje. Zato je izbiranje (selekcija) nasploh ute-meljena, saj je i) prid druzbe in posame-znika.
Pod vplivom vseh teh procesov se je na naši univerzi sprošilo to vprašanje z vso ostrino znova. K temu je na nek način pri-spevala tudi uvedba sprejemnih izpitov na drugih jugoslovanskih univerzah ter stali-šče Skupnosti jugoslovanskih univerz, da naj bi povsod uvedli splošno in posebne preizkušnje.
Na fakultetah obstajajo zelo različni po-gledi o tem, kako reševati ta vprašanja. Komunisti ob vsem tem ne moremo stati ob strani. Gre za izredno pomembno druž-beno akdjo, za našo odgovornost do mla-dine, ki prihaja na univerzo, za bodoče ge-neracije nasploh, za družbeni napredek, ki mu prispeva največji delež strokovnost ter znano&t. Zato naj bodo komunisti ini-ciatorji zahtev oziroma naj podprejo akci-je ttstih, ki se že bore za to: da so samo-upravni organi fakultet (študijske komisi-je, pedagoško-znanstveni sveti, fakultetni sveti) ob upoštevanju družbenih razmer specifičnost stroke ter fakultete dolžni da-ti argumentirana stališča o teh vprašanjih.
Nimamo za nujno, da bi morale biti re-šitve enotne za celo državo. Upoštevati bo potrebno specifičnost razvoja ter potreb posameznih narodov ter zato ni potrebna ertotna državna shema. Komunisti se bo-mo zavzeU za rešitve, ki bodo odražale predvsem naše razmere in potrebe.
Strinjamo se s takim pojmovanjem ustavnih načel, da naj - prihajajo novinci na univerzo pod enakimi pogoji, ki pa jih postavi univerza.
Nismo za apriorno odklanjanje načela »numerus clausus«. Ta naj se uvede po-vsod tam, kjer bo v javni, argumentirani razpravi ugotovljeno, da so možnosti Jakul-. tete take, da bi drugačna rešitev ogrožala solidno izvajanje pedagoškega procesa in znanstvenoraziskovalnega dela, oziroma tam, kjer so perspektivne potrebe po ka-drih mnogo manjše, kot je število diplo-mantov danes.
KONKRETNA AKCIJA ZA KONKRETNEGA ČLOVEKA
UK ZKS O PROBLEMIH VPISA, SELEKCUE ...
Sprejemamo načelo, da je druzba od-govorna za to, da se kar največjemu šte-vilu diplomantov omogoči zaposlitev v do-movini. Ravno tako pa mislimo, da je ko-ristneje na nekaterih področjih oziroma specidlnostih strokovnjake šolati na tujem, pa jih zaposliti doma, kot pa šolane doma zaposlovati na tujem.
Ugotavljamo, da sta se univerza in druž-ba doslej vse premalo ukvarjali s prouče-vanjem problemov vpisa in selekcije. Na-domestiti moramo zamujeno, kar pa ni mogoče čez noč. Podpiramo takojšen stro-
koven, znanstven pristop k proučevanjtt. Smo za to, da se po fakultetah ali pa pri univerzi oblikuje skuprna strokovnjakov (pedagogov, psihologov, sociologov in pred-stavnikov posamezne stroke), ki naj pro uče metode sprejemanja, proučijo uteme-Ijenost izbirnih postopkov ter meril za ugotavljanje možnosti, nagnjenosti ter de-lovnih navad novincev itd. Proučitev naj bo načrtna ter celovita za vso univerzo, saj nam gre za kvaliteto strokovnjakov vseh poklicev. Prav je, da podpremo za-htevo, da se zagotove — tudi v teh težkih
razmerah — potrebna sredstva, ki jih ta-ko proučevanje zahteva.
Dokler ne bodo ta vprašanja proučena, naj bo vpis praviloma prost. Selekcija naj se opravlja v teku prcega letnika; le ta način daje vsakemu sposobnemu in delav-nemu študentu — ob pomoči asistentov in profesorjev — možnost, da odpravi posle-dice slabše predizobrazbe.
Rasličnost predizobrasbe po posame-znih področjik Slovenije zaradi različnih materUdmh in kadrovskih pogojev šol m šoianja je zelo očitna in dela dijake bres krivde krive. Odgovornost za rešitev tega vprašanja pe je slej ko prej skrb celotne družbe — republike.
Zaradi omenjenih predizobrazbenih ra& lik je še posebej potrebno, da se komu-msti zavzamemo za takojšnjo analizo sia-nja v prvih letnikih, nujno bo izboljšaH razmerje asistent — študenL Smo za to, da bodo za skupine študentov zadolžem mentorji, asistenti, profesorji, ki naj dela-jo poleg svetov letrtikov.
Da bi lahko realizirali težnjo, da naj študira vsak naš sposoben mlad človek ne glede na to, kje je rojen oziroma kje biva, je potrebno paralizirati socialno selekcijo. šele ko bo odpravljena socialna sekcija, bo ostala univerzi zgolj naloga izbiranja po sposobnostih.
Razpoložljivi podatki pa nam kažejo, da se najostrejša selekcija, izvirajoča ia materialnih mošnosti za šolanje, opravi ob prehodu iz osnovne v srednjo šolo. Tu je onemogočeno največje število sposobnih mladih Ijudi.
UK ZKS zato sodi, da bi bilo prav, da znhteva republiški sekretariat za kulturo rn prosveto od pedagoških zborov osem-letk, da narede sezname tistih, ki bi mo* rali po njihovi strokormi oceni študij na-daljevati. Pedagoški kolektiv šole bi se mo-ral zavzeti za to, da ugotovi, kakšne mož-nosti imajo zn nadaljevanje šolanja.
Kjer ru sredstev za nadaljnje šolanje sposobnega otroka, bi morale šole orga-nizirati akcijo za štipendije v okviru svoje občine med podjetji in občinskimi skladi. Sole se tu ne bi smele izogibati javnega političnega pritiska in argumentiranja, Ne gre za »prosjačenje«, temveč za organizi-rano akcijo. če končno ni sredstev v okvi-ru občine, bi bilo le-ta potrebno zagoto-viti iz skupnih fondov v okviru republike. Ta akcija se nam zdi v trenutnik pogojih edimt, ki je lahko dovolj hitra in učinko-vita.
Socialna struktura študrrajočih je vsak dan bolj zaskrbljufoča in ne gre čakati zgolj na »vseodrešujoče* sistemske pred-pise.
Menimo, da bi predložena akcija ne smela biti samo šolska, temveč da je po-trebno angažirati tudi občinske odbore Zveze mladine, odbore SZDL, občinske ko-miteje itd.
Gre za konkretno družbeno akcijo, za konkretnega človeka — zato jo je treba črmprej začeti.
SPOMLADANSKA SKUPŠČINA ZŠ
25. maja oib 9. liiri bo v Kazini na Tngu revolucije, letna skupščina Zveze študen-tov, na kateri bodo dgjegati razpravljali o nekaterih vprašanjih, ki se nujno postav-Ijajo na dnevni red razprav o oblikah dela Zš in o nekaterih konkretnih dejavnostih, kamor spada predvsem študentski servis. Glavne točke razprave bodo verjetno še reorganizacija dela ZŠJ in študijska pro-blematika, ki se povezuje z vsemi ostalimi oblikami dela na univerzi. Komisija za re-organizacijo je pripravila tudi nekaj kon-kr^tnih predlogov za spremembo nekate-rih oblik deia, med katerimi so najzanimi-vejši predlogi za spremembo načina voli-tev v Univerzitetni odbor. Komisija pred-laga, naj bi mandat članov univerzitetnega odbora odslej trajal dve leti in da bi vsa-ko leto volili polovico članov novega od-bora, da bi tako zagotovili kontinuiteto dela, ki je do sedaj precej trpela zaradi neuvedenosti članov vsakokratnega nove-ga UO v probleme in način dela. Poleg te-ga bi morali biti predlogi za kandidate bolj argumentirani in tudi sami kandidati bi morali dokazati svojo sposobnost obrav-navanja problemov. Novi način volitev bi situacijo verjetno popravil, saj vemo, da je bilo delo do sedaj v prvih mesecih po vo-litvah precej šibko. študijska problema-tika, ki je bila dolgo časa zanemarjena, zopet postaja predmet aktivnih določitev in stališč študentov. V sedanji situaciji ne-katera razmerja absolutno ne ustrezajo več in zahtevajo hitrega in vsestranskega reševanja. Prilagoditi bo treba način dela na tem področju možnostim in potrebam, ki so v okviru naše družbe na razpolago. Predvsem je treba povezati reševanje pro-blemov znotraj organizacije ZŠJ s samo-upravnim načinom reševanja in obdelave problemov. To naj bo v bodočnosti prmi naloga Zš pri ukvarjanju tako s to, kot tudi z drugo problematiko, ki spada v ta okvir.
Stanje v študentskem servisu je tako, da terja nujne apremeimibe, ki jih gledie na njihov pomen   lahko   izglasuje   samo
REPRIZA KONCERTA APZ
Ker je bilo zanimanje za letni koncei. Akademskega pevskega zbora »Tone Tom-šič« izredno, je zbor sklenil prirediti re-prizo in jo posvetiti pedagoškemu zboru Univerze in ljubljanskih visokih šol. Kon-cert bo v petek, 19. t. m. v dvorani Na-rodne galerije.
Po nekajletnem premora APZ tako spet prireja nastop predvsem za svoje profe-sorje in zaželeno je, da bi se ti v velikem številu odzvali vabilu ter tako pokazali za-nimanje za izvenštudijsko dejavnost.
Razen tega je nekaj vstopnic naprodaj tudi za študente; predprodaja je vsak dan od 11. do 13. ure ria Trgu revolucije 1 (so-ba62).
RAZGLAS
Razpis za udeležbo na semmarju v Marburgu v Zah. Nemčiji
Seminar bo od 6. do 12. julija 1.1. Glav na tema seminarja je »UDELEŽBA ŠTU DENTOV V UPRAVLJANJU UNIVERZE 1N DJSCIPLINSKO VODENJE«.
skupščina Zš kot najvišji predstavnik štu-dentov ljubljanske univerze in tako tudi številnega članstva servisa, ki bi na kak drug način zelo težko neposredno odloča-lo o zadevah servisa. Ugotovljeno je bilo, da so zaradi premajhnega čuta odgovorno-sti ali nesposobnosti nekaterih uslužben-cev servisa nastajala zlorabe, tako da ser-vis ni vedno posloval le v interesu študen-tov in da je bilo poslovanje precej neure-jeno, kar je-že samo po sebi omogočalo marsikatero zlorabo. V ta namen je komi-sija UO pripravila predlog za nov poslov-nik, ki bo omogočal stalnejši nadzor nad delom servisa in bo omogočal delovanje servisa  v namene  popravljanja  socialno
materialnega stanja študentov. Obenem bo nov poslovnik onemogočal prekomerne za-služke nekaterih posameznikov, ki ne iz-virajo zgolj iz njihovega dela, ampak iz ko-riščenja ugodnosti, ki jih servis kot štu-dentska organizacija ima.
Poleg teh treh glavnih točk bo na skup-ščini govora verjetno še o več drugih pro-blemih, ki so v središču pozornosti dela študentov in ki zahtevajo rešitve. Težko je reči, kateri od teh problemov se bo poja-vil kot tema skupščinske razprave, vendar upajmo, da bo ta razprava plodna in da bo tudi rodila konkretne rezultate ter prine-sla rešitve, ki jih marsikatero področje de= la nujno zahteva.
Pogoji, vati:
 ki jih mora kandidat izpolnje
1.  reden študent(-ka)
2.  poznavanje problernov zajetih v na-slovu seminarja
3.  znanje dveh izmed treh svetovnih je-zikov (nemško, angleško, francosko)
4.  aktivno delovanje v študentski orga-nizaciji
Prijave s potrdilom PO in potrdilom o znanju tujih jezikov predložite v roku 8 dni po objavi v Tribuni na Mednarodni od-bor ZŠJ, Trg revolucije 1.
O kandldatih bo raapravljal UO na svo-ji redni seji.
dokumentaciga
tegab
in radosti
V prejšnji številki Tribune je bila objavlje-na na peti strani t. im. topografska poezija. Letos je bila takšna poezija na straneh študent-skega lista dokaj pogosta, zgodilo pa se je to pot prvič, da so bili tovrstni materiali objav-ljeni v njim lastnem ambientu, se pravi v oko-lju njih samih na posebni strani. O historiatu tovrstne poezije v svetu je s prevodom obšir-no poročal v Tribuni Herman Vogel. Zdaj pa slišimo grozeče pripombe na račun te poezije (ki je brez vsakršnega računa), in še bolj kot to — pripombe na račun uredniške politike (ki pa nikakor ni brez računa). Konkretno so postavljene zahteve po zmanjšanju obsega to-vrstnih materialov (topografske poezije in ris-be). Te zahteve so izgovorjene v imenu demo-kratičnosti (v imenu velike večine študentov), obenem pa se neprestano povezujejo z grož-njo ukinitve materialne podpore študentske-mu tisku. Samoumevno je edinole to, da štu-denti Tribune, v pogojih prostovoljnega naro-čanja nanjo, zaradi kulturnih strani, če ravno te tako občutno kvarijo željeno kvaliteto lista, ne bodo naročali. Vsa ostala vprašanja, se pra-vi od subvencioniranja nazaj, pa so v tesni zve-zi z uredniško politiko. Ker politike, ki bi je ne bilo mogoče razumeti, ni. Poskusimo zdaj razumeti uredniško politiko, kd forsira objav-Ijanje vizualnih materialov.
Uredniška politika izhaja iz dveh izvirov: dejanskega in zamišljenega. Dejanski izvir so materiali, ki jih sodelavci sami od sebe ponu-dijo uredništvu. Zamišljeni izvir pa so tisti ma-teriali, ki jih ni, »bilo bi pa dobro, da bi bili«. Nobenih težav ni, če dejanski izvir polni zamiš-ljenega. Težave pa so tem hujše, čim večja je razlika med njima. Ker je dejanski izvir dejan-sko politika sodelavcev, zamišljeni izvir pa brž-kone politika urednika (uredniška politika) je mogoča prevlada enega izvira nad drugim, še najbolj pogost pa je kompromis.
če izhajamo iz domneve, da je vsebina le-tošnje uredniške politike kulturnih strani Tri-bune predvsem vizualnega značaja, potem mo-re biti statistično razvidno, kolikšno vlogo so imeli pri urejanju sodelavci, ki vsekakor so in ostanejo merilo demokratičnosti. Seveda nas do sedaj podana statiena slika razmerja sil ne more zadovoljiti. Kaj se v resnici dogaja med urednikovanjem? če hoče urednik izpeljati svojo za-misel do konca, priene, pa naj bo spočetka položaj še tako brezupen, precej s selekcijo. Jasno, selekcija je naklonjena zamiš-ljenemu izviru, ki je uredniška politika in za katero urednik odgovarja.
Vendar mora zamišljeni izvir, preden sploh more biti selekcijski kriterij, postati dejanski lzvir, z drugimi besedami: mora se uresničiti Takšna uresničitev zamišljenega izvira pa ni nič drugega kot uresničitev urednikovega pro-jekta, realizacija njegove uredniške odgovor-nosti.
Do sedaj je bilo govora le o aktivnem kro-gu okoli lista, nie pa o pasivnem okolju o bralstvu. če bi v aktivnem krogu okoli lista prevladal ali celo zavladal nikdar uresničeni dejanski (se pravi status quo) izvir, bi iz ne-nastalega odnosa ne mogli potegniti prav ni-kakršne uredniške odgovornosti. Urednik bi v takšnem primeru odigral vlogo poštnega nabi-ralnika. In kakšna vloga bi mu preostala ko bi ravnal po meri bralcev? Urednik lahko' na-srtuje, kaj bo objavljal (implicitno: kaj bo-do sodelavci prispevali) in je zato odgovoren ne more pa načrtovati, kaj bodo bralci brali (lmphcitno: radi brali) in zato njim ne more biti odgovoren za vsebino svoje realizacije More pa biti drugače odgovoren bralstvu če oralstvo list financira. študentska publika ga ne financira, kar pa seve ni nikakršen izgovor Odgovornost je slejkoprej usmerjena k ustre-znemu družbenemu predstavniku kot zakonite-mu filtru mteresov. Plačevanje časopisa po iz-vodu (m študentska publika ga tako plačuje) pa m mc drugega kot nagrada. Nagrada ki ie vedno poustvarjalnega značaja, pa seveda ne vkljucuje nikakršne odgovornosti.
Moremo tedaj, kar zadeva bralstvo govo-nti kvečjemu o ekonomsko-politični odgovor-nosti, ki pa z uredniško odgovornostjo nima kaj opraviti. Vsebina uredniške odgovornosti so objavljeni prispevki, vsebina ekonomsko-politične odgovornosti so finanoni prispevki Nepostene in demagoške so trditve, kako je treba neprestano imeti pred očmi »delovne lju-di«, ki da list omogočajo. Stvar družbeno-poli-ticmh organov je, da potrebna sredstva pri-skrbijo; ce bi vpraševali »delovne ljudi« ali so pnpravljeni amogočati Tribuno ali ne bi teh sredstev zelo verjetno ne dobili če' pa Tribuna tako po vsej verjetnosti ni v intere-su tistih, ki jo ekonomsko omogočajo v čiga-vem mteresu je potem? V interesu tistih ki jo berejo? Kar zadeva kulturne strani, in o'teh govorimo, ugotovljeno ne. V interesu UO-ja kot aruzbeno-političnega organa? Interes univerzi-tetnega odbora je, če ne more drugače, vezan na mteres študentske večine. Doslej je k sreči za Tribuno mogel drugače; njegovi predstav-niki so z racionalizacijo uspešno nevtralizirali custvene invazije bralstva. Torej je obnašanje uu-ja do sedaj proti pričakovanju, ki ga logi-ka družbenopolitičnih odnosov ponuja. Dejan-sko pa smo za kulturne strani Tribune takš-
ne, kot so, zainteresirani le njeni sodelavci, uresničevalci urednikovega projekta. Dejansko zato, ker se naš interes zadržuje v naših pri-spevkih. Ko pa. Tribune ne bo ali pa bo ured-niška politika drugaona, tudi takšnega dejan-skega interesa ne bo.
Razmislili smo en krak razloga, iz katere-ga lahk-© raste zahteva po zmanjšanju obsega vizualnih materialov na kulturnih straneh Tri-bune. Drug krak pa se opira na mnenje o teh materialih, se pravi na mnenje o topografski poeziji in risbi. In kakšno je to mnenje? Ve-dno je ali usmiljensko ali posmehljivo. Kadar je usmiljensko, se to sliši približno takole: »Naj delajo to, če že mislijo, da morajo; ven-dar je takšnega izživljanja sposoben sleherni povprečni intelekt.« Posmehljiva varianta ne nastopa dosti drugače: »Saj so to ,Iuštne' stvar-ce, zelo popestrijo, če ne celo okrasijc kulfcur-ne strani; vendar se takšne stvari ne bi smele razbohotiti na račun resnih stvari.« Za obe ni-ansi je značilno psihološko superiorno, vizual-ne materiale podcenjujoče izhodišče, ki ne ra-zodeva kaj drugega kot psihologijo lastništva: neznano in nerazumljivo stvar je treba degra-dirati v objekt volje, če ne kar v objekt vsa-kršne manipulacije. To pa so manire iz vsak-danjega življenja. Drevo. Drevo je zato, da nam dela senco. Drevo je treba pustiti ali pa posekati. Drevo nam daje les, plodove, smolo, izboljšuje zrak in narn nudi osvežujoč po-gled... Ker pa se drevesa ne da kar tako krat-komalo izkoristiti, na globoko dihanje in osve-žujoč pogled pa smo nemara pozabili, nam pre-ostane le še prezir.
TUdi vizualnih materialov ni mogoče razu-metT; iracionalni so, kot so iracionalna dre-vesa — plastike v galerijah vsakdanjosti. če pa neke stvari ne razumeš, ne moreš o tisti stvari sprejemati nekih pametnih odločitev. Tako niti ne moreš razumsko odločiti, ali je neka stvar dobra ali slaba. Na podlagi takšne racionalne ocene se je potem npr. ob kultur-nopolitičnih dogodkih mogoče odločiti za ali proti, za eno ali drugo stran. Tu pa imamo opraviti z docela nespornim gradivom, ki ne injicira nikakršnega angažmana. Nasprotno za-htevajo ti materiali veliko oclmaknjenost, ki naredi prostor novim prostorom. Da nova pro-stranstva zaoudijo, so potrebne absolutne pra-znine. Niti za čustvo niti za čut ni potrebna človekova odmaknjenost, potrebna pa je takš-na odmaknjenost za čudo. čustvo in čut sta usmerjena ven, čudo pa je usmerjeno noter. Seveda se je kasneje mogoče primakniti k ču-du. Kadar je čudo videno (se pravi racionali-zirano), tedaj govorimo o neki stvari, da je čudovita.
Iz povedanega je nemara razvidno, kako raz-lične so relacije v umetnosti od relacij v kul-turi. če so v kulturi za njeno razumevanje in vrednotenje potrebni komtmikativni odnosi, so v umetnosti za njeno nerazumevanje in sprejemanje zadostni ekskomunikativni od-nosi.
Noben slovenski časopis ali revija ne daje risbi toliko prostora, kot ga daje Tribuna. Ris-ba nastopa na straneh teh publikacij le kot skromna vinjeta. Sodobnost, Dialogi, Problemi, kakor tudi Naši razgledi, topografske poezije do danes niso objavljali. Topografska poezija in risba sta potemtakem specifična domena Tribune. Najbrž zmore vsaka od naštetih pu-blikacij podobne specifičnosti.
Da objavljeni vizualni materiali ne predstav-ijajo »neodgovorno eksperimentiranj«, bi po-kazal cikličen pregled teh materialov. Združe-ni v posebni publikaciji bi ne samo locirali določeno afiniteto, ampak bi tako v sloven-skem prostoru uveljavili tudi novo kulturno realiteto. S tem pa bi Tribuna postala žfirišče od povoženega okusa in financ neodvisnega pisanja, risanja in fotografiranja ter ureiania teh snovi.
I. G.
idiot
2. scena sranje
a vzame iz žepa zobno ščetko.
a (brezizraznoj: ta zobna ščetka je sranje (pu
sti, da ščetka pade)
a (si odveže kravatoj: sranje
a si sezuje čevlje in   jih   vrže   med   pubttko:
usrani čevlji
a (misli): usran dan
a: usrano govorjenje
a: usran teater
a: usrana publika
a si sleče: usran suknjič
usrane hlače
usrano srajco (spodnje hlače) spodnje sranje
usrane nogavice a (opazovan) usrano telo
a sede in potegne iz svojega suknjiča ki je le-žal na tleh zavitek   in   steklenico.   Iz   papirja vzame kruh z maslom in šunko ter žre: a (mrmra): usrana lakota a pije iz steklenice a: usrano pitje
čez oder korakata dve ogromni noai.
a: usran bog (kihne)
v  dvorani nasproti odra za zaanjimi vrstami
osvetle   drug   oder,   zavesa   se   dvigne.   noge
orjaka.
a: usrana gospa
a odloži papir iz katerega je žrl
a: usran papir
se podela nanj: usrano sranje
človek nastopi: bratf
a: svinja. (ga pobije)
a stoji. še vedno je gol
a kašlja
a: umetnost je sranje
znanost je sranje
filozofija je sranje
vera je sranje politika je sranje država je sranje družba je sranje sočutje je sranje surovost je sranje vzgoja je sranje Ijubezen je sranje ponos je sranje zvestoba je sranje čast je sranje nezvestoba je sranje erotika je sranje seksualnost je sranje prijateljstvo je sranje upanje je sranje hrabrost je sranje razočaranje je sranje strah je sranie ekonomija 1e sranje kaos je sranje narava je sranje spoznanje je sranje jeza je sranje ravnodušnost je sranje lepota je sranje sovraštvo je sranje tišina je sranje enakopravnost je sranje obsodba je sranje odpoved je sranje zahteva je sranje dati je sranje vzeti je sranje iti je sranje ostati je sranje poslušati je sranje gledati je sranje uzitek je sranje občutki so sranja misliti je sranje nečimurnost je sranje luksus je sranje uboštvo je sranje idealizem je sranje materializem je sranje norost je sranje lenoba je sranje pridnost je sranje častilakomnost je sranje les je sranje elektrika je sranje zemeljska privlačnost je sranje privlačnost je sranje planetni sistem je sranje prestopno leto je sranje človeške potrebe so sranja zadovoljstvo je sranje ekstrem je sranje povprečnost je sranje zivljenje je sranje smrt je sranje dan je sranje noč^je sranje
človek še vedno vrtoglav se dvigne, gre proti a človek (prodirljivo): brat.. a: ti svinja. (ga pobije) a: etika je sranje
ne imeti etike je prav tako sranje
delo je sranje
iluzija je sranje
individualizem je sranje
zdrav človeški razum je sranje
razum je sranje
svobodna volja je sranje
usoda je sranje
pamet je sranje
podzavest je sranje
ostane pravičnost skopost neodvisnost in hrup
človek se dvigne: brat! a: svinja. (ga pobije)
(pavza)
jaz sem pravičen, to je jasno
jaz skoparim z vsem
jaz sem neodvisen
jaz sem glasen
jaz sem idiot. idiot biti,   pomeni,   biti   za
sebe.
človek se zbudi in ploska. a: ti svinja. (ga pobijej
KONRAD BAYER
rodil, Dunaj, 1932
umrl 1964
Življenje in delo sta bila zanj ekstremen eksperiment.
V nasledstvu radikalnega surrealizma po-skuša Bayer osvoboditi besedni material iz vzročne razumske odvisnos^.
Jezik se osamosvoji in ustvari nov smisel, nove možnosti razumevanja, novo sintakso. no-vo tehniko dela in tekstov.
Tekst je preveden iz knjige Der sechste Sinn (Rohwolt 1966)
Prevedel F. Hedl
siniti
Racta oi oua pogreše len rada bi bilakošček d rada bi bila dinamo rada bi bila konica p rada bi bila podplat rada bi bila frfotajoi
nočem pa biti sfinga nočem pa biti karta nočem pa biti na od\
iposti
In greš, srečaš psa ii ižaš Ne vem pa, če on zru
Razpet prt ali plahta z dvema koncema    i 2 dvema vozloma ' z dvema sponkama kockast je
med belim in roi z dvemi življenji z dvemi mišljenji z dvema pijačama ritem je
jazz in sinfonija 2 dvema vrstama z dvema motivoma z dvema motivoma z dvema glsovoma. Strga se en konec,
dogajanja
 v
priaflbogu kralju
kraljici
Wovnemu ljudstvu da ¦nril resnico resnično resnico
moja prva  napaka  je bila   i se rodil
in se obtožil
na  mir   nemir  in   prapanil težka je pot in sam hodM
in praskaš po
\bv/i
adovih
ki te stiskafr.   lohlost Vnice
nikar   ne   pokleka.jte saj  niste  na
posvečenem     I
ki  vzkipi  v  vsej svoji
in te v vsej svoji
izbljuva  v Dalijevo  govno
Stonesi  in voli
porušena  Karty
prehitro spozna da je šls
in da igra blažf
kapitaa
skače f   |i
in z  igro  beži  po
in
komunik
sintezah
nted  makom halucinacijan   mini oprijemaš se svinčenega
hvala da si me zhudila kajti  videl sem se  sredi
k pretege cuza
pesnu
šstemih
da
vanj a nigral fugo  v  d-molu
grob
bogu kralju
kraljici
|delovnemu Ijudstvu resnico resnično resnico
protesl
Srečal   sem   starca
rekel  mi je
da sem ščitoglavec
ker živhn med praprot ksilofiti in   prebitji   i
obtožil   tne   ,je
da sem morilec ker jem
in  da  sem   judež  zaradi
zaradi k
zaradi
zaradi
I iztrcbljam n
in aresom računa \ obrazov
kosteh
raradi smrtne jo zaio si obtožen m k krvav  od  poroda sem  ga  kot  ujetnik  stare  zemlje vprašal  koliko  je  ura z zamolklim  odme; om mi  je  odgovoril
S4HS00   ŠW***t
fuimus
zaradi I   itičnih dogmatikov
Ve, čarovnice, mi pomagajte,
ve, ki bahate se, da je luna vaša last!
(Properc)
Ničesar doseči, pomeni hkrati doseči vse. Govori spodobno. Okoli je polno otrok. Saj nisem rekel nič takšnega. Nisem mislil tako. Kako pa?
Samo opozoril sem te.
Torej si se bal, da bom govoril nespodobno? Ne vem kaj je nespodobno. Vem samo kaj je
spodobno. šaljivec!? Ne.
Kaj potlej? Nič.
Kaj je to nič? Veš ti?
Nimam pojma. Jaz tudi ne. Potem pa nič. Kaj sedaj? Zapoj. Ne znam. Poj o pticah. Ne trpim ptic. Oprosti. Nisem vedel. Potem poj o
predpražnikih. Ne morem.'
Poj o gnilem zelju, poj  o odvrženem papirju,
poj o mrtvem dečku. Včasih je treba peti, včasih je treba peti,
včasih je treba ... Zapojva skupaj. Naučili so me le molka. Potem molčiva. O čem? O čemerkoli. Molčiva o materi. Saj je vseeno. Torej o materi.
Molk me davi, zastruplja zrak okoli mene, sku-ša mi poriniti fižolček v nos, da bi ne mogel dihati, pita me s krompirjem, ker se s polni-mi usti pač ne da govoriti, preko mojih ramen vali meglo, hoče me utopiti v vinu. Ugonablja me z zanesljivo in preizkušeno metodo resigna-cije. Nevidno prekletstvo naše zaslepljenosti in strahopetnega zanosa mi skozi popuščanje daje zadnje pribežališče pred uničenjem. Ce-pajdrasti kutar spiravi se mi že spod nog! če pa boste v trgovini srečali gospo, ki sprašuje po rdečih čipkah za spodnjice svoje hčerke in ji bojo rekli, da imajo samo zelene, ji svetuj-te, naj vzame črne. Kakšno zadovoljstvo poma-
gati bližnjemu!
Molk je zlato rečem, samo, da nekaj rečem in
grem.
Kaj hočeš mali? Tvoj oče? Jaz nisem.
Nikogar s takšiiim .imenom ne poznam. čisto
gotovo ne.
Tvoja mati me prav nič ne briga, mali. Nisi mali?
Oprosti. Res vidim, da nisi. Samo šalil sem se. Ne maraš takšnih šal? Prav imaš. Tudi meni gredo šale na živce.    ^ Ne, cigarete ti pa ne dam. Mati ti jih daje? Lepa mati. Tak ne razburjaj se zopet. Tisto o materi sem rekel kar tako na splošno. Ne dobiš cigarete, pa konec. če hočem spoznati tvojo mater? Hvala lepa. Res ne. Ne bodi tečen, če sem rekel ne. Tukaj imaš cigareto, pa izgini. že dobro, že dobro. Pozdravi mater.
Izgovor, da nas življenje dela nizkotne, je star
prav toliko, kot naša nizkotnost. Zato je vse
do danes ostal samo izgovor.
čisto navaden prašič si, da veš.
Morala za povečerek, ti primese slabe sanje.
Neokusen si.
Tako bi ti teknil, da bi se ti kolcalo še ves
teden. Kam hodiš ob nedeljah? Kamor me povabijo. In če te povabijo na več koncev? Izključeno. Kako? Vselej imam sarno enega resnega Ijubimca
hkrati. To je zelo prebrisano. Jaz te ne bom povabil
nikamor.
Saj sem rekla, da si prašič. Res? Ne spominjam se. Ko sva se prvič srečala. Bila je tema. Verjetno sem preslišal. Izmikanje ti nič ne pomaga. Pomagaš mi lahko samo ti. Prosi. Prosim.
Ljubim te, dragi.
Lažeš resno?
Resno.
Tudl jaz te ljubim.
Posmeh in resnost sta lahko čedna bratca, ka-dar se ti zahoče lahkega zmagovanja. Toda spodbuden začetek navadno vodi k že znane-mu koncu in se posmeh kaj lahko sprevrže v resnost, resnost pa v posmeh. Včasih tak-šen dvorezen obrat pusti človeku zelo neugod-ne posledice. Kot otrok sem hotel biti razi-skovalec, pa so mi rekli, da to ni noben poklic, pa še nevarno je povrhu. Zato sem ostal doma in si kakor večina ljudi izbral za prebivališče dolgčas. Potem pa sem ji rekel, da hočem otro-ka, otroka hočem sem rekel, ti, ti... slišiš otroka, ti... Smejala se je, goltala kontracep-cijske tablete in listala po ilustrirani reviji. Strahopetnost zaradi slabe vesti, je še zmera-j boljša, kakor slaba vest zaradi strahopetnosti, je vselej govoril moj ded preden je šel pit. Pa še to je rekel, da je potem vse tako preprosto, ta-ko angelsko preprosto.
Strašno vreme, kaj?
Da, res grozno.
Pravijo, da bo prihodnji teden bolje.
Tako vselej pravijo.
Ste vi tudi že opazili?
že dolgo opazujem.
Pa takšno vroče poletje kaj?
Da, da kdo bi si mislil.
Povejte kaj nam preostane.
Hm...
Nekaj je treba storiti, ne? Nekaj je vemdar
treba storiti!
Moj avtobus. Oprostite. Nasvidenje. Ampak ... hej... Strahopetec jo je pobrisal.
Indiferentnost, ki skače na trgu in se mi reži
v obraz.
Preperele razvaline preteklosti se neusmiljeno kot strahovi plazijo v naše domove in puščajo po kuhinjah in vežah trpek vonj izgnanega otroštva. Dal bi se pokopati. če bi na TV lahko
gledal svoj r>ogreb. Ali to pomeni korrec? Konec česa?
ignoramus et lgnorabimus Naslednji prosim!
spremlju ro
Redki so literarni nastopi, ki bi si priza-devali podati vsaj delno zadovoljivo podobo sodobne slovenske lirike. Navada je namreč, da nastopajo mlajši in starejši ustvarjavci lo-čeno (le da imajo drugi še reprezentativno vlo-go, čeprav jim ta v današnji situaciji ne bi smela povsein pripadati) in se jim malokdaj posreči ponuditi podobo vsaj ene generacije. Večinoma gre torej le za prikaz nekaterih plasti.
Podobno je bilo tudi na večeru poezije in jazz (prireditev je bila 10. maja 1967 v jedilnici študentskega naselja), na katerem so nastopili predvsem znani in manj znani pesniki tako imenovane najmlajše generacije. Pri tem velja zapisati, da bi po dokaj splošnem naslovu pri-reditve lahko pričakovali, da bodo poleg dru-gih nastofpili tudi poglaivifcni predstavniki ne generacije. Spodrsek je bil namreč, da so se predstavili tudi tisti, ki po kakovosti morda še ne ustrezajo zahtevnosti take prireditve, dasi je seveda prav, da imajo možnost uve-ljavitve.
Naslednja značilnost je vsekakor namen prirediteljev (fakultetni odbor Filozofske fakul-tete) pripraviti večer poezije in jazza. Pokaza-lo se je, da je prevladovala pesniška beseda, jazz pa je izzvenel kot glasbena oprema. Vse-kakor bi se prireditelji lahko potrudili, da bi omenjena glasba bila celota zase, saj se jazz zgovorno uveljavlja tudi kot možnost umetni-škega ustvarjanja. Vendar je navzlic temu tre-ba priznati, da je tokrat precej pripomogel ravni literarnega večera, dasi ni bil dopolnilo, ampak predvsem premišljena spremljava. (Triu PŠO gre za izvajanje primerna pohvala.) Očit-no pa je, da je v takih primerih dokaj enako-vreden »resni glasbi«, včasih celo bolj ustrezen.
V pesniškem delu programa, kolikor mu je bilo mogoče slediti, so najresnejšo in dokaj kakovostno izvirno jedro predstavljali pred-vsem Franci Zagoričnik, Herman Vogel in Alek-sander Peršolja ter morda še Vlado Gajšek. Prvi je sicer nakazal nekaj sledov šalamunove lirike, vendar je v veoini ostal pri imitelektual-ni plasti, le da je bilo jasjio outiti tudi plast, ki spontano potrjuje domnevo, da gre za po-ezijo in ne kaj drugega. Veliko bolj očitno pa je v drugi plasti poezija H. Vogla, čeprav ga močne vezi vežejo na intelektualno, kar je mo-rebiti sploh značilno zanj.
Tema dvema se pridružuje Vlado Gajšek, le da preveč spominja na ekspresianizem, dasi moraino prizinaiti vsaj delno novo vsebino. neko-Iiko ironično plast. Skoraj enako plastično me-taforiko najdemo v pssmih A. Peršolje, pozna-jo pa se primesi lirike, ki se je pri nas uve-ljavila 1958. leta.
Bogdan Podpečan in Andrej Brvar segata navzven z destrukcijo, pri tem pa marsikdaj slonita na efemernih plasteh in zato nimata možnosti preseganja. Pri drugem se premoč-no kaže nekakšna udarnost, zakaj zgovorno vztraja v dani situaciji, pri tem pa je morda iro-ničen, opisen ali pa celo neizvirno poudarjeno degradacijsko angažiran.
Posebno plast sta predstavljala Marko Kra-vos in Ludvik Kaluža. Slednji se odmika v prvotnost, ki jo tu in tam prepoji z zavestjo nemoči in pasteliziranega upora. Tega ne naj-demo pri pesmih M. Kravosa, zakaj njegov umik v svoj olepšan svet je nevsiljivo jasen in morda prav zato spominja na antično in vzhodnjaško liriko.
Za sklep moremo reči, da je bil večer jaz-za in poezije — kljub prehudim organizacijskim spodrskom — posrečena prireditev, ki zavoljo manj običajnega prijema (ta se je pokazal za kakovostnega) narekuje več takih nastopov
E. K.
REŽIJA:   LucJiiino  Visoonti V GLAVNIH VLOGAH: Claudia Cardinale, Jeoai  Sorel.
Naslov fiima je Leopardijev stih, ki ga je Gianmi iabral za naslov svojega romaina: MiLe zvezde Veli-kega voza. Nisem verjel, da vas bom še enkrat gle-dal iz roijstne hiše, kot sem vas v^ otroštvu, in bom tako doživel konec svoijih srečnih' dni. — Približno« toko poje pesem Giarmi pa roman sežge in se ubije, kot se na koncu škorpijon sain piči.
Kaj je naše otroštvo, da nam zapusti v krvi vonj, ki nas reže v žilah še v pozni starosti. Mile Zvezde Velikega voza, kako ste se bleščale, ko sta bratec im sestrioa sklemila zaroto zoper mater in očima in se združila v zvestobi do mrtvega očeta! Ta vez so-vraštva, tako sladka, da tudi po dvajsetih letih lo-      m čitve ni prenehala — kot ne uanolkne klic krvi —     ¦ potrjena s skrivnimi mesti za sporočila, zbujajoči-      ™ mi taifeo  razbunjesnije, da se niso mogle  pogre^aiiti v pozabo — kakor se sicer pogrezaoo mesta — posve-čena z njuinim shajališčem, cisterno, ki je bila tako njuna, da sta se morala spet sestati v nji kot ne-koč.  Kot nekoč?
»To je najina hiša,«  reče Gianni.
»To ni več najina hiša,« mu odvrne  Sandra.           M
Njena zarcalna slika na vodi se odloči od Giannl-      5 jeve, odhiti  k  polža&tiim  stx3pnicam in se  po  njih povzpne, da izgine in obleži Gianni v vodi sam kot utoplj&nec:  Sandra  se  je  poročila   — Toda  v  tej hiši njune mladosti se je poročila z njim. Ukradel ji je prstan in  si ga  nataknil na mezinec.  »To je noro,   ncJro,«   je   nemočno  stokala,  ko   ji  je   zvijal dlan. Mile zvezde  Velikega voza.  »Si  že komu po-      _ kazal to strahoto?«                                                        jM
Žile so se ji kot kačice priplazile na hrbtišče ™ dlani, medteni ko je brala. Odlitek očetove dlani — kakor bi po njem njegova še iz anostranstva segla sem — je razmišljeno pobožala na večer svo jega prihoda. Zdaj pa njegova dlan obrača k sebi njeno in ona mu odgovarja: »Ne morem ti poimar gati.« Toda, ali ne jooe, ko mu pripoveduje o pi-semou, ki ga je pisal kot otrok tn ga je našla med materinlmi? — Zakaj je prišla? »Ne grem odtxxi, dokler ne storiva vsega, kar je najina dolžnost,« je takoij prvi večer zabičala Gianniju in cwi ji je od-govaril: »Saj vein, da si zato prišla.« Zakaj? Da se je obrnila in rekla možu: »Nerada te razočaram, ampaik tukaj ni strathov.« Giaonija pa je zagledala, kakoar je zagledala plapolajoče belo platao, zakriiva-joče očetov kip, h kateremu se je napotila in se pritismla obeinj, da se je umirilo in jo objelo kakor duh: ko jo je poklioal iz sence, se mu je vrgla v objem. — Se ni v času njune ločitve z vso sitrasfcjo M zagnala v poizvedbe o usodi injiuiega očeita, premi- | nulega v Auschwitzu, tako da je ob tem Andrev, njen rnož odikril, feako malo jo pozna? Ni zdaj br-skala po materinili pisrnih^ da bi našla dokaz — S samo za kaj? Za mjeno kri-vdo z očimam ali za svo- fl jo nedolžnost z bratom? »Ničesar nočem poaabiti, sama nikoimur ne odpustim in zato nočem, da mi kdo kaj odpusti,« je rekla na večerji, na kateri naij bi se pobcitali in cKigovorila na očimovo zahtevo, naj govore naravmost.« Da, naravnost!« da jo je Gianni prestrašeno pogledal. Toda po prelomu, ko se je očetovemu spominu, zaradi katerega ga je povziročila, pridimžila možeiva odsotnost, ki jo je postavila predse, je bežala in si zatiskala ušesa V grozi — »Zakaj?« je Gianni hropel vanjo, medtem ko ji je brgal obleiko,« ker si uipam izgovooriti, česar si ti misliti ne upaš?« In vendar, kajj je moglo biti med njima, če ji je Gianni rekel: »Naj trpiva za nekaj, česar  nisva zagrešila?«                                       S
Mile zvezde Velikega voza. Kako se je stemnilo,      ¦ ko je brat divje pritiskal nase sestro; ki se ni vefi branila!  čisti plamem neke zarote, ne več plamm, spomin, kako je ligašal, dokler se ni sestra pobrala in  rekla bratu na njegovo grožnijo  s samomorom: »Zame si že zdaj  mrtev.« Nekoč pa, ko sta obto-      _ ževala tn so ju dolžili, je z njim sodelovala.              S
Nasledmje juitro je Gianni v agoniji kančal svoj 9 boj, medtern ko se je ona umivala. Ko ga je komčal, so z očetovega spomeinika sneli pregrirrjalo. Prilrite-la je predenj na slovesnost pod veliko krošnjo dre-vesa k maiteri in očimu v črnini, vsa bela: kot ko je bila še otrok, ne da bi vedela, kaj je njena či-stost.
Boris   Paš
6. STRAN TRIBUNA
V eseju z naslovom Hamlet ugotavlja T. S. Eiiot (Izabrani tekstovi, Prosveta Beograd, 1963), da se je William Shakespeare v tej draini lotil snovi, ki ji ni bil kos, in da je poglavitno pamanjkljivost Hamletove dramske strukture iskati v odsotnosti takoimenova-nega »objektivnega korelata«, se pravi skupine pred-metov, določene situacije, vrste dogodkov itn., »ki bi predstavljala formulo določene emocije«, ki jo dra-ma razkriva m ki je potemtakem središče drasme. Po Eliotu se ta emocija lahko neposredno izrazi skoz takšne zunanje faktorje, ki se zakljuoujejo v čutnam izkustvu.
»Ko zve Maobeth za smrt svoje žene, nas njegove besede zadenejo, kot da bi avtomatično sledile iz zad-njega v vrsti dramskiih dogodkov. Umetniška .neizbež-nost' je v popolni adekvatnosti zunanjega in emotiv-nega; in natančno to Hamletu manjka. Hamleta (člo-veka) vlada emocija, ki se ne more izraziti zato, ker je v odnosu do dramskih dejstev pretirana. (...) Ha-mlet se srečuje s težavo, da gnus v njem povzroča njegova mati, ki pa njegovemu občutju ne predstav-lja adekvatnega ekvivalenta; Hamletov gnus jo pre-maguje in presega. Tako Hamlet sam ne more razu-meti svojega občutja; ne more ga objektivizirati in zato njegovo občutje blokira življenje ter onemogoča akcijo. Ni akcije, ki bi ga mogla zadovoljiti; vse, kar je Shakespeare storil iz akcije, razkriva namreč avtorja in ne Hamleta. Prav zato lahko opazimo, da že sama narava donne problema iaključuje objektivni ekvivalent. Da bi Gertrudin zločin zares labko prišel do veljave, bi bilo potrebno odkriti formulo za popol-noma drugačno čustvo od tega, ki zdaj vlada Hamleta; prav zato, ker je Gertrudin značaj do takšne mere negativen in neznačajen, izziva v Hamletu občutje, ki se ne more povnanjiti« (eksteriorizirati).
Iz navedenih ugotovitev sledi, da je za Eliota vpra-šanje Hamletove dramske strukture pomembnejše od Hamletovega značaja samega, pri čemer Eliot omenja tudi prizadevanja kritikov iz sedemnajstega in osem-najstega stoletja, ki so v »psihologiji vedeli manj od današnjih hamletovskih kritikov, ki pa so po duhu bili bliže Shakespearovi umetnosti; in ker so bolj vztra-jali na pomenu celotnega učinka kakor pa na značaju osrednjega junaka, so bili na svoj starinski način tudi > bliže dramski umetnosti sploh«.
Hamletov značaj ostaja torej v drami na nek po-seben način neformuliran, to pa se pravi, da se Ha-mlet nahaja v nekem temeljnem nesorazmerju s si-tuacijo in draniskim dogajanjem sploh, kar ima se-veda za posledico izrazito neizravnanost dramatičnih komponent tega Shakespearovega dela.
če si v luči Eliotovih ugotovitev to nesorazmerje med dramsko strukturo in Hamletovo emocijo natanč-neje ogledamo, ^boono morali postati pozorni pred-vsem na dve docela različni ravnini, ki je nanju polo-ženo agiranje kralja Klavdija, Hamletovega strica in morivca njegovega očeta ter Hamleta samega. Klavdi-jev umor je vse do določenega trenutka, v drami ne-kako samoumeven ali vsaj popolnoma nevprašljiv in pravzaprav sploh ne predstavlja kakšne posebne te-žave — niti danskemu dvoru s kraljico Gertrudo, Ha-mletovo materjo in vdovo umorjenega, vred, niti in še manj seveda Klavdiju samemu. V njegovem umoru ni takorekoč nič a priori nepravičnega, saj se je zgo-dil popofooma skladno z vitalistično logiko renesanč-nega bivanja in sveta: dogajanje bivanja in sveta teče zdaj malone »normalno« naprej, nova vlada ni v državi ničesar spremenila, vse je, kot je bilo prej. Klavdi-jev greh ni večji od nekega greha umorjenega kralja samega, ki je bil v dvoboju ubil norveškega vladarja Fortinbrasa — in torej sploh ni greh. Klavdij in z njim ves elsinorski dvor pristajata na stvari, kakršne so, saj le-te nosijo svoje počelo same v sebi, novi kralj nitna ničesar obžalovati in zato njegove besede, s ka-terimi komentira svoj »zločin« in »prešuštvo«, ker se je poročil z umorjenčevo ženo, pravzaprav ne morejo pomeniti nikakršnega sprenevedanja:
»čeprav spnrt Hamleta, dragega brata,
nam živa je v spominu in pristala
bi srcu tuga in kraljestmi vsemu,
da žalost čelo bi nagubalo,
razum je zmogel toliko srce,
da mislimo z bridkostjo modro nanj
in zraven sebe se spominjamo.« (x)
(I, 2)
Smrt je torej sicer na vsak način žalostna, vendar pa — kar je, je: pri vsej stvari se moramo spominjati predvsem sebe, zakaj živi smo predvsem ali edinole mi, zato lahko mislimo na smrt le s pametno brid-kostjo. V tem, da smo živi in da živimo na vitalisti-čen ter močan način, je edina vrednota sveta, ki jo lahko poznamo. Svet je potemtakem preprost, razviden in sam v sebi uterneljen: zatorej tudi kraljica Ger-truda ne poskuša s katero drugo stvarjo utemeljevati Klavdijevega umora m svoje poroke z morivcem, ne sklicuje se na Ijubezen in ne omeni niti ene nujnosti, ki bi narekovala in opravičevala smrt njenega prvega moža, ampak kratko in jasno ugotovi: »To je prepro-sto; kar živi, umre, da se iz časnosti prelije v več-nost.« (I, 2) Vprašanje, ali je novi kralj lespši in moč-nejši od starega kralja, ali je boljši ali slabši ljubimec in ali ima njegovo dejanje v državniških merilih kak-šen smisel ali ne, ni važno. Je, kar je — in v tem je — je edini smisel, pomen in edina resnica dejanja. V za-četnem okviru Shakespearove igre ničesar drugega ne zvemo. Duh, ki se prikazuje stražam na obzidju, sicer najbrž res napoveduje bližajočo se katastrofo, vendar pa bi ta katastrofa lahko prav verjetno bila v zvezi z mladim Fortinbrasom, sinom pokojnega norveškega kralja, ki zbira čete krog danskih meja — ne, da bi maščeval ubitega očeta, ampak da bi se spet polastil zemlje, ki je z očetovo smrtjo prešla v dansko last. To pa je seveda spet takorekoč dovolj »normalno« in s svetom skladno prizadevanje: zmagal bo — ne oni, ki je bolj pravičen, moralen in čist, ampak tisti, ki je močnejši, predvsem spretnejši in ki se vede bolj v skladu s splošno zakonitostjo vitalističnega sveta.
Težave se v Shakespearovi igri torej začno šele s Hamletom, ki že od vsega začetka nastopa ne le zunaj omenjene splošne zakonitosti sveta, ampak se obrača naravnost proti njej: najprej je nenaravno žalosten za-radi očetove smrti, nato se pokaže, da duh na obzidju ne napoveduje vojne z Norveško, ampak zahteva ma-
SLOVENSKO  GLEDALISCE   1966/67   (13)
HAAALET
ščevanje umora, slednjič pa Hamlet — ko mu duh razodene, da je res šk> za umor — skleaie poprejšnjo žalost in gnus nad materinim prešuštvom v čistem metafizičnem sklepu:
»Svet je iz tira: o prekletstvo in sram, ddfaz sem rojen, naj ga uravnam.«
(I, 5)
Navedena verza imata zato po vsem videzu več po-menov, ki jih moremo naznačiti z nekaterimi vpraša-nji. Zakaj je naenkrat kar ves svet »iz tira«? Zato, ker je Klavdij ubil Hamletovega očeta in ker se je Hamle-tova mati Gertruda kmalu po moževi smrti poročila z morivcem? Zato, ker je posegla v svet nad-naravna in zunaj-svetovna sila, poosebljena v duhu? Zato, ker sta žalost in gnus v Hamletu samem nad-naravna, zu-naj-svetovna in nas potemtakem prestavljata ven iz sveta in njegovih zakonitosti — v metafiziko?
Na vsa ta vprašanja za zdaj seveda še ne moremo odgovoriti. Odgovor je namreč potrebno iskati v dru-gem delu Hamletove nenadne in metafizične ugotovi-tve, ki smo jo navedli zgoraj in s katero je v celoti napovedan nadaljni potek drame in njen tragičaai izid? Zakaj bi namreč v tem, da bo moral Hamlet uravnati in urediti iztirjeni svet, morala biti »prekletstvo in sram«? Ali ne bi moral biti prav Hamlet prvi pokli-can, da mašouje ooeta, ubije Klavdija, kaznuje mater Gertrudo in zasede danski prestol, ravna podobno kot njegov norvešiki pendant Fortmbras in s tem for-mulira in uresniči tudi svojo centraliio — maščevalno — emocijo na adekvaten način? In če pogledamo to-vprašanje z druge plati ter si ga zastavimo drugače — kaj adekvatni način realizacije v njem onemogoča? — smo se že približali središčnemu problemu tako Sha-kespearove igre kot tudi vprašanjem njene uprizori-tve, ki jih moramo na tem mestu seveda postaviti na prvo mesto.
Od Hamletovega metafizičnega spoznanja, ki je postavljeno na konec prvega dejanja, poteka dejanje ves čas na dveh polariziranih ravnisnah. Prvo raven predstavlja prizadevanje Klavdija in elsinorskega dvo-ra, drugo Hamlet sam. Klavdiju seveda ni težka spo-znati Hamletovih slutenj, zato začne premišljati o de-janju proti njim, Hamlet sam pa hlini blaznost, da bi dognal »resnico«, razpravlja o gledališki umetnosti in okleva z maščevanjem:
»Hej, kakšen bacek sem! Res, hrabro: jaz, sin nežnega umorjenega očeta, ki v maščevanje me peha nebo, pekel, kot cipa lajšayi si srce z besedami, preklinjam, kakor tam pocestnica, prav candra!
.. .Ta duh, ki sem ga videl,
morda je vrag; in vrag lahko prevsame
prikupno si postavo, dd, in morda,
ker serrt šibak, otožnega duhd,
in on irna do takih silno moč,
prevari me in pogubi. Jaz hočem
trdnejših dejstev.«                                ^j  «,
S temi verzi pa smo se tudi že približali odgo-voru na vprašanja, ki smo jih navedli spredaj. Adekva-ten način Hamletovega delovanja Iahko torej onemo-goča le njegov, na poseben način strukturirani, zna-čaj sam. Vendar ostaja to pojasnilo obenem dovolj splošno in tudi nezadostoo, posebej če pomislimo, da je narava sveta, ki nam ga drama v celoti razkriva, v izraziti meri ne-psihologistična ali vsaj ni psiholo-ska v tistem pomenu te besede, kakor ga pojmujemo danes. Sveta namreč ne določa tafeo ali drugače pogo-jen suibjektivni pogled na svet, svet je preprosto in razvidno določen in utemeljen sam po sebi, razkola med >>subjektom« in »objektoon«, »človekom« in »sve-tom« ni. Ko Hamlet r»ekje v igri ugotavlja, da je Dan-ska jeoa, to ne more pomeniti, da je Danska v resnici politično problematična država, asnpak da je »ječa« izključno samo v zvezi s Haraletcrvo središčno emo-cijo. Zafco tudi ni naključje, da se na istem mestu v igri srečujemo z dovolj presenetljivo izjavo — »sama po sebi ni nobena stvar na svetu ne dobra ne zla, tako jo stori šele naša sodba. Zame je ječa« (II, 2) —, ki predstavlja po end strani dvom v »pravlčnost« in smi-sel maščevanja, po drugi straai pa je seveda tudi ključ do Hamletovega oklevanja, ki pa je spet v neki nje-govi temeljni nepripravljenosti na svet, v katerega je posajen, v katerem mora delovati in v katerem se mu delovanje v njegovih očeh neprestano spreminja v »prekletstvo in sram« in je potemtakem že v samem svojem zažetku blokirano, saj v nerazklanem svetu jzhaja iz razklanosti, pri čemer je lahko potem seveda fevor njegovih. metaffeičnih kriterijev in ugotovitev edinole v njem samem. S tem pa se Hamlet kajpa poskuša konstituirati kot merilo sveta in hoče, da se svet ravna po mjegovi emodji. Zato mora na koncu
propasti in zategadelj njegovo prizadevanje potegne tudi celo vrsto drugih smrti — posredno in neposre-dno — za seboj. Pri vsem tem pa ostane svet na kon-cu, ko je oder malone prekrit z mrliči, natanko tak, kot je bil prej. Edini resnični zmagovavec Hamleta je Fortinbras, ki se slednjič polasti zemlje, ki mu pri-pada, in postane kralj, kakršen kralj mora biti: mo-čan, spreten in zvest vitalistični zakonitosti sveta:
»Odstranite vsa trupla: tak prizor je za bojišče, tu budi odpor. Naj sprožijo topove!
(Mrtvaška koračnica. Odidejo s trupli: nato salva
topov.)« (V, 2)
Hamletovo delovanje torej v temelju sploh ni pri-zadelo sveta, Hamlefcova usoda ostaja v njem zadelj svoje izjemnosti xn razklanosti seveda skoroda neob-vezna, saj ji je do resnice sveta nujno zaprta pot, s tem pa neforrriuliranost Hamletove emocije v — do kraja formuliranem — svetu postane seveda še pose-bej razvidna.
Najbrž se ne mafcimo, če mislimo, da smo se z zgornjimi stavki z druge strani fcudi že približali jedru Eliotovih kritičnih ugotovitev o Shakespearovi drami. Seveda pa nas na tem mestu ne more zanimati, ali Hamletova interiorizirana figura v resnici opozarja na ustvarjavno stisko avtorja Williama Shakespeara sa-mega, ali pa moremo preko nje vendarle ustrezno mi-sliti tudi strukturo Shakespearove igre v celoti, in pri tem seveda puščati ob strani tudi njeno morebitno dramaturško neusklajenost in nesorazmernost. Pre-gled Shakespearove igre o danskem kraljeviču nas na-mreč sam iz sebe nedvoumno usmerja k nekaterim vprašanjem, ki so v ožji zvezi s problemom uprizori-tve Hamleta sploh, m M jih bomo poskusili eksplici-rati v zvezi z nedavno predstavo Slovenskega narod-nega gledališča v Mariboru.
Na prvem mestu moramo omeniti dejstvo, ki stoji sicer zunaj ožjega območja zgoraj zarisane hamletov-ske problematike, ki pa je v taki ali drugačni obliki vendarle značilno za slovenske uprizoritvene zasnove tega Shakespearovega dela. Na Slovenskem namreč spremlja Hamleta pečat neke posebne izjemnosti: Hamlet ni le dobra možnost za obisk gledališke pred-stave, ampak v njem zmerom že nekako vnaprej vi-dimo malone sakralno in praznično možnost, ki nas bo tako gledališko kot tudi historično konstituirala na nekem visokem nivoju, ki sfcer pritiče samo izbra-nim in velikim ljudem, Zato najbrž ni naključje, da v Hamletovi usodi sami prepoznavamo svojo lastno resničnost na tisti posebni način, ki temu našemu preposnavanju takorefeoč vnaprej izroča znamenje iz-branosti, veličine, bogatosti m tragične nerazumlje-nosti obenem. Najbrž ni potrebno posebej omenjati, da je naš pogled na tragedijo o Hamletu potemtakem izrazito čustveno ali kar narodnostno razburljivo po-barvan in da lahko torej v pretežni meri temelji le na Hamletovem liku samem, pri tem pa se nam mora pogled na dra>mo kot celoto seveda neprestano raz-blirvjati.
Zato po vserri videzu ne roore biti naključje, da je tudi mariborski režiser Fran žižek koncipiral pred-stavo malone izključno iz Hamletove figure in tej fi-guri ne samo podrejad, ampak tudi posebej prilagajal vse drttge odnošaje v igri, tako da lahko mirno zapi-šemo, da je to bila predstava zaradi osrednje figure in da je na ta način Hamletova akcijska nezvezanost z ostalim dogajanjem igre postala seveda še intenziv-nejša, iiprizoritev pa se je na značilen način morala sprerneniti v ppsebno obliko mano-gledališča. Morda je temu vzTok'tuidi metierska neizenačenost igrav-skega dela predstave, saj je z nekaj drobnimi izje-mami komaj mogoče govoriti o igravskih prispevkih (Rozenkranc, Osrik, prvi grobar), hkrati pa ta nemo-gočost prav gotovo izvira tudi iz režiserjevega nezani-manja za dramske odnose, ki potekajo mimo Hamle-tovega lika, kar pa seveda spet pomeni, da za reži-serja razen tega lika v drami ni bilo nič privlačnega.
Tega spoznanja ne more zabrisati niti vizualno hi mizanscensko čisti in do skrajnosti poenostavljen vi-dez predstave: scenerija je sestavljena iz stopniča-stega prizorišča, ki napolnjuje ves odrski prostor; ko stvunografija kar se da preprosta; igra (v načelu) brez patosa in mogočnih kretenj; raočne dramaturške črte, ki so Shakespearu pustile — z izjemo nekaj Hamleto-vih monologov — le preprosto fabulativno shemo, v skladu s tem je bila reduciram skoraj vsa kom-parzerija.
Ta malone popolna redukcija teatra je seveda imela za posledico celo vrsto problemov krog Hamleta samega. Režiser ga je koncipiral kot intelektualca, ki se ne more odločiti za akcijo, ker mu misel terja absolutnih razrešitev, ki še preostane, v edinem mo-gočem absolutnem dejanju — v samomoru, ki pa ga Shakespeare seveda ni mogel predpisati in ki ga one-mogoča fcudi celotna struktura vitalističnega sveta, v katerega je Hamlet postavljen. Zato je Stanko Potisk labko igral Hamleta le s pretežno enoznačnimi me-lanholičnimi in filozofskimi toni, ki so se nekoliko razživeli le takrat, ko je tekla beseda o načekuh vpra-šanjib. (dialog z igravci o smislu gledališke umetnosti, razprava o ženski nezvestobi z Ofelijo itn.). Melanho-lija in filozofem pa sta zvenela dovolj moralističiio, saj se je ob njiju razkrival elsinorski dvor v malone pravljični hudobiji.
Na ta način je mariborska poenostavljena pred-stava seveda dosegla tudi spodnjo mejo Eliotoviii ngo-tovitev ob Hamletu. Zato je o globjem pomenu te uprizoritve v pričujočem gledališkem kontekstu na Slovenskem težko govorifti, saj je očitno, da predstava ni presegla tiste vsebinske ravni, ki jo je pred leti npr. formirala Korunova koncepcija Kralja Leara ali Gom-bačev režijski osnutek Viharja. Po vsera videzu pa so v tem dejstvu prisotne tudi objektivne meje da-našnje slovenske režijske zmogljivosti, zato je našo ugotovitev seveda potrebno razumeti v neposrednem in ne moralistično estetskem smislu te besede.
Andrej Inkret
¦ Opomba: Odlomke iz Hamleta pavajamo v prevodu Otona Zu-pančiča, izdaj-a »Mladinske knjige« Ljirbljana 1956, zbirka »Kondor«, štev. 5. Citati iz igre Troilus in Krčaida, o kateri smo pisali v 21." številki »Tribunait, pa so bili v prevodu Mateja Bora in iz izdaje Slovenske Matice, Ljubljana 1965.
TRIBUNA - STRAN 7
ŠE ENKRAT: KOAAU ZVONI?
Vest je bila nenadna in nihče ni bil prav pripravljen na-njo. Ob takem dogodku se človeku utrga plaz misli in aso-ciacij, na vse kar je preživel do zdaj, na vse kar živi in kar ima živcti. Predvsem pa ga postavi v položaj, ko se mora neasmiljeno soočiti z življenjem in s svojim lastnim p6loža-jem v svetu in to tukaj in zdaj. Smrt je dobila torcj popol-uoma drugo vsebino iii smisel, afirmirala in potrdila je živ-ljeaje. To je človešfca usoda, ki se ji ni mogoče izogniti pa tudi nikakega smisla ne bi bilo, ko bi se ji bilo mogoče. V tistem trenutku pa nas vse skopaj neusmiljeno povezuje in brezpogojno veže na smrt človeka, ki smo ga dobro poznali bili njegovi prijatelji, ali kar je neprimerno več, njegovi sodelavci in ^oudeleženci v življenju. Peter --BaJoh nam je bil mnogo vec kot prijatelj, s katcrimi spio imeli zasebue neobvezne stifee, s katerim smo preživljali manjpoinembne debaterske ure ob čaši piva ali kozarcu vina, kjer se obieaj-no ustavijc in prekinejo pri nas vse mertsebojne vezi, čeprav so tudi te nepomerabnosti, če so bile vezi še drugačae, dra-gocene in vredne spomana. Bil je naš sodelavec, na čigar de-lo in bivanje smo bili usodneje vezani, ne pa površen ka-varniški filozof ali debater. Njegova vrsta člankov, satir, aforizmov, brez katerih že nekaj let ni izšla niti ena številka Tribune. nas je nsodneje vpzala na ta čas in prostor, kjer mimo kot pa debatiranje in diskutiranje, td smo ga bili in snio ga še vajerti, predvsem zaradi svoje lastne nemoči, ozi-roraa da s tem prikrijemo svojo lastno nemoč. Njegovo pi-sanje nas je sproti obvezovalo k dejanjetn, ki jih pa veliko-
krat žal ni in lii hotclo biti. Tukaj je bil tudi vzrok njegove velike stiske, njegove prizadetosti in tudi njegove brezkom-promisnosti, ki je bila včasili nasilna, toda biti je morala, ker smo včasih celo bote pozabljali na to obvezo, ki nam jo je nalagalo njcgovo delo.
Nikoli ni govorU o »velikih stvareh«, nLkoii se ni napiho-val in »čustVenjačil« ob tako imcnovanih mogočnih in viso-kih ciljib in smislih te ali one vzrišene obrti (npr. umet-nost), imeli so ga cclo za posmehljivca, ki se je posmehoval vsem' mitom, ki jih je z vso vztrajnostjo gojil naš kultur-nik v svojem umetnostneni in zgodovinskem hcrbarijem. Vztrajno in bi-ezkompromisno Je pisal v tem aašem listu, pa tudi drugod (drugod so tnu bili manj ali pa celo nič naklo-njeni) o vsem, kar ga je v tem našem času resnično priza-devalo. Iz svojega rcpertoarja ni izpustil niti najdrobnejšcga dogodka, ki ps mu je dal tisto dimenzijo, da je iz njega proscvala naša usoda y tem našem času, razkrita, gola brez okraskov,- brez -napihnjenosti in brez iluzij ali lažnega gran-domanskega vizionarstva. To je bila tista dimenzija njego-vega dclovaoja, ki je obrnil brbet tradicionalnemu sloven-skemu slogu, ko se jc primerno in pomembno ubadati le z, ali grandioznimi idejami in vizijami, ali pa s ta!?o imenova-no vsakdanjostjo in malim otlvezanim in odrešenim 'člove-kom, torej z našo zanikrnostjo. Pripadal ,je torej generaciji, ki je odločno začela uUinjati ta duallzem, zato pa mu tudi ni bilo posuto z rožcami. &pominjam se na piimer, kako je njegova »Nebeška reforma« zamari potovala z redakcije na redakcijo, končno pa je le uglcdala luč v Tribuni, ali pa ka-ko so uialjeno utihnfli samoradovoljni in v višjih stcrah prebivajoči literati, če Je Peter na primer v družbi ali pa kjerkoli  podvomil  o  ajiliovem   božjem  poslanstvu.
Kaj nam torej ostane po njcgovem odbodu? Obvcza, za katero, pa ne vem, če jo bomo izpolnili, v&e preveč je v nas in okrog nas tistega, kar je Peter neasmiljeno in brezkom-promisno razkrival. In še enkrat: Komu zvoni? Prav zago-tovo nam'!                                                            Peter Božič
Bolniki so naivni Ijudje. Ko jih sprejmejo v bol-nišnico, zmotno mislijo, da njihova bolezen zadostuje za videz idealnega tolnika. Domišljajo si, da bodo ležali v postelji in razkazovali svojo bolezen.
Vendar jim življenje v bolnišnici kmalu postavi svoje zahteve. Najprej jih prisili k potrpežljivosti. Če so sprejeti na oddelek, kjer sluzbujejo na primer trije zdravniki, se naj kar pripravijo na zasliševanje, ki se bo ponovilo trikrat dnevno. Najprej jih bo obi-skal najmlajši zdravnik in do ponatankosti mu bodo zaupali znake svoje bolezni. Potem jih bo počastil s svojim obiskom zdravnik-namestnik, vodja oddelka. Tretjič bodo iste stvari pripovedovali še vodji oddelka na običajni jutranji viziti. To se lahko ponovi tri dni sapored. Bolj pismeni bodo naslednji dan prišli na misel, da bi opis svoje bolezni lepo na-pisali na polo papirja in jo prilepili na posteljo. Toda, ker bodo zmotno upali, da zasliševanj ne bo več, bodo to misel opustili in tako bodo še tretjič nasedli.
Radovedni pa niso samo zdravniki. Svoje zahteve imajo tudi bolničarke in strežnice. Sestre so manj radovedne, ker lahko vse, kar jih zanima, zvedo, ko spremljajo zdravnika na viziti. Bolničark ne zanima toliko medicinska stran bolezni, ampak tolj anekdo-tične stvari. Na primer, kako ste krvaveli, in ali ste pri tem umazali rjuho ali ne.
Največji križ je vsekakor s strežnicami. Ker so latinščine toliko vešče kot povprečen bolnik, se bodo s skupnimi močmi potrudile, da bi ugotovile, za kakšno bolezen gre. Pri tem je bolnikova pomoč več kot potrebna. Vendar so bolj neizprosne kot bolniki: zanima jih prav vse, tudi pacientova stara mama. Zdravstveni delavci bodo morali razmisliti, ali metoda zasliševanja, kakršno uporabljajo strežni-ce, morda ni najprimernejša pri ugotavljanju di-agnoze.
Zdravnike poklicna radovednost po nekaj dnevih mine, česar pa rd mogoče reči za bolničmrke in strež-nice. Idealen boirdk zato nikdar ne preneha sodelo-vati z njimi. Potruditi se moram, da jim povzroča čim manj dela, da jih prosi za čaj šele takrat, ko ima usta tako sufta, kot jih ima izgubljen letalec v Sahari. Cim manj bo zahteval, tem bolj bo priljub-Ijen. Ker se bo šelel prikupiti bolničarkam in streš-nicam, fco vztrajal v postelji s krvavo posteljnino te. den dni, prav toliko časa bo uporabljal krvavo bri-
BONTON
ZA IDEALNEGA
BOLNIKA
sačo, dokler tega slučajno ne bodo opazili ali sestre ali zdravniki. Ob menjavanju perila se bo bolničar-kam in strežnicam prijazno in smeje opravičeval, da jim povzroča tolikšno skrb, obenem pa bo pojasnil, da je zdravjiik sam opazil umazano perilo in da nje-ga samega to sploh ni motilo. Pridobil si bo sloves potrpežljivega bolnika, in ko ga bo bolničarka z oddelka, kjer je preživel teden dni, izročala balničar-ki z oddelka, kjer bo priživel naslednje tedne, ne bo pozabila povedati, da z njim ne bodo imeli sit-nosti.
Zdaj si lo sloves idealnega bolnika širil na dru-gem oddelku, kjer bolničarke in strežnice niso toli-ko zahtevne, pač pa pacienti. Ker ima oddelek manj-še prostore in eno mizo. okrog katere se odvija družbeno življenje, se bo potrudil za priljubljenost med ostalimi pacienti. Z zanimanjem bo poslušal monologe o avstroogrski kolesarski četi na italijan-ski fronti, o žolčnih Kamnih, o predvojnih javnih hi-šah v Sarajevu, o trebuhih, prenapolnjenih s sečem, o idealnem verskem življenju podeželske mladine, o mirovanju obolelih za cerozo, o čiščenju zajčjih kletk, o nerednem iztrebljanju, o razposajenosti so-dobne mladine, o delovanju srčne zaklopke, o kvač. kanju, o transfuzijah pri umlrajočih, o ananasih, fci ne rastejo pri nas, o elektriki, ki je veliko čudo, kaj šele televizija, o punktiranju grodnice in hrbtenice, o spovedovanju, o raku na maternici, o zdravnikih in prsatih sestrah, o prvih znakih sladkorne bolezni, o pridnem sinku, ki je v nemškem ujetništvu nare-dil tečaj za zobozdravnika, o operaciji ledvic, o jezu-itih, ki so specializirani za pogovore s filozofsko usmerjenimi študenti, o infuziji in umetni hrani, o bogu in o medu in o črnem dalmatinskem vinu, ki redi kri. Monologe bo spremljal s prikimavanjem in
s stavki, kot so: bo že boljše; taka je božja volja; gospa, saj ste še mladi; naš oče, gospod, je dosti bolj vitalen kot gospod, ki leži na sosednji postelji; nič ne pomaga, taka je usoda; danes pa je z vašo mamo že mnogo bolje; ja, to je res hudič, toda kaj hočemo; to ste dobro povedali.
Vendar bo to zadoščalo samo za pogovor v dru. žabnem centru oddelka. Potrebne pa so še sposobno-sti za življenje na hodniku in v sobi.
Idealni bolnik se ne bo nikdar preveč sprehajal po hodniku, ker bi ga utegnili proglasiti za simu-lanta in čudili se bodo, zakaj ga zdravniki že niso poslali domov; tudi se ne bo zadrževal v kakšnem kotu, ker bo videti čudak; poizktišal bo poizoedovati, koliko cigaret na dan se spodobi za njegovo starost, sicer se bodo ostali bolniki zgražali, posebno še, ko bodo opazili, da mu celo starši prinašajo cigarete; bral bo samo en časopis dnevno — če jih bo bral več, ga bodo postrani gledali; pisma bo pisal na stranišču, kajti če jih bo pisal na hodniku, ga bodo razglasili za noro zaljubljenega.
Pozanimal se bo, ali se zdi ostalim bolnikom v njegovi sobi bolje, da namesto svinjskih reberc in čmega kruha, ki mu jih prinašajo domači, uživa bel kruh in meso iz zaseke. če se ostaM bolniki odločijo za zadnjo možnost, bo naročil bel kruh in meso iz zaseke.
če se bo v trenutku slabega počutja drznil poslati gospo, ki je trideset let starejša, po cigarete v bolni-ško prodajalno, se bo potrudil, da bo videz slat-ega počutja obdržal vse dni do gospejinega odhoda; v primeru, ko bi gospa. opazila, da to zmore tudi sam, to neskončno užaljena.
Poizkušal bo izvedeti tudi za točno uro popoldan-ske vizite, ki jo bo dal najaviti s fanfarami. Tedaj bo odlošil časopis, ki ga bere, prenehal bo jesti, če bo slučajno jedel, samo da ne bo zrušil harmonije, ki povezuje štiri bolnike in dežurnega zdravnika v času tridesetih sekund, kolikor običajno traja po-poldanska vizita.
Ob upoštevanju vseh teh navodil si bo pridobil nesmrtno slavo in db odhodu iz bolnišnice mu bodo zagotovili, da ga na oddelku ob morebitni vrnitvi čaka ob vsakem dnevnem in nočnem času že vna-prej pripravljena postelja.
vršflec   dolžnosti   pacieuta Peter Baloh
Komisija za telesno kulturo, izvenannadno in tehnično vzgojo pri US v sodelovanju s ko-misijami na fakultetah in ZŠOTK razpisuje piavalne tečaje, ki bodo na morju. Kraj bo do-ločen naknadno.
1. Tečaji se bodo vrstili po nasledujem raz-poredu:
1.  tečaj od 20.6. do 29.6.1967 kapaciteta 40
tečajnikov,
2.   tečaj   od  30.6.  do   9.7.1967  kapaciteta  40 tečajnikov,
3.  tečaj od 10.7. do 19.7.1967 kapacitcta 40 tečajnikov,
4.   tečaj  od  1.8.  do   10J8.1967  kapaciteta 40 tečajnikov.
2. tečaji so namenjeni študentom, ki ne zna-jo plavati ali pa zelo slabo plavajo.
Za vse v tečaje prijavljene študente bo oljvezno preverjanje znanja plavanja. To bo 6. junija ob 18. nri v bazenn visoke šole za te-lesno kulturo na Kodeljevem, razen za študen-te I. letnika medicinske fakultete, fakultete za strojništvo in FNT.
Prireditelj si pridržuje pravico naknadno odstrauiti s tečaja vse, za katere sodi, da ne izpolnjujejo navedenih  pogojev,  prav  tako  pa
RAZPIS
I:
PLAVALNIH TECAJEV ZA ŠTUDENTE LJUBLJANSKE UNIVERZE
3.  V tečaje se lahko prijavijo vsi redni štu-denti fakultet.
4.  Vsak študent se lahko prijavi samo v en tečaj.
5.  V tečajih bo pouk plavanja po programu: dopoldne 3 ure, popoldne pa 2 uri   pod   vod-stvom plavalnih strokovnjakov.
6.  Vsak udeleženec tečaja bo moral prispe-vati za stroške z vožnjo   in   oskrbo   V   domu. Največji   del  stroškov  bo  poravnala  komisija za  telesno  kulturo,  izvenarmadno  in  tehnično vzgojo pri US univerze v Ljubljaiii, ki bo raz-pravljala tudi o višini deleža za vsakega štu-denta posebej. Pri tem bo upoštevala socialno stanje študentov.
7.   Prijave   prinesite   referentu   za   telesno ktdturo pri tajništvu univerze. (Prijavnice do-bite pri vratarju univerze, Trg revolucije 11.)
 za prijavo je 3. junij 1967
študentje bomo morali vplačati svoj pri-spevek do 10. junija 1967.
Ge se prijavljeni iz opravičljivega razloga ne bo udeležU tečaja, mu bomo vplačani zne-sek vrniii, odtegnili pa mu borao 1000 S din za stroške pri organizaciji tečaja. Prispevek bo prijavljeni lahko dobil vsak dan od 1. do 10, oktobra 1967. Pismeno prijavo za povrnitev prispevka mora študent oddati najkasneje do 20. septembra 1967 v vložišču tajništva univeiv ze v Ljubljani, Trg revolucije 11/11.
8.  Sezname na tečaje sprejetin študentov in druge   informacije   bo   koraisija   objavila   ka-sneje.
9.  Po objavi razporeda sprejetih tečajnikov v določene termine ne bo mogel nihče menjati termina brez soglasja prireditelja.
Vsaka zamenjava z drugim študentom ni dovoljena!
10.   Vsa  pojasnila  lahko  interesenti  dobijo pri reierentu za telesno kulturo pri tajuištvu univerze v Ljubljarci, Trg revolucije 11/11, so-ba štev. 18.
Komisija za telesno kulturo*
izvenannadno in tehnično vzgojo pri
univerritetnem svetu
ČASOPISK
UVODNIK
Saj je zmerom tako: nikdar se ne ve, kdo piše parole, čeprav ima od tega vedno kdo fi-nančno škodo.
ZUNANJA POLITIKA
Grčija je gnila škrbina na zemljevidu Evro-pe, ki zahteva takojšnje plombiranje.
Vietnamska vojna spominja na kriminalne romane v nadaljevanjih: vsakič je bolj nape-to in več mrtvih, konca pa noče biti nikoli.
NOTRANJA POLITIKA IN GOSPODARSTVO
»Veš, kdor prej pride, prej melje, zato sin-ko, se ne sili na družbene položaje.«
Tako pozno je prihajal v službo, da je ve-dno tvegal, da bo tudi odšel z zamudo.
Večina Ijudi, ki živi samo od pokojnine, si za kosilo privošči lahko samo predjed.
KULTURA
Jc že tako, da so nam bolj kot moderna poezija simpatični moderni pesniki sami.
OGLAS
Zgubil sem denarnico s 50.000 SD. Pošteue-ga najditelja prosim, da denar vrne, ker nii je drag spomin.
REKLAMA
Ce vam je zmanjkalo sode bikarbone, si preberite našo obširno reportažo o zakuiis.ju jugoslovanskega nogometa.
LOKALNA KRONIKA
Ljubljanski grad je star, tako zelo star, da se že nihče več ne spomni, da ga sploh ima-mo. Naše mesto pa je dolgo, že tako zelo dol-go umazano,. da se sploh nihče ne spominja več, kakšna je bila pravzaprav bela Ljubljana.
MED LJUDMI
Pri telefonu je najbolj čudno to, da napač-no klicana številka ni nikoli.zasedena.
Cetvorčki niso noben posebni dosežek. Kvečjemu znak pomanjkanja originalnosti.
PA ŠE TO
Resnica je sicer gola. toda že davno je spre-menila spol.
Mitja Jermol
UUBEZEN IN LSD ZA SPREMEMBO SVETA
Smehijajo se in pravijo, da so nova rasa; da ne delajo zato, ker je škoda zapravljati čas. Hočejo od znotraj preobrniti svet, z Ijubeznijo. In delajo, kar si mnogi žele: tisto, kar se jim Ijubi. Ti so hipiji.
Lep primer njihovega življenja je njihov prvi »Občni zbor«, 18. januarja v San Franciscu, ki se ga je udeležilo deset tisoč dolgolasih hipijev, obleče-nih v kožuhe, in pokritih s svežimi rožami, amule-ti in celo z indijanskimi bojnimi barvami. Mahali so z baklami in z abstraktnimi letaki in piskali in hupali na avtomobilske troblje. Pod toplim soncem se je zbrala vsa hipijevska hierarhija: prijatelj Boba Dylana, pesnik Allen Ginsberg, je poskušal voditi množico v petju svete Hare Krišna pesmi; Timothp Leary, direktor šole LSD je na množico naslovil proš-njo, da se »vključi, uglasi in izključi,« in Pig-Pen, zelo znavi organist, ki ga vsi poznajo po izredno pi-sanih srajcah, je razgibal množico s svojo interpreta-cijo ameriske narodne glasbe.
A vačinoma se ni nihče veliko zmenil za take znamenitosti. V zabavni anarhiji — ni bilo ne pre-rivanja ne pretepanja — so se Ijudje vrteli, smeja-li in ploskali in plesali ob zvokih ansamblov Hvale-žni mrtveci in Podjetje za dobavo živega srebra.
»Naš način je strogo laissez-faire« pravi voditelj Hvalešnih mrtvecev, ki ga imenujejo »Gospod pot-nik«, ker veliko potuje z LSD.
Če ne drugega, je dokazal ta občni zbor, da posta-ja San Francisco središče hipijevstva. Hipije se vidi povsod, tudi pri nas. Hodijo po svetu, od Amsterdama tja do Afganistana. Redkokdaj so politično aktivni, žele postati umetniki, so vedno na tesnem z denarjem in odkritosrčno proti vsaki drugi obliki ki^ture, ki ni podobna njihovi. četudi jih je malo, imajo po vsem svetu razpleteno mrežo somišljenikov.
A nikjer ne žive, kot pravijo sami, bolje in popol-neje kot v San Franciscu. Nihče ne ve, koliko jih je. Po porabi LSD pa se da sklepati, da jih v Haight-Ashbu-ryju živi vsaj pet tisoč, za konec tedna pa jih pride še kakih dvajset do trideset tisoč na obisk; a te la-hko odštejemo, ker so v glavnem raladoletniki — liipiji so povprečno stari med dvajset in' trideset —c ki si žele za konec tedna malo spremembe.
V Haight-Ashbury so se priselili leta 1966in imajo sedaj že celo lastno podjetje, s trgovinami, v katerih dobiš vse od Sartra do bušmanskih amule-tov. Mirni srečni se sprehajajo po ulicah, če se jim zahoče spremembe, se vsedejo na vrh svetilke — vse spominja na miren, počasen cirkus, poln kav-bojev, Ijudi v škornjih ali brez njih,  z  irrdijanskimi
ponči   in   meksikanskimi   preporgami   na   sebi,   z vsem, kar je nenavadnega in vendar lepega.
Kako se preživljajo? Največ jih zaposljuje ame-riška PTT služba, in bradat poštar z značko miru na uniformi službeni je precej običajna slika v pošt-nih uradih San Francisca; drug-vir dohodka je pro-daja mamil, navadno marijuane, LSD in sedaj še ye-llovjmellowa, poleg tega tudi »brzine« ( methedrina), heroin puste hipiji pri miru. Včasih živi od tega za-služka cela skupina Ijudi, kajti, kot sami pravijo, hi-piji zive v hordah — dvajset Ijudi ali več v enem stanovanju. Nekateri dobivajo pomoč od doma. Na drugi strani precej zaslužijo kot umetniki, slikarji, plesalci in glasbeniki.
»če imamo dovolj denarja za nekaj tednov, v primeru, da ne ustvarjamo kaj novega, nehamo de-lati,« pravi eden. »Ni to zato, ker smo leni, ampak zato, ker mislimo, da je življenje predragoceno, da bi ga zapravljali na tako bedast način. Mislimo, da je zapravljati šivljenje s ponavljanjem enih in istih stvari bogokletstvo nad življenjem; če pa živimo ve-selo in ustvarjalno življenje, smo blizu Bogu. Bog je izvor vsega in svet je ustvaril zase, če hočeš ti storiti kaj zase, se igraj. Igrati se, pomeni ustvarjati. •
Bolj navznoter obrnjeni hipiji so pristaši vere. Zanje je, čeprav negotova, vera vedno zelo blizu, ker po njihovem sloni na spoznanju s pomočjo LSD. Pravzaprav je vsak hipi že vzel LSD in imel vizijo. Vsekakor je dvomljivo, če ta vizija odkrije resnico in če ne pomeni le nove oblike srednjeveškega čarov-ništva, pri čemer fantazirajoči uživalec tvega težko psihozo.
A za hipija je potovanje z LSD mistično doži-vetje in ravno v tem se tudi ta družba loči od prej-šnjih boemov. Beatniki petdesetih let iz njujorškega Green Vilagea so bile svetovljani in odprti Ijudje. Hipiji iz Haight-Ashburyja so verni in eterični. V ne-katerih od njih je pognala mesijanska želja, preobra-ziti svct resnih Ijudi — kar bo najbrž težko doseči, ker nekateri pač ne marajo mamil, ki bi zato bila potre-bna.
So seveda tudi slabe, ne samo lepe in dobre stvari. če odštejemo tako uživanje mamil, ostane še vprašanje resnično obremenjerdh Ijudi. ki se pač ne lo-čijo od tistih, ki tako nenavadno življenje žive zaradi prepričanja, in mladoletnih ubežnikov, ki radi zai-dejo med hipije. Ravno tako neprijeten je vztrajen antiintelektualizem hipijev. Njihova euforija je čisto kupljena za ceno intelektualnih in kritičnih zmoznosti. Hipijevo življenje je v resnici popolnoma brez napo-rov ali otipljivih ciljev, da čestoma tvega zelo dolgo-časno življenje; iz tega se potem rešuje z mamili in lahko se zgodi, da se bodo mlajši izmed njih naveličali peti »We are all insane« namesto »We shall overcome« in se bodo priključili tako imenovanim »resnifn Iju-dem; in če ne bodo, jim svetnjem, da vzamejo s seboj tisto, kar je vredno obcudovanja v živlienju hipijev: spontanost, pravičnost in občntek za levoto življenja.
s. V.

(glej časopis »PRAXIS« 1967 št. 1-2, stran 144)
članek dr. Vojana Rusa, ki je bil priobčen v. prvi številki letošnjega »Praxisa«, jnam v dokaj koncizni obliki poda razvoj slovenske predvojne kot povojne - filozofije. To je nedvomno eden prvih korakov k na-daljnim bolj kritičnun in objektivnejšim analizam razvoja naše filozofije.
V svojem članku, ki bi naj pomenil nekakšen po-vzetek le-tega, se bom ozko omejil na tisti del avtor-jevega članka, kjer je podal povojni razvoj. (Glej str. 146-148). Moj namen ni oporekatt avtorjevemu mnen-ju v celoti, da je: »U čitavom razdoblju posle oslobo-djenja slovenačka filozofija zaostajala daleko iza dru-štvenih potreba,« temveč bi zastavil vprašanje po upra-vičenosti teze »da posle oslobodjenja nije došlo go-tovo ni do kakvog razvitka, nego čak i do nazado-vanja temeljnih filozofskih disciplina, iako su sa mar-sističkom filozofijom bile date povoljnije teoretske osnove. Ovo zaostajanje manifestovalo se kako u si-romašnoj proizvodnji filozofskih radova tako i u čin-jenici da za dvadeset godina posle oslobodjenja u Sloveniji nije bio oblikovan nikakav visokokvalifiko-van filozofski kadar.«
Zakaj je do tega nazadovanja prišlo, navi avtor članka navuja tudi vzroke:»osnovni uzrok je neshva-tanje čitavog društva a naročito odgovornih druš-tvenih organa«, čigar delovanje pa je v skrajni kon-sekvenci v soglasju s principi marksistične filozofi-je. Iz tega je razvidno, da so z marksistično filozofijo bile dane samo ustrezne teoretske osnove kot mož-nosti, ki pa so se izničile »ab ovo«, vsled odsotnosti ¦ praktičnih pogojev za nadaljni njen razvoj. Nedvom-no, da ta eksteriorlzacija teoretskih osnov kot možno-sti izven obsega prakse kot razvite možnosti, ni v so-glasju s principi marksistične filozofije, ki le-to tu-di konstituira kot višjo in bolj razvito od ostalih.
»Usled svega toga ni sama marksistička filozofija nije napredovala od nivoa koji je postigla več pre rata, nego je posle oslobodjenja više puta poprimala dog-matske oblike.«
»Sasvim je razumljivo, da su u takvom praznom fUozofskom prostoru živela dalje. stara filozofska shvatanja ili da su u njega prodirali noviji nemarksi-stički filozofski pravci fkoji pak v svojim osnovnim tačkama po pravilu niso znaeili ništa novo ni u odno-su na marksističku rd klasičnu dokantovsku evropsku filozofiju).«
Na tem mestu bi poudaril, da so avtorjevi izsled-kl o sodobnih evropskih filozofskih tokovih nekon-krettzirani, kar ob razvoju teh, otežkoča preciznejši vpogled in analizo razvoja naše filozofije. Objektivna in kritična analiza sodobne nemarksistične evrop-ske filozofije ni možna, v kolikor jo jemljejo kot ce-loto. Vsled tega nujno zaidemo na rnetodo pisanja, ki nam ni tuja in na čigar pisanje je čas že zdavnaj odgovoril. O tem pričajo članki velikega števila ju-goslovanskih filozofov, ki nenehno zatrjujejo, da so-dobna nedogmatična in kritična marksistična misel ne more mimo teh tokov in njih akterjev, za katere pa ni značilna le »novost« z ozirom na dokantovsko fi-lozofijo, temveč tudi na tisto pasivno dremavost in do-gmatičnost marksistične misli. V kolikor smo iskreni in kritični, ne moremo mimo dejstva, da gre marsika-
BODOCEMRAZVOJU FILOZOFUE
teremu teh  nemarksističnih  avtorjev  zasluga, da so predramili marsikatero sladko zimsko spanje.
Podobna slika se nam kaže tudi glede slovenske fi-lozofije, ob kateri bi bila vsaka analiza nezadostna, v kolikor bi jo jemali kot celovito enoto. Krivični bi bili, ko bi spregledali dejstvo, da je bilo pri nas, ka-kor v ostalih republikah in celo sočasno, veliko mla-dih filozofov, ki so z lastnimi močmi prebujali omen-jeni dremež, toda žal je njihovo delovanje vsled nerazumevanja bilo moteno, kar opaža tudi avtor sam> Zasluga vseh teh in ostalih jugoslovanskih avtor-jev pa se danes Jcaže v tem, da je Jugoslavija, tako v praksi kot v teoriji, naredila vidne korake naprej in se osvobodila okostenelega dogmatizmt, ki je prednjačil
dolgo časa v celotni povojni filozofiji. Strinjam se z aviorjevimi trditvami, katsre je večkrat poudaril,.da smo v odnosu do »tujsga* večkrat naivno nekritični, vendar smo bili ravno tako dolga leta po vojni apri-ori odklonilno razpoloženi do vseh nemarksističnih avtorjev. Trenntno stanje v slovenski filozofiji pa je po mojem mnenju precej drugačno. Brez naštevanja avtorjev in njihovih prispevkov, ker upam, da so le-ti javnosti znani, za-Jostuje, da pobrskamo po nekaterih revijah, ki rešujejo filozofsko problematiko in ugoto-vili bomo, da vsi dialogi z nemarksistično filozofijo le ?iiso tako »površrd« in »nekritično naivni«.
Tu pa lahko zastavimo vprašanje, ali je možno imenovati slovensko dilozojijo kot dogmatično v ce-loti in celotno delovanje vseh avtorjev. Mislim, da se osnovna pomanjkljivost aviorjevih zaključkov kaže v nekonkretizaciji, kar je razvidno tudi iz naslednjega odstavka: »Usled takve usmerenosti priličnog dela sa-vremenog slovenačkog filozofiranja ( katerega dela?) ono je nesposobno da postane stvaralački činilac sa-vremenog društpa. Takvo filozofiranje je nesposobno da humanistički, vrednostno-moralno oblikuje savre-menog čoveka i da se odupre pojavama vrednosnog razlaganja i dezorjentacije, koji se pojavljujn u okvi-ru još nedavno tako homogenog, svesnog humanistič-kog jedinstva slovenačkog naroda.
»Takvo filozofiranje pokazalo se nesposobnirn, da kultiviše tačnije više logičko i više dijalektičko mi-šljenje, da se odupre pojavama misaone površnosti i maglovitosti, jer je ono samo imalo dosta takvih osobina.«
Nedvomno, da je homogenost ter enotnost slo-venskega naroda eden osnovnih pogojev za njen na-daljni razvoj, vendar dvomim, da bi kakršnakoli pa-sivna enotnost in homogenost na teoretsko-filozofskem planu, pripomogla k nadaljnemu razvoju slovenske filozofije. Razvoj filozofije je rnožen le ob brezkom-promisnem boju mnenj, kjer ob vsakem še tako ko-čljivem problemu nastopa filozofska teorija in praksa sama sebi kot kriterij.
Vsled te nekonkretizacije in kljub avtorje-vemu: »Osečanju sopstvene čvrstine« (glej stran 154), lahko upravičend zastavimo vprašanje: kdo je kompetenten, da bi sodil slovenski filozofiji, njeni dogmaticnosti ali nedogmatičnasti? Mislim, da je to zelo tezak problem, ki ne bo rešen dokler ne bo^ mo imeli pred seboj obsežno študijo, analizo razvoja idejnih tokov v slovenski predvojni kot povojni filo-zofiji. Potreba po takšni študiji je očitna in nedvom^ no, da bi koristila za nadaljno orijentacijo in razvoj.*
Kot sem že na začetku poudaril, moj namen v tem članku ni bil ta, da bi oporekal avtorju v celoti, marveč, da bi pokazal na nekatere temeljne pomanj-kljivosti podobnih študij, ki se po mojem mnenju vselej kažejo v nekonkretizaciji in neprecizaciji. S tem člankom pa prav tako ne želim vzbuditi nikakr-šno šolčno plemiko, ki po mojem mnenju ne bi prv-pomogla pri iskanju resnice o slovenski filozofiji. Obratno, vsaka tolerantna, ciim grano salis, kritična in objektivna pa....
Gajski Vladirair