ANNALES 12/'98
OCCNQ IN POROČILA / RECENSIONS E KELAZIONI/REVIEWS AMD REPORTS, 103-214
eksperimentalnih gledališč (npr. ljubljanskega Cleja idr.), tako da je inovativne dejavnosti razširjal izven scene.
Ze od samih začetkov svoje pojavnosti (sredina 19. stoletja} plakat prečiščuje svoje funkcije. Poleg gledališkega se je pri nas uveljavil tudi likovni, predvsem razstavni, ki je lahko galerijski, muzejski itd. Prav na tem področju se je izjemoma uveljavil koprski oblikovalec Vojko Tominc, ki je v izboru edini južno-primorski avtor - če izvzamemo nekdanjo Koprčanko Evito Lukež, ki pa deluje v Ljubljani, Tominc je predstavljen v družbi več kot 60, po mnenju dr. Staneta Bernika ter oblikovalske stroke najboljših afišistov oz. oblikovalcev, ki se bolj ali manj pogosto lotevajo plakatov. Njegovo delo je v knjigi zastopano kar s štirimi plakati (povprečje je s tremi), ki po mnenju stroke spadajo med dvesto najboljših. Posebej ga je izpostavila spremljajoča razstava s podnaslovom Oporne točke kot enega ključnih avtorjev slovenskega plakata devetdesetih let. Njegov opus, ki je v smislu zastopanosti novejših del pomanjkljivo upoštevan, na svojevrsten način odraža razmerja plakatnega prizorišča pri nas: gre za avtorja t. i. kulturnega plakata, ki se je (zlasti gledališki) dodobra uveljavil že v 70. letih. Tominc svoj oblikovalski interes usmerja zlasti k razstavnemu (likovnemu) plakatu - spomnimo se vidnejših plakatov za razstave, denimo, Zmaga jeraja, Vena Pilona ali Marina Marinija. Manj ga pritegujeta politični plakat, ki je razočaral s svojo nezmožnostjo izkoriščanja politične svobode, i j*» pa propagandni (reklamni ali tržni), ki ga Tominc tako rekoč prezre. Prispevku posameznih avtorjev Bemik posveča še najmanj prostora, kar je povsem razumljivo, saj gre za obravnavo tematike tu in zdaj - devetdeseta leta še tečejo. Predvsem poskuša umestiti plakat devetdesetih v širše okvire oblikovalske stroke. Preglednemu tekstovnemu delu sledijo številne barvne reprodukcije prav vseh plakatov, ki so prišli v izbor in jim je umestno prepuščena glavna beseda. V zadnjem sklopu pa so še vzorno urejeni biografski podatki avtorjev, kar zelo pripomore k temu, da hitro najdemo tisto, kar iščemo. Seveda pa ima aktualnost tematike tucli svoje pomanjkljivosti. Tako pri nekaterih avtorjih (mdr. tudi pri Tomincu) ni zastopan celotni opus devetdesetih, gre torej za tehnične pomanjkljivosti spe-cifike načina spremljanja njihovega delovanja. Strokovni kriteriji so tudi brezkompromisno zavrnili vse računalniško zasnovane plakate. Računalniška obdelava danes v veliki meri prevzema nekdanjo vlogo tiskarskega procesa, z razvojem katerega se je razvijal tudi sam plakat. Da pa se bo treba s to problematiko sistematično ubadati, kaže podatek, da je bilo računalniško zasnovanih kar dve tretjini (zavrnjenih) plakatov; izbor se je nato omejil na preostalo tretjino. Iz tega lahko sklepamo, da naročniki večinoma slepo zaupajo zgolj in samo tehnični izvedbi. Posledica tega je, da okoli sebe (vsi) gledamo temu ustrezne plakate.
V nekaj mesecih po izidu se je odmevnost knjige Slovenski plakat devetdesetih let ves čas stopnjevala. V manj kot pol leta se je v Ljubljani dvakrat zgodila istoimenska razstava Slovenski plakat devetdesetih let -Oporne točke, ki je delovno vezana na knjigo in z drugo obliko predstavitvenega medija dopolnjuje tisto, kar v knjižni obliki ni izvedljivo. Imenitna .knjiga pa je bila na zadnjem ljubljanskem knjižnem sejmu odlikovana z najvišjo nagrado, in tako je smiselno sklenjen krog tematike, ki jo obravnava oz. se je obravnavana tematika neposredno dokazala tudi v povsem oprijemljivi izvedbeni praksi, predvsem po zaslugi njenega oblikovalca Matjaža Vipotnika, enega tistih afišistov, ki je v stroki že zapisan z velikimi črkami.
Lili Bojanič
Minka Lavrendč Pahor: PRIMORSKI UČITELJI 19141941. Prispevek k proučevanju slovenskega šolstva na Primorskem. Odsek za zgodovino narodne in študijske knjižnice v Trstu. Trst 1994, 542 strani.
Marija (Minka) lavrenčič Pahor, danes devetdeset-letna upokojena učiteljica, je bila rojena 1. aprila 1908 v Podragi pri Vipavi in je maturiraia na učiteljišču v Tolminu. Leta 1930 je izgubila službo učiteljice in se je preselila v lugoslavijo, kjer je z možem Dragom Pahorjem, tudi učiteljem, službovala v Trbovljah. Po nemški zasedbi Slovenije in internaciji moža se je s sinoma Milošem in Samom vrnila v Poclrago. Vključila se je v Osvobodilno fronto, zaradi česar so jo v začetku leta 1943 zaprli. Iz zapora je prišla šele po kapitulaciji Italije septembra 1943. Odtlej je delala kot partizanska učiteljica in šolska nadzornica. Po vojni je prišla v Trst in delala na Opčinah in na Katarini, kjer je leta 1973 dočakala upokojitev.
Takoj po prvi svetovni vojni, že v začetku novembra 1918, je Kraljevina Italija okupirala Slovensko primorje, vso Istro ter nekaj hrvaških otokov in Zadar. Že tedaj začeto raznarodovanje se je še okrepilo po priključitvi teh predelov Italiji po rapalski pogodbi z 2. 12. 1920 in doseglo svoj vrh po objavi Gentilejeve fašistične šolske reforme s 1. oktobra 1923. S to reformo so bile ukinjene slovenske in hrvaške šole, kar je trajalo do leta 1929.
Minka Lavrenčič Pahor je skupaj s svojim možem in otroki doživljala trpljenje slovenskih učiteljev na Primorskem. Po upokojitvi je kot sodelavka zgodovinskega oddelka Narodne in študijske knjižnice v Trstu zbirala in urejala dokumentacijo o zgodovini slovenskega šolstva na slovenskem etničnem ozemlju v Italiji. Ob tem je nastala knjiga Primorski učitelji 1914-1941, ki jo je izdal zgodovinski oddelek Narodne in študijske knjižnice v Trstu, knjiga, ki govori o trpljenju slovenskih učiteljev v tem obdobju. V uvodu knjige je avtorica
211
ANNALES 12/98
OC t Nt IN POROC'lt A / RECENSION! Z ftCLAZION'l / KIVIEWS ANO KtPORTí, 213-ZU
zapisala, da je bilo delo zamisel moža Draga Pahorja iz leta 1973, da bi se ob 50. obletnici Gentilejeve reforme zapisale in objavile usode pregnanih primorskih učiteljev, ki jih je ta reforma razgnaia na vse strani. Preteklo je dvajset tet od te zamisli, ko ie bila knjiga napisana, objavljena in poklonjena živim ter umrlim trpinom ter njihovim otrokom, vnukom, učiteljem in vsem njihovim prijateljem.
O knjigi je Ciril Zlobec zapisal, da avtorica v njej govori o najbolj rafiniranih in najbolj brutalnih metodah fašističnega raznarodovanja, ker so fašisti pri njem uporabili najbolj nemoralno orožje - prepoved in zatiranje maternega jezika. To tragedijo je popisala Minka Lavrenčič Pahor. Zbrala je imena in vse potrebne podatke o vseh primorskih učiteljih, ki jih je prizadela Genttlejeva šolska reforma.
Na slovenskem ozemlju, ki je po rapalski pogodbi pripadlo Italiji, je bilo 15. julija 1914 326 javnih šol s slovenskim učnim jezikom. Šole so bile enorazrednice z enim učiteljem ali z več razredi in z več učitelji.
V Jugoslavijo je emigriralo 365 učiteljev. Pod fašizmom je bilo odpuščenih 168 ljudi in tudi 15 takih, ki so bili rojeni na k Italiji priključenem ozemlju in niso dobili italijanskega državljanstva. Predčasno je bilo upokojenih 20 učiteljev. Od učiteljev, ki so bili službeno premeščeni v notranjost Italije, jih je pozneje 87 emigriralo v Jugoslavijo, 64 pa jih je ostalo v Italiji. Na 403 straneh od skupnih 544 v knjigi so objavljeni podatki o življenju in službovanju učiteljev. Pod naslovom Križev pot primorskih učiteljev so na petdesetih straneh podani krajši biografski podatki o 180 učiteljih.
Na začetku tega dela knjige avtorica navaja besede iz knjige Lava Čerrnelja Spomini na moja tržaška leta: Slovenci in Hrvati, ki bodo živeli pod Italijo, so slutili svojo težko usodo, toda njihovo trpljenje se je začelo že pred nastopom fašizma, od prvih dni, ko je italijanska vojska stopila na slovenska in hrvaška tla. Tiste dni se je vodila vojna za vsakega našega posameznika in upravičeno lahko govorimo o genocidni politiki fašističnega režima do Slovencev in Hrvatov.
To je bil pravi križev pot primorskih in tako tudi istrskih učiteljev in učiteljic.
Knjigo je napisala dolgoletna sodelavka Narodne in študijske knjižnice v Trstu. Izdaja knjige je bil najlepši način, s katerim se je Knjižnica poslovila od svoje sodelavke, avtorica pa z njo ni mogla dati večjega priznanja svojim kolegom, ki so skupaj z njo pisali eno težkih obdobij zgodovine slovenskega šolstva.
Božo Jakovljevič
Minka Lavrenčič Pahor.
FOIBL E ESODO. Allégalo al n. 3 di Tempi & Cultura, rivista semestrale del)' Istituto Regionale per la Cultura Istriana, anno II. invernó 1997-primavera 1998.
L' Istituto Regionale per la Cultura Istriana (IRCI) di Trieste, I' istituzione cultúrale e di ricerca delle orga-nizzazioni dei profughi ¡strianí, ha pubblicato come allégalo al n. 3 della sua rivista un fascicolo dedicato alie foibe ed alJ' c.d. esodo. Come scrive nelia sua introduzione il presidente deil' IRCI Aituro Vigini, il fascicolo é indirizzato in primo luogo alie scuole e vuole riempire il vuoto che esisterebbe nella memoria storica degii Italiani riguardo a tali fenomeni.
¡1 fascicolo é diviso in tre sezioni: Profilo storico, I fatti e Documenti Tutti i singoii saggi sono anonimi, anche se in copertina vengono indicali come autcri del fascicolo Conti, Ceccotti, Dclbeilo, Donato, Pompei. Pupo, Spazzaü e Vigini. Fa eccezione il primo con-iributo, che corrisponde alia prima sezione, del quale pero veniamo a sapere solo indirettamente che si tratta dei testo riveduto della lezione tenula da Raoul Pupo nc-il' autunnc 1997 a Rovereto nell' ámbito del ciclo di lezioni "La Patria contesa Trieste, I' Jstria, le foibe, I' esodo". Nel suo saggio i' autore cerca di inquadrare foibe eti esodo in un contesto piú ampio e di individuare cause e motivi di tali fenomeni. La seconda sezione comprende vari scritíi che riguardano aspetti e momenti particolari della storia della Venezia Giulia dal 1918 a! 1960 circa. Nell' ultima sezione vengono presentad una serie di documenti, iri gran parte giá noti, provenienti da archivi italiani, sloveni e croati, nonché una serie di testimonianze e di articoli della starnpa del dopoguerra, tutti accompagnati da brovi testi intro-duttivi. il fascicolo si conclude con una cronología del periodo 1918-1956 neíla Venezia Giulia e una bibliografía temática
212