Moratorij Ljubljanskega barja in Ljubljana 2000
»Moralorij Ljubljanskega barja je za občino Vič, Ljubljano in republiko dvorezen meč razvo-ja. Odloča naj stroka v strpnem posluhu vseh.«
Samo 10 let nas še loči od v vseh oblikah zamišljene Ljubljane leta 2000.
Sledil sem velikemu številu obljavljenih misli, in od nas zavisi kaj, kdaj, kako in koliko bomo naše mesto prekrojili do leta 2000.
Povsem namenoma sem zrisal situacijo Ljub-ljanske kotline v črno-beli tehniki, da tako čim-bolj izstopijo vodoravne površine, ki so označene belo, in dvignjene, pretežno gozdne površine, ki so označene črno.
Pogled na situacijo nam jasno kaže, da obdaja strogi mestni center med gradom in Tivolijem na severni strani obširno Ljubljansko polje oz. Po-
savje ter na jugu še obširnejše območje Ljubljan-skega barja.
Severna ravnina meri okoli 90 km2, južna ravni-na pa cca 200 km2.
Situacija kaže, kako je Ljubljanska kotlina ob-dana od vseh strani s strnjenim vencem gričevja.
Ljubljanska vrata, segajo od Toškega čela na zapadu do Molnika na vzhodu. Samo v središča
mesta, lmamo 1 km ravnice ter nekaj malega za Rožnikom in Gradom.
Tako imamo na severu pretežno dobro-nosilna gramozna tla, s prvovrstno rodno površinsko zem-ljo, na jugu pa slabo nosilna tla z zelo slabo rodovitnostjo.
Posamezni napovedovalci o stanju Ljubljane leta 2000 so priznali, da smo na severni polovici porabili zelo veliko, zelo dobre rodne površine tako, da smo z mestno pozidavo prišli že do same Save, in izrabili čez okoli 40% zelene površine.
Popolnoma drugačna slika je na jugu mesta, kjer smo šele v zadnjih letih dojeli, da je Ljubljan-sko barje, ki leži neposredno ob mestu, kljub slabi nosilnosti in možnosti poplav za mesto neprecen-ljive razvojne važnosti, ki je trenutno sploh še nismo dokončno ovrednotili in sedaj celo z mora-torjjem zaščitili.
Šele najnovejši nasilni in legalni posegi na obrobje Ljubljanskega barja s stanovanjsko grad-njo in industrijo dokazujejo, da je tudi to zemljiš-če koristno.
Zeleni plan prav gotovo ne pogojuje, da bi še nadalje posegali v zelene površine severnega ob-močja mesta.
Zato moramo zelene oaze ob severu v celotni površini ohraniti za organizirano kmetijsko obde-lavo.
Tudi na Ljubljanskem barju moramo zelo pre-udarno odrediti, katere in kolikšne površine bo-mo namenili za stanovanja, industrijo, kmetijstvo, rekreacijo, gozdarstvo, skladišče itd.
Tudi tukaj moramo ohraniti najbolj rodne povr-šine za zeleni plan, in to ne glede na želje različnih interesov.
Sedaj, ko smo zgradili južno avtocesto preko Barja, sem prpričan, da bomo sposobni to zemljo spremeniti v enega najlepših pokrajinskih prede-lov Slovenije.
Mi moramo sedanjo barjansko površino zavaro-vati tako pred poplavo kakor tudi pred sušo. Temu primerno moramo rešiti vprašanje Ljublja-nice in vseh njenih prekopov in pritokov. Ne pozabimo, da leži ob mestu vsaj 100 km2 zemlje, ki je zelo slabo izkoriščena oziroma, ki se zadnja leta zaradi skoraj že trajnega zavodnjavanja ved-no bolj slabša.
Ob trajni razpravi in sedaj znova ob »Uovici«, kjer naj v bodoče sploh še gradimo stanovanjske objekte, zagovarjam tiste, ki predlagajo, da naj bi pozidali prvenstveno okoli 50-100 m širok pas obrobnega gričevja celotne Ljubljanske kotline. Tako bi gospodarno izrabljali te slabše gozdne površine, istočasno pa zaščitili zelene površine na severu in jugu Ljubljane.
Ko nam javnost in zaščitniki narave očitajo, da smo spravili v betonske škatle in stolpniško satov-je, človeka in del industrijske gradnje potem smo mi dolžni, da se upremo nadaljnji gradnji naselij, kakor smo jih zgradili v Štepanji vasi, Fužinah in sedaj še za Bežigradom, v Šiški, v Stožicah, Jaršah itd., ter sedaj našega človeka vrnemo v naravno okolje.
Ob obravnavanju problematike naše zemlje, to je ravnih površin v sevemem in južnem predelu našega mesta, se moramo dosledno obnaSati ka-kor je to dolžnost nove družbe, ki je sedaj poklica-na, zadolžena ter tudi odgovorna, da se naravna bogastva, ki jih ima rodna zemlja, ohranja za nas in za naše potomce nedotaknjena.