Vladimir Levstik / Oblodovci Te dni sem čital nekje feljton, v katerem se znani «arbiter elegantiarum» pritožuje, da je slovenska družba premalo dovzetna za nove ljudi. Človeku iz drugega kraja ali celo iz tuje dežele je po mnenju tega pisca nemogoče prodreti v naš omikani svet; zato, pravi, se tujci ne morejo sprijazniti s tukajšnjimi razmerami, ampak razočarani čakajo prve prilike, da po-bero šila in kopita ter odneso s seboj kar najslabši dojem o nas. Ne vem, kdo je mogel tako poučiti našo avtoriteto, niti ne, s kakšnimi dejstvi je podprl svojo trditev in kje in kdaj so se ta dejstva dogodila. Omenjena sodba naj velja zastran mene o Ljubljani in morda še o kakem drugem poslovnem mestu, ki ni z uspehom čuvalo dobrih tradicij; o veliki večini naših mest in ljudi bi bila vsekako pretirana, da ne rečem naravnost obrekljiva. Tudi to popustim, da se nemara lahko pritožujejo papeži, kralji, cesarji, člani revizijskih komisij, davčni izterjevalci in orožniki na službenem opravku, z eno besedo, osebe, nasproti katerim nam spoštovanje ali pa slaba vest naročata primerno opreznost, in končno, tujci iz daljnih dežela, ki jih ne moremo takoj oceniti, ali so poslaniki prijateljskih držav ali mednarodni sleparji. . . Do poslednjega diha pa branim stavek, ki ga zdajle zapišem: naš domači, slovenski tujec, oseba, katere se naš človek ne boji, ampak se čuti nasproti njej pogumnega — taka oseba ne samo da ni pri nas nikoli niti v najmanjši zadregi, kako naj se zbliža z ljudmi, marveč je neprestano, vsako uro in vsako minuto, v največji in najobupnejši zadregi, kako naj se jih otepe! Ker ne trdim nikoli ničesar brez dokazov, vam hočem povedati zgodbo, ki sem osebno priča in porok njene resničnosti. . . I. Predlanjske počitnice in začetek lanjskih sem prebil v zakotnem, toda prijaznem mestecu R***. Zakaj sem si izbral baš ta kraj, bi povedal enako težko kakor razlog, zakaj naj ga ne bi izbral. Ali mar niso vsa majhna mesta enaka? Gotovo je, da bi težko našel drugod bolj pozoren in bolj navdušen sprejem. Vsa boljša družba se je zanimala zame, še preden sem stopil v vlak, ki me je pripeljal, in prvi teden po mojem prihodu še ni minil, ko sem bil znan z vsemi do zadnjega in združen z njimi po najrazličnejših osebnih vezeh. Ne pomnim je skoro urice, da bi jo preživel sam: ali sem bil v gosteh, ali je 183 Vladimir Levstik / Oblo d ovci bil kdo pri meni, ali sem sedel sredi ženskega in moškega razum-ništva na kakem gostilniškem vrtu, ali pa sem romal z znankami in znanci na izprehod v vabljivo okolico. Tako je bilo tudi tisto nedeljo popoldne. Kaj vem, kaj nam je vdahnilo misel, da smo na povratku z izleta krenili po samotni poti, ki je ni ubiral skoro nikoli nihče. Bila je zaraščena s travo in ponekod preprežena z debelimi koreninami, drugod razorana po starih kolotečinah, v katerih je gnila zelenkasta mlaka; držala je skozi gozd, ki ga sekira še ni našla, čeprav šumi svojo bučno pesem jedva četrt ure od Mestnega trga. Mrak se je bližal, pod smrekami je bilo tema in nizko vejevje nam je šibalo obraze. Vsi smo bili dobre volje; najeli in napili smo se do sitega, zabava je tekla po preizkušenem tiru in nežnega spola je bilo med nami na prebitek, veliko več, nego ga prenese srce brez izkušnjav. Vznemirjeno čivkanje ptic nas je pozdravljalo iz goščave, kadar se je sunkoma razletel po njej naš smeh in vrišč. Najbolj razigrani sta bili gospa Kosirnikova, mogočna plavka^ in gospa Cicigojeva, drobna črnugljica, voditeljici naših narodnih dam. «Joj, kako romantično!» je vzkliknila prva, ko smo stopili na široko tratino, sredi katere se je pokazal očem prijazen domek. Večerna zarja je segala nanj preko drevja in oblivala s svojo malinasto barvo vso sprednjo stran. «Kako divno!» je pritegnila tovarišica. «Kako čudovito! Kako nebeško! Kako poetično!» je ostrmel z vikom in krikom ves nežni zbor. «Kateri srečnež živi v tej ljubki samoti ?» se je obrnila gospa Kosirnica naravnost do mene. «Takoj nam povejte, gospod Senica, ki veste vse.» Res mi je menda usojeno, da vem povsod vse, kakor hitro se kje prikažem. Že sem hotel odgovoriti, ko me je stisnila zla slutnja za grlo. Pomislil sem, ali se ne bi rajši zlagal, da ne vem .. . Ob prvem koraku iz gozda sem videl, da se v sobi na vogalu krese luč, kakor bi nekdo prižgal lulo; tudi sem opazil žensko, ki je sedela na klopici pred hišnimi vrati. Naše po javi jen je pa je zaneslo v ta kraj očividen preplah. Ženska se je utrnila v vežo, še preden so jo dosegli pogledi zvedavih dam; tisti, ki je v hiši prižigal lulo, se je prihulil. Prav tedaj je izginilo tudi solnce za vrhovi dreves in beli domek je utonil v mraku in mrtvi tišini. Ljudje, ki so živeli tu, so hoteli ostati nemoteni. «Res, bolje bi bilo, da jih zatajim,» sem si rekel na tihem; «a kaj, ko morda ne 184 Vladimir Levstik/ Oblodovci vem edini...» S to mislijo v glavi sem krenil dalje, da bi speljal družbo mimo vabljive hišice, in sem gredoč pripovedoval: «Človek, ki živi v tej samoti, je moj znanec, draga gospa . . . Poznam ga dobro in vem, da ni ne srečen ne zanimiv. Ali ste morda slišali kaj o profesorju Mlinarju iz Ljubljane? Filozof je, pomislite, abstrakten filozof... In drugače, odljuden človek, sam-svoj značaj, z eno besedo, čudak in irhovina, povrhu pa še bolnik. Baje ga je na vojni podsulo; vrnil se je z razdejanimi živci, tak, da ga na gimnaziji niso mogli trpeti. Pred dvema mesecema je dobil dopust in je prišel z ženico v to zatišje, da se popravi, ako je še mogoče ... Zdaj sedeva pred hišo ali pa se klati po gozdu; časih tudi piše, sam Bog zna kaj. Strašno togoten je, nikogar ne mara k sebi. Zdravje se mu baje nič ne boljša. Zdravniki mu priporočajo samoto in mir, ljudje pa — saj jih poznate! Ni ga skrivališča, v katerem vas ne bi našli; mrliča bi odkopali, da mu ukradejo večni mir ...» «Ah, kaj bi tisto!» me je prekinila gospa Cicigojeva. «Zdrav-niki niso vsi enakih misli. Ko sem bila jaz nervozna — in kdo ni nervozen, prosim vas? — je naš doktor venomer pritiskal: Razvedrila potrebujete, milostiva, v družbo morate, milostiva, potovali bi, milostiva!...' Nu, tako sem storila in konec je bilo nervoznosti.» Njen glas je utonil v hrupu pritrjevanja. «Pred dvema mesecema!» je ponovila Kosirnica in tragično sklenila roke. «Dva meseca brez omikane družbe ... Uboga žena!» Sočuten «Ah!» se je iztrgal iz prs njenih spremljevalk in milo splaval med smreke. «Biti mora pač fina, visoko naobražena ženska,» je uganila gospa Cicigojeva. «Samo aristokratske duše se umejo tako zatajiti.» «Narobe,» sem oporekel. «Tudi njo poznam. Bila je skromno dekle in — ne da je ne bi cenil z umstvene strani! — a njeno srce je gotovo bolje opremljeno od njenih možganov. Kar pa pravite zastran plemenitosti, je bogme res. Požrtvovalna, junaška žena je, drugače ne bi strpela ob njem.» «Ah, takooo!» Nihče je ni več občudoval. «Le kaj delata siromaka ves božji dan? — Palce vrtita! — O vremenu se raz-govarjata! — Ni čudo, da se mu zdravje ne boljša ... Meni bi se zmešalo!» Gospodične so se hihitale. Pristava Oblodo je silil uslužen smeh. «Ta strašni položaj se mora končati,» je odredila gospa Kosirnica. «Mlinarja pritegnemo v našo sredo in mir besedi.» 185 Vladimir Levstik / Oblodovci «V našo sredo,» je umno ponovila njena nečakinja Matilda, godna devica z rdečimi lasmi, mozoljastim nosom in neizmernimi ledji. «V našo sredo in mir besedi.» «Z nami bo vsaj lahko govoril o višjih stvareh.» «Imel bo sorodne duše okoli sebe ...» «Predaval bo v Narodnem domu!» «0 filozofiji!» % «0 literaturi...» «Ali ne bi kar nocoj stopili k njemu ?» je sprožila Cicigojka. «Vsi skupaj, da nas ne bo strah? Enkrat se je treba seznaniti.» «Čim prej, tem bolje,» je vneto pritrdil Obloda, ki je smatral mnenja gospe Cicigojeve za svoja mnenja in je, kakor v marsičem, tako tudi v tem pogledu vrlo izpolnjeval dolžnosti njenega moža, uglednega trgovca z živimi in zaklanimi prašiči. «Pojdimo!» Vsa družba je obrnila korak proti hiši. «Stojte, gospoda!» Skočil sem prednje in razprostrl roke. «Svarim vas . . . Premislite dobro. Rekel sem vam, da je čudak . . . Bojim se, da nisem rabil dovolj jasne besede. Opasen je, Bog zna česa je zmožen v svoji togoti. Njegova pamet je vsa v neredu. Da vam povem primer: izumil je perpetuum mobile! Vprašam vas, koliko je ura v možganih, ki se ukvarjajo s takimi nevsakdanjimi problemi ?» «Ho, ho, perpetuum mobile!» je zahrumela tovarišija. «Iz-vrstno! Živel perpetuum mobile! Pokaže nam ga!» «Povem vam vso resnico: ni ga še izumil in ga tudi ne bo, ker je nemogoče, a namenil se je, da ga izumi. Najti ga hoče s pomočjo filozofske dedukcije — ali govorim dovolj jasno? gibanje,' pravi, ,je večno. Po tem takem je možno tudi večno gibalo ali perpetuum mobile; zakon, ki velja za vse vesoljstvo, ne trpi izjeme v poedinem primeru . . .' Stojte, milostive, nikar ne hodite!» Pristav Obloda je porabi] priliko, da se izkaže viteza. «Pardon, prosim,» se je vzrepenčil nad menoj, «ne bodite ne-- vljudni, gospod Senica. Saj slišite: dame želijo!» Tako govoreč me je strogo prebadal z očmi. Nisem se zmenil zanj. Mislil sem le na to, kaj poreče ubogi Mlinar in kako mu bo pri duši, ako ga sredi božjega miru zaskoči ta rahtajoča in jaškajoča ženščad! «Rotim vas, milostive,» sem poizkusil še enkrat. «Prvič: Mlinarja ni doma, peljal se je k zdravniku. Dopoldne so ga videli v Ljubljani.» 186 Vladimir Levstik / Oblodovci Nič ne de,» me je zavrnila Kosirnica. «Oglasimo se toliko, da pozdravimo gospo, zanj pa oddamo posetnice. Naj ima veselje, ko se vrne.» Naj ima veselje,» se je pridružila Matilda. Tedaj sem vrgel poslednji adut. Drugič,» sem dejal, «zdi se, da mu je soproga na porodu.. .» Bedak, ki sem hotel gasiti s petrolejem! IV. Ko sem drugi dan razmišljal o prividih minule noči, me je zdajci obsedlo, da morajo imeti kak višji pomen. «Usoda me kliče na pozorišče,» sem si dejal; «z nestrpnostjo čaka, kdaj zaigram svojo vlogo.» Čim bolj se je utrjevala v meni ta misel, tem bolj mi je bilo jasno, da ima usoda prav, ko me hoče naglo rešiti vseh zoprnih negotovosti in morečih pričakovanj. Mudilo se je nastopiti! Takoj po kosilu sem se ukral iz mesta v gozd in sem krenil po tisti bližnjici, ki je vodila najbolj naravnost v Mlinarjevo samoto. Vsa pot mi je bila nepretrgan spored presenečenj. Kako pozabljene, zanemarjene in razorane so bile te stezice, ko sem lani hodil po njih! Zdaj nisem videl nikjer ne mlak ne trave. Vse je bilo otrebljeno, vse zaravnano, vse posuto kakor v parku; očem se je skoro tožilo po kolotečinah bivših dni. Koderkoli je gledala žolta ilovica izpod rečnega proda, so se poznali v njej sledovi človeških stopinj, odtiski drobcenih damskih peta in šiljastih go-spodskih črevljev, ne morda kakih drvarskih klobuštral! In ves čas, od mesta do profesorjevega zatišja, so me pozdravljali osipki napredujoče civilizacije: konci smotk in cigaret, razmetani tako na gosto, da je bilo nemogoče izgrešiti pot. Sveži pljuski oljnate barve, ki sem jih opažal na deblih bukev in smrek, so bili spričo tega zelo nepotrebni. Tik pred izhodom na ravnico sem došel motovilastega dečaka, ki je izvrševal to žigosanje prirode. «Kdo ti je naročil ?» sem ga vprašal dokaj osorno. «01epševalno društvo,» je zagodrnjal skrunilec. «01epševalno društvo? Kam bo pot?» «Kam drugam kakor v ,Mirni dol'! Vidi se, da niste tukajšnji.» Pomilovalno je ošinil mojo nevednost z očmi. «Ali res ne veste, kje je ,Mirni dol'?» — «Ne vem. Kje je?» «Okoli hiše tamle na jasi. Stopite še petkrat pa jo boste videli Divji profesor stanuje v njej, tisti, ki je iznašel perpetomobil. On nori, gospoda iz mesta pa gledajo, kako ga trka luna. Vsako popoldne pridejo k njemu na izlet; zato so sklenili, da mora biti pot markirana.» «V ,Mirni dol'!» Povrhu brezčutnosti še norčevanje! Ali je res ni bilo meje za r-ske ljudi? Ali se je svet na glavo postavil v tem letu dni, ki sem ga prespal med uradnimi spisi? 269 Vladimir Levstik / Oblodovci Čuteč, kako me nevidno obletavajo pošasti sinočnjih sanj, sem stopil iz gozda na ravnico. Tudi ta je bila izpremenjena. Bujna trava je bila pohojena, steza posejana z ogorki; leni veter je valil pred seboj papirje, v kakršne zavijajo salamo in sir. Zrak je bil gost od nečesa morečega. Dušilo me je, kakor da čutim parfum gospe Cicigojeve, in v glavi mi je šumelo, kakor da slišim od nekod sodnikov naduti glas ... Čudno potrt sem se bližal hiši. In res: ob prisolnčni strani, tik pod okni profesorjeve sobe, je stala na zabitih kolih miza z dvojico klopi, do odurnosti enaka mizam, kakršne vidimo po gostilniških vrtovih. Ogorkov je ležalo tod brez števila, še več pa telečjih rebrc in kurjih koščic, ki so se kupoma belile v izpre-gaženi travi. «Mlinar jih gotovo ni obiral...» Tako misleč sem nastavil uho. Zelo tiho se mi je zdelo vse, prihuljeno kakor v jarku pred naskokom. Le kedaj pa kedaj se je začul iz sobe jezen stok in zadaj po kuhinji so tiho smukali ženski koraki. Zavil sem tja, da bi vstopil z dvorišča. Na pragu je slonela metla, ki sem jo prepozno opazil; toliko da sem se ujel za podboj. Ob mojem ropotu je preletel hišo val panične groze. «Že gredo!» je pridušeno zaihtelo v kuhinji. Nekakšen krožnik se je razbil na opečnatih tleh in droban čepet jo je skokoma ucvrl proti Mlinarjevi sobi. «Skrij se, Ivan, že spet gredo! ...» V sobi se je odzvalo srdito rentačenje, prevračanje stolov in nefilozofsko preklinjanje, ki ga ne morem ponavljati; kmalu nato so odletela profesorjeva vrata in moj nesrečni znanec je planil v vežo s klobukom in palico v rokah. Toda kakšen! Tak, da ga skoro ne bi spoznal: kosmat, nepočesan, brez ovratnika, v od-vezanih črevljih in raztrgani obleki, živa podoba brezupne zanemarjenosti je stal pred menoj. Njegov obraz je bil bled, oči vdrte in kalne, ustnice skrčene v tako klavrni togoti, da bi se ji človek na glas zagrohotal, ako ne bi bila obenem izraz skrajne, brez-zaščitne bede. «Pol ure po kosilu!» je vreščal, bul ječ okoli sebe, kakor da me ne vidi. «Bog bodi zahval jen! Vendar so našli urico, ki mi je še niso zagrenili! Žrtvovali so se, plemenite duše, in so prišli na poslednjo kapljo moje krvi... Oh! Oh!» je zavil kakor volk, grabeč se za razmršeno glavo. «Nu prav, le naj! Kje ste, drhal? Bliže, budala, ki ne razumete kranjske besede! Noter, avše, izvolite, strašila, moj dom je vaša beznica ... S čim naj vam postrežem, pa res ne vem. Ali niste že vzeli vsega? Moje delo ste pohodili, mojo pamet ugonobili, v moj kruh ste brisali svoje po- 270 Vladimir Levstik / Oblodovci stopaške pete; česa še hočete od mene?... Kaj naj vam dam? Krvi nimam več, v mojih žilah se pretaka voda s špiritom. Možgane ste izdolbli, ali so zdaj jetra na vrsti? Pljuča? Srce? Ali bi vas zanimala čreva? ... Izvolite, nasitite se! ...» Čim bolj mu je usihal glas, tem besne je so delale roke; klatile so po zraku, bobnale po razgaljenih prsih in greble po životu, kakor bi res hotele zmetati drob iz telesa. «Mlinar,» sem vzkliknil, «za Boga! Mlinar, ali me ne poznaš?» Tisti mah je pogledala izza profesorjevih pleč rjavolasa glavica njegove žene. Jo j, kako je shujšala od lanjskih počitnic in kako zelo jo je izpremenila skrb! Ko me je uzrla, je zagorela do sencev; čutil sem, da se sramuje soprogovega divjanja in sive bede, ki je strmela vame z vseh strani. «Mlinar,» sem ponovil, «ali ne vidiš, kdo sem? Senica sem. Glej, gospa Marica me je že spoznala.» Toda Mlinar še ni izbruhal vsega. «Dovolj!» je kriknil s penastimi usti, ves slep in gluh. «Dovolj je tega! Leto dni sem čakal vašega usmiljenja — ni ga bilo! Zdaj ne morem več. Dovolj je. Človek ni mačka, da bi se igrali z njim... Ne morem več, mera je polna! Še danes napravim konec — konec — konec! .. .» Obenem s tem krikom pa je napel oči ter jih nejeverno zapičil vame. Omahnil je, stopil bliže in zdajci zaihtel na mojih prsih. «Senica! Stari malopridnež Senica ... Taka mi prede, vidiš, da sem te vesel od srca!» — je hlipal, vzneseno mlaskaje z usti po mojem obrazu. Ta nenadna prisrčnost se mi je zdela enako sumljiva kakor tik poprej njegov krik in vrišč, da niti ne omenim besed, s katerimi je napovedal bližnji konec. Mojo osuplost je še povečal strah, ki sem ga čital v očeh njegove žene. «Pa ne da bi morda res —?!» mi je šinilo po možganih. Gospa Marica mi je vzeia palico in klobuk. «Kam sedemo, Ivan?» se je boječe obrnila k možu «Ali ne bi kar pred hišo?» To nedolžno vprašanje je zadoščalo, da je profesorju iznova udarila kri v glavo. «Ne!» je zarjul cepeta je z nogami. «Za njihovo mizo moj gost ne bo sedel! V sobo! Ako mu je preslaba, naj se pobere, odkoder je prišel!» Stopili smo v sobo. Pogled po njej me je živo domislil omar in stolov, o katerih je tarnal v svojem pismu. Bila je gola kakor grobnica. Kupi knjig so se valjali po tleh; na črvivi mizi, ki je 271 Vladimir Levstik / Oblodovci služila Mlinarju za pisanje, so gledali prazni papirji izpod debele plasti prahu. Ves prostor je izražal težko duševno stanje človeka, ki se je zdavnaj odtujil svojemu delu. Gospa Marica se je opravičila, da ji soprog brani pospravljati. «Še tega bi trebalo!» je zarenčal profesor. «Ali boš pospravljala tudi jamo, v kateri bom gnil?» je dodal s čudnim glasom, primikaje mi enega izmed dveh polomljenih stolov. Sam se je spustil na drugega, toda le za trenutek. «S čim mu postrežeš, Mara?» se je hlastno obrnil k ženi. «Kave ni več pri hiši, praviš? Nu, kaj mečkaš, saj ni sodomski greh, da je ni. Mučenica! ... Tak kave ni. Hm, morda se najde požirek žganja.» Z okornimi, drsajočimi koraki je odhitel iz sobe, ne meneč se za moje ugovore. «Kaj pravite?» so me vprašale žalostne oči gospe Marice, ko sva ostala sama. «Zelo vas pomikijem,» sem odgovoril na glas. «V dno duše mi vas je žal.» Nekam trpko je mahnila z roko, češ: kdo govori o meni! «Kakšen se vam zdi?» je rekla tiho. Strah pred odgovorom je trepetal v vsakem zvoku njenega glasu. «Kaj bi dejal?» sem se motal v zadregi. «Ne čisto tako zdrav kakor lani...» «Kako ste prizanesljivi! Veliko slabši je. Odkar nima miru, ne zmore nobenega dela; še čita ne več. Neprestano se razburja, vsak trenutek se utogoti... O, če bi vam mogla povedati vse! Lani sva upala, da se čez nekaj mesecev vrne v službo. In zdaj so ga upokojili...» «Upokojili!» sem se prestrašil. «Kako, zakaj?» Brezupno je skomizgnila z rameni. «Sodnik in njegova družba so ga menda razvpili po Ljubljani, da je neozdravljiv... Pred tremi tedni je prišla upokojitev.» Zastrmela se je skozi okno in senca mrke bodočnosti ji je legla na ves obraz. «Edina pomoč,» je vzdihnila čez minuto, odgovar-jaje na vprašanje, ki ga nisem zadal, «edina rešitev zanj bi bil takojšnji beg iz tega nesrečnega kraja: beg v zdravilišče, ako bi imel vsaj tamkaj mir pred ljudmi. Toda s čim? Svojih knjig ne more napisati; s tem je propal poslednji up. Siromaka sva. Še bogatih prijateljev nimava, da bi jih prosila...» Njen pogled se je vrnil k meni, žareč od jalovega očitka, ki je najhujša bol takih grenkih minut: 272 Vladimir Levstik / Oblodovci «Zakaj nisi bogat! Da imaš milijon, na golili kolenih bi te prosila za tisto pest tisočakov. Vrgel bi jih predme in Ivan bi bil otet! In moja sreča bi še sijala kedaj na tem svetu .. .» Bilo je kakor blazna prošnja: stori čudež in pomagaj! A že je ugasnilo. Težke solze so curkoma planile iz njenih oči. «Vse je izgubljeno!» je zaplakala, krčevito pritiska je roke na obraz. «Rešitve ni več in vse je izgubljeno . . . Saj ga vidite, kakšen je! Ali ste slišali, kaj obeta? ,Konec!' — to besedo ponavlja že teden dni. Nekaj strašnega se pripravlja v njegovi glavi. Bojim se, tako silno se bojim ...» O, kakšna brezdna so zevala pred mojim duhom, ko sem poslušal te bedne besede! Toda nesrečnica je zdajci odskočila v stransko sobico. Iz veže je vstopil profesor, držeč v rokah steklenico, v kateri je pljuskalo nekaj zelenega ... V. "i «Na, pij,» je dejal, naliva je kozarec; iz ust mu je dišalo po žganju. «Bbljšega nimam. Ne boš?» To rekši je zvrnil sam, ne da bi čakal mojega odgovora. Ko je postavil kozarec na mizo. sem videl, da mu roka trepeče. Ali se je mar dotorej zapil? «Eh, tako je, Senica, vidiš,» je zamrmral po kratkem, mučnem premolku. «In to, kar ti vidiš, še davno ni... Ne, ne! je vzrojil sredi stavka, zavrača je ugovor, ki mi bogme ni bil na umu. «Ni res! Ni res, da bi govorila iz mene bolezen. Ni res, da bi valil krivdo na nedolžne ljudi! Ti ne veš, ti ne veš ...» Pritiskal si je pesti na prsi, kakor bi hotel izžeti iz njih dovolj vseobjemno besedo. «Ubožec!» sem vzkliknil od srca. «Daj, povej mi vse. Vidim, da se gode vnebovpijoče stvari.» «Če bi bile samo vnebovpijoče!» je srdito nadaljeval profesor. «Žalibog so več od tega. Blazne so. Ali sem jaz ob pamet in se mi vse to blede, ali pa so Oblodovci hudobni norci in ves ta kraj ena sama strahovita blaznica . . . Takrat sem te preklinjal,» je povzel brez prehoda, «ker sem mislil, da si jih nalašč poslal. Zdaj vem, da bi se lotili vsakogar, kdor bi poizkušal živeti brez njih.» «Lahko si mislim.» «Ne moreš si misliti!» je vzrojil. «Ti si ravnodušen kakor klada in zdrav kakor bik, a kakšen sem jaz prišel v to nesrečno hišo? Tak, kakršnega me je izpljunila granatna jama: strt, ves izne-mogel, ves ubog! Mara je bila poslednje, kar mi je ostalo iz moje zdrave prošlosti; prišla sva semkaj, da bi vsaj skupaj poginila, 273 Vladimir Levstik / Oblodovci ako se skupaj ne rešiva... Takrat je bilo še vse mogoče. Potreboval sem le miru, ničesar drugega ne. Miru za zdravilo, za poslednjo možno rešitev, Bože moj .. . Ako si moreš predstaviti, kako lilepi ranjenec v Sahari po kaplji hladne vode, tedaj veš, kako sem jaz koprnel po samoii. Tukaj sem jo naše] in vse je bilo dobro, dokler me niso iztaknili. Moje misli so se urejale, volja se je vračala, jel sem pripravljati gradivo za svoje delo. Tisti dan, ko bi ga končal, bi šele mogla upati, da si kako urediva bodočnost,» je zamrmral s turobnim glasom. Ni mu bilo treba pripomniti, da je šel up po vodi! «Žalibog je prej napočil dan, ko je prihrumela Oblodova vojska: on, Cicigojka, Kosirnica in še kakih petnajst ali dvajset glav. Streslo me je kakor tistega, ki sreča krvnika in zdajci okameni od groze, čeprav še ne more slutiti, da mu bo sekal glavo. Ves prepaden sem gledal te tujce, ki jih nihče ni klical v vas. Po kaj so prišli? Še prekmalu sem zvedel, po kaj! ,Spoznati vas želimo, zabavali bi vas radi. . . Pokažite perpetuum mobile, go-bezdajte z nami o višjih stvareh, razvedrite se, z eno besedo! Prežvekujte nam literaturo, naučite nas filozofije, izpovejte se, kako kihate in kaši jate, razodenite, ali ljubite svojo ženo'/ — in tako dalje ... To je bilo dan potem, ko si ti odpotoval. Tisti dan, brate, mi je palo pero iz roke. Ko so odšli, ni bilo v moji glavi nobene misli več razen strahu, da se ne bi vrnili, prav kakor po turškem najezdu ...» Nalil si je nov kozarec pelinovca, izpil ga, mlasnil z ustnicami ter nadaljeval, vznemirjeno blodeč z očmi po kotih: «In so se res vrnili... Prihajali so sleherni dan; še opravičevali so se, kadar kdo ni utegnil, češ, vem, da ste me pogrešili! Prvi čas sem se nekako zatajeval; omikan človek, saj veš, je nerad surov z ljudmi, dokler še veruje v čudež, ki naj bi mu pomagal. . . Toda Oblodovci so raznesli glas na vse strani, tako da so jela pritiskati tudi druga zijala. Hodili so me gledat kakor šimpanza v menežariji: ,Onga, spoznali bi vas radi/ — Zakaj, Krišč božji, sem vpraševal; kaj sem vam storil? — ,Kar tako. Slišali smo, da ste izumili perpetuum mobile/ Ali pa celo: ,Čuli smo, da ste blazni; kakor vidimo, imate še nekaj pameti. Potolažite se, saj bo bolje . / Take živine sem kajpak z vrati po nosu; a stvar se je razvedela in za vsakim je prilomastil naslednik, ki ga je mikalo poizkusiti, kako mečem ljudi čez prag. Naš človek, prijatelj, hrepeni po brci kakor jelen po bistri studenčnici; vse svoje življenje išče dobrotnika, ki bi mu jo dal, in če jo dobi, je dopolnjen misterij njegove duše!» 274 Vladimir Levstik / Oblodovci Udaril se je po glavi in škrtnil z zobmi. Poznalo se je, da govori s čedalje večjim gnevom; zato sem ga prosil, naj rajši prestane, ako ga ti spomini zelo razburjajo. «Spomini?!» je za vpil. «Kako spomini! To niso spomini, ampak prokleta resničnost, ki jo boš videl še danes na svoje lastne oči. Ali ti mar preseda? O, le poslušaj do kraja; spoznaj, kaj me jase in tepe, grize in vrta in žge! Poslušaj, čeprav ne vem, zakaj pripovedujem vse to človeku brez srca.» Minuto nato se je spet umiril in nadaljeval s tisto čudno iz-premenljivostjo razpoloženja, ki me je presenetila že od kraja: «Vsako minuto sem si belil glavo, česa iščejo te stenice? Ali mar ne čutijo, da jih ljubim kakor črva v hruški? Da se ne spomnijo! Da ne izprevidijo! Prihajalo jih je toliko, da kljuke nisem videl od njihovih rok. Podili so me od mojih knjig, bezali me iz postelje, lovili me po gozdu; enkrat so me obkolili v treh skupinah, da ne bi odnesel peta ... Groza me je obhajala, ko sem ugibal, kaj bo. Treba jih je bilo osvestiti. A kako? Kdor prvi dan ne najde prave besede, jo izreče kasneje tem bolj težko; šele obup mu razveže jezik, ko je zdavnaj prepozno ... Jel sem jim po ovinkih dopovedovati, kako strašno se mi mudi z delom in kako neznansko me nateza vsaka nepotrebna družba ljudi. Kaj misliš, koliko je zaleglo? Niti na um jim ni prišlo, da bi utegnili biti oni komu nepotrebni! Bili so, z eno besedo, moji angeli varuhi; sam Bog jih je poslal na svet, da bi me očuval podivjanja. In so prihajali še bolj vneto in so ostajali še delj. Kakor ščurki so se razlezli po mojem ubogem življenju! . .. Tedaj sem izpre-govoril naravnost, obzirno, ali vendar. In kaj se je zgodilo? Vsa vojska je pritisnila name, prav kakor kmečke babnice na bolnika, ako se brani soka iz konjskih fig, s katerim mu hočejo pregnati krče. ,Zabave vam treba, razvedrilo vam bo pomagalo!' so vpili, čeprav sem s solzami v očeh prisegal, da nisem bolan in ne potrebujem ne zabave ne druge pomoči, ampak samo miru za delo in denarja za vsakdanji kruh. ,Brez družbe človek propade, zanemari se, prestane si čistiti nohte; zmešalo bi se vam brez nas . . .' Vsegavedni Obloda je celo filozofsko utemeljeval neizogibnost mojega mučeništva. ,Osebnost/ pravi, ,je vobče iluzija; profesor Mlinar je tako rekoč samo produkt svoje okolice in je ne sme zatajiti, ker bi postal tisti mah sam v sebi živ nezmiseP — tako nekako! In vendar jim nisem zamolčal ničesar, še tistega ne, kar sem ti pisal o ženinih copatah!» 275 13* Vladimir Levstik / Oblodovci Mar bi mi dal govoriti do konca! Tistikrat, prav tistikrat sem jih zaporedoma spehal na dvorišče; tudi s palico sem jim grozil. . . Mara! Ali je res ali ni?» Gospa Marica je pomolila objokano ličece izza vrat.