Urbani izziv, posebna izdaja, 2011 117Razmišljanja Mitja BRILLY Poplave in načrtovanje prostora Prostorsko načrtovanje oziroma urejanje prostora in upravljanje z vodami sta po svoji naravi komplementarni dejavnosti, ki poskušata vsaka na svoj način opti- malno uskladiti nasprotujoče si interese v prostoru (tudi v vodnem prostoru!) ali v vodnem režimu. Čeprav se med seboj prepletata, poskušata problem reševati ločeno, s tem da ena drugo upoštevata kot »sektor« pri reševanju problemov; tako kot prostorsko načrtovanje obrav- nava upravljanje z vodami le kot enega izmed sektorjev, tudi vodarstvo vidi v prostorskem načrtovanju enega od de- javnikov, ki obremenjuje vodni režim. Zaradi naravnih pogojev so se v družbe- nem razvoju pri nas oblikovali postopki in pristopi, ki ne omogočajo najboljših rešitev. V članku bomo predstavili stro- kovni pogled na problematiko glede na naravne procese, s katerimi se pri ure- janju voda ali prostora lahko srečamo v praksi pri zaščiti pred poplavami. Vodne ujme in poplave zaradi narav- nih pogojev zaznamujejo prostor Slo- venije. Zelo velika vodnatost pogojuje vodarske probleme pa tudi naš odnos do njih. Količinsko imamo vode dovolj in preglavice nam povzročajo poplave, kadar je vode v prostoru preveč in nam povzroča škodo. Dejstvo pa je, da je v preteklosti in še posebej v zadnjem času večina večjih gradenj potekala tam, kjer so stroški ureditve, priprave zemljišč in gradnje na prvi pogled najnižji. To je seveda nižinski, obrečni prostor, ki v času nizkih voda stanovalcem ponu- ja tudi izredno kvalitetno vizualno in doživljajsko dimenzijo življenja, v času izrednih poplavnih dogodkov pa pov- zroča škodo. Tako se moramo v Slove- niji ukvarjati z zaščito pred poplavami in pri tem nimamo naj srečnejše roke. Poplave kot pojav zaznamuje njiho- va intenziteta in pogostnost pojava. Redkejši ko so pojavi, intenzivnejši so. Tu si pomagamo s statistiko, s katero opredeljujemo pogostnost pojava. Pri tem uporabljamo izraz povratna doba (glej Brilly idr., 1999). Izraz povratna doba se pogosto napačno pojmuje kot obdobje, ki mine od pojava do pojava, oziroma obdobje, v katerem ne pri- čakujemo pojava. Gre za popolnoma statistično pogojen izraz, ki pove, kako pogosto lahko v nekem daljšem obdo- bju v povprečju pričakujemo tak ali ve- čji pojav. In zato govorimo o desetletni povratni dobi, stoletni povratni dobi ali tisočletni povratni dobi, kar pa seveda ne pomeni, da se naslednje leto (ali pa še prej) po izjemnem dogodku ta ne more zopet zgoditi oziroma se pojaviti še celo v hujši obliki. Poplav ne more- mo odpraviti in tudi absolutne varnosti pred vodnimi ujmami ni. Doletele nas bodo še hude ujme, tudi največje mogo- če, problem je samo, da ne vemo, kdaj in v kolikšnem obsegu oziroma kakšne jakosti. Ekonomsko močnejša sodobna družba zahteva vse višje standarde var- nosti, toda še tako obsežni ukrepi lahko doživijo pojav, ki mu niso kos. Zadnje čase je bilo kar nekaj dogodkov, pri ka- terih zaščitni ukrepi niso bili kos vodni ujmi, na primer pri orkanu Katrina v New Orleansu, pri porušitvi zadrževal- nika strupenih voda na Madžarskem ali pred kratkim tudi pri cunamiju na Japonskem. Kljub sprejetim ukrepom moramo biti pripravljeni na najhujše. Predvsem iz naslova interakcije med po- dročjema urejanja prostora in upravlja- nja z vodami v zadnjih nekaj desetletjih se je treba zavedati tudi, da se je zaradi razvoja v prostoru ranljivost izredno po- večala. Enak poplavni dogodek, ki se je zgodil pred 50 leti in je povzročil na pri- mer le zanemarljivo škodo, lahko v pri- hodnje povzroči precej večjo škodo, ki je posledica vnašanja dodatnega škodnega potenciala (na primer stanovanjskih in poslovnih novogradenj ali občutljive infrastrukture) v prostor, izpostavljen poplavi. Pri tem narašča predvsem po- tencial posredne nematerialne škode zaradi različnih motenj v delovanju družbe: moten promet, motena oskrba, zmanjšana storilnost in podobno. Ne- posredno nematerialne škode posebej ne evidentiramo niti je neposredno ne upoštevamo pri odločitvah, praviloma pa krepko presega neposredno mate- rialno škodo, ki je posledica uničenih materialnih dobrin. Zato danes ukrepe za zaščito pred po- plavami lahko načrtujemo in izvajamo na različne načine v skladu z naravnimi razmerami, s kulturno-socialnimi dejav- niki in z razvojem družbe. Tako lahko ukrepe za zaščito pred poplavami v gro- bem razdelimo na (FEMA, 1990): Urbani izziv, posebna izdaja, 2011 118 Razmišljanja 1. ukrepe za zmanjšanje ranljivosti pri poplavah: 1.1 predpisi za urejanje poplavnih območij 1.1.1 evropski predpisi 1.1.2 lokalni predpisi 1.1.2.1 določanje poplavnih območij 1.1.2.2 predpisi za posamezne dele območij 1.1.2.3 gradbeni predpisi 1.1.2.4 stanovanjski predpisi 1.1.2.5 ostali predpisi 1.2 razvojna politika in obnova 1.2.1 načrtovanje in lociranje servisov in javnih služb 1.2.2 pravice do uporabe zemljišča, odkup in uporaba brez zazidave 1.2.3 obnova in rekonstrukcija 1.2.4 stalne preselitve 1.3 pripravljenost na poplave 1.4 pomoč pri poplavi 1.5 urejanje objektov tako, da so varni pred poplavo 1.6 napovedi poplav, opozorilni sistemi in načrt delovanja ob pojavu poplav 2. ukrepe, ki spreminjajo lastnosti poplav (oziroma vodnega režima vodotoka, ki poplavlja): 2.1 pregrade in zadrževalniki 2.2 nasipi 2.3 urejanje struge 2.4 oddušni kanali 2.5 urejanje povirij 2.6 lokalni zaščitni ukrepi 3. ukrepe za zmanjševanje ranljivosti posameznika in lokalne skupnost pri pojavu poplav: 3.1 informiranje in izobraževanje 3.2 nezgodno zavarovanje 3.3 davčne olajšave 3.4 ukrepi v primeru poplave 3.5 odprava posledic Vloga prostorskega načrtovanja je po- membna predvsem pri ukrepih za zmanj- ševanje ranljivosti. Tu gre predvsem za negradbene ukrepe, ki pa jih do zdaj nismo dovolj upoštevali. Pri pripravi za- konskih in podzakonskih določil je pro- storsko načrtovanje vodilno pri politiki urejanja posameznih območij, ki jim po- plave grozijo z različno intenzivnostjo. Pri razvojni politiki pa je prostorsko na- črtovanje neposredno udeleženo z vse- mi svojimi orodji za izvajanje politike pri rabi prostora. Najtemeljitejši ukrep je preselitev prebivalstva na varnejša območja in umeščanje zelenih površin v ta prostor ali površin za prostočasne dejavnosti oziroma površin, na katerih v času izjemnih poplavnih dogodkov ne nastaja visoka škoda, če se območje poplavi, sočasno pa tudi ne vplivajo tako močno na spremembo vodnega režima v porečju. S politiko kontroliranega umeščanja in premeščanja posameznih dejavnosti se lahko zmanjšuje ranljivost z njihovim usmerjanjem na varnejša območja. Tu gre predvsem za različne objekte gospodarske javne infrastruk- ture (transformatorske postaje, vodni rezervoarji, pomembne prometnice, letališča), javnih služb (bolnišnice, am- bulante, domovi za ostarele, vrtci, šole in podobno), objekte, pri katerih lahko poplava povzroči ekološko katastrofo (nuklearne elektrarne, posamezni indu- strijski obrati, skladišča nevarnih snovi). Obnova in rekonstrukcija prizadetih ob- močij je izredna priložnost za kreativno izvajanje radikalnih posegov, ki jih je v normalnih razmerah zelo težko izpeljati. Prizadeto območje namreč lažje spreje- ma in prenaša take spremembe, sredstva, dobljena za pomoč, so bolj razvojno in konkretno usmerjena. Lep primer za to je obnova Ljubljane po potresu. Pri tem je tudi zelo pomembna hitra priprava vseh potrebnih dokumentov za uredi- tev prizadetega območja, ker je čas, ki je na voljo za take radikalnejše ukrepe po navadi zelo kratek, to je v obdobju po poplavi oziroma v obdobju zavedanja posledic poplavnega dogodka. Pri ukrepih za spreminjanje lastnosti poplav prostorsko načrtovanje pred- vsem rešuje sektorske zahteve vodarjev pri umeščanju posameznih, predvsem gradbenih ukrepov v prostor. Pri tem pa moramo opozoriti, da so te pogo- jene v bistvu z zahtevami prostorske- ga načrtovanja, ker če v prostoru ni ranljive dejavnosti oziroma škodnega potenciala (pri tem seveda ne mislimo samo ljudi in njihovega zdravja), tudi ni potrebe, da vodarji posegajo v prostor z zaščitnimi objekti. Ko pa so objekti zgrajeni, postanejo sestavni del prostora in ga dolgoročno zaznamujejo (Grubar- jev kanal). Tudi umeščanje v prostor in izvajanje ukrepov zahtevata zelo veliko časa. Od priprave osnov za odločanje do končne izvedbe lahko minejo desetletja. Pri tem moramo upoštevati dolgoročni razvoj v prostoru, sicer smo prisiljeni ukrepati sproti po večjih dogodkih in zmeraj znova ugotavljati, da ukrepi niso zadostni, ker jih je razvoj presegel. Prostorsko načrtovanje je aktivnejše tudi pri urejanju povirij, pri katerem ne pojmujemo samo delovanja hudour- ničarjev, temveč urejanje celotnega pro- stora oziroma porečja, v katerem se zbi- ra voda in odteka po strugah vodotokov. Pravzaprav kakršen koli poseg v prostor Urbani izziv, posebna izdaja, 2011 119Razmišljanja spreminja odtočne razmere, in kar je za naše razmere še pomembneje, vpliva tudi na erozijo. Prvi posegi človeka v na- ravno okolje imajo največji vpliv, potem pa se ta zmanjšuje. Na primer izgradnja gozdne ceste ima večji vpliv na odtočne razmere kot novo asfaltirano parkirišče v urbanem okolju. To pa ne pomeni, da v urbanem okolju ne izvajamo različnih posegov za zadrževanje voda in njeno ponikanje. Tu upoštevamo suhe zadrže- valnike na zelenicah, prepustne pločni- ke, ravne ozelenele strehe in podobno. Dejansko uveljavljaje evropske poplavne direktive pomeni, da ni posega v prostor brez predhodnega soglasja vodarjev. Prostorsko načrtovanje ima tudi po- membno vlogo pri ukrepih v primeru poplav (C4). Na primer pri postavitvi začasnih panelnih zidov v Kölnu in Pra- gi za zaščito starih mestnih jeder. V stara mestna jedra, bogata s kulturno dedišči- no, namreč ni mogoče posegati z grad- benimi ukrepi, ker bi prizadeli zgradbe, ki so zaščitene, nevarnost poplav pa jim grozi. Postavitev več kilometrov dolge začasne montažne ograje pa zahteva ustrezno lokalno urejanje prostora. Sodoben pristop zaščite pred popla- vami zahteva dolgoročno načrtovanje ukrepov z varnostjo, ki presega tisočle- tno povratno dobo (Dunaj, Bratislava, Beograd, Zagreb in podobno). Pri tem je treba dobro opredeliti obseg pojava s pomočjo statistične analize hidrolo- ških in hidravličnih modelov. Pri tem moramo posebno pozornost nameniti umerjanju modelov. Rezultati mode- lov so namreč vredni toliko, kolikor so modeli dobro umerjeni na osnovi mer- jenih podatkov o gladinah in hitrostih vode. Če model ni umerjen, je pravil- nost izračuna zelo vprašljiva in močno presega poplavno varnost 0,5 metra, ki jo zahteva uredba o pogojih in omeji- tvah za izvajanje dejavnosti in posegov v prostor na območjih, ogroženih zara- di poplav in z njimi povezane erozije celinskih voda in morja. Za umerjanje modela potrebujemo meritve gladin in hitrosti vode, ki pa niso na voljo. Na izračune modelov brez umerjanja pa se ne moremo zanesti. Tudi med poplavo lahko pride do različnih nepredvidlji- vih dogodkov: erozija brežin, sprožanje plazov, blokiranje zapornic s plovili in podobno, ki jih modeli ne upoštevajo, ne nazadnje pa dogodek lahko preseže obseg, za katerega so bili narejeni iz- računi. Zato je nujno treba upoštevati principe protipoplavne gradnje. S protipoplavno zgrajenimi objekti lah- ko dobro kljubujemo poplavi in zmanj- šamo škodo, ki bi jo poplava povzročila, na minimum. Protipoplavna gradnja ne pomeni samo dviga objekta, temveč tudi tako gradnjo objekta, da ta ob poplavi ne utrpi posebne škode. Protipoplav- na gradnja pomeni tudi tako gradnjo objektov in javne infrastrukture, da oskrba z energijo in vodo ter možnost komunikacije v primeru poplav ni mo- tena. Pri načrtovanju prometnic mora- mo upoštevati, da cestišča ob poplavah postanejo vodotoki. Vodo moramo z njih odvajati na območja, predvidena za to, ali v vodotok, ne pa da uredimo zbiralnik vode v križišču (Tržaška cesta v Ljubljani). Kljub znanim primerom učinkovite protipoplavne gradnje, kot je na pri- mer Plečnikova cerkev v Črni vasi, se žal množično ne odločamo za take reši- tve. Na posnetkih poplavljenih območij Viča in Ljubljanskega barja, ki so bili posneti septembra 2010, se lepo vidi, kateri investitorji so ustrezno poskrbeli za varnost objektov. Pri načrtovanju ukrepov bi morali poleg današnjega stanja upoštevati tudi razvoj prostora v naslednjih 50 letih in več. S povečevanjem gostote prebivalstva in z višanjem deleža neprepustnih površin povečujemo maksimalne pretoke vode. Pri naslednji poplavi potem ugotavlja- mo, da ukrepi, ki smo jih predvideli, ne ustrezajo več. Mesto se širi na kmetijske površine, za katere veljajo veliko nižje zahteve zaščite. Tu za to je Ljubljana lep primer. Razvoj mesta in njegova zaščita sta bila na območju Mirja načrtovana še pred prvo svetovno vojno. Do razvoja mesta na tem območju in urejanja Gra- daščice je prišlo med obema vojnama. Tok Gradaščice je na jezu pri Vrhovcih preusmerjen v Mali graben in samo manjši del voda Gradaščice je spuščen po ozki strugi, delno tudi mlinščic do sotočja z Glinščico na Jamovi cesti. No- vourbanizirani del mesta je tako ostal zaščiten pred poplavami, saj bivša stru- ga Gradaščice prevaja skozi mesto samo poplavne vode Glinščice. Pri poplavi naj bi poplavne vode Gradaščice delno od- tekale po strugi Malega grabna, delno pa naj bi se razlivale po travnikih Ljubljan- skega barja. Dela so bila končana pred štiridesetimi leti z razširitvijo struge Ma- lega grabna, tako da je dosežena varnost pred poplavami na njegovem območju primerna za kmetijsko dejavnost. Ko se je pozneje urbanizacija razširila še na območje Malega grabna (Murgle), je bila varnost dosežena z načrti zadrže- valnikov v zgornjem toku Gradaščice, ki pa so ostali samo v načrtih oziroma v procesu občasnega načrtovanja. V poznejšem obdobju ne mesto ne vodarji niso bili več sposobni poiskati ustreznih rešitev in preseči nasproto- vanja zainteresiranih uporabnikov pro- stora. Uporabniki prostora v povirju se niso pripravljeni odreči pozidavi na območjih načrtovanih zadrževalnikov, uporabniki obvodnega prostora ob Ma- lem grabnu pa tudi niso pripravljeni žr- tvovati svojih vrtov zaradi večje varnosti mesta ali celo svojega premoženja. Po- plavna varnost se je celo zmanjšala. Ze- lene površine, predvidene za razbreme- njevanje visokih voda Malega grabna, so bile v tranzicijskem obdobju pozidane (Ramovševa ulica), kar pomeni, da v času izjemnih poplavnih dogodkov ne služijo namenu, za katerega so bile načr- tovane. Nekaj zelenih površin, primer- nih za zadrževanje voda, ki so še ostale, je ob spreminjanju prostorskih aktov deležnih največjih pritiskov oziroma »želja« po spremembi namembnosti Urbani izziv, posebna izdaja, 2011 120 Razmišljanja . Nevarnost zaradi poplav se je zaradi nepremišljenega urejanja Malega grabna po letu 1990 še povečala. V želji po »so- naravnem« vzdrževanju struge so bili zgrajeni pragovi za zadrževanje vode pri nizkih pretokih in puščena zarast drevja po brežinah vodotoka. Posledica take- ga dvajset let trajajočega vzdrževanja se je pokazala pri poplavi septembra leta 2010. Struga Malega grabna ni bila do- volj prepustna, tako da se je voda razlila in ustavila promet na Tržaški cesti. Pri tem se kaže tudi problem revitalizacije mestnih vodotokov. Mestni vodotoki so bili praviloma urejeni tako, da zase- dajo najmanjši mogoči delež prostora. Revitalizacija in želje bo sonaravnem urejanju strug pa praviloma pomenijo odstranjevanje betonskih oblog z dna in brežin struge ter njihovo ozeleni- tev, kar poveča hrapavost in zmanjšuje prepustnost. Da bi dosegli enako pre- vodnost struge, jo moramo razširiti in del urbanih površin vrniti vodi oziroma spremeniti v javno dobro. Današnje reševanje problema poplav s suhimi zadrževalniki ponazarjajo težave z izgradnjo zadrževalnikov na Gradašči- ci. Zamisel o izgradnji zadrževalnikov je stara več desetletij. Zadeva je postala še posebej težavna ob načrtovanju naselja Murgle pred štiridesetimi leti. Toda ko- munistična oblast v najbolj svinčenih časih zadrževalnikov na porečju Grada- ščice zaradi nasprotovanja prebivalcev ni niti poskusila umestiti v prostor. So- dobna zgodba o zadrževalnikih pa po- trjuje pomanjkanje socialnega čuta pri načrtovalcih. Pri načrtovanju posegov v prostor upoštevamo vplive na okolje, ne upoštevamo pa vplivov na socialno okolje. Narava je z zakoni bolj zaščitena kot ljudje, ki živijo v določenem prosto- ru. Zaradi bližine Ljubljane so zemljišča v porečju Gradaščice potencialno zazi- dljiva in kot taka za lastnike veliko več vredna, kot jim država ponuja v povra- čilo. Sicer pa tudi načrti za zadrževalnik v porečju Glinščice, ki je na območju MOL, prav tako še ne obstajajo. Poseben problem so tudi poplave na Ljubljanskem barju. Barje se polagoma poseda, ponekod približno za en centi- meter na leto, kar bi morali upoštevati pri načrtovanju in urejanju razmer. S številnimi posegi, kot so izgradnja av- toceste, črpanje podtalnice, osuševalna dela, urbanizacija in podobno, se ti po- sedki še pospešujejo. Tako da kolikor se Ljubljansko barje osuši, za toliko se s časom tudi posede. Izvedeni ukrepi pa se po določenem času – na primer po 30 ali 50 letih – izkažejo za nezadostne. Poplave so in bodo značilnost našega prostora. Odpraviti jih ne moremo, ker absolutne varnosti pred vodnimi ujma- mi ni. Lahko pa se marsičesa naučimo in prilagodimo razmeram. Leta 2011 bo Univerza v Ljubljani v sodelovanju z UNESCO-IHE iz Delfta, s tehnično univerzo iz Dresdna in tehnično uni- verzo Katalonije začela izvajati dvoletni program magistrskega študija Upravlja- nje s tveganji pri poplavah: podnebne spremembe, modeliranje in prostorsko načrtovanje. Program študija podpira Erasmus Mundus, program EU, v okvi- ru katerega je razpisano večje število štipendij. Razpis bo objavljen vsako leto v prihodnjih petih letih na strani http://www.floodriskmaster.org. Pričakujemo, da bodo kadri, ki bodo uspešno končali študij, brez težav našli službo kjer koli v Evropi, in upamo, da tudi doma. Mitja Brilly Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbe- ništvo in geodezijo, Katedra za splošno hidrotehniko, Jamova 2, 1000 Ljubljana, Slovenija E-pošta: mbrilly@fgg.uni-lj.si Telefon: 01 425 33 24 Viri in literatura Brilly, M., Šraj, M., in Mikoš, M. (1999): Vodne ujme. Ljubljana UL FGG. FEMA (1992): Floodplain management in the United States: An assessment report, Washington, Federal Emergency Manage- ment Agency.