Poštnina plačana v gotovini.	Cena številki 1 Din.
yCZZ22CZZ2DCZZ22CZZ23G2Z&CZZ2DCZZ2DCZZ2DCZ223CZZ2DCZZZD<.
flpzac
IP
ŠTEV. 6.
d)
32. LETNIK
JUNIJA 8. 1936.
Tlakama Balkanyi • D. Lendava
MARIJIN LIST
Pobožen mesečni list. Izhaja vsaki mesec 8, na spomin petdesetletnice razglašenja verske istine od Marijinoga nevtepenoga poprijetja, ki se je obhajala 1. 1904, dec. 8. Te den je Marijin list kak prvi pobožen slovenski list Slo-vencom Slovenske Krajine do rok dani.
Namen Marijinoga lista je širiti Marijino čast i s čistimi dohodki podpirati Dom duhovnih vaj, posvečen sy. Družini v Slovenskoj krajini, kaki sirotišnico Deteta Marijike v Turnišči na tolažbo razžaljenomi Srci Jezušovomi.
Marljikin Ograček je versko-vzgojna priloga Marijinoga Lista za mladino, naj se po njenih navukaj srca mladine napunijo z jakostmi Marijine mladosti.
Cena: na skupni naslov 16 Din., na posameznoga 20 Din., v inozemstvo 40 Din. letno. V inozemstvo se pošila z Novinami za 100 Din letno.
Kalendar Srca fezušovoga brezplačno dobi vsaki naročnik, ki je plačao naročnino i bo l. 1937 tiidi naročnik. Naročnina se plačiije konči vsaki mesec naprej.
Duhovne dobrote. Za naročnike Mar. Lista se služijo večne meše v Celji, Orobljah i v Soboti, tjedensko edna v Črensovcih i dnevne v Linzi v .Seraphinskom dobrodelnom društvi", štero da letno za svoje kotrige več jezer svetih meš služiti. Vsakoga naročnika potrebe se sklenejo v tjedensko sveto mešo, naj je samo naznani na vredništvo.
Vrednik: K L E K L JOŽEF, vp. pleb. Črensovci, Slov. krajina.
D ari.
Za dom sv. Frančiška so daruvali v Din. sledeči: Gumilar Franc, iz Francije, 54, Miiler Marija, Maribor, 10, Copot Julija, Odranci, 20, Hrebri-ca Marija, iz G. Bistrice, v Franciji, 100, Raj Štefan, G. Bistrica, 5, N. Odranci, 20, Horvat Terezija, iz Biikovnice, v Franciji, 18, Franko Anton, Mos-tje, Prezv. Srci Jezušovemi v zahvalo za ozdravlenje 10, Domonkoš Bara, Strehovci, 2, Zadravec Magda, iz Hotize, nabrala v Franciji, 75, dariivali so vsaki po 15 Din.: Svetec Marija, Šalovci, Sukič Irma, Šalovci, Kranjec Eu-femija, Kustec Štefan, Kustec Katarina, iz Hotize, Plej Kata i Žižek Kata, nabrale na senji, 53-25, Petkovšek Marija, Ljubljana, 10, Farkaš Ana, iz Stre-hovec, v Franciji, 12, Zidar Milan, Ljubljana, 150, Horvat JoškO, Mokronog, 10, Marton Treza, D. Bistrica, iz Francije, prosi po sv. Antoni za zdravje, 100, Kolenko Katika, D. Bistrica, iz Francije, v čast Maloj sv. Treziki, 20, Vučko Anton. Sr. Bistrica, v zahvalo za ozdravlenje, 1'50. Za dekliško zavetišče v Soboti, preč. g. Bednarik Rudolf, župnik, Grad, 100 Din. — Oča sirot obilno povrni vsem! — Odbor.
Na podporo M. Lista so daruvali v Din.: Travers d. d., Zagreb, 100, N. Ljubljana, prosi molitve za družino, 100, Drvarič Kristina, Bogojina, iz Francije, 14-50, Š. K„ Francija, v zahvalo Devici Mariji za v zdravje, 30, Tkalec Kata, G- Bistrica, 10, Bohnec Ivan, Chicago, 25, Petek Štefan, Lipa, 3. — Nebeška Mati Marija Vam bodi plačnica! — Urednik.
Cerkveni glasi.
Ferma v Slov. krajini. Od 21. do 28. maja so prezv. g. knezoškof i ap, administrator, podelili svestvo svetoga potrdjenja bluzi 5000 dušam v lendavskom dekanati. Prezvišeni nadpastir so bili zadovolni z delovanjom diihovništva i z verskim živlenjom vernikov, predvsem, ka so deca lepo znala katekizmuši i se lepo na njega pripravila.
Služabnik boži, ANTON MARTIN SLOMŠEK lavantinski škof, napuni naše liste s svojim duhom i je razširi. Mi iz celoga srca prosimo Boga po sv. Cirili i Metodi, da prideš kak boži svetnik na oltar.
Naj postane Anton Martin Slomšek
blaženi.
Na glasi svetosti vmrli lavantinski škof, Anton Martin Slomšek, naj pride na oltar, je žela vsega slovenskoga naroda. Bio je duhovnik po želi Srca Jezušovoga, ki je živo samo za to, da oditi Boga i duše reši. I vse, kajkoli je delao, je delao samo v te namen. Zato je liibo tak goreče svoj mili zavrženi slovenski narod, zato se borio za njegove pravice v Cerkvi i državi, zato je bio čisti kak angeo, trezen kak cvetlica, pobožen kak mili mesec, goreči kak sunce.
Junija 21. roma šolska mladina na njegov grob, junija 28. i 29. pa odrašeni. Vsi romajo v eden isti namen, naj dober Bog včini dve tiidi, ki sta potrebnivi, da se pokojni podigne na oltar. Čude pa Bog dela samo na ponižno prošnjo jakostne duše. Zato nam bodi vsem prva dužnost, ki bomo romali v Maribor, da gojimo v srci veliko pobožnost do Marijinoga i Jezušovoga Srca, da trpimo mirno, živemo poleg svojega stana čisto i pristopimo k sv. spovedi i k sv. obhajili v te namen, naj se Slomšek podigne na oltar. Isto pa včinimo tudi vsi, ki ostanemo doma. To je jedina pot, na šteroj ednok srečamo blaženoga Antona Martina Slomšeka.
Deca plača četrtinsko vožnjo, odraščeni pa polovično. Ta ugodnost se začne že 20. junija, Na farofaj dobite legitimacije po 2 Din. i za 2 Din, drugo potrebno na postaji; z tema dvema dobite polovično vožnjo. Pri odbori v Maribori se legitimacije moro žigosati. — Božemi služabniki, Antoni Martini Slomšeki zro-čite tiidi naše liste, da do v njegovom diihi pisali i se razširjali.
Živlenje Blažene Device Marije, Matere Bože,
Naše Kralice.
(Po nazveščenji same nebeške Kralice napisala častitliva boža sliižbenica: Marija z Agrede.) Tretja kniga.
13. Razjasnenje stanja Marijinoga po prihodi večne Reči.
Kem bole prehajam v razlaganje Božega delovanja, ki se je pokazalo na Mariji po poprijetji božanske Reči, tem žmetnej nadalujem, ar čutim, da sem obsipana s temi zakritimi skrivnostmi. Moje reči so nezadostne, da bi izrazile moje pojme, a moj razum je nesposoben. Ali moja duša čuti nazliik tomi pomen-kanji i nedostatki takšo sladkost, da ne žalujem za triid. I bo-gavnost me sili, da nadalujem, ka sam začnola. Od slave, šteroj se radujejo blaženi v nebesaj i ki obstoji v raznih daraj i miloščaj, ki se nanašajo na telo i dušo, je bila Marija že v tom zemelskom živlenji raznovrstno obdaruvana, posebno po porijetji bože Reči. Te milošče je primala od časa do časa. Marija je bila prva od smrtnikov, ki je dobila te milošče. Posebna milo-šča je bila blaženo jasno gledanje, gde njoj je nadnaravno bilo
prikazano v slikaj. Ar je videnje trpelo samo kratko vreme, SO njoj v pameti ostale tak jasne slike, da je bila neprestano raz-svetlena ž njihovim delovanjem. Če je bilo videnje gda pretrgano, je črstvo vervala i nikdar ne zgubila Boga iz oči. Posledica videnj je bila milošča, da je prečista Devica čutila v srci blaženost. Tretja milost, šteroj se je Marija radiivala, je bilo vživanje tiste lubezni, ki v nebesaj nikdar ne prestane. Tu vživanje je v lubezni najvišjega pravoga dobra. Tu lubimo Boga z želov. Hre-penemo za Njim, ar ga ne poznamo, kakši je. Vidimo ga v slikaj, v podoboj tak, da naša liibezen nemre biti popuna. Marija je posediivala liibeze božo sorazmerno na vekšoj stopnji kak druge milošče, ar je bila njena liibezen itak najviše razvita, čeravno je bila nekelko menša kak liibezen blaženih v nebesaj, prle kak je neposredno vživala v jasnom gledanji Boga.
Tem trem duševnim darom so se pridružili tudi 4 telovni ali čutni. Jasnost i bistrina vsposabla svete, da morejo opazii-vati. Nesposobnost za trplenje ma posledico, da telo ne podleže škodlivomi i pokvarjenomi delovanji. Namen priličnosti, gibčnosti je, da se upre počasnosti i lastnoj teži. Finost ali ne-proniklivost premaga odpor drugih tel. Po teh daraj proslavlena tela so čista, jasna, nerazpadliva, lehka i probojna.
Nekaj od vseh teh darov je posediivala prečista Devica že za svojega televnoga živlenja. Z jasnostjov prima i davle odi-čeno telo od sebe svetlost, ki njemi odvzema vse nečisto i kmi-čno. Po njoj postane telo prozorno kak krištal. Čeravno so te milosti menje deliivale, itak je na Marijinom lici ostao del toga nebeskoga svetla ali neso ga vsi vidili. Gospod ga je takrekoč prekrio s koprenov. Nekaj toga nebeskoga sijaja je spoznala tudi Elizabeta, gda je pri prihodi Marije vzkriknola: „Odked meni to, da k meni pride Mati mojega Gospoda?" Pa tudi za druge je Marijino lice bilo svetlejše i jasnejše kak ostala lica. Tudi celi njeni pojav je bio plemenitejši i odličnejši, kazala se je kak živi krištal. Ne čudimo se tomi, vej je nosila pod srcom Boga, večno Svetlo. Tudi lice Mozeša, gda je prišeo z brega, gde je gledao Boga na ednostavnejši način kak Marija, se je tak svetilo, da nieden smrtnik ne mogeo v njega gledati. Če Bog ne bi zmenšao svetlosti, ki ga je Marijino telo naravnost moralo širiti, bi se ona tak svetila, da toga ne bi moglo prenesti niedno človeče oko.
Brezčiitnost včini, da v odičenom teli samo Bog more napraviti spremembo. Pri prečistoj Devici je bila ta milost v tom, da je ona ne znala za človeče bolezni, slabosti i moke, ki izhajajo iz nevrejenosti sokov. Na driigoj strani je po tom dari mela moč nad vsemi stvori, zato je nieden stvor ne mogeo raz-žaliti brez njene vole. Čeprav je presveta Devica ne bila podvržena bolečinam, itak jih je prevzela, da naslediije svoga bo-žanskoga Sina i postane deležna našega odrešenja. Zato je štela trpeti i trpela je več kak vsi mučeniki tak, da s človečim razu-
mom ne mogoče zapopadnoti njenih bolečin. Marija je bila brez vsakšega greha, zato njene bolečine neso mogle biti posledica greha. Ona je trpela brez bridkosti, ki je posledica greha. Nadnaravno krepčana je blažena Devica mogla pretrpeti i ono, ka naravnomi človeki ne bi bilo mogoče.
Probojnost ali finost je dar, ki odičeno telo oslobaja od zaprek, ki ga zavirajo v njegovoj razsežnosti i kretanji, da ide skoz driigo telo ali da pride na njegovo mesto. Tak je preobraženo telo Kristušovo šlo skoz zid i zaprete dveri, gde so se zbrali apoštoli. Toga dara se je Marija nekelkokrat poslužila, gda se je pojavila v daljavi za svoga zemelskoga živlenja, kak bomo sledkar vidili.
Dar lehkosti ali okretnosti, gibčnosti pomaga odičenomi teli, da ga zemelska teža ne ovira pri prelaganji z ednoga mesta na drugo. Po toj milosti Marija ne čutila teže tela, ki nas spre-vaja, lejko je stopala naprej kak z duhovnim telom. Posebno je ne čutila poteškoče i teže, gda je bila v blagoslovlenom stanji, čeprav je iz liibezni prevzela na sebe trplenje raznih poteškoč.
Zakaj lubim svojo Cerkev?
Oltar i daritev.
V hrami božem čudovito mi je, ne mogeo toga bi izreči, v sreči srce živo bije, mi suze začnejo teči.
Usoden je bio stopaj, da je Luther zavrgeo sveti red, ar je s tem zavrgeo tiidi oltar i daritev.
Daritev je človeki potrebna, i zato protestant nikdar ne bo v svojoj cerkvi tak srečen i se ne bo mogeo počutiti tak domačega kak katoličan: nega tistoga, ka je glavno, nega daritve.
Če je daritev potreba človečega srca, te mora biti tak stara, kak je stari človeči rod. Greh je rodio smrt. pa tudi daritev pomirenja. Kda je človek jočič zapiisto zemelski paradižom, je ostalo v njegovoj žalostnoj duši hrepenenje po Bogi. Iz toga nrepenenja po prejšnjoj domovini se je rodio kes, i poskiiša-nje, da se po daritvi pa združi z Bogom. Že Kajn i Abel sta dariivala, dariivali so tudi očacje, daruvalo je izvoljeno liidstvo vse do Kristuša. Če je že v sivoj davnini pravo eden poganski modrijan, da nikdar ne bilo naroda brez bogov i svetišč, brez vere i oltarov, se istinitost toga izreka potrjuje tiidi dendenešnji. Istina, poganski narodje so pokvarili daritev, oblatili jo z vmo-ri i grozotami, ali nieden jo je ne zavsem zgiibo, vsi so daru-vali i darujejo tiidi šče zdaj.
A zakaj? —
Zato, ar je Bog položo v človeče srce nagon, potrebo, da daruje.
Istina, Sin boži je odkiipo svet s svojov smrtjov na križi,
»pri njem je obilno odkiiplenje" (Ps. 129, 7), ali daritev je potrebna šče tiidi zdaj i potrebna bo, dokeč bodo bila grešna srca. Mora se ščista naravno do konca sveta spunjavati proroko-va reč: „Od sunčnoga vzhoda do zahoda je veliko moje ime med narodi, i na vsakom kraji se bo mojemi imeni prikaziivala i daruvala — čista daritev" (Malah, 1, 10, 11).
Toj potrebi grešnoga človečega srca je Gospod odgovoro na najliibeznivejši način s tem, da je pri zadnoj večerji dariivao samoga sebe pod podobama kruha i vina svojemi nebeskomi Oči i zapovedao apoštolom i njihovim naslednikom, duhovnikom, da vsikdar darujejo isto daritev; „To delajte na moje spominanje" (Luk. 22, 19).
Tak je daritev na naših oltaraj tak stara, kak je staro samo krščanstvo i daruvala se bo do konca sveta. Že apoštol se je hvalo: „Mi mamo daritev, od štere ne smejo jesti, ki služijo ša-tori" (Hebr. 13, 10). A ka so daruvali prvi kristjani na tom ol-tari? Isti apoštol nam to pobliže raztumači: „Nemrete piti ke-liha Gospodovoga i keliha hudičovoga" (Kor. 10, 20, 21). A te kelih, ka je drugo, kak kelih Kristušove krvi i te kriih ka je drugo, kak telo Gospodovo? „Kelih posvečenja, ki ga posvečujemo, ali je ne vdeležba pri krvi Kristušovoj ?" »Kriih, ki ga lomimo, ali je ne vdeležba pri teli Kristušovom ?" (1 Kor. 10, 16). Apoštol tii izrečno guči od nekrvave daritve novoga zakona, a to pravijo tudi Djanja apoštolov, kda pripovedavlejo, da so poglavarje Antiohijske cerkve »služili Gospodi" (Apd. 3, 2). Kama so prišli poslanci vere, so zbirali prve vernike okoli oltara i sredi noči prinašali Gospodi »čisti dar, sveti dar, brezmadežni dar, sveti kriih večnoga živlenja i kelih večnoga zveličanja" (Ka-non meše).
*
Tiidi najdrznejši protivniki katoličanske Cerkve ne viipajo zanikati starost mešne daritve. Dr. Grabe, eden od najodličnej-ših boritelov protestantske cerkve na Angleškom, priznava ščista preverjeni, »da je zviin vsake dvojbe, da so vsi sveti očevje, šterih spise mamo šče dnes, i to oni, ki so živeli za apoštolov, kak tiidi tisti, ki so živeli neposredno za njimi, meli presveto oltarsko Svestvo za daritev novoga zakona (Deharbe III. 171).
Luther je tak ščista dobro znao, da z odpravov daritve pride v protislovje z navukom svetih očevov i cele krščanske Cerkve. Premišlavajoči od toga se pita (Isti): »Ali si ti najmo-drejši? Ali so tej ednoglasni svedoki v zmoti? Ali so bila te-lika stoletja v neznanji?" — »Znajte", odgovarja on na to, »da se jaz za vse to ne brigam."
*
Usodna, nesrečna novotarija! Daritev je gvišno potreba človečega srca: Bog je za njo položo nagon v naše duše i zato protestant nikdar ne najde zadovolnosti v svojoj cerkvi. Njegova občina nema več oltara, neme božega doma, — nego samo nekšo dvorano za molitev i spevanje.
Kak dijak sam šo ednok v ednom pomorjanskom varoši, ki je ščista protestanski, k predgi. Bila je prekrasna cerkev iz časa pred reformacijov. Zozidali so jo se zna katoličani, kak i vnoge druge protestanske cerkve i katedrale. Gospod župnik je gučao, naravno, od blagodarov reformacije, ali naskori se je začno tožiti, kak se čisti evangelij malo poštiije i zanemarja njihova boža služba. Njegova tožba je bila razumliva, ar, kak se spominam, sam prešto samo 18 več ali menje pobožnih poslii-šalcov, a med temi sta bila dva katoličana. O, ti „blagodari" reformacije!
Ne je pravično, da bi po tom ednomi slučaji sodili privlačnost tiste cerkve, ki nema daritve. Pobožni protestantje ne zmorejo zadosta reči, da se potožijo od razpadanje svoje cerkve i zanemarjenosti svojih hramov. Zračunali so, da v raznih londonskih predmestaj od 124 jezero prebivalcov se ne vdeleži v nedelo dopoldne bože službe niti 6 jezerov duš, a od 76 jezero prebivalcov samo 4 jezero, od 63 jezero pride v cerkev samo 3 jezero. (Peš, Sociale Befahigung d. k. Kirche). Po poročili „Auslanda" v Berlini pride v cerkev samo vsakša 17. oseba; po Rothen-i od stotin protestanskih moških jih pride samo 3—5 v cerkev (Hettinger, Apologie); a po Zahn-i pride od moškov v cerkev samo eden od sto, a na velike svetke 2 od sto. — Kakši občutek mi je napunjavao dušo edno nedelo, ki sem jo preživo svoj čas v ednom reformiranom švicarskom kantoni. Slovesno so zvali zvonovje bližnje župne cerkve k božoj službi, a na celoj širokoj cesti, kak deleč mi je oko segalo, sem ne ovaro niednoga svetešnje oblečenoga človeka, od šteroga bi si mogeo misliti, ka ide v cerkev. Moj tovariš pri stoli, eden protestanski župnik, mi je ravnotak povedao, kak malo je bilo vernikov.
Ali, če cerkve, šterim so odvzeli ves okras i oltare, ne-mrejo več privabiti vernikov; če nemarnost vernikov za božo službo je ne bila pri katoličanih nikdar tak velika, kak se to vidi pri protestanskih konfesijah — pravi protestant Bahr (cf Isti) — te se pita, ka je vzrok tomi pojavi? Te vzrok se nahaja v žalostnom dejstvi, da je Luther odpravo daritev na naših olta-raj, ja, morao jo je odpraviti, kda je zavrgeo od Kristuša po-stavleno diihovništvo. — Brez diihovništva, brez oltara, brez daritve — globoka je, pekoča je rana, na šteroj je betežna, žme-tno betežna reformirana cerkev. »Priznati morate", piše nekši protestanski župnik svojoj deci, „da je rimska cerkev v tom deleč pred nami protestanti." Mi se včimo samo pri predgi. Ce nega predge, služba boža nam malo da, pa tak pridemo v skušnjavo, da od nje izostanjujemo. Ar — pravijo mnogi — nas bole povzdigne dobro prečteta predga, kak župnikova predga. Zato so naše cerkve prazne" (Warum ich die r. Kirche lieb ha-tte). Vedno trbej v novinaj naznaniti, da bo določeno nedelo predgao profesor N., a za tjeden po tistom pa g. dr. M. To lejko vpliva nekaj časa i pripela radovedne, nego cerkev se ne
napuni, pa široke plasti liidstva idejo ravnodušno mimo „čisto-ga evangelija" i vseh verskih pitanj. Lejko spevlejo stokrat i po najlepšoj melodiji: „Trden grad je naš Bog" i „Mi smo v pravom krščanstvi", — srce se li nikdar ne bo čutilo zadovol-no. Nekaj fali, nega tistoga, ka je glavno: nega službe bože v pravom pomeni, nega srca i središča vere, nega žarišča i vre-tine vsega nadnarovnoga i svetoga živlenja v cerkvi: nega svete meše! —
*
Ta daritev je najlepši biser katoličanske Cerkve, najvekše bogastvo katoličanov i vretina vsega verskoga živlenja. Ona nam puni cerkve, blagoslavla drUžine, razveseljava žive, krepi pokojne. Vsakše katoličansko dete, štero je navčeno, zna, da je sveta mešna daritev nekrvava obnovitev krvave daritve na križi, da je ona že stoletja nadaliivanje daritve na križi. Obe daritvi mata ednako, neskončno vrednost; ar, kak se je nekoč Sin boži krvavo dariivao na križi, tak se daruje vsaki den nekrvavo i skrivnostno na naših oltaraj. — Kakše bogstvo, kakša je moč v toj daritvi! Iz oltara tečejo potoki svete daritvene krvidonaj-oddaljenejših kuč, pridejo i v najsiromaškejšo dušo; blagosla-vlajoč šumijo vse do bregov večnosti i dele v tiho, drago kra-lestvo neodkuplenih duš. Ka nam katoličanom napravi hram boži za tak dragoga, je oltar, a ka nas vsikdar privabi v cerkev, je
daritev. Tu najde srce popolno, sveto zadovolnost.
*
Kak lepa je katoličanska boža služba! Naši zvonovje ne zovejo zaman. Po cestaj i peški potaj, po bregi i doli se paš-či staro i mlado v hram boži. Tii kleči vučiteo poleg vučenika, vučenjak poleg prostoga meščana, uradnik poleg delavca. Vsi čutijo veliki zakon težnosti, privlačnosti svojih duš k Bogi i toj želi ščejo zadoleti. S predgance seja Gospod po svojem duhovniki seme istine, a z oltara milost v človeča srca. Kak čudovito lepo je to ludstvo, kda moli! Nastane slovesna tišina. Pride sveti trenotek spremenenja. Milostno pride Sin boži na oltar. — Veličanstveno se glasi glas zvona prek bregov i dolov, vsako koleno poklekne, vsaka glava se pripogne.
V hrami božem čudovito mi je, ne mogeo toga bi izreči, v sreči srce živo bije, mi suze začnejo teči.
Tu klečim pred Tebov, večni Bog, jaz, tvoje siromaško dete. ja, siromaški, pa itak bogat, ar se na oltari, nasredi tvojega svetoga liidstva, nahaja najbolši i najvekši dar, tvoj božanski Sin. — Njega darujem Tebi.
Tebi se moram klanjati, moj Bog, to je moja prva duž-nost. Kak morem to včiniti, kakše poštuvanje je zadosta veliko? — Če bi vkup sklao vse cedre libanonske, pravi prorok (Iz 40, 16) i na toj grmadi dariivao za žgavni dar vse živali,
ki živijo v neizmernih šumaj, ah, ne bi bilo zadosta. Ali zdaj, Gospod, zdaj Ti darujem več i bolše, darujem Ti Tvojega je-dinorojenoga Sina, pa slabo hvalo mojih viist i vdanost mojega srca združujem ž Njegovov hvalov i ž njegovov vdanostjov i tak naj bode Tebi, Oča, po Jezuši Kristuši i „ž njim i v njem vsa čast i slava" (Kanon meše).
Moram se Ti tiidi zahvaliti. Od oltara nas zove duhovnik: »Zahvalimo se Gospodi, našemi Bogi!" (Praefatio). Spodobi se i pravično je (Praefatio), da se zahvalimo za dobrote premino-čega tjedna, da se zahvalimo za dobrote prirode i milosti, za zemelsko trplenje i nebeško vupanje. Ali „ka dam Gospodi za vse, ka mi je dao? — Vzeo bom kelih zveličanja" (tak pravi duhovnik pri sv. obhajili) i sveta daritvena krv, ki je bila nekoč prelijana na križi, naj bode brezkočna zahvala Tvojega deteta. Vnogo si mi dao, Gospod, neizrečno vnogo, ali nemreš tožiti nad menov: darujem Ti Sina božega — neskončnost — za dar. —
Če ščeš, Gospod, pomirenje za grehe moje i Tvojega liid-stva — naj Ti bo. Veliki je naš dug, ali neskončno veliko je plačilo. Liidje so grešili, a Bog je, ki na oltari te greh poravnava.
Molo bom, večni Oča, iz globine svojega srca v Tvojih svetih hramaj. Molo bom za sebe i za moje, za prijatele i ne-prijatele, za poglavare i za domovino, molo bom za pobožno živlenje i blaženo smrt. Ar pa je moja molitev tak slaba i si-romaška, jo sprijema z mojih jeclajočih viist Zveličiteo, ki se daruje na oltari, jo obsvetliije, poduhovla i jo v sijaji božanstva nese z »neizreklivim vzdihom" (Rim 8, 16) pred prestol milosti kak neskončno molbo.
I tak ne stojim pred Tebom s praznimi rokami, ja, siro-maški sem, pa itak tak bogat! Potreboča mojega srca, da Ti daruje, je obilno spunjena i najplemenitejši i najsvetejši nagoni moje duše so pomirjeni. — Oltar i njegova zvišena daritev sta prebudila najnežnejše žilice mojega srca, a moja duša se je zdi-gnola visiko nad vdarjanje valov vsakdanešnjega živlenja v bližino božo.
*
Z oltarom i daritjov se je začelo tudi »prebivanje Boga med ludmi" (Skriv. raz. 21, 3), njegova čudovita navzočnost v 01-tarskom svestvi. Luther je vzeo svojim najvekšo svetinjo, vga-sno je večni posvet, a s tem opiistošio cerkve. I same novine »Evangelische Kirchenzeitung,, pravijo, da je pravi i neozdra-vlivi vzrok, zakaj liidje v protestantizmi odpadajo od cerkve te, da v njihovih cerkvaj nega svestvene navzočnosti Gospodove (cf. Hettinger, Apologija). »Človek, ki je ne duševno ščista pokvarjeni, se šče i mora klanjati", pravi protestant Hengstenberg. Ali jaj! Pri njih nega več tabernaklov, pred šterimi bi mogli pokle-knoti. Gospod ne prebivle več pri njih, ar so zavrgli njegovo duhovništvo. Zato je tiidi protestantska cerkev celi tjeden zapre-
ta. Pobožna duša nema nikaj v njoj iskati, niti se nema komi klanjati. —
Dragoceno nam je tli zaistino neovrglivo svedočanstvo profesora C. Hilty-a: „V kom je katoličanstvo deleč naprej i ka njemi davle jakost, to so njegove lepše i vsikdar odprete cerkve, v štere lejko vsaki hip po dnevi, kda čuti potrebo, ne da bi vsaki vido, pribeži od vsakdenešnjih nevol stiskana duša, da ostane par hipov v skrivnostnoj tišini i čiitečoj bližini Ve-čnoga, da se potolaži i pa zdigne, če je njeno bolše živlenje razdejano, raztrgano, ali če je v dvojnosti, dokeč pa mi prote-stantje mamo v takšoj priliki samo dvoje na izbor: da idemo v log i med njive ali med liidi, ki nam dostakrat dajo jako slabo tolažbo" (Gluck II. 41).
Kak pa je nasprotno katoličanska cerkev mila i draga! Tu prebivle Bog v tabernakli pod podobov kruha, a pred njim sveti večni posvet! „Tii se spušča nebo k zemli, tu se zdigavle zemla k nebi, čas i večnost se tu dotikata neizreklivo blizi vkiiper... Tu se je Gospod skrio v svetom Svestvi, da vse potegne k sebi. Zato se obračajo vsi pogledi na njega, zato se klanjajo pred njim vsa srca, zato je oltar žarišče, k šteromi težijo vse črte naših cerkev ... Tu se pogovarja duša ž Njim v brezmejnom zaviipanji, kak oseba z osebov. Tiha radost jo navdaja, ar je pri tistom, ki pravi: Pridite k meni vsi, ki se trudite i ste obteženi (Mat. 11, 28). Tu ona pozabi na svet i posvetne boje. Istina, viher trosi visoka okna hrama božega, v šterom ona
moli, ali v notrašnjost hrama ne pride.....tu je najšla duša
svojo domovino, kak vrabec najde svoj dom i golob svoje gnje-zdo. .Kak lepa so tvoja prebivališča, Gospod Bog vojsk Blaženi, ki prebivlejo v Tvojem domi, o Gospod, oni te bodo na veke hvalili" (Ps. 83, 1. 5). — Tu zacelijo vse rane, dozorijo vsi veliki sklepi.....i nikdar vernik ne odide od tu...,
ne da bi noso v duši hrepenenje za mestom svojega mira, štero hrepenenje ga vsikdar vabi ta, gde je njegov Bog i njegovo najvekše dobro" (cf. Hettinger, Apologie).
Hči ednoga protestantskoga pastora (Kordula Peregrina), ki je sledkar najšla pravo vero, a ž njov svojo najvekšo srečo, zanimivo opisuje hrepenenje pobožne duše po tabernakli. „Šče protestantkinja", tak piše, „sem v svojoj prvoj mladosti živela v najbolših sveckih prilikaj, kak si je človek more samo zaželeti i senjati; pa li je bila v globini mojega mladoga srca nekša praznota, nekše hrepenenje i glad, ki se je z nikim ne dao pomiriti i zatreti, čiglih sem šče ne razmila, po kom pravzaprav tak vroče hrepenim. Ali, kda sem v svojem šestnajstom leti ob-prvim stopila v nekšo katoličansko cerkev, kda sem se obprvim približala siji večnoga posveta i občutila skrivnostni dih oltara, mi je naednok postalo jasno, po kom je žejala i giadiivala moja duša s tak vročim hrepenenjom, kak jelen po hladnoj vretini, i ka mi je falilo, čiglih sem plavala v najobilnejšoj zemelskoj
sreči: osebna bližina, telovna navzočnost živoga Boga, od štere protestantje nikaj ne vejo i neščejo znati!"
Ta darovita pesnica je stopila v svojem 25. leti v zavetje katoličanske Cerkve, v njoj je njena bogata pesniška duša naj-šla vse do dnes najzvišenejše gradivo, pa tudi tolažbo, jakost i
sveti mir pred večnim posvetom.
*
Ar ma katoličanec v cerkvi svojega Boga i Odkupitela pod podobov kruha v Olt. svestvi, zato tudi krasi i kinča svoj dragi hram boži. Če je Friderik Veliki povedao poznani izrek: „Kal-vinci i reformiranci ravnajo z Bogom kak s svojim slugom, lu-terani kak s sebi ednakim, katoličani kak s svojim Bogom" — se more že na prvi pogled v katoličanske i protestanske cerkve priznati, da je v tom izreki dosta istine. Katoličanske cerkve so nasplošno bogatejše, dragocenejše i lepše. Kda se protestantje dičijo z nekšimi krasnimi zgradbami kak s svojimi, kak so cerkve v Ulmi, Bazeli, Berni, Lauzani i dr., pozabijo omenoti, da so katoličani zozidali te prekrasne hrame i to že v „temnom srednjem veki." Protestantje sami, kak njim je zasveto čisti evangelij, so v tom tali jako malo napravili. Če najdemo v kakšem ščista protestantskom kraji kakšo vekšo zidino, je sigurno iz katoličanskoga časa: modri i napredni vnuki živijo šče od okusa svojih očakov. — Istina, v katoličanskih krajaj se oni goreče trudijo, da zozidajo lepe gotske cerkve, i okoli njih zelena trata s cvetjom —ja! — ali v ščista protestantskih krajaj, kde se njim ne trbej bojati, da bi jih moralo biti sram pred katoličani, tam so njim cerkve v žalostnom stanji i na mnogih krajaj je tak, kak toži protestant Hengstenberg, „da niti pogana ne bi mogli pelati v nje, da ne bi od srama rdeči postali." Pri vsem tom se pa marlivo trudijo za gibanje: „Vkraj od Rima! v Austriji."
Kak je nasproti toga krasen i predragi katoličanski hram boži! „Kak lepe cerkve zidate vi katoličani tudi v najbole de-lešnjih gorskih vesnicaj," mi pravi ednok nekši protestantski gra-diteo. Ja! Mi zidamo hišo božo, ar pri nas prebivle Gospod v Svestvi liibavi. To je najglobši i edini vzrok, da katoličanci tro-šijo velike vsote za dostojne cerkvene zgradbe, zato se nikdar ne posuši vretina njihovih darov i zato njihova požrtvovalnost nema mej. Katoličan kinča svojo cerkev kak mlado sneho. Z najlepšim cvetjom krasi oltar; najdragša svila i zlato iz naj-odaljenejših krajov se sveti na mešnom plašči, a na daritvenom kelihi se blešči drago kamenje, indijski dragulji i morski biseri. — Vse Tebi na diko, božanskih rob v tabernakli!
Kak je na protestantskoj strani nujno moralo razpadnoti vse, ka se tiče cerkve, kak je moralo zavladati siromaštvo i zapiiščenost v cerkvaj, ar nega v njih oltarov, a vse to kak ne-minliva posledica tistih nezaslišanih novotarij, v štere je Luther zablodo, s tem, da je zavrgeo sveti red i mešništvo, — tak je pri katoličanaj ves sijaj njihovih cerkev, krasen obisk bože
službe, tabernakel s svojim skrivnostnim živlenjom milosti, oltar i daritev — vse to je pri njih samo bogati izliv onoga dii-hovništva, ki ga je dao Kristuš svojoj Cerkvi. Zato je ščistara-zumlivo, da katoličanec poštiije vrednost diihovništva i liibi svoje duhovnike.
Srce Jezušovo, povrni i k sebi potegni grešni svet!
Odkrivam se Srci Jezušovomi.
Sladko Srce Jezušovo Nekaj ščem ti praviti: Jaz te lubim. Nosim vročo želo k Srci tvojemi: Gda odpreš se grešnom' sveti? Blodne gda pripelaš k Sebi? Gda do ti pastirje sveti? Gda do tvojih milošč žleb? Gda de tekla z toga žleba Vretina za mladi rod, Ki njem menjka lelja bela, Ki je suhi, kamen' prod?
Gda se začne pokoriti Proti Tebi zbuntam svet? Gda pretrgaš strašne niti Boljševizma, ki si Svet? Gda de cvela tvoja vera V vsakoj duši, kak želeš? Gda de puna tvoja mera Ki v smilenji jo pleteš? Gda razpošleš svoje sluge? Gda, o gda mo smeli it, Da ti rešimo prevnoge? Bodi, bodi nam odkrit!
Srčen,
Sv. Terezija Margareta Redi.
(1747 -1770).
Iz Arezza je bio glasbenik Gvido, ki je iznajšeo črte za note. Ravno v tistom varaši se je tiidi narodila dekla, štere živlenje je bilo edna sama pesem liibezni do Boga. Sv. Terezija Margareta od Presv. Srca Jezušovoga se je rodila 1747 leta od plemenitih starišov. Krstno ime njoj je bilo Ana Marija. Sama je od svoje mladosti eto pravila: Jezuš sam najbole zna, ka sam se od mladih nog želela dopadnoti samo Njemi in postati svetnica." V devetom leti so jo stariši dali benediktinkam v Fi-renci na odgojo. Živela je angelsko čisto živlenje. Ednok je mislila, da je napravila mali greh in je zato prejokala cele noči, dokeč jo je ne spovednik prepričao, ka je ravno nasprotno is-tina. Pravijo, da je ednok čiila v svojem srci glas, šteri njoj je pravo: „Jaz sam Jezuš Terezije Avilske; ščem, da tiidi ti prideš med moje hčeri" t. j. v karmeličanski red. Tistikrat je nikomi ne povedala toga božega zvanja.
Kda je prišla iz konvikta domo, je živela bole v samoči i nadaliivala vaje pobožnosti. Bila je z vsemi liibezniva. V se-demnajstom leti je odkrila starišom svojo želo, da bi rada šla k karmeličankam. Z očom je šla na breg Alverno, .gde je sv. Frančišek Asiški prijeo sv. Rane in tu je dobila novo moč, da izvrši svoj namen in da sledi Božemi pozvanji. Naskori na to stopi v karmeličanski samostan v Firenci.
Vsikdar se je natenkoma in verno držala samostanskih pravil in redovnih predpisov. Bila je zbrana, pokorna ino liibezniva do vseh. Zavolo velkoga mozola na koleni so jo opererali. Ar je pa pri operaciji zavolo bolečin malo zajavkala, je doktora in vse navzoče redovnice prosila odpiiščenje za to.
V bolnišnici je bila najprle za pomočnico, sledkar pa je postala bolničarka. Velka sladkoča za njo je bilo, da je mogla vrejiivati segeštijo, skrbeti za lampico pred tabernaklom in zmetati kor. Kda se je nahajala v gredaj med rožicami, je opazii-vala nebo, cvetje, črve, ftičice, je premišlavala in gledala v vsem tom Božo lepoto in velikost in se je vužigala na liibezen do Boga. Neki den začuti Terezija strašne krče v želodci in naskori po tom vmrje v cveti mladosti v 22 leti. Pet let je bila v samostani. Kratko živlenje! A delo? Ne venča je velko apošto-Isko delovanje kak smo to vidili pri drugih svetnikaj. Pa je itak svetnica!? Ja, svet mogoče ne bi niti mislo na njeno svetost,či Bog sam ne bi to razskrio s tem, da je očuvao njeno telo pred razpadom in ar je na njeno priprošnjo včino čudeže. Pa ka je dalo njenim malim delom tak velko vrednost v Božih očaj? Čisto srce in liibezen do Boga! Tak velka je bila njena liibezen do Boga, da je večkrat bila vznešene v zameknjenje pri rečaj sv. Janoša: „Deus caritas est — Bog je liibezen!" K blaženim je bila prištela leta 1930, k svetnikom pa 19. marca 1934. Navuk. Da bodo naša dela zasluzna za nebo, morejo prihajati iz lubezni do Boga.
Palau Gabriel, D. J.
Po Kristušovoj poti.
Kak moremo dospeti do visokosti božih reči? xm-
1.	Ne toži se, sin moj, ka je greh tak razširjen, i ka je orožje hudobnih tak strahovito.
2.	Nega hudobije, štera se ne bi dala premagati.
3.	Nega nereda, šteri bi bio vekši od reda.
4.	Nega laži, štera bi bila močnejša od istine, niti greha, šteri bi bole vlekeo kak jakost.
5.	O človek! Zakaj maš vekšo človečo kak božo vero? O krščenik, zakaj maš tak malo viipanje ?
6.	Ka je spreobrnolo pogane, če ne ponižna vera.krščenikov?
7.	Ne se je lehko žrtev zlubila po siromakaj, ki so me na-slediivali?
8.	Ka je napravilo z malih velike, z slabih močne, z nevednih modre, če ne liibezen tistih apoštolov, ki so se malo pred tem ešče skrivali ?
9.	Ki je prle zatajo moje ime, je se sledkar priznao; ki je pa prle od vseh bole preganjao, je je sledkar glaso.
10.	Moje apoštole so vmorili, a narodi so se povrnoli.
11.	Sem glaso nasproten navuk, kak ga glasi svet, i robe sam oslobodo.
12.	Dozdaj neznane istine sem glaso, i poganski vučitelje so je sprejeli od mojih siromaških vučenikov.
13.	Takši navuk sam glaso od jakosti, šteri brzda; takšo čednost, štera se je skrila; takšo znanost, štera se je ponižala; takšo radost, štera se je kazala raj v davanji kak jemanji; i ta šola križa je svet spremenila v šolo požrtvovalnosti i junaštva.
14.	Na Kalvarijo sem se podao, i jaz, zavržek liidi, v naj-višišoj nebi kraliijem.
15.	Deca so velikani postanola i osramotila krvnike.
16 Veliki so ponižni postali, i so služili svojim hlapcom.
17.	Nasilni so krotki postanoli i betežnikom dvorili.
18.	Gospodje so robi postanoli za rešitev robov, i so med verigami bole premagali sebe, i so prostejši bili, kak gdašteč prle.
19.	Telo je angelske jakosti rodilo, i duša je premagala pekeo.
20.	I ti si še zmerom posveten?! O, tvoje oči šče ne vidijo čisto.
21.	Ne zastopiš čud milošče, ar si ešče ne duhoven človek.
22.	Edna jakost več napravi kak jezero grehov i njena moč se povekšava, če jo sprevajajo zatajiivanja.
23.	Edna istina več vala kak jezero laži, i njena zmaga je gotova, če združi zapoved z dobrim zgledom.
24.	Moč molitve je vekša kak vso prizadevanje modrijanov i tem sigurnej premaga hudobijo, kem močnej se naslanja na ponižnost.
25.	Naravni pripomočki ti samo te bodo na hasek, če ver-ješ v moči i uspehi nadnaravnih sreči.
26. Ne boš vido dosta velikih reči i večkrat te strah obide, če se ne povspeš na višišo stubo diihovnoga živlenja. Neprestano moli, i z ponižnim vupanjem najdeš na pravo pot.
Zlato klasje.
Naše njive so te mesec kak veliko morje, v šterom se va-lovje giblejo zdaj se zdaj ta. Oči vseh so obrnjene na to valovanje žita, pšenice i ječmena pa se nam srce napuni s prošnjov :
Bog nam čuvaj silje, dokeč ne dozori v zlato klasje!
*
Niedna zemelska lepota, niti vse zemelske krasote vkup djane nemrejo doseči lepote, ki krasi dušo v posvečujočoj milosti božoj. Takša duša je spodobna Bogi i Bog sam se radii-je nad njenov lepotov rekoč: ,0, kak si lepa, prijatelica moja!" — Pa, kak se na čistom, belom snegi pozna vsaki prašek, tak v toj lepoj duši vsakši, tiidi najmenši greh zatemni njeni
sijaj pa njoj odvzeme ono, ka jo je delalo Bogi tak spodobno.
*
Naše pozvanje tu na zemli je Boga naslediivati, v Bogi živeti, kak Bog žele delati i nikdar meti driigoga cila zviin Boga. — Ki postavi svoj cil na kaj driigoga, nego na Boga samoga, je nesrečen, se boji, zaman žele i se trudi najti pokoj v zemel-skih stvareh.
*
V	čem je pravičnost? V tom, da se vsakšemi da to, ka njemi po pravici ide. Zdaj mi pa povej, ka ide grehi drugo kak zametavanje, zaničavanje ?
*
Ogrizavanje bližnjega, kak je to grdo delo! Vsi smo že trpeli zavolo ogrizavanja, vsi bi si želili, da se ta hudobija iztrebi do korna, pa vsi ešče nadele ogrizavlemo, ar si ne damo dopovedati, ka či ščemo to doseči, moremo pri sebi začeti. Samo za eden tjeden pazi na sebe i računaj, kolikokrat gučiš od faling drugih, kak pogosto takše guče z dopadanjom poslušaš. Začudo se bo, koliko se te beteg tiidi tebe drži.
*
Oda so šteli sv. Frančiška Asiškoga tolažiti, je rad pravo : „Ne! Celo živlenje bom nevtolažlivi, zato, ar je moj Zveličar
liidi tak vroče liibo, liidje pa tak malo liibijo Njega."
*
V	trplenji nas Bog podpira s tem, da nam razsvetluje razum. Na miseo nam pride, ka je v nebi Oča, ki je neskončno dober, ki nam samo dobro žele, ki vsikdar išče kak bi nas o-srečo. On je obliibo, ka naše trplenje poplača z neverjetnim bogastvom. On nam je dao Sina, da nas vodi, Sina, ki nam s
križa pravi: „Ki mene liibi, naj vzeme svoj križ i naj ide za menov."
*
„Deni v edno šalčico vage trplenje onoga človeka, ki je vrli, žive goreče i se premaguje, v drugo šalčico pa trplenje tistoga, ki je mlačen, ki se ne premaguje; vido boš, ka te zadnji jezerokrat več trpi kak prvi." (Avila.)
*
Naše oči naj bodo odprte samo na naše falinge, za falinge drugih pa zaprte. Ne bodimo kak skažlivci, štere graja sam Kristuš, rekoč: „Ka pa gledaš smet v oki svojega brata, brvna v svojem oki pa ne vidiš?"-Skrb za naše falinge nam donaša dosta haska. Vzbuja v nas ponižnost i osramočenje, množi v duši strah boži, čuva notrašnjo zbranost i pripravla veliki dušni mir. Neprestano opazttvanje po falingah bližnjega pa rodi krivične sodbe, zametavanje, ogrizavanje, nespametno gorečnost i nemirno diišnovest.
*
Z naših oltarov, na šterih pri sv. meši ponavla bože Agnjec svojo daritev na križi, teče sedem potokov smilenja po celoj katoličanskoj Cerkvi. Iz teh potokov, najmre svestv, zajemle sv. Cerkev. Ona je puna božega smilenja, štero pa ne drži skrito,
nego je deli vsem, ki jo prosijo.
*
V Mariji je v najvekšoj meri vse ono, ka jo dela zmožno posrednico med Bogom i nami. Ona je Bogi mila, zavolo svoje svetosti, je močna pri njem zavolo svojega zasliiženja. Ona je puna dobrote do nas. Za Jezušom nas Ona najbole liibi. Zato nam rada pomaga v dušnih, pa tiidi v telovnih potrebčinah.
R. J.
P. Quadrupani:
Kažipot za pobožne duše.
III. Molitev.
2. Če v premišlavanji ali v driigoj molitvi siihoto čutiš, se ne vznemirjaj i niti ne misli, ka se Bog srdi na tebe. Da navadno je v diihovnoj suhoči opravlena molitev najbole zaslužna.
Jako velika zmota je, če vrednost molitve po čutenji, po njej dobleno zasluženje pa po notrašnjoj zadovolnosti merimo. Lehkota i sladkost, štero pri molitvi čutimo, je posebna milošča, štero nam Bog da, je posebno odlikovanje, šteroga smo deležni i štero nam zapovedava zahvalnosti, to je pa ne zasluženje, nego nova dužnost. Zato nas opomina pisec Hoje za Kristu-šom: „Gda ti Bog da duševno tolažbo, sprejmi to z zahyalnostjov; nego znaj, da je to boži dar, ne pa tvoje zasluženje. Zato se pa ne zvisi i se prek mere ne radiij, niti se slepo ne prevzemi i rajši se ponižiij za dobleno milost, i bodi previdnejši i bojazlivejši v tvojih djanjih; ar ta viira mine i te dobi noč skiišavanja. Pa čeravno mine tolažba, ne zdvoji; nego z poniz-nov potrplivostjov čakaj na novi nebeški obisk; ar je Bog zadosta mogočen,
ka ti znova da vekšo tolažbo. To vsaki zna, ki hodi po božoj poti; kajti veiiki svetniki i stari proroki so vnogokrat poskusili te vrste spremembe."
»Človek hitro verje, ka niti ne moli več, gda mineva veselje v molitvi. Ka spoznamo zmoto toga, naj nam pride na pamet, ka je popolna molitev i liibezen do Boga ednoisto. Molitev je zato ne čutenje, ki dobro dene, niti vpliv razdražene domišlije, niti na zadnje ne svetlost razuma, šteri v Bogi naletci odkriva zvišene istine, je niti ne tista gotova tolažba, štera izvira iz diiševnoga gledanje Boga. To vse so zviinešnje reči, brez šterih liibezen tem čistejša ostane, ar brez teh božih darov jedino i neposredno se Boga drži" (Fenelon: krščanske misli 7).
Duhovna siihoča se nam jako ne vidi, a tem bole se do-padne Bogi, ar jo iz lubezni do njega trpimo. V takših prilikaj naj nam pride na pamet tista molitev, štero je Jezuš v svojoj smrtnoj borbi opravlao.
Novomešnik: Prša Martin, Silvester, frančiškan.
Rojen I. 1908. nov. 2. na G. Bistrici. Novo sv. mešo prikaže Vsegamogočnomi junija 21. na Srca Jezušovoga nedelo v Črensovcih.
Sv. Frančišek Šaleški eta piše (Pisma 4, 25): .Samo lastna liibezen i precenitev samoga sebe je tisto, ka nas moti. Kak preneha v naših molitvaj tista nežna genjenost srca, tisto sladko, dobro spadajoče čutenje, ali v pre-mišlavanjaj notrašnja tolažba, žalost nas obide. Če v opravlanji dobroga naletimo na kakšo teškočo, če pred izvršitev naših dobrih namenov pride kakši zadržek, z cele moči smo na tom, naj ga odstranimo i odpravimo. Zakaj vse to? Ar preveč liibimo sebe, svojo tolažbo, svoje veselje, svojo počasnost. Radi bi bili, ka bi med molitvami dihali pomaranžni dihek; ja-kostni bi radi bili, a samo zato, naj same sladkosti vživamo; na Jezuša niti ne poglednemo, ki je na zemli ležeč krvavi znoj točo, ar se je v nje-govoj duši strašen boj bio med nižjimi diiševnimi močmi i višjim naka-nenjom."
Fenelon pripomni (Krščanske misli 7): »Nega strahovitnejše pokore, kak stan, gda naša vera brez vse čutne podpore sama stoji. Z toga sklepam, ka je za pokoro največ vredna, ar je takrekoč križano zadoščenje, štero je zednim tiidi rešeno vsake vkanlivosti."
Nove sv. meše bodo v obilnom števili letos v Slov. krajini. Prva bo te mcsec 21. v Črensovcih, ki jo bo sliižo č. g. Prša Silvester, iz reda sv. Frančiška. Od julija 12. naprej, pa ešče osem novih svetih meš. Prosimo do-broga Pastira, naj napuni z svojov gorečnostjov naše novomešnike, da bodo k večnoj sreči vodili njim zaviipane ovčice.
Večne obliibe položijo te mesec naše mladenke, častite sestre Mag-dalenke, v Studencah pri Poljčanah, v Italiji pa meseca augusta hčeri Marije Pomočnice, ali Salezijanke. Molimo za dobre diiše, da ostanejo verne riebe-skomi zaročniki, Jezusi i da s svojimi molitvami pomagajo našoj mladini do čuvanja svete čistosti.
Svetek Marije Pomočnice v Soboti je letos bio jako slovesen. Slavnostno predgo so držali i velikansko procesijo so vodili prezv. knezoškof i ap. administrator, dr. Tomažič Ivan Jožef. Pri toj priliki so Prezvišeni sprejeli v dijaško Marijino Kongregacijo 15 dijakov i 25 dijakinj, za kandidate pa 60 oseb obojega spola. Naj Marije Pomočnice blagoslov počiva nad na-šov mladinov.
Za misijanara na Japanskom Č. g. Antolin Auguština so daruvali v Din. sledeči: iz Beltinec: N. N. 1, Škafar Štefan 5, Glavač — Prša Marija 5, Rous Janoš 5, Krenosa Kata 10, Fridrich Joško 5, Osterc Peter 10, Smej Štefan 2, Smej Marija 2, Klepec Vinko 3, Klepec Ješko 10, Rešek 2, N. N. 3, Balažič Jožef 6, Horvat Andrej 10, Filip Marija 10, Dečko Fran 2, Šprager Ferdo 10, Knaus Agata 3, N. N. 3, Baša Orša 1, Smej Vanek 1, Gal Ana 2, Berendijaš Martin 2, Naubaer Kata 2, Škafar Jožef, kmet, 2, Bakan Janči 10, Zorko Marija 5; iz Bratonec: Škafar Ivan, sem. dtihovnik 10, Le-gen Franca 1; iz Dokležovja : Kavaž Balaž 10. — Za te peneze i za še dob-lene se kupijo knjige, štere prosi g. misijonar. — Marija Pomočnica povrni vsem obilno!
Mariji v zahvalo.
Hvalen Jezuš i Marija! Predragi mi duhovni oča, kak vas liibim i vas iz srca prav lepo pozdravlam i vam želem na tom sveti zdravje i da bi še dugo živeli i nam svoje dobrote delili, na driigom sveti pa da bi se v nebe-saj veselili. Veseli me prošnja Višjega pastira, ki me je tak genola, da sem s suznatnimi očni prebrao te listek, da oni želejo, da bi vsaka hiša mela Mar. List. Oh, daj dragi Bog I Ve je ne predragi i je vsakomi na korist. Marija je naša liiba Mati i što Marijo časti, on pogublen ne bo. Jaz vam moram samo malo pisati od Marijinih dobrot. Marija mi je pomagala v svetoj bojni v Karpatah na fronti. Sem v strašnih nevolaj kričo na glas: Jezuš i Marija, sv. Jožef pomagajte mi. Tak sam kričao celo noč. Gda sem posta o jako slab i truden, sem malo zaspao i v senjah sem postao v ednom mesti v trnji i se prevlečem viin na zeleno trato, a tam sem vido Marijo, ki je v rokah držala sv. rožni venec i mi veli, nikaj se ne boj, srečno prideš domo. A jaz pa okoli Marije kričim, zdrava Marija, milosti punal Kak jo trikrat tak pozdravim, se prebudim i sem bio pomirjeni i za istino sem srečno prišo vu z šturma, samo zajeti sem bio. A po treh letaj sem iz Sibirije po-begno i srečno prišeo domo. Potom pa sem morao nazaj oditi v Francijo se vojiivat, A preteklo je pet let, da sem se mučio, a sam nikaj ne bio ranjen, nego, hvala Bogi zdrav sam prišeo na svoj dom,
Zato pa vam pišem v zahvalo od Marije prijetih dobrot, da sem vaš večni naročnik do svoje smrti, a po mojoj smrti pa mam svojo liibo deco i sina. On tudi bode veseli prevzeo mojo prošnjo: »Sinko moj, bodi Marijin častilec." Brez bože vole si neinreš nikaj pomoči. Bom se pa tiidi triidio i molo i proso, da bi drugi vidli, ki še denes nevidijo i nečfitijo Marijinih dobrot i jo častili pa bili naročniki Mar, Lista. Jaz sem že dobio ednoga novoga naročnika.
Želem vam duhovni oča i vsem, ki se trudijo za dober tisk, ki nas razveselite s svojim lepimi Novinami i Marijinim Listom, od dobre Matere Marije vse dobro! Pa vas prosim, molite za me i za nas vse grešnike.
KAROL SEDMAK, Banfi - pošta Štrigova.
Vganke.
Rešitev vgank 4. snopiča se glasi: I. Naše telo po goristanenji bo, če bomo zveličani, nemrtelno i odičeno, vekomaj veselo. II, Telo pogublenih bo po goristanenji nemrtelno i grdo, vekomaj v trplenji.
III.
.. -j . „ „,_. Nepopolno so rešili: Ku s t ec Martin, Mostje 74 Marija je spevaia.	. Sukič Ana> D slaveči 92. Naj ta tak čistiva v
fP7n«Tk so h -.tiinnla mladosti, ka ta ednok vredniva v odičenom, nemr-au*i ia- st,sn0la' telnim telom vstanoti, njima po njuyom g. kateheti Aiieiuja.	pošle stric obečamo čislo. Viipa se pa, ka prvo za
Ne — vekomai žive "iega zmolita ' ka dr"g°č Popolnoma rešita vganke. Alleluja Alleluja I ' Potem je še rešo nepopolno: Litrop Štefan,
'	Renkovci, ki si naj pride po čislo.
Rešitev vgank 5. snopiča se glasi:
I.	Kakši sad prinese duši gosto sv. obhajila ali prečiščavanje ? Dušo olepša z povekšanov miloščov posvečiijočov i jo a) okrepi, da smrtno ne greši pa b) jo den za dnevom vodi naprej v lubezni do Boga i bližnjega, to je v popolnosti. — II. Oda prinese te sad? Te sad prinese, če se preči-ščavamo ne samo brez smrtnih grehov, nego mamo volo tiidi malih grehov se ogibati i Jezuša zaviipno prosimo, naj nas spopolni. — III. Gda sme deca pristopiti k sv. prečiščavanji ? Deca se sme pristopiti k sv. prečiščavanji, gda že zna šest glavnih pravic kat. vere i pozna olt. Svestvo, to je zna ločiti sv. hoštijo od navadnoga kruha i je v milosti posvečiijočoj.
Vse tri vganke je najlepše rešo Trajbarič Štefan, Filovci hš. 4. Njegova rešitev se glasi etak:
Predragi gospod ! Sklend sam, da Vam bom pri prvoj priložnosti pisao i se Vam zahvalo za vse dobrote, ki je skažiijete nam Slovenom v Marijinim Listom ino Ogračekom. Zednim Vam pošilam rešitev vgank:
I. Kakši sad prinese gosto sv. obhajilo ? Sv. obhajilo nam zbriše vse male grehe, varje nas smrtnih i nam zagotavle, ka mo veselo gori stanoli i z Kristušom v nebesaj kraliivali. II. Kda prinese te sad ? Sv obhajilo nam prinese te sad te, kda je vredno prejmemo, to je, kda se lepo pripravimo i smo brez smrtnega greha. III. Kda sme deca pristopiti k sv. obhajili ? Deca sme pristopiti k sv. obhajili v primernoj starosti, kda se že zaveda, ka pri sv. obhajili pride k njemi sam g. Jezuš Kristuš. Še enkrat se Vam prisrčno zahvaliijem za vse dobrote ino Vam želem obilno milosti od Marije Pomočnice pri Vašem deli za prekmurski narod. Vas prisrčno pozdravla Vaš
ŠTEFAN TRAJBARIČ, Filovci št. 4 - p. Bogojina.
Lepo so rešili vse tri vganke. H o z j a n Jožef, D. Bistrica, Pavli-n j e k Alojz, Sodišinci 39, G r 1 e c Viljem, Rakičan, ki nam prvikrat piše i nam odkriva svoje veselje nad Marijinim Listom, posebno ga pa zanimajo misijonarska poročila naših ali od naših misijonarov; Litrop Štefan, Renkovci 82. Zadovolivo, a ne popolno sta rešila; K o 1 m a n Brigita, vučenka 3. razreda, Trdkova, hš. 63. Pryo pismo nam pošila, šteromi smo se jako razveselili, ar je prišeo z nedužnoga srca tisti lepi pozdrav, šteroga nam je poslala. O da bi Jezušek nikdar ne zapiisto toga nedužnoga srca 1 Jerebic Jožef, Beltinci, hš. 161. Obečani pisenski papir dobijo po meri, kak so vganke rešili: najbolšega, dobroga i zadovolivoga po pošti iz sobočkoga sreza, iz lendavskoga pa na uredništvi Marijinoga Lista, naj pridejo samo po njega.
Nove vganke.
L Zakaj se veseli narod novim svetim mešam ?
II.	Kakšo oblast dobi novomešnik pri posvečiivanji ? III. Gda sme novomešnik dobleno oblast izvršavati.
Ki vse tri vganke pravilno reši do konca junija, dobi za nagrado lepo knjigo
od Vatomika.