Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 45 . 1991 . з 497 
ke, ki jih ni mogoče prezreti. Raziskovalci antike in fevdalizma bodo marsikateremu 
podatku ali razlagi nasprotovali ali podvomili v resničnost. To pa ne velja samo za 
to knjigo. Način podajanja snovi v knjigi je tekoč, jasen, tudi polemičen. Marsikatero 
razlago iz obsežne literature, ki jo je uporabil, s pojasnjevanjem zavrača, tudi zato je 
branje knjige privlačnejše. Anderson omenja tudi slovenske kraje, a ne slovenske 
literature. Najbrž bi že bil čas, da bi kratko zgodovino Slovencev izdali vsaj v enem 
od svetovnih jezikov. Zdi se, da misel ni nova, njena uresničitev pa bi bila koristna. 
L u d v i k C a r n i 
M a r i a L u i s a R i z z a t t i , Leonardo. Ljubljana : Mladinska knjiga, 1991. 
128 stràni. 
(Pre)obilju člankov in knjig o Leonardu da Vinciju (1452—1519) se pridružuje v 
slovenskem izboru »Geniji v umetnosti« Maksa Veselka prevod italijanskega origi­
nala Marije Louise Rizzatti iz leta 1975. Ta količina nastaja in se neprestano pove­
čuje zaradi seznanjanja novih generacij z »najbolj univerzalnim človekom rene­
sanse«, pa tudi zaradi trajnega problema, ki je očitno v »fenomenu Leonardo«. V 
glavnem gre za dela dveh smeri: prva ponujajo vedno nove formule, kako bolje raz­
ložiti ta fenomen, druga poskušajo obstoječe znanje pa tudi neodgovorjena in neza­
dovoljivo odgovorjena vprašanja povezati v mozaični portretni sestav. Takšna je 
knjiga »Leonardo« M. L. Rizzattijeve, namenjena predvsem prvemu bližnjemu se­
znanjanju z genijem iz Vincija, vendar tudi dovolj izčrpna v odpiranju problematike, 
ki jo bo zainteresirani študiral po strokovni literaturi in predvsem neposredno iz 
Leonardovih del. 
Obravnavana knjiga je umetnostnozgodovinsko delo, druga področja Leonardove 
univerzalnosti le bolj omenja in podreja svojemu osnovnemu vidiku. Drugi pol nje­
gove genialnosti je predvsem na področju naravoslovnih opazovanj ter raziskav in 
tehničnih izumov, kjer je Leonardo gradil in nadgrajeval svojo veliko sintezo z mno­
gimi originalnimi prispevki ter spoznanji. Rizzattijeva nekatere omenja, vendar pa je 
težišče modernih prizadevanj šlo dalje in skuša ne le enakovredno obravnavati pola 
umetnost-znanost, marveč se veliko ukvarja tudi z obojestranskim vplivanjem obeh 
sfer. Kdor skuša globlje v Leonardov fenomen, se ne more izogniti študiju s tega 
vidika. 
Takšen je — v najkrajšem — domet avtoričinega koncepta in ambicioznosti, ve­
lja pa še kratko pogledati, kaj knjiga ponuja. Ob obilici zares kakovostnih barvnih 
reprodukcij si slede biografski del, poskus človeškega približanja iz večinoma drob­
nih anekdot, sprehod skoz idealizirano (vsa dela na enem mestu!) galerijo in komen­
tar k njegovemu umetniškemu opusu. Ta poglavja uokvirja spredaj izbor iz Leonar­
dovih zapisov, zadaj pa iz zapisov njegovih in naših sodobnikov. Uvodoma je dodana 
zgodovinska skica Leonardovega časa, predvsem razmer na dvoru družine Sforza v 
Milanu. To so mozaične sestavine, ki naj se povežejo v portret velikega umetnika vi­
soke renesanse s sokreativnim bralčevim deležem. 
Zgodovinar bo pri svojem strokovnem delu verjetno segel mimo takšne knjige v 
znanstveno literaturo. Kadar pa si bo zaželel manj zahtevnega vodstva skozi svet 
Leonardove umetnosti, mu bo dobrodošla tudi ta knjiga. Morda bo ob njej razmišljal 
o problemu populariziranja zgodovinskih dogajanj in osebnosti, kar zahteva dolo­
čeno odstopanje od stroge metodologije zgodovinopisja. Vsekakor pa bi polemika z 
Rizzattijevo lahko bolje osvetlila problem zgodovinskosti oseb, ki tako prehitevajo 
svoj čas in izstopajo iz njega ter žive še stoletja kasneje, kakor je to pri Leonardu. 
S a n d i S i t a r 
J o ž e P o g a č n i k , Starejše slovensko slovstvo. Ljubljana : Znanstveni inšti­
tut FF, 1990, 392 strani. 
Med izdajami znanstvenega inštituta Filozofske fakultete v Ljubljani je'zagle­
dala luč sveta tudi obširna študija Jožeta Pogačnika 2. naslovom Starejše slovensko 
slovstvo. Ker gre za uglednega slovenista, ki je prinesel mnogo novega v našo ved­
nost, pravega ambasadorja te stroke z objavami praktično po celi Evropi, so bralčeva 
pričakovanja, ko vzame njegovo delo v roke, razumljivo, visoka. Toda: kdor priča­
kuje, je dostikrat razočaran; zato tu ne bom govoril o dobrih straneh knjige, ki jih 
je seveda veliko, ampak le o stvareh, ki so me iritirale. 
-Šokantno je označevanje H. Bullingerja za Kalvinovega naslednika (sic! — str. 
153)', ko vendar že vsak povprečno razgledan razumnik vé, da je bil Zwinglijev dedič.