France Bezlaj
Filozofska fakulteta v Ljubljani
SLOVENSKO KREMUC IN BOLGARSKO KREMUŠ »ALLIARIA OFFICINALIS«
Komaj verjetno se zdi, da je moglo ostati to rastlinsko ime tako dolgo prezrto v strokovni leksiikološki literaturi. Saj je vendar na prvi pogled jasno, da je sorodno z litavskim pomensko enakim kermiiše »wilder Knoblauch«. Nemško Knoblauch se uporablja sicer za species Allium sativum, toda Alldaria officinalis ali z drugim imenom Sisymbrium alliaria je nemško Knoblauchsranke, ljudsko tudi Knoblauch, Waldknoblauch, Knoblauchskraut in podobno (Marzell, Wörterbuch der deutschen Pflanzennamen I 194). V slovenščini je najbolj poznano ime česnovka poleg divji česen, hostni česen, borštni česen in podobno tudi v drugih slovanskih jezikih, srbohrvaško češnjača, češnjaka, češnjačka trava (Simo-novič. Botanički rečnik, 20), bolgarsko tudi česnova trava (Davidov, Bolgarski botaničen rečnik 93), rusko česnočnik, ukrajinsko cisnycka, cosnycka, česnočna trava (Makowiecki, Slownik botaniczny 19), poljsko czosnaczek, češko česnaček, slovaško česnačik, rančesnek in podobno (Machek, Jmena rostlin 69). Listi te rastline diše po česnu in se že od pradavnih časov uporabljajo kot začimba, naj navedem za primer angleške nazive beggar-man's oat, Poor Man's mustard. Marzell poroča, da so to rastlino uporabljali že poganski predniki kot zdravilo in kot zaščito proti urokom, dodaja pa, da se to lahko nanaša tudi na neko drugo species z imenom Ramsel ali podobno, torej na Allium ursinum.
Z litavskim kermiiše je po regularnem glasovalnem razvoju najbliže sorodno slovensko čremoš »Allium ursinum«, tudi čremož ali čemaž, srbohrvatsko čre-rnuš, črimuš, cremoš, ciemož, crijemuž poleg sremuš, sremuž, bolgarsko čere-muš, čeremas, rusko čeremuška ali čeremšd, čeremsa, belorusko čaramšd in poljsko trzemucha. Iz teh oblik ni težko rekonstruirati skupne balto-slovanske izhodne oblike 'kermusiä (Trautmann, BSW 128), za Slovane torej *čerm'bša (Ber-neker, SEW I 145). Ker najdemo tudi v litavščini dublete z -au~, -Q- v nekaterih slovanskih oblikah ne preseneča.
Toda oblike 'icerm- so samo litavske in slovanske. Sorodstvo v drugih indoevropskih jezikih kaže na prvotno 'krem-. Nemško Rams »Allium ursinum«, bavarsko narečno Ramsel, srednje-spodnje nemško ramese, remese, dansko, švedsko, norveško rams(lök), anglosaško hramsa (m.), bramse (f), angleško ramson(s) govori za skupno germansko izhodišče 'hramusan. Iz tega je mogoče sklepati na indoevropsko "krom-, toda pri grškem "HQo/ußvov »Allium cepa«, tudi xgofivov je zaradi piri Hesychu izpričane dublete xgsßvov in toponima Kgefi/uvcov pri Ko-rintu mogoče sklepati na prvotno 'krem-, kar se je po asimilaciji razvilo v 'krom- (J. Schmidt, KZ XXXII 346; Schwyzer, Griech. Gramm. 255; Frisk, GEW II 23). Podobno kaže tudi srednje irsko crim »Allium sativum«, irsko creamh, kimrijsko craf na prakeitsko 'kremo-, deloma tudi na 'kramo- (Pederson, Kelt. Gramm. 131). Z rezervo je treba upoštevati tudi stari ilirski toponim Cremöna, ki ga H. Krahe, Sprache d. Illyrier I 104 izvaja iz našega rastlinskega imena.
Kljub nedvomni sorodnosti vseh teh oblik je dokaj tvegano rekonstruirati neko enotno indoevropsko izhodišče. Pokorny, Idg. Wb. 580 nastavi geslo (/čerem-), krem- {:kiom') ne samo za imena posameznih species rodu Allium, ampak tudi za samo v baltskih in slovanskih jezikih izpričana imena dreves, litavsko šer-mukšle, šermCikšne »Sorbus aucuparia«, letonsko sermonksis, sermukšs poleg cermaukša »Sorbus aucuparia« in v slovanskih jezikih slovensko čr&msa, črem-ša, čiemha, čiensla, čremža, črems, čiens, čimž, cimž poleg siemša, sremsa, STomsa »Prunus padus«, srbohrvaško sremša, sremža, sremza, sremsa, srensa, srmza, srmzika poleg ciemža, crenža, crinza »Prunus padus«, a tudi sremža, sremza, sremsa, srijemzla, srijenzla, srijemsla, trensa, trensia, trensula »Prunus malaheb«, rus. čeremucha, nareč. tudi čerema, čeremcha, čeremcha, uk. čeremcha, čeremsa, čeiimcha,čeremŠYna, čeremucha »Prunus padus«, belor. čaromcha, polj. trzemcha, češko stfemcha, narečno tudi kfemcba, staročeško tfemcha, slovaško čremcba. Za večji del teh oblik je mogoče rekonstruirati izhodno *kermus- s pa-latalno .dubleto 'k'ermus-. Ker pa iz vse te obilice današnjih variant lahko sklepamo na večkratno križanje med imeni za »AUiaria officinalis« ter »Allium ursi-num«, je mogoče to suponirati tudi za starejša prazgodovinska obdobja. Slovensko kremuc in bolgarsko kremuš je tehten nov dokaz, da je nekoč praslovan-ščina in verjetno tudi baltščina poznala obliko 'krem-, ki je edina izpričana v germanščini, keltščini in grščini. Današnje litavsko kermuše in glasoslovno odgovarjajoča slovansko čermhcha deloma s podaljšanim -Q-, baltsko -au-, je lahko staro križanje med *krem- in k'ermus-. Ni nujno, da je treba izhajati iz velarne variante *keimus-, prav tako pa tudi ne, da je bila to prvotno ena sama osnova, kakor je mislila dosedaj večina avtorjev, ki so pisali o tem, v strokovni literaturi že tolikokrat obravnavanem problemu. Res se ni posrečilo za baltskoslo-vansko *kermus- J 'k'ermus- najti nobene zadovoljive paralele v drugih indoevropskih jezikih. Dvomljive so primerjave z grškim xo/xagog »Arbutum unedo« z neznano etimologijo (o tem Frisk, GEW I 907), ali s staroindijskim kramukah-, kimukäh »betelovo drevo« (o tem Mayrhofer, IEW I 262) ter z nemškim Scherben, Patscherben, Potscherbenbaum »Sorbus domestica«, kakor domneva Ma-chek, Jmena rostlin 110 in Lingua Posnaniensis II 158; III 104), ki sumi, da je osnova paleoevropska. Prav tako neprepričljivo pa je mnenje, da bi se imena raznih vrst, najprej divjega in kasneje kultiviranega česna in čebule, prenesla na nazive dreves s kislimi sadeži. Poudariti je treba, da se slovensko kremuc ni moglo razviti tako kot na primer češko kremcha šele v novejšem času. Izpričano je to ime že v 18. stol., v Pohlinovem slovarju kremuz »Knoblauchskraut, Alliaria«, pri Gutsmannu kremuz (m.) »Knoblauchskraut«. Kasneje ga zasledimo pri Jarniku, Janežiču, Cigaletu in Pleteršniku. Iz različnih rokopisnih zbirk navajata J, Barle, Prinosi slovenskim nazivima bilja in Simonovič, Botanički rečnik še variante kremuš in krmuc, kermuc. Zadnje je treba brati 'krmuc z -r- iz ne-naglašenega -re- po moderni vokalni redukciji. Bolgarsko kremuš sta po Ahta-rovu, ki mi ni dostopen, prevzela B. Davidov in A. Javašev. Materiali za Bolgarski botaničen rečnik, Sofija, 1939. Zal manjkajo tako pri Slovencih kakor pri Bolgarih natančnejši podatki, kje je ime razširjeno. Ker je fitonim izpričan na obeh skrajnih koncih slovanskega Balkana, le da je pri Slovencih pogostni sufiks -tcB izpodrinil staro -št, je izključeno, da bi bilo oboje izposojeno iz nekega neznanega jezika že po razselitvi Slovanov. Tako je srbohrvaško kromid »Allium   cepa«,  makedonsko   kromid,   bolgarsko   krdmid,   hromid,   kor-'
6
mitluk sprejeto iz grškega pridevnika ngo/nvoiov (Mladenov, BER 258 Skok, ERSH II 208). Ime kremuš je po vsej verjetnosti že del Slovanov prinesel s seboj na jug. Takšni arhaizmi v rastlinskih imenih niso osamljeni. 2e pred leti sem na primer opozoril, da slovenski fitonim svedrec, svedre »Erythraea centaurium; Genziana verna; Gentiana acaulis« iz sv^dr&ct glasoslovno popolnoma odgovarja lit. švendre »Typha latifolia; Phragmites communis« iz indoevropskega 'k'uendhro-, kakor kaže latinsko combretum 5>neka dišeča rastlina«, bretonsko conträn »Angelica silvestris«, irsko cuineog »isto«, staronordijsko hrgnn »isto«, dansko quander »isto« (o tem Walde, LEW I 181; Fraenkel, LEW 1040). Seveda je vsakemu dvomljivcu na prosto dano, da izhaja pri slovenskem imenu iz sveder. 2e dolgo kroži po strokovni literaturi tudi slovensko rešek (m.) »Sonchus asper«, ki mu je treba dodati še srbohrvaško rekeš, lekek »Eryngium amethystinum« (Dubrovnik), čeprav je Skok, III 125 prezrl slovensko in druge indoevropske paralele. Izhodišče je stari naziv za »trn«, sta-roindijsko ^ksara »trn«, grško agxevöog »Juniperus communis«, litavsko erškStis »Prunus spinosa«, letonsko erškis, erkškis »bodičevje«, ersis »Juniperus communis« (o tem Persson, Beiträge 964 in Endzelin, KZ XLIV 59). Nič presenetljivega ni tudi, če se neko rastlinsko ime pojavi na obeh koncih Balkana. Nedavno so me opozorili, da so poleg slovenskega očun »Colchicum autumnale, Crocus« v treh gorenjskih vaseh zasledili varianto kačun, kar ustreza vzhodno srbohrvaškemu kačun, kačum, kačunak, kaćunka »Colchicum; Crocus«, mak. Aačun-ka »Galanthus nivalis«, big. kačun, kačunka »Colchicum; Crocus« iz praslovan-ske dublete 'ko-ot-jun'h. Takšne oblike se niso mogle razviti samostojno šele v kasnejših obdobjih, ampak so sled slovanskih migracij na Balkan. Isto velja tudi za naše kremuc.