Nemškntarija na Koroškem in Štajarskem znemškim šulvereinom vred. Govor državnega poslanca dr. Gregoreca v »irž. zboru, dne 3. maja 1888. (Po stenografnem zapisniku.) Visoka zbornica! Člen XVII. državnega osnovnega zakona veli: ,,Pravica najvišjega vodstva pri vsem odgojevanji in poučevanji pripada državi". Ovo pravico izvršujejo: naučno minister8tvo, deželni in okrajni šolski nadzorniki, in naposled deželni, okrajni in krajni solski sveti. Drugi, a mnogo bolj sloviti člep XIX. pravi v 3. odstavku: ,,v deželah, kder prebiva več narodov, treba javne šole tako urediti, da bode, ne da bi kdo prisiljen bil učiti se drugega deželskega jezika, vsak narod za izomiko potrebnih sredstev imel v svojem jeziku". S temi besedami priznava se vaakemu avstrijskemu narodu pravica vsaj do narodno Ijudske šole ter se mu ta pravica jamči po državnem osnovnem zakonu. Meni je narodna šola tista, kder materinščina velja kot edini poučiii jezik v vseh predmetih, in ae drugi deželski jezik uči le kot neobligaten predmet. S tem zlasrajo Se besede XIX. člena, nahajajoče se v njegovem prvem odstavku: ,,vsak narod ima nedotakljivo pravico varovati in gojiti svojo narodnost in ji-zik". Te besede so modro premišljene Narodnost obsega več, negosamo narodni jezik, ona obsega vse zunanje in znotranje življenje narodovo, iijegovo pleme ali rod, njegove kulturne posebnosti, kakor se te pojavljajo na svetlo z ozirom na vero. socijalni red. nravnost, pismenke. umetalnosti in zuanosti, na običaje ali navade. Vse to izraža se naposled najlep^e in najbolj nježno v narod nem jeziku, v materinščini. V tej živi narod. Kder popuščajo materiaščino, oniii narodaost — umira. (Poslanec dr. Gregr.: tako je.) Intukaj nahaja se najtehtnejši uzrok. zakaj sle-herni narod avstrijski zahtsva matprini5čino kot jedini poučni jezik v ljudskib šolah S tak- šnim zahtevanjem zlagajo se vsi odličnejši pedagogi in učeniki vseh omikanih narodov, zlasti nenjški. Ti na primer pravijo: ,,V otroku misli vzbujati v materinšeini in vsled •amo gojiti najprvlje materinščino. Res, zelo nadarjeni otroci premagajo pre'težkoee pri učenji tujega jezika. Toda vselej zaostane nekoliko jako nepovoljnih posledic: otrok meša tuje besede med besede svojega jezika materuega, nima prave ljubezni ne do starišev, ne do domovine, ne do materinšeine. Cestokrat mu zmanjka najpotrebniših izrazov, ves značaj omahuje. Le materinšeina utisne človeku pravi narodni značaj v dušo. (Poslanec dr. Vitezič: jako resnično.) Zatorej nemški starjši naj ne pripuščajo, da bi njihovi otroci učili se katerega tujega jezika, dokler niso v svojej nemškej materinšcini dovolj trdni". Tako pravijo nemški pedagogi. Ob priliki, ko je v Berolinu 1. 1886, zboroval veliki kolonijalni shod, izrekel je profesor Knoll sledeče: ,,Otroku ne smejo drugega« jezika vrivati, dokler se njegovo življenje drfševno ni spojilo z materinščino tako tesno, da se zanaprej vse njegovo mišljenje v besedab izvršuje skozi celo življenje samo v materiašrini"1, Vsled tega mislim. da srDem tako izraziti se: edino pravo in resnično je tukaj to. kar člen XIX državnih osaovnih zakonov priznava vsakemu avstrijskt_u narodu in jamči, namreč: narodna šola, v katerej velja materinščina kot jedini poučai jt-zik Kako obuašajo se temu nasproti naše c. k. avstrijske šolske oblasti ? Morani reči, da izrekom ovih p^dagogov in ukrnpom osnovnih državnih zakonov popolaem pritrjujpjo, jih tudi jako vestao izvršujejo, kedar gre za n»mške otroke. za nemške šole. Toda. žali Bog, treba mi pristaviti, da jib. naši šolski uradi precej pozabijo, čestokrat zelo zatajijo, kedar velja za elovanske otroke, za slovanske šole. Sledaje godi se zla^ti v deželah, kder živi več narodov: na Slezkem, Moravskem, Štajarskem, Koškem, nekaj časa tudi na Kranjskem, naposled na Groriškem, Tržaškem in v Istriji. Tukaj obnašajo se šolski, c. k. šolski uradi, kakor da bi jim glavni nalog bil liitrej ko mogoče postaviti nemšk most od Krnova (na Šlezkem) d.o Trsta (ob Jadranskem morji). Kakor kafra izgine jim zdajci člen XIX. državnih osnovnih zakonov, na § 6. šolskega zakona pozabijo, pedagogov najveljavniših načela zavržejo, samo da morejo — Slovane nemčiti. V dokaz povedanemu hočem opisati nekoliko šolske razmere na Koroškem in Štajarskem, kolikor so namreč v zvezi s c. kr. šolskim nadzorstvom. Slovenci štajarski in koroški imeli smo od časov Marije Terezije in cesarja Jožefa naprej le nemške šole. Tudi katekizem bil je nemšk. To je trajalo blizu 100 let in še le sedaj izprevideli so, kako brezkoristne so takšne šole ter so dovolili za ministrovanja Bachovega blagodušnemu slovenskemu domoljubu, knezoškofu Slomšeku, v ljudskih solah na Koroškem in Štajarskem uvesti slovenščino kot poučni jezik. Tako je zgodilo se, da so Slovenci ob času, ko je obveljal XIX. člen državnega osnovnega zakona od 21. decembra 1867., posedali slovenske ljudske šole, katero posest jim je sedaj ta zakon zajamčil. Ta dogodek prisilil je nemoevalce misliti na druga pota in nova sredstva. Zbirljivi v tem poslu nikakor niso bili. Najprvlje poslužijo se § 6. šolskega zakona od 14. maja 1869, kateri veli: „0 poučnem jeziku in o poučevanji v drugem deželskem jeziku razsoja deželui šolski svet zaslišavši tiste, kateri šolo vzdržujejo, t. j. krajni šolski svet. No, in sedaj planejo nemškutarji nad slovenskega kmeta ter ga obdelavajo in mu blebetajo, kako strašno potrebna je nemščina za ujega in za njegove otroke, da jim naposled veruje. Kmalu sklenejo v posameznih krajnih šolskih svetih prositi šolske oblasti, naj skrbijo, da se bode v ljudskih šolah učilo ,,več nemški". (Oujte, čujte, na desni.) (Dalje prih.)