526 Slovstvo. zadovoljnost, hvaležnost, ker je mnogo otrok, katerim se hudo godi. Miklavčičkino »Srce« se ti ne vidi na prvi pogled, da je epohalni »Cuore« De Amicisov. Mnogo omenjenih rečij je predelala, n. pr. »II conte Cavour« (pag. 188), z »Grofom Radeckim« (str. 28) in druge take stvari, ki so izključno laške. A v obče se je oklepala izvirnika in po njem prevajala, semtertje tudi površno. Ker je na čelo vsakemu zvezku zapisano: »z dovoljenjem pisateljevim preložila«, moral bi biti prevod pač natančen. A ni tak vseskozi. N. pr. »bottega« (str. 38) ni »založišče«, kakor sloveni M., ampak prodajalnica (tudi delalnica). Tako tudi ne (I. str. 39): ». . . On pa je govoril resno in začel hitro, prejemši (m. primši) svoje breme: — Glagol spregati se pravi . . . pregibati ga po številu ... po številu, osebi, času . . . času, v katerem se vrši dejanje ... In vrnivši se k vozu, da vzame drug naročaj: — Po načinu, kako se vrši dejanje.« Zakaj izvirnik se glasi (str. 32): »Ma egli parlava sul serio, e presa la braciata di legna, comincid a dire correndo: — Chiamansi accidenti del verbo ... le sue variazioni secondo il numero . . . secondo il numero e la persona. — E poi, buttando giu la legna e accatastan-dola: — secondo il tempo . . . secondo il tempo a cui si riferisce 1' azione«; to bi rekli po slovensko: »Zagrabi naročaj drv ter bežeč pregovori.« — Glagol spregati se pravi . . . pregibati ga po številu, po številu in po osebi. Nato vrže drva ter jih sklada ... po času ... po času, v katerem se vrši dejanje. E tornando verso il carro a prendere uu' altra braciata: — secondo il modo con cui V azione e enunciata: »In vračajoč se k vozu (ne »vrnivši«), da vzame drug naročaj: — glede na način, kako biva dejanje.« — Cisto kriv glede na izvirnik je ta stavek (I. str. 25): »Nato spleza na ležišče, zavije se v preprogo in mirno premišlja najnovejše dogodke svoje.« Zakaj laški (str. 19) se glasi: »Poi s' arrampieo nella sua cabina, tiro la tenda, e stette queto, pensando ai fatti suoi« kar je slovenski: »Nato spleza v svojo kabino, potegne zastor (za seboj) . . .«; pri nas in menda nikjer se ne zavijamo v »preproge!« »Scaricare« je po domače »razlagati« in ne »odkladati«. Takisto tudi ne (I. str. 40): »Počakaj , . . ako jo (mater) hočeš videti, jako jo bode razveselilo.« Laški (str. 33) je: »Aspetta . . . cosi ti vedra, le fara piacere = videla te bode, veselilo jo bode.« Tudi ta-le stavek ni po duhu slovenskega jezika: »in to je jeden mojih součencev« (I. str. 41), marveč »to je moj tovariš iz šole«, »questo e un mio compagno di scuola« (pag. 34). »Povero gobbino« ni »ubogi hromi deček« (str. 46), ampak »ubogi grbavec«. Na str. 43 (»Ravnatelj« — če primerjamo z izvirnikom str. 36 »II diret-tore«) je izostavljenih več stavkov in celo zasu-kanib. Glagol »nasmihati«, »nasmihajo« (str. 49) je v Slovencih neobičen in lahko zamenljiv. »Snežinke« (str. 50, 62, 63) m. »kosmiči«, »Le maestre« (str. 62) »učiteljice« so izostavljene v slov. prevodu. Zakaj? Takisto tudi karnaprvem mestu II. zvezka pogrešam »II maestro supplente« (pag. 80). Glagol »obljubiti« (II. str. 5) ima v slovenščini splošno čisto drug pomen. Zato laški (pag. 86): »mio padre ne rimase inna-morato«, ne gre prevajati »mojemu očetu sta se jako »obljubila«, nego ». . . priljubila«, ali natančno »moj oče se je zaljubil v nje.« »I fu-nerali di Vittorio Emanuele« bi bilo dobro, kakor je drugje Miklavčičeva storila, obrniti na naše razmere ter tu vplesti n. pr. Bleiweisa ali Slomška, katera sta tudi mnogo storila za Slovence. »Strano« ne pomeni po naše »zanimiv« (II. str. 36). »Sospetto« ni »slutnja« (str. 40), nego sumnja, sum. »Slutnja« je »il presentimento«, Ahnung, sospetto pa je Argwohn, Verdacht. »Limatura« tudi ne pomeni »železni prah«, kakor prevaja Miklavčičeva (II. str. 50),marveč »pilovina,opilki, piljava«. »Žalno oblečena« (str. 67) »vestita a lutto« bilo bi »v žalostna oblačila oblečena«. (Prim. »Cvetje« IV. 11. o. St. Škrabec: Trauer-schmuck, žalostni kinč ali rajši nakit). »Questa mattina« III. prevajamo rajši z domačim »davi«, nego »danes zjutraj«. Beseda »krog« (III. str. 56) kroži pri nas že tudi tam, kjer je ni treba. Mnogokrat se lahko zameni ali celo opusti. Pripovest »Giuseppe Mazzini« (pag. 222) zame-njena je z abstraktno »Tolažbo« (III. str. 59). To je sicer popolnoma v redu, da je izostavljen Mazzini, za katerega se ne moremo vnemati, a zakaj se ni namestilo s kakim domačim vzgledom? Zadnji stavek »Poezija« (IV. str. 49): »Koliko obeta mili domovini naši, katera se od šole nadeje vstajenja svojega« (IV. str. 51) se ni posrečil. Izvirnik ima (pag. 288): »e che immensa promessa e pel mondo.« Pač pa ima hrvaški prevod (Prim. Srdce P. Kumičič str. 140) nekaj podobnega: »a koje veliko obečanje našoj miloj domovini, koja u školi vidi svoje uzkrsnuče.« Da bi pač bilo tako! Bode-li res, to je druga. »Domovina« je napis lepemu članku na str. 60. IV. zv. Izvirniku (na str. 302) je napis »Italia«. Zakaj ni tu »Italia« zamenjena z Avstrijo? Cel članek preveva duh pravega rodoljubja. Uvod, ki je pristavljen kakor tudi hrvaškemu prevodu (prim. str. 140) — izvirnik ga nima — podaje se prav dobro. Samo nekaj bi še želel, to je, da bi se mesto imen »Hrvat, Srb, Bolgar« (str. 61), imenovala imena »Kranjec, Štajerec, Primorec, Korošec« Zakaj prepričujemo se vsak dan, da je pri nas mnogo preveč deželnega separatizma. Treba je učiti že mladino, da se ne smemo zaradi tega ločiti drug od drugega, ker smo rojeni nekateri Gorenjci, drugi Dolenjci, Štajerci itd. Rad bi omenil še marsikaj o tej knjigi, toda ni čas ni prostor mi ne dopuščata. Rečem le: srca nam res treba, toda pravega, krščanskega. Ne pozabimo, kaj je pisal Mantegazza (Testa pag. 28): ». . . Un uomo tutto cuore e un basti-mento carico di vele gonfiate dal vento, ma senza timone« . . . (pag. 63). ». . . Guore si, ma cuore colla testa! Cuore sempre, ma colla con-trofirma della ragione«.1) Lekše. »Dijaški koledar« za leto 1892. I. letnik. Izdala in založila »Narodna Tiskarna«. Cena 80 kr. Na čelu je slika pokojnega Miklošiča. — Ker se priporočajo in ponujajo našim dijakom J) Ker je v tem znamenitem delu še nekaj važnih stvarij, katerih se ni dotaknila kritika, izpregovorili bodemo še jedenkrat o njem, kadar bodemo mogli. Uredn. „DOM IN SVETJ' 1891, štev. 11. 527 nemški »dijaški žepni koledarji«, ukrenila je založba tega koledarja, da izda slovenski koledar. Pravi koledar obsega poslednje štiri mesece t. 1. in 1. 1892. Za njim se vrste razne druge; v koledarjih navadne stvari; za dijake posebej zanimiv je »dijaški prijatelj«, oddelek, govoreč o srednjih šolah. Kar podaje D. K. o sv. Cirilu in Metodu, ni sicer novo, a za ta namen primerno. Drugi drobnejši oddelki ustrezajo dijaškim potrebam, kakor tudi goli papir za zapiske. Podoba Miklošičeva se jako prilega knjižici. Dijak, ki more utrpeti 80 kr., bode dobro rabil koledar. Glede na namen koledarjev pa seveda velja tudi, da bi ne smelo priti v »oznanila« nič, kar se ne sme priporočati vsakemu dijaku. »Koledar katoliškega tiskovnega društva« v Ljubljani za leto 1892. Namenjen zlasti slovenski duhovščini. Četrti letnik. Gena 1 gld. 20 kr. — Ker je ta letnik jednak prejšnjim, ni treba o njem obširno poročati. Koledarska vsebina je urejena pregledno in ukusno. Ker je namenjen koledar v prvi vrsti duhovščini, navajajo se vsi avstrijski škofje; duhovske oblasti, uradi in zavodi slovenskih vladikovin navajajo se pa še posebej in natančno. Prav tako se navajajo c. kr. uradi v Ljubljani. Oddelek »Poštne določbe« in »Brzojavstvo« je prav raben; »Pojasnila o kolkovini« so za duhovnika potrebna, zlasti koristno je »Abecedno kazalo kolkovne ali štempeljske davščine«. V »Oceni slovenskih knjig za mladino in ljudstvo« nadaljuje znan slovenski pisatelj preznamenito delo s tem namenom, da »dobimo zanesljiv imenik za ljudske šole tako primernih knjig, da ne bo mogoče nobene — vsaj ne nravne — hibe očitati«. Koledar ta — to je občno mnenje — je vsestransko primeren svojemu namenu, pa tudi ličen po vnanjosti. Udje »Katoliškega tiskovnega društva« dobivajo koledar brezplačno. Tako jmajo dovoljno povračilo za vsakoletno udnino. Število udov se množi polagoma, vendar bi se lahko še bolj. Zdelo se nam je potrebno opozoriti čitatelje na to društvo, ki ima med Slovenci vedno več vnetih podpornikov. »Glavna in dodana pravila« slovenske, rimsko-katoliške podporne družbe sv. Jožefa v Oalumet-u (Michigan, Amerika). Tretji natis. Priredil Franjo Šetina, učitelj v Crnomlji (Kranjsko). Založila družba. Tiskal J. Krajec v Ru-dolfovem. 1891. Str. 15. Levstikov »Martin Krpan« v ruskem prevodu: »Martini. Kerpant. Naradnvj razkazi.. Perevodt st slovenskago M. Hostnika« je izšel v založbi »Slov. Sveta« v Trstu (8°. str. 29) in stane po pošti izvod 18 kr., 5 izvodov 85 kr., 10 izvodov 1 gld. 60 kr. Slovenska glasba: »Slovenske pesmi« za sopran, alt, tenor in bas. Vglasbil in vele-častitemu gospodu Sim. Gregorčiču, slavnemu pesniku slovenskemu, posvetil Hr. V o 1 a r i č. Op. 7. V Ljubljani. Lastna založba. Cena zvezku je 70 kr. (po pošti 75 kr.). Naročnina je pošiljati H. Volariču v Kozani, p. Kojsko, Goriško. Češko slovstvo. „Matice Udu". Slika iz novejšega slovstva češkega. (Sestavil Stj. Zagorac.) (Konec.) Tudi veliki roman izvrstnega in zaslužnega pisea češkega Jos. Svateka »Železna koruna« ima dosti stvarij, sovražnih katoliškim redovnikom. Povest Havlasova »Knez Jan« je pisana popolnoma v Lutrovem duhu. Drugi spisi zopet so podobni tako imenovanim krvavim romanom; napolnjeni so z vsa-koršno gnusobo in z blatom, polni mržnje do krščanstva. Tak roman je »Tolerančni patent« P. Albieriha: Bog da je iznajdba ljudstva in duhovnikov, svetišča in cerkve, molitve in obredi nimajo zmisla. Duhovniki se kažejo tu kot najhujši, najbolj pokvarjeni ljudje, ki ti za denar vse store, celo cerkveno opravilo v krčmi pri kupici vina (v pripovesti »Z klaštera« Fr. Dvor-ske*ho) itd. Med take povesti spadajo tudi nekatere Ferd. Schulza, n. pr. zgodovinska povest »Doktor Johanek«, kjer se uprav nesramno prevrača zgodovinska resnica in sv. Ivan Nepomuk kaže kot izrodek ljudske domišljije. Pikantnih stvarij je dobiti tudi v zbirki povestij »Obeti poverv«, kakor tudi v povesti »Kral bidak«. S tako »osvetou« se ne pride »k slobode«, kakor ima vsaka matičina knjiga na čelu! Več je še knjig pisanih v tem duhu, pa naj to zadošča! Kdor se hoče natančneje seznaniti s knjigami »Matice Udu«, naj čita prekrasno kritiko P. Skfivana v VI. in VII. tečaju »Vlasti«. Deloma sem se tudi jaz ravnal po teh izvrstnih ocenah. Izmed dobrih knjig »Matice lidu« omenjam pred vsem poljudno astronomijo »O so-ustave slunečni« poznatega učenjaka prof. Stu-deničke. Knjiga je krasna in temeljita, nadah-nena z duhom vere in krščanstva. Torej more biti tudi učenjak veren. Istotako je dobra knjiga dra. Friča »O vrstvah kury zemske«, prva boljša geologija češka. Lepa je knjiga »Zakladove ho-spodafstvi« prof. dra. Jonaka. Izvrstna je tudi knjiga dra. V. Kodvma, vrlega poljudnega pisatelja, z naslovom »Zdravoveda«. Lepa zemljepisna dela so: »Život na Rusi«, »Narodove jižni Afrikv«, »Mapa sveta slovanskeho« itd. Izmed zabavnih spisov so posebnega pomena krasni in idilični »Obrazkv ze Slovacka« znane pisateljice Gabrijele Preisove, dalje nekateri prevodi iz srbščine, ruščine, poljščine, francoščine in nekaj iz angleščine. Bodi dovolj! Iz tega si more vsakdo napraviti sliko in razsodek o knjigah »Matice lidu«, »Matici« sami pa želimo, da bi hodila po poti prave prosvete in podala narodu češkemu mnogo dobre duševne hrane. f Janez ETeruda. Zaradi pičlega prostora poročamo o tem pisatelju prav kratko. Rojen je bil ta znameniti češki pisatelj 10. julija 1. 1834. v Pragi in umrl dne 22. avgusta t. 1 Osloboditi narod češki zavisnosti od drugih narodov, skrbeti za njegovo samostojno kulturno