Motor mi pomeni vse
Če človek pri svojih Irinajstih letih prvič sede na motor, če ga vonj po go-rivu tako omami, da se mu zapiše za celo življenje in če mu hitrost pomeni več kot življenje samo, potem se prav gotovo zapiše dirkam. Boris Bajec je bil svoji okolici znan po tem, da je it pri trinajslih divjal okoli s svojim koksom s pomožnim motorjem. Lc-ta )e bil takiat namreč edini, ki ga |c lahko vozil brez izpita. Seveda pa ga je že takrat temeljito predetal. Ko je dobil prvi pravi moped, se je spet takoj lotil deia. Niso mu zadostova-leitiri predstave in pridal je še peto. S takim molorjem se je pojavil tudi na prvih drikah in leta 1972 na cestnohi-trostni dirki, ki jo je v počastitev pr-vega maja organizirala lskra, kjer se je Boris izučil za elektromehanika. Vendar je čutil, da to še ni tisto pravo. Vključil se je v avtomolo druš-tvo Kranj in pričel redno tekmovati v speedvtavu. motokrosu, na rallyjih in v spretnostnih vožnjah. Takrat je tudi kupil nov motor Tomos D-6 in pov-sem sam je iz njega napravil »spe-cialko«, s katero je bolj ali manj redno zmagoval. Sam pravi, da še ni imel pravega znanja o tehniki vožnje, motor pa Je bil tudi vse pre) kot dober in večkrat se je oglasil v Tomosu s prošnfo, da bi mu pomagali. Takrat je za Tomos vozil Adrijan Bernetič in v svoji kategori)i ni imel resnega tek-meca. Boris pa s svojimi fizičnimi lastnostmi ni bil primeren za katego-rijo 50 kubičnib centimelrov. Rckii
80 mn, da se mora ie veHko učiti, da pa se jim niti ne zdi preveč zanimiv.
»Takrat se je v meni nekaj prema-knilo in zarekel sem se, da jim bom dokazal svojo pravo vrednost. Ber-netič je imel motor, ki je bil za dvaj-set ali več kilometrov na uro hitrejši od drugih. Bil pa je tudi tovarniški drikač — torej je bilo njegovo delo urejati si motor in dirkati. Povsem sam sem leta 1974 zbral denar in si kupil nov motor, prvi pravi dirkalni motor. Sto tisoč novih dinarjev me je stal Kreidler in že prvo leto sem z njim dosegel več dobrih rezultatov. Na .državnem prvenslvu Ieta 1974 sem bil tretji, že naslednje leto pa sem v tej kategoriji (50ccm) osvojil državno prvenstvo in nato še dva-krat. Največje priznanje mi je bil, ko sem po trikratnem zaporednem zma-goslavju prejel priznanje Tomosa, da so se o meni zmotili. To je še pod-krepila zlata čelada, ki jo bom prejel Ietos od avto moto zveze Jugoslavi-je.«
Bernetič je torej dobil hudega konkurenta. Borisu pa ena sama ka-tegorija ni zadostovala in odločil se je, da bo vozil v kategoriji do 125 ku-
bičnih centimetrov. Leta 1975 je s svojo Yamaho (tudi to je kupil poy-sem sam brez kakršnekoli pomoči in ga je stala tudi sto novih tisočakov) zasedel drugo mesto, leto kasneje je bil četrti, že letos pa je (udi v lej kate-goriji državni prvak.
»Z Yamaho sem imel več težav, saj sem moral zaradi okvare velikokrat odstopiti tik pred ciljem, toda letos ni zatajila in naslov je moj«
Dirke so izredno drag šport. Kako si lahko privoščiš takšne stroške? Mar ti klub ne pomaga?
»V klubu za motorne dirke niso preveč zainteresirani, saj se večina bolj zanima za avtomobilizem. Naj-prej sem dirkal za AMD Škofja Loka, nato nekaj časa za Dinamo iz Zagreba, lani pa sem se priključil AMD Kranj. Stroški so res veliki in jih krijem le z zraagami. Ce zmagam, dobim od kluba nagrado v znesku dva nova tisočaka. Ker pa vozim v dveh kategorijah, mi pri dveh zma-gah odbijejo 50 odstotkov od ene zmage. Naj npr. navedem dirko v Kavadarcih: 2.800 din sem imel stro-škov, za zmago v obeh kategonjah pa sem dobil 3.300 din nagrade. Ce bi v eni dirki moral odstopiti zaradi ok-vare ali pa če mi ne bi uspelo zmagati, bi imel 1800 din izgube. Z motorji je pa tako: Vse, kar dobim, vložim vanje. Dolgočasasemzbiraldenarza prvi motor, saj je bil tedaj zame pre-cej drag, za drugega pa je bilo že malce lažje. Če bi mi motorji ne po-
menili vsega, potem se najbrž sploh ne bi odločil za ta šport. Tako pa sem mu podredil vse.
Letos setn za osem zmag dobil 12 tisoč dinarjev, kar pa je komaj dese-tina vrednosti motorja. Ob tem pa bi moral iraeti pokrite vse druge stroške — no, to je zaenkrat le še iluzija. Z zmagami si stroške vsaj delno pokri-vam, vsi pa ne zmagujejo.«
Bral sem, da si letos vozil odlkno v Opatiji.
»Res sem dobro vozil tudi uvrstil bi se lahko na tretje mesto, kar bi v taki konkurenci pomenilo izreden uspeh. Žal pa mi je odpovedal motor tik pred koncem dirke in sem moral odstopiti. Pri nas sem lahko državni prvak, v tujini pa bi me lahko pr«_m-gal tudi poprečen tovarniški dirkač, saj dela v veliko boljših razmerah, stroje pa imajo premnogi hitrejše. Dolžnost takega dirkača je le, da pride na dirko, sede na tnotor in pelje, jaz pa moram dan za dnem če-peti v garaži in brskati po stroju. Dirka traja 15 do 20minut, nanjo pa se pripravljam kak mesec dni.«
Kako pa se kondicijsko pripravljaš na dirke, saj je to, čeprav ni videti, dokaj naporen šport'.'
»Najboljši način za nabiranje kondicije za vožnjo z motorjem je — vožnja z motorjem. Dosti se sicer vozim z avtom, ker imam takšrto službo, toda veliko raje se peljem z motorjem in prav vsak trenutek izko-ristim za to. Sedaj, ko je precej hlad-no, sem se malce odpovedal, zato pa precej smučam in drsam.«
Kaj pa poškodbe?
»O tem raje ne razmišljam, kajti če bi, bi najbrž ne dirkal. Nekajkrat sem sicer res že padel, toda brez hujših posledic. Sem pa zaradi nekega padca preživel nekaj časa tudi v bol-nišnici, vendar je bila to »privatna« vožnja in z dirkami ni imela nika-kršne zveze.«
Znanka, ki spremlja vse njegove dirkc in je več ob stezi, pravi, da resnično uživa ob njegovi vožnji, saj vozi tehnično dovršeno, precej pa da jo skrbi, če ga bo po dveh ali treh krogih ni. Takrat upa, da je odstopil zaradi okvare in da se ni zgodilo nič hujšega. Jo pa kljub temu precej sti-sne pri srcu!
Redno si zaposlen, športu pa po-svečaš precej časa in najbrž tudi izo-stajaš z dela. Kako gledajo tvoji de-lovni kolegi na tvoje športno delova-nje?
»Zaposlen sem v servisu Slobode iz Čačka in omogoči jo mi prav vse, da
lahko nastopam. Sicer pa delam s strankami in je važno, da je delo opravljeno. Včasih še raje vidijo, če pridem popoldne, saj je treba več-krat k njim na dom. Pričeli sose tudi zanimati za moto šport in veseli so prav vsakega uspeha.«
Kako dolgo še?
»Pričakoval sem tako vprašanje, saj sem si ga često zastavljal tudi sam. Pa vendarle ne morem odgovoriti nanj, kajti težko se je povsem odpo-vedati stvari za katero živiš. Tudi ko ne bom več dirkal, bom gotovo še vedno v tem krogu. Najbrž bom po-magal mlajšim, in to v tisti obliki, ka-kršne sem sam najbolj pogrešal. Tehniko vožnje sem si pridobil sam, zato sem potreboval tudi več časa. Ob pomoči izkušenega tekmovalca bi gotovo napredoval hitreje. Toda vozil bom verjetno še dolgo.
Naj povem še to, da bi se zelo rad zahvalil prijatelju Stanetu Bedene, ki me je kot mehanik spremljal zadnji dve leti na vseh pomembnejših dir-kah, pa čeprav večino stroškov krije povsem sam.«
IG