C. S. Quinn: LOVEC NA TATOVE

	Naslov izvirnika: The thief taker

	Serija: Lovec na tatove

	Prevod: Matejka Križan

	Lektura: Saša Šega Crnič

	Prelom: Matejka Križan

	Ovitek: EVING d. o. o., Trebnje

	Urednica: Matejka Križan

	Elektronska izdaja.

	Založništvo in distribucija:

	LYNX, Matejka Križan s. p.,

	Bodkovci 41b, 2256 Juršinci

	GSM: 040-717-445

	www.beremknjige.si

	Juršinci, 2022

	©C. S. Quinn, 2014

	URL: https://www.biblos.si/isbn/9789617134346

	Cena: 15,99 €

	Vse pravice pridržane.





	Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID 97131011

ISBN 978-961-7134-34-6 (ePUB)





	Profesorici Vivien Jones in dr. Robertu Jonesu.

	Hvala za vso zgodovino.





	Zgodba je izmišljena. Imena, liki, organizacije, kraji,

	dogodki in pripetljaji so plod

	pisateljičine domišljije ali so izmišljeni.





	London, 1665

	Piše se leto črne smrti, London je mesto pollesenih hiš in temačnih stolpov. V ozkih zakotnih uličicah astrologi napovedujejo prihodnost, alkimisti čarajo čudeže. Londonski most, kjer čarovnice prodajajo napoje in kockarji obračajo karte, je posejan z glavami izdajalcev. Reka pod njim vsakodnevno prinaša tovor tihotapskih tolp in piratov.

	Anglija ima novega kralja, monarha po krvi. Ampak vse od njegovega prihoda se po mestu kot smrtna obsodba vali kuga. In med Londončani že krožijo govorice, da se kri spreminja v nevarno jamstvo.





	PROLOG

	Nihče ni tega rekel naglas. Ampak obstajali so znaki. Znamenja. Na njenem telesu.

	Nekoč se je družina imela za srečno. Živeli so v polleseni hiši in se počutili ponosne v primerjavi z najemniki, kjer so se tri generacije gnetle v eni sobi. Zdaj so v pojemajoči svetlobi somraka samo osuplo in prestrašeno sedeli.

	Nekdo je zakuril ogenj, da bi očistil zrak, v poletni vročini je postalo še bolj zadušljivo. Z zelišč se je dvigal dim, ki jih je silil na bruhanje in polnil senčni prostor. Kotel z obaro od prejšnjega dne je osamljen čepel na umazanih tleh.

	Anna-Maria, druga najstarejša hči, je sedela na trinožniku, ob njenih nogah so sedele sestre. Šivala je, ampak igla ji je med potnimi prsti nenehno zdrsavala.

	Nekdo je močno potrkal na vrata. Anna-Maria je šivanje odložila na obrabljeno leseno mizico in hotela vstati, a mlajša sestra, ki je šele nedavno shodila, je že bila na nogah. Z drobno ročico je dvignila zapah in s težavo odprla težka vrata. Zgroženo je zazevala.

	Pošast je bila od glave do peta odeta v voščeno usnje. Obraz ji je prekrivala železna maska v obliki kljuna, dolga trideset centimetrov. Odprtini za oči sta bili temni luknji, zaščiteni z debelim steklom – podoba je spominjala na groteskno ptico, ki radovedno kuka v hišo.

	Deklica je stopila korak nazaj in trčila v pomirjujoče in toplo očetovo telo.

	»Le zdravnik je,« je rekel oče, ko je deklica začela prestrašeno stokati. »Vstopite,« je navrgel gostu, ki mu je bilo vidno nelagodno in je glavo nagibal na stran, kot bi želel bolje slišati dekličino stokanje. »Se opravičujem, ker je v hiši toplo,« je še dodal.

	»Dekle je staro dvaindvajset let?« Glas je prihajal iz globin temačne podobe. Zdravnik je stal ob ognjišču, zaščitno steklo na očeh se je lesketalo.

	»Stara … stara je dvaindvajset let,« je pritrdil oče.

	»In močna?«

	»Ja … bila je zdravo dekle,« je odvrnil oče, ki mu je ob misli na bolno hčer, ki ji ni znal pomagati, otrdel obraz.

	Zdravnik je razgrnil voščen plašč in izvlekel veliko mošnjo. Nato je razgrnil usnjen trak. Nanj je bila privezana živa krastača, od bolečine je imela izbuljene oči. Anna-Maria se je spačila od sočutja, toda oče jo je prijel za roko.

	»To zdravilo je nujno,« je rekel. »Bitje ne bo trpelo.«

	Zdravnikove črne orokavičene roke so čvrsto zgrabile krastačo, ki se je zvijala in regala. Zašiljeni prsti rokavic so podobni krempljem, je pomislila Anna-Maria. Sploh niso spominjali na človeške in iznenada jo je prešinila podoba izmaličenega sovražnika, ki je tičal v temnih oblačilih.

	»Obdržite jo pri življenju,« je velel zdravnik in podal krastačo očetu. »Očistila bo zrak in obvarovala najmlajše.«

	Možakar je debelo pogoltnil, prikimal in krastačo podal Anni-Marii, ki se ji je sluzava koža upirala. Odšla je k lončeni posodi in lesenim pripomočkom ob lesenem ognjišču in zvijajočo se žival spustil v visok vrč.

	»Je hči zgoraj?« Zdravnik je pokazal na lestev.

	»Odpeljal vas bom k njej.«

	Zdravnik je svareče dvignil roko.

	»Če že ima znamenja, je njena sapa smrtonosna. Sam bom pregledal dekle.«

	Oče je pogledal svoje ostale otroke in prikimal. »Storite, karkoli lahko, da jo rešite,« je rekel. »Denar ni pomemben, ga bom že našel.«

	Maska je počasi prikimala, potem pa se je težka podoba začela počasi in okorno vzpenjati v drugo nadstropje.





	Bilo je več kot dobro uro kasneje, ko se je zdravnik s težkimi koraki vrnil po lestvi, ob vsakem koraku se je prevelik kljun zazibal.

	»Storil sem, kar je bilo v moji moči in zdaj počiva.«

	»Je … bo ozdravela?«

	Zdravnik je sklenil orokavičeni roki. »Če bo preživela to noč, bo morda ozdravela. Ampak nihče je ne sme motiti.«

	Odšel je proti nizkim lesenim vratom, voščeno ogrinjalo je za njim drselo po tleh. Anna-Maria je opazila okrvavljen madež. Prav gotovo je Evi puščal kri, da bi ji zbil vročino. Zadrgetala je ob misli na kirurške nože pod ogrinjalom. Oče je za zdravnikom tiho zaprl vrata.

	Najmlajša hči je v roke vzela kos blaga in z otroškimi prstki vanj nerodno zabadala iglo.

	Ko se je ogenj v ognjišču polegel do žarečega tlenja, je ozračje napolnil dim. Na polici nad kaminom se je krastača zaman poskušala rešiti iz toplega ujetništva. Zdelo se je, da z debelimi stenami obdan prostor postaja vse manjši.

	Minilo je nekaj ur in deklica je očetu pod nos pomolila blago, ki ga je šivala, da bi si ga ogledal. Le odsotno ga je ošinil s pogledom.

	»Lep je in prinesel bo čedne denarce,« je pripomnil. Ko pa je pogledal belo blago, je na njem med drugimi izvezenimi cvetovi iznenada zacvetel kot mak rdeč madež. S stropa je kapljalo nekaj rdečega. Iz sobe, v kateri je ležala Eva.

	Anna-Maria je vznemirjeno pogledala kvišku. Še preden je lahko spregovorila, je oče že stekel mimo nje in navzgor po lestvi. Zaslišalo se je vpitje.

	Anna-Maria je prišla prva za njim. Oče jo je poskušal potisniti proč, a prepozno, videla je.

	Planila je v jok. Okrvavljena soba je postala zamegljena.

	Skozi solze je gledala popačene podobe. Na pordeli koži trupla je bil lik. Krona. Nad njo zanka s tremi vozli. In tri besede:

	»Vrnil se je.«





I.

	»Ste vi lovec na tatove?« Možakarjev glas je zvenel rezko, kot bi se mu zelo mudilo.

	Pivnica Vedro krvi je bila polna popoldanskih strank in Charliejevo vešče uho je v šepetu zaznalo težave. S prsti se je oklenil ključa, ki ga je nosil okrog vratu, njegove glave – krone nad tremi zankastimi vozli.

	Ko je bil še deček, so Charlieja našli s tem ključem. Nanj je gledal kot na talisman za srečo.

	»Že več mesecev nisem imel nobenega primera,« je odvrnil Charlie. »Čas kuge ni dober za lovce.«

	Moški ga je zmedeno gledal. Nosil je površno sešite hlače, spete z elastičnim pasom – obleko večine londonskih vsakdanježev, ki so se trudili preživeti. In Charlie je domneval, da išče pogrešano ženo ali hčer.

	»Nimam srca, da bi prevzel vse primere pogrešanih oseb,« je pojasnil Charlie. »Na stotine ljudi je izginilo v kužnih grobovih. Pogosto jih ni mogoče najti.«

	»Ne iščem vas zato, da bi poiskali mojega sorodnika. Tudi tatu ne,« je odvrnil moški. Stopil je korak bliže, pogledal levo in desno, da bi se prepričal, da ju nihče ne more slišati.

	V glasnem vrvežu pivnice je bilo to malo verjetno. Okrog edine mize se je trlo ljudi, najbolj predani pivci pa so se gnetli blizu edinega soda.

	Skupina kvartopircev je sedela na tleh v najbolj oddaljenem kotu ob oknu s prečkami v obliki diamantov, ki je pre-puščalo zaprašene žarke svetlobe. Med smejočimi odraslimi so se stiskali bosonogi in suhceni fantki, ki so prodajali polne pesti orehov iz Hyde Parka.

	Vrč razkužilne vode je bil edini znak, da se po mestu širi bolezen. Tukaj v Covent Gardnu se je poletna vročica mešala s smrtnim maršem, razpoloženje je spominjalo na čudaški karneval.

	Charlieja je še vedno mučil glavobol zaradi sinočnjega popivanja, glasne redne stranke pa so bile hrupnejše, kot bi si želel.

	»Slišal sem, da imate certifikate.« Možakar je govoril zelo tiho.

	Charlie se je namrščil. V lovu na zločince so se zdravniški certifikati izkazali za zelo donosne. To bi ga moralo vznemirjati bolj, kot ga je. Odkar je kuga začela stiskati pesti, so bogati Londončani vztrajali, da lahko na premožne ulice Zahodnega Londona zahajajo le tisti z zdravniškimi potrdili. Ponaredki so predstavljali dragoceno dobrino.





	Z roko je brezbrižno segel za plašč. Obleka v mornariškem stilu z nizom sijočih se gumbov se mu je tesno prilegala in ohla-pno visela s suhcenih stegen, mišičaste lakte so obdajali široki rokavi. Čeprav so na obleki manjkali zlati našitki mornariškega častnika, je imela vse, kar je modno oblačilo moralo imeti, in šele začela se je cefrati na robovih, potem ko jo je dan za dnem nosil že leta.

	Debela rjava tkanina je nudila gostoljubje Charliejevemu denarju, orožju, jedilnemu priboru, prigrizkom in raznoraznim najdenim predmetom, in to nadvse diskretno.

	Tudi dolg plašč je nadvse prikladno skril precej umazano srajco in cenene volnene hlače, ki so mu v več plasteh segale do kolen.

	Svojih bosih nog Charlie ni mogel skriti. Potem ko je vse življenje pod nogami čutil londonsko blato, se nikakor ni mogel navaditi na čevlje.

	Moški je kot hipnotiziran gledal, kako je Charlie s spretnostjo žeparja iz globin plašča izvlekel zvitek certifikatov.

	»Dva šilinga,« je rekel Charlie, ustnic skorajda ni premaknil.

	Možakar je debelo pogoltnil. Z očmi je hitro prebiral vrhnji certifikat.

	»To bo Westminster prepričalo, da nimam kuge?« je vprašal. Glas mu je trepetal. Charlie je komaj opazno prikimal.

	»To vas bo odpeljalo v katerikoli del mesta,« je rekel. »Te kopije imajo mestni pečat. Boljših ne boste našli.«

	»Pa izven mesta?« je vztrajal moški. »Slišal sem, da nekatera mesta Londončanom ne dovolijo vstopiti brez certifikata.«

	Charlie je spet prikimal. Razvil je delček zvitka.

	»Vidite?« Z mezincem je pokazal na majhen krožec iz rdečega voska. »To je uradni pečat. Naredili so ga v City Hallu.«

	Moški je prikimal. »Govori se, da poznate ljudi. Pomem-bne ljudi.«

	Charlie je zadržal nasmešek. »Recimo, da poznam dekle v mestni hiši.«

	Zdaj si je možakar grizel ustnico, Charlieja pa je minilo veselje. Čakal je na neizogibno.

	»Nimam dveh šilingov,« je priznal moški.

	Zvitek papirjev je izginil.

	»Moja hči,« je daveče rekel moški. »Moja hči dela v Westminstru. Služabnica v imenitni hiši je. Tam razsaja kuga. Moram jo videti, preden …« Stiskalo ga je v grlu, glas mu je zamrl. »Prosim …« je še uspel izdaviti.

	Charlie je zavzdihnil. Že pred enim tednom bi moral plačati najemnino, dva šilinga bi pokrila le polovico. To je bil njegov zadnji certifikat in nadejal se je, da bo s prodajo pridobil še nekaj časa pri lastniku.

	»Koliko imate?« je vprašal.

	»Dva penija.«

	Charlie je obupano odkimal. »Z vseh strani se Londončani zgrinjajo sem, da bi dobili ta potrdila, vi pa mislite, da ga lahko kupite za manj, kot stane kos jagnjetine?«

	Možakar je pogledal v prašen lesen pod, potem je dvignil glavo in ga roteče pogledal.

	Charlie se je podrgnil po čelu, želel si je, da njegov lov na tatove ne bi bil tako težaven. En sam primer bi poravnal trikratno najemnino.

	»Živite v Billingsgatu?« je vprašal Charlie po trenutku tišine.

	»Kako veste?«

	»Vaše hlače so skrojene iz ribiških vreč, prste pa imate umazane z ribjo drobovino.«

	Možakar ga je debelo pogledal, Charlie pa se je v mislih oštel. Včasih je še vedno pozabljal, da njegov dar opažanja podrobnosti razburja ljudi.

	»Dobro si oglejte moj obraz,« je rekel Charlie. »Hočem, da si ga zapomnite.«

	Moški je negotovo prikimal in strmel vanj.

	Zaradi mladostnega videza in okroglih rjavih oči se je Char-lie zdel nedolžen, čeprav to ni povsem držalo, ljudi je navdajal z zaupljivostjo. Zdaj ko je bil že v poznih dvajsetih, so postali otroški zlati kodri manj angelske temne blond barve, poskočen konj pa je njegovemu videzu dodal brazgotino na ustnici in rahlo ukrivljen nos. Na splošno je spominjal na človeka, ki piše čudaške pesmice, kadar ne prodaja nezakonitih stvari. Takšen videz mu je prišel prav v rahločutni mreži uslug in dolgov, ki je veljala za drugo valuto siromašnih Londončanov.

	»Dobro si ga zapomnite,« je ponovil Charlie. »Moj dolžnik ste.«

	Certifikat se je spet magično pojavil in pristal v možakarjevi roki, ki ga je sprejela. Takoj se ga je oklenil, a na obrazu mu je pisalo, da ne more verjeti, kakšna sreča ga je doletela.

	»Morda bo prišel trenutek, ko bom potreboval informacije iz Billingsgata,« je nadaljeval Charlie. »Če bo do tega prišlo, se zanašam na vas, da mi boste povedali resnico.«

	Možakarju se je naposled le posvetilo in divje je začel prikimavati. Od hvaležnosti je kar žarel.

	»Četudi bo šlo za vašega prijatelja,« je dodal Charlie. »Boste iskreni z mano?«

	»Obljubim,« je takoj odvrnil moški, ki ga je preplavilo nenadno olajšanje.

	S prsti je tipal po žepih in nerodno potisnil dva penija v Charliejevo dlan.

	»Hvala vam, hvala vam,« je jecljal. »Pravi angel ste, resnično. Moja hči … Najlepša hvala, iz dna srca.«

	»Nikomur ne povejte, da ste ga dobili od mene za to ceno.«

	Možakar je silovito odkimal. »Do groba bom molčal.«

	Charlie je zadržano prikimal in se izgubil v množici.

	»Ne bom pozabil na svoj dolg,« je za njim zaklical moški, ko je Charlie lahkotno drsel skozi gručo pijancev. Še vedno je imel težavo, ki jo je moral rešiti, pa tudi dvomil je, da mu bo ta usluga kdaj povrnjena. Charlie je občudoval možakarjevo predanost družini. Ampak mehkosrčni ljudje, ki so ostali ob svojih sorodnikih in jih negovali, niso imeli nikakršnih možnosti.

	Krožile so govorice, da bodo kmalu postavili mitnice in barikade, s katerimi bodo preprečili ljudem, da bi zapustili London, Thames Street pa so že zapečatili kot geto bolezni. Govorilo se je, da so tisti deli Vzhodnega Londona že skoraj zapuščeni.

	Medtem ko je poletna vročina pojenjavala, je kuga raztezala mišice, izmikala okrožje za okrožjem in ga osvobajala življenja.

	II.

	Lastnik Vedra krvi je samo ošinil Charliejev obraz in že je segel po posebnem sodčku.

	»Močno pivo?«

	Charlie je prikimal in pomahal z novo prisluženima penijema. Z denarjem od prodanega certifikata bo vsaj delno pokril svoj pivski dolg.

	Lastnikova dolga temna lasulja se je zanihala, ko je na obrabljen pult dvignil sodček.

	»Kje pa je tisto samsko dekle od včeraj, Charlie?« je vprašal. »Slišal sem, da je ostala do zgodnjih jutranjih ur, upala je na tvoje usluge.«

	»Škilava?«

	Lastnik je nagubal čelo in si odsotno poravnal od moljev razžrto čipko. Od kraljeve vrnitve se je oblačil slovesno. Ta navada mu je prislužila vzdevek Veseli, po Veselem monarhu.

	»Bogata je, Charlie. Pet koz ima in lasten kotel,« je nadaljeval Veseli. »Do konca življenja bi bil preskrbljen.«

	»Zaradi denarja se ne mislim poročiti.«

	Veseli je zmajal z glavo, da mu je zaplapolala lasulja in razkrila sveže ugrize bolh. »Toliko dobrih žensk bi te vzelo,« je rekel, »ti pa si vedno izbereš težavno.«

	»Težavne so zabavnejše.«

	Lastnik je samo skomignil z rameni, kot bi mu ne bilo mar postavljati bedastih vprašanj. Pivnico je vodil dovolj dolgo, da si je lahko sam izbiral debate.

	Charlie je naredil tri globoke požirke piva, izpraznil je vrček in ga znova napolnil. Pivo mu je pomagalo ublažiti mačka, še vedno pa je imel težavo z najemnino. Problem je v mislih odrinil na stran.

	»Kje je Bitey?« je vprašal v upanju, da bo starec preusmeril njegove misli.

	»Ubogi stari Bitey,« je zavzdihnil lastnik in pokimal proti zviti podobi v zadnjem delu pivnice. »Sinoči je zaspal na tisti mizi,« je nadaljeval Veseli. »Malo zatem, ko si ti odšel. Ko se je zbudil, je ugotovil, da so mu zaradi kuge zasegli prašiča. Zaradi izgube ga boli srce.«

	Biteyjev prašič je bil vsakodnevna tema pivniških pogovorov. Ko je bil še mladič, ga je nosil pod plaščem in ga hranil s požirki piva. Ko pa je zrasel, mu je bilo dovoljeno ležati pod mizo, kjer je srečno drnjohal, medtem ko ga je gospodar s palico čohljal po hrbtu.

	»Pred nekaj urami se je Bitey zbudil, želel si je piva,« je še dodal Veseli.

	Charlie je vzel enega izmed dotrajanih lesenih vrčkov, ki so ležali na pultu. »Tega pripiši na moj račun,« je rekel in ga napolnil z močnim pivom.





	Previdno se je približal užaloščenemu Biteyju. Starec je dobil vzdevek zaradi doma narejenih lesenih zob. Biteyjeva hrastova proteza je bila speta z rjasto žico in bila je brezupno neučinkovita. Kadar se je smehljal, je spominjal na nekoga, ki je pogoltnil ploh. Danes je imel usta zaprta in povešena. Char-lie ga je sočutno potrepljal po ramenu in mu ponudil vrček piva.

	Starec je s tresočo roko hvaležno prijel ročaj vrča in naredil dolg požirek.

	»Samo še nekaj tednov bi moral počakati,« je rekel Bitey in ga pogledal s pordelimi očmi. »Za vsako taco bi dobil peni in več tednov bi jedel juho iz glavine. Tri vedra krvi za črni puding bi dobil, poleg tega …« Glasno je zasmrkal in si potisnil leseno protezo globlje v usta.

	Bitey je sedel po turško, na sebi pa je nosil toliko slojev oblačil, da mu mraz ni mogel do živega, verjetno tudi ostro orožje ne. Razcapan plašč je imel povoskan, da je bil skoraj negiben, na glavi pa je nosil širok konjeniški klobuk. Med zanemarjeno brado in štrenastimi lasmi je bilo videti le delček obraza.

	»Z mesarjem v Smithfieldu sem se bil že vse dogovoril,« je tarnal Bitey. »Za eno stran reber bi opravil posel. Potem bi bili še kotleti in parklji …« Glas mu je zgroženo zamrl.

	»Kaj se je zgodilo?« je vprašal Charlie.

	»Spustil sem ga ven, samo toliko, da bi pobrskal po gnoju na Covent Gardnu.« Roteče je gledal Charlieja. »Bil sem le nekaj ulic proč. Ko sem se vrnil, sem izvedel, da ga je odpeljal konjederec. Zaradi kuge z ulic odstranjujejo vse živali. Rekli so, da pujsek predstavlja zdravstveni problem, zato so ga odpeljali in zaklali. Ampak povem ti, Charlie,« je pribil, obraz pa se mu je pomračil, »da je bila žival čistejša od marsikaterega človeka.« Starec je naredil dolg požirek. »Če se bodo takšne stvari nadaljevale, se bodo stvari obrnile proti kralju. Kuga gor ali dol, ne moreš kar tako odpeljati nekogaršnjega pujsa in pričakovati, da bo še naprej ljubil kraljevo družino.«

	Charlie je pogledal proti Veselemu, ki je za pultom točil pivo. Lastnik je bil znan po tem, da je iz pivnice zmetal pivce, ki so govorili slabo o monarhiji.

	»Naš Veseli monarh je palačo napolnil s kurbami,« je še pristavil Bitey, »zato nas je doletela kuga, kot strašna kazen.«

	»Kraljevske poti niso preproste,« je rekel Charlie. Opazil je Veselega, ki se je že odpravil proti njima.

	»Kaj pa je tukaj težko razumeti?« ga je izzval Bitey. »Imeli smo slabega kralja in odsekali smo mu glavo. Potem smo nekaj časa imeli Cromwellovo republiko. Vendar pa nam ni bila všeč stroga vera. In tako smo zdaj iz izgnanstva pripeljali kraljevega sina. Ampak mnogim se ta poteza ne zdi modra.« Ko je opazil lastnika, ki je ves besen zakorakal proti njima, je še dodal: »Jaz nisem med njimi.«

	»Pozabil si na vmesno državljansko vojno,« je rekel Veseli, ki je ujel samo zadnji del pogovora. »Vso njeno grozo in smrti.«

	»Nihče ni pozabil,« je mrko rekel Bitey. »Vsaj vsi tisti ne, ki so izgubili. In čemu vse imenitne parade in oblačila njegovega veličanstva? Zdaj ko so zablokirane vse ulice med Covent Gardnom in Towrom.« Bitey je skomignil z rameni. »In kdo bo popravil ulice? Vozovi so naredili v njih blatne jarke in polomili tlakovce. Župnije si tega ne morejo več privoščiti. Ves denar, ki so ga imele, je šel za odvoz kužnih trupel in za les za kresove, da bi z njimi očistili zrak.«

	Charlieja je stisnilo v želodcu. Še pred nekaj tedni je mrtvaški zvon le dvakrat dnevno oznanjal odvoz trupel. Zdaj je zvonil tako pogosto, da ga ljudje sploh niso več zaznali.

	Maja, ko so poročali o prvem primeru, se je zdela kuga daleč proč. Neopazno se je plazila bliže, dokler niso junija kupi trupel postali okoliški prebivalci, potem pa so se ti spremenili v znance. Koliko časa še, ko bodo zvonovi oznanjali smrt prijateljev in sorodnikov?

	Bitey je nadaljeval svojo tirado. »Kuga je tako razširjena, da ji ni več mogoče ubežati. Zaradi kralja in njegovega početja nas je doletel božji bes. In zaradi grešnega življenja Londončanov. Letos so ljudje videli gorečo zvezdo in vsi se strinjajo, da je to slabo znamenje.«

	»Nameravam iti v Wapping, takoj ko dobim priložnost,« je nadaljeval, ustavil se je le toliko, da je vdihnil. »Mislim, da se tam lahko skrijem v neko luknjo. Tudi ti bi moral iz mesta.«

	Charlie je prikimal, z mislimi je bil drugje. Biteyjevih temačnih napovedi je bil vajen. Z roko je segel po ključu okrog vratu, ki ga je varoval pred boleznijo.

	»Ga še vedno nosiš, Charlie?« je vprašal Bitey in spremenil temo, da bi obdržal njegovo pozornost. »Sebi sem kupil podobnega.« Izvlekel je zajčjo tačko, s katere je odpadala dlaka. »En krempelj je odpadel, ampak še vedno deluje, kot so mi povedali cigani.«

	»Nisi slišal zgodbe, ki razkriva, zakaj ima Charlie še vedno svoj ključ?« je vprašal Veseli. »Prejšnji mesec je na Peace Streetu zagorela kvartopirnica, mladi Charlie pa je stekel v ognjene zublje, da bi rešil ta spominek. Mislili smo, da je zagledal kakšnega človeka ali denar. Saj veš, da se rad gre junaka. Kako smo se smejali, ko se je vrnil brez vsega, imel je samo ta spomin na davno izgubljeno mater. Ključ, ki ne paše v nobeno ključavnico.«

	»Še vedno misliš, da jo bo ključ našel, Charlie?« je vprašal Bitey.

	Charlie je ključ kljubovalno stisnil v pest.

	»Ne,« je priznal. »Čustveno sem navezan nanj, samo to je. Ta ključ je vse, kar sem imel, ko so nune našle mene in mojega brata. Ne bi ga rad izgubil.«

	»Hej!« Veseli je opazil dečka z lešniki, ki si je sam postregel iz sodčka. Pohitel je k pultu, Biteyja in Charlieja pa pustil sama.

	Starec je strmel v Charliejeve sklenjene prste. »Glava ključa je nenavadne oblike,« je zamrmral. »Krona nad vozli. Še vedno mislim, da je izpred državljanske vojne. Iz časa starega kralja.« Biteyju so se orosile oči. »Kdo bi si mislil, Charlie?« je dodal. »Postal si najimenitnejši lovec na tatove, kar jih je London kdajkoli poznal, pa vendar na sebi nosiš edino skrivnost, ki je ne znaš razvozlati.«

	Za seboj sta zaslišala glasen žvižg. Charlie se je obrnil in uzrl redek prizor v Vedru krvi. Privlačno žensko. Kot brlog pretepačev z golimi pestmi je pivnica prej odbijala kot vabila ženske, ki niso bile lovače. 'Oguljene starke' se je glasil pri-jaznejši opis. Opazoval je dekle, ki se je približalo točaju. Bila je dokaj visoka. Dovolj visoka, da je domneval, da so jo med odraščanjem dobro hranili.

	Charlie nikakor ni bil nizke rasti, je pa pogosto govoril, da bi bil visok kot sam kralj Charles, če v otroštvu ne bi jedel le redke juhe.

	Z očmi je preletel dekletovo celotno podobo. Presodil je, da jih ne more imeti več kot petindvajset. Nosila je preprosto, a lepo ukrojeno zeleno obleko. Ne razkošno, a tudi siromašno ne. Morda je bila svobodnjakinja in je sama dodala kreativne dodatke, bele rokave je okrasila s črnimi trakovi, s katerimi je posnemala aristokratsko modo.

	Pogled je spustil niže. Čevlji so se ujemali z zeleno obleko, imeli so izvezene bele cvetove, nizke pete, spredaj so bili rahlo zašiljeni v konico. Narejeni so bili iz blaga, ne iz svile, pa vendar so predstavljali drago repliko.

	In kljub nekaj blatnim madežem so bili daleč najčistejši čevlji na prašnih tleh Vedra krvi.

	»In tudi nobenega težaškega dela ne opravlja,« je zamrmral bolj sebi kot komu drugemu. V nasprotju s pericami in prodajalkami užitka, ki so obiskovale Vedro krvi, so bili dekletovi udi mladostno simetrični. Lahko je videl, kje se je njena smetanasta koža združila s svetlimi lasmi na zatilju.

	To, je sklenil, je najprivlačnejša stvar na njej. Lase je nosila spuščene, imela je nakodrane, kot je bilo moderno na dvoru, delno spete v vozel na temenu. Očitno je šlo za stilsko izbiro, glede na to, da se je večina žensk oklepala puritanskih bom-bažnih čepic. Rdeč trak je samo še poudaril drznost in pšenično barvo valečih se kodrov.

	»Charlie?« Obrnil se je in zagledal lastnika, ki se je sklonil k njegovemu ušesu in šepnil: »Poznaš to dekle?« Z glavo je pomignil proti mamljivi obiskovalki.

	Charlie je počasi odkimal. »Še nikoli je nisem videl. Zakaj?«

	»Ker te išče.«

	III.

	»Je Nizozemka?« To je bilo najverjetnejše pojasnilo. Še ena od nerešenih skrivnosti iz Charliejeve preteklosti je bila, da sta oba z bratom govorila nizozemsko, a nobeden od njiju ni vedel, kako ali kje sta se jezika naučila.

	Včasih so ljudje iskali Charlieja, da bi jim kaj prevedel ali se pogajal o poslu.

	Ampak krčmar je odkimal.

	»Angležinja je, Charlie, in tudi lep naglas ima. Rekel bi, da ima njena družina kar nekaj denarja.«

	Charlie je sedel na stol na varni razdalji od Biteyja in kot začaran opazoval dekle, ki je prihajalo proti njemu. Sedaj ko je bila obrnjena proti njemu, je videl njene obrazne poteze – čedne in čiste, raven romanski nos in velike modre oči. Nekaj na njej je namigovalo na spoštljivost. Kot bi pripadala razredu, ki se ni ujemal z njeno preprosto obleko.

	»Ste vi lovec na tatove?« Besede je izgovorila, še preden je prišla do mize. Charlie je bil vesel, da si je njegova stranka na drugem koncu gostilne ogledovala zdravstveni certifikat. Slutil je, da dekle njegovega nedavnega postranskega posla ne bi odobravalo.

	»Sem,« je rekel in se nagnil nazaj, da so prednje noge stola molele v zrak. Charlie je postal dobro poznan kot zasebni lovec na zločince, zaradi njegovega slovesa pa so ga žrtve pogosto iskale v Vedru. »Kaj lahko storim za vas, dragica? Vam je nekdo ukradel denarnico?«

	Dekle je zožilo oči. »Hočem, da se ve, da zame ni običajno, da iščem pomoč vaše sorte,« je rekla. Charlieju ni bilo jasno, kaj je mislila z 'vašo sorto', a se je malce vzravnal.

	»Kadarkoli se lahko obrnete na Stražo,« je odvrnil. »Če vam spoštljivost toliko pomeni.« Kot lovec na tatove je Charlie na neki način deloval protizakonito, primere tatvin je reševal proti plačilu.

	»Prav tako dobro kot jaz veste, da od Straže ne moremo pričakovati, da bo ustavila resne zločine,« je reklo dekle. »Niti eden od njih jih nima manj kot petdeset in za šiling na teden ponoči na neosvetljenih ulicah ne bodo tvegali svojih starih udov.« Jezno je zavzdihnila. »In zato sem prišla sem iskat vaše usluge.« V trenutku je iz nje izginila vsa nejevolja, izraz na njenem obrazu je postal izčrpan, celo obupan.

	»Kaj lahko storim za vas?« Vzbudila je Charliejevo zanimanje. Očitno je izgubila nekaj zelo dragocenega. Morda kakšno drago reč, ki ji jo je podaril mož ali ljubimec.

	»Mojo sestro,« je začela in takoj zardela, oči pa so ji napolnile solze. Odkašljala se je in odločno potlačila čustva. »Nekdo je umoril mojo sestro.«

	Charliejev stol je s treskom pristal na lesenem podu, z roko se je oprijel mize.

	»Resnično ste se zmotili,« je rekel. »Jaz iščem lopove in žeparje. Če se je zgodil zločin, morate obiskati sodnika.«

	Divje je odkimala. »On noče storiti ničesar. Ukvarja se samo s tem, kako bi sebe in svojo družino rešil pred nevarno kugo. Vsi se bojijo za lastno življenje in rešujejo svojo kožo. Nobenega … nobenega zakona ni.«

	Sesedla se je na najbližji prosti stol in se zastrmela v prazno. Potem pa je zajokala, da se ji je telo krčevito in nenadzorovano treslo, kar je Charlieja pošteno vznemirilo. Ozrl se je naokrog, iskal je način, kako bi naredil konec temu prizoru. Ker se ni spomnil ničesar boljšega, je predlagal, da stopita iz krčme.

	Stopil je k njej, jo negotovo prijel okoli pasu in ji nežno nakazal, naj vstane. Občutil je veliko olajšanje, ko je res vstala in mu dovolila, da jo pospremi ven.

	»Pridite,« je zamrmral, ko sta šla mimo opitih in strmečih pivcev. »Ta kraj ni primeren za vas. Odpeljal vas bom drugam.«

	Stopila sta na ulico. Mimo je peljala kočija, zlat list na vratih se ji je bleščal v soncu. Za hip je Charlie pozabil na dekle, ki se je pomirilo in si brisalo solze iz oči.

	S pogledom je sledil velikim kolesom. In spraševal se je, kot se je spraševal pogosto, kakšno preteklost je imel pred sirotišnico. Charlie in njegov brat sta se spominjala delčkov iz časa, preden sta osirotela. Drobci so obsegali imenitno hišo in elegantno oblečeno damo, ki se je skrivala v zasebni sobi.

	Zdaj je dekle opazovalo njega, zato je odtrgal pogled s kočije. Zagledal se je v krojačnico zraven pivnice. Krojač je na okna trgovine zabijal debele deske.

	»Saj kuge še ni v tem delu mesta?« je vprašal Charlie.

	»Ne še, kolikor vem,« je rekel krojač in si obrisal potno čelo. »Ampak ob tem vremenu in brezbožnosti Londončanov bo kmalu. Avgusta bo kužni armagedon. To mi je povedal zaupanja vreden astrolog in ne mislim tvegati, da bi se znašel med mrtvimi.« Odložil je kladivo in občudoval svoj izdelek. »Včeraj sem šel v kužno četrt pobrat dolg in tisti trenutek sem se odločil, da v mesto ne grem več,« je pribil. »Še nikoli v življenju nisem videl takšnih grozot. Vsi bolni, cele ulice, gnijejo.«

	Na cesti je stal voz, očitno natovorjen z vsem njegovim imetjem, krojač pa se je obrnil, da bi privezal tovor.

	Kljub vročini dneva je Charlieja streslo. Če so odhajali prodajalci, je to pomenilo samo eno. Kuga se širi.

	Prekrižal se je in se obrnil k dekletu. Zdaj je bila pomirjena, stala je in zrla v daljavo.

	Charlieja je preplavila nenadna želja, da bi nanjo naredil vtis, zato je sklenil, da bo obema priskrbel vročo rolico.

	»Počakajte tukaj,« je rekel, »takoj se vrnem.«

	Hitro je odšel proč od trgovinic proti stojnicam, kjer je vedel, da bo lahko sklenil kupčijo na up.

	»Charlie Tuesday,« je reklo pekovo dekle in ga delno spogledljivo, delno zaskrbljeno premerilo. »Ne misli, da lahko pri meni zapravljaš svoje ponarejene kovance.«

	»Nekaj boljšega imam,« je rekel Charlie, a zelo potiho. »Iztegni roko.«

	Za hip ga je negotovo gledala, potem pa zamižala.

	Charlie je s prsti podrsal po njeni dlani.

	»Lahko pogledaš.«

	Zmedeno je odprla oči.

	»Poglej svojo dlan.«

	Pekovo dekle je pogledalo dlan, ni ga razumela. Potem pa je navdušeno kriknila. »Charlie! Našel si ga!«

	Stegovala je prste in občudovala obrabljen tanek prstan.

	»A nisem rekel, da ga bom?«

	Z obema rokama ga je prijela za glavo in ga hitro poljubila.

	»Hvala, Charlie. Kako si ga dobil?«

	»Lovska iznajdljivost. Pozanimal sem se pri pravih ljudeh.« Pogledal je košaro z vročimi rolicami. »Lahko pogrešiš nekaj teh?« je vprašal.

	Pekovo dekle je naravnost žarelo. »Koliko jih želiš?«

	IV.

	Kmalu zatem je Charlie izvedel dvoje o skrivnostnem dekletu. Kot prvo, da ji je ime Anna-Maria, in kot drugo, da je odraščala ob veliko boljši hrani kot on. Da je pri pekovem dekletu unovčil edinega aduta, je bil izraz kavalirstva. Ampak medtem ko sta sedela zunaj, je rolica počivala v dekletovem naročju, niti poskusila je ni. Charlie jo je gledal z lačnimi očmi, rahlo nejevoljno. V svojo je ugriznil le dvakrat in že je izginila. Vsaka je stala pol penija in moral je potlačiti jezo, ko je dekle odsotno obračalo rolico in so z nje na tla padale drobtinice.

	Če bi Charlie moral hrano plačati, bi razmislil o tem, da bi ji jo vzel.

	Še en namig, da je bila Anna-Maria deležna privilegirane preteklosti, je bil njen odziv na njegovo ime. »Charlie Tuesday?« je odvrnila, ko sta se predstavila. »Kakšno ime pa je to?«

	Ljudje, s katerimi se je družil Charlie, so bili dobro seznanjeni z imeni, ki so jih sirotišnice dodelile najdenčkom. Za priimek so dobili dan, ko so jih našli. Še nobenemu Charliejevemu znancu se njegovo ime ni zdelo čudno.

	Očitno, je pomislil, ni še nikoli imela razloga, da bi se družila s tistimi, ki so postali sirote in padli tako nizko, da je zanje moralo skrbeti mesto.

	»Bojimo se, da bodo zapečatili našo hišo,« je rekla Anna-Maria. »Upali smo, da je Eva imela neko drugo bolezen in ne kugo. Ampak saj veste, kako strikten je zakon, če se kje pojavi kakšen primer.«

	Parlament je določil, da je treba na vrata hiše s kužnim bolnikom narisati velik rdeč križ. Poslej je bilo še manj Londončanov pripravljenih priglasiti izbruh.

	Charlie je prikimal. »Preselil sem se v drugi del mesta,« je rekel. »Na Drury Lanu sem imel za en peni najeto posteljo, zdaj pa za petkrat višjo ceno spim na tleh mesnice. Stene so iz konjske žime in blata in v poletni vročini se zelo segrejejo, zato je zelo zadušljivo. Ampak je bolje, kot da bi tvegal, da me zaprejo v kužno četrt.«

	»Modra poteza.« Vsaj z nečim je bila Anna-Maria zadovoljna. »Oče ni poslal po kužnega zdravnika,« je dodala. »Naše korenine so na podeželju in čeprav se morda nekaterim zdimo nazadnjaški, trikom mestnih zdravnikov ne zaupamo. Njihove pijavke, krastače in kar je še takega, se nam zdi čudno. Poleg tega pa v svojih oblačilih zgledajo kot pošasti in mislili smo, da bodo prestrašili mlajše otroke.«

	Charlie si je v misli priklical podobo zdravnika za kugo. Temna oblačila, strašljive maske in zastekljene odprtine za oči, ki so plašile tako otroke kot odrasle. Dolgi kovinski kljuni so bili napolnjeni s kafro in kisom, da bi zdravnika ščitili pred smradom, a posledično so zaudarjali tudi sami. Njihovo zdravljenje je vedno vključevalo puščanje krvi in odpiranje gnojnih ran. Če je kdaj katerega zagledal, je hitro prečkal cesto.

	Anna-Maria se je poigravala s še zadnjimi drobtinicami rolice.

	»Ampak ko je moja sestra obležala v postelji, je prosila za zdravnika. Preostalo nam ni nič drugega, kot da ga spustimo v hišo, in iskreno rečeno mi je odleglo, da bomo izvedeli, ali ima Eva kugo ali ne.« Utihnila je, zadrgetala in vdihnila. »Ko smo jo našli …« Njen glas je postal mrtvaški. »Umorjena je bila. Skrajno grozljivo.«

	Charlie je prikimal, upal je, da dovolj spoštljivo, a iskal je način, kako bi čim prej pobegnil. Ne samo zato, ker ni imel nobenega namena sodelovati pri skrivnosti, ki je daleč presegala njegove običajno področje dela, temveč zato, ker je dekle samo priznalo, da je bilo v stiku z okuženo osebo. Preostanka popoldneva ni nameraval preživeti tako, da bi ji sledil v čeljusti smrti.

	»Dobro vam bom plačala,« je nenadoma rekla, začutila je, da želi oditi.

	Charlie se je v zadregi odkašljal. »Ne gre za denar,« je pojasnil, trudil se je zveneti obzirno. »Pri tem zločinu vam ne morem pomagati. Tatove lovim, Maria.«

	»Anna-Maria.«

	Za popravek se ni zmenil. »Ne iščem ljudi, ki so morili. To počneta sodnik in mrliški oglednik. Jaz iščem lastnino, brez ukradene lastnine pa so moje sposobnosti omejene.«

	»Slišala sem, da ste najboljši,« ga je izzvala Anna-Maria. »Prav gotovo se umor ne razlikuje veliko od tatvine?«

	Charlie je razprl roke, da bi poudaril svoje besede. »Zelo se razlikuje,« je rekel in se spraševal, kako bi ji najbolje pojasnil zapleteno mrežo uslug, na kateri sloni lov na tatove.

	»In slišala sem, da tatovi pogosto ubežijo vislicam, potem ko vrnejo ukradeno lastnino,« je dodala Anna-Maria. »Zato vem, da imate nežno srce.« Oklenila se je denarnice. »Plačala vam bom tri gvineje.«

	Charlie je bil dovolj izkušen pogajalec, da si ni dovolil presenečeno dahniti. Ampak pravkar mu je ponudila plačilo za trimesečno najemnino. Znesek je bil občutno višji od vsote, ki so mu jo plačevale celo najimenitnejše stranke.

	Imelo ga je, da bi sprejel ponudbo, in moral se je precej potruditi, da je vzgib potlačil.

	»Ne bi bilo ne prav ne pošteno,« je rekel in sprevidel, da si je tole skušnjavo nakopal sam, ko ji je priznal, da ga pesti najemnina.

	»Štiri gvineje.«

	»Jaz … Ne gre za denar. Ne iščem morilcev, ki niso ničesar ukradli.« Nemočno je prekrižal roke.

	»Plačala vam bom gvinejo, samo da pridete v našo hišo in si ogledate situacijo,« je rekla Anna-Maria. »To je poštena cena, da tvegate svoje življenje z obiskom okuženega kraja. Če se odločite, da mi boste pomagali, vam bom plačala še tri.«

	Charlie je debelo pogoltnil. Podobne občutke je doživel le nekajkrat v življenju, a zaključek je bil vedno enak in neizogiben. Nekaj v njem je hotelo sprejeti ponudbo, a znani glas ga je svaril, da bo zabredel v sršenje gnezdo težav. Kot bi opazoval ladjo, ki je počasi tonila, a je bila povsem brez moči, da bi spremenila smer.

	»Prav,« se je slišal reči, »potem pa me odpeljite v hišo. Ampak najverjetneje tega vašega morilca ne bom mogel izslediti.«

	Anna-Maria je prikimala, a ni se nasmehnila.

	»In dovoljeno mi je, da vas kličem Maria,« je rekel, ker je mislil, da ne more ničesar izgubiti. Anna-Maria je samo zamahnila z roko, kot bi bila predobro vzgojena, da bi pokazala odpor. Charlie se je že odločil, da bo od nje vzel eno gvinejo in takoj ko bo mogoče, odšel iz njene hiše. Očitno je njen oče dobro preskrbljen, ga je nenadoma prešinilo, da ima celo hišo.

	Družine, ki jih je poznal on, so se imele za srečne, ker so imele eno sobo. Ampak tako je pač bilo v Londonu. Zemlja je bila draga, življenje pa poceni.

	V.

	Charlie je mislil, da bo Maria želela kupiti nekakšno zaščito proti kugi, preden se bo vrnila v svojo hišo. Ampak potem ko sta sklenila dogovor, je postala malodušna. Kot bi žalost zadrževala le toliko časa, da si je zagotovila njegove usluge, zdaj pa sta se vanjo znova prikradla žalovanje in obup.

	Sestro je morala imeti zelo rada, je pomislil in ob misli na brata ga je stisnilo pri srcu. Kot siroti so ju našli skupaj, a si nista bila blizu. Charlie je imel vedno občutek, da starejši brat Rowan zaradi skrivnostnega ključa kuha zamero.

	Charlieju je uspelo od uličnega prodajalca kupiti majhen šopek sivke za pod nos, čeprav si je bolj želel stekleničke kisa, iz katere bi srkal požirke. Ob misli na lastno početje se mu je obračal želodec in tiho je zmolil, da bi mu uspelo pobegniti z gvinejo in življenjem.

	»Kako to, da si postal lovec na tatove?« je vprašala Maria, ko sta šla mimo hrupnega kaosa na Cockspur Streetu. Pod kraljem Charlesom petelinji boji niso več bili prepovedani in Londončani so se temu športu spet predano posvečali.

	»Mati Mitchell,« je nepremišljeno zinil Charlie, ki so ga zmedli bojeviti mladi petelini. »Eni izmed njenih punc sem pomagal dobiti nazaj medaljon in v meni je prepoznala zaslužek,« je še dodal, ko je opazil njeno zbeganost. »Rekla je, da mi bo v zameno za delež pošiljala aristokratske stranke. Tako sem začel služiti denar z iskanjem tatov.«

	Maria je nezadovoljno prhnila.

	»Matere Mitchell nisem našel zato, ker bi obiskoval njene punce,« je hitro pojasnil Charlie. »Četudi bi hotel, resnično nisem imel denarja. Njena hiša je dandanes tako draga, da snubci potrebujejo kredit, da si lahko tam privoščijo kozarec vina.«

	»Kako si srečal žensko takšne sorte?«

	»Spoznal sem jo pred mnogimi leti,« je odvrnil Charlie, »ko sem bil še zgolj zapuščena sirota. Za nekaj penijev plačila sem postal njen služabnik, ko pa sem odrasel, me je vzela za vajenca.«

	»Očitno nune, ki skrbijo za londonske sirote, ne razmišljalo dovolj o dobrobiti svojih varovancev,« je pripomnila Maria, »če jih ne morejo obvarovati pred zloglasnimi vlačugami.«

	Charlie se je zasmejal. »Dovolj skrbne so. Nune obiskujejo londonske nesrečnice. Trudijo se, da bi jih obvarovale pred sifilisom ali težaškim delom v zaporu v Bridewellu. Nekateri dečki smo želeli videti, kakšna je propadla ženska. Sledili smo nuni. Skrili smo se in opazovali. Takrat sem prvič videl mater Mitchell.«

	Charlie se je nasmehnil ob spominu. Mati Mitchell je bila najbolj zastrašujoča in čudovita stvar, kar jih je kdaj videl. Na njenem pragu se je bohotil ogromen živopisen metulj. Takrat še ni bila tako obilna, okrog oči in ust pa so se ji že začele pojavljati gubice. Izza razkošne škrlatne svilene obleke so ji silile ogromne prsi.

	Kaj počneš tukaj? je vprašala nuno. Bi mojim dekletom rada povedala, naj se z nekim težaškim delom zgarajo do smrti, namesto da bi se pridružile meni in cvetele?

	»In kaj se je zgodilo potem?« je vprašala Maria. »Te je povabila noter?«

	»Ne, zasačila me je. Drugi fantje so pobegnili. Srajca mi je zlezla gor in zagledala je ukradene ladijske piškote, ki sem jih skril za pas.«

	»Ladijske piškote? Saj jih nisi nameraval pojesti?« se je začudila Maria in znova razkrila, da je odraščala v udobju. Mornariška hrana je bila za premožne neužitna, za lačne mornarje in sestradane sirote pa je bila dobra kot vsaka druga.

	»Ko peči na Pudding Lanu delajo na vso moč, peki niso pozorni na svoje izdelke, okna pa so dovolj velika, da se otrok izmuzne skoznje,« je odvrnil Charlie. »Roke sem si pošteno opekel, a tisti napol pečeni piškoti so me ubranili pred stradanjem. Sirote jedo redko juho,« je še dodal.

	»Kaj pa se je zgodilo? Te je ta lajdra prijavila, ker si kradel?«

	Charlie je odkimal. Ko je mati Mitchell zagledala piškote, je prijem njene roke rahlo popustil.

	O-ho, je rekla. Torej se je mala sirota naučila, kako preživeti v velikem mestu.

	Zvijal se je in upiral, da bi se osvobodil, ona pa ga je precej občudujoče gledala.

	Ne znaš govoriti, fante? Saj te ne bom predala v roke stražniku. Zakaj nisi takoj pojedel piškotov? Kronski žig na njih priča, da si storil zločin. Neumno je, da jih nosiš naokrog.

	Povedal ji je, da je piškote prihranil za starejšega brata, mati Mitchell pa je z zanimanjem nagnila glavo. Vprašala je, zakaj starejši brat sam ne poskrbi zase, Charlie pa ji je v svoji otroški nedolžnosti odgovoril iskreno in brez slepomišenja.

	»Vdal se je.«

	Na obrazu matere Mitchell so se za hip pokazala čustva, ki so zmedla mladega Charlieja. Niti pomislil ni, da je v odnosu z njegovim bratom kaj nenavadnega. Če Rowanu ne bo priskrbel hrane, bo stradal. Takšno je življenje in to je bilo to.

	»Kaj je hotela od tebe?« je vprašala Maria in prekinila tok njegovih misli.

	»Rekla je, da ima delo za bistrega dečka.«

	»In ti si ga sprejel?«

	»Ponudila mi je denar.«

	Mati Mitchell se je za trenutek zamislila, predenj je izvlekla sijoč peni. To je bilo toliko denarja, da Charlie ni vedel, kako bi ga potrošil. Potem pa vstopi, fant. Za siroto ne mislim pripravljati nobenih ceremonij.

	»Kakšno delo ti je ponudila?«

	»Odpreti je hotela imenitno hišo, v katero bi zahajali moški visokega stanu. Ampak težko je našla služabnike. To je bilo v času Cromwellove republike, ko so bila puritanska načela na vrhuncu. Ženske so tvegale javno bičanje, če bi jih kdo videl v njeni družbi. Zaposlila me je, da sem sadil mladike dreves, kakršna so rasla pred premožnimi hišami.

	Poglej to sadiko, je rekla mati Mitchell in mu podala tanko vejico, lahko ji odrežeš vse korenine, pa bo še vedno našla način, da bo rasla naprej. Ne razlikuje se veliko od naju, kajne, fante?

	Nenadoma sta se ustavila. Na Shaftesbury Circusu je stala nova straža. Varnost se krepi, je pomislil Charlie.

	S prsti se je dotaknil ponarejenih certifikatov za plaščem, iskal je tistega, ki je nosil njegovo ime.

	Maria je svojo listino pomolila stražarju pod nos, kot bi ga izzivala, naj jo preveri.

	Charlie je izvlekel svoj certifikat in ga naučeno brezbrižno pokazal, popraskal se je po vratu in pogledal v tla. S pogledom je ošinil Marijin dokument in opazil lep in vešč podpis. Sodeč po številki na vrhu lista je bila ena izmed prvih v Londonu, ki ga je dobila.

	»Zakaj je tukaj nova kontrolna točka?« je vprašala Maria, stražar pa si je ogledoval njune papirje. »Ni dovolj, da moramo v Westminster hoditi vsenaokrog čez Strand?«

	Stražar jo je motril, kot bi tehtal, ali bi lahko povzročala težave. Charlie je potiho molil, da ne bo zaradi Marijinega pritoževanja opazil, da ima ponarejen dokument.

	»Bogataši z Warwick Lana so se združili,« je čez nekaj trenutkov pojasnil stražar. »Želijo preprečiti, da bi kuga prišla do njih.«

	»Bedaki bi lahko vedeli, da kuga pride povsod,« je jezno rekla Maria. »Nedolžni meščani je s povzročanjem težav ne bodo zadržali.«

	Stražar je skomignil. »Zakone postavljajo bogati,« je odvrnil. »Konec jutrišnjega dne bo nova kontrolna točka na Corn-hillu.«

	Charlie je v mislih dodal novo točko na zemljevid Londona. Mesto se je zapiralo. Kmalu bo samo še nekaj krajev, kamor bo mogoče potovati brez certifikata.

	Stražar jima je vrnil potrdili in zamahnil z roko, naj gresta dalje.

	»V tisto smer,« je rekel Charlie in zavil proč od Holbourna, vesel, ker mu je uspelo priti mimo straže.

	»Ta pot je daljša,« je ugovarjala Maria.

	»Blizu Fleet Streeta je nekaj igralnic, ki bi se jim raje izognil,« je priznal Charlie.

	»Dolguješ denar?« Maria je očitajoče stisnila ustnice.

	»Ne,« je rekel Charlie in jo povlekel za seboj v gosto mrežo uličic, »le nekaterim ni všeč, da imam srečo pri kartah.«

	»Kako dobiš stranke?« je vprašala Maria, Charlie pa jo je vodil skozi labirint stranskih ulic. »Sleherniki si prav gotovo ne morejo privoščiti lovca na tatove.« Gledala ga je v bose noge.

	Charlie se ni zmenil za žalitev. »V času Cromwellovega režima sem za aristokracijo v Covent Gardnu pripravljal skrivne plese v maskah,« je pojasnil. »Bili so zelo priljubljeni in nekaj časa sem dobro služil. Vse ostalo je bilo sivo in puritansko. Spoznal sem veliko plemiških znancev, ki mi kot lovcu na tatove zaupajo.«

	Hipoma ga je preplavila žalost, spomnil se je, kako je njegova žena oboževala plese v maskah.

	»Tukaj sva,« je rekla Maria in zavila za vogal. »Hiša stoji malo naprej.«

	Charlieju je odleglo, ker sta bila v dobri ulici brez zloveščih rdečih križev, ki so preplavili vzhodni del mesta.

	Potem pa je zagledal s kredo napisan slogan.

	»POKESAJ SE,« je pisalo. »KONEC JE BLIZU.«

	VI.

	Marijina hiša je imela svinčena diamantna okna s pravim steklom. Zgrajena je bila v pollesenem stilu z nadstreškom kot protiutež podu v drugem nadstropju, da se deske niso premikale. Nekoč bele stene so kazili dimni in blatni madeži, a razen teh neizogibnih brazgotin mestnega življenja je bila hiša čista.

	Charlie si je ogledoval zunanjost. Njegove stranke so bile ponavadi vsakdanji ljudje, najemniki, ki so živeli v zadnjih sobicah. Ali pa aristokrati, s katerimi se je srečeval v pivnicah in gostilnah. Da bo vstopil v nekogaršnji dom, je bila novost.

	Pogosto si je zamišljal, kako je znotraj zidov, ki so bili zgrajeni izključno zato, da bi nekdo živel med njimi.

	Rdečega križa, ki bi označeval, da je v hiši kuga, ni bilo. Charlie je občutil nelagodje. Nekaj se ni ujemalo.

	»Zakaj na hiši ni križa?« je vprašal.

	»Srečo smo imeli,« je rekla Maria. »Prepričani smo bili, da nas bodo odkrili in nas zaprli v hišo. Ampak stražnika ni bilo k nam.«

	Z bokom se je uprla ob lesena vrata in močno potisnila.

	»Kurili smo hmelj in žveplo, da smo razkužili hišo, zaradi vročine pa se je napel les,« je še dodala in pomignila proti vratom.

	Charlie je nekajkrat zapored silovito kihnil. Zdelo se je, da se je dim zažrl v stene, smrdelo je po ožganih polenih.

	Kuhinja je zasedala skoraj celotno pritličje, del, Charlie je ugibal, da manjša shramba, je bil ločen z zaveso. Hiša najverjetneje ni imela vrta, zato so meso in zelenjavo kupovali na stojnicah, Temzo pa so uporabljali kot kopalnico in stranišče.

	Nikogar ni bilo tam. Nekaj trenutkov sta samo stala.

	»Prizorišče je zgoraj,« je rekla Maria.

	Charlieja je preplavil nenaden občutek, da se bo celotno zgornje nadstropje zrušilo nanju. Le s težavo se je zadržal, da ni takoj planil proti lestvi, ki je vodila v zgornje prostore. Namesto tega je s pogledom prečesal prostor, v katerem sta stala. Nad ognjiščem je visel ogromen kotel, ves sijoč, kar je pričalo, da so zanj lepo skrbeli, nad njim pa so visele mreže z zelenjavo in slaščicami.

	V sobi, ki jo je imel v najemu Charlie, ni bilo prostora za kotel, četudi bi si ga lahko privoščil. Večinoma je živel od kruha in sira, ko je bil na tesnem z denarjem, in od pit in pečenega krompirja, ko si jih je lahko privoščil.

	Za trenutek se je zamislil, poskušal si je predstavljati, kako bi se lotil zadeve, če bi šlo za preprosto krajo.

	»Je imela vaša sestra kakšne dragocenosti?« je vprašal in tehtal okoliščine. »Nekaj, zaradi česar bi jo bilo vredno umoriti?«

	Maria je počasi odkimala. »Večino tega, kar smo imeli, smo prodali, ko smo se preselili v London,« je rekla. »Eva je imela nekaj malenkosti. Materine uhane. Ampak nihče jih ni vzel.«

	»Nobenih oblačil? Nobenega denarja?«

	»Ne.«

	»Je karkoli izginilo iz hiše?«

	»Ne da bi jaz vedela.«

	»Je imela vaša sestra kakšne sovražnike?« je vprašal čez trenutek. »Se lahko spomnite koga, ki bi ji hotel škodovati?«

	Maria je zmajala z glavo. Ampak Charlieju se je zdelo, da je v njenem izrazu ujel čuden lesk.

	»Ljubosumni ljubimci?« je pritiskal. »Zavrnjeni snubci?«

	Po njegovih izkušnjah so bili ti glavni vzrok nasilja nad ženskami v Londonu.

	Na Marijinem vratu se je pojavila rdečica.

	»Pri moških je bila priljubljena,« je priznala čez nekaj hipov. »Ampak nobeden od tistih, ki jim je bila všeč, ji ne bi storil nič žalega.«

	Njen obraz je postal brezizrazen in Charlie je sklenil, da bo spremenil tok vprašanj.

	»Ste v zvezi z moškim kaj opazili?« je vprašal. »Ko je vstopil v hišo?«

	»Razen tega, da je bil oblečen kot zdravnik za kugo?« Zvenela je malce sarkastično.

	»Je jecljal? Ali šepal? Se spomnite česa, po čemer bi ga lahko prepoznali?«

	»Ne. Verjetno smo bili preveč zaprepadeni nad prizorom. Zdravniki so na pogled zastrašujoči.«

	»Je kaj rekel ali storil, preden se je odpravil gor?«

	»Vprašal je, koliko je Eva stara.«

	Charlie si je podatek zapomnil. »Koliko je bila stara?«

	Maria je debelo pogoltnila, ker je govoril v pretekliku.

	»Dvaindvajset.« Glas ji je zatrepetal in obraz ji je v hipu otrdel.

	»Je bila mlajša od tebe?«

	»Dve leti starejša.«

	Maria je videti starejša od dvajsetih let, je pomislil Charlie. Držala se je zelo ponosno. Kot kakšna gospodinja.

	»Se spomnite še česa?«

	Pomislila je. »Dal nam je krastačo. Rekel je, da bo očistila zrak,« je še dodala.

	»Še imaš krastačo?«

	Bila je dokaz, ki bi ga Charlie lahko uporabil. Morda bi mu povedala, iz katerega dela Londona je bil morilec.

	Ampak Maria je odkimala. »Vrgli smo jo v Temzo.«

	Charlie je za hip pomolčal, zavedal se je, da ga bo naslednji korak vodil tja, kjer je ležalo truplo. V mislih se je vrnil k trenutku, ko je bil zadnjič sam z dekletom. Čutil je, da mu rdijo lica.

	»Bi bilo lažje, če bi morilec kaj vzel?« je vprašala Maria, čeprav ni kazalo, da sama tako misli.

	»Ja.« Charlie je pogledal del stropa, nad katerim je domneval, da leži truplo. »Jaz iščem stvari. In preko njih ljudi.«

	»Potemtakem se pozanimaš in ugotoviš, kdo je kupil ukradene reči?«

	»Na neki način. Ljudi ne najdem na podlagi tega, kaj prodajajo, temveč kako.« Charlie se je namrščil. »Mislim, da si bom zdaj ogledal prizorišče. Nočem biti žaljiv, a v tej hiši raje ne bi ostal dlje, kot je potrebno.«

	»Ja.« Maria se je zbrala.

	V pritličju je bilo nekaj manjših postelj, verjetno za mlajše otroke, morda tudi za Mario.

	Charlieja je spet zvilo v želodcu.

	»Kje je vaša preostala družina?«

	»Zbežali so iz Londona,« je povedala Maria. »Oče je z otroki odšel k teti v Clapham. Da bi jih obvaroval pred kugo.«

	»Ti pa nisi odšla skupaj z njimi na varno?«

	»Ne. Ostala sem, da bi … da bi popravila to krivico.«

	Iz nekega razloga se je vznemiril ob zvenu njenih besed. Spet je pogledal Mario. Je obstajalo še kaj, kar mu je zamolčala?

	»Imam denar,« je rekla, začutila je njegovo nenadno nezaupljivost. »Izvoli.« Izvlekla je denarnico in iz žvenketajoče vsebine vzela eno gvinejo. »Za ogled prizorišča,« je še dodala in pomenljivo položila kovanec na majhno mizico.

	Charlie je odvrnil pogled od denarja in se zastrmel proti stropu. Zgoraj bo še več postelj. In truplo.

	»Navzgor vodi lestev,« je rekla Maria in pokazala na vhod v nadstropje. Za trenutek sta oba samo stala in gledala odprtino.

	Charlie je molčal. Močan občutek ga je svaril, naj ne hodi gor. Občutek je potlačil, pripisoval ga je pričakovanju, da bo zagledal krvave ostanke. Ampak iznenada so mu vsi čuti govorili, naj pobegne čim prej in čim dlje.

	Maria se je obrnila k njemu, modre oči so se ji pomračile od čustev.

	»Prosim,« je rekla.

	Bila je tako obupana, da se je odločil. Izgubila je sestro. Vsaj pomaga ji lahko.

	»Ne vem, kaj želiš slišati,« je počasi rekel, »obljubim pa, da se bom po najboljših močeh potrudil razbrati prizorišče.«

	Naredil je korak proti lestvi, prisiliti se je moral, da se je premaknil. Potem si je šopek sivke pritisnil na usta, odšel k lestvi in se začel vzpenjati po njej. Misli na gvinejo, si je zamrmral. Za seboj je zaslišal Marijin vzdih olajšanja.

	»Spodaj bom počakala,« je rekla. »Še enega pogleda na prizor ne bom prenesla.«

	Njene besede so bile zgolj brezpomensko brnenje, saj je Charlieja znova preplavil val nelagodja. Marijin čedni videz ga je zaslepil, da ni uzrl resnične nevarnosti. Ampak zdaj ga je silovito zadela resničnost.

	Stopil je na prvi klin, potem še na drugega, noge je imel težke kot svinec. Osredotočil se je na lesene prečke, na vitice in črte v lesu, od nenehne uporabe zloščenem do temnega sijaja. Roka je sledila roki, z velikim odporom se je prisili, da se je do konca povzpel.

	VII.

	Lastnik Old Bella na Fleet Streetu je znova nelagodno pogledal svojega gosta. Ob pogledu na zdravnika je vedno postal nervozen. Ampak ta je bil še groznejši od večine.

	Kot prvo, ni snel ogromne kljunate maske ali steklenih očal, namesto tega je imel razgaljen le del vratu, da je lahko jedel, s ploščatimi očmi pa je strmel čez mizo.

	Potem pa je bila tukaj še njegova velikost. Zajetno telo pod haljo je bilo tako gromozansko, da se je lastnik spraševal, kako se je sploh lahko oblekel. Kot bi na kosilo prišla pošast.

	Lastnik ga je z neprikritim gnusom opazoval, ko je zmazal že tretji krožnik piščančjih mlinčkov. Ni se vedel kot drugi zdravniki. Čeprav je bil obilen, se je hrane lotil kot sestradanec. Pospravil je že vso zajčjo obaro, ki je še ostala, in kos mesa, za katerega se je lastnik nadejal, da bo zdržal teden dni, skupaj z dvema steklenicama cenenega kanarskega vina.

	Krčmar mu je hotel odreči gostoljubnost, a po zakonu je bil dolžan postreči zdravnika za kugo. Zatorej se je držal proč od pošastnega gosta, kolikor je bilo mogoče. Poleg tega pa je bila njegova pivnica popolnoma prazna. Razmišljal je, da mora biti hvaležen, da ima stranko.

	Krčmar je z leti postal strokovnjak v presojanju okoliščin. Več kot je izginilo hrane po grlu nenasitne stranke, bolj je postajal prepričan, da ni iz zdravniških vrst. Morda je kostum ukradel ali ga kupil, da bi služil na lahkovernih ljudeh.

	In bilo je nekaj … nezdravega v načinu, kako je ta človek praznil krožnik za krožnikom. Kot bi hranil kakega demona, ki se je očitajoče oglašal iz želodca. Del razgaljenega spodnjega dela obraza je imel masten od hrane in belkast od potu. V naglici je zgrešil debele ustnice in stresel žlico krvave drobovine na masko.

	Krčmar se je nehote stresel, prisilil se je, da je vzel pletenko in se približal obiskovalcu.

	»Malo piva?« je negotovo vprašal.

	Nagrajen je bil z živahnim zamahom orokavičene roke z zavaljenimi prsti. Ko se mu je krčmar približal, ga je presunilo nekaj nepričakovanega. Glede na zdravnikovo velikost si je lastnik predstavljal, da bo zagledal plasti sala, ko pa je prišel bliže, je opazil močan in mišičast vrat. Zavohal je tudi smrad. Močan muškatni vonj, ki je puhtel iz telesa in ga je moški očitno hotel prikriti s sivko. Ampak vonja ni prikril, zaradi močnega potenja je le še bolj zaudarjal. Krčmar je pogledal proč, se sklonil in napolnil čašo.

	»Zdravite kužne v bližini?« je vprašal.

	Glava je odkimala, usta so še naprej žvečila.

	»Časi so resnično grozljivi,« je klepetavo nadaljeval krčmar. »Očitno ne pomagajo prav nobeni ukrepi v mestu.«

	Pošast je molčala.

	»Ste pa resnično lačni,« se je poskušal pošaliti krčmar, pokazal je na kup praznih krožnikov. Tokrat se je železna maska obrnila in ga s steklenimi lesketajočimi se očmi pogledala naravnost v obraz.

	»Preden je Cromwell dobil državljansko vojno, sem bil vojak,« se je zaslišal godrnjajoč zvok. »Tri dolge mesece so nas oblegali in stradali smo, da so nas bile le koža in kosti. Od takratnih grozot imam zdrav apetit.«

	Krčmar je debelo pogoltnil, zaželel si je, da hrane sploh ne bi omenil. O grozotah državljanske vojne je slišal dovolj zgodb za vse življenje.

	»Lahko tole poračunava ali si zapišem vaše ime in boste račun poravnali kasneje?« Pokazal je na prazne krožnike.

	»Koliko?« Zvenel je godrnjajoče, užaljeno.

	»Šest šilingov,« je rekel lastnik krčme. Že zelo dolgo ni tolikšnega zneska zaračunal za en sam obrok.

	»Polovico bom plačal zdaj, za drugo polovico mi pošljite račun.«

	Zdravnik je izvlekel debelo denarnico, ampak na krčmarjevo razočaranje je bila polna majhnih novcev. To ni bil dober obet za odlog plačila. Moški je naštel za tri šilinge majhnih kovancev v treh vrstah, potem se je pričakujoče obrnil k lastniku.

	»Na katero ime?« je vprašal krčmar, stegnil roko, da bi z mize vzel denar, obenem pa se je nadvse trudil biti kar se da proč od zdravnika.

	»Thomas Malvern.«

	»Tako vam je ime?« Krčmar je bil zmeden. Ime je zvenelo aristokratsko. Sleherniki so se pisali Tanner, Fisher ali Goldsmith, po obrti, ki jo je opravljala družina.

	»Staro družinsko ime je,« je povedal možakar. »Našo hišo in zemljo je po državljanski vojni zasegel Cromwell.«

	Krčmar je prikimal, poslušal ga je le napol. Takšne zgodbe je dobro poznal. Tisti, ki so se borili na strani starega kralja, so bili večinoma aristokrati. Ko je Cromwell zmagal, je dal najprej obglaviti kralja Charlesa starejšega. Potem je nagradil svoje podpornike s posestvi in nazivi starega aristokratskega reda, ki se je boril proti njemu.

	Lastnik je na mizo odložil tablico, da bi moški nakracal naslov, in bil je presenečen, ko je prepoznal lokalno bivališče. Poznal ni nobenega zdravnika, ki bi živel v bližini.

	»Želite še kaj?« Krčmar je bil zdaj pripravljen svojemu gostu dovoliti, da odide, čeprav mu je bil bog priča, da bi mu prav prišel vsak dodaten denar, saj je mesto z vsakim dnem postajalo bolj prazno.

	Krčmarju je bilo neprijetno in malce prehitro je zgrabil za pletenko ter polil nekaj piva po gostovem kostumu.

	»Takoj bom pobrisal,« je rekel in nepremišljeno zgrabil za haljo, da se ne bi tekočina še bolj vpila vanjo. Thomas je segel po plašču, ob tem pa se mu je maska premaknila in razkrila njegov obraz.

	Na krčmarjevem obrazu je pisalo, da ga je prepoznal, potem se je zgrozil.

	Zdravnik si je takoj spet namestil masko, ampak lastnik ga je že videl. Ta obraz je dobro poznal.

	»Ti.« Takoj ko je nehote izrekel besedo, je vedel, da je mrtev. Kakršenkoli razlog že je imel, da je potoval zakrit in pod lažnim imenom, ta moški ni hotel, da bi kdorkoli poznal njegovo skrivnost.

	»Mislim, da nimaš dovoljenja za opravljanje zdravniškega poklica,« je zablebetal lastnik, od strahu je govoril neumnosti.

	»Pravzaprav nimam dovoljenja za opravljanje ničesar.«

	Krčmar je prikimal, medtem ko se je umikal v najbolj oddaljeni kot krčme. Pretvarjal se je, da obrača sod, v resnici je iskal skrito pištolo.

	Slišal je zvok izvlečenega meča, a da bi se obrnil, ni imel dovolj časa. Ob sence ga je zadel težak glavič meča, lobanja je počila, en sam udarec ga je položil na tla.

	Thomas se je sklonil nad trzajoče telo, da bi se prepričal, da je iz njegovega nekdanjega gostitelja izpuhtelo življenje.

	Vrnil se je na svoje mesto na grobo stesani klopi in razgrnil zemljevid mesta. Potem je vzel košček oglja in skrbno narisal križ čez pivnico, v kateri je sedel.

	Košček oglja je za hip zastal v zraku, ko je Thomas z užitkom opazoval druge križe.

	Zadovoljen s svojim napredkom je k sebi potegnil krožnik z ostanki hrane. Ne da bi se dal motiti, je do konca pojedel porcijo kurjih mlinčkov.

	VIII.

	Charlie je nepremično strmel v pokrito truplo. Ležalo je na preprostem pogradu, na slamnati žimnici. Skozi slamo je curljala kri in širila temno lužo na lesenem podu.

	Dekletovo telo je bilo zavito v platno, pod glavo nabrano v krono. Platno je pokrivalo skoraj celotno obličje, na smrtno belem obrazu so bile vidne le globoko vdrte oči.

	Spodaj so se komaj slišno zaprla vrata.

	Charlie je v mislih že oblikoval lovski pristop in snoval možnosti, ko se je razgledoval po okrvavljeni spalnici.

	Talne deske niso bile natančno položene, prepuščale so zvok in svetlobo iz pritličja.

	Morilec je med svojim početjem lahko slišal družino. Da je zagrešil zločin, medtem ko je bila družina spodaj, je namigovalo, da je brutalno brezbrižen, pa tudi preračunljiv.

	Charlie je spet pogledal truplo. Zdelo se mu je, da zavzema ves prostor.

	Na očeh je imela položena srebrnika, videti je bila nečloveška. Charlie je ugibal, da je spodnji del obraza izmaličen in zato spoštljivo zakrit.

	Stopil je korak bliže k truplu, v nosnice mu je udaril zadušljiv smrad. Šopek sivke si je spet pritisnil tesno k nosu. V želodcu ga je zvilo. Po njegovih izkušnjah je imela smrtna bolezen značilen vonj. Je vohal kugo?

	Na vidnem delu dekletovega zgornjega dela telesa ni opazil nobenih sledi boja.

	Zamislil se je. Ali je Eva poznala svojega morilca ali pa je verjela, da je zdravnik za kugo.

	»Prinesite mrtve!«

	Glasno zvonjenje na ulici je Charlieja predramilo iz zamišljenosti. In hripavi krik je naznanjal, da se približuje ropotajoč mrtvaški voz. Odkar je izbruhnila kuga, so pogrebni vozovi redno patruljirali po Londonu. Žrtev kuge niso pokopali v običajnih grobovih, njihove družine pa so bile prepogosto prerevne, da bi lahko plačale krsto.

	Charlieju se je zdelo, da je voz zlovešče blizu in preplavil ga je nenaden strah. Kaj, če se bo mrtvaški voz ustavil pred hišo in ga zaprl vanjo?

	Od aprila so vse, ki so jih našli v kužni hiši, zaprli, dokler niso umrli ali je minilo šest tednov.

	Nagonsko se je umaknil od okna. In potem je opazil, da je mrtvaški prt, v katerega je bilo zavito truplo, volnen.

	V mnogih delih mesta to ni bilo nič nenavadnega. Kralj Charles je izdal dekret, da morajo biti vse pogrebne tkanine iz volne, da bi spodbudil proizvodnjo in prodajo le-te. Ampak Charlie je pričakoval, da bodo v premožnem Holbournu plačali več, da bi se izognili tako nizkotnemu pogrebu.

	Torej družina ni imela dovolj denarja, da bi ljubljeno hčer zavila v platno. Dejstvo je primerjal z denarjem, ki mu ga je ponudila Maria.

	Nekaj ni bilo v redu.

	Spet se je vanj prikradlo nelagodje.

	Neslišno je odšel iz sobice proti odprtini. Obstal je kot vkopan.

	Lestev, po kateri bi se lahko spustil, je izginila.

	Bil je ujet.

	Maria je edino sredstvo pobega umaknila skoraj isti hip, ko se je povzpel v nadstropje.

	Charlie je skušal umiriti podivjane misli, osredotočiti se je hotel samo na eno. Priti mora iz hiše. Takoj.

	Najprej se je moral prepričati, ali je Maria še vedno spodaj. Morda jo bo lahko spametoval.

	Odšel je nazaj v spalnico. Vrtelo se mu je od razlogov, zakaj bi ga Maria hotela zapreti sem gor. Je od žalosti zblaznela? Je bil razlog, zakaj je umaknila lestev, nedolžen? Nič verjetnega mu ni padlo na pamet.

	»Videl sem truplo,« je zaklical, trudil se je zveneti normalno. Ropotanje mrtvaškega voza na tlakovcih se je nezadržno približevalo. »Kaj še želiš od mene, Maria? Trupla ne nameravam odkriti.«

	Nobenega odgovora.

	»Bi mi rada povedala še kaj?« je nadaljeval. »Naj se vrnem dol?«

	Spet samo tišina. Torej je Maria odšla. Ali pa ga je spodaj molče čakala. Hitro je pomislil. Slišal je zapiranje vrat.

	Potemtakem je odstranila lestev in odšla iz hiše. In to je lahko pomenilo le eno. S seboj bo pripeljala še nekoga. Nekoga, za katerega je bila prepričana, da se z njim ne bom hotel srečati, razen če bom ujet v zgornjem nadstropju.

	To je bilo slabo.

	Hitro je razmišljal. Obstajala sta dva izhoda. Prvi je nakazoval na dve težavi – na razdaljo med nadstropjem in pritličjem, in možnost, da so vhodna vrata zapahnjena od zunaj.

	Drugi izhod je bilo spalnično okno. Le ena težava. Višina padca.

	Šel je okrog postelje k oknu.

	Hiša je bila visoka, ulica pod njo pa bolj tlakovana kot blatna. Presodil je, da bo s skokom tvegal vsaj zvin gležnja. Ponovno je poskusil pretehtati položaj.

	Zakaj ga je ujela?

	Spet je pogledal navzdol. Če zlom ne bo čist ali si ne bo samo zvil gležnja, bo ostal brez noge. Polovica rednih strank v Vedru je imela lesen ud in nobenega namena ni imel, da bi se jim pridružil. Vsekakor pa ni imel dvajsetih šilingov za operacijo.

	Takrat je zagledal Mario, ki je hodila po ulici nazaj proti hiši. Spremljala sta jo dva krepka moška v uniformi, Charlie je v njima prepoznal stražnika iz zapora Newgate.

	Stražnika.

	Segel je v žep k mošnji s ponarejenimi kovanci. Posedovanje ponarejenih kovancev je pomenilo izdajo, ki so jo kaznovali s polovičnim obešanjem, preden so ti iztrgali srce in ti ga pokazali. Manj srečne ponarejevalce so scvrli v olju.

	Tiho je zaklel. Newgatski možje so bili vešči zasliševanja in prav gotovo mu bosta obrnila žepe.

	Charlie je spet zaklel. Pobeg skozi okno ali vrata je postal nemogoč. Če bi nerodno padel, bi ga stražnika brez težav ujela.

	S pogledom je ošinil prostor. Ničesar ni bilo. Le postelja in gole deske na tleh, pritrjene z debelimi žeblji. Nekaj šopov slame v žimnici ne bo ublažilo padca.

	Misli. Zakaj te je ujela in sem pripeljala stražnika?

	Pogledal je truplo. Maria je rekla, da je bila njena sestra okrutno umorjena. Je govorila resnico?

	Mrtvaško ogrinjalo okrog vratu ni bilo povsem dokončano. Charlie je vzel nož in rahlo razprl volno.

	Za hip je postal, potem pa bolj odločno zarezal. Navsezadnje me Maria ni ujela kar tako, brez razloga, je pomislil.

	»Prinesite mrtve!«

	Zaradi klica se je hitro odločil. Newgatska stražnika bosta vsak čas v hiši in če se je hotel izogniti usmrtitvi zaradi izdaje, je moral hitro ukrepati. Potlačil je odpor in prisilil se je, da se je spet posvetil truplu.

	Z nožem je prerezal nekaj centimetrov volnenega pregrinjala. Za trenutek je postal.

	Srebrnika na dekletovih očeh sta obsojajoče strmela vanj. Zagledal je prizor zadnje usmrtitve izdajalca. Trzajoče oči. Svetleče drobovje.

	Charlie je odločno zgrabil nož in potegnil. Volneno pregrinjalo se je paralo centimeter za centimetrom, dvigal se je volneni prah.

	Dosegli so ga glasovi z ulice. Maria in stražnika so bili vse bliže.

	Obrnil se je nazaj k truplu, rezal je dalje.

	Roka. Noga.

	Bleda in okrvavljena koža.

	Roka se mu je začela tresti.

	Začutil je ostro bolečino, ugriz. Ves osupel je izpustil nož, prijel za pregrinjalo in ga potegnil s trupla.

	Le bolha ga je ugriznila. Podrgnil si je pordelo zapestje in dal srcu čas, da se je umirilo.

	Nož je ob padcu glasno zažvenketal.

	Zdaj je bilo truplo pred njim razgaljeno od vratu do meč. In Charlie se je soočil z blaznim morilčevim delom.

	Marijina sestra je bila po vsem telesu okrašena s cvetočimi vejicami gloga in belim trakom. Skrbno je imela povezan vsak prst na roki in nogi, kot tudi precejšen del nog.

	Rjave lase je imela prepletene s trakom in glogovim listjem. Tudi mrtva usta so ga bila polna. Trnje z vejic ji je porezalo ustnice.

	Charlie je s pogledom preletel še preostalo telo. Na bledikavem trupu je bil vosek. Zdelo se je, da je z njim nekaj … napisano. Charlie se je namučil, da je razbral, kaj.

	»Vrnil se je.«

	Vrnil se je?

	S pogledom je zdrsel do dekletovega vratu. Prerezan je bil do hrbtenice, v počrnelem razmesarjenem tkivu je lahko razločil kremasta vretenca. Na spodnjem delu trupa je med posušenimi curki krvi izstopalo živo rdeče znamenje.

	Morilec je ožigosal dekle.

	Izžgano znamenje je izstopalo na mrzlem truplu. Škrlatna izbočena ožgana koža je tvorila obliko, ki jo je še predobro poznal.

	Bila je krona nad tremi zankastimi vozli.

	Charliejeva roka je poletela h ključu, ki ga je nosil okrog vratu, s prsti je zatipal identičen vzorec.

	Dolga leta je že iskal pomen tega simbola in nikoli ni našel nobenega namiga, da bi komurkoli karkoli pomenil. Ampak zdaj je bil tukaj, vžgan na telo mrtvega dekleta.

	Takrat mu je postalo jasno, zakaj ga je Maria pripeljala sem. Bil je tako presunjen, da je glasno spregovoril: »Ne potrebuje lovca na tatove. Misli, da sem jaz umoril njeno sestro.«

	IX.

	Vrnil se je. Charlie je v mislih obračal besede, v rokah pa ključ.

	Zopet je pogledal truplo in na njem iskal znake kuge. Nobenih počenih žil. Nobenih oteklin. Ureznina na vratu je nastala z enim globokim rezom, segala je skoraj do kosti. Pa vendar je mrtvo telo sporočalo, da se dekle ni zelo upiralo.

	In potem je bil tukaj še glog, ki je krasil telo. Prvega maja so mladi moški obesili cvetoče glogove vejice na vrata dekleta, s katerim so se želeli poročiti. Ampak zdaj je bil julij in s trni posut grm ni imel nobenega očitnega pomena.

	Misli, Charlie. Od tega je odvisno tvoje življenje.

	Trudoma je zbistril svoje misli, prisiliti se je moral, da ni razmišljal o stražnikih, ki sta se približevala.

	Žig. Besede. Glog. Vosek.

	Za žrtvovanje je šlo, je sklenil. Bolj kot je o tem razmišljal, bolj prepričan je postajal. Truplo je spominjalo na grotesken ritual.

	Ampak ritual česa? 'Vrnil se je.' Je bilo povezano z novim kraljem?

	Charlie je pretresal zamisli o tem, kdo bi lahko imel motiv, da bi ubijal na tak način.

	Čarovnice, morda. Nekaj jih je bilo na podeželju. In odkar se je vrnil kralj, se jih je nekaj pojavilo v mestu. Znano je bilo, da žrtvujejo ljudi. Je šlo za čarovniški uboj?

	Ampak nekaj je vznemirjalo njegov šesti čut.

	Kaj je narobe s prizorom?

	Zdelo se je, da nekaj manjka. Ni vedel, kaj. Kot bi bilo prizorišče umora nedokončano. Neprijetnega občutka se ni mogel znebiti.

	Za trenutek je te misli potisnil na stran in pomislil na stražnika. Tu zgoraj je bil ujet, v žepu je imel mošnjo ponarejenih kovancev, okrog vratu pa ključ, katerega simbol je bil vžgan v mrtvo dekle. Četudi bi mu stražnika uspelo prepričati, da je nedolžen, bodo sledila zaslišanja in preiskava. Londonske obsojene zločince so pogosto vozili po ulicah in Charlieja je vedno bilo groza, da se bo nekega dne pridružil bednikom na vozu do vislic.

	Ta zločin moraš rešiti. Misel ga je silovito zbadala.

	Spet je pogledal ožigosano truplo. Ni se motil. Krona nad tremi vozli. Enaka tisti, ki jo je Charlie nosil, odkar je pomnil.

	Še nikoli ni tega simbola videl nikjer drugje. Nekaj se je zganilo v njem. Morda pa je to priložnost, da odkrije svojo skrito preteklost.

	Prisilil se je, da je umiril misli, da bi izluščil dejstva.

	Morilec je z nožem prerezal vrat.

	Od nekod je prinesel glog. Najverjetneje s King's Crossa, kjer ga je bilo največ.

	Vosek. Bel. Dobiti ga je mogoče kjerkoli.

	Simbol s krono in vozli. Potreboval je poseben žig.

	In potem ga je čisto iznenada prešinilo, kako bo ujel morilca.

	Žig.

	V mestu je bilo le nekaj ljudi, ki bi ga lahko izdelali.

	»Najti moram le pravega kovača.« Charlieja je preprost načrt tako presunil, da je besede izrekel na glas. »Najdi kovača in našel boš morilca.«

	Če zunaj ne bi bilo stražarjev, bi bilo to lahko. Ampak newgatska moža mu ne bosta nikoli dovolila, da bi ulovil morilca. Odpeljala ga bosta naravnost v zapor, vprašanja bosta postavljala kasneje.

	Po nekaj tednih mučenja v Newgatu bi Charlie priznal in usmrtili bi ga kot ponarejevalca in morilca. In kolikor je vedel, stražniki svojim žrtvam niso dovolili hoditi po mestu in zbirati dokazov za svojo nedolžnost.

	Ideja, da bo na tlakovani ulici izgubil nogo, se mu nenadoma ni zdela več tako nesprejemljiva in premaknil se je bliže k oknu. Maria in stražnika so se ustavili. Čakali so, da se mrtvaški voz odpelje mimo.

	Ker je Maria poiskala stražnika iz Newgata, se je Charlieju iznenada posvetilo, kako ga je povezala s ključem. Charlie je tu in tam pripeljal zločinca v zapor. Newgatski sodnik je najverjetneje prepoznal znamenje na truplu in je Marii povedal, da lovec na tatove nosi enak simbol in da ga lahko najde v Vedru krvi.

	Misel, da ga iščejo ljudje iz zapora Newgate, je Charlieja navdala z grozo. V njem se je porodil mračen načrt. Hiši se je približeval mrtvaški voz. Ko bo voz zapeljal pod okno, lahko skoči nanj – v gomilo trupel. Če bo izbral pravi trenutek, bodo ublažila padec. Dobil bo prednost, da ubeži stražnikoma.

	Strmel je na ulico in motril višino. Če se bo dovolj odrinil, mu lahko uspe. Pogled mu je zastal na kupu trupel.

	Ponavadi je prečkal cesto, da bi se izognil mrtvaškim vozovom. Ampak ali je sploh imel izbiro? Če mu bo skok uspel, je vedel, da bo ubežal stražnikoma. Pogosto je sam prevažal vozičke, da je ohranjal kondicijo za lov na zločince po zavitih londonskih ulicah. Le redki so bili hitri kot on.

	Edina druga možnost je bila, da ostane in se bori.

	Pogledal je moška, ki sta se približevala hiši. Nista še pomislila, da bi pogledala gor proti oknu. Od tam, kjer je stal, je lahko videl obrabljen ročaj meča nekdanjega vojaka državljanske vojne.

	Čeprav so bili zdaj že v tridesetih in štiridesetih, so bili tisti, ki so se borili v državljanski vojni, izjemni stražniki. Ker so preživeli vojne grozote, jim je primanjkovalo razumnega strahu običajnih ljudi in od silnih bojev so bili utrjeni.

	Charliejeve ozke prsi so bile precej koščene in brez močnih mišic, tudi noge je imel suhcene. Prevažanje vozičkov mu je ojačalo kite na rokah, ampak z dvema newgatskima stražnikoma se ni mogel kosati. Charlie je vedno dobro pretehtal, preden se je spustil v ulični pretep. Bil je dovolj moder, da je znal izbirati bitke.

	Tipično, je pomislil, da je prišlo do tega. En trenutek je srečen prodajal ponarejene dovolilnice in dobro služil, že naslednji hip pa je bil prisiljen izbirati med mučenjem, izgubo noge in skokom v kup trupel. Takšne sorte stvari so se mu dogajale ves čas.

	Zavrtelo se mu je, ko je s tresočo se nogo stopil na okenski okvir, potem še z drugo, in je presušeni les pokal pod njegovo težo.

	Z ulice se je zaslišal krik. Maria ga je zagledala in s prstom je pokazala nanj.

	Pod njim je voznik priganjal konja, kolesa so se obračala po neravni cesti. Voz je zapeljal mimo hiše, bil je že skoraj tik pod oknom.

	Charlie je zgrabil priložnost in se vrgel z okna.

	X.

	Charlie je padel na obraz, usta je zarinil v kužni tovor. Večina trupel je bila obrnjena z obrazom navzdol in Charlie je lice tiščal ob mrzle zamaščene lase telesa, ki je ležalo na vrhu.

	Voznik je občutil padec, zato se je obrnil in se jezno namrščil, ko je zagledal nepričakovanega potnika. »Hej, ti!« je zaklical. »Kaj pa se greš, poba? Ti mrtvi so kužni!«

	Charlie se je z rokami previdno oprl na negibni tovor in vstal. Nedaleč proč je zagledal stražnika, ki ju je vznemiril njegov skok na mrtvaški voz. Negotovo sta stala; tehtala sta, ali je preveč tvegano loviti zločinca, ki se je pomešal med mrtva kužna telesa.

	Marijin glas je rezko odmeval, oštevala je stražnika. »To je vajina dolžnost! Morilcu bosta dopustila ubežati, da bi si rešila lastno kožo!«

	Mimoidoči na ulici so se ustavili in opazovali nenavaden prizor, Marijino vpitje in prisotnost stražnikov sta še pridodala dramatičnosti. Nekaj jih je opazilo tudi Charlieja, ki je stal na pogrebnem kupu, prestrašeno so strmeli vanj.

	Charlie se ni zmenil za njihove poglede, pripravil se je, da se bo pognal z voza. Ko je z gomile trupel skočil na tlakovano ulico, se je eno truplo obrnilo, da se je zasukal in nerodno pristal na tleh.

	V gležnju je začutil ostro bolečino, zato je previdno stopil na nogo. Bolelo ga je dovolj, da ga je upočasnilo, a še vedno je lahko tekel.

	Naprej po ulici sta se proti njemu namenila stražnika. Ampak počasi. Pazila sta, da se ne bi preveč približala mrtvaškemu vozu.

	»Nimam pojma, kako se je simbol znašel tam, in ničesar nimam z zločinom!« je zavpil Charlie in zaškrtal z zobmi, ko je z zvitim gležnjem naredil nekaj korakov.

	Ko sta stražnika videla, da se je odmaknil od mrtvaškega voza, sta se pognala proti njemu. Charlie je za hip uzrl Marijin obraz. Bila je užaloščena.

	Potem se je obrnil in stekel hitro, kolikor je s poškodovanim gležnjem lahko. Na koncu tlakovane ulice je zavil in stekel proti vzhodnemu delu mesta. Bolečina v nogi ga je udarjala kot električni šoki.

	»Stoj! Aretirajte ga!« je bolj slišal kot videl stražnika, ki sta ga lovila.

	Pred seboj je zagledal obris Holbourne Bridgea in poskušal je odvrniti misli od bolečine k pobegu. Most je povezoval novejši London s srednjeveškim mestom na Fleet Riverju. Če mu bo uspelo priti za londonsko obzidje, bo lahko izginil v labirintu starodobnih uličic. Ampak to je pomenilo, da mora skozi Nova ali pa Jelševa vrata.

	V hipu se je odločil za Jelševa, ki so bila sicer bolj oddaljena, a je bilo skoznje lažje izginiti.

	Tekel je proti vratom in upal, da bo na Charterhouse Streetu gost promet. Ker je bil vešč hitrega izmikanja vozovom in jezdecem, bi pred stražnikoma lahko pridobil pomembno prednost.

	Ko pa je pred seboj zagledal cesto, je sprevidel, da je promet izjemno redek. Kuga je zdesetkala gnečo poskakujočih vozov in živine, ki so jo gonili v bližnji Smithfield. Charlie je hitro pogledal čez ramena, stražnika sta se mu vse bolj približevala. Oba sta bila dobro oblečena, nosila sta debel volnen jopič, usnjene čevlje in klobuk, a mlajši je bil že očitno utrujen in meč mu je nerodno udarjal v nogo. Starejši pa je bil vajen tovrstnih podvigov in je z močnimi nogami hitro premagoval tlakovce.

	Izkušenejši zasledovalec je hitro napredoval, Charlie pa je na prazni cesti in s poškodovano nogo izgubljal prednost. Charterhouse Street se mu je zdel neznansko daleč.

	Pred seboj je zagledal tri kmete. Z veliko jato gosi, ki so jo po Duck Lanu vodili v mesto, so popolnoma zaprli cesto.

	Charlie je upočasnil. Za njim je vojak-stražnik izvlekel meč in ga spretno zavihtel, kot da bo vsak čas zamahnil z njim kot s palico. Ta svoj manever je tako obvladal, da sploh ni upočasnil koraka. Očitno je nameraval najprej udariti in šele nato postavljati vprašanja.

	Charlie je odločno stisnil zobe in se zapodil naravnost v jato. Vznemirjeni goniči so se obrnili in začeli besneti, ker so gosi glasno gagale in divje prhutale, da je bilo povsod naokrog polno perja in udarjajočih kril.

	Charlie je hitro ošvrknil kmete, ki so si prizadevali umiriti jato. Potem pa je pustil gosi za seboj, pred seboj je zagledal mogočna stolpa Jelševih vrat.

	Če mu bo uspelo priti skoznje, bo na varnem. Takoj ko bo prišel mimo vrat, bo zlahka izginil in se odločil za naslednji korak.

	Vrata so povezovala mesto z lesenim mostom čez razraslo grmičevje, kjer je bil nekoč obrambni jarek.

	Charlie je prepozno spoznal svojo napako. Kužni čas je pomenil, da so Jelševa vrata zastražena. Lesena dvižna vrata se je dalo zapreti veliko hitreje kot spustiti kovinsko rešetko.

	Pred vhodom se je gnetlo ljudi, a za njimi je Charlie uzrl stražarja zaspanega videza.

	»Zaprite vrata!« je za seboj zaslišal vpitje. Nekdanji vojak se je prebil mimo gosi in je zdaj opozarjal stražarje pred vrati.

	Ležerni stražar Jelševih vrat se je v trenutku vzravnal in ostrmel.

	»Zaprite vrata!«

	Ko je stražar prepoznal newgatsko uniformo, je odvrgel palico in izginil skozi vhod. Ogromna vrata so se začela zapirati.

	Charlie je upočasnil, mrzlično je iskal možnost za pobeg, a ni našel nobene.

	»Pazite!« je zaklical drug glas. Bil je mlajši stražnik, ki je dohitel starejšega, zdaj pa je stal razoglav in je silovito sopel. »Morda ima kugo!«

	Njegov kolega ga je pogledal, kot da ne more verjeti, kaj je slišal, ampak bilo je prepozno.

	Ljudje, ki so se gnetli pred Jelševimi vrati, so začeli vpiti in kričati in ko so začeli hiteti z mosta, je izbruhnil kaos.

	Stražar, ki je zapiral vrata, je vse spustil iz rok in stekel nazaj v mesto.

	Charlie se je pognal proti vratom. Prestrašeni meščani so poskakali v grmičevje, ko je tekel mimo njih. Starejši stražnik je godrnjaje okrcal mlajšega tovariša in planil za Charliejem. Ampak Charlieju je že uspelo priti za mestno obzidje.

	Ko je stopil na mehko blatno cesto starega mesta, sta ga hkrati zaobjela občutek varnosti in odpor do umazanije. Ampak vzhodni del mesta je bil spremenjen. Ko ga je zadnjič videl, se je kuga bliskovito širila. Zdaj so v njem vladali tatovi.

	Cesta Cheapside je bila še vedno polna dvosedov, v katerih so se vozili plemiči, ki niso hoteli tvegati, da bi si na umazanih mestnih cestah umazali čevlje. Ampak nikjer ni bilo niti enega pešca. Stojnice, na katerih so nekoč prodajali rabljena oblačila, so izginile. Njihovo mesto so zasedli prodajalci izdelkov za zaščito pred kugo. Stekleničke vodice za razkuževanje, venci dimljenega česna, dišeči šopki in obrazne maske so sedaj predstavljali borno trgovino.

	Normalne družine so pobegnile. Ostali so samo še vedeževalci in astrologi, naslikani simboli Merlinove glave so bili povsod. In zlovešči rdeči križi. Kužni križi. Vsenaokrog je zavladala okužba.

	Charlie je za hip obstal in z odprtimi usti strmel v preobrazbo. Potem pa je zagledal obris tistega, kar je iskal.

	Poznani dvosed. Na hitro se je ozrl in planil proti njemu.

	XI.

	Prostrana kraljevska spalnica je bila tradicionalna samo po imenu – oblikovana je bila tako, da je njegovemu veličanstvu zagotavljala udobno pozornost ljudstva, medtem ko je kralj spal drugje.

	Noben prejšnji monarh ni dejansko spal v njej, ampak navade ponovno ustoličenega kralja so narekovale to nujnost.

	Postelja je bila ogromna, polna kraljevsko modre svile, s kot stolp visokim hrastovim baldahinom, ki se je dvigal proti stropu in poln zlatih cofkov lebdel nad žimnico.

	Soba je bila okrancljana z blazinami in zofami iz enakega materiala, tla so prekrivale razkošne preproge, imela je prvovrstno knjižnico in pohištvo iz hrastovine, vse skupaj pa se je bleščalo in se lesketalo v mesečini, ki je sijala skozi ogromna okna s pravim steklom.

	Ob svitu je kralj Charles II., vladar Anglije, Škotske in Irske, strmel v tla. Če je pobešal pogled, je lažje prenašal mačka.

	Z drugega konca sobe je odmevalo Amesburyjevo smrčanje. Vojni general je bil kakšnih deset let starejši od tridesetletnega kralja, ampak svoje tovarištvo sta skovala med silnim popivanjem.

	Charles je previdno pokukal v udarjajočo temino v svoji glavi. Sinoči se je uradni prostor spremenil v nebesa pijače in pesmi. Ni računal na to, da bo moral zjutraj uradovati.

	Zaslišal je, da so nekje zaloputnila vrata in prešinilo ga je, kaj si o novem vladarju mislijo služabniki. Najverjetneje so se posvečali kraljici, ki je bila vajena zgodaj vstajati, odraščala je v samostanu na Portugalskem.

	Zaslišal je korake in zagledal dva para čevljev. Prvi par je bil delikaten, črn, preprosto ukrojen iz debelega usnja. Drugi je bil moder, zlato obrobljen in poln svilenih pentelj.

	Charles je pobrskal po spominu. Ozaljšani par je pripadal londonskemu županu. Kar je pomenilo, da je preprostejši par pripadal njegovemu zgaranemu pomočniku, gospodu Blackstonu.

	Charles se je privzdignil in pogledal gosta. Ob močni bolečini, ki je pospremila njegov gib, se je skremžil.

	»Gospoda.« Slabotno se je nasmehnil.

	Moža sta se priklonila.

	Blackstone je bil nedvomno debelejši, vendar je obilen trebuh možato in samozavestno skrival pod lično ukrojeno črno obleko. Debelost župana Lawrencea je bila bolj ženske sorte, z dvojnim podbradkom in majhnimi okroglimi prsmi pod telovnikom z zlatimi šivi in gumbi.

	»Kaj lahko storim za vaju?« je vprašal Charles.

	»Bojiva se, vaše veličanstvo, da je spet vzniknilo čarovništvo,« je rekel gospod Blackstone, ki je skrbno izbiral besede.

	Charles se je podrgnil po glavi in s pogledom ošinil sobo. Oddahnil si je, ker je bilo videti, da je sinoči v njej prespal le Amesbury.

	»Vina.« Charles je iztegnil roko.

	Zaslišal se je globok zvok čepa. Klokotanje tekočine. In potem je med njegovimi prsti, ovešenimi s prstani, pristala kupa.

	»Kaj hočete reči?« je vprašal Charles in privzdignil temne obrvi, da bi bolje videl svoja gosta.

	»Med vašim izgonom smo imeli težave s čarovnicami,« je povedal župan Lawrence, ki mu je uspelo vsakokrat znova uničiti Blackstonovo taktičnost. »To je bil temačen čas za deželo. Cromwell je vašemu očetu kralju odvzel moč. Ljudem je rekel, da morajo ohraniti strogo puritansko vero. Ampak mnogi je niso. In nekateri zlobni ljudje so se vrnili … k starim navadam.«

	»Kakšnim starim navadam?«

	»Čaščenju hudiča in čarovništvu,« je rekel Lawrence. »Dogajali so se umori in žrtvovanja, pojavili so se uporniki. Cromwell jih je z okrutno silo zatrl. Preden je umrl, je dal zaradi čarovništva obesiti dvajset ljudi. Odkar ste se vrnili vi, tovrstnih težav nismo imeli.«

	V svojih dolgih črnih kodrih je Charles ob ušesu opazil nekaj lepljivega. Spomnil se je, da je malo pred zoro naročil sladek liker.

	Kralj je pogledal najbližjega služabnika.

	»Gospodoma nalij vino. Imamo zelo dobrega burgundca. Ali bordojca, če bi ga raje.« Za hip je pomolčal in v mislih preiskoval svoj želodec.

	»Kaj ponuja kuhinja?« je vprašal.

	»Pripravljen je fazan v klaretu s koščki slanine,« je odvrnil služabnik. »Zelo dober je. Imamo tudi zajca z radičem, ki ga je naročila kraljica. Kuhar peče govedino na nabodalu, sredica bo mehka, kot jo imate radi, s francoskimi zelišči, pa tudi pečeno kokoš ali sveže pečenega romba z limono lahko dobite, če bi želeli kaj lažjega.«

	Charles je prikimal.

	»Je ostalo kaj juhe od sinoči? Fižolove?«

	»Mislim, da je, sir.«

	»Potem bom pa malo tega,« je rekel Charles. »In nekaj rezin govedine mislim, da bo še šlo,« je še dodal. »Bi gospoda želela kaj prigrizniti?«

	Blackstone in župan sta odkimala.

	»Torej, bojita se, da so se vrnile čarovnice?« je vprašal Cha-rles in se prisilil k razmišljanju. Nekje pod mačkom je občutil iskrico zaskrbljenosti. Izpraznil je čašo. Služabnik je v sekundi stopil k njemu in jo znova napolnil.

	»Zgodil se je umor, v mestu,« je poročal Lawrence. »Zdi se, da gre za žrtvovanje.«

	Kralj Charles je naredil globok požirek bordojca in ga pogoltnil.

	Misli mu je prerešetalo glasno smrčanje.

	»Ljubi bog, lahko nekdo zbudi Amesburyja?« je rekel in se prijel za razbolelo glavo. »Ob tem hrupu ne morem razmišljati.«

	Služabnik je spečega Amesburyja precej nespoštljivo brcnil, telo v vojaškem plašču se je obrnilo in nehalo smrčati.

	»Kakšno žrtvovanje?« je vprašal Charles.

	»Čarovniško, sir,« je pojasnil Lawrence. »Telo je bilo prekrito z glogom, na njem so bile črke in simbol. Kot bi šlo za urok,« je dodal.

	Charles je pomislil.

	»Kaj je pisalo?«

	»'Vrnil se je',« je povedal Lawrence.

	Trije možje so za hip obmolknili.

	»Kaj mislite, da to pomeni?« je naposled vprašal kralj. Gledal je Blackstona, zdel se mu je inteligentnejši od dvojice.

	Župan je že odprl usta, a kralj je dvignil prst in pomignil proti Blackstonu.

	»Ne … ne vemo, kaj to pomeni,« je priznal Blackstone in stopil malce naprej. »Seveda se bojimo, da je povezano z vašo vrnitvijo na prestol.« Utihnil je.

	»In kaj naj glede tega naredimo?«

	»Mislimo, da bo najbolj modro, da morilca hitro ujamemo in okrutno usmrtimo,« je rekel Blackstone. »Ljudje … zlahka jih zanese. Tega umora ne bi bilo pametno pustiti nekaznovanega. Še več čarovnic se lahko pojavi.«

	Župan Lawrence je znova hotel spregovoriti, ko so se s treskom odprla ogromna vrata. Obstal je z odprtimi usti. Kraljeva ljubica Louise Keroulle je zakorakala v sobo. Bila je povsem gola, le v skodranih kostanjevih laseh je imela zataknjenih nekaj cvetov.

	Gospod Blackstone je živo zardel. Povesil je pogled in si začel mrzlično ogledovati vzorec na najbližji perzijski preprogi.

	Louise je dva uradnika zgolj ošvrknila s pogledom in se počila Charlesu v naročje.

	Blackstone je od strani pogledal župana. Običajno slovesen obraz je zdaj izdajal zaprepadenost, usta je držal rahlo razprta.

	»In vi veste, kdo je morilec?« je vprašal Charles in premaknil glavo, da je videl čez Louisin goli trup.

	Blackstone je rahlo dvignil pogled in uzrl kraljeve roke, ki so božale Louisino golo telo. Spet je hitro pogledal v tla in čakal na županov odgovor.

	Sledila je čudaška tišina. Gospod Blackstone se je odhrkal. Dobro je vedel, da je ta predrznost župana povsem iztirila. Ampak kar se mora, se mora. Lawrence ni bil spodoben govoriti.

	»Mislimo, da vemo, kdo je,« je rekel Blackstone. »Možno je, da je zločin zakrivil navaden slehernik. Lovec na tatove. Opravlja naloge, za katere je straža prestara,« je še dodal v pojasnilo.

	Kralj se je silovito stresel, da mu je Louise skoraj padla iz naročja. Ujela je ravnotežje, tako da ga je zgrabila za nogo in ga začela božati po dimljah, kot bi si to želela že ves čas.

	Charles se sprva sploh ni odzval. Potem pa je, kot bi si premislil, z roko segel proti njeni bradavički.

	»No, prav,« se je končno oglasil, »naredite, kar je treba, da ga boste našli.«

	»Potrebujemo može, da ga bodo izsledili,« je rekel Law-rence. Užaljenost, ker ga je kralj ignoriral, je premagala osuplost.

	»Potem pa uporabite mojo gardo. V palači se pogovorite z gospodom Chaffinchem, dal vam bo mož, kolikor jih potrebujete. Obvestite vse stražarje pri mestnih vratih in razpošljite opis tega lovca na tatove po vseh nadzornih kužnih točkah. Da se lahko giblje po mestu, mora imeti dovolilnico na svoje ime. Ujemite ga. Če je kriv, ga bomo obesili kot čarovnika. Za zgled.«

	Župan Lawrence se je hvaležno priklonil.

	»Saj se menda ne misliš ubadati z vsakim malenkostnim zločinom v mestu,« je rekla Louise s svojim močnim francoskim naglasom. »S tem naj se ukvarja kraljeva garda.«

	»Ah,« je odvrnil Charles in se bežno nasmehnil, »ampak moji gardi ni dovoljeno hoditi po mestu. Ljudje se bojijo, da se bom spremenil v diktatorja, kot se je moj oče, in nimajo dovolj močnega želodca, da bi obglavili še enega kralja. Ne, odkar so izkusili brutalnost državljanske vojne.«

	Znova se je stresel, a tokrat je bila Louise pripravljena in ga je hitro zgrabila za bombažno srajco.

	»Kje je moj brat?« je vprašala Louise. »Moral bi biti tukaj, da bi ti svetoval.«

	Blackstone in župan sta se spogledala.

	Louise je na dvor pripeljala svojega bolehno bledoličnega brata in šušljalo se je, da si George Keroulle želi položaj na dvoru. Kot mladenič se je George boril za kralja Charlesa I., sedaj pa je bil prisiljen svoje želje uresničevati preko mlajše sestre, sumili pa so tudi, da je vohun.

	»Pa ste prepričani, da je ta lovec na tatove človek, ki ga iščete?« je vprašal kralj, za Louise se ni menil.

	»Tehten razlog imamo,« je odvrnil župan. »Nosi simbol.« Župan Lawrence je naglo izvlekel list papirja in ga podržal kralju pred očmi.

	Krona in vozli so poplesavali pred kraljevimi pobešenimi vekami.

	»Enak simbol je bil vžgan na truplo,« je zaključil župan.

	Kralj je nagubal čelo, nato je privzdignil še obrv.

	»Je to edini razlog, da mislite, da je morilec?«

	Blackstone je stopil malo naprej in se vljudno odkašljal.

	»Zadeva je tudi politična,« je priznal. »Ljudje morajo videti, da ukrepamo proti čarovništvu. Da lovec na tatove nosi morilski simbol, je dovolj, da prepričamo javnost.«

	»Aretacija tega človeka bo svojati pokazala, da proti vznikanju hudičevstva ukrepamo hitro in neusmiljeno,« je pristavil župan Lawrence. »Pomembno je, sir, da obvarujemo vaše veličastno vladanje pred brezbožnimi frakcijami, ki bi vam lahko nasprotovale.«

	Kar so vedeli vsi, ni omenil. Da skupine nezadovoljnežev vseh stanov in ver preplavljajo London. Še tako drobna nezaželena sprememba bi jih lahko združila v vstaji proti kralju.

	Charles se je precej zamislil.

	»Potem pa naredite, kar morate,« je naposled rekel. »Zdaj pa, je še kaj, glede česa vama lahko pomagam?«

	Louise je nestrpno zavzdihnila, kralj pa se je zasmejal.

	»Oprostite,« je priznal, »niso me vzgajali kot kralja. Louise me opominja, da bom izgubil spoštovanje, če bom preveč vljuden.«

	Župan Lawrence je rahlo prikimal.

	»Kuga nas premaguje. Nimamo dovolj jam za mrtve. Trupla se kopičijo in gnijejo na ulicah.«

	Louise je vihala nos. »A zdaj vidiš, zakaj morava oditi iz mesta?« je zasikala.

	»Primerna zemljišča so v Shoreditchu in Moor Fieldsu,« je nadaljeval Lawrence. »Kmetje na njih redijo čudne prašiče in krave, ali pa na njih rastejo leske. Po zakonu so zemljišča zaščitena. Za izkop na njih potrebujemo dovoljenje.«

	Kralj je prikimal. »Imate ga.« Za hip je pomislil. »Amesburyja bom poslal tja, da vam bo pomagal,« je še dodal.

	Blackstone je privzdignil obrvi. Amesbury je veljal za spe-ktakularno učinkovitega generala, a brez vsakršne morale. Izbral je stran, ki je plačala največ, in katerokoli vojsko je vodil, je zmagala. Od Charlesove vrnitve je bil Amesbury zaradi svoje vojaške nadarjenosti njegov osebni svetovalec. Ampak kot večina Londončanov je Blackstone dvomil v njegovo poštenost.

	Louise se je nagnila h kralju in mu nekaj prišepnila.

	Kralj Charles je zavzdihnil in zamahnil z roko, Blackstonu in Lawrenceu je nakazal, naj odideta. Potem se je z nasmeškom obrnil k svoji francoski ljubici.

	»Ne pozabita vzeti porcije fazana, ko bosta šla mimo kuhinje,« je zaklical za odhajajočima uradnikoma. »Louise je iz Versaillesa pripeljala svojega kuharja in pripravil ga je na francoski način. Odličen je.«





	Blackstone in župan sta previdno odšla iz palače, oba globoko zamišljena.

	»Si videl lajdrine bradavičke?« je vprašal župan, ko sta prišla skozi vhod v palačo in se pridružila blatnemu londonskemu kaosu. »Z rdečilom si jih je namazala. Tako rdeča barva ni na-ravna.«

	Blackstone pa je razmišljal o drugih rečeh. Kot županov pomočnik se je naučil molčati. Ampak v svoji molčečnosti je postal dober opazovalec. In videl je tisto, kar je Lawrenceu ušlo.

	Simbol krone in tri zankaste vozle.

	Nekaj je zaznal na obrazu njegovega veličanstva, ko sta mu pokazala simbol. Kralj Charles je vedel, kaj pomeni.

	XII.

	V zavetju z žametom prevlečenih sten dvoseda je Charlie olajšano vzdihnil in se sklonil naprej k lini.

	Stražarji so pravkar prišli skozi Jelševa vrata, a skritega ga niso mogli videti. Vendar ne bo dolgo, ko bodo začeli zasliševati ljudi in jim bo nekdo pokazal, kje se skriva.

	»Marcus, naju lahko odpelješ k medvedjim jamam? In poskrbiš, da nama ne bo nihče sledil?«

	Nosač je debelo pogledal z jantarjevimi očmi.

	»K medvedjim jamam?«

	»Ne upam si tvegati, da bi naju kdo slišal.«

	»Če me bodo napadli banditi, mi boš vrnil uslugo.«

	Potem je dvignil dvosed in odhitel po ulici. V labirintu stranskih uličic je večkrat ostro zavil in se ustavil pred kotanjo, v kateri so potekali medvedje-pasji boji. Charlie je zlezel iz dvoseda, se zahvalil Marcusu in se pomešal med može, ki so glasno stavili.

	Čez nekaj trenutkov se je ob njem znašel moški, ki je vlekel dvosed. Njegova delovna oblačila niso skrivala, da je brez prask po nogah, in tudi rok ni imel uničenih kot drugi vozniki.

	Marc-Anthony, za prijatelje Marcus, je v dvosedih po Londonu vodil iznajdljiv tihotapski posel, dvosedov namreč ni nihče preiskoval, kot je to veljalo za večje vozove. Sijoči rjavi kodri, lepa koža in krepko telo so pričali, da zasluži nekaj stokrat več kot ostali kurirji.

	»Si v težavah, Charlie?«

	Charlie je prikimal, nepremično je strmel v skuštranega medveda, privezanega za lesen steber. V umazano areno so začeli voditi pse, ki so ob pogledu na medveda renčali. Razburjena množica je navdušeno vpila.

	»Je garda pri tebi našla ponaredke?«

	Charlie je že pozabil, da je pred manj kot eno uro prodal Marcusov ponarejeni zdravniški certifikat.

	Ponavadi je tihotapil tobak, vino, čipke in svilo, da se je pri Tower Bridgeu izognil plačilu dajatev. Ker pa je imel nos za dobro kupčijo, je hitro presedlal na črni trg z zdravniškimi potrdili, po katerih je bilo veliko povpraševanje.

	Charlie je odkimal. »Ne gre za certifikate. Marcus, lovijo me zaradi umora, o katerem nimam pojma.«

	Marc-Anthony ga je debelo pogledal. »Iščejo te zaradi umora?«

	Charlie je naglo prikimal in mu hitro orisal dopoldanske dogodke.

	Marc-Anthony je zažvižgal. »Pa ravno ti izmed vseh ljudi,« je rekel čez trenutek. »Saj sploh ne verjameš v čarovništvo.«

	»Newgatska stražarja me poznata,« je nadaljeval Charlie in se ob Marcusovi pripombi žalobno nasmehnil. »In punca ima denar. Verjetno bo plačala vsakomur v mestu, da bi me našel.«

	»Stavite! Stavite! Stavite!«

	Pobiralec stav je proti njima iztegnil roko, da bi plačala in ostala ter gledala predstavo.

	Charlie je dvignil roko in mu dal dva penija. »Na medveda,« je rekel.

	Marc-Anthony ga je začudeno pogledal. »Z zmago ne želim pritegniti pozornosti,« je pojasnil Charlie.

	Pobiralec stav je vešče ujel denar in dvignil roko, čuvajem je dal znak, naj izpustijo pse.

	»In kaj boš naredil zdaj?« je vprašal Marc-Anthony, moral se je zadreti, da je preglasil vreščečo množico. »Bolj na vzhod ne moreš iti. Stanje je slabo, naravnost grozljivo. Ulice so zapuščene in sliši se le stokanje umirajočih. Takoj ko bo mogoče, bom odplul navzgor po reki,« je dodal. »Kugo bom pričakal na svoji barki, zasidrani na Temzi.«

	Marc-Anthony se je nosil tako meščansko, da je Charlie pogosto pozabil, da ima na majhni zaplati Greenwicha hiško. Enkrat tedensko je s preprostim čolnom skozi barje ob Dept-ford Creeku prihajal v mesto.

	Charlie je zmajal z glavo. »Oprati moram svoje ime, Marcus. Preostanek življenja se nočem bati lastne sence, ker me bo strah, da me bodo obesili.«

	Zaslišalo se je pridušeno renčanje. Z verige so spustili štiri pse, ki so hodili v krogu okrog medveda in kazali zobe.

	»Lahko dokažeš, da si nedolžen?«

	Charlie je prikimal. »Ja. Če bom našel morilca. Najprej moram najti kovača. Truplo je imelo žig. Le vešč kovač bi ga lahko izdelal. Ko ga bom našel, bom najbrž našel tudi dejstva, ki me bodo vodila k morilcu.«

	Marc-Anthony je zmajal z glavo. »Kovača ne boš našel, Charlie. A nisi slišal? Vsi so zapustili mesto.«

	Charlieju je zastalo srce. »Prav vsi so odšli?«

	»Celotna Thames Street je zapečatena,« je rekel Marc-Anthony. »Zaradi kuge je postala geto. Nikomur ni dovoljeno vstopiti vanj ali oditi. In kovači so že davno odšli.«

	Charlie se je namrščil, ni se bil pripravljen vdati.

	»Za čarovniški umor gre,« je rekel, glasno je razmišljal. »Vse v zvezi z umorom spominja na žrtvovanje.«

	»Nedavno so iz zapora Wapping izpustili čarovnika,« je zamišljeno rekel Marc-Anthony. »Celo mesto govori o tem. Morda je on tvoj morilec.«

	»Mogoče. Mislim, da je morilec povezan s tem.« Charlie je prijel ključ, ki ga je nosil okrog vratu. »Znamenje na dekletovem truplu. Žig. Bil je takšne oblike.«

	»Ampak saj to je zate dobra novica. Morda pa je to priložnost, da izveš, od kod izvira tvoj ključ.«

	Charlie se je zasmejal, nekoliko preglasno.

	»O tem sanja vsaka sirota,« je rekel.

	»Pa vendar ključ mora nekaj odpirati,« je pripomnil Marc-Anthony.

	Charlie je pogledal proč. Kot deček je mislil, da mu je mati dala ključ, da bi ga lahko spet našla. Ženske so dajale otrokom raznorazne predmete v upanju, da jih bodo znova našle, ko bodo bolje preskrbljene. Delčke tkanine, koščke papirja, skice, označene kovance, igralne karte, okraske, zaponke za čevlje in kljukice za perilo, skratka vse mogoče.

	Ampak enako mogoče je bilo, da je ključ nekje našel, medtem ko je postal sirota in preden je prišel k nunam. Konec koncev Rowan ni imel ničesar. Nesmiselno je bilo, da bi mati enemu otroku dala spominek, drugemu pa ne.

	Med odraščanjem je Charlie veliko raziskoval. Ključ je bil resnično nenavadne oblike – dvostranski in niti malo podoben angleškim ključem. Ni imel zgolj enega rezila, pač pa dvojno, ki je spominjalo na krila in se je večini Londončanov zdel tuj.

	Prav tako ni bil takšne oblike, ki bi ustrezala poznanim ključavnicam. Bil je prevelik za skrinjo in premajhen za vrata. Niti to, kaj naj bi ključ odpiral, ni bilo jasno.

	V svojih bolj iskrenih trenutkih je Charlie priznaval, da je ohranjal živo skrivno upanje, da bo kot lovec na tatove nekega dne odkril okno v svojo preteklost. Marc-Anthony je bil eden redkih, ki je to vedel.

	»Rowana bom vprašal,« je sklenil Charlie. Njegov brat je precej dobro poznal londonsko temno plat.

	Marc-Anthony je prhnil. »Svojega brata? Ti je on že kdaj pomagal, Charlie?« Odkimal je. »En brat lovi tatove, drugi pa se izmaže z umorom. Ni tako?«

	Medved je zatulil, ko se je prvi pes zapodil vanj in ga ugriznil v prsi, potem pa odskočil, da bi se izognil zamahu medvedjih šap. Medved se je dvignil na zadnje tace in se pognal naprej, a veriga ga je sunkovito zaustavila. S strani ga je napadel drugi pes, z debelega vratu se mu je vlila kri.

	Charlie se je zamislil, poskušal je pretehtati dejstva. Na neki način je šlo za krajo, je razmišljal. Nekdo je dekletu ukradel življenje.

	V mislih si je znova zavrtel prizorišče zločina. Videl je bleščeče kovance. Kovnice ni prepoznal, kar je bilo čudno. Dejstvo je potisnil na stran, da bi se kasneje ubadal z njim.

	Glog na telesu. Grmovnica je rasla po vsem Londonu. Najbolje je uspevala v King's Crossu. Ampak glog bi lahko prišel iz kateregakoli dela mesta.

	Žig. To je bil največji namig. Ko bi vsaj kovači še bili v Londonu.

	Množica je bila željna krvi, njeno vpitje se ni razlikovalo od medvedjega in pasjega tuljenja. Medved je padel na vse štiri in oprezno motril pse. Renčeči trop se je zgrnil skupaj, potem je eden od psov skočil.

	Medved je kot strela hitro iztegnil šapo, pasja čreva so poletela iz arene. Naslednji hip je mrtev obležal še drugi pes.

	Množica je glasno zahrumela. Oči dveh psov so posteklenele, a to je vznemirilo le njuna lastnika. Vsi ostali so krilili z rokami in vpili.

	»Slišal sem, da je tvoja Lynette obiskala Vedro krvi,« je rekel Marc-Anthony in ga pozorno opazoval. »Njo bi lahko prosil za pomoč. Vsaj streho nad glavo ti lahko ponudi.«

	»Ni moja Lynette.«

	Marc-Anthony je taktično prikimal. »Torej se oba strinjata? Da bosta rekla, da nikoli nista bila poročena?«

	Charlie je prikimal.

	»In ona je privolila?«

	Zdelo se je, da je preostala psa minila želja po napadu. Nič kaj pogumno je prvi skočil v smrt; ko ga je težka šapa položila na tla, je oči od šoka obrnil navzgor. Medved se je sklonil k njemu in mu iztrgal grlo, nato je dvignil okrvavljen gobec in srhljivo zarjovel. Zadnji preživeli pes je dal rep med noge in se umaknil. Množica je vriskala.

	»Nekoč sva se ljubila, kljub vsemu,« je odvrnil Charlie. »Ampak zmanjkalo mi je potrpljenja.«

	Charlieja je prešinila podoba odtujene žene z žarečimi očmi sredi viharja udarcev in grenkih besed.

	Pogledal je začuden izraz na obrazu Marca-Anthonyja.

	»Seveda jo imam še vedno rad,« je rekel. »Ampak za svojo srečo potrebuje veliko denarja.«

	»Še vedno načrtuješ odprtje igralnice?«

	Charlie se je nasmehnil. Marcus ga je poznal dovolj dobro, da je njegovo željo jemal resno. Večina drugih ljudi je menila, da sanja o oblakih.

	»Kuga mi je prekrižala načrte,« je priznal Charlie. »Morda bom čez dve leti imel dovolj sredstev.«

	»Ne odlašaj predolgo,« je pripomnil Marc-Anthony, »ali pa bo še kdo drug odkril poceni posest in se okoristil.«

	»Kuga brez razlike upočasnjuje vse posle,« je skomignil Charlie, čeprav je sam mislil enako. »Morda pa bom našel bogastvo.«

	Nenadoma se mu je ključ na koži zazdel topel.

	»Čudno stvar nosiš za srečo,« je pripomnil Marc-Anthony.

	V areno je vstopil medvedov oskrbnik, roke je zmagoslavno dvignil v zrak. V množici so roke dvigali tisti, ki so stavili na medveda. Pobiralec stav je hodil med njimi in obraze povezoval z dobitki.

	»Ti vzemi dobitek,« je rekel Charlie. »Danes si ne želim več dodatne pozornosti.«

	»Kaj nameravaš storiti?«

	Charlie je pomislil na sledi, ki jih je pustil za seboj. Najboljši način, kako ujeti človeka, ni iti tja, kjer je bil, pač pa predvideti njegov naslednji korak in priti tja pred njim, to je vedel iz izkušenj.

	»Kaj veš o čarovnicah in njihovih urokih?« je vprašal Marcusa.

	»Ne veliko.«

	»Pozivajo vse smeri, kajne?« Charlie je brskal po otroškem spominu. »Nagovarjajo duhove severa. Duhove matere in zemlje, a ni tako?«

	Marc-Anthony ga je čudaško gledal.

	»Tako je govorila pesmica, a ne?« je vprašal Charlie. »Otroška pesmica.«

	»Ne vem, kakšne pesmice ste prepevali v sirotišnici,« ga je pogledal Marc-Anthony, »ampak jaz je kot otrok nisem nikoli pel.«

	»Mislim, da smo jo prepevali še pred sirotišnico,« je rekel Charlie. »Čarovnice pozivajo vse smeri. Sever, vzhod, jug in zahod. Tako izrekajo uroke.«

	Marc-Anthony se je namrščil. »To je res čarovniški urok moči,« je rekel, »a zelo čudno bi ga bilo slišati iz otroških ust.« Nasmehnil se je. »Si prepričan, da te niso vzgajale temačne sile? To bi pojasnilo, zakaj tako zlahka najdeš zlobneže.«

	Izraz na Charliejevem obrazu mu je v trenutku povedal, da je šel predaleč.

	»Ampak potreboval bi tri čarovnice,« je hitro dodal Marc-Anthony. »Eno za vsako smer.«

	Razen …

	»Čarovnice izvajajo smrtno magijo, kajne?« je vprašal Charlie. »Verjamejo, da je vsemogočna.«

	Marcus je prikimal. »In zato se jih ljudje zelo bojijo.«

	Charlie si je v misli priklical podobo mrtvega dekleta.

	Glog. Nenadoma je dobil nov pomen. Glog je rasel v prsti. V zemlji.

	Pomislil je na Marijino hišo. Vrata hiše so gledala stran od reke. Proti severu.

	Še nekaj drugega mu ni dalo miru. Iznenada se mu je posvetilo, kaj je manjkalo na prizorišču umora.

	Druga dva elementa.

	Charlie je v preteklosti že videl čarovniške uroke. Preden je Cromwell začel sistematično obešati čarovnice, je bilo mogoče pogosto videti uroke, narisane na tleh, da bi ščitili dom ali pregnali vročico.

	Ampak poganski uroki so vedno vključevali vse štiri elemente.

	Morilec je uporabil le enega.

	»Mislim, da morilec poziva smeri,« je počasi rekel Charlie. »Ampak eno po eno. Sever kot zemljo.«

	»O čem govoriš, Charlie?«

	»Pravim, da morilec ustvarja močan urok. S smrtjo označuje smeri.«

	Dejstva so se začela postavljati na svoje mesto. In Charlieja je vodil občutek. Občutek, ki ga je imel vedno, ko se je primer začel oblikovati v preiskavo.

	»Zakaj tako misliš?« je vprašal Marc-Anthony.

	»Hiša Marie Holbourne predstavlja sever kot zemljo,« je pojasnil Charlie. »Njena sestra je bila zavita v glog, ki predstavlja ta element.«

	Marc-Anthony je skomignil. »Prehitre zaključke delaš.«

	Charlie je poblisnil z očmi. »Temu lahko rečeš intuicija lovca na tatove.« Za hip je pomolčal. »Poleg tega pa,« je priznal, »nimam boljše teorije. Ne morem se ravno vrniti na prizorišče in zbrati več informacij.« Charlie se je namrdnil. »Če imam prav, potem je pozval tudi druge smeri,« je rekel. »Da bi dokončal urok, mora nagovoriti še druge smeri. Ampak kaj želi doseči z njim, ne vem.«

	Beli trakovi. Vosek. Vrača se.

	Pogledal je Marca-Anthonyja.

	»Kaj sledi severu, ki predstavlja zemljo? Vzhod, kajne?«

	Marc-Anthony je prikimal. »Vzhod za zrak.«

	Zrak. Charlie je mrzlično razmišljal, kaj vse je potrebno za takšen ritual.

	Perje. Ptice.

	»Na ptičji trg grem,« je sklenil Charlie. »Tam poznam ljudi. Morda bo kdo kaj vedel. Morda so celo prodajali perje za uroke, preden je postalo prenevarno.«

	»Tvoje zdravniško potrdilo ni dovolj dobro, da bi te spravilo v tisti del Londona,« ga je posvaril Marc-Anthony. »Če boš v Regent's Parku pokazal ponaredek, te bodo prijeli.«

	»Mogoče pa povsod ne preverjajo tako natančno,« je rekel Charlie, zvenel je bolj samozavestno, kot se je počutil.

	»Kako pa boš prišel nazaj na zahod?« je vprašal Marc-Anthony. »Zdaj bodo zastraženi vsi vhodi. Aretiran boš tisti trenutek, ko boš prestopil londonsko obzidje.«

	Charlie se je upajoče nasmehnil Marcusu. »Potrebujem tvoj čoln.«

	XIII.

	Charlie je previdno zaveslal stran od siromašne soseske Blackfriars.

	Ta slum je bil edini del Londona, v katerega si niso upali niti najeti vojaki. Umazanija in beda sta bili tolikšni, da so tamkajšnji prebivalci rezali vratove že za pol penija. Blackfriars je bil pekel brez zakonov in nihče pri zdravi pameti si ni drznil prestopiti njegovih meja.

	Charlie je pazljivo motril nabrežje in veslal dalje, mimo stopnic, ki so vodile do privezov ob Strandu in Charing Crossu.

	Bedni prebivalci četrti so včasih zaplavali po reki in kradli osamljenim veslačem, Charlie pa ni hotel tvegati.

	Temza je bila londonska aorta, vsi prebivalci mesta so bili odvisni od nje, saj so vodo pili, z njo kuhali in se v njej umivali. Za siromake pa je predstavljala tudi posel.

	Pristal je v Horseferryju in čuvaju dal peni, da bi popazil na njegov čoln. Potem se je odpravil proti severu.





	Ptičji trg je bil neobičajno miren. Skoraj polovica stojnic je bila praznih, tisti, ki so še vedno trgovali, so imeli le nekaj ptic.

	Charlie je šel mimo lesene kletke s čebljajočimi škorci. Ptice so lovili v Hyde Parku, in ko sta se Charlie in Lynette zaljubila, ji je Charlie kupil škorca, da bi ga skupaj spustila na prostost.

	Lynette je bitje hotela obdržati. Že takrat bi se mu moralo posvetiti.

	Na polovici blatne poti skozi tržnico je stal lesen pult, za njim pa resnoben uradnik in dva do zob oborožena gardista.

	Charlie je debelo pogoltnil. Uradnik si je podrobno ogledal vsak zdravniški certifikat, natančno je primerjal vsak žig.

	Če je hotel priti še do drugih prodajalcev, je moral skozi kontrolo.

	Z roko je segel za plašč. Tukaj so bili nadzorniki veliko natančnejši kot na vzhodu. Ime na njegovem potrdilu je bilo lažno. Ni se nadejal, da gardisti niso seznanjeni z njegovim opisom.

	»Psst!«

	Nenaden zvok ga je pritegnil. Zbegano je pogledal naokrog in našel njegov izvor.

	Za bližnjo stojnico je Charlie prepoznal človeka, ki je bil nekoč prav tako sirota.

	Takoj se je odpravil k znanemu obrazu.

	»Oliver!« V pozdrav je dvignil roko, a stari prijatelj je zmajal z glavo.

	»Kaj počneš tukaj, Charlie?« mu je šepetaje zasikal. »Ali ne veš, da te iščejo?«

	»Kaj?«

	»Po vsem Londonu,« je rekel Oliver. Na stojnici je imel nekaj usmiljenja vrednih kletk, počepnil je za eno od njih in namignil Charlieju, naj ga posnema.

	»Župan osebno je dobil od kralja sredstva, da te aretira,« je pojasnil Oliver.

	Charlieja je od strahu v želodcu zgrabil krč.

	»Govori se, da si povezan s čarovniškim umorom,« je nadaljeval Oliver. »Takšno reč želijo hitro zatreti. Saj se spomniš, kako je bilo pod Cromwellom.«

	»Nedolžen sem,« je rekel Charlie. »Mi verjameš?«

	»Seveda.« Oliver mu je za hip položil dlan na laket. »Ampak tvoj opis so dobile vse kontrolne točke v mestu.« Odkimal je. »Škoda, da si tako dober lovec na tatove. Veliko ljudi te pozna. In ker se bojijo čarovnic in kuge, ne bodo oklevali izdati te.« Oliver je nervozno pogledal naokrog. »V tem delu mesta se šušljajo najbolj grozljive reči,« je povedal. »Zdravniki so tukaj in vsi so prestrašeni. Pravijo, da se nekaj dogaja s trupli.«

	»Kako to misliš?«

	»Ne pokopavajo jih tam, kjer bi jih morali. In nekateri zdravniki pravijo, da je trupel več kot žrtev kuge. Mislijo, da je v London prišlo nekaj temačnega,« je dodal.

	»Oliver,« je rekel Charlie, potiho in šepetaje. »Poskušam oprati svoje ime. Potrebujem informacije.« Omahoval je, iskal je najpreprostejši način, kako bi vprašal, kar ga je zanimalo. »Bi čarovnica kupila perje za urok?« je naposled vprašal karseda neposredno.

	Oliver je nagrbančil čelo. »Neka trapasta dekleta so res kupovala golobje perje in podobno,« je rekel, »a od tega je že dolgo. Nobena ženska ne bi tvegala življenja za ljubezenski urok.«

	»Kaj pa … za drugačen urok?« je vztrajal Charlie. »Za črno magijo?«

	Oliver se je vidno stresel. »Misliš, da se kaj takega dogaja v mestu?«

	»Morda,« je priznal Charlie.

	»Če je tako, ne bi uporabili perja s ptičjega trga,« je prepričano rekel. »Uporabili bi zlo ptico. Vrano ali krokarja. Takšnega perja ne prodajamo.«

	Charlieja je preplavilo razočaranje.

	»Ljudje so včasih kupovali krokarje, jim pristrigli krila in jih puščali pred londonskim Towrom,« je nadaljeval Oliver. »Ampak odkar je izbruhnila kuga, nihče več ne prodaja krokarjev. Slabo znamenje so. In če ti ni dovoljen vstop v Tower,« je še dodal, »je v mestu prepovedano imeti krokarja.«

	»Zakaj?« Charlie si ni mogel predstavljati, zakaj ptič ne bi ostal skrit.

	»Niso kot škorci ali slavčki. Krokarji zganjajo strašen hrup. Če jih zapreš v kletko, so tako glasni, da bi še mrtve zbudili. In prav gotovo veš, da prinašajo nesrečo. Ptiča bi slišal sosed in se pritožil.«

	Charlie se je zamislil.

	»Previden bodi, če si res na sledi črni magiji,« ga je posvaril Oliver. »Vsi astrologi govorijo, da je v mestu vzniknilo nekaj zlega. Videli so znake in znamenja. Komete. In podobne reči.« Pogledal je proti soncu in mežiknil. »London je antično mesto,« je dodal. »V sebi nosi kosti velikanov in njegova duša je iz stare magije. Ta kuga, Charlie, pomeni nekaj zlobnega, to čutimo vsi. Morda je s kraljevo vrnitvijo vzniknilo nekaj strahotnega. Dolgo speči demon se je prebudil in nas zdaj zalezuje.«

	Charlie je tehtal njegove besede. Mnogi kmetje in siromašnejši prebivalci so se zatekali k čarovništvu, da bi ozdraveli. Zaradi kuge so bili še posebej obupani.

	Pomislil je na Mario in njeno družino na deželi, njihovo nenaklonjenost do zdravnikov. Morda so bili dovolj nazadnjaški, da so obiskali čarovnico.

	Začutil je, da je Oliver nenadoma otrpnil.

	»Tam sta dva gardista,« je šepnil. »In eden gleda točno vate.«

	Charlie je pogledal kvišku in se srečal s pogledom znanega silaka. Takoj mu je postalo jasno, da sta gardista tukaj zaradi njega.

	Pogum ga je zapuščal.

	Jack Tanner je bil najokrutnejši in najodločnejši sledilec v mestu. V trenutku so se mnoga skrivališča, na katera je pomislil Charlie, razblinila. Jack je poznal vsa.

	V mestu je bil le en kraj, ki je bil prenevaren, da bi mu kdo sledil tja. Charlie se je prekrižal, skočil na noge in stekel v Blackfriars.

	XIV.

	Zaslišalo se je trkanje in Antoinette je odtopotala po stopnicah navzdol, da bi odprla Thomasu. Že pet let ji je plačeval skromno sobico v dobrem delu mesta. V zameno mu je bila na voljo, ko se je želel predati svojim čudaškim spolnim užitkom.

	Ujela je svojo podobo v ogledalu blizu vrat. Nekoč čeden obraz se je ob zdajšnji londonski prehrani hitro staral, še vedno pa je premogla dovolj mladosten izgled, da je bila privlačna.

	Antoinette je bila londonski kliše. Bila je podeželanka, ki je prišla v mesto iskat delo kot služabnica pri kateri izmed mnogih londonskih madam, ki so prežale na vprege s podeželja.

	Sedaj pa se je že starala in ker ji kot zaščitnika ni uspelo najti aristokrata, se je zadovoljila s Thomasom – moškim, ki je bil enako dobro preskrbljen, če ne celo bajno bogat.

	Obleko je imela novo, v stilu kraljevih najljubših dvorjank. Thomas je ni pogosto obiskoval, zato je menila, da mu dolguje, da vsakič obleče novo obleko. Nosila je rdečo svilo. Nabrana je bila na način, da jo je Thomas lahko dvignil in ji jo potegnil čez glavo med aktom, kot je poimenovala njegovo početje.

	Odprla je vrata.

	Bila je razočarana, ko je videla, da je prišel oblečen kot kužni zdravnik. Zadnje čase je to pogosto počel. In bilo je še nekaj. V kletki je nosil vreščečo ptico. Krokarja.

	Ob misli, kaj ima za bregom, je vztrepetala.

	Potlačila je odpor in se mu zapeljivo nasmehnila, ustnice je stiskala skupaj, da bi skrila piškave zobe.

	»Pridi gor.« Z eno roko si je privzdignila obleko, v drugi je držala svečo, in se povzpela po stopnicah. Slišala je, da ji sledi. Krilo je privzdignila še nekoliko više, da je lahko videl delčke gole kože pod njim.

	Antoinette ni bila neumna. Zavedala se je, da mora ustreči moškemu, ki ji je plačeval najemnino. Še posebej takšnemu, ki je prihajal le redko. Nekatere njene prijateljice v mestu so imele mlajše moške, ki so jih obiskovali večkrat dnevno. Ona je imela za dvakrat več denarja čas večinoma zase.

	Razen Thomasovih občasnih okrutnosti je bil dogovor sprejemljiv. Ni pa želela, da bi trajal večno.

	Ne da bi on to vedel, je začela dodatno delati v igralnem klubu. To je bilo povsem v nasprotju s pravili njunega dogovora. Ampak pri svojem poslu se Thomas ne bi nikoli mešal z aristokrati, ki so stavili velike vsote v Addersovi igralnici. Pre-pričana je bila, da bo v klubu našla novega zaščitnika. Samo še nekaj mesecev sprenevedanja in svobodna bo.

	»Nalila sem ti kozarec tvojega najljubšega vina,« je rekla in ga odpeljala v enoposteljno spalnico, kjer je gorela sveča.

	Thomas je zagodrnjal. Kletko s krokarjem je odložil na mizo. Antoinette je debelo pogoltnila. Očitno ni hotel izgubljati časa.

	V tednih, ki so minili med obiski, je Antoinette zlahka pozabila, kaj se je zgodilo, potem pa se je ponovilo. In zadnje čase jo je Thomas vse bolj in bolj plašil.

	Antoinette si je nenadoma prisegla, da je tokrat zadnjič. Sprejela bo novega varuha, četudi bo plačal manj in jo bo pogosteje obiskoval.

	Postala je in naredila požirek vina, nujno ga je potrebovala, potem pa je odšla k postelji in se ubogljivo zleknila.

	Thomas se ji je približal, grd kljun je visel nad njo, skozi ploščata stekla jo je mežikajoče gledal.

	Antoinette je spet pogoltnila in se prisiljeno nasmehnila. V izrazu pod kapuco je bilo nekaj drugačnega. Je vedel, da dela v klubu? Nemogoče, si je rekla.

	»Pogrešala sem te,« se je zlagala, ko se ji je približal.

	Opazila je kovinski lesk. Nosil je meč.

	»Zakaj pa imaš tole?« Od strahu je besede izrekla glasneje, kot bi želela. Thomas se je še preveč vživel v igranje vlog. Ureznin ne bo mogla pojasniti tako preprosto kot modrice.

	V odgovor se je Thomas obrnil h kletki.

	XV.

	Charlie je bežal po blatnih nabrežjih Stranda mimo hrupnih ostrilcev nožev, sodarjev in izdelovalcev plutovinastih zamaškov. Nato je pred seboj zagledal umazano zmešnjavo sluma Blackfriars.

	Slišal je, da sta se moška za njim ustavila, ko sta sprevidela, kam je namenjen.

	»Naj ga ubijejo tam,« je slišal reči Jacka Tannerja, ki je pljunil po tleh. »Zavoljo šilinga nagrade me bedne podgane ne bodo preteple do smrti.«

	Ko je Charlie prišel do gosto posejanih barak iz lesa in blaga, je nekajkrat zavil levo in desno, potem pa stekel naravnost v osrčje četrti.

	V želodcu ga je zvijalo od nelagodja. Čeprav je nekaj tukajšnjih prebivalcev poznal, je bilo tod preveč obupanih nesrečnikov, da bi naokrog taval sam. V drugih delih Londona je Charlie veljal za siromašnega. Ampak tukaj so bila že samo njegova oblačila dovolj, da bi zanje morili.

	Nameraval je iti naravnost skozi četrt in priti ven pri katedrali sv. Petra. Ker sta bila Jack Tanner in njegov prijatelj prisiljena iti po daljši poti okrog soteske, je bilo nemogoče, da bi tja prišla pred njim.

	Nato bo šel proti severu do Moor Filedsa, kjer mu bo morda pomagal brat, ki je bil zelo iznajdljiv. Stavil bi, da je nekdo nekje zagotovo videl zdravnika s krokarjem.

	Na obrobju četrti so živeli najnovejši prebivalci sluma. Spali so v zasilnih šotorih iz jutovine in mrež.

	Ko pa je Charlie prišel globlje v notranjost, se je izgled domov precej izboljšal.

	Začasne tabore so zamenjala trajna bivališča. Polomljeni vozovi in ukradene trgovinske table z napisi so predstavljali stene, rečno ločje strehe, palicam podobni predmeti pa so označevali majhne blatne vrtičke.

	Drevesa, ki so rasla v soteski, so že davno porabili za kurjavo, zdaj so kurili konjske iztrebke in vlažno slamo. Zrak je polnil sladkoben vonj.

	Pred svojimi domovi so sedeli sestradani ljudje in molče strmeli vanj. Takoj so opazili, da ne sodi sem.

	Zdrznil se je, zaznal je nenadno hitro premikanje. A bil je le deček, ki je stekel proti strojarnam na jugu. Razjede na nogah so pričale, da je vajenec.

	Ljubi Jezus, je pomislil Charlie. V sirotišnici so otroke dali v vajeništvo pri trinajstih. Njegov brat Rowan, večni ljubljenec nun, si je lahko celo sam izbral, da bo delal pri špeceristu, vendar so se ga kmalu odkrižali.

	Ker nune niso hotele tvegati vajeniškega plačila še z mlajšim bratom, so Charlieja kot vajenca obljubile strojarju usnja v Bermondseyju – za najslabše plačano delo izmed vseh. Vajenci v tem poslu so delali do pasu globoko v raztopini korozivnega apnenca in urina, da jim je med delom odpadalo meso z nog. Ko je delal za mater Mitchell, se je naučil osnov tesarstva in domačih popravil, a ne dovolj, da bi se lahko s tem preživljal. Na izbiro je imel le še beračenje, zato je Charlie strahoma čakal dan, ko bo moral v strojarno.

	Bil je pošteno presenečen, ko je mati Mitchell prišla v sirotišnico samo dan pred predvidenim odhodom v Bermond-sey. Nune so kar zazevale, ko je kot kakšna eksotična ptica privihrala k njim, močno naličena in v skoraj dva metra široki svileni obleki. Oči je imela sicer priprte, ni bila vajena močne dnevne svetlobe, pa vendar je premogla dovolj moči, da jih je široko razprla in zviška gledala na hudobne nune.

	»Ta fant,« je rekla, »ne bo delal v smrdljivih kadeh, polnih scalnice. Plačala bom, koliko znaša vajeniška plača. Pisati zna in tudi peti, pa še pameti ima dovolj, da lahko dela nekaj boljšega.«

	Sirote so se zgrnile skupaj, osuple nad dramo, ki se je odvijala pred njihovimi očmi. Sestra Agnes, vladajoča groza sirotišnice, je tako močno stisnila ustnice, da so izginile, ostali sta le dve pobeljeni črti. Odgovor je pridušeno zasikala.

	»Ne sprejemamo z grehom prisluženega denarja.«

	»Če se imate za preveč svete, da bi poskrbele za svojega varovanca, bom jaz poskrbela zanj,« je pribila mati Mitchell. »Fant gre z mano, kot moj vajenec.«

	Na mizo je vrgla mošnjo z denarjem. Zažvenketala je.

	»Če to ni dovolj,« je še rekla in se bežno nasmehnila, »potem pošljite svoje upnike v mojo hišo v Mayfairu. Sposobna dekleta imam, ki se bodo pozabavala z njimi.«

	Charlieja je potegnila k sebi, da se je izgubil med gubami obleke, in ga odpeljala iz sirotišnice. Neki malček je začel ploskati. Sestra Agnes je lopnila z dlanmi, pljunila in se hitro prekrižala.

	Charlie je v hiši užitkov matere Mitchell delal tri leta in naučil se je vsega o tem, kako preživeti v viharnem, brezsrčnem in cvetočem mestu London.

	In zdaj je Charlieja, ne da bi se ozrl, trdo prigarani občutek za nevarnost posvaril, da mu nekdo sledi. Bil je prebivalec sluma, najstniški fant, komajda oblečen v smrdljive cape, z brazgotino, ki je tekla od dimelj do vratu. Bil je še precej proč, a njegovi nameni so bili jasni. Charlie je postal njegova tarča.

	Charlie je pospešil korak, da bi preveril, ali ga bo fant posnemal. Ni se motil.

	Bil je zelo suhcen in za Charlieja ni predstavljal težave. Ampak prišli bodo še drugi, ki mu bodo pomagali.

	Medtem ko je Charlie razmišljal, kaj naj stori, je fant rezko kriknil. Iznenada sta ga z leve in desne obkolila še dva fanta.

	Prvi je imel oblečeno zgolj vrečo, ki mu je segala do umazanih stegen. Lasje so mu rasli v šopih, preostalo lasišče je imel plešasto in polno rdečih kolobarjev. Drugi je imel le eno oko in gole prsi, nosil pa je hlače, ki so nekoč pripadale veliko večjemu moškemu.

	Sprva so ostali nekoliko zadaj, že naslednji trenutek pa sta dva izginila. In potem ju je Charlie zagledal pred seboj, zapirala sta mu pot. Eden je v roki držal leseno lato, drugi pa os kolesa od voza. Za njim sta se fantu pridružila še dva, obkrožili so ga kot volčji trop.

	Charlie je debelo pogoltnil, mrzlično je tehtal možnosti. Pet. Če bo prišlo do pretepa, bi lahko opravil s tremi.

	Eden od fantov je na videz brezskrbno odkorakal proč in izginil. Verjetno je odšel na neko točko naprej po poti, da bi Charlieju zaprl pot.

	Charlie je v mislih sledil premikom tropa, iskal je šibko točko. Razgledal se je po soteski. Razpadajoča bivališča so bila nizka in majava. Bilo ni ničesar, kjer bi se lahko kdo pritajil in ga napadel. Potem pa je zagledal hiši, ki sta stali zelo blizu, mimo njiju je vodila pot. Tam bi se lahko kdo skril.

	Ni šlo za vojaško zasedo, ampak Charlie je ujel hitre premike in vedel je, da se ne moti. Tam ga bodo obkrožili.

	Charlie je pogoltnil in se pognal. Fanta, ki sta ga opazovala, sta potrebovala trenutek, da sta dojela, kaj se je zgodilo, potem sta se zagnala za njim.

	A Charlie je bil prehiter. Zdrvel je mimo dveh hišic in zgrabil fanta, ki je čepel med njima. Poba je imel še toliko časa, da je zavpil, preden ga je Charlie za vrat izvlekel na plano.

	»Vašega prijatelja imam,« je mirno zavpil, ko so drugi morebitni napadalci stopili v njegovo vidno polje. »Vsi štirje se umaknite za polomljeno kolo tam daleč.«

	Z glavo je pomignil v tisto smer, deček, ki ga je držal za vrat, pa se je zvijal in se otepal.

	Fant, ki mu je bil najbližje, je imel brezčuten izraz nekoga, ki nima ničesar izgubiti.

	»In če se ne bomo?« je vprašal.

	»Mu bom zlomil vrat,« je odvrnil Charlie. Fantu je nastavil komolec okrog vratu in ga stisnil, da je ta zatulil od bolečine.

	»Pa ga ubij,« je zdolgočaseno prhnil prvi fant. »Bo več denarja ostalo za nas, ko te bomo okradli.«

	Drugi fantje so postali samozavestnejši in so se kot eno začeli približevati Charlieju. Prvi se je zlobno režal in pri tem kazal rjave zobe.

	»Ne bomo te samo obdavčili,« je rekel. »Lahko bi se vrnil s prijatelji in se nam maščeval. Ubili te bomo.«

	XVI.

	Charlie je poskušal umiriti bitje srca. Segel je v žep in zgrabil nekaj ponarejenih kovancev.

	»V roki držim pet gvinej,« se je zlagal. »Po eno za vsakega od vas.«

	Fant z rjavimi zobmi je prestavil palico v drugo roko, tuhtal je.

	Charlie je popustil prijem na fantovem vratu in mu pomagal vstati.

	»Nate,« je rekel, »vaši so, če jih boste našli.« In s hitrim gibom je kovance zalučal proti najbližji hiši. Zadeli so platneno steno in padli na tla.

	Zven denarja je fante naelektril. Brezglavo so se zapodili proti platneni steni, med tekom so se prerivali, vsak je hotel prvi priti do kovancev.

	Charlie je že pobegnil, dirjal je po umazanih poteh četrti in iskal najhitrejši izhod.

	A še prehitro je za seboj zaslišal fante. Prerazporedili so se in ga začeli znova loviti. Toda čeprav je bil Charlie hiter, labirinta soteske ni poznal tako dobro kot pobje, ki so tam živeli.

	Ostro je zavil v gručo šotorov in ugotovil, da je obkoljen.

	Fantje so ga obkrožili, v rokah so še vedno držali orožje.

	»Slab trik, vrgel si nam zgolj srebrnike,« je rekel tisti z rjavimi zobmi in si obrisal kri pod nosom, udarec je staknil med prerivanjem za denar. »In za to boš plačal.« Pogledal je palico v svojih rokah in se porogljivo zarežal.

	Ostali fantje so stopili naprej, vsak si je želel udariti prvi. Tudi Charlie se je pripravil za napad.

	S kotičkom očesa je Charlie na bližnji lopi opazil rdeč križ. Če bi mi uspelo priti dovolj blizu, bi lahko podrl najbližjo steno. Uspeh ni bil zagotovljen, ampak strah pred kugo bi lahko odgnal fante.

	Udarec ga je zadel nepričakovano, od zadaj, in Charlie je padel po tleh. Čutil je roke, ki so mu segle za plašč in izvlekle ponarejena zdravniška potrdila.

	»Prodamo jih lahko,« je rekel glas. »Sleci ga.«

	V zadnjem obupanem poskusu se je Charlie zvil in obrnil proti kužni lopi, zgrabil je za platneno steno.

	Čutil je roke, ki so ga slačile, še močneje je zgrabil za plahto in potegnil. Zaslišal je paranje blaga. In potem, kot bi šlo za magijo, je vse obmirovalo.

	Zaslišalo se je tiho stokanje in Charlie je potreboval tre-nutek, da je dojel, da so njegovi napadalci od groze obstali kot okameneli.

	Kužna lopa je bila zdaj odprta. In v njej je ležal umirajoči bolnik. Pogled je bil grozljiv.

	Charlie in fantje so ostrmeli.

	Goli moški je čepel v lopi, ob njem je bila kot prekla suha ženska v modri zdravniški halji. Držal se je za ovčje korito, da ni padel, njegovo dihanje je bilo mučno sopenje. Noge je imel posute z rdečimi izpuščaji, žile na vratu in obrazu so se črno bočile.

	Charlie je otrpnil. Strah ga je prežemal tako hitro, da mu je začelo zvoniti v ušesih. Le slab meter je bil proč od prenašalca kuge.

	Fantje so se razkropili.

	»Bodite vsaj malo spoštljivi,« je rekla sestra in si s čela popravila umazan pramen las. »Nehajte buljiti.« Premaknila je roke, tanke kot metlino držalo. Privihala je ustnico na zgubanem obrazu in pokazala edini zob.

	Moški je grozovito zakričal.

	»Kar je notri, prihaja ven,« je pojasnila sestra. »To se pogosto dogaja. Bolečina je kriva.« Stopila je ven in začela popravljati steno, lesene late in platno, da bi naredila pregrado med umirajočim človekom in zunanjim svetom. »No, pomagajte mi.«

	Charlie se je dobro zavedal, da bi moral pobegniti, a tako izpostavljenega in osramočenega človeka ni mogel kar tako pustiti.

	Vse ga je bolelo, a je vstal in pobral leseno ogrodje. Držal se je, kolikor je bilo mogoče proč.

	»Zakaj ni ob njem družine?« je izdavil Charlie in si potegnil ovratnik čez usta.

	»Pobegnila je,« je odvrnila sestra in zagodrnjala od napora. »Na začetku se vsi delajo pogumne, ko pa vidijo muke bolezni, zbežijo.«

	»In zakaj vi vztrajate?«

	»Kaj pa naj jem, če ne bom dobila svojega šilinga za plačilo? Tisti, ki pobegnejo, imajo kam iti. Jaz nimam. Na izbiro imam to delo ali stradanje.«

	Naravnala sta steno. Charlie je še zadnjič pogledal sopečega človeka, hropel je kot pes, njegova usta so bila rdeča luknja. Začel je brenčati kot mrčes.

	»Le kakšen dan muk ga še čaka,« je rekla sestra in zmajala z glavo. »Če preživijo prvo uro, se telo bori za življenje, in taki trpijo, kot ne bi smel trpeti nihče. Otekline na vratu mu bodo tako nabreknile, da bodo počile. Takrat me bo rotil, naj ga odrešim muk.«

	Charlie ni vedel, kaj naj stori. Izvlekel je mošnjo ponarejenih kovancev. Fantje so mu ukradli certifikate, kovanci so bili vse, kar je še imel.

	Mošnjo je porinil ženski v okostenele roke.

	»Kupite mu nekaj,« je rekel. »Požirek gina. Kozarec vina. Nekaj, kar bo ublažilo bolečino.«

	Sestra je molče prikimala in izginila v lopo, Charlie pa je napol blazen od grozot na vso moč stekel proti obronkom četrti. Brez denarja je lahko shajal, ampak ostal je brez zdravniškega potrdila. Kar je pomenilo, da v mestu zlahka ne bo prišel nikamor. Povrhu vsega so ga iskali in nanj prežali new-gatski gardisti.

	V mislih je preletel pot do Moor Fieldsa. Če se bo držal Fleet Riverja, lahko pride na sever, ne da bi ga kje ustavili. Trajalo bo veliko dlje, a ko bo enkrat na poljih Clerkenwella, tam ne bo ne gardistov ne drugih preganjalcev, ki bi mu sledili. Do Moor Filedsa, kjer je delal brat Rowan, lahko pride dokaj varno.

	Molče je zmolil, da je njegov brat še vedno tam, in se odpravil proti Fleet Riverju.

	XVII.

	Antoinettina prijateljica Sophie je previdno potrkala na vrata. Ker ni bilo nobenega odgovora, jih je odrinila. Bila je presenečena, da so se vrata tako zlahka vdala.

	Sophie je občasno delala v klubu Adders. Besen lastnik jo je poslal, naj preveri, zakaj Antoinette ni v službo.

	»Antoinette?«

	Spreleteli so jo bodljaji strahu. Če so njeno prijateljico oropali, je vlomilec morda še vedno v hiši.

	Povzpela se je po stopnicah. Vsenaokrog je bilo črno perje. Ustavila se je in eno pero pobrala. Bilo je okrvavljeno in vsa zgrožena ga je spustila iz rok.

	Stopila je korak nazaj in vznemirjeno pogledala naokoli. Pogled ji je zastal na pernati gmoti pred vrati spalnice. Debelo je pogoltnila. Izmaličen krokar.

	Sophie se je obrnil želodec. Antoinette ji je povedala, da ima njen zaščitnik bizarne želje.

	Preplavila jo je močna želja, da bi se obrnila in zbežala. Ampak misel, kako bo to pojasnila gospodu Addersu, jo je ustavila.

	Počasi je šla naprej, prestopila mrtvega ptiča in vstopila v sobo.

	Edina sveča je dogorela. Tlel je še zadnji kanček voska.

	Antoinettina spalnica se je potapljala v sence. Sophie je opazila prijateljičino rdečo obleko, visela je z enega izmed štirih stebrov postelje.

	Plamen je zatrepetal in ugasnil, sobo je objela tema.

	Sophie je kriknila. Za hip je uzrla mrtvaški obraz, oči zlepljene s krvavimi solzami.

	Stresla se je in se zbrala. Preveč duhov državljanske vojne, si je rekla, in s tresočo se roko izvlekla svojo škatlico z netivom. Stari Londončani so govorili samo še o njih in kmalu se jim bo pridružila.

	Sophie je v temi tipala za novo svečo, vedela je, da jih ima Antoinette spravljene v predalu.

	Zanetila je vžigalico.

	Svetloba je obsijala Antoinettin obraz.

	Sophie je najprej samo daveče dahnila. Potem je odprla usta in zakričala na vse grlo, glasneje od vseh mestnih zvonov, ki so oznanjali smrt.

	V senčnem soju sveče se je Antoinettino truplo zibalo naprej in nazaj, okrvavljena peresa so prhutala v večernem vetriču.

	XVIII.

	Blackstone si je ogledoval zunanjost stavbe. Razen diskretnega znaka, ki je oznanjal Addersov igralni klub, je bila hiša podobna vsem drugim premožnim bivališčem.

	»Čisto vsakdanja je, kajne?« je rekel župan, ki je mislil isto. »Kdo bi si mislil, da se za temi lepimi vrati skriva svet greha? Pa vendar sva tukaj zato, da jo zapreva, in samo to je pomembno.«

	»Ste prepričani,« je previdno vprašal Blackstone, »da želite to storiti osebno?«

	Župan Lawrence ga je srepo pogledal.

	»Hočem reči,« je hitro dodal Blackstone, »da imate na grbi veliko pomembnih stvari.«

	»Nič ni pomembnejše od zatiranja zla, gospod Black-stone,« je pompozno odvrnil Lawrence. »Naj te vodi moje veliko poznavanje tovrstnih delikatnih situacij.«

	Blackstone je molčal. Lawrenceovi motivi so bili usmiljenja vredno prozorni. Da bo pospremil svojega pomočnika, se je odločil šele potem, ko je izvedel, kakšno vrsto deklet zaposluje Addersov klub.

	Župan Lawrence si je omahljivo šel z roko skozi rdeče kodre. »Kakšna škoda, da smo morali zažgati lasulje,« je zamr-mral. »Raje bi videl, da bi se temu poslu posvetil primerno oblečen.«

	»Bolje je biti razoglav kot okužen,« mu je zagotovil Blackstone. »Prepričan sem, da je gospod Adders storil enako, če ima kaj zdrave pameti.«

	Lawrence je zagodrnjal v odgovor in vehementno potrkal.

	Bila sta presenečena, ko sta namesto služabnika zagledala Williama Addersa, ki jima je osebno odprl vrata kluba.

	Poglavar igralniškega brloga je kot ponavadi nosil brezmadežno čist telovnik z zlatimi šivi in frak v barvi temnega burgundca. Okrog vratu je imel nabran svilen ovratnik.

	William Adders je vodil najekskluzivnejši in najznamenitejši igralni klub v mestu. Lani ga je ustanovila skupina fantastično bogatih plemičev, vstop vanj pa je bil dovoljen le izbranim Londončanom, ki so stavili na veliko.

	»Spoštovani gospod župan,« Adders se je globoko priklonil, »in gospod Blackstone. Se opravičujem, ker ne nosim lasulje. Včeraj smo jih sežgali.«

	S konicami prstov se je dotaknil čedno počesanih rjavih kodrov, manjkala je samo lasulja. Brez temnega dodatka je bil videti mlajši, njegove poteze še bolj lisičje.

	Lawrence ni skrival veselja.

	»Le najrazumnejši možje so razoglavi,« je odvrnil. »Upam, da ste sežgali tudi pisalna peresa, ker se zalega skriva tudi v njih.«

	»Res je tako,« se je strinjal William, »še mojo imenitno pernato posteljo smo poslali na pare.«

	Nekaj trenutkov je motril dvojico.

	»Prosim,« je dodal, »kar za menoj. Bolje, da se notri pogovorimo.« Graciozno se je zasukal na peti usnjenega čevlja.

	Da ju bo povabil v klub, nista pričakovala, in Blackstone je bežno pomislil, da bo župan povabilo zavrnil. Ampak zdelo se je, da Lawrencea muči radovednost, kakšna je notranjost slavnega kluba.

	»Domnevam, da sta prišla zaradi Antoinettinega umora,« je nadaljeval William. »Novice hitro potujejo. Sam sem izvedel šele pred kratkim.«

	Blackstone in Lawrence sta se spogledala. Niti sanjalo se jima ni, o čem je govoril.

	Ampak Blackstone je poznal dekle, ki ga je omenil, spreletel ga je leden srh. Bil je star meščan in Antoinette je poznal. Bila je priležnica in kadar je bila cena ugodna, tudi prostitutka.

	Ker je število trupel naraščalo, sta imela na grbi že tako dovolj strahotnih reči. Trenutno so krožile govorice, da so sestre, ki jih je najela mestna hiša, morile trpeče za kugo, za katere bi morale skrbeti, in potem trupla okradle.

	Sledila sta Williamu, ki ju je popeljal po hodniku, obloženem s pladnji marcipanovega sadja in pisanih mering.

	Blackstone je opazil, da hodita po marmornih tleh. En kvadratni meter bi zadoščal, da bi poplačali izkop treh novih jam za pokop umrlih za kugo.

	Na koncu hodnika je bila slepeče osvetljena soba. Black-stone v vsem življenju ni videl toliko lestencev, kolikor jih je tukaj gorelo hkrati. Izračunal je, da letni občinski račun za sveče ne bi zadoščal za energijo, ki so jo ti lestenci porabili v eni uri.

	Velika okna so zastirale težke svilene zavese, ki so dajale prostoru nočni pridih, čeprav je bil vroč poletni popoldan.

	Blackstone je s pogledom zaobjel premišljeno razporejene mize iz orehovine. Bile so raznolikih velikosti, da so ugodile različnim skupinam igralcev, s plišem prekritimi stoli, za največjo jih je bilo kar štirideset.

	Na vsaki mizi sta stali sveča in v črno usnje vezana knjiga za zapisovanje stav. Adders posluje na kredit, je pomislil Blackstone. To je bilo značilno za aristokrate. Ime je bilo vse, kar so potrebovali.

	Danes je bila vidna le ena skupina igralcev. Pet moških, vsi v fraku in polni svile, zdeli so se zdolgočaseni. Služabniki so kot ptice letali okrog njih, nalivali vino in rezali stenj.

	»Sedita, prosim.« William jima je nakazal, naj sedeta na žametni kavč od steni. Dekle s kerubskim obrazom in v kratkem krilu je na mizico pred njih postavilo vinske kozarce in porcelanast krožnik slaščic.

	»Vino je uvoženo iz Šampanje,« je rekel William, ko jim je dekle napolnilo kozarce. »Te kostanjeve kolačke pa je naredil kraljevi osebni slaščičar. Ugotovila bosta, da se vino in slaščice perfektno dopolnjujejo.«

	Župan Lawrence je srknil požirek vina in nerodno ugriznil v drobljiv biskvit. S pogledom je taval naokrog po prostoru, iskal je dekleta, po katerih je bil Adders tako znan. Ker ni našel nobenega, je razočarano pogoltnil slaščico in se odkašljal, češ, čas je za posel.

	»Prišla sva, da bi od vas izrecno zahtevala, da zaprete vrata svojega kluba,« je rekel. »Število okuženih narašča in primorani smo zapreti vse hiše, kjer se zbira večje število ljudi.«

	William je zbegano nagubal čelo. »Ampak zagotovo sta slišala?« je nejeverno vprašal. »Eno izmed mojih najboljših deklet so našli umorjeno.«

	»Ne,« je odvrnil župan Lawrence, ki se je raje odločil za napad, kot da bi priznal svojo nevednost. »Iz mestne hiše nisva prišla zato, da bi vam pomagala reševati domače probleme. Tukaj sva zato, da bi se prepričala, da ne predstavljate nevarnosti za širjenje kuge.«

	William je žalostno privzdignil obrvi. »Če je to vajina edina skrb, potem je zadeva urejena,« je rekel. »Večina naših strank je že pobegnila na podeželje. Zaprtje je že v načrtu.«

	Župan Lawrence je prikimal, kot da ga je on prisilil v to odločitev.

	»Poskrbite, da bo res tako,« je rekel, ukazovalnosti se ni mogel upreti, potem pa je začel počasi vstajati.

	»Počakajte,« se je oglasil Blackstone, ki ni mogel molčati. Antoinette mu je bila všeč. »Omenili ste umorjeno dekle?«

	William je zavzdihnil. »Bila je najboljša,« je rekel. »Drugo dekle jo je našlo mrtvo. Zadavili so jo z rožnim vencem in ji izrezali drobovje. Domnevam, da je to povezano s tem, da sem katolik.«

	Blackstone je tehtal njegove besede. Ni vedel, da je Adders katolik. Igralniški mojster je svojo vero dobro skrival. Odkar je bil zadnji kralj usmrčen, katoliki niso bili priljubljeni.

	»In pošast jo je ožigosala z nekim simbolom,« je dodal William.

	Župan Lawrence je otrpnil.

	»Kakšnim simbolom?«

	William je izvlekel kos papirja. »Narisal sem ga,« je pokazal, »da boste lažje našli morilca. Lahko mi verjamete, da bo pošteno trpel, ko ga najdem.«

	Razganil je papir in razkril krono z zankami pod njo.

	Lawrence je pograbil papir. »Ste prepričani?« je vprašal. »Da je bilo tole na truplu?«

	Adders je prikimal. »Vžgano v meso,« je rekel. »Domnevam, da gre za sporočilo rivalskega kluba. Ne vem še, kaj simbol pomeni.«

	Lawrence je kot riba odpiral in zapiral usta.

	»Še eno dekle je bilo umorjeno, na njem so našli enako znamenje. Mislimo, da je v zločin vpleten lokalni lovec na tatove, Charlie Tuesday.«

	Zdaj je William osuplo lovil sapo. »Ste prepričani?«

	»Imamo kraljevo pooblastilo, da ga ulovimo,« je povedal Lawrence. »S seboj nosi ključ s simbolom, ki je enak žigu.«

	»Ste ga aretirali?«

	»Izmuznil se je prijetju. Nalogo smo poverili gardistom in nekaj mestnim stražarjem in pričakujemo, da ga bodo kmalu izsledili.«

	William je zmajal z glavo. »Gardistom? V kužnem mestu? Če je lovec na tatove, ga ne bodo ujeli.« Za hip se je zamislil. »Svoje može bom poslal, našli ga bodo.«

	Blackstone je debelo pogoltnil, pomislil je na može, ki jih je William zaposloval kot varnostnike. Za Cromwella so delali kot mučitelji.

	»Morda bo bolje, da zadevo prepustimo gardi,« je menil.

	»Moje punce so pomembne za naš posel,« je odvrnil William. »Naša politika je, da usmrtimo vsakogar, ki jih rani. Kaj veste o tem lovcu na tatove?«

	»Zbrali smo informacije, ki krožijo po mestu,« je rekel Lawrence. »Blackstone je osebno obiskal sirotišnico, kjer je odraščal.«

	Lawrence je s pogledom ošinil Blackstona in mu dal dovoljenje, da sme razkriti njegove ugotovitve.

	»Vzgajale so ga nune,« je povedal Blackstone. »Večina pravi, da je bil dober in obziren deček.«

	»Ena nuna pa je spregledala, kakšen je v resnici,« ga je prekinil Lawrence. »Gospa, sestra Agnes, je potrdila, da se je že od mladih let družil z lajdrami. Meni, da ga je to spridilo. Ves čas je imel pred očmi lepoto, ki si je z bornimi plačili nikoli ne bi mogel privoščiti. Vemo tudi, da ga je na začetku letošnjega leta zapustila žena, da bi postala igralka. Morda je bilo to tisto, kar je naposled sprožilo maščevanje proti ženskam.«

	»Torej je sirota?« je vprašal William, ki si je mislil svoje.

	»Ima brata,« je pojasnil Lawrence, »najdena sta bila skupaj. V zvezi z njima obstaja nekaj nenavadnega,« je dodal. »Nune pravijo, da sta oba tekoče govorila nizozemsko, ko sta prišla k njim.« Prikimal je, kot bi hotel poudariti, da je to ključni namig, da je lovčev značaj resnično morilski.

	»Kje so zadnjič videli njegovega brata?«

	Lawrence je skomignil. »Brat je neki nepomemben kriminalec. Nazadnje so ga videli, ko je blizu Moor Filedsa prodajal lažna zdravila.«

	»In tega brata ste podrobno zaslišali?«

	Lawrence je odkimal. »Mi ne iščemo morilcev, gospod Adders. Trenutno vsa sredstva vlagamo v iskanje moških in žensk, ki bi bili pripravljeni delati kot grobarji in negovalke. Večina tistih, ki je bila dovolj blaznih, da je sprejela negovalno delo, je umrla. In lahko si predstavljate, kakšna sorta mož tvega smrt za kugo za en šiling na teden. Mesto je preplavljeno z obupanimi kriminalci in primanjkuje nam grobarjev. Hkrati jih zaposlujemo in pokopavamo, zato našemu delu ni konca,« je še dodal. »In govori se, da bo kralj zapustil mesto,« je nadaljeval Lawrence, ki je užival, da je v središču pozornosti. »Če bo Charles odšel, bo ljudi zgrabila panika in na ulicah bo zavladala anarhija.«

	Blackstone je pomislil na kralja, ki je prepoznal simbol. Zdaj je bilo umorjeno še eno dekle. Morda bi moral svoje misli deliti z županom.

	William je prikimal. Potem je z dlanjo udaril po mizi in skoraj v trenutku se je pojavilo čedno dekle.

	Blackstone je od strani pogledal župana. Oblizoval si je kotičke ust in brezsramno strmel v bujno oprsje, ki je sililo izza tesne obleke.

	»Naj Jack in Robert prideta gor z dvema skrinjama iz shrambe,« je rekel. Dekle je prikimalo in izginilo, pospremil jo je oblak rožnatega parfuma. »Poskrbel bom, da bodo brata zaslišali,« je zatrdil William. »Če ve, kje se ta lovec na tatove zadržuje, bom to izvedel.«

	Prikazala sta se dva možakarja, vsak s svojo težko skrinjo. Nosila sta livrejo kluba Adders, pod katero so se kazali obrisi mišičastega telesa. Blackstone je v obeh prepoznal okrutne poteze Cromwellovih zapornikov.

	Moška sta se ustavila pred Williamom, skrinji sta položila na tla. Vodja igralnice se je sklonil in skrinji odprl. Obe sta bili do roba polni zlatnikov. Župan Lawrence se je nagnil naprej. Toliko denarja uradnika nista še nikoli videla.

	»Eno skrinjo namenjam pridobivanju stražarjev in negovalk,« je pojasnil William, »drugo pa iskanju tega Charlieja Tuesdaya. In lahko mi verjameta, gospoda, da ga bodo moji možje dodobra zaslišali.«

	XIX.

	Charlie je iz labirinta uličic prišel na široko prostran Moor Fields. Zeleno barje se je v zadušljivi poletni vročini spremenilo v porumenelo strnišče.

	Tukaj so londonske perice ponavadi garale v sparini, odrivale ogromne lokvanje in prale perilo, odkar pa so premožne družine zapustile London, so bila polja povečini polna zgolj pisanih stojnic in popisanih kosov blaga.

	Kemiki, lekarnarji in padarji so se zgrinjali na svoja mesta in navdušeno oglaševali svoja mazaška zdravila.

	Charlie je uzrl svojega brata. Rowan je bil bos, je pa nosil ponošen klobuk s tremi krajci in stal ob lastni majhni stojnici z zdravili.

	Ko je prišel bliže, je slišal bratov poznani glas, ki je ponavljal prodajno parolo: »Dobri ljudje! Kugo se da zlahka ozdraviti. Vzemite to zdravilo v štirih urah po okužbi in nadloge se boste znebili, še preden bo postala pogubna!«

	Ključ ju je vedno razdruževal, že kot dečka. Charlie je včasih imel občutek, da je zamera v resnici še globlja, kot se je zdelo. Rowan je vedno raje jadikoval nad svojo usodo sirote, kot da bi resnično kaj storil zase. Hodil je od gostilne do go-stilne in predstavljal načine za hiter zaslužek, si izposojal denar od vseh, ki so mu ga bili pripravljeni posoditi, in izžel je prav vsako žensko, ki je nasedla njegovemu šarmu.

	Rowan je bil na videz podoben Charlieju, imel je velike rjave oči, zaobljen nos in temne obrvi, ki so v loku tekle nad očesnimi jamicami. Ampak lase je imel bolj kostanjevo rjave kot temno blond. Goste brade si ni bril, pustil jo je rasti, da je zakrila brazgotino na mestu, kjer je nekoč v spopadu z nožem izgubil uho.

	Tudi Charlie je svoj čas na umazano blond laseh nosil klobuk s širokimi krajci, le rahlo poškodovanega je našel v jarku. Domišljal si je, da je v njem videti bolj gosposki. Ampak klobuk je privabljal bolhe, zato je raje hodil naokrog gologlav, kot da bi se nenehno praskal.

	»Charlie!« Rowan je sestopil z majhne stojnice.

	Charlie se je bežno nasmehnil, ko ga je brat lopnil po rami.

	»V težavah sem,« je priznal Charlie, govoril je nizozemsko, kar je bil njun skrivni jezik, odkar sta bila še otroka.

	Rowan je takoj razumel, o čem govori, in mu namignil, naj stopita proč od glavnega vrveža.

	»Slišal sem, da sta se z Lynette razšla,« je rekel, ko sta se oddaljila od gneče.

	Charlie je prikimal.





»Vrnila se bo in spet ti bo zmešala glavo,« je razpredal njegov brat. »Enkrat vlačuga, vedno vlačuga.« Charlie se je zdrznil. Rowan in Lynette sta se večno sovražila.

	»Ne gre za Lynette,« je pojasnil Charlie, še vedno v nizozemščini, čeprav ju ni mogel nihče slišati.

	Hitro mu je orisal, zakaj ga iščejo.

	»Torej, končno si ti prišel k meni po pomoč,« je rekel Ro-wan in se rahlo nasmehnil.

	Charlie je prikimal. »Nimam zdravniškega potrdila, a vendar se moram gibati naokrog po mestu, da bom zbral podatke.«

	»Dal bi ti tistega, ki si ga ti dal meni, ampak sem ga prejšnji teden prodal,« je rekel Rowan in skomignil z rameni. Ko je ujel bratov izraz na obrazu, je še dodal: »Ne boj se zame. Tukaj prodaja uspeva. Ljudje prihajajo z vseh koncev Londona, perice pa vedno iščejo svežo scalnico, četudi nimajo veliko dela. Tista mi plača srebrnik na dan, da ji napolnim škaf.«

	Z zvitkom papirja, ki ga je uporabljal kot reklamo, je pomignil proti množici na Moor Fieldsu.

	Charlie je pogledal nazaj proti bratovi mali stojnici. Prodaja lažnih zdravil umirajočim za kugo je bila nevarna. Preplavil ga je poznani strah, da bo njegov brat nekega dne pristal v zaporu ali da ga bo nekdo pretepel do smrti.

	Rowan se je zamislil. »Oditi bi moral iz mesta,« je rekel. »Okoliške vasi se bojijo, da bodo Londončani pripeljali kugo. Vse več je čuvajev, ki blokirajo prehode. Če boš še dolgo odlašal, ti mogoče ne bo več uspelo priti ven.«

	»Rad bi rešil ta zločin in dokazal, da nisem morilec,« je odvrnil Charlie. »Dobro sled imam, le časa mi zmanjkuje. Mislim, da bo znova moril. In to kmalu.«

	Rowan se je popraskal po bradi. »Kaj veš o tem človeku?«

	»Zdravnik za kugo je, Rowan. In če se ne motim, nosi s seboj ptiča v kletki – krokarja. Zagotovo ga je kdo videl. Če bom povprašal prave ljudi, ga bom brez težav našel.«

	Njegov brat je skomignil, Charlie je govoril resnico.

	»Ampak hitro ga moram najti,« je dodal Charlie, »sicer bo znova moril in bom izgubil sled.«

	»Le kako boš prišel do informacij, Charlie? Praviš, da te iščejo.«

	»Upal sem, da jih boš ti zbral zame,« je priznal Charlie.

	»Obstajajo še drugi namigi?« je z odporom vprašal Rowan.

	»Verjetno bi lahko bil žig povezal s kovačem, vendar so vsi pobegnili.«

	Rowan je odkimal. »Ne vsi.«

	»O čem govoriš?«

	Rowan se je nenadoma zdrznil, strmel je nekam v daljavo.

	»To je znak,« je zamrmral.

	Charlie je v sebi zagodrnjal. Rowan je bil vedno v nekakšnih težavah. Bil pa je vsaj previden. Del njegovega vsakdana je bilo zbiranje informacij od uličnih dečkov, ki so ga obveščali o bližajoči se nevarnosti.

	»Pridi z mano.« Rowan je začel Charlieja vleči proti visoki živi meji, proč od stojnic. »V mestu je nekaj ljudi, ki menijo, da jim dolgujem denar,« je pojasnil. »Bolje, da se skrijeva.«

	XX.

	Charlie in Rowan sta ležala skrita za grmi sivke in gledala proti Moor Fieldsu.

	»Bogataši dodatno plačujejo, da lahko na tem grmovju sušijo svoja oblačila,« je povedal Rowan. »Popolno skrivališče so. Midva lahko vidiva skozi veje, ker pa imava pred seboj sonce, ne more nihče videti naju.«

	»Kdo te išče, Rowan?«

	»Nič ne skrbi, Charlie, kmalu jih bom poplačal.«

	Suhcen fantič, star približno sedem let, je počepnil ob njima.

	»Ta je najboljši izmed vseh,« je ponosno rekel Rowan in dečku vrgel kovanec.

	Pobič je nekaj zamrmral, Charlie je napenjal ušesa, da bi ga slišal.

	Rowan se je obrnil k Charlieju. »Tega zlikovca s ptičem moraš najti, preden bo znova udaril?« je vprašal.

	Charlie je prikimal.

	»Potem se ti slabo piše. Je že znova moril.«

	»Se je zgodil nov umor?«

	Charlieja je začel grabiti obup. Prepričan je bil, da bo morilec počakal vsaj do zore.

	»Fant pravi, da so tukaj možje iz Addersovega kluba, ker je bila umorjena ena izmed njihovih punc. Antoinette. Posuta je bila s perjem in na sebi je imela enak žig kot prvo dekle. Morilec je storil nekaj grozljivega z njeno glavo, a fant ne ve, kaj.«

	Rowan je bratu na ramo položil roko.

	»Žal mi je, Charlie. Očitno bo najbolje, da pobegneš iz mesta. Ti možje so prišli sem, da bi me zaslišali v zvezi s tabo. Zagotavljam ti, da od mene ne bodo ničesar izvedeli. Ampak če jih je sem poslal Adders, se ne bo ustavil, dokler te ne najde.«

	Charlie je zaprl oči, razjedala ga je krivda. Še eno dekle je umrlo.

	»Poslušaj, Charlie,« je nadaljeval Rowan. »Morda pa le ni vse tako slabo. Šušlja se, da bo kralj zapustil mesto. Če ga bo res, bo zavladal kaos. Nobenega reda ne bo. Za nekaj mesecev se skrij na podeželju, dokler ne bo ta reč pozabljena.«

	V Charlieju je vzniknila jeza. Odločen je bil, da bo zločinca dosegla roka pravice.

	Znova je pretehtal dejstva, kakršna so bila sedaj. Glede na zadnji umor je bil morilec neizkušen čarovnik. Ali zelo slab. Charlie je vedel, da so za učinkovitost uroka prave okoliščine zelo pomembne.

	Morda pa se je zgodilo kaj, kar je morilca prisililo, da je ukrepal hitreje, kot bi si želel.

	In izbira žrtev? Antoinette in Marijina sestra. Prostitutka in lahkoživka. Sta imeli kaj skupnega?

	Zemlja in zrak. Sever in vzhod. Jug bo naslednji. Ogenj.

	Charlie je potlačil obup, ki ga je preveval. Zrak je njegov najboljši namig. Če bo morilec uporabil ogenj, so bili vžigalice, sveče in ognjišča po vsem mestu. Bolj jasne poti, kako ga izslediti, se ne bi mogel domisliti.

	Potem pa se je spomnil Rowanove pripombe v zvezi s kovači.

	»Zakaj si rekel, da so kovači še vedno v mestu?« je vprašal Charlie, ki se je oklenil novega upanja.

	»Nekaj kovačev veže pogodba z mornarico,« je pojasnil brat. »Če bi odšli iz mesta, bi bila to izdaja. Stavim, kar imam, da jih nekaj še vedno dela na Thames Streetu, razen če jih je vzela kuga.«

	»Kako veš?«

	»Kakšen mesec sem živel na Thames Streetu,« je povedal Rowan. »Ko sem bil s tisto, ki je prodajala rakce.« Ob spominu nanjo se je nasmehnil. »Škoda, da se ni izšlo.«

	Charlie je razmišljal o tem novem podatku.

	»Mornariški kovač o tem ne bo vedel ničesar,« je menil. »Kovač, ki je izdelal žig, opravlja zapleteno delo – ne kuje zgolj sider in žebljev.«

	»Takšni so že davno pobegnili ali umrli,« je rekel Rowan.

	»Pa vendar je to najboljša sled, kar jih imam,« je odvrnil Charlie. »Morda bom imel srečo in bo ladjedelniški kovač kaj vedel. Vredno je poskusiti,« je sklenil. Domisliti se bo moral varne poti brez nadzornih točk.

	»Tja ne boš prišel,« je rekel Rowan. »Ulica je zaprta, s kraljevim dekretom.«

	»Sem slišal.« Charlie je previdno pokukal skozi grmičevje. Prepoznal je dva Addersova moža, ki sta se počasi prebijala med stojnicami.

	»Očitno ne dovolj dobro,« je rekel Rowan. »Tam te čaka gotova smrt. Četrt je tako močno okužena, da niti mrtvaški vozovi ne hodijo tja. Ravno danes sem govoril z enim vohljačem, ki sploh noče tja. Povedal mi je, da je tam videl grozljive prizore. Samomore. Kupe smrdečih trupel ob poteh.«

	Charlie je potipal ključ okrog vratu.

	»Mislim, da nama bo ta zločin razkril nekaj o najini materi,« je rekel in roteče pogledal brata.

	Rowanov obraz je v hipu otrpnil. Charlieju ni nikoli povsem odpustil, da ima on ključ.

	»Zakaj pa si to želiš?« V bratovih očeh je zaznal obžalovanje.

	Charlie je nemočno skomignil, zid med bratoma je znova zrasel. Podoben pogovor sta imela že stokrat. »Le … le našel bi jo rad, samo to,« je rekel. »Jo spoznal.«

	»Ničesar ni za spoznati,« je odrezavo odvrnil Rowan. »Verjetno je našla delo kot služabnica, naju pa prepustila ulici. Morda pa si je našla kakšnega bogataša in sva predstavljala breme za njeno novo življenje. Verjetno jo je pogubila bolezen. Če hočeš iti na Thames Street in tvegati življenje za takšno žensko, potem vso srečo.«

	»Kaj pa dama v skrivni sobi?« se ni dal Charlie. »Si ne želiš kaj več izvedeti o njej?«

	Dama v skrivni sobi je bila njun edini skupni spomin iz časa, preden sta osirotela. Kot dečka sta bila pogosto v veliki hiši, takšna se jima je zdela. Charlie se je negotovo spominjal ogromnega stopnišča.

	Nekje v hiši je Rowan našel damo, ki se je skrivala v temačni sobici. Ni bila ujetnica, bila pa je žalostna in prestrašena. Obiskovala sta jo. Verjetno večkrat. Z njima je bila prijazna.

	»Ta dama je ljubka skrivnost,« je priznal Rowan, »a rad bi, da takšna tudi ostane. Tako malo spominov imam, da jih ne želim pokvariti s hladnimi dejstvi.« Rowan je za hip umolknil, glas se mu je omehčal. »Zelo nevarno je, Charlie. Povsod so gardisti. Četudi ti bo uspelo priti tja … Če te ujamejo, te bodo za mesec in pol zaprli v najbližjo hišo – če ne boš prej umrl za kugo.« Rowan je zavzdihnil, videl je, da si brat ne bo premislil. »Si želiš, da grem s tabo?«

	Charlie se je nasmehnil. Ker ga je Rowan nenehno spravljal v slabo voljo, je pogosto pozabil na bratovo vdanost.

	»Nobenega razloga ni, da bi oba tvegala zdravje. Namesto tega mi daj raje kak dober namig,« je še dodal in se trudil zveneti pogumnejši, kot je bil.

	Addersova moža sta se oddaljevala v smeri Škofovih vrat.

	Rowan je pokazal proti gruči prodajalcev. »Tisti tam, ki žveči tobak. Prodaja pravo stvar, a kmalu mu je bo zmanjkalo in še danes namerava zapustiti mesto, zato pohiti.« Pobrskal je po mošnji in Charlieju potisnil nekaj kovancev v dlan. »Pa tudi mož in žena tam čisto zadaj prodajata dobro beneško melaso. Močno. Do sem jo lahko zavohaš, ko piha veter v to smer.«

	»Kaj pa je v tej melasi?« je Charlieja mučila radovednost. Slišal je le za protikužno vodo.

	»Gadje meso, opij. Tudi delčke železa dajo vanjo.« Rowan je na prste našteval sestavine. »En šiling stane, a to ni veliko, če te obdrži pri življenju.«

	XXI.

	Ko je Charlie zadnjič hodil po Thames Streetu, je ulica spominjala na industrijski panj. Ob pečeh, ki so se tako iskrile, da so morali konji nositi preveze na očeh, so se potili krepki kovači, toda danes je vladala zastrašujoča tišina. Vse je bilo zaklenjeno, zapečateno in zapuščeno. Iz vrvi in vreč iz jutovine so zgradili barikade. Na eni je pisalo: »Gospod, reši nas.«

	Kovači so med državljansko vojno razširili svoj posel od uličic Blacksmith Lana do Thames Streeta. V velikih kovačnicah so izdelovali drogove in sidra, ob njih so bile številne manjše kovnice.

	Med kovačnicami so stale pollesene hiše, ki so vidno pro-padale. Še več hiš je bilo v labirintu manjših temačnih uličic, mnoge so bile zapečatene.

	Edini prebivalci so bili najeti čuvaji, ki so skrbeli, da ni nihče odšel ven ali prišel noter.

	Charlie si je natančno ogledal pročelja stavb. Čeprav so bile pollesene hiške na Thames Streetu videti kot bivališča, so bile nekatere zgolj staje s senikom, skozi katere se je dalo zla-hka priti na ulice za njimi.

	Čuvaje so novačili v revnejših četrtih in Charlie je dvomil, da poznajo razliko med hišo in hlevom.

	Nekaj minut je opazoval može, ki so opravljali dolžnost. Ni se motil. Kar nekaj hlevskih pročelij so zanemarili. Charlie je moral samo splezati na senik in se spustiti v mrežo uličic v ozadju.

	Stisnil se je ob steno najbližje hiše in potiho ubral bližnjico med sencami poslopij. S pomočjo počrnelih tramov se je zavihtel navzgor in smuknil na senik.

	Čuvaji so korakali mimo po ulici spodaj, Charlie pa se je hitro pritajil v kup slame, da ga ne bi opazili.

	Ko se je prepričal, da je nevarnost mimo, se je previdno spustil na temno uličico za hlevom.

	Postal je in se razgledal naokrog. Videl je zapuščeno kovačnico in najemniško hišo. Vse se mu je zdelo manjše, kot se je spominjal.

	Oči so se mu privadile na temo in zastal mu je dih. Na vseh majhnih vratih so bili rdeči križi. Charlie je s svoje edine srajce strgal trak blaga in si ga tako tesno ovil čez nos in usta, da si je sploščil nos. Previdno je dihal in strmel v prazno ulico. Privzdignil si je ovratnik in vanj potisnil glavo, potem pa se je hitro odpravil po mrakobnih uličicah.

	Hiše za Times Streetom so imele nadstreške, zato so bile ulice pod njimi še temačnejše. Osiroteli otroci so nekoč prodajali goreče lampijončke, stali so srebrnik, prodajalci juhe pa so z ognji razsvetljevali ulice.

	Danes ni bilo nikjer žive duše. Vse okrog njega je bilo črno.

	In potem je iz globin prepletenih ulic zaslišal stokanje.

	Srce mu je začelo divje razbijati. Zaradi teme se je težko orientiral. Tukaj je bil že velikokrat, a je vedno plačal kakemu bosonogemu otroku, da ga je vodil.

	Prekrižal se je, poljubil ključ in goreče zmolil. Potem je za hip zaprl oči, potisnil glavo še globlje v ovratnik in zdirjal po ulici naprej.

	Obdajal ga je strahoten smrad. Ker ni bilo ničesar ali nikogar, ki bi osvetljeval ulico, se je smrad zdel še toliko hujši. Napol je tekel, roke je tiščal k telesu in od strahu plitko dihal. Ampak vroče vreme je izsušilo blatno pot, postala je polna pasti. Charlie se je spotikal, se zaletaval v stene bližnjih hiš in si mrzlično otepal prah z oblačil, kadar se je z ramo česa dotaknil.

	Spet je zaslišal mučno tuljenje, ki je kot sirena odmevalo po pozabljeni uličici. Charlieju je srce divje razbijalo, sploh ni mogel razmišljati. Želodec se mu je obračal.

	Hodil je naprej, tla pod njegovimi nogami so postajala mehkejša, v grlu ga je stiskalo. Ulice so se zdele zapuščene, ampak v hišah so v zadnjih zdihljajih še vedno živeli ljudje in na ulico metali odpadke. Charlie se je poskušal spomniti, kakšna je bila ulica, ko so na njej goreli ognji, podobe iz spomina je poskušal povezati s spreminjajočo se podobo blatne gošče pod stopali.

	Nekaj je skočilo mimo njegovih nog, da je kar poskočil. Prepoznal je rdeče podganje oči. Brcnil jo je. Napihnjeno bitje se je zakotalilo in se počasi postavilo na tace.

	Charlie je gledal za podgano, ko je odskakljala proč. Pomislil je na zaščito pred kugo, ki jo je imel s seboj. Segel je po tobak in si ga stlačil v suha usta. Nekoliko se je umiril, potem se je opotekajoče odpravil dalje.

	Zavil je v naslednjo ulico in v mraku je prepoznal obris človeka. Prvega, ki ga je uzrl, odkar je stopil v to četrt. Nekdo je sedel na pragu. Charlie je otrpnil, prepoznal je plašč in kapuco.

	Bil je čuvaj.

	Možakar je sedel na blatnih tleh in se naslanjal na podboj vrat. Slišal je rezko sopenje, ritem se je ujemal s hitrim premikanjem možakarjevih prsi. Videti je bil poškodovan.

	Iz previdnosti si je Charlie v usta stlačil še malo tobaka.

	»Spite?«

	Charlie se je približal, možakar ga je pogledal. Spodnji del obraza je imel povit, vidne so bile le oči. Charlie je bil zdaj dovolj blizu, da je lahko bolje videl. Moškega je nekdo surovo pretepel.

	Nos je imel tako otečen, da se je stikal z očesom, zaprtim in lesketajočim, na rumenkasti koži je imel globoke rane.

	Kos blaga, ki si ga je moški držal na obraz, je bil prepojen s krvjo. Zaradi krvi je hropel. Charlieju se je posvetilo, da ga je nekdo napadel.

	Charlie je za hip postal. Čuvaji so praviloma delali v dvojicah, da so drug drugemu čuvali hrbet. Drugi je zagotovo nekje blizu.

	»Grem iskat pomoč?« je vprašal Charlie in stopil še malo bliže.

	Moški je odkimal.

	Charlie je počepnil, da ga je lahko videl v obraz.

	»Se bo vaš tovariš vrnil?«

	Čuvaj je znova odkimal. »Umrl je. Pred nekaj dnevi.«

	»Ali čuvate to hišo?« Charlie je pokazal na vhod, pred katerim je sedel čuvaj.

	»Pobegnili so.«

	Glas je imel mladosten, ni se ujemal z njegovo opravo. »Premlatili so me, zlomili so mi roko.« Čuvaj je vzdihnil in zatrepetal. »In tukaj bom počakal na konec. Če bom imel vsaj malo sreče, bom imel pri sebi tudi šiling.«

	Charlie je pogledal v temačno globino ulice, pomislil je, ali se pobegli še vedno zadržujejo v bližini.

	»Nekoga iščem,« je rekel Charlie, »zločinca. Oblečen je kot zdravnik za kugo. Umoril je nedolžni dekleti in rad bi ga našel.«

	»Čim prej odidi od tod, sicer te bodo zaprli,« je hropeče izdavil moški, kot da ga ne bi slišal. »Če te bodo našli tukaj, te bodo zaklenili v eno izmed teh hiš in pustili, da zgniješ v njej.«

	Očitno se je mladi čuvaj čutil razrešenega svojih dolžnosti.

	»Dela tukaj še kak kovač?« je vprašal Charlie. »Je sploh še kateri živ?«

	Čuvaj je odkimal. »Vsi so mrtvi. Ne bi smel biti tukaj,« je rekel, »četrt je zaprta, vrni se v mesto.« Utihnil je in se piskajoče odkašljal. »V boljših delih mesta se ljudje ustrelijo, tisti, ki se imajo s čim,« je zaupljivo šepnil, »tukaj pa se vržejo skozi okno. Strašanske muke morajo trpeti, da tvegajo nesmrtnost duše.«

	Charlie se je ozrl po temačni ulici, razmišljal je o svojem naslednjem koraku. Od tega nesrečnika očitno ne bo izvedel ničesar. In vsak trenutek bodo prišli še drugi.

	»Na,« je rekel in pokleknil, »vzemi malo tobaka. Varoval te bo pred strupenim zrakom, dokler te ne najdejo.«

	Čuvaj mu je hvaležno prikimal, Charlie pa je vstal. Noge so se mu tresle.

	»Bog naj ti pomaga,« je zamrmral. Spraševal se je, kaj naj naredi. Očitno je Thames Street slepa ulica. In povrhu še zelo nevarna.

	»Počakaj.« Čuvaj se je oklenil roba Charliejevega mornariškega plašča. »Bil je nekdo,« je stokajoče rekel, »oblečen kot zdravnik. Šušljalo se je, da obiskuje mučilnega kovača.«

	Charlie je spet hitro pokleknil.

	»Kdo je mučilni kovač?« je naglo vprašal.

	»Skriva se.« Čuvaj je znova zakašljal, zvok je bil žuboreč. »Kovači so dobri ljudje,« je spravil iz sebe. »Nobeden si ne misli nič dobrega o stvareh, ki doletijo ljudi v Clinku ali Towru. Kovač, ki izdeluje mučilne naprave, pred drugimi skriva svojo identiteto.«

	»In tega kovača obiskuje zdravnik?« Charlie je prijel čuvaja za roko.

	»Prepričan nisem,« je rekel, »se je pa tako govorilo. Hudičev človek. Oblečen kot zdravnik za kugo. Obiskoval je mučilno kovačnico in govorilo se je, da s seboj nosi smrt.«

	»Pa veš, kje je mojster imel kovačnico?«

	Čuvaj je odkimal.

	»Skrival se je. Govorilo se je, da je morda na Swan Courtu.«

	Charlie je v mislih preletel zemljevid Londona. Swan Court je bil majhen, a poln kovačnic. Bilo jih vsaj dvajset ali trideset.

	»Hvala ti,« je rekel Charlie, potrepljal čuvaja in vstal, da bi odšel.

	Čuvaj je zastokal. »Če si dovolj neumen, da boš šel tja, ne boš več dolgo med živimi. Swan Court je bil eden izmed prvih, kjer je izbruhnila kuga. Popolnoma okužen je. Če je bil ta mučilni kovač resnično tam, je že davno mrtev.«

	XXII.

	Thomas je strmel skozi zastekljene odprtine na kapuci. Thames Street se mu je zdela še bolj peklenska, kot se je je spominjal. Široka cesta je bila popolnoma zapuščena, videl je le skupinico prestrašenih čuvajev, ki so jo stražili.

	Približal se je najbližji dvojici in izvlekel zdravniško potrdilo. Čuvaja sta že stopila na stran, ko sta prepoznala obrise njegovega kostuma, ko pa sta zagledala uradni žig, sta se še hitreje umaknila.

	Thomas je imel najvišje pooblastilo, s katerim se je lahko gibal povsod po mestu.

	Hitro je hodil naprej po znanih uličicah. Po tej poti je šel že neštetokrat. Kovač mu je že vrsto let prodajal mučilne naprave.

	Zavil je levo in se znašel pred zapahnjenimi vrati Swan Courta. Izza plašča je potegnil ključ, previdno odklenil vrata in jih za seboj skrbno zaklenil.

	Kovač je oprezno odprl vhodna vrata. Previden je ostal tudi potem, ko je prepoznal Thomasa, je pa stopil na stran in zdravniku pomignil, naj vstopi. A preden je zaprl vrata, se je še nervozno ozrl po dvorišču.

	»Prišel sem po zadnje naročilo,« je rekel Thomas. »Upam, da je pripravljeno.«

	»Imaš denar?«

	Thomas je na mizo spustil mošnjo kovancev.

	Kovač je odstranil pločevinasto pregrado, ki je zakrivala vhod v zadnji del prostora, v katerem so bili trije sodi, do roba polni strelnih mehanizmov za puške.

	»Tukaj je štiristo sprožilcev,« je pokazal kovač, »za puške, ki jih že imaš.«

	Thomas je enega vzel v roke. Železna stvar je bila malce manjša od njegove dlani in imela je vzmet. Na enem koncu je bila ročica, ki je mušketo povezala s petelinom.

	»Dobri so.« Zadovoljno je prikimal in obračal reč v roki. Na vseh je bil simbol, krona na treh zankastih vozlih.

	»Te zanima, zakaj jih potrebujem?« je vprašal kovača.

	»Posel sem osnoval na dejstvu, da ne postavljam vprašanj.«

	»Med državljansko vojno sem se boril za preminulega kralja,« je rekel Thomas. »In potem ko smo izgubili, mi je Crom-well zasegel posestva.«

	Kovač je previdno prikimal. Ugibal je že, ali je Thomas eden od kavalirjev, ki so izgubili proti Cromwellovim okrogloglavcem. Ker pa se je ugibanje izkazalo za resnično, mu je postalo nelagodno.

	»In zdaj na prestolu sedi kralj Charles II.,« je nadaljeval Thomas. »Kar verjemi, da bom dobil nazaj, kar je mojega. Zemljo. Nagrado. Ne pa da strahopetni sin njegovega veličanstva zapravlja denar za svoje ljubice. Preveč se boji parlamenta, da bi nagradil zveste podanike, ki so se borili za njegovega očeta.« Thomas je dvignil sprožilec proti svetlobi. »In zato nameravam vzeti pravico v svoje roke,« je rekel. »S tvojo pomočjo bom oborožil svoje somišljenike.«

	Kovač je rahlo prikimal. Želel si je, da bi Thomas čim prej odšel. Prepozno je uzrl meč, ki ga je zadel v obraz. Opotekel se je in iztegnil roke, da bi se oprijel lopute, ki je pred dežjem ščitila nizek napušč. Ko ga je zadel še drugi udarec, je padla tudi loputa.





	Kovaču se je vrnila zavest in nad seboj je zagledal gigantski kovinski kljun. Roke in noge je imel zvezane, ležal je na trdih tleh iz zbite zemlje. V usta je imel zatlačen kos blaga.

	Ptičji kljun je izginil. Pod njim se je skrival znani obraz.

	Kovač je nerazumljivo zagodrnjal.

	»Verjetno se sprašuješ, zakaj sem prišel takole zakrinkan,« je rekel Thomas. »Če bi bil zgolj slehernik, mi ne bi bilo treba.«

	Stopil je k majhni zdravniški torbi, ki jo je vedno nosil s sabo, in jo odprl. V njej so bili čedno zloženi okrvavljeni predmeti. Kovač je zelo dobro vedel, čemu so namenjeni.

	»Prepoznaš svoje delo?« je vprašal Thomas in pokazal na orodje.

	Kovača je od strahu zvilo v želodcu.

	Thomas se je sklonil bliže k njemu. »Se ti dozdeva, kako sem vedel, kaj potrebujem, ko sem prvič prišel sem?«

	Kovač je v nemi grozi odkimal.

	»Zaprt sem bil v Wappingu,« je rekel Thomas. »Streslo bi te ob pogledu na brutalnosti, ki so se dogajale v nagnetenih celicah.« Za hip je umolknil, z očmi je iskal določeno napravo. »Mučili so me Cromwellovi možje,« je nadaljeval in vzel iz torbe tanke klešče. Kovača je pogledal naravnost v oči. »Kmalu boš ugotovil, kako nadarjen sem,« je dodal.

	Kovač je leže na tleh divje odkimaval. »Prepričati se moram, da nisi nikomur omenil mojih obiskov,« je Thomas go-voril dalje in razprl klešče, polne krvavih madežev. »Popolnoma se moram prepričati,« je rekel. »In potem ko se bom prepričal, ti bom prijazno pustil umreti.«

	XXIII.

	Charlie je goreče zmolil in stisnil ključ. Ko je stopil na tlakovano ulico, si ni upal hiteti, da bi čim prej prišel do Swan Courta. Čez usta si je potegnil ovratnik plašča in dihal po znoju zaudarjajoč zrak.

	Potem pa se je spotaknil ob mlahavo gmoto, v obraz se mu je zapodil roj muh. Z rokami jih je odgnal in pogledal, ob kaj je zadel. Charlieju se je obrnil želodec. Bilo je truplo.

	Ulica je bila temačna, vendar je na tlakovcih lahko razločil izmaličen obraz. Moški se je vrgel skozi okno in obležal s počeno lobanjo in spodvito roko pod seboj.

	Charlie je pogledal truplo. Ključ je stiskal tako silovito, da si je nohte do krvi zarinil v dlani.

	Na mrtvečevem vratu je zagledal ogromne škrlatne bule. Ko je trčil v truplo, je ena počila in iz nje se je cedila gosta sluz, pomešana s krvjo. Na odvratni tekočini se je pasla črna vojska muh.

	Iznenada se je na oddaljenem svinčenem oknu s šipami v obliki kara prižgala svetloba. Charlie je zmedeno obstal. Nekdo je prižgal svečo in rumena svetloba je toplo sijala skozi okno. Potem pa je začutil, kako ga nekdo počasi, a krčevito prijema za nogo. Potreboval je trenutek, da je dojel, kaj se dogaja.

	Osupnil je. Možak, čez katerega se je spotaknil, ni bil mrtev in zdaj se je oklepal njegovega gležnja.

	Charlie je glasno kriknil in vlekel nogo, da bi se osvobodil prijema, a prsti niso popustili. Moški je dvignil glavo s tal in ga pogledal z razvodenelimi očmi. Z neverjetno močjo se je začel dvigati proti njemu, za seboj je puščal mokro sled.

	Charlie se je nagonsko sklonil, pograbil razrahljani tlakovec in začel na vso moč tolči po okosteneli roki. Oprijem koščenih prstov je popustil in Charlie je zdirjal po cesti naprej po zavitem labirintu uličic.

	Ves zasopel je za hip postal, ni vedel, kje je. Zgrabila ga je panika, želja, da bi našel kovača, je splahnela. Tisti trenutek ga je zanimalo le to, kako bi pobegnil pred grozotami in se vrnil v najvarnejši del mesta. Prisegel si je, da ne bo nikoli več stopil na okuženo območje, če bo prišel živ od tod. In živel bo pošteno. Nobenih ponarejenih zdravstvenih potrdil več, nobenega trgovanja s ponarejenimi kovanci. Ukvarjal se bo samo še s pristnim lovljenjem tatov.

	Misel na živega mrliča mu ni dala miru in vase je stlačil celo pest tobaka. Ko mu je usta napolnila grenka slina, se je spačil od slabosti. Ni si mogel pomagati, sklonil se je in bruhal. S tresočimi prsti je vzel novo pest tobaka in si ga potisnil v suha usta.

	Potem pa ga je zaslišal. Enakomerno udarjanje kovaškega kladiva.

	Charlie je debelo pogoltnil. Morda bo izvedel, kje lahko najde kovača mučiteljev.

	Pogledal je v temo, od koder je prihajal zvok. Odšel je nazaj na majhno ulico, znova prisluhnil in še enkrat previdno zavil. Pozvanjanje kladiva je postalo glasnejše. Charlieju se je vrnila samozavest, odpravil se je proti zvoku.

	Zavil je v uličico, kjer so bili zvoki najglasnejši. Prepoznal je sodarje. Swan Court je bil le nekaj ulic stran.

	Ampak kovač bi mu lahko dal koristne podatke. Kovačnica je očitno bila skrita, videti ni bilo namreč nobenih isker.

	Udarjanje kladiva je postalo še glasnejše. Charlie se je oziral naokrog, da bi ugotovil, od kod prihaja.

	Potem mu je postalo jasno. Na tej ulici ni bilo nobene kovačnice. Le zapečatena hiša, polna trpečih okužencev.

	Hrup je povzročala roka, polna kužnih razjed, ki je z železnim krožnikom tolkla po okenski polici.

	Charlie je prepozno spoznal, da hiša, polna kužnih ljudi, pomeni, da bodo v bližini tudi čuvaji, on pa jim je prišel naravnost pred nos. S pogledom je hitro ošinil prag hiše, zagledal je čuvaja, ki je strmel vanj. Potem je zagledal še drugega.

	»Stoj!« je zavpil prvi in preteče dvignil palico.

	Ampak Charlie je že drvel proti Swan Courtu.

	XXIV.

	Težka vrata Swan Courta so bila zaklenjena, Charlie je za njimi slišal čuvaje. Prisilil se je ostati miren, iz žepa je potegnil delček uhana, ki ga je uporabljal za odklepanje zaklenjenih ključavnic.

	Žico je vtaknil v ključavnico in jo potisnil navzgor, kjer naj bi bil zapah. Za seboj je na blatni poti zaslišal korake čuvajev.

	Zapah je zdrsnil, vrata so se odprla in Charlie je ujel jezni pogled čuvaja, ki je tekel proti njemu. Smuknil je skozi vrata, težak zapah je padel na svoje mesto.

	Čuvaj je divje tolkel po vratih, Charlie pa se je razgledal po majhnem dvorišču. Brez ključa bodo čuvaji potrebovali kaj več kot le palico, da bodo odprli vrata. Izračunal je, da ima manj kot deset minut, preden bodo čuvaji dobili pomoč.

	Da bi se mu to tveganje izplačalo, mora najti kovača mučiteljev, in to hitro.

	Dvorišče je bilo polno kovaških peči za izdelovanje manjših reči, pravzaprav so zasedale vsak prosti kotiček, ampak nikjer ni bilo nobenega kovača.

	Nad vsako kovačnico je visela reklama s priporočili. Pod napuščem je bilo vse mogoče, od železnih grebljic do železnih tečajev. Nekateri kovači so bili nadarjeni za izdelovanje delikatnih stvari z okrasnimi sponkami in gumbi, naprstnikov in škatlic za netivo, medtem ko so bili drugi posebej vešči izdelave kljuk in ključavnic, kaminskih rešetk in podbojev. Za razstavljenimi predmeti so stale propadajoče lesene hiše, komaj kaj več kot ute, namenjene so bile spanju. Ampak Charlieju se je zdelo, da tam ni žive duše. Vsi kovači so pobegnili.

	Ogledoval si je prazne delavnice in se spraševal, kako naj zoži izbor. Ničesar ni bilo, kar bi nakazovalo, da eden od kovačev izdeluje mučilne naprave.

	Vpitje je postajalo glasnejše, očitno je čuvaj klical ostale može, da bi mu ga pomagali ujeti.

	Potlačil je paniko, ki se je dvigala v njem, in se približal kovačnicam, ogledoval si je zapuščena nakovala in izdelke. Kdorkoli že je zalagal londonske zapore, je moral med svojimi kolegi ostati skrit.

	Charlie je nejevoljno našobil ustnice. Kovačnic je bilo čez štirideset. Četudi bi bilo dvorišče zapuščeno, bi potreboval več dni, da bi preiskal vse. Prisilil se je, da je razmišljal mirno. Da je v brezupnem položaju, si ni hotel priznati.

	Poskušal se je osredotočiti.

	Misli, Charlie. Znaš opaziti stvari, ki jih drugi ne.

	Tukaj je zagotovo nekaj, kar so drugi kovači spregledali. Namig.

	Charlie se je zamislil. Kovač ne bi mogel vsem na očeh izdelovati mučilnih naprav. Drugi kovači bi ga takoj opazili. Vse kovačije so bile vsem na očeh.

	V majhen prostor je zavel piš vetra. Ta kraj je bil oblikovan tako, da je kar se da izkoristil reko, ki je blažila naporno delo. Zaslišalo se je rahlo žvenketanje visečih kovinskih izdelkov, ki so se zibali v vetru.

	Ob pogledu na nihajoče se železo ga je nekaj prešinilo. Razstavljeni predmeti so predstavljali višek veščosti posameznega kovača, tisto, v čemer je bil najboljši. Kaj pa, če kovač ni potreboval oglaševanja? Kaj, če je imel stranke, ki so skrivaj obilno plačevale?

	Če je bilo res tako, mu ne bi bilo treba razstavljati svojih zadnjih mojstrovin. Njegovi izdelki bi bili veliko starejši od drugih.

	Kjer je bilo prej nešteto kovačev, je Charlie sedaj videl le enega. Viseči predmeti pred njegovo kovačnico so bili nekaj odtenkov temnejši od ostalih, kot bi tam viseli že zelo dolgo.

	Charlie je odšel bliže, opazil je pajčevino in rjaste zaplate. Ogledal si je kovačnico pod njimi. Videti je bila vsakdanja. Ampak na strani je bila nekoliko drugačne barve. Imela je komaj opazne bele lise. Charlie je počepnil in s prsti podrsal po njej.

	Bil je parafinski vosek. Delček staljene snovi se je razlil po stranici nakovala in se ohladil. Charlie je s prsti tapkal po nakovalu in razmišljal.

	Kovač je delal ponoči. Ponoči niti svetloba peči ne zadošča. Delal je skrivaj v temi.

	Potem je na vratih zagledal rdeč križ. V daljavi so neumorno zvonili pogrebni zvonovi, kot bi ga svarili. Na vratih je bila ključavnica. Kovačnica je bila zaprta.

	Charlie se je zavedal, da je čas, da odide. Lahko bi pobegnil od tod in iz mesta v upanju, da bodo morilci pozabljeni.

	Potežkal je ključ v roki in s pogledom ošinil zunanjost hiše. Iz dimnika se ni kadilo, potemtakem je bila hiša prazna ali pa človek v njej ni mogel skrbeti zase.

	Še preden bi si lahko premislil, se je spustil na trebuh in skozi odprtino pokukal noter.

	Vse je bilo mirno.

	Dvignil se je na kolena in si ogledoval ključavnico, ki je bila na vrata pritrjena z močnimi žeblji. V odprtino je potisnil žico, sledil je trenutek napetosti, potem pa se je ključavnica vdala. S prosto roko jo je ujel in obesil na kavelj, da čuvaji ne bi takoj opazili, v katero bivališče se je skril.

	Vrata je odprl brez težav in se ustavil, da je preveril, ali ima usta dovolj zaščitena. Nekaj trenutkov je še postal na pragu in poslušal.

	Za hip mu je obstalo srce. Slišal je prhutanje, kot bi bil v hiši ujet ogromen ptič.

	In potem je zagledal tisto, kar je slišal. Podloga pod streho se je snela in glasno šelestela v prepihu.

	Charlie je po centimetrih stopal v hišo. Stene brez oken so bile temne. Podlogo je snel, da bi bolje slišal, ali je kdo v hiši. Spet je postal in napel ušesa.

	Tišina. Prostor je bil prazen.

	Šel je še naprej v temo, lesena tla so ječala pod njim. Lesena tla, precej draga izbira za siromašnega kovača. Tam je stala tudi postelja z okvirjem iz spletenih vrvi. Razločil je papirje, raztresene po tleh, in škaf z izdelkom, ki je šel po zlu. Videti je bilo, da je bil tukaj že nekdo pred njim.

	Nekdo je preiskal hišo.

	Preplavil ga je kiselkast vonj. Vonj po mrtvem.

	V mraku je razločil vrv, s katere so pod dimnikom viseli golobi. Smrdelo je po skvarjenem mesu.

	Pokleknil je poleg škafa in s tal pobral kovinski predmet. Bil je sprožilni mehanizem za mušketo.

	Charlie je sedel na pete in se zamislil. Na tleh je bilo ogro-mno sprožilcev. Vsaj petdeset. Veliko več, kot bi jih nekdo potreboval za domačo uporabo.

	Torej je ta kovač izdeloval orožje.

	Charlie je pomislil. Kjer sta nekoč stala še dva sodčka, je na lesenih tleh blizu prevrnjenega sodčka razločil vlažne kroge. Hitro je računal. Trije sodčki. Štiristo sprožilcev. Štiristo mu-šket.

	Kovač jih je naredil dovolj, da bi z njimi lahko opremil vojsko.

	S palcem je drsel po kovinskem sprožilcu, zaznal je poznano podobo. Na spodnji strani je bil v mehko kovino odtisnjen simbol, ki ga je prepoznal. Krona nad tremi zankami.

	Charlie je v roki držal sprožilec in ga primerjal s spominom na velikost simbola na telesu Marijine sestre. Ožigosana je bila s takšnim sprožilcem. Bil je prepričan.

	Charlie je razmišljal o tem in o mušketah. Potem pa je med zvonjenjem pogrebnih zvonov zaslišal še nekaj. Hrup, kot bi bil nekdo blizu. Pes ali mačka, je pomislil. Spet je zaslišal zvok. Tokrat glasnejši. Preglasen za oprezno žival.

	Še preden je lahko pomislil, da bi se skril, so se za njim škripajoče odprla vrata in zagledal je bledo obličje. Podoba pod podbojem vrat je kvišku držala železno palico. Samozavestno je stopila naprej.

	»Povej, kar veš,« je velel pridušen glas. »Ali pa ti razčesnem lobanjo.«

	XXV.

	Blackstone in župan sta vstopila v nizek prostor, zaudarjal je po prepotenih telesih. Notranjost je osvetljevala medla svetloba oljenke, Amesbury je ležal na kavču. Plačanec je imel rjave usnjene škornje tik pred nosom. In nosil je težak vojaški plašč – da ne bi kdo pozabil na njegov vojaški sloves.

	Amesbury je imel dolge lase, nakodrane kot kralj, in gizdalinske brčice. Ogromno telo je lahkotno nosil naokrog, kot bi nosil iztrošen oklep.

	Ob njem je ležala pretirano naličena ženska, medtem ko ga je druga hranila z grozdnimi jagodami in se ljubeznivo hihitala. Opica, Amesburyjev ljubljenček, je skakala naokrog in s tal pobirala grozdne lupinice.

	Ko sta župan in Blackstone vstopila, se je Amesbury rahlo privzdignil. Ženski je nekoliko odrinil, a sta se ga zaščitniško oklenili.

	Opica je sedla na zadnje noge, kot bi želela sodelovati v pogovoru. Nihče ni vedel, kje jo je Amesbury dobil, je pa nekaj časa služil v mornarici in govorilo se je, da jo je priigral.

	»Dobrodošla,« je rekel Amesbury, »občasno pridem v ta majhen kotiček. Tukaj se lahko zaupno pogovorimo.«

	Nad njimi je zadonelo ritmično bobnanje. Ženski sta se poznavalsko spogledali.

	»Rad bi se prepričal, da nas ne bo nihče slišal.«

	Še medtem ko je Amesbury govoril, so se odprla vrata in v sobo je padel napol oblečen aristokrat, tri smejoče in pomanjkljivo oblečene ženske so se zvalile nanj.

	»Drži obljubo,« je vzkliknila ena in se oklenila njegovega škornja. »Cel sod ali pa staro madam.« Potem se je vesela skupinica vrnila v sobo, iz katere je prišla. Glasen smeh in vpitje sta nekoliko potihnila.

	»Amesbury.« Blackstone se je zgolj za spoznanje priklonil. Kraljevemu svetovalcu, ki je med državljansko vojno večkrat zamenjal strani, ni zaupal.

	»Kaj vaju zanima?« Amesbury je z ogromnim palcem očistil sponko na svojem vojaškem plašču. »Slišal sem, da se je zgodil še en čarovniški umor,« je rekel.

	Blackstone je za trenutek molčal. Niti sanjalo se mu ni, kako je Amesbury prišel do tega podatka.

	Župan Lawrence je nejevoljno vzdihnil. Pred kratkim si je na Cheapsidu kupil očala, ki so mu grozno povečala bledikave oči, usnjene ročice so bile komajda dovolj dolge, da so lahko segle do ušes na obilnem obrazu.

	»Kralj nama je dal denar, da najdeva lovca na tatove,« je rekel. »Kar verjemi, da ga bova našla.«

	»Pa sta prepričana, da je lovec na tatove pravi osumljenec?« je vprašal Amesbury.

	Tudi Blackstone se je že ves čas spraševal enako. Po velikih spremembah v puritanskem življenju ljudi pod Cromwellom je bila dežela polna verskih fanatikov. Mnogi so imeli veliko tehtnejše razloge kot lovec na tatove.

	»Zdi se, da je ta urok uperjen proti kralju,« je nadaljeval Amesbury, »in vemo, da ima kralj Charles veliko sovražnikov. Veliko mož, ki so se med državljansko vojno borili za kralja, je izgubilo posesti in razočarani so, ker jim jih kralj ni vrnil.«

	»Kolikor vem, si bil med njimi tudi ti,« je pripomnil župan Lawrence.

	Amesbury se je nasmehnil. »S tem se sploh ne obremenjujem,« je rekel. »Polne roke dela imam s preprečevanjem uporov. Vsak dan zatremo to ali ono skupinico. Drugi umor je bil storjen z rožnim vencem,« je nadaljeval, »s sredstvom katoliške molitve. Je lovec na tatove katolik?«

	»To ni pomembno,« je planil župan. »V Londonu je na stotine katolikov, ki skrivajo svojo vero.«

	Amesbury se je zamislil. »Pa vendar so katoliki izgubili največ,« je pripomnil. »To je zadosten motiv, da bi hoteli uročiti njegovo veličanstvo, kajne? Morda bi bilo smiselno razširiti mrežo.«

	»Imate koga določenega v mislih?« je sarkastično vprašal župan. »Kraljevo ljubico na primer? Vsi namreč trdijo, da sta Louise Keroulle in njen brat čarovnika.«

	Ob omembi Louise in njenega brata je Blackstone opazil spremembo na Amesburyjevem obrazu. Potem je izraz izginil in Blackstone je pomislil, da si je samo domišljal.

	»Mrtvo dekle je delalo v Addersovi igralnici,« je rekel. »Govoril sem z gospodom Addersom in povedal mi je, da se jim je le nekaj dni pred njeno smrtjo pridružil nov član. Thomas Malvern.« Za hip je pomolčal. »Adders je dobil vtis, da je Malvern precej drugačne sorte. Nima družinskega posestva in tudi za posojilo ni prosil. Veliko denarja je imel pri roki, zato so mu z veseljem dovolili staviti.«

	»Meni to ne zveni sumljivo,« je rekel Lawrence. »Takšni klubi sprejmejo vsakogar, ki ima denar.«

	»Malvern je nosil opravo zdravnika za kugo,« je nadaljeval Amesbury. »In ni je hotel sleči, tudi potem ne, ko so ga prosila dekleta. Mislili so, da hoče Malvern s tem zmesti druge igralce. Ampak kostum je skrival tudi njegov obraz.«

	Blackstone in župan sta potrpežljivo čakala, da bo Amesbury nehal govoriti.

	»Čudno se mi zdi, da bi se sumljiv tip včlanil v klub le nekaj dni pred umorom ene izmed njihovih punc,« je nadaljeval. »Rad bi, da izvesta več o tem Thomasu Malvernu. Obiščita še druge igralnice. Preverita, ali lahko kaj odkrijeta.«

	Župan Lawrence se je ogorčeno spačil. »Za takšne poizvedbe nimava sredstev.«

	Amesbury se je nasmehnil. »Uslugo mi bosta naredila,« je rekel, njegov ton pa je jasno sporočal, da se o tem ne bo pogajal.

	Blackstone je prikimal.

	»Prav, preverila bova.«

	»Slišal sem tudi, da so prejšnji mesec izpustili čarovnika iz zapora Wapping,« je nadaljeval Amesbury. »Ta namig bi bilo vredno raziskati.« Župan je že hotel ugovarjati in Amesbury je dvignil roko. »Sam bom to storil, Lawrence, ne skrbi. Energijo prihrani za lovca na tatove.«

	»In zakaj smo se zaradi tega morali srečati skrivaj?« je vprašal Blackstone. Odgovor je sicer poznal. Amesbury ni imel kraljevega dovoljenja, da lahko poizveduje.

	»S takšnimi rečmi ni priporočljivo obremenjevati kralja,« je odvrnil Amesbury. »In še nekaj drugega je.«

	Pozvonil je in s skledo vroče čokolade je vstopil deški služabnik.

	»Gospoda, bi malo čokolade?« je vprašal Amesbury. »Maj-hna razvada, ki sem jo staknil v kolonijah.«

	Župan je silovito odkimal, takoj za njim tudi Blackstone, in čeprav ga je mikalo, je odklonil.

	Amesbury je dvignil čašo, v njegovih kolosalnih vojaških rokah je bila videti drobcena, in srknil požirek.

	»Njegovo veličanstvo zahteva, da se poiščejo ponarejevalci kovancev.«

	Lawrence je razburjeno zajel sapo. »Ponarejevalci kovancev? V mestu bodo vsak čas izbruhnili nemiri. S podeželja so prišle tolpe, napol blazne od strahu, da bodo Londončani okužili njihove vasi. Je važno, če kroži nekaj ponarejenih srebrnikov?«

	»Povedal sem vama, kaj želi njegovo veličanstvo,« je rekel Amesbury. »Ponarejenega denarja je v obtoku toliko, da ogro-ža gospodarstvo.«

	Blackstone je pri sebi dvomil, da je imel kralj besedo pri politiki, ki jo je širil Amesbury.

	Amesbury je bil ustvarjen za državljansko vojno in politične nemire. Vojske, ki jih je vodil, so bile praktično nepremagljive, ampak on sam ni poznal zvestobe. Kralj Charles ga je povišal v svetovalca samo zato, da ga je podkupil, da je ostal na strani rojalistov.

	»Govori se, da namerava njegovo veličanstvo zapustiti mesto,« je rekel Blackstone.

	»Morala stane,« je odvrnil Amesbury in skomignil, »kralj Charles pa nima veliko denarja. Parlament je poskrbel, da je tako.« Njegov obraz je ostal brezizrazen, ni bilo mogoče reči, kaj je on svetoval kralju.

	»In kako naj brez sredstev vodimo kakršnokoli politiko?« je vprašal župan. »Že tako zmanjkuje denarja za grobarje in negovalke. Več kresov potrebujemo, da bi očistili zrak, in več kotanj za trupla. Kako naj to izpeljemo?«

	Amesbury je izvlekel žepni nožič in si začel trebiti zobe.

	»Bojim se, gospoda,« je rekel, »da bo to nemogoče.«

	XXVI.

	»Povej, kar veš,« je velel glas. »Ali pa ti razčesnem lobanjo.«

	Čez prag kovačije je padala senca železne palice. Charlie je v hipu pomislil na sto stvari.

	»Maria?« je rekel. »Si to ti?«

	Železna palica se je dvignila še više.

	Charlie je bil tako zaprepaščen, da je bleknil prvo, kar mu je padlo na pamet.

	»Dolžna si mi gvinejo,« je rekel.

	Maria je zmedeno spustila palico, potem se je spet zbrala.

	»Kaj veš o sestrinem morilcu?« je vprašala in ponovno dvignila palico.

	Charlie železne palice ni spustil z oči. »Palice ne potrebuješ,« je rekel. »Sem sem prišel, da bi opral svoje ime. Zakaj si ti tukaj?«

	»Iz istega razloga kot ti. Pomislila sem, da je kovač naredil reč, s katero je bila ožigosana Eva. Čakala sem in opazovala, kdaj boš prišel na Thames Street. Potem sem ti sledila.«

	»In se ti je posvetilo, da si me po krivem obdolžila za sestrin umor? Da sem nedolžen in da se želim očistiti krivde?«

	Maria je zamahnila s palico in stopila bliže. Tudi ona je na obrazu nosila platneno masko, da bi si zaščitila usta. S prosto roko je za seboj zaprla vrata.

	»Kje si dobil ključ?« Preteče je nagnila palico.

	»Dovolj!« Charlie je dvignil roke. »Imel sem ga, ko so me našli kot siroto. O simbolu ne vem nič več kot ti.« Charlie je iz obupa povzdignil glas. »V čarovniško moč ne verjamem!« je glasno ugovarjal. »Razumen človek sem. Ljudje, ki kupujejo uroke in napoje, so bedasti.«

	Maria je malce spustila palico.

	»Zakaj nosiš ta ključ?«

	Charlie je dvignil roko v bran. »Nekdo mi ga je dal. Le za to gre. Je edina stvar, ki sem jo imel, ko sem prišel v sirotišnico.«

	Maria se je za trenutek zamislila, potem se ji je čelo razumevajoče sprostilo.

	»Potemtakem imaš svojo skrivnost, ki jo želiš rešiti,« je rekla. »Zato si prišel sem. Misliš, da boš našel svojo mater ali nekaj podobnega.«

	»Prišel sem, da bi opral svoje ime, samo zato. Zaradi tvoje napake.«

	Ampak Maria je očitno slutila, da nekaj prikriva.

	»Verjetno se sprašuješ, zakaj imaš ta ključ,« je rekla. »Ne imej me za tepko, Charlie, lovec na tatove. Če bi se hotel samo izmuzniti prijetju, bi pobegnil, medtem ko divja kuga in ljudje hitro pozabijo. Dovolj tehten razlog imaš, da si želiš najti človeka, ki je naredil žig.« Iznenada se ji je na obrazu narisala kri-vda. »Priznam, da sem se morda zmotila, ko sem šla po gardista, ampak o meni ne smeš imeti slabega mnenja. Sestrinega morilca želim pripeljati pred roko pravice in bala sem se, da boš pobegnil, še preden bom izvedela, kaj veš. Veliko je takih.«

	»Se ti zdi to, da obdolžiš nedolžnega človeka in ga poskusiš spraviti za zapahe, da bi ga mučili, imenitnejši način?« je odvrnil Charlie. »Celo mesto me lovi, Maria. Kralj osebno je poslal ljudi, da bi me ujeli.«

	»To sploh ni važno,« je rekla. »Tukaj sva z istim namenom. Lahko si pomagava,« je še dodala.

	Charlie jo je sumničavo motril. Ko sta se zadnjič srečala, ga je tako zlahka pretentala, da mu je bilo nerodno.

	»In zakaj bi ti zaupal? Morda zunaj čakata čuvaja, ki me bosta takoj prijela.«

	»Nič bolj mi ne moreš zaupati, kot lahko jaz tebi,« je rekla Maria. »Morilčev simbol nosiš in tvoja zgodba, s katero mehčaš srce, je lahko zgolj pretveza.«

	Gledala sta se.

	»Prisežem,« je naposled rekla Maria, »da te ne poskušam pretentati. Želim si le najti sestrinega morilca.« Počepnila je in odložila železno palico na tla. »Vidiš?«

	Charlie je nekaj trenutkov samo stal, tehtal je možnosti. Moral je priznati, da bosta dva človeka hitreje preiskala hišo kot en sam. In čuvaji se bodo vsak čas vrnili, zato se je zdela ponujena pomoč razumna.

	»Hitro bova preiskala hišo,« je rekel. »Čuvaji so me videli vstopiti na dvorišče in kmalu se bodo vrnili. Ampak ko bova odšla, mi moraš obljubiti, da mi ne boš sledila.«

	Maria je komaj opazno prikimala.

	»In verjeti mi moraš, da sem nedolžen, da nisem nikogar umoril,« je še dodal.

	»V tem trenutku nimam izbire. Če pa bom našla kakršenkoli dokaz, da si mi lagal, ti bo žal,« je zaključila.

	Charlie se je vzdržal pripombe, vso pozornost je namenil nalogi.

	»Nekaj sem našel,« je rekel in pokazal s prstom. »Škaf je bil poln sprožilcev za muškete. Vsaj sto jih je bilo. Kot se zdi, jih je bilo še veliko več. In tudi simbol imajo. Enak tistemu na truplu tvoje sestre.«

	Maria je nekaj hipov molčala.

	»Nekdo izdeluje muškete?« je naposled rekla. »Za vstajo?«

	Charlie je prikimal. Bil je presenečen. Bila je bolj dojemljiva, kot je mislil.

	»Ampak zakaj bi takšen človek hotel škodovati moji sestri?«

	»Ne vem, sem pa to hotel raziskati,« je odvrnil. »Čeprav se zdi, da naju je nekdo že prehitel,« je še dodal in se ozrl po raztresenih kovinskih delih.

	»Pri sebi imam škatlico z netivom,« je rekla Maria in potegnila s kresilom, »in košček sveče, da bova bolje videla.«

	Odšla je na drugi konec prostora in s svečo osvetlila raztresene predmete. Ob postelji je obstala. »Tla so lepljiva.«

	Charlieju se je posvetilo, še preden je prišel do nje.

	»Počakaj,« je rekel, pohitel k njej in ji vzel svečo iz rok, »naj si ogledam tole.«

	Curek posušene krvi se je zlovešče lesketal v plamenu, držal se je temne podobe pod posteljo. Charlie je pogledal Mario. Na obrazu je imela odsoten izraz, kotičke ust povešene.

	»Je kovač?« je zašepetala.

	Charlie je prikimal.

	Roko, v kateri je držal sveče, je približal nekaj centimetrov do trupla. Ostal je na varni razdalji, iztegnil je le roko.

	Ko je bolje videl usnjato kožo, je debelo pogoltnil.

	Kovača so mučili. Nekdo mu je odrezal del ustnice in nosu, namesto nohtov je imel le temne okrvavljene rane.

	Na mestu, kjer je udaril težak meč, mu je manjkal del lobanje.

	»Nekdo ga je z neko težko rečjo po glavi,« je rekel Charlie in se vzravnal, da Maria ne bi mogla videti, kako hude so kovačeve poškodbe.

	»Mislim, da je tisti, za kogar so bili ti deli puške, hotel zakriti sledi,« je dodal.

	»Ni morda šlo zgolj za navaden vlom?« je vprašala Maria.

	»Ne,« je rekel Charlie, »na sebi ima znake mučenja. Vlomilec tega ne bi storil.«

	Maria je molčala, Charlie pa je obžaloval, da ji je povedal podrobnosti.

	»Iščiva naprej,« je rekla. »Morda je morilec pustil kak namig.«

	»Tile so najin najboljši namig,« je rekel Charlie in dvignil sprožilec. »Stražarji so namenjeni sem, Maria. Oditi morava.«

	A medtem ko je govoril, je nekaj opazil. Golobe, ki so bili privezani h kaminu. Eno golobje krilo je viselo neprivezano.

	Prizor je vzdramil njegov šesti čut lovca na tatove.

	V načinu, kako je bil ptič obešen, je bilo nekaj neobičajnega. Charlie je odšel tja, da bi si ogledal polomljeno krilo.

	»Nekdo je odrezal pero,« je zamrmral in si ogledoval gladko ureznino. »Malo verjetno, da kovač. Ljudje njegovega kova ne znajo pisati.«

	Pero je spretno odrezal nekdo, ki je bil dovolj pismen, da je s seboj nosil nož za ostrenje peres. Izobražen človek. Charlie se je zamislil.

	»Kaj pa ti sprožilni mehanizmi, ki si jih omenil?« je vprašala Maria in prekinila tok njegovih misli. »Naju ne morejo pripeljati do njega?«

	Charlie je počasi prikimal.

	»Za muškete bo potreboval smodnik.«

	Zunaj na ulici sta zaslišala glas, utihnila sta.

	»Katera hiša?«

	Otrpnila sta.

	»Tista, ki ima odklenjeno ključavnico.«

	Charlie je srepo pogledal Mario.

	»Nisi ključavnice namestila nazaj?«

	»Kako pa naj bi vedela, da nisi dovolj bister, da bi se znebil stražarjev?« je zasikala.

	»Na vratih je kužni križ!« je zaklical eden izmed stražarjev.

	Charlie in Maria sta se spogledala. Z ulice se je zaslišal še drugi glas.

	»Potem pa hitro poglej noter, da bova lahko oba odšla s tega hudičevega kraja.«

	»Dolgo se nimam namena zadrževati.«

	Charlie je planil k vratom, skoznje pomolil roko in zaklenil ključavnico.

	»Tam je!« se je razleglo z ulice. »Pravkar sem videl, kako je zaklenil vrata!«

	Zaslišal se je močan kovinski zvok. Stražar je na silo odpiral ključavnico.

	»Pridi hitro, sam ne bom vstopil,« je zavpil stražar.

	Charlie se je hitro obrnil k Marii in se umaknil od vrat.

	»Oborožena sta in vprašanj ne bosta postavljala.«

	»Kaj bova naredila?« je zašepetala Maria. »Mislila bosta, da kradeva, prav gotovo naju bosta prijela.«

	»Če naju ne bosta prej ubila.«

	XXVII.

	Amesbury je ležal na svilenem pregrinjalu, s katerim je bila prekrita kraljeva postelja s štirimi stebri. Plašč je slekel in razkril vojaško srajco, okrog obilnega pasu prevezano z oranžnim trakom. A na nogah, prekrižanih pred seboj, je še vedno imel visoke usnjene škornje.

	Služabnik mu je prinesel skromen zajtrk. Malo svežega kruha, masla in vrček smetane. Prav tako so k njemu pripeljali prvo dekle.

	Amesbury jo je motril.

	Nosila je rdečo svileno obleko, zelo počasi jo je začela slačiti z belih ramen. Izza nje sta pokukali dve temni bradavički, potem trebuh, zaplata kostanjevih dlak in dve lepo oblikovani stegni, ko je obleka padla na tla.

	Pomahal ji je, naj se zasuče zanj.

	Dekle ga je ubogalo in ga ves čas zapeljivo gledalo.

	Amesbury je prikimal. Kralju je bilo to všeč. Morda se bo dobro odrezala.

	»Razumeš dogovor?« jo je vprašal. »Pošteno ti bom plačal, ti pa od Njegovega Veličanstva ne boš zahtevala ničesar. Nobenih spominkov, nobene lastnine. Četudi bi ti to ponudil.«

	Dekle je prikimalo.

	»Kar zadeva politiko, ne boš imela nobenega mnenja. In meni boš poročala o njegovih drugih ljubicah,« je dodal Amesbury. »Povedala mi boš, za kaj ga prosijo in ali jim kralj ustreže.«

	Spet je prikimala, a tokrat počasneje.

	»Odlično,« je rekel Amesbury. »Imaš sifilis?«

	Dekle je silovito odkimalo.

	»Pokaži.«

	Dekle je znova oklevalo.

	»Daj noge narazen. Rad bi se prepričal.«

	Dekle je splezalo na posteljo, pokleknilo predenj in razširilo noge.

	»Bolj narazen, da bom lahko kaj videl.«

	Noge je še malo bolj razkrečila. Amesbury je na mednožju opazil več brazgotin, ki so ostale od zdravljenja sifilisa.

	Žalostno je zmajal z glavo. Pa toliko je obetala.

	»Če boš dala kralju sifilis, mi ne koristiš,« je rekel. »Rad bi mu pomagal obdržati deželo, ne pa mu povzročil življenje, polno muk in bolečin.«

	Pomignil ji je, naj vstane.

	»Čedna si, v mestu se boš dobro znašla,« je rekel in ji dal kovanec. Dekle ga je nagradilo s širokim nasmehom. Denar je stisnila v pest in splezala s postelje, da bi se oblekla.

	Bila je enako vznemirljiva kot ob redkih priložnostih oblečena Luise Keroulle, ki je planila v sobo.

	»Kdo so ta dekleta, ki čakajo na hodniku?« je vprašala z močnim francoskih naglasom.

	»Daj no, Louise,« jo je jezno oštel Amesbury, »saj nisva otroka.«

	»Mojo zamenjavo iščeš!« je besnela. »Ne bo ti uspelo. Mis-liš, da sem vohunka, vendar nisem!«

	Z nogo je udarila ob tla. Potem si je iz nakodranih rjavih las potegnila želvovinaste sponke in jih zagnala v posteljo.

	Amesbury je bil na nogah. »Ne misli, da bom prenašal tvoje izpade, kot jih prenaša kralj.«

	Popolnoma vzravnan je bil Amesbury še vedno precej zastrašujoč, čeprav jih je imel že čez štirideset.

	»Kako si drzneš najemati vlačuge, da bi Njegovo Veličanstvo obrnil proti meni,« je odvrnila Louise, a bojevitost je izginila iz njenega glasu. Za trenutek je samo stala in silovito so-pla, da so se ji prsi dvigale in spuščale. »Nimaš pravice,« je zasikala, »tako ravnati z mano. Francija mu je nudila zatočišče, ko je bil v izgnanstvu. Moj brat se je boril za njegovega očeta.«

	»Kaj se dogaja, Louise?«

	Zazvenel je še en francoski naglas in vstopil je Louisin brat George. Bil je le nekaj let mlajši od Amesburyja, Louise pa je imel bolj za hčer kot za sestro.

	George, že precej plešast ob straneh, v pisanem, zlato obrobljenem francoskem plašču in nogavicah s pentljami, je stopil bliže.

	»Išče ženske, da bi mi speljal kraljevo srce,« je rekla Louise in v Amesburyja molela tresoči se prst.

	»In zakaj jih ne bi?« je odvrnil Amesbury, ki ga je minevalo potrpljenje. »Tepka, se ti sploh sanja, kakšne težave povzročaš?«

	»Ne dovoli si predrzno govoriti o moji sestri,« je izbruhnil George. »Boril sem se za tvojega kralja in za očeta tvojega kralja.«

	»Tudi jaz sem se,« je rekel Amesbury. »In zdaj ženske, kakršna je tvoja sestra, zapravljajo kraljev denar za obleke in nakit. Denar, s katerim bi morali zakrpati rane državljanske vojne.«

	Louise ga je negotovo gledala.

	»Nekateri menijo, da si francoska vohunka, ker si že naredila toliko škode,« je jezno nadaljeval Amesbury, »ampak jaz mislim, da si zgolj pohlepna. Pohlepna in neumna.« Prst je uperil v Louise. »S kraljevim denarjem bi morali plačati katolike, ki so branili njegovega očeta,« je rekel. »Ti možje so se borili zanj. Pod Cromwellom so zelo trpeli. In zdaj ni ničesar, da bi se jim oddolžili. In zakaj? Da imate lahko vlačuge, kakršna si ti, obleke z dragulji in imenitne podeželske hiše za svoje zabave.«

	Louise in George sta stala z odprtimi usti, Amesburyjev bes se je počasi polegel.

	»Ve, lepa dekleta,« je nadaljeval, » s svojimi oblekami in diamantnimi prstani. Samo jemljete, jemljete, jemljete. Ampak borili so se možje. Se ti sploh sanja, kaj se dogaja na bojišču? Kaj vse zahteva?«

	Louise je bila prestrašena.

	Amesbury je zmajal z glavo.

	»Kralja niso vzgajali za vladarja,« je rekel. »Odločitev je bila sprejeta kasneje. Kdo ga lahko krivi zdaj, ko ima denar in ob sebi tebi podobne ženske, ki se ga držite kot pijavke? Kateri moški ne bi v takšnih okoliščinah sprejemal slabih odločitev?«

	Pomignil je proti dragi beli čipki in rožnati svili okrog Louisinega ozkega pasu in jezno poblisnil z očmi.

	»Prišla si, da bi zapeljala kralja, čeprav si vedela, da je poročen. In ti si drzneš dvomiti v moja moralna načela, ker poskušam najti dekle, ki bo to državo stalo manj kot ti? Dekle, ki ga ne bo iz lastne sebičnosti prepričevalo, naj zapusti London?«

	George je zaščitniško stopil proti sestri.

	»Odšla bova iz Londona,« je rekel, »zaradi lastne varnosti. Ko v Franciji izbruhne kuga …«

	»To ni Francija!« ga je prekinil Amesbury. »To je Anglija. In Angleži pričakujejo več kot kralj. Če odide, bo dal vsem tistim, ki bi se lahko uprli, vedeti, da je šibak.« Amesbury je mučno zavzdihnil. »Sploh razumeta pojem politika? Vsak dan slišimo za nove vstaje. Tisti trenutek, ko bo kralj zapustil mesto, bodo uporniki dobili razlog za udar.«

	V sobo je švignilo majhno rjavo bitje, steklo po Amesburyjevi nogi navzgor in mu okrog pasu ovilo rep.

	Louise je prhnila od gnusa. Amesburyjevo opico je sovražila. Živalca jo je ne samo enkrat ugriznila in zdelo se je, da je naučena krasti iz žepov, čeprav je Amesbury prisegal, da je tega ni naučil.

	»Dvor mora oditi iz Londona,« je rekla Louise. »Te vlačuge pred vrati nas bodo vse ogrozile. Katerakoli od njih lahko prenaša kugo.«

	»Če bo kralj zapustil London,« je povzel Amesbury, »bo v mestu zavladal kaos. Red že tako poka po šivih.«

	»Potem bomo vsi soočeni s smrtjo,« je odvrnila Louise, ki so se ji kerubske poteze spačile od jeze. »Pretvarjaš se, da imaš kralja rad. Le zagrenjen si, ker si eden tistih, ki jim niso bile vrnjene posesti. Vsi moramo oditi! Hitro!«

	»Poslušaj jo,« je rekel George, ki se je vedno postavil na sestrino stran. »Če kralja ne boš prepričal, da zapusti London, boš ogrozil življenje nas vseh.«

	Ampak Amesbury ga ni poslušal. Njegova opica je nekaj izmaknila iz Louisinega žepa. Pismo s simbolom.

	Ves očaran je zrl v opico, ko mu je pismo položila v dlan.

	»Kaj je to?« je vprašal Amesbury in s pismom pomahal proti Louise. »Od kod se je vzel ta simbol?«

	Louise je skomignila. »Kralj ga je bral. Prosil me je, naj ga spravim na varno.«

	Z enim skokom je bil Amesbury pri njej, zgrabil jo je za vrat in pritisnil ob steno.

	George je planil k sestri, a Amesbury ga je mahnil s krepko roko, da je poletel. Padel je na tla in se zvijal od bolečin.

	»Kje,« je zasikal Amesbury, »si to dobila?«

	Louise je pordela v obraz, tako močno jo je stiskal za vrat.

	»Od kralja!« je sopeče izdavila. »Prisežem! Izpusti me. Prosim. To je vse, kar vem.«

	Amesbury jo je pozorno gledal, tehtal je, ali laže.

	Naslednjo sekundo jo je izpustil. Louise je padla na tla, sopla je in se grabila za grlo.

	»Spremenil si me v svojo sovražnico, Amesbury,« je šepnila in se ritensko umikala. Na drugem koncu sobe se je George pobral s tal in se pridružil sestri.

	»Kralj bo odšel iz Londona,« je bevsknila, »o tem si lahko prepričan. In verjemi, da bo prišel dan, ko ti bo žal. Prišel bo prej, kot misliš.«

	Louise je previdno odšla iz sobe, še vedno se je držala za vrat, George ji je sledil.

	Amesbury je ostal sam s pismom. S prsti je potipal simbol na dnu.

	»Krona,« je zamrmral, »nad tremi pentljami.« Roka mu je začela trzati. Navada, ki jo je staknil med državljansko vojno. »Mislil sem, da so vsi mrtvi.«

	XXVIII.

	Charlie je poznavalsko pogledal navzgor. Streha je bila iz tanke slame, narejena iz ločja iz bližnjega londonskega barja. Z roko je segel kvišku in zagrabil pest kritine. Slama ni bila pravilno vzdrževana, bila je plesniva.

	»Lahko jo snameva in splezava skozi streho,« je rekel, zagrabil novo pest slame in jo potegnil dol. »Debela je le nekaj centimetrov, ponekod pa se slabo drži. Če bova oba hitro poprijela, nama bo morda uspelo pobegniti.«

	Maria je nepremično stala in strmela vanj, potem pa je poskočila. »Kje naj začnem?«

	»Tukaj,« je rekel Charlie, »streha je tukaj precej razrahljana. Na mestih se skoznjo vidi svetloba.« S pestjo je hitro, kolikor je lahko, udarjal v slamo in trgal snope. Ostri deli so se mu zarezali v kožo in napeti je moral vse sile, da mu je uspelo strgati najmočnejše bilke.

	Zunaj je slišal pozvanjanje lesa ob kovino. Stražar je z leseno palico poskušal zlomiti ključavnico.

	Charlie se je ves obupan z novim zagonom lotil slame. Skozi za pest veliko luknjo je posijalo sonce. Sklenil je roke in sunil v kritino, da je povečal odprtino.

	»Pomagaj mi!« je divje šepnil. »Pohiti, Maria, vsak trenutek bosta v hiši.«

	Z druge strani vrat se je zaslišalo vpitje.

	»Hej, tatova. Doletela vaju bo roka pravice in nikar ne mislita, da lahko pobegneta, ker midva sva stražarja, in to oborožena.«

	Udarjanje po vratih je postalo glasnejše. Zvenelo je, kot da se ključavnica vdaja.

	Na ulici se je zaslišal še en glas.

	»Katera hiša?« Bil je drugi stražar. »Imam univerzalni ključ.«

	Ob drugem kriku je Maria planila na delo. Oba sta obupano pulila snope in z rokami zadevala drug drugega. Luknja v slami je postala dovolj velika, da se je človek lahko stisnil skoznjo.

	»Zelo umazano je,« je negotovo rekla Maria in zrla v prašno odprtino.

	Charlie se ni menil zanjo, pripravil se je na trk. Zaprl je oči, počenil in se z rameni z vso močjo uprl v odprtino. Sprva se ni vdala, potem pa je slama popustila in skozi odprtino je potisnil trup.

	Globoko je zajel londonski dim in odprl oči ob dobrodošli svetlobi mesta. Najprej je skozi luknjo potegnil roke, potem se je ves spravil skoznjo.

	Zunaj na strehi ga je preplavil občutek svobode. Pogledal je navzdol k Marii.

	»Mislim, da ne bom mogla skozi,« je nervozno zaklicala.

	Pri vhodnih vratih se je zaslišal drugačen zvok. Drugi stražar je v ključavnico tiščal ključ.

	Charlie se je moral zadržati, da ji ni odvrnil, da lahko, kar zadeva njega, ostane v hiši. Ni si želel imeti njenega prijetja na vesti, ampak zanjo ni hotel tvegati lastnega vratu, če sama niti poskusiti ni hotela.

	»Dvigni jih,« je rekel in jo zgrabil za dolge prste, ko je proti njemu pomolila roke. Na vso moč je vlekel.

	»Ne morem odkleniti,« je Charlie slišal reči stražarja. »Ključavnica je preveč poškodovana.«

	»Potem pa jo razbij, le še nekaj udarcev je potrebnih,« mu je svetoval tovariš.

	Charlie je obupano pogledal Mario.

	»Odriniti se boš morala,« je rekel. Uspelo ji je in potegnil jo je kvišku, potem pa se je zagozdila. Zataknil se je obroč Marijinega krila.

	Ob udarcu po vratih se je zatresla hiša. Les je počil.

	»Sleci obleko,« je rekel Charlie, ki mu je zmanjkovalo potrpljenja.

	»Tri šilinge sem plačalo zanjo!«

	»Če te bodo ubili stražarji, ti ne bo koristila,« je zasikal. »Ni mi treba pomagati, Maria. Lahko ostaneš tukaj in umreš po zadnji modi, če želiš.«

	Naslednji udarec je vrata skoraj razpolovil. Skozi razpoko sta se razločila stražarja, ki sta brcala v vrata.

	Maria se je nejevoljno skremžila, potem pa odpela žičnato podlogo, ki je padla na tla.

	Charlie je uprl noge ob streho in jo prijel pod roke.

	»Kaj pa imaš oblečeno?« je potožil, ko je na koži občutil togo blago. Iz izkušenj z ženskami je poznal spodnje perilo, a tole je spominjalo na nekakšen oklep.

	»Ločje tipaš, z njim je ojačan steznik,« je rekla Maria, »da ohranja pokončno in lepo obliko,« je še dodala precej bolj naduto, kot je bilo primerno v dani situaciji.

	Pod njo sta se stražarja zgrnila v hišo.

	Charlie je nejeverno zmajal z glavo, še enkrat je močno potegnil. Usločila je ozka ramena in pristala na strehi. Skozi jo je potegnil ravno v trenutku, ko jo je stražar hotel zgrabiti za nogo.

	Charlie je stekel po slamnatih londonskih strehah. Maria se je še zadnjič žalostno ozrla za krilom, potem mu je sledila.

	Po slami je bilo težko teči, ob vsakem koraku so se jima pogrezale noge in bilo je dvakrat napornejše od teka po tleh. Charlie je bil brez sape in ves prepoten, ko sta pretekla dolžino ulice. Bil je presenečen, ko je Mario zagledal tik za petami, bila je odločna in v obraz je žarela.

	»Z dežele sem,« je rekla, kot bi želela pojasniti. »Ko jagnjeta in pujski pobegnejo, moraš biti na razbrazdanih tleh hiter.«

	»Sledila nama bosta po ulici,« je rekel Charlie. »Verjetno se bosta ustavila in vzela orožje. Spustiti se morava.«

	Zdrsnila sta s strehe na zapuščen pločnik in molče odkorakala na široke ulice Cheapsida.

	Charlie je opazil, da ima v laseh polno delčkov slame. Roke je zakopal v skuštrane lase, da bi si jih poravnal.

	»Torej je ta zdravnik ubil nedolžno dekle in zdi se, da opremlja vojsko,« je rekel, ko si je končno vzel trenutek, da bi razumel, kaj sta našla v kovačevi hiši.

	»Rekel si, da morava govoriti z ljudmi, ki prodajajo smodnik. Morda kaj vedo.«

	Charlie je zmajal z glavo. »Moje zveze ne segajo tako visoko. Ampak če nekdo hoče izdelati smodnik, potrebuje soliter.«

	Po mestu je bilo razpršenih enajst prodajalcev solitra in Charlieju se ni niti sanjalo, kako bo brez zdravniškega dovoljenja obiskal vsakega od njih, lovilo pa ga je tudi pol Londona. Ampak to je bila najboljša sled, ki jo je imel.

	Maria je privihala nos. »K prodajalcu solitra morava?«

	»Očitno se imaš za zelo fino damo,« je rekel Charlie. Odpora, ki mu je vel iz glasu, ni poskušal prikriti. »Morilca tvoje sestre iščeva, Maria.«

	»Naredila bom karkoli, samo da ga najdem,« je odvrnila, »a ne morem pomagati, če so moji čuti bolj prefinjeni kot tvoji in mi vonj po solitru ni všeč. Ali če se ob vsaki priložnosti ne vržem na voz, poln trupel,« je še ošabno dodala in stresla z lasmi.

	Nekaj v njenem gibu ga je spomnilo na dekleta matere Mitchell. In potem se mu je posvetilo. Drugo umorjeno dekle. Antoinette. Bila je priležnica. In večina med njimi je bila tako ali drugače na neki točki povezana z materjo Mitchell.

	»Morda je še nekaj,« je rekel. »Mati Mitchell. Morda mi lahko kaj pove.« Pomislil je na kugo, ki je razsajala po mestu. »Torej, če še ni odšla.«

	»Potem pa morava k njej,« je rekla Maria.

	»Midva?« Charlie jo je pogledal. »Ne boš šla z mano. Še najmanj potrebujem to, da me neka trapasta deklina upočasnjuje in povzroča težave tistim, katerih informacije potrebujem. Poleg tega pa si obljubila, da me boš naprej pustila samega.«

	Maria je trmasto odkimala.

	»Obljubila sem, da ti ne bom sledila. Ampak to mi ne preprečuje, da ne bi newgatskim stražarjem povedala, kam greš.«

	»Tega ne bi storila.« Strmel je vanjo, zgrožen, ko je spoznal, da misli resno.

	»Karkoli bom storila. Karkoli, da bi roka pravice dosegla morilca moje sestre. Ne preizkušaj me, Charlie, lovec na tatove. Z nasmeškom te bom gledala, ko boš visel z vislic, če me bo to pripeljalo samo korak bliže pravici za Evo.«

	Charlie je ostal brez besed.

	»Torej bova šla k tej … tej tvoji mami Mitchell, kurtizani,« je rekla Maria, iskala je prave besede, »in videla, kaj nama lahko pove.«

	»Ne daješ mi izbire,« je odvrnil Charlie. »A pazi, da boš molčala, ko prideva k njej, Maria. Nočem, da bi s svojo ošabnostjo kogarkoli užalila.«

	»Potem pa raje molči med potjo,« je rekla, »da ne bi kak moj znanec slišal tvojega klateškega naglasa in mislil, da si moj mož.«

	XXIX.

	Thomas je odklenil vrata kleti.

	Prižgal je svečo, ki je osvetlila vlažen prostor.

	Teresa je tiho sedela na stolu. Ko je stopil proti njej, je dvignila roke in si pred sojem sveče zakrila obraz.

	Thomas se je sklonil in odložil svečo na tla.

	»Teresa,« je rekel, »zakaj sediš tukaj v temi?«

	Bežno se mu je nasmehnila. »Nekateri moji spomini so manj boleči v temi.«

	Počepnil je, da je ženo lahko gledal v oči.

	Kljub vsemu, kar se ji je zgodilo, je bila Teresa še vedno lepa, čeprav so zdaj njeni dolgi svetli lasje osiveli.

	Thomas jo je prijel za roko. Dlan ji je mlahavo slonela v njegovi, a pogledala ga ni.

	»Več moraš jesti,« ji je prigovarjal in pobral kruh, ki ji ga je prinesel zjutraj. Odlomil je košček in ji ga ponudil. Ker ga ni vzela, je štruco odložil nazaj na tla. Tudi v polmraku kleti mu je žalost v njenih ljubkih očeh parala srce.

	»Ik bit wilhom,« je rekla po nizozemsko.

	Njene besede je prevedel v angleščino. Danes sem žalostna.

	Teresa mu ni nikoli povedala, kaj so ji storili Cromwellovi možje. Ko se je vrnil iz vojne, jo je našel preveč prestrašeno, da bi šla iz hiše. Zdravnik mu je povedal, da ne more več imeti otrok.

	Še vedno mu je šivala oblačila in popravljala škornje, a povečini je govorila nizozemsko in brez vztrajnega prepričevanja ni prišla iz njune kleti.

	Thomas jo je prijel za roko in ji jo božal. Bila je postavna ženska, visoka skoraj toliko kot on, s širokimi rameni. Ampak ko je tako sedela v temni kleti, je spominjala na otroka.

	»Kmalu bova morala spet zapustiti to hišo,« je rekel in jo gladil vse hitreje. »Ampak ne boš dolgo zunaj.«

	Teresa je odkimala. Od vojne je trpela čudne napade, ob tujih moških je ostala brez sape. Thomasu je povedala, da so ti napadi podobni umiranju.

	»V posebni sobi boš, ki sem jo pripravil zate,« je nadaljeval. »Se je spomniš? Tam boš sama in na varnem. Nihče ti ne bo mogel blizu. In nobenih oken nima, zato te sončna svetloba ne bo motila.«

	Odkar so se do nje dokopali vojaki, je Teresa čutila močan odpor do svetlobe. Nikoli ni izvedel, zakaj. Vendar pa so bili deli njune hiše razsvetljeni.

	Močno ji je stisnil roke. »Poskrbel bom, da bo pravica obiskala može, ki so te prizadeli,« je rekel. »Enkrat sem te pustil samo, ampak poslej bom vedno skrbel zate.«

	»Danke, Thomas.«

	Hvala, Thomas.

	Znova se mu je bežno nasmehnila.

	Thomas je pogledal proč od plamena, da ga ni mogla videti v obraz.

	Ko je kot mlad vojak kavalir služil kralju, je bil Thomas naiven. Svoji ženi je obljubil, da se ji ne bo zgodilo nič hudega. A svojo obljubo je prelomil.





	Thomas se je povzpel po stopnicah iz ženine hladne in vlažne sobice ter se odpravil v zadnji del hiše, kjer je bil golobnjak.

	Na steni je visel kostim zdravnika za kugo. Na spodnjem delu halje se je še vedno obtožujoče iskrilo znamenje nasilja.

	V mislih je zagledal Antoinettin obraz, pregnal ga je.

	Thomas je nekaj trenutkov strmel v prazne očesne odprtine na maski. Potem je razgrnil lunarno karto in skrbno proučeval gibanje planetov. Čez manj kot teden dni bo polna luna. Moč bo na vrhuncu. Popoln trenutek, da dokonča prvi del svojega načrta.

	Zaslišal je prhutanje kril in se obrnil h golobu pismonoši. V dneh vojaštva se je naučil, kako skrbeti za dresirane ptice, in pri prenašanju sporočil so se izkazale za dragocene.

	Thomas se je namrščil, ko je opazil, da je en golob po-škodovan. V nekaj se je ujel in ostal brez noge, a sporočilo je ostalo pritrjeno. Obtožujoče je pogledal žival in grobo odtrgal zvitek papirja.

	»Potrdi okužbo. Wapping te pričakuje.«

	Izvlekel je pero in načečkal novo sporočilo.

	»Okužba Londona skoraj popolna.«

	Nekaj trenutkov je užival v omamnem občutku božanske usode. Potem se je v njegov želodec vrnila poznana bolečina in nasmešek mu je izginil z obraza.

	Spet je prebral sporočilo, poskušal se je osredotočiti nanj in odmisliti krč v trebuhu. Nadležna lakota ni nikoli popustila. V mislih mu je nenehno korakala četa sestradanih vojakov. In tisti dan, ko se je vrnil iz Cromwellove mučilnice domov in našel svojo ženo oskrunjeno.

	Prebudil se je iz zamišljenosti. Zadnje čase so ga pogosto preplavljali mučni spomini, spodbujala jih je lakota, ki je z vsakim dnem naraščala.

	Obrnil se je k ranjenemu golobu, ki je na dnu kletke prhutal s krili. Zgrabil ga je, mu s prsti razparal mehak trup, polomil krhke kosti in mu iztrgal drobovje.

	Žival je divje kriknila, preostali golobi so začeli vreščati in preplašeno kriliti.

	Zagrizel je v ptico, kri mu je tekla med prsti, on pa je strmel v bijoče srce.

	Nekoč, ko so bili oblegani in so stradali, je Thomas jedel drobovino podgan, miši in mačk. In hrana je ustavila žgočo praznino.

	Postal je in strmel v krvavega goloba, čakal je, da se bo praznina napolnila, da bo trpljenje pošlo.

	Ni minilo.

	Trzajočega goloba je nejevoljno zalučal ob tla in odšel iz hiše. Še vedno je bil lačen.

	XXX.

	Mati Mitchell je ob pomoči razkošno oblečene mladenke skozi vhodna vrata tovorila ogromno skrinjo.

	Charlie je olajšano vzdihnil.

	V razkošno nabrani svileni obleki je bila mati Mitchell sredi belega dne nadvse zanimiva pojava. Maria je stala ob Charlieju, svoje radovednosti ni skrivala.

	»To so še zadnja oblačila, Sophie,« je mati Mitchell zaklicala proti vrstni hiši na Regent Streetu. Potem je zagledala Charlieja in obraz ji je zažarel, kar je bilo zelo redko.

	»Ja fante, naravnost presenečena sem, da si še vedno živ, mislila sem namreč, da si umrl skupaj z ostalimi Londončani. Pridi in me poljubi, resnično sem zelo vesela, da te vidim.«

	Charlie jo je ubogljivo na hitro poljubil, potem pa se je obrnil k vozu, ki se je šibil pod težo reči.

	Ponočnjaško mater Mitchell je bilo nadvse nenavadno videti zunaj čez dan, očitno so bili očarani sosedje enakega mnenja. Mnogi so prišli na ulico in strmeli v dekleta z visoko spetimi lasmi v dragocenih oblekah.

	»Informacije potrebujem,« je rekel Charlie.

	»Kakšne?« je vprašala mati Mitchell, iz gub obleke izvlekla tanko belo pipo in sedla na stran voza.

	»Mrtvo dekle me zanima.«

	»Torej se zdaj ukvarjaš že z umori?«

	»To ravno ne.« Charlie je hitro pogledal Mario.

	Mati Mitchell se je vreščeče zasmejala. »Ja, seveda, vedno je s tabo neko dekle, Charlie Tuesday,« je rekla, izvlekla ščepec tobaka in ga stlačila v s srebrom obrobljeno ustje pipe. »Je to tvoja nova žena?« je vprašala in s pipo pokazala na Mario.

	»Če bi bila moja žena, bi bilo moje življenje resnično te-žko.«

	»Ja, res bi bilo,« je rekla Maria, »ker če bi imela razlog, da bi se poročila tako nizko, bi to žalostilo mene in mojo družino.«

	Mati Mitchell je pogledala Mario, potem spet Charlieja, vidno se je zabavala. Kot bi videla nekaj, kar sta onadva spregledala.

	»Torej, koga so umorili?« je vprašala Charlieja.

	»Ime ji je bilo Antoinette. Bila je priležnica, blizu Cheap-sida. Si imela kdaj opravka z njo?«

	Mati Mitchell se je pozibavala naprej in nazaj, kot bi priganjala svoj spomin. Potem pa ji je obraz iznenada zasijal.

	»Antoinette ni nikoli delala zame,« je povedala, »ampak nadvse hvaležen mi boš, Charlie, ker je zame delalo dekle, ki je našlo njeno truplo.«

	Maria je planila k njej.

	»Je tukaj? Lahko govoriva z njo?«

	Mati Mitchell je s pogledom vešče premerila Mario.

	»Poklicala jo bom ven,« je rekla in z očmi raziskovala Marijin privlačen obraz in postavo. »Sophie!«

	Medtem ko so čakali, da se prikaže dekle, je kadila.

	»Poba mi je hotel zaračunati šest gvinej za prevoz,« je klepetala mati Mitchell in pokazala na kislo držečega se voznika. »Rekla sem mu, fant, v tem mestu moja beseda velja več od kraljeve, in če ne boš mene in mojih deklet peljal za šest šilingov, se bova videla v zaporu Newgate, ko bo te žalostne kuge konec, pa tudi palce ti bodo polomili za povrh.« Glas je privzdignila, da jo je lahko slišal tudi voznik. »Torej nas bo peljal za šest šilingov in lahko bo srečen, če jih bo sploh dobil, če ne bo pazil na moje punce. Ni jim namreč všeč, da se morajo izseliti iz udobnega doma,« je še dodala.

	Iz hiše je prišla svetlolaska v svilenem krilu, oprezno se jim je približala.

	»Sophie,« jo je ogovorila mati Mitchell, »ta moški je lovec na tatove, poskuša najti Antoinettinega morilca. Povedati mu moraš vse, kar veš.«

	Sophie je prebledela.

	»Povej mu,« jo je priganjala mati Mitchell, »nič slabega se ti ne bo zgodilo.«

	»Umorjena je bila,« je negotovo rekla Sophie.

	»Kako ste jo našli?« je vprašal Charlie.

	»Šla sem v njeno sobo, kjer je stanovala. Ona … visela je … ko sem jo našla.«

	Charlie in Maria sta se spogledala.

	»Kako to mislite, da je visela?« je vprašala Maria.

	Sophie je pogledala mater Mitchell, da bi se prepričala, ali lahko govori s tujko. Mati Mitchell je prikimala.

	Sophie je debelo pogoltnila. »Visela je,« je ponovila. »Njeno telo je bilo obešeno. Ampak glava …«

	Sophie je zavila z očmi in se rahlo zazibala. Mati Mitchell je skočila k njej in jo stresla za ramena. »Za božjo voljo, da ne boš spet omedlela!« Hitro je začela brskati po torbici, iskala je dišečo sol.

	Ampak Sophie je že prišla k sebi.

	»Njena glava je bila v kletki,« je dejala s krepkim glasom. Spet je pogoltnila, v oči so ji stopile solze. »V kakršni imamo ptice. Prevezana je bila z belim trakom. Njeno telo pa je bilo prekrito s peresi. V celoti. S črnimi peresi.«

	»Krokarjevimi?« je nejeverno vprašala Maria. Za krokarje je veljalo, da bivajo v dušah mrtvih.

	»Po vsem telesu,« je povedala Sophie. »Zapičena so bila vanjo. V njene prsi in roke.« Ustnice so ji zatrepetale. »Tam je bila tudi čaša. Kot bi nekdo pil njeno kri.«

	Celo mati Mitchell je rahlo prebledela. A Charlie je debelo pogledal.

	»Krokar,« je zamrmral, ko se je spomnil informacije s ptičjega trga. »Potemtakem je nekdo pomemben. Nekdo, ki mu je dovoljeno vstopiti v londonski Tower.«

	Maria ga je nejeverno pogledala.

	»S kom je bila nazadnje v stiku?« je vprašal Charlie.

	»S svojim skrbnikom,« je rekla Sophie. »Prav gotovo ji je on to storil. Antoinette ni bila neumna. Nikoli ne bi v hišo spustila nikogar drugega, ko je bila sama. London je nevaren kraj za dekleta, kakršne smo me.«

	Charlie je razmišljal. »Pa bi jo bil njen skrbnik sposoben ubiti? Jo je ljubil?«

	Sophie si je omočila ustnice. »Po njegovem obisku je pogosto imela modrice.«

	»Zakaj pa potem ni naredila konca njegovim obiskom?« je vprašala Maria. »Zakaj je prenašala takšno ravnanje?«

	Sophie se je zagrenjeno zasmejala. »Nekateri moški so še hujši. Veliko nas je menilo, da ima srečo, ker jo je redko obiskoval, plačal pa ji je celotno namestitev.«

	»Poznate njegovo ime?« je vprašal Charlie. »Ime moškega, ki jo je vzdrževal?«

	Sophie je odkimala. »Pravega ne. Antoinette mi je povedala, da uporablja psevdonim. Thomas Malvern.«

	Maria je sunkovito vdihnila.

	»Kaj pa je?« je vprašal Charlie.

	»Jaz …« debelo je pogoltnila. »Poznam ime,« je šepnila.

	Čakali so, da bo nadaljevala. Charlie je bil presenečen, ko je začela zardevati.

	»Mislim, da ga je Eva omenila,« je rekla. »Ime Malvern ali nekaj podobnega.«

	»Zakaj ga je omenila?« je vprašal Charlie.

	Marii so zatrepetale ustnice, še bolj je zardela. »Imela je kar nekaj moških, za katere je mislila, da jo bodo preskrbeli. Rada … rada se je hvalila z njimi.«

	Roteče je pogledala Charlieja. »Ni bila slaba,« je zašepetala, »le moške je pritegnila, ne da bi to hotela.«

	»In zakaj mi nisi tega omenila že prej?«

	»Ni … ni se mi zdelo pomembno.«

	»Ni se ti zdelo pomembno? Da je imela tvoja mrtva sestra en kup tujcev, ki so jo hoteli za svojo priležnico?«

	»Ni bilo tako!« je razgreto odvrnila Maria. »Sploh ni bilo tako. Iz tvojih ust zveni, kot da … kot da je bila prostitutka. Bilo je zgolj nedolžno spogledovanje, to je vse. Moški so oboževali Evo. To se jim je videlo v očeh. Nikoli ji ne bi nobeden storil hudega.«

	»Pa vendar ji eden je,« je mrko pripomnil Charlie.

	Maria je prebledela, roke so se ji tresle.

	Charlie se je spraševal, ali Maria resnično verjame v sestrino nedolžnost. Za njeno vzvišeno obnašanje je bilo tipično, da mu je zamolčala dragocene podatke, ki bi pomenile madež na morali njene družine.

	»Veš še kaj o tem Malvernu?«

	Odkimala je. »To ime je izstopalo. Ostala so bila čisto vsakdanja, pozabila sem jih.«

	»Moški po imenu Malvern je hotel tvojo sestro za priležnico?« je vprašal Charlie, kot bi hotel potrditev. »Za svojo ljubico?«

	Maria je zardela. »Takšni izrazi so povezani s spogledovanjem ali šalo,« je odrezavo odvrnila. »Eva je vedno iskala način, kako bi nas rešila iz revščine. In morda so nekateri moški vzeli bolj resno kot drugi, kaj vse bi lahko bilo naprodaj. Morda sem njeno omembo Malverna razumela narobe,« je še v zadregi zamrmrala.

	»Nam lahko poveste še kaj o Antoinettinem skrbniku?« se je Charlie obrnil k Sophie.

	Sophie je počasi prikimala. »Rekla je, da je govoril o širjenju neke nalezljive bolezni. Da bi se maščeval kralju. Sprva je mislila, da gre le za igranje vlog, proti koncu pa je menila, da bi lahko bilo vse resnično.«

	»O kakšni nalezljivi bolezni je govoril?«

	»Ne vem. Ampak kuga je povsod.«

	Nelagodno so se spogledali.

	»Kaj pa o Antoinette?« je pritiskal Charlie. »Nam lahko poveste kaj o njej?«

	»Dobra prijateljica je bila,« je rekla Sophie in spet so ji v oči silile solze. »Zaslužila si je več, kot ji je dalo to mesto.«

	»Antoinette je delala za Williama Addersa,« se je oglasila mati Mitchell. »Ne zaupam mu, Charlie. Sploh ni takšen, kot se zdi.«

	»O čem govorite?«

	»Slišim, da z dekleti ne ravna lepo,« je rekla in močno potegnila iz pipe. »In je eden tistih, ki so zagrenjeni zaradi kraljeve vrnitve. Misli, da se nam je pod Cromwellom bolje godilo. Ne bi me čudilo, če bi ves denar, ki ga zasluži v igralnici, šel v slabe namene.«

	Sophie je molčala, strmela je v Mario.

	»Kaj pa je?« je vprašala Maria, ki se je počutila neprijetno.

	»Antoinette vam je bila podobna,« je rekla in dvignila prst. »Podobnost je izjemna. Lahko bi bili sestri,« je še dodala in se obrnila k Charlieju.

	Charlieja je spreletel srh. Pogledal je Mario.

	Obnemela je.

	Razkritje jo je očitno silno presunilo.

	»Za še en čarovniški umor gre,« je počasi povzel Charlie. »Mislim, da moram več izvedeti o tem čarovniku, ki so ga izpustili iz Wappinga.«

	»Zakaj pa?« je vprašala Maria.

	»Morda je naš morilec,« je rekel Charlie.

	Ampak Maria je zmajala z glavo in ga presenečeno gledala. »Iz Wappinga niso izpustili moškega,« je rekla, »pa tudi čarovnica ni.«

	»Kaj veš o tem?« jo je zbegano pogledal Charlie.

	»Povedala sem ti, da naša družina prihaja z dežele,« je pojasnila Maria. »Ne maramo mestnih zdravnikov. V Wappingu je bila zaprta ženska. Modra ženska. Prihaja iz naše vasi,« je dodala, »in zdravila je bolne, preden so jo vrgli v zapor, ker ni hotela v cerkev.«

	Charlieja je stisnilo pri srcu, še ena sled se je izkazala za slepo ulico.

	»Vajin človek ni slehernik,« je pripomnila mama Mitchell, pogledovala je od Charlieja do Marie. »Antoinette ni bila dovolj dobra za plemiča, je pa znala gospodovati dobro situirani sorti. Moškemu s precej pomembnim položajem ali zdravniku.«

	Charlie je pogledal Mario. »Zdravstvena univerza. Morda nama bo znal tam kdo kaj povedati. Konec koncev je nosil njihov kostum. In potem morava najti način, da se pogovoriva s tem Williamom Addersom. Morda ve kaj več o Antoinettinem skrbniku.«

	»Moje zdravniško dovoljenje mi ne dovoljuje iti v tisti del mesta,« je rekla Maria.

	»Meni pa so povsod za petami stražarji,« je odvrnil Charlie. »A če bi imela dovolj dobri dovoljenji, bi bilo vredno tvegati.«

	Za hip se je zamislil. Marc-Anthony je že davno odšel iz mesta. Koga še pozna? Metodično je pomislil na vsakogar, ki mu je dolgoval uslugo.

	Po tej poti ne bo dobil dovoljenja.

	Namrščil se je in tehtal uradne načine za pridobitev dovoljenj. Prav gotovo je v sistemu kakšna luknja.

	V mislih je prečesaval zemljevid Londona, dokler naposled ni našel poti, po kateri se bosta lahko izognila vsem kontrolnim točkam.

	»Vem, kje bova dobila dovoljenji,« je končno rekel.

	»Če imaš v mislih Gildhall, se motiš,« je zasikala Maria. »Nimava časa, da bi čakala, da bova lahko kupila dovoljenji.«

	»Ne bova ju kupila,« je rekel Charlie. »Ukradla ju bova.«

	XXXI.

	V Royal Exchangeu, glavnem mestnem trgovskem poslopju, se je gnetlo kupcev, ki so si prizadevali skleniti kupčijo, prodajalke in pripravniki so jim navdušeno stregli. V tem delu mesta ni bilo kuge, meščani pa so uživali v nakupovanju brez tveganja za okužbo.

	»Mislim, da ti bo tukaj všeč,« je navrgel Charlie in s pogledom ošvrknil Marijino modno obleko. »Prodajaln je ogro-mno.«

	Po vsej dolžini stavbe sta tekli široki galeriji z obokanimi stebri, med katerimi so bile trgovinice. Hrup barantanja in vpitje prodajalcev, ki so vabili stranke, sta bila oglušujoča.

	Maria je pogledala proti ceneni prodajalni blaga in nakita. V trgovinici skute in smetane se je trlo ljudi.

	Prodajalka jo je zgrabila za roko in jo odvlekla v trgovino s tkaninami. »Ta barva vam lepo pristaja,« je rekla in pokazala na tanko rdeče blago, iz katerega je imela sama narejeno kratko krilo. »Boljše cene ne boste dobili nikjer.«

	Maria se je osvobodila njenega prijema, dekle pa je enako navdušeno pohitelo k naslednjemu kupcu.

	»Zakaj sva tukaj?« je vprašala, ko so jo začele grabiti tudi druge roke. »Tukaj ne prodajajo zdravniških dovoljenj.«

	»Poznam astrologa, ki ima tukaj svoj prostor,« je pojasnil Charlie.

	»Bi rad, da ti prerokuje?«

	»To ravno ne.«

	Pogledal je kvišku in iskal ime. In potem ga je zagledal, skoraj povsem skritega med drugimi barvitimi oglasi astrologov, prerokovalcev, zobozdravnikov in apotekarjev v drugem nadstropju. »William Lilly,« je sporočal zbledel in obrabljen znak. »Astrolog.«

	»Semle,« je rekel Charlie in potisnil Mario proti kamnitim stopnicam, ki so vodile v naslednje nadstropje. Prišla sta na odprto drugo nadstropje z nizom majhnih zaprašenih vrat nad velikimi trgovinami.

	»Je tvoj prijatelj, ta napovedovalec usode?« je vprašala Maria.

	»Ne, ne bi mu rekel prijatelj.«

	»Zakaj pa potem greva k njemu?«

	»Lilly ima dogovor z Guildhallom,« je pojasnil Charlie. »Pošiljajo mu kopije zdravniških dovoljenj.«

	»Čemu?«

	»Da bi lahko bolje napovedoval prihodnost. Certifikati vsebujejo podatke o rojstnih datumih in poklicih. To je koristno, da lahko razumemo, kako sonce in zvezde vplivajo na nas.«

	Maria je razumevajoče prikimala.

	»Torej bova ukradla dve kopiji dovoljenj?«

	»Točno. Poiskala bova moža in ženo podobne starosti.«

	»In ti kopiji nama bosta omogočili prehod na kontrolnih točkah?«

	»Natanko enake so kot izvirniki. Le redki vedo, da kopije sploh obstajajo,« je dodal.

	»In kako ju bova ukradla?«

	Prišla sta do postaranih vrat. S kredo napisane črke so sporočale: 'Napovedal vrnitev Njegovega Veličanstva leta 1660 deset let pred dogodkom!'

	Charlie je stišal glas in pokazal s prstom.

	»Vidiš sosednjo shrambo? Lahko vlomim. Ti prostori so ločeni s predelnimi stenami, ki ne segajo do stropa.«

	»Torej boš vlomil in splezal čez?«

	»Ja, ti pa boš šla k Lillyju, da ti bo napovedal prihodnost. Da ga boš zamotila.«

	Maria je oklevala. »A ni to brezbožno početje? Napovedovanje prihodnosti?«

	»In to pravi dekle, ki obišče čarovnico, ko nekdo zboli.«

	Maria je zardela. »No, prav. Ampak niti sanja se mi ne, kaj naj mu rečem.«

	»Lepa dekleta so mu všeč,« je rekel Charlie. »Plačaj mu peni in ti bo sam vse povedal.«





	Ko se je Maria približala Lillyjevim vratom, je Charlie previdno smuknil v sosednji prostor in zviška opazoval Lillyjevo pisarno. Okrašena je bila z obledelimi stenskimi kartami. Kroženje Sonca, gibanje planetov in postavitev zvezd so bili dobro dokumentirani.

	Povsod je bilo na kupe dokumentov. Zdravniških dovoljenj.

	William Lilly je sedel za mizo z debelimi nogami, nakopičeno s papirji. Na zajetnih nogah je imel bele nogavice, nosil pa je črno-zlate hlače, prevezane pod kolenom, ki so bile v modi pred revolucijo.

	S peresom je nekaj pisal. Charlie je na papirju prepoznal znano podobo. Plemiški grb iz časa pred državljansko vojno.

	Pretresal je svoj spomin. Emblem je pred desetimi leti videl po naključju, na vojaški zastavi. Zakaj ga je Lilly zdaj uporabljal?

	Zazvenelo je trkanje.

	Lilly se je zdrznil in papirje hitro pospravil v predal.

	Potem je pogledal izza majhnih pozlačenih očal.

	»Naprej.«

	Maria je vstopila in Lillyju se je obraz rahlo razjasnil.

	»Pozdravljena, draga moja,« je rekel. »Kako vam lahko pomagam?«

	Maria je vstopila, vljudno in nadvse formalno. »Rada bi, da mi prerokujete,« je rekla. In potem, ker ni vedela, kaj se od nje pričakuje, je izvlekla peni in ga nervozno potisnila proti njemu.

	»Seveda, sedite, prosim,« jo je prijazno povabil. »Domnevam, da damo tako dobrega zdravja zanima ljubezen?«

	»Ja, tako je,« je zajecljala Maria, lica so se ji rožnato obarvala.

	»Sem si mislil.« Charlie se je neslišno spustil s predelne stene, pristal je za Lillyjevo mizo. Dolg napeti trenutek je čakal, upal je, da Lilly ni ničesar opazil ali ga slišal. Ampak vsaj enkrat je Maria opravljala svojo nalogo. Astrolog je imel oči le zanjo.

	Charlie je počepnil, dihati si skorajda ni upal. Lilly je bil le dober meter stran. Charlie je spustil glavo niže in s pogledom preletel zaprašen kup ročno napisanih certifikatov. Dva sta mu padla v oči. Mož in žena, stara sedemnajst in sedemindvajset let. Dobra bosta, je sklenil in ju spravil za srajco.

	»Se nameravate poročiti?« je vprašal Lilly.

	»Zaročena sem,« je rekla Maria. »No,« je še dodala, »kmalu me bo zaprosil.«

	»Kje pa je vaš zaročenec?«

	»Pred enim tednom je zapustil London. V Sussexu ima sorodnike, ki so ga vzeli k sebi, da se ne bi okužil.«

	Charlie je zmajal z glavo. Le kakšen moški bi svojo bodočo ženo prepustil na milost in nemilost bolezni?

	Tokrat je Maria prvič omenila zaročenca, a ni se mu zdela takšna, da bi si v hipu vse izmislila. Verjetno do njega ni gojila močnih čustev in se je nameravala z njim poročiti za blaginjo družine.

	Charlie se je že hotel zavihteti na drugo stran predelne stene, ko je opazil pero. Spomnil se je podobe visečega golobjega krila v kovačevem domu. Nekaj v zvezi z njim je še vedno težilo njegovo intuicijo. In sedaj ga je prešinila misel. Kaj, če je Thomas Malvern vzel zdravniško dovoljenje? Če je načrtoval izhod iz Gilldhalla, je potreboval lastno pero, da je izpolnil svoje podatke.

	Zaradi strahu, da prenašajo kugo, ptičja peresa trenutno niso bila najbolj priljubljena. Zato je bilo čisto mogoče, da si je Thomas v kovačiji odrezal pero, da bi v mestni hiši izpolnil dovoljenje. Če je res tako, potem bo v kopiji našel neprecenljive informacije.

	Izza Lillyja so ga gledale Marijine bleščeče oči. Spraševale so ga, zakaj ne odide. Astrolog se je obrnil in sledil njenemu pogledu.

	»Moj zaročenec je hotel, da grem z njim,« je bleknila Maria, »a sem raje ostala.«

	»A tako,« je rekel Lilly in se ji znova posvetil. »Potemtakem gre za dogovorjeno poroko?« je dodal.

	Zdelo se je, da so certifikati zloženi po abecednem redu. Charlie je s pogledom prečesaval kupe. 'M' je bil na drugi strani prostora. Ujel je Marijin pogled in molče pokazal v tisto smer.

	»Moj zaročenec je dober človek,« je rekla Maria, malce preglasno, »in poskrbel bo zame. Gospod Lilly, povejte mi,« vstala je, »kaj prikazuje ta zemljevid?« Odšla je na drugo stran sobe in pokazala na barvit zemljevid angleških okrožij z mrežo tankih modrih in rdečih črt.

	Charlie je moral priznati, da se je Maria hitro znašla.

	Lilly je mukoma vstal in se ji pridružil. Charlie je opazil, da je zelo zajeten. Odkar se je končala vojna, se je pošteno zredil. Dieta cenenih pit mu ni godila.

	»To je kampanja državljanske vojne, mlada dama. Zemljevid prikazuje položaje rojalistov in parlamentarnih čet v zadnjem mesecu vojne.«

	S pogledom je sledil črtam in zmajal z glavo. »Vojski sta bili izjemno izenačeni. Če bi se ena ali dve bitki končali drugače, bi ta dežela obdržala svojega kralja, Cromwell pa ne bi nikoli prišel do moči.«

	»In to je zemljevid astroloških znamenj?« Maria je pokazala na drugi zemljevid na steni.

	»Ah, ja,« je rekel Lilly. »Vi ste devica, kajne?«

	Maria je prikimala.

	»Znamenje dobre žene,« je pripomnil Lilly, »a s skrivnimi strastmi.«

	Charlie se je namuznil. Ni ga presenečalo, da je Marijin zakon dogovorjen. Ni bilo videti, da bi jo mučila čustva. Verjetno bo še kar srečna. Na trenutek je zavidal ljudem, ki so lahko z logiko vplivali na svoja čustva.

	Previdno je listal sveženj 'M'.

	Merryweather, Morris. Dokumentom je bila skupna le prva črka, sicer niso bili urejeni po vrstnem redu.

	»Prepričana sem, da bom vzljubila svojega moža,« je rekla Maria.

	»No,« je pripomnil Lilly, »poglejva, ali bo res tako. Sedite, jaz pa vam bom bral z dlani.«

	Charlie je otrpnil. Če se bo Lilly obrnil, ga bo zasačil ob kupu potrdil.

	»Kaj si mislite o tem, gospod Lilly?«

	Charlie je osuplo pogledal Mario, ki si je slekla zgornji del obleke in skoraj v celoti razkrila levo dojko. Zakrivala jo je zgolj z roko.

	Lilly je imel oči spet samo zanjo. Vedeževalec je odprl in zaprl usta, nagnil se je bliže, da bi bolje videl. Z roko je že segel proti Marii, potem jo je naglo umaknil.

	»Od rojstva ga imam.« Maria se je držala nedolžno radovedno.

	»Mislim, da je zgolj lisa,« je izdavil Lilly. »Morda pa oblika pomeni kaj več.« Z rokami je grabil srajco, kot bi ne vedel najbolje, kam naj da roke.

	Mercer, Marrow. Charlie je listal dalje.

	»Spominja na grb,« je hripavo rekel Lilly. »Morda pa ste plemenite krvi.«

	Malvern!

	Charlie skorajda ni mogel verjeti, kakšno srečo ima. Potrdilo je zvil in ga pazljivo spravil za srajco, potem pa je previdno odšel do predelne stene in se zavihtel čez.

	»Oh, to pa drži,« je kimala Maria. »Naša družina je veljala za daleč najimenitnejšo, dokler nas ni smola prisilila, da smo se preselili v London.«

	S pogledom je sledila Charlieju čez steno.

	»Hvala vam, gospod Lilly,« je nenadoma rekla. »Vaše vedeževanje je bilo zelo dobro.« Odhitela je iz pisarne, Lilly pa je z odprtimi usti strmel za njo.

	XXXII.

	»Kaj pa si počel tam?« Maria je bila besna. »Zamalo naju je oba ujel.«

	»Užival sem v pogledu na tvoje rojstno znamenje.«

	Maria je ogorčeno izbruhnila: »Kako si drzneš? Kožo sem ti reševala.«

	»In poslušal o tvojem bodočem možu,« je nadaljeval Charlie in se porogljivo režal. »Lahko se bo imel za srečneža, če ti bo uspelo najti način, kako se boš zaljubila vanj.«

	»Govorila sem, kar mi je padlo na pamet. Nič od tega ni res.«

	»Upam, da ne boš nikoli kartala za denar,« je rekel Charlie, »slabo blefiraš.«

	Izvlekel je certifikat, Maria ga je pograbila. »Thomas Malvern!« Nasmehnila se je. »Vzel si zdravniško potrdilo. Zelo bistro si se tega spomnil.« Pogledala je papir in se namrščila. »Napisal je, da je katolik.«

	»Kar pomeni, da se je boril za starega kralja,« je rekel Charlie. »Poglej datum rojstva. Boril se je v državljanski vojni. Bil je rojalist.«

	Maria je bila zbegana in Charlieju se je posvetilo, da je premlada, da bi se spomnila državljanske vojne. »Zadnji kralj Charles se je spreobrnil v katolika,« je pojasnil, »ta vera dovoljuje kralju, da vlada kot tiran. Verjamejo, da ljudski zakoni ne veljajo za kralje.«

	»Potemtakem je bil stari kralj tiran?«

	»Ja, Anglija pa je protestantska država. Večina ljudi verjame, da bi jim morala vladati parlament in kralj.«

	»In zaradi tega so se borili?«

	»Štiri leta. Vojna je bila grda in okrutna. In kralja so podpirali aristokrati, katoliki in anglikanci.«

	»In ta Malvern je podpiral kralja?«

	»Nedvomno. In če pripravlja vstajo, potem je verjetno eden izmed tistih obubožanih katolikov, ki jih je izdal kralj Charles II. Nobenemu od njih namreč ni bila vrnjena posest, ko so se vrnili.«

	»Zato izvaja neke čarovniške uroke, da bi njegov načrt uspel?« je vprašala Maria in se namrgodila.

	Charlie je pomislil. Ta del načrta se mu je zdel najmanj smiseln. »Morda,« je povzel, »čeprav gre za čudno skrivnost. Vse, kar veva o Malvernu, namiguje, da je plemenitega rodu. Ali je vsaj nekoč bil. Prav gotovo ima dostop do kraljevskih poslopij. Svojega krokarja je najbrž vzel v Towru. Zna s peresi. In tudi njegova pisava je učena.«

	Charlie je pokazal na certifikat. Pisava je bila samozavestno oblikovana, kot je značilno za ljudi, ki pogosto pišejo. Za razliko od Marijinih zank na zdravniškem potrdilu, ki so namigovale, da je sicer pazljivo poslušala svojega učitelja, pisala pa je le redko.

	»Potrdilo nama sporoča še nekaj,« je dodal Charlie. »Zapušča London. Poglej, kam je namenjen.«

	Marii je upadel obraz. »Wapping. Ta kraj je preplavljen s kugo,« je zašepetala.

	Wapping je bil ena izmed prvih sosesk, kamor so pobegnili Londončani, ko je izbruhnila kuga. Leži le nekaj kilometrov proč od okuženega mesta, ampak zdaj je majhen kraj zaradi okuženih pokal po šivih.

	Zgodbe o kugi, ki so prihajale iz Wappinga, so bile tako zelo grozljive, da jim mnogi niso hoteli verjeti.

	»Datum je današnji,« je dodala Maria, »danes odhaja iz mesta. Le zakaj gre v Wapping?«

	»Zakaj sploh odhaja?« je vprašal Charlie. »Nima smisla. Moški je zakrivil premišljena umora. Na severu in vzhodu. Zakaj bi kar naenkrat prenehal uresničevati svoj načrt in odšel iz mesta?«

	Maria je skomignila. »Morda pa Wapping predstavlja jug. Ni to naslednja smer? Ki predstavlja ogenj?«

	Charlie je zmajeval z glavo. »Nekaj se ne ujema.« Namrščil se je. »S tema umoroma. Ne bi se zgodila tako blizu skupaj v Londonu, potem pa daleč proč.«

	»Torej mu je nekaj prekrižalo načrte?« je upajoče vprašala Maria.

	»Morda,« je odvrnil Charlie in gubal čelo. Dolgo je ostal zamišljen. »Ali pa,« je počasi rekel, »se je zgodilo nekaj, kar jih je pospešilo.«

	»O čem govoriš?«

	»Kaj, če se je zgodilo nekaj, zaradi česar je postala načrtovana invazija iznenada uresničljiva? Kaj, če sedaj hiti, da bi uresničil svoj načrt?« Charlie je debelo pogoltnil. Spomnil se je Rowanovega svarila. »Kralj. Govori se, da bo zapustil London. Kaj, če ta Malvern, ta pomembnež, ve več od naju? Kaj, če bo kralj kmalu pobegnil? In Malvern hiti, da bi organiziral vstajo?«

	»Zakaj bi pa potem hodil v Wapping?« je vprašala Maria.

	Charlie je pomislil. »V Wappingu je pristanišče.« Zgrabil je potrdilo. »Skozi katera vrata odhaja?« Maria je pogledala, kamor je kazal s prstom. »Škofova,« je rekla.

	»To so velika vrata za vozove in prikolice,« je rekel Charlie. »Če bi jezdil konja, ne bi imel nobenega razloga, da izbere ta vrata – le upočasnilo bi ga. Morda pa bo potoval z vozom, da bi nekemu tujemu sovražniku dostavil orožje.« Charlie je glasno razmišljal, a verjetnega razloga ni našel. »Uvoziti ni mogel ničesar,« je dodal. »Od izbruha kuge so zaprte vse vodne poti. Niti nekdo z visokim položajem ne bi mogel uporabiti svojega vpliva za uvoz dobrin.«

	Marii se je upajoče zjasnil obraz. »Če potuje z vozom, ga lahko prehitiva,« je rekla. »S konjem bova veliko hitrejša.«

	Charlie je prikimal in hitro preračunaval. »Četudi vozi majhen voz z dobrim konjem, bova dvakrat hitrejša,« je priznal. »In tudi po ožjih poteh lahko greva, medtem ko se mora on držati širših.«

	Marii je pogled obstal na Charlieju. »Postati morava boljša prijatelja.«

	»Prosim?«

	»Charlie, lovec na tatove, potrebujeva drug drugega.«

	»In zakaj misliš, Maria, da bom kdajkoli potreboval kaj od tebe?«

	»Zato ker imam denar, s katerim bova najela konja, in ker poznam podeželje. Stavim, da nisi še nikoli zapustil Londona.«

	Charlie je stiskal čeljusti. Povedala je resnico, kar ga je samo še bolj vznejevoljilo.

	»Kot ženska ne morem potovati sama. Potrebujem zaščito. Za to lahko še kar dobro poskrbiš. Poleg tega,« je še dodala, ker je vidno okleval, »ti bom dobro plačala. Gvinejo na dan in še dodatnih pet, če ga bova ujela.« Izvlekla je denarnico. »Izvoli dve gvineji vnaprej,« je rekla.

	Charlie je omahoval. Z roko je segel h ključu.

	»Vzemi,« je rekla in mu potisnila kovanca v drugo dlan.

	»Do Wappinga je le nekaj kilometrov,« je rekel Charlie in počasi stisnil denar v pest. Računal je, koliko časa bo lahko preživel z Mario, ne da bi ji kaj storil. »Ampak po neposredni poti ne moreva iti. Vse poti proti jugu blokirajo čuvaji. Odpraviti se morava proti severu in iti po daljši poti naokrog skozi podeželje.«

	»Če se odpraviva takoj in če bova jezdila, bova tam najkasneje v dveh dneh,« je rekla Maria. Za njegov poskus, da bi pokazal, da pozna okolico, se ni zmenila. »Verjetno v dnevu in pol. On bo z vozom potreboval vsaj tri dni.«

	»Potem bova pač morala to storiti,« je odvrnil Charlie. V želodcu ga je stisnilo ob misli, da bo prvič v življenju zapustil London. »Tega Malverna bova prehitela in mu postavila zasedo.«

	Marii so od pričakovanja zasijale oči. »In potem,« je rekla, »bo odgovarjal za to, kar je storil moji sestri.«

	Ko sta odhajala iz trgovskega poslopja, je Charlie opazil opico, ki se je smukala okrog stojnic. Prizor je bil nadvse čuden. Tako dragocena žival. Le kaj počne v Cheapsidu?

	XXXIII.

	Dekle se je nasmehnilo in zazibalo čašo, da je vino v njej zanihalo naprej in nazaj.

	»Videla sem te že v različnih klubih,« je zažlobudrala.

	»Kockanje je od nedavnega moj hobi,« je rekel Thomas in izvlekel težke cerkvene ključe. Dekle mu je sledilo noter, naslanjalo se je na njegovo roko.

	»Kako ti je ime?« je vprašal, ko je odklepal težka vrata kapele.

	»Jenny.« Z opitim pogledom je strmela v cerkev. »Kako to, da imaš ključe od cerkve?«

	»V mestu imam nekaj vpliva.«

	Zahihitala se je, rahlo se ji je kolcalo.

	»Seveda ga imaš. Ste Malverni stara družina?«

	Postal je napet. Jenny bi ponavadi to opazila, ampak vino je ohromilo njene čute.

	»Od kod poznaš moje ime?« je vprašal.

	Jenny je poskušala skomigniti, a ji obleka tega ni dopuščala, zato je samo zamahnila z roko. »Malo sem brala. Več kot ostale ženske. Videla sem, ko si se podpisal v knjigo gostov v igralnici.«

	Jenny je upala, da bo nanj naredila vtis, ker je znala brati. Sedaj ko je znova pomislila, jo je prešinilo, da si verjetno želi ostati anonimen. Sicer omotičen um jo je opominjal, da ni izbrala pravih besed. Bila je preveč opita, da bi lahko trezno razmišljala.

	Thomas je molčal, dajal si je opravka z zapahom na vratih.

	Nagnila se je bliže k njemu. »Vesela sem, da imaš v mestu takšen vpliv,« je rekla, upala je, da bo laskanje delovalo na tako mogočnega moškega.

	Jenny je v Smithovem in Widdliejevem klubu delala dva meseca, postajala je naveličana. Bila je sezonska delavka, izdelovala je vezenine in čevlje, kadar je bilo po njih povpraševanje, in bila čistilka, perica ali prostitutka, kadar je bil posel slab.

	Stara je bila že skoraj osemnajst let in sklenila je, da je čas za stalno zaposlitev. Hotela je najti moškega, ki bi jo odkupil od kluba in skrbel zanjo. Kot prvi skrbnik bi bil Thomas čisto v redu, potem bo poiskala vojvodo ali grofa.

	Vrata cerkve so se odprla na stežaj in Jenny je najprej zaznala močan vonj. Zakašljala je in si pokrila usta.

	Thomas jo je začudeno pogledal. Spet je zakašljala, oči so se ji orosile. Postalo ji je jasno, da on ni zavohal ničesar. Morda bo najbolje, da tega ne omenja.

	»Cerkva nisem vajena,« je rekla, da bi mu preusmerila pozornost s sebe. »Ker preganja ženske, kakršna sem. Verjetno me boš imel za veliko grešnico, ker ne znam našteti imen londonskih cerkva.«

	S to opazko ga je hotela razvedriti. Ampak Thomas jo je gledal z gnusom.

	Očitno je globoko veren, je pomislila Jenny, in debelo pogoltnila.

	Thomas je prižgal svečo in zakorakala sta globlje v cerkev. Pod opito meglico se je v Jenny prebudilo zavedanje, da so vrata neugodno daleč.

	Thomas se je ustavil. Sveča je rumeno osvetljevala le majhen zadnji del cerkve, vsenaokoli so bile zgolj plešoče sence.

	»Tukaj hraniš živež?« je po dolgi tišini vprašala Jenny in se trudila pomiriti želodec. Strmela je v notranjost cerkve.

	Vsenaokrog je bila zložena hrana. Dovolj, da bi z njo nahranili vojsko. Zložena je bila ob stenah, po tleh in na nagrobnikih.

	»Med vojno sem bil oblegan,« je pojasnil Thomas. »Rad poskrbim, da imam na zalogi dovolj hrane, če bi spet prišlo do pomanjkanja. Ta kuga bo London morda odrezala od podeželja, ki mu dobavlja hrano,« je dodal.

	Jenny je prikimala, sililo jo je na bruhanje. Hrana je bila pokvarjena. Žaltave klobase, plesniv kruh, čebri postanega piva in kosi tako gnijočega mesa, da je kapljalo z njega. Našla je vir smradu.

	Iznenada se je počutila zelo trezno.

	Thomas je s tal pobral vrečo.

	»Kaj je to?« Jenny se je poskušala nasmehniti, da ne bi opazil groze v njenih očeh.

	»Nekaj, da se bova bolje zabavala,« je odvrnil.

	Po cerkvi je zahrumelo nenadno prhutanje kril.

	Jenny se je prestrašeno zdrznila.

	»Saj ni tukaj netopirjev, kajne?« je vprašala. »Na smrt se jih bojim.«

	Upala je, da bo laž izkoristila kot razlog za odhod. Da je šla s Thomasom v to zapuščeno cerkev, se ji je zdaj zdela zelo slaba odločitev.

	Thomas je razdraženo odkimal. »Sporočilo je,« je rekel. »Golob pismonoša. Tukaj počakaj,« je še navrgel. »Takoj bom nazaj.«

	Izginil je v sence, Jenny je ostala sama v malem osvetljenem delčku cerkve.

	Ozirala se je naokrog, iskala je neki izgovor, da bi lahko odšla. Pogled ji je zastal na njegovi torbi. V dekletu je bilo še vedno malce opite radovednosti in sklonila se je, da bi torbo odprla. Če bo polna draguljev ali drugih dragocenosti, bo mo-rda ostala.

	Zaponka je bila rjasta, z ledenimi prsti se je precej namučila z njo. V zadnjem delu cerkve je slišala šelestenje perja in oglašanje goloba.

	Zaponka je kliknila in torba se je odprla. Jenny si je z roko prekrila usta. Hitro je vstala, se pod težo obleke opotekla in padla.

	Zastrmela se je v okrvavljene mučilne naprave.

	Potem se je začela obupano ozirati naokrog, iskala je izhod. Vrata so bila predaleč. In pred cerkvijo sta bili dve zapuščeni potki. V težkih krilih Jenny ni imela nobene možnosti, da bi mu ušla.



Spet je pogledala mučilne naprave. Zlovešče ukrivljen nož se je lesketal.





	Nekaj trenutkov kasneje si je Jenny oddahnila v svojem skrivališču. Thomas se je pravkar vrnil.

	Dolg trenutek je samo stal in strmel.

	Jenny ga je opazovala skozi drobno luknjico, pridušeno je dihala.

	Thomas je izvlekel meč.

	»Vem, da si tukaj,« je zavpil. »Če se boš takoj pokazala, se bom samo malo poigral s tabo.«

	Jenny si je grizla ustnico, v ustih je občutila kri.

	Thomas je počasi krožil. Pogled mu je zastal na izbočeni stenski tapiseriji. Izpod roba je molela modra obleka.

	Nasmehnil se je in odšel proti njej.

	»Ker se nisi prikazala, bo tvoja kazen velika,« je rekel. »Ljudi sem ohranjal žive več tednov. Morda boš ti postala moj najdlje živeči eksperiment.«

	Jenny je močno zatisnila oči in molila. Po licu so ji tekle neme solze čiste groze.

	Thomas se ji je približal.

	Zadržala je dih.

	Potem je šel mimo njenega skrivališča in s konico meča privzdignil tapiserijo, le slab meter proč od nje.

	Pod tapiserijo je ležalo njeno razcapano krilo. Thomas je dolgo strmel vanj. Nekako ji je uspelo strgati krilo in ga položiti pod tapiserijo, da bi ga zavedla. Potem je pogledal torbo z napravami. Manjkal je nož.

	Jenny je le korak ali dva stran počasi in nadzorovano izdihnila. Ukrivljeni nož, ki ga je stiskala v roki, ji je vlival samozavest. O državljanski vojni je vedela dovolj, da se je spomnila, da imajo vse cerkve skrivališče za duhovnike, in našla ga je ravno še pravi čas. Čvrsto se je oklenila noža. Zabodla ga bom v oko, je pomislila. To bo morda dovolj, da bo lahko pobegnila.

	Dekle, ki je odraščalo v St. Gilesu, je znalo z noži, in prvič v življenju je bila Jenny hvaležna, da je odraščala na cesti.

	Sledile bodo posledice. Bil je bogat, to je opazila v igralnici, in lahko si privošči ljudi, ki jo bodo iskali. Ampak težave bo reševala po vrsti. Najprej mora živa pobegniti.

	Toda do napada ni prišlo. Thomas se je obrnil in gledal proti vratom cerkve. Olajšano je spoznala, da domneva, da je že pobegnila.

	Thomas je odšel iz cerkve, Jenny je pustil samo s kopico gnijoče hrane. Šele več ur kasneje se je upala povzpeti na cerkveni zvonik in splezati po strehi na tla, potem pa je v scefranih ostankih svoje imenitne obleke vsa zahlipana stekla v varno zavetje St. Gilsa.

	XXXIV.

	Charlie je ponovno neuspešno vtaknil nogo v ostrogo in po dolgem in počez padel v blato.

	Maria je tlesknila z jezikom, vešče obrnila konja in pomagala Charlieju.

	»Ve, da se ga bojiš,« je rekla in se spustila s svojega konja na tla. »Nič ti ne bo naredil, ga pa plašiš, ker misli, da ne veš, kaj počneš.«

	»Pa saj res ne vem, kaj počnem!« je ugovarjal Charlie. »Maria, mislim, da načrt ni bil pameten, ker ne znam jezditi.«

	Konja sta najela do naslednjih hlevov ob cesti, kjer ju bosta zamenjala za druga, spočita. In ker Charlie ni še nikoli najel ničesar tako dragega, kot je konj, ga je bilo groza, da bo žival nepopravljivo poškodoval.

	Maria je mirno trenila z očmi. »No, prijela ga bom,« je rekla in segla k vajetim.

	Očitno je bila s konji zelo vešča. Pravzaprav tako zelo vešča, da sploh ni mogla razumeti, da je to za nekoga drugega težko. Samo zamahnila je z roko in lahkotno dejala: »Hitro se boš naučil. Pravzaprav se ni ničesar za naučiti – splezaj gor in sedi pri miru, medtem ko se konj premika. A si tako dobil brazgotino na ustnici in nosu? Konj te je brcnil?« je vprašala in ga pogledala ob nenadnem spoznanju.

	»Ja.« Charlie je zaklel, da bi se izognil nadaljnjim vprašanjem. Raje je videl, če so ljudje mislili, da je rahlo poševen okrogel nos in srebrno brazgotino na ustnici staknil v pretepu z nožem.

	»Skorajda se ne opazi,« je rekla in si ga ogledovala. »Še vedno si čeden.«

	Hipoma je utihnila, čutila je zadrego.

	»Dovolj vaje,« je hitro rekla. »Čas je, da dobiva dobra konja za na pot.« Oskrbniku konj je pomignila, naj pride bliže.

	Charlie je opazoval, kako se je Maria pogajala za konja, dva z zlomljenim kolenom je zavrnila.

	»Taki radi vržejo jezdeca s hrbta, on pa ni še nikoli jezdil,« je očitajoče rekla in pokazala na Charlieja. »Oba dobro veva, da so ceste polne budnežev in da zaradi napačne izbire konja lahko umreva.« Oskrbnik je v znak predaje dvignil roke, a Maria je govorila naprej. »Najini življenji sta v božjih očeh vredni enako, ne glede na to, kaj nosiva na sebi,« je rekla. »Čeprav nimava najimenitnejših oblačil, imava pravico do spoštljivosti, ki jo izkazujete bogatim.«

	Odkorakala je mimo konj, ki jih je oskrbnik pripeljal ven, in z roko segla pod brado konja, ki je bil privezan malo naprej.

	»To je kobila,« je oklevajoče pripomnil oskrbnik, Maria pa je pogledala Charlieja. Očitno se je odločila, da bo kobilo jezdil on. Držala se je precej vzvišeno.

	»Kaj pa tale?« je vprašal Charlie in pokazal na konja, na videz prijaznejšega.

	»Kobile znajo biti muhaste, so pa hitrejše,« je pojasnila Maria, ne da bi se zmenila zanj, in kobilo odpeljala iz hleva. Kot bi ji odgovarjala, se je žival povzpela na zadnje noge, Maria pa se je zasmejala, jo potegnila nazaj dol in jo nežno potrepljala.

	Charlie je od neme groze zeval.

	»Če se bo dvignila na zadnje noge, se nagni nazaj in se je močno okleni s koleni,« je klepetavo svetovala Maria. »Sicer te bo vrgla s sebe.«

	Charlie, ki je živel na dnu mestne lestvice, je o konjih vedel samo to, da jim mora čim prej s poti. Ob misli, da bo enega jezdil, ga je oblil mrzel pot. Molče je sprejel svojo usodo. Od strahu je obnemel.

	»S hitrima konjema vama bo šlo bolje,« se je strinjal konjušnik. »To je edina pot iz Londona, kjer imata vsaj možnost, da bosta prišla živa iz mesta. Ampak tudi tukaj se je pojavilo veliko čuvajev. Sinoči so na smrt pretepli popotnika in njegovo ženo.«

	Oskrbnik je odšel, da bi jima prinesel sedli, Charlie pa je bil pošteno presenečen, ko se je vrnil s steklenico razkužilne vodice.

	»Lokalna je,« je povedal.

	Maria je oklevala, v nos ji je udaril močan vonj po žveplu, a naposled je le naredila dolg požirek. Nesramno bi bilo, če bi ga zavrnila. Stekleničko je podala Charlieju, ki je prav tako srknil iz nje in se spraševal, le kaj za vraga je v njej, da je tako nagravžna.

	Maria je izpljunila tekočino.

	»Nekaj ostrega je notri,« je potožila in si s prstom drgnila zobe.

	»Železne opilke dajejo vanjo,« je pojasnil Charlie. »Potrudi se in jih pogoltni. Koristilo ti bo.«

	Grgral je tekočino in čutil, kako ga po grlu praskajo opilki.

	Maria in skrbnik sta odšla, da bi uredila plačilo. Čez nekaj minut se je Maria vrnila in bila je osupla, da Charlie še ne sedi v sedlu.

	»Nisem hotel poškodovati konja,« se je zlagal.

	»V mestu si to videl že tisočkrat,« je rekla. »Zatakni nogo in se zavihti na konja. Preprosteje ne bi moglo biti.«

	In tako se je začel Charliejev proces vihtenja na konja, us-pešen je bil šele po treh ponižujočih poskusih.

	»Konjušnika sem vprašala za pot in povedal mi je, da je samo ena dovolj široka za voz,« je rekla Maria, »je pa veliko manjših poti, po katerih lahko jezdiva. Ljudi, ki jih bova srečala, morava vprašati, katera je najhitrejša.«

	Charlie se je potapkal po glavi. »Tukaj imam Lillyjev zemljevid.«

	»V glavi?« Sumničavo ga je gledala.

	»Ja.« Charlie ji ni znal razložiti, kako so si njegovi možgani znali zapomniti slike. Takšen je pač bil. »Ne pišem in ne berem tako dobro kot nekateri, si pa odlično zapomnim slike,« je pojasnil.

	Očitno mu je Maria verjela. »Torej ga bova še lažje prehitela,« je rekla.

	Charlie je prikimal. »Varna pot do Wappinga je dolga. Petinštirideset kilometrov.«

	»Potem bova brez težav jutri zvečer tam,« je zaključila Maria. »Tako bova imela na voljo ves dan, da predstavnike pravice v Wappingu prepričava, da zadržijo in zaslišijo Malverna.«

	Ni počakala na odgovor, temveč je z nogo vešče spodbodla Charliejevega konja, preden je odjezdila predenj. Charlieja, ki se je šele privajal na novo prevozno sredstvo, je premetavalo na vse strani, ko se je njegova kobila podala v dir.

	XXXV.

	Marijino in Charliejevo hitro potovanje je bilo kratko. Takoj ko sta prišla na odprto cesto, sta srečala množico prestrašenih ljudi, ki je bežala iz Londona.

	Na cesti se je gnetlo jezdecev, peščev in vozov, obloženih s premoženjem. Nekateri so tovorili ogromne vreče, v katerih so imeli vso lastnino, medtem ko so drugi potiskali ročne vozičke, še več pa je bilo jezdecev.

	Ljudje so bili prestrašeni, nenehno so se ozirali naokrog za napadalci. V temačni daljavi so se prižigale bakle. Charlie je strmel proti njim in se spraševal, ali gre za kakšen podeželski običaj.

	»Zakaj prižigajo bakle?« je vprašal Mario, domneval je, da pozna vaške navade.

	»Ne vem.« Mrko je motrila obzorje.

	Potem se je Charlieju posvetilo. Čuvaji so se odpravljali iz svojih vasi. Spreletel ga je srh.

	Maria, bistra kot vedno, je prav tako prišla do enakega sklepa.

	»Vsaj petnajst kilometrov proč so,« je rekla. Glas ji je rahlo trepetal.

	»Najbolje, da poskusiva priti čim dlje,« je odvrnil Charlie. »Upam, da so namenjeni v drugo smer.«

	Tudi nekaj ostalih popotnikov je opazilo bakle, med njimi je zavel nemir.

	Vedeli so, da so ujeti. Ta cesta je bila najhitrejša. Ker so bili del množice, so predstavljali tarčo.

	Charlie je strmel v neznano pokrajino. Če bosta zapustila glavno cesto, ju bodo takoj opazili.

	Ob poti je tu in tam stala razmajana koča z nekaj kokošmi, ki so kljuvale po dvorišču. Razpadajoča bivališča so bila obrasla s plevelom, občasno je videl kakšno kozo, ki je grizla vršičke. Pred vsako kočo je bil urejen čebelnjak. Ponekod so bila stranišča na štrbunk, da so se popotniki lahko olajšali.

	Povečini niso videli nobenega prebivalca, kdaj pa kdaj je pred hiško sedela ženska in predla ter strmela v mimoidoče.

	Charlie ni niti pomislil, da jima bo kateri od domačinov ponudil prenočišče. Skrivaj je ošvrknil Mario. Odsotno je gledala predse. Velika usta je imela poravnana, modre oči pa so blažile poudarjen nos. Dolgo telo ji je lahkotno poskakovalo v ritmu konjevega koraka. Spominjala ga je na napet dolgi lok. Iznenada je v njej videl bojevniško kraljico, ki jezdi v bitko. Niti malo ni bila podobna drugim ženskam, ki so prav tako jezdile konje.

	»Malverna bova prehitela in kmalu se mu boš lahko maščevala,« je rekel.

	Začudeno ga je pogledala.

	»Ne iščem maščevanja,« je rekla, »temveč pravico.«

	»Obstaja razlika?« Charlie bil zmeden.

	»Ja,« je prepričano odvrnila. »Ja, obstaja. Videla sem že ljudi, ki so si zastrupili življenje z maščevanjem. In po tej poti si ne želim iti.«

	A kaj več ni povedala, Charlieja pa je še naprej begalo, kaj je pravica, če ne maščevanje za zločine, storjene drugim.

	Prav gotovo, je pomislil, bi se sam hotel maščevati, če bi nekdo ubil mojega brata.

	Charlie je pogledal v daljave. Bakle čuvajev so se zdele bliže. Maria je očitno menila enako. Opazovala je cesto in iskala luknje med popotniki. Ker ni našla nobene, je z velikimi modrimi očmi pogledala Charlieja.

	»Si poročen, gospod Lovec na tatove?«

	»Bil sem,« je rekel. Vprašanje ga je presenetilo.

	»Torej je mrtva? Tvoja žena?«

	»Ne,« je odvrnil.

	»Ločil si se?« Marijin glas se je povzpel za oktavo.

	Charlie se je zakrohotal. »To si lahko privoščijo le bogati kralji. Dogovorila sva se, da bova pozabila na poroko, kot da je nikoli ni bilo. Zdaj si lahko poišče premožnega moškega, nima več moža, ki bi ji to preprečeval.«

	»Je zaposlena?«

	»Igralka je.«

	Maria je malce razmišljala, tehtala je, ali hoče reči, da je 'prostitutka'. »Je Lynette njeno odrsko ime? Po slavni dami?«

	»Ona je slavna dama.«

	»Igralka Lynette? Ona je tvoja žena?«

	»Bila je moja žena.«

	»Ampak vse mesto jo pozna.«

	»Srečala sva se, ko so bila gledališča pod Cromwellom zaprta.«

	»In kot njenemu možu ti ne pripada nič njenega premoženja?«

	»Si vedno tako radovedna?«

	»Rada bi se pogovarjal o čem drugem, ne samo o teh bak-lah,« je rekla in pomignila proti daljavi. »Bolje, da ne zbeživa prezgodaj. In rada bi izvedela kaj več o moškem, s katerim bom potovala dva dni,« je dodala.

	Iz daljave se je zaslišalo vpitje. Charlie in Maria sta se spogledala. Množica ljudi je začela prestrašeno klepetati.

	»Še vedno so daleč proč,« je rekla Maria, a ni zvenela prepričano.

	Charlie ni bil še nikoli izven udobnih meja Londona, na odprtem podeželju je bil popolnoma izgubljen. V mestu je vedno našel hrano in skrivališče. Tukaj se ni znašel.

	S pogledom je spet preiskoval obzorje in iskal bakle čuvajev. Nedvomno so bile bliže. A zdelo se je, da se ne premikajo več.

	»Se spominjaš česa o svoji materi?« je vprašala Maria.

	»Ne.« Charlie se je zavedal, da zveni odrezavo. »Vsekakor ne veliko. Morda obraza. A nisem prepričan, da je njen.« Namrščil se je.

	»Obrazi zbledijo,« se je strinjala Maria. »Včasih me preseneča, kako hitro.«

	Hipoma je utihnila, kot bi povedala preveč.

	»Ni to,« je rekel Charlie. »Obstajala je gospa. Moj brat jo je našel, skrito v sobi. Zelo lepa. Včasih se mi zdi, da njen obraz mešam z materinim.«

	»Skrito?«

	»Ne spomnim se dobro, le tega, da je bila žalostna in osamljena v skrivni temačni sobi. Mislim, da se je igrala z nama.«

	Maria se je zamislila. »Zveni zelo skrivnostno,« je naposled rekla. Bila je globoko zamišljena. »Se spomniš še česa v zvezi z njo?«

	»Želim si, da bi se.«

	»Si jezen, ker si postal sirota?« je vprašala. Gledala je njegov ključ.

	»Zakaj bi bil?« Ključ je spravil za srajco.

	»Ker si pristal v sirotišnici,« je rekla Maria. »Tam sem bila samo enkrat, ko sem jim nesla hrano in oblačila. Zdela se mi je grozljiva, polna otrok, ki jih je bila le kost in koža. Smilili so se mi.«

	»Sirotišnici nič ne manjka,« je vzkipel Charlie.

	Maria je nejevoljno prhnila, ker je moral njen konj zaradi nagnetenih Londončanov upočasniti korak. Strah pred napadom je porajal paniko, ljudje so brezglavo hiteli naprej in nazaj.

	Maria se je vzravnala na konju in nestrpno zrla v daljavo.

	»Gneča naju upočasnjuje,« je rekla. »Ampak ta Malvern se zagotovo srečuje z enakimi ovirami. Ko bova prišla do stranskih poti, bova spet hitrejša, tam ne bo toliko ljudi.« Iznenada se je prijela za trebuh in se spačila.

	»Mislim, da je bilo nekaj pokvarjenega v tisti vodi, ki nama jo je dal konjušnik,« je rekla, ko je opazila, da jo Charlie čudno gleda. »Moj želodec se pritožuje.«

	Sonce je počasi zahajalo, ob cesti so začeli rasti šotori, ko so ljudje zapuščali pot, da bi se čez noč utaborili. Večina se je odločila sprejeti usodo in upala na najboljše.

	Charlie je dvignil roko, da bi nekaj rekel, a ga je zaneslo, zato je takoj spet pograbil vajeti.

	Pogledal je proti Marii, ali je opazila njegovo nerodnost. Ampak Maria je strmela predse na cesto in na popotnike, ki so postavljali tabor.

	»Ne poznajo podeželskih poti,« je pripomnila. »Če bodo postavili tabor in ne bodo na cesti, se nadejajo, da bodo na varnem pred tistimi, ki jih iščejo.«

	»Podeželske navade se ne razlikujejo zelo od mestnih,« je mrko odvrnil Charlie. »Ko tolpe enkrat obstajajo, si morajo dati malo duška z nasiljem.«

	XXXVI.

	»Še nekaj kilometrov bova šla naprej v temi,« je rekel Charlie. »Če pridejo čuvaji, bova kot vaba med temi ognji.«

	Pogledal je Mario. Usta je močno stiskala, kot bi jo nekaj bolelo. Še vedno je sedela pokončno, ker pa je nosila z ločjem ojačan steznik, verjetno ni imela druge izbire.

	»Nič ni,« je rekla, opazila je, kako jo gleda. »Zaradi ježe po močnem soncu imam glavobol.«

	Na videz je postajala vse bolj bolna in Charlie si je dopovedoval, da je kriva le vročina. Ampak globoko v sebi je vedel. Nekaj je bilo narobe. Bila je tako zelo bleda, da je postajala modrikasta v obraz.

	»Najbolje, da se zdaj ustaviva in se malo spočijeva,« je negotovo rekel Charlie, a že medtem ko je govoril, je Maria telebnila s konja. »Maria!« Razjahal je, napol padel s konja, in stekel k njej.

	Maria se je zvijala od bolečin. Charlieju je v nos udaril vonj, v hipu ga je prepoznal z nekega pozabljenega kraja iz otroštva. Bil je nezmotljiv smrad potu. Celo v somraku je bila pošastno bleda.

	Krvava griža je popolnoma izbrisala londonske revne četrti. Charlie, ki je bolezen prebolel, je bil imun na okužbo, a ne tudi na grozo, ki jo je spremljala.

	Pogledal je proti taborom. Okrog posameznih ognjev so sedele družine in popotniki, videti so bili skoraj veseli. Neki moški je igral na dude, medtem ko je njegova hči nad plameni pekla klobase. Drugi so si sem in tja podajali vrčke piva.

	Vsak tabor je stal ločeno od drugih. In Charlie se je zavedal, da v času kuge ne bo nihče pomagal bolnemu dekletu. Težko bi jim zameril.

	Ampak če bo Maria tako izpostavljena ostala zunaj, bo umrla. Charlie je stisnil ustnice, bilo ga je strah. Če je ne bo spravil nekam na toplo in ne bo deležna primerne nege, okužbe ne bo preživela. Spomnil se je smradu vodice, ki sta jo pila pri stajah. Morda ga je vdihnila preveč.

	Opotekaje ji je pomagal vstati. Maria je opletala z nogami, poskušala mu je pomagati. Potem se je sunkovito nagnila naprej in bruhala ob cesti. »Oprosti,« je šepnila, »pusti me tukaj. Če te bodo čuvaji našli z bolno žensko, te bodo ubili.«

	»Odpeljal te bom nekam na toplo, da se boš lahko pošteno prepotila,« je rekel Charlie, trudil se je zveneti prepričljivo. Poznal ni nikogar, ki bi grižo prebolel brez postelje in toplote ognja. Bila sta kilometre proč od vsega, na odprtem podeželju.

	Mario je odpeljal h konjema, bila je slabotna in omotična. Ni vedel, kaj drugega naj naredi, zato jo je zavihtel na prvega konja, drugega pa prijel za vajeti.

	Glavo je imel polno grozljivih misli. Vodil je konja in se odpravil nazaj na cesto. Pomislil je, da bi jezdil, a ni bil dovolj dober jezdec, da bi lahko ob tem držal še drugega konja.

	Maria je povsem negibno slonela v sedlu. Charlie ni imel pojma, kam gre ali kaj bo storil.

	»Topla postelja ji lahko reši življenje,« je glasno razmišljal, še sebe je poskušal prepričati v to.

	Maria se je malce premaknila in skoraj padla s konja. Charlie jo je zgrabil in se znašel v zagati, saj je drugi konj izkoristil trenutek in zavil v nasprotno smer.

	»Walthamstow,« je zastokala Maria, ko jo je Charlie obupano držal za obleko, da ne bi padla. »Le nekaj kilometrov je do tja. Tam živi zdravilka. Pomagala mi bo.« In potem je spet omedlela.

	Charlieju jo je uspelo potegniti nazaj na konja, tako da je s trupom legla nanj.

	V mislih si je ponovil njene besede. Zdravilka. Čarovnica. Potem se je spomnil. Čarovnica, ki so jo spustili iz zapora v Wappingu. Maria je rekla, da je ženska iz njene vasi. Stresel se je. Noben katolik ne obišče čarovnice.

	Poskušal je umiriti paniko, ki je v temi naraščala v njem. Vsenaokoli so bili čuvaji, on pa je potoval z bolnim dekletom. Kakorkoli že se bo odločil, odločiti se mora hitro.

	Spomnil se je zemljevida. Walthamstow je bil najbližji kraj. Čudno, da Maria sploh ni omenila, iz katere vasi prihaja, saj sta bila tako blizu.

	Ni pričakoval, da bodo domačini v času kuge sprejeli njega in bolnico. Ampak druge možnosti pravzaprav ni imel.

	Charlie je zgrabil vajeti in povlekel konja. Hitro, kolikor je lahko, se je odpravil naprej, konja pa za njim.

	Medtem ko se je približeval čarovnici, so tudi bakle čuvajev prihajale vse bliže.

	XXXVII.

	Župan je na stežaj odprl vrata svoje pollesene hiše na Fen Church Streetu. Poletni dan se je prevesil v noč, pomislil je, da še ni prepozen.

	Zvoki v notranjosti so potrdili, da se ne moti. Njegova služabnica je bila doma. Čutil je, kako se mu odziva telo, čeprav je sploh še ni zagledal.

	V jedilnici je stala draga miza, del ženine dote, in šest cenenih stolov, ki jih je prispeval sam.

	Obliznil si je ustnice. Njegove žene ni bilo doma, obiskat je šla svojo sestro.

	Debs je bila na kolenih za mizo, v soju sveče je čistila kamin. Opazoval je njene zibajoče se boke, ko je drgnila ploščice okrog ognjišča. Celo način, kako je delala, ga je vznemirjal.

	Ko je Lawrence kot čistilko najel štirinajstletno dekle, je njegova žena vztrajala, da mora biti spodobno oblečena. Ampak vse, kar je Debs nosila, je namigovalo na vabljivo postavo pod obleko.

	Izboklina spetih rjavih las pod rožnato platneno čepico. Bela čipka, ki je obrobljala izjemno mladostno kožo. Platnena halja ji je pokrivala prsi, zato so se zdele samo še bolj poudarjene.

	Prikradel se je v sobo in tiho pokleknil k njej, dvignil ji je krilo in jo pobožal po stegnu. Debs je planila kvišku in ga zgrabila za roko. Potem pa je zagledala Lawrencea in presenečenost se je spremenila v pretkan nasmešek.

	Ko je zagledal njen obraz, je občutil še dodatno naslado. Velike zelene oči je imela v kotičkih rahlo povešene, zaradi česar je bila še očarljivejša.

	Imela je lepe rjave obrvi in tanek, droben nos. Vrat je imela zajeten. Celo debelušen. Ampak Lawrenceu se je zdel seksi. Predstavljal je vrata do skritega paradiža pod njim.





Debs mu je nekoč pokazala svoje prsi, prizor se mu je vžgal v spomin. Še vedno ga je držala za roko, s katero se je dotikal svilnatega stegna. Segel je malo više. Trdneje se je oklenila njegove roke.

	Lawrencea je grabila sla. Vsak njegov čut je vpil, naj ji razmakne krilo, še preden bi ga lahko odrinila.

	Ampak Lawrence je poznal Debs. Nikoli mu ne bi dovolila, da bi si jo vzel tako, na tleh.

	Roko je potisnil više, tokrat močneje. S konicami prstov se je dotaknil njenega mednožja.

	Zacvilila je in se mu izmuznila, potem ga je pogledala in se zleknila na lesene deske.

	Platno, ki ji je prekrivalo prsi, se je rahlo razmaknilo in razkrilo dojke, ki so se dvigale in spuščale v ritmu dihanja.

	Lawrence ji je znova poskusil seči pod krilo, a bila je prehitra zanj. Zlezla je proč in si dala prst na usta.

	»Župan, Lawrence,« je šepnila z zapeljivim glasom, ki se ga je spominjal v svojih fantazijah, »kaj, če se vrne vaša žena?«

	Vstala je in si očistila prah z obleke.

	Tudi Lawrence je vstal.

	»Prosim, Debs,« je rekel, »tega ne prenesem več.«

	Spomin na nedavni trenutek, ko se je je dotaknil, ga je mučil.

	»Potem pa boste morali poiskati kraj, kjer bova lahko uživala v družbi drug drugega.«

	Prekrižala je roke.

	»To ni preprosto, Debs, za človeka, ki ima v mestu tako pomemben položaj kot jaz. Poleg tega sem zelo zaposlen z nalogami, ki mi jih je dodelil kralj,« je še dodal, da bi nanjo naredil vtis.

	Debs ga je radovedno pogledala.

	»Še vedno iščete čarovnika-morilca?«

	»Vemo, da je kriv lovec na tatove,« je odvrnil Lawrence, »a preiskati moram še nekoga. Moškega, ki si pravi Thomas Malvern. Kralj domneva, da je vpleten.« Lawrence je zmajal z glavo, da bi poudaril svoje nestrinjanje. »Obiskovati moram igralnice in slediti njegovim stavam. In seveda se iz vsega tega nič ne izcimi,« je nadaljeval.

	Iz žepa je izvlekel majhen prstan z rubinom.

	»Darilo imam zate,« je rekel. Veselje, ki se je prikazalo na njenem obrazu, je odtehtalo muke, ki jih je trpel zadnjih nekaj ur, ko je čakal, da jo bo videl. »Ko je moja žena doma, ga ne smeš nositi,« je dodal.

	Debs je prikimala, Lawrence pa je sedel na najbližji stol.

	»Pridi, sedi mi v naročje, pa ti ga bom nadel.«

	Sprva je oklevala, potem mu je sedla v naročje. Spraševal se je, ali čuti vročico, ki se mu je v valovih dvigala iz dimelj.

	»Na kaj pa stavi ta moški?« je vprašala Debs, ko se je namestila na njegovih kolenih.

	»Malvern stavi visoke zneske na kugo in na to, kje bi lahko izbruhnila,« je rekel Lawrence in jo še malo potegnil k sebi. »Vse je popolnoma nedolžno.«

	»Kje pa misli, da bo izbruhnila?« Debs se je malce odmaknila.

	Lawrence je skomignil. »V bogatih delih mesta. Malo verjetno je, da bo dobil to stavo. Bogati na zahodu si lahko privoščijo stražo, ki jih bo ščitila.«

	Debs je prikimala, kot bi uživala v pogovoru o njegovem delu. »Prav gotovo mu igralnica ne bo izplačala dobitka, če bo zmagal?«

	Lawrence je zagodrnjal. »Takšna beznica? Izplačali bodo vsakršen znesek, ne glede na okoliščine. Verjetno gre za neke vrste čast med tatovi,« je nejevoljno rekel.

	»Morda pa ta Malvern ve o kugi več kot večina,« je pripomnila.

	Lawrence se je bučno zasmejal.

	»Bedak je, Debs. V klubu se govori, da se Malvern hvalisa, da bo sam razširil neko okužbo. No, ampak pristal bo na vislicah, pa če je kriv umora ali ne.« Zmajal je z glavo. »Na Malverna lahko pozabimo, najti moramo tega lovca na tatove.«

	»Mojega očeta lahko prosite za pomoč,« je predlagala Debs in nagnila čedno glavo. »Vedeževalca obišče vse sorte ljudi. Morda vam lahko kaj pove.«

	Lawrence se je nasmehnil.

	Debsina predanost družini je bila občudovanja vredna. Ni bila vsakdanja punca. Njen oče je bil William Lilly, nekoč je bil astrolog starega kralja.

	Škoda, je pomislil Lawrence, da tako lepa hči nima boljše dote, ki bi jo dvignila nad delo služabnice.

	Pa vendar mu je to povsem ustrezalo. Samo še nekaj ted-nov in Lawrence je bil prepričan, da bo Debs v celoti njegova.

	»Iztegni roko,« je rekel.

	Iztegnila je prste, Lawrence pa je občudoval njeno mladostno belo kožo in rožnate nohte. Roko ji je zakopal pod krilo, zdrznila se je, a ni ugovarjala.

	»Pokaži malo več,« ji je hripavo šepnil v uho. »Naj vidim, česar še nisem videl.« Drugo roko, v kateri je držal prstan, je iztegnil kot vabo.

	Debs se je nasmehnila in dvignila krilo nad koleno. Law-rence je zadržal sapo. Debs je potegnila krilo še malo više. Prstan v iztegnjeni roki je začel trepetati. Krilo je potegnila do konca navzgor, tega se Lawrence ni nadejal. Strmel je, prizor si je poskušal vtisniti v spomin, da bi se ga lahko spominjal kasneje.

	Potem pa je poleg omamne lepote opazil še nekaj.

	»Imaš brazgotino?« je zmedeno vprašal. »Znamenje imaš.«

	Debs se je namrščila in si hitro poravnala krilo.

	»Nobene brazgotine nimam,« je hitro rekla, a Lawrence je med njenimi nogami med mrežo poudarjenih žil opazil škrlatno znamenje.

	Bilo je kužno znamenje. Še preden je spustila krilo, je že kričala.

	XXXVIII.

	Zaradi bolečine se je Charlie še bolj zavedal ozkega temačnega predora. Utripala mu je v razbolelih podplatih, ga grizla v mišicah, mu meglila vid. Ko je mukoma hodil naprej, korak za korakom, je pred seboj videl delček mračne ceste.

	»Stoj!« je od nekod zaslišal zavpiti prestrašen glas in Charlieju se je posvetilo, da je prispel v Walthamstow in da vas ponoči stražijo.

	V medli svetlobi je razločil prestrašen fantovski obraz. Strmel je v Marijino mlahavo telo in modrikasto obličje. Debelo je pogledal in brcnil spečo podobo v travi. Drugi čuvaj je odprl zmedene oči, potem pa vstal.

	»Kugo nosi s sabo,« je rekel.

	»Ne, ne,« je ugovarjal Charlie in dvignil utrujene roke. »Grižo ima. Iz vaše vasi je. Prosim le, da ji dovolite počivati nekje na toplem.«

	Maria je bila nezavestna, njena koža je postajala sivkasta. Sopla je kratko, kratko in hitro.

	»Odidita!« je zavpil prvi čuvaj.

	»Prosim,« je rekel Charlie. »Ime ji je Maria, Anna-Maria. Nekoč je živela v vaši vasi. Imela je starejšo sestro, Evo.«

	Čuvaja sta se spogledala, nekaj sta mrmrala, potem pa je eden odšel proti vasi, drugi pa je skrivnostno rekel: »Zdravilko je šel iskat.«

	Charlie je stisnil zobe, vedel je, o kom govori. O čarovnici. Misli so mu švigale, vaščani ga najbrž hočejo prekleti.

	Še preden se je odločil, ali ne bi raje pobegnil, je zazvenel ženski glas. Zrl je v temo in zagledal visoko žensko, ki se je bližala vaškim vratom.

	Bila je enako visoka kot čuvaja, nosila je volneno obleko, s pasu pa so ji visele škarje, noži in usnjene mošnje. Lase je imela razmršene, kot po eksploziji. Dolgi nepočesani kodri so ji segali vse do pasu.

	Ko je zagledal velikansko pojavo, je Charlieja zgrabil nepopisen strah, za trenutek je celo pozabil na bolno Mario. Čarovnice ni videl še nikoli in spraševal se je, česa vsega je zmožna.

	Poleg raznoraznih rezil je za pasom nosila tudi zelišča.

	Ženska je povohala zrak in prikimala. Z zagorelim obrazom in sijočimi rjavimi očmi se je obrnila k Charlieju.

	»Grižo ima,« je potrdila. »Spustite jo v vas.« Hitro se je obrnila, ne da bi sploh podvomila, da jo bosta čuvaja takoj ubogala.

	Mlajši je stopil naprej in prijel konja za vajeti, na usta si je tiščal robec. Charlie je hotel iti z njim, a drugi čuvaj ga je negotovo ustavil.

	»On naj jo pripelje,« je zaklicala ženska, ne da bi se obrnila. »Če je prišel tako daleč, se najverjetneje ni okužil.«





	Zdravilkina koča je stala malce proč od drugih hišk. Zgrajena je bila iz slame in blata, popolnoma okrogla, iz slamnate strehe je molel dimnik.

	Ob pogledu na belo cvetje je Charlie pomislil na Marijino umorjeno sestro. V vrtu čudnih rož je rasel glog.

	»Prinesi jo noter,« je s praga velela ženska, »da vidiva, kaj lahko storiva.«

	Charlie je Mario dvignil v naročje. Zdaj je zardela v obraz, dihala je težko.

	Zdravilka je po tleh hitro razgrnila debelo vrečo iz jutovine in Charlie je Mario nežno položil nanjo.

	»Kaj je to?« je vprašala ženska in potapkala po trdem stezniku. »Brez takšnih neumnih oblačil ji bo bolje. Obrni se proč,« je še dodala in pomignila Charlieju, »slekla ji bom to reč, da bo lažje dihala.«

	Charlie je gledal okrog po koči, imel je čuden občutek, da je že bil tukaj. V njej so bile tri velike mize, polne raznoraznih posodic. Iz velikih vrčev so moleli listje in vejice, keramične skodelice so bile polne raznobarvne masti, uvelih makovih cvetov, šopov sladkega korena, povsod je bilo polno možnarjev z različnimi zmesmi.

	Charlie je slišal za čarovnice, ki so živele na deželi, jezdile prašiče in častile mesec. A govorilo se je tudi o magičnih ljudeh, ki so znali zdraviti z napitki in uroki. Verjetno bo te uporabila na Marii.

	»Srce ji bije umirjeno, to je dobro,« je rekla ženska. Charlie se je obrnil. Maria je nosila belo haljo, okoren steznik je ležal na tleh ob njej. Zdravilka je odšla k mizi.

	»Ampak diha slabotno,« je dodala, vešče odrezala nekaj zelišč in česna, jih vrgla v pisker, dodala še ščepec soli in žlico medu.

	Charlie jo je razočarano opazoval. Njen zvarek je bil podoben kmečkemu. Pričakoval je vsaj nekaj zrnc samorogovega roga. Celo najpritlehnejši londonski alkimisti so imeli vsaj posušene kuščarje.

	»Nimate nobenih posebnih sestavin?« je vprašal, ko je opazoval brbotajočo zmes samih znanih reči. Ženska je odkimala. »Če bi obstajalo zdravilo za grižo, potem bi ga poznali vsi,« je rekla. »Telo je tisto, ki se bori z boleznijo, lahko mu le pomagam, da se očisti.«

	Podala mu je skodelico.

	»Po majhnih požirkih naj jo izpije,« je rekla. »Vse mora popiti, ni važno, kako težko bo zanjo. Potem bo malo počivala in čez eno uro bo dobila še eno skodelico.« Ženska je pogledala bolno dekle. »Potrudila se bova, da preživi,« je rekla. »Dru-žina Anne-Marie ima že dovolj žalostno preteklost.«

	»O čem govorite?« Kljub okoliščinam se je v Charlieju prebudila radovednost. Domneval je, da prihaja Maria iz premožne družine.

	»Prvo noč je preživela z domačinom, a do poroke ni prišlo,« je rekla zdravilka in se namrščila ob napol nezavestnem dekletu.

	»Prvo noč?«

	»Takšen je običaj. Mladi, ki so zaročeni, pred poroko skupaj preživijo noč.« Iztegnila je prst. »Daj ji piti.«

	»In če dekle zanosi?« je vprašal Charlie, ki se ni povsem posvečal nalogi. Skodelico je prislonil Marii na ustnice in ko jih je rahlo odprla, si je oddahnil.

	»O tem se ne govori,« je potrpežljivo rekla ženska.

	»O čem?« Marii je nagnil glavo, spet je srknila požirek.

	»O tem, kar želijo pari izvedeti, preden se poročijo.«

	Charlie je pogledal Marijin obraz, poskušal si jo je predstavljati kot dekle, ki se mečka z nekim podeželskim fantom. Ni si je mogel.

	»Zakaj pa se ni poročila z njim po … prvi noči?« je naposled vprašal, ko mu je uspelo v Marijina usta spraviti še zadnje kapljice napitka.

	»Nihče ne ve. Zaročena sta bila že kot otroka. Dober zakon bi bil. Na,« je rekla zdravilka, potem ko je vzela skodelico in jo znova napolnila, »še tole ji daj, če bo spila.«

	Charlie je vzel skodelico. Pogledal je Mario, stiskalo ga je v grlu. Med spanjem je z njenega obraza izginila nečimrnost. Bled ovalen obraz je spominjal na risbo z ravnimi obrvmi in nosom in s temnimi polkrožno zavitimi trepalnicami. Njena usta so se zdela manjša. Kako čudno, je pomislil, da je te podrobnosti opazil zdaj, ko sploh niso bile pomembne.

	Rahlo je razprla veke, oči je imela okrvavljene.

	»Eva?« je šepnila.

	Charlie je odkimal. »Počivaj,« je zamrmral, nenadoma se je počutil kot vsiljivec. Nekdo drug bi moral biti ob njej. Prijateljica ali sorodnik.

	Znova ji je ponesel skodelico k ustom in pošteno je srknila. Potem ji je glava omahnila, tekočina pa ji je curljala po bradi.

	Iznenada se je ob njima pojavila ženska.

	»Počivati moraš,« je rekla. »Zjutraj se boš počutila bolje.«

	Charlie je odšel k steni, kjer mu je ženska pogrnila nekaj slame. Legel je in zaspal, tlačila ga je mora in nenehno se mu je prikazoval Marijin bledi obraz.

	XXXIX.

	Charlie se je prebudil in zagledal svetlo rjave oči, ki so ga nepremično gledale. Pomežiknil je.

	»Grozno smrčiš,« je rekla zdravilka. Stala je in si odpenjala žvenketajoč pas. »Lahko greš k njej, da se ti zahvali. Rešil si ji življenje.«

	»Je … je ozdravela?«

	»Ne še, a ni več v nevarnosti. Spraševala je po tebi. Pridi.«

	Ženska je odšla, on pa je opotekajoče vstal in ji sledil.

	Marijina koža se je iz modre spremenila v belo, oči je imela široko razprte. Napol prazen krožnik juhe ob njeni postelji je pomenil, da je lahko vase spravila nekaj hrane.

	Charlie je bil presenečen, kako zelo mu je odleglo.

	»Joan pravi, da si mi rešil življenje, ko si me pripeljal sem,« je rekla s slabotnim glasom. »In zato bi se ti rada zahvalila.« Zaprla je oči, kot bi bilo to priznanje zanjo mučno. »Lahko bi me namreč pustil ob cesti.«

	»Je … je ona čarovnica?« je šepetaje vprašal Charlie. Jasno mu je bilo, da je ženska Mario pripeljala z roba smrti, a če je bil vpleten Satan, je hotel to izvedeti čim prej.

	»Kot ti tudi jaz verjamem v Boga,« je slišal reči zdravilko. »A poslušam ga na drugačen način, ker ne maram mrzlih cerkva. Četudi so me zato vtaknili v zapor,« je dodala.

	»Nama lahko poveste kaj o Wappingu?« je vprašal Charlie, ki je pomislil, da bi jima lahko koristil vsak podatek.

	Zdravilka je odkimala. »Le zapor sem videla,« je povedala. »Strahoten kraj.«

	»Niste uporabili svoje magije in začarali stražarjev?« je vprašal Charlie.

	»Ničesar temačnega ne počnem,« je odvrnila ženska. »Zelišča, koreninice in jagode. To je vse.«

	»Cerkev se z vami ne bi strinjala,« je pripomnil Charlie.

	»Ne, verjetno res ne,« je rekla. »Zelo previdna sem. Če bi se zamerila napačnemu človeku, bi me lahko zažgali kot čarovnico. Ampak odkrila sem, da imam dar zdravljenja. Tvegam, da ga lahko delim z drugimi.«

	Charlie se je zamislil. Spomnil se je besed matere Mitchell: »Vidiš strelo, ki bi me zadela, ali da se odpirajo tla pod mano, ko vstopim v cerkev? Ženska, ki je perica, se prodaja. Ljudje beračijo na ulicah, prodajajo se. Bogu ni mar, kateri del sebe prodajaš. Sramotno je le to, da človek ni dovolj plačan za tisto, kar prodaja.«

	»Kdorkoli ti je že dal ta ključ, ve, kako smo živeli nekoč,« je rekla zdravilka.

	Charlie je presenečeno segel h ključu.

	»Privezan je z barvo uroka,« je dodala in pokazala na škrlatni trak. »Ti ga je dal kak dober prijatelj?«

	»Našli so me z njim,« je odvrnil Charlie, »kot siroto. Mis-lim, da mi ga je dala mati.«

	»Je žalovala?« Zdravilka se je dotaknila venčka, ki ga je nosila okrog vratu.

	Charlieja je prešinil nenaden spomin. Škrlatni trak. Glas. Vrba je devica, katere lasje se dotikajo gladine. Iz nje črpa moč. Je magično drevo.

	Charlie se je otresel podobe, občutil je neustavljivo nujo, da spremeni temo pogovora. Ni hotel, da bi že tako pičle spomine na mater oskrunila misel na čarovništvo.

	Iznenada ga je prešinilo nekaj drugega.

	»Zanima me nekaj, kar raste v vašem vrtu,« je rekel. Spomnil se je gloga. »Iskat ga grem.«

	Prečkal je kočo in se izmuznil skozi majhna vrata. Poiskal je glog, ki se je zibal v vetru, in odlomil vejico.

	Vračal se je h koči, ko je zadonel tako grozljiv krik, da je obstal. Zdravilka je stala na pragu. Predse je stegovala roko.

	»Tega ne nosi sem!« je zavpila.

	Charlie je presenečeno pogledal vejo.

	»To je vonj smrti!« je kriknila. »Nesrečo prinaša!«

	Charlie je ves osupel spustil vejico iz rok, ker pa se ženska še vedno ni premaknila, jo je še brcnil proč.

	»Ampak saj raste v vašem vrtu,« je negotovo rekel.

	»Ali ne veš, da gloga ne smeš nositi v hišo?« je vprašala. »Ali Londončani o tem ne veste ničesar?«

	Ob nevednosti meščanov je pomilujoče zmajala z glavo. Za hip je izginila, potem pa se je prikazala s skledo soli in žajbljevih listov.

	»S tem si očisti roke, preden se vrneš v hišo,« je rekla. Še vedno je zmajevala z glavo.

	Sledil ji je v notranjost in k postelji, v kateri je ležala Maria, oči je imela še vedno široko razprte.

	»Hotel … hotel sem jo povprašati o glogu,« je pojasnil, počutil se je, kot bi ga ujeli pri zločinu.

	Maria je prikimala, takoj je vedela, o čem govori.

	»Našli smo ga na sestrinem truplu,« je rekla.

	»Slišala sem za Evo,« je prikimala zdravilka. »Prižgali smo sveče za tvojo nesrečno sestro. In slišali smo tudi govorice o drugi smrti,« je dodala. »Ljudje jima pravijo čarovniška umora. Vsi govorijo samo še o grozljivih podrobnostih.«

	»Misliva, da morilec pripravlja neki urok,« je rekel Charlie. »Smrt za vsako smer. Glog ponazarja zemljo.«

	»Glog lahko pomeni zemljo. Poleg tega pa ima še veliko drugih čarobnih lastnosti,« je rekla ženska. »Zbrane so pod majsko luno. Luno razočaranja. Luno ovir. S seboj prinaša vonj po truplih, kar pomeni smolo.«

	»Ampak kaj pomeni?« je vztrajal Charlie.

	»Razočaranje se lahko uporabi za več stvari,« je rekla zdravilka. »Za zmanjšanje poželjivosti snubca. Za zmanjšanje moči močnega sovražnika ali za preprečitev nekega dogodka. Tisti, ki dobro poznajo glog, ga ne prinašajo v hišo,« je dodala.

	Charlie se je rahlo nasmehnil, ni je najbolje razumel.

	»So beli trakovi del uroka?« je vprašal, spomnil se je, da je bilo z njimi okrašeno truplo.

	Zdravilka je prikimala. »Beli trakovi močno povezujejo in odbijajo.«

	»Potem sva imela prav,« je rekel Charlie. »Pripravlja urok proti kralju. Da bi pomagal upornikom.«

	»Prave razloge pozna le snovalec uroka,« je odvrnila ženska. »S sabo bo nosili emblem ali simbol, ki bo pomenil, da je urok dokončan. Kakšen predmet, ki bo magijo ohranjal živo. Če ga boš našel, potem bi morda lahko ugotovili, čemu je namenjen urok. Brez njega pa razlog ostaja skrivnost.« Obrazne poteze so ji otrdele. »Smrt je močan pečat na uroku, a vedno je namenjen temačnemu koncu. To je zelo stara magija.« Postala je zamišljena. »Pri drugem dekletu so našli ptičjo kletko, kajne?«

	Charlie je prikimal. »In na njej perje.«

	»Potem se strinjam, da gre za neki pomemben urok,« je rekla zdravilka. »Glog je zemlja. Ptice so zrak.« Štela je na prste. »Ostaneta še ogenj in voda. Izvaja elementarni urok. In zato,« je dodala, »bosta umrli še dve.«

	»Naprej morava,« se je oglasila Maria in mukoma sedla pokonci. Sedela je na robu postelje in se dolgo mučno minuto sklanjala naprej. »Pol dneva sva že izgubila, a še vedno lahko prideva v Wapping pred njim.«

	»Maria, saj vendar ne moreš na pot,« je rekel Charlie in jo vznemirjeno pogledal.

	»Zdaj se dobro počutim.« Gledala je naravnost predse, a se ni premaknila, tudi vstati ni poskušala. Počasi se je naslonila na roko in se opotekajoče postavila na noge. Charlie jo je presenečeno gledal, ko je najprej segla po stezniku, ki ga je zdravilka položila na tla ob postelji.

	»Bolje bo, da počakava,« je ugovarjal Charlie. »Saj menda ne misliš obleči tega neumnega steznika?«

	Okrevanje po griži je lahko zelo hitro. A naporno jezdenje po prašnih cestah je bila trapasta odločitev.

	Maria je zaškrtala z zobmi in si začela okrog platnene halje zavezovati togo oblačilo. Z eno roko je prevezala trakove in sopla od bolečin. »Ježe sem dovolj vešča, da bom lahko nekaj ur sedela v sedlu,« je rekla in se trudila, da se ne bi pačila. »Če bova hitra, ga še vedno lahko prehitiva, a če se ne odpraviva takoj, bova izgubila vso prednost.«

	Maria je vstala. Zdravilka je brskala med svojimi zelišči.

	»Izvoli zavoj hrane in stekleničko gina, da se bosta zaščitila pred kugo,« je rekla in Charlieju potisnil v roke robec s hrano in stekleničko. »Wapping je zelo okužen. Kuga kosi po ulicah, vse je smrtonosno. Zelo previden moraš biti,« je dodala. »Maria še ni pri močeh in pot je polna ljudi, ki ubijajo Londončane.« Še nečesa se je spomnila, sklonila se je in nekaj vzela izpod mize. »Vojak iz državljanske vojne jo je pustil tukaj. Nikoli mi je ni bilo treba uporabiti.« V rokah je držala težko pištolo. Charlie jo je vzel. »Le eno kroglo ima,« je po-jasnila zdravilka. »Ampak morda bo dovolj, če vaju bodo dobili čuvaji.«

	»Hvala vam.« Charlie je pištolo podal Marii. »Ti jo imej,« je rekel, »jaz se znam drugače braniti.«

	Maria je oklevajoče vzela pištolo.

	»Nekaj moraš imeti,« je vztrajala zdravilka in pogledala Charlieja. S pasu je odpela škarje in mu jih dala. »Uporabljajo se za prirezovanje sveč,« je rekla, »da si bosta svetila med potjo.«

	Charlie ji je hvaležno prikimal, a spraševal se je, le kje bo prižigal sveče.

	Z Mario sta se odpravila proti vratom.

	»Naj bog blagoslovi tvojega očeta, Anna-Maria,« je rekla zdravilka, »in da bi odpustil tvoji materi.«

	Charlie je v Marijinih očeh za hip opazil nekaj neznanega, a je naslednji trenutek izginilo. Odprla je vrata, precej siloviteje, kot bi ji pripisal v tem slabotnem stanju, in pred njim odkorakala iz hiše.

	XL.

	Danilo se je že, voz pa je neenakomerno poskakoval po luknjasti cesti. Pod kapuco halje se je Thomas že potil od vročine.

	Nasmehnil se je. Medtem ko je kuga kosila po vzhodnem delu mesta, je zahodni še vedno trgoval. Njegova okužba bo kmalu izbruhnila v mestu in se naglo razširila po vsej Angliji.

	Zadnji del njegovega načrta se je že skoraj odvijal. Naprej po cesti je zagledal mitnico, pripravil se je.

	Pogledal je svojo ženo. Teresa je sedela na zadnjem delu voza, z rokami si je objemala kolena, svetli lasje so ji padali okrog ramen kot zavesa. Zagotovo je bila vznemirjena, ker je bila zunaj.

	Thomas je zategnil vajeti, potrebnega je bilo kar precej napora, da je ustavil šest konj. Segel je za haljo in izvlekel dve zdravniški dovoljenji, dvignil ju je v zrak.

	Položaj v mestu mu je zagotavljal najvišje možno dovoljenje za potovanje. In kraljevi grb ga je spustil skozi vse kontrolne točke, kjer bi druge ustavili.

	Mitničar se je držal daleč proč, srajco si je potegnil visoko čez obraz.

	»Ne smete mimo.«

	Thomas ga je nejeverno pogledal. Mitničar je v rokah držal vile, a dokaj neodločno.

	»Umakni se,« je z vozniškega sedeža zaklical Thomas.

	»Ne smete naprej.« Možakar je rahlo poplesaval, prestrašeno, približati se ni upal. Zagledal je Thomasovo ženo, ki je sedela na vozu, obstal je in strmel vanjo.

	»Moja žena ne mara cestnega prahu,« je pojasnil Thomas.

	Mitničar je še vedno strmel v Tereso, očitno se je čudil, da tako lepa ženska potuje s takšno pošastjo.

	Teresa je še bolj prihulila glavo, sedaj so bile vidne le njene oči.

	»Umakni se,« je ponovil Thomas.

	Mitničarju je trepetal glas, iskal je pogum. »Vemo, kaj imate za bregom, in tega nočemo. Da potujete ob polni luni. Vozite trupla.« Z vilami je pomignil proti vozu. »Hudič se naši vasi ne bo več približal,« je še rekel in se izprsil. »Tako smo se odločili in če bo treba, vas bomo pregnali s silo.«

	»Pa vendar si sam,« je rekel Thomas in nagnil glavo na stran, kot bi se zabaval. Vedel je, da je med potjo pritegnil pozornost domačinov, ker pa je tokrat potoval zadnjič, ga to ni preveč skrbelo.

	»Niso še pokonci,« je priznal mitničar in se zaskrbljeno oziral, »a vsak čas bodo.«

	Thomas je iztegnil vrat in se razgledal po poljih za moškim. Stišal je glas.

	»Dve izbiri imaš.«

	Mitničar se je močneje oklenil vil.

	»Spusti me,« je nadaljeval Thomas, »in preživel boš. Ali pa boš umrl, jaz pa bom šel dalje. Meni je vseeno.« Izvlekel je meč in si ležerno ogledoval rezilo.

	Mitničar je začel trepetati, a se ni umaknil. Šele ko se je Thomas spustil z voza, se je zadenjsko pomaknil proti vratom.

	»Vpisati se morate,« je rekel, ne da bi Thomasa izpustil z oči. »Vsi, ki gredo mimo, se morajo vpisati v knjigo. Tak je kraljev ukaz.«

	Thomas je zdrsnil na tla, približal se je mitničarju in previdno pogledal proti vozu. Teresa se je skrila.

	»Za tvoje težave,« je rekel Thomas in mitničarju vrgel kovanec. Možakar ga je ujel, si ga naglo ogledal in presenečeno, a hvaležno pogledal Thomasa. Kot je Thomas domneval, je denar pomiril moškega. Stopil je malce proč, Thomas pa se je približal knjigi, da bi se vpisal.

	Mitničar sploh ni opazil meča. Še preden bi lahko zakričal, mu je razparal trebuh.

	Zevajoče je zrl v odprto rano, na obrazu se mu je risala nema osuplost.

	Thomas je spustil meč, topo je padel v travo. Iztegnil je orokavičene prste in stopil bliže k ranjenemu mitničarju. Vešče je potisnil roko v rano in v prsni koš. Mitničar je zadrhtel, daveče je odpiral usta.

	»Čutiš to?« je vprašal Thomas. »Tvoje srce stiskam.« Iz mitničarjevega trebuha je tekla kri. »Tako so ubili mojega očeta,« je nadaljeval Thomas, »potem ko so mu žgali roke, dokler mu niso ostali samo črni štrclji.« Thomas je stisnil pest. »Vsi ste izdajalci,« je rekel, »in poskrbel bom, da bo tudi vaš kralj umrl kot izdajalec.«

	Mitničar se je še naprej davil. V orokavičeni roki je Thomas občutil poslednji tresljaj, zadnji napor srca, da bi živelo. Potem je mitničarju omahnila glava, Thomas je pokleknil in truplo položil na tla. Roko je potegnil iz krvavečega trupla. Srce v njegovi roki je bilo zgolj mlahavo tkivo. Ni vedno iztrgal celega.

	Thomas ga je nekaj trenutkov gledal. Tokrat gre zadnjič v Wapping, to je zadnji tovor. Okužbe kmalu ne bo več mogoče zajeziti.

	V pristanišču so mu rekli, da nikoli ne bo našel ljudi, ki bi mu pomagali naložiti strahoten tovor. Za nobeno ceno. Vendar so se motili. Za denar se je dalo dobiti ljudi. Preprosto si le moral vedeti, kje jih iskati.

	Thomas je vzel pero ob mitničarjevi knjigi. Pomočil ga je v krvavo srce. Pod masko se je nasmehnil in zapisal svoj psevdonim.

	V tem delu dežele je bil strah koristna valuta. Prav je, da domačini vedo, koga se morajo bati.

	XLI.

	Okolica Londona je bila divja. Polja so bila sicer zapuščena, a zrak je bil svež. Zlato-zelene planjave so se raztezale na obeh straneh od sonca osušene poti. Ampak bila je skoraj prazna.

	Charlie in Maria sta šla mimo velike krčme s hlevom, krušno pečjo, pivovarno in dimnico, a bila je zapečatena z deskami.

	Maria se je na konju nevarno zazibala, a ustaviti se ni hotela. »Le prah je kriv,« je rekla z utrujenim glasom. »V redu sem.«

	Charlie jo je vse bolj občudoval. Vedel je, da se počuti slabo in da jo boli. Veliko bolj žilava je bila, kot je mislil.

	»Ne tja.« Maria je odkimala, ko je hotel konja usmeriti na ožjo potko. »Ta pot vodi skozi barje Hackney,« je pojasnila. »Nevarna je za konje.«

	Charlie je v mislih preletel zemljevid. Če sta se ogibala barju, je to pomenilo, da sta dan ježe od Stratforda. Poleg tega, da sta morala daleč naokrog, da bi prehitela Malverna, sta imela s sabo le zavojček hrane, ki jima ga je dala zdravilka.

	V obcestnem jarku je opazil nekaj sivega. Platneni šotor. Nekdo se je utaboril, a zdaj je bil šotor zapuščen.

	»Počakaj tu,« je rekel in zdrsnil s konja. »Morda je v njem kaj hrane.«

	»Počakaj!« je zavpila Maria. »Morda je nevarno.«

	»Če je v šotoru kaj, kar nama lahko pride prav, potem bova to vzela,« je rekel Charlie. »Zdi se, da se nama je nasmehnila sreča.«

	Spustil se je v jarek in se približal bivaku. V podobi kupole je bil na hitro postavljen iz platna in vej. Charlie je s tal pobral vejo in privzdignil platno nad vhodom.

	Sonce je posijalo v šotor in obsijalo obraze v njem. V šotoru so ležali krvavi ostanki moža in žene. Charlie je stopil nazaj in si pokril usta. Platno je padlo in sklonil se je, kot da bo bruhal. Potem je hitro, kot so ga nesle noge, splezal iz jarka.

	»Kaj je bilo?« je vprašala Maria, ko je videla, da je kljub vročini prebledel.

	»Trupli,« je zamomljal in se nerodno povzpel na konja. »Zdi se, da so bili čuvaji pred kratkim tu.«

	Maria je oklevajoče pokazala proti poljem. V daljavi so bili trije zagoreli kmetje. Oklepali so se svojega orodja in jasno je bilo, da ju nameravajo napasti. Charlie je zgrabil Mario.

	»Sem,« je divje rekel in jo s konjem vred potegnil proti valovitemu barjanskemu vresju.

	»Ampak tam je močvirje,« je ugovarjala Maria.

	»Tile so najverjetneje ubili moškega in žensko v šotoru,« je zasikal Charlie. »Vračajo se, da bi skrili trupli, da jih zaradi zločina ne bi obesili.«

	S ceste jo je povlekel na barje. Pred njima se je raztezalo močvirje Hackney. Iz razmočene prsti so se dvigali otočki visokega ločja in trave. Nemogoče je bilo reči, kako globoko je blato. Ampak močvirska trava jima je segala do pasu, bila je dokaj mehka in zelena.

	»Opazili naju bodo, po premikanju trave,« je zaskrbelo Mario, vendar je Charlieju vzela vajeti in konja previdno povedla na barjanska tla, ob tem je ves čas pomirjujoče tleskala z jezikom.

	Konja sta bila višja od trave.

	»Tja morava,« je rekel Charlie in pokazal na gostejšo zaplato trave, »kjer se bova skupaj s konjema lahko skrila.«

	Naredil je nekaj korakov, noga se mu je do kolena pogreznila v blato. Možje so bili zdaj že tako blizu, da sta lahko slišala njihove glasove.

	»Pohiti,« jo je priganjal in se trudil izvleči nogo, »videli bodo konja.«

	Ampak Maria ga ni poslušala. »Počakaj,« je rekla. »O nekem vozu govorijo.«

	»Morda je šel kakšen mimo, Maria. Če naju bodo ubili, to sploh ne bo važno.«

	Maria je pokazala resnično izjemen dar za konje, saj je oba konja pripravila do tega, da sta pokleknila, in tudi sama je legla na močvirska tla. Charlie je spoznal, da je prepozno za beg, zato je še sam pokleknil in molil, da ju konja ne bi izdala.

	»Si prepričan, da je bil on?« je vprašal glas. »Si prepričan, da je bil zdravnik?«

	Charlie je otrpnil. Pogledal je Mario, ki je napenjala ušesa.

	»Ja,« je odvrnil drugi glas. »Thomas Malvern je zadnje v knjigo vpisano ime.«

	»Še zadnjič se je ponorčeval iz nas, ko nam je dal vedeti, da je on ubil mitničarja.«

	»Ob zadnji polni luni bi morali biti pogumnejši,« se je oglasil še tretji. »Ustaviti bi ga morali, ne pa da smo ga s tovorom trupel spustili skozi.«

	»Ja,« je pripomnil drugi. »Kadarkoli pride zbiralec trupel, umre mlado dekle.«

	»Pa si prepričan, da je ubil mitničarja?«

	»Povsod je bila kri, mitničarja pa nikjer. Le kaj drugega bi se lahko zgodilo?«

	»Nečesa pa moramo biti veseli,« je rekel drugi. »Če je res ubil mitničarja, potem tokrat zadnjič potuje skozi te kraje.«

	Maria je zgrabila Charlieja za roko in se pomenljivo namrščila.

	»Kaj misliš, da je naredil s truplom?« je vprašal prvi.

	Sledila je dolga tišina, eden od moških je pljunil.

	»Bog daj, da ne bi nikoli izvedeli,« je rekel tretji. »Gremo,« je še dodal, »in opravimo s temi trupli. Potopimo jih lahko v močvirje in nihče jih ne bo nikoli našel.«

	Eden od konj je stresel z glavo in glasno prhnil.

	»Kaj je bilo to?« je vprašal eden izmed moških.

	»Kaj?«

	»Nekaj sem slišal. Molčita in poslušajta!«

	Sledila je dolga in mučna tišina. Charlie je zadrževal dih in gledal Mario, molil je, da bi konja ostala tiho.

	»Morda pa se na robu barja skriva še več meščanov. Najbolje, da se prepričamo.«

	Charlie je s tal pograbil kamen, nameril in ga vrgel čez barje. Trenutek kasneje je začivkala jezna ptica in zaprhutala s krili.

	»Le ptič je bil, ti bedak,« je rekel prvi moški. »Zdaj pa skrijmo ta trupla, preden nas obesijo zaradi tega.«





	Skoraj ura je minila, preden so se možje odpravili, da bi na drugem delu barja skrili dokaze svojega zločina.

	»Si slišal?« je vprašala Maria. »Thomas Malvern. Ob polni luni prevaža trupla.«

	Charlie je prikimal, bolj ga je skrbelo, kako bosta pobegnila.

	»In danes zjutraj je bil tukaj,« je nadaljevala Maria. »Morda ga še lahko prehitiva.«

	Oči so ji sijale, ko je tehtala možnosti.

	»Stratford je blizu in mora skozenj. Morda bova imela srečo in bova prišla do oblasti, še preden bo prišel tja, in ga bodo aretirali.«

	Charlie je počasi vstajal iz blata, pomislil je, da bosta po-trebovala veliko več kot le srečo, da bosta stratfordske stražarje prepričala, da ju spustijo v mestece.

	In v tem trenutku sta imela precej večjo težavo.

	»Na glavno cesto se ne smeva vrniti,« je rekel. »Ti možje patruljirajo in morda jih je še več. Če bova nadaljevala pot, Maria, morava skozi barje.«

	XLII.

	Amesbury je preveril podatek na papirju.

	Pročelje luke Shadwell, rdeča vrata.

	Pogledal je Blackstona.

	»Našla jo bova v enem izmed teh bordelov,« je rekel.

	»In prepričan si, da je to ista Jenny, ki se je srečala z Malvernom?«

	Amesbury je prikimal.

	»Skupaj sta odšla iz igralnice. Potem je pobegnila v materino hišo užitkov.«

	Blackstone se je spraševal, le kako je Amesbury dobil ta podatek. Verjetno s pomočjo svoje razvejane vohunske mreže, zato raje ni vprašal.

	Moška sta si ogledovala vrsto razpadajočih javnih hiš in gostiln, ki so bile nametane na pristaniški obali.

	»Tega kraja se spominjam iz dni, ko sem bil še pomorščak,« je povedal Blackstone. »Tudi po več mesecih bojevanja na morju smo se izogibali tukajšnjih bordelov. So za preveč opite moške, ki ne cenijo svojega življenja.«

	»Ne bom se dolgo zadržal,« je rekel Amesbury, »in potem se boš lahko vrnil k svojim kužnim poslom.«

	Blackstone je prikimal, čeprav se vrnitve na Wapping Road ni veselil.

	»Tale,« je rekel in pokazal na rdeča vrata.

	Približala sta se hiši. Amesbury je dvignil roko, da bi potrkal, potem pa si je premislil in z nogo odrinil nagnita vrata ter vstopil, Blackstone mu je sledil. V hiši je bilo mračno, lesena tla so bila zaprašena, na preprosti mizi je stala napol prazna steklenica vina.

	Na dolgi klopi malce proč od mize so sedele tri ženske. Visoko so dvigale krilo in ponazarjale, kaj lahko kupita.

	Ena je bila videti bolje preskrbljena od drugih, je opazil Blackstone, morda je bila priležnica, ki jo je nedavno zapustil snubec. Shadwell je bil namenjen mornarjem, vsaka londonska prostitutka, ki je imela izbiro, se jim je izogibala.

	Na pogled lepša ženska je nosila roza svilen steznik, ukrojen tako, da je kazala obe dojki. Dva kodra temnih povoskanih las sta ji padala ob mačjim podobnih očeh, zdelo se je, da je v srednjih dvajsetih.

	Njena pričeska in poteze so Amesburyja spominjale na Louise Keroulle, kraljevo ljubico. Amesbury je Blackstonu povedal, da Louise ne zaupa. Pred kratkim jo je zasačil, ko je brskala po kraljevih osebnih papirjih. In Amesbury je hitro postajal prepričan, da sta z bratom Georgeem morda francoska vohuna.

	Prostitutki, ki sta sedeli vsaka na eni strani na videz bolje situirane kompanjonke, sta bili videti vsaj deset let starejši. Ena si je na obraz prilepila lažne obrvi iz mišjega krzna, zaradi katerih je bila videti večno besna. Druga je imela ogromne prsi, povešene od starosti in nič kaj spretno nagnetene v ozko modro obleko. Dekolte je imela poln belkastih strij, ki so ji segale vse do obilnega trebuha, kot je uganil Blackstone.

	Najprivlačnejša od trojice se je zganila, da bi iz steklenice nalila vino, toda Amesbury je dvignil roko. Blackstone je ugibal, da s sabo verjetno nima dovolj denarja, da bi tvegal plačilo, ki bi ga hiša lahko zahtevala za kozarec vina.

	Ženska je spet sedla, gledala ga je radovedno in nejevoljno.

	Silovito so se odprla vrata in v prostor je planil moški. Blackstone je najprej pomislil, da je stranka, potem pa je v očeh žensk ujel strah. Bil je lastnik.

	Imel je polizane mastne črne in sive lase in žalostno zaplato kože, kjer so nekoč rasli. Na njem je visela umazana srajca, a hlače je imel nove in zašite v dolgem mornariškem stilu.

	Možakar je z edinim očesom obtožujoče motril prišleka, potem še ženske.

	»Zakaj niste gostoma ponudile vina?«

	»So,« je rekel Amesbury, »odklonila sva.«

	Na lastnikovem obrazu se je narisala jeza. Odšel je k mizi in vzel steklenico.

	»Nihče ne vstopi v hišo užitka, ne da bi nekaj spil,« je rekel in v čašo natočil rdečo tekočino. Podal jo je Amesburyju.

	»Izvolite,« je rekel, napolnil še drugo čašo in jo podal Blackstonu.

	Amesbury je s svojimi ogromnimi prsti počasi prijel vrček, Blackstone ga je posnemal. Lastnikova jeza se je malce ohladila.

	»Sta iz mesta?« je sumničavo vprašal.

	Amesbury je prikimal in naredil požirek vina.

	»London je okužen,« je rekel lastnik in še sebi napolnil čašo. »Prejšnji teden sem bil tam. Kupil sem mažo,« je dodal in se pomenljivo prijel za mednožje. »Mornarji so umazanci, potem pa se še jaz nalezem od žensk.« Popraskal se je po glavi, precej filozofsko, in znova srknil vino. »Tja ne grem več,« je nadaljeval, »ker sem slišal grozne stvari. Vsako noč se na pokopališču v Fenu pojavi tisoč novih trupel. Nihče ne ve, od kod. Domačini so na smrt prestrašeni, prepričani so, da gre za hudičevo delo.«

	»Domačini pretiravajo,« je Amesbury zamahnil z roko. »Zaradi kuge postajajo omotični kot ženske.«

	»Na lastne oči sem videl,« je izbruhnil lastnik, »veliko jamo za pokop siromakov. En dan je bila prazna, naslednji pa polna do roba.«

	»To ni mogoče,« ga je pomiril Blackstone. »Četudi bi ponoči umrlo pol meščanov ….«

	»Pravim, da sem videl!« je zavpil možakar in razlil vino. »In velika kljunasta pošast ponoči obiskuje cerkev. Ljudje tako pravijo. Sam hudič polni londonske grobove.«

	Amesbury je pogledal Blackstona.

	»To pa je nekaj, kaj bi bilo morda vredno raziskati,« je naposled rekel.

	Blackstone je prikimal. »Ko se vrnem, bom obiskal pokopališče.«

	Zdelo se je, da lastnik razmišlja o zadnjih besedah. Čez nekaj trenutkov je pomignil ženskam, očitno je bilo zanj pogovora konec. Nekoliko so se vzravnale.

	»Naj vaju malce starejši videz ne zavede,« je klepetavo rekel in pokazal na žensko z mišjimi obrvi. »Naredila bo, karkoli si želita. Karkoli.«

	Obrnil se je k Blackstonu. »Spodobni se zdite,« je rekel. »Dobra bo za vas. Na njej boste našli zelo dobra razmerja. Osebno jih poznam.« Lastnik se je lajajoče zakrohotal.

	»Drugo dekle iščeva,« je bil obziren Amesbury. »Slišal sem, da dela tukaj.«

	»Nihče ne vstopi v mojo hišo, pije moje vino, potem pa zahteva drugo dekle,« je rekel lastnik. Jeza v njem je spet naraščala.

	»Ime ji je Jenny,« je pripomnil Amesbury.

	Lastnikove obrazne poteze so otrdele, ženska z mišjimi obrvmi pa se je zdrznila. Ime je prepoznala.

	»Če vaju zanima Jenny, vprašajta kurbe,« je rekel lastnik. Pograbil je steklenico in Amesburyjevo še do roba polno čašo. »Dve gvineji za vino,« je rekel in nastavil dlan, »če nočete računu dodati še krvavega nosu.«

	Amesbury je izvlekel denarnico, Blackstone pa si je oddahnil, ker je bila polna kovancev.

	»Eno,« je mirno rekel Amesbury in spustil kovanec v mo-žakarjevo grabežljivo dlan.

	Lastnik bordela je nekaj zagodrnjal. Gvineja bo dovolj za več zabojev vina, ki ga je stregel, je pomislil Blackstone.

	»Če bi jih radi kaj vprašali, boste plačali za njihovo družbo,« se je zarežal lastnik.

	Amesbury je pogledal ženske. Pogled mu je obstal na tisti z mišjimi obrvmi.

	»Njo hočem.«

	»Pa vi?« Lastnik se je obrnil k Blackstonu.

	»Družbo jima bom delal.«

	»Tudi prav,« je rekel lastnik in se spačil. »Kot sem rekel, naredila bo vse, morata pa plačati davek na obrabo.«

	Amesbury je segel v denarnico in spustil še več kovancev na mizo. Ženske so debelo pogledale. Lastnik je hitro pospravil denar.

	»Meča pustita tukaj,« je dodal.

	Blackstone je odkimal, bežno se je nasmehnil.

	»Na varnem bosta,« je zatrdil lastnik »Tukaj ni tatov.«

	»Pila sva vaše vino,« je rekel Blackstone. »Svojih mečev ne dava. Nisva mlada mornarja, stara šestnajst let.«

	Amesbury se je odobravajoče nasmehnil. Sumil je, da je Blackstone precej bolj jeklen, kot je kazal kot pomočnik debeloličnega župana. Pod črno uradniško obleko se je skrivala vojaška neustrašnost. Amesbury je v ljudeh vedno prepoznal pogum.

	Lastnik se je nejevoljno skremžil, a ni vztrajal. Da so po-kradli meče, orožje ali karkoli vrednega, kar so gostje pustili v pritličju bordela, je bila običajna praksa.

	»Tja,« je rekel in pokazal na vrata v zadnjem delu. Ženska je vstala, si pljunila v dlan in se podrgnila med nogami. Potem je odšla pred moškima in dvigala krilo, da je kazala polovico gole zadnjice.

	Sledila sta ji. Blackstone je gledal golo ritnico, na kateri se ji je poznal od sedenja rdeč odtis.

	Odpeljala ju je v sobico z dvema vrečama, napolnjenima s slamo, in odprto škatlo kondomov iz prašičjega mehurja. V mnogih je bila še vsebina prejšnjih obiskovalcev.

	Ženska je pobrskala po škatli za najčistejšim kondomom in si ga položila čez laket.

	»Od spredaj ali zadaj, meni je vseeno. Za oboje računam enako,« je rekla, nagovorila je Amesburyja. »Poljubljaš me lahko, kjer želiš, le po ustih ne, ker imam razjedo.« Ustnico je obrnila navzdol in na strani pod ličnico pokazala na odprto rano.

	Potem ko je končala s pojasnilom, se je z razkrečenimi nogami namestila na šumečo vrečo.

	»Iščeva dekle, Jenny,« je rekel Amesbury.

	»Ne najprej posel? Ne bo mu všeč.« S prstom je pokazala proti sprednjemu delu hiše.

	Amesbury je odkimal. »Pobegnila je iz igralniškega kluba, kjer je delala,« je pojasnil.

	Namrščila je mišje obrvi.

	»Nikomur ne dolguje denarja,« je dodal Amesbury. »Za-nima naju moški, s katerim so jo nazadnje videli. Rada bi izvedela kaj več o njem.«

	Ženska je na dolgo izdihnila, Amesbury pa ji je na vrečo vrgel prgišče kovancev. Pogledala jih je, a jih ni vzela.

	»Nič slabega ji nočeva. Resnično. Morilca loviva,« je rekel Blackstone. Ženska ga je nekaj trenutkov motrila, kot bi tehtala, ali je iskren.

	»Kakšnega morilca?« je vprašala.

	»Morilca nedolžnih deklet,« je odvrnil Amesbury. »Mesarja.«

	Ženski je begal pogled od enega do drugega.

	»Bila je tukaj,« je naposled rekla, »kratek čas. Moški, ki ga je srečala v igralnici, jo je na smrt prestrašil. Rekla je, da jo je hotel ubiti.«

	»Je povedala še kaj?« je vprašal Blackstone.

	»Rekla je, da jo je odpeljal v cerkev, polno pokvarjene hrane.«

	»Je povedala, v katero cerkev?«

	London ima več kot petdeset cerkva vseh velikosti.

	Ženska je počasi odkimala.

	»Kje je zdaj?« je vprašal Amesbury.

	»Odšla je,« je rekla ženska. »V te kraje prihaja kuga, odšla je na varno.«

	»Kam?« je vztrajal Amesbury.

	»Vkrcala se je na ladjo,« je povedala ženska, »eno tistih, ki plujejo po Temzi in čakajo, da bo konec kuge.«

	Blackstone je izgubil upanje, da bosta našla Jenny. Po reki je plulo na desetine ladij in vse so se divje branile novih potnikov. Da bi našla njeno ladjo, je bilo skoraj nemogoče.

	»Ji boste predali sporočilo, če jo boste našli?« je vprašala ženska.

	»Bom, če bom lahko,« je odvrnil Amesbury.

	»Povejte ji, naj ne hodi blizu tistim nevarnim klubom v zahodnem Londonu,« je rekla ženska. »Veste, jaz sem njena mama,« je še dodala.

	»Potem je on vaš mož?« je vprašal Amesbury in pomignil proti prostoru, kjer ga je lastnik silil s hišnim vinom.

	»Tretji,« je odvrnila ženska, »vendar on ni Jennyjin oče. Ampak imam srečo, ker dobro skrbi zame. Preden sva se poročila, sem bila črna od modric. Takšni so mornarji,« je dodala in pomignila proti pomolom za hišo, »po več mesecih na morju premorejo več navdušenja kot denarja, zavrnitve pa ne sprejmejo zlahka.« Proseče ju je pogledala. »Upam, da ga bosta ujela,« je rekla. »Vsak dan se zahvalim bogu, da je moja Jenny pobegnila pošasti. Srce se mi lomi ob misli na matere, ki nimajo tolikšne sreče.«

	XLIII.

	Charlie in Maria sta bredla globlje v močvirje, prestrašena konja sta se potapljala in voda je ob vsakem koraku brizgala naokrog.

	Sicer pa je bilo na barju tiho. Grozljivo tiho. Edini zvoki so bili občasni kriki ptic in brenčanje žuželk.

	V Londonu si je Charlie želel, da bi se osvobodil nenehnega pozvanjanja zvonov in mrtvaških vozov, rdečih križev, zadušljivega zraka in hrupa. Ampak zvoki stokajočega mesta so mu bili ljubši od strašljivih šepetov močvirja.

	Iz blatnih razmočenih tal je vel smrad in Charlie se je spraševal, koliko trupel je bilo med državljansko vojno za večno pokopanih v njih.

	Travnate površine so predstavljale neke vrste prehod skozi barje, še vedno pa sta morala bresti po mlakah, katerih globin nista poznala.

	Prispela sta na konec travnate zaplate in se ustavila, da bi se razgledala naokrog po gnijočem barju.

	»Tam,« je rekel Charlie, a neprepričljivo, »mislim, da vidim dno, torej ni pregloboko.« Z roko si je zakril oči pred močnim soncem. »Samo še ta del morava prečkati, Maria. Cesto vidim.«

	Maria je prikimala, obraz je imela prepoten. Po blatnih tleh je bilo težko gaziti, a vsak mučen korak je naredila molče.

	Charlie je previdno stopil v smrdečo vodo. Ugreznil se je do stegna in skoraj padel v zaudarjajoče blato. Hitro se je zasukal, zgrabil za šop trave in se potegnil na trdnejša tla.

	Srce mu je divje razbijalo.

	»Poškodoval si se.«

	Maria je pokleknila k njemu. Šele sedaj je Charlie opazil kri, ki mu je tekla po blatni nogi. Presenečeno je gledal rano. Bila je gladka in ravna, kot bi se urezal na meču ali nožu.

	»Morda pa je v blatu kakšen oster predmet,« je rekel in skomignil. Rana ni bila globoka in za hip je nanjo pritisnil dlan.

	»Upam, da se ne bo vnela,« je zamrmrala Maria, potem pa je opazila nekaj na vodi. »Na tem si se ranil,« je rekla in pokazala s prstom. »Poglej, verjetno si ga odpel, ko si stopil nanj.« Na gladino močvirske vode so priplavali ostanki trupla z navzdol obrnjenim obrazom. V roki je držalo meč, konica je molela iz vode. Ampak truplo je bilo močno razpadlo, okostja se je držala le razcapana obleka.

	»Verjetno je vojak iz državljanske vojne,« je ugibal Charlie. »Morda je hotel pobegniti, pa je utonil.«

	Ampak Maria je zmajevala z glavo, strmela je v vodo. »Mislim, da tod blizu ni bilo nobene bitke,« je rekla.

	Prvo truplo, ki se je dvignilo na gladino, je sprožilo verižno reakcijo in eno za drugim so se iz smrdečih globin začela dvigati še druga.

	Charlie je debelo pogoltnil. »Razmisliti morava o vrnitvi,« je rekel.

	»Da bi se vrnila?« Maria ga je začudeno gledala.

	»Maria, to je močvirje. O konjih ne vem veliko, niti o tem, kako daleč lahko bredejo po močvari, a če se bosta utopila, bova morala peš naprej. In brez hrane in pijače bo to zelo težko. Umrla bova od lakote ali še česa hujšega, ljudje nama ne bodo priskočili na pomoč,« je dodal.

	»Ti se lahko vrneš, kadarkoli želiš,« je rekla Maria. »Kar sem začela, bom tudi dokončala.« Zakašljala je, postala je nejevoljna. »Moja družina zdaj morda res ni več tako premožna, ampak pravico si zaslužimo v enaki meri kot bogati. Njena smrt ne bo pozabljena.« Besno je gledala mlako, polno trupel. »Siromašni si dovolijo poraz. Odnehajo in sprejmejo, da jih zakon ne bo zaščitil. Ampak jaz tega ne bom sprejela. Me slišiš? Potrebujem le tri ljudi. Enega, ki bo prebral obtožbo, drugega, da bo zvezal zanko, in tretjega, ki bo spodnesel podstavek. In pravici bo zadoščeno.« Besno ga je motrila.

	Charlie jo je nekaj sekund gledal. Obljubil ji je. Z roko je segel h ključu okrog vratu. Maria ni rekla ničesar, a prepoznala je tiho privoljenje.

	Charlie je stegnil nogo in odrinil najbližje truplo. Premaknilo se je zgolj za spoznanje. Stopil je nanj in divje zakrilil z rokami, da bi obdržal ravnotežje. Pod bosimi nogami je slišal pokanje kosti. Ampak truplo je vzdržalo njegovo težo.

	»Naju bodo vzdržala,« je rekel, »za konja pa nisem prepričan.«

	»Konja prepusti meni,« je odvrnila Maria in s tleskanjem vodila živali.

	Charlie je Marii ponudil roko in ji pomagal stopiti na prvo lebdeče truplo. Zaneslo jo je naprej v njegovo naročje, zaduhal je vonj njenih las in kože. Potem se je vzravnala.

	»Dovolj trdno je,« je rekla, »mislim, da bo konjema uspelo.«

	Opotekala sta se naprej, korak za korakom, trupla v vodi pod njima so se obračala. A vendar so predstavljala dovolj trdno oporo, da sta lahko hodila po njej.

	Preplašena konja sta se upirala in ječala, ampak Marii ju je uspelo dovolj pomiriti, da sta ji sledila.

	Charlie je pokazal na potok sveže vode, ki je polnil kotanjo s trupli. »Verjetno je naplavil trupla,« je rekel. »Najbrž so trupla odvrgli v reko.« Zmajal je z glavo. »Toliko smrti zaradi vojne. Le bog ve, kako so umrli ti nesrečniki.« Še medtem ko je govoril, je ob ustju potoka zagledal temno gmoto. Še eno truplo. Ampak za razliko od drugih je to krvavelo. »Poglej, to ni staro truplo. Kri je sveža.«

	Maria je ostrmela. »Misliš, da so bili čuvaji?«

	Charlie je odkimal. »Poglej, kako je oblečen. Mitničar je.«

	Spogledala sta se.

	»Tisti moški so se pogovarjali, da je Malvern ubil mitničarja,« je rekla Maria.

	Charlie je prikimal. Odpravil se je proti truplu.

	»Pazi,« je zaklicala Maria, »zelo blatno je.«

	Charlie se je približal mrtvecu. Mitničar je imel na obrazu osupel in presenečen izraz. Pretežni del telesa je imel pod gladino, iz vode je molela sklenjena pest. Charlie se je še bolj približal. Med prsti je zagledal srebrnik.

	»Nekaj drži v roki,« je zamrmral, »zdi se, da kovanec.«

	Pogledal je bliže.

	»Ja, tako je, v pesti stiska denar,« je zaklical Marii. Previdno se je sklonil in razklenil mrtve prste.

	»Kaj pa počneš?« je zgroženo vzkliknila Maria, ko je izvlekel kovanec. »Saj vendar ne boš vzel denarja mrtvecu?«

	»Vse londonske kovance kujejo v mestnih kovnicah,« je rekel Charlie, se vzravnal in na dlani obračal novec. »Vsaka kovnica ima svoj simbol.«

	»In kako nama bo to koristilo?« je vprašala Maria. »V mestu je vsaj sto kovnic.«

	»In jaz poznam vse,« je odvrnil Charlie. »Lovec na tatove sem, Maria.«

	Bredel je nazaj k njej.

	»In kje je bil narejen ta?« je vprašala.

	»Ne v teh koncih,« je menil Charlie. »Mislim, da je to zadnje Malvernovo plačilo mitničarju.«

	Šiling je dvignil v zrak. »Narejen ni bil v nobeni londonski kovnici.«

	»O čem govoriš?«

	»Ponaredek je.« Za hip je pomislil. »Moški z visokim položajem, a dovolj reven, da plačuje s ponarejenim denarjem,« je razpredal. »Nekaj se ne ujema.«

	Zaslišala sta nenaden pljusk, Marijin konj pa je tako prestrašeno zahrzal, da jima je zaledenela kri v žilah. Z zadnjimi nogami se je pogrezal v blato. Charlie in Maria sta silovito vlekla vajeti, ampak konj je bil že do trebuha v blatu.

	»Naprej!« je zavpila Maria in na vso moč vlekla vajeti. »Odrini se!«

	Oba sta vlekla na vso moč, a prestrašena kobila je stresala z glavo in se otepala vajeti. Še ena noga se ji je pogreznila v brozgo.

	»Primi drugega konja,« je zavpila Maria. »Zgrabila ga bo panika in bo še on stekel v blato!«

	Charlie je zgrabil vajeti svojega konja in ga tolažeče potrepljal po vratu. Maria se je borila s potapljajočo kobilo, vpila je in jo rotila. Ampak centimeter za centimetrom je žival izginjala v barju. Maria je pogledala Charlieja, po licih so ji tekle solze.

	»Ne smeva dopustiti, da se utopi,« je zahlipala. »Tonila bo počasi, v nenehni grozi.«

	»Jo lahko kako izvlečeva?« je vprašal Charlie in brskal po spominu, po vsem, kar je vedel o konjih.

	Maria je odkimala.

	»Ne, četudi bi imela voz in druge konje. Pregloboko v barju sva.«

	Maria je prenehala vleči vajeti in pokleknila ob prestrašeni utapljajoči se kobili. Lice ji je prislonila k nosu. Kobila je nehala potresavati z glavo, žalostno jo je gledala.

	»Ve,« je šepnila Maria, »ve, da bo poginila.«

	Charlie je pogoltnil slino. Stopil je nekaj korakov bliže, svojega konja je še vedno držal za vajeti.

	»Potem pa pojdi proč,« je rekel. »Poskrbi za mojega konja, jaz pa bom zanjo.«

	Začutil je mrzlo kovino, ki mu jo je potisnila v roke, potem se je odvlekla k drugemu konju.

	Charlie je pokleknil h kobili, pobožal jo je. »Tako bo najbolje,« ji je zašepetal. »Manj boš trpela.«

	Ko je Charlie ustrelil, je pok pregnal vse ptice kilometer naokrog. Konj, ki ga je držala Maria, se je povzpel na zadnje noge, a ga je spretno ujela in potegnila nazaj.

	»Pojdiva, hitro,« je rekel Charlie, ko so se kobili počasi zaprle oči in se je voda okoli nje obarvala rdeče. »Ta strel so slišali čuvaji daleč naokrog. Zdaj imava samo enega konja, da naju nosi, in nobene krogle več.«

	XLIV.

	Thomas je potrpežljivo sedel pred spovednico. Lahko je slišal vsako ženino besedo.

	»V najinem zakonu sva grešila,« je rekla Teresa, Thomas pa je napenjal ušesa, da bi bolje slišal.

	»Kako sta grešila?« je vprašal duhovnik.

	»Najino razmerje ni takšno, kot bi ga morala imeti mož in žena.« Teresa je šepetala. »Svojemu možu nisem dala otrok.«

	Duhovnik je za trenutek molčal. »To je tvoja dolžnost,« je rekel.

	Teresa je molčala.

	Thomas je občutil poznano krivdo. Teresa se je z njim poročila, da bi s svojo doto pomagala v vojni. Ampak denar je pošel, cilj je bil izgubljen. Potem ko so ga izpustili iz zapora, Thomas žene ni hotel oskruniti s svojimi temačnimi apetiti. Te je hranil za protestantska dekleta.

	Najprej je šlo za sprostitev. Za neke vrste maščevanje očetom in bratom Cromwellove Anglije. Na začetku mu je bilo v užitek, da je skrunil krivovernice. Ampak kmalu to ni bilo več dovolj. Zaradi skokov čez plot je občutek pomanjkanja samo še naraščal. Dokler ni nekega dne odkril, da prelivanje krvi pomeni novo vznemirjenje.

	Thomas se je otresel misli na lastni pekel sramote.

	Duhovnik se je še vedno pogovarjal s Tereso.

	»Hudič pogosto govori s teboj?« je vprašal duhovnik.

	»Pravi mi, naj si vzamem življenje,« je rekla Teresa, »od takrat, ko so prišli vojaki.«

	»Ampak nisi klonila skušnjavi?«

	»Nikoli. Čeprav me je velikokrat mikalo. Odšla sem na Nizozemsko, da me ne bi znova dobili vojaki,« je dodala. »Ampak še vedno se bojim, da bodo prišli.«

	Sledila je tišina.

	»Pridno moli, Teresa. Pogovoril se bom s tvojim možem in mu dal nasvet, kako naj obvaruje tvojo dušo.«

	Naslednji trenutek je Teresa stopila iz spovednice. Thomas ji je namignil, naj spleza na voz, sam pa se je obrnil k duhovniku. Sveti mož je nagonsko stopil korak nazaj, ko se mu je približal.

	»Strah jo je biti zunaj,« je povedal Tomas, ne da bi se zmenil za njegov odziv. »Od vojne se boji moških, ki jih ne pozna. Le zato, ker ste duhovnik, se je zmožna pogovarjati z vami,« je dodal.

	Thomas ga je opazoval. Kot večina katoliških duhovnikov je videl ogromno vojnih grozot. Zaradi mnogih udarcev je imel poševen nos. In na levici mu je manjkala polovica prstov.

	Duhovnik je gledal voz in vitko Tereso, ki je plezala nanj. Čustva na njegovem obrazu so bíla bitko, počasi je strah premagal sovraštvo, ko se je obrnil nazaj k Thomasu.

	»Dobro skrbiš zanjo? Saj nisi nasilen?« Zvenel je sumničavo.

	»Ne.«

	Tišina. Thomas je čutil duhovnikov odpor. Na tem zadnjem potovanju se Thomas ni mogel upreti, da se ne bi predal domačinki. Sveti mož je slišal spoved in pred njo že mnoge druge.

	»Morda ji je huje zaradi vročega poletja,« je naposled pripomnil. »Jo čaka primeren prostor, ko bosta prišla na cilj?«

	Thomas je prikimal. »Wapping poznam zelo dobro. Med vojno sem pomagal graditi tukajšnji zapor. Ima stare celice, ki jih nikoli ne uporabljajo. V eni izmed njih ji ne bo nič manjkalo.«

	Duhovnik je prebledel.

	»V krčmi ali gostilni, kjer tujci prihajajo in odhajajo, bi jo bilo strah,« je pojasnil Thomas. »Nama se celica morda zdi žalosten kraj za življenje, ampak ona se bo v njej počutila varno.«

	»Prav gotovo ne misliš peljati svoje žene mimo stražarjev in neotesanih zapornikov?« je ugovarjal duhovnik. »Kako se bo prestrašila šele njih.«

	»Obstaja skrivna pot,« je rekel Thomas, »le jaz jo poznam. Zapora ne bo videla.«

	Ob teh besedah je Thomasa čudno zvilo v želodcu. Zaradi spomina na duhove in prikazni državljanske vojne.





	Thomasov voz se je odpeljal, duhovnik pa je stal na umazani cesti in gledal za njim. Ko se je oddaljil, je razklenil stisnjene pesti. Med prsti se je prikazal drobno preganjen papir. Bil je vlažen od potu, a vlaga ni uničila napisanega.

	Bil je nekakšen zemljevid, Londona, je domneval duhovnik, poln narisanih križev. In zvitek papirja, v katerem je prepoznal sporočilo goloba pismonoše.

	Thomasu sta papirja padla iz oblačil, ko si je slekel težak plašč, preden je stopil v spovednico. Voz se je oddaljeval, zavil za vogal in mu izginil izpred oči, a duhovnik se ni niti zganil, da bi vrnil dokumenta.

	XLV.

	Charlie in Maria sta prispela do stratfordskega sodnika, a izvedela sta zgolj to, da ju je Malvern prehitel.

	V majhno vasico, zgrajeno iz opeke in pollesenih hiš sta vstopila brez težav. Kuga je zdaj izbruhnila tudi v Stratfordu in tistim nekaj prebivalcem, ki so še ostali, je bilo malo mar, kdo je prišel ali odšel.

	Prav tako sta imela srečo, da še ni pobegnil stražnik. Potem pa ju je sreča zapustila. Možakar v kostumu zdravnika za kugo se je pred več urami peljal skozi vas.

	»Ne vem, kako naju je lahko prehitel,« je ponavljala Maria in roteče gledala vaškega stražnika, kot bi hotela slišati drugačen odgovor. »Danes zjutraj je bil s svojim vozom le malo pred nama. Več ur prednosti bi morala imeti.«

	»Ne vem, kako z vozom potuje tako hitro,« je odvrnil stražnik, »smo pa slišali, da ta pošast in njegov voz izgineta s ceste, potem pa se spet pojavita na njej. To nam ni všeč.«

	Charlie je jezno zmajeval z glavo.

	»Bister je,« je rekel Marii. »Malvern je našel hitrejšo pot. Po kateri mu ne more slediti vsak.«

	Charlie je prečesaval zemljevid v svoji glavi. Na njem je bilo še nekaj poleg cest. Na Lillyjevem zemljevidu je bila tudi pot, po kateri se je premikala vojska rojalistov, označena je bila z rdečo.

	»Kaj pa stare vojaške poti?« je vprašal stražnika. »Bi lahko z vozom potoval po njih?«

	»Po starih poteh, na katerih straši? Moral bi biti neustrašen, da bi potoval po njih. Tam strašijo mrtvi vojaki državljanske vojne,« je odvrnil stražnik.

	»Ampak z vozom bi lahko brez težav potoval po njih,« je glasno razmišljal Charlie. Obrnil se je k Marii. »To počne, prepričan sem. Potuje po starih vojaških poteh. In to nama pove še nekaj o njem, Maria.«

	»Kaj?«

	»Kot prvo, pameten je. Zelo pameten. In pazi, da mu ne bi kdo sledil. Kot drugo, boril se je v državljanski vojni in imel je visok vojaški položaj. Pešak nima nobenega razloga, da bi si zapomnil pot, po kateri koraka. To je naloga generalov in poveljnikov.«

	»Saj se ne nameravata odpraviti v Wapping?« Stražar je bil zgrožen. »Nista slišala? Spremenil se je v leglo bolezni.«

	Charlie je prikimal. »Slišala sva. Ampak najina naloga zahteva, da tvegava.«

	Stražnik je zmajeval z glavo. »Prvi okuženi ljudje iz Londona so pobegnili tja,« je rekel. »Vse mesto je okuženo, celo po ulicah je nevarno hoditi.«

	Maria je zaskrbljeno pogledala Charlieja. »Ampak če je kuga tako zelo razširjena, potem se ljudje zagotovo zadržujejo v svojih posteljah.«

	Stražnik se je samo prekrižal in pogledal v tla.

	Charlie se je spomnil zemljevida. »Še imava možnost,« je rekel. »Tudi midva imava zemljevid vojaške poti.«

	»Ampak imava samo enega konja,« je pripomnila Maria.

	»Če bova hitro jezdila in bo najin konj zdržal, bova morda prišla v Wapping pred Malvernom.«

	Maria si je kritično ogledovala konja. »Potem pa pohitiva,« je rekla. »In moliva, da bo konj zdržal. Če se ne bo zgrudil pod nama, potem imava možnost. Še vedno lahko prehitiva voz.« Sonce se je začelo spuščati na obzorju. »Zjutraj bova mogoče že v Wappingu.«

	XLVI.

	Charlie je skrivaj opazoval Mario. Dolgih rok in nog ni več imenitno držala, pač pa so ji vihrale konju ob straneh. Sopla je in se naslanjala konju na vrat.

	Ko sta prijezdila globoko v noč in je konj prhal od izčrpanosti, se je Charlie spustil na tla in hodil ob njem, da bi mu olajšal napor. Ko pa so se na nebu začele iskriti zvezde, sta bila Maria in konj na robu moči.

	Doslej se jima je uspelo izogniti zloveščim skupinam bakel, ki so prečesavale okoliško pokrajino. Ampak Charlie je vedel, da s tako izmučenim konjem ne bosta mogla pobegniti, če bi ju zasačili.

	»Za uro ali dve si bova odpočila,« je sklenil. »S tako utrujenim konjem je nevarno potovati.«

	Maria ni ugovarjala. Zdrsnila je s konja, oči je še komaj držala odprte.

	»Tukaj lezi,« je rekel Charlie, »in zaspi, jaz pa bom stražil.« Ozrl se je naokrog. »Na hribu sva,« je dodal. »Vsakogar, ki se nama bo približal, bom zagledal veliko prej kot on naju.«

	Čeprav je imela Maria s sabo škatlico z netivom in kresilom, si ni upal zakuriti ognja. Pripravil jima je tisto malo hrane, ki sta jo imela, potem pa je z nožem odrezal nekaj košatih vej in jih položil na tla.

	»Na te se ulezi,« je rekel, obrezal debelejše veje in ji z listjem postlal posteljo.

	Maria se je nasmehnila. »To bi moral naučiti moškega, s katerim se bom poročila,« je rekla. »Z nožem zna le maslo razmazati.« V zadregi je pogledala proč, kot bi povedala preveč.

	Pripravila sta si skromen piknik, Charlie pa je izvlekel stekleničko gina. Maria ga je pošteno srknila, preden mu jo je vrnila.

	»Jutri bova končno ujela Malverna,« je zaspano rekla, »in videla, kakšen človek je.«

	Molče sta sedela in si podajala stekleničko.

	Charlieja je alkohol ogrel. V mesečini se mu je Maria zdela čednejša in bolj dekliška. Lepa je, je pomisli, ogret od gina.

	Tudi Mario je gin omehčal. Rahlo zmedeno se mu je nasmehnila.

	»Ko sem te prvič srečala, sem te imela za podleža,« je priznala. »Ampak zdaj mislim drugače. Nisi slab, Charlie, lovec na tatove.«

	Charlie se je bežno nasmehnil, pomislil je, da se Maria še ni srečala z alkoholom.

	»Bister si,« je nadaljevala, »da si si zapomnil Lillyjev zemljevid. In rešil si mi življenje. Če te ne bi bilo, bi umrla ob cesti.«

	»Tudi ti nisi tako slaba,« je rekel. »Ko sem te prvič videl, sem mislil, da si naduta in ošabna.«

	Gledala sta se, se nasmihala, potem pa je sledila čudaška tišina.

	»Na deželi so ozvezdja svetlejša,« je rekel Charlie in se ozrl v nebo, posejano z zvezdami.

	»Se spoznaš na astrologijo?«

	Prikimal je. »Že kot deček sem se naučil ozvezdij.«

	»Ne zdiš se mi kot nekdo, ki ga zanima nastanek vesolja.«

	Charlie se je nasmehnil. »Vsaka zvezda ima svojo zgodbo. Poglej, vidiš zvezdo, ki jo obdajajo štiri manj sijoče? To je Perzej. To ozvezdje pa je Andromeda, njegova mama. Legenda pravi, da jo je Perzej rešil pred bogatim zlobnim kraljem. Bila je moja najljubša, ko sem bil še deček.«

	Maria je opazovala njegov obraz. »Sin reši mater?«

	Charlie je umaknil pogled.

	»Pripoveduj mi o svoji ženi,« je rekla in se nagnila bliže k njemu, »igralki.«

	Zdaj je bila tako blizu, da je Charlie duhal vonj njene kože. Prijetno je dišala in moral se je potruditi, da je preusmeril pozornost k pogovoru.

	»Lynette je delala za mater Mitchell,« je rekel, presenečen, da sploh ni pomislil na svojo odtujeno ženo. »Zaljubila sva se, potem pa se je vrnil kralj, gledališča so se znova odprla in prvič so lahko nastopale tudi ženske. Lynette se je vračala iz gledališča s polnimi rokavicami denarja plemiča, ki je hotel postati njen mecen.«

	»Ti pa si bil ljubosumen?«

	»Z mnogimi sem se stepel, ker so grdo govorili o njej,« je priznal Charlie.

	»Torej si jo odgnal?«

	Charlieju so zatrepetale ustnice, ko je razmišljal, kako bi ji na najboljši način predstavil Lynette. »Je ženska spreminjajočih se čustev,« je naposled rekel. »In ne vede se vedno spoštljivo. Ampak nemogoče je, da ji tega ne bi odpustil.«

	Maria je presenetljivo glasno prhnila, kot se za damo ne spodobi. »Zveni, kot da je tvoja žena sebična ženska s čednim obrazom,« je rekla.

	Charlie je molčal, presunilo ga je, kako blizu resnici je bila Marijina izjava.

	»Pogosto sva se prepirala. Predvsem zaradi denarja. In potem sva se dogovorila, da bova vsem rekla, da se nisva nikoli poročila.«

	»In kako se bo zgodba končala, Charlie, lovec na tatove?«

	»Prosim?«

	»Nameravaš obogateti, da se bo tvoja žena vrnila k tebi? Je tak tvoj načrt?«

	»Morda, deloma,« je odvrnil. Za hip je umolknil, razmišljal je. Potem je segel za plašč in izvlekel precej zdelan preganjen papir. Razganil ga je.

	Maria je pogledala skico stavbe in potem vprašujoče še njega.

	»Rad bi zgradil igralnico,« je sramežljivo priznal Charlie. »Južno od reke.«

	»Imenitna bo,« je rekla, zvenela je presenečeno.

	»Zemlja je poceni, južno od reke,« je odvrnil Charlie. »Ljudje mislijo, da je zgolj poplavljena ravnica. Ampak letos so zgradili jez. Reko so preusmerili.«

	»Boš tam kupil zemljo?«

	Charlie je prikimal. »Za hišo ne bom potrošil veliko, ko pa bo končana, bom lahko zaposlil svojega brata in ga obvaroval pred nevarnim početjem.«

	»Dober načrt,« je rekla čez trenutek, »če želiš služiti denar.« Za hip je utihnila. »Zato iščeš Malverna?« je dodala. »Misliš, da ti je mama zapustila bogastvo?«

	Charlie je pomislil. »Ne, bi pa rad izvedel več o svoji materi,« je odvrnil. »Rowan misli, da ni ničesar, kar bi lahko izvedel, ampak ne morem se otresti občutka …« Umolknil je, iskal je manj otročji razlog. »Rad bi se maščeval moškemu ali ženski, ki jo je prisilil, da se nama je odrekla,« je zaključil.

	»Slaba zamisel,« je rekla. »Preprosto pozabi na maščevanje in bodi srečen.«

	Charlie je odkimal.

	»Če bom odkril, da naju je bila mati prisiljena zapustiti, tega ne bom nikoli pozabil.«

	»Moja mama nas je zapustila,« je rekla Maria, Charlie pa je sedel pokonci. »Vzela je ves naš denar in pobegnila,« je nadaljevala, »in potem me fant, s katerim sem bila zaročena, ni več hotel, njegov oče mu je namreč svetoval, naj ne vzame dekleta brez dote. In kot se je pokazalo, je bil strahopetec.«

	»Kaj pa tvoj zdajšnji zaročenec?« je vprašal Charlie. »Tisti, s katerim med kugo ne živiš nekje na varnem?«

	Maria je skomignila. »Poskušala sem najti pravega, pa mi ni uspelo, zato sem sklenila, da se bom odločala z glavo. Mojemu možu bo zame mar in preživljal me bo.«

	Opazil je, da se ji tresejo roke. Hitro jih je sklenila in položila v naročje.

	»Vendar ga ne ljubiš?«

	»Ne, ampak morda ga bom kasneje. Vsi mi tako pravijo. Spoštujem ga, to je dovolj. In ko bodo prišli otroci, bom vesela.«

	V mraku se je z ramo naslonila nanj. »Lepo je, ker sva že skoraj prijatelja,« je zaspano rekla. »Prepričana sem, da tvoja žena pogreša svojega moža.«

	Charlie jo je objel okrog ramen in ker ni ugovarjala, ji je prislonil obraz na lase. Potem ga je prijela za roko.

	»Charlie?« Obrnila se je, njuna obraza sta se skoraj dotikala. V njenih očeh je zagledal nekaj, česar ni prej videl še nikoli. »S tabo se počutim varno,« je rekla.

	Charlie ji je položil dlan pod brado, ni se upirala. Zaprla je oči in na njegovo dlan naslonila glavo. Na licu je občutil njeno toplo sapo. Njune ustnice so se srečale, Charlie se je izgubil v njenem vonju in okusu. Objel jo je okrog pasu in jo prižel k sebi.

	Maria se je stisnila k njemu, ko ji je prste zakopal v lase, potem pa je zatipal oviro, ojačani steznik. Otrpnila je v njegovem objemu in se odmaknila.

	Charlie jo je zmedeno gledal. Njena nenadna strast ga je popolnoma presenetila. Kako je lahko tako hitro izginila?

	»Saj ni to, da mi ne bi bil všeč,« je rekla, »ampak nikoli ne bi mogla … Ne z moškim, ki se ne more … Poročen si,« je naposled izjavila.

	»Ločen sem,« je rekel Charlie. »Ničesar ni, kar bi mi branilo biti z drugo.« Mario je še vedno objemal okrog pasu, čutil je, kako ji razbija srce.

	Nagnil se je k njej, da bi jo znova poljubil, a se je umaknila, in ustnice je pritisnil ob njeno lice.

	»Zaročena sem,« je rekla in se mu izvila iz objema. »In moj bodoči mož je dober človek. S takšnim, kot si ti, se mu ne morem izneveriti.«

	Njen obraz je spet postal resnoben, kakršnega je poznal.

	»S takšnim, kot sem jaz?« je izdavil Charlie.

	»Nisem mislila tako,« je rekla. »Vzgojena sem bila v prepričanju, da se bom pametno poročila.«

	»A tako,« je odvrnil Charlie, prezira se ni trudil skriti. »In jaz ti želim vso srečo, poznam namreč veliko deklet, ki iščejo moža s položajem in denarjem.« Utihnil je, čeprav ji je hotel reči, da za takšne ženske obstaja izraz.

	»Misliti moram na svojo družino,« je rekla Maria. »Nočem te žaliti, pa vendar moraš razumeti, da nisva primeren par.«

	Charlie ji ni odgovoril. Umaknil se je nekoliko proč, se zavil v plašč in legel.

	Najbolj ga je užalila njena zaslepljenost. Le nekaj trenutkov nazaj je iz nje vela poželjivost, zdaj pa se je pretvarjala, kot da ji ni nikoli prišel do živega.

	»Nobenega razloga nimaš, da se bedasto obnašaš,« je rekla Maria. Charlie se ni menil zanjo in ker ni dobila odgovora, je legla v vlažno travo.

	Vzdihovala je, zato je vedel, da ne bo prav hitro zaspala. Pokril jo je s svojim plaščem, potem pa se je zastrmel v zvezde, ne da bi se menil za budnost, ki sta jo ustvarila s svojim početjem.

	Na nočnem nebu je Perzeja zakril oblak, pogled je Charlieju zdrsnil na zvezde, ki so tvorile Devico. Dobro ženo.

	V njem je ponovno vzplamenela jeza na Mario. Zaprl je oči, želel si je, da bi ga objela tema. Jutro bo prineslo nov dan, ujel bo Malverna in dobil bo svoj denar. Ko je zaplaval v sen, je še vedno mislil na Mario. Ni imel razloga, da bi mu bilo mar, ker se je imela za nekaj več.

	Saj mi sploh ni všeč, si je zamrmral, preponosna je, nesramna in preveč sprašuje.

	A kljub temu ga je bolelo.

	Premagal ga je spanec in Charlie je zdrsnil med boleče spomine. Marijina sestra, prekrita z okrvavljenimi trakovi. In potem še drugi niz trakov, iz davne preteklosti, ovitih okrog knjige. Zelišča, prižgane sveče.

	Glas, verjel je, da materin, mu je pravil, da ga bo obvarovala. In potem se je znašel v nizki temačni sobici s sključeno, živali podobno podobo v kotu. Gospa v skriti sobici. Čudovita. Njeni svetli lasje so spominjali na vzvalovano zaveso. Nasmehnila se je in mu pomignila. Pridi, Charlie, zaupala ti bom vse skrivnosti.

	Njen glas ni bil pravi. Bil je hripav in grob. Potem so ji iz oči prilezle kače, bled obraz se ji je spremenil v krvavo trnje in perje.

	XLVII.

	Charlieja je zbudil vonj po dimu. Takoj je vedel, da je nekaj narobe. V temi se je tiho prevalil in predramil Mario. Ko je odprla oči, si je na usta položil prst.

	Zaslišala sta glasove.

	»Čuvaji,« je pridušeno siknil Charlie. »Blizu so. Takoj morava oditi.«

	Maria je prikimala, vzela sedlo in stopila h konju, a Charlie je odkimal.

	»Preveč je izčrpan, da bi lahko bil hiter,« je šepnil. »Le upočasnil naju bo. Tukaj ga morava pustiti.«

	»Ampak več kilometrov bova morala prepešačiti!« je ugovarjala.

	Tako trapaste ženske še nisem srečal, si je mislil pri sebi, njena zavrnitev ga je še vedno bolela. Čeprav se je visoko nosila in trdila, da ima plemiški stan, je živela v najeti hiši v slabem delu mesta. Zdaj pa je hotela konja, da bi jo nosil naokrog.

	Glasovi so se približevali, soj bakel se je dvignil nad rob hriba. Charlie je Mario naglo, še preden je lahko kaj rekla, prijel za roko in jo povlekel v bližnji gozd.

	»Pridi,« je rekel, »skriti se morava.«

	Danilo se je in obzorje se je oranžno obarvalo. Charlie in Maria sta bežala, spotikala sta se v temi, da bi se skrila med drevesa. Čuvaji so se razporedili okrog konja, videti je bilo, da se prepirajo.

	»Z malo sreče bodo mislili, da je pobegnil svojemu jezdecu,« je šepnil Charlie. Čeprav se je prebujal dan, je bilo med drevesi temačno. Charlie je previdno stopal po sencah in vlekel Mario za seboj. Ozrl se je v krošnje, iskal je namig, kako globok je gozd. Potem pa je nekaj opazil. Polomljene veje, kot bi šlo mimo nekaj velikega in težkega. Poškodbe na drevesih so segale skoraj tri metre visoko.

	Toliko je visok natovorjen voz, je pomislil Charlie. Spustil se je na kolena in tipal po prsti. Bila je trda, sprijeta, a kljub temu je zatipal široke kolesnice na z listjem posutih tleh. Za hip so glasovi v daljavi izginili, ko je Charlieja prešinilo, kaj bi lahko to pomenilo.

	»Pred kratkim se je tod mimo peljal velik voz,« je šepnil Marii. »Prišel je po isti cesti kot midva, potem pa zavil na to potko.«

	Na njen odgovor ni počakal, pač pa je sledil polomljenim vejicam. Slišal je Mario, ki se je spotaknila in pridušeno zaječala.

	»Ššš!« jo je utišal. »Slišali naju bodo.« Ustavil se je in poslušal. »Kaj pa je?« je vprašal, ko se je prepričal, da ju niso odkrili.

	»Na tleh,« je rekla Maria. »Nekaj moli ven in v temi sem se spotaknila.« Za hip je molčala. »Križ je. Na pokopališču sva,« je ugotovila.

	V svetlobi zore Charlie ni razločil enega, temveč na desetine lesenih križev. Sled voza ju je pripeljala na skrivno pokopališče. Križi so bili preprosti, narejeni iz vej okoliških dreves, segali so do pasu in stali vsenaokrog.

	»Pošteni ljudje ne skrivajo trupel v gozdu,« je rekel. »To pokopališče je skrivnost.« Potem pa je med drevesi zagledal temno podobo. »Nekdo je nekaj zgradil,« je rekel, »kočo ali … cerkev.«

	Stavba je bila srednje visoka, prekrita s površno prepletenimi vejami, stene so bile iz debelih hlodov, svetlobo so prepuščale zgolj ozke odprtine.

	»Prav gotovo je skrivna cerkev,« je rekla Maria. »Slišala sem zanje,« je dodala, ker se je Charlie zbegano namrščil. »Zgradili so jih katoliki, ker jim v Angliji ni dovoljeno moliti. Če njihove duhovnike dobijo pri maši, jih obesijo.«

	»Potem pa so to grobovi katoliških vojakov iz državlja-nske vojne, ki so se borili za kralja,« je odvrnil Charlie.

	Ozrla sta se po križih.

	»Pogledal bom v cerkev,« je rekel Charlie. »Thomas Malvern je katolik, morda se je med potjo ustavil tukaj in pustil kakšen namig.«

	Maria se je oklenila njegove roke.

	»Ne bodi neumen. Če bi te, ki so zgradili to cerkev, ujeli, bi jih obesili, če ne še kaj hujšega. Ne moreš kar stopiti vanjo in se malo razgledati. Pomislili bodo, da si jih odkril, in ubili te bodo.«

	»Zdi se zapuščena,« je vztrajal Charlie, »in znam se izmuzniti noter, ne da bi me kdo opazil. Počakaj tu, takoj bom nazaj.«

	Charlie se je previdno odplazil proti odprtim vratom cerkve in smuknil noter. Držal se je tesno ob steni iz hlodov.

	Znotraj je bil vonj po gozdu močnejši, vonj vlažnega listja je spremljalo še nekaj. Kadilo, se mu je posvetilo, in opazil je veliko skledo, ki je visela s stropa. Kadilo ni bilo prižgano, a ga je vseeno duhal.

	Na drugem koncu prostora je gorela sveča. Charlieju je zastalo srce. Nedavno je bil nekdo tukaj. S pogledom je prečesal prazen prostor. Opazil je nekaj klopi iz hlodov, a bile so prazne. Zgradba ni bila velika, zaradi majhnih oken pa je bila skoraj vsa v temi.

	Na najbolj oddaljeni steni je nekaj zaznal, nekaj je pisalo na njej in se lesketalo v soju sveče. Odpravil se je tja, glavo je hitro obračal levo in desno, če bi se kje kaj zganilo.

	Približal se je leseni plošči s seznamom imen in s številkami ob njih. Datumi.

	Kdorkoli že je zgradil to cerkev, je moral biti prepričan, da je ne bo nihče nikoli našel, da je tvegal in zabeležil imena ljudi, ki so prisostvovali temu nedovoljenemu početju.

	Morda pa so bili vsi že mrtvi in pokopani. Ampak datumi so bili stari le nekaj let. So bili morda datumi smrti? Zagotovo ni mogel vedeti.

	Zrl je v imena in se mučil, da bi jih prebral. Prišel je na konec seznama, a znanega imena ni našel. Malverna ni bilo.

	Debeli vosek pod ploščo je začel poplesavati, počasi je ugašal. Potrebno je bilo prirezati stenj, Charlie pa se je spraševal, ali je kdo namerno pustil svečo, da bi ugasnila.

	Napel je ušesa, da bi se prepričal, da ni nikogar drugega v cerkvi. Gledal je svečo in tehtal. Če bo ugasnila, ne bo videl ničesar. Spomnil se je škarij, ki mu jih je dala zdravilka. Potegnil jih je iz žepa in se približal sveči. Približal je škarje, ki so se hipoma zaprle in ugasnile plamen. Seznam imen je izginil.

	Očitno mi niso koristile tako, kot je upala zdravilka, je pomislil.

	V temi mu je srce bilo hitreje, potem so se njegove oči navadile na mrak. Lahko je razbral imena, opazil pa je še nekaj. Na sredini seznama je nekdo izbrisal ime, spraskal ga je. Charlie je s prsti podrsal po površini, morda bo lahko razbral črke.

	Razločil je T in H. S prsti je drsel naprej in iznenada ga je prešinilo, kaj je pisalo.

	Thomas Malvern.

	Ves razburjen je umaknil roko in takrat je za svojim hrbtom nekaj zaslišal. Charlie se je obrnil in zagledal podobo, ki se je tiho premikala skozi temo. Potem je na skrajnem koncu cerkve zagorel plamen in osvetlil moškega s samostrelom v roki.

	Nosil je duhovniška oblačila, a meril je v Charlieja. Njegov obraz je spominjal na boksarjevega, od mnogih udarcev je imel nos skoraj sploščen.

	»Ste prišli iz Londona?« je zaskrbljeno vprašal duhovnik. Charlie je opazil, da mu na roki, v kateri je držal samostrel, manjka nekaj prstov.

	»Ja.« Charlieja je presenetilo njegovo sklepanje.

	»Torej vas je poslal parlament?«

	Charlie je odkimal, niti sanjalo se mu ni, o čem govori. Potem pa se mu je posvetilo.

	»Nisem uradnik in tukaj nisem zato, da bi vas poiskal,« je pojasnil.

	Duhovnik je malce dvignil samostrel.

	»Ne morem tvegati, da drugim poveste za naš obstoj,« je rekel. Žalostno je gledal Charlieja, a prst je prislonil na sprožilec.

	»Počakajte!« Charlie je dvignil roke. Tvegal je iz obupa. »Iščem moža, čigar ime je bilo napisano na tej steni,« je rekel. »Thomasa Malverna.«

	Duhovnik je nekoliko spustil samostrel. Charlie je v njegovih očeh zaznal strah.

	»Ste prišli, da bi ga prijeli?« je vprašal duhovnik, glas je močno stišal in se oziral naokrog, kot bi se bal, da ga bo kdo slišal.

	Charlie je debelo pogoltnil, samostrela ni izpustil z oči. Napačen odgovor bi mu lahko poslal puščico v srce.

	»Mojo prijateljico je ubil,« je naposled rekel. »Mlado dekle.«

	Duhovnik se je spačil in Charlie je v njegovih očeh opazil solze, kar ga je presenetilo.

	»Toliko mladih deklet,« je šepnil, »pa nihče ničesar ne stori.«

	»Vi … vi torej veste?« je vprašal Charlie.

	Duhovnik je prikimal.

	»Vselej ko gre tod mimo, se spove.« Zmajal je z glavo. »Morate razumeti, da me zavezuje gospodar, ki je močnejši od kralja. Zaupnosti spovedi ne smem prelomiti. Je sveta zaobljuba.«

	»Poslušati morate o njegovih zločinih, reči pa ne smete ničesar.« Charlie je razumel.

	Duhovnik je gledal Charlieja v oči. »Če ga hočete ujeti, boste morali biti zelo previdni,« je rekel. »Zelo vpliven je in ne potuje pod svojim pravim imenom. Po vojni je zapustil te kraje, je pa vzpostavil neke vrste trgovsko vez med Wappingom in Londonom.« Duhovniku je postalo nelagodno, utihnil je.

	»Kakšno trgovsko vez?« je vprašal Charlie.

	Duhovnik je okleval. »Nekateri pravijo, da prevaža trupla.«

	»Trupla?«

	»Ne vem zagotovo,« je rekel. »Vem pa, da si je s tem poslom prislužil naziv v Londonu.«

	»Kakšen naziv?«

	»Pravijo mu zbiralec trupel. In krožijo govorice, da se ni odpovedal rojalističnemu cilju. Da je postal obseden s katoliško vstajo.«

	Duhovnik je skrbno izbiral besede, Charlie pa se je spraševal, le kaj vse mu je Malvern še povedal med spovedjo.

	»Nekaj načrtuje v pristanišču,« je pomenljivo dodal duhovnik. Charlie je prikimal, razumel je namig. Kot sta z Mario domnevala, je Malvern hotel uvoziti ali izvoziti nekaj, kar je potreboval za uresničitev svojega načrta.

	»Mislim, da je vpleten v … v neke vrste črno magijo,« je rekel Charlie, upal je, da bo zrahljal duhovnikove verske obveze, »bojim se, da načrtuje nov umor.«

	Presenetilo ga je, ko je duhovnik odločno odkimal. »Thomas Malvern ne bi nikoli storil ali rekel česarkoli v nasprotju s svojo katoliško vero. Če iščete nekoga, ki je vpleten v nesvete posle, potem nimate pravega človeka.«

	Charlie ga je zmedeno gledal.

	»Med državljansko vojno je Thomas Malvern med topniškim obleganjem plaval do rojalističnih čolnov, da bi na varno prinesel rožne vence padlih na krovu,« je dodal duhovnik.

	Charlie je imel v glavi pravo zmedo. Umori, potovanja ob polni luni. Mar ni to del črne magije? Morda pa se je Malvernu po državljanski vojni pomračil um in mu je duhovnik pripisoval pretirano vernost.

	»Mislim, da bi Malvern lahko pripravljal vstajo,« je rekel Charlie. »Našli smo dokaze, da izdeluje orožje.«

	Duhovnik se je zamislil. »Rad bi vam bolj pomagal, resni-čno,« je rekel, »vendar me vežejo zaobljube. Je pa nekaj,« je pripomnil, »morda bi še sami vstopili v spovednico.«

	Pokazal je na začasno strukturo iz ogrodja in platna, ki je stala v kotu cerkve.

	»Ne da bi se spovedali,« je dodal duhovnik, saj je Charlie vidno okleval. »Morda boste našli kaj zanimivega. Tam je. Poskrbel bom, da v njej ne bo nobenih katoliških artefaktov, ki bi vas utegnili motiti.« Obrnil se je in odšel v zadnji del cerkve.

	Charlie je gledal za odhajajočim duhovnikom, skušal je ugotoviti, na kaj namiguje. Duhovnik je smuknil v spovednico in iz nje, potem pa izginil.

	Charlie je šel za njim. Približal se je spovednici in oprezno pogledal vanjo, spraševal se je, ali je zaradi tega morda krivoverec. Sklenil je, da ni, in dvignil zastor.

	Nič od videnega mu ni ničesar povedalo in že je hotel spustiti zaveso, ko je na tleh spovednice uzrl preganjen papir.

	Ga je duhovnik pustil tam, da bi ga našel?

	Hitro se je sklonil in ga pobral.

	Bil je zemljevid Londona, poln vsaj na videz nepovezanih križev.

	Charlie je v mislih obiskal lokacije, iskal je vzorec, a ga ni našel. Križi so označevali vse sorte krajev. Eden krčmo, drugi tržnico.

	Medtem ko si je ogledoval zemljevid, je s kotičkom očesa na tleh uzrl še en papir. Pobral ga je.

	Bil je majčken, le za prst širok. Na njem je bilo s črnilom napisanih le nekaj besed in bil je uvihan, kot bi bil tesno zvit. Počasi je prebral sporočilo. Papir je približal očem, da bi bolje razumel, kaj gleda – in kaj pomenijo križi.

	Sporočilo je bilo napisano z enako poševno pisavo kot Malvernovi zdravniški potrdili.

	Posvetilo se mu je, da je sporočilo oblikovano za golobe pismonoše. Pisemce je bilo kratko, a jasno.

	'Okužba v Londonu bo izbruhnila na avgustovsko polno luno.'

	V mislih je Charlie preletel lunarni koledar.

	Jutri bo polna luna.

	XLVIII.

	Noč je bila vroča in Thomas se je premetaval po postelji, posteljnina je bila premočena od potu.

	Spomini na čas po vojni so ga mučili, ko je bil buden, prikradli so se mu tudi v spanec.

	Zapor Clink je bil zgrajen za štirideset ljudi. Ampak po Cromwellovi zmagi so vanj strpali tristo rojalistov. Možje, ki so se borili proti okrogloglavcem, so se tepli med seboj za košček kamnitih tal.

	Tisti, ki so bili preslabotni, da bi si izborili svoje mesto, so stali štiriindvajset ur dnevno. Ko je bilo sonce na nebu, so po ječi nenehno odmevali kriki mučenih mož, bilo je vroče in zatohlo, zaudarjalo je po telesnih izločkih.

	Po dolgih šestih mesecih je stražar izbral Thomasa, da bi opravil posebno nalogo za Cromwella. Z mučenjem je moral izsiliti priznanja iz katolikov, ki so se zarotili proti republiki.

	Thomas ni več imel vesti, da bi zavrnil ponudbo ali da bi mu bilo mar.

	Prva žrtev je od groze izbuljila oči, ko je izvlekel svoje pripomočke, njeno rotenje se je spremenilo v momljanje. In ko je zadonel prvi krik mučne bolečine, je Thomas začutil nekaj, česar ni občutil že zelo dolgo. Vzgib, občutek. Kot bi lakota, ki jo je čutil v srcu, končno zaužila grižljaj.

	Planil je kvišku, ovedel se je, da ni v svoji postelji. Groba posteljnina je pripadala krčmi v Wappingu, kjer je čez noč najel sobo.

	Thomas si je ogledoval neznano sobo in poskušal umiriti bitje srca. V sanjal je umrl že tolikokrat, da včasih ni bil prepričan, ali je sploh še živ.

	Skozi talne deske je prodiral lastnikov glas.

	»Debeluh kriči v spanju,« je rekel lastnik, njegova žena pa se je zlobno zahihitala. Thomasa je spreletel leden srh. Krčmar je bil njegov nekdanji soborec. Med obleganjem sta skupaj premagovala lakoto in Thomas je pri starem tovarišu, ki je zdaj oddajal sobe, najel posteljo. V času kuge je bila to njegova edina možnost.

	Snidenje ni bilo takšno, ko je pričakoval.

	Samozavestno je zakorakal proti vojnemu tovarišu, a ta je samo prazno strmel vanj. Ne spomni se me, je prešinilo Thomasa. In potem, ko se je še predstavil, ga je udarilo spoznanje. Ne prepozna me.

	Nekdanji sovojak ga je gledal, prebavljal ime, potem pa se je na njegovem obrazu naslikal slabo prikrit odpor.

	V tistem strahotnem trenutku je Thomas uvidel, kaj je postal. Groteskna debela prikazen. Zožil je pogled kot okruten plazilec.

	Išče mojo nekdanjo podobo, je presunilo Thomasa. Ko sem bil še sposoben čutiti. Ampak zdaj tega ne vidi več. V meni išče nekaj, česar več ni.

	Spomnil se je sebe kot fanta. Pokončnega mladeniča, ki je šel v boj za kralja in domovino. Kaj se je zgodilo z njim? Kdaj je zašel?

	»Thomas?« Moški ga je gledal globoko v oči. »Veliko let je minilo.«

	Thomas se je rahlo nasmehnil. Počasi si je opomogel od šoka.

	Možakar se je nasmehnil, a privzdignil je le en kotiček ust, izraz, ki ga je Thomas dobro poznal. Je izraz, ki poskuša zakriti strah v očeh. Odleglo mu je. Takšnih situacij je bil vajen. Neumno je bilo, da je dregal v neki sentimentalen spomin.

	»Kaj te je prineslo nazaj v mesto?« je vprašal krčmar.

	»Posel,« je odvrnil Thomas. »Še zadnji tovor moram pripeljati nazaj v London. Sam oddajaš sobe?«

	»Oženil sem se, proti koncu vojne.« Krčmar je stal blizu vhoda v poslopje, kot bi hotel zaščititi ženo v njem.

	Thomas je pobrskal po spominu. Zadnjih dni v Wappingu se je spominjal zgolj medlo. Na ulicah so odmevali streli, s katerimi so brez sodnega procesa pobili njihove poveljnike, po ječah pa kriki in stoki mučenih.

	»Je tvoja žena še živa?« je vprašal možakar, izraz na obrazu je pričal, da tehta, ali bi bilo zanjo bolje, če bi bila mrtva.

	»Je,« je rekel Thomas.

	Moški se je namrščil, kot bi iskal neki daljni spomin. »S katoliško dedinjo si se poročil, kajne?«

	Thomas je prikimal.

	»Zakon je bil dogovorjen, obema je tako ustrezalo. Če se ne bi poročila, bi ji doto zasegli. Vendar je vestna žena.«

	»Ko bi bil tudi jaz tako pameten,« je rekel krčmar in zmajal z glavo. »Med vojno je bilo dovolj katoliških deklet z doto, da bi lahko vsi obogateli.« Pogledal je čez ramo. »Čeprav sem s svojo Nancy dovolj srečen,« je še dodal, »in tudi zelo delavna je.«

	»Dota je šla v celoti za vojno,« je rekel Thomas, »s poroko nisem pridobila ničesar, le nesrečno ženo.«

	Možakar je sočutno prikimal, podobne zgodbe je že velikokrat slišal.

	»Si jo pripeljal s sabo?«

	»Ona … drugje v mestu je.«

	»Ne bosta prenočila skupaj?«

	»Ima posebne potrebe,« je rekel Thomas. Za hip je uzrl njen žalostni obraz, ko jo je pripeljal v vlažno in prazno celico v zaporu v Wappingu.

	Možakar se je prvikrat lahkotno zasmejal.

	»Kdo bi si mislil, Thomas. Srce ti je gorelo za bitko, pa ti ga je omehčala ena.« Zmajal je z glavo. »Mladi Charles naju je spet izdal,« je potrto rekel, »kljub očetovim obljubam.« Iznenada so se mu zaiskrile oči. »Si dobil nazaj svoje nekdanje posesti, ko se je vrnil kralj Charles II.?«

	Thomas je odkimal.

	»Ničesar. Čeprav sem jih zahteval. Novi kralj Charles je nekaj posesti razdelil najpomembnejšim plemiškim družinam, vse ostale pa nas je pustil, da zgnijemo.«

	»Kakršen oče, takšen sin,« je pripomnil krčmar.

	Thomas je prikimal, občutil je znano bolečino. Občutka je bila vajen. Ni bilo važno, koliko je zaužil, ni se mogel znebiti bolečine zaradi izdaje. Lakota. Glad. Stradanje. Poznal je različne besede, ampak občutek je bil enak.

	Thomas se je nenadoma spomnil skupine prostitutk, ki jih je videl, ko je vstopil v boljši del Wappinga. Videl je drobno dekletce, nič večje od desetletnice, a obraz je imela zguban kot precej starejša ženska. Njena zelena obleka je izstopala med zbledelimi odtenki oblek drugih žensk, ujemala pa se je z ogromnim zelenim klobukom, ki se je kot stolp dvigal na njeni pričeski.

	Dekle se mu je nasmehnilo, ko je šel mimo, in privzdignilo krilo. Potem je krilo spustila in se prenehala smejati, sicer pa se njen izraz na obrazu ni spremenil.

	Ta prizor se mu je vtisnil v spomin. Sedaj ga je opominjal, zahteval je zadoščenje.

	»V mestu imam opravek,« je kratko rekel svojemu gostitelju, ki je zgolj prikimal. Vidno si je oddahnil, ker Thomas odhaja.

	In tako se je Thomas odpravil proti dekletu z zelenim klobukom.

	XLIX.

	Charlie in Maria sta pešačila še zadnje kilometre do Wappinga. Cesta je bila strašljivo prazna. Zdelo se je, da si niti čuvaji ne drznejo tvegati in se približati kužnemu mestu.

	Charlie je v daljavi zaslišal neki čuden zvok, ustavil se je in prisluhnil.

	»Kaj pa je?« je vprašala Maria.

	»Slišiš?« je odvrnil. »Zadnjih dvajset minut postaja vse glasnejše.«

	»Verjetno nekdo žaga les,« je rekla Maria in se ustavila. »Zvok je podoben žaganju.«

	Charlie je razmišljal o zvoku. Res je spominjal na žago. Da bi nekdo žagal les ob cesti, ki je vodila v Wapping, se mu je zdelo nepredstavljivo. Bil je vznemirjen, a je pomignil Marii, da morata dalje.

	»Lahko me pustiš tukaj,« je rekla, »plačala ti bom v vsakem primeru. Denar si si več kot samo zaslužil.«

	Charlie je odkimal. »In kaj boš naredila potem? Sama od-korakala v okuženo mesto? Wapping je pristanišče. Že brez kuge je nevaren. Niti ene noči ne bi preživela.«

	»In kakšen je tvoj načrt? Ne boš šel v mesto in poiskal tega Malverna?«

	»Poskusil bom izvedeti več o tem, kaj ima za bregom in kam hodi,« je rekel Charlie. »Duhovnik je namignil, da ima neki posel v luki.«

	»Potuje z visokim dovoljenjem,« je pripomnila Maria. »Misliš, da ga kralj pozna?«

	Charlie je pomislil. »Kralj ima okrog sebe dovolj ljudi, ki mu želijo škodovati,« je menil. »Veliko se govori o njegovi ljubici Louise Keroulle in njenem bratu – da sta francoska vohuna. Veliko je držav, ki so se borile na strani njegovega očeta, a niso bile nagrajene.« Pomislil je še na nekaj. »Morda pa je zdravnik,« je dodal, »navsezadnje nosi njihovo haljo. In ta položaj se ujema z moškim, ki bi si lahko privoščil Antoinette.«

	Charlie se je iznenada spomnil Williama Lillyja, kako je hitro stlačil papirje v predal mize. Mesto je bilo polno ljudi, ki so trpeli zaradi spremembe režima in so se morda želeli maščevati. In ponarejeni kovanci. To je namigovalo na človeka, ki ni imel dostopa do kraljeve zakladnice. Ni si znal predstavljati, da bi Louise Keroulle lahko zmanjkalo denarja.

	»Ampak Malvern širi okužbo,« je glasno razmišljala Maria. »To si odkril v spovednici.«

	»Ne veva, ali je takšen njegov načrt,« je odvrnil Charlie. »Križi na zemljevidu. Ne ujemajo se z boleznijo. Ni izbral najbolj obljudenih krajev.«

	»Označil je krčme in tržnice,« je povzela Maria. »Tam je veliko ljudi.«

	»A nobene cerkve in nobenega pomola,« je rekel Charlie. »Če bi jaz iskal področje, kjer se zbira veliko ljudi, bi izbral katedralo sv. Pavla. Ali pa pomol sv. Katarine.«

	»Pa vendar ima ta Malvern opravka s trupli in zdi se, da se oborožuje za vstajo,« je rekla Maria. »Za kakšno temačno početje gre? Ali hoče s svojimi uroki širiti kugo?«

	Charlie je odkimal. »To ni mogoče, Maria. Nihče ne ve, kaj je tisto v zraku, kar povzroča kugo. Četudi bi nekdo hotel narediti kaj tako zlobnega, je to nemogoče. Poleg tega,« je dodal, »je duhovnik zatrdil, da je Malvern predan katolik, ki s čarovništvom ne bi nikoli ogrozil svoje duše. Mislim, da nečesa ne uvidiva. Malvern je prebrisan. Spomni se na pot, ki jo je izbral, da mu ne bi nihče sledil. Srečal sem že ljudi, vpletene v čarovništvo in hudičeve posle in podobno … vsi so bili bedasti, Maria. Ta Malvern je drugačen, veliko previdnejši se zdi.«

	»Potem pa gre za denar,« je rekla. »Očitno služi na nedovoljen način.«

	Charlie je postajal nejevoljen. »Ni vse povezano z denarjem, Maria. Nekateri ljudje imajo v življenju višje cilje, kot si zagotoviti bogatega moža.«

	»Kot na primer pošiljati tatove na vislice?« Jezno ga je pogledala.

	»Jaz pošiljam le tiste, ki si to zaslužijo,« je odvrnil Charlie. »Nesrečnikov, ki bi jih ti dala prijeti brez razloga, pa ne prepuščam takšni usodi.«

	»Potemtakem nisi uspešen niti v poklicu, ki si si ga sam izbral,« je rekla in prezirljivo prhnila.

	»In kakšen poklic čaka tebe?« Jeza v njem je naraščala. »Ti, katere sestra je bila dovolj fina, da se je prodajala?«

	Maria je živo zardela. »Kako si drzneš? Jezen si, ker te nisem hotela poljubiti na nekem obcestnem polju. Ker sem vzgojena v prepričanju, da si zaslužim več od lovca na tatove.«

	»Previsoko se ceniš. Na tisoče ženske je, lepših in bolj olikanih, na katere bi se raje vezal kot na takšno harpijo, kot si ti.«

	»Ti pa si zadnji na svetu. Zadnji. Na katerega bi sploh pomislila …« Globoko je vdihnila in se ustavila. Zagledala je izvor nenavadnega žagajočega zvoka.

	Pred njima se je kot nevihten oblak dvigal črn roj muh. Insekti so prekrivali kot tržnica veliko področje in se dvigali visoko kot hiša.

	Maria je od groze zazevala, potem si je z obema rokama hitro pokrila usta. Tudi Charlie je dvignil roko k ustom.

	»Kužna jama je,« je rekel. »Nekdo je izven Wappinga izkopal jamo. Nedokončana je.«

	Pogrebne jame so običajno prekrili z živim apnom, da bi ustavili razpadanje trupel, dokler niso jame zasuli s prstjo. Ampak ta skupinski grob je bil zapuščen. Jama je bila široka, kot je bil širok roj muh, ki se je spiralno dvigal nad njo. Charlie je ugibal, da so v jamo odvrgli vsaj tisoč trupel, ki so gnila pod poletnim soncem.

	»Če hočeva priti v Wapping, morava mimo nje,« je rekel. »Mestna vrata so na drugi strani.«

	Poletni vetrič je ponesel nagnusen smrad do njiju. Marii se je dvignil želodec, obrnila se je proč, oči so se ji solzile.

	»Tebi ni treba iti naprej,« je prijazno rekel Charlie. »Sam lahko grem v Wapping. Povedal ti bom, kaj bom odkril.«

	Maria si je držala roko pred usti in odkimavala.

	»Mislim, da vidim nekakšno stražarnico,« je nadaljeval Charlie. »Morda je kdo v njej, tudi v teh časih.«

	»Skupaj bova šla,« je rekla Maria in umaknila roko z ust. Nekaj trenutkov se je davila, potem se je umirila. Ob novem valu smradu se je želodec obrnil tudi Charlieju.

	»Pridi,« je rekel, »kmalu bova v Wappingu.«

	L.

	Blackstone je ob plapolajoči svetlobi sveče pomočil konico peresa v črnilo in začel pisati. Z Amesburyjem sta se ločila v Wappingu – stari general se je podal na lov za lovcem na tatove, Blackstone pa je nadaljeval nalogo, ki mu jo je dodelil župan. Lawrence je Blackstonu naročil, naj mu poroča o kraljevih premikih, saj se je po mestu govorilo, da namerava oditi v Oxford. In tako je imel Blackstone novo zadolžitev, priskrbeti je moral vsakršen podatek, ki ga je lahko dobil o tem, kdaj se namerava njegovo veličanstvo vrniti v London.

	Župan Lawrence je zahteval dnevna poročila, ker pa dostavna služba ni obratovala, se je moral Blackstone znajti po najboljših močeh.

	Vse se je zgodilo točno tako, kot sva se bala. Kralj je zbežal iz Londona. In večina verjame, da ga je v to prepričala Louise Keroulle. Kralj jo posluša, a vodi jo zgolj lastna sebičnost. Še bolj, kot sva mislila, kot boste kmalu videli.

	Kralj in njegovi dvorjani se skrivajo v Oxfordu. V Londonu je zavladal kaos. Resnično se bojim, da bo neka maščevalna struja izkoristila ta temačni čas in prepričala ljudi šibkega uma, da se uprejo novemu monarhu.

	Ampak iz Oxforda, kjer se skriva kralj, prihajajo slabe novice. Dvorjan, ki je moj zelo dober prijatelj, mi je povedal nekaj šokantnega.

	Imel je razlog, da je obiskal kraljeve prostore, tam je slišal čudne glasove. Dvorjan ve, da njegovo veličanstvo le redko obišče ženine prostore. In zato ni vedel, kaj naj si misli.

	Vstopil je v kraljevo spalnico in zagledal je koga drugega kot Louise Keroulle, kraljevo ljubico.

	No, videl je del nje. Spodnjo polovico. Ker pa je bila povsem gola, nekaj trenutkov sploh ni vedel, da je ona.

	Ampak zdaj je slišal, od kod prihajajo čudni zvoki, in spoznal je, da je priča posilstvu.

	Ženska je ležala na postelji, zgornji del trupa je imela potisnjen v posteljnino. In navzdol jo je tiščal moški, ki si je le napol slekel hlače. Jemal si jo je od zadaj, je povedal dvorjan, in to s takšno silo, da je damo prav gotovo zelo bolelo.

	Iz barve glasu njenih krikov je dojel, da gleda Louise Keroulle, to spoznanje pa ga je navdalo s strahom. Da je bil priča temu, bi ga lahko stalo življenje.

	Dvorjan je prijel za meč, tuhtal je, kako bi se najbolje približal. Če je ta, ki počne zločin, plemič, mora biti previden. Če bi ga napadel, bi bila to izdaja. Kot večini dvorjanov tudi njemu ni kaj posebej mar za Louise Keroulle in misli, da slabo vpliva na kralja. Ampak prepričan je, da si vsaka ženska, ki jo napada takšen divjak, zasluži pomoč.

	Dvorjan je previdno stopil naprej.

	Louise je imela noge popolnoma iztegnjene, moški jo je držal za glavo in ji jo tiščal v blazino, da bi pridušil njene krike.

	In potem, med kričanjem, je Louise rekla nekaj po francosko, kar je razbesnelo moškega. Lotil se je je še bolj živahno.

	Dvorjan je izvlekel meč, zbal se je, da jo bo možakar s svojim nasiljem ubil. Ampak kot večina tistih, ki služijo kralju, dvorjan zna malo francosko in je Louisine besede razumel.

	Postalo mu je jasno, da Louise ne prosi za milost, pač pa moškega spodbuja. In potem se mu je posvetilo, in to zelo hitro, da sploh ni priča posilstvu. Priča je nekemu barbarskemu početju med Louise in članom kraljevega dvora.

	Ampak bilo je prepozno, da bi neopaženo pobegnil. V trenutku, ko je izvlekel meč, je namreč izdajalca opozoril na svojo prisotnost.

	Louisin ljubimec se obrne. In dvorjan zagleda nikogar drugega kot Georgea Keroulla, Louisinega lastnega brata, ki občuje z njo.

	Dvorjanu postane jasno, da zre lastni smrti v oči, hitro se obrne in pobegne, kolikor ga nesejo noge.

	Za seboj sliši vpitje v francoščini in opotekajoče se korake, ko se George zapodi za njim. Ampak napol slečene hlače ga upočasnjujejo in dvorjanu uspe pobegniti iz Oxforda.

	Potem se je po eni od manjših poti odpravil proti jugu in si poiskal varno zavetje, od koder mi je poslal to informacijo.

	Lahko si predstavljate, kakšen učinek bi lahko imela ta novica na dvoru. Zatorej se morava odločiti, kako jo bova najbolje uporabila.

	Ljudje se prav gotovo nagibajo k prepričanju, da sta Louise in njen brat čarovnika. Ampak ta novica njihovega mnenja ne bo zamajala.

	Blackstone je nehal pisati in se za trenutek zamislil.

	To sem izvedel, kar zadeva dvor, je pisal dalje. Kar pa zadeva novice iz okuženih okrajev, pa se bojim, da moje poročilo ne bo niti približno tako zanimivo.

	Bil sem blizu londonskega obzidja, kjer je bila nekoč tržnica s stojnicami. Zdaj je popolnoma zapuščena, nikjer ni niti jabolčnega ogrizka. Stanje me je pretreslo do obisti. Trupla se kopičijo, jam, v katere bi jih pokopali, ni, ljudje pa so se trupel navadili že v tolikšni meri, da se dogajajo strahotne stvari.

	Obstaja skupina moških, ki prečesavajo ulice, iščejo trupla mladih žensk in jih tovorijo v svoje hiše. S kakšnim grozljivim razlogom, ve samo bog.

	Zdaj, ko hrana s podeželja ne prihaja več v mesto, so ljudje začeli stradati. In nikogar ni, ki bi živila prodajal, četudi bi bile trgovske poti odprte.

	Blackstone je za trenutek prenehal pisati, roka se mu je tresla. Načečkal je le še nekaj vrstic:

	Slišim, da se bogati na zahodu še vedno zabavajo. Ampak ta strašna okužba se širi iz dneva v dan, deli Londona so odrezani od preostale države.

	LI.

	Wappinška mestna vrata so bila na stežaj odprta, spominjala so na zevajoča črna usta, za katerimi je ležalo mesto.

	Charlie in Maria sta se približala, a stražarja ni bilo nikjer nobenega.

	»Bova vstopila?« je negotovo vprašala Maria.

	Pred njima je tekla tlakovana glavna cesta, med kamenjem sta poganjala trava in plevel. Cesta je bila videti zapuščena. Strašljiva. Kot mesto duhov.

	»Skozi vrata tečejo še sveže sledi voza,« je izpostavil Char-lie. »Voz je velik in težak. In sledi se sploh še niso posušile.«

	»Misliš, da se je Malvern s svojim vozom peljal tod, četudi je mestece zapuščeno?« je vprašala Maria.

	Stopila sta bliže h kamnitemu vhodu. Lesena vrata so napol visela s tečajev.

	»Je tu kakšen stražar?« je zavpil Charlie. Odzdravila mu je zgolj tišina.

	Šla sta skozi vrata in si ogledovala cesto za njimi.

	Tlakovci pod njunimi nogami so bili zrahljani in polom-ljeni, kjer jih je izpodrival plevel. Charlie se je spominjal Wappinga, ko so bili mestni pomoli polni ladij, natovorjenih z lesom in jeklom s Švedske, ki so ga potem spravljali v pristaniška skladišča.

	Zdaj ni bilo ničesar in nikogar.

	»Stražar?« je Charlie zavpil po ulici. Odgovoril mu je samo odmev.

	Potem pa je nekaj zaslišal. Nekakšno praskanje in grebenje v stranski uličici. Zagledal je človeško senco.

	»Kdo je tam?« je zateglo vprašal Charlie. Maria ob njem je zadrževala dih.

	Slišala sta glas, ki je odgovoril, a bil je nerazumljiv. Charlie je napenjal ušesa, da bi bolje slišal. Senca je dobila podobo opotekajočega se moškega.

	»Pijanec je,« je olajšano rekla Maria.

	Ampak Charlie je zgrabil nož. Moški se je opotekal proti njima.

	»Umakni se,« je Charlie rekel Marii in jo potegnil za svoj hrbet, »z njim ni vse v redu.«

	Moški je nerazumljivo momljal in za hip je Charlie pomislil, da je res pijan. Potem je končno razumel, kaj govori. Prosim. Pomagaj. Mi.

	Prikazen je iznenada planila proti njima. Charlie se je obrnil, da bi zbežal, Mario je zgrabil za obleko, da bi jo potegnil s sabo. Ampak Maria je bila od strahu kot prikovana. Charlie se je obrnil, da bi jo močneje povlekel, in takrat je uzrl z mehurji posut vrat, počrnele prste in usta, ki so zevala od bolečine.

	»Maria, proč morava!«

	Besede so prelomile urok groze, obrnila se je in stekla, a uspela je narediti le nekaj korakov na slepo, preden se je na polomljenih tlakovcih spotaknila in padla.

	Charlie se je sklonil, da bi ji pomagal vstati. Moški je z roko grabil proti njemu, srajco je imel strgano. Bil jima je vse bliže, za seboj je vlekel nogo, polno odprtih ran.

	Roke je stegoval proti Marii, ki se je ritensko umikala. V pesti je stiskal kovance.

	»Prosim,« je dahnil, »pištolo …«

	Kar naenkrat je na trpinovi glavi pristala dolga lesena palica. Moški je padel po tleh. Za njim je stal Bitey, sicer brez svojih leseni zob, po katerih je bil znan.

	V roki je držal letev in za hip postal, da si je s prosto roko namestil protezo. Zarežal se je in pokazal zobe iz temnega lesa.

	Charlie je osuplo mežikal. Biteyja ni še nikoli videl kje drugje kot v Vedru krvi. Starec je bil v ponošenih oblačilih, starem kavalirskem klobuku in štrenasti bradi videti pravcati heroj. Še posebej ker je bil oborožen, na vsaki strani pasu je nosil nož.

	»Kaj pa počneš na ulici?« se je razjezil Charlie. »Te je zapustila pamet?«

	Charlie je buljil vanj, Bitey ga je končno prepoznal.

	»Charlie!« Bitey mu je ponudil roko in ga povlekel k sebi. »Mislil sem, da si že davno mrtev! Kdo pa je to?« Na starikavem obrazu se je naslikalo presenečenje in Bitey se je priklonil tako globoko, da se je s konico klobuka dotaknil tal. »Nova žena, Charlie?«

	»Ne,« je odvrnil Charlie, »to je Maria.«

	Bitey je pogledoval od enega do drugega, kot bi iskal odgovor.

	»No, prav,« je naposled rekel.

	Maria se je skobacala na noge, strmela je v telo na tleh.

	»Mislim, da ste ga ubili,« je rekla.

	Bitey je skomignil. »V vsakem primeru bi umrl. Živi mrtvec. Le prijazen sem bil.«

	»Kaj se dogaja tukaj?« je vprašala Maria. »Kaj se je zgodilo z mestom?«

	»Veliko nesrečnikov je mislilo, da je Wapping varno zatočišče, dokler kuga ne izgine,« je pojasnil Bitey. »Tudi sam sem med njimi,« je dodal, »ker nimam zdravniškega dovoljenja, s katerim bi lahko vstopil v zahodni del. Ampak kjer je na kupu veliko ljudi, bo kuga prav gotovo izbruhnila. Potrebna je le ena okužba.« Bitey je malce okleval. »Vidva sta oba zdrava, kaj?«

	»Kolikor vem,« je rekel Charlie, Maria pa je kratko prikimala.

	»Potem je vse v redu,« je menil Bitey. »Pridita, varno vaju bom spravil v mesto.« Charlieju je očetovsko položil dlan na ramo. »Najbolje, da se me držita, prav? Živim na varnem, kjer imam močnejše orožje od teh nožev. V teh strašnih časih po ulicah ne smeta vandrati sama. Ne, dokler se po njih potikajo hodci.«

	»Hodci?«

	»Tako pravim okuženim, ki se motovilijo po ulicah,« je pojasnil Bitey. »Večino okužba priklene na posteljo, tam tudi ostanejo. Nekateri umrejo v eni uri. Pri drugih traja dlje. Tri dni, štiri dni. Teden. Obstajajo pa še eni, Charlie. Hodci. Ne zavlečejo se v luknjo in umrejo, pač pa v mukah tavajo po ulicah. Zblaznijo od trpljenja. Bolezen jih žene ven, da bi našli duhovnika ali način, s katerim bi končali svoje muke. Sploh ne vedo, kaj počnejo, duše nesrečne. Oklenejo se kogarkoli, ta pa ne more tvegati, da bi zgrabili njega in ga okužili.« Naklonjeno je pogledal palico. »Človek potrebuje orožje,« je zaključil. »Pridita,« se je nenadoma spet oglasil, »pojdimo z ulice in se primerno oborožimo.« Od nekod je zadonel rezek krik. »Iti moramo,« je ponovil. »Najbolje, da čim prej, za vsak slučaj, če še kaj teh tava naokrog.«

	LII.

	»Zvoki, ki jih slišita, so stokanje in hlipanje umirajočih in žalujočih,« je govoril Bitey, ko je vodil Charlieja in Mario po stranskih ulicah Wappinga. »Navadila se jih bosta. Niso nevarni. Le dušo žalostijo.«

	»Tvojo pomoč potrebujeva, Bitey,« je rekel Charlie. »Nekoga iščeva. Moškega po imenu Thomas Malvern. Misliva, da hoče zanetiti vstajo. V pristanišču vodi neki posel.«

	»Od tukaj tega ne more narediti, Charlie,« je odvrnil Bitey, ko so iz ozkih uličic zavili v zaokroženo pristanišče. »Pomoli so zaprti že ves mesec. Zaradi kuge, veš.«

	Bitey je pomignil proti zapuščeni luki.

	»Za kakšen posel bi pa potem lahko šlo?« je Maria zmedeno vprašala Charlieja.

	Charlie je molčal in gledal zaliv. V njem ni bila zasidrana nobena ladja. Ampak duhovnik mu je rekel, da je Malvernov posel povezan z ladjo. To ni imelo smisla.

	»Najbolje, da se poberemo z ulic, dokler ne premislita zadeve,« je rekel Bitey in pokazal na dvorišče, rezervirano za kraljeve vojake.

	Charlie je prikimal. Bitey se je odpravil proti konjskim hlevom, pomignil jima je, naj mu sledita.

	»Zagotovo počnemo nekaj nezakonitega,« je pripomnila Maria in si ogledovala veličastne hiše, ki so obdajale pristaniške hleve.

	»Kralja ni v Londonu, da bi nam lahko vsiljeval svoje zakone,« je pojasnil Bitey, »in tudi njegovih vojakov ni. Zgoraj na podstrešju bomo varni.«

	Charlie in Maria sta mu sledila po praznem dvorišču. Tudi tukaj je med tlakovci poganjala trava.

	»Tukaj smo,« je Bitey z roko pokazal navzgor. »Skozi ta vrata in gor po lestvi, pa smo na varnem.«

	»V kraljevem hlevu bivaš?« je vprašala Maria.

	»Bistro, kajne?« Bitey se je potapkal po nosu. »Človek mora biti iznajdljiv, če hoče preživeti. Izbrati mora kraj, ki je skrit pred tatovi in okuženimi.«

	»Tatovi?«

	»Roparji, vlomilci,« je potrdil Bitey in se mukoma po-tegnil skozi prečke hlevskih vrat.

	Prečkali so zapuščeno dvorišče in Bitey se je povzpel po lestvi na najbližje podstrešje. »Sestradani so in obupani, izmaknejo vse, kar lahko pojedo.«

	»Kako pa vi najdete hrano?« je zanimalo Mario, ozirala se je za njim po lestvi navzgor.

	»Prikradem se v hiše in vzamem, kar lahko,« je povedal Bitey, očitno se navzkrižja sploh ni zavedal. »Še vedno imam pol sodčka piva, hrano pa poiščem v zemlji,« je dodal. »Tisti, ki so pobegnili, so imeli majhne zelenjavne vrtove.«

	Ves zasopel se je povzpel po lestvi.

	Charlie, bil je precej vitkejši, se je zrinil skozi ograjo, potem pa se je obrnil, da bi pomagal Marii z njenim širokim krilom.

	»Ti, ki so ostali in kradejo, so smrtonosni,« je povedal Bitey. »Vlamljajo v hiše in človeka so sposobni ubiti hitro in okrutno, samo da bi se dokopali do njegove srajce. Ampak nobenih zakonov ni več, ki bi določali, kaj se sme in česa se ne sme. No, vsaj tukaj jih ni.«

	Bitey je bil zdaj že na seniku, Charlie pa je Mario spustil naprej. Podstrešje je bilo veliko in prazno, postelje ni bilo nikjer.

	»Nobene slame ali listja ni,« je pojasnil Bitey. »Slama privabi podgane, podgane privabijo mačke, mačke pa pse. Vsi ti pa s seboj nosijo bolezen.«

	V kotu je stala pletena košara, v njej pa kokoš. Bitey je segel z roko noter in jo pobožal po mehkem perju.

	»Našel sem jo, ko je tavala naokrog,« je povedal. »Da mi nekaj jajc, kar surova pojem.«

	»Zakaj pa ne zakurite?« je vprašala Maria, ki se je s Charliejevo pomočjo vendarle uspela povzpeti na senik in ga je zdaj prvič uzrla.

	»V času kuge veljata dve pravili,« je rekel Bitey in dvignil prst, Maria pa je skozi odprtino potegnila še zadnji del obleke. »Nobenih sveč, nobene svetlobe. Ljudje jih opazijo, te pridejo oropat ali pa okužit.«

	»Bi te okuženi poiskali?« je vprašal Charlie.

	Bitey je prikimal, stal je v najbolj oddaljenem delu senika. »Strašne muke prestajajo. Tavajo naokrog v upanju, da bodo našli pištolo ali nekoga, ki jim bo milostno odsekal glavo. Mlada ženska, nedaleč od tod, je pred nekaj dnevi tvegala in zakurila, čez eno uro je v njeni hiški mrgolelo okuženih. In zdaj je okužena tudi sama. Če bo imela srečo, bo danes umrla. Grozljivo kriči.«

	Bitey je vzel s police majhen sodček in ga odkotalil do gostov.

	»Pred nekaj dnevi sem ga nabavil,« je povedal. »Rum. Pošteno ogreje srce.«

	Privzdignil je sodček, da je Maria lahko naredila požirek, Charlieja pa je prešinilo, da verjetno še nikoli ni pila iz soda.

	»Odpri usta, Bitey pa bo toliko odprl pipo, da boš lahko naredila požirek.«

	Pomislil je, da bo odklonila, a Maria je široko odprla usta, da ji je nekaj radodarne pijače steklo po bradi.

	Pogoltnila je, zaškrtala z zobmi in se stresla.

	»Dobro je,« je rekla.

	Bitey je pridržal sodček še Charlieju, potem pa si ga je Charlie oprtal na ramo, da je tudi Bitey naredil požirek.

	»Kaj pravi drugo pravilo?« je vprašala Maria, zaradi ruma je rahlo zardela. »Rekli ste, da sta pravili dve,« je še dodala in se obrnila k Charlieju, kot bi iskala potrditev.

	»Ne približuj se wappinškemu zaporu. Poln je okuženih, stražarji pa vanj zaprejo vsakogar, ki ga najdejo na ulicah. Pravijo, da gre za javno dobro. Da bi preprečili širjenje okužbe. Zapor je v zahodnem delu mesta,« je dodal in pokazal, »daleč proč od pristanišča.«

	»Veš za kogarkoli, ki vodi evidenco, kdo pride ali odide iz mesta?« je vprašal Charlie, ki ni niti za hip pozabil na Thomasa Malverna. »Moški, ki ga iščeva, je morilec in rada bi ga pripeljala pred sodnika.«

	Bitey je nagnil glavo vznak in se zasmejal.

	»Tukaj ne boš našel nobenega sodnika,« je rekel. »Če se morilcu uspe zateči sem, je na varnem pred zakoni.«

	Maria je stisnila čeljusti. »Tega človeka bova pripeljala pred sodnika,« je pribila. »Način mora obstajati,« je še dodala in nemočno pogledala Charlieja.

	»Lahko izvemo, kdo je v resnici,« je rekel Charlie in pogledal Biteyja. »Potuje pod lažnim imenom, misliva pa, da ima v mestu pomemben položaj.«

	»Če je vpliven, potem imata še manj možnosti, da bi dosegla pravico,« je menil Bitey.

	»Kljub temu,« je vztrajal Charlie, »nameravava to storiti.« Z roko se je oklepal ključa. Bitey je to opazil, popraskal se je po razmršeni bradi.

	»Kako vesta, da ni že umrl za kugo, ta moški, ki ga iščeta?« je vprašal čez nekaj trenutkov.

	»Kolikor nama je znano, je prispel komaj pred nekaj ura-mi,« je odvrnil Charlie.

	»In praviš, da je vpliven.« Bitey se je zamislil. »V mestu so bolje zastraženi kraji,« je nadaljeval, »kjer bi bogataš lahko bival varneje od večine, ampak če iščeš podatke o prišlekih, potem moraš obiskati Kočijo in konje.«

	»V mestu je odprta krčma?« je vprašal Charlie.

	Bitey je odkimal. »Lastnik in njegova žena sta se že pred več tedni zabarikadirala v hišo, s hrano in pijačo. Tudi orožje imata, muškete, in ustrelita vsako sumljivo osebo, ki se približa hiši. Vsa četrt je prepredena z okuženimi, ki so jih pritegnili zvoki strelov,« je še dodal.

	»Ja kako pa naj potem prideva tja?« je razočarano vprašala Maria.

	Bitey je sedel po turško.

	»Lastnik me pozna,« je rekel. »Hrano sem zamenjal za pijačo. Zaupa mi, da sem dovolj pameten, da ne bom hodil blizu okuženih. Morda bo to zadoščalo, da vaju spravim noter.«

	Zazrl se je v gole deske, potem pa je eno razrahljal. Pod njo je bila kopica zarjavelih mečev.

	»Imam svojo majhno zalogo orožja,« je povedal Charlieju. »Morda bo zadoščala, da ubraniva damo. Znaš rokovati s tem?« je vprašal, potegnil prašen meč iz skrivališča in ga vrgel proti Charlieju.

	»Noža sem vajen,« je rekel Charlie. »Dober bo.«

	Bitey je prikimal. »Vsi možje mojih let vihtijo meč enako dobro kot roko. Državljanska vojna, veš. Vse nas je spremenila v pošasti.«

	LIII.

	Bitey se je previdno in počasi premikal po ulicah Wappinga, Charlie in Maria sta mu sledila.

	Ko so zapuščali senik, je Bitey vztrajal, da naredijo še nekaj opogumljajočih požirkov ruma. Charlie je sumil, da je Maria opita. Ves čas jo je imel na očeh, ko je z nasmeškom na ustih hodila za njima.

	Bitey je iznenada obstal, Charlie je opazil, da so njegovo pozornost ujela vrata lepe hiše, ki so se počasi odpirala. Zagledali so moške roke, ki so nekaj vlekle. Žensko truplo, elegantno oblečeno, a od bolezni groteskno iznakaženo.

	»Njegova mati je,« je ugotovil Charlie. »Nesrečnik vleče lastno mater iz hiše.« Za fantovimi ušesi je opazil kužne izpuščaje, ki so se že bočili.

	Charlieja je preplavila globoka žalost. Vsak instinkt v njem je vpil, naj fantu pomaga pokopati mater, mu da zavetje in ponudi tolažbo. Ampak zagotovo bi se smrtonosno okužil. Pa tudi fant je bil tako rekoč že mrtev.

	»Kaj pa je?« je vprašala Maria, pod vplivom ruma zelo glasno.

	»Ššš!« je zasikal Charlie.

	Toda bil je prepozen. Fante se je obrnil in jih pogledal, spustil truplo in se odpravil proti njim. Najprej počasi, potem je stekel.

	»Stoj,« je zavpil Bitey, odpel meč in konico usmeril naprej. Deček se je ustavil, spačil se je. Začel je tuliti, zalile so ga solze. »Resno mislim, poba,« je rekel Bitey. »Žal mi je zate, resnično, ampak pomagati ti ne moremo. Pojdi svojo pot.« S konico meča je pokazal v nasprotno smer. Deček je počasi odšel.

	Maria je zdaj doumela, kaj se dogaja, odpravila se je za njim, a Charlie jo je zgrabil za roko in jo potegnil nazaj.

	»Počakaj,« je šepnil. »Vem, da bi ga rada potolažila, vendar ima znake okužbe.«

	»Moramo mu pomagati!« je besno izbruhnila.

	»Ne bo več dolgo na tem svetu,« je s sočutnim izrazom na obrazu odvrnil Bitey. »Če hočeš preživeti v teh časih, se moraš naučiti živeti brez mehkega srca. Pridita,« je dodal, »krčma je malo naprej.«

	Krčma Kočija in konji je bila trinadstropna pollesena hiša. Odprtine, kjer so bila nekoč svinčena okna, so bile zdaj z vseh strani prekrite z debelimi deskami in z močnimi ladijskimi žeblji pritrjene na steno. Z vrati je bilo enako.

	Na drugi strani propadajoče tlakovane ulice je stala cerkev. Pred velikimi vrati so bili kupi nametanih trupel.

	»So prišli umret pred Boga?« je zašepetala Maria, ko je zagledala trupla.

	Bitey se je obrnil proč, prizor ga je ganil.

	»Niso mrtvi,« je odvrnil. »Ljudje prihajajo sem v upanju, da jim bo duhovnik dal zadnje maziljenje. Ali da bo neka krščanska duša naredila tisto, česar sami ne morejo, in končala njihovo življenje,« je še dodal. »Tudi v mukah kuge so namreč mnogi še dovolj pogumni, da se ubranijo samomora in rešijo dušo pred globinami pekla.«

	Charlie je zaščitniško stopil pred Mario, ki je še vedno strmela v gomilo kužnih žrtev.

	»Zagotovo so mrtvi,« je mrmrala, medtem ko je Bitey iskal vhod v krčmo.

	»Ta deska bo prava,« je ugotovil in potegnil. »Te niso pritrdili, da bi lahko tisti, ki zanjo vedo, prišli noter.«

	Charlie je stopil k njemu, da bi mu pomagal. Prijel je za desko, a se ni premaknila.

	»Ne spomnim se, da bi šlo tako težko,« je momljal Bitey, prijel desko z obema rokama in na vso moč povlekel.

	Deska je zaječala in se iznenada vdala, dobršen del je je odletel po zraku, Charlie pa je še pravočasno ujel Biteyja, ki je izgubil ravnotežje.

	»Morda pa ta ni prava,« je pripomnil Bitey in obžalujoče strmel v narejeno škodo. »Morda pa je na drugi strani,« je še dodal in si poravnal klobuk.

	Ampak ropot je vzdramil gomilo okuženih teles. Po ulici je zadonelo stokanje, zaslišalo se je premikanje. Ljudje so se zganili.

	Charlie je pogledal Biteyja.

	»Pohiteti moramo,« je šepnil. »Okužene smo prebudili. Prišli bodo k nam in moledovali, naj jih pokončamo.«

	Eden od mož se je na noge postavil hitreje od ostalih. Srajco je imel raztrgano, a po hlačah sodeč je bil premožen. Pogled rumenih oči mu je obstal na Marii. Planil je proti njej.

	Maria je Charlieja zgrabila za roko. »Reci mu, naj pohiti,« je rekla, »okuženi moški prihaja sem.«

	Bitey je stopil korak proč in si zmedeno ogledoval krčmo.

	»Morda pa moj spomin ni več tako dober,« je priznal.

	Okuženi moški je bil že zelo blizu. Dovolj blizu, da so lahko razločili škrlatne bule pod pazduhami.

	»Moji hčerki si podobna,« je rekel Marii, zvenel je hripavo. »Ti se me boš zagotovo usmilila.«

	»Stopi zame,« je rekel Charlie in izvlekel rjast meč.

	Možakar je naredil še dva opotekajoča se koraka, potem pa je zadonel pok, da se je stresla zemlja in so na prazni ulici zažvenketala okna. Okuženi je padel po tleh, pod njim je nastajala mlaka krvi.

	Zazvenel je še en pok, Charlie je začutil bolečino v zgornjem delu roke. Oplazil ga je strel iz muškete.

	»Iz krčme streljajo na nas!« je vzkliknil, zgrabil Mario in Biteyja in ju povlekel k steni. »Mislijo, da smo kužni in da poskušamo priti noter.«

	»Nobenega razloga ni, da bi tako mislili,« je odvrnil Bitey in se praskal po glavi. »Počakajta, pogovoril se bom z njimi.«

	Bitey se je nagnil proti odprtini, ki sta jo bila naredila, Charlie pa ga je še pravočasno potegnil nazaj, preden je zadonel še tretji strel.

	Učinek strelov je bil na okužene električen. Gomila se je zganila. Telesa so se drugo za drugim začela postavljati pokonci. Charlie se je nagnil k odprtini.

	»Nismo okuženi,« je zavpil nevidnemu prebivalcu hiše, usta je približal odprtini, kolikor si je upal.

	Skozi odprtino je pogledal del puškine cevi, le nekaj centimetrov proč od Charliejevega lica. Charlie je z obema rokama zgrabil cev in jo neznancu iztrgal iz rok.

	»Z Biteyjem sva,« je rekel in preveril, ali je puška napolnjena, »pozna vas.«

	»Res je tako,« je zavpil Bitey, ki se je naslanjal na zid stavbe. »In zelo hvaležen ti bom, če nas boš spustil v hišo, ker nam pretijo okuženi.«

	Charlie je pogledal proti cerkvi. Vsaj deset ljudi se je že premikalo. Eni so hodili, drugi so se plazili.

	»Po čem veš, katera deska je prava?« je vprašal Charlie in cev puške nameril proti najbližjemu okuženemu.

	»Tretja od stropa navzdol na zahodnem zidu, na njej je grča v obliki note,« je povedal Bitey. »Mislil sem, da sem našel pravo,« je še dodal.

	Charlie se je hitro ozrl proti soncu.

	»Na severni strani smo,« je ugotovil. »Okrog moramo.«

	Pokazal je z roko in stopil nazaj, puškino cev je ves čas usmerjal proti okuženim.

	»Maria,« je zavpil, »znaš prešteti deske?«

	»Seveda znam šteti,« je rekla, »pa tudi glasbo poznam. Vem, kako izgledajo note.«

	Charlie je obrnil glavo, videl jo je, kako si ogleduje zahodno steno.

	»Grča v obliki note,« si je mrmrala in z roko drsela po deski.

	Starejši moški je prehitel vse druge in opotekajoče stekel proti njim. Charlie se je trudil, da se mu ne bi tresle roke. Nameril je in sprožil. Starec se je divje zasukal in padel.

	»To je bil edini strel,« je rekel Charlie, »moraš nas spraviti noter.«

	»Našla sem jo,« se je oglasila Maria. »Tukaj je.«

	»Ta je prava,« se je razveselil Bitey. »Zdaj se je dobro spomnim.«

	»Potem pa hitro odpri,« je priganjal Charlie.

	»Seveda.« Starec je z debelimi prsti podrsal po deski in jo zasukal. Desko je umaknil in zazevala je široka odprtina.

	»Naj gre Maria prva,« je Charlie rekel Biteyju. »Da ne boš koga užalila, preden prideva za tabo,« je opozoril Mario, ko je Bitey potisnil glavo skozi odprtino.

	Pognala se je naprej in izginila skupaj s svojim širokim krilom.

	»Upam, da se ne motiš,« je rekel Charlie in vrgel mušketo za Mario. »Da je ne bodo ubili, še preden prideva za njo.«

	»Prijazni ljudje so,« je odvrnil Bitey in stopil na desko, da bi se stlačil skozi luknjo. »Ne meni se za to, da so streljali na nas.«

	Zdaj se jim je približalo že kar nekaj trpečih. Mlada ženska, stara približno sedemnajst let, z grotesknimi buboni za ušesi, možakar srednjih let in mlad fant so se plazili po tlakovanih tleh.

	Charlie se je obrnil k Biteyju, ki se je še vedno tlačil skozi odprtino. Starca je potisnil, da mu je pomagal priti v hišo. Zaslišal je očitajoče momljanje, potem pa se je odprtina sprostila.

	Mlada ženska se jim je hitro približevala. Čudaško je šepala, kot bi jo mišice pustile na cedilu in bi se premikala zgolj s pozibavanjem okostja.

	Charlie je odpel meč in udaril z njim ob tlakovana tla, da je glasno zaropotalo, potem pa ga je zagnal daleč, kolikor je mogel, da je poletel nad glavami okuženih. Moški, bil je zadnji, se je obrnil in se odpravil proti meču, mlada ženska in fant pa sta ga samo pogledala, potem sta se spet plazila naprej proti Charlieju.

	Mladenka je bila le nekaj metrov proč. Oči je imela okrvavljene, skozi rahlo razprte ustnice je sopla kot maratonec, ki se približuje cilju.

	Charlie je stopil na desko in se potegnil skozi odprtino. Bil je na polovici, ko je na bosi nogi začutil roko z ostrimi nohti. Brcnil je, s peto je udaril ob nekaj trdega. Zobe. Znebil se je oprijema in se zvalil v krčmo.

	»Zaprite odprtino!« je velel jezen glas. Dva človeka ob njem sta stopila k deski in jo pritrdila.

	Charlie se je ozrl in zagledal Biteyja in Mario, v njiju so bile uperjene muškete.

	Moški z naprej štrlečimi zobmi je opito strmel v Charlieja. »Kot sem rekel,« je zažlobudral, »ogrozili so našo varnost. Vse tri moramo ubiti.«

	LIV.

	Kralj Charles je malce preglasno potrkal po vratih, odprl jih je veliko mehkeje. Njegova žena ga je presenečeno pogledala, ko je vstopil v njeno spalnico.

	»Vse je pripravljeno,« je rekel in zaprl vrata za sabo.

	Prikimala je, še vedno je bila zmedena.

	Angleščina je bila njen drugi jezik in Charles ni bil nikoli prepričan, koliko je razumela. Je pa vedel, da jo je groza izpolnjevanja njunih zakonskih dolžnosti.

	V njeni sobi je dišalo po pečatnem vosku. Kraljica Catherine Breganška je napisala veliko pisem svoji portugalski družini.

	Tudi njena soba je bila majhna enklava mediteranske zlate in rdeče v palači angleških okusov. Baldahinska postelja je bila obdana s tapiserijami, ki so jih sešile nune iz samostana, v katerem je odraščala Catherine. Talne preproge je prinesla z romanja do najljubšega oltarja v Lizboni.

	Charles je stopil proti njej, ona pa je iztegnila roke, kot deklica, pripravljena, da jo sleče. Začel ji je slačiti težka oblačila, najprej vrhnje.

	»Na dvoru se veliko govori,« se je oglasila z jecljajočim portugalskim naglasom. »Katoliki v Angliji so nezadovoljni s tem, kako se z njimi ravna.«

	Catherine je bila predana katoličanka, to dejstvo je Charles po najboljših močeh skrival pred ljudstvom.

	»Dobila sem pisma,« je nadaljevala, »od astrologa. Williama Lillyja,« je povedala. »Prosi, da bi mu povrnil nekdanji položaj na kraljevem dvoru, zdaj ko si se vrnil.«

	Charles je odpel zgornje oblačilo in ga previdno odložil na stol. »Spomnim se Williama Lillyja,« je rekel. »Trudim se, da bi bil za svojo vdanost nagrajen, ampak parlament je proti.«

	»Še nekaj drugega je,« je vztrajala Catherine.

	Charles se je premaknil, da bi ji odpel sprednji del obleke. Nekoč jo je hotel poljubiti, a se je obrnila proč in ga z okraskom na razkošni lasulji popraskala po licu.

	»Kaj pa?« je vprašal in se sklonil, da bi ji slekel nogavice. Občutil je, kako so se ji napele mišice. Charles je poskušal Catherine na več načinov olajšati zakonske obveznosti, ampak doslej vedno neuspešno. Ob vsaki intimnosti je njegova žena postala toga, ob vsakem dotiku se je zdrznila, kot bi jo nekdo mučil.

	Vstal je, stopil za njo in ji začel spretno razvezovati steznik. Da je bil izkušen z ženskimi oblačili, je bila ena redkih spretnosti, ki jih je bila njegova žena vesela.

	»Tisti simbol,« je začela, »za katerega pravijo, da ga uporablja čarovniški morilec. Ti veš, kaj pomeni. Videla sem te, ko si ga risal.«

	Charlesu je za hip zastala roka. Potem je vešče razvezoval naprej. Brez steznika je Catherine nosila le belo platneno srajco.

	»Ta simbol je zelo star,« je previdno rekel. »Spominjam se ga iz otroštva. Ko je na prestolu sedel moj oče.«

	Prijel jo je za roke in jo odpeljal k postelji. Ubogljivo je legla, Charles pa ji je namestil blazine, da bi ji bilo udobneje. Izraza na Catherininem obrazu ni znal razbrati.

	Nelagodno ga je gledala. »Kaj pomeni?«

	»Je znak Zapečatenega vozla,« je pojasnil Charles. »To je bila skupina rojalističnih plemičev, ki so prisegli, da bodo varovali krono pred Cromwellom.«

	Catherine je bila zmedena.

	»Vsi so bili zelo vplivni možje,« je nadaljeval Charles. »Mogočni, vešči in neustrašni. Takšni, ki si jih človek želi ob sebi. Potem ko so mojega očeta usmrtili, so delovali skrivaj, da bi meni vrnili prestol. Ampak potem so se začeli bojevati med seboj.«

	»Kje so zdaj?« je vprašala Catherine in sklenila roke nad golimi prsmi.

	Charles je odkimal. »Že dolgo jih ni več. Pomrli so.«

	Pobožal jo je po telesu, roka mu je zastala med njenimi nogami. Predel je bil suh, hladen. Skrbelo ga je, da jo je poškodoval. Ko je prvič izkusil ozkost ženinega telesa, je pomislil, da so mu druge ženske lagale o svoji nedolžnosti. Zdaj je vedel, da je bilo tako zato, ker je tako silno sovražila svojo dolžnost. Ta misel ga je begala.

	Pogledal je nad njeno glavo, pomislil je na Louise, kako počasi razmika noge. Ob tem prizoru se je lažje razvnel. Prodrl je v togo ženino telo.

	Catherine je ležala in stiskala čeljusti, ustnice je imela brezbarvne, dihala je hitro. Iz ust ji je dišalo po pomarančah. In še po nečem. Česnu, morda.

	Ob misli na česen ga je minilo še to malo navdušenja, ki ga je zbral. Postal je mlahav in spraševal se je, ali je to občutila. Brskal je po spominu, da bi našel prizor, ki bi ga poživil. Pomislil je na Louise in na svoje izkušene prste na njenem mednožju. A misel je bila le kratkotrajna. V paniki je brskal globlje po svojih fantazijah.

	Na Louise z njeno služabnico, kako njeni beli prsti prodirajo vanjo, globoko, služabnica pa se kremži od ugodja in naslade.

	Oddahnil si je, ko je bilo to dovolj, da je končal. Potiho je preklinjal sramoto, da so mu odrekli prostitutke.

	Catherine pod njim je pogledovala sem in tja, spraševala se je, ali je končal.

	Charles se je zvalil s svoje žene in kratko, a goreče zmolil, da jo je končno zaplodil.

	»Kaj, če je kateri od njih še vedno živ?« je vprašala Catherine, še vedno je strmela v strop.

	»To,« je rekel Charles, ki je razumel namig, da naj vstane s postelje in se začne oblačiti, »bi bilo resnično zelo nevarno.«

	LV.

	Bitey je s peščico opitih možakarjev v krčmi Kočija in konji izpogojeval trhlo premirje. To mu je uspelo predvsem z jajci, ki jih je premeteno nosil pod svojim zdelanim klobukom. Ampak domačini so bili še vedno nezaupljivi. V zraku se je čutila napetost.

	Izkazalo se je, da so od mestnih stražnikov in zaporniških čuvajev ostali le trije možje. To dejstvo je Charlieja vznemirilo.

	»Krčmar je edini, ki vam lahko pove, kdo pride ali odide iz mesta,« je rekel dolgin s štrlečimi zobmi, trdil je, da je wappinški stražnik. »Skočil je ven, obiskal je boljši del mesta, kjer dela njegova hči.«

	»Kje pa je ta boljši del mesta?« se je Charlie obrnil k Biteyju, ječarja je imel ves čas na očeh.

	»To je varovani del mesta, ki sem ti ga prej omenil,« je pojasnil Bitey. »Obsega nekaj ulic, kjer so bogati na varnem pred kugo. Peščici žensk, ki delajo kot prostitutke, je dovoljeno tja, ena izmed njih je tudi lastnikova hči.«

	»Lastnik se bo vrnil čez nekaj ur,« je povedal moški s štrlečimi zobmi.

	Možje jih niso povabili k sebi. Sedeli so malce proč za svojo mizo in sumničavo gledali prišleke. Vsi so kadili pipo, kar se je Charlieju zdelo nenavadno. Ponavadi so tobak kadili bogati.

	Ozrl se je naokrog po krčmi. Bila je dokaj preprosta, premogla je več velikih sodov, iz katerih so si stregli pivci. Bitey si je že napolnil čašo. Eden od moških je vstal, da bi Marii ponudil vino iz steklenice na pultu. Prikimala je, zdelo se je, da ne opazi, kako moški s svojim pogledom roma po njenih laseh in modni obleki.

	»Burgundec je, in to veliko cenejši kot kjerkoli drugje v mestu,« je rekla in se obrnila k Charlieju, ki je stal na drugem koncu krčme. »Dober je.«

	Charlie je pri sebi dvomil, da je vino pravi burgundec. Verjetno je šlo zgolj za neko ceneno brozgo. Spraševal se je, ali je Maria še vedno pod vplivom ruma.





	V nekaj naslednjih urah je Maria izpraznila več čaš vina. V soju sveč je z njenega obraza izginila otožnost, Charlie je opazil, da si jo vsi moški odkrito ogledujejo.

	Nasmehnila se mu je. »Vprašati bi jih morali, ali kaj vedo,« je rekla. »Saj niso tako slabi,« je dodala in s čašo pomignila proti njim.

	Charlie je opazoval stražnika s štrlečimi zobmi, ki se je opijal v enakem tempu kot Maria.

	»Bolje, da počakamo, da se vrne lastnik,« je pripomnil, čeprav je vil roke ob misli, da se Malvern prosto giblje po Wappingu.

	Bitey je prikimal. »Grobijani so,« je nelagodno rekel. »Ni treba veliko, da v nas vidijo grožnjo.«

	Ampak Maria je precej negotovo vstala in še preden jo je Charlie lahko ustavil, se je približala trem moškim.

	»Kaj veste o čarovništvu v teh koncih?« je vprašala in v pozdrav dvignila čašo.





Stražnik s štrlečimi zobmi jo je pogledal še bolj sumničavo.

	Charlie se je naglo pridružil Marii.

	»Državniške zadeve jo zanimajo,« je rekel, da bi pojasnil njeno vprašanje. »Slišali smo, da je bilo v deželi veliko procesov zaradi čarovništva.«

	»Drži,« je odvrnil stražnik, še vedno je motril Mario. »Samo to pomlad so zaradi čarovništva obesili trideset moš-kih in žensk.«

	»Kakšne uroke pa so izvajali?« je vprašala Maria. »Kako ste vedeli, da so čarovniki?«

	Stražnik je pogledal moškega ob sebi, potem spet Mario.

	»Kaj bi rada izvedela?« Stražnik se je togo vzravnal na stolu.

	»Le radovedna je,« je rekel Charlie, prijel Mario okrog pasu in jo obrnil proč. »Kaj pa počneš?« ji je zasikal v uho. »Uslugo so nam naredili, da smo lahko tukaj, ti pa zveniš, kot da smo v mesto prišli, da bi častili hudiča.«

	»Postavljanje vprašanj nikomur ne škodi,« je odgovorila in se negotovo obrnila nazaj k moškim. Jezno so jo gledali. Stražnik se je nagnil k najbližjemu tovarišu in mu nekaj šepnil v uho.

	»Mislijo, da sva mož in žena,« se je zasmejala Maria in pogledala okrog po krčmi. »Saj ne bi bilo tako zelo grozno, če bi bila res, kaj?«

	Očitno je še bolj pijana, kot sem mislil, je pomislil Charlie.

	»Ne tako dolgo nazaj si mi rekla, da sem zadnji na svetu, na katerega bi sploh pomislila.«

	Zasmejala se je. »Daj no, Charlie, ne kuhaj zamere. Žen-ske ne mislimo vsega, kar rečemo na glas. Poročiti se hočem stabilno, zaradi tega ne smeš biti užaljen.«

	To je povedala tako odločno, da je postal nejevoljen. Namrščil se je in za hip je pozabil na tri moške, ki so iz svojega kota še vedno strmeli vanju.

	»Tako govorijo stare vdove, ne pa dvajsetletnice.«

	»Kaj pa ti misliš, Charlie? Da bi se morala poročiti iz ljubezni? Ta pot vodi v siromašno življenje.«

	Nekaj trenutkov jo je gledal.

	»Mislim, da ne verjameš v to,« je rekel. »Mislim, da si bila razočarana in zdaj upaš, da si zaradi te izkušnje postala brezsrčna. Slaba poteza.«

	Za sekundo ji je obraz spreletela bolečina. »Morda se imaš za dobrega poznavalca značajev, Charlie, lovec na tatove, ampak o meni ne veš ničesar.« Besede so ji zastale v grlu. »Drugo družbo si bom poiskala.«

	Odpravila se je tja, kjer je sedel Bitey, ampak Charlieja so preplavila čustva in prijel jo je za zapestje. »Vem, da me ne moreš pogledati v oči, ko govoriš o svojem bodočem možu,« je rekel. »Vem, da stiskaš gube obleke, ko govoriš o otrocih. In vem, da takoj ko nekaj spiješ, začneš o svojem nesrečnem bodočem možu govoriti s prezirom.«

	Pogledala ga je, kot da ga bo vsak čas udarila. Potem mu je odtegnila roko in odšla sedet k Biteyju.

	Trije možje so z zanimanjem opazovali dogajanje.

	Po krčmi je zadonel glasen ropot. Charlie se je obrnil in zagledal lastnika, ki je vstopal skozi odprtino za desko.

	Bitey je šel k njemu, da bi mu pomagal, Charlie pa si je oddahnil. Napetost med njimi in domačini je bila otipljiva. Zdaj bodo dobili informacije, ki jih iščejo, in bodo spet sledili Malvernu. Preden ob nocojšnji polni luni uresniči svoj načrt.

	»Veš kaj o vozu, ki je pred kratkim prišel v mesto?« je vprašal Bitey, ko se je lastnik postavil na noge. Ampak lastnik je bil zelo vznemirjen in zaskrbljen.

	»Vem samo eno,« je odvrnil s hripavim glasom. »Moja hči. Moja lepa hči je izginila.« Obrnil se je k stražniku s štrlečimi zobmi. »Mojo Lilieth ljubiš, je tako?«

	Stražnik je prikimal, bil je presunjen.

	»Potem pa mi jo pomagaj najti.«

	Stražnik je že bil na nogah. Še zadnjič je hudobno pogledal Charlieja in Mario.

	»Najbolj se bojim, da je staknila kugo in nekam odšla, da bi umrla sama.« Lastnik je begajoče gledal naokrog. »Sovražim misel, da nekje sama prestaja grozljive muke.«

	Stražnik ga je sočutno potrepljal po roki. »Tvoja Lilieth dobro skrbi za svoje zdravje,« ga je pomiril. »Najbrž je s kakšno potujočo stranko ali pa je šla na pijačo s katero od drugih punc.«

	Lastnik je zmajal z glavo. »Na ulici so našli njen zeleni klobuk,« je povedal. »Zato se tako bojim. Ta klobuk je imela zelo rada, ne bi ga izgubila.«

	»Šla bova tja, kjer je delala,« je rekel stražnik. »Morda bova tam kaj izvedela.«

	Lastnik in stražnik sta se zrinila skozi odprtino krčme, preostala moža, Charlieja, Mario in Biteyja pa sta pustila same.

	Nelagodno so se spogledovali.

	Maria se je sesedla na stol. »Nimam več upanja,« je rekla. »Lastnik je edini človek, ki bi nam lahko pomagal, on pa ne ve ničesar.«

	Bitey je samo žalostno skomignil, Charlie pa je zamišljeno gubal čelo. Ozračje je bilo težko, polno tobačnega dima.

	Čudno, da si toliko ljudi v mestu lahko privošči tobak.

	Pomislil je na burgundec, ki ga je pila Maria.

	Očitno je tod veliko tihotapcev. Spomnil se je na Marca-Anthonyja in na njegove dobrine. Tobak in vino sta bila najbolj priljubljena, trgovanje z njima je bilo prepovedano.

	Nenadoma so se posamezni delčki sestavili v celoto.

	Polna luna. Pomoli.

	Nič ne more zapustiti pristanišča. Ampak, ali lahko kaj pripluje vanj? Zato Malvern potuje po luninem koledarju. V mesto pride, ko je plima na vrhuncu.

	Charlie je počasi vstal. Srce mu je divje razbijalo.

	Potemtakem Malvern nekaj tihotapi, je pomislil. Nekaj, kar bo pomagalo zanetiti vstajo.

	Pogledal je Mario. »V pristanišče moramo,« je rekel.

	LVI.

	Ko sta krčmar in stražnik prispela pred Liliethino delovno sobico, sta zavohala dim. Spogledala sta se.

	»Sam grem noter,« je rekel stražnik. »Če gori, je lahko nevarno.«

	Lilieth je že nekajkrat zaprosil za roko in doslej ga je vsakič zavrnila, a verjel je, da bo na koncu vendarle klonila. Stražnik se je prekrižal, ocenjeval je dim. Ni hotel verjeti, da se ji je zgodilo nekaj slabega.

	»Smrdi po zažganem mesu,« je zamrmral krčmar.

	Stražnik je prikimal.

	»Morda je zaspala in pustila meso nad ognjem.« Ampak zvenel je dvomeče. »Počakaj tu,« je dodal. »Če te bom potreboval, te bom poklical skozi okno. Bolje bo, da je eden zunaj, če se je notri res kaj … zgodilo.«

	Stražnik je odprl težka lesena vrata, ki so vodila k trem sobicam. V pritličju ni bilo nič čudnega na pogled. Ampak dim je prihajal iz drugega nadstropja.

	Stražnik si je slekel vnetljivi srajco in jakno. Povzpel se je po škripajočih stopnicah, a zgoraj je bil dim redkejši. Očitno je tisto, karkoli je že gorelo, ugasnilo. Verjetno kos mesa, ki je padel v ogenj, se žgal in dimil. Strašna potrata v času kuge. Pa vendar bolje, kot če bi zgorela hiša.

	Vstopil je v edino sobico v drugem nadstropju, v preprosto opremljen prostor, ki ga je videl že velikokrat.

	Sredi sobe je stal edini stol.

	Stražnik se je spotaknil in skoraj padel.

	Na stolu je sključeno sedela zoglenela ženska v zgoreli zeleni obleki. Ogenj ji je tlel v naročju, ostanki glave so ji padali na prsi.

	Iz lukenj, kjer so bila nekoč ušesa, ji je polzela temna gošča. Namesto nosu je imela dve temni duplini, ustnice so ji zgorele, usta pa je imela ukrivljena v neskončen nemi krik.

	Stražnik je v žilah občutil ledeni srh. Spet se je opotekel in padel na kolena. »Ljubi bog,« je dahnil. »Ljubi bog.« Nekdo ji je iztrgal srce, v prazni sobici ga je zgrabil močan strah.

	Kot mesečnik je odtaval k truplu, prepričeval se je, da se moti. Ni se motil, bila je ona.





	Na lasišču, kjer je imela nekoč temne lase, so se sedaj bleščali rdeči mehurji. V očesnih jamicah so ji tičale izbuljene oči, nekoč so bile modre, dolgih trepalnic ni bilo več.

	Za hip se mu je zazdelo, da sliši hlipanje. Potem je dojel, da sliši sebe in svoje ihtenje, ki mu je silovito stresalo telo.

	Stražnik je bil dovolj blizu, da je lahko vohal vonj po ožganem mesu, ki je še vedno vel s trupla. Iztegnil je roko in se dotaknil ožganega ramena.

	Po glavi so mu rojile kaotične misli, poskušal se je domisliti človeka, ki bi bil sposoben storiti kaj takšnega.

	Telo je imela povito s trakovi. Belimi trakovi. Bili so okrvavljeni, ne pa tudi ožgani. V krvi na tleh je nekaj pisalo, ni mogel prebrati, kaj.

	Urok, je pomislil. Nekdo je vrgel nekakšen peklenski urok.

	In potem se je spomnil dveh tujcev iz krčme Kočija in konji.

	Lajdra z razpuščenimi lasmi in moški, s katerim je bila. Zanimala se je za uroke in čarovnice. On pa jo je ustavil, ko je spraševala, kot bi kaj skrival.

	Blazen od žalosti je stražnik stisnil pesti. Našel ju bo in poskrbel, da jima bodo sodili.

	LVII.

	Charlie je otrpnil, ko se je pred njim odprlo pristanišče. Za sabo je slišal Mario, ki je glasno zajela sapo.

	Ko sta pomole videla podnevi, so bili popolnoma zapuščeni. Zdaj pa je bilo morje polno čolnov na vesla. Več kot deset jih je bilo, njihove leščerbe so se v temi bleščale kot mežikajoče rumene oči. Na nabrežju so krepki možje na ogromen pokriti voz nosili tovor z bark.

	Prav sta imela. Nekdo je tukaj uvažal reči. Morda Malvern.

	»Trupla tovori?« je vprašala Maria, strmela je v veliko gmoto. Charlie je prikimal. Tovor je bil podoben truplom, tesno zavitim v platnene rjuhe.

	»Ne smejo naju videti,« je zamrmral Charlie in se oziral naokrog za skrivališčem. Na strani pristanišča je zagledal zapuščeno barko.

	»Tja se bova skrila,« je rekel in jo povlekel za roko. Maria mu je sledila in hitro sta možem izginila izpred oči.

	Skozi jadro barke je Charlie spremljal dogajanje. Možje, ki so raztovarjali tovor, so bili krepka in vzdržljiva posadka, Charlie je v njih takoj prepoznal poklicne tihotapce. Večina je imela brazgotine, ki so bile posledica bojevanja med dolgimi obdobji na morju, kjer ni bilo primerne zdravniške oskrbe.

	Ude so nadomestili z vsem mogočim, od ročajev lopat do polomljenih vesel. Mnogi so zaradi skorbuta imeli odprte razjede.

	Charlieju je srce tako močno razbijalo, da ga je čudilo, da ga ne slišijo. Tihotapci so ljudje, ki se za zabavo utapljajo kar med seboj.

	Ogledoval si je čolne, poskušal je ugotoviti, od kod so. Prekupčevalci, ki so se hoteli izogniti trošarinam, so viski tihotapili s Škotske, volno iz Yorkshira, luksuzne predmete kot čipke, vino in sladkor pa z vsega sveta. Tihotapske poti so obstajale med vsemi deželami v kolonijah, za pravo ceno so pirati pretihotapili karkoli.

	»Malvern!« je s pomola zadonel robat pomorščakov glas.

	Charlieju je zastal dih, ni mogel verjeti. Med možmi je hodila pošast. Druge besede ni našel. Ogromna podoba je bila zavita v debelo haljo, iz katere je molel dolg kljun. Ko je obsijan z mesečino korakal po pomolu, je spominjal na prikazen, potem pa je Charlie prepoznal zdravniški kostum.

	Malvern. To je torej on. Moški, ki je umoril Marijino sestro, v svoji morilski preobleki.

	Ker je bil zelo visok, je še toliko bolj spominjal na pošast. Bil je ogromen – za tri tihotapce – in bil je grotesken. Steklene oči so se mu svetlikale v mesečini, nemogoče je bilo reči, kam gleda, a dajal je vtis, da lahko vidi v vse smeri hkrati.

	»Proč morava,« je Charlie šepnil Marii. »Če naju opazijo, naju bodo ubili. In videla sva vse, kar sva lahko.«

	Maria je prikimala, v obraz je bila siva. Počasi sta se odkradla izza barke in hitro smuknila na ulico za pristaniščem.

	»Morava tja, kjer biva Bitey, in se skriti,« je rekel Charlie. »Potem se bova domislila načrta, kako bi ujeli Malverna.«

	Bila sta že na ulici, kjer si je Bitey uredil svoje bivališče.

	Charlie je občutil nenadno bolečino, z roko je segel h ključnici. Krvavel je. Nekdo je vanj vrgel kamen ali nekaj podobnega. Zmedeno se je ozrl naokrog, a prepozno je zagledal Biteyja, ki mu je mahal s skednja. Cesta je že bila polna mož z baklami in pištolami.

	»Se me spomniš?« je vprašal tisti z naprej štrlečimi zobmi. Sledili so mu še drugi stražniki. Maria je čutila, kako je Charlie otrpnil.

	»Obtožena sta čarovništva,« je rekel stražnik. »In umora nedolžnega dekleta. Prišli smo po vaju, da vaju odpeljemo v zapor, kjer bosta počakala na sojenje.«

	»Ničesar nisva zagrešila,« je rekel Charlie in gledal stražnika. »Le čas tratite z nama, medtem ko je pravi morilec na prostosti.«

	Stražnik je nameril pištolo vanj.

	»Zelo hitro bomo ugotovili, ali sta nedolžna ali ne,« je zasikal. »Podeželsko sojenje ni enako mestnemu. Veliko hitrejše je.«

	»Kje pa boste v času kuge našli sodnika?« je zmedeno vprašala Maria.

	»Naš sodnik živi v wappinškem zaporu,« je odvrnil straž-nik in se zlobno nasmehnil. »V tem mestu verjamemo v stare načine sojenja osumljencem.«

	Možje so se zgrnili okrog njiju in Charlieju se je posvetilo, kaj je mislil stražnik.

	V Londonu je bilo sodstvo sodobnejše. Ampak pred sodniki in sodišči so nedolžnost ugotavljali s hudimi preizkusi. Zapornike so zvezali in vrgli v reko, jim zadali usodne rane ali jih primorali, da so spili smrtonosni strup. Če je osumljeni preživel, so zaključili, da je posredoval Bog, da bi pokazal, da je nedolžen. Ampak preizkušenj ni nikoli nihče preživel.

	»Odpeljali vaju bomo v zapor,« je revsknil stražnik, »in oba bosta morala prestati preizkus.«

	LVIII.

	Charlie se je upiral, ko so ga možje zgrabili pod roke. Slišal je Mario, ki je kričala, da je nedolžna. Zvezali so jima zapestja, potem so ju potiskali, da sta hodila pred njimi proti delu mesta, kjer je stal wappinški zapor.

	»Nedolžna sva!« je vztrajala Maria.

	»O tem se bomo hitro prepričali,« je rekel stražnik. »Nesrečno dekle je zgorelo in vaju bo doletela enaka usoda.«

	Charlie je ocenjeval okolje in štel ugrabitelje. Zdaj ni pravi trenutek za pobeg, je sklenil. Možje so imeli nabite pištole in ni dvomil, da jih bodo uporabili. In četudi bi jim sam lahko pobegnil, ni mogel zapustiti Marie.

	Bolj je čutil kot videl, da je v njej naraščal strah, ko so se približevali zaporu. Danilo se je že in pred njimi so se prikazali ogromni kamniti zidovi ječe.

	Vsi so molčali, bili so zamišljeni.

	»Misliš, da naju bodo zažgali?« je s tresočim glasom zašepetala Maria.

	»Morda bodo ugotovili, da sva nedolžna, še preden naju dajo na preizkušnjo,« je odvrnil Charlie.

	Maria je stiskala ustnice in strmela predse. V oči so ji stopile solze.

	Charlie je pomislil na vse, kar je vedel. Umorjeno dekle je zgorelo, tako vsaj trdi stražnik. To je torej bil ogenj. Vse to še vedno ni imelo smisla. Malvern, vojak maščevalec, je bil visokega rodu, pretkan in bister. Da bi Malvern moril s pomočjo čarovništva … Njegovo početje ni bilo logično, tako bi se obnašal kmet. Nekaj se ni ujemalo. Danes naj bi Malvern dokončal svojo zamisel. Že ima načrt, kako bo umrlo četrto dekle? Se bo umor zgodil v vodi, da bo izpopolnil mojstrski urok?

	Stražarji so jim pomahali, naj vstopijo v zapor.

	Debele zidove so povezovala masivna lesena vrata. Znotraj je bilo hladno, niz stopnic je vodil navzdol. Stražar je pomignil, naj se spustijo po njih.

	Ko so se spustili pod pritličje, je vanje puhnil strašno vlažen zrak. Maria je začela silno kašljati, Charlie pa se je spomnil, da je že na poti v Wapping težko dihala. Spraševal se je, kako dobro je skrivala bolehnost, ki ji jo je zadala griža.

	Prispeli so na konec spolzkega stopnišča in stražar jih je odpeljal po dolgem hodniku. Na vsakem koraku so jih obdajale neverjetno debele stene, vsaka celica je imela za roko obsežne železne rešetke.

	Na koncu hodnika je bila umazana odprta celica. V njej je bilo približno trideset zapornikov, ki so stali ali klavrno sedeli na s slamo prekritih tleh.

	Eden je ležal proč od drugih, na sebi je imel nezmotljiva znamenja. Umiral je za kugo. Celo v mraku je Charlie razločil bule na vratu. Kužni buboni so bočili kožo, da se je bleščala, opazil je otekline, v katerih se je kopičila strjena kri. Pod strgano srajco nesrečnika so bile vidne sledi mučenja. Mreža ran in modrikastih žil je tekla od velikih bul pod pazduhami proti dimljam.

	Maria je obstala, stražar za njo se je zaletel vanjo.

	»Ne morete naju zapreti tja!« je zavpila. »To je smrt! Ta moški ima kugo. Kje je lazaret?«

	»To je lazaret,« je rekel stražar. »Preplavljeni smo s kugo.«

	»Nisva bila obsojena za zločin!« je vpila Maria. »Vi pa naju obsojate na smrt.«

	»Tam je škaf z razkužilno vodo,« je pokazal stražar, ko ju je pahnil v celico in za njima zaprl železna vrata. »Stražnik bo kmalu prišel in začel vajin proces,« je še navrgel in obraz prislonil k rešetki.

	Stražar je odšel, Maria pa se je zapodila v vrata in kričala, da sta nedolžna. Ko se je prepričala, da je stražar res odšel, se je naslonila na železne duri. Na obrazu se ji je risal obup.

	»Blizu vrat bova,« je rekel Charlie in jo prijel okrog pasu. »Kolikor je mogoče proč od drugih.«

	Pogledal je umirajočega, nato še ostale zapornike, potem spet Mario. Običajno urejene lase je imela razmršene, ovratnik na obleki, za katerega so jo vlekli stražniki, je imela strgan. Charlie je še nikoli ni videl tako pobite.

	»Popravil ti bom ovratnik,« je rekel in prijel blago. »Tako. Sedaj se lahko soočiš s stražarji v svojem običajnem stilu.«

	Pogledal jo je in se ji nasmehnil, a bila je tako zelo žalostna, da mu je nasmešek izginil z obraza. Roka mu je zastala na njeni ključnici.

	»Vse bo v redu, Maria,« je rekel. »Spravil te bom od tod.«

	Iznenada je na svojih ustnicah začutil njene, vračal ji je poljub, z vso težo se je uprla obenj. Skoraj je izgubil ravnotežje in prijel jo je za roke. Za dolg trenutek sta se izgubila drug v drugem in pozabila na vse okoli sebe.

	»Oprosti, Charlie.« Maria se je odmaknila in se mu zastrmela v oči.

	»Za kaj?«

	»Želela sem si te. Takrat na polju. Ampak neumne misli na poroko so me zadržale. Zdaj, ko sva obsojena na smrt, bom večno obžalovala svoj ponos.«

	»Ššš.« Poljubil jo je. »Ne govori tako. Tukaj ne bova umrla, obljubim.« Gledala je tako žalostno, da se mu je lomilo srce. »Prisežem, Maria,« je ponovil, zvenel je odločno.

	»Živa naju bodo zažgali,« je komaj slišno zašepetala.

	»Poglej me v oči.« Charlie ji je privzdignil brado. »Nikoli ne bom dovolil, da se ti zgodi kaj hudega. Poglej me. Mi zdaj verjameš?«

	Trepnila je, debelo pogoltnila in počasi prikimala. »Verjamem ti.«

	»Ubežala bova temu, Maria. In ko nama bo uspelo, te bom terjal za tisto gvinejo, ki mi jo dolguješ.«

	Šibko se je zasmejala in tudi Charlie se je nasmehnil. Ampak v svojem srcu se ni mogel domisliti načina, kako bi se lahko izognila strahotni usodi, ki ju je čakala.

	Pozvanjanje ključev ju je opozorilo, da se je vrnil čuvaj. Skupaj s stražnikom.

	Charlie in Maria sta se z odporom ločila, da bi se soočila s svojo usodo.

	»Vsakega posebej moramo preizkusiti,« je rekel stražnik in odprl vrata celice. Pogled mu je zastal na Marii. »Spraševala je o urokih in podobnem. Njeno krivdo bomo dali najprej na preizkušnjo.«

	Charlie je objel Mario.

	»Jaz grem prvi,« je rekel. »Ni prav, da mora ženska to prestajati,« je še dodal, jo nerad izpustil in stopil naprej.

	»Charlie, ne!« Mario so oblile solze. Zgrabila ga je za roko.

	»Kmalu se vrnem, Maria,« je rekel in se kislo nasmehnil. »In ko se bom vrnil, bodo vedeli, da sem nedolžen, zato tebe ne bodo preizkušali.«

	Maria se je oklenila njegove roke, potem pa sta stražnik in čuvaj zgrabila Charlieja in ga potisnila iz celice.

	»Dobra človeka sta, to vem,« je rekel Charlie, ko sta ga potiskala po hodniku. »Izpustita jo, prosim vaju. Nedolžna je in tudi denar ima, da vama bo poplačala za prijaznost.«

	Stražnik je grobo sunil Charlieja.

	»Moja Lilieth je mrtva,« je rekel. »Oba bosta gorela.«

	LIX.

	»Za sojenje imamo rezervirano posebno celico,« je rekel stražnik. »Ni tako imenitna kot londonska sodišča, a služi namenu.«

	Charlieju so besede odzvanjale v glavi, ves čas je pozorno opazoval, kako je zgrajen zapor in tehtal možnosti za pobeg.

	Hodnik je bil temačen, ozek in vlažen. Zavil je proč od celic, na koncu so bila ena sama debela vrata.

	Stražnik je stopil naprej in jih odklenil z enim izmed ključev na velikem šopu. Vrata so se odprla le za nekaj centimetrov in stražnik se je moral z vso težo upreti vanje. Počasi se je pokazal prostor. V njem je gorela ena bakla in osvetljevala kamnite stene, prekrite s spolzko plesnijo.

	Na sredini sobe je stala naprava, spominjala je na pošastno železno posteljo, in Charlieju se je posvetilo, kako bo potekalo sojenje.

	Velika kovinska plošča je bila grobo oblikovana v človeško silhueto, ampak del, kjer bi morala počivati glava, je bil nedokončan. Tam je zevala luknja.

	Ob gležnjih in zapestjih so bile debele verige, pod posteljo je bila podolgovata posoda, napolnjena s svežimi drvmi.

	Charlie je počasi izdihnil, dojel je. Čuvaj ga je potisnil naprej in vstopil. Smrdelo je po ožganem mesu.

	»Pohiti,« je zagodrnjal stražnik. »Spravi ga gor in ga prikleni. Zelo tih si,« je še dodal, ko sta Charlieja potegnila na kovinsko ploščo in ga začela priklenjati. »Ponavadi zdaj že vsi kričijo ali jočejo.«

	Charlie je na zapestjih občutil verigo, roki je rahlo privzdignil, da ga ne bi pretesno vklenila, ampak stražar je verigo zategnil tako močno, da mu je prekinil krvni obtok. Stražnik mu je priklenil noge.

	Charlie se ni upiral, a opazil je, da nog nima tako čvrsto priklenjenih kot roke. Ta misel je bila iskrica toplote v ledenem viharju, ki se je odvijal v njegovi glavi.

	»Les bo najprej zagorel pri nogah,« je pojasnil stražnik. »Ko boš začutil toploto, lahko začneš moliti. Potem bodo ognjeni zublji zajeli telo,« je nadaljeval. »Ko bodo prišli do glave, tam je luknja, kot čutiš …« Stražnik je pogledal stražarja, češ, naj se vključi v pogovor.

	»Če si kriv, ti bodo en dva tri zgoreli lasje, potem pa se bodo tvoji možgani počasi skuhali v lobanji.«

	Nagnil se je bliže in pogledal Charlieja v oči. »Če si ubil mojo Lilieth, je to milostna smrt, ker boš mrtev v dveh urah ali še prej. Boš pa občutil bolečino, kot je ni še nihče.«

	»In če sem nedolžen?« je vprašal Charlie, glas je imel miren.

	»Potem se bo vmešal Bog,« je odvrnil stražnik. »Ko se bova vrnila, te bova našla živega, brez opeklin.«

	Stražnik se je vzravnal in snel baklo. Potem se je sklonil in zanetil les.

	Zaslišalo se je prasketanje, dvigati se je začel dim. Charlie je toploto občutil najprej na nogah.

	»Kmalu se vrneva,« je rekel stražnik. Sklonil se je in potopil čašo v razkužilno vodo ob vhodu v celico, naredil je dolg požirek. »Če pa si kriv, pri bogu upam, da boš trpel.«

	Vrata so zaloputnila, Charlie je ostal sam v naraščajoči vročini. Napel je roke in noge in vlekel na vso moč, da bi si jih osvobodil. Roke so mu že drevenele, v konicah prstov ga je kljuvala bolečina.

	Ogenj se je razplamteval. Charlie se je potil po obrazu in telesu, prej prijetna toplota se je spremenila v žgočo pekočino.

	Charlie je premikal noge sem in tja, kolikor so mu okovi dopuščali. Ogenj je zdaj naglo plamenel in že čez nekaj trenutkov bo vročina postala neznosna tudi na drugih delih nog. S pogledom je ošinil strop, iskal je neki način za pobeg. Kamniti zidovi so v svoji bleščeči vlagi izgledali milostno hladni. Ampak bilo ni ničesar, s čimer bi si lahko pomagal in se osvobodil.

	Zdaj je ogenj že dosegel srednji del Charliejevega trupa, bolečina je postajala neznosna. Čutil je, da se mu vzdolž hrbtenice delajo mehurji. Stisnil je zobe, da ni glasno zakričal.

	V kotu celice je zaslišal škrabljanje. Podgane. Charlie se je v blodeči vročici spraševal, ali bodo požrle njegove ostanke.

	Stresel je z glavo, poskušal se je vrniti k logičnemu razmišljanju.

	Edino upanje so bili okovi. Spet je začel zvijati in vleči roke. Ampak zaradi pomanjkanja krvi jih sploh ni več čutil, bolečina v njih pa je bila skoraj tako huda kot tista od ognja pod njim.

	Ni se menil za bolečino, vlekel je in vlekel. Čutil je, kako mu je na zapestju počila koža, potem pa zastala ob železni oviri.

	Charlie je začutil vročino plamenov na lopaticah, vedel je, da mu bo ogenj vsak čas dosegel glavo. Stopala in noge so mu žareli v svetu muk. Ko jih je premikal, je le še dvigal vroči zrak, ki ga je še dodatno opekel.

	Ogenj je segrel del plošče pod vratom. Charlie je zaprl oči, z vso silo je premikal in vlekel noge. Vsak gib je bil nepopisno boleč, kot bi nase zlival vrelo olje. Ampak okovi so trdno držali. Debelih verig ni mogel premakniti.

	Zacvrčalo je in Charlie je zavohal vonj gorečih las na zatilju. Le še nekaj sekund in glava se mu bo spremenila v gorečo kroglo.

	Charlie se je vdal bolečini. Na zapestjih je občutil še dodaten pritisk. Očitno je vročina cvrla okove in verige, s katerimi je bil priklenjen. Potem pa je bolečina iznenada popustila, roki je imel prosti. Niti pomislil ni, le planil je navzgor, ognjeni zublji pa so švignili kvišku. Noge so mu še vedno gorele in opazil je podobo ob stopalih, ki je odpirala okove okrog gležnjev.

	Charlie se je zvalil z goreče železne postelje in z vso težo zgrmel na umazana tla. Od olajšanja je sopel.

	S pogledom je iskal osebo, ki ga je osvobodila. Sključeno je stala ob postelji, le napol vidna v trepetavi svetlobi bakle in žara izpod postelje.

	Charlie je poskušal vstati, a noge ga niso držale.

	Potem se je oseba vzravnala in Charlie je zagledal njene poteze. Bila je ženska, stara morda štirideset let.

	»Goid I noot! Weinig Charlie Oakley,« je rekla v nizozemščini.

	V Charliejevih mislih so se nizozemske besede spremenile v angleške.

	»Ne morem verjeti! Mali Charlie Oakley!«

	LX.

	V celici je zasijala dodatna svetloba in Charlie je v ženskini roki zagledal košček sveče. Plamen je zaplapolal in zagorel.

	»Mali Charlie Oakley,« je ponovila v nizozemščini. »Po vseh teh letih.«

	Charlie je stal v mraku, bil je tako presunjen, da ni mogel govoriti.

	»Prestrašila sem se, ko so te pripeljali,« je pojasnila ženska. »Nihče ne bi smel priti sem. Ta soba je samo moja. Zato sem se skrila.«

	Svetli lasje so bili delno pobeljeni, velike modre oči je imela od starosti rahlo razvodenele. Ampak ljubkega obraza se je zelo dobro spominjal.

	»Vi ste,« je dahnil Charlie, govoril je nizozemsko.

	Vračali so se delčki spomina, da je ta ženska njega in njegovega brata naučila nizozemščino. Bila je gospodarica pomembne hiše, v kateri je delala njuna mati. Charlie je mrzlično iskal še več spominov, a jih ni bilo.

	»Potem sem se opogumila in pogledala, takrat sem te prepoznala,« je nadaljevala ženska. »In prepoznala sem te kljub vsem tem letom.«

	Charlie se je oklenil nenadnega razodetja. Njegova mama je delala v veliki hiši. To je bilo nekaj.

	In zdaj je imel ime. Charlie Oakley. Brskal je po spominu, a ime mu ni bilo znano.

	Dama, kot se je spominjal, je živela v kleti.

	Dvignila je svečo, da bi si ogledala njegov obraz.

	»Torej te je Sally Oakley dala na varno, kot je rekla, da te bo,« je rekla in se čudila.

	V glavi mu je vrelo, ker se mu je vse zdelo tako čudno poznano. Ime je bilo kot električni šok. Sally Oakley. Tako je bilo ime njegovi materi.

	»Kje je moja mati zdaj?« je vprašal Charlie, a ni mogel skriti ogorčenja, ker se mu je mati odpovedala.

	»Odšla je, da bi poskrbela zate,« je rekla ženska. Muzikaličen glas je v njem predramil občutke, ne pa tudi spominov. Občutke, da se je je kot deček večkrat bal.

	»Kam pa je šla?«

	»Moj mož jo je odslovil, Charlie,« je rekla in zmajala z glavo. »Jaz si tega nisem želela, ker je bilo lepo imeti služabnico.«

	»Kam jo je poslal? Kam je šla?«

	»Ne vem.«

	Charlieju se je vrtelo, poskušal je doumeti, kaj mu je povedala.

	»Zakaj?« je vztrajal, obupanosti ni mogel skriti. »Zakaj jo je poslal proč?«

	»Tvoja mama je našla njegove skrivnosti in jih skrila,« je odvrnila. »Skrivnosti o mojem možu in kralju, ki jih ne bi smel poznati nihče.«

	Charlie je pomislil na ključ. Kaj, če je njegova mati skrila te dragocene dokumente in dala njemu sredstvo, da jih najde?

	Zastrmel se je v žensko. Teresa. Njeno ime se je dvignilo iz davno zakopanih spominov.

	»Kako ste prišli sem?« je vprašal Charlie, misli so se mu preusmerile na pobeg in na stražnika in čuvaja, ki se bosta vrnila.

	»Moj mož me je pripeljal sem,« je rekla. »Nisem rada v družbi ljudi, ki jih nisem še nikoli srečala. Poskrbel je, da sem tukaj sama in na varnem.«

	»Kako pa sta prišla mimo straže? Pozna može?«

	»Moj mož je pomagal graditi ta zapor,« je povedala. »Zgradili so skrivni prehod. Le on ve zanj.«

	Želel si je izvedeti več o svoji materi, a je moral te misli na silo potlačiti.

	Čuvaj in stražnik se bosta prav gotovo kmalu vrnila. Mora pobegniti.

	Če obstaja skrivni prehod, se lahko skrije vanj in reši Mario, ko jo bodo zaprli v celico.

	»Mi ga lahko pokažete?« je vprašal. »Izhod?«

	Teresa je odkimala. Ampak v njeni gesti je bilo nekaj neiskrenega. Za hip je s pogledom ošinila steno za njim.

	»Morda pa ga lahko poiščeva skupaj,« je previdno rekel. Gledal jo je v oči in se premikal proti steni.

	Njene poteze so otrdele. Posvetilo se mu je, da ne želi, da bi odšel.

	Pozorno jo je motril. Bila je visoka in krepka, a če bi moral, bi jo premagal.

	Morda si samo želi moje družbe, je pomislil, tako ujeta tukaj sama v temi. Poskušal se je spomniti, kaj je še vedel o njej. Prešinilo ga je nekaj nizozemskih besed.

	Dama-v-skrivni-sobi.

	Z Rowanom sta še vedno govorila o njej. Ampak z leti je njena podoba zbledela, izvirnik ni bil več zanesljiv.

	Sedaj ko je bil soočen z resnično podobo, je Charliejev spomin na osamljeno uročeno bitje spremljalo še nekaj temačnega. Poskušal je potlačiti delčke spomina, ki so se počasi vračali, in se osredotočiti na pobeg. Maria. Rešiti mora Mario.

	Charlie je s pogledom preletel steno. Težki kamni so si bili podobni, in če so obstajala vrata, so težki tečaji skriti v temni malti. Ob tako šibki svetlobi je bilo nemogoče videti, kje se vrata začnejo in končajo. Da bi pregledal vsak kamen, bi trajalo predolgo.

	Spoznanje je porodilo načrt. Odšel je k škafu z razkužilno vodo v kotu celice. Previdno ga je nagnil proti svetlobi.

	V tekočini so bili železni opilki.

	Nastajal je načrt. Načrt za pobeg.

	»Kaj počneš?« je rahlo prestrašeno vprašala Teresa.

	Charlie je dvignil škaf.

	Železni opilki. Železo je magnetično. Prijelo se bo na drugo železo.

	Če so bili v kamniti steni skriti tečaji ali ročica, jih bodo opilki našli veliko hitreje kot on s prostim očesom.

	Previdno je nameril in polil del zidu. Potem je vzel baklo in osvetlil težke kamne.

	Sprva ni opazil ničesar. Potem pa se je v soju plamena zalesketalo nekaj delcev železa, ki so se držali temne kovine, zasidrane globoko v malti.

	Z roko je zajel goščo na dnu škafa in jo razporedil tam, kjer so se držali železni opilki.

	Pokazala se je podoba tečaja. Goščo je nanašal po steni navzdol, dokler se ni razkril še drugi tečaj. Tečaja sta bila le slab meter narazen. Torej so bila vratca majhna, a dovolj velika, da se je dalo zlesti skoznje.

	Še zadnjo protikužno vodo je Charlie razlil po delu stene, kjer je domneval, da bo odprtina. Zagledal je drobno temno luknjo, ki je prej ni opazil.

	Odprtina.

	Iz ognja je vzel palico, ki ni zgorela, in jo potisnil v odprtino. Sprva se ni zgodilo nič, potem so se vrata počasi vdala, z njih pa se je vsul prah.

	»Počakaj!« je zavpila Teresa. »Ne smeš jih odpreti!«

	Zgrabila ga je za roko. Charlie se je obrnil, se osvobodil njenega oprijema in jo potisnil proč, da se je opotekla nekaj korakov nazaj. Na njenih prsih je zagledal nekaj belega. Nekaj ji je padlo iz obleke.

	Charlie je najprej pomislil, da je robec ali majhen šopek, potem pa mu je pogled zastal na reči na tleh. Bilo je belo in rdeče. Majhna kepa okrvavljenih trakov.

	Belih trakov.

	Charlie je ostrmel, misli so mu švigale. Okrvavljeni trakovi so bili zaviti okrog lutke, narejene iz jutovine.

	Dolgo sta samo tako stala in strmela drug v drugega. Potem je Teresa pograbila lutko in si jo zatlačila za obleko. Ampak Charlie je vedel, kaj je videl.

	Beli trakovi. Kri. Čarovniški urok.

	Charlie se je spomnil zdravilkinih besed. Kdorkoli je na Marijini sestri izvajal urok, bo nosil del magije.

	Ta ženska je nosila trakove, kakršne so našli na truplih.

	Klobčič prepletenih misli se je razpletel v eno samo.

	»Vi ste bili,« je šepnil.

	Teresa je strmela vanj. Lutko je potisnila še globlje za obleko.

	»Vi ste čarali,« je rekel Charlie.



	LXI.

	Thomas ni čutil nobene želje, da bi hodil v zapor. Če je le lahko, se je temu izognil. Ječe je sovražil. Spominjale so ga na čas, ko je bil zaprt v zaporu Clink. Povrhu pa je zdaj tam razsajala tudi kuga. Pomislil je na svojo ženo, varno nastanjeno v ločeni celici. Kmalu bo šel ponjo in skupaj se bosta vrnila v London.

	Ampak najprej je moral obiskati spodnjo ječo. Ječar ga je obvestil, da so priprli žensko. Mlado žensko Mario.

	Thomas je imel dovoljenje za dostop do vseh zapornic v Wappingu. Ponavadi se je z njimi igračkal v celici. Ker pa je grozila kuga, je pomislil, da bo to dekle odpeljal v London, da bi se dlje zabaval z njo.

	Po državljanski vojni se je njegov okus spremenil, bolečina je postala neločljivo povezana z užitkom. Pazil je le na to, da se je radostim predajal s protestantskimi dekleti. In še vedno ga je presenečalo, koliko so nekatere ženske pripravljene prenesti za nekaj kovancev več.

	Nekatere niso bile tako naklonjene, ampak če je bilo potrebno, je uporabil tudi silo. Dekleta niso nikoli spregovorila. Ne potem, ko so izvedele, kdo je. In česa je zmožen.

	Teresa. Prešinila ga je ženina podoba, kako razporeja krvave ostanke. Prižiga sveče. Izreka besede.

	Thomas je pod vročo masko zaprl oči.

	Svoji ženi ni mogel reči ne. Ne potem, ko se ji je prvič izneveril. Le kaj drugega bi lahko naredil, kot ji priskrbel žrtve, ki jih je potrebovala za svoje čarovnije?

	V preteklosti ji je prinašal živali. Ko pa je Teresa izvedela za njegovo nezvestobo, ga je s svojo krvoželjnostjo kaznovala. Hotela je, da se njegove ženske kesajo. Pokvarjene protestantke, ki so ji umazale moža.

	Thomas, obremenjen s krivdo in poročen z napol mrtvim bitjem, se je zazrl v svojo dušo, a našel ni ničesar, da bi jo lahko zavrnil.

	Urokov ni videl nikoli in tudi v njihovo moč ni verjel. Ji je pa pustil sled do lahkoživk, na katerih je izvajala svoje grozote. V kostumu kužnega zdravnika in obdana z močjo peklenskih urokov je bila Teresa dovolj opogumljena, da je zapustila temačno celico in osebno obiskala žrtve.

	S kljunato masko, ki ga je ščitila pred smradom, je zadovoljno prikimal. Potem pa je zagledal nekaj, ob čemer je takoj pozabil na nalezljivo bolezen. Pramen svetlih las.

	Prispel je na cilj. Stopil je še malce naprej in pokukal globlje v celico. Presenetilo ga je, da se mu zdi privlačni obraz znan. Na katero dekle ga spominja? Potem pa ga je prešinil spomin na njuno srečanje.

	Thomas je bil sredi množice katolikov, ki so zahtevali vračilo zemlje, ko jo je zagledal. Eva je nosila obleko dovolj nizko, da je bilo jasno, kaj je naprodaj, a držala se je vzvišeno in ošabno. Ko sta se njuna pogleda srečala, ga je izzivalno motrila, ko pa se ji je približal, se je obrnila in odkorakala proč. A ne dovolj hitro, da ji ne bi mogel slediti.

	Sledil ji je po stranskih ulicah, dokler se ni iznenada obrnila in se ustavila.

	»Ne domišljajte si, da me zanima posel,« je rekla in ga merila s pogledom na način, ki je trdil ravno nasprotno. »Izvolite,« je nadaljevala, se nagnila k njemu in mu v dlan potisnila košček papirja. »Ob večerih me lahko najdete tukaj, če so vaši nameni boljši od želje po prostitutki.«

	Odhitela je proč in Thomasa pustila samega. Na papirju je bil naslov krčme, kar je namigovalo, da dekle zna brati in pisati. In čeprav je v svojem srcu vedel, da je bil njen pogled zaigran, se je v Thomasu nekaj zganilo.

	Kasneje tisti dan jo je poiskal. Eva je bila ena izmed mnogih deklet, ki so prišle v London in si domišljale, da se bodo z lepoto izvlekle iz revščine. Njena družina je zdaj životarila v najeti hiši v Holbournu. Jasno mu je dala vedeti, da nima namena tako preživeti življenja.

	»Gospodje so namreč lahko prijazni s siromašnimi puncami,« je rekla in ga prijazno gledala skozi dolge trepalnice, »in želim si, da bi me eden vzel za ljubico, da bom lahko v mestu udobno živela.«

	Medtem ko je govorila, si jo je Thomas brez sramu ogledoval. Nobenega dvoma ni bilo, da je ravno pravšnja.

	Thomasa je pod težko haljo zvijalo v želodcu. Ni bila Eva. Ampak privlačno dekle v vlažni ječi ji je bilo zelo podobno – podobna je bila angelu. Sopel je, pod masko ga je dušilo.

	Pomignil je ječarju. »Odpri vrata.«

	LXII.

	Angelska mirnost je izginila s Teresinega obraza. Stopila je korak nazaj in posmehljivo prhnila, roko je zaščitniško položila na okrvavljene trakove, ki jih je skrivala za obleko.

	»Vem, da ste bili vi,« je rekel Charlie. »Trakovi, ki jih imate pri sebi, so del uroka. Nihče razen čarovnice si jih ne bi lastil.«

	Teresi so oči švigale sem in tja, kot da išče način, kako bi zanikala obtožbo. Potem mu je odgovorila.

	»Ja,« je siknila. Iz njenega glasu je izginila vsa muzikaličnost. »Odločila sem se, da se bom maščevala.«

	»Ampak za kakšno maščevanje gre?« je šepnil Charlie.

	Teresa se je skremžila. »Maščujem se tistim dekletom. Za to, kar so storile mojemu možu.« Nekaj trenutkov je strmela v Charlieja, kot bi ga izzivala, naj spregovori. »Thomas mi ustreže, ker se zaveda svojega greha. Onečastil me je in zdaj se mora spokoriti.«

	Charlieju se je vrtelo, mrzlično se je trudil dojeti.

	»Thomas vam priskrbi dekleta, da lahko vi na njih izvajate svoje uroke?« je končno izustil.

	Teresa je prikimala, očitno zadovoljna, ker je vzbudila njegovo zanimanje.

	»Po vojni se je Thomas začel zabavati s protestantskimi dekleti,« je rekla. »Zakaj bi to potem odrekel meni?«

	Charlie je zgroženo molčal.

	»Prva,« je nadaljevala, »je bila zelo pohlepna. Svoji družini je rekla, da ima kugo, da bi jo lahko Thomas obiskal brez težav.« Z roko si je pokrila usta in pridušila hehet. »Ko nosim Thomasov kostum, se me ljudje na daleč izognejo,« je rekla in se nasmehnila. »Odkar so prišli vojaki, me je bilo strah iti ven. Ampak v kostumu in z masko sem postala drznejša, s telohom pa sem si spremenila glas, zato nihče ni vedel, da sem ženska.«

	Teresi so zasijale oči.

	»Vrat je imela še vedno topel, ko sem ji zarinila nož v grlo,« je zažvrgolela, »in je vsa kri stekla iz nje, jaz pa sem imela ves čas na svetu, da izvedem urok.« Zdelo se je, da Teresa nadvse uživa v razkrivanju svoje premetenosti. »Zaradi dote so me prodali kot govedo,« je zagrenjeno nadaljevala, »in potem ko so me v roke dobili vojaki, moj mož ni več legel z mano. Pa vendar so tista dekleta iskala način, kako bi zaslužila z mojo nesrečo.«

	»Torej so uroki naperjeni proti vašemu možu?« Charlie je po eni strani iskal izhod, po drugi pa jo je hotel zamotiti z govorjenjem.

	Teresa je ukrivila usta v nasmešek.

	»Ne proti njemu. Proti temu, da bi se vrnil k njim. Zapečatenemu vozlu. K tistim, katerih simbol nosiš.« Pokazala je na ključ na Charliejevem vratu. »Oni so me prodali in potrošili mojo doto. In zdaj spet vznikajo.« Zaprla je oči, govorila je tiho, kot bi prepevala. »Jaz sem privezala trakove. In jaz sem prižgala svečo in z voskom napisala 'Vrnil se je', da bi preprečila njegovo vrnitev k Zapečatenemu vozlu. Vem, da so moje moči resnične,« je dodala, »potem ko sem z urokom pregnala izdajalskega kralja iz Londona. Krvna magija je močna.« Ošinila je Charliejev vrat. »Svojo mater iščeš,« je zamrmrala. Spet je zvenela prijetno. »Lahko jo prikličem k nama.« S pogledom je potovala po njegovem obrazu. »Lahko pokličeva Sally Oak-ley,« je rekla. »S krvjo, ki ti teče po žilah, bo to preprosto.«

	V Charlieju je vzplamenelo rahlo upanje. Kaj, če so njene moči resnične? Misel je potisnil proč, a postajala je vztrajnejša.

	»Potrebujem krožnik vode,« je rekla, »nekaj kapljic krvi in svečo. Prave besede. Prikazala se bo.«

	Charlie se je zavedal, da ga urok ne bi smel zanimati, a se je že nagibal naprej, hipnotiziran, da bi videl, kaj namerava storiti Teresa.

	Iz kota celice je izvlekla zavoj. Opazila je, da Charlie spremlja njeno početje. Sveženj je stisnila k sebi in ga skrila. Nekaj je vzela iz njega. Potem je oddrsala nazaj k Charlieju, lakomno ga je gledala.

	Njeni gibi so ga spomnili na besede matere Mitchell, izrekla jih je, ko je prvič prišel v njeno hišo. »Ne bodi bedak in ne domišljaj si, da je čedna ženska neškodljiva,« je izjavila. »V tem mestu tudi ženske skrivajo orožje, ne samo moški.«

	Odreagiral je še pravočasno. Teresa je planila nanj, v roki se ji je zaiskril dolg nož. Ubranil se ga je v trenutku, ko se je rezilo dotaknilo njegovega vratu.

	Preostala vsebina svežnja je padla na umazana tla. Okrvavljena čaša in zvonček.

	Charlie je zgrabil Tereso za zapestji, toda bila je močna in kri, ki se mu je lesketala na vratu, jo je pahnila v manijo. Modre oči so se ji blazno lesketale, momljala je.

	»Kri,« je rekla, »močna kri.«

	Roke ji je dvignil kvišku, še vedno jo je držal za zapestji. Konica noža je molela proti njegovemu vratu. Od blaznosti je bila Teresa nadnaravno močna.

	Charlie je obupano brcnil in prevrnil železni krožnik, ki ga je položila nad ogenj. Iskre in goreči delčki lesa so poleteli v zrak, Teresa je kriknila in si zakrila obraz. Charlie jo je odrinil in planil proti odprtini v steni.

	Stisnil se je skozi luknjo, opraskal si je ramena, in pristal v popolni temi na drugi strani celice.

	LXIII.

	Maria se je zbudila in prestrašeno planila pokonci. Ležala je na prašnih lesenih tleh, vse jo je bolelo. Poskusila je premakniti roke, a jih ni mogla. Imela je tesno povezane in ko jih je poskušala dvigniti, jo je v zapestjih in rokah prebodla silna bolečina.

	Usta je imela suha in polna prahu, v glavi ji je razbijalo.

	Poskušala se je spomniti, kako je prišla sem.

	Bila je v zaporu. Brskala je po spominu. Celo to je bilo boleče. Kot bi z jezikom tipala po mestu, kjer je nekoč rasel zob. Celica. Kuga.

	Prešinil jo je spomin.

	Zdravnik.

	V želodcu ji je zaledenela kri.

	Zdravnik za kugo.

	Zadnje, česar se je spominjala, je bilo, da jo je vlekel iz zaporniške celice. Brcala je in kričala, a čuvaji ga niso ustavili. Očitno so menili, da je pomemben mož.

	Potem … Naprezala je možgane.

	Odpeljal jo je iz zapora in ji rekel, naj sedi pri miru, da ji bo zvezal roke in noge.

	Otopelo ga je opazovala, ko ji je okrog zapestij in gležnjev ovijal vrv. Potem ji je privzdignil krilo in rekel, naj ne kriči. Upirala se je. Moč njegovih prstov je bila nečloveška, pritiskali so na neki živec, da jo je preplavila neznosna bolečina.

	»Ne upiraj se,« ji je rekel, »to je le drobec tega, kar ti lahko storim.«

	Bolečina in pritisk togega steznika sta zadostovala, da se je onesvestila. Potem se ni spominjala ničesar več.

	Premaknila je kolena, da bi preverila, ali se ji je med nezavestjo kaj zgodilo. Kolikor je lahko videla, se ji ni. Kar je pomenilo, da zdravnik želi, da v budnosti prestane, kar ji namerava storiti.

	In zato je bila samo še bolj prestrašena.

	Maria se je zvijala na tleh voza, iskala je način, kako bi pobegnila. Stene voza so bile videti debele. Poskusila je zrahljati talne deske. Niso se premaknile, zaradi udarjanja v tla so jo boleli boki in ramena.

	Imela je poškodovane noge in ramo, poškodbo je najbrž staknila, ko jo je vrgel na voz. Maria je še enkrat premaknila ramo, bolečina se je vrnila, tokrat je bila še hujša. Pomislila je, da ima ramo morda izpahnjeno.

	Ko je skozi špranje posijala svetloba, je v zadnjem delu voza občasno zagledala kup podob.

	Sprva je mislila, da si samo domišlja.

	Trupla?

	Ni se motila. Vsako truplo je bilo lepo zavito v rjuho. Obrazi so bili prekriti. Kar je bilo nenavadno. In zdaj, ko je na to pomislila, tudi smradu ni bilo.

	Je prevažal kaj drugega?

	Maria se je kljub bolečini počasi približala kupu. Ob vsakem gibu jo je rama močno zabolela. Nekaj je povleklo njeno nogo, zaslišala je žvenketanje. Bila je priklenjena.

	Očitno ima zveze v zaporu, je pomislila. Noben slehernik ni imel okov.

	Veriga je trdno držala, a pomislila je, da bo lahko potegnila eno izmed rjuh in videla, kaj je v njej, če bo dovolj iztegnila poškodovano roko.

	Za hip je postala, ko jo je zapeklo v rami, potem pa je stisnila zobe in do konca iztegnila roko. Dotaknila se je najbližjega trupla.

	Bilo je mrzlo. Trdo. Prestrašeno je umaknila roko in ramo ji je spet prebodla bolečina.

	Počasi je znova iztegnila roko. S prsti je potipala po trdi gmoti. Potem se ji je posvetilo. Bila je kovina. Zatipala je nekaj kovinskega.

	Naprezala se je, da bi bolje potipala, a bliže ni mogla. Potem pa je voz poskočil in po tleh je zdrsela proč.

	Srce ji je divje razbijalo. Voz se je ustavil.

	Slišala je, kako se je voznik počasi spustil s sedeža, njegovi težki koraki so odmevali ob vozu.

	Torbo je imela še vedno za pasom, v mislih je hitro preletela njeno vsebino, iskala je nekaj, s čimer bi si lahko pomagala. Po teži je vedela, da pištole nima več. Ostalo ji je le še nekaj kovancev in voščene kozmetike, s katero si je rdečila lica.

	Zaradi lastne nečimrnosti je malone glasno zavzdihnila. Zakaj se ni oborožila z nožem namesto z nekoristno kozmetiko?

	Škatlica z netivom, ki jo je dala Charlieju ... Je bila v njej igla? Morda. Vsaj nekaj.

	Zaslišala je obračanje ključa in žarek svetlobe jo je zaslepil. Poskusila je dvigniti roke, mežikala je.

	V temo je kukal velik kovinski kljun. Zastekljene luknje za oči so bile mrtvo hladne kot modre oči pod njimi.

	Zdravnik je svoje okorno telo spravil na voz. Potem je obstal nad njo. Vohala je njegov znoj.

	»Boli te,« je rekel in z orokavičeno roko segel k njenemu ramenu.

	Ni bilo vprašanje, a kljub temu je prikimala.

	Zdravnik je dolgo tako stal in jo gledal.

	»Sam tega ne občutim več,« je rekel. »Rad pa gledam druge, ko jih boli. To me pomiri, vem, da sem še vedno živ.«

	Iztegnil je nogo, obute je imel škornje, in ji stopil na poškodovano ramo.

	Mario so preplavili valovi žgoče bolečine. Stisnila je zobe, po licih so ji stekle solze.

	»Po vojni sem doživel stvari, o katerih ni mogoče govoriti,« je nadaljeval.

	Celotna roka, ki ji jo je tiščal k tlom, ji je začela trepetati.

	»Potem ko tvoje telo izrabijo na takšne načine, ne občutiš ničesar več. Pretežno ničesar,« se je popravil. »V takšnih trenutkih občutim vsaj nekaj malega. Ko opazujem tvoj obraz.«

	Še močneje je pritisnil na ramo. Maria je zaškrtala z zobmi.

	»Ja,« je rekel, »nekaj malega.« Nekaj trenutkov jo je z zanimanjem opazoval.

	Previdno je umaknil nogo. Potem se je sklonil naprej, ji tesno prevezal usta in odklenil okove na gležnjih.

	»Kmalu bomo v Londonu,« je rekel in jo potegnil kvišku. »Ampak najprej moram po svojo ženo. Zelo srečna bo, ko te ji bom izročil.«

	LXIV.

	Charlie je preostanek telesa potegnil skozi odprtino in takrat je na gležnju občutil urez noža.

	»Vrni se, Charlie,« je zavpila Teresa. »Še več ti bom povedala o tvoji materi.« Skozi odprtino je prodirala svetloba sveče in metala senco njene silhuete. Svetloba je razkrila predor, dovolj visok, da je lahko vstal, a niti sanjalo se mu ni, kam vodi.

	Vzravnal se je in v temi na slepo tipal z rokami. Bilo je dovolj svetlo, da je na stenah predora razločil majhne kamenčke, spominjali so na mozaik. Potem je svetloba ugasnila, vse je postalo črno.

	Za sabo je zaslišal Tereso, ki se je prebijala skozi odprtino, z nožem je drsela po kamnu.

	Charlie je iztegnil roke predse in se opotekajoče odpravil dalje.

	»Počakaj, Charlie Oakley,« je vpila Teresa. »Zaupala ti bom materine skrivnosti.« Presedlala je na angleščino. »Vrni se in skupaj bova ugotovila, kam je odšla.«

	Charlie je pozabil na previdnost in stekel. Moral je priti k Marii. Hitro. Tla pod njegovimi nogami niso bila ravna, nekajkrat je skoraj padel, ko se je spotaknil ob kup prsti.

	Slišal je, da ženska okorno teče za njim, a ni mogel presoditi, kako hitra je. Z rameni je udarjal ob kamnite stene in preklinjal, ko si je na njih razparal kožo.

	Teresin glas je odmeval po predoru.

	Opotekal se je dalje. Potem pa je zatulil od bolečine, ko se je z obrazom zaletel v steno iz zbite prsti.

	Slepa ulica. Predor je bil zasut. Tehtal je možnosti. Čeprav je bila visoka, je bil močnejši. Če se bo z njo neoborožen spopadel na slepo, se nožu morda ne bo izognil.

	Dlan je položil na steno za sabo, da bi se umiril. Občutil je prepletene tanke korenine. Nekaj je raslo na drugi strani prsti. Torej konec predora ni mogel biti daleč od površja. Nežne koreninice so pripadale nečemu, kar ne raste globoko.

	S prsti je zagrebel v mehko prst. Skoraj v hipu je občutil topel zrak na drugi strani, ko pa je roko povlekel nazaj, je padajočo prst pospremil žarek svetlobe.

	V medli svetlobi je zagledal konec predora. Presenečen je le nekaj korakov proč zagledal lesena vratca s kljuko na zapah.

	Goreče je molil, ko je dvignil zapah in se z vso silo uprl v vrata. Ta so se za nekaj centimetrov odprla in skozi špranjo je uzrl zunanji svet.

	To je pa res trdna gradnja, je pomislil Charlie, se uprl še z nogami in močno potisnil. Vrata so zaječala, premikala so se neverjetno počasi. Svetloba je obsijala Teresin pobesneli obraz, ki se je iz teme predora valil proti njemu.

	Charlie se je izmuznil skozi ozko odprtino in zaloputnil vrata, ravno ko se je Teresa zaletela vanje. Vrata so udarila v roko, v kateri je držala nož, nož se je obrnil proti njej in se zarinil vanjo.

	Zadonel je krik, potem zvoki davljenja in grgranje.

	Charlie se je z vso težo upiral v vrata, ni hotel tvegati, da bi ga znova prelisičila.

	Zunanji del vrat je bil prekrit z mahom, bila so dobro skrita. Charlie se je naslonil na mah.

	Vzel si je trenutek in razmislil o vsem, kar je izvedel, o tem, kje je. Predor ga je pripeljal na obalo. Stal je na ugreznjenem delu, vhoda v zapor ni mogel videti.

	Nad njim so se lesketali napol porušeni zidovi stare luke, ki so v poznopopoldanskem soncu naokrog metali sence. Srce mu je divje razbijalo, ko je ocenjeval svoj položaj.

	Maria. Nekako se mora vrniti v predor. To je bil edini način, da jo reši iz zapora.

	Stopil je proč od vrat in nekaj trenutkov stal. Če je Teresa hudo poškodovana, se bo vrnil brez težav. Pa vendar je obstajala tudi možnost, da je hlinila nezavest, da bi ga zvabila nazaj.

	V mislih je preletel možnosti. Iznenada je postal zelo utru-jen. Prisilil se je k razmišljanju, zanemaril je bolečine opečenega hrbta in nog.

	Ni Malvern ubil tistih deklet. Njegova žena jih je.

	Charlie je poskušal ugotoviti, kaj to pomeni. Če Malvern ni vpleten v temno magijo, potem je njegova vstaja veliko bolj premišljena, bolj logična, kot je mislil.

	Kaj bo z vozom pripeljal v London?

	Nekaj velikega je zakrilo sonce, da je nanj padla hladna senca. Pogledal je kvišku in otrpnil od strahu.

	Zagledal je ogromen voz, vleklo ga je šest konj, ki je pripeljal po cesti. Od tam, kjer je stal, je videl velika konjska kopita. Potem je zagledal še kolesa.

	Nekaj trenutkov je samo negibno stal, spraševal se je, kaj vidi. Potem je na travo ob njem padla senca. V obliki ukrivljenega kljuna.

	Zdravnik za kugo je prispel.

	LXV.

	Charlie je hitro doumel okoliščine. Pritajil se je in pohitel v zavetje bližnjega grmičevja. Ves zasopel se je vrgel na tla in kukal skozi veje, da bi ugotovil, kaj je sploh videl.

	Velik voz se je ustavil. Bil je ogromen. Črn zaboj na kolesih z ločenim vozniškim sedežem. Malvern se je spustil na tla in odšel k zadnjemu delu voza. Odprl je vrata in Charlie je zagledal pramen svetlih las.

	Maria.

	Ves zgrožen je ostrmel. Torej jo je Malvern odpeljal iz ječe. Ampak zakaj? Zvilo ga je v želodcu, ko je pomislil na možni razlog.

	Charlie ni vedel, ali je živa ali mrtva, je pa razločil, da ima zvezane roke in noge. Zaškrtal je z zobmi. Ne more biti mrtva. Tega preprosto ni hotel verjeti.

	Malvern je zaprl vrata prikolice in namestil veliko ključavnico, potem pa se je odpravil proti grmičevju, kjer se je skrival Charlie. Sledil je dolg trenutek, ko je težak kljun molel proti njemu. Charlie se ni premaknil, zadrževal je sapo.

	Potem se je Malvern obrnil proti s travo poraščenemu pobočju s skrivnimi vratci, ki so vodila v ječo. Charlie ga je opazoval, ko je izpod halje izvlekel kratko železno palico in jo potisnil v skrivni del vrat.

	Z obema rokama je odprl težke duri, da je zazevala temna odprtina predora. Charlie je najprej zagledal truplo. Teresa je padla naprej, oči je imela steklene, telo negibno. Na beli obleki je imela teman okrvavljen madež. Z roko se je oklepala ročaja noža, a izvleči ji ga ni uspelo. Celotno rezilo je imela zapičeno v trebuh.

	Njeni kriki so vendarle bili resnični, je pomislil Charlie. Teresa se je zabodla, ko ji je pred nosom zaloputnil vrata. Ozrl se je k vozu, boril se je z željo, da bi stekel tja in zlomil ključavnico. Verjetno je bila dokaj preprosta in bi jo brez težav odprl. Ampak potreboval bi več kot le nekaj sekund.

	Umiril je dihanje in se opomnil, da mrtev Marii ne bo mogel veliko pomagati.

	Spet se je osredotočil na Malverna. Ta je padel na kolena in pregledoval telo mrtve žene. Nemogoče je bilo reči, kakšna čustva je skrival pod masko.

	Malvern je segel k nožu in ga izvlekel. Potem ga je dvignil proti soncu in si dolgo ogledoval okrvavljeno rezilo.

	Zadonelo je trpeče, užaloščeno tuljenje.

	Čez nekaj trenutkov so kriki potihnili, Malvern si je oprtal ženino truplo in se odpravil nazaj k vozu. Zdaj je bil pozoren, oziral se je levo in desno.

	Telo je na voz položil veliko nežneje kot Mario, z zastekljenimi očmi je strmel v notranjost voza. Charlie je najprej zagledal svetle lase, potem še kup trupel, zavitih v platnene rjuhe.

	Potem je Malvern znova zaprl vrata in jih zaklenil z veliko ključavnico. Odšel je k sprednjemu delu voza, se mukoma povzpel na sedež in z vajetmi spodbodel konje.

	Voz se je premaknil.

	LXVI.

	Charlie je opazoval voz, ki se je počasi oddaljeval. Trudil se je umiriti naraščajočo paniko, da je Maria mrtva.

	Polagoma je vstal, voz se je premikal počasi. Potreboval bo kar nekaj minut, da bo začel voziti hitreje.

	Prikolica je spominjala na zaboj na kolesih z zaklenjenimi vrati zadaj in vozniškim sedežem spredaj. Charlie je bil prepričan, da voznik s svojega mesta ni mogel videti vrat.

	Polagoma je stekel in sledil vozu po nabrežni poti. Voz je peljal po neobljudenem južnem delu mesta proti cesti, ki je vodila v London.

	Ko je zapeljal na širšo cesto, je Malvern znova spodbodel konje, ki so se spustili v drnec, da je voz poskakoval po luknjasti cesti.

	Charlie je ostal zadaj, da ga ne bi opazil, potem pa se je odločil. Pod zaklenjenimi vrati je bila tanka lesena prečka. Če bo stekel in skočil, bo morda zadoščala, da stopi nanjo. Potem bo lahko poskusil odpreti ključavnico. Ne bo lahko. A vsaka možnost, da reši Mario, je bila vredna tveganja.

	Charlie je stekel na vso moč, toda voz je hitro drvel naprej. Očitno je podcenjeval hitrost šestih konj. Voz je divje poskakoval po cesti, izpod koles je letelo kamenje. Dvignil je roko, da bi si zaščitil obraz, in stekel še močneje.

	Ključavnica je bila vse bliže. Charlie je za hip upočasnil tek, potem pa se je zapodil proti vratom. Skočil je in se z eno nogo uprl na prečko, z rokami pa zgrabil za rob voza. Prečka se je pod silo teže zlomila, noga mu je zdrsnila skozi preklan les. Z drugo nogo mu je nekako uspelo stopiti na poškodovano desko in se na njej obdržati. Z rokami se je čvrsto oklepal zaboja.

	Vprega se je upočasnila. Charlieja je prešinilo, da je Malvern prav gotovo občutil sunek in je zdaj ustavljal konje, da bi preveril voz. Charlie se je ozrl na cesto. Mora skočiti in se skriti. Ampak Malvern bo opazil polomljeno prečko in bo vedel, da mu nekdo sledi.

	Charlie je zaprl oči. Ni mogel. Ni mogel skočiti.

	»Maria,« je šepnil skozi stisnjene zobe in k vratom prislanjal usta. »Si tam?«

	Nobenega glasu. Konji so upočasnili korak.

	»Prosim, Maria, reci, da si živa.«

	Nič.

	Voz se je sunkovito premaknil naprej, spet je pridobival hitrost. Charlie je zadrževal sapo, dokler ni bil prepričan.

	Očitno se je Malvernu mudilo in je zato spodbodel konje.

	Charlie si je ogledal ključavnico in se z eno roko poskušal dokopati do orodja za odklepanje ključavnic, medtem ko se je z drugo držal za rob poskakujočega voza.

	Med zibanjem na neravni cesti je bilo to nemogoče. Za odklepanje ključavnic moraš imeti mirno roko. Poskusil je in zaklel, ko je žička zgrešila luknjo.

	Charlie je umiril roko in poskusil ponovno. Voz je divje poskočil in lesena prečka pod njim je grozeče zaječala. Ves obupan je ponovno poskusil zadeti luknjo na ključavnici, žička je zdrsnila noter. Voz je poskakoval in se stresal, a Charlieju se je zdelo, da je z žičko zadel notranji mehanizem.

	Voz je zapeljal v globoko jamo, da je poskočil v zrak. Charlie je osuplo zajel zrak, a uspel se je obdržati na mestu. Potem pa so se konji povzpeli na zadnje noge in planili naprej s takšno silo, da je zadnji del voza zaneslo sem in tja.

	Lesena prečka je popustila, Charlie je stal le še na preostalem štrclju. Pod njegovo težo je popustil še ta in se odlomil. Nekaj trenutkov se je Charlie še držal za rob voza, potem pa je z obrazom navzdol pristal na prašnih tleh. Ostal je brez sape in izgubil zavest.

	Voz je brez njega hitel naprej proti Londonu.

	LXVII.

	Župan Lawrence je zakašljal. Zadnjih nekaj dni je osebno nadziral odstranitev šest tisoč trupel z ulic in iz hiš v mestu. Verjetno se je v zadimljenem ozračju prenaprezal, kresov je bilo namreč veliko.

	Po smrti njegove služabnice je hitro umrla tudi preostala Lawrenceova družina. Zdaj se je spraševal, zakaj se je tako dolgo trudil biti pomemben. Vse, kar je dosegel, bi vrgel v Temzo, da bi preživel samo še en dan s svojo ženo.

	Ker doma ni bilo nikogar, h komur bi šel, se je Lawrence lotil nalog, ki so se mu prej zdele izpod časti. Sprva se je samo zgražal, ker ni bilo dovolj ljudi, ki bi odstranili nakopičena trupla. Ker pa mu je bilo vse manj mar za lastno življenje, se je naloge lotil kar sam.

	Razcapanim in obupanim možem, ki so še vedno odstranjevali trupla, se je županovo postopanje zdelo čudno. Ampak Lawrence ni maral za to. Med strahotnim delom je pozabil na lastno izgubo.

	Nekdo je obvestil oblasti, da na Brewer Streetu joka dojenček in Lawrence se je odpravil tja, da bi preveril. Bilo ga je groza, kaj bo morda našel. Da se je osebno podal na ulico, je bilo pravo razodetje.

	Hiša je bila imenitna, grajena iz opeke, vrata so bila zapahnjena z notranje strani. Potrkal je po oknu in pokukal v notranjost. Lepo opremljena veža je pričala, da so lastniki premožni. Ampak očitno je bila hiša zapuščena.

	Potem ga je zaslišal. Nezamenljivi otroški jok.

	Lawrence je debelo pogoltnil in se vrnil k vhodnim vratom. Močno je potrkal, potem pa se je z vso težo obilnega telesa uprl v vrata, ne da bi sploh počakal na odgovor. Ob drugem poskusu so se pod silo njegovih ramen tečaji vdali.

	Zdaj je bil jok glasnejši, neutolažljiv. Prihajal je iz zadnjega dela hiše. Lawrence je prečkal vežo in vstopil v manjši prostor.

	Iznenada je obstal.

	Zagledal je mrtvo žensko, zleknjeno na zofi. Nosila je elegantno svileno obleko, prsi je imela razkrite. V mrtvem objemu je ob razgaljeni dojki ležal jokajoči dojenček.

	Lawrence je dolgo nepremično stal. Potem je debelo pogoltnil in odšel k otroku.

	»No, no,« je šepnil. V želji, da bi pomagal otroku, je pozabil na lastni strah.

	Približal se je truplu in nagnil glavo, iskal je način, kako bi dvignil otroka. Zdaj ko je bil bliže, je na prsih mrtve ženske opazil kužna znamenja. V hipu ga je prešinila misel, kako je kuga pokosila njegovo družino. Služabnica Debs je umrla nekaj ur zatem, ko je na svojem telesu odkrila znamenja. Ampak njegova žena se je mučila štiri dni.

	Te misli je potisnil na stran in se osredotočil na otroka. Previdno ga je prijel in ga poskusil dvigniti. Mrtva materina roka se ga je trdno oklepala in za hip ga je pretresla grozljiva misel, da ji bo moral zlomiti kost, da bo lahko osvobodil otro-ka. Potem pa je oprijem nepričakovano popustil in majhen topel dojenček je pristal v Lawrenceovem naročju.

	Strmel je v drobno bitjece. Staro ni moglo biti več kot nekaj tednov.

	»Nič ne joči,« je rekel in pozibaval otročička. »Odnesel te bom s seboj in ti poiskal malo hrane.«

	Lawrence je hitro razmišljal. Pojma ni imel, kje bi dobil mleko. A bil je prepričan, da se bo nečesa že domislil.

	»Vedno sem si želel imeti otroka,« je rekel dojenčku, ko ga je nesel po hodniku. »Ampak z ženo sva se ločila, še preden se nama je nasmehnila sreča. Dobro bom poskrbel zate,« je še dodal.

	Dojenček se je zvijal v njegovem naročju. Jokal ni več, zdaj je nenehno cmokal. Lačen je, se je posvetilo Lawrenceu. Dojenčku je ponudil prst in malček je takoj začel vleči. To ga je razveselilo.

	»Najprej bom pogledal, ali je v hiši kaj čistih oblačil zate,« je mrmral. Pomislil je, da je otročiček pod krstnimi oblačili, ki jih je nosil, prav gotovo umazan.

	Privzdignil je oblekico, da bi se prepričal. Otrpnil je.

	Otroško telo je bilo posuto s kužnimi znamenji.

	Očitno je z nečim vznemiril otroka, spet je namreč zajokal. Jok je bil zamolkel, kot bi mu zmanjkovalo moči.

	Lawrence se je z otrokom v naročju sesedel na lesen pod. Čez eno uro se je jok spremenil v sopeče dihanje, po dveh se je malo telesce začelo ohlajati.

	Lawrence je s težavo vstal in odnesel drobno bitjece nazaj tja, kjer ga je našel, in ga previdno položil v objem mrtve matere. Potem ga je prekril s krstno haljico.

	Dve veliki Lawrenceovi solzi sta kanili na dojenčkovo glavico, obrisal ju je. »Pri materi ti bo bolje,« je zašepetal. »Angeli se bodo razveselili obeh.«

	Potem je odšel po hodniku, trudil je umiriti tresavico, ki se mu je pojavila v nogah.

	Za seboj je zaprl vrata in sedel na prag. Glavo je zakopal med dlani in zaihtel.

	Bilo je precej kasneje, ko ga je iskalec trupel potapkal po rami.

	»Še eno pismo je prišlo,« je rekel iskalec. Bil je zaskrbljen. »Gospod Blackstone poroča o svojem napredku. Našel je sla, ki je prinesel to pismo.«

	Lawrence ga je pogledal in iztegnil roko, da bi vzel pismo. Iskalec mu je v roko potisnil list papirja, Lawrence ga je pogledal skozi solzne oči.

	Blackstone je odkril nekaj v zvezi s čarovniškimi umori. Lawrence se je malce vzravnal.

	Medtem ko je sledil kralju Charlesu, je povsem nepričakovano naletel na simbol davno razpuščene skupine mož, ki se je imenovala Zapečateni vozel.

	Lawrence je prenehal brati, spraševal se je, ali ima sploh dovolj energije, da bi prebiral o tako nepomembnih stvareh.

	Skoraj vsi londonski uradniki so pobegnili in kuga je zdesetkala nekoč tisoččlansko ekipo, ki je iskala trupla. V Stepneyju in Shoreditchu so izkopali ogromne jame, ki so bile sedaj polne. Dostava hrane je usahnila.

	Preletel je zadnje vrstice poročila, sicer čisto brezbrižno, a besede so ga osupnile.

	Zapečateni vozel, je pisal Blackstone, je povezoval veliko mogočnih in vplivnih mož. Večina je umrla ali izginila po državljanski vojni. Ampak en mož s samega vrha seznama še vedno deluje v mestu.

	Amesbury je bil član Zapečatenega vozla.

	LXVII.

	Charlie se je predramil, usta je imel polna prahu. Prevalil se je na hrbet in poskušal ugotoviti, kje je. Zaslepljujoče sonce in prazna cesta mu nista povedala ničesar. Podrgnil se je po licih in naprezal možgane, da bi se spomnil, kako je pristal tukaj. Potem ga je prešinilo.

	Voz.

	In Maria. Maria je izginila.

	Od padca ga je vse bolelo in naredil je nekaj šepavih korakov v smeri, v katero je odpeljal voz, preden se je sprijaznil z dejstvom, da ga ne more dohiteti. Malvernov voz je bil že daleč proč.

	Za trenutek je razmislil o svojem položaju, bil je več kot zgolj brezupen. Z vozom se je odpeljal le nekaj kilometrov iz Wappinga, najhitrejša pot do Londona pa je bila tudi najnevarnejša. Za pot naokrog čez severni del bi potreboval več dni.

	Malvern bo izpeljal svoj načrt. A veliko bolj ga je skrbelo, kaj bo storil z Mario.

	Z nogo je obupano udaril ob prašno cesto. Ker ni imel boljšega načrta, se je peš odpravil naprej. Temza je bila še vedno blizu, zavil je k reki.

	V daljavi je zagledal nekaj belega, podobnega krilom. Jadra. Po reki so plule barke.

	Verjetno so bile zasebne barke Londončanov, ki so pluli po reki, da bi se izognili kugi. Spomnil se je, da mu je Marc-Anthony na varnem v dvosedu povedal, da bi to strategijo ubral tudi sam, če bi kuga preplavila London.

	Charlie je s pogledom preletel jadra, domišljal si je, da je njegov prijatelj na eni izmed teh bark. Potem pa ga je zadelo spoznanje.

	Marc-Anthony je najverjetneje na eni izmed teh bark.

	Charlie se je pognal v tek.

	Če bo potoval po reki, mu bo morda uspelo prehiteti Malverna. Voda je bila sicer počasnejša, a pot je bila bolj ravna. Reka je tekla naravnost skozi London, na njej ni bilo nobenih ovir.

	Charlie je hitro računal. Če bo uspel najti Marca-Antho-nyja in ga prepričati, da mu pomaga, potem ima možnost, vsaj majhno, da reši Mario pred tistim, kar je zanjo načrtoval Malvern.

	LXIX.

	Charlie je stekel proti Temzi. Blizu Wappinga je bila reka široka in nudila je zavetje številnim razkropljenim barkam vseh velikosti, ki so si tukaj poiskale zatočišče pred kugo.

	Charlie je na nekaterih barkah opazil ročno narejene izstrelke in osnovno obrambo, spet druge so imele stražarje, ki so proti morju uperjali puške. Ostale so se branile, kot so se lahko, zgolj s terom so imele prepleskan ladijski trup, posut z drobci stekla.

	Na reki je bilo vsaj štirideset plovil in čeprav je Marc-Anthony s ponosom govoril o svoji piratski ladji, je Charlie še nikoli ni videl.

	Zrl je v gručo ladij, poskušal je logično sklepati, katera bi lahko bila prijateljeva. Z gotovostjo je izločil vsa manjša plovila. Niso bila dovolj velika, da bi lahko prevažala tihotapski tovor.

	Izločil je tudi preveliki ladji, kot takšni bi na carini pritegnili preveč pozornosti. Tako je ostalo okrog dvajset visokih ladij, primernih za tihotapljenje.

	Charlie je brskal po spominu za znanjem o pomorstvu. Kot večina ob reki živečih Londončanov se je tudi sam redno vozil z ladjami. Ampak o pomorstvu ni vedel veliko.

	Poskušal se je spomniti, kaj ve o Marc-Anthonyjevem poslu. Marc-Anthony je plul le v Francijo. Pravi, da kolonije pred-stavljajo preveliko tveganje.

	Spet se je ozrl na reko in izločil še nekaj ladij, ki so imele od čezoceanske plovbe iztrošena jadra.

	Kaj še bi mu lahko pomagalo najti ladjo Marca-Anthonyja?

	Znova si je ogledal ladje. Zdele so se mu podobne. Jadra so lahkotno nihala v vetriču, obdajale so jih mreže vrvi.

	Kljub naraščajoči paniki ob zavedanju, da je Malvern ugrabil Mario, se je Charlie poskušal sprostiti, da bi lahko prišel do izraza njegov dar za opazovanje.

	Tista je!

	Pogled mu je zastal na ladji, ki je imela posebnost. Sidrni vrvi sta bili zvezani z drsnim vozlom, bili sta le napol spuščeni. Drsni vozel je pomenil hiter pobeg. V nuji je ladja preprosto odvrgla sidri in se ni trudila z dvigovanjem.

	Opazil je še nekaj drugega, zdaj ko si je ladjo pozorno ogledoval. Njen premec je bil obrnjen v smeri toka, vse druge ladje pa so bile obrnjene v nasprotno smer.

	Charlie je o toku vedel dovolj, da je prepoznal slabo odločitev. Voda je nenehno udarjala v zadnji del ladje, da se je neprijetno pozibavala.

	A stavil bi, da sta bila drsni vozel in usmerjenost proti toku posledici istega razloga.

	Stare navade ne umrejo zlahka.

	Marc-Anthony ne bi bil zadnjih petnajst let mojster tihotapljenja, če ne bi bil nadnaravno previden. Tihotapec se ne bi mogel upreti položaju za hiter pobeg.

	To je Marc-Anthonyjeva ladja. Prepričan sem.

	In brez nadaljnjega oklevanja se je Charlie potopil v vodo.





	Na Marc-Anthonyjevi ladji ni bilo oboroženih stražarjev. Ko pa se je Charlie približal plovilu, so se člani posadke takoj odzvali, vpili so in grozili.

	»Pokličite Marca-Anthonyja,« je zaklical Charlie in zgrabil za prvo sidrno vrv v dosegu. »Moj prijatelj je.«

	Ampak Charlieju najbližji pomorščak ni šel iskat Marca-Anthonyja, temveč je izvlekel nož in začel rezati vrv.

	»Pojdi po Marca-Anthonyja!« je obupano zavpil Charlie. »Zelo dobro me pozna. Pomagal sem mu voziti dvosed.« Trudil se je obdržati na spolzki, nihajoči se vrvi, držati se je moral z obema rokama.

	Ker se pomorščaku ni uspelo znebiti vsiljivca, se je z nožem med zobmi kot opica spustil po vrvi.

	»Nič vam nočem,« je vpil Charlie, umazana Temza pa mu je pljuskala v obraz. »Le v mesto bi rad prišel.«

	»Spusti vrv!« Pomorščak je vzel nož iz ust, da mu je lahko zagrozil. Te kretnje je bil vešč in brez težav se je vrvi držal z eno roko in nogami. »Spravi se s sidra!«

	»Prosim, če je Marc-Anthony na krovu, ga pokliči.«

	Pomorščak je vtaknil nož nazaj v usta in se spet spuščal po vrvi.

	»Počakaj!« je zaklical Charlie. »Stoj!« A zdelo se je, da bo moral spustiti vrv, sicer bo ostal brez prstov.

	Še zadnjič je poskusil. »Vem, da je na tej ladji. Povedal mi je, da bo na njej počakal, da mine kuga.«

	Pomorščaku ni bilo mar. Vsiljivca se je hotel znebiti za vsako ceno.

	»Počakaj!« je s krova zadonel poznani glas, pomorščak pa se je zmedeno ozrl kvišku. »Spusti ga gor. Poznam ga, prijatelj je.«

	Možak je zožil pogled. Očitno mu novi napotki niso bili všeč. Charlie je zagledal skodrane skuštrane lase, potem pa še dobro znani obraz Marca-Anthonyja.

	»Hej, Charlie!« je zavpil Marc-Anthony. »Takoj te bo spustil gor. Naj pride gor, Davie, vse je v redu.«

	Charlie si je pošteno oddahnil, ko se je pomorščak začel vzpenjati po vrvi.





	Ko je Charlie zaključil s pojasnjevanjem dogodkov, ki so pripeljali do Marijine ugrabitve, ga je Marc-Anthony resnobno pogledal.

	»V Londonu ni več nobenih uradnih oseb,« je rekel. »Četudi boš tega zlikovca našel, ga ne bo nihče prijel. Nekateri deli mesta so popolnoma zapuščeni.«

	»Ampak v mestu sem bil manj kot teden dni nazaj,« je odvrnil Charlie, »in zahodni del je bil poln življenja. Nemogoče je, da bi se stvari spremenile v tako zelo kratkem času.«

	»Pristanemo lahko le v vzhodnem delu, Charlie. Kralj je zapustil mesto. In v trenutku, ko je odšel, so bili vsi zakoni pozabljeni. Ostalo je le nekaj pogumnih pogrebnikov in starešin.«

	»Moram jo najti, Marcus. Moram se vrniti v London.« Charlie je pogledal svojega prijatelja. »Če boš prepričal posadko, da odpluje nazaj proti mestu, ga še lahko dohitim. Možnost je majhna, pa vendar obstaja.«

	»In kaj nameravaš storiti v mestu?«

	»Šel bom k Jelševim vratom, skozi katera vstopajo vozovi z vzhoda. Tam bom vprašal po Malvernu. Če se bom vrnil v mesto pred njim, obstaja še nekaj upanja, da ga izsledim in najdem Mario.«

	Marc-Anthony je zmajeval z glavo. »Pri vratih ne bo nikogar,« je potrpežljivo rekel. »Pravim ti, kar sem videl na lastne oči. V vzhodnem delu ni ničesar več. V tistem delu mesta so vsi mrtvi ali so pobegnili. Vsi.«

	»Moram jo najti! Ne razumeš? Ugrabil jo je. Bogve, zakaj. Nimam časa čakati, da bi izvedel, kaj hoče od nje. Če bom prišel do vrat, bom morda našel kakšne sledi. Ali … ali kak drug … drug način, da ga najdem.«

	»Zaljubljen si vanjo, kaj?«

	»Jaz … le v London se moram vrniti, samo to.«

	»Pomeni ti dovolj, da si zanjo pripravljen tvegati življenje.« Marc-Anthony je zavil z očmi. »Vedno sem govoril, da najbolj neumna dejanja naredimo iz ljubezni. Ampak, Charlie, kje bi bili brez ljubezni?«

	»Prosim, Marcus, rotim te. Me lahko spraviš v mesto?«

	»Lahko te peljemo do Towra,« je rekel Marc-Anthony. »Dlje ne morem iti, ker nočem ogroziti posadke. Ampak oseka je, verjetno Malverna ne bomo prehiteli. Kakšen pa je tvoj načrt, če je že v mestu? Niti sanja se ti ne, kam je ta Malvern namenjen.«

	To je res, je spoznal Charlie in pogum mu je usahnil. Če je bil tok reke prepočasen, da bi prehitel voz, potem nima nobenih možnosti. Malvern bo z Mario izginil v mestu in morda je ne bo nikoli več našel.

	Postal je še bolj obupan.

	»Charlie Tuesday!« je iznenada nekdo zavpil. »Življenje ti dolgujem.«

	Charlie se je obrnil in zagledal bežno znan obraz. Potem ga je prepoznal. Bil je stari ribič, ki mu je v Vedru krvi prodal zdravniško dovoljenje.

	»S tvojim dovoljenjem sva s hčerko varno prišla v luko,« je nadaljeval. »Tvoj dolžnik sem.«

	Charlie se je rahlo nasmehnil, ribičeva obljuba mu ni zdaj niti malo koristila.

	»Vesel sem, da sta odšla iz Londona, ampak jaz se moram vrniti,« je precej odsotno rekel.

	»Nikakor!« je odvrnil možakar, vidno preplašen. »Vsi so mrtvi.«

	»Nekoga iščem,« je pojasnil Charlie. »Malverna. Ugrabil je osebo, ki … ki mi veliko pomeni.«

	Na obrazu moškega se je narisalo nekaj nenavadnega. V hipu je izginilo, ampak Charlieju, izkušenemu lovcu na tatove, ni ušlo. Trzljaj je opazil še na najboljšem pokeraškem obrazu.

	»To ime si že slišal?« je vprašal. »Malvern?«

	Možakar je prebledel. Počasi je odkimal.

	Charlie ga je zgrabil za ramena.

	»Gre za življenje ali smrt,« je poudaril. »Če kaj veš, mi moraš povedati, prosim.«

	Zdelo se je, da moški bije notranjo bitko. »Obljubil sem,« je naposled rekel, »da ti bom povrnil dobroto, in bog mi je priča, da je ta čas prišel. Upam le, da se ne motim.«

	Charlie je mežikajoče gledal in se spraševal, le o čem za vraga govori. Ribič iz Billingsgata zagotovo ni imel nobenega vpliva, da bi lahko našel Mario.

	»Mojo hčer,« je nadaljeval možakar, »mojo hčer je ta Malvern skoraj ujel, a se je osvobodila in se skrila na to ladjo. Nikomur nisem povedal, da se skriva tukaj, ampak se, Charlie Tuesday. Prisežem.«

	Zdelo se je, da bo Marc-Anthony rekel nekaj v zvezi s smolo, ki jo prinaša dekle na krovu v času kuge, ko pa je uzrl Charliejev obraz, si je premislil.

	»Potem pa nas odpelji k njej,« je rekel.

	Ribičeva hči je bila svetlolasa in čedna, čeprav se je zadnjih deset dni skrivala pod vrečo iz jutovine. V primerjavi z naglasom so bila oblačila, ki jih je nosila, razkošna, namigovala so, da se je prodajala, vsaj določen čas.

	»Jenny,« je rekel njen oče, »povej jim, kar veš o Malvernu.«

	Jenny je nezaupljivo pogledala Charlieja. »Zlobnež je,« je rekla in prestrašeno strmela. Ker je bila slepa potnica, je bila njena zadržanost očitna.

	Oče ji je opogumljajoče prikimal. »Nadaljuj.«

	»Jaz … o njem ne vem ničesar drugega,« je priznala Jenny. »Le znan se mi je zdel, na nekoga me je spominjal.«

	»Ne veš pa, na koga?« je pritiskal Charlie.

	Pogledala je očeta. Prikimal ji je, naj nadaljuje, ona pa je žalostno odkimala.

	»Lovcu na tatove povej vse, kar veš,« je vztrajal oče. »Oba mu dolgujeva. Njegovo zdravniško dovoljenje naju je varno pripeljalo v pristanišče.«

	»Vem, da Malvern igra na srečo,« je negotovo začela Jenny in pogledovala od očeta k Charlieju.

	»Pa veš, kje?« je vprašal Charlie in v mislih preletel vse mogoče igralnice.

	Jenny je prikimala. »V Smith in Widdlesu. Na Botolph Lanu. Videla sem, ko se je podpisal v knjigo gostov. Položil je zelo veliko vsoto,« je dodala, »da se bo kuga razširila v zahodni del mesta. Kjer živijo bogati.«

	»Tam še ni tako hudo,« je pripomnil Marc-Anthony. »Izgleda, da bo stavo izgubil.«

	Charlie se je zamislil. Morda pa je Malvern načrtoval, da bo osvojil veliko denarja, s katerim bo financiral vstajo. A če je bilo res tako, potem bi moral nekako nadzorovati širjenje kuge. Kaj takšnega ni bilo mogoče.

	Tuhtal je in tuhtal, a ta podatek se nikakor ni ujemal s tistim, kar je vedel o Malvernu.

	»Je v knjigo stav zapisal svoj naslov?« je upajoče vprašal Charlie. »Kakšen kraj, kjer ga lahko najdejo?«

	Jenny je odkimala. »Če ga je, nisem videla.«

	»Si bila pri njem doma?« je pritiskal Charlie. »Se morda spomniš ulice?«

	»Peljal me je v cerkev,« je povedala Jenny in se zgrozila, »polno plesnive hrane.« Stresla se je in nadaljevala: »Rešila sem se samo zato, ker sem se skrila v duhovnikovo nišo. Ampak s sabo je imel torbo, polno okrvavljenega orodja. Niti predstavljati si ne morem, kaj vse bi mi lahko storil.«

	Charlie se je poskušal pomiriti ob misli, da se je s tem orodjem morda srečala Maria.

	»V katero cerkev?« je vprašal in se trudil ohraniti miren glas.

	»Ne vem,« je priznala Jenny. »Vem le to, da sva kar nekaj časa hodila po stranskih ulicah. Dekleta, kakršna sem, niso dobrodošla v cerkvah,« je opravičljivo dodala.

	Charlieja je prešinila misel, ob kateri je otrpnil. Da je ne bo našel. Spomnil se je Malvernovega zemljevida, a mu ni prav nič pomagal. Na njem ni bila označena nobena cerkev, križi pa niso bili povezani v vzorcu, ki bi nakazoval, kje je štab.

	»Kako velika je bila cerkev?« je poskusil. »Je bilo na njej kaj posebnega?«

	Jenny je počasi odkimala. »Mislim, da je bila velika,« je rekla, »ali pa se je samo meni zdela velika. In v njej je smrdelo,« je dodala in zavihala nos.

	Charlie je izdihnil.

	»Je imela pokopališče?« Iskal je način, kako bi zožil izbor.

	Jenny je prikimala. »Mislim, da. Ja. Imela ga je. Sprehodila sva se skozenj. Spomnim se, da sem se pošalila na račun hoje med grobovi.«

	Charlie je v mislih preletel zemljevid mesta okrog Botolph Lana. Na tistem območju je bilo sedem cerkva. Le tri so imela pokopališče.

	Fen Church, St. Clements in All Hallows.

	V čem so se razlikovale?

	»Rekla si, da je bila v cerkvi duhovniška niša?« je rekel in jo prijel za roko. »Skrila si se vanjo?«

	Jenny je prikimala. »Skrila sem se vanjo in se tresla za življenje,« je pritrdila.

	»Torej je bila St. Clements ali Fen Church,« je povzel Charlie. »V All Hallows se duhovniki nikoli niso skrivali.«

	Za hip se je poigral z dejstvi, a to ga ni pripeljalo bliže k odločitvi. Moral bo ugibati.

	Izmed dvojice je bila Fen Church bliže reki. Šlo je zgolj za logično sklepanje, a če je Malvern načrtoval vstajo, je bližina Temze pomenila taktično prednost.

	»Me lahko odpelješ do pomola pred londonskim Tow-rom?« se je Charlie naglo obrnil k Marcu-Anthonyju.

	»Lahko te peljemo do pomolov sv. Katarine,« je privolil Marc-Anthony, »ampak ta del Londona je smrtno nevaren, Charlie. Kuga ga je spremenila v nikogaršnjo zemljo. Pripravljen moraš biti na najhujše.«

	»O čem govoriš?«

	»Mislim, da se boš zgrozil, Charlie. Ko boš videl, kaj je nastalo iz tvojega mesta.«

	»Pa vendar moram tja, in to hitro.«

	Marc-Anthony je dal možem znak, dvignili so sidra in začeli manevrirati jadra.

	Ladja je zaplula s tokom in Charlieju je odleglo, da se končno premika. Marc-Anthony je za trenutek izginil, vrnil se je z dolgo puško.

	»Vzemi jo,« je rekel in puško podal Charlieju. »Lovska je, za streljanje zajcev, ampak na krovu nimamo močnejše.«

	Charlie je vzel puško. »Si prepričan, da je ne boš potreboval?«

	Marc-Anthony je zamahnil z roko. »Strelja šibre, ki ljudi zgolj upočasnijo,« je rekel, »pa še to le pod pravim kotom.« Za hip se je zamislil. »No, če šibra zadene človeka v obraz, ga lahko kar precej poškoduje.«

	»Hvala ti, Marcus.«

	»Žal mi je, da te ne morem bolje oborožiti,« je potrto rekel Marc-Anthony. »Ampak saj veš, kako je, Charlie. Vse dobre pištole pripadajo bogatim. Ta je najboljša, kar jih imamo, je pa bolje kot nič, a ne? Kadar ima človek opravka z groznimi ljudmi.«

	LXX.

	Maria je čutila mrzla tla pod seboj. Ob spoznanju, da je v grobnici, je planila kvišku. Zapestja je imela tesno povezana z vrvjo, preveza čez usta jo je rezala v lica. Bila je v cerkvi. Ampak stavba je bila preurejena za drug namen.

	V zraku je visel grozen smrad. Kot pri mesarjih v Smithfieldu na vroč poletni dan.

	Maria je obrnila glavo, da bi si bolje ogledala okolico.

	Cerkev je bila polna kupov in kupov orožja. Ob steni je bilo na stotine mečev in različnih bodal. Na pogled se je zdelo, da so vsi rabljeni. Večina je bila okrušena, na njih so bile oznake regimentov, ki so se borili med državljansko vojno. Tu in tam je bil kak kos novejši, kupljen verjetno pri kakšnem premožnem zasebnem zbiralcu. Očitno je Malvern zalogo kopičil že precej časa.

	V enem kotu so bile lepo zložene elegantne hišne reči. Morda pa je Malvern, kot mnogi drugi bolje situirani meščani, prestavil svoje imetje na varno pred plenilci v času kuge. Tam so bili stoli in mize. Zvite preproge, tapiserije in skrinje. Zagledala je znani simbol. Krono z zankastimi vozli. Vrezan je bil v kovino in pritrjen na kovček nenavadnega videza. Dizajn je bil nizozemski in kovček je bil največji, kar jih je kdaj videla. Podoben je bil močnemu zaboju, v katerega bi človek lahko spravil vse svoje dragocenosti, če bi šel na daljše potovanje, zaščitene bi bile pred vsemi zunanjimi vplivi.

	Pomislila je na Charliejev ključ. Bil je premajhen za vrata, prevelik za skrinjo. Ampak ta zaboj. Ta zaboj bi lahko odklepal.

	Zaslišala je prhutanje. Golobi. Na vozu jih je videla v kletki. Malvern jih je uporabljal za pošiljanje sporočil in videla ga je, ko je kletko odložil na pokopališče ob cerkvi. Nedvomno so bili del širše zarote.

	Ampak to védenje ji v trenutnem položaju ni koristilo.

	Poskušala se je osvoboditi. Vrv je bila tesna, zarezala se ji je v kožo, vsak gib je pospremila bolečina. Kljub temu je napela vse sile, se zvijala in vlekla. Zvezani roki ji je uspelo približati boku, kjer je imela za pas obešeno torbico.

	Je bila v njej igla, kot se je nadejala? Stegnila je prste in dosegla rob torbice, pridušila je krik bolečine, ko se ji je vrv zarezala še globlje.

	Naposled je le dosegla vrhnji del in segla v torbico. Najprej je zatipala kozmetični vosek, zaklela je. Segla je še globlje in po robovih tipala za skrito iglo. Ampak v torbici ni bilo ničesar, razen nekaj kovancev. Potlačila je željo, da bi na ves glas zakričala.

	Po cerkvi je zadonel tresk zaloputnjenih vrat in Maria je otrpnila.

	Na kamnitih tleh so odmevali koraki. Najprej je uzrla težak plašč, potem pa je pred njo stal zdravnik s svojo pošastno železno masko.

	V pljučih jo je stisnilo. Kljun je nagnil na eno stran, nato še na drugo. Potem se je spustil, da jo je s steklenimi očali gledal v obraz. Vanjo sta strmeli dve črni luknji. Maria je povesila pogled in se trudila umiriti dihanje.

	Pošast je spregovorila in srce ji je znova začelo divje razbijati.

	»Spominjaš me na mojo ženo.« Glas je bil tih in zaradi maske izkrivljen.

	Maria je spet pogledala steklene oči.

	»Ti povem, kaj se ji je zgodilo?«

	Zdravnik se je namestil malce bliže k Marii, ki se je še bolj umaknila k steni grobnice.

	»Da bi bila na varnem, sem jo poslal v samostan,« je rekel. »Državljanska vojna je bila namreč neprizanesljiva in verjetno si slišala, kaj so protestantski vojaki počeli z ženami bogatih katolikov.«

	Malvern se je zagledal vanjo. »Premlada si, da bi se spomnila,« je sklenil, »kakšna grozodejstva so se dogajala takrat. Morda misliš, da je zdaj v Londonu grozen čas za katolike.« Kratko se je zasmejal, a brez veselja. »Ljudje niso v imenu Boga svojim lastnim rojakom še nikoli počeli tako strahotnih stvari. Bil sem še deček, ko sem videl, kako so vojaki umorili moja starša. Meni so prizanesli. Ampak včasih se sprašujem, ali je bilo to usmiljenje.« Z roko si je segel tja, kjer bi lahko imel usta. »Človek ne razmišlja več enako,« je rekel. »Vidiš neke stvari, ki potem spremenijo tvoje mišljenje. Do svojih rojakov ne čutiš več enako kot prej. Do takrat, ko se je končala državljanska vojna, sem izgubil vse,« je nadaljeval, »še vedno pa sem imel svojo ženo. Vsaj ona je bila na varnem pred grozotami.« Zamislil se je, kot bi mu ženina podoba vlivala pogum. »In potem sem izvedel,« je rekel, iz glasu so mu izginila vsa čustva. »Sprva nisem mogel verjeti. Ko sem jo našel …«

	Sledila je dolga tišina.

	»Ko sem jo našel, je bila zaklenjena v skednju. Po vseh štirih se je plazila naokrog. Nič boljša od živali, s katerimi je bila zaprta.« Podrgnil je orokavičene roke. »Nikoli nisem iz-vedel, kaj so ji storili.« Utihnil je, kot da ne bi mogel ubesediti spominov. »Tisti, ki smo se borili za kralja, smo mislili, da bomo nagrajeni. In zdaj se je vrnil njegov sin in nas izdal.«

	Iz plašča je potegnil zvitek papirja.

	»To je njegov konec. Ta majhen zvitek papirja. Ko bo prispel na cilj, bo London padel, potem še Anglija. Kralj se bo vrnil in našel svojo deželo uničeno.«

	Izpod kovinske maske se je zaslišal smeh.

	»Podeželski tepci, ki me poskušajo upočasniti, mislijo, da širim kugo,« je rekel. »Ampak jaz v mestu širim nekaj veliko močnejšega. Okužba, ki jo nosim, bo izdajalskega kralja prisilila, da bo padel na kolena. In pohlep njegovega lastnega ljudstva bo prinesel njegov konec, ker bodo mojo okužbo ponesli v vsak delček mesta.«

	Iznenada se je Malvern primaknil bliže k Marii.

	»Razlika med katoliki in protestanti me je vedno zanimala. Do kakšnih spoznanj lahko pridem v tišini.«

	Tihi glas je postal drugačen.

	Maria je opazila torbo. Očitno jo je nosil pod plaščem, a medtem ko je govoril, jo je izvlekel. Bila je usnjena in precej obrabljena, kot kakšna delavska bisaga.

	V njej so se lesketali kosi orodja. Kladiva in klešče. Mučilni pripomočki. Naprave, ki so jih izdelovali kovači na Thames Streetu, jo je nenadoma prešinilo.

	»Moje žene ni več med nami,« je rekel Malvern, »a pripada ji še zadnji urok. Vodni.«

	Za hip je pomislil.

	»Ne vem, kako bi ga izpeljala ona, zato bom moral improvizirati.« Primaknil se je še bliže k Marii. Spoštljivo je pobožal železne naprave. Oči so se mu zaiskrile.

	Marii je zaledenela kri v žilah.

	»Kakšna bo tvoja vera,« je vprašal Malvern, »ko boš izkusila stvari, ki jih ne boš mogla ubesediti?«

	LXXI.

	Po reki so pluli že več kot štiri ure in Charliejev strah je z vsako sekundo naraščal.

	Potem pa so končno zagledali obrise pomola sv. Katarine.

	V bok ladje je zapihal veter in možje so zavpili, da je treba jadra obrniti.

	»Samo malo še počakaj in varno te bomo spravili na ko-pno,« je rekel Marc-Anthony. »Med kugo ti odsvetujem plavati v reki.«

	Čakanje je bilo mučno in ko so se bližali obrežju, je prizor postajal vse grozljivejši.

	V luki sv. Katarine je bil sedež carine in območje je bilo ponavadi nagneteno z morjeplovci in izvoznimi uradniki, trgovci in prodajalci, ki so si vsi prizadevali skleniti uvozno kupčijo. Danes ni bilo nikogar.

	Charlie je pogledal Marca-Anthonyja, izraz na njegovem obrazu je povedal vse. Očitno je menil, da je potovanje v London samomorilski podvig.

	Ladja se je ustavila ob pomolu in Charlie se je vsem srčno zahvalil, preden je skočil na suha tla. Posadka za njim se je takoj lotila dela. Z glasnimi vzkliki je obračala jadra, da bi se čim prej vrnila na širši del reke.

	Charlie si je ogledal zapuščene pomole. Edina reč v nekoč nabito polnih skladiščih je bil en sam sod, obdajal ga je roj muh. V njem so bile polenovke in grah, a sedaj je bil odprt, vsebina pa pokvarjena.

	Charlie se je obrnil proč od žalostnega prizora in se odpravil proti zahodu, reki je sledil do London Bridgea.

	Ogromna skladišča na obrežju so bila izropana. Ko je šel mimo mosta, je od grozne glasno vdihnil.

	London Bridge je zgrajen iz debelih obokov, ki med poletjem upočasnjujejo reko, pozimi pa zaradi njih popolnoma zamrzne. Ozke odprtine so bile zamašene s trupli, napihnjenimi in pomodrelimi. Nekaj se jih je pozibavalo ob obali, ostala je tok odnesel proti nagnetenim gručam, ki so se kopičile ob mostu. Trupel je bilo toliko, da so naravnemu toku reke predstavljala pošastno oviro.

	Lebdeča telesa so bila gola ali oblečena zgolj v ostanke razpadajočih oblačil. S kosti je odpadala koža, golota je razkrivala črne razjede. Iz vode so moleli ogromni napihnjeni trebuhi, medtem ko so noge in roke mlahavo plavale pod gladino.

	Charlie se je oziral naokrog in iskal kakšen dokaz, da se kdo trudi očistiti reko tega peklenskega tovora. Bilo ni nikogar. Nihče ni tega niti poskušal.

	Charlie je debelo pogoltnil in se obrnil proti mestu. Čas se je iztekal.

	Odpravil se je proti Jelševim vratom, nekoč najbolj obljudenemu kraju. Ampak od grozljivih prizorov se mu je obračal želodec. Tržnica Leadenhall je bila polna praznih stojnic, zanemarjen trg je bil poln smeti, ki jih je nanosil veter.

	Šel je mimo cerkve, množični grobovi ob njej so bili polni do roba in čez, Londončani so trohneli nad površjem.

	Sprva sploh ni prepoznal Fen Church Streeta, trave in plevel so se prepletali med tlakovci.

	Očitno je kuga tukaj razsajala že več mesecev, je pomislil, oblasti pa niso sprevidele, kako hudo je v resnici. Narava je grozila, da bo prevzela mesto. Še kak mesec, ga je prešinilo, pa bo mesto izginilo.

	Charlie je pričakoval, da bo zaradi kuge žaloval za ljudmi. Ampak nikoli ni niti pomislil, da bo žaloval za mestom.

	LXXIII.

	Vdihni. Izdihni. Vdihni. Izdihni.

	Za to je bila potrebna vsa Lawrenceova pozornost. Oteženo dihanje se je pojavilo povsem nenadoma. Slišal je za kužne primere, ko so žrtve tožile zaradi glavobola, čez eno uro pa so bile mrtve. Ampak njega ni bolela glava. Le iznenada je težko dihal, kot bi mu pljuča prenehala delovati.

	Prišlo je tako hitro.

	Lawrence se je poskušal spomniti, kdaj je začel težko dihati, poskušal je izračunati, koliko življenja mu je še ostalo. Ura? Dve?

	Zagledal je Blackstona, ki se je bližal pragu.

	»Ne hodi sem,« mu je uspelo reči.

	Lawrencea je prešinilo, da bi se moral sramovati, ker ga je našel kot psa na tleh pred vrati lastne pisarne. V resnici pa je bil vesel, ker se je Blackstone vrnil.

	»Naj grem po duhovnika?«

	Lawrence se je zasmejal skozi bolečino. Blackstone je vedno vedel, kaj je treba storiti. »Nobenega ni … nobenega moje vere ni v mestu.« Govorjenje ga je izčrpavalo.

	»Bi malo hrane? Vode?«

	Lawrence je odkimal.

	»Dobre novice imam,« je rekel Blackstone. Ni čakal, da bi Lawrence odgovoril. »O kralju. Vrača se.«

	»Kralj … misli … da je kužnost zamrla?«

	Blackstone je previdno odvrnil: »Ve za dobro delo, ki ga počnemo, ko z ulic odstranjujemo trupla. In številke so nekoliko padle. To je morda dober znak.«

	Lawrence se je poskušal osredotočiti.

	»Blackstone?«

	»Ja, gospod?«

	»Imam … čaka te napredovanje.«

	Blackstone je molčal.

	»Imenoval sem te za starešino.«

	»Hvala vam, gospod.« Blackstone je pogledal v tla. Z Law-renceom sta bila sodelavca, nista pa si bila blizu. Prav gotovo ni nikoli pričakoval, da se bo s priporočilom župana Lawrencea povzpel više.

	»Nekaj bi te prosil …« je začel Lawrence.

	»Ja?«

	»Je kje v mestu … še kak duhovnik? Bi ga poiskal?«

	Blackstone je žalostno odkimal. »Vsi protestantski duhovniki so pobegnili. Ti, ki zdaj mašujejo, so katoliki. Prišli so, da bi se posvetili svojim vernikom.«

	»Prosim,« je hropel Lawrence, »kateregakoli duhovnika … ki ga lahko najdeš.«

	Blackstone je prikimal, bil je osupel.

	»Nikomur ne povej,« je rekel Lawrence. Po licih so se mu valile debele solze.

	»Ne bojte se za mesto, gospod,« je odvrnil Blackstone.

	»V moji pisarni so dokumenti,« je še uspelo reči Lawrenceu, »o Amesburyju. Moraš ugotoviti, kako je povezan z Zapečatenim vozlom. Mislim, da namerava izdati kralja.«

	»Pomagal vam bom v posteljo,« je začel Blackstone, a Law-rence je odkimal.

	Blackstone je odšel v Lawrenceovo pisarno. Na mizi so ležali raztreseni papirji. Na njih so bile številke žrtev, ki so od februarja vztrajno naraščale. Zadnji izračun je beležil sto tisoč mrtvih.

	»Četrtina mesta,« si je zamrmral, »vsi ostali pa so pobegnili.«

	Medtem ko je brskal med dokumenti, je naletel na poročilo o mrtvih mestnih uradnikih. Lordih, članih parlamenta, iskalcih trupel in negovalkah. Smrt ni delala razlik. Čeprav so bili revni kot ponavadi bolj na udaru. Potem pa je opazil nekaj v zvezi s številkami. Natančneje, v zvezi s poklicem umrlih.

	Zdelo se je, da so lovci na podgane veliko dovzetnejši za kugo v primerjavi s katerim koli drugim poklicem.

	Blackstone se je zazrl skozi diamantno okno. Kar je zagledal zunaj, mu je narisalo nasmešek na obraz, prvi iskren nasmešek v zadnjih mesecih. Morda celo letih. Videl je katoliškega duhovnika. Sredi Londona si je postavil prižnico in javno maševal. V svojem življenju Blackstone še ni videl česa podobnega.

	Na stolu se je naslonil nazaj in se prepustil čudenju. Potem je spet pogledal številke umrlih. Za hip mu je pogled obstal na dokumentu z Amesburyjevim imenom. In znanim simbolom.

	Počasi je Blackstone dojel. Dokumente je zložil na kup in jih potisnil v predal. Skrbno ga je zaprl.

	Čakal ga je pomemben opravek.

	LXXIII.

	Ko se je Charlie približal Fen Churchu, je zaslišal tiho stokanje. Spomnil se je Wappinga. Da so se obsojeni na smrt zavlekli umret pred cerkev.

	Ko je uzrl cerkvena vrata, je zagledal tudi gomilo okuženih Londončanov. Eni so brez uspeha poskušali odpreti vrata, da bi prišli noter, mnogi drugi pa so zgolj sedeli na petah in strmeli v cerkev, kot bi jo hoteli prepričati, naj se vrata odpro.

	Le peščico bi lahko zamenjali za običajne meščane, večina je imela vidna znamenja. Pomodrele prste ali otečen vrat, strašljive modre žile na licih. Med njimi se je širil grozljiv šepet bolečine in obupa.

	Charlie se ni približal vhodu, smuknil je naokrog in si oddahnil, ker okuženih ni bilo na pokopališču in ker je bila ograja nizka.

	Zlahka jo je preplezal. Pokopališče je bilo preraslo s travo, veliko je bilo starodobnih grobov davno preminulih Londončanov. Zdaj je bilo že zelo mračno in beli nagrobniki so izstopali kot zobje velikanov.

	Charlie se je napotil proti zadnjemu delu antičnega pokopališča, zadrževal je dih. Vsenaokrog so ležali nagrobniki. Iskal je stranski vhod v cerkev. Potem pa je na sredi pokopališča zagledal veliko, sveže izkopano jamo.

	Odšel je bliže. Na globokem dnu so eno na drugem ležala trupla, zavita v mrtvaške prte.

	Kužne jame niso namenjene v mrtvaški prt zavitim truplom. Namenjene so truplom revežev.

	Zaslišal je gruljenje. Kot bi bila v bližini jata golobov.

	Verjetno je to prevažal Malvern, je prešinilo Charlieja. Tovor, zamaskiran v trupla, je zmetal v ta grob.

	Pogledal je proti cerkvi. Ker je poznal Malvernove načrte, bi to lahko pomenilo prednost, da osvobodi Mario, a le, če bo hiter.

	Za hip je Charlieja zapustil pogum. V temi je bilo nemogoče reči, ali so trupla v jami resnična ali zgolj Malvernova pretveza.

	Umiril se je, počepnil in skočil navzdol. Z nogami je pristal na nečem trdem, da ga je zabolelo, in padel na kolena. Lovska puška, ki mu jo je dal Marc-Anthony, mu je padla izza pasu, a se na srečo ni sprožila.

	Charlie ni tratil časa, nož je zapičil v platno in ga razparal. Skrita vsebina mrtvaškega prta se je zdaj lesketala v mesečini.

	Srebrni kovanci. Na tisoče kovancev.

	Zarezal je v drugi omot in iz njega se je vsula enaka lesketajoča se vsebina.

	»Šilingi.« Med rahlim žvenketom kovancev je besedo glasno izrekel. To je torej tovoril Malvern. Šilinge.

	Najprej je Charlie pomislil, da nekdo denarno podpira Malverna, da bi ustvaril vojsko.

	Ampak to ni imelo nobenega smisla.

	Zakaj bi poslali tako majhne kovance? Večjo valuto bi bilo lažje tovoriti in pretihotapiti. Dragulje, zlate palice, obstajalo je ogromno boljših načinov za zagotavljanje nezakonitega denarja.

	Razen če …

	Segel je v plašč in izvlekel zemljevid, ki ga je našel v spovednici. Potem je s tal pobral kovanec in si ga natančno ogledal. V temi se je Charlieju počasi posvetilo.

	Ponaredki. Kovanci so bili ponarejeni.

	Križi na zemljevidu niso označevali najbolj obljudenih krajev. Označevali so kraje, kjer je bilo največ trgovanja. Tržnice, prodajalne in gostilne. Malvern je izbral lokacije, kjer je denar hitro in brez sledu vstopil v gospodarstvo. Izhodišča, od koder so se kovanci hitro širili po vsem Londonu.

	To je torej načrtoval. To je bila okužba, ki jo je snoval Malvern.

	Denar ni bil namenjen financiranju vstaje, temveč je z njim hotel spodkopati angleško gospodarstvo.

	Charlie je počasi izdihnil. Malvern je širil okužbo po mestu. Ampak ne gre za nobeno nalezljivo bolezen. Naredil je mojstrski načrt, kako bo v obtok spravil ponarejene kovance.

	Charlie se je zamislil. Nekaj ponarejenih kovancev se hitro zlije z denarjem v obtoku, če pa bi naenkrat sprostil dovolj ponarejenih novcev, bi to zamajalo temelje zakladnice. Kovanci bi se razvrednotili, ker bi jih bilo preveč, in cene bi poskočile v nebo. In potem bi se prenapihnjena ekonomija sesula.

	Nenadoma je zarota postala očitna. Malvern je hotel ohromiti kraljev najpomembnejši temelj vladanja – zakladnico.

	Če je Malvern res zbiral orožje, kot je Charlie domneval, potem ga bo uporabil kasneje. Takrat ko bo padla monarhija.

	A da bi uspešno spodkopal državno zakladnico, bi Malvern moral v obtok spustiti na tisoče kovancev, in to hkrati. Kako bi lahko porabil vse naenkrat?

	Potem pa se je Charlie spomnil na Malvernove stave v igralnicah. Zdaj je vse postalo smiselno.

	Ne stavi na zmago. Stavi, da bi te kovance izgubil.

	Malvern je stavil, da bi izgubil. In ko bo izgubil, bodo igralnice sprostile v obtok poplavo ponarejenih kovancev med bogate aristokrate v zahodnem delu mesta.

	Nadvse domiselno je tovor zavil v mrtvaški prt in s tem prikril, kaj v resnici prevaža. Potem je vse skupaj zakopal na pokopališču. Nihče se ne bi kužni jami približal na kilometer, še manj verjetno bi kdo odvil platno.

	Charlieju je postalo jasno, da je Malverna podcenjeval. Imel ga je za blazneža, ki se je predajal urokom in čarovnijam.

	Ta strategija je pokazala, da je veliko hladnokrvnejši in brezobzirnejši. Malvern je bil pripravljen videti propad svoje države, da bi se maščeval kralju.

	Charlie je strmel v temne cerkvene zidove. Vedel je, da mora Malverna ustaviti. Ampak najprej mora rešiti Mario.

	Molil je, da je Maria v cerkvi, ko si je ogledoval zidove in razmišljal o nedavnem odkritju. Ob zvoniku je raslo več dreves. Če bi splezal na drevo in se zavihtel na streho, bi lahko prišel noter.

	Preden se je povzpel iz jame, je Charlie še zadnjič ošinil puško za zajce. S sabo je ni mogel vzeti. Dolga cev bi ga samo upočasnjevala, pa tudi sprožil jo je že skoraj ponesreči. Poleg tega pa ni bila dovolj močna, da bi ubila človeka. Sklenil je, da jo bo pustil ležati v Malvernovem zakladu.

	Zadonel je krik, pospremilo ga je vpitje.

	Charlie je objel najdebelejše drevo in se začel vzpenjati. Pred cerkvenim vhodom je v temi razločil skupek temnih glav.

	Kar nekaj nesrečnikov je stalo pred zaklenjenimi vrati, prosili so, da bi jih spustili noter.

	Charlie je po najdebelejši veji splezal na zvonik. Sesedel se je na strmo streho in za nekaj trenutkov obmiroval, da bi se nadihal. Pred njim se je dvigala konica zvonika in iznenada, kot bi čakala na njegov prihod, se je po cerkvi razlila svetloba.

	LXXIV.

	Charlie se je po prstih spustil do dna zvonika. Ob strani so bila vratca. Najbrž so bila zgrajena zato, da so ljudem dovoljevala dostop do strehe, kadar je bila potrebna popravila, je sklenil Charlie. Zadržal je dih in prijel za kljuko. Vrata so se odprla in zagledal je ozke kamnite stopnice.

	Zrinil se je v majhen prostor in prisluhnil. Zdelo se je, da stoki tarnajočih okuženih odmevajo po cerkvi. Sicer ni bilo slišati ničesar drugega.

	Tiho, kolikor je bilo mogoče, se je začel spuščati po stopnicah, upal je, da bodo zunanji glasovi preglasili zvoke, ki jih je povzročal.

	Na dnu stopnic je zagledal lanterno, ki jo je nekdo obesil na sredini cerkve. Zgodilo se je šele pred kratkim, še vedno se je pozibavala sem in tja, za trenutek jo je videl, potem spet ne.

	Charlie je otrpnil in se oziral naokrog za tistim, kdorkoli že je bil, ki je lanterno obesil. Potem pa je debelo pogledal, ko je v veliki niši zagledal reči.

	Povsod je bila hrana. Ampak gnila in pokvarjena. Odurno je smrdelo.

	Nato mu je pogled zastal na orožju. Na kupu pušk in mečev. Dovolj jih je bilo za pravcato vojsko.

	To je torej Malvernova orožarna.

	Zaslišal je nekaj trkajočega. Počasno, enakomerno tapkanje.

	Za hip je postal, poskušal je ugotoviti, kaj povzroča zvok. Potem je doumel. Bili so okuženi pred cerkvijo, ki so moledovali, da bi jih nekdo spustil noter.

	Charlie se je obrnil proč in v soju svetilke ga je zagledal. Simbol, krono in zankaste vozle.

	Simbol je odseval s strani velike ladijske skrinje. Narejena je bila iz močne in trde tikovine, bila je ogromna. Nenavadno ključavnico so obdajali pasovi črnega jekla.

	Charlieju je pogled zdrsnil na umetelno izdelane tečaje. Dizajn je bil nizozemski.

	Nizozemska skrinja.

	Počasi je segel k simbolu okrog vratu. Luknja na ključavnici je izzivalno strmela vanj kot oko.

	Skrinja je ležala med kupom gospodinjskih stvari. Charlie je potreboval trenutek, da je dojel, kaj gleda. Razločil je zvito preprogo, potem še lepo izrezljano nogo mize. Predmeti so se mu zdeli tako zelo znani, da je za hip pomislil, da sanja. Bilo je pohištvo iz velike hiše, ki se je je spominjal iz otroštva.

	Pred tatovi v času kuge je Malvern najverjetneje spravil svoje reči na varno. In med njimi je bila ta skrinja.

	Je mogoče, da je bila skrinja vsa ta leta zaklenjena in je Charlie nosil edini ključ?

	Zadržal je dih in odšel bliže. Z vratu je tiho snel ključ.

	Malvern prihaja.

	Zaslišal je komaj zaznaven zvok in obstal, zdelo se mu je, da je nekdo nekaj rekel. Potem je šel dalje. Pred seboj je imel priložnost, da najde, kar si je njegova mati želela, da bi našel, in noge so ga kar same nosile naprej.

	Izvlekel je ključ, pokleknil in ga vtaknil v ključavnico. Obrnil ga je. Veliki mehanizem notranjih zapahov se je premaknil in Charlie je dvignil pokrov. Ključavnica je bila zasnovana tako, da se je sama zaklenila, ko si spustil pokrov. Tako genialnega sistema Charlie ni še nikoli videl. Na notranji strani je bila naprava z vzmetjo, ki se je avtomatično zaklenila, ko si skrinjo zaprl. Slišal je že za podobne mehanizme na šatuljah za dragulje, a še nikoli za tako velike zaboje. Skrinja je bila zasnovana za prevoz velikih vsot denarja po morju.

	V njej je bil sveženj papirjev. Ujel je kraljevski žig in nekaj besed v nizozemščini. Zgolj preletel jih je, ni imel časa, da bi jih prevajal. Namrščil se je, poskušal je ugotoviti, za kakšno povezavo gre.

	Kraljevska skrinja. In Nizozemska.

	Njegova mati je skrila te papirje. S kakšnim razlogom?

	Tam je bil še en dokument, v angleščini. Vzel ga je ven, spreletel ga je leden srh.

	Charlie je pogledal proti ogromnim hrastovim vratom, na katerih je nastajala drobna reža. Potem se je spet posvetil papirju v roki. Bil je tako na gosto popisan z drobno pisavo, da ga je začela boleti glava. Charlie je znal brati, a bral je zelo počasi. Besede so mu poplesavale pred očmi. Namrščil se je in hitro preletel dokument, iskal je očitna dejstva.

	Na dnu je bil kraljevski žig. Charlie je prepoznal podpis. Zavito pisavo Thomasa Blackstona. Pod njim je bilo zapisano ime Teresa Blackstone.

	Charlie je znova pogledal vrh dokumenta. Naslov sta tvorili dve veliki besedi, s prstom je drsel pod njima.

	Poročni list.

	Torej drži v rokah poročni list Thomasa Blackstona.

	Papir je Charlieju mlahavo visel iz rok, medtem ko je razmišljal in se trudil, da se ne bi menil za tarnajoče trpeče pred cerkvenimi vrati.

	Zakaj bi Sarah Oakley skrila Thomasov poročni list?

	Charlie je spet pogledal vsebino, da bi našel več podrobnosti. Imena cerkve ni bilo. Potemtakem je šlo za hitro poroko, ki so jih za denar sklepali nečastni duhovniki. Dokaj nizkotna izbira za premožnega človeka.

	Charlie se je osredotočil na iskanje imena osebe, ki je posvetila zakon. Ampak gostega besedila med hitrim branjem ni razumel.

	Da bi ga lahko natančno proučil, je potreboval čas. Ampak Charlie časa ni imel.

	Blackstone je ugrabil Mario.

	Po cerkvi je zadonelo močno udarjanje, eden izmed okuženih je z nečim trdim tolkel po vratih. Charlie je vztrepetal in spustil pokrov, ki se je zaprl, še zadnji hip je spustil dokument in umaknil roko. Zlovešči odmev je odjeknil po cerkvi. Potem je slišal še klik, skrinja se je zaklenila.

	Charlie je že hotel ponovno odpreti skrinjo in vzeti iz nje papirje, ko je spet nekaj zaslišal, tokrat razločneje.

	»Malvern prihaja!«

	Glas je bil Marijin.

	Sunkovito se je obrnil, v niši ni opazil ničesar.

	»Maria?«

	Skrinjo bo raziskal kasneje, se je odločil. Najprej bo poiskal Mario.

	Okužene pred cerkvenimi vrati je zajela mrzlica. Divje so udarjali po vratih. Charlie se je ozrl k ogromnim durim. Dolgo ne bodo več zdržale.

	»Charlie?«

	Bila je Maria.

	Oziral se je po prazni niši, videl ni nikogar.

	»Maria?«

	»Charlie,« je pridušeno zvenelo, »ne hodi bliže.«

	Stekel je proti glasu, Mario je našel na tleh za velikim sarkofagom. Čez usta je imela prevezo, a uspela jo je napol odstraniti. Dovolj, da ga je lahko opozorila.

	Charlie ji je snel prevezo in se takoj lotil vrvi, s katero je bila zvezana.

	»Charlie, ne,« je poprosila. »Iti moraš. Ni varno. Slišal bo razbijanje po vratih in vedel bo, da je nekdo v cerkvi.«

	Razbijanje je postalo še glasnejše.

	Charlie je hitro pogledal levo in desno, ker pa ni videl ničesar, jo je odvezoval naprej.

	»Prišel bo,« je vztrajala Maria, »vsak trenutek se bo vrnil. Iti moraš in zagnati preplah.«

	»Ne bom te pustil tu, Maria.«

	Razbijanju se je pridružil zvok pokajočega lesa. Slišati je bilo, kot da se ljudje s telesi zaganjajo v vrata.

	»Moraš oditi, Charlie.« Maria si je osvobodila roke in ga odrinila proč. Padel je po kamnitih tleh. Ko se je ves osupel spet postavil na noge, je svarilno dvignila roko.

	»Ti je kaj storil?« je vprašal, pomislil je, da hoče pred njim skriti poškodbo. Maria je odkimala.

	»Nameraval je,« je rekla, »potem pa je zagledal znamenja.«

	Privzdignila je krilo in pokazala bele noge.

	Sprva je pomislil, da mu na notranjem delu stegna kaže majhno rojstno znamenje vinsko rdeče barve v obliki palca. Potem pa je zagledal še eno. In še eno.

	»Ne moreš me rešiti, Charlie.« Maria ga je gledala naravnost v oči. »Mrtva sem.«

	Znamenja so se širila v mrežo pomodrelih poudarjenih žil.

	»Ne morem s tabo,« je rekla.

	Charlie se je sesedel, zeval je.

	»Maria, jaz …«

	»Oditi moraš. Imaš priložnost, da ustaviš Malvernov načrt. Sporočilo namerava poslati. Si videl zunaj kletko z golobi?«

	Charlie je odkimal. Potem pa se je spomnil, da je slišal gruljenje in škrabljanje po lesenih tleh, preden je skočil v jamo.

	»Mislim, da sem jih slišal. Na pokopališču.«

	»Slišal si golobe pismonoše,« je rekla. »Videla sem, kako jih uporablja. Z golobi bo dal znak za začetek okužbe. Ampak tega še ni storil. Najprej je šel iskat boljšo zaščito pred kugo, da bi bil varen. Pred mano.«

	Charlie se je premaknil bliže k njej, a ga je grobo odrinila.

	»Če boš izpustil golobe, mu boš preprečil poslati sporočilo. Le kletko moraš odpreti in jih izpustiti.«

	Ampak Charlie je ni poslušal. »Lahko poiščeva zdravnika. Zagotovo obstaja kak napitek ali tinktura.« Nagnil se je k njej in jo zgrabil za roko. »Pridi, vstani. Spravil te bom v toplo posteljo, da se boš dobro spotila.«

	»Še vedno ga lahko ustaviš,« je ponovila Maria. »Ampak iti moraš takoj.«

	»Obstaja beneški sirup,« je obupano jecljal Charlie, »nekaterim je učinkovito pomagal.«

	»Komu?« je vprašala Maria. »Komu je pomagal, Charlie? Še nihče ni preživel kuge. Ustavi Malvernov načrt. To je vse, kar lahko storiš zame.«

	Odkimal je. »Ne bom te zapustil.«

	»Potem bo Malvern zmagal. In ti boš umrl zaman …«

	Prekinil jo je zvok vrat. Prestrašeno je razširila oči.

	»Tukaj je,« je šepnila. »Pojdi, takoj.«

	LXXV.

	»Vem, da je nekdo tukaj,« je zagrmel Malvernov glas v spremstvu topotanja po vratih, ki je postajalo vse močnejše in je odmevalo po cerkvi. »Slišal sem vaju.« Glas je utihnil in nekaj hipov se je slišalo samo razbijanje po vratih. »Še vedno je tu nekje.«

	Maria je z nogo dregnila Charlieja, ki je še vedno čepel, pomaknil se je proti sprednjemu delu cerkve. Še vedno se je skrival za sarkofagom, ampak Malvern ne bo potreboval dolgo, da ga najde.

	O Malvernovi identiteti se ni motil. Znani glas je to potrdil.

	Zazveneli so težki koraki in šelestenje težke halje.

	Charlie je motril težka hrastova vrata. Tresla so se. Pokala so po sredini in še preden je dobro dojel, kaj se dogaja, se je zgodilo.

	Vrata so se s treskom vdala in v cerkev je planil plaz ljudi. Zaradi modrih, nabreknjenih žil na vratu in obrazu so spominjali na žive mrtvece, kot bi se privlekli iz bližnjih grobov. Noge so imeli polne gangren, prste črne. Ampak na njihovih obrazih se je risalo upanje. Prišli so k duhovniku, iskali so uteho, in jalovo so se opotekali naprej, da bi ga našli.

	V zmedi je Charlie vstal, si pokril usta in stekel proti izhodu. Med tekom je dregal v nabrekle bubone in ude, polne razjed, ampak množica se zanj sploh ni zmenila, tako obupano so si nesrečniki želeli najti zatočišče v cerkvi.

	Charlie se je obrnil in zagledal Malverna v kostumu zdravnika za kugo, kako se je zasukal na petah, osupel nad obolelimi, ki so planili proti njemu. Potem pa mu je izginil izpred oči. Marie ji ni bilo na spregled.

	Charlie je planil ven na z mesečino obsijano pokopališče. Golobe je zaslišal, preden jih je zagledal. Maria se je verjetno pritajila za sarkofagom, je sklenil, in preostalo mu je le upanje, da bo ostala na varnem, dokler ne opravi z Malvernom. Potem ji bo poiskal zdravniško pomoč. Zagotovo obstaja kakšno zdravilo. Prečesala bosta mesto in ga našla.

	Gruljenje golobov ga je vodilo h kletki. S prsti je pretipal vratca, iskal je zatič. Za seboj je zaslišal glas.

	»Zelo si podoben svoji materi.«

	Charlie se je obrnil.

	»Leta sem iskal, kar mi je ukradla,« je nadaljeval Malvern, »in zdaj sem te končno našel. Vem, da je mojo skrivnost skrila pri enem od svojih sinov.«

	Na plano je potegnil upirajočo se Mario in medtem ko je govoril, jo je zalučal po tleh. Charlie je stopil proti njej, a Malvern je svareče potegnil meč. Zamaskirano glavo je nagnil na stran.

	»Skrila vaju je tako premeteno, da nisem nikoli našel ne tebe ne tvojega brata. Čeprav sem vsak dan prečesaval londonske slume.«

	Malvernov pogled je obstal na ključu okrog Charliejevega vratu. Izpod maske se je zaslišal pritajen smeh.

	»Tja jo je torej skrila. V mojo lastno skrinjo. Zelo bistro. Ampak zdaj je konec. Daj mi ključ.«

	Charlie se je oklenil ključa.

	»Daj mi ga in povedal ti bom, kje lahko najdeš svojo mater.«

	»Moja mati je mrtva.« Besede je izrekel mukoma.

	»Si prepričan? Bi rad zagotovo vedel? Ne bom ti lagal, fant. Natančno ti bom povedal, kje je.«

	Charlie je občutil globoko hrepenenje.

	»Prav gotovo si že vse življenje želiš izvedeti,« je nadaljeval Malvern. »Prav gotovo se nenehno sprašuješ. Zdaj imaš priložnost, da enkrat za vselej izveš resnico.«

	»Mrtva je,« je ponovil Charlie. »Če bi bila živa, bi se vrnila po naju.«

	»Tvoja zaupljivost je ganljiva, fant. In če se motiš? Kaj, če je to tvoja zadnja in edina priložnost, da jo najdeš?«

	»Ne … ne verjamem, da še vedno živi.«

	»Pa vendar zveniš negotovo. Ne zapravi te priložnosti, Charlie Oakley. Če tvoja mati še živi in jo lahko najdeš, bi bilo zelo žalostno, če ne bi poiskal resničnih dejstev.«

	»Ne bom gledal križem rok, kako uničuješ državo,« je rekel Charlie.

	»Je ta kralj storil toliko dobrega zate? Tvoj neumni monarh me je zaposloval v Londonu, županu je pošiljal lažna poročila o svojih ljubicah tik pred njegovim nosom.«

	Blackstone je utihnil, da bi ocenil učinek povedanega.

	»Le ključ hočem,« je nadaljeval, a s spremenjenim glasom. »Pustil te bom živeti.« Pogledal je Mario. »Oba. Končno boš izvedel,« Malvernov glas je potihnil do šepeta, »kje je tvoja mati.«

	»Ne!« je zavpila Maria s tal, kjer je ležala. Charlie se ni mogel prisiliti, da bi jo pogledal.

	»Prisežem, fant, vse ti bom povedal.« Malvern je postal napet. »Ne moreš zmagati.«

	Charlie je z očmi poblisnil proti Marii, potem je spet pogledal Malverna. Roka mu je počivala na ključu.

	»Daj mi ga,« je ponovil Malvern in nestrpno stegnil orokavičeno roko.

	»Nikoli ti ga ne bo dal!« Charlieja je presenetilo, da mu Maria tako zelo zaupa. Pogledal jo je.

	»Ne pusti mu zmagati,« je rekla.

	Charlie je spet pogledal Malverna. Spustil je ključ.

	»Ne bom ti ga dal,« je rekel. »Raje umrem, kot da bi izdal spomin na svojo mater.«

	Malvern je poltiho zarjul in planil proti Marii, zgrabil jo je za svetle lase in ji na vrat prislonil meč.

	»Kakor želiš, fant. Če ti že za mater ni mar, pa ti morda to dekle pomeni več.«

	Maria je silovito odkimavala. »Ne vdaj se, Charlie, tako ali tako sem mrtva. Če mu boš ustregel, ne boš pridobil ničesar.«

	»Prav,« je rekel Malvern, »če bi rad videl prelivanje njene krvi, pa naj bo tako.« Vešče in mirno je začel vleči meč.

	»Ne!« je zavpil Charlie.

	Maria je globoko zajela sapo.

	»Stoj, prosim! Dal ti ga bom.«

	Malvern ga je pogledal. Meč je obmiroval.

	»No, torej?«

	Charlie je s tresočimi prsti prijel ključ.

	»Charlie, ne!«

	Ni se menil zanjo, ključ je vrgel k Malvernovim nogam. Malvern je pustil Mario, da je padla po tleh, in zgrabil ključ. Charlie je stopil proti njej, ampak Malvern je preteče dvignil meč.

	»Ne približuj se!« Oči so se mu bleščale in iz glasu je izginila vsa prejšnja prepričevalnost.

	»Tvoja mati mi je kradla, zato sem jo zadavil. Šele kasneje sem izvedel, da je skrila moje skrivnosti. Prepričan sem bil, da bom odgovor odkril pri njenih sinovih, ampak nikoli vaju nisem našel.«

	»Spravila naju je na varno,« je rekel Charlie, »v sirotišnico.«

	»Takšna je materinska ljubezen.« Charlie je strmel v steklena očala, Malvern pa je glavo nagnil rahlo nazaj in ocenjeval človeka pred seboj.

	»Navsezadnje si nisva tako zelo različna,« je rekel. »Če ti povem, kaj so vojaki storili moji materi, boš bruhal. V primerjavi s Sally Oakley je bil njen konec milosten. Enaka sva, Charlie Oakley, vsaj kar zadeva zlobnost.«

	Nepremično sta si zrla v oči.

	»Morda kar zadeva zlobnost,« je pripomnil Charlie. Kri v žilah mu je zaledenela.

	Del njega je vedno vedel, da je mati zagotovo mrtva. Ampak nekaj v njem se je zlomilo in tja je vdrl svinčen obup. Hotel se je nekam zavleči in razmisliti o novi bolečini. Jeza, ki mu je vse življenje tlela v podzavesti, je zdaj dobila nov zanos. Thomas Malvern. Bes, ki ga je čutil, ga je plašil.

	Edina možnost, da se maščuje, je bila le korak proč. Ptičja kletka. Izpustil bo golobe in porušil Malvernov načrt.

	Malvern je stopil korak proti njemu. »Ne domišljaj si, da sem tako neumen, da ne vem, kaj imaš za bregom,« je rekel. »Še preden se boš dotaknil kletke, ti bom odsekal roko.«

	Ob nenadnem hrupu sta se oba ozrla. Bila je Maria. Uspelo se ji je postaviti na noge in zdaj je hodila proti Malvernu.

	Ko jo je obsijala mesečina, je osvetlila izstopajoče žile na vratu in obrazu. Težko je dihala.

	Kljub kostumu kužnega zdravnika je Malvern stopil korak nazaj. Segel je za pas po pištolo, ampak Maria je planila nadenj, še preden je lahko sprožil. Z glave mu je potegnila masko. Malvern je ostal brez krinke, pokazale so se modre oči in črni lasje.

	Osuplo je zazeval, ko mu je Maria pljunila v obraz.

	Pod masko se je skrival županov tajnik. Thomas Blackstone.

	LXXVI.

	Blackstone je padel po tleh in si z orokavičeno roko brisal obraz. Maria se je obrnila k Charlieju.

	»Zdaj!« je zavpila. »Izpusti golobe.«

	Charlie je bil nad dogajanjem tako presunjen, da se nekaj sekund sploh ni mogel premakniti, potem pa je planil h kletki in odprl vratca.

	Trenutek kasneje je zadonel še strel, da so ptice prestrašeno zaprhutale s krili in planile proti nebu.

	»Ne!« Blackstone je stekel za pobeglimi golobi, ampak zanj so bili prehitri. Kot velik oblak so poleteli v noč.

	Charlie se je ozrl k Marii. Ni več stala, omahnila je na tla. Po beli koži se ji je širila mrežasta rdečina. Stekel je k njej.

	»To je milostna smrt,« je rekla, ko je padel na tla ob njej. »Raje umrem tako kot kako drugače.«

	Charlie je za seboj slišal Blackstona, ki je planil h kletki in divje tipal, ali se v njej skriva še kak ptič. Navdušeno je vzkliknil, Charlieju pa je otrpnilo srce. Prhutanje kril je potrdilo njegov strah. En golob se je prihulil v kot kletke, preveč prestrašen, da bi vzletel. Blackstone je hitro zaprl majhna vratca.

	Marijina dlan je zdrsnila iz Charliejeve. Opazil je, da diha zelo počasi. Potem je obmirovala.

	»Ne.«

	Njen obraz je obrnil k sebi, a bolj ko je strmel v njene oči, bolj odsotne so postajale. Mario je izgubljal, spomini nanjo pa so postajali vse bolj živi. In potem so oživeli še drugi spomini. Prizori iz otroštva v sirotišnici. Ko je gledal brata, ki je hiral iz dneva v dan, in mrtve otroke v posteljah.

	»Maria, prosim.«

	Zdelo se mu je, da je nekaj videl. Poslednji lesk. Nato je zaprla oči, ni je bilo več. Ostala je le črna jeza. Vstal je in se soočil z Blackstonom.

	»Umoril si mojo mater,« je izdavil. Popadel ga je tolikšen bes, da ni mogel dihati. Zakorakal je proti Blackstonu.

	Blackstone je prepoznal izraz iz bitk, tudi sam si ga je nadel. Izvlekel je meč. »Ne domišljaj si, da med vojno nisem srečal tisoč takšnih,« je revsknil, a nekaj nekdanje samozavesti je izginilo.

	»Osem let sva z bratom stradala kot siroti,« je rekel Charlie. Ni se ustavil, s tal je pobral palico in jo dvignil. Blackstone je vešče obrnil meč, da bi ročaj uporabil kot gorjačo.

	Stala sta si iz oči v oči, bosonogi paličar in oboroženi kavalir. Charlie je besno zamahnil.

	Blackstone se je spretno izognil udarcu, dvignil meč in silovito zamahnil z njim. Ročaj je le za las zgrešil Charliejevo lobanjo in ga z vso silo udaril po rami. Čutil je, kako mu je rama zdrsnila iz sklepa, z vso težo je padel po tleh. Udarec je bil tako močan, da ga je dvignilo v zrak in pristal je v odprti jami za žrtve kuge.

	Na Blackstonovem obrazu je za hip zasijal nasmešek. Kot izkušen vojak je premeril svojega nasprotnika, da bi ocenil, ali še predstavlja grožnjo. Potem je odšel h kletki z golobom.

	Vzel ga je ven, ga nežno pogladil po glavi in mu na nogo pritrdil sporočilo.

	»V palačo ga nesi,« je rekel, »in naznani županovo obvestilo, kako se po mestu širi kuga. Ko bo to opravljeno, bo vsaka mestna igralnica v obtok spustila moje ponarejene kovance.«

	Blackstone je razširil roke in gledal za golobom, ki je poletel v nebo. Charlie je obupano gledal za njim.

	Blackstone je stekel k odprtemu grobu in se nagnil čez rob. »Opravljeno je,« je rekel. »Sporočilo je poslano in kralj bo kmalu spoznal ceno za svojo izdajo.«

	Charlie je začutil nekaj nenavadnega. Nekaj ga je tiščalo v hrbet. Pištola za streljanje zajcev. Pozabil je, da jo je pustil v jami. Kljub groznim bolečinam je tako dolgo stegoval roko, da jo je dosegel. Blackstona z njo ne more ubiti, to je vedel. Lahko pa ga rani. Poškoduje. Ta misel mu je vlila bridek občutek moči.

	Blackstone je zmedeno trepnil, ko je spoznal, da gleda cev pištole. Potlačil je nasmešek. Morda pa je fant nosil pištolo za pretvezo. O orožju očitno ni vedel ničesar. V rokah je imel puško za streljanje zajcev. V tako vlažnem zraku se najbrž ne bo niti sprožila.

	Nad njima se je pod nebo dvigal bel golobji trebušček. Malvern je vedel, da nič več ne more preprečiti njegovega načrta.

	»Pa me ubij,« je rekel, poigraval se je s Charliejevo nevednostjo. »Maščuj se. Enaka sva, ti in jaz. Oba sva bila izdana, oba sva postala siroti. Oba se hočeva maščevati tistim, ki so naju izdali.«

	Charlie ni mogel videti Marijinega trupla, se je pa spomnil njenega obraza. Izraz je imela miren, brez strahu. Jeza v njem se je nekoliko polegla.

	Blackstone je to opazil. Bilo je skoraj smešno. Fant ni upal pritisniti na petelina. Imel je priložnost, da se maščuje človeku, ki mu je ubil mater, a je okleval. In ravno zato bo upor uspešen. Ker možje, kakršen je bil sam, ne bodo oklevali.

	»Tvoja mati bi bila razočarana, če bi videla, kako šibkega sina ima,« se je posmehnil in vstal, da bi odšel. Ošinil je Charliejev obraz, poteze na njem so otrdele. Ustavil se je. Morda pa bo fant le tvegal nesmrtnost svoje duše in ga bo poskusil ubiti. Splačalo bi se videti njegov izraz, ko se puška ne bo sprožila.

	V globokem grobu je Charlie čutil, da se v njem prebuja pošast.

	»Lahko me imaš za šibkega, a sem močnejši kot ti,« je rekel.

	Blackstone se je hladno nasmehnil. »Sploh ne veš, kaj je moč. Vi, protestantje, mislite, da ste močni po številu, ampak to ni nič v primerjavi s človekom, ki je pripravljen vero braniti z življenjem.«

	»Ne govorim o številkah ali sili,« je odvrnil Charlie. »Močnejši kot ti sem zato, ker ne potrebujem maščevanja.«

	In pritisnil je na sprožilec.

	LXXVII.

	Odjeknil je strel, Charlieja je zaslepil oblak smodnika in ga potisnil proti dnu jame.

	Blackstone, ki je stal ob robu jame, se je zdrznil in stopil korak nazaj. In potem si je Charlie pošteno oddahnil, ko je zadnji golob pismonoša padel na tla. Ni vedel, kako daleč bo ustrelila puška. Ampak bela lisa na nebu ga je prepričala, da bi razpršene šibre lahko zadele cilj. Nekaj peres je priletelo v jamo.

	Charlieju se ni niti sanjalo, zakaj se je Blackstone umaknil. Zaprl je oči in čakal divje povračilo. Ni ga bilo. Zagledal pa je podobo, belo kot angel.

	Mežikal je, ni mogel verjeti očem. Od poka mu je pozvanjalo v ušesih.

	Charlie je strmel kvišku in napenjal oči, da bi bolje videl nebeško podobo.

	»Hitro vstani in pridi iz te jame,« je rekel presenetljivo znani glas.

	»Maria?« Od šoka ga je dušilo.

	»Kdo bi pa bil?«

	Charlie se je spravil na noge in splezal iz jame. Prijel je Mario za ramena, potem jo je močno objel. Bila je topla in čvrsta. Charlie je stopil korak proč in se ji zazrl v obraz.

	»Ne morem verjeti, da si ti.«

	»Zakaj ne, Charlie?«

	»Ustreljena si bila,« je rekel. »In okužena.«

	Maria se je nasmehnila. »To je bilo le nekaj čebeljega voska in soka robidnic. Moja kozmetika, ki jo nosim v torbici.«

	Z roko je segla k vratu in podrgnila po znamenju. Potem mu je pokazala rdečkasto dlan.

	»Moje ustnice morajo biti lepe na pogled. Navsezadnje mi je kozmetika le prišla bolj prav kot nož,« je še dodala, a bolj sama sebi.

	Nagnila je glavo in si ga ogledala. »Če bi bil dan, ne bi preslepila nikogar, a v soju sveč in mesečini je bilo videti dovolj pristno. Dovolj, da sem pretentala Blackstona,« je dodala, »in ga prestrašila, da je pobegnil in me ni poškodoval.«

	»In zakaj mi tega nisi povedala?« je vprašal. »Maria, mislil sem, da imaš kugo. Mislil sem …«

	Utihnil je, da ji ne bi razkril, kako zelo ga je prestrašila.

	»Vedela sem, da boš tratil čas, da bi me odvezal,« je preprosto rekla. »Vendar sem hotela, da se posvetiš golobom.«

	»Blackstone te je ustrelil,« je obtožujoče rekel Charlie, »videl sem te umreti.«

	Maria je odkimala in se potapkala po prsih. »Ni me zadel z vso silo, ker sem bila obrnjena proč, in krogla ni prodrla globoko.«

	Potrkala je po debelem, z ločjem ojačanem stezniku. »In ti praviš, da je takšna moda trapasta. Poleg tega,« je dodala, »niti nisem hudo krvavela. Preseneča me, da tega nisi opazil. Človek mora kar nekaj časa krvaveti, da umre zaradi strela iz muškete. In tudi s pogledom sem ti poskušala sporočiti, preden sem zaprla oči, da je samo igra.«

	»Jaz … ne znam ti povedati, kako zelo sem vesel, da te vidim.«

	Dolgo sta se oklepala drug drugega, bila sta topel soj na mrzlem pokopališču.

	Iznenada se mu je Maria odtegnila. »Kje je Blackstone?« je vprašala. »Nikjer ga ne vidim.«

	Charlie se je hitro ozrl naokrog. Povsod je bilo polno peres.

	»Z delom nagrobnika sem ga močno udarila po glavi, ko si bil še v jami,« je povedala Maria in zmedeno gledala naokrog. »Padel je, a kje je zdaj, ne vem.«

	Charlie je držal Mario trdno za roko in šel mimo enega izmed večjih nagrobnikov. Čakal ga je žalosten prizor.

	Blackstone je sedel in sopel, z obilnim telesom se je naslanjal na grob. Premakniti se ni mogel in čeprav je imel oči odprte, so bile steklene in odsotne.

	»Si mu zdrobila glavo?« je šepnil Charlie.

	»Mislim, da ne,« je odvrnila Maria. »Ko sem ga udarila, nisem čutila, da bi kaj počilo. Le po tleh je padel.«

	Nekaj sekund sta samo stala in ga gledala. Potem je Charlie počasi dvignil roko in pokazal na Blackstonov vrat. Na beli koži je imel nezamenljive rdeče kroge, kužna znamenja.

	»Ima jo.«

	Maria je prikimala, a ni spregovorila.

	»Verjetno jo ima že dolgo,« je dodal Charlie.

	»Ne verjamem,« je rekla Maria. »Obstajajo redki primeri, ko okužba udari iznenada. Prav gotovo se je to zgodilo pri njem.«

	Spregovoril je Blackstone.

	»Prosim,« je zamomljal, »pripeljita duhovnika, da se spovem. Prosim, ne dovolita, da bi se moja duša poslovila brez odveze.«

	Oči so se mu zalesketale, se obrnile navzgor, potem jih je počasi zaprl. Velike prsi so se mu sopeče dvigale in spuščale.

	Charlie in Maria sta se spogledala.

	»Ničesar ne moreva narediti,« je rekla Maria.

	Charlie je strmel v trpečo podobo, vzrok svoje življenjske tragedije. Preplavilo ga je usmiljenje.

	»Lahko mu pripeljeva duhovnika,« je zašepetal. »No, vsaj poskusiva lahko.«

	»Ne zasluži si ga. Poleg tega pa – si ne želiš zdaj odpreti materine skrinje in pogledati, kaj ti je pustila?«

	Charlie se ji je bežno nasmehnil. »Nekateri ljudje si življenje zastrupljajo z maščevanjem, za naju si ne želim, da bi šla po tej poti.«

	Ni mu odgovorila, samo močneje ga je stisnila za roko.

	»Pridi,« je rekla, »preveriva, ali je v mestu kdo, ki mu lahko pomaga. Ko se bova vrnila, bo skrinja še vedno tukaj.«

	Po mehkih tleh sta odšla s pokopališča. Čeprav so se na obzorju že pojavljali prvi žarki zore, je bilo ozračje še vedno hladno. Poletna vročina je popustila. Skozi London je pihljal hladnejši vetrič. Bližala se je jesen.

	LXXVIII.

	Blackstone je svoje obilno telo naslonil na nagrobnik za seboj. Vsako vlakno mu je prežemala lakota in ko se je z roko prijel za vrat, je bil zalit, kot bi bil otečen. Po vseh živcih mu je zavela vročica, od muk je zakričal in divje brcnil. Pred očmi se mu je temnilo, z vseh strani ga je objemala tema.

	In njegov načrt je padel v vodo.

	Kriknil je in usločil hrbet. Imel je občutek, da mu bo vsak čas razneslo glavo.



»Duhovnika,« je prosil v temi noči. Nihče ni prišel. Potem je vse postalo črno in lebdel je v mukah lastnega umirajočega telesa.





	Blackstone je trenil z očmi in pogledal svet pred seboj. Bil je izkrivljen. Razločil je belkasto svetlobo, a oblike so bile skrivenčene. To so vice, je pomislil in sedel pokonci. Bolel ga je vsak delček telesa.

	Črna podoba se je nagibala k njemu, on pa je začudeno strmel vanjo. Potem so mu odstranili masko, očitno si jo je med bolečimi krči poveznil nazaj na glavo. Vse je videl izkrivljeno, ker je gledal skozi zastekljene odprtine. Blackstone je bil še vedno na pokopališču Fen Church, ampak zdaj je sijalo sonce.

	Pred njim je stal iskalec trupel, zmedeno ga je gledal.

	»Gospod Blackstone,« je rekel, »ste zaspali med opravljanjem dolžnosti?«

	Blackstone je debelo pogoltnil. V grlu ga je žgalo.

	»Vročico sem imel,« je zahripal. »Ampak zdaj se bolje počutim.« Poskušal se je že malo vzravnati. »Daj mi malo piti,« je rekel in pokazal na iskalčevo čutarico. »Nič se ne boj,« je dodal, potem ko je srknil dolg požirek, »ni se mi zmešalo. Tudi to bom preživel.«

	»Nekaj reči iz vaše hiše je v cerkvi,« je rekel iskalec. »Izprazniti jo moramo. Duhovnik se vrača.«

	Blackstone je brskal po spominu. Res je dal nekaj svojih reči na varno. Jih lahko vrne v hišo? Poskušal se je spomniti, kaj je spravil cerkev, a se ni mogel.

	Pravzaprav se ni spomnil ničesar o tem, kako je pristal na tem pokopališču – zadnje, česar se je spomnil, je bila pot v Wapping.

	»Preproge in pohištvo so v cerkvi,« je povedal iskalec. »In velika skrinja. Je kaj od tega pomembno?«

	Blackstone je napenjal možgane. »Nič dragocenega ni,« je izdavil. »Preproge niso veliko vredne, ampak pohištvo je bilo očetovo.«

	Za hip se je zamislil.

	»Skrinja je le stara ladijska skrinja, samo to. Ključ je že davno izgubljen, hranil sem jo le za spomin.«

	»Naj vržem vse proč?« je vprašal iskalec. »Tudi nekaj hrane je tam, a počasi že gnije.«

	»Ja,« je rekel Blackstone. »Vse počisti.«





Tri mesece pozneje

	V Vedru krvi se je trlo popoldanskih pivcev, ko je krčmar stopil na eno izmed miz.

	»Mir, dobri ljudje!« je zavpil. Z eno roko si je držal lasuljo, z drugo pa je na majavem odru lovil ravnotežje. »Za vas imam pripravljeno posebno zabavo, ker se nas je usmilil Bog in se odločil zajeziti ta zadnji grozljivi izbruh kuge.«

	Gruča je veselo vzklikala.

	»Naš kralj se je vrnil k nam,« je nadaljeval krčmar, »in našemu imenitnemu mestu je bilo prizaneseno.«

	Sredi vzklikov je za hip utihnil, pest si je v domoljubnem pozdravu položil na srce.

	»Kot ste slišali, nisem rekel lepo mesto,« je dodal, »ima kar nekaj madežev, je tako? Ampak to je naše mesto in že samo zato je imenitno. Bog in njegova modrost sta nam ga vrnila iz krempljev samega hudiča. In zatorej …«

	Dvignil je roko, da bi utišal hrupne pivce.

	»In zatorej …« Utihnil je, da bi imele besede večji učinek, »danes ne bomo imeli enega … temveč dva spopada z golimi pestmi. In to točno tukaj!«

	Krčmar je dvignil roke v zrak, da bi požel hrupen aplavz, potem pa se je skobacal z mize na tla, da bi postregel žejnim gostom.

	Na drugem koncu krčme se je Charlie nasmehnil Marii, dvignila sta čaši in trknila.

	Odkar je vreme postalo hladnejše, si je London čudežno opomogel, preživeli meščani so se vrnili v mesto in izkoristili priložnost za večtedenska slavja. O zadnji okužbi so poročali septembra, od takrat je mesto znova cvetelo.

	Spet so pristajale ladje in trgovci so željno nabavljali nove dobrine. Gledališča so bila spet odprta, gostilne so bile nabito polne, tržnica Leadenhall pa je bila v zadnjih tristo letih prvič temeljito očiščena, preden se je dodobra založila s svežimi izdelki.

	Prvikrat v zgodovini mesta so meščani vzeli resno dolžnost, da morajo skrbeti za ulice pred svojim pragom. Zakoni jih niso uspeli prepričati, da morajo čistiti umazanijo s tlakovcev in jih popravljati, a ob pogledu na zanemarjene in s plevelom preraščene ulice ljubega mesta so se zdaj teh opravil takoj lotili.

	Očitno je kuga v meščanih prebudila željo, da bodo poslej dobri državljani. In celo val vračajočih aristokratov je staknil glave, da bi določil novo perišče, Moor Fields se je namreč spremenil v pokopališče.

	Da bi se kralj Charles odkupil, ker je mesto pustil na cedilu, je podvojil svoje obiske ljudstva, pogled na rojalistično stranko na ulicah pa je pomenil barvit dodatek četam dam v sijočih oblekah, ki so se trudile nadoknaditi zamujene modne vrhunce.

	Lynette se je v vsej svoji imenitnosti vrnila v London in njene odrske predstave so bile priljubljene kot še nikoli prej. Ampak ko je videl svojo odtujeno ženo v objemu kakšnega njenega pokrovitelja, Charlieja niso več mučile srčne bolečine. Pravzaprav se mu je smilila. Zagotovo je težko biti prva, je pomislil.

	Charlie in Maria sta opazovala nasmejano druščino v Vedru krvi. Izza njiju je stopila znana razcapana podoba.

	»Si odkril še kaj o tem Blackstonu?«

	Charlie se je nasmehnil. Od noči v Fen Churchu je bil Bitey čisto fasciniran nad skrivnostjo Blackstonovega izginotja.

	Starec je začudeno odkimal.

	»Prav gotovo je bil neki zlikovec ali čarovnik,« je rekel, »kako bi sicer ta moški, ki je imel kugo, počistil vse dokaze svojega izdajalskega početja, preden sta privedla stražnika?«

	Charlie je skomignil. »Morda pa je imel pomoč. Nedvo-mno je bil zelo premeten. Vse njegove gospodinjske reči so izginile, a da bi izpraznil jamo, polno denarja, je skoraj nemogoče.«

	»In tudi skrinja je izginila,« je rekel Bitey, oči so mu zmedeno sijale. »Kar je zaklenjeno v njej, bi ti lahko povedalo več o tvoji materi.« Pokazal je na ključ, ki ga je Charlie še vedno nosil okrog vratu. »Zapečateni vozel,« je zamrmral Bitey, ponovil je besede, ki so bile povezane s krono in vozli na Malvernovi skrinji. »Prepričan sem, da sem ta izraz nekoč že slišal. Davno. Med državljansko vojno. Ne morem se spomniti, kdaj in kje.« Stresel je z glavo, kot bi hotel spodbuditi svoj spomin, potem pa se je namrgodil, ker mu to ni uspelo.

	»Če stražnik ne bi tako bedasto vztrajal pri svojem, bi vedeli več,« je rekla Maria. »Ni hotel sprejeti dejstva, da so ko-vanci ponarejeni. Prepričan je bil, da so zgolj delo nekega prebrisanega kovača, ki je umrl za kugo, in da ni bilo v ozadju nobenega mračnega namena.«

	Bitey je filozofsko srknil požirek piva. »Morda bo najbolje, da ne drezamo v osje gnezdo,« je rekel, »vsaj za zdaj ne.« Pogledal je Charlieja. »Si šel danes v sv. Pavla?«

	»Dopoldan,« je odvrnil Charlie in dvignil čašo, da bi z Biteyjem nazdravila.

	»Potem pa nazdravimo nanjo. Nanjo in na njeno mesto.«

	Charlie je v cerkvi sv. Pavla žaloval za materjo, skupaj z nešteto drugimi Londončani, ki so izgubili svoje bližnje in niso vedeli, kje so pokopani. Kralj Charles je razumel, da ljudje potrebujejo prostor, kjer bodo lahko žalovali, in na razpolago jim je dal katedralo. Znotraj visokih obokov je vsaka smrt postala del vseh, tujci so se držali za roke in jokali v objemu drug drugega.

	Charlie je v odgovor dvignil čašo. Potem pa je dobil preblisk. Nekdo se je vrnil v mesto, nekdo, ki mu dolguje obisk.

	»Stavi na drugega borca,« je rekel in proti Biteyju potisnil kovanec. »Nekoga moram obiskati.«





	Charlie je vedel, da se zelo odločna ženska ne bo ustavila pred takšno nadlogo, kot je bolezen. Medtem ko je hodil po z listjem posutih ulicah Mayfaira do impozantne javne hiše matere Mitchell, sploh ni bil presenečen, ko jo je našel zdravo in v dobrem stanju.

	Med kugo je začela iz previdnosti kaditi umetelno srebrno pipo, ki jo je zdaj kadila redno. Zaradi kajenja je njen smeh postal hripav, svilena obleka ji je zaudarjala po dimu.

	»Me, ki v teh težkih in žalostnih časih skrbimo za razvedrilo ljudi, imamo polne roke dela,« je pojasnila mati Mitchell.

	Zakašljala je in si popravila ogromno obleko, Charlie pa ji je povedal, kaj se je zgodilo v preteklih nekaj dneh.

	»Med vojno je nastalo veliko rojalističnih zarot in skupin,« je rekla, »morda kakšna zlobna sekta še vedno obstaja.«

	»Blackstonova žena je rekla, da je znak na mojem ključu simbol Zapečatenega vozla,« je povedal Charlie. »Zdi se mi znano. A ne vem, od kod. Ti veš zanj?« je še vprašal, čeprav se je zavedal, da če starina Bitey ni vedel ničesar, je bilo malo verjetno, da bi vedela mati Mitchell.

	Charlie je osupnil, ko je mati Mitchell za nekaj trenutkov obnemela od šoka, potem pa je počasi prikimala.

	»Ja, o tem sem nekaj slišala,« je rekla. »Od tega je že zelo dolgo.« Pogledala je Charlieja. »Zapečateni vozel je bila skrivna skupina plemičev,« je nadaljevala. »Nastala je med državljansko vojno. S kakšnim namenom, ne vem. Vem le tisto malo, kar sem izvedela od klepetavih mož visokega stanu, ki so šli skozi moje roke in so preveč svobodno govorili o skrivnostih svojih prijateljev. Z usmrtitvijo kralja je Zapečateni vozel zmagal ali pa izgubil, kakršenkoli je že bil njihov cilj. Ampak možje, ki so bili del te skupine, so bili zelo nevarni, Charlie. Bogati, vplivni in željni vojne.«





	Skrivna naveza plemičev, ki se je oblikovala med državljansko vojno. Charlie je razmišljal o tem podatku, ko se je prerival skozi gnečo na Covent Gardnu in se vračal v Vedro krvi.

	Eden od borcev je zamujal in Maria in Bitey sta opazovala krčmarja, ki je poskušal umiriti razburjene goste, ko se je Charlie vrnil na svoj sedež.

	»Vohaš to?« je vprašal Bitey, se rahlo obrnil in ga prijateljsko lopnil po hrbtu. »Zima je v zraku. Vse je dobro, kar se dobro konča, kaj?«

	»Zakaj to praviš?« je vprašala Maria.

	»Kuga ne preživi zime, dekle, to vedo vsi.«

	»Kaj pa naslednje leto?« je vztrajala Maria. »Pisalo se bo leto 1666. Astrologi napovedujejo mračne stvari. Ognjene komete, oseko. Je leto hudičevega števila.«

	Bitey se je zasmejal in zamahnil z roko. »Ves ta kup žalostnega lesa lahko že naslednje leto zgori do tal. V tem negotovem življenju je najbolje živeti dan za dnem in za vsak dan, ko nam gre dobro, moramo biti hvaležni.«

	»Je danes dober dan, Bitey?« je vprašal Charlie, še vedno je imel glavo polno misli o Zapečatenem vozlu.

	»Oh, seveda je, Charlie.« Bitey je razprl plašč in pokazal majhnega pujska. Maria je veselo vzkliknila in pobožala živalco. Ta ji je glavo potisnila v dlan in rahlo zakrulila.

	»Tega malega prijateljčka sem našel blizu Holbourna, čisto izgubljenega,« je povedal Bitey. »Če bo hitro rasel, bomo že čez mesec dni imeli obilico zrezkov in rebrc.« Obliznil se je. »Ja, Charlie, danes je res dober dan. Slišal sem, da imaš te dni polne roke dela z umorom, pa tudi tatinstvo cveti,« je še primaknil.

	Res je bilo tako. Ko se je razvedelo, da prevzema tudi primere, ki niso zgolj kraje, so Charlieja oblegali Londončani, ki so želeli, da razišče raznorazne zločine. Očitno se jim mestna straža ni izneverila samo pri krajah. Charliejeve usluge so postale tako priljubljene, da si je zdaj lahko privoščil nastanitev nad mesarjevo prodajalno. Razmišljal je tudi o tem, da bi najel prostor, kjer bi lahko z Mario skupaj živela.

	Charlie se je zastrmel v vrček piva, razmišljal je o Zapečatenem vozlu, o skrivnostih v Blackstonovi pogrešani skrinji in kaj bi lahko pomenile za Anglijo.

	»Zločinov je več kot dovolj,« je rekel Biteyju, »da sem ves čas zelo zaposlen.«





ZAHVALE

	Knjige so hecen posel. Ko sem prvič začela pisati za publikacije, so se zgodovinski trilerji izpod peresa pisateljic težko prodajali. Agentje in založniki so se strinjali, da moje zgodbe nekaj imajo, a so menili, da bi morala biti bolj podobna Phillipi Gregory. Potem pa se je zgodil čudež. Moja čudovita sestra dvojčica (in avtorica uspešnic) Susanna Quinn mi je predstavila svet samozaložništva. In v trenutku navdiha sem napisala romantičen roman, ki se je prodal v 150.000 izvodih.

	Iznenada objava ni bila več tako zelo pomembna. Ampak usoda je muhasta. In ravno v tistem trenutku sem v Piers Blo-feld spoznala izjemno agentko in prijateljico, ki je menila, da si moji zgodovinski trilerji zaslužijo občinstvo. Piers je našla veliko založnikov, ki so želeli objaviti Lovca na tatove. Njegova moč je bila po njihovem mnenju v tem, da sploh ni bil podoben romanom Phillipe Gregory.

	Zatorej to knjigo posvečam mnogim, ki so mi pomagali na dolgi poti objavljanja. Hvala Kevinu Harrisu za odlična mnenja o preveč preuranjenih osnutkih, Lauri Langthorne (upodablja jo Maria) za popolne izboljšave in Donu Quinnu, ki je predlagal, da Maria ne sme umreti in da ne bo nič narobe, če vključim še kakšen bordel. In kje bi bila brez svoje sorodne duše, Simona Averyja, ki je z izmenični vzkliki 'to je čudovito' in 'to je dolgočasno' iz knjige naredil to, kar je? Emilie Marneur iz Amazon Publishing, nisi zgolj nadvse milostna, ker si z menoj ravnala kot s profesionalno kolegico, temveč si me predstavila izjemno pozorni Katie Green, ki je opravila osupljivo uredniško delo. Če bi Carlsberg izdeloval založnike, bi bili podobni vašim. Imela sem tudi fantastično srečo z neverjetno radodarnimi Petrom Jamesom, Simonom Toynom in Louise Voss, večno vam bom hvaležna za vaše izjave. Vi vsi ste dokaz, da so izjemno uspešni avtorji skoraj nemogoči. Na koncu gre moja velika zahvala še Amazonovi samozaložniški platformi, ki je omogočila meni in tudi mnogim drugim, da je postalo pisanje poklic.

	Oh, da ne pozabim, iskreno se zahvaljujem tudi Phillipi Gregory .





O avtorici





Novinarka C. S. Quinn piše o potovanjih in življenjskem stilu za The Times, The Guardian in The Mirror, objavlja tudi v mnogih revijah.

	Kot Cate Quinn se je slovenskim bralcem prvič predstavila z osupljivim trilerjem Črne vdove.

	Osvojila je prestižno štipendijo British Art Council za zgodovinsko raziskovanje. Vire je povezala z zgodovinskimi izsledki pričevanj iz prve roke davne preteklosti in poustvarila London v času Lovca na tatove.

	Lovec na tatove je prva knjiga v istoimenski seriji o Charlieju Tuesdayu, srednjeveški Angliji, magiji, čarovništvu, spletkah, zarotah in mnogih skrivnostih.





	Preberite še:



Cate Quinn ČRNE VDOVE

	Blake Nelson je srečno poročen s tremi ženami, dokler ne najdejo njegovega iznakaženega trupla. Ob grozljivih smrtnih ranah policisti domnevajo, da ga je ubila žena, ampak katera bi lahko bila dovolj besna, da bi morila? Razlog je imela prav vsaka. Rachel, prva in glavna žena, skriva temačno preteklost, Tina je nekdanja prostitutka in odvisnica, Emily pa zgolj nezrela najstnica, ki jo je zatajila lastna mati. Med tremi sestrami-ženami ni ostalo ničesar skupnega več, njihovo medsebojno razumevanje se je raztreščilo na koščke. Življenje v globoki puščavi je bilo utvara.

	Osupljivo srhljiv triler o čudaški spolnosti, nasilju, poligamiji in verskih kultih – o svetu, kjer šteje le prijateljstvo.

	‘Izvirna, razsvetljujoča, vznemirljivo napeta – velika trojica odmevne literarne uspešnice.’

	(New York Journal of Books)





	Založba LYNX priporoča:

	*

	Neil White

	SENCE

	TEMA OKOLI NJE

	NEDOLŽNI

	*

	Michelle Frances

	SESTRI

	HČERKA

	NOVINKA

	SINOVA PUNCA

	*

	Susan Hill

	ŽENSKA V ČRNEM

	MAJHNA ROKA