LJUBLJANSKI ZV0N MESEČNIK ZA KNJIŽEVNOST IN PROSVETO LETNIK XXXIV. STEV. II NOVEMBER 1914 Vsebina novembrskega zvezka: 1. Kran Albrecht: Veter ................' . . 489 2. Milan Pugelj: Koščak. (Konec prihodnjič.)...........490 3. Marko Petrovič: Na vlaku...........„ .... 494 4. L. Pintar: O krajnih imenih. XIX. (Dalje prihodnjič.).......49$ 5. Karel Dolenc: črtice. 2. Ob oknu..............50(5 rt. Josip Hrastar: Izza zadnjih dni. (Konec prihodnjič.) . .... 509 7. J. Wester: Dr.Sketova pisma iz Bosne. (Dalje prihodnjič.).....518 8. Dr. Fr. Ilešič: Češki „Ljudje enega dne" ali slovenski .Kontrolorji Skrobarji\ (Konec prihodnjič.)..............526 9. Književna poročila....................535 Ivan Vezenj: .Vesele povesti". K. Ogrizek: ,Videnskd Matica". — Publikacije „Družbe sv. Mohorja". izhaja v zvezkih po enkrat na mesec ter stane na leto 9 K 20 h, pol leta 4 K 60 h. „Ljubljanski zvon" v zvezkih po enkrat na mesec ter stane na leto 9 K 20 h, pol leta 4 K četrt leta 2 K 30 h, za vse neavstrijske dežele po 11 K 20 h na leto. ===== Posamezni zvezki se dobivajo po 80 h. == Izdajatelj in odgovorni urednik: Valentin Kopitar. Upravništvo v „Narodni tiskarni" v Ljubljani, Knaflova ulica št. 5. Lastnina in tisk „Narodne tiskarne" v Ljubljani. Fran Albrecht: Veter. Težke reči mi pravi veter nocoj, grenke in bridke pozdrave mi nosi, tiho v vejevju tam joče in prosi, kot da na tihem žaluje z menoj. Veter, ti dušam raztrganim brat! Večnih nemirov goni te sila, dalje ti krute raztrgajo krila, ti pa šumiš venomer smeh in jad. Veter, s teboj bi jaz preko sveta, plakal in tožil bi tuji bolesti, laske bi česal sladki nevesti, zvezde poljubljal bi vrhu neba. Veter, s teboj bi jaz v prostor brez mej, proč od sveta, o le proč od ljudi! Veter, tako črne so moje oči od hrepenenja in studa in glada in žej . . . Milan Pugelj: Koščak. i. Kakor vsaka, tako je bila zanj tudi tista nedelja nenavadno dolga in pusta. Popoldne je sedel v kavarni, listal brez zanimanja po listih, srebal skodelico kave, gledal biljardne kroglje, ki so jih bezali po zeleni mizi elegantno opravljeni gospodje, in se napotil počasi na sprehod. Plačal je, vstal izza mize in gledal dolgo na desno in * levo, ker je pozabil, kam je bil obesil palico in klobuk. Ni bilo drugače, kakor da je stopil v spodnji del kavarne. Tam je našel svoj črni kastorec in palico. Po ulici je šel počasi kakor človek, ki nima cilja in se dolgočasi. Pri hoji je prekladal svoj čokati život z leve na desno in narobe. Rame so se pri tem zibale in udajale. Stopala je obračal nekoliko na znotraj. Zadaj nad ovratnikom se mu je delala mesnata guba, ki je bila posebno debela, kadar se je ozrl. Včasih je segel z levico k malim brkom in jih vlekel v stran, kakor bi mu delale napoto. Pri tem je nekoliko spačil obraz, stisnil oči in nagubil čelo. Z desno roko se je opiral enolično ob palico. Prišel je v Maksimiljanovo ulico in šel počasi po njej. Tu mu je naenkrat palo na ramo nekaj težkega. Odskočil je, pogledal preplašeno, in mimo oči mu je šinila bela barva. Ozrl se je kvišku, od koder je priletelo, in se pričel mimo in dostojno jeziti. — Taka malomarnost! je mrmral. Na trotoarju so ležali beli kosi in drobci mavca. Pobral je dva in videl, da je eno roka, a drugo drobna meniška glava. Zgoraj na oknu tretjega nadstropja je slonela kakih trideset let stara prijazna ženska in bila vsa rdeča od zadrege. Izginila je naenkrat in -okoli njega je stalo par ljudi, pogledalo, kaj se je zgodilo in šlo naprej. Tista ženska, ki je gledala prej skozi okno, je pritekla nenadoma po stopnicah v vežo in obstala na pragn. Bila je visoka, črno oblečena, z belim predpasnikom, v lica zdravo rdeča, a oči je imela drobne, temne in majhne. — Prosim, je rekla s tresočim glasom, stokrat oproščenja, gospod! — To je vendar nerodno, je mrmral on in trepal beli prah z rame. Ali ne uvidite tega? — Prosim stokrat, je rekla ženska, se boječe smehljala in živo-temne oči ji je prevlekla vlaga, zgodilo se je popolnoma po nesreči, hudo mi je. Zamahnil je s palico, se ozrl naprej, se naenkrat nasmehnil in stopil bliže. — To le roko in meniško glavo sem si vzel za spomin. Povejte mi, kaj je to bilo. — Sveti Anton. — Čigav? — Moj! Zdi se mi, da se je zgodil čudež. Zdaj je pričel nekdo klicati s stopnic: Ana, Ana! — Oprostite, je rekla, stokrat prosim. Kličejo me, iti moram. On se je smejal in dejal po premisleku: Dobro, ali ta čudež mi morate razložiti. Kje in kdaj? Ženska je zardela, pomolila ozko stopalo izpod krila in vrtala ž njim v tla. Povešala je oči kakor šestnajstletno dekle. Odgovorila je tiho: — Tega pa ne vem. — Jaz bi pa rad vedel, je mrmral veselo on. Dandanes, ko so čudeži tako redki . . . — Zvečer ob sedmih bi lahko prišla tja zraven v mali drevoredek. — Ana, Ana! je kričal nekdo s stopnic. — Velja, je rekel on, pomigal z roko, ne da bi se odkril, in šel naprej. Pogledal je na uro in si razdelil čas. Zdaj je štiri. Do petih pride lahko daleč iz mesta, večerja v krčmi in se vrne natančno do sedmih. Korakal je počasi mimo komedij, kjer so vabili čudni tuji moški ljudi, naj si gredo ogledat stvari, ki jih niso še nikoli videli. Čutili bodo čustva, ki jih še niso in jih ne bodo nikoli več čutili. š Slišali bodo besede, ki jih še niso in jih ne bodo nikdar več slišali. Včasih se je zabaval s takimi stvarmi, pomešal se je med množico in gledal in poslušal. Danes je šel naprej in se ustavil šele pri velikem belem medvedu, ki je ležal v kletki pred prostranim zveri-njakom. Živali so ga vedno zanimale. Kupil je kruha in mu ga metal v gobec. Zunaj mesta v krčmi je sedel sam. Njegova navada je, da kosi in večerja sam. Pri tem ima rad časopis, in ko jč, ga drži onstran krožnika in bere. Na kmetih ni časopisov in zato je privlekel iz žepa drobno brošuro, jo položil onstran krožnika iu pričel iz nje čitati. Naslov ji je: Nekaj o svetovnem mirovnem razsodišču. Za 32* ljudi, ki sede ž njim pri isti mizi ali za drugimi mizami, se ne briga. Vidi se mu, kakor bi jih ne čutil. Čita in včasih prikima misli, drugič razpre na široko oči, malo obstane in odmaje. V roke vzame nož in vilice, odreže košček mesa, pomoči ga v omako, dene v usta in še enkrat odmaje. Vino pije po četrtinkah in napolni kozarec vselej samo do srede. V prvo čašo namaka kruh, potem se obriše krog ust in sreba pijačo počasi in z užitkom. Ko je videl, da se je pričelo solnce nagibati, je vzel iz žepa uro in pričel nanjo gledati. Bilo je tričetrt na šest. Ravno prav je, si je mislil, da plačam in grem. In šele spotoma je pričel počasi premišljati o ženski in njenem čudežu. In mislil je tudi o ženskah 9 sploh in sklenil svoje misli kakor vselej: Pogledal je kvišku po oblakih in obzorju in zašepetal: — No, moralo bi se zgoditi nekaj posebnega, da bi se jaz oženil. V drevoredu je bil točno ob sedmi uri. Hodil je gor in dol, držal roke na hrbtu in v njih palico. Ko je videl mlad parček, ki je šumel po pesku mimo, se je zasmejal. —■ No, tudi jaz . . . poglejmo! Njegova znanka je prišla gologlava, a brez belega predpasnika. Šla je oprezno naprej in ga opazovala skrivaj. — Če se ne motim, je dejal on. — Da, je rekla, tu sem. — Torej, razložite mi čudež. — Saj ni čudež, je dejala, šla ž njim dalje in gledala v tla. Nemara je samo uslišana . . . — Kaj? No, le recite! — Ko ne vem, če je uslišana. — Kdo? — Molitev. — E, draga moja, se je ustavil on, na ta način se ne bova midva ničesar dogovorila. Mečete besede, sekate stavke, povem odkrito, da vas ne razumem. — To so take stvari, je rekla ona, da me je sram pripovedovati, ker sem ženska. — No, potem, je dejal on važno, ne bom tak, da bi vas silil. — Rada bi pa vseeno povedala! Udaril je s palico po tleh in vzkliknil. — Hej-joj, torej tudi vi! — Kaj? — Prava ženska! Šla sta nekaj časa tiho naprej in se na koncu obrnila. Po klopeh so sedeli mladi ljudje in utihnili, če je šel kdo mimo. Od drevja je padalo polagama listje, kakor tihi lahki ptiči. Izmed hiš sčm od mesta je ropotal in zvonil tramvaj. — No, je vprašal on, ali se bova kaj pomenila, ali ne. Kako mislite? — Povedala bom, kakor je . . . četudi težko. Veste, jaz bom stara kmalu že trideset let, a sem vedno sama. Ime mi je Ana . . . Oskrbnica in družabnica sem pri stari gospe. In ... in ... gledam» kako to vse gre in teče naprej, in ... in mislim, da bi mi bilo prav, če bi imela svoje ljudi: tako . . . moža, otroke. Zato sem hodila v cerkev in mnogo molila ... zlasti k sv. Antonu, ker pravijo, da je on priprošnjik za take reči. Saj to, upam, veste . . . Molila sem vsak dan po en rožni venec in pred godom sv. Antona po tri na dan. Tudi sem povedala vse to spovedniku in rekli so tako: Kdor si želi, ali katera si želi poštenega zakonskega življenja, ta se ne pregreši. Potem sem kupila majhno sohico sv. Antona, da sem ga imela tudi doma v svoji izbi. Nosila sem mu nageljne domov. Danes je bilo jako lepo in postavila sem ga na okno, da bi bil tudi on deležen solnca. Okno je bilo odprto, in ker si ne vem razložiti, kako je bilo mogoče, da je padel z okna, se mi dozdeva, kot da je čudež ... da! Ana neha in on se guga tik nje počasi sem in tja. Gleda v tla, posluša in se prijazno smehlja. Dolgo potem, ko je ona že končala, dvigne glavo, smeje se in kima. — Ta je dobra! Čeprav nisem posebno goreč vernik, a ta sveta prigodba mi je le všeč. — Oh, se prestraši Ana, koliko je pa ura? Mudi se mi, to bo spet doma nepotrebnih besed! — A je sitna . . . tista tvoja babura? — Gospa, popravi strahoma Ana. Stara je, to je. — No, pravi on, pa se daj še kaj videti! Ponuja ji leno roko in ji gleda pozorno v obraz. — Kje? vpraša ona. — No, recimo za zdaj: pojutranjem ravno tukaj. Ana odhaja, on gleda za njo in kima. . — Visoka je in postavna . . . mora biti jako zdrava! (Konec prihodnjič.) Marko Petrovič: Na vlaku. V kupe tretjega razreda za nekadilce sta stopila dva gospoda. Prvi je širokopleč, visok mož s sivkastimi kratkimi lasmi, košatimi brki, topim nosom in zlatimi očali, drugi je suh, gladko obrit, ima odprt.bel ovratnik in srajco s trdimi prsmi. Ob oknu se stiska v kot in v rožnat pled mlada in jako elegantna dama. Ko zagleda oba tujca, se zdrami iz misli in pregleda od vrha do tal drugega za drugim. Njene oči so velike, obraz bel, 9 sočen, ustne zdrave, polne in rdeče. Noge ima prekrižane in sredi razporka na levi strani gleda na piano okrogel in močen gleženj, skrit v rjavo nogavico. Da da prostora gospodoma, se pomakne tesno k steni in razkriža noge. Okroglo in krepko levo koleno zdrsne z desnega in utone v rjavem krilu. — Prosim sedite, kakor vam je prijetneje, pravi plečati gospod in ji sede nasproti. Pri tem pogleda na soseda in se pomudi z očmi zlasti na njegovem velikem in podolgovatem uhlju, ki je rjav in tenak, kakor bi bil iz usnja. — Prosim, pravi dama in tudi tujec se oglasi: Prosim. Vlak se premika dalje in počenja polagoma drdrati z veliko hitrostjo. Drogovi brzojava, napeljanega .ob vozni cesti, se prikazujejo v naglih presledkih tako hitro in odločno, kakor bi sekali v okna. Gozdovi onkraj polj se sučejo z bližnjimi konci, istotako se vrste dolge njive pšenice in koruze. Kadar zanese tir med zaseke, treska in ropoče od desne in leve, kakor bi loputale skale ob železje stroja in vagonov. Širokopleči gospod popravlja pod nosom košate brke in ogleduje neprenehoma mlado damo. Večkrat se ozre na soseda, in pri tem ga obide vselej neke posebne vrste neugodnost. Nekoliko vstane, sede nazaj, pomaje se, kakor bi ga tiščalo nekaj za ramo ali za hrbtom. Naenkrat pocmoklja z jezikom in ustnicami in z okroglo polno roko udari na lahko po napetih hlačah. — Gospoda, pravi in naglo vstane, ali dovolite, da se predstavim? Jaz sem trgovec na debelo, Valentin Zor. In vsi se predstavijo. Dama je žena mestnega učitelja in se pelje na Dunaj, dolgi popotnik je zastopnik neke velike dunajske tovarne. — Veste, zakaj sem se predstavil? vpraša Zor gospo. — Ne! — Zaradi vas. Zaradi tega, da vam napravim laže poklon. Vi, gospa, imate oči, prelepe oči, po barvi take, kakor morje zjutraj. — Dobro, pravi gospa in se smeja. In naenkrat pogleda na uro, ki jo nosi na jermenu okoli levega zapestja, in se prestraši. — Ali ne pridemo zdaj v tunel? — Ha, ha, se smeje zastopnik, nič hudega ne bo. Saj smo trije. Če bi nameraval gospod sosed kak napad, vas bom branil jaz, a če bi se predrznil jaz, vas reši on. — Ne zaradi tega, pravi dama. Jaz imam sploh od mladih nog strah pred tuneli. Nekaj mi pride pod kožo in potem gomazi po njej. — Eh, meni trgovec, vi ste še malo doživeli. Nimate obitelji, otrok, kaj? — Dozdaj ne! — A jaz! Jaz imam ženo in deset otrok. Zastopnik se odkrije in udari po kolenu. — Čestitam, pravi, takih mož je treba domovini! Da, deset, pravi trgovec in si misli: To je ena izmed najlepših žensk, kar sem jih poznal v življenju. Te njene oči in potem postava — to je že nekaj izrednega. No, in tunela se boji! Prav dobro. — Prosim gospa, dovolite mi še to: Ali se peljete k možu ? — Ne, od moža na Dunaj k teti. — Hvala! — Ali vi niste oženjeni, vpraša gospa zastopnika. — Ne, nisem. Imel sem smolo. Seznanil sem se večkrat in enkrat bi se bilo že skoro zgodilo. — A zakaj se ni? — Veste, pravi zastopnik, zame je kolinska voda pri ženski nad vse. Moj nos, oprostite, je strašno natančen. Bil sem nekoč — saj dovolite — pri njej in konci prstov, so ji dišali — oprostite — nekoliko po prikuhi. Trgovec premišlja o možnosti, da bi se peljal tudi on na Dunaj, tam bi se dalo nekaj ukreniti. On dela za rodbino, skrbi in hodi in se vozi po kupčiji, zato zasluži, da se enkrat po dolgih letih malo razvedri in si oddahne od tega večnega, vedno enakega truda. Koliko ga stanejo samo sinovi, koliko hčere, koliko so ga stali zdravniki in babice. Dekle ima tri in vse tri — skoro bi dejal — ne delajo drugega kakor pečejo kruh. A drugi jedo, jedo ... in tako. Kje so čevlji, obleka, kje drugo! Človek skrbi samo za druge, a njega samega, kakor da bi ne bilo. Hčerke plešejo, sinovi imajo svojo zabavo, a on le skrbi, zbira in se trudi, da je drugim dobro. Pravica je, če more najti trenotek, kjer pozabi skrbi in si olajša urico življenja. Vlak naenkrat zapiska in dama se vsa zdrzne. Tunel, vzklikne. — Le brez strahu, pravi zastopnik. Ali naj sedem k vam? — Ne, hvala! Kaj je rekel, se vpraša trgovec, kaj je rekel? Gotovo tudi on premišlja, kako bi se približal tej zdravi gospe, in mogoče je celo, da se pelje na Dunaj. Izstopila bosta ponoči, iskala hotel in vozila se bosta še prej skozi množico tunelov. A njega čakajo doma skrbi, jutri mora sklepati neke pogodbe — njegovo življenje je od vraga. V delo je zakopan do vratu, peha se, kakor bi šlo za večno življenje. In med tem se ne more iznebiti suhega živinorejca, ki pride jutri na njegov dom. Suhec gleda vanj kakor iz kota kupeja in našteva vrline svojih volov. Vlak drdra pod tunelom, trgovec iztegne nogo, postavi jo vnovič in zdi se mu, da se dotika s kolenom dame. Neka posebna mladostna toplota mu polzi po nogi navzgor in v glavi mu diha nekaj svežega, kakor bi ne bilo več nobene brige nikjer, kot da bi postalo vse jasno, čisto, svetlo. Ali bi se peljal na Dunaj, ali bi se peljal, se vprašuje tihoma. V Litiji ga čaka hlapec z vozom, ali ta se lahko pelje brez njega domov. On ne izstopi, temveč naroči samo kondukterju, naj mu podaljša karto do Dunaja. Peljal bi se, peljal bi se, kliče nekaj v njem in zlogi padajo natančno v sunke drvečega vlaka. Polagoma se zopet sveti in naenkrat plane v kupe dan. Trgovec pogleda in vidi, da se je tiščal s koncem kolena soseda. In to ga razkači, da zamahne z roko in gleda za minuto skozi okno. Ali je vse skupaj vredno, ali je vredno, se sprašuje in mežika z očmi za zlatookovanimi naočniki. To je trenotek, vse gre mimo kakor — recimo — voz rdeče nemške detelje, ki ga ne vidimo nikoli več. In med tem se ozre, vidi tik sebe soseda in ga ogleduje. Jako se mu gabi njegovo dolgo in usnjato uho. Ta dolgopetnež, si misli, se bo vozil do Dunaja. Zdaj večinoma molči in se v mislih pripravlja na pozneje kakor dijak na izpit. Zdaj išče pravih besed, da jih bo izklepetal kasneje, ko jima napravi on sam prostor. Od Litije dalje se prične cela ceremonija in doseže višek še morda pred Dunajem. Zunaj je oblačno, dolgočasno in vlažno. Daleč sredi polj teče bela cesta in po njej kima konj in vleče voz mrve. Po polju je raztresenih nekaj kmetic, ki čepe in se ozirajo za vlakom. Vse so stare, grde in čemerne. — Ali imate vi še daleč do tja, kamor ste namenjeni? vpraša trgovec soseda. — Še nekaj pota je, pravi zastopnik. Skriva, si misli trgovec, on skriva ; popolnoma gotovo je, da se pelje z njo; poznamo take ptiče po perju. In zdaj, vrag ga vedi, ali je dobro pripravil svojo stvar, ali bo vlekel na dolgo in široko, ali bo planil takoj na sredo. In v misli mu pade stavek, kakor ga je slišal deklamirati pri svojih prijateljih: Naše življenje žalostno je! Zarijemo se v delo, naprtimo si na hrbet težke brente, ki jih moramo nositi do groba, A drugi, glej ga, hodi legak in sam, nima žene, nima desetih otrok, privošči si zabavo tukaj in tam; ne čaka ga jutri dopoldne živinorejec, naredi, kakor se mu zdi, in vesel odbrunda. Trgovec vzdahne in si stavi v mislih važno vprašanje: Čemu živimo? Nato gleda žalostno v živo in polno naročje lepe dame in si pobito odgovori: Živimo zato, da se žrtvujemo za druge! Vsi molče, ali vlak že drči na postajo. Trgovec vzame svoj kovčeg, vrže svršnik preko rame, ne da nikomur roke in zamrmra slabovoljno: Zbogom. Ko gre preko prvega tira, začuje za seboj znan glas, ozre se nehote in vidi zastopnika, ki vprašuje kondukterja. — Koliko je še do Celja? Trgovcu sili mahoma izpod brk izraz zadovoljstva in dobrohotno mežika. — Torej v Celje se pelje, mrmra predse, torej v Celje! To je izvrstno! In ko sede v koleselj, ki ga čaka pred postajo, si oddahne še enkrat. — Torej ne na Dunaj! To je nepričakovano, to je izredno ugodno! In med drdranjem voza še vedno brunda: — To je lepo, to je šlo jako po sreči! L. Pintar: O krajnih imenih. Ker torej slutim, da morda še marsikdo, kakor g. R. P., razlogov za izpodbijanje moje razlage prav lahko pogreša ter se prav lahkoverno zadovolji z drugo razlago — seveda tudi brez razlogov, — tedaj moram jaz, če hočem popolnoma uveljaviti svojo tolmačbo, ko sem jo že pozitivno po možnosti učvrstil in podprl, tudi z druge strani učvrstiti in podpreti s tem, da z jasnimi razlogi izpodbijem tiste druge razlage, ki pri lahkovernežih moji razlagi še vedno verjetnost jemljo in veljavnost slabe. Ljudje so namreč po večini toliko lagotnega mišljenja, da rajši kar verjamejo prosti in drzni trditvi, nego bi se le nekoliko potrudili za satnolastno sodbo in kritičen ogled. Takim lagotnikom treba pokazati pot do motrišča, od koder se ima kritičen ogled vršiti. V drugem letniku Kresa (str. 640) je n. pr. trdil g. prof. Schei-nigg, da se je Celovec (Klagenfurt) izcimil iz „Selovec". — Selovcc (Selloutz) je namreč kraj v občini Tolsti vrh (Fettengupf) v Pli-berškem okraju. To ime pa naj bi se izvajalo iz „selo* (Ansiedelung, Wohnsitz, Ortschaft). Res prosta in drzna trditev!--Da sta morda Selovec, vas v Pliberškem okraju, in Celovec, glavno mesto Koroške, enega in istega izvira, temu bi jaz ne oporekal ravno. Seveda bi se pri tem ne skliceval na nemške oblike: Sel o Zeli, Suha Zäuchen, Sorica Zarz, Svitava Zwittau, Selnica Zellnitz itd., rajši bi se morda ozrl tia vsporednice sklenica poleg steklenica in poslati namesto postlati (aufbetten) in snica namesto stenica (citnex), rajši bi morda primerjal macesen (Lärche), in sosen (Kiefer) kot analogijo za Selovec in Celovec, ki sta oba slovenski imeni. Toda naj se „selo" cimi in citni, kolikor hoče, in poganja svoje odrastke, — jaz je ne poznam možnosti, da bi se iz njega izcimil „selovec", kajti tudi cimljenje besed ni kar ad libitum, ampak ima svoje posebne zakone, ki jih mora anatom v jezikoslovju kolikor toliko poznati, če hoče z uspehom vršiti svoje razlage. Selo je že samo na sebi krajno ime. Na Kranjskem samo jih je gotovo kakih trideset krajev s tem imenom ali pa še več. Ob teh razmerah pa, da je selo (Ortschaft) že ob sebi krajnoimenski pojem, si ni lahko misliti povoda za nadaljnjo derivacijo krajnih imen iz njega izvedenih preko pridevnikov. Tako nesmiselno se mi to zdi, kakor če bi iz leglo (Nest) hoteli izbrskati še kak *leglovec, ali iz stalo (Basis) še kak *stalovec. — Pač poznamo derivacije iz selo, pa ne preko pridevnikov deriviranih, ampak naravnost iz samo-stalniškega debla izpeljane. Z lokalnim sufiksom „-išče" dobimo iz selo „selišče", z deminutivnim sufiksom „bce" pa „selce" (majhno selo). Izkrajnoimenski pridevniki pa se tvorijo s sufiksom „-ski", torej iz selo selski, iz selce selški in iz selišče seliški. Seveda se tvorijo izkrajnoimenski pridevniki tudi s sufiksom „-ßn" (-bHb), — toda pomniti je, da če krajnoimenski pridevnik zopet posubstan-tivimo, s tem ne dobimo morda krajnega imena, ampak osebno ime stanovnika na tistem kraju. Če iz krajnih imen Globel, Gora, Hrib, Klanec, Suhi dol i. t. d. s sufiksom „-6n" izvedem pridevnik, pa ga s sufiksom „-ik" posubstantivim, tedaj dobim stanovniško ime (hišno ime ali priimek tamošnjega nastanjenca): Globelnik, Gornik, Hribrnik, Klančnik, Suhodolnik itd. Krajnoimenski pridevniki na „-ski" se pa posubstantivljajo na stanovniška imena s sufiksom „-jak", da dobimo iz obeh sufiksov (sk -h jak) naglašeno „-ščak", nenaglašeno „šččk", v gorenjščini „šek", n. pr. iz krajnih imen Dol, Rov, Jama, Slap, Vranj dobimo preko pridevnikov dolski, rovski, jamski, slapski, vranjski stanovniška imena: Dolščak (Dovšek), Rovšek, Jamšek, Slapšak, Vranjšek i. t. d. Pač pa dobimo krajno ime, če iz imena stvari, ki se na kakem kraju nahaja, preko pridevnika na „-čn" (-i,nb) napravimo samostalnik n. pr. Kamnik, Kremenik (Kieselbruch), Peščenik, Peščenica (Sandgrube), Ribnik (Fischteich), Ribnica (voda), Rakovnik (Krebsbach), Rakovnica (Krebswasser), Slapnik, Slapnica, Sopotnik, Sopotnica (Bach mit Wasserfall), Hrastnik, Cernik, Svibnik, Resnica, Resnik (Hügel mit Heidekraut), Smrečnik i. t. d. Pri drevesnih (rastlinskih) imenih pa izvajamo krajna imena tudi preko pridevnikov na „-ov" s sufiksom „-ec", kakor je bilo že večkrat povedano. — Toda proti temu, da bi iz krajnih imen preko raznih pridevnikov ' izvajali zopet nova krajna imena, imam pa svoje načelne pomisleke, kajti kar se iz krajnega imena preko dotičnega pridevnika izvede, mora vendar biti s krajnim imenom samim v razmerju zavisnosti, tedaj ne zopet kraj, ampak kak nov, tega kraja se tikajoč pojem. Iz hiša s posubstantivljenjern pridevnika hišen dobimo raznih samostalnikov, ki pa ne pomenijo morda hiši podobnih prostorov (krajev), ampak le stvari in osebe, ki so s hišo v kaki zvezi ali dotiki, n. pr. hišna (dekla) Stubenmädchen, hišnica (oskrbnica) Schaffnerin, hišnik (oskrbnik) Hausmeister, hišnina (hišni davek) Hausklassensteuer. Pač pa dobimo direktno iz hiša brez pridevnikovega posredovanja n. pr. z augmentativnim sufiksom „-ina" obliko „hišfna" (prostorna hiša), z zaničljivo priponko „-ura" prezirno obliko „hišura" (elendes Haus), z deminutivnimi sufiksi „-ka, -ica" zopet „hiška, hišica" (Häuschen) in z lokalnim sufiksom „-išče" hišišče (Bauarea für ein Haus). To pa so prostornine, skratka lokalni pojmi. Da pa ne bi kdo mislil, da hočem poleg navedenega teoretičnega pravila, da se iz krajnih imen s posredovanjem njihovih pridevnikov praviloma ne izvajajo krajna imena, vedoma in na celem utajiti vsako tako obliko, tedaj sem primoran navesti jih nekaj seveda s pripombo, da omenjenega pravila ravno ne tangirajo posebno in da so videti prej kot mlahave izjeme nego kot trdne rastike umoslovnega pravila, ali pa zahtevajo svojo posebno razlago. Če ima torej Pleteršnik (I, 234) obliko „gor-nica", tedaj ta ne pomeni prav toliko kot gorica (krajno ime!), ampak le približno, češ to je posestvo ali kmetija na gori, delež v vinski gorici, kakor bi bila n. pr. dolnica delež (njiva, senožet) v dolu ali porebrnica njiva na porebri ali močilnik travnik na mo-čilu i. t. d. Če ima Pleteršnik (II, 749) obliko „vasnica", tedaj ta ne pomeni prav toliko kot vas ali deminutivum vasica z lokalnim pojmom, ampak le toliko*kot iz ene vasi obstoječa občina, kot soseska v političnoupravnem smislu obsegajoča eno vas, vasna ali selska občina poleg trških ali mestnih občin. Tudi krajno ime „selnica" poznamo, n. pr. Selnica na Dravi (Zellnitz an der Drau) in Selnica na Muri (Zellnitz an der Mur) obe v Mariborskem okraju,, pa Sevnica (Lichtenwald) v političnem okraju Breškem, toda tisto pa še ni dognano, da je prav gotovo izvajati ta krajna imena iz selo (Wohnsitz). Naši slovarji poznajo tudi samostalnik „sel, seli, f." in pa „sev, sevi, f." (die Saat, das Getreide) in kakor imamo iz trava travnik (Grasboden = Wiese), iz resa (Heidekraut) resnik (Heideland, ericetum), iz vratič (Rainfarnkraut, tanacetum) vratičnica (Rainfarnheide), iz praprot (Farnkraut) praprotnica (Farnboden), iz loč (Binse) ločnik in ločnica (Binsicht) i. t. d., prav tako imamo lahko tudi iz „sel", oziroma „sev" po isti derivaciji krajno ime Selnica ali Sevnica (Saatland, Ackerboden). Pa recimo, — posito sed non concesso — da bi bilo Selnica mogoče izvajati iz „selo", tedaj bi iz tega še vedno ne smeli sklepati, da je tudi mogoče Selovec izvajati iz „selo". — Samostalniki na „-lo" se namreč ne adjekti-virajo s sufiksom „-ov", pač pa s sufiksom „-ßn" (bin.), „selo" samo pa po sedanji rabi celo le s sufiksom „-ski", dasiravno je staroslo-venščina poleg ce.ibcin> rabila še tudi ce.ibin>. — *Selov, *selova *selovo je tedaj popolnoma izključena oblika, torej tudi *Selovec (Wohnsitz, Weiler) docela nemogoč. Iz perilo (Waschplatz) in belilo (Bleichplatz) in počivalo (Raststätte) imamo sicer perilnica (Waschküche), perilnik (Waschblock), belilnica (Bleichanstalt), počivalnik (Raststein), nikakor in po nobeni ceni pa ne: *perilovec, *belilovec, *počivalovec.--Koloz>ec (Gerlach) in Jeloz>ec (Tannach) ni morda od kolo (Rad; Valv. XI, 181) in jelo (Speise), ampak od kol (Setz-holz, Setzling) in jela (Tanne); od srednjega spola samostalnikov „kolo" in „jedilo" pa izvajamo preko pridevnikov na -čn izraze sa-mokolnica (Schiebkarren) in jedilnica (Speisezimmer). Od koprivec (Zirbel) oziroma kopriva (Nessel) imamo krajna imena Koprivnik in Koprivnica, pa bi kakor iz drevesnega imena tudi lahko izvajali ko-privovec ali koprivov gozd (das Zirmach), dasi v resnici rabimo koprivovec samo za bičevnik iz koprivovega lesa izstružen. Sufiks „-ov" služi v slovenščini za adjektiviranje samostalnikov, to se pravi, izvaja iz samostalnikov dotične pridevnike in sicer na-pravlja iz imen živih bitij moškega spola posesivne ali svojilne pridevnike, na pr. bratova hiša, očetov klobuk, jelenov rog, oslova senca, — iz imen neživih bitij, zlasti iz drevesnih, pa snovne ali tvarinske pridevnike, na pr. leskova palica, brinov grm, smrekov hlod, trstova piščal i. t. d. Iz teh pridevnikov se pa z drugimi sufiksi, ki substantivirajo, dajo izvajati zopet samostalniki, n. pr. iz svojilnih pridevnikov: banovi vojniki so banovci, begovi podložniki so begovci in hercegovi ljudje so hercegovci, kakor je njegova pokrajina hercegovina. Podobna imena so: Milojevci, Pe-trovci, Vinkovci, Vukovci, Jakovljevci, Karlovci, knezovina in kneževina, kraljevina, carjevina, očevina i. t. d. — Iz snovnih pridevnikov izvajamo n. pr. imena raznih sokov in sadjevcev: jagodov odcejek je jagodovec, brinov žganec je brinovec, slivova žganica je slivovka ali slivovica, kutnov sir je kutnovec, hrušev mošt je hruševec ali hruškovec in hruševa voda je hruševica ali hruševka, tepkovec š (Mostbirnwein) i. t. d. Iz snovnih pridevnikov imamo tudi imena raznih palic in oklestkov: leskov ali drobovitov prot je leskovec ali drobovitovec, brezova šiba je brezovka ali brezovača in trnova palica trnovača ali trnovka. Iz snovnih pridevnikov drevesnih in rastlinskih imen pa imamo naposled imena raznih grmov in gozdičev, raznega lesovja in hostja — in taka« imena prav naravno služijo kot krajna imena za tiste prostore, na kterih take vrste les ali hosta raste. Bezgovec je lahko iz bezgovih jagod napravljena čežana ali sok (Holundermus) ali iztisnjena pijača (Holunderwein), pa ravno tako posamen bezgov grm (Holunderstrauch) ali pa večja skupina takih grmov t. j. bezgovje (Holundergesträuch). Pri vseh teh imenih je podstava snovni pridevnik bezgov, bezgova, bezgovo. — Iz snovnih pridevnikov rastlinskih imen izvedena krajna' imena so zelo mnogovrstna, deloma moškega, deloma ženskega spola, kakor si pač v mislih dostavljamo: grm, gozd, les, log ali pa goščava, hosta, šuma; tudi grmovja srednjega spola je med temi imeni nekaj, n. pr. bez-govje, brezovje, jelovje, vrbovje, vrbovo i. t. d. Primeri H ruše v o pri Dobrovi in Vrbovo pri Ilirski bistrici. Izvajanje Selovca iz „selo" smo torej odklonili in priznali, da bi utegnil prej biti soroden s Celovcem ali Stvolovcem t. j. stvolovim grmovjem. Če vzamem krajna imena: Slinovce v Kostanjeviški občini in Slinovec v občini Raka pa Slinovke pri Ponikvah v občini , Velika dolina, — tedaj mi ne hodi na misel, da bi jih morda izvajal iz slina (Speichel), ker bi si pač pri tem ne mogel misliti prav nobene zveze. Če pa pomislim na smrlin (Wachholder) in smrlinovec (smrlinov grm ali pa cel s smrlinjem porasten holm), se mi takoj ponuja konjektura: slina iz stvolina ali cvolina (Wasserschierling), torej *slinov = *cvolinov, kakor Cloyc (Slouc) iz Stvoloyc. Potemtakem bi bil Slinovec po pomenu isto, kakor Trebelnik v Sveto-kriški občini ali Trebelevo v Litijskem okraju — kot navadno ape-lativno nazivalo bi bil cvolinovec (das Schierlingsstaudach) stvolinovo grmovje, stvolinje, cmolje. Slinavec (Geiferbart) je osebno ime, ne pa krajno! — Med osebnimi in krajnimi imeni je pa treba držati trdno mejo, kajti tu ni nobenega „qui pro quo", — kakor bi nam nekateri radi natvezli. Prav zaradi tega je namreč nemogoče Celovec izvajati iz cviliti, ker je Celovec krajno ime, iz cviliti pa dobim le osebno ime in sicer direktno iz glagola nomen agentis „cvili ve c" (Winselet), iz pridevnika *cviljav pa posubstantivljeno obliko „cviljavec. Tega ,qui pro quo', da bi se osebno ime kar meni nič tebi nič lahko porabilo tudi za krajno, tega jaz ne morem tako gladko pojmiti. Če torej najdem dve enaki obliki za dva različna slučaja, si bom morda lahko obe obliki enako razlagal, pa za vsak slučaj posebej, ne pa da bi eno razlago kar celotno na drug primer prenesel, češ osebno ime služi ob enem za krajno. Nein, so darf keine Ortsnamenetymologie gemacht werden.--Kakor se n. pr. s pelinovim sokom ogrenjeno vino v katerem se je pelin namakal, imenuje pelinovec (Wermutwein), tako imenujemo tudi iz brinovih jagod kuhano žganje brinovec. Imamo pa tudi n. pr. v Mirnski občini Brinjevec in pri Zloganjah v Škocjanski občini iz štirih hiš obstoječo sosesko Brinovec. Mislim pa, da nikomur ne pride na misel, da bi takole razlagal ta krajna imena, češ v tem zakotju kuhajo brinovec in po njem se temu zakotnemu kraju tudi pravi Brinovec. Jaz vsaj si bom rajši mislil, da je to zaselje bilo prvotno prav brinovo grmovje ali z brinjem porasten kraj. — Lastni imeni Jamnik in Javornik n. pr. se nahajata v obojni rabi i kot osebni imeni ali priimka, pa i kot krajni imeni, — toda razlaga ne bo mogla biti v obeh primerih enaka. — Krajni imeni Jamnik in Javornik si bom razlagal iz splošnih apelativnih imen, iz jam (Ulme) ali jama (Grube) in iz javor (Ahorn), tedaj je jamnik ali jarnen gozdič (ulmetum, ulmarium) od jam t. j. brest, slično kot hrastnik, dobnik, jelnik, srobotnik, svibnik (Kornelkirschengebiisch) i. t. d. — ali pa jamnat kraj, ki je poln jam ali kraških, ali rudoslednih in rudo-rovnih, ali lisičjih, ali volčjih, ali jazbin i. t. d. — in javornik je javorov gozdič (Ahornwald). — Priimka Jamnik in Javornik si bom pa razlagal iz lastnih (krajnih) imen. Pri Plešah v Dobrunjski občini se nahaja kraj Jama, pa imamo še tudi drugod krajev tega imena n. pr. pri Dvoru, pri Mavčičah, v Šmihel - Stopiški občini itd. — in v isti Dobrunjski občini se nahaja tudi kraj z imenom Javor. Od takih krajnih imen se pa izvajajo dotični priimki, n. pr. Jamnik, posestnik na Jami, in Javornik, nastanjenec na Javoru, Podgornik iz Podgore, Podlipnik iz Podlipe, Podobnik namesto Poddobnik iz Pudoba ali Poddoba (Pudob je v občini Stari trg pri Ložu, podobno pa Unteraichen v Nekarskem okrožju na Virtemberškem), Laznik je v Lazu, Zalaznik za Lazom, Brdnik na Brdu, Zabrdnik za Brdom i. t. d. Iz splošnega apelativnega imena praprot (Farnkraut) dobimo s sufiksom B-čna pridevnik praproten, praprotna, praprotno, ki se da z raznimi priponkami posubstantiviti n. pr. praprotna gmajna = praprotnica (Farnboden), kakor je vresnica (Heideland) z vresjem porastena planjava. Lahko bi pa tudi posubstantivili oba primera na moške samostalnike: vresnik, z vresjem porasten grič, in praprotnik, š s praprotjo porasten delež. Primeri steljnik (Streuwald), drvnik ali drvošč (Hauwald), golnik (Heisterwald), travnik (Grasboden), zelnik (Krautgarten) i. t. d. — Če pa vzamem sedaj v presojo znani priimek Praprotnik, tedaj me ne miče, da bi razlagal s praprotni kosec (Farnmähder) ali praprotni znašavec (praprotni grabljič), ozrl se bom rajši po krajnih imenih, kakor so n. pr. Praprot v občini Vinji vrh na Črnomaljskem, Praprotna polica v Šenčurski občini, Praprotno brdo pri Rovtah — in substantivno rabljeni neutrum pridevnika: Prapretno pri Radečah, Praprotno pri Sv. Tomažu v Selški dolini, za Kalom pri Bistričici in Sv. Primoža pri Županjih njivah v Kamniškem okraju i. t. d. — Po takih krajnih imenih se bom rajši ozrl ter porečem: Praprotnik je nastanjenec na Praprotnem, kakor je Ravnik nastanjenec na Ravni, na Ravnem, na Ravnah, v Ravnem dolu i. t. d. ali Gornik na Gori, Hribernik na Hribu, Jezernik ob Jezeru, Klančnik na Klancu i. t. d. — Če je pa Ravnik sam krajno ime (ebener Platz, Bergtafel), tedaj je od todi stanovniški priimek Ravnikar, kakor od Dobnik (quercetum) Dobnikar ali Dobničan, od Ribnik (piscina) Ribnikar, od Jelnik (Tannenwald) Jevnikar, od Viš-njik (Weichselwald) Višnjikar. Prašnikar je stanovniški priimek od krajnega imena Prašnik pri Križatah v Kamniškem okraju. Če je prašnica njiva v prahi (Brachacker), tedaj je seveda prašnik isto, samo da je pridevnik posubstantivljen na masculinum, t. j. travnik r v prahi, opuščena njiva, ki je sedaj travnik, pašnik ali ledina. — Res je, da vlada neko vzajemno razmerje med krajnimi imeni in priimki dotičnih stanovnikov, da je mogoče eno iz drnzega po preciznih pravilih izvajati, nikakor pa ne gre, da bi eno z drugim zamenjavali in ustvarjali nekak nenaraven „qui pro quo". Zavetnik pri Senaboru na Vipavskem je zaveten kraj (windsicherer Ort), torej krajno ime; zavetnik ali odvetnik t. j. zagovornik, branitelj, je pa osebno ime, — toda med obema ni nobenega vzajemnega razmerja, če tudi oba dajeta zavet in varstvo, prvi pred vetrom in burjo, a drugi pred obdolžbo in zatožbo. Še popolnoma različnega izvira sta in vsak „qui pro quo" je izključen. Povod temu, da povdarjam sicer vzajemno dotiko med krajnimi in osebnimi imeni, na drugi strani pa vendar naglašam, da naravno razmerje nikakor ne dä, da bi se kraj poosebil ali oseba pokrajila, kajti oseba ni kraj in kraj ne oseba, kakor po pojmu ne, tako tudi po imenu ne--povod temu naglašanju je dalo začudeno Scheiniggovo vprašanje (Arch. f. si. Phil. XXVII, 148): „Warum sollte denn nicht der Name einer Person zur Bezeichnung eines Ortes dienen? Es ist doch nicht nöthig, hier auf die Bildung der Ortsnamen aus Personennamen hinzuweisen". — Izvajanje krajnih imen iz osebnih, ki ga seveda nihče ne perhorescira, je vse kaj druzega nego direktno uporabljanje osebnih imen za zaznamovanje krajev. To krivo razumenje se pa naslanja na Miklošičeve besede, ki jih najdemo v Denkschriften der philos.-histor. Klasse XIV, 6: „Unveränderte Personennamen (ohne Suffix) bezeichnen Orte meist im Plural, seltener im Singular". — Za slovenščino bi jaz navedeno Miklošičevo pravilo rajši tako formuliral, da osebna imena v množini lahko rabijo za zaznamovanje krajev le z ozirom na to, da govoreč o osebah, ki so na kakem kraju naseljene, mislimo na kraj, na kterem so se naselile. — Taka stanovniška imena v množini, ki služijo name-stovalno kot krajna imena, so n. pr.: Blače, Gorje, Borovlje, Sreje, Podravlje, Podgorje i. t. d. namesto; Blačane, Gorjane, Borovljane, Srejane, Podravljane, Podgorjane — s sufiksom „-janin" iz pravih krajnih imen proizvedena. — Govorjenja je bilo o njih že mnogo. Dalje spadajo sem razna pripadniška imena s sufiksom „-če" izvedena deloma iz svojilnih pridevnikov osebnih imen: Radoslavci, Dragotinci, Bodislavci, Branoslavci — in Banovci, Ilijašovci, Ivanj-šovci, Križovci, Logarovci. Dalje razna metronymična in patrony-mična imena s sufiksom „-ič": Adlešiči, Dobliči, Drašiči, Vidošiči itd. — Pa tudi še drugih takih skupin je najti n. pr. na „-ar": Kožarji (pri Dobrovi), Brezovarji (pri Javoru v Dobrunjski občini), Kožarji, Logarji, Lužarji, Vintarji (v Velikolaški okolici), — dalje: Praznike, Janeže, Levstike, Zadnike, Ščurke; Boštetje, Štrletje, Kržeti i. t. d. — Osebnih imen brez sufiksa v singularu rabljenih za krajno ime pa po mojem mnenju v slovenščini pač ne bo lahko najti. — Omenjena Miklošičeva trditev se mi vkljub omejilnemu dostavku — oziroma prav zaradi tega dostavka „seltener im Singular" vendar za slovenščino vidi preobsežna. In če Miklošič na navedenem mestu za srbščino navaja vzglede: Vlah, Kovač, Zajčar, Zlatar, Sedlar, Sokolar kot krajna imena (sind beizuzählen), ga sicer ne znam zavrniti, samo čuditi se morem temu nenaravnemu pojavu. Če torej čitam pri Ivekovič-Brozu (I, 570): Kovači m. pl. s citatom „te je šalje u Kovače ravne", mi je to razumljivo; toda singulara s citatom „Pokupi mi po ravnu Kovaču pet stotina silnih Kovačana" pa ne morem razumeti. — Imamo sicer tudi v slovenščini singulare Logar, Lužar i. t. d., toda pri teh imenih nimamo vtisa, da je govor o kraju, ampak o osebi, ki je tam nastanjena. Zato tudi ne rabimo navadnih lokalnih predlogov „v, na" oziroma „iz, z", ampak pravimo: kam? k Logarju, k Lužarju, do Logarja, do Lužarja — kje? pri Logarju, pri Lužarju — od kod? od Logarja, od Lužarja. Morda je v srbohrvaščini to zamembo nekoliko pospešila raba predloga „u" z genetivom za naš „pri" z mestnikom n. pr. u Boga, u cara, u Jovana = pri Bogu, pri caru, pri Jovanu itd. Nam je torej krajno ime le Log, Luža, namestovalno tudi Logarji, Lužarji, toda singular Logar, Lužar občutimo le kot navadno hišno ali stanovniško ime. Stvar bi bila premisleka vredna. — .Ljubljanski zvon" XXXIV. 1914. II. 33 Karel Dolenc: Črtice. 2. Ob oknu. v Čudno! Kadarkoli pokopavam mlado bitje, „cvetko, zlomljeno v najlepšem cvetu", vsakikrat mi oživi pred duhom priprost prizor izza mladih dni. Bil sem dijak nižje gimnazije v Ptuju. Stanoval sem pod onimi dolgimi kritimi stopnicami, ki vodijo kakor lesen tunel iz mesta gor k visokemu, mogočnemu podzidju, ki sloni na njem grad, star, mračen v svoji starosti in osamelosti, sanjajoč na hribu mirno in mrtvo kakor zaklet kraljevič. Tedanji oskrbnik je bil Slovenec, star, častitljiv gospod. Vsak dan sem ga videl po obedu iti mimo nas. V „Čitalnico" je šel. Stopal je počasi, previdno po poševni ulici, tlakovani z okroglim kamenjem, že povsem oglajenim od mnogih čevljev. Zanimalo me je na starem gospodu posebno, da je še nosil visoki „Vatermörder". Pol suhih, a zdravo-rdečih in vedno skrbno obritih lic se mu je skrivalo med onimi dolgimi belimi uhlji. Kakor varuhi tistih krasnih kraljičin v pravljicah se mi je zdel stari oskrbnik. Ves grad, ta ogromni, stoletni velikan, poln nam neznanih zakladov, poln neštetih skrivnosti, je v njegovi oblasti. Vzame ključe, velike kakor otroška roka, pa gre od sobe do sobe, od ogromnih soban do soban, dol v temne, vlažne ječe gre in jih pregleda vse z njihovimi stoletnimi bajnimi krasotami, z neštetimi njihovimi skrivnostmi, sanjajočimi v vseh kotih, skritih v polmračnih hodnikih, prežečih v vlažnih, plesnivih ječah, kjer noga na vsak korak zadene ob človeško okostje ... Kdo mu ne bi zavidal? Bil je že leta vdovec. Živel mu je le sin-edinec. V veliki slovenski trgovini spodaj na Velikem trgu je bil v službi. Nenadoma pa mu je ta edinec zbolel. Lotila se ga je nagla jetika. S sočutjem sem ogledoval v tem času oskrbnika. Obraz se mu je zdaj pogrezal še globlje med one bele, trde peruti. Še počasneje je stopal zdaj dol po grapavi ulici. Zdelo se mi je, da se mu roka s palico močno trese. Negotovo je postavljal palico na kamenje, kakor da bi oči ne razločevale jasne poti, in bi jo s palico iskal. V dveh mesecih je jetika razjedla sinu pljuča, mu izpila mlado življenje. Neko jutro smo zvedeli, da je ponoči ugasnil. S čudnim, svečanim in skoro tesnim čustvom sem vstopil v prizemsko grajsko sobo, kjer je ležal mrlič. Ogromen obok se je povezal nizko nad oder. Oko je kar videlo in čutilo, kako težo da nosi nad seboj, kako da vzdihuje pod tem velikanskim bremenom. Zdelo se mi je, da grozni obok, debel pač metre, kar duši pod seboj tiho spavajočega mladeniča, v poltemi rumeno goreče sveče, ves ta gozd cvetja in vencev na odru in ob odru . .. Po pogrebu sta me gnala nemirna radovednost in tiho sočutje gor pod grad, kjer se izvije pot iz tunela in se nad vinogradi tesno oprijemlje ogromnega obzidja; dol proti mestu je zagrajena. Ozrl sem se v višino. Naglo sem snel klobuk v pozdrav. Menda še nikoli nisem pozdravil starega gospoda s takim spoštovanjem kakor tisti večer. Stal je ob oknu v žalni obleki s snežnobelim robcem v roki. Strmel je čez mestne strehe, ležeče globoko spodaj, tja prek na Ptujsko polje, ravno kakor z ravnilom potegnjena črta. V daljavi je ravno zahajalo solnce. Njegovi žarki so se vpirali v grajska okna, da so blestela, kakor bi gorela z belkastim, drhtečim plamenom. Moral je zaslišati moje korake, zakaj v hipu se je sklonil nekoliko iz okna. Z roko mi je zamahnil v odzdrav. In kakor bi ga zdravo mlado življenje, ki ga je zrl pod seboj, še jasneje spomnilo bridke izgube, si je zakril lice z obema rokama. Jaz pa, trinajstleten, neroden fant, sem stal spodaj kakor vkopan v zemljo in sem strmel gor v plakajočega očeta. Bilo mi je, da kar vidim, kako mu med prsti vro solze in padajo dol na mračno, brezčutno zidovje. A glej, zidovi molče; molči smrt, ki mu je zlomila cvetko v najlepšem cvetu, edino, z vsem srcem ljubljeno; molči nad gradom in nad svetom v večnost, ki je vzela mlado dušo v svoj š dom — meni pa je drhtelo srce, oči so se mi ovlažile .. . Kadarkoli polagam v grob bitje, strto v najlepšem cvetu, za-zrem v duhu jokajočega starčka ob grajskem oknu ... * w * Nedelja. Popoldne smo pokopali v sosedni župniji mladega medicinca. V cvetu življenja, v edenindvajsetem letu ga je pokosila smrt. Tudi ena onih „cvetk, zlomljenih v najlepšem cvetu". Slonim ob oknu. Popoldne je nalahko deževalo. Proti večeru se je zjasnilo, zdaj je čudežna noč, noč kakor v jutrovskih bajkah. 33* Posluhni! Čuj, kako iz zemlje kipi hrepenenje. Kakor vroča molitev se dviga v višave. Nebo, neskončno visoko, krasno, kakor napravljeno za najlepši praznik, kakor ženin za poroko, strmi navzdol s tisočerimi blestečimi očmi. Iz vsakega očesa drhti hrepenenje, vsakemu se kar vidi, da se ne more nagledati krasote neveste, čakajoče in drhteče v neskončni daljavi. Tiha govorica se ziblje skozi sanjajočo večnost, skrivnostna, kakor drhtenje strune, ki se ji pravkar bliža umetnikova roka, sladka, kakor sen nevestin, lepa, kakor spev korov kerubinskih, hrepeneča, kakor oči osemnajst-letnih deklic ... Srce drhti ob teh čudovitih, zemljanu nerazumljivih zvokih, ki jih bolj sluti duša, nego sliši in čuti uho. „Kako čudovita noč, polna nedoumljivega, neizrazljivega bla-ženstva! A v hiši staršev mladega mrliča — kako temna, moreča žalost mora vladati tam nocoj!" Skozi srce mi zadrhti težko in bolestno. Čuj, kratek klic pade nenadoma v nočno svetišče, v posvečeno tišino. Tožeč, preteč, strahoten vzkrik. Klic kraljice noči, roparice, znanilke smrti, sove. Kliče li nezvestega druga? Ali joka tako strahotno po ugrabljenih mladičih? Morda je planila na plen in ga neusmiljeno mesari s kremplji ali kljunom? Zraven pa poje pesem divjega zmagoslavja krvoločna kraljica noči, velika roparica. Ali znani smrt? Komu, komu? Spet mir, tišina, da slišim lastno, tiho misel . . . Čuj, pod oknom se je odtrgala z lista kapljica. Komaj slišno je jeknila, ko je padla na klop pod drevesom. Gotovo se je vsa razbila in razpršila. „Koliko jih še zdrkne z listov tekom noči! Padejo na trdo klop in se razbijejo, razprše v nič Štrknejo na zemljo, zemlja jih popije. Zadnje skoprne, ko zašije solnce. Ne morejo mu gledati v blesteče obličje. Od groze ginejo, izginejo. Tako padamo mi z drevesa življenja, drug za drugim. Eni zgodaj, komaj da se je življenje pričelo, drugi v najlepšem cvetu, tretji v krepki moči, četrti po dolgem življenju. A padamo neprestano. Zadnji skoprne, ko zažari na sodni dan na nebu Solnce sveta, Gospod v svoji časli in slavi. Josip Hrastar: Izza zadnjih dni. i. Okoli Jelovine so cvetele jablane in hruške v nepopisni lepoti. Drevo pri drevesu v dolgih vrstah, na desno in levo, po sredi in počez. Ves veliki vrt je kakor velikanska zeleno pogrnjena miza, ki je na njej vešča roka razpostavila ogromne šopke, rdečkastobelc, s svilo preprežene, v visokih svetlorjavkastih in žoltih vazah. Blesteča svatovska miza v knežji dvorani, a nad- njo zlat lestenec — božje solnce. V njega luči se je kopala vsa daljna okolica, jc rumenel sicer črni gozd za Jelovino, sta blestela livada in log. V seči za živahnim studencem je prepeval slavec, nad zelenim poljem jc vriskal visoko v zraku škrjanec, vsakoletni gost Jelovčanovih prostranih njiv. Nenavadno lep in blesteč je bil tisto leto majnik v tem skritem kotičku naše lepe domovine. Nedelja je bila. Jelovčanov Francelj je stopal živahno po poti med njivami in travniki proti četrt ure oddaljeni vasi. Njegov lepi zagoreli obraz je žarel veselja do življenja, vsaka kretnja njegovega visokega in krepkega stasa je kazala, da se kopa njegova notranjščina v blaženstvu in sreči. Naglo je hodil; njegovo oko se je pričakujoče upiralo v daljavo čez njive in travnike, tja proti robu nasprotnega gozda, kjer je v jutranjem solncu rumenela navzdol se vijoča pot, da so se že oddaleč natančno razločevale posamezne gruče ljudi, prihajajoče iz višje ležečih stranskih vasi, hiteče proti župni cerkvi. š Na prvem križpotu je postal in si zasenčil z roko oči. Prav gori pod gozdnim robom se je prikazala vitka ženska postava. Kakor bi plula po zraku je stopala lahko in naglo, komaj dotikajoča se peščenih tal. Franceljnu je začelo srce burneje utripati, kri mu je nagleje zakrožila po žilah. Naglo se je okrenil. Ako stopi nekoliko hitreje, morata oba hkratu trčiti skupaj na drugem križpotju pod vasjo. Še lepše so mu sedaj cvetele jablane in hruške v ozadju in po obronkih, še svetleje in jasneje mu je sijalo solnce. „Hitrejša si od ptice, Tinka. In lažja je tvoja hoja od njenega poleta," jo je pozdravil in ji stisnil roko. „Oh, vedno tako lepo govoriš, Francelj," je odgovorila in zardela gori do gostih temnih las. 510 Josip Hrastar: Izza zadnjih dni. Zasmejal se je in jo potegnil za seboj, da mu je morala stopati ob desnici. In tudi ona se je smejala, neprisiljeno, prav od srca. Roko v roki sta hodila dalje. Bila sta sama, ljudje so bili že daleč pred njima. Zaostajala sta, oba srečna, da sta drug pri drugem. „Ti si učen, Francelj. V mestu si hodil v šolo več let in lahko bi ti bilo dobiti za ženo bogato mestno gospodično. Pa si izbral mene, ki nisem nikdar videla mestnih šol in ki nimam ničesar drugega, razen svojih rok in svoje ljubezni do tebe. Vedno se bojim, da ne bom zate dovolj znala in da se utegne tvoje srce do mene ohladiti. Kako nesrečna bi bila potem, si ne moreš misliti. 9 Čitala sem prav pred kratkim neko povest, ki se je zelo žalostno končala prav zaradi tega, ker je bila med njo in njim v tem oziru prevelika razlika. Oh, jaz bi umrla, Francelj!" „Kako si brezpametno, dete," je vzkliknil in jo privil k sebi. „Odkod naenkrat takšni pomisleki in čemu? Tisti, ki si čitala o njem, ni poznal prave ljubezni. Prava ljubezen je slepa in nema, prava ljubezen je nesebična in požrtvovalna, prava ljubezen ne pozna —" Oklenila se ga je še tesneje in ga prekinila. „Ne bodi hud, Francelj! Vem, da si drugačen od drugih, ne zameri mi!" Molče sta nadaljevala svojo pot. Tako svetla, tako neizrečeno lepa kakor ta, se Tinki do tistikrat še ni zdela nobena nedelja. Tik pod vasjo sta se razšla. Po maši je šla Tinka k teti na skromno kosilo, a popoldne po nauku, ko so se ljudje že razšli, jo je Francelj čakal za ogradom. In ko je prišla, sta zavila po samotni daljši poti skozi gozd proti njenemu domu. Bilo je že pozno, ko sta se ločila na jasi vrhu hriba. Sredi pota je Francelj hipoma obstal in glasno zavriskal. Zapadajoče solnce je krvavo obsvetilo njegov razžarjeni obraz. Stresel je sunkoma glavo, kakor bi se hotel šiloma odkrižati neprijetne misli, ki ga je bila napadla nenadno in zavratno. In je vnovič zavriskal. Toda sedaj je bil njegov glas razkav in hripav, da se ga je ustrašil. Kakor bi ga nekaj podilo, je drevil po najkrajših stezah proti domu, po-zdravljajočemu ga veselo izmed zelenja in cvetja, iskrečemu se v zadnjih solnčnih žarkih. II. Minilo je nekaj mesecev. Prešla sta pomlad in poletje, izginila je otožnobogata jesen in tudi zima je že izgubljala svoje strupeno želo. Tuintam se je že pokazala trobentica pod brežino, je zažvižgal kos visoko v orehovem vrhu jutranji pozdrav vstajajočemu belemu dnevu. Po hribih pa je še ležal debel sneg in mrzle večerne sape so skelele do kosti. Na nizkem ognjišču je sedela nekega večera Tinka. Bilo je že precej pozno in borno kuhinjo je nerazločno razsveljevalo edino še tleče poleno. V tem svitu so se še žalostneje črtali poedini kuhinjski predmeti, kažoči svoje siromaštvo. Tinka je jokala. Bila je sama doma in težke misli, ki so jo mučile že vse dolge mesece, ji tudi nocoj niso prizanašale. Daleč so blodile in blizu, prav blizu. In kolikor bližje so bile, toliko tesneje in težje je postajalo njeno srce. Nje desnica se je enakomerno dvigala in padala, in pravtako se je rahlo dvigala in padala nizka zibel ob njeni strani. Droben obrazek je bledel izmed belih čipk in se smehljal v sladkem snu angeljem, ki so krožili okoli njega. Mlada mati se je sklonila k njemu. Težka solza je tedaj padla na nežno ličece, da je za hipec zadrhtelo kakor bi padla nanj živa žrjavica. Naglo je okrenila glavo in potegnila z roko preko oči, da bi detetu ne bilo hudega. V tem so se odprle duri. V črno dolgo ruto zavita je prikaš-ljala v kuhinjo Tinkina mati. Odložila je ruto na žebelj za vrati in sedla na ognjišče nasproti hčeri. Sključila se je v dve gube in iztegnila koščene posinjele roke nad pojemajoči ogenj. „Mraz je zunaj, Tinka,- je dejala čez nekoliko časa in po-mencala roke. Nje ugaslo oko je strmelo utrujeno v žrjavico. Hči je molčala. Srce ji je bilo, da se je slišalo njegovo glasno utripanje. Desnica je nehote izpustila zibel in skupaj z levico trdo objela kolena. Mraz, ki ga je prinesla s seboj starka, je prešel v š njo, da se je tresla po vsem životu. Tako sta sedeli dolgo molče, vsaka z veliko svojo bolestjo v srcu. Tinka je vedela sedaj gotovo, da je bila zastonj materina današnja pot . . . „Bogati so tam doli, Tinka," je izpregovorila čez dolgo mati. „To bi bila morala vedeti, preden si se spečala z njim." „Mati!" je viknila Tinka bolestno in si zakrila z rokami oči. Prehudo jo je zadelo to očitanje, prvič izraženo z besedami. „Ne očitam ti, Tinka," je dejala mati z glasom, ljubezni polnim. „Bogati so. Polne so njih skladanice in pomanjkanja ne poznajo. Zato ni usmiljenja v njih srcih, zato ni v njih pravice. Reveža ne vidijo v njegovem kotu, ako jim pride na pot, ga pohodijo." Zopet je nastal molk. Tleče poleno je pokalo, iskre so frčale na vse strani, dim je polegal pod stropom in pritiskal na oči, da so skelele. Burja je stresla zapahnjena vrata, da so zastokala kakor starec na bolniški postelji. Zateglo ie zameketala lačna koza v prizidku. „Kaj naj damo živali?" je vprašala starka. „Mica Ferjanova je obljubila pest sena za nocoj. Skočim ponj. Jutri pojdem že morda lahko na delo in za najino hrano in za njeno pičo zaslužim." Starka se je ozrla v nje bledi, upadli obraz. „Ne moreš še, ne smeš," je dejala pomilovalno. „Pojdem jaz, mene ni škoda. Ti moraš skrbeti za otroka. Kdo bi drugi skrbel?" Tinka je povesila glavo. Komaj slišno in z drhtečim glasom je vprašala: „Kaj je rekel?" „Kdo?" „On — Francelj. Drugi me ne brigajo." Starka se je še bolj sključila in brskala ž železom po žrjavici. „Lopov je, grd lopov," je kriknila naenkrat hipoma. Takoj pa je nadaljevala tiše in hlastneje: „Da ni otrok njegov, je dejal. Da ni nikdar občeval s teboj, da te komaj pozna po imenu. In da ga toži, ako hočeš kaj imeti in ako ga moreš. On bo z mirno vestjo prisegel in dokazal, da ga loviš samo zaradi njegovega premoženja. Da bi rada na njegove stroške hranila tujega pankrta." Tinka je poslušala mirno, nič ni kazalo razburjenja v njeni notranjščini. Samo parkrat so se krčevito dvignile njene prsi in zopet naglo upadle. „Dovolj je že prisegal po krivem meni," je dejala nato, kakor bi govorila sama sebi. „Ne bo mu treba prisegati več, pri sodniji si ne bom iskala pravice. Dokler so te moje roke zdrave, ne bo drugi redil in vzgajal mojega otroka. S tem je vsako nadaljnje prerekanje končano. Jaz mu odpuščam, odpusti naj mu tudi Bog." Starka si ni upala pogledati hčere. Kolikor ji je dopuščala starost, se je naglo izmotala z ognjišča. „K Mici stopim po seno," je dejala kakor v veliki zadregi in je izginila skozi duri. Tinka je sedela nekoliko časa kakor okainenela. Ko se je zopet zavedela, se je sklonila nad dete, ki je bilo odprlo svoje modre oči in se nasmehnilo. Kakor bi se bilo odprlo nebo. Še nižje se je sklonila in ga poljubila na ozko čelce. Hipec potem je viselo dete na njenih prsih. Tinka se mu je nasmehnila skozi rosne trepalnice . . . III. Bilo je v začetku julija letošnjega leta, dobra tri leta po opisanih dogodkih. Zopet se je svetila Jelovina v vsem svojem sijaju, bolj kot kadarkoli prej jo je bilo vzljubilo solnce in jo oblagodarjalo. Po polju je valovalo dozorelo rumeno žito in se klanjalo nizko proti tlom, polno težkega klenega zrnja. Na drevju so rdela jabolka in rumetiele hruške. Polne so bile veje, da so se šibile. Kamor je pogledalo oko, povsod se je obetala bogata letina. Vsako srce se je moralo vzradostiti ob pogledu na to krasoto; kako naj bi je ne bilo veselo srce onega, ki je imenoval vse to svoje! Vedrega čela in z veliko zadovoljnostjo je stopal dan za dnem stari Jelovčan po obširnem svojem posestvu. Njegova prejšnja redkobesednost ga je bila zapustila, šalil in norčeval se je sedaj z delavci ob vsaki priliki. V obilnem številu so robotali pri njem od ranega jutra do poznega večera. Pozabil je bil nekoliko na svojo starost, ki je bila zlasti zadnjo zimo prav občutna, in se je sedaj toliko bolj veselil svojega življenja. Vsega mu je dal Bog obilno in dobro in udobno so potekala njegova stara leta. „Sedaj bo pa čas, da se oženiš, Fran cel j," je dejal nekega dne pri večerji svojemu sinu. „Izročim ti gospodarstvo pod gotovimi pogoji, kadarkoli hočeš, samo da si poiščeš primerno nevesto. Kakor ^ si boš postlal, tako boš ležal. Dozdaj si bil v tem oziru pameten in tudi iz one kočljive zadeve si se izmotal pred tremi leti brez posebne nesreče, nič ti ni torej na poti do sreče." Francelj je zardel, ko ga je oče spomnil na dogodek, ki bi ga bil najrajši pozabil za vedno. A to je šlo hitro mimo njega ob misli, da bo vkratkem gospodar vsega tega lepega premoženja, po čemer je hrepenel že tako dolgo in silno. Zato je dejal: „Ne bojte se, oče! Pamet se me še drži in brez vašega dovoljenja ne vzamem nobene." To je staremu laskalo. „Ali imaš že kaj izbranega?" je vprašal počasi in poškilil po strani proti sinu. „Morda, oče." „No?" Sin je nekoliko pomoIČal. Oče je čakal in bobnal s prsti po mizi. Ko le ni bilo odgovora, je oče zopet dvignil glavo in dejal: „No?" „Anka Planinčeva je," je odgovoril sedaj Francelj hlastno. Očetu se je zasvetilo lice. „Ni napačna . . . kakor mi je znano, je pridna in stari Planinec ima povrhu vsega še mačka v skrinji." f „Še več ima Planinec, kakor si mislite," je dejal Francelj. „Anka mi je sama povedala." „Toliko bolje, fant," se je zasmejal Jelovčan. „Torej kakor hitro spravimo letino, pa se bo naredilo." Dolgo sta se še razgovarjala oče in sin. Bilo je že pozno ponoči, ko sta bila popolnoma dogovorila vso zadevo in se zedinila, kako se bo pri notarju svoječasno napravilo potrebno pismo. Topla noč je bila zunaj in mesec je svetil, da se je videlo daleč po okolici. Francelj je stopil na prag, ni se mu hotelo spati, prepolno je bilo danes njegovo srce. Na koncu vasi se je dvigala enonadstropna Planinčeva hiša, vsa oblita od mesečine. Vabila ga je bliže in Francelj se ni dal prositi. Lahkih nog in lahkega srca je krenil tja. Anka je še pospravljala po hiši in se razveselila njegovega prihoda. Ko se je poslavljal, je stopila z njim do praga, podala mu roko v slovo in ga še vprašala: „Torej kdaj bo, Francelj?" „Hiteli bomo, Anka. Koncem septembra bo že tvoje solnce obsevalo sedaj tako puste prostore v naši hiši." Pri teh besedah se je nenadno spomnil, da jih je skoro v enaki obliki izgovoril že dostikrat v proŠlih časih neki drugi. Sitna, neprijetna se mu je zazdela ta misel sedaj na tem mestu. Naglo je stisnil Anki še enkrat roko in odhitel proti domu. Na ovinku mu je nehote splul pogled tja gori proti robu tem-nečega gozda. In zdelo se mu je, da stoji tam na jasi ženska postava, davno znana, davno pozabljena, in da ga kliče. Stresel je z glavo, sunkoma, kakor onega nedeljskega večera, ko je ob solučnem zahodu hitel od Tinke. Toda sedaj ni zavriskal, tiho kakor tat se je priplazil domov in izginil v svoji sobi. — Na velikem dvorišču za glavnim poslopjem na Jelovini so zidali nove hleve. Prejšnji so bili premajhni in preozki, premalo zračni, zatohli. Francelj je hotel posvetiti večjo skrb živinoreji, zato jih je trebalo razširiti. Nova gospodinja je morala dobiti kolikor mogoče največ novega, preurejenega, da bo večje njeno veselje, da se bo povzdignila njena samozavest. Veselo je šlo delo izpod rok; delavcev je bilo dovolj, poslopje je kar vidno rastlo iz tal, dvigalo se više in više. V dobrem tednu bo že pod streho, ako pojde po sreči. Pela so kladiva od jutra do večera, naposled so vozovi obloženi z opeko, z lesom, s peskom in drugo pripravo, črtali globoke sledove v mehko travniško prst. Francelj je stal visoko na odru in zrl po okolici. Krasen dan je plul nad to krpo domače zemlje. Vse se je iskrilo in svetilo naokoli, kipelo kakor šampanjec, vzdihalo in pelo, klicalo in vabilo. Kakor zamaknjen je stal Fracelj. Njegovo srce je bilo vedno dovzetno za naravne lepote, a danes se mu je videl ta svet še posebno vreden velike ljubezni in obožavanja. Zazdelo se mu je hipoma, da je samo s tem krajem združena njegova sreča in z nobenim drugim več. Toda, kaj je to? Visoko v zraku je nekaj zašumelo. Kakor peket bližajočih se konjskih kopit, ropot oddaljenih težkih vozov, žvenket mečev, bobnenje topov, jok in vpitje in stok, ječanje teptane zemlje. „Ali res ni nič?M Plaho se je ozrl Francelj okoli sebe. Odkod naenkrat ta nenadna domišljija? Sama obsebi? Ali se mu sanja podnevi, ob 4 solnčnih žarkih in njih pohotni toploti? Spodaj je stal pismonoša. „Vojska, gospod Francelj." Francelj je drevil navzdol. Okoli sela so se zbirali delavci, izprva radovedni, potem plahi obrazi. Odletelo je kladivo na stran, zaropotala opeka po tleh. Z dolgimi koraki sta hitela dva orožnika proti vasi, tiho kakor nočni senci. Jaka je delil pozovnice. „Ali takoj, Jaka?" „Takoj!" Topo so zrli obrazi v črne črke, skoro vsak izmed njih je držal v roki usodepolni list in ga motril z izbuljenimi očmi. „Ta je za vas, gospod Francelj." Francelj ga je vzel in se molče obrnil. Ko ga je prebral, je dejal: „Pridite za menoj vsi, ki morate oditi, da vam izplačam zaslužek." Tedaj se je zopet pojavilo življenje v njih udih. Kakor na povelje je zaorilo hkratu iz vseh grl: „Živel naš cesar Franc Jožef Prvi! Živela domovina!" Visoko v zrak so leteli klobuki, lovile so jih nastavljene roke, lučale kvišku in jih zopet ujemale. Čez nekoliko hipov je stalo novo stavbišče tiho in samotno, nič se ni genilo ob njem. Na vasi pa so prepevali fantje . . . •X- -X- Posamezni in v gručah so prihajali fantje in možje, s kovčegi, s culami, pa tudi brez vsake prtljage, kakor bi se šli izprehajat. Med njimi žene in deca, starci in dekleta. V Matjaževi gostilni so se shajali; pred njo je stal pripravljen voz, ves v zelenju in cvetju, bujnem, žarečein, posajem okoli in okoli s trobojnicami; med njimi na sprednjem sedežu cesarska zastava, po lahnem vetru vznemirjena. Vpoklicanci, glasni in žarečih obrazov, žene tihe, tesno se privijajoče odhajajočim, deca kakor negodna piščeta, sileča pod gorke perotnice. Zakaj? Čemu? Nihče bi ne vedel povedati natančno. Odkod nevarnost? Morda pa le nič ni; preden izide solnce drugič, se vse razjasni, se vse poleže. Čemu torej razburjenje? Vriskaj m o, fantje, možje! Juhuhu . . . Pojmo, deca! . . . Fantje po polj' gredo, žvižgajo in pojo . . . Krčmar, zapri svojo botego in kreni za nami . .. Predebel si, pujs, pa se bojiš ... Že sama misel na krvco, ki ni za klobase, te vznemirja . . . Pijmo, bratje! Cin, ein . . . še enkrat . . . ein, ein . . . Čemu tarnaš, žena? Še smo tukaj. Kdaj smo se še bali? Kdaj je še sovražnik videl slovenskih fantov pete? Ura, uraa! . . . Sin, glej očeta, vtisni si v spomin njegov obraz! Vesel je, kakor bi šel na ples in na pir. Čuj, banda svira, banda svira, Jelačič maršira. Ko dorasteš, pojdeš z mano. Skupaj se bova borila, ramo ob rami, sin . . . Dekle, ali bi hotela sedaj škarto? Škarto, ä? Živio, punce! Iz zvonika se hipoma oglasi zvon. Rezko se razlegne njegov glas po vzduhu, zavalovi po okolici, po širni planjavi. Kaj je to ? V cerkev, fantje, možje! V cerkev, žene in dekleta in deca! Vsi. Čemu? Kaj vprašuješ? . . . Dolga procesija se gnete na grič, široko so odprta cerkvena vrata ... Na kolena, otroci! Orgle zabu-čijo, zablestijo srebrni lasje župnikovi, odpre se tabernakelj. Kakor solnčni žarek zašije iz njega zlato . . . Tihota . . . Bog z vami, otročiči! Vrnite se vsi, prav vsi, ovenčani, zmagoslavni. Bog čuvaj domovino! V ozadju je stal Francelj tik krstnega kamena. Čudno je kipelo v njegovih možganih, razumeti niso mogli, kaj se je zgodilo. Boleči so bili, pekoči. Ali je to še tisti svet kot je bil včeraj? Ali sije še tisto solnce, tisto toplo, rumeno solnce? Saj so samo sanje, samo grozne, mučne sanje. Sedaj naj bi pustil Jelovino, blestečo, v svatovsko oblačilo se opravljajočo? Ne, nekdo se norčuje iz njega... norec iz blaznice . . . Skrit up se plaho dvigne v prsih, a takoj za njim že sili više in više blazna misel, da se kri trdi v žilah: Res je, Francelj . . . Natlačen voz oddrdra. Žene, dekleta, deca, vse teče zraven njega, se drži lojtrnic, rok, predpasnikov in kril. Težko sope, prsi hropijo . . . Zaostane prvi, drugi, tretji ... se odtrga gruča kakor plaz nad cesto . . . vzduh pretrese bolesten krik . . . tresoče roke se zarijejo v lase . . . Voz ropoče dalje, dviga se prah, v prahu pojema petje in vriskanje . . . Na lastnem koleslju se je odpeljal Francelj z očetom. Malo prej je stopil iz Planinčeve hiše bled in prepadel. Anka ga je spremila do voza. „Morda še kedaj, Anka, ali pa —a Zapel je bič. Odtrgala se je s silo. „Nikdar, nikdar več," je dopolnil Franceljnov stavek njen notranji glas, trdo in neusmiljeno. Zaklenila se je v svojo sobo in ni je bilo več na izpregled tisti dan. (Koncc prihodnjič.) Dr. Sketova pisma iz Bosne. Priobčil J. Wester. (Dalje) Topolje obstoji iz Novega in Starega Topolja. Obedve vasi sta dobro četrt ure oddaljeni ena od druge. Do Save je samo poldrugo uro. Jaz je še nisem odtod videl, ali kaže se, da jo v nekaj dneh prekoračimo. Moštvo je po šupah in skednjih raztreseno. Častniki imajo , svoje izbe, eden eno, ali tudi dva, kakor pride. Jaz sem s svojim stanovanjem zadovoljen. Imam sobico in postelj; seveda je izba samo z ilovico potlačena, ali to nič ne de: počije se v njej človek jako dobro. Nočemjožiti, kajti mislilo bi se, da nisemjruda navajen, ali aktivni častniki se pritožujejo z menoj vred in moja nezadovoljnost je opravičena. Pri vsem tem setn pa vedno še zdaj čil in zdrav, in ako tako zdrav domu v Celovec pridem in začnem mirno in blaženo delovanje, hočem prvo čašo posvetiti svojemu zdravju in svidenju s prijatelji in znanci . . . Pišem zaradi tega obema obenem, ker mi čas ne pripušča več pisati. To je prvo pismo na potu in še to je skrpano. — V ponedeljek, namesto da^ bi_ počivali, smo vežbali, da nam je kri tekla. V jutru ob petih smo odšli na vežbni prostor. Vrnili smo se ravno ob enajstih pred poludnem. Popoldan ob treh smo zopet šli in se vrnili ob sedmih zvečer. Zdaj pa glej, ali je mogoče delati kaj pametnega! Tedaj deset ur na dan biti v strašni vročini na cesti in vcžbnici ni kaj malega. Danes nas je brigadir, generalmajor Müller iz Gradca, pregledoval in njemu gre hvala, da smo se popoludne od pete do šeste ure bavili z ljudmi in jih v streljanju poučevali. Danes je belgijski polk mimo nas naprej proti Savi marširal; včeraj je šel polk Marojčičev. Vse je razdeljeno in samo čaka še na povelje, .. Savo prekoračiti. V kakem smislu, v prijateljskem ali sovražnem, a jo prekoračimo, se pri nas ne ve, ali pripravljamo se na vse. Tako je stvar zdaj v torek ob osmih zvečer. Sedim na vrtu med kropi-vami, na stolu imam pisalno pripravo. Ljudje so iuk^J^ko_ubožni, nimajo nič pripravnega. Častniki imamo sami svojo_kujiinjo. Ljudje se Tujka bojijo, in neki tukaj prebivajoči Bošnjak se je izrazil, da rad umrje, ako vidi, da mi Turkom tako zapovedujemo, kakor oni poprej Bošnjakom. — Vera je^grška in sicer nezedinjena. Pop je jako dobra duša. Ena krčma je in še ta je v čifutovih rokah. V sredo 24. julija ob polštirih popoludne zopet nadaljujem. Danes se pri nas govori med častniki, da se je brigadir izrazil, da tretja brigada, med katero spada tudi na^polk, prva Savo prekorači in pod našim pokroviteljstvom in našim ognjem sledijo drugi oddelki. Težko pričakujem trenotka, ko vzdignemo našo zastavo in jo posadimo v turško-bosensko zemljo. Sablje in meči vsega polka se brusijo. Mi se pripravljamo. Vadimo se vedno v „razstreseni bojni službi" in v streljanju. Govori se, da že v soboto Savo prekoračimo, ali pa 4. avgusta. — Ako se mi potem priložnost pokaže, hočem pisati, kako se mi je godilo in koliko Turkov je moj oddelek po-žgal. Pod mojim poveljem jih [e vsega skupaj_58 mož, skoraj sami Slovenci. Obžalujem, da nimam priložnosti več spisavati zase in drugim. Občeval bi rad veliko z ljudstvom, ali časa pomanjkuje, ker zjutraj smo na vežbnici, popoldan pa zopet streljamo ali vežbamo. Vojaškolčivljenje je za vse_ mučno. Denarja malo, dragoča velika. Častniku denarja pomanjkuje; kakaJ>LgO10žyJie> ki ima na dan jako malo zaslužka! Zdaj v Topolju še nimamo nobene priklade. Preprosti vojak veliko tipi; ako pa sliši in čutj še vrti vsega hudo ravnanje in slabe priimke, ga to jje huje peče in prva bolečina se po desetkrat poveča. — Bolül^L ko_ma 1 o. Moja kompanija je po treh potih imela samo kakih pet. Slovenec je zares korenit; on lahko hudiča pretrpi in zares ga hvali vsaka duša. Zato me boli beseda, ki se je izrekla, da se mora po vežbanju iztrebiti lenoba „dem windischen Volke" .... V kratkem pričakujem od tebe in od B. precej dolgo pismo. Napis: civilni in vojaški značaj; Härtung Rs. Regmt. 47. bei der 3. Gebirgsbrigade der VI. Truppendivision. Tako ostane vedno napis. 4 Vsem prijateljem in znancem moj pozdrav; blagovoli jim naznaniti, da še živim. Presrčen pozdrav obetna soprogama! Zdravstvujta! II. Kotorsko, 3. avgusta 1878. — Soboto ob 9. predpoldne. Dragi prijatelj! Zadnje pismo si, kakor mislim, že prejel. Tega mi sicer nič ne spričuje, ali pretekel je čas, ki bi mi že bil moral to dokazati iti mi naznaniti, kako se pri vas na-Avsirijskcni godi. Vzemi zemljevid v roke in spremljaj me v duhu "na mojem potovanju! Petindvajseti, 26., 27. julij je pretekel pri navadnem vojaškem delu mirno in še kaj hitro. Imeli smo v soboto povelje, se za od-potovanje pripraviti in pripravljeni ostati. V nedeljo, 28. julija, je bil zopet dan, ko smo vsako minuto pričakovali povelja se odpraviti. Vasi nismo smeli zapustiti. Kako se nam je v tej vasi godilo, sem že naznanil. Ako si pa hočeš zdanje naše stanje ogledati, si samo misli, da smo biti tam v Top olju „nobel ljudje". Živeli smo kakor grofi proti zdanjemu življenju. V pondeljek smo odrinili; ali poprej, ko nadaljujem in slovo vzamem od Topolja, zdaj mi ljube vasice, naznanim, da se mi je £ ^posrečilo v nedeljo pri službi božji grško - orientalskega obreda biti in opazovati njihov obred, ki se lepo in rajmjn^jivo^_cei^jno-Sjpvan^mjeziku^ Cerkev je mala, jako slaba. Trije zvonovi so trikrat vabili v cerkev. Domačih ljudi ni nič prišlo, ker so naši vojaki večjidel cerkve sami zavzeli. Sramovali so se domačini priti k službi božji. Jaz sem jim očital njihovo hladno kristjansko življenje, al[ ženske sejsrnejo; pop jim nikakor tega ne očituje, kar ni dobro. Cerkev je polna slikanih podob; oltarja pravega ni, temveč samo miza. Kadilo se jc več nego šestkrat pri službi božji. Peva in odpeva se vedno in v tem obstoji večjidel ves obred. Tudi blagoslovilo sc je ljudstvo s kelihom, napolnjenim z božjim kruhom. Ta neopresni kruh se je potem razdelil med vojake in jaz sem posebno velik košček prejel kot edini častnik v cerkvi. Pop je. prijazen jlovek" Nazadnje je'bil krst. Jako čudno se obhaja, čez pol ure trpi. Dekle pol leta staro se je krstilo. Poprej so ga do nagega slekli, potem ga je pop mazilil in nazadnje kakor mačko v roko prejel, vzdignil in vsega kar nagega z vodo polil, da je vreščalo, kakor da bi ga živega drl. Nazadnje so se mu na treh krajih lasje porezali in konec je bil. MMJ£!Il_gaj>Lj£_y^no molilo: „Gospodi, pomiluj!" i. t. d. Nedelja je pretekla. V pondeljek 29. v jutru ob treh je prišlo povelje. Trobilo se je „Vergatterung" in odmarširali smo ob '/2 4. v jutru proti Brodu. Trg Gar čin, skoz katerega smo korakali, je precej lep. Tam so bili graški Belgijci po hišah naseljeni. Kraj je raven in lep. Hiše so jako redke; po dve uri človek tnaršira, ali hiše se ne vidijo, tako redko je vse naseljeno. Strašna vročina nas je tlačila, žeja mučila. Ob V« 12. smo prišli v prosti tabor; cela brigada je bila skupaj. Vode je zmanjkalo in v mesto Brod smo morali po njo pošiljati. V torek, 30. julija, smo bili namenjeni ob 6. uri zjutraj odriniti. V pondeljek, 29. julija, se je prekoračila Sava Jnjzjijo^ avstrijska meja ob 5. zjutraj. Jaz, kakor iz pisma razvidiš, nisem bil navzoč, ker smo ta dan šele iz Topolja odrinili. Godba je svirala in krepko se je korakalo čez most, stavljen na plavih. ÖnErajSave je pričakovalo ~mnogo ljudstva našega poveljnika in avstrijskih vojakov. 1 Poklonilo se jej)oveljniku zvečer in mu izreMo^ovesno,svo]oj)o-korščino. Vojaki, stopivši na bosanska tla, so klicali „hura" in vse je bilo veselo. Proklamacija se je prilepila na hišne stene. Mi smo 30. julija odšli iz tabora pri Brodu. Ob 5. uri zjutraj je začela divizija korakati prek Save. Moj bataljon je imel posebno nalogo: dve kompaniji sta bili „Nachhut" (zadnja straža), dve pa „Seitenhut" (bočna straža). Jaz sem bil pri „agmen novissimum". Prišli smo (2 komp.) ob V28. v mesto do mosta; tren se je počasi čez most premikal in stoprav ob 1. popoldne smo mi kot najzadnja straža celega trena prekoračili most. Klicalo se je trikrat „Živio"! Potem smo se zraven avstrijske zastave postavili; nato se je pre-zentiralo in trikratni „hura"-klic je donel iz turške v avstrijsko deželo. Korakali smo skoz turški Brod; to je precej velika vas ali trg. Prvikrat smo gledali turške hiše in turške ljudi. Turških trgovcev je veliko tam. Žensk se jnalo vidi; nekatere so prav lepe. Okna so zadelana in le tam pa tam luka kako žensko lice skoz nje. Hitro se spozna, kje da je kakov „harem", ki ga nam je prepovedanor/l obiskati. Čez trg smo prav živahno „^ivio^klici in slovenskimi pesmimi korakali. Ljudje so nas čudno ogledovali. Solnce je strašno pripekalo. Vročina je hotela ob 3. popoldne vse uničiti. Naši ljudje so izvrstno marširali. Zvečer ob 9. smo šele prišli v Luža ne, malo vasico na cesti med Brodom in Drvento. Tam na polju se ustavimo in tabor napravimo. Jesti in piti ni bilo nič. Vojaki niso ničJuihali in tako je bilo vse lačno; nikjer ni bilo * naših bagažnih voz. Ob 10. zvečer pride strašna ploha. Teklo je prek in prek; pod nami, ki smo pod vejevjem ležali, je tekla hladna vodica. Neprijetna seveda mi je bila, ali kaj si Človek hoče! Ob 12. smo vstali, ko je dež ponehal, in smo se začeli sušiti in greti pri ognju. Ob 1. po polnoči pride šele naš „Bagagetrain", od katerega smo dobili mesa in riža. Kuhalo se je šele prihodnji dan, v sredo, 31. julija; ta dan, v torek, smo bili brez kosila. Posušili smo se do dobra. Ali glej, okoli ognja se poležemo in mislimo malo spavati: dež ali huda ploha zopet prihruje in mi, mokri kakor poprej, smo stali okoli ognja kakor mokri zatrohneli štori v šumi, kajti ležati Ljubljanski zvon" XXXIV. 1914. 11. 34 ni bilo mogoče. Cesta je postala strašno blatna, vozovi se niso mogli naprej pomikati, ker je voda eden most pred Dervento od-odnesla. Vsa „bagaža" je bila na cesti čez noč in naš polk v taboru pri Derventi ni dobil ničesar. PoJjL-MarQjčič4e prevrgel tri svoje vozove in v sredo so jih pomagali vzdigavati naši vojaki. V sredo je bil prost dan, dan počitka. V četrtek, 1. avgusta, smo šli v jutru v tabor k svojemu polku pred Dervento. Čuden pogled je bil v taboru; cela divizija se je tukaj utaborila. Ker je bilo vreme jako slabo, je bil prihodnji dan, petek 2. avgusta, po-čitni dan. Derventa je malo mestece. Hiše so ločene ena od druge. Vse je nizko, ometano po turški šegi. Tri mošeje so tam. V soboto smo korakali skoz mesto proti jugu. Razprostirala se je pred nami 1 epa^dežela. H[i^e j^cHguje^ ; njive se Bleščijo med gozdi, ki se daleč ter na vse^tran^razprostirajo. Les ni velik, samo malo grmovje se šopiri po hribih. Zemlja je zlo rodovitna in bi dosti pridelkov donašala, ako bi jo boljobdelovali, gozdove potrebili ali izsekali, vinograde nasadili in deželo obljudili. Lep pogjedJ, ali tudi žalosten pogled! PQ^ve4_lrj„jire lahko korakaš, da tudLßpl dne, in ni hTSe ter~človeka, vjdfiti. Dobiti ni nič, niti jesti, niti piti, tudi vode ni. Zdaj je deževalo in tako so nam potoki grdo, kalno vodo ponujali. V petek smo prišli po strašno hudem maršu do Kotorskega ob 4. popoldne. Tu smo si nekaj skuhali in se malo okrepčali. Jaz sem prevzel namesto malo bolnega častnika svoje kompanije inšpekcijo. — V soboto smo korakali dalje proti D o boju, ob 1. popoldne smo odšli in prišli tja zvečer ob 9. uri. Naša 19. kompanija je imela veliko dela. Bila je kot prednja straža na maršu, zvečer pol kompanije taborska glavna straža; jaz sem bil poveljnik. Druga polkompanija je šla pa kot „Vorposten" v službo. VJDoboJuJ^.ni bilo_ sovražnika videti. Iskali smo ga, aH_^si__£oj>ejia£ajL^ in^ ujeli. Zasačili so jih Turki in razgnali na vse kraje; kakih 60 jih ni več prišlo nazaj. Več so jih ujeli, slekli; nato so jim pa naši ušli, ako ne vsi, pa vsaj eneg^o^j^jiag^^^nesli nazaj. V nedeljo smo šli dalje, na levo stran kot „rechte Flankendeckung" proti Tešanju. Pj>LjSj2i]^I?§en> ker ie ževno. Korakali smo do kolena v blatu in v vodi. Čez potoke ni bilo brvi, temveč korakalj^snu^ l^ko r^svin j e. Popoldne smo prišli blizu Tešanja. Dve uri daleč so nam prišli naproti „kaj- makam* 1 in njegovi znanci ter prijatelji ter so se nam vdali in "JJ poklonili. Proti večeru ob 8. smo marširali skoz mesto in popevali ^—Slovenske pesmi. zvečer smo prišli v tabor. Nejesti, niti j)iti nismo imeli ves dan. Zvečer se je klalo in nato kuhalo. Tudi tukaj ni bilo brez dežja. Prišla je ploha in nas vse tako premočila, da smo bili mokri kakor miši. Celo noč so bili na nočni straži in celo noč je deževalo. V pondeljek smo korakali proti vasi Caglovice čez visoke hribe. Ni skoraj mogoče korakati. Nobeden voz ne more tam peljati, temveč vse^ se mora naložiti na konje, kijesej^_jnvež in vse. V vasi Kara gl i ja smo ostali s petimi bataljoni. Peti bataljon je odkorakal dalje proti mestu Maglaju popoldan ob dveh. Ob 4. uri popoldne je prišel do bližine imenovanega mesta. Tujcgj sq se bili zfenilL-lurki >n se zqperstavili glavni koloni. Naš 4. bataljon jih najde v boju; prime jih na levi strani, ravno ko so hoteli ubežati in jih zopet nazaj porine proti glavni koloni in reki Bosni. Hitro so jih premogli. Sedem jih je naš bataljon ujel, dve zastavi so vzeli, več orožja in druge ropotije, kakor nekaj konj i. t. d. Sedem ujetnikov so takoj ustrelili pri Bosni. Med njimi je bila babura, kakih 70 let stara, ki jim je donašala streliva. Tudi ta je ustreljena padla v Bosno. Častnik Fras je bil priča, ki je zbral ljudi za postre-Ijenje. Komandant Filipovič je neizmerno pohvalil ves polk Härtung in ga čez vse povzdignil. Mi imamo ta dan (5. avg.) enega mrtvega in dva ranjena. Bataljon je nazaj dospel v torek, 6. avg., predpoldan. Čez noč od 5. do 6. avg. smo se dobro stražili; alarmiralo se je ob 4. uri ponoči. Jaz sem vojne nočne straže od 9. do V2I. obiskaval. Kose vrnem in do niti moker slečem, se oglasi pok za pokom; mi se vzdignemo, oborožimo in čakamo. Krogle so letale nam prek glav, ' ali hitro je vse ponehalo in potihnilo. Postavili smo se na priličnem mestu in čakali do polpete ure; nič ni prišlo. Mi odidemo. Kakih 20 mož je neki streljalo na stražo. Ob 10. zjutraj se je zopet alarmiralo, ker se je javilo, da se je pomaknilo kakih 50 mož mimo tabora v bližnje pečine in loge. V torek, 6. avg., je bil dan počitka. V sredo, 7. avgusta, smo šli ob 5. zjutraj proti Žepčam čez gore, ki leže med Tešanjem in Žepčami. Težka je bila pot; strašno ßolzko in strmo. Ob 10. uri pridemo na neko brdo, s katerega se je videlo v vas Novi Še her. Tam se je neki zbralo okoli 400 Turkov. Osemkrat se je ustrelilo s kanoni v vas. Turki so se 1 Kajmakam je okrajni glavar, nekak turški veliki župan, umaknili. Mi smo po eni uri korakali skoz vas. Prišli smo na mali hribček okoli poldvanajste ure. Kar naenkrat zagledamo kakih 2000 korakov oddaljenor ^ ki so jih bili ubili. Vstaši so yečjidel jopovi, ki nimajo nič svojega ter okoli ropajo. Tako govori ljudstvov Bosni. Celo katolike silijo s ej^njjmi_^din i t i in se z našimi^ biti. To bode vstašem malo pomagalo, ali nam pripravlja veliko dela, se z njimi baviti. Govori se, da jih je pri Vran-duku okoli 10.000. Tiste hočemo ujeti ali pobiti. Ojii^znajo^jgbro š streljati, samo_da vse previsoko gre. — Moja kompanija ima osem ranjenih. Nas se jako bojijo; neki se hočfejp _vdati in težko nas pričakujejo. V Sarajevu bi rad neki celi polk svoje orožje oddal.— Tako je reč danes, petek, 9. avgusta. Kako bode jutri, v soboto, ne znam, morda jako hudo in težavno. Pozneje dalje. — Ravno ko pišem, je poknila puška pri moji kompaniji. Nekdo je snažil svojo puško, ki je bila nabasana ostala; sproži se in zadene nekega tovariša ravno v prsi nad srcem. Morda umrje, kakor zdravniki pravijo. Tedaj nepričakovana nesreča. Kako_^ejiam_2od_jnilj^ nebom^godi, p rj_ strašnem d e ž j u in v blatu, lajiko jgzvidiš. Nočem Ti tarnati, kajti ne more si prav za prav nikdo tega predstaviti, kdor ni vsega tega sam doživel. Ako še iz sledečih bitk srečno izidem in^e_^rav^mem, hočemjiatanko slikati tukajšnje" življenje. Dežela je lepa, ali pusta. Vse moramo s seboj voziti in to je težavno za toliko tisoč ljudi. — Dela je veliko. BUtnj smo vsi. Samo sušimo se, ako ne. mar-širamo. Človek pridg težko k pisanju. Pet dni smo bili ločeni od naše brigade po stranskih cestah in nismo dobili nič za seboj. Danes se tornistre odložijo in se za nami peljejo; kajti mi gremo čez_gore in najjore brezJorni§ter . . . Zdravstvujte! Živeli! Žepče, 9. avgusta 1878. Sket. Dr. Fr. Ilešič: Češki „Ljudje enega dne" ali slovenski „Kontrolorji Škrobarji". Kontrolor Škrobar se je končno ustrelil. Ne vem, ali so njegovi prijatelji in znanci kaj gojili njegov spomin. Vsekakor je sila velikih dogodkov kakor vihar potegnila čez njegov grob in pogrebce pognala bogve kam . . . Jaz sein bil v nemi samoti in sem se hotel meniti s pokojnikom, a žal, pomnil ni več ničesar, zakaj bil je „človek enega dne", ki ni družil hipov in časov v enoto. Dunajski češki pisatelj Vaclav Hruby, mlad nadarjen kozčr, ki je pred par leti utnrl, je med svojimi Čehi na Dunaju poznal celo število takih „Ljudi enega dne" in mi jih je predstavil v epizodnem romanu s tem naslovom' — zlasti njih junaka, asistenta Bogislava, ki se je strašno ozbiljno tudi ukvarjal z revolverjem, pa končno legel spat, češ, „tout egal, odhajamo s tega sveta tako naglo, da niti ni vredno, da bi si človek tukaj slekel površnik" — njegov revolver je bil že davno v zastavljalnici. V češkem romanu „Ljudje enega dne" se v krasni plastiki in z nenadmašljivim humorom prikazuje češki problem na Dunaju, češki narodnostni problem takorekoč ob mejah češkega naroda. To nam bodi povod, da si ga ogledamo, in sicer pred vsem vsebino po „epizodah", kakor slede v romanu samem. 1 Lidč jednoho dne. Episodicky roman. Dil prvni, str. 151; Dildruhy; 134 str. Viden, 1913. Izdala .Videnska Matice" kot 4. in 5. zvezek svoje .Knihovne". Vsak zvezek stane 150 K. Jaroslav Modraček, jurist, je doma na semestralnih počitnicah v Klošterski ulici Filistrskega gradišča, ki šteje 9000 prebivalcev, ima okrajnega glavarja, davkarijo in gimnazijo. V žepu nosi Modraček stalno skripta cerkvenega prava, a z bivšim katehetom se niti ne pogledata. Njegov prijatelj tu je zaspani davčni adjunkt Nepil. Teta neče pustiti Modračka v Prago iti študirat, ker misli, da ga tam motijo razna društva; zato se je moral vdati in skleniti, da za drugi semester pojde na Dunaj. Njegov nekdanji gimnazijski kolega Svojšicky je tam v nekem računskem oddelku ministrstva praktikant in ta ga sedaj s pismom opozarja, naj na Dunaju vstopi v kolo „Ljudi enega dne", ki imajo svoj stalni lokal pri „Modrem Šimlu". V ta krog je hodil, njih gimnazijski prijatelj Bogislav; toda temu „ljudje enega dne" niso povsem zaupali, češ, da koketira z večnostjo. Svojšicky na Dunaju zanemarja urad in gladuje; s prijateljem asistentom Bogislavom prodasta 450 zvezkov Reklamke in dobita za to nekakih 9 K; to zapravita en večer. Bogislav modruje: Življenje kosamo v dolgo vrsto oddelkov in tisto „boljše", ki ga pričakujemo, rivamo vedno na daljši mejnik, a taktično je zboljšanje v življenju nemogoče, le da se tega ne zavemo. Modraček je prišel na Dunaj; sprejela sta ga Svojšicky in Bogislav; pri večerji so se smejali nekdanjemu tovarišu Kejški, ki je človek „ustvarjen za dve sto let", pozitivist, ki mu je bil vedno ideal močna ženska in ki se je zato tej-le svoji bodoči hotel „oču-vati". Po večerji se je Svojšicky izgubil s poulično prostitutko, onadva pa sta šla — tja. Na kliniko namreč sta šla. Tako so „Ljudje enega dne" zvali zabavišče v dunajskem Praterju, kjer so se dekleta vadila „posvečati svoje mlado življenje javni nravnosti". Tu sta našla poštnega uradnika Jardo, ki pa je prišel sem le radi gospoda Marnika, bivšega državnega poslanca z Moravskega, hotečega 4 tu buditi stare spomine. Marnik je kmalu odšel, ker je moral neko damo „spremljati" domov. Njegov odhod je dal Jardi povod, zanetiti narodnopolitično debato, ki sta jo pa malone docela prevzela in izpolnila Bogislav in Madraček, debato o problemu malega naroda in o narodnokulturnih spakah češke srednješolske vzgoje. Jarda je odšel domov; Modračka je ulovila „hogenetka" — saj še ni imel stanovanja, — a Bogislav, ki je ostal tako sam od cele armade, je začel filozofirati o emancipaciji moških od žensk ter radi važnosti stvari odšel k svoji Olgi, povprašat jo za njeno mnenje. „II en a" je bila hči imetnika poletne restavracije blizu Filistrskega gradišča, „pričaran pojem dekliške krasote in nege" — rajši naj bi ji bil oče Apolon in mati Venus — odgojena v „Sacre Coeur". Bogislav, ki je bil v vasi tam blizu doma, si jo je lanske jeseni na dopustu zapisal „v svoj zapisnik med svoje ljubezni", o Božiču ji je že poljubljal roko, a sedaj spomladi je Modraček prijatelju Bogislavu že povedal, da pride Ilena na Dunaj posetit svojo teto, ki jo hoče dati na učiteljišče iz strahu pred moškimi; prišla je, seveda jo je Bogislav sprejel in zvečer vodil ob dunajskem kanalu, jo poljubil na ustnice, a dobil od nje zaušnico; 011 in ona sta pri tem bila paf. Pri „Modrem Šimlu" je lokal „Ljudi enega dne". K „Prodani nevesti", ki se poje baš ta večer, ne morejo ljudje teh vrst iti, 9 češ, da je to predraga zabava; med večerjo pa pripovedujejo drug o drugem anekdote: Olajz je oni dan po večerji šel v kavarno, izpil celo šumo štamprlov, neprestano objemal staro kavarnarico; Semrha je zopet pobral nekoč neko žensko, ji plačal večerjo, potem mu je v kavarni izpila kakih deset konjakov, končno si je zaran doma iz njegove denarnice vzela vse, kar je bilo notri. Tretji, mlad fant, je zopet neki taki „boljši" ženski plačal večerjo, ki je stala 10 K. Z naslado in ob splošnem smehu poslušajo klubovci o teh dogodkih. Že precej pozno, ko so vsled dima imeli predmeti le še nedoločene oblike in so se gostje poznali le še po glasu, je prišel tudi Bogislav z Modračkom in Jardo. Neki mlad človek je začel z nabiralnikom nabirati za društvo „Komensky"; gostje so dali po 2, 3, nekateri celo po pet krajcarjev; pri tem sta se pa dva še sprla, katero društvo je važnejše „Komensky" ali „Lidovä osveta". Konec prepira je bil smešen in je dal ta praktični rezultat, da so navdušeno „subskri-birali" kakih 20 „Štefanov" vina — nič po ceni zabava! Med tem, ko so eni kvartali, sta se Bogislav in Jarda zopet zaplela v narodno-politično in kulturno debato; govoril je izključno le Bogislav, v nič deval Češko literaturo, ki da je odlesk tujih literatur, smešil važnost „nežnih" pesnikov in pisateljev sploh, profesorjev, ki ne kažejo resnice, ampak le njeno garderobo. Pokazali so se rezultati iger — bilo je že po polnoči — „Štefani" so zacirkulirali z naglostjo Mar-tovih mesecev in ob dveh je krčmar družbo potisnil ven. Bogislav je odhajal z Modračkom in Jardo v svežo noč. Dunajski Wurstelprater je do dveh tretjin češki: pestunje, vojaki, dame s „potnimi pasi policijskega komisarstva", brezposelne služkinje, natakarji, obrtniki. Bogislav in Modraček sta šetala med pra-terskimi etablissementi ter naletela na nekem voglu na dekle, ki ni vedelo kam iti. Modraček ji je brž pogodil smer: povabil jo je s seboj na večerjo; pri večerji mu je razkrila, da pojde za dva dni z Dunaja na svojo svatbo. Njen ženin, lakaj nekega grofa na Češkem, ji je pisal nemilostivo dolgo pismo, ki ga ona pokaže sedaj v originalu — vendar bi želela poleg bridkih spominov z Dunaja vzeti tudi kaj prijetnih .. . Modraček ji hitro pomore ter pove, da si je iz hotela „Athenes" že mnogo dam odneslo najkrasnejših spominov... In tako se je tudi zgodilo. Bogislav se je med tem do sita našetal v Praterju in se v mraku vračal. Nad Leopoldovim mestom in nad notranjim mestom je bila razlita luč in je širila blesk v temo tja dol ob Kanalu, kjer so pred zakajenim ozadjem črneli dimniki plinarn in drugih tovarn, grozeči klicaji človeške bede. Bogislavu se je zdelo, da je nad temi deli mesta, nad krajem greha in trpljenja, neizprosna roka usode zapisala besedo: Natione Bohemus . .. Začutil je prokletstvo svojega naroda in prokletstvo človeškega rodu, ki je zemljo iz raja izpremenil v to, kar je, brž ko je s svojo nogo stopil na njo. Za kazen, da se je ojunačil imeti tako moralno misel, je izginil brž v vratih „Modrega Šimla". Na onem sprehodu v Praterju je Bogislav ugledal pred nekim etablissimentom „čitateljko misli-, Margherito Precioso Stello Ma-tutino. Dunajski zrezki, ki jih ji je parkrat kupil za večerjo, so delovali nanjo kakor pesmi lirskih pesnikov. „Dobri so bili. Zaljubljena sem!" je rekla in Bogislav je sklenil, jo povesti na izlet v Hütteldorf. Seveda je s tem zagazil v središče „ženskega vprašanja", ki ni težko, pač pa drago: odkod denar za izlet? Šel je v tej stvari nad prijatelje: poštni uradnik Šemrha mu je pokazal neki neplačan račun črevljarja; Svojšicky je klel, sredi sobi sedeč med razmetano svojo obleko in ostalo ropotijo, ker ni našel čistega prsnika za rendezvous; železniški uradnik 11. razreda Olajz sploh ta dan vsled po-nočevanja ni šel v urad in je še spal. Dr. Skohoutil, advokat brez 4 klijentov, mu je posodil 40 fl., sicer brez „obresti", a za odplačilo v desetih rokih ä 7 fl. „Na otoku blaženih" se je tisti četrtek izpolnilo. Kaj je krasota prirode proti krasoti deklice, ki jo postaviš pred njeno sce-nerijo! V restavraciji Hütteldorfskega kolodvora sta obedovala, potem pa ju je objela tihota gozda — ne grozeča, ampak tista tihota tople kopeli, ko za hip nepremaknjen sediš v banji. Margherita je šla naprej. Čipke njenih kril so se igrale na njenih polnih nožicah in vibrirale so linije. „Bogislav je v duhu prisegal, da bi hotel za njo iti celo popoldne tudi brez večerje." Nenadno je stopila na nagnil parobek kakor vladarica gozda in se nagnila k njemu. „Kako je tu krasno, ta tihota!" je rekla, on pa: „Hotel bi za ta edini dan žrtvovati Štirinajst izvrstnih obedov ali leto svojega življenja." Šla sta dalje proti vrhu hriba; utekla je in nabrala kitico žoltih cvetek ter mu jih vtaknila v suknjo. Že sta prekoračila vrh in otvarjal se je pogled na drugo stran, proti Alpam. Sedla sta v travo. Naenkrat ji je prišlo na um, da bi zaplesala z njim; zaplesala sta, a on se je hitro utrudil; ona je plesala dalje. Prosil jo je, naj mu prizanese, ne more mirno gledati rdečih podvez. Sedla je k njemu in rekla, da bi bilo greh, mu pokazati noge do podvez. On pa je spoznal, da ura še ni prišla, da pa bo ta epizoda bodoče razkošje le še povišala. Vrnila sta se v mesto; v Praterju sta večerjala in ob ed- ' najstih zvečer odšla. Prater je kril in kazal ljubezen. Bogislav je pozvonil v hotelu „Athenes"; sledila je kakor brez zavesti. V sobi drugega nadstropja je obstala ob durih strmeč. „Pa pojdimo dalje," je rekel, „če me nimaš rada." Ona se je zbala, da bi ne bilo tega, Česar se je bala, in — bilo je. „Dunajska nedelja", krasen poletni dan. Bogislav in Modraček sta proti poldnevu sedela na vrtu „Modrega Simla", trudna in bolna še od sinočnega večera, ko je vsa družba od „Modrega Šimla" šla končno pod vodstvom svojega zastavonoše Olajza — „tja". Dva preprosta Ceha, eden očividno delavec, drugi obrtnik, sta se malone stepla, ker eden ni hotel piti, kakor je hotel drugi; končno pa je oni ugodil zahtevi s krepko „potezo" in šla sta domov k obedu. Bogislav in Modraček sta še ostala tam in zevala, dokler ni Modraček povprašal, kaj je zdaj z Margherito, o kateri Bogislav že dolgo nič ni pravil. Bogislav je povedal, da jo je neka bogata dama vzela ven na deželo v službo, sicer pa „je oddaljeni miljenec objektu ljubezni kakor umetni magnet brez obveska — počasi se izgublja magnetičnost popolnoma". Sploh mu je zadnji čas mnenje o ženskah še bolj padlo; največjo neprijetnost mu je prizadejala služkinja njegove gospodinje, ki je postiljala njegovo posteljo, pobirala s tal njegove razmetane knjige in se strastno vrgla na čitanje romanov. Ker ji Bogislav ni rekel tako lepih besed o večni zvestobi, kakor junak v romanu „Svoji", se je hotela zastrupiti, a so jo na srečo rešili. Modraček pa je iz svojega pripovedoval novico o izpre-obrnitvi davčnega adjunkta Nepila; ta je bil iz službenih ozirov premeščen v neko vzhodnočeško mestece, se seznanil z rodbino nekega starejšega kolege in nič ni imel proti temu, da spoji svojo usodo z domačo hčerko, dä, razširil je svojo ljubezen tudi na njeno mamo: „Stari" je sicer, ko je bilo tega že preveč, enkrat v pijanosti zrohnel nad svojim istotako pijanim kolegom, a dami sta ga doma brž ukrotili in dan poroke je prišel. Tast in zet sta jo na prejšnji večer tako potegnila, da je ženin zaspal uro poroke; na svatbi se je zopet tako opil, da bi skoro zamenil taščo z nevesto. Bogislav ob tej zgodbi ni rekel nič, le vprašal je Modračka, kako to, da ne gre že na velike počitnice; Modraček je bil malo v ne-priliki, pa rekel, da bo delal še rigoroz. Smeje se, je dejal Bogislav: „Nadejam se, da ne padeš; gospa Karola te pač ne bo vprašala iz cerkvenega prava/ Modraček je plačal in šla sta v kavarno; tu je bil naravno, ker je bil tako lep dan, Svojšicky in igrali so, zvečer pa pili pri „Modrem Šimlu", a malo pred viškom veselja zašli na polje filozofsko. Modračkov rigoroz se je vršil pri sedanji gospodinji njegovi, gospe Karolini. Bila je to mlada, od svojega moža ločena žena. Cela nervozna puščoba meglenega dne je ležala danes v njeni duši; kljubovala ji je z romanom in s kvačkanjem — oboje si je po enoličnosti slično — pa zaman; tu treba osebe. Pa saj je tam v postranski sobi soban Modraček! A ta je danes tudi siten, zakaj teta mu je odtegnila podporo, ker je že avgust, pa rigoroza še ni. Baš ko je mislil iti spat, pade nekaj nekje — ali se je razbilo zrcalo, znamenje nesreče? Ne, v sobi gospe Karoline je padla s stene podoba njene pokojne matere — morda se je umaknila s stene, da bi ne bila prisiljena gledati tega, kar se po vsej priliki zgodi nocoj? Modraček je pritekel na pomoč in oba sta srečno zopet obesila podobo, nato pa vkup večerjala in se poslovila. Pozneje je zaropotalo v kuhinji. Vsa prestrašena, v sami srajci je pritekla Ka-rolina k Modračku v sobo; naravno, da je bil brž junak iti šel gledat: mačka se je dolgočasila v kuhinji in razbijala lonce, a zdaj skočila mimo gospe tako naglo, da je bila ta-le kakor odrevenela; ' nesel jo je v posteljo Modraček itd. „Ta rigoroz je bil morda edini izpit, ki ga je bil Modraček položil brž prvič z dobrini uspehom. A dasi ga je prebil z odliko, je bil vendar prisiljen, ga ponavljati." Svoj dopust je Bogislav preložil na september, ker je strastno ljubil jesen. Tiste dni, predno je odšel, je začutil parkrat nekaj doslej mu neznanega: dih smrti, vselej zarana, ko mu je prvo svetlo prihajalo v sobo. Neizprosna tihota, kakor da se je vse ustavilo. Nehal je eksistirati, a še je mogel o tem razmišljati, da je nehal eksistirati! Nekega takega dne se je popoldne po uradu vrgel na zofo, da bi nič ne mislil, a zaman. Življenje ne da ciljev! Ta breznadnost mu je na vsa vprašanja dala le odgovor: „Trenotek edini je naš!" in ga vrgla med „Ljudi enega dne". Pogledal je revolver, pa — odšel v mesto. Naletel je pozno zvečer na znanega bivšega jurista Neskega, sedaj praktikanta pri namestništvu, gigrla, in je bil vesel, da je vsaj dobil človeka, ki ne govori o Bogu, ljudstvu in narodnostnem vprašanju. Ciigrlski mladenič je v bodoči sezoni hotel vstopiti v „Slovansko besedo", da bi se seznanil s hčerko kakega dvornega svetnika; tak tast more imeti „moralni vpliv" na njegovo karijero. Rendez - vousjev ima mnogo, a mu že presedajo. „Brž pri prvem sestanku vse ali pa nič!" Glavna stvar je, da človek dekletu svojega naslova ne izda, moralnost je koristnost; tako jo je nadporočnik , tolmačil tudi pri vojakih, češ, „dvakrat, trikrat na teden pijan biti — 110, to sem jaz sam, toda nažreti se vsak dan, to je nemoralnost." Bogislav je pobegni! od tega znanca na tramvaj in se odpeljal bliže k Simmeringu ter vstopil v malo kavarno. Tu mu je natakarica povedala vse o svojih ljubeznih, „pa tukaj tudi ne ostane, ker nič ni." Ko se je Bogislav s popoldanskim vlakom odpeljal v domovino, se je čutil bolj pobitega nego sicer. Vlak je hitel z njim domov, a njemu je bilo tužno in tesno, kakor da za veke odhaja v daljno tujino . . . Doma je bil Bogislav že dva dni in mislil: Tu je bil rojen, tu vzgojen; dali so mu izobrazbo. Neki Jilozof je gledal izložbo in rekel: „Koliko reči je, ki jih ne potrebujem!" Ta napis naj bi prišel na fasado gimnazij. Izgubivši prirojeni način mišljenja in čutenja, je šel v svet za svojo Felicito in prehodil je tisoč kilometrov, da bi prišel nazaj tja, odkoder je izšel. Doma so nekdaj mislili, da bo gospod in jih bo podpiral, a sedaj mu je sestra v obraz rekla, da jih je okradel. Aleksander je presekal vozel, on ga bo razstrelil. Zvečer je šel na sprehod k ribniku. Zmotil ga je tu starec, invaliden vojak, ki je zapil, kar je naberačil, češ, „danes žijemo, jutri gnijemo". In Bogislav je pritrdil ter dalje izvajal, da tisti človeštvu izkaže največjo uslugo, kdor umre. Le tisti pravijo, da bi bila nesreča, če bi človeški rod izumrl, ki žele, da bi njih imena blestela v bodočih generacijah, ali ki si žele na tuj račun se dobro imeti. „Toda kljub groznim izrekom Bogislavovitn je med tem solnce mirno ginilo za vrhovi dreves. Padalo je v temo enako mično, kakor pada mlada „zvezda" promenad, ki si je, češče ponavljajoč, s tem pridobila nekako ročnost. Ta nima niti potrebe se tako rdečiti, da bi pričarala razkošni efekt, kakor solnce, ki je po zapadnem nebu razlilo vse cisterne karmina ..." — „Krasni zaželjeni dan," dan smrti, je prišel. Bogislav je v svitu jutranjega solnca s promenadnim korakom korakal po drevoredu proti „Gajem". Prišel je do idiličnega mesta s klopico, kjer se je kot šolar z veliko muko učil katekizma in kamor je kot dijak hodil, kadar so ga poslali v cerkev, da bi se ognil tej neprijetni dolžnosti. Govoril je zase o Bogu in njegovih služabnikih na svetu, o Bogu in njega razmerju do sveta: Bog je resnični kon-stitučni vladar, ki je bil prisiljen, dati ljudstvu ustavo. Pravo vlado pa izvršuje njegov ministrski predsednik — Vrag, ki je izdal že tako šumo ministrskih naredeb, da je svoboda ljudstva postala docela iluzorna! Najbolj obžalovati pa je, da filantropi tvorijo parlament, a dvorno kamarilo — klerikalci. Toda domislil se je, da pred usmrče-njem ni dovoljeno obsojencu govoriti in potegnil je iz površnika revolver: „Umiram za nič, ker vidim, da je vse to tukaj nič, ne iz-vzemši teologov". Že je dvigal revolver k sencem, kar je zaslišal korake in se skril v grmovje. Prišel je in na klop legel mladi Jartnil ter glasno tožil, koliko sonetov je nehvaležnici napisal, pa zaman. Ona je očitala, da so današnji moški brez vseh velikih strasti, ki so krasile starodavne junake. Da ji dokaže veliko strast, se hoče ustreliti. Res je položil revolver na sence, a to je hladilo! Rajši v srce, v srce, ki je toliko ljubilo! Našel je srce in ustrelil, pa se čudil, da še ni mrtev — patrone je bil pozabil doma. Sedaj mu priskoči Bogislav s svojim revolverjem na pomoč, češ, za tega lahko jamči, a Jarmil je odklonil prijaznost ter odšel domov po patrone. Bogislav zopet zafilozofira: strasti, nas vežejo na svet, ali pa fiksne ideje, ki pa ne smejo biti tako trdne, da bi se ne dale zamenjati; vse so dobre, samo ta ne, za katero trpi on. In zopet je dal revolver ob sence, ta samomorilec z ovirami, kar zasliši prestrašen krik — iz grmovja se je zvrtela Ilena. Bogislav jo je del s na klop, nesrečnico, ki je mislila, da je ona kriva nesreče, ker je bila zavrgla njegovo ljubezen. Kakor brez moči mu je padla v naročje: neprijetno prijetna situacija za človeka enega dne, ki je začenjal znanje z večnostjo. Za slovo se pred odhodom na severni tečaj še enkrat pokrepiti ? Kakor južna Italija je bila topla in lepa in ga takorekoč svarila, naj ne gre na sever: bi se lahko prehladil, ker je bil vedno slab na prsih. V glavi so misli zaplesale valček, misli na blažene hipe ritmičen balet; v srcu pa je svirala glasba marš: „Dalje živi!" Bili so le še ostanki obupa. Ilena je vprašala: „Kako bi mogla popraviti svojo napako?" Bogislav jo je posadil v mah; objemi, poljubi, svetla bluza, v Ileni je odpor ponehaval... V tem hipu pa poči strel! V grmovju se je obstrelil Jarmil. Bogislav mu je z Ileninim robcem obvezal rano, Ilena je krčevito plakala. Čez dva dni je Ilena čitala Bogislavovo pismo: Bogislav ji je priporočil, naj si vzame nesrečnega mladeniča, v njem je navdušenje in čustvo, bo prenehal pisati sonete, nima tovarne za srečo, kakor nikdo ne, a podedoval bo lepo tovarno za volneno blago. In tako se je zgodilo.— Tri leta so lep korak k cilju življenja, k smrti. Zato le veselo dalje! V vrsti ljubic, v katerih naročju smo se trudili pozabljati na krutost življenja, je zadnja smrt. Ta ljubica ni ljubosumna na prejšnje ljubice, obratno, še hvaležna jim je, da so ji tako požrtvovalno pripravljale tla, in v dokaz priznanja naredi tudi pri njih o priliki poset. Bogislav se je šetal zvečer decembra meseca po Rennwegu; v treh letih se je njegovo čelo znatno povečalo na račun las. Stopil je v kavarno in začel čitati uvodnik filantropskega novinarja o vzgoji ljudstva. Odlagajoč te novine, je dejal Bogislav, naj bi bil tisti človek, ki je iznašel tisk, vsak večer od spiritistov citiran in obsojen na čitanje vseh uvodnikov, ki jih napišejo filantropski novinarji. V tem pa opazi, da ga motri kasirka, lepa gospodična. Prisedla je k njemu; zakaj — Margherita je spoznala v njem Bogislava. Marghe-rita je bila pridobila od njega nekoliko filozofije „ljudi enega dne" in se vsled tega vsaj pomirila. Margherita je dala zdaj Bogislavu pri slovesu svojo vizitko z adreso s pozivom, da bi jo posetil. Zunaj je Bogislava dohitel Modršček ter mu očital, zakaj ga tako dolgo ni k „Modremu Šimlu"; manjka njemu in Šemrhi igralec za prefe-rance. „Če se ne držiš ure v uradu, ne rečem nič; v gostilno se pa pri nas hodi o pravem času". Pri „Modrem Šimlu" se je vse izpre-menilo. Šemrha si vzame gostilničarjevo hčer, Svojšicky je bil z neko lepo služkinjo nepreviden in se je moral odločiti, ali se z njo poročiti, ali pa alimente plačevati; storil je prvo. Jarda, človek načel, se je tudi vrgel na zakonsko posteljo.— „Modri Šimel" je osamel. Nocoj sta Modržček in Bogislav šla po dvanajstih od „Šimla" domov; Bogislav mu je povedal, da se je našel z Margherito, ki pa gleda zdaj z materinskim mirom na ubeglo ljubav; Modraček je s svoje strani dodal, da je njegovi bogati gospe Karolini nekdo pojasnil „njegovo stališče med evropskimi velesilami", t. j. ga očrnil; zato je naravno mogel iti, a žal mu je bilo pri tem njegovih upnikov. (Konec prihodnjič.) Književna poročila „Vesele povesti". Zbirka slovenskih povesti. Urejuje J. Grafenau er. Izdaja Katoliška bukvama. 1914. 8°. 79 str. Cena 60 v. Dva Dolenjca, „pisatelja in politika", je g. urednik del v ta zvežčič, J. Jurčiča in Fr. Jakliča. Ji^rčičev^_^£rav^ njed bratoma" diha njegovo pisateljsko moč, ki jo br/. občutiš, ko pride za Jakličem v knjigi on na vrsto. Jakličeva povest .V j>ustiv_jeJ>la" ni umetniško bogve kaj, a svoj namen dosezaT namreč namen, pokazati, kako se mladi zakonci za vsak prazni nič skregajo, a kmalu uvidijo, da jc tragedija bila nepotrebna, ter se vsled tega končno oni sami smejejo sebi in svoji zgodbi, mi pa povesti. Druga stvar pa je s „sliko iz našega kraja": „Za možem" ki je v knjigi postavljena celo na prvo mesto. Ta povest ne spada niti na konec knjige, zlasti ne take, ki ima naslov „Vesele povesti", zakaj veselega v njej niti za osebe ni nič — razen morda tisti prizor, kakor žandarma ženeta dve dekleti vdovca Marka, obe si ga želeč za moža; za nas pa, ki čitamo povest in motrimo življenje in literaturo s stališča estetske in etične vrednosti, je povest žalostna. Vdovcu Marku je umrla žena in zdaj ga love ženske. Kmetica Rojnica ve, da se bo brž oženil, ker je še „krepak", mati nadcpolne hčerke ga tolaži, da je še mlad in da dobi drugo; še ko je pokojnica živela, so njeni starši dejali: „Mu bomo pa pa še eno hčer dali", ker mož baje ne visi na vsaki kljuki, in so tej-le drugi hčeri obetali, da bo potem ona prstan nosila, ko bolnice več nc bo. Marta gre radi njega na polje, da se mu nastavi, Lenčika iz istega vzroka prat prva je uverjena, da je Bog prav naredil, da mu je prva žena umrla, češ, da je bil njej namenjen — vse se obračajo za njim, stare in mlade, ena se „meče" za njim, druga se „tepe" zanj, tretja pa „drsa"; Marta „inrjc" za moškimi in nc udrži je nihče, „kadar ravno ugleda hlače na vasi", ter „udari za njimi, ako se hlače prikažejo". Kmetski modrijan pozna prorokovanje: „Prišel bo čas, ko se ženske stepo za stol, ki je na njem sedel moški". Na vrh povesti pa čitamo besede Izaije proroka: „In sedem žen bo tisti čas enega moža zgrabilo, rekoč: Svoj kruh bomo jedle in svoja oblačila se bomo oblačile, le po tvojem imenu naj se imenujemo, odvzemi nam sramoto!" ^S-^SiJ^i^lL^J-i?)!^-^0^' a 'zvedbateh besed v Jakličevi povesti je banalna. Mgrdajjorečete^ Realistična, je I Čc_ je tako, potem jc povest žalostno, izpričevalo siine pokvarie.nostiJju4stva, ki mu "ni sveta niti smrf7"Tn avtor"ne more biffmed tistimi~ki govore leo „milemTdobTem narodu"','pa tudi ne med onimi, ki grde pojave življenja načeloma izključujejo iz literature, celo brez ozira na eventuelno dobri namen, ki ga je imel pisatelj, razkrinkujoč grdobijo, češ, namen je morda dober, a grdo sredstvo potegne vso pozornost nase in zakrije namen. „ŠJ^robarja" je^^^^^^^ • Jakličeve Marte, Len- čike, Jerice itd. letajo „za možem" - vdovcem — in to ob smrti prve žene — kakor Filike, Tilike in Cilike. Pa ljubezen nekaterih Škrobarjevih deklet je avtor ovil s čarom poezije, ali ji je dal žar silne strasti, ki more biti vsaj veličasten pojav prirode, Jakličeve Marte pa goni prav trivijalna, povsem banalna sebična želja, priti pod klobuk! JakMčeva povest je_Hto^^resjostudna. Ne razumem^uf^dnika, k[jojc del med „vesele" povesti! J Ivan Vezenj. „Vfdenskä Matice", spolek pfätel českčho tysku ve Vidni (Dunajska matica, društvo prijateljev češkega tiska na Dunaju) se je ustanovila na Dunaju I. 1907. Njen namen je po pravilih predvsem, na Dunaju izdajati poceni češki politični dnevnik in omogočiti izdajanje čeških knjig, brošur i. t. d. Pa že leta 1909 so ji bili tiskarniški stroji v Währingerstraße zapečateni in šele 1. 1911 ji je bila dovoljena tiskarna v hiši .Dunajske posojilnice" v IX. okraju. Spočetka je izdajala le .Videfisky Dennik", a I. 1911 je prešla k drugi točki svojih pravil, k izdajanju knjig; kupila je bila literarno zapuščino dunajskega češkega feljtonista Vaclava Hrubega in je za 1. 1911 izdala prvi zvezek njegovih del .Groteske"1 poleg tega še „Ročenko" (Letopis) z manjšimi prispevki čeških dunajskih pisateljev. Za njimi je izšla istega pisatelja knjiga .Iz starega in novega Dunaja", potem roman v 2 zvezkih .Ljudje enega dne" in končno še knjiga o pesniku Macharju in njemu posvečena, kot Letopis za 1913. Število članov .Matice" raste; 1. 1907 jih je bilo 84, leta 1913 pa 188; zdi se pa, da ima Matica, ki svojih publikacij ne poklanja ob članarini članom le kot .dar", glavne dohodke v radovoljnih prispevkih. V svojih načrtih za nadalje beleži mapo Dolenje Avstrije in nje zgodovino z ozirom na Čehe"; a začela je že izdajati informativne brošure: .Češke epištoly z Vidne" ter postaja tako moralno-kulturno središče dunajskih Čehov. Prav važen je za dunajsko Češtvo pesnik J. S. Machar, ker uživa ugled tudi med Nemci; Machar občuje n. pr. z H.Bahrom, ki ceni češko umetnost. Posebno se v češko in hrvatsko umetnost vglablja Štefan Zweig. Macharja, Masaryka, češko moderno in češko zgodovino uvažuje znani prevajatelj Oton Häuser. V .Češkem domu" imajo svoje ateljeje češki slikarji Josip in Jan Čejka, (prvi spreten v umetniški obrti, drugi medaillcur) in akademiČni slikar Miloš Hemcrka. (.Ta le več noči — ne spi, ker dela, potem pa, ko jc delo končano, več noči ne, ker je še nekaj honorarja.") Drugi dunajski češki literati so n. pr. znani pisatelj in literarni historik dr. Jos. Karäsek, J. Koutrak, Fr. Cetechowsky, A. Kolačny, dr. J. Suttnar, B. Vybiral, J. K. Pojezdny, J. Z. Raušar, J. Cipr, dr. E. Saudek, J. Janča, dr. A. M