PoStnlna plačana v gotovini. LETO XUI. ŠTEV. 5.-8. Slovenski Pravnik Izdaja društvo ..Pravnik" v Ljubljani VSEBINA: 1. PROF. A MAKLECOV: Pogoji nevratunljlvostl v načrtu za edin- stveni kazenski zakonik Kraljevine Srbov Hrvatov In Slovencev 97 2 DR. RUDOLF SA30VIC: O odgovornosti države In samouprav-r. nih teles po ti. 16. ustave 121 3. DR. E. PA3NIČ: Načrt edinstvenega stečajnega zakona 142 4. DR. FRAN SPILLER-MUTS: Pravni značaj oblastev za agrarske operacije v Sloveniji 162 5. DR. G. KREK: Rlmskopravnl problem odgovornosti dedičev 168 6. Književna poročila 177 7. Razne vesti 186 PRILOGA: Odločbe stola sedmorice v kazenskih stvareh Odločbe stola sedmorice v civilnih stvareh V LJUBLJANI NATISNILA ..NARODNA TISKARNA" 1928 Za uredništvo In izdajatelja odgovarja: Dr. Rudolf Sajovlc Za Narodno tiskarno: Franc DezerStk SLOVENSKI PRAVNIK Leto XLII. Ljubljana, 1928. Št. 5.-8. Pogoji ne vraču nljivosti v načrtu za edinstveni kazenski zakonik Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Prof. A. Maklecav (Ljubljana). § 1. Uvod. Problem vračunanja in vračunljivosti je nedvomno eden .temeljnih problemov človeškega duha. Razglabljanje tega vprašanja povzroča nenavadne težkoče že radi tega, ker se tiče skoro v isti meri različnih panog človeške znanosti. Zanima tako filozofa, psihologa in psihiatra, kakor tudi moralista, sociologa in pravnika. V svojem predavanju seveda ne utegnem obravnavati ta problem v njegovem polnem obsegu. Omejiti hočem svoja daljnja izvajanja strogo v eno stran tega zapletenega vprašanja, t. j. v stran, ki jo utegnem označiti kot 1 e g a 1 n o -1 e h-n ičn o. Pod tem razumevam nalogo, ležečo pred zakonodaj-cem, ki hoče podati legalno opredelbo pogojev vračunanja v kazenskem pravu. S tega vidika bom analiziral zadevne določbe osnutka za edinstveni kazenski zakonik naše kraljevine. Analogne določbe drugih kazenskih zakonikov in načrtov pridejo v poštev samo (kot pravno-prim^rjalna snov in sicer le v toliko, kolikor je to neobhodno potrebno za pravilno pojmovanje in razlaganje osnutka za edinstveni kazenski zakonik naše kraljevine (= NKZ SHS). Predmet naše razprave bo predvsem analiza prvega odstavka § 21 NKZ SHS 1927, ki določa splošne pogoje nevra-čunljivosti. Ker je besedilo te določbe v tesni zvezi s prejš- 7 98 Pogoji nerazumljivosti v načrtu za edinstveni kazenski zakonik. njimi določbami načrta kaz. z. za kraljevino Srbijo (= SNKZ) in načrtov KZ SHS iz 1. 1922 in 1926, se bomo ozirali tudi na te osnutke. Vprašanj kazenske odgovornosti mladoletnikov in tzv. zmanjšane vračunljivosti se v tem predavanju ne dotaknem, ker nas sedaj zanima samo legalna opredelba splošnih pogojev nevračunljivosti. § 2. Nastanek in viri besedila § 21 adst. 1 NKZ SHS. Vsakdo, ki hoče temeljito proučiti to ali ono določbo NKZ SHS 'v tej obliki, ki se je uveljavila v zadnjem besedilu načrta iz 1. 1927, se mora ozirati na nastanek tega besedila, to se pravi na spremembe besedila, počenši cd načrta KZ za kraljevino Srbijo iz 1. 1910. Srbski osnutek je bil v pretežni večini primerov izhodišče, ki je služilo kot osnova za nadaljnje izboljšanje in spopolnitev dotičnega besedila. Tudi motivi srbskega osnutka so ohranili svoj pomen in to tem bolj, ker so se avtorji načrta KZ SHS 1922 omejili le na kratko obrazložitev (»kratko objašnjenje«). Redaktorji Osnutka iz 1. 1922 se sklicujejo naravnost na motive srbskega načrta: »Opširniji motivi mogu se nači u knjiži »Projekat f motivi Kaznenog Zakonika za Kraljevimi Srbiju«, službeno izdanje Ministarstva Pravde (Beograd, 1910. str. 1-747), u koliko su odredbe ovog projekta zadržane«.1 Pri tem je treba omenitj dejstvo, ki je značilno za razvoj kazensko-pravne zakonodaje nove dobe. V prvi polovici 19. stoletja je imel odločilen vpliv na kazensko zakonodajo vsaj enega dela kontinentalne Evrope francoski Code penal iz 1. 1810. V drugi polovici 19. in v prvjh desetletjih 20. stoletja moremo ugotoviti predvsem vpliv tistih zakonodajstev, ki so prej nego druga pričela korenito preosnovo kazenskega prava. Kazensko pravo nove dobe je počasi izgubilo svojo nacionalno barvo posebno vsled razširjenja mednarodnega sodelovanja pri preo.snovi kazenskega prava zlasti na podlagi kriminalno- 1 Gl. Kratko objašnjenje projekta Kaznenog Zakonika za Kraljevino SHS od 1932, str. 83. 01. tudi ekspose ig. dr. Duvana Suvotiča o predlogu kaznenog zakona odrian u sednici sekcije zakonodavnog cdbora 27. trav-nia 1925. Beograd. 1926., str. 1. Pogoji nevračimJjivosti v načrtu za edinstveni kazenski zakonik. 99 političnih zahtev, ki so bile oblikovane na številnih kongresih mednarodne zveze kriminalistov. O tem pričajo reforme kazenskega prava v Avstriji, Norvegiji, Švici, Nemčiji, Italiji, na Čehoslovaškem in drugod. Govoriti smemo o vplivu inozemske zakonodaje tudi na srbski in jugoslovanski načrt kazenskega zakonika pri določitvi pogojev kazenske odgovornosti. Avtorji srbskega osnutka iz 1. 1910, kakor je razvidno iz vsebine in iz motivov, so se ozirali v splošnem v prvi vrsti na norveški, švicarski in nemški prednačirt iz 1. 1909. Toda pri formulaciji § 46 odst. 1 SNKZ 1910 so imeli pred očmi tudi ruski kazenski zakonik z dne 23. marca 1903 (§ 39)2 Na to je opozoril že pred leti prof. Čubinski: »Projekat... najviše se približuje ruskom novom zakoniku ko ji se u ovom pitanju javlja kao najpotpuniji i najsavršeniji.«3 Toda srbski osnutek 1910 je samo deloma sledil ruskemu KZ 1903 pri določitvi pogojev nevračunljivosti. Prevzel je namreč v glavnem rusko formulacijo tz. biološkega kri terija nevračunljivosti. Podobno kot § 39 rus. KZ govori § 46 odst. 1 SNKZ o bolezenskem duševnem razsfrojstvu, nezavestnem stanju in umskem nerazvitju. SNKZ se razlikuje v tej točki od ruskega KZ le toliko, kolikor ni prevzel omejitve kriterija umskega nerazvitja samo na primere takega neraz-vitja, ki so povzročeni po telesnem nedostatku ali bolezni, kar je izrecno naglašeno v § 39 RKZ. Glede tz. psihološkega kriterija nevračunljivosti je SNKZ posnel le ta del tozadevnega ruskega določila, ki se nanaša na intelektualno stran psihe storilca. (»Nije kažnjiv onaj, koji u vremenu izvršenja dela nije mogao shvatiti prirodu i značaj svoga dela «...)4 Da je SNKZ upošteval ravno določbe ruskega KZ, se razvidi med drugim iz tega, da se sklicuje v motivih pri razla- 2 Gl. Projekat i motivi Kaznenog zakonika za Kraljevinu Srbiju, Beograd 1910, str. 166. ' Dr. Mih. P. Čubinski. Problem izjednačenja prava u tijedinjenom Kraljevstvu SHS. 1901. Str. 70. 4 Primerjaj prevod § 39 ruskega KZ v Motivih SNKZ (str. 166). 7* 100 Pogoji nevračunljivosti v načrtu za edinstveni kazenski zakonik. ganju psihološkega kriterija nevračunljivosti na znani spis v. Lilienthala in prav na ta njegov stavek, kjer pojasnjuje nemški avtor sem spadajoče določbo ruskega KZ.3 Ker je ta del psihološkega kriterija nevračunljivosti ostal neizpremenjen tudi v načrtih KZ SHS, smatram kot primerno podati potrebna pojasnila o vsebini in smislu tega kriterija v ruskem KZ 1903, ki je bil v tem oziru vzor srbskega csnutka. Kakor se razvidi iz motivov ruskega KZ. je razumel ruski zakonodajec pod besedo »prirodo« (v ruskem izvirnem besedilu »svojstva«) fizične pogoje dejanja, pod besedo »značenje« pa njegov socialni in juridični karakter.8 Pri razlaganju besede »značaj« v § 46 odst 1 SNKZ oz. v § 19 odst. 1 NKZ SHS 1922 in § 21 odst. 1 NKZ SHS 1926, 1927 je uvaževati nadalje dvojni smisel srbske besede »značaj«: 1. ki ustreza slovenski besedi »značaj«; 2. ki ustreza slovenski besedi »pomen«, (nemški Bedeutung, ruski »značenje«). V § 39 ruskega KZ 1903 se rabi beseda »značenje« v drugem pomenu srbskega »značaj«, kar bolj ustreza zakonodajčevi misli, nego beseda »značaj« v smislu »karakter«. Iz nepojasnjenih razlogov SNKZ 1910 ni prevzel drugega dela psihološkega kriterija nevračunljivosti v RKZ, ki se nanaša na voljo storilca. Na to pogreško je svojčas že opo zoril prof. Cubinski in popolnoma upravičeno ugovarjal enostransko intelektualistični koncepciji avtorjev SNKZ.7 Ta vrzel je bila v načrtfh KZ SHS. počenši od načrta iz 1. 1922, v bistvu spopolnjena, dasi v obliki, v kateri se čuti vpliv novejše nemške doktrine, ne pa ruskega KZ, kar na stvari seveda ničesar 5 Članek »Zurechnungsfalhigkeit« v Vergleichende 'Darstellung des deutschen und auslandiischen Strafretihtis. Al lig. T. Bd. V., str. 72. V motivih SNKZ je pomotoma navedena str. 73 01. Projekat i motivi, str. 168. 6 01. P. IN. Jakcbi-Tagancev: Ugolcvnoje uloženije 22. Lil. 1903, str. il30. 7 »Duševni život čoveka, osim intelekta i osečanja, ima još i ele-menat volje, koji nikako ne ulazi u igore navedenu iformulu srpskog projekta... Lz navedenih razloga predlažemo da se u § 46 t. 1. (v novoj redakciji § 48) pored reči »nije imogao shvatiti prirodu i značaj svog dela« doda »tli vladati svojim postupciima.« 01. Cubinski, op. cit, str. 72. Pogoji nevračunljivosti v načrtu za edinstveni kazenski zakonik. 101 ne spremeni. Važno je to, da je prvotna vrzel SNKZ 1910 bila na ta način odstranjena.8 V kratki obrazložitvi NKZ SHS 1922 je ta moment posebno poudarjen: »U projektu se ova podobnost (podobnost za uračunljivost) zasniva na dvema duševnim moči-ma: na moči s h v a t a n j a (intelektualna moč) i na moči hotenja (v o 1 u n t a r i s t i č k a moč). Na ime prema § 19 podobnost za uračunljivost je podobnost za shva-tanje prirode i značaja svoga dela i za delanje prema tome shvatanju«9 Navedena pojasnitev ohranjuje svoj pomen tudi glede na končno stilizacijo določbe o pogojih nevračunljivosti v § 21 odst. 1. NKZ SHS iz 1. 1927, ki je ostala v tej točki neizpremenjena. Opredelba bioloških pogojev nevračunljivosti je dobila novo obliko v redakciji načrta KZ SHS iz 1. 1926 in 1927. Dočim sta SNKZ 1910 in NKZ SHS 1922 navajala kot biološke vzroke, ki izključujejo vračunljivost, bolestno duševno raz-strojstvo, nezavestno stanje im umsko nerazvit j e, navajata načrta iz 1. 1926 in 1927 bolestno razstrojstvo duha,19 motnjo zaivesti, nedostatni razvoj duha in slabost uma. Izraz »motnja zavesti« (pomučenje svesti) ustreza oči-vidno nemškemu terminu »Bewusstseinst6rung«, katerega so prevzeli poznejši načrti nemškega KZ na mesto izraza »Be-wusstlosigkeit« (gl. § 20 nemškega NKZ 1913, § 18 NKZ 1919 § 17 — iz 1. 1925, § 13 iz 1. 1927 bezvestnost v SNKZ in NKZ SHS 1922) iz razlogov, o katerih bomo govorili pozneje.1' Slabost uma kot razlog, ki opravičuje izključitev vračunljivo-sti, je prvič omenjena v NKZ SHS 1926. s Ql. dr. Dušan M. Subotič. Projekat novog kaznenog zakonika za našu drža-vu. »Policija.« 1902, ,br. 17—118, str. 797. 9 Gl. Kratko objašnjenje ..., str. 90. 10 Dr. Dušan Subotič predlaga v svojem ekspozeju (str. 5), da se naj (beseda »ibolestnog« črta: »Peč »bolestno«« pred »duševnog rastrogstva« treba izostaviti, jer nema »zdravog dtiševnog rastrojsrva«. 11 Čehost. načrt 1926 (§ 31) rabi izraz »porucha vedomi«, ki pomenja isto kot »Bewusstseinst6ru'iig«; švicarski načrt (čl. 110) 1916 pa — »die schwere Storung des Bewrtsstseins«, »une grave alteration de la con-science«. 102 Pogoji nevračunljivosti v načrtu za edinstveni kazenski zakonik. Kratka analiza izprememb v besedilu določbe o pogojih nevračunljivosti, počenši od SNKZ 1910 in do zadnje redakcije NKZ SHS 1927. nas privede do nastopnega zaključka. V oblikovanju pogojev, ki izključujejo vračunljivost po NKZ SHS, se kaže jasno vpliv ruskega KZ 1903, kolikor gre za definicijo tziv. psihološkega kriterija vračunljivosti. Glede formulacije bioloških pogojev smemo govoriti vobče o vplivu novejše pravne in psihiatrične doktrine in novejših reformnih načrtov, zlasti nemškega. S tem nikakor nočemo reči. da so avtorji načrta KZ SHS nekritično sledili tujim zgledom in jih suženjsko posnemali. Narobe! Že dejstvo, da se je dotična določba tolikokrat revidirala in izpopolnjevala, je najboljši dokaz pazljivosti in vestne presoje tega kompliciranega vprašanja. Določba S 21 odst. 1 NZK SHS iz 1. 1927 o pogojih nevračunljivosti ni mehaničen sestavek iz tujih virov, marveč je poizkus utemeljiti te pogoje na osnovi zaključkov novejše teorije, uvažujoč legalno-tehnične in terminološke uspehe moderne reformne zakonodaje.12 Za pravilno umevanje in razlaganje te določbe je bilo pač treba izjasniti, pod kakimii 'vplivi je nastala ta določba. V nadaljnjih izvajanjih poskusimo podati analizo bistva in vsebine § 21 odst. 1 NKZ SHS 1927, ozirajoč se tudi na predhodnike tega načrta. § 3. Vračunljivost kot pogoj kazenske odgovornosti. NKZ SHS pripada številu projektov, ki so ohranili pojem vračunljivosti in ki smatrajo vračunljivost za nujen pogoj kazenske odgovornosti v strogem pomenu besede. Kazen se lahko uporablja namreč samo napram osebam, ki so vračunljive ali vsaj manj vračunljive, ne pa napram nevračunljivim. Uporabo očuvalnih sredstev, kolikor sploh prihajajo v poštev pri nevra-čumljivih osebah, motivira NKZ SHS z njihovo nevarnostjo za družbo oz. s potrebo njihovega zdravljenja. Določajo se oču-valna sredstva v interesu javne varnosti oz. v interesu zdravja nevračunljive osebe same. (§ 54 NKZ SHS 1922. S 51 NKZ SHS 18 Ol. že citirani ekspoze dr. Dušana Subotiča: »Pitanje kazenske odgovornosti predlog je raspravio u smislu modernih zahteva kazmenos; prava i medicine.« (Str. 4). Pogoji nevračunljivosti v načrtu za edinstveni kazenski zakonik. 103 1926 in 1927).13 Zdi se nam, da se s tem ine strinja trditev motivov NKZ SHS 1922, da je pravna osnova za določitev oču-valnih sredstev edinole stanje nevarnosti dotičnika za družbo (etat dangereux), ker dopušča osnutek uporabo očuvalnih sredstev tudi v interesu zdravja nevračunljive osebe.14 Vsekakor moramo uvrstiti NKZ SHS med tiste zakonike in načrte, ki vidijo v sposobnosti za vračunanje pogoj kazenske odgovornosti. Avtorji našega osnutka se niso pridružili ekstremnim zaključkom italijanskega načrta iz 1. 1921, ki izhaja s stališča, da abnormalni značaj psiho-fizičnih pogojev ne oprošča zadevne osebe legalne odgovornosti (»1' abnormita delle oondizioni fisiopsichiche non esime della responsabilita dei delitti commessi«), kakor tudi ne stališču sovjetskega kazenskega zakonika 22. nov. 1926, ki smatra za zločin vsako socialnonevarno dejanje in naravnost zanika pojme vračunljivosti ,in krivde. Dejstvo, da osnutek za edinstveni kazenski zakonik naše držalve ni stopil na pot ukinitve temeljnih pojmov kazenskega prava, h katerim spada brez dvoma tudi pojem vračunljivosti, moramo le pozdravljati. Zakonodajec more in tudi mora brez bojazni odstraniti vse, kar ni v skladu z nedvomnimi pridobitvami znanosti in nasprotuje modemi pravni zavesti. Vendar ne sme na avtoritativen način vsiljevati nauke in ideje, ki niso znanstveno utemeljene oz. so pod danimi pogoji neustvarljive. Znano je, da smatrajo nekateri zastopniki radikalnih smeri, ki zanikavajo utemeljenost pojma vračunljivosti, sedanje kazensko pravo za atavizem, za ostanek barbarskih časov in predlagajo na mesto kazenskega prava nekako zaščitno pravo (ein Schutzrecht), na mesto kazenskih zavodov bolnišnice, sanatorije in vzgojevališča.15 Toda v resnici najradikal- " iQl. Kratko objašnjenje (str. 87). 14 Bden avtorjev NKZ SHS prof. T. Živanovič izrecno naglasa, da »nužnost mere bedbedinosti proističe iz suštine ciljeva popravke i le-čenja.« Dr. Toma Živanovič: Dualitet krivičnih sankcija, kazne i mere bezbednosti 1926, str. 61. 15 Gl. n. pr. A. Forel: DLe Zukunft des Strafrechts v Zb. Zukunit des Srrafrechtcs. (1930, str. 25: »Die Zukunft des Strafrechtes liegt meiner 101 Pogoji nevračunljivosti v načrtu za edinstveni kazenski zakonik. :'.ejši zakonodajci niso v stanu izvesti tega programa, dasi ga, kot n. pr. Sovjetska Rusija, proglašajo za svojega.16 § 4. Legalna opredelba pogojev nevračunljivosti. Prehajamo na analizo pojma vračunljivosti in pogojev, ki izključujejo vračunljivost, v NKZ SHS. Kakor vsi kazenski zakoniki in načrti nove dobe, NKZ SHS ne podaja pozitivne opre-delbe vračunljivosti, marveč se omejuje ina določitev pogojev, ki izključujejo vračunljivost. V tem pogledu ni nobene razlike med SNKZ 1910 in NKZ SHS iz I. 1922, 1926 in 1927. Kakor pravilno naglašajo avtorji SNKZ, kazenski zakoniki ne vsebujejo odredbe o vračunljivosti, temveč samo o nevračunljivosti, ter se iz pojma te določa vsebina pojma vračunljivosti.17 To re da obrazložiti v prvi vrsti s tem, da se sposobnost za vračunljivost domneva kot pravilo in da mora sodišče v primerih tvorna ugotoviti, ali so podani v konkretnem primeru pogoji, ki to sposobnost izključujejo. Če opažamo pri posameznih avtorjih nasprotno tendenco, namreč tendenco presumirati nevra-čunljivost pri vsakem zločincu, doneč contrarium probetur. je ta tendenca vsekakor pretirana in zato nevzdržljiva.18 Potemtakem je določitev pogojev nevračunljivosti v zakonu utemeljena tako stvarno kakor tudi s stališča smotrene zakonodajne tehnike. Zgolj teoretske legalne definicije so neumestne, kajti zakon-odajec se mora omejiti samo na opredelbe, brez katerih praksa ne more izhajati. V kazenski zakonodaji gre predvsem Ansidn nach in seiner Aufihebung, d. h. in der Entiernung eines jeden KeJites zur Strafe ... Unser ganzes heutiges Straifrecht ist ein Atavi sinus, ein Cberrest alter barfoariseher Sitten, imit dem! romisehen Recht. dem .ru.de.ntum und dom Chiristentum \veiss Gott wie aitsammengekleistert.« 16 'Podrobnejšo obrazložitev te trditve gl. v našem delu »Das Recht Sowjetrus.sla.nds« 1925. Gl. .tudi Manrach. Svstem des Russischen Straf-reehtes 1928, str. 84, 85. 17 Projekat i motivi, str. 163. 19 Gl. zanilmivo polemiko v švicarskem pravno-psihiatričnem slovstvu. Prof. Hans W. Maier centra Dr. Edlin. JVIonarschr. ftir Kriminalpsycholo-Igše. 1927, Heft 6. Psihiater Hans W. Maier trdi prav, ko -pravi, da *.dic iiibenviegende Mehrzalhl der Delikte nach der gektenden Aufiassung iir zurechnungsfahigen Zustnmle begangen vverden«. (Str. 317). Pogoji nevračunljivosti v načrtu za edinstveni kazenski zakonik. 105 za določitev občnih pogojev kazenske odgovornosti ter splošnega in specialnega dejanskega stana zločinov. Prvo vprašanje, ki ga mora rešiti Zakonodajec pri določitvi pogojev nevračunljivosti, je vprašanje o tem, na kak način naj oblikuje legalno opredelbo teh pogojev. Sistem posamičnega naštevanja vzrokov nevračunljivosti, ki je značilen n. pr. za francosko in avstrijsko kazensko zakonodajo, se v praksi ni obnesel. Pri taksativnem naštevanju teh vzrokov! bi se utegnile prezreti posamezne vrste abnormalnega psihičnega stanja, ki upravičuje izključitev vračunljivosti. Za označbo posameznih psihičnih anomalij rabi zakonodajec včasih take izraze, ki skrajno otežkočajo subsumpcijo poedinih primerov nevračunljivosti pod določbo zakona. Splošno je znano, koliko različnih tolmačenj je izzval n. pr. izraz »demence« v francoskem kaz. zakoniku iz 1. 1810. Dočim razlagajo nekateri avtorji ta izraz kot motenje intelekta, pri pisujejo drugi temu terminu širši pomen. Toda tudi pri širši interpretaciji termina »demence« je težko prištevati temu pojmu n. pr. začasno motenje zavesti.1" Skoro iste neprilike so nastale tudi pri razlaganju § 2 avstr. kz. 1852, ki velja doslej v slovensko-dalmatinskem področju naše kraljevine. Tudi v tem primeru se je izkazalo taksativno naštevanje posameznih vzrokov nevračunljivosti kot nezadovoljivo. Ne morem se ob tej priliki spuščati v podrobnosti in omenjam samo tale splošno znana dejstva: avstr. zakon upošteva samo intelektualne anomalije in sicer le v njih ekstremni obliki, »kadar je storilec popolnoma brez uma« ali pa »pri prenehovalni blaznosti v času norenja« ali »v polni pijanosti« ... ali v drugi kaki zmotenosti misli, M kateri se storilec ni zavedel svojega dejanja«. Dasi tudi izpopolnjuje § 134 avstr. kazensko - pravnega reda vrzeli § 2 KZ 1852 z ozirom na 19 P. Oarraud poudarja, da sta pravna in psihiatrična veda v dobi, ko se je pojavil Code penal, omejevala pojem duševne bolezni samo na primere intelektualnih motenj: »... La loi avait voulu marquer, par 1' expression, meme dom e!le se servait, qu' elle liait 1' irresponsabilite a un -trouble de T i n t e 11 i g e n c e >(mens) qui. paur les legislateurs ecmme "ciir medecins de 1' epoque, etait ators 1' unique signe de krfolie.« R. Oarraud. Preeis de droit criminel. 1926, str. 251. 106 Pogoji nevračunljivosti v .načrtu za edinstveni 'kazenski zakonik. vzroke, ki izključujejo vračunljivost, so vendar dotična določila § 2 KZ jako pomanjkljiva.20 Vsekakor se je izkazal sistem taksativnega naštevanja konkretnih vzrokov nevračunljivosti kot nezadovoljiv. Ni čuda torej, da v novejšem kazensko-pravnem slovstvu skoro nihče več ne zagovarja tega sistema.21 § 5. Biološka, psihološka in mešana metoda pri določitvi pogojev nevračunljivosti. Doktrina kazenskega prava novejše dobe razlikuje t r i sisteme, po katerih je moči določiti pogoje nevračunljivosti: čisto biološko, čisto psihološko in tzv. mešano metodo. Čisto biološka metoda sestoji v naštevanju psihičnih anomalij, ki utemeljujejo nevračunljivost storilca. Oblika tega naštevanja je lahko različna, bodisi taksativno-konkretna (primer francoski Gode penal),22 bodisi izražena v bolj splošnih terminih. Kot primer zadnje vrste naj navedemo formulo, ki jo je predlagal prof. Aschaffenburg 1. 1904 na zborovanju pruskih medicinskih uradnikov v Gdansku: »War der Tater zur Zeit der Begehung der strafbaren Handlung geisteskrank, blodsinnig oder bevvusstlos, so wird er nicht bestraft«. V istem smislu je bilo oblikovano tudi prvotno besedilo švicarskega osnutka: »Wer zur Zeit der Tat geisteskrank oder blodsinnig oder oewusstlos war, ist nicht strafbar« (švic. načrt iz 1. 1893 čl. 8; 1894 čl. 8, odst. 1; 1896, čl. 11, odst. 1). 30 Gl. med. dr. A. Lenz: Die ZurenchnunBsfahigkeit nach dem Vf! zu einem osteTr. Str. G. B. »Oest. Z. f. Strafrccht«, str. 46—48. Avtor posebno naglasa, da velj. avsrr. KZ »lest das enfscheidtendc Gewiicht a 11 e i n auf das intellektuelle Moment, vvahrend die iAnomalien des Triablebans vernachlassigt vverden«. 21 Gl. Stoos. 'Lehrbudh des osterr. Strafrechtes. 1909, str. 79 Lam-mascih upravičeno poudarja, da avstr. krc.. »d/urch die Ent\vicklung der Psvchiatrie vol Ist and i g uberholt \vorden ist« Grundriss des Strafrechtes, str. 30. Gl. tudi v. Lilienthal V. D. A. tT. Bd. V, str. 57. 22 Cl. 64 francoskega Code penal: »JI n'v a ni crime ni delit, lorsque le prevenu etait en etat de dernence en temps de 1' action.« Pogoji nevračunljivosti v načrtu za edinstveni kazenski zakonik. 107 Avtorji SNKZ 1910 so odklonili čisto biološko metodo iz razlogov, ki so skoro dobesedno istovetni z razlogi, ki jih navajajo motivi prednačrta nemškega KZ iz 1. 1909.-3 Ti razlogi so v glavnem sledeči. Biološka metoda smatra vprašanje vračunljivosti načeloma kot medicinsko vprašanje. Kakor hitro je ugotovljeno, da obstoji katerokoli v zakonu naznačeno stanje ali bolezen, se smatra, da je vračunljivost storilca izključena. Dasi sodi definitivno o vračunljivosti storilca sodnik, vendar odloča medicinski strokovnjak. Stališče SNKZ 1910 je prevzel tudi NKZ SHS. Potemtakem je to postalo merodajno za naše bodoče kazensko pravo. To stališče je po našem mnenju edino pravilno. Ugotovitev pogojev kazenske odgovornosti ne smemo istovetiti s klinično diagnozo duševnega zdravja prizadetega subjekta. Kazensko sodišče mi psihiatrična klinika, marveč ustanova, ki naj ščiti osebne, društvene in državne interese. Vprašanje vračunljivosti je v prvi vrsti pravno vprašanje.24 Vzrok, da se izključi kazenska odgovornost ne tiči v bolezni ali abnormalnem stanju kot takem, temveč v posledicah, ki jih povzročajo psihične anomalije jma mevraičunljivoslti na vse stopnje in vrste duševnega razstrojstva bi nasprotovalo splošni pravni zavesti.26 Cisto biološka metoda torej ne ustreza smotrom, ki jih zasleduje kazenska zakonodaja. Isto moramo reči tudi o čisto psihološki metodi, ki se pri določitvi pogojev nevračunljivosti omejuje na navedbo psiholoških posledic abnormalnega psihičnega stanja. Tako določbo je vseboval prvi uradni načrt KZ za severonemško zvezo (Regierungsentvvurf I iiir den Norddeutschen Bund vom 31. .Tuli 1869, § 46): »Ein Verbrechen oder Vergehen ist nicht vorhanden. wenn zur Zeit der Tat die freie Willensbestimmung des Taters ausgeschlos-sen war«.27 V novejši dobi se za čisto psihološki kriterij zavzemata Gerland in Mezger.28 Utemeljujeta svoje naziranje s tem, da so za razmejitev vračunljivosti in nevračunljivosti mero-dajne posledice, ki nastopajo v duševnem življenju storilca, ne pa njih organski, biološki vzroki. Duševna bolezen, motenje zavesti »sind Beweisgriinde, aber nicht Rechtsgriinde des Begriffs«. Čeprav je izhodišče zagovornikov čisto psihološkega kriterija nevračunljivosti pravilno, vendar je omejitev formule nevračunljivosti na čisto psihološke znake komaj priporočljiva in sicer predvsem iz praktičnih razlogov procesualnega značaja. Za sodišče bi pomanjkanje biološkega kriterija pomenilo popolno dezorientacijo glede vprašanja, kdaj je treba pritegniti k sodelovanju psihiatra oz. kdaj je staviti poroti posebno vprašanje o sposobnosti storilca 26 Prof. VVagner v. Jauregg: Der Zurechnungsfahigkeitsparagrapih im Strafgesetzentwurfe. Oesterr. Z. f. Strafrecht. 1911, str. 21. 27 iV. Lilienthal, op. cit., str. 1? Mezger. Personlichken und straf-rechtliche Zurecbnung. 1926. str. 7. 28 Gerland: Kritisahe Bemerkungen izum allg. Teil des St. (i. Ent-\vanrfe-s. 1921, str. 30. Meizger, op. cit.. str. 10. Pogoji nevračunljivosti v načrtu za edinstveni kazenski zakonik. 109 za vračunanje i. t. d. Tudi naloga psihiatra kot izvedenca bi bila na ta način jako otežkočena. Avtorji SNKZ 1910 so si predstavljali čisto psihološko metodo samo v obliki indeterminističnega kriterija proste volje, (kar ni točno) in so trdili, da »čisto psihološka metoda ... nije danas više zastupljena ni u naucj ni u zakonodavstvima«, (str. 164, kar zopet ni točno). Vendar so povsem upravičeno zavrgli čisto psihološko metodo in so sprejeli tzv. mešano metodo, ki se je ohranila tudi v NKZ SHS. Bistvo mešane metode je označeno v motivih SNKZ takole. Ta metoda zavrača čisto psihološko kakor tudi čisto biološko pojmovanje vračunljivosti. Združuje obe metodi in, smatra, da vsebuje vprašanje vračunljivosti i psihološko i medicinsko stran, dasi je vendarle končno pravno vprašanje. Pri mešani metodi navaja zakon na eni strani v splošnih potezah ona duševna stanja, ki izločajo ali utegnejo izločati vračunljivost, na drugi pa oblikuje hkratu tudi psihološke momente, ki služijo sodniku kot merilo za ocenitev vpliva, ki ga je imela gotova duševna bolezen na vračunljivost storilca v poedinen; primeru.29 V § 21 odst. 1 NKZ SHS 1927 je mešana biološko-psihološka metoda prav tako jasno izražena: Ni odgovoren, kdor ob času storitve dejanja ni mogel pojmiti narave in značaja (pomena?) svojega dejanja ali pa se ni mogel ravnati temu pojmovanju primerno (psihološki kriterij) vsled bolestnega razstrojstva duha ali motenja zavesti ali nezadostnega umskega razvoja ali slaboumja (biološki kriterij). § 6. Vprašanje svobodne volje in formula nevračunljivosti, Pri oblikovanju psihološkega kriterija nevračunljivosti opažamo v pozitivni zakonodaji različne struje. Dočim izhajajo nekateri kazenski zakoniki iz ideje proste volje poskušajo drugi oblikovati psihološki kriterij bodisi v smislu determinizma, bodisi v smislu tzv. indiferentizma glede vprašanja svobodne volje. Kot primer zakonikov prve vrste naj omenimo veljavni nemški KZ (§ 51), ogrski (§ 36). srbski Kz Projekat i motivi, str. 165. 110 Pogoji nevračunljivosti v načrtu za edinstveni kazenski zakonik. (§ 53) in nek. dr. Drugo vrsto zakonikov tvorijo predrevolu-cijski ruski KZ 1903 (§ 39), bolgarski, ki je zgrajen v svojem splošnem delu na podlagi ruskega, in vsi nam znani načrti kazenskih zakonikov, ki vsebujejo psihološki kriterij nevračunljivosti. V okviru pričujočega predavanja seveda ne utegnemo podati podrobne analize jako kompliciranega vprašanja o vplivu indeterministične in deterministične doktrine na legalno opredelbo vračunljivosti v kazenskem pravu. Omenimo ob tej priliki, da so v jugoslovenskem pravnem in psihiatričnem slovstvu zastopane najrazličnejše smeri, počenši od skrajnega in-determinizma do strogega determinizma. Prof. Šilovič odločno zagovarja čisto indeterministično naziranje. »Mi, koji smo in-deterministi ili pristalice slobodne volje, — prav ta odlični zastopnik kazenske pravne vede, — mi osnivamo krivuju čovjeka u moči njegovoj: kad se je odlučio na kažnjivo delo, da je bio kadar odlučiti se i protivno, da ima snagu, da podigne do od-luke one motive, ko je hoče, bez ozira na to, kolika je jakost tih motiva« ...30 V nasprotju s prof. Šilovičem izhaja prof. Živanovič iz stališča, da »pitanje, da li je ljudska volja slobodna ili ne, još nije rešeno, ...niti se može rešiti, pošto rešenje istoga leži vari granica našeg saznanja. Zato krivično pravo, kao nauka namenjena praktičnim ciljevima, ne može zasnovati svoj tako važan pojam, kao što je podobnost za uračunljivost, na jednom metafizičkom pojmu, kao što je sloboda volje.31 Svoje naziranje označuje prof. T. Živanovič kot indiferentistično, t. j. neodvisno od vprašanja svobodne volje, in ga stavlja v nasprotje z indeterminizmom, kakor tudi s teorijo italijanske pozitivne šole, ki jo smatra za edino strogo deterministično.32 30 .Dr. .1. Šilovič. Kaizneno pravo. 5 izd. \92i), str. 79, 83. Sloboda volje i kazmeno pravo. JU. izd. 19112. V istem smislu Avaku.novič. Teorija kazne-nog prava. Prvi ideo. (Beograd. H887, str. 87. 31 Dr. Toma Živanovič. Osnovi krivičnog prava. Opšti deo. 1922, str. 242. ' 32 Dr. Toma Živanovič: DuaVtet krivičnih sankcija, kaizne i mere bezbednosti, str. 59 in nasl., str. 85. Pogoji nevračunljivosti v načrtu za edinstveni kazenski zakonik. IIr Dr. Ivan Herzog33 smatra, da je indeterministično nazira-nje vobče značilno za pravnike, deterministično pa za zdravnike in sploh za zastopnike naravoslovne vede. Ta trditev se seveda ne ujema z dejstvi, kajti mnogo zagovornikov deter-minizma je tudi med pravniki, zlasti med novejšimi kriminalisti. Prof. Dolenc smatra spor med deterministi in indeter-ministi s stališča kazenskega prava za brezploden. »Zakono-dajcu ni treba povpraševati po prostosti volje, ampak le po sposobnosti za storitev zločina; ni treba presojati napačne volje raz stališče etike in religije, zadostuje, da jo presojamo raz stališče prava...« Za kazensko pravo zadostuje po mnenju prof. Dolenca de lik Učna sposobnost, t. j. sposobnost zavesti, da se stori neko antisocialno dejanje.34 Vidimo torej, da so v jugoslovenskem znanstvenem slovstvu zastopana različna mnenja glede vprašanja o svobodni volji kot kriterija o sposobnosti za vračunanje. Isto opažamo v literaturi vseh narodov ker se v sporu med mdeterministi in deterministi očitujejo vzajemno si nasprotujoča svetovna na-ziranja.35 Nekateri pisatelji, čeprav so deterministi, mislijo, da je in ostane naivni, t. j. nekritični indeterminizem pri vseh ljudeh glavno vodilo njih čustvovanja in dejstvovanja. Tako n. pr. trdi prof. "VVagner v. Jauregg, da se spremenijo tudi deterministi in preidejo skoro 'vedno v indeterministe, če gre za njih blagor ali gorje. Indeterminizem je po mnenju omenjenega pisatelja svetovno naziranje, ki ga ne pridobimo samo vsled izobrazbe in vzgoje kot etično polnovreden motiv našega vedenja, marveč tudi kot navidezno neizpodbiten rezultat na- 33 Dr. Ivan Herzog. Priimljed.be k projektu kaznemiCKi 'zakonika sa strane psihijatrije. Mjesečnik. 1924, str. 20 '(istotaim - '.popolnoma upravičene opombe redakcije »Mjesečnika«). 31 Dr. Metod iDolenc. 'Osnovne ideje .italijanskega prednačrta za kazenski zakonik. »Pravni vestmik«. Leto II., št. 3, str. 38. 01. tudi Vesnič. Krivična odgovornost u svetlosti današnje nauke. 'Ii890. — Ogorehca. Pravmik. MI., str. 406. — Dušan M. Subotič Projekat novog kaznenog zakonike za našu d-nžavu. »Policija«. 1932. str. 798. 35 Primerjaj mnenje K. Bindinga o tzv. »esrterische Psvchologie des Rochts«, Dr. K. iBinding. Die Normen und ihre Obertretung. TI. Bd. Prste Haifte. 1914, str. 3—'15. 112 Pogoji nevračunljivosti v načrtu za edinstveni kazenski zakonik. ivnega, nekritičnega samoopazovanja. To naivno opazovanje samega sebe nam vsiljuje prepričanje, da imamo sposobnost proste odločitve pri svojem dejanju ali nehanju. Na tem splošnem prepričanju o svobodni volji temeljijo po mnenju tega učenjaka vsi kazenski zakoniki in načrti, ki so ohranili pojem krivde. Krivda ima za pogoj vedno, da bi utegnil storilec ravnati drugače, 'kakor je v resnici ravnal — predstavljanje, ki z determinističnim naziranjem ni združljivo. Na indetermim-stično stališče se mora postaviti tudi sodnik, dasi je po svojem prepričanju determinist. S tega stališča je indeterminizem naziranje vseh laikov, v njih praktičnem življenju,36 dočim temelji naravoslovna veda (m. dr. tudi psihiatrija) na Irpotezi determinizma. Vsak psihiater mora izhajati iz te hipoteze, četudi je po svojem prepričanju indeterminist. V nasprotju s pravkar omenjenim mnenjem trdijo drujji pisatelji, da je bas determinizem naziranje, ki je značilno za široke plasti ljudstva (tako n. pr. prof. Loffler. dr. Emu See-lig in dr.).37 Navedli smo kratke podatke o stanju spora med indeter-miimsti in deterministi v novejšem kazensko-pravnem slovstvu samo radi tega, da bi poudarili skrajno kompliciranost tega težkega in morda sploh nerazrešljivega vprašanja. Spor se bo nadaljeval ad infinitum, toda življenje in praksa pa seveda ne moreta čakati, kajti kakor se duhovito izraža Sigwart: ... die theoretischen Fragen kann man vertragen ... in der Praxis aber muss zvvisehen Ja und Nein gevvahlt werden.«38 Isto velja seveda tudi za zakonodajca. Toda reševati vprašanje 38 V istem smislu tudi dr. Dušan M. Subotič. iDeoba zloanaca s obzirom na antisccijalnu voljar. :»iArihiv za ipravne i društvene nauke«. 1931. str. 1.66. 37 »In Bezug auf kraftig matfrvierte Handlun gen anderer ist aueh der volkstiimlichc Beobachter ein prakVsoher iDetenminiist...« Loffler. Diskuss':'Cin iiber id.ie frage der Zurachnimgtsfaiiigkeit in der osterr. Krimi-nalistischen Vereinigung. Oesterr. Z. f. Strafrecht. 1911, str. 66. — Dr. Ernst Seelig: VVillensfreiheit und strafrečlitlichie IVerantwortlichkeit. Mo-natschr. f. :Kriminalpsyd'i. 1925, str. 15. 3S Sigwart. ILogik. 4-te Aufl. II. Str. 18. 01. Bindlmg, op. cit., str. 4. Pogoji nevračunljivosti v načrtu za edinstveni kazenski zakonik. • 113 svobod, ali nesvobod. volje ni naloga zakonodajca, ker iiiuzofski spor ne more biti rešen na podlagi sklepa parlamentsk. večine.39 Zakonodajcu ne preostaja nič drugega, nego zavzeti nevtralno j>ozicijo v tem teoretskem sporu. Tako postopajo skorro vsi novejši kazenski zakoniki in načrti, med njimi tudi SNKZ 1910 in po njegovem zgledu tudi NKZ SHS. Avtorji srbskega osnutka so bili mnenja, da je "prašanje svobodne volje jako sporno in se da razlagati m različen način. Celo tedaj, če svobode volje ne bi smatrali niLi v determinističnem, niti v indeterminističnem smislu, marveč v smislu, ki ga ima v navadnem življenju, prevzeti svobodo volje kot kriterij vračunljivosti ne bi bilo primerno.40 (Isto stališče je značilno tudi za NKZ SHS.41). § 8. Psihološki kriterij nevračunljivosti. Preidemo na podrobnejšo analizo psihološkega in biološkega kriterija nevračunljivosti v osnutku za edinstveni KZ. Psihološki kriterij nevračunljivosti v NKZ SHS (§ 21 odst. 1) je oblikovan tako-le: Ni odgovoren, kdor ob času storitve dejanja ni mogel p o j m i t i narave in značaja svojega dejanja ali se ravnati primerno temu pojmovanju. Prvi del te formule (»ni mogel pojmiti narave in značaja svojega dejanja«) se nanaša na intelektualno stran psihičnega življenja. Zakonodajec izhaja iz misli, da je človek, ki se nahara ob času svojega dejanja v normalnem duševnem stanju, sposoben uvidevati tako dejansko stran svojega čina, njegovo »naravo«, kakor tudi zavedati se njegovega značaja (oz. pomena), z drugimi besedami, da je njegovo dejanje dovoljeno oz. prepovedano (socialno-pravna ocenitev dej;;::;::i). Večina no- " (M. E. ,Mayer. Der Allgemeiine Teil des tfcutschen ^trafrechts. 1915, str. 312. 40 Projekat i motivi, str. 166. 41 Gl. motivi SNKZ 1910 »Da postoj/i uračunijivos: tuinioca projekat ... traži: sposobnost sbvatanja prirode i .značaja dela. ide se pod »priro-dom« razume fizička priroda dela. a pod »značajemi pravni karakter, t. j. da je delo zaforanjeno zakonom.« Projetak i mo.vi, str. 168. 8 114 Pogoji nevračunljivosti v načrtu za edinstveni kazenski zakonik. vejših načrtov, n. pr. nemški, avstr., švic., češkosl., švedski in dr. oblikuje ta del psihološkega kriterija nekoliko drugače in govori izrecno samo o sposobnosti dotičnika uvidevati socialno oz. pravno stran svojega dejanja (»das Unrecht sei-ner Tat einzusehen — čl. 12 švic. NKZ 1916, »das Uner-1 a u b t e der Tat einzusehen« — § 17 nemšk. NKZ 1925, »das Unrechtmassigeder Tat einzusehen — § 13 nemšk. NKZ 1927«, »razpoznati bezpravnost sveho čina« — § 21 ČSL. NKZ 1926). Razlika med navedenimi načrti in osnutkom za edinstveni KZ se potemtakem označuje tako-le: 1. ti načrti upoštevajo samo sposobnost presoje s o c i a 1-no-p ravne strani dejanja, dočim se ozira naš osnutek tudi na sposobnost uvidevanja ¦ njegove dejanske strani; 2. v našem osnutku moment socialnopravne ocenitve ni dovoli jasno očrtan zlasti vsled dvojnega pomena srbske besede, »značaj«. Raztegnitev v NKZ SHS dotičnega dela psihološkega kriterija tudi na dejansko stran storjenega, ne smatram za zgrešeno, kajti zmožnost presojanja in pretehtavanja dejanskih pogojev svojega ravnanja utegne imeti bistveni pomen za vsestransko ocenitev duševnega stanja storilca. Izraz »značaj« (pomen?) kot označba socialno-pravne strani dejanja se nam ne zdi povsem prikladen glede na možnost njegovega različnega tolmačenja. Drugi del psihološkega kriterija (sposobnost ravnati se temu pojmovanju primerno) se nanaša na v o 1 u m t a r i s t i č-no stran duševnega življenja. Zakonodajec mora računati z nepobitnim dejstvom, da obstojajo take oblike psihičnega raz-strojstva, pri katerih človek sicer ne izgubi zmožnosti pravilne abstraktne presoje dejanske in socialne strani svojega vedenja, pač pa mu manjka sposobnosti, koordinirati svoje ravnanje na podlagi te v splošnem pravilne presoje. Ta moment poudarjajo motivi ČSL. NKZ. Isto naziranje je značilno tudi za avtorje NKZ SHS. Končno je treba naglasiti, da smatra § 21 odst. 1. našega osnutka vračunljivost že takrat kot izključeno, če je podari vsaj eden pogojev, ki tvorijo vsebino psihološkega kriterija, Pogoji nevračunljivosti v načrtu za edinstveni kazenski zakonik. 115 z dr. besedami: 1. če subjekt ob času dejanja ni mogel pojmiti narave in značaja svojega dejanja oz. 2. če ni mogel ravnati temu primerno. NKZ SHS, kakor tudi drugi KZ in načrti, napravljajo odgovornost odvisno od vprašanja, ali je dotični storilec mogel pojmiti naravo *Ce bi se prigodilo. da bi car sam izdal kakšno naredbo v jezi ali iz ljubavi ali po milosti, pa bi se tista narediba ali pismo križala z določili zakonika, naj se sodniki ne ozirajo na tako naredbo ali pismo, ampak oni morajo soditi po zakoniku.« Cit. po Dolencu sftr. 196. * Gl. P i t a m i c , op. c. str. 386; T a s i č : Čl. 18. Ustava v Ekonomistu 1927. str. 634. Po Pitamicu (str. 92) pomenja na Angleškem »krona« oblast, ki jo reprezentira vsakokratni monarh. Ta ne izvršuje državne oblasti v svojem imenu, 'temveč v imenu in kot zastopnik ikrone« in marsikatere pravice, ki se še vedno pripisujejo kroni, se danes ne izvršujejo po kralju, temveč po drugih orcnnih. O odlgovpnnosti države in samoupravnih teles po čl. 18. ustave. 125 odločati samo upravno sodišče. Priznava se sicer, da so civilnopravni predpisi o odškodnini nedostatni in neprimerni, vendar pa se utemeljuje odgovornost države s sklicevanjem na naravna pravna načela. Zakonito je določena samo obveznost občin in deloma države za škodo, povzročeno pri uporih, puntili in pod. Uradniki pa normalno niso odgovorni državi, da ji povrnejo dano odškodnino. Ce pa nezakonito dejanje uradnikovo ni v zvezi s službo, marveč se da od nje ločiti, zlasti ker je imel pri svojem dejanju drug namen, kakor ga je imela država, ko je ustanovila dotično službo, potem govori franc. pravo o osebni krivdi dotičnega organa. Za škodo je odgovoren on sam in sicer pred rednim civilnim sodiščem.7) Po belgijskem pravu je odškodninska tožba dopustna samo zoper uradnika, ne zoper državo, ki se smatra za neodgovorno, če je nastopilo oblastvo vsled svojega imperija. Uradniki pa so odgovorni normalno le, ako so zakrivili nezakonito dejanje namenoma ali iz velike nemarnosti. .Pri tem jim je dopuščeno, da dokažejo, da so ravnali na povelje predstojnikovo. Tako se skoro redno dogaja, da se prevali odgovornost na aktivnega ministra, na čigar zapoved se je dotični čin izvršil. Ta pa je odgovoren zgolj parlamentu, kar ima za posledico, da državljan v največ primerih ne dobi nobene odškodnine. Pač pa so odgovorne občine za škodo, povzročeno vsled javne sile ali pod pretnjo oborožene in neoborožene drhali oziroma množic. Tudi druge občine morajo prispevati, če se dokaže, da so njih prebivalci sodelovali pri zločinu.8) V Nemčiji so z recepcijo rimskega prava prišla tudi načela tega glede odgovornosti organov do veljave. Leta 1555. pa je določil pravilnik državnega komornega sodišča (Reichs-kammergerichtsordnung), da more vsaka stranka, ako meni, da je do krivične sodbe prišlo iz nezakonitih motivov, poklicati sodnika na odgovor, »ad svndicatum«. Praksa je to določbo razširila tudi na ostalo sodniško delovanje in je ni omejila samo 7 Pitam i c, 1. c, str. 387; Tasič, 1. c, 638; Ružička: Die Entsdhadigungsklage wegen iibler oibrigkeitlicher Vervvaltung, str. 10; Jeze:: Das Venvaltungsrecht der fransosischen Reptiblik, str. 434 in 440, 441.; zakona od 5. aprila 1884 in 16. aprila 1914. 8 E r r e r a : Das Staatsrecht des Konigreiches Belgien, sta. 142 si. 26 O odgovornosti države in samoupravnih teles po čl. 18. ustave. na sojenje. Sem pa tam so sodišča izrekla svojo pristojnost tudi za tožbo zoper druge (ne sodniške) uradnike. V novejšem času so kodifikacije posameznih nemških držav ustvarile različne norme. Nekatere so priznale odgovornost države in sicer primarno, druge samo kot porokinje, v obeh primerih večinoma samo za določena dejanja, nekatere so odklanjale vsako odgovornost tako države kakor , tudi svojih uradnikov. Odločilen je bil pri tem razvoj v največji nemški državi, namreč v Prusiji, ki je nastal očividno pod vplivom rimskega prava. Država je smatrala v vseh stvareh, kjer je nastopala kot imperij, da ni odgovorna. Kjer pa je nastopala kot lastnik ali podjetnik, n. pr. pri upravljanju železnic, pošte, rudnikov in kot zastopnik državne imovine sploh, tam se je stavila država v isto vrsto kakor zasebniki. Dejanja državnih organov v teh stvareh so se presojala po predpisih zasebnega prava, državi so nastale po državljanskem pravu pravice in dolžnosti. Ta teorija, ki vidi torej v državi dve strani, javnopravno in zasebnopravno, je mogočno vplivala zlasti na Avstrijo, pa tudi na Francosko, kakor je povedano gori. Prevzela jo je tudi Nemška država. Po nemškem državnem zakonu od 22. maja 1910. je jamčila nemška država za škodo po svojih uradnikih vsled kršitve uradne dolžnosti. Kjer pa je država subjekt privatnopravnih pravic in dolžnosti, tam se je presojala njena odgovornost po državljanskem pravu.9) Po čl. 131. Weimarske ustave pa sta država in vsako samoupravno telo odgovorno za protipravne čine svojih organov. Odgovornost ugotovi civilno sodišče brez predhodne odločbe upravnega sodišča. To določbo Weimarske ustave smatrajo nekateri samo za progra-matično točko, ki je izvedljiva samo v državah, ki so imele že prej slične odredbe, drugi jo tolmačijo kot obvezno pravilo, ki je zadobilo takoj moč in ki se mora takoj upoštevati. Skraja so sicer sodišča sprejemala tožbe na podlagi cit. čl. 131. in jih reševala ugodno.10) Ko pa so se razmere na Nemškem ustalile in je prestala nevarnost prekucije, je pričela judikatura 9 >Lalband-M>ay,er : Deutsches Reichsstaatsrecht, str. 106: Oierke: Deutsches Privatrecht 1917, III. str. 936. 111 Gl. IT a s i č , 1. c, 637 s!. O odgovornosti države in samoupravnih teles po čl. 18. ustave. ta predpis razlagati zgolj za programatičen, dan zakonodavcu, ki ga brez podrobnih določb ni moči izvajati.11) V bivši Avstriji po dvornem dekretu od 14. marca 1806. št. 758 zb. j. z. uradnikov zaradi uradnih dejanj ni mogel nihče tožiti pred civilnim sodiščem. Država sama pa je bila odgovorna le, kadar je nastopala kot privatnopravni subjekt. Sicer je predvideval Kromerižki ustavni načrt (1. 1848) v § 138, da imajo državljani pravico zahtevati od države popolno odškodnino in sicer s civilno tožbo, če so državni služabniki kršili državljanske pravice, določene z ustavo, ter da civilna tožba ne izključuje kazenskega zasledovanja krivca. Toda absolutizem je pokopal v Avstriji ta ustavni načrt. Izdana je bila samo cesarska naredba iz 1. 1859. o sodniški (sindikatni) odgovornosti. Šele ustava iz leta 1867. se je izrekla o tem vprašanju, seveda samo programatično. Tako čl. 12. državnega osnovnega zakona z dne 21. decembra 1877. št. 145. drž. zak. o vladni in izvršilni oblasti, da imajo vsi državni služabniki opravljati službo po državnih in deželnih zakonih. Zadnji odstavek tega čl. je obljubil poseben zakon, ki bo ustanovil civilnopravno odgovornost državnih organov za krivice, uči-njene z odredbami zoper dolžnost. Obljuba pa je ostala neizpolnjena in slej ko prej je zaznamovati v tem pogledu le zakon o ministrski odgovornosti (z dne 25. julija 1867. št. 101 drž. zak.), ki je dopustil zoper člana vlade tožbo na odškodnino pred rednim (t. j. civilnim) sodiščem, toda le, če je državno sodišče spoznalo, da je bilo uradno dejanje nezakonito. Čl. 9. državnega osnovnega zakona od 21. decembra 1867. št. 144 drž. zak. o sodniški oblasti pa je izrekel, da so država ali njeni sodniški uradniki odgovorni za protipravne čine in da bo to državljansko pravico normiral poseben zakon. Ta zakon je tudi res izšel dne 12. julija 1872. št. 112 drž. zak., znan pod imenom sindikatni zakon.12) § 1 tega zakona določa, da ima oškodovana stranka pravico, terjati s tožbo od sodniškega uradnika sa- 11 IM a t e j k a : .Nahrada škody zpusohene vefejnym zaimestaneem podle navnhti noveho občanskiho zakonika v Praškem Pravniku il926„ str. 313. ,a Glej o tem Sander: Die Syndikatsklage. 1909. 128 O odgovornosti države in samoupravnih teles po čl. 1». ustave. mega ali od države same ali pa od obeh povrnitev škode, ki jo je povzročil sodniški uradnik v izvrševanju svoje službe, če je prekršil uradno dolžnost. Uradnik je odgovoren po tem paragrafu kot glavni dolžnik, država pa kot porok in plačnik. Pod sodniškimi uradniki razumeva zakon sodnike, za izvrševanje sodnih dejanj nameščene državne uradnike, notarje kot sodne komisarje, sodnike lajike, pisarniško osobje in sluge pri sodiščih, dalje tudi uradnike in sluge pri državnih davčnih uradih glede uradnih dejanj s sodnimi depoziti in sirotinskimi denarji. Poleg sindikatnega zakona so ustanavljali odgovornost države še: 1.) dvorni dekret od 28. julija 1843 št. 726 j. z. o povrnitvi škode, povzročene po transportih vojaških neizvež-banih konj (remonte). O povrnitvi škode je odločilo upravno oblastvo, če se je ugotovila takoj v prisotnosti vojaškega zastopnika, sicer je bilo treba nastopiti pot redne pravde; 2.) § 23. zakona od 22. maja 1905. št. 86 drž. zak. o povračilu škode, nastale ob pripregi na živalih, vozeh in opravah, če so se zanemarjali izdani predpisi. O škodi je odločilo tekom 6. tednov politično oblastvo; 3.) zakon od 11. junija 1879. št. 93. drž. zak. o povračilu resnično povzročene škode in izgubljenega užitka, nastalih vsled vojaških vežb na zemljiščih; 4.) § 4. zakona od 9. julija 1894. št. 161. drž. zak. in § 491. k. z. za škodo, povzročeno po neupravičeni 'zaplembi tiskovin; 5.) zakon od 21. marca 1918 št. 109 drž. zak. o odškodnini za neupravičeno obsodbo in 6.) zakon od 18. avgusta 1918. št. 318. drž. zak. o odškodnini za neupravičeni zavarovalni in preiskovalni zapor. Primeri pod točkami 3 do 6 v strogem smislu prav za prav ne spadajo semkaj, ker ne gre vselej za škodo, povzročeno po nezakonitih uradnih činih, temveč se poravna tudi škoda, nastala po dopuščenih dejanjih (glej opombo 3). V večini primerov se državnim funkcijonarjem ne bo mogla očitati krivičnost oziroma kršitev pozitivnih predpisov, škoda pa je nastala vzlic temu vsled posebnih okolnosti, ki se jim državni organi niso mogli izogniti, n. pr. da je bil kdo dan v zapor zaradi izkrivljene ovadbe, prvotna zaplemba je bila odrejena samo zaradi krive interpretacije in podobno. Država pa priznava v takih primerih odškodnino, četudi njenih orga- nov ne zadene nobena krivda, ker je pravično, da jo dobi po krivici preganjani. Razen države je bila z zakoni urejena še omejena odgovornost občin na Predarlskem, Češkem in v Galiciji in ljubljanske mestne občine za škodo, povzročeno ob javnih izgredih.13) Sicer pa sta odklanjali tako teorija kakor praksa odgovornost države in občin za vsako drugo, po zakonih ne priznano odškodnino, glede na to, da predpisi privatnega prava (o. d. z. glede odgovornosti pravnih oseb) niso uporabni, kadar gre presojati dejanja, opravljena v izvrševanju javne oblasti. Na ta se nanašajo edinole predpisi javnega prava, zato je tudi odgovornost države, dežel in občin ter njih organov za protipravna dejanja teh javnopravnega značaja, ki se ne more vzporejati v isto vrsto z odgovornostjo pravnih oseb civilnega prava. Ako javno pravo takšne odgovornosti izrecno ni priznalo, nima po načelu, da ni nobene obveznosti brez ob-veznostne norme, nihče odškodninske pravice.14) Celo v primerih, kjer je bila odgovornost države ustanovljena z zakonom, se je v početku trdilo, da za odškodninske pravde niso pristojna redna sodišča, marveč da je nastopiti upravno pot. Praksa temu nazoru, razen kjer je bila naravnost izrečena kom-petenca upravnih oblastev, ni sledila in je priznavala pristojnost civilnih sodišč, čemer se je uklonila tudi teorija iz vidika, da govori čl. 12. državnega osnovnega zakona o vladni in izvršilni oblasti o civilnopravni odgovornosti državnih organov. Kadarkoli pa je šlo za državo in druge pravne organizacije kot imovinski subjekt, tedaj so odgovarjale vse te organizacije po predpisih privatnega prava, ne glede na to ali so se te organizacije posluževale pri poslovanju javnih organov, kakor tudi ne glede na to, če so bile zaveze sprejete v 13 Glej o tem 2.o Iger : Jamstvo za poškodovanje ob uporih v Slov. Pravniku .1901, str. 129 si. Odgovornost ljubljanske občine .za škode, ki jih ima kdo vsled .zanemarjanja krajevne policije, se osniva na § 45 a obč. r. Ta paragraf je bil uzakonjen z novelo k obč. r. dne 17. oktobra 1910, št. 31 dež. ¦zak. in je nastal oeividno Pod vtisom septemberskih do.godkov leta 1908. 14 Ran da: Die Sohadenersatzpflicht. 3. izd., str. 78. Podobno Ott in drugi. 130 () odgovornosti države in samoupravnih teles po čl. 18. ustave. obliki javnega prava, n. pr. pri upravljanju javnih imovinskih objektov (zemljišč, gozdov, rudnikov, tovarn in drugih podjetij), pri upravljanjih javnih prometnih naprav (železnic, pošte, telegrafa, telefona), pri javnih posojilih. Država je jamčila kot lastnik za privatnopravne obveznosti, združene z lastnino. Vendar so urejali te obveznosti cesto posebni, ne občni predpisi, kakor n. pr. predpisi o pošti, o železniškem prometu. Ni pa se priznavala odgovornost za stanje javnega blaga (ceste, mostovi), ker skrb za občno blago ni identična s skrbjo za lastnino. To pravno stanje obstoji še danes v Avstrijski republiki. Sindikatni zakon velja še naprej z malenkostno izjemo, da jamči za culpa leviš sodnih uradnikov samo država. Posebnega splošnega zakona, ki bi ustanovil odgovornost tudi za protipravna dejanja drugih javnih organov in ki je bil tudi po novi avstrijski ustavi obljubljen, še do danes ni. Prav tako ni nobene izpremembe v Češkoslovaški republiki. Z ustavno listino je obljubljen v § 92. poseben zakon, koliko odgovarja država za škodo, povzročeno z nezakonitim izvrševanjem javne oblasti (ministri so odgovorni samo politično in kazensko), in § 104. pravi, da ustanavlja poseben zakon, kako jamčijo država in sodniki za škodo, ki so jo povzročili s tem, da so kršili pravo v izvrševanju svojega urada. Prvega zakona še do danes ni. glede sodnih dejanj pa velja tamkaj še vedno avstrijski sindikatni zakon iz 1. 1872.. ki se sedaj uporablja tudi na Slovaškem in v Podkarpatski Rusiji in ki je stopil v teh dveh pokrajinah mesto prejšnjega § 19 zak. čl. VIII/1871. Sicer pa velja v poslednjih dveh pokrajinah še bivše ogrsko pravo. Pri tem prihajajo v poštev: § 55f. zak. čl. XX/1897 za škodo, povzročeno po uradniku, ki mu je bila poverjena uprava imovine, v krogu njegovega področja, § 13 zak. čl. XXXIX/1895 za škodo, povzročeno po vojski pri poljskih vežbah na tujih zemljiščih, §§ 13, 19, 20 in 21 zak. čl. LXVIII/1912 za škodo, povzročeno ob priliki vojnih dejanj, po § 91 zak. čl. XXI/1886. in § 86 zak. čl. XXII/1886. naknadi municipij oziroma občina škodo, ako je njih uslužbenci ne poravnajo bodisi zbog svoje neimovitosti, bodisi ako se ne more ugotoviti, kdo je glasoval za dotični ukrep. Sicer pa je ogrsko O odgovornosti države in samoupravnih teles po čl. 18. ustave. 131 običajno pravo odgovarjalo na to vprašanje v tem smislu, da je Odgovorno javno telo, četudi ne dosledno. Medtem pa se na Češkoslovaškem pridno dela na reviziji občnega državljanskega zakona. Novi § 1313. o. d. z. ustanavlja, da odgovarja za škodo, povzročeno z nezakonitim izvrševanjem javne službe, uslužbenec ali pa njegov pooblastitelj. Oškodovanec pa imej pravico zahtevati odškodnino tudi od obeh skupno.15) Na prvi pogled je vidno, da je redaktorjem tega paragrafa lebdel pred očrni avstrijski sindikatni zakon. V pravniških krogih pa je zadela predlagana ureditev na hud odpor. Očita se, da to vprašanje ne spada v občni državl'ansk; zakonik, ker je javnopravne narave. Kritiki se sklicujejo pri tem na priznane češke pravniške avtoritete, predvsem na Randa in Otta, priznavajo in uvidevajo potrebnost, da se ustvari zakon, ki bi urejal odgovornost za nezakonitost uradnih činov, zahtevajo pa izločitev z o. d. z. in ureditev tega vprašanja na javnopravni podlagi.16) Glede prava, veljavnega v Srbiji pred letom 1921, je omeniti čl. 28 srbske ustave iz 1. 1903. Ta člen, ki je nekako predhodnik čl. 18 vidovdanske ustave, se glasi: »Svaki Srbin ima pravo da neposredno i bez ičijeg odobrenja tuži sudu državne činovnike i zvaničnike kao i predsednike opština, kmetove i opštinske zvaničnike ako su oni u svojem službenom radu povredili njegova prava. Za ministre, sudije i vojnike pod zastavom važe naročite odredbe.« Ta ustavna določba je ustanovila torej odgovornost javnih organov in odklonila s tem implicite vsako odgovornost države. V tem pogledu je ostal v 15 Tretji odstavek predlaganega § 1313 se glasi: Povzroči li zlasti javni uradnik ali uslužbenec komu škodo s tem, da izvršujoč svoj urad ali službo namerno ali iz velike nemarnosti prekrši svoge dolžnosti ali odreče zoper svojo dolžnost izvrševanje urada ali službe, ali zagreši kaj iz neutemeljenih odlogov, in ako se škoda ni dala odvrniti z zakonitimi pravnimi sredstvi, more oškodovani zahtevati odškodnino ne le od njega, marveč tudi od tistega, s čigar pooblastilom ali v čigar imenu izvršuje urad ali službo, ali od obeh skupno. Za sodnike velja poseben zakon. 18 M a t e j k a , op. c, F 1 i e d e r : Ručeni statu, jinych vefejnich kor-poraci, jakož jejih organu (izastupcu, vefejnich uifedhflku, .zfizencu) za škodv izpusobene temito u vykonu uradu nebo služlbv v Praškem Pravniku 1928, str. 1 si. 9* 132 o odgovornosti države in samoupravnih teles po čl. 18. ustave. veljavi še nadalje čl. 66 zak. o činovnicima od 15. febr. 1864, ki je odrejal odgovornost državnih uradnikov za škode, ki so jo učinili »z nepravilnim vršenjem svoje dolžnosti«. Razveljavila pa je ustava nadaljnjo določbo cit. čl. 66, da mora dati pristojni minister odobrenje za vsako tožbo zoper činovmika bodisi civilno bodisi kazensko. Poleg zakona o ministrski odgovornosti je posebe omeniti zakon o sodnikih od 4. marca 1911, ki obravnava to snov natančneje v čl. 34 do 41. Dovoljenje za tožbo na Odškodnino, povzročeno po sodnikovi krivdi v službeni dolžnosti, je dajalo kasacijsko sodišče skladno s predpisom čl. 157 ustave in § 10 zakona o ustrojstvu kasacij-skega sodišča od 20. februarja 1865. Vsled poziva ministra pravde ali tožbe oškodovančeve je kasacijsko sodišče najprej stvar preiskalo in nato odločilo, ali je dovolj temelja, da se toži sodnik za zločin ali za odškodnino in je v pritrdilnem primeru tudi določilo razpravno sodišče. O svojem rešenju je obvestilo ministra, tožitelja, prizadetega sodnika in sodišče, ki naj bi naprej postopalo po predpisih kazenskega ali gra-djanskega postopnika (čl. 38). — Oškodovanec je moral vložiti tožbo v prekluzivnem roku 60 dni od vročbe kasacijskega rešenja (čl. 40). Tožba sama pa je zastarala v 6 mesecih od dneva, ko je postala izvršna krivična sodna odločba. Ako oškodovancu odločba ni bila vročena ali ako je bila škoda povzročena z drugim sodniškim dejanjem ali opuščenjem, je pričel teči zastaralni rok šele od dne zaznave, vendar je bilo zastaranje izvršeno vselej najdalje v 1 letu od kršitve uradne dolžnosti. Ugovora zastaranja se je sodnik mogel posluževati vse dotlej, dokler ni postala 'sodba o odškodninski tožbi izvršna (čl. 41). Zelo zanimiv je nadalje čl. 96 zakona o opšti-nama od 5. julija 1903. Predsednik občine in kmeti so odgovorni za škodo, ki se je pripetila, ker pota in mostovi v občini niso bili v redu in ako se je dokazalo, da občinsko oblastvo ni izvrševalo predpisov § 14 zakona o suhozemnih potih. Olede prava, ki je veljalo v Bosni in Hercegovini, je treba omeniti določbe §§ 25 do 29 zakona od 23. decembra 1913, štev. 129 glas. o ustavu za sudove. Tega zakona § 25 je odrejal: »Kad sudac ili drugi koji sudski činovnik namjerno ili zbog skrivljene nepažnje povrijedi svoju zvaničnu dužnost, kad O odgovornosti države in samoupravnih teles po čl. 18. ustave. 133 povredom svoje zvanične dužnosti uskrati ili zavlači izvršenje svoga zvanja, maknadiče odatle nastalu štetu, ako se ona nije mogla ukloniti pravnim lijekovima, što su u zakonu odredjeni. — Ako se zvanična dužnost povrijedi osudom (presudom) u kojoj parnici, močiče se tražiti odšteta samo onda, kad je povreda dužnosti djelo ili propuštanje, koje valja kazniti po krivičnom zakonu.« Pod sodnimi činovniki razumeva § 26 pisarniško osobje in sluge, nameščene pri sodišču, da vrše sodne posle. Po § 28 ima oškodovani pravico, tožiti na odškodnino ali krivca ali zemaljsko upravo ali oba skupaj solidarno. Za tožbo je stvarno pristojno okrožno sodišče, krajevno pa forum delieti. Tudi za regresni zahtevek zemaljske uprave napram krivcu je predpisana redna tožbena pot. Zahtevek privatne stranke je zastaral v treh letih od dneva zaznanja kršitve dolžnosti in brez ozira ma to zaznavo v 10 letih, razen če je predpisoval kazenski zakon za kaznivo dejanje daljši zastaralni rok (§ 29). Za šeriatske sodnike te odredbe niso veljale. Zanje in za večino drugih uslužbencev, razen nekaterih v § 69 naštetih, je veljal zakon o disciplinskem postopanju od 15. julija 1907, št. 138 glasnika. Po odredbi § 45 tega zakona se v disciplinskem postopku niso mogli uvaževati odškodninski zahtevki, ki bi jih izvajal kdo iz službenih kršitev zoper okrivlje-nega uradnika ali slugo. Potemtakem so ti uslužbenci odgovarjali osebno in direktno za škodo, ne pa poleg njih tudi ze-maljska uprava kakor glede škod, povzročenih po osobju, nameščenem pri sodiščih. Na ozemlju Hrvatske in Slavonije so obstojali za razne grane javnih organov tudi posebni zakoni. V prvi vrsti je omeniti zakon od 16. januarja 1874 o odgovornosti bana in oddelnih predstojnikov zemaljske vlade. Po tem zakonu so odgovarjali ban oziroma oddelni prestojniki pred rednimi (gra-janskimi) sodišči za škode, povzročene s kršitvijo uradnih dolžnosti bodisi zemlji bodisi privatnim osebam. Tožba pa se ni mogla vložiti, dokler ni bila rešena obtožnica, ki je z njo sabor pozval krivca na odgovornost. Sicer se je obravnavalo odškodninsko vprašanje po določbah o. d. z. Drugi zakon iz istega leta, namreč o sodniški oblasti od 28. feruarja 1874 nima nobene določbe o sodniški odgovornosti, pustil je v veljavi na- 134 O odgovornosti države in samoupravnih teles po čl. 18. ustave. redbo od 12. marca 1859, št. 46 drž. zak., ki jo je zamenjal v Avstriji že gori omenjeni sindikatni zakon iz 1. 1872. Po tej naredbi v zvezi z zakonom od 10. decembra 1890, br. 1/91 Sb. je bil odgovoren vsak pravosodni činovnik za škodo, ki jo je povzročil z opustitvijo ali kršitvijo svojih uradnih dolžnosti. Pod činovniki je razumeti konceptno in pisarniško osobje, nameščeno pri kateremkoli sodišču ali kaznilnici, tudi pri državnem pravdništvu. Na zahtevo oškodovanca je izreklo disciplinsko sodišče, ki je stvar preiskavalo, da je činovnik dolžan dati odškodnino. Ako se stranke niso zadovoljile z izrekom disciplinskega sodišča, jim je bila odprta pot redne pravde, za katero je bil pristojen banski stol. V posebnega ozira vrednih primerih pa se je krila škoda mesto od krivca iz državne blagajne. Državna blagajna sama je neposredno odgovarjala tudi za škodo, nastalo na depozitih, ki so bili dani v hrambo sodnim ali drugim državnim depozitnim uradom. Isto je veljalo za osobje mestnih sodišč (nar. od 6. sept. 1892, br. 672 Sb.), sličen je bil postopek napram nameščencem županij in okrajev. Organi občin so odgovarjali za odškodnino pred rednim grajanskim sodiščem potem, ko je bila njih krivda ugotovljena disciplinsko. V Vojvodini so veljale določbe kakor na Slovaškem, z izpremembo, da je bil tu še vedno v veljavi § 19 zak. čl. VIII/1871 glede sodniškega osobja, za Slovenijo in Dalmacijo je opozoriti na bivše avstrijske predpise. III. Navedene zakonite določbe, ki so na ozemlju Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev urejale na najrazličnejše načine vprašanje o odgovornosti javnih organizacij in njih organov za odškodnino, očitujejo pač precejšnjo pestrost. Pri tem tudi pri normah ene in iste pokrajine ni zapaziti skupne vodilne ideje, kar vse kaže, da to vprašanje ni bilo reševati po normah civilnega prava. Odgovarjali so za kršitve predpisov večinoma organi, v podrejeni meri tudi javno telo samo. Odškodnino je bilo uveljavljati deloma pred upravnimi oblastmi, ki so izrekala ali obstoj odškodninskega zahtevka in ugotovila tudi njega višino, deloma pred sodišči, ki so določila ali samo višino odškodnine, dočim je pravico nanjo priznalo že upravno oblastvo; ali pa je bil pridržan sodišču tako izrek o obstoju kakor tudi o višini odškodninskega zahtevka. Državljansko O odgovornosti države in samoupravnih teles po čl. IS. ustave. 135 pravo vseh pokrajin je pač izoblikovati precej popolno odškodninsko pravo, toda uveljavljenje teh določb na omenjene škode je bilo izključeno. Sicer bi pač ne bili potrebni posebni zakonski predpisi. Ko so različni zakoni zajamčili odgovornost bodisi države same ali pa njenih organov, so tudi naravnost sankcionirali naziranje, da ne gre pri tem za civilnopravna razmerja, za »zasebne pravice in dolžnosti prebivalcev države med seboj,« kakor se izraža avstrijski o. d. z., da je namreč iskati za vprašanje odgovornosti države in njenih organov podlage drugje, zunaj državljanskega prava. V tem smislu je treba presojati tudi čl. 18 vidovdanske ustave. Ta člen je dal osnovo za odškodninsko odgovornost države in samoupravnih teles, ustvaril s tem pač učinkovito garancijo za izvrševanje državne oblasti v zakonskih mejah17 in s tem je razveljavil razne pokrajinske zakone in izenačil to pravno materijo v naši kraljevini, vsaj v pogledu na njen temelj. Besedilo tega člena, ki poleg odškodninske odgovornosti poudarja tudi kazensko odgovornost javnih organov, se glasi: (1.) Vsak državljan ima pravico, neposredno in brez čigar-koli odobritve tožiti pri sodišču državne in samoupravne organe za kazenska dejanja, ki bi jih učinili zoper njega v službenem opravilu. (2.) Za ministre, sodnike in vojake pod zastavo veljajo posebne določbe. (3.) Za škode, ki jih učinijo državljanom državni ali samoupravni organi z nepravilnim izvrševanjem službe, odgovarjata pred rednim sodiščem država ali samoupravno telo. Dot;čni organ je odgovoren njima. (¦*•) Tožba za odškodnino zastara v 9 mesecih.« O pomenu in dalekosežnosti tega člena so se pojavila različna mnenja. Nekaterim so ustavni izreki program, v čigar okviru naj zakonodavec da šele posebne izvršilne predpise, ki bodo postavili ustavne izreke v življenje.18 V zvezi s tem in pa 17 01. .2 o I k e r : 'Dne Verfassung Jugoslaviens, str. 193 v Jahrbuch des ofierftl. Reehts der Gegenvvart XJ. 1922. 18 Krek: Organizacija sodišč po najnovejšem zakonskem načrtu v Slov. Pravniku 1923. str. 25. Krek-Škerlj : Die osterr. Zivilprozess-igesetze im Konigreich d. S. K. u. SI. 1928 izvajata na str. 45. da je prejš- 136 O odigov.ornosti države in samoupravnih teles po čl. 18. ustave. samostojno se nadalje trdi, da sodišča na podlagi ustavnega predpisa samega ne morejo soditi, saj so zavezana po isti ustavi (čl. 48 in 190) soditi samo po zakonih, torej ne po ustavi. Tem naziranjem se brezpogojno pridružiti ni moči. Ustava je kompleks norm in je treba vsako njeno normo posebej preizkusiti, ker dopuščajo te norme različno interpretacijo po svoji vsebini. Interpretacija pokaže, ali se značijo poedine ustavne določbe res samo kot program, kažipot, kako naj se uredijo pravna razmerja, pravice in dolžnosti državljanov, ali nasprotno ne določajo ustavni predpisi tudi že naravnost, kako bodi stvar in izrekajo s tem točna povelja in določne prepovedi. V takih primerih se ustavni predpisi ne morejo smatrati samo za pro-gramatično, marveč za neposredno uporabno normo, ki se ji je treba takoj pokoriti. To velja pač tudi za pravna razmerja, ki so bila urejena že pred ustavo z obširnimi, podrobnimi predpisi (čl. 142).19 Ti tvorijo namreč prav posebno kamen spod-tike, češ da je nemožno, da bi preprosti ustavni stavki razveljavljali podrobno izdelane zakone. Treba je vzeti pač vsak primer individualno. Podrobna interpretacija privede do tega, da je tudi v vidovdanski ustavi cela vrsta določb, ki jih je moči takoj izvesti, ne da bi bilo treba čakati še posebnih izvršilnih predpisov. Ti predpisi veljajo napram sodiščem za zakonite in sodišča morajo po ustavi priznane pravice in naložene dolžnosti uvaževati. Tudi čl. 18 izraža takšno popolno normo, izvedljivo v praksi brez posebnih izvršilnih predpisov, ne da bi se bilo treba podati na opolzko pot juristične špekulacije ali med prostopravnike. IV. Odstavek 3, čl. 18 ustave govori o škodi, učinjeni d r -ž a v 1 j a n o m po javnih organih in nalaga imovinsko ali odškodninsko odgovornost državi in samoupravam. Izraz »državljan« pa je vzeto v najširšem smislu, enako pravnemu subjektu. Res je sicer, da uravnava ustava v prvi vrsti razmerja med državo in njenimi državljani, doklej sega državna moč in kod se tej moči državljani z uspehom uprejo in da bi bilo nje zakone kljiub drugačni ustavni ureditvi uporabljati, dokler ni izdan zakon, obravnavajoč izčrpno dotično materijo. 19 Podobno Ulbrich: Lehrbuoh des osterr. Vervvaltungsrechtes. 1904, str. 219. O odgovornosti države in samoupravnih teles po čl. 18. ustave. 137 zato misliti, da so z ustavo precizirane samo pravice državljanov. Toda ustava obsega določbe, ki zajamčujejo pravice tudi tujcem (glej n. pr. zlasti čl. 23 do 26, 36, 37, kjer je to jasno in vsak dvom izključujoče izraženo). Tudi tujec danes v državi ni brezpravna oseba in uživa po meddržavnih načelih enake pravice kakor državljani, kolikor niso te izrecno omejene samo na državljane. To velja tudi, če ni posebnih meddržavnih pogodb, ki urejajo cesto individualno to stran. Če se bo naša država omejevala in dajala zaščito samo lastnim državljanom, potem ne bo smela zahtevati v tujini boljše ravnanje z njimi in zaščita naših državljanov v tujih državah, na kar sme po čl. 20 ustave vsak računati, bo nepopolna, okrnjena, ker v tem pogledu izključena. Pod besedo »državljan« v čl. 18 je razumeti torej vsakega, ki se mu učini z nepravilnim dejanjem javnega organa škoda. Na tem ne izpreminja nič, da je vstavljen ta člen v II. oddelek, ki govori o osnovnih državljanskih pravicah in dolžnostih.20 Subjektaodškodninskedolžnostioziroma obveznosti sta država in samoupravno telo. Napram oškodovancu odgovarjata praviloma samo ta dva in redoma posameznik nima tožbe na odškodnino zoper javni organ, izključeno je tudi združenje takšnega zahtevka z zahtevkom zoper državo. Izmed treh v uvodu naznačenih možnosti izbrala si je naša ustava princip samoodgovornosti javnega telesa, ki mu je varovan regres napram krivcu.21 Ta rešitev 20 Že cit. čl. 38 srbske ustave iz 1. 1903 je govoril v istini samo o »Srbinu« in dajal le njemu to pravico. Izvirni tekst vidovdanske ustave ima termin »gradjanin«, kar pomenja »civis«. Pripomniti je, da se uporabljata v ustavi termina »gradjanin« in »državljanki« promiscue: »grad-janin« v čl. 4, 10 in IS, »državljanin« y čl. 19, 20 in 21, v vseh teh členih očitno samo za pojem »državljana«. Glej tudi Krek: Grundztige des Verfassunngsrechtes 1926, str. H9. ,20. 'Nasproti temu pa zakonodaja ostalih pokrajin te omejitve m poznala in mora zato tudi interpretacija čl. 18 iti preko te ozkosrčnosti ker bi jo po pravici Sicer aadel očitek, da je zastarela in v nasprotju z duhom pravne države. 21 'V načrtu ustave, ki je bil predložen ustavotvorni skupščini, ion tudi v Vesničevem načrtu je bilo predlagano: »... odgovaraju pored dotičnog ongana i država i samoupravno telo.« Poročilo usftavnega odbora na skupščino pa pravi: »Stav M. (sedaj III.) izmenjen je u toliko što su za štete koie učine gradjanima državni ili samoupravni organi, učinjeni odgovornim isključivo država i dotično samoupravno telo.- 138 O odgovornosti države in samoupravnih teles po čl. 18. ustave. je gotovo najbolj smotrena in kaže resnično voljo, zajamčiti nepristransko izvrševanje uradne oblasti, ker postavlja interes posameznika nad interes državne blagajne. Treba le ta princip dosledno izvesti. Izjema 2. odstavka se vprašanja odškodninske odgovornosti ne tiče. To ni splošno priznano in se od mnogih oporeka ter se zlasti trdi, da veljajo za sodnike in s tem tudi za člane upravnih sodišč in glavne kontrole posebne določbe. Nastala je ta interpretacija deloma pod vtisom, da so bile pred ustavo norme glede sindikatne odgovornosti zelo dobro razvite v vseh pokrajinah, dočim se je glede čl. 18 naglaševala potreba posebnih izvršilnih predpisov in s tem neizvršljivost ustavne določbe, deloma je prikrival pravi smisel ravno 2. odstavek. Toda pozorno čitanje čl. 18 kaže, da se utegne tikati 2. odstavek samo na prvi, predidoči, ne pa na nekaj, kar šele sledi. Če bi veljal tudi za prihodnji odstavek, moral bi veljati tudi za vojake, kar se pa sploh ne trdi, in za ministre. Toda glede zadnjih odklanja to domnevo že zadnji stavek čl. 91 ustave in v izpeljavi te ustavne določbe zadnji stavek čl. 1. zak. o min. odgovornosti. Ostali bi potem iz drugega odstavka samo sodniki. To pa ne more biti, če naj se 2. odstavek nanaša tudi na 3. odst. Čl. 112 ustave, ki se nanj dalje opirajo zagovorniki na-ziranja, da veljajo za sodnike posebne določbe, tudi ne utemeljuje izjeme od splošnega pravila. Načelo je torej, da posamezni organi ne odgovarjajo, marveč da odgovarja za vse organe brez razlike država sama.22 To načelo je obdržal tudi 22 Sairtoodgo vernost države priznavajo Tasič, op. c, 7115, Pita-mic: Die Verfassung des Konigreiches der Serfoen, Kiroaten und Slovenen. Sonderabdruck aus d. Zeitschrift f ur offentl. Recht, str. 5; Zolger op. c. SI obod an Jova-novič: Ustavno pravo 'Kraljevine SHS, str. 73 in 432 po smislu, kako citira čl. 1(8; za izjemo glede sodnikov: Krek : Organizacija sodišč, SJ. Pravnik 1924, str. 64, 65, .107 ter sedaj Krek-Škerlj, op, c, str. 38 in 154' si., češ da je »sedeš materiae« odškodninske odgovornosti sodnikov čl. 112. Temu nasproti postavljam, da je sedeš materiae o odškodninski odgovornosti samo 3. odstavek čl. 18, ki za sodnike ne pozna nobenih izjem, zato odgovarja država tudi za /škodo, povzročeno po sodnikih in sicer izključno primarno. V čl. 18 je dana državljanu pravica zahtevati odškodnino; čl. 112 ureja odnose med državo in sodniki, (izjemo glej pri opombi 26), ta člen zahteva odobritve višjih O odgovornosti države in samoupravnih teles po čl. 18. ustave. '39 načrt zakona o sodnikih, ki je baš sedaj v razpravi pred zakonodajnim odborom. Predpis čl. 18 je namreč tako izrazit, da so morale prestati vse nasprotujoče določbe številnih pokrajinskih zakonov (čl. 142), zato zlasti tudi avstrijski sindikatni zakon iz 1. 1872. (Prim, čl. 27 nač. zak. o sodnikih.) Poleg države prihajajo kot subjekt imovinskopravnih obveznosti v poštev še samoupravna telesa. V modernem državnem življenju, ko se klic po samoupravi pojavlja vedno češče in uspešneje, nastajajo tudi v državi vedno številnejše samouprave. Poleg teritorijalnih samoupravnih enot razvile so se v drugi polovici 19. stoletja tudi številne interesne ali poklicne samouprave. Po členu 18. se razumevajo po mojem mnenju pod samoupravnimi telesi samo teritorijalne samoupravne organizacije, naštete kot take že v ustavi. Čl. 95 pravi namreč, da se v kraljevini izvršuje uprava po oblastih, okrožjih, okrajih in občinah. Čl. 96 pa, da se ustanavlja za posle krajevnega: občinskega, okrajnega in oblastnega značaja krajevna: občinska, okrajna in oblastna samouprava. Samoupravne posle teh samouprav oskrbujejo posebni samoupravni organi. Zoper odredbe teh samouprav je dopustna tudi tožba na upravno sodišče in na državni svet. Tudi se v ožjem pomenu razumeva pod samoupravo le teritorialna samouprava.23 Druge poklicne samouprave, kakor n. pr. razne poklicne zbor- sodišč, ako hoče država klicati sodnika na odgovor: ali naj ga toži za kazniva dejanja in pa v drugi vrsti, ali naj izalhteva država od njega regres za odškodnino, ki jo je plačala zasebniku in ki je nastala vsled nepravilnega izvrševanja sodniške službe. Država sodnika na regres ne sme tožiti brez odobritve apelacijskega oziroma kasacijskeiga sodišča. V pogledu odškodninske odgovornosti more imeti dotični stavek čl. 112 ustave samo ta smisel. Enako tudi čl. 13 «ak. o državnem sveta Nalziranja, da velja glede sodnikov še nadalje sindikatni zakon, je tudi praksa višjega deželnega sodišča v Ljubljani in prav tako stola sedmorice, oddelek B. (Gl. odločbo stola sedmorice, cdd. iB. Pravn. zb. št. 52). Glede ostalih sodišč se mi ni posrečilo dclbiti nobenih odločb. Tudi »'Zbirka viših sudskih odluka«. izhajajoča v Novem Sadu. ne navaja v letnikih 1901 do 1927 nobenega primera. Nedosledna pa je interpretacija, da naj se vzdrži sindikatni zakon zato v veljavi, ker je določba čl. 18 premalo določna, ko judikatura glede nesodniških organov priznava čl. 18 iza izvršljiv. n Glej Steska : O javni upravi 1925 str. 39. 40. 41. 140 O odgovornosti države in samoupravnih teles po čl. 18. ustave. niče (odvetniške, notarske, lekarniške, trgovinske, obrtne zadruge, uradi za zavarovanje delavcev in pokojninski zavodi) ne spadajo med samoupravna telesa v smislu čl. 18, dasi jih razni zakoni naravnost označujejo za javne ustanove, osnovane po načelu samouprave,24 in dasi opravljajo namesto drž. oblastev in pod njih nadzorstvom nekatere upravne posle, poleg tega pa imajo še nalogo, oddajati mnenja oblastvom in zastopati interese poklicnih članov napram javnim organom. Vprašanje odškodninske odgovornosti vseh teh različnih zbornic, zadrug, zavodov je treba presojati zgolj po načelih občnega zasebnega \jrava, po določbah o. d. z. Država je odgovorna za državne organe, samoupravno telo za svoje. To tudi tam, kjer ima država dolžnost nadzorovati samoupravo in pa pravico, razveljavljati samoupravne odredbe. Po zakonu o oblastni in srezki samoupravi od 26. aprila 1924 SI. N. 92 (Ur. list št. 136/22) mora veliki župan ustaviti proglasitev uredbe, ki jo smatra za neutemeljeno v ustavi in zakonih (čl. 66). Slično dolžnost ima srezki poglavar glede srezkih odredb (čl. 125). Če oškoduje z nezakonitim činom oblastna skupščina in veliki župan te uredbe ne ustavi in ne predloži državnemu svetu, sta v tem primeru dva povzročila škodo: oblastna skupščina s pozitivnim dejanjem in veliki župan z opustitvijo naložene mu dolžnosti. Za prvo bi bila odgovorna oblastna samouprava, za drugo država. Oškodovani bi imel torej pravico voliti, koda naj toži za odškodnino. To bi tudi ne bilo izključeno po čl. 18 ustave. Toda kvarni čin je dejanje samoupravnega telesa in zato smatram, da v takih primerih odgovarja, kdor je s pozitivnim dejanjem povzročil škodo in ne oni, ki ga je malomarno nadzoroval. To je moral biti tudi namen ustavotvorca. ki je določil izrecno samoupravno telo za odgovorno. Zato je odgovorno tudi v podobnih primerih vedno le samoupravno telo. Le kadar nastopa samoupravno telo kot državni organ, kakor n. pr. glede izročenega (prenesenega) področja, in bi samoupravni organ torej z nepravilnim izvrševanjem državne službe prizadejal škodo, je odgovorna država, 24 'N. pr. §§ 124 in 143 zak. o zavarovanju delavcev, ali delavske zbornice po § 38 zak. o zaščiti delavcev. O odgovornosti države in samoupravnih teles po čl. {18. ustave. 141 ki ji pristoji regres zoper dotično samoupravo. Tu ni samoupravnega dejanja, marveč čin se znači za državni čin, država more vselej samoupravnemu telesu izvrševanje državnih poslov odvzeti in jih upravljati po lastnih organih.25 Od pravila, da organ državljanu nikdar ni odgovoren, da je marveč odškodninski zahtevek iz nepravilnega vršenja javne službe naperjen edinole zoper javno telo, je napraviti eno izjemo in sicer takrat, kadar se znači nepravilnost obenem za naklepno, po kazenskem zakonu prepovedano in kaznivo dejanje. Naklepno kaznivo dejanje krši pravni red v tolikšni meri, da se mora priznati za samostojno pravoustvarjajočo činjenico tudi, kjer je odgovorna za civilnopravne posledice zločina še druga oseba. Hudobni namen daje posebno obeležje činu in ustvarja obveze v osebi zločinca samega in ga ne oprošča teh, najsi kliče, pravni red na odgovornost tudi druge, da nosijo posledice. Čl. 18 ustanavlja odgovornost javnega telesa, ker hoče zagotoviti pravilno izvrševanje javne službe, iz tega vidika je ta odgovornost primarnega značaja, neodvisna od drugih činjenic. Prav tako tvori naklepni zlačin poseben temelj odškodnini in je zločinec torej odgovoren za povzročeno škodo primarno, neodvisno od tega, ali je poleg njega dolžan, popraviti še kdo drugi nastalo škodo. Zdi se, da je to načelo izraženo tudi v čl. 33 načrta zakona o sodnikih.26 V teh primerih bo oškodovani volil, zoper koga naj naperi svoj odškodninski zahtevek. (Konec prih.) 25 Tasič, op. c., Til7, skuša, opirajoč se na mnenje francoskega pisca Haurioua, najti kriterij za določitev odgovornosti javnega itelesa v teh primerih na ta način, da dela odgovorno občino takrat, kadar občinski predstojnik za svoje protipravno dejanje ne najde opore samo v občinskem odboru, marveč pri vseh občanih. A kako naj se izkaže, da vsi občani soglašajo s svojim načelnikom? Sigurna določitev odgovornega subjekta je podana le tedaj, ako se določi ta po svojstvu uradnega čina. 28 Besedilo tega člena se glasi: »Tuziba protiv sudije za naknadu štete u slučaju datog odcbrenja da ima mesta gonjenju izlbog krivičnem dela mora se podneti nadležnom redovnom sudu u roku od šestdeset dana. računajuči od dana kad je itužiocu dostavljena odluka nadležno? Apelacio-nog odnosno 'Kasacionog Suda. Inače se tužba za oštetu podnosi protiv države (čl. 18. stav. 3. Ustava).« 142 Načrt edinstvenega stečajnega zakona. Načrt edinstvenega stečajnega zakona. Dr. E. Pajnič. V začetku meseca aprila tega leta iznenadila nas je pod-sekcija zasebnopravnega odseka komisije, ki izdeluje pod okriljem ministrstva pravde načrte edinstvenih pravosodnih zakonov, z novim načrtom stečajnega zakona za vso kraljevino. Ta načrt se naslanja pretežno na sedaj še v Sloveniji in Dalmaciji veljavni stečajni red po ces. ukazu z dne 10. dec. 1914 drž. zak. štev. 237. Vobče smo mnenja, da je s tem prevzemom zavzela nameravana preosnova stečajnega prava pot, ki je najbolj mogoča. Gornji zakon je v svojih načelih in podrobnostih pač najmodernejši srednje Evrope in plod izkustva več desetletij. Pred tem v bivši Avstriji veljavni stečajni red iz leta 18692 že v predvojni dobi nikakor ni ustrezal več vsem zahtevam, posebno ne oni, da vživaj v stečajnem postopanju čim manj upnikov pred drugimi zakonite prednosti. Omogočile naj bi nove določbe gor. zakona ukinitev takih prednostnih3 pravic iz zadnje dobe pred otvoritvijo stečaja, razširila se je izpodbojnost pravnih razpolaganj stečajnih dolžnikov v dobi pred slednje navedenim trenutkom. Na eni strani naj zaseže stečajno postopanje kar se da v polni meri v prid upnikov imovino stečajnega dolžnika, na drugi strani naj ne porabi uprava in porazdelba te stečajne mase v razmerju z njo preveč na stroških, tako da bo doseženo kar najbolj mogoče zvišanje plačilnega deleža upnikom. Pridobitnim krogom prebivalstva seveda še ne bodo ugajale povse take določbe novega stečajnega zakona. Pojavile se bodo spet zahteve po kar najstrožjih kazenskih določbah zoper vsakega dolžnika, nad čigar imovino je bil otvorjen stečaj. Taka pravila so imela po izkustvih le slab vpliv. Izkoriščali so posamezni upniki v škodo drugih stisko dolžnika, boječega se otvoritve stečaja, do katere je pa po odlaganju končno vendarle prišlo, to pod najbolj neugodnimi pogoji za večino upnikov. Vedno in 1 Načrt sitečajnag zakona za Kraljevimi SHS. 2 Avstrijski zakon od 25. dec. 1868 drž. zak. št. 1 iz 1. H869. ' Ločitvene pravice, srbski »raahvčne tražbine«, nem. »Absonde-nmg'srecrite«. Načrt edinstvenega stečajnega zakona. 143 vedno se bo ponavljal tudi klic, da naj se bistveni vpliv na razvoj stečajnega postopanja kolikor moč odvzame sodišču in poveri upnikom. Dokler pa je tako načelo vladalo, je imelo silno kvarno posledico, da so pri upravi in po-razdelbi stečajne imovine zavladale klike upniških manjšin, ki so skrbele le zase. V stečajnem zakonu, ki je vzor novemu načrtu, poudarja se sodno vodstvo celega postopanja, kjer pa zavzema odlično mesto kontrola upnikov. Pri kritičnem pregledovanju katerekoli nameravanih določb bodočega stečajnega zakona ni izpuščati iz vidika, da je stečaj na sebi takorekoč naravno gospodarsko zlo, ki ga naj skuša zakonita uredba spraviti v svrho zmanjšanja neizogibnih kvarnih posledic v prave smeri. Glede teh posledic naj bo poudarjena predvsem ta, da pomeni že otvoritev stečaja sama izdatno znižanje vrednosti v stečajni sklad spadajoče premične in nepremične imovine. Misliti je treba le na pogoste primere, v katerih pomeni otvoritev stečaja zaeno dokončno ukinitev poprejšnjega tovarniškega ali trgovinskega obrata. Poslopja, sezidana v določno svrho, niso več porabna ali le še za silo v druge namene; prav to velja n. pr. o nabavljenih specialnih strojih. Vse take imovinske količine izgube naenkrat v razmerju do poprejšnje bilančne vrednosti silno na svoji dejanski vrednosti po otvoritvi stečaja. Reflektantov za take vrednote, ki bi hoteli z njimi nadaljevati ustavljeni obrat, kar ni najti. Podobno je pri blagovnih zalogah, zlasti takih, ki ne prenesejo daljše hrambe, ker je blago ali kvarljivo ali sezonsko. Tudi iz drugih vidikov je treba odobravati, da je uvodoma omenjeni odsek vzel kot podlago svojemu načrtu stečajni red, veljaven in preizkušen že v Dalmaciji in Sloveniji. Predvsem iz tega, ker se naslanjata tudi načrta bodočih edinstvenih zakonov o postopanju v državljanskopravnih stvareh ter o izvršbi4 na avstrijske zakone te vrste. Ozka zveza teh zakonov s stečajnim zakonom je pa jasna in razvidna, kakor se bo omenjalo 4 Načrta zakonov o »sudskam postupku u gradjanskim parnicama« ter o »izvršenju i otbezbedjenju«. V koliko se načrt slednjega zakona oddaljuje od svojega vzorca, doslej še ni iznano. 144 Načrt edinstvenega stečajnega zakona. še pozneje, tudi iz našega načrta. Ni se bati, da bi pri načelih stečajnega prava ukoreninjenih že desetletja trpela posebno pravna kontinuiteta v posameznih delih države, sicer pa je potrebno tem bolj izenačenje prava na tem polju, kjer je pestra različnost zakonitih uredb5 v raznih pokrajinah države gospodarsko posebno kvarna. Načrt sledi skoro povse sistematiki avstrijskega stečajnega reda in deli vse v 188 paragrafih naštete določbe v d v a dela, namreč v one materialnega stečajnega prava in one, ki se tičejo stečajnega postopanja.6 Že v prvem odseku prve glave, ki vsebuje sicer določbe o vplivih otvoritve stečaja7, stavlja načrt na čelo občnih pravil v prvih dveh paragrafih določbe, ki jih (v §§ 68 in 69 avstr. st. r.) avstrijski stečajni red prišteva formalnemu stečajnemu pravu, namreč pogoje za otvoritev stečaja, ki pač imajo materialno pravni značaj. Očividno hoče načrt s tem posredno dati nekako definicijo stečaja, ki ga seveda bolje označuje s § 1 avstr. st. r. skoro popolnoma soglasni § 4 nač. Manjka pa V § 81 veli isti zakon, da rnoira »izrok 'Stečajni« (edikt) isti dan, kojega sodišče »zaključi« otvoritev, takoj »izdati in na sudnici« pribiti. 10 § 78 odst. 1. nač.: »O svakom otvaranju stečaja sud če doneti rešenje.« 11 § 108 nem. steč. zak.; čl. 175 švic. zveznega zakona o izterjanju dolgov in stečaju z dne 11. aprila 1899. Po čl. 441 Code cMnmerce je odločilen dan ustavitve plačevanja, ki ga je navesti v stečajnem razglasu. 10 146 Načrt edinstvenega stečajnega zakona. stečajnega zakona12 predvideva tako umaknitev, ki pa sedaj (§ 75. nač.) ne bo več mogoča po trenutku, ko bo enkrat po stečajnem sodišču otvoritev stečaja sklenjena. Dokaj pravičnejša, vsekakor pa manj trda je določba § 2 avstr. steč. reda,13 s katero se navezuje pravno udejstvovanje otvorjenega stečaja naprvikorakobjave sklepa o otvoritvi. Pripomniti pa je tudi, da to besedilo, navzlic svoji že pol stoletja presegajoči veljavi,14 doslej ni izzvalo količkaj pomembnejših sporov. Priporočamo, da se glasi § 3. nač. takole: »Pravni učinki otvoritve stečaja nastopijo s počet-kom tistega dne, ko je bil nabit razglas o tem na deski stečajnega sodišča.« Ni prevzeto v § 3. nač. besedilo odstavka 2. § 2. avstrijskega stečajnega reda, ki se nanaša na otvoritev stečaja po ustavljenem poravnalnem postopanju. Videti je že iz tega, ker so v besedilu načrta izpuščeni vsi predpisi avstrijskega stečajnega reda, ki se tičejo pred otvoritvijo poznejšega stečajnega postopanja morda tekočega poravnalnega postopanja, da so merodajni krogi opustili misel, izdati posebne zakonite določbe o poravnanju med zadolžencem in njegovimi upniki izven stečaja.15 §§ 5. in 6. nač. soglašata v besedilu in v nadpisih s §§ 3. in 4. avstr. steč. r. Po prvem odstavku § 5. nač. je dokaj jasno, katera pravna dejanja stečajnega dolžnika naj ima zakon v mislih; namreč tista, ki bi napram drugim osebam kot upravičencem zmanjševala ali obremenjevala stečajno maso. Zadnji odstavek § 7. nač., sicer sličnega § 5. avstr. steč. r., se glede izpraznitve stanovanjske hiše, spadajoče v stečajno maso, ne sklicuje na določbo izvrš. reda o tenV6 temveč pove podobno, da more upravitelj mase prepustiti stečajnemu dolžniku najpotrebnejše stanovanjske prostore zanj in za z njim 12 § 71 nač. soglašujoč skoro povse z besedilom § 71 avstr. steč. r. dobi pravi pomen šele po § 75 nač., o katerem bo še pozneje nižje govorjeno. 13 Glej opombo št. 8. 14 § 2 bivšega avstr. st. r. z dne 25. dec. 1868 vsebuje isto določbo. 15 Prim. še §§ 31 odst. 2 in 3.; 71 odst. 1, 2 stav.; 163 z. odst., 165 odst. 2. avstr. steč. r. " § 105 avstr. izv. r. Načrt edinstvenega stečajnega zakona. 147 živečo družino do dneva izpraznitve in izročitve hiše tistemu, ki jo je kupil. §§ 8. do 10. nač. glede vpliva otvoritve stečaja na pravne spore, pretrganje in povzetje že visečih sporov, odklonitev prevzema po upravitelju mase se krijejo z določbami §§ 6. do 8. avstr. steč. r. O pretrganju zastaranja po prijavi terjatve v stečaju govori § 11. nač. kakor § 9. odst. 1. avstr. steč. r., izpuščen pa je drugi odstavek slednjega paragrafa. To znači, da prične zopet teči zastaranje tudi pri sicer prijavljenih, potem pa opo-rekanih zahtevkih, ki se niso ugotovili v pravdi17 s potekom dneva, ko je sklep o ukinitvi stečaja postal pravnomočen. Ne bi bil torej odveč drugi odstavek o zadržbi zastaranja glede pravkar omenjenih zahtevkov po vzorcu § 9. odst. 2. avstr. steč. r. Kakor § 10. odst. 1. avstr. steč. r., navaja tudi § 12. odst. 1. nač., da pridobitev sodnijske zastavne ali kake druge pravice na plačilo po otvoritvi stečaja ni več mogoča. V § 13. nač. so sprejete doslovno določbe § 11. avstr. steč. r. o vplivu otvoritve stečaja na ločitvene in izločitvene pravice,18 a izpuščena so popolnoma pravila § 12. avstr. steč. r., da u g a s n e j o ločitvene pravice, pridobljene z izvršbo v izterjanje ali zavarovanje v zadnjih šestdesetih dneh pred otvoritvijo stečaja, ki pa utegnejo oživeti v primeru, ako se ukine stečaj po § 166. avstr. steč. r. (§ 178. nač.). Priporočamo, da se po § 13. nač. sprejme v bodoči stečajni zakon v neiz premen j eni obliki § 12. avstr. steč. r. Brez te določbe bi bila vsa reforma stečajnega prava nepopolna. Podobne določbe imajo malodane vsi modernejši evropski stečajni zakoni,19 nekateri njih20 celo kratkomalo odrejajo, da zapadejo izkupički, doseženi z izvršbo, ki se je nadaljevala že med stečajnim postopanjem, v prid stečajni masi. Brez takih predpisov bo podana zopet nevarnost, da bodo nekateri upniki nastalo plačilno nezmožnost 17 §§ 122 nač. ali 1H0 avstr. steč. r. 18 »iRaizlučne i izlučne tražbine«, nemški »Absondenings-« in »Aus-sonderungsrechte«. w Ne ogrski, hrvaški, pa tudi ne nemški steč. zakon. 20 Čl. 129 Švicar, steč. zak. (podobno tudi angleški steč. zak.). 10* 148 Načrt edinstvenega stečajnega zakona. dolžnika z njegovo tajno pomočjo v škodo drugih na vso moč prikrivali in skušali brez otvoritve stečaja brž priti do popolnega plačila na dozdevno popolnoma zakonit in neizpodbojen način s hitro dosego izvršilnih naslovov in nato z izvršbami. Pri poznejši prekasni otvoritvi stečaja pa utegne sploh postati nadaljevanje stečajnega postopanja za večino upnikov iluzorno zaradi preobremenitve dolžnikove imovine z zastavnimi in podobnimi pravicami. Če pa veljajo gornje določbe avstrijskega stečajnega reda, je upnikom omogočeno, da preprečijo take spletke tudi za nazaj vsaj za 2 meseca na enostavni način s tem, da predlagajo otvoritev stečaja ob kopičenju izvršb zoper dolžnika (kar se hitro raznese ne le po sodnih razglasitvah, temveč tudi sicer). Mogoče je sicer, da bi bilo videti v možnosti otvoritve stečaja po »službeni dolžnosti« brez predloga21 nekako odpomoč gornjim nevarnostim, a kako je pričakovati od stečajnega sodišča, da naj ima v razvidnosti vse razmere dolžnikove ter se osobito zanima še za korake, storjene zoper njega pri drugih sodiščih. O terjatvah na ponavljajoče se dajatve govori § 16. nač. slično kakor § 15. avstr. steč. r.; zaradi jasnosti bi bilo želeti, da bi se v drugem odstavku pristavile za početno besedo (tražbine) »terjatve« še besede »gornje vrste«. Nespremenjene so določbe glede pogojnih terjatev (§ 16. avstr. steč. r.); nekoliko predrugačeno, a točnejše je besedilo § 18. odst. 2. nač., nego ono § 17. odst. 2. avstr. steč. r.22 Glede terjatev zoper več solidarno obvezanih dolžnikov se hoče držati § 19. nač. očividno § 18. avstr. steč. r., kar pa z besedilom v 2. odstavku ni doseženo. Kajti glede previška, ki ga je morebiti prejel na račun svoje, v dveh ali več stečajih glede sodolžnikov polno prijavljene terjatve u p n i k , je itak jasno samo ob sebi, da sme zahtevati nazaj ta neupravičeno prejeti previšek tisti stečajni sklad, iz katerega je bil upniku 21 Glej § 73 nač., o čemer govorimo še pozneje. 22 § 18 odst. 2. nač.: »Oni mogu prijaviti u stečaj i svoje zahteve, da im se dbezbedi ono, što če možda morati da plate za stečajnog dužnika. Ali takva se prijava 'uzima u obzir samo ako verovnici, kojima oni jemče, niso prijavili tra'žbinu u stečaj.« Načrt edinstvenega stečajnega zakona. 149 plačan.23 Gre tu za regresne zahtevke, ki jih utegnejo pridobiti poedini sodolžniki ali stečajni skladi glede teh, zaradi popolnega izplačila upnika zoper druge sodolžnilke ali stečajne sklade, ki skupnemu upniku na račun njegove terjatve ničesar niso prispevale. Drugi odstavek § 19. nač. naj bi bil posnet popolnoma po besedilu § 18. odst. 2. avstr. steč. r. Določbe o pobotu (prebijanju) t erjatev zoper stečajni sklad s terjatvami tega zoper upnika dopolnjuje s § 22. n a č.2i pri nas doslej veljavni avstr. steč. r. Gre tu za odškodninsko odgovornost stečajnega upnika, ki je odstopil svojo terjatev inozemskemu dolžniku mase, ki pa more prevzeto terjatev po tamošnjem pravu pobotati. Posebno praktične vrednosti najbrže ta nova določba ne bo dobila. Vsi ostali paragrafi tega odseka v načrtu (§§ 23—28 nač.) so prevzeti popolnoma po avstr. steč. r. Drugi odsek, I. poglavje. I. del načrta novega stečajnega zakona (§§ 29. do 44. nač.) je odkazan izpodbijanju pravnih dejanj, storjenih pred otvoritvijo stečaja. Določbe so malodane prav iste, kakor one našega stečajnega reda.25 a sistematično fn v slogu nekoliko predelane. Vsebina §§ 35. in 36. avstr. steč. reda je privzeta uvodnemu paragrafu tega odseka (§ 29. nač.) kot drugi in tretji odstavek. Določbe, ki se tičejo izpodbijanja napram zakonskemu drugu ter bližnjim sorodnikom stečajnega dolžnika,26 se obravnavajo v skupnem § 36. nač. pregledneje. 23 § 19 odst. 2. nač.: >»U pogledu viška, koji je vetrovnik primio preko potpuncg namirenja svoje tražbine, važi prema njemu pravo na regres po opštim naredjenjiima gradjanskoga prava.« 24 § 22 nač.: »Verovnik odigovara stečajni masi za svaku štetu, koja joj nanesena tirne, što je on kakvu tražbinu, pre ili posle otvaranja Stečaja bilo posredno bilo neposredno, ustupio licu, koje živi u imositranstvu, pod uvetima, po kojima bi se namirenje ili obeabedjenje te traižibine biio bez važnosti, ili bi se ono moglo pobijati po §§ 33. ili 34. a u inostranstvu se po naredjenjima dotičnaga stranaga prava, protivnio naredjenjima pret-hodnog paragrafa, može izvršiti prebijanje.« Čl. 40 ogrskega, § .26 hrvalškega stečaj, zak. imata slično, po nemškem steč. 'zakonu posneto določbo. 25 §§ 27—43 avstr. steč. r. 2" 2S toč. 3, 29 toč. 2., 30 toč. 2.. 31 toč. 2. in 32 avstr. steč. r. 150 Načrt edinstvenega stečajnega zakona. Na mestu točke 3. § 38. avstr. steč. r. pa je v § 39. št. 1. nač. pristavek, da veljajo v pogledu bližnjih sorodnikov stečajnega dolžnika odredbe § 36. nač. o dolžnosti dokazovanja (dokaznem bremenu). V § 32. toč. 3. nač. so izjeme, kjer ni zavarovanje ali povračilo dote izpodbojno (§ 32. toč. 3. avstr. steč. r.) pomnožene še za primer, da je bil stečajni dolžnik obvezan k zavarovanju ali k povračilu dote po pogodbi, sklenjeni najkasneje dve leti pred otvoritvijo stečaja. Drugo poglavje tega odseka (2.) glede zahtevkov v stečaju v §§ 45. do 59. nač. sledi v obče odredbam iste vrste v §§ 44. do 58. avstr. steč. r. A vendar so tudi tu različnosti. Pogrebne stroške glede stečajnega dolžnika, ki je umrl pred otvoritvijo ali po otvoritvi stečaja, uvrščajo § 51. toč. 1. avstr. steč. r. v prvi razred zahtevkov. Semkaj pa prišteva § 52. toč. 1. nač. le one pogrebne stroške, ki so nastali vsled dolžnikove smrti pred otvoritvijo stečaja.27 A le najnujnejši izdatki za pogreb že po otvoritvi stečaja zamrlega dolžnika so uvrščeni med dolgove stečajne mase (§ 47. toč. 6. nač.). Primerno sedanjim zakonodajnim razmeram v naši državi je izpuščena v § 52. nač. (zahtevki prvega razreda) točka 3. § 51. avstr. steč. r., a v točki 2. istega paragrafa je znesek 2400 K zvišan na 25.000 Din. Popolnoma na novo so zahtevkom drugega razreda v točki 2. § 53. nač. prišteti zahtevki p u p i 1 o v na povračilo škode, ki jo je povzročil njim njihov varuh (stečajni dolžnik) z nerednim upravljanjem imovine. Ta določba je točnejša in boljša nego nekoliko širše podobne določbe ogrskega in hrvaškega stečajnega zakona.28 27 Pravtako uvrščuje v prvi razred zahtevkov § 50 št. 2. hrvaškega stečaj, zak. pogrebne stroške, nastale pred otvoritvijo stečaja nad1 imovino zamrlega dolžnika, a le toliko, kolikor niso ti pogrebni stroški starejši kakor eno leto, računši cd otvoritve stečaja nazaj. 28 Po čl. 60 toč. 4. ogrskega steč. zak. so v prvi razred steč. zahtevkov uvrščene sploh vse 'terjatve mladoletnikov in podobnih oskrbovancev zoper očeta, varufha ali skrbnika glede v njih uora.vi se nahajajoče imovine. Približno isto določa § 50 toč. 4. hrvaškega st. zak. A potrebno je, da se uveljavljajo gorenje terjatve v določnem roku (po ogrskem st. zak. v 2. letih, po hrv?.*kem v .1 letih, po končani upravi. Načrt edinstvenega stečajnega zakona. 151 Tretja glava drugega odseka o vplivu ukinitve stečaja v §§ 60. do 63. nač. (§ 59. do 62. avstr. steč. r.) ne kaže nobenih izprememb napram določbam avstrijskega steč. r., isto tvarino urejajočim. S tem je razgovor o prvem delu načrta stečajnega zakona končan. D r u g i d e 1 ureja stečajno postopanje. Pričenja s stečajno podsodnostjo in nadaljuje z obsegom stečajnega postopanja po zgledu avstr. steč. reda (§§ 64—68 nač., §§ 63—67 avstr. steč. reda). Kakor že zgoraj obrazloženo, so uvrščeni predpisi o objektivnih pogojih za otvoritev stečaja29 v načrtu v uvodnih dveh paragrafih. Nov 2. odstavek ima § 65. nač., kojega 1. odstavek sicer soglaša s § 64. avstr. steč. r., namreč da za stečaj glede družabne imovine pristojno sodišče postane pristojno tudi za stečaj glede osebno odgovornega družabnika, o čigar imovini se je otvoril stečaj ali istočasno ali v teku stečaja glede druge imovine. V § 66. odst. 1. načrta manjka pravilno poziv na § 111. avstr. j. n. V primeru s § 67. avstr. steč. r. ima § 68. nač. nov odstavek, da se stečaj, otvorjen v inozemstvu nad imovino dolžnika, ne razteza na njegov delež, donešen trgovski družbi (tuzemski). Bolj temeljite predrugačbe kaže drugi odsek, ki govori o otvoritvi stečaja. Otvarja se stečaj po našem načrtu kakor že sedaj pri nas po avstr. steč. r. (§§ 70, 71 avstr. steč. r.) na predlog dolžnika samega ter na predlog njegovih osebnih upnikov. Upniki, katerih terjatve so zavarovane z zastavo, vpisano v zemljiško knjigo ali le z ročno zastavo, morajo zaeno s predlogom verojetno izkazati, da jim zastavljeni predmeti ne bodo utegnili dati polnega kritja. Soglašata sicer tudi 3. odstavka § 71 nač. in avstr. steč/ r., le da je 6 mesečni rok slednje določbe zamenjan z enoletnim v načrtu. Nov je ves § 72 nač. o postopanju glede predloga na otvoritev stečaja, če je dolžnik na pobegu ali se skriva.30 Tu naj se uradoma po- 29 §§ 68 in 69 avstr. steč. r. 30 § 12 nač.: »Ako verovnik predloži otvaranje stečaja nad imovinom ditžnika koji ie u begstvu ili se krije, a drugi se uzrok ne može prctposta-viti. nego da ie otnistavio plačanje. onda, ako nema osoba koje su dužne 152 Načrt edinstvenega stečajnega zakona. stavi skrbnik, če manjkajo osebe, ki so dolžne dajati pojasnila o imovinskem stanju dolžnikovem. Skrbnik naj se določi prvenstveno iz dolžniku sorodnih oseb in naloži naj se mu, da uajdalje v roku 5 dni predloži pregled dolžnikovega imovinskega stanja. Sicer je ta nova določba v očigled podobnih predpisov bodočega c. pr. r. manj važna, a če je že tu, bi se po vzgledu ogrskega in hrvaškega stečajnega zakona31 razširila s pristavkom: »Prav to velja, če je otvoritev stečaja predlagana zoper neznanega, v inozemstvu bivajočega dolžnika ali zoperneznane dedič e«. Odslej naj bo po § 73 nač. mogoča otvoritev stečaja tudi po uradnem ukrepu sodišča samega. Ta po srbskem stečajnem zakonu32 povzeta določba naj bi se popolnoma črtala. Odveč je potem tudi prvi odstavek naslednjega, na novo uvrščenega § 74 nač. in nepotrebno je glede na druge materialno-pravne zakonite določbe državljanskega, trgovinskega in stečajnega prava i ostalo besedilo S 74 nač.33 Poznejši in moder- davati objašnjenja o imovnom stanju dužnikovom, sird če dužniku postavit; skrbnika (staraitelja) prvenstveno od srodnih mu lica, i narediče ovome da u roku, ne dužem od pet dana, podnese pregled imovnog stanja dužnikovom. Po preslušanju verovnika sud če oceniti da li je dufilnik zaista Obustavio plačanja pa če prema toj oceni, ili otvoriti stečaj ili odbiti verovnikov predlog i osuditi iga da plati nagradit skrbniku, ako je ovaj bude rražio.« Glej tudi pripombo št. 32 nižje. Čl. 85 ogrsk. steč. zak.; § 73 hrv. steč. zak. 52 § 3 toč. 2. snb. steč. zak.: »Stecište se otvara u sledečim slučajima: 1. . . .; 2. kad sud dozna. da se kogod, o kom se javno govori, a i traž-bine protiv njega u sudu prijavljene, ili na njegova dobra pribeležene, po-kazuju da je prezadužen, krije, ili da je pobegao.« ,s § 73 nač.: *I sud Ibez zahteva verovnika može otvoriti stečaj nad imovinom dužnika svagda, kad god se uveri da je dužnik obustavio pia-čanje; ali i tada če sud postupiti po naredjenju § 71. stav. 2, odnosno po § 72.« § 74 na č.: »Kad se stečaj otvori nad imovinom javnog ili komandit-nog društva, tada se samo izbog toga neče otvoriti stečaj i nad zasebnom imovinom njegovih lično odgovornih drugara. Ali ako se stečaj otvori iz kojega drugog razlega t nad zasebnom imovinom kojega od tih drugara. verovnici društveni moči če prijaviti Načrt edinstvenega stečajnega zakona. 153 nejši stečajni zakoni ne poznajo takega načina otvoritve stečaja proprio motu sodišča. Sodišče samo naj ne posega v zaseb-nopravne imovinske pravice, naj ne ščiti zasebnopravnili interesov kar zoper voljo upnikov. Taka ex officio podvzeta otvoritev stečaja utegne dostikrat ali bolje rečeno vsikdar nasprotovati ne le interesom upnikov, temveč občim gospodarskim interesom sploh. Upniki, saj večina njih, imajo za stanje dolžnikovih imovinskih razmer zlasti za njegovo plačilno zmožnost še predober nos in vedo tudi najbolje presoditi, kaj jim je v posameznih primerih v zaščito in v kritje njihovih zahtevkov prikladno. Sodišča niso za tak pregled in presojo brez pobude od poklicane strani sposobna. Če ostane § 73 nač. v veljavi, utegne priti do hudih zlorab. Pojavljale se bodo brez-imenske ovadbe, tudi take brez podlage: že poizvedovanje o teh po sodišču bo škodovalo silno dobremu imenu in še bolj gospodarstvu ovadenca. Tangirani v stečaju so itak v prvi vrsti le zasebnopravni imovinski interesi stečajnih upnikov, interese Javnosti naj ščiti kazenski zakon. Ako bi se v tem oziru že hotela ohraniti, kolikor se tiče preosnova stečajnega zakona, dosedanjega teritorija veljavnosti srbskega stečajnega reda. pravna kontinuiteta, potem naj bi se vsaj uvrstile v tekst te malo posrečene določbe po besedi »upnikov« še besede na pred'log javnega o b t o ž i t e 1 j a«..... Javni obtožitelj zve po svojem poslu tekom kazenskega postopanja zanesljivo za vse razmere lahkomišljenega ali goljufivega dolžnika, nastopal bi kot predlagatelj nekako tako, kakor n. pr. naj nastopa kot zaščitnik prava v avstrijskem pre- svoje tražbine i u zasebni stečaj takvog drugara, ali oni otuda mogu pr.imiti samo onoliko, za koliko me budu namireni iz mase društvenoga Stečaja. U takvom slučaju njihove tražbine, koje su utvrdjenje u društve-nom stečaju, smatrače se kao urvrdjene u zasebnim stečaijima lično odgovornih drugara. Naprotiv, lični poverieci pojedinih drugara nemaju prava prijaviti svoje tražbine u društveni stečaj. Ali kad lično odgovorni drugar nije i u stanju namiriti svoje ve-ravnike kojima on lično duguje, a društvo nije obustavilo svoja plačanja. stečaj če se otvoriti samo nad zasebnom imovinom dotičnog drugara, a u stečajno masu uzeče se samo ono, što stečajnom dužniku drugaru pripada.« 154 Načrt edinstvenega stečajnega zakona. klicnem redu,34 ali v bračnem postopanju, kakor bo urejeno po načrtu novega edinstvenega zakona o postopanju v civilno-pravdnih stvareh. Prvi odstavek § 74 nač. pravi v vidnem protislovju z določbo poprejšnjega paragrafa načrta, da naj se samo radi tega, ker se je otvoril stečaj nad javno trgovsko ali komanditno družbo, še ne otvori tudi stečaj nad imovinami osebno odgovornih družabnikov. Nasprotno določbo avstrijskega stečajnega reda iz 1. 186935 sedaj tu veljavni steč. red več ne vsebuje, ker je slovom nagibov hotel odpraviti zadnji preostanek otvoritve stečaja ex officio. O § 73 nač. smo že zgoraj govorili; po njegovi vsebini ne morejo ne upniki, ne dolžnik več odstopiti od stečaja, od kar je bilo po njih predlogu že »donešeno rešenje« o otvoritvi stečaja. O pravnih lekih zoper sklepe sodišča o otvoritvi stečaja ali o zavrnitvi predloga na otvoritev govori § 76 nač. prav kakor § 72. avstr. steč. r. s to premembo, da ima rekurz zoper otvoritev stečaja le v izjemnem primeru, če se otvori uradoma 73 nač.), odložno moč. Ta odstavek bi se moral v ponovni redakciji seveda črtati, ako bi se opustil zaeno tudi sprejem celega § 73 nač. O »rešenju« o otjvoritvi stečaja govorita §§ 78 in 79 nač. podobno kakor § 74 avstr. steč. r. o e d i k t u , ob koncu § 79 nač. šele najdemo pristavek, da »se ima to rešenje objaviti p r o g 1 a s o m«. Sicer je § 78 nač. drugačnega besedila nego odst. 1. § 74 avstr. steč. r. Odreja namreč še, da naj se sklep o zavrnitvi predloga na otvoritev stečaja vroči dotičnemu upniku, a le tedaj dolžniku, če je bil ta sodnijsko zaslišan o predlogu. Zdi se nam, da ima morda dolžnik v konkretnih primerih, kjer se je glas o predlogu na otvoritev stečaja razširil, dokaj-šen interes na tem, ne le, da sam zve o takem predlogu, temveč tudi, da se objavi sklep o zavrnitvi predloga z utemeljitvijo vred. Drugi stalvek § 78 nač. naj bi se torej izmenjal z besedilom: !1 § 26 odst. 2. ces. iik. 29. junija 1916 št. 207 drž. zak. * § 199 avstr. steč. r. z dne 25. dec. 1868 St. 1 drž zak. iz 1. 1869. Načrt edinstvenega stečajnega zakona. 155 »Rešitev o zavrnitvi upnikovega predloga se vroči upniku in dolžniku; slednji sme v roku treh dni po vročbi na sodišču zahtevati, da se ta rešitev na stroške upnikove objavi (§§ 80, 81 odst. 3.)« Primerno sedanjim razmeram sta prikrojena sicer s § 75 avstr. steč. r. soglasna §§ 80 in 81 nač. o objavi edikta (»proglasa«). Zanimivo in priznanja vredno je nameravano izdajanje posebne perijodične (menda poluradne) tiskovine »Opšti stečajni Vesnik« za razširjanje objav v stečajnem postopanju. Po prvem stavku § 80 nač. pa bi bilo treba vendarle uvrstiti stavek, »Poročilo o izvršitvi te odredbe naj se priloži s p i s o m«. — posebno za primer, če bi se na dejstvo, da je nabit edikt na sodno desko, morali naslanjati materialno pravni posledki otvoritve stečaja36. Glede naslednjih §§ 82, 83, 84 nač. je le pripomniti, da soglašajo nove bodoče določbe z onimi §§ 76 — 78 avstr. steč. r. z izjemo, da je izpuščen odstavek 5. §§ 77 avstr. steč. r., ki se glasi: Minister pravde more ukazati še na-daljne priobči tve o otvoritvi stečaja«. Ta odstavek naj bi se priklopil zadnjemu odstavku § 83 nač., ker je tako pooblaščenje potrebno in ni samo ob sebi razumljivo. V tretjem odseku drugega dela razpravlja načrt v §§ 85 do 104 nač. podobno kakor v §§ 79 do 94 avstr. steč. r., vendar z nekaterimi spremembami in dopolnitvami o organih stečajnega postopanja. Ti so stečajni sodnik,37 upravitelj stečajnega sklada, upniški odbor in upniško zborovanje. Stečajni sodnik, če ni izbran izmed članov gremija stečajnega sodišča, naj bo iz razlogov umestnosti po § 85 nač. starešina okrajnega sodišča v področju stečajnega sodišča.38 Nadomestuje ga po potrebi njemu po razdelitvi opravil določeni namestnik. M Glej §§ 3 nač. in 2 avstr. st. r. — § 75 odst. 1 avstr. steč. r. " »Stečajni sudija« = konkurzni komisar. m Drngače § 79 avstr. steč. r. 156 Za upravitelja stečajnega sklada naj imenuje stečajno sodišče praviloma enega iz vrst odvetnikov in javnih Deležnikov, sicer pa neoporečeno. zaupanja vredno osebo strokov-n i h sposobnosti glede na kakovost stečajnega sklada.39 Manjkajo (§ 86 nač.) umestne pripombe (sicer samo ob sebi razumljivega značaja) glede pravice sodišča, da poizveduje pri stanovskih in strokovnih združenjih o osebah, pripravnih za službo stečajnega upravitelja in o naredbah glede izbere takih upraviteljev. Splošno o dolžnostih in o odgovornosti upravitelja stečajnega sklada govoreči § 87 nač. navaja prav kakor § 81 avstr. steč. r. »§ 1299 avstr. o. d. z.,« kar utegne iti na rovaš pisovne napake pri redakciji tega predpisa. Nove so določbe §§ 89 odst. 2. in 90 nač., ki vsebujejo nekatere predpise o izdatkih stečajnega upravitelja v gotovini in o njegovi nagradi.40 Izdatki upravitelja za sklad naj se mu vračajo, čim je kaj gotovine v skladu, nagrada za njegov trud pa izplača šele po končanem stečajnem postopanju ali tedaj, ko je upravitelj tekom stečajnega postopanja brez svoje krivde razrešen svoje službe. Pripomniti pa je treba že tukaj, da predvideva § 137 odst. 3. nač. (nekoliko drugače kakor § 125 odst. 3. avstr. steč. r.) dovoljenje predujmov za upraviteljeve zahtevke (nagrado), kar sme predlagati stečajni sodnik po pristanku upravniškega odbora stečajnemu sodišču, ki o tem odloči. Upravitelj si pa ne sme izplačevati na račun nagrade ali pod tem naslovom zadrževati si kaj iz novcev sklada, ki jih dobi v svoje roke. Pač pa sme iz te gotovine po odobritvi stečajnega sodnika potrošiti potrebne svote, da zavaruje terjatev in vodi za Sklad spore, proti poznejši položitvi točnega računa. Ti predpisi utegnejo imeti ta smoter, da se bolj požu-rijo upraviteljevi posli. Na novo (prim. § 84 odst. 3. avstr. steč. r.) določa § 91 odst. 3. nač. 2000 Din kot najvišjo denarno kazen, ki jo more stečajno sodišče naložiti upravitelju za neredno poslovanje po predlogu stečajnega sodnika. M Po čl. 95 ogrsk. steč. zak. naj sta upravitelj sklada in njegov namestnik le odvetnika, ibivaljoča v uradnem okrogli stečajnega sodišča. 40 Glej §§ 136 in 137 nač. ali §§ 124, 125 avstr. steč. r. Načrt edinstvenega stečajnega zakona. » 157 V obče so sprejete v načrt tudi določbe avstr. steč. reda glede upniškega odbora in zborovanj vseh upnikov. Odstavka 3. in 4. § 88 avstr. steč. r. sta v istih odstavkih § 95 nač. pre-drugačena. Po načrtu morejo biti za člane upniškega odbora določeni le nezavarovani upniki,41 bodisi da so ti upniki fizične ali pravne osebe. Izključeni so upniki, ki ne stanujejo na kraju, kjer ima stečajni sodnik svoj službeni sedež, izvzemši primer, da primanjkuje tu takih upnikov. Soprog stečajnega dolžnika sploh nima vstopa v upniški odbor. Vsak izbranih članov sme nastopati na svojo odgovornost in ob svojih stroški li po pooblaščencu. Določbe § 89 avstr. steč. r. vsebujeta §§ 98 in 99 nač. Določa pa toč. 1. § 98 nač. še dodatno, da ima upniški odbor pravico vsak čas zahtevati od upravitelja mase, da pismeno izkaže nje stanje, ki ga mora predložiti upravitelj s potrebnimi dokazili. Redovne kazni, navedene le na splošno v § 89 odst. 2. avstr. steč. r., so ograničene z zneskom do 1000 Din. V § 93 odst. 2. avstr. steč. r. navedeni najvišji znesek terjatve, kjer odloča o glasovalni pravici še stečajni sodnik, je v § 102 odst. 2. nač. zvišan na 20.000 Din. Ko zoper odločitev o glasovalni pravici ni dovoljen rekurz, a ima § 102 odst. 4. nač. pristavek, da je možno stečajnemu sodišču ali stečajnemu sodniku vsak čas storjeni sklep zamenjati z drugim, bi bilo po zgledu § 93 odst. 4. avstr. steč. r. pač še pristaviti, da se naj to zgodi le na predlog ali opozorite v. Nov je v tem odseku le še § 104 nač., ki odreja, da so sklepi upniških zborovanj obvezni tudi za one stečajne upnike, ki se zborovanja niso udeležili ne osebno, niti po pooblaščencu. Četrti in peti odsek načrta o ugotovitvi stečajnega sklada in o ugotovitvi zahtevkov (§§ 106 — 126 nač.) ne kažejo napram isti tvarini avstr. steč. reda v prvonavedenem odseku sploh nobenih, v drugonavedenem pa le izpremembe manjše važnosti. Tako naroča pravilneje § 115 nač. v svojem prvem odstavku, da naj se v prijavi navede iznos terjatve z vsemi spo-rednimi pripadki (»sa svima sporednim tražbinama«), kakor 41 iNe morejo torej biti po tej določbi člani upniškega odbora oni upniki, ki imajo ločitvene pravice glede posameznih delov sklada. 158 je to v sedanji praksi tudi obično. Po 3. odstavku § 106 avstr. steč. reda naj se prijave, došle že po preteku prijavnega naroka, po možnosti upoštevajo že na razpravi o preizkuševanju in ugotavljanju terjatev, dočim to dovoljuje slična določba § 118 odst. 3. nač. le toliko, kolikor to znatno ne otežuje zaklju-čitev preizkusa prijavljenih terjatev, ki se naj izvrši na tem naroku. Vlogo steč. upravitelja prevzame stečajni sodnik,42 če je prvi tudi prijavil na ugotovitvenem naroku lastne terjatve. Ko poudarja § 123 nač., da je za razpravljanje in za odločbo glede sporov na ugotovitev resničnosti in vrstnega reda stečajnih terjatev izključno pristojno stečajno sodišče, se nam zdi nepotreben pristavek, da velja to pravilo tudi tedaj, če bi tak spor započet izven stečaja spadal v podsodnost kakega izrednega sodišča.43 Pravtako ni potreben k odstavku 1. § 124 nač. (§ 112 odst. 1. avstr. steč. r.), da so pravnomočne odločbe v gornjih ugotovitvenih sporih učinkovite napram vsem stečajnim upnikom, Še nadaljni pristavek, da velja to tudi tedaj, če se stečajni upravitelj dotičnega spora ni udeležil. Vrednost sporne stvari, do katere nastopa pri stečajnem sodišču v gornjih sporih sodnik poedinec, je določena v § 126 nač. le z 10.000 Din.44 42 Glej § '105 odst. 3 avstr. steč. r., ki se vjema s § lil7 odst. 3. nač. 43 Prim. § HHl odst. 1. avstr. steč. r. " Do omenjenega zneska naj postopa sodnik poedinec po pravilih, ki veljajo za pravdno postopanje pred okrajnimi sodišči. Ne manjka predlogov na preureditev in dopolnitev načrta stečajnega zakona v določbah § 126 nač. (§ 'lil4 avstr. steč. r.) in v onih tretjega poglavja drugega dela (§§ 183 nasl. nač. = §§ 1,72 nasl. avstr. steč. r.), ki merijo na to, da se čim možno požuri potek in rešitev sporov, dotikajočih se stečajne mase. Zanimiv je osolbito predlog, ki zahteva, da naj za čas tekočega stečajnega (postopanja glede vselh pravd gori omenjene vrste sodi izključno sodišče bodisi v osebi sodnika poedinca pri sporih do vrednosti pravdnega predmeta 1125.000 Din po predpisih, veljavnih za pravdno postopanje pred okrajnimi sodišči, sicer pa v posebno sestavljenih senatih (itreh sodnikov po poklicu in dveh sodnikov lajikov). Odločbe naj bodo izvršne in končnoveljavne, a izpodbojne le v toliko, kolikor je kot ničen možno pobijati izrek razsodnikov sploh. Po drugem, ne toliko dalekosežnem predlogu pa naj bi v teh sporih veljali vsaj krajši roki, kakršni so predpisani za imenične pravde ter naj bi zoper sodbe IT. stopnje bila zabranjena revizija. Načrt edinstvenega stečajnega zakona. 159 Šesti odsek o razpolaganju s stečajno imovino in o polaganju računa v § 128 toč. 1 nač. zvišuje vrednostno mejo, določeno v § 116 toč. 1 avstr. steč. r. na 2500 K, na 20.000 Din. § 134 nač. se pomotno sklicuje glede tam omenjenih poizvedb na § 173 odst. 5. avstr. steč. r. mesto pravilneje na § 184, 2. odst. nač. V sedmem odseku, ki govori o razdelbi sklada in obsega §§ 136 do 151 nač., je pomembna le sprememba določbe § 125 odst. 3. avstr. steč. r. v § 137 odst. 3. nač., ki omejuje z ozirom na nova pravila §§ 89 odst. 2., 90 nač. še bolj dovolitev predujmov upravitelju na njegove zahtevke do sklada. To je omenjeno že zgoraj. Nekoliko pomislekov vzbuja nadpis k § 144 nač. (soglasnega s § 132 avstr. steč. r.), ko govori o uvaževanju zahtevkov »razlučnih i izlučnih« upnikov. Upniki, ki imajo pravico le do upoštevanja primanjkljaja45 iz sklada, kolikor namreč ne bi dosegli glede na posebno zavarovanje (zastavo) popolno plačilo iz posameznih gotovih delov, (n. pr. zarubljenih) niso vsikdar izločitveni upniki po smislu § 13 nač.46 Pravna ureditev prisilne poravnave med stečajem (8. odsek 2. dela) je v načrtu sicer tudi posneta po avstrijskem stečajnem redu, a je bilo pri redakciji teh določb upravičeno upoštevano, da so v marsičem že glede na spremenjene povojne gospodarske razmere potrebni drugi predpisi nego tedaj, ko ie bilo treba ščititi obile dolžnike, katerih gmotno stanje je pod vplivom svetovne vojne hitro propadlo brez njih krivde. Načrt kaže v tem odseku izboljšanja, ki jih moramo odobravati. Že določbe avstr. steč. r. o prisilni poravnavi med stečajem kažejo zavest zakonodajca, da se mora imeti vsikdar pred očmi zaščita upnikov pred izvensodnim, več ali manj prikritim postopanjem, ki meri na to, da se na vsak način (posebno z odkupom posameznih terjatev) doseže poravnava tudi proti volji onih upnikov, katerim ni po všeči. Določbe 45 Prim. § 129 odst. 2. avstr. steč. r., ozir. § 141 odst. 2 nač. *• iNeiroški tekst nadpisa k § 132 avstr. steč. r. imenuje te upnike »Au&fallsglauibiger«, (morda upnik za primanjkljaj). 160 Načrt edinstvenega stečajnega zakona. §§ 94, 143, 150 avstr. steč. r.47 je prevzel tudi načrt (§§ 103, 155, 162 nač.), pri tem pa vendar poostril posamezne predpise za presojo in za sprejem predloga na sklep prisilne poravnave, ki jamčijo kolikor sploh možno za primerno ugoden izid s tako poravnavo končanega stečajnega postopanja tudi preglasova-nim upnikom. V podrobnostih bodi omenjeno, da manjkajo seveda iz razloga, navedenega že zgoraj, določbe §§ 163 odst. 3. in 165 odst. 2. avstr. steč. r. (§§ 175 in 177 nač.), ki se nanašajo na poprejšnje ali pa s stečajem vzporedno tekoče poravnalno postopanje izven stečaja. V ostalem pove že uvodni § 152 nač. točneje (§ 140 odst. 1. avstr. steč. r.) v novo sestavljenem prvem in drugem odstavku, da more staviti poravnalno ponudbo (predlog na sklep prisilne poravnave) stečajni dolžnik ali sam ali po pooblaščencu) izkazanem s pooblastilom § 1008 o. d. z. To stori bodisi na zapisnik pri stečajnem sodniku, bodisi z lastnoročno ali po pooblaščencu podpisano vlogo med stečajnim postopanjem, pa pred odobritvijo občne razdelbe po § 141 nač. (§129 avstr. steč. r.). Naveden je tu še § 176 nač. (§ 164 avstr. steč. r.), kjer prihaja za stavljenje takega predloga v poštev več oseb (osebno odgovornih družabnikov javne trgovske družbe). Točno navaja § 153 nač. primere, v katerih je imeti predlog na sklep prisilne poravnave za nedopusten, manjka pa pristavek drugega odstavka § 141 avstr. steč. r., da tak predlog ni dopusten tudi tedaj, ako ni stavljena upnikom tretjega razreda ponudba, da bo najmanj d e -setin a njih terjatev poplačana v enem letu. Ta dostavek ]e kot posebna točka (2.) umestneje sprejet v § 154 nač. (§ 142 avstr. steč. r.) Stečajno sodišče utegne zavrniti predlog na prisilno poravnavo, kadar predlagajoči stečajni dolžnik ne ponuja upnikom gornje vsote izplačila najmanj petine njih terjatev in to najkasneje v d v e h letih. Tudi § 159 nač. ima drugačno obliko in vsebino kakor njemu ustrezni § 147 avstr. steč. r. Govori o tem, kar treba za sprejem predloga na poravnavo. Glasovati morata za predlog najmanj dve tretjini na naroku osebno navzočih ali zastopanih upnikov, upravičenih h glasovanju, in poleg tega mora ce- " Razprave o tem v »'Gericlrtszeitung« 1. 1915, str. 141, 165 in 176. Načrt edinstvenega stečajnega zakona. 161 lokupna vsota terjatev za predlog glasujočih upnikov znašati najmanj 3A celokupne vsote vseh h glasovanju opravičujočih terjatev. V soglasju s tretjim odstavkom § 147 avstr. steč. r. določa sicer tudi § 159 (3. odst.) nač., da pri morda ponovnem naroku za sklepanje prisilne ]>oravnave niso vezani upniki na svoje izjave, dane na poprejšnjem naroku, pač pa je vezan stečajni dolžnik na svoj prvi ali poslej izpremenjeni predlog (§ 157 odst. 4. nač., § 145 odst. 4. avstr. steč. r.). Glede določbe, da se mora odreči odobritev ooravnave, bodi opozorjeno, da je § 165 toč. 2. nač. jasnejši48 v izrazu kakor slična določba § 153 toč. 2. avstr. steč. r. Glede vprašanja, kdaj se sme odreči odobritev poravnave, je povedano v § 166 toč. 1 nač., da sme stečajno sodišče odreči odobrenje sklenjene poravnave, če se na obrazloženi predlog kakšnega stečajnega upnika uveri, da nasprotuje poravnava občnim interesom stečajnih upnikov, zlasti ker je v občnem interesu dovršitev stečajnega postopanja po razdelbi stečajne imovine. Točka 2. § 166 nač. soglaša s § 154 toč. 2. avstr. steč. r. s to izjemo, da zadostuje tu že manjše kritje od ene tretjine terjatev 3. razreda, da se odreče odobritev. Zdi se, da bi bilo umestno, ako bi se tudi v tej točki navezala taka odločitev stečajnega sodišča na predlog katerega upnika, kakor je to rečeno v prvi točki tega paragrafa. Zadnji deveti odsek drugega dela govori kakor avstr. steč. red o ukinitvi stečaja iz drugih razlogov kakor po prisilni poravnavi, o skrajšanem stečajnem postopku in o občnih predpisih glede tega postopka sploh. Premembe kaže sicer § 169 av. st. r. deloma ustrezni § 181 nač. Kotneznatni stečaj smatrati je tistega, kjer stečajni sklad ne glede na višino terjatev ne presega po vsej priliki vrednosti 100.000 Din ali če je sicer sklad vreden več kakor 100.000 Din, pa ga utegnejo pr- 48 § 165 toč. 2. nač. »2) ako su bila povredjena naredjenja koja vrede za postupak i zaključenje prinudnog poravnanja, osim ako se mogu ne-urednosti iti nedostaci, koji s« se desili u pogledu postupka ili zaključeni a poravnanja, naknadno ispraviti ili ako neurednosti ".i nedostaci po okolnostima pojedinog slučaja nisu uticali na zaključenje poravnanja ili na njegovn sadržinu.« 11 162 Pravni značaj oblastev za agrarske operacije v Sloveniji. venstveno krite terjatve toliko izčrpati, da ostane za razdelitev med stečajne upnike k večjemu še 100.000 Din. O subsidiarni uporabi procesnih zakonov govori § 183 nač. a se sklicuje pogrešno glede na drugačno obliko načrta zakona o sodnem postopanju v civilnih sporih tudi še na sodni pravilnik (jurisdikcijsko normo) in dotične uvodne zakone, ki v načrtih niso izdelani in menda tudi ni namena, da se to zgodi. Rekurzni rok je skrajšan na osem dni in sicer glede odločb prve (stečajnega sodnika ter stečajnega sodišča) in druge stopnje (apelacijskega sodišča). Velja očividno to tudi glede izjemnega primera (§ 137 odst. 2. nač. § 125 odst. 2. avstr. steč. r.), ko gre rekurz zoper odločbo stečajnega sodnika na stečajno sodišče, ki o tem končno odloči. V primerih § 167 nač. (§ 155 avstr. steč. r., odobritev ali odrekanje za odobritev sklepa prisilne poravnave) je dopusten revizijski rekurz tudi zoper potrdilno odločbo apelacijskega sodišča. Pravni značaj oblastev za agrarske operacije v Sloveniji. Dr. Fran Spiller-Muys. Delokrog oblastev za agraske operacije v Sloveniji je zbog svojega specialnega področja bolj malo znan pravnikom, ki nimajo ravno posla ž njimi. Posledica tega je cesto netočno pojmovanje njihovega značaja, kar se posebno jasno zrcali v čl. 242 fin. zak. za 1. 1927/28. V »Pravniku« je v številki 11.—12. letnika 1927. priobčil dr. Jurij Štempihar članek »Pravni značaj komisij za agrarske operacije«, kjer prihaja do zaključka, da so agrarska oblastva upravna in ne sodna oblastva, češ da upravna oblastva ostanejo upravna oblastva tudi kadar rešujejo zaseb-nopravna prejudic ialna vprašanja, za kakršna gre pri sporih med deležniki glede posesti in lastnine do posameznih delov skupnega zemljišča in glede morebitnih protidajatev za njih uživanje. Zakaj imenuje dr. Štempihar vprašanja posesti Pravni značaj oblastev za agrarske operacije v Sloveniji. HJ3 in lastnine do posameznih delov skupnega zemljišča ter vprašanja protidajatev pri razdelbnem postopku prejudt-cialna, mi ni prav jasno. Ta vprašanja v zvezi z določitvijo obsega skupnih zemljišč, so baš tako bistvena, kakor n. pr. vprašanje deležnih pravic. Sicer pa smatra dr. Štempihar spore, ki se obravnavajo pred agrar. oblastvi, za javnopravne in ne za zasebnopravne iz razloga, ker je temelj agrar. enote javnopraven (upravni akt ali občinska oz. soseščna pripadnost) in nobeden izmed naslovov § 825 o. d. z. Pri tem pozablja, da je pač zakon določil te agrarne skupnosti, kolikor so nastale vsled izvrševanja ces. patenta iz 1. 1853., kolikor so pa te srenje in soseske še tvorbe »stare pravde«, so jih pač rodili »naključni dogodki« pri naseljevanju. Še manj razumljivo mi je, zakaj bi sodnik izgubil značaj sodnika pri reševanju agrarskopravnih sporov, ko ga vendar obdrži pri obrtnem sodišču, v nespornem postopku in po dr. Štempiharju celo pri volitvah (?). Končno poudarja dr. Štempihar, da sicer postopek ne more dati oblastvu značaj sodišča, da pa postopek agrar. oblastev nasprotuje sod. postopku. Slednje se mi ne zdi točno, saj je bil stari sodni postopek tudi pismen in posreden. Za značaj oblastva je odločilno njegovo stvarno področje in ustrojstvo. S tega vidika se mi zdi prafvilnejša odločba upravnega sodišča v Celju z dne 11. septembra 1925. št. A 10-25-3, potrjena po državnem svetu, da je imeti komisijo za agrarske operacije vsaj takrat, ko sodi o sporih, za posebne vrste redno sodišče, določeno za reševanje specialnih sporov, zlasti v primeru pritegnitve četrtega sodnika pri sporih, za katere bi bila pristojna redna sodišča, da ni uvedeno agrarskopravno postopanje. To naziranje je v skladu s hrvatskim zakonodavstvom, po katerem spadajo oblastvom za agrarske operacije ustrezna ko-masaciona pOvjerenstva naravnost v resor ministrstva pravde, pa tudi z madžarskim zakonom o zložbi iz 1. 1908. (veljavnim še v Vojvodini), ki strogo razlikuje pri agrarskopravnem postopku administrativni in sodni del, ter odkazuje prvega posebni strokovni komisiji v ministrstvu poljedelstva, drugega pa sodnim instancam (sodni dvor — tabla — kurija). Najnovejši Oojkovičev osnutek zakona o komasaciji zemljišč v Kraljevini ll* 164 Pravni značaj oblastev za agrarske operacije v Sloveniji. Srbov, Hrvatov in Slovencev iz 1. 1926. predvideva izrecno komasacijska sodišča. To dokazuje jasno, da gre pri reševanju agrarskopravnih vprašanj vsaj deloma za eminentno sodne posle. Sicer je pa v pravni državi načelo stroge ločitve sodstva in uprave, ki je služilo le kot sredstvo v boju proti absolutizmu, že zastarelo, kar priznava tudi dr. Štempihar. Oblastva za agrarske operacije je kreiral avstrijski zakon o komasaciji zemljišč z dne 7. junija 1883. drž. zak. št. 92, jim določil v § 7. pristojnost za vse dejanske in pravne odnošaje, ki vsled zložbe ne morejo ostati v dosedanjem stanju, in je izrecno izključil pristojnost vseh oblastev, v katerih področje spadajo te stvari izven slučaja zložbe, izvzemši spore o lastnini in posesti do zemljišč, prevzetih v zložbi, ter železniške, cestne in stavbne stvari (slednje pač niso agrarske, prve za zložbo samo res le prejudicialnega pomena). Zakon o skupnih zemljiščih z istega dne št. 94 drž. zak. pa je razširil njihovo pristojnost še na spore med deležniki o posesti in lastnini na posameznih delih skupnih zemljišč in o protidajatvah za njihovo uživanje, torej na čisto civilnopravne zadeve, ki pa tvorijo že bistveni del agrarskopravnih odnošajev, (hrv. zakon o uredje-nju zemljištnih zajednica z dne 25. aprila 1894. br. 36 navaja še posebej spore o mejah skupnega zemljišča, o obstoju in obsegu deležnih pravic in o služnostnih pravicah.) Res je sicer, da zakoni o novi uredbi služnostnih pravic, ki spadajo tudi v področje agrarskih operacij, vežejo agrarskopravna oblastva na pravnomočne ugotovitve starih listin, toda to je zgol agrar-skopolitični predpis v cilju ščitenja agrarskega stanja v Avstriji, ki je dosledno odklanjala vsa agrarskoreformna prizadevanja. Oblastva (komisarji in komisije) za agrarske operacije je imeti za samostojna oblastva z določenim področjem, kakršna poznajo tudi druge države, n. pr. predvojna Rusija (commissions agraires; prim. oficialno publikacijo ministrstva poljedelstva« Die agrarischen Operationen in Osterreich. 1928. str. 38). Nanje preide z uvedbo agrarsko-pravnega postopka v zakonito določenem obsegu sodna in Pravni značaj oblastev za agrarske operacije v Sloveniji. 165 upravna pristojnost. Judikatura stola sedmorice v Zagrebu jim priznava v agrarskopravnih stvareh celo izključno pristojnost m izključuje pristojnost rednih sodišč. Tako organizacijo specialnih teh oblastev (prim. tudi čl. 98 odst. 4 ustave) zahteva posebni značaj njihovega področja, t. j. izvajanje kmetijsko-pravnih predpisov in reševanje agrarskopravnih sporov. Agrarskopravni odnošaji so pač sui generis, ki jih je po meščan-skopravnem pojmovanju zasnovani avstrijski obči drž. zakonik preziral ali prezrl, dasi zaslužijo vsaj tolikšno upoštevanje kakor trgovske, obrtniške in druge stvari, za katere obstojajo posebni predpisi in posebna sodišča. ' Preidem na drugi del članka, na presojo čl. 242. fin. zak. za 1. 1927-28., ki je pooblastil ministrstvo za kmetijstvo, da prenese posle agrarskih operacij v Sloveniji na ljubljanski oblastni odbor (na mariborsko oblast s Prekmurjem je zakonodavec popolnoma pozabil). Po čl. 96. ustave kraljevine SHS, ki ga ponavlja zakon o oblastni in srezki samoupravi v točki 3. čl. 2., spadajo v področje oblastne samouprave le skrb za pospeševanje oblastnih in gospodarskih interesov poljedelstva itd., kakor tudi tehnične poljedelske izboljšave, torej le kmetijstvo pospeševalni tehnični posli, ne pa reševanje agrarskopravnih sporov javnopravnega in zasebno p r a v n e g a z n a č a j a , ki spadajo izključno pod državni imperij (prim. vodopravne in gozdnopolicijske posle, agrar-sko reformo i. d.). To naziranje je tudi dosledno izvedeno v uredbi ministrskega sveta o prenosu poslov na oblastne samouprave, razglašeni v Služb. Novinah z dne 26. novembra 1927. št. 269-LXXII. (Ur. list štev. 484 str. 829) in je posledica ustavnopravne določbe o delokrogu samoupravnih oblasti. Iz prvega dela te razprave izhaja, da so posli agrarskih operacij predvsem pravni posli deloma scidnega, deloma upravnega področja. Za take posle pa samouprave niso poklicane ne po naši ustavi niti niso bile po bivšem avstrijskem državnopravnem ustroju, dasi so imeli v Avstriji deželni zbori celo zakonodajno oblast. Kakor v bivši Avstriji, kjer so bile agrarska zakonodaja in njeni posli, nanašajoči se na urejevanje kmetijskopravnih odnošajev (komasacije, razdelbe in 166 Pravni značaj obiastev za asrarske operacije v Sloveniji. uredbe skupnih zemljišč, uredbe služnostnih pravic paše, drvarjema itd.) pridržane poljedelskemu ministru (naredba avstr. poljedel. min. z dne 29. januarja 1868. drž. zak. št. 12 v zvezi z najvišjo odločbo z dne 13. avgusta 1869.), določa tudi sedanja uredba o ustroju našega ministrstva za kmetijstvo in vode z dne 8. julija 1919. Ur. 1. z a Slovenijo št. 591 v s v o j e m č I. 3, da razpravlja in rešuje vprašanja agrarskega prava ministrstvo p o 1 j o p r i v r e d e in voda (glede agrarskih operacij v Sloveniji je minister za kmetijstvo pri imenovanju komisarjev in referentov vezan na sporazum z ministrom pravde in notranjih poslov). Zato tudi koma-s a c i o n i h razgodbenih p o v j e r e n s t e v na Hrvatskem, ki ustrezajo o b1 a s t v o m za agrarske operacije v Sloveniji , niso prenesli na samoupravne oblasti. Pa tudi način, kako so bili preneseni posli agrarskih operacij na ljubljanski oblastni odbor, ne odgovarja ustavnim določbam. Čl. 242. fin. zak. za 1. 1927-28. vsebuje zakonito pooblastitev v zmislu čl. 94 ustave. Minister bi moral torej izdati uredbo z zakonsko veljavo in jo razglasiti v Služb. Nov. Tega pa ni storil, marveč je z enostavnim dopisom na vel. župana ljubljanske oblasti (odlok z dne 13. decembra 1927. št. 49.607-1) odredil ta prenos na ljubljanski oblastni odbor in z navadnim zapisnikom se je dokumentirala izvršitev tega važnega posla. Vendar pa je čutil ljubljanski oblastni odbor potrebo, da predloži stvar v sklepanje oblastni skupščini, ki je v svoji seji dne 16. marca 1928 sklenila posebno uredbo o agrarskih operacijah v ljubljanski oblasti, sklicujoč se na čl. 323. fin. zak. za 1. 1927-28. in na zgoraj navedeno rešenje ministra za kmetijstvo (enako uredbo je sklenila tudi mariborska oblastna skupščina). S to uredbo pa je prekoračila oblastna skupščina svoje po ustavi določeno področje. Sicer dovoljuje čl. 323. cit. fin. zak. (ki ga ponavlja fin. zak. za 1. 1928-29. v čl. 362.) ljubljanski in mariborski oblastni skupščini, da smeta izpreminjati bivše deželne zakone, toda le v okviru svojega območja, državnih zakonov i n u s t a v e. Po tej določbi slovenski oblastni Pravni značaj oblastev za agrarske operacije v Sloveniji. 167 skupščini pač lahko z oblastno uredbo spreminjata in razveljavljata take deželne zakone, ki ne vsebujejo nobene občne pravne norme, kakor n. pr. deželni zakon o regulaciji te ali one reke (potoka), o zagradbi določenega hudournika, o zgradbi ceste, vodovoda itd., nikakor pa ne materijalnih zakonov (ne državnih in ne deželnih), ki uveljavljajo občeveljavne predpise (kakor n. pr. vodni, ribarski in least non least agrarski zakoni), ker gre v naši državi po ustavi zakonodaja le zakonodajnim f a k t o r j e m t. j. n a r o d n i s k u p -š č i n i in kralju. Isto velja za ustanovitev in organizacijo javnopravnih oblastev, ki je izključna stvar države. Oblastna uredba o agrarskih operacijah pa ne samo, da določa sestaVo in poslovanje komisije za agrarne operacije, ki ima sodno in občeupravno pristojnost, marveč je celo posegla v področje sodstva in kratko-malo odvzela iz sodnega področja in od k a zala agiarskim operacijam spore po ces. patentu z dne 5. julija 1853. drž. zak. št. 130 o uredbi in odkupu služnostnih pravic, kolikor so bili ti spori z zakoni z dne 8. januarja 1. 1899. (kranj. dež. zak. št. 7 in staj. dež. zak. št. 6) o d k a z a n i v p r i -stoj n ost rednih sodišč (kadar gre za spor o obstoju služnostnih pravic). Ta uredba izpreminja torej pristojnost sodišč, kar je protizakonito in protiustavno. Zaključujem. Čl. 242. fin. zak. za 1. 1927-28. je treba tolmačiti in izvrševati v okviru ustave in veljavnih zakonov, t. j. upoštevajoč ustavno področje samouprav in zakoniti značaj poslov agrarskih operacij. Ker spadajo po sedanjem zakono-davstvu melioracije v delokrog samouprav, pravoreki pa v imperij države, je glede agrarskih operacij v Sloveniji podan primer čl. 98. odst. 3. ustave, ki določa, da se smejo za iste stroke državnega in samoupravnega področja v oblasti z zakonom izjemoma določiti skupna oblastva. Taka skupna oblastva so že po sedaj veljavnih zakonih 'v Slove n i j i b a š komisarji in komisije za agrarske operacije. Z ministrsko naredbo, izdano na podstavi čl. 242. fin. zak. za 1. 1927-28. in čl. 94 ustave bi bilo treba le prilagoditi institucijo agrarskih operacij kot samo- 168 Rimskopravni problem odgovornosti dedičev. stojnih agrarskopravnih oblastev novim državnopravnim prilikam ter urediti sodelovanje (tudi v finančnem pogledu) države in samouprave. Za vzorec naj b i - s 1 u ž i 1 a nova organizacija agrarskih oblastev v avstrijski republiki, kjer so uradom za agr. operacije poverili tudi vso agrarsko reformo (Bundesgesetz z dne 28. julija 1925. št. 281). Ako pa se neče še nadalje obdržati agrarskih operacij kot posebne institucije, ne preostane drugega nego, da se na pod-stavi čl. 242 cit. fin. zak. prenesejo posli agrarskih melioracij (pašnikov in planin) na samoupravne oblasti (ljubljansko in mariborsko), pravne p osle (razdelbe, uredbe, komasacije itd.) pa združi z uradi za agrarno reformo,* (prim. čl. 42 ustave, ki določa, da se morajo popraviti krivice, učinjene z razvezo fevdnih odnošajev [zemljiški odvezi] in zakone o novi uredbi služnosti, za katere so pristojna oblastva za agrarske operacije). * Isto mnenje sem zastopal že 1. 1932. (glej članek »Organizacija agrarskih oblastev v Sloveniji« v Slov. Narodu z dne 29. decembra 1922.). Rimskopravni problem odgovornosti dedičev.* Dr. a Krek. Bralci »Slov. Pravnika« so se utegnili seznaniti z avtorjem v opombi označene knjige že pred dvema letoma, ko je objavil članek »Nove smeri v romanistiki« (1926. str. 9 ss.). Ta članek je imel le informativen namen. Vendar so veščaki gotovo že iz tega .literarnega pregleda posneli, da je piscu sodobno romanistično slovstvo dobro znano ne samo po re-prezentantih in njih delovanju, marveč tudi po vsebini, duhu, * Dr. Viktor Korošec, Die Erbenhaftunig nach rorrfeehem Recht. Erster Teil: Das Živil- und Amtsredit. Leipzig, Theodor VVeicher 1927. 8', VIII, li27. = Leipziger rechts\vissenschaftliche Studien. herausgegeben von der Lcipziger Juristen-Fakultat. Heft 29. Mk. 7—- PJmskopravni problem odgovornosti dediče/. lt>y razvoju in smotrih. Piscu se je posrečilo podati vpogled v delavnico moderne romanistjike na način, da dobi tudi nepoučeni jurist navzlic znanstvenemu nivoju tega članka dobro sliko modernih stremljenj in stečevin. Povsem drug značaj ima predležeče delo, čigar glavni znak je samostojno raziskovanje z uporabo vseh pripomočkov sodobne raziskovalne metode. S temi lastnostmi, zlasti tudi kot delo domačega, od prve stopnje do doktorata na naši univerzi izšolanega pravnika je knjiga tako znamenit pojav, da je treba opozoriti nanjo našo pravniško javnost in baviti se ž njo nekoliko podrobneje. Korošec si je izbral temo, ki vlada glede nje navzlic njeni temeljni važnosti še danes, in prav v današnjem slovstvu spor, in ki povzroča vsled nedostatnosti jasnih in zanesljivih virov nebroj težkoč. Posvečali so temu problemu svojo posebno pozornost številni, med njimi najznamenitejši romanisti naše dobe (Mitteis, Bonfante, Lenel, Siber, Cuq, K n i e p i. dr.), toda vkljub temu si doslej še nobeden izmed različnih, deloma tudi drug v drugega prehajajočih nazorov ni mogel priboriti občnega pripoznanja. Že dejstvo, da je mikal mladega avtorja prav ta težki in sila zamotani problem, nam predočuje pisčevo izredno znanstveno ambicijo. Gre za osnovno vprašanje, ali so bile tudi kontraktne obveznosti ali, točneje, actiones ex contractu od nekdaj poded-ljive (kakor trdi vladajoče mnenje) ali pa je podedljivost zapustnikovih dolgov šele produkt razvoja (E s m e i n , Cuq. Kniep, Saleilles, K o o i m a n). v slednjem primeru pa še za nadaljnje vprašanje, kdaj je podedljivost prvič nastopila, iz katerih razlogov in pod čigavim vplivom. Predležeča knjiga podaje samo prvo polovico te široko zasnovane študije in se bavi v prvem delu z dobo civilnega, v drugem delu z dobo honorarnega prava. Za ius civile, ki ga obdeluje avtor s posebno ljubeznijo, zanika pasivno podedljivost obligacijskopravnih akcij, zatrjuje jo pa za ius honorarnim, čigar obdelava je po obsegu in vsebini nekoliko šibkejša. Prvi del: O civilnem pravu. Po daljšem uvodu o odmejitvi problema, o virih (zlasti Oaius in Cicero), o stanju nauka 170 Rimskopravni problem odgovornosti dedičev. in o poedinih razdobjih (s srečno, ker gospodarsko utemeljeno cezuro predklasične periode za časa druge in tretje punske vojne in z upravičeno izločitvijo prehistorične dobe) polemizira Korošec v drugem paragrafu z glavnimi zastopniki mnenj, nasprotujočih njegovemu nazoru (Mitteis, Scialoja, B o n f an t e, L e n e 1, S i b e r), dokazuje v tretjem paragrafu materialistični značaj civilnopravne hereditas, ki obsega le telesne stvari, pozivajoč se pri tem m. dr. na (pač dvomljivo) etimologijo besede »heres«, in slika podrobno gospodarsko in kulturno ozadje civilnopravne dobe, pri čemer označuje tedanji Rim kot izključno agrarno državo, ki v njej za daljšo dobo sklenjeni obligatorični pravni posli niso bili običajni, zato tudi podedljivost neaktualna. Opirajoč se na podatke teh raziskavanj navaja in obraz-ložuje Korošec v četrtem paragrafu kot argument za svojo tezo predvsem strogo osebni značaj stare rimske obligacije. Tu obravnava posebno intenzivno manus iniectio in vse možne domneve o usodi dolžnikove imovine in pride do zaključka, da je bil predmet te izvršbe izključno le dolžnikova oseba, s tem do rezultata, ki ga je branil poročevalec že pred 28 leti v neki, piscu nedostopni razpravi (Im Anfang war die Personalhaftung) ne samo za rimsko, temveč (prav tako zoper vladajoči nazor) tudi za starogermansko pravo. Da so Rimljani do 2. stoletja pred Kr. sedanji dobi nepogrešno podedljivost dolgov lahko utrpeli, dokazuje Korošec z gospodarskimi razmerami kmetujočega, poglavitno naturalnemu gospodarstvu udiinega naroda in z malim številom obligacijskih odnošajev, ki so se vrh tega ustanavljali le za kratko dobo. Težek boj mu je tu bojevati zoper vire (zlasti reskripte C 3, 36, 6; C 2, 3, 26 in C 4. 16, 17, dalje zoper Paulova izreka v D 10, 2, 25, 19 in D eod. 25. 13 ter zoper Ga/eve Institucije 2, 55), ker pričajo vsaj na prvi pogled odločno zoper Korošcev nazor. Intenzivna prizadevanja izluščiti iz Gordijanovlh in Dioklecijanovih reskriptov in iz Gaja tezi nasprotujoči poziv na decemviralno zakonodavstvo (str. 55 do 61) po mojem mnenju niso brezizjemno prepričevalna. Vendar so nekateri izmed mnogih zelo bistroumnih argumentov gotovo pripravni vzbuditi dvom nad avtenticiteto dotičnih mest. Dalje pokazuje Rimskopravni problem odgovornosti dedičev. 171 avtor tudi na prava drugih, na približno isti gospodarski stopnji nahajajočah se narodov, ki jim je podedljivost tuja, na prvotno deliktni značaj tipičnih obligacij rane civilnopravne dobe i. t. d. V petem paragrafu nastopa Korošec z glavnim svojim orožjem: z nepodedljivostjo starih oblik poroštva (sponsio in fidepromissio) in s prvotnim značajem poroštva kot obveze ne morda z a drugo osebo, temveč mest o nje (Mi t -t e i s). Iz n e p o d e d 1 j i v o s t i te tako važne obligacije sklepa, da je bila možna samo po pravnem redu, po katerem so bili sploh v s i dolgovi n e p o d e d 1 j i v i. (Zato ustreza poznejša dedna fideiussio istodobni p o d e d 1 j i v o s t i kontraktnih dolgov.) Isto se zatrjuje mutatis mutandis tudi za znamenito stipulatio. Avtor dokazuje, da je bila tudi ona prvotno nepodedljiva. Iz precej nejasnega mesta Gai 3, 100 se izvajajo prizadevanja honorarne kavtelarne jurispru-dence, da vpelje podedljivost stipulationis dandi potom uvrščanja raznih pomožnih klavzul, in podobna funkcija se pripisuje t. zv. mentio heredis glede na stipulatio iaciendi. Toda avtor se s temi neposrednimi dokazili nikakor ne zadovoljuje. On jim še dodaje v sledečem, šestem paragrafu več posrednih argumentov. Kot taki mu služijo actio familiae erciscundae. capitis deminutio in mancipacijski testament. Po Gaju za zakonodavstvo dvanajsterih plošč izpričana actio familiae erciscundae se po poznem klasičnem in bizantinskem pravu ni nanašala na -»nomina«, s čimer Korošec pojasnjuje, da je v dobi denarnega gospodarstva nastala potreba, izpolniti vrzel, kar se je zgodilo s pravilom »nomina ipso iure dividuntur«. V prejšnji dobi pa je bila absolutna nepodedljivost sama na sebi možna, ker dolgovi in terjatve še niso imele velikega pomena. Podrobno razpravlja Korošec upravičeno o capitis deminutio, ker je bila Rimljanom neke vrste smrt in ker govori vsled tega tudi ta institut, ako je povzročil prestanek dolgov, za splošno nepodedljivost. Važni sta v tem pogledu dve v Ga/evih Institucijah (3, 101 in 3, 153) ohranjeni dokazili, iz katerih izhaja, da so kontraktni dolgovi s capitis deminutio prestali, tako da bi bilo z ozirom na podobnost učinkov deminucije in smrti tudi 172 to dokaz za nepodedljivost zapustnikovih obvez. Končno se da kot argument za nepodedljivost uporabljati tudi m a n c i -p a c i j s k i testament, ki po Gaju izključuje tako aktivni kakor pasivni prenos obligacij. Da se v takem primeru prenos niti na drug način ni mogel izvršiti, dokazuje Korošec s pozivom na to, da na vprašanje, k d o bi v takem primeru odgovarjal za zapustnikove dolgove, ni moči dati zadovoljivega odgovora. Seveda mora avtor v oporo te trditve pobijati L e -nelov in G i r a r d o v nazor o omejeni odnosno moralni odgovornosti familiae emptoris. Menim, da se mu je to posrečilo. Mimogrede, v sedmem paragrafu, se bavi avtor tudi z aktivno nepodedljivostjo, namreč toliko, kolikor ta podpira avtorjevo tezo o pasivni nepodedljivosti. Na tem mestu utemeljuje Korošec prvotno aktivno nepodedljivost actionis furti z lepim dokazovanjem na podstavi nekega Ciceronovega pisma Trebaciju Testi v zvezi s Kv. Mucijem Scaevolo. Pa tudi dve nepenalni akciji sta mu na razpolago. Predvsem actio tiduciae, ki je v rimskem civilnem pravu posebno velikega pomena. Na njeno aktivno nepodedljivost sklepa avtor iz nekega v Consul-tatio veteris cuiusdam iurisconsulti ohranjenega odlomka iz Paulovlh Sentenc v nasprotju kPernburgu in K a r 1 o w i, ki pripisujeta temu mestu drug smisel v prid hipotezi o splošni podedljivosti. Konično ocenjuje avtor adstipulatio tako rekoč kot surogat manjkajoče aktivne podedljivosti obligacij. Iz tega, da se je drugo, adstipulacije tičoče se poglavje legis Aqui-liae v klasični dobi zanemarjalo, izvaja, da je prišlo ob svoj pomen prav radi takrat že priznane podedljivosti. Posebno važnost polaga Korošec na zanimivi institut jamčenja mrliča (mamis iniectio na mrtvo truplo), in sicer kot sredstvo, ki naj dediča prisili k manum depellere in s tem k prevzemu zapustnikovih dolgov. Tako jamčenje je imelo po avtorjevem mnenju smisel le tedaj, ako dediči za zapustnikove dolgove niso odgovarjali. Tu preiskuje Korošec, podajajoč nekaj zanimivih primerjalnopravnih ekskurzov, nekatera mesta bizantinskega izvora in eno mesto iz Sv. Ambrozija De Tobia. Korošcev nazor vsekako omajajoče dejstvo, da institut jamčenja mrliča nikakor ni odmrl niti ob času, ko so bili dolgovi že zdavnaj podedljivi. obrazložuje avtor s Rimskopravni problem odgovornosti dedičev. 173 splošno posirovelostjo nazorov in nedostatnostjo izvršilnega postopka, kar bi kot nujno premiso sklepčnosti te argumentacije pač moral podrobneje utemeljevati. Pri vsej zanimivosti do-tičnih izvajanj bi se morda smelo dvomiti nad njihovo sklepčnostjo in vprašati, ali ni mogoče, da se hoče uveljaviti ta moralni impulz še poleg pravne obveznosti prav ob času in v primerih, ko ne zaleže neposredna izvršba, ki naj uresniči pravni zahtevek? V devetem paragrafu, posvečenem t. zvani hereditas sa-crorom, obravnava Korošec najprej pomen religije v antiki, kult mrtvih in sacra, ozirajoč se primerjalno tudi na grško, staroegiptovsko in japonsko pravo, in se bavi temeljito z ureditvijo »nadaljevanja sacrorom« po smrti starešine, ki so mu posvečali svojo pozornost svečeniki, zlasti z dvema, po <2ice-ronu izročenima nam pontifikalnima »dekretoma«. Iz izraza »capere« se sklepa, da je šlo samo za zapuščino, ki je sestojala izključno iz telesnih stvari. Dejstvo, da so v mlajšem dekretu med osebe, pozvane za prevzem in nadaljevanje sacro-rum, uvrščeni tudi upniki, utemeljuje Korošec s takrat že izvršenim prehodom od nabiralnega in rodbinskega gospodarstva v denarno gospodarstvo. Temu ustrezno so bili že tudi dolgovi postali podedljivi. Drugi del: O honorarnem pravu. V tem delu gre avtorju poglavitno za objasnitev, zakaj in k.a k o je v dobi uradnega prava moralo priti do reforme, t. j. do načelne podedljivost! zapustnikovih dolgov. V ospredju je zopet razlog izpremenjenih gospodarskih in socialnih razmer v 2. stoletju pred Kr. (vojne, propadanje malih kmetij, kopičenje denarja, obrazovanje velikih posestev, intenzivnejše gospodarstvo, razvoj trgovine, denarno gospodarstvo). V takih razmerah imajo obveze že velik pomen. To se zrcali v diferencijaciji poedinih obligacij, ki se ne sklepajo več samo z roko v roko ali za kratko dobo, temveč za daljši čas. torej na kredit. Strogo osebni značaj stopa v ozadje, pojavlja se potreba za podedljivost dolgov. Neglede na to vplivajo sedaj tudi grška prava, po katerih je bila odgovornost dediča za dolgove pripoznana (Demosthenes, Gortyn, grško-egiptovsko pravo papyrov). Vsemu temu se pridružujejo še prvi zacimki iz civilne dobe, tisti instituti in norme, ki so poznejši 174 podedljivosti že pripravljale pota (jamčenje mrliča, mentio heredis). V zadnjem, enajstem paragrafu razpravlja pisec zlasti o vprašanju, kdo je vpeljal novo načelo podedljivosti in kdaj se je to zgodilo, ter pripisuje reformo pretorju, ki je pri tem sledil izpodbudam juristov, podanim mu v konkretnih primerih z nasvetovanjem ali pripravljanjem primernih formul za zaže-ljeno actio. Saj gredo na pretorjev rovaš tudi druge reforme obveznega prava (Obledelost strogo osebnega značaja, poudarjanje primernosti [aequitasj, ki m. dr. zahteva, da prevzame dedič, ki dobi aktiva, tudi dolgove itd.). Prav tako je bil pretor tisti, ki je preustrojil povsem tudi dedno pravo (zapuščinski konkurz, beneficium abstinendi, satisdatio suspecti heredis, separatio bonorum itd.). V zvezi s temi prepričevalnimi izvajanji je izražena domneva, da je prišlo do podedljivosti vsled recepcije honorarnega običajnega prava v civilno pravo. Kakor rečeno, je drugi del v primeri k prvemu nekoliko šibkejši. Toda to ima svoj razlog m. dr. tudi v nedostatnosti uporabnih virov (saj dejstvo omenjene reforme nikjer ni neposredno izpričano), pa tudi v tem, da se je avtor že v prvem delu moral na mnogih mestih baviti z magistratno dobo, ker mu je bilo le na ta način mogoče določiti časovno razmejitev med dobama civilnega in honorarnega prava in zlasti, ker je moral mnogo razlogov za civilno dobo izvajati iz virov, ki pripadajo honorarni ali celo klasični dobi. Iz te v kratkih besedah podane vsebine in tu razvidnega miselnega sporeda se dobi morda površen vpogled v način obdelovanja, ki ga uporablja Korošec in ki je lasten moderni struji antične pravne historije. Malodane vseh činiteljev, ki se jim ima pravo v izvestni dobi zahvaliti za oblikovanje in razvijanje, se spominja avtor na primernem mestu: familije, osvete, nravnosti, religijoznosti, geografičnih pogojev, značaja naroda itd., v posebni meri pa gospodarskih razmer in socialnih od-nošajev. V tej konciznosti menda doslej edina razložba gospodarskih vplivov uspešno dobojevanih vojn v 2. stoletju (zlasti str. 9 ss., 29 ss., 110 ss. et passim) nam kaže, da ocenjuje pisec pravo kot pojav, ki spremlja gospodarske in so- Rimskopravni problem odgovornosti dedičev. 175 cialne dogodke ali jim sledi. Upoštevanje teh in drugih izven-pravnih činiteljev kulture se je izkazalo ravno v predležečem delu kot izredno plodonosno zlasti tam, kjer nedostaje pismene tradicije. Sodobna historijska metoda se ozira pri raziskavanju rimskih pravnih pojavov ne samo na ostala antična prava, ki so deloma vsaj posredno vplivala na rimsko pravo, marveč tudi na mlajša, celo sodobna prava tistih narodov, ki so približno na isti gospodarski in kulturni stopnji kakor Rimljani izvestne dobe. V obeh pogledih, predvsem pa v slednjem pogledu je material, ki je na razpolago, razmeroma še zelo neznaten, neenako zanesljiv in obdelan ter raztresen. Tem više je treba ceniti dejstvo, da je Korošec tudi v tem oziru nabral, kar je mogel, da je upošteval zlasti staro grško, babilonsko, egiptovsko, germansko, slovansko pravo, starejša angleška prava in prava afrikanskih plemen in tako v svojem spisu tudi primerjalni pravni vedi nakazal prostor, ki ji gre po pomembnosti za problem. Nadaljnji dokaz, da obvladuje Korošec moderno raziskovalno metodo posebno romanistike, so njegovi prispevki h kritiki interpolacij (n. pr. str. 54 ss., zlasti op. 2, 68, op. 4). V tem pogledu bo imel Korošec pač več prilike za udejstvovanje pri sestavljanju druge polovice svojega dela, kar velja v izvestni meri tudi za p a p y r o -l o g i j o. Glede na velike težkoče, ki jih povzroča predmet zlasti vsled revnosti normativnih virov, se je pisec dobro zavedal, da ima upanje na uspeh le raziskavanje, ki izkorišča prav vsako, še tako neznatno, morda na videz s problemom v nobeni zvezi stoječo drobtinico tradicije, torej predvsem ne samo zakone in spise pravnikov, marveč tudi dela historikov, ekonomov, govornikov, filozofov, pesnikov itd. Občudovanja vreden je dragoceni, deloma prvič upoštevani material. Cicero, Cato star., Seneca, Livius, Varro, Columella, Plutarh, Poly-bius, Plautus, Plinius, Demosthenes, Sv. Ambrozij: vsi so po svoje morali prispevati za utemeljitev teze. Da je Korošec v romanistični literaturi do najnovejših njenih pojavov doma, tega spričo prej podane vsebine ni treba še poudarjati. Omenim naj kvečjemu, da se je mogel zbog znanja dotičnih jezikov okoristiti tudi s stečevinami franco- 176 Rimskopravni problem odgovornosti dedičev. skega, angleškega in v tej panogi posebno bogatega italijanskega slovstva. Tako je povsem modern in popoln tudi literarni aparat, ki se ga pisec spretno poslužuje. Na ta način je nabral in uporabljal Korošec ogromno in mnogostransko gradivo in ugotovil mnogo zanesljivih argumentov. Uvrstil je res da tudi par hipotez v svojo stavbo, ki morda ne bodo držale, o katerih se pa z druge strani ne more dokazati, da bi bile pogrešne. Toda tudi tu se vidi znanstvena resnost avtorja iz tega, da te hipoteze kot take označuje in da podaje tudi sicer dvomljive zaključke s potrebno rezervo. Njegova argumentacija se poslužuje vseh mogočih fines. Pri tem se niti Korošec ni mogel vselej izogniti nevarnosti, da napravi tako subtilno dokazovanje na nekaterih mestih vtis tenkoum-nosti in umetničenja. Vsekako pa se izkazuje pisec tudi v teh (maloštevilnih) primerih kot nenavadno bistroumen, izredno globok mislec. Nočem prorokovati, da bo Koroščevemu delu usojeno, priboriti si občno in brezizjemno odobravanje njegove teze. Izključeno pa gotovo ni, da zmagajo po njem zastopani nazori in argumenti, ker je njegova stavba z vseh strani dobro podprta in trdna, kolikor more sploh biti na melinastem terenu, na katerem je moral graditi. Ali če bi njegovo delo že ne bilo ovenčano s slavo absolutne zmage, bi s tem še ne prišlo ob svojo trajno znanstveno vrednost, ker je v njem izraženih mnogo idej, ugotovljenih mnogo vidikov, ki bogate naše znanje ln spoznanje, nabranega obilo novega gradiva in pojasnjenih in deloma tudi dokončno rešenih več posebnih, doslej dvomljivih vprašanj. Vsekako je spisu zagotovljena pozornost vesoljne romanistike. Mirno lahko trdim, da dela čast mlademu zastopniku rimskopravne vede na naši univerzi in tej sami, pa tudi jugoslovanski romanistiki sploh. Z utemeljeno hvaležnostjo se spominja avtor v predgovoru zaslug pravniške fakultete v L i p s k e m in predvsem njenega odličnega člana profesorja K o s c h a k e r j a, ki sta ga na vse načine podpirala pri njegovem delu in omogočila njega izdajo. Več starejših učiteljev na naši fakulteti se ima zahvaliti slovitim (zdaj že pokojnim) učenjakom univerze v Lipskem za poglobitev in razširitev znanstvenega obzorja. Se- daj prištevamo tem duševnim štipendijatom častitljive Al-mae matris Lipsiensis tudi najmlajšega našega docenta. Doseženi znanstveni uspeh bodi zlasti požrtvovalnemu mentorju, prof. Koschakerju, zadoščenje za neutrudno, naravnost prijateljsko pomoč, ki jo je posvečal našemu mlademu učenjaku in njegovemu delu! Dr. Ilija M. Jelič: O brakolotmtvu s teoriskog i praktičkog gledištu. Razprava iz krivičnog prava i pravne politike sa naročitom osvrtom na srpsko običajno pravo. Izdav. Knjižarnica Rajkovič i Čukovič, Beograd. L. 1928. Str. 88. Pisatelj je sam navedel na platnicah svojega, tu oznanjenega dela poleg dveh netiskanih razprav še nič manj nego devetero tiskanih' raz« prav in člankov izza časa, ko je prva izmed netiskanih razprav dobila svetosavsko nagrado za leto 1922. To znači, da je pisatelj še mlad, a plodovit. Bavi se s kazensko pravnimi problemi, rad pa se ozira tudi na pravne razmere v svoji ožji domovini Črni gori. Tudi v predležeči razpravi je mnogo govora o pravnih običajih v Črni gori. To je tudi njena najzanimivejša stran. Precej kritičnega duha kaže prvi del razprave, ki govori o pojmu in sestavinah «brakolomstva»; samo vprašati treba, ali se je spričo ustaljene pTakse in spričo bližine edinstvenega kazenskega zakonika, ki ureja delikt prešestva zakoncev na drugačni podlagi, kakor sedaj veljavni srbski kazenski zakon, ves trud v tem pogledu resnično izplačal? Drugi del «o brakolomstvu s pravno političnega stališča« za« došča za nekakšno splošno informacijo o kriminalnopolitičnih možnostih ureditve vprašanja prešestva zakoncev. Za razširjenje obzorja glede teh problemov bi bilo pač priporočati študij U n g e r j e v e g a, sicer za« starelega ali še vedno fundamentalnega dela «Die Ehe in ihrer \velt« historischen Bedeutung« (iz I. 1850.) in pa specialni monografiji Cohna: «Das Problem der Bestrafung des Ehebruches» (lz 1. 1916.) ter L 6 w e n* steina: «Die Bekampfung des Konkubinates in der Rechtsentwicklung» (iz 1. 1919.). Če koncem koncev Jelič zahteva, da treba za dopustnost tožbe radi prešestva staviti kriminalnopolitični pogoj razvedbe braka, da bi pa država morala uradno preganjati prešestnika, gre predaleč: Moderni osnutki kazenskega zakona, kot češkoslovaški (§ 245), avstrijski (§ 312) in najnovejši Italijanski (§ 559), imajo vsi določbo, da je taka obtožba — zasebna. Ako torej tudi naš projekt v § 287 stoji na istem stališču glede prvonavedenega pogoja Jeličevega in zahteva za kaznivost razvedbo ali ločitev zakona od mize in postelje, a označa poročila. '2 178 Književna poročila. obtožbo kot zasebno, potem mu pač ne moremo očitati nepravilnega, nemodernega pojmovanja v stvari. Glede tehničnega aparata bi bilo treba pri navajanju črnogorskega in drugega srbskega običajnega prava poleg pokrajine, kjer tako pravo živi, izvajati še druge pobližje kritične podrobnosti o konkretnih prilikah, v katerih se je eksistenca tega prava uživotvorila in v katerih odnošajih se nahaja še danes k pozitivnemu pravu. Če tega ni, znanstvena vrednost gole konstatacije običaja ni velika. V kritičnem aparatu pod črto in nad njo motijo tiskovni pogreški (n. pr. takoj na str. 9. «cum eicaculatio se« minis»), pa tudi neki nepopolni citati. Pod črto (na str. 22.) pravi J e 1 i č, da so stari, bogati Rimljani, ker niso cenili devištva, prepuščali deflora* cijo svojih soprog svojim sužnjem. Takšna splošna trditev bi pač zalite* vala kritične premotritve citata, ki ga pa iz J e 1 i č e v e razprave niti ne moremo določno spoznati. Kolikor smo namreč poučeni, resni znanst* veniki novejšega časa take trditve v taki splošnosti nikjer niso objavili. Dr. Metod Dolenc. J. Perich: Rapport sur la Proiection legale des noti — coupables. Pariš, Edition Godde, 1927. Str. 19. Plcdoviti beograjski vseučiliški profesor 2ivojin Peric je na* pisal poročilo za zborovanje Societe Generale des Prisons et de legisla* tion criminelle (dne 26. junija 1926.) o zakoniti zaščiti nekrivcev, priobčil pa ga je v glasilu tega društva (Revue penitentiare et de droit penal) štev. 5 — 12. 1. 1926. s posebnimi mnogobrojnimi in obširnimi opombami, ki so bile sestavljene šele po navedenem zborovanju. V bistvu se znači glavni tekst poročila za primerjalno studijo osobito med francoskimi in srbskimi določbami v prid zaščite nekrivih obdolženih oseb, pri kateri so prednosti srbskega kazenskega postopnika, ki je nastal po Hye«Glu« neekovem za avstrijske dežele veljavnim zakonom (1. 1853.), preveč pod* črtane. Obregovanje ob prosto sodniško oceno dokazov ne bo želo pri« znanja pri internacionalno orientiranih kriminalistih. Istega miselnega izvora je pač tudi hvaljenje določbe, da treba za izrek kazni smrti soglasnosti sodnikov. Kar se pa tiče opomb, ki so pridodane pod črto, mislimo, da bi bilo prav, ako bi jih bil pisatelj dal pregledati vsaj v tistem delu, ki se tiče v prečanskih delih naše kraljevine še veljavnega kazenskega pravdnega reda. Ni n. pr. namreč točno, da po avstr. k. pr. r. preiskovalni zapor, ki ga ni zamenjavati z detention preventive, ne sme trajati nad 2 meseca; to velja le za preiskovalni zapor radi koluzijske nevarnosti, pa le kot pravilo, ker se sme podaljšati do 3 mesecev; za vse druge razloge pre* tskovalnega zapora pa omejitve trajanja preiskave na določeno dobo ni. Samo na nerazumevanju kazensko pravdnega reda glede habeas corpus* določb se je mogla vriniti pisateljeva trditev, da je bil sistem, podoben angleškemu in nemškemu, ki garantira osebno svobodo pri priprtju, v prečanskih provincah uveden šele z ustavo. Narobe, ustava je garancije, da odloči sodišče o usodi zaprtega, glede rokov poslabšala, a odločitev sodišča, preiskovalnega sodnika kakor tudi svetovalstvene zbornice niso Književna poročila. 179 nič definitivnega. Za vsako izpremembo v dejanskem položaju preiskave dopuščajo pritožbo na sivetovalstveno zbornico, oziroma celo na višje deželno sodišče. Tudi primera glede možnosti smrtne obsodbe med srbs skimi in prečanskimi zakonskimi določbami (Slovenija, Dalmacija, Hrvat* ska in Bosna) ni točna: po srbskem pravu je odločilna doba 21., po prečanskem 20. leto; to bi bilo treba omeniti, če se trdi, da po avstrij« skem sistemu ni bilo mogoče Gavrila Principa radi umora prestolonasled« nika in njegove soproge obsoditi na smrt. Lapsus calami je poziv za «s r b s k o» pravo na «loi Yougoslave du 2sVIII«1921 sur la Protection d 1' Etat», ker velja ta poziv istotako za vse druge pokrajine; kazalo pa bi bilo tu izrecno pristaviti, da ta zakon ustanavlja izjemoma že dobo 18 let za tisto, od katere dalje se že sme smrtna obsodba izreči. Ni prav, da se sklicuje pisatelj samo mimogrede s citatom nekega pisatelja (čigar ime tudi ni prav zapisano — Azzymuski namesto Krzymuski —, kar bo tiskovna napaka) o zakonu z dne 16. maja 1892. glede odškodovanja za nedolžno prestano kazen na prostosti, dočim veljata v Sloveniji in Dal« maciji danes zakon o nedolžno prestani kazni na prostosti z dne 21. marca 1918. in zakon z dne 18. avgusta 1918., slednji tudi glede nedolžno pre« •tanega zavarovalnega in preiskovalnega zapora. Čudno se nam slednjič zdi, da se citira neki člančič iz dunajske ArbeitersZeitung (od 12. januarja 1927.) o zaščiti zoper preiskovalni zapor, kar na dveh mestih, vsa ostala bogata literatura, hrvatska in slovenska, seveda tudi nemška, pa ni upo« števana. Brez dvoma je imel pisatelj najboljše, in kakor vidimo iz končnega stavka njegove razprave, ki izraža hrepenenje po ziranjem rešenje stola sedmorice v Zagrebu z dne 24. I. 1927. (gl. prilogo »Slovenskega Pravnika« 1928., št. 3 — 4.) Poleg navedbe pravkar omenje* nega poglavitno v Hrvatski veljavnega avstr. društvenega patenta iz 1. 1852. in v prej ogrskih delih naše države veljavnih predpisov je na kratko karakteriziran zelo svobodni srbski društveni zakon iz leta 1891. V nadaljnjem poglavju so obdelane subjektivne omejitve pravice združevanja, in to zlasti glede inozemcev, nedoletnikov (sem spada tudi "akademsko dijaštvoo, za katero pa veljajo po mojem mnenju, vsaj v teritcrijalnem obsegu univerzitetnih oblastev, samo univerzitetni zakon in njega izvršujoče uredbe, ne pa določbe splošnega društvenega zakona), potem vojakov, državnih uslužbencev in gasilcev. Avtor našteva zdru* žitve, ki so izvzete iz splošnega društvenega zakona, n. pr. duhovniški redi, obrtne zadruge, in konča ta oddelek z razlaganjem pravnega polo* žaja «tajnih društev«. — V drugem delu »življenje društva« podaja avtor izčrpno analizo ustroja društva po zakonu iz 1. 1867. in po* jasnjuje s točno dogmatsko eksegezo tega zakona posamezna iz društve* nega ustroja izvirajoča pravna razmerja. Z isto metodo pravnega raz* laganja so v nadaljnjih 'poglavjih obdelani ti*le predmeti: ustanovitev Književna poročila. 181 društva, preosnova društva, podružnice in društvene zveze (tu bi se mogoče dale dognati neke interesantne paralele z državnimi zvezami in s pojmom zvezne države), javnopravne dolžnosti društev, društvena zborovanja. — Tretji del (»prenehanje društva« nas poučuje o načinu in o pravnih posledicah »prostovoljnega razida« in »oblastvenega razpusta«; v tej zvezi je zanimivo razlikovanje med »prekoračenjem statutarnega področja« in »kršenjem pravil«. Knjiga, ki je v nji avtor sistematsko predelal vse v Sloveniji za društveno pravo veljavne norme, pri tem se pa oziral tudi na druge dele naše države, je pisana v pravniško*pregnantnem in vendar lahko umlji* vem slogu; njeno uporabo olajša obsežen register. Ker je društveno življenje pri nas zelo razvito in se vedno' bolj razvija, ustreza ta v lični opremi izdana knjiga, zlasti dokler se smatra zakon iz 1. 1867. za veljaven, obči praktični potrebi in jo zato priporočam vsakomur, ki se zanima za naše društveno pravo. Dr. Leonid Pitamic. Dr. Emil Hofmannsthal: Das osterreichische Bankfhaftungsgtjsetz und die Bankgewerbekonzessionsbestimmungen. Manzsche Verlags: und Unh versitatstBuchhandlung, Dunaj 1928. 76 str. Cena? Kakor Češkoslovaška je tudi Avstrija bila vsled povojnih pojavov v bankarstvu prisiljena, da izda poseben zakon o odgovornosti bank. Neposredni povod je bil v Avstriji polom špekulacije s francoskim fran* kom, ki je povzročil veliko število stečajev in likvidacij, uničil brezbrojne eksistence in odkril neprevidno, lahkoumno ali celo zločinsko poslovanje mnogih denarnih zavodov, ali. bolje rečeno, njihovih vodij in nameščencev. Zvezni zakon z dne 29. julija 1924., zvezni zakonik št. 284., o zasebno* pravni odgovornosti načelstva bančnih delniških družb ima vsled načina in vzroka svojega postanka mnogo' hib, katere pisatelj pravilno naglasa, vendar pa je vsaj poskusil preprečiti nesolidno poslovanje bank in tudi drugih delniških družb, kajti velik del propisov ne velja samo za banke nego za vse vrste delniških družb. Pri nas smo doživeli slične pojave, dasi ne v tolikem obsegu kakor v Avstriji, in že dolgo se govori o zaščiti vlagačev, odgovornosti organov delniških družb, o bančnem zakonu itd., do vidnih uspehov pa še ni prišlo, in skoro se mi vidi, da danes niti ni več prave potrebe za takojšen poseben zakon, ki bi, ako se ne izdela prav posebno previdno, lahko več škodil nego koristil. Danes mi« slim, da je že skoro boljše, da čakamo novi trgovinski zakonik, ki bo posebne propise o odgovornosti organov delniških družb in pač tudi o zaščiti vlagateljev lahko obdelal organski in v skladnosti z drugimi propisi našega civilnega prava. Vsekako bo treba pri ureditvi te snovi ozirati se tudi na avstrijski zakon, ne kot vzor, kar ni, nego bolj kot vzorec, v pozitivnem in negativnem smislu, in tu ho dobro služil pre* gledno urejeni, kritični Hofmannsthalov komentarček. Eno pisateljevo misel naj podčrtam prav posebno: Že v referatu o odgovornosti organov delniških družb (za pravniški kongres v Sarajevu) sem naglasil, da delničarji in upniki delniških družb tudi po naših starih 182 Književna poročila. zakonih nikakor niso brez zaščite, ako se ti zakoni pravilno uporabljajo, v prvem redu po strankah, v drugem redu po sodiščih. Izkušeni praktik dr. Hofmannsthal potrjuje to mnenje, češ, novih primerov odgovornosti zakon o odgovornosti bank sploh skoro ne uvaja, vse, kar je v njem našteto posebej in izrecno, je bilo povod za odgovornost že prej, novi zakon samo poudarja nekatere posebno tipične primere namernih in nemarnih zlorab. To niti ne more biti drugače, ker tudi po novem zakonu člani načelstva odgovarjajo, kakor že prej, samo za namerna in za dejanja iz malomarnosti, ne pa za goli izid. Na to bo treba misliti, ko se bo stvar obravnavala pri nas, s tem pa nočem reči, da je demon; strativno naštevanje primerov odgovornosti nepotrebno; tako se vendar opozarjajo prizadete osebe in sodišča, kaj smatra zakon na vsak način vsaj za malomarnost. Knjižica zasluži, da jo prečitajo naši praktiki, pravniki in bančniki. Dr. Milan Škerlj. Dr. Georg Petschek: Rechtsfalle aus dem Zivitprozessrecht. Založil Moric Peries, Dunaj in Lipsko, 1928., 176 strani. Cena? Redni profesor na dunajskem vseučilišču dr. G. Petschek je začel v zvezi z drugimi dunajskimi učitelji prava izdajati zbirko «Pravnih pri* •nerov za dijake in pripravnike pravniških poklicev«. Zbirka naj obsega pet zvezkov pravnih primerov, in sicer I. zvezek primere iz državljan* skega prava (5 oddelkov: stvarno, obligacijsko, službeno, obiteljsko, dedno pravo); II. zvezek v 4 oddelkih, primere iz trgovinskega, meničnega in čekovnega, zavarovalnega prava in iz prava zaščite industrijske svojine; III. zvezek, v dveh oddelkih, primere iz civilnega pravdnega in iz nespor* nega postopanja; IV. zvezek, primere iz kazenskega prava in kazenskega sodnega postopanja; V. zvezek v 3 oddelkih, primere iz ustavnega, uprav* nega in mednarodnega prava. Dosedaj je izšel zgoraj navedeni zvezek, ki obsega 265 primerov iz civilnega procesa v ožjem smislu, izvršilnega, konkurznega in poravnalnega reda. Namen zbirke je v predgovoru ozna> čen; služi naj akademskemu učitelju za predavanja in seminarsko delo, vodji tečajev za sodniške in odvetniške pripravnike naj olajšuje dajanje primernih nalog, že bolje izobraženemu pravniku naj pomaga, da poglobi Svoje pravno znanje. Pri tem poudarja izdajatelj izrecno, da se obrača tudi do interesiranih krogov v «nasledstvenih» državah, katerih procesno pravo je z večine še enako bivšemu in sedanjemu avstrijskemu pravu. Primeri so vzeti večinoma iz prakse in izbrani, kakor izdajatelj pra* vilno naglasa, tako, da redno vsebujejo več nego eno pravno vprašanje. Zlasti je mnogo primerov takih, ki združujejo vprašanje iz pravdnega in izvršilnega, stečajnega in pravdnega ali izvršilnega postopanja, cesto vse* bujejo tudi, dasi v drugem redu, vprašanja materialnega prava, bodisi občnega državljanskega, bodisi trgovinskega itd., ali vsaj dajejo priliko, pobaviti se tudi s takimi vprašanji. Za ta del treba reči, da je zbirka sestavljena jako spretno in da bo po mojem prepričanju lahko dobro služila v akademskem pouku in v praktičnih tečajih in tudi pri nas. ne *amo sedaj, nego več ali manj tudi po izenačenju naših procesnih zako= Književna poročila. 183 nov, ki bodo vsaj v bistvu vsebovali naše sedanje procesno pravo. Na polju javnega prava v ožjem smislu pa zbirka pri nas pač ne bo tako porabna. — Nekoliko drugačna bo stvar za pravnika začetnika, ki bo hotel na podstavi te zbirke poglobiti svoje pravno znanje. Dober del primerov je, kakor izdajatelj sam naglasa, dokaj težkih, izdajatelj pa ne daje nikakršne pomoči, nego prepušča rešitev povsem lastnemu delu m razmišljanju. Ravno zato da reševanje ne bi bilo prelahko, je izdajatelj celo nalašč opustil vsak sistem V razporeditvi primerov in zato, pravi, seveda tudi ne sme dati «ključa». Bojim se, da prof. Petschek od samo« uka zahteva in pričakuje preveč. Prav ima sicer po mojem mnenju, da ne daje naravnost »ključa«, toda vsaj pri težjih primerih bi bilo morda vendarle dobro, ko bi bil citiral odločilne paragrafe zakonov, ki govore za eno ali drugo rešitev. Mislim, da bi bilo delo s tem, vsaj za samouka, znatno pridobilo. Ene strani svojega dela pa izdajatelj ne naglasa, dasi menim, da je ravno ta stran vredna posebnega poudarka, namreč, da se bo dijak ali pripravnik po teh in takih silno kratko in točno podanih primerih lažje privadil, iz cesto na videz jako zamotanega pravdnega gradiva izluščiti in predočiti si jedro, bistveno točko celega vprašanja. Imena avtorjev, ki pripravljajo druge snopiče (n. pr. Klang, Em. Adler, Pisko, Pollak, Alb. Ehrenz\veig, Kelsen, MerkI, Verdross) jamčijo za to, da smemo nadaljevanje dela pričakovati z velikim zanimanjem. Dr. Milan Škerlj. Dr. Friedrich Schaffstein: Die Behandlung der Schuldarten irit aus: landisehen Strafrecht seit 1908. (Strafrechtliche Abhandlungen. Heff 232). Breslau, 1928, Schlettersche Buchhandlung. Str. 73. Nemška temeljitost odseva iz tega dela. Ona nam kaže presenetljivo pestrost pojmovanja naklepa, nemarnosti in pa stvarne ter pravne zmote v trinajsterih državah, bodisi de lege lata. bodisi ferenda. Med temi drža* vami se nahaja tudi naša, ki pa se upošteva samo de lege ferenda. Knjiga je sicer izdana I. 1928, pa je brez dvoma priromala iz rok pisatelja v založnikove že sredi 1. 1926. Kajti za «.lugosIavijo» je bil uporabljen kot edini vir moja razprava v Zeitschrift der gesamten Strafrechtvv. iz 1. 1923, ne pa več n. pr. moja razprava: «Strafrechtliches aus Jugoslavien» (izšla novembra 1926 v Zeitschrift fiir estcurop. Recht). Tudi sicer ni citirano nobeno delo iz časa po 1. 1926. Ipak bo to delo za teoretično razglabljanje o označenih pojmih od velike koristi. V pobližje navajanje in kritiko' vsebine knjige se seveda ne moremo spuščati. Omeniti pa hočemo to, da pisatelj smatra definicijo dolusa eventualis v obliki, kot jo dajeta avstrij* ski in jugoslovenski načrt za reformirani kazenskopravni zakon, za naj* Dr. Metod Dolenc. Bežek:Regaliy: Občni državljanski zakonik v besedilu treh delnih novel. Tiskovna zadruga v Ljubljani. 1928. Str. XV + 466. Cena 150 Din. Ako napravimo danes, v desetem letu naše državne samoosvojitve, bilanco o izdajah slovenskih prevodov velikih judicielnih zakonov, pokaže st nam tale slika: imamo samo pred novim letom 1925!. izdani prevod občnega državljanskega zakonika, dočim prvih šest zvezkov «Pravnikove 184 Književna poročila. zbirke zakonov«, obsegajočih kazensko, materialno in procesno pravo ter civilno sporno kakor tudi nesporno postopanje, že davno ni dobiti več v knjigotržtvu. (Sedmi zvezek, Državni osnovni zakoni, je izgubil ob izprcmenjenih državnih razmerah skoraj ves pomen.) To stanje je tem manj razveseljivo, ker smo dobili v tem času slovensko pravniško fakuU teto in bi se že zaradi tega morali tudi na tem polju postaviti na lastne noge. Če temu ni tako, kakor bi bilo želeti, ni iskati krivde samo v pravništvu, saj bi se med tem gotovo našli delavci, da bi le pričakovali tudi delu primernega odziva. Zato so dolžni vsi naši pravniki veliko zahvalo dv. sv. B e ž k u, da je na seji Pravnikovega odbora dne 26. februarja 1925. sprejel poziv, naj on dokonča po umrlem podpredsedniku R e g a 11 y j u započeti prevod občnega državljanskega zakonika. Potreba po tem najvažnejšem zakonu je bila tolikšna, da je kazalo, izdati prevod čim prej. Zato se ne strinjam s tistimi, ki vidijo v tem izdanju nepopoP nost, češ da prevod ni opremljen ne z judikati najvišjega sodišča, ne vS postranskimi zakoni. Prevajanje teh zakonov bi zahtevalo najmanj toliko časa, kakor za zakon sam, a odločbe bi bilo treba prirejati povsem samostojno, ker pri teh ne gre za prevod kakšne nemške izdaje. Neizbež* na nujnost je narekovala takšno izdanje, pri čemer je pomisliti še to, da vesten pravnik itak ne bo mogel pogrešati z odločbami opremljene nemške izdaje, ker je nemški tekst še vedno avtentičen. Zato se je sklenilo, da se izdaj zakon sam, to pa tudi s starimi določbami, izpreme* njenimi po treh delnih novelah, kajti v praksi je v veliki večini po teh določbah še vedno segati. Ne prikrivam si, da je prevod na nekaterih mestih netočen; vsaj deloma gredo te netočnosti tudi na rovaš izreku «quot capita tot sen* tentiae«. Vobče pa je prevod dober, in sicer prav zelo dober. Čita se gladko, jezik je razumljiv, lep in kaže, da je opravila to delo oseba, ki je od leta 1922. tudi čuvar čistoče našega jezika v Slovenskem Pravniku. Terminologija prevoda se krije z ono našega pravniškega glasila. Upam, da Bežekov trud ni bil zastonj in da bo znatno pripomogel zopet k enotnejšemu pravniškemu izražanju, ki je po vojni slabše, kot kdaj prej. Zato pa naj vzame knjigo v roke vsak pravnik, zlasti pa pravniški naraščaj, ki si bo po tem prevodu pridobil trdno podlago za izražanje v svojem materinskem jeziku, v katerem mu primanjkuje še toliko drugih potrebnih knjig. Dr. Rudolf Sajovie. Nekaj kritičnih opazk k Regal!y:Bežkovi izdaji o. d. z. Epohalno delo, ki smo ga dobili s to izdajo, je po predgovoru namenjeno praksi in učečemu se naraščaju. Dosežena je s tem enotnost v izražanju in citiranju in upamo tudi točnost. Žal, da delo ni popolno. Praksa potrebuje poleg teksta tudi nagle orijentacije po judikaturi. Ako so «težke založni* ške razmere« dopustile po skoro štirinajstletni starosti novel pač že nepotrebno staro besedilo teksta, bi mogle še povrhu ali mesto njega dopustiti navedbe judikature. Po večini so stare avstrijske odločbe še vedno pomembne, novih pa je obilica v Pravniku, Themisi, Mjesečniku, Književna poročila. 185 Trgovskem listu. Te pač ne zastarajo tako hitro, kakor poide ena izdaja, čeprav pri nas. Pomanjkanje citatov odločb je za prakso težek nedostatek. Za prakso in nauk je še težja luknja, da ni, če že ne besedila, vsaj citatov določil (vsaj jugoslovanskih) stranskih zakonov, ki znatno modi« ficirajo veljavnost o. d. z. za ceste pravne slučaje. Pri § 365. citat čl. 53. zak. o proračunskih dvanajstinah. Ur. 1. 79/25 o razlastitvi zaradi postav« ijanja in vzdrževanja elektrovodov; pri § 879. citat čl. 39. in 35. zak. o zavarovanju delavcev, Ur. 1. 62/22 o relativni ničnosti pogodb zoper čl. 35. cit. zak.; pri §§ 448., 1392. citat čl. 60. invalidskega zakona, Ur. 1. 110/25 o prepovedi zastavitve m prenosa invalidnine; pri § 891. citat § 40. zak. 0 zav. delavcev o legalnem solid. jamstvu soproge in soudeleženih za prispevke po tem zakonu; k 17. poglavju citat, čl. 43. zak. o proračuni' skih dvanajstinah, 1923. Ur. 1. 65/23 o pooblastitvi min. sveta, za raz* širjenje t. 4. a), § 471. zak. o sod. post. od 20. XII. 1859. glede prepovedi odsvojitve določene imovine poljedelcev; k istim čl. § 51. zak. o prora« čunskih dvanajstinah. Ur. 1. 113/25 o nedopustnosti tožbenega izterjevanja določenih dolgov med našimi in avstrijskimi prebivalci. Prav tako bi bile potrebne takšne opozoritve pri §§ 999., 1487. in pri poglavjih 24., 30., 40. Navedene in še druge opozoritve bi ne obremenile stroškov, a znatno dvignile porabnost zakonika v praksi in nauku. Velik nedostatek pa je napaka pri § 1154. b), ki je v celoti, tudi v II. odstavku preveden po noveliranem tekstu. Toda čl. 109. fin. zak. za leto 1922/23, Ur. 1. 105/22 je drugi odstavek § 1154. b) spremenil in na« mesto njega postavil sledeče besedilo: »Zneske, ki jih prejema name* ščenec v času, ko je zadržan, in sicer na podstavi javnopravnega zava« rovanja, srne delodajalec v celoti odtegniti od plače.» Druga izdaja bo morala vse popraviti in morda tudi jezikovne in slogovne netočnosti, ki jih pa more najti prav minucijozna preiskava. Dr. Makso Šniulerl. Franjo Kisel: Zakon o sudskom postupku u grad jonskim parnicima na teritoriji apelacionog suda u Novom Sadu (zakonski članak l: 1911). Senta 1927. Str. 526. Cena 150 Din broš.. 180 Din vez. Delo se označa kot prvo, ki obravnava v srbohrvatskem jeziku spor« no postopanje temeljem ogrskega civilnopravdnega reda, in sicer v obliki komentarja. Uporabljene so tudi odločbe kasacijskega sodišča v Novem Sadu. Knjiga je zato brezdvomno velike važnosti in koristi ne samo pravnikom ondotnih pokrajin, marveč tudi našim, zlasti odvetnikom, ki morajo zastopati tukajšnje klijente pred vojvodinskimi sodišči. Po* Tabno dela knjigo, ki obsega na kraju tudi odvetniško tarifo in izvleček iz taksnega zakona, pregledna tabela odgovarjajočih določb avstrijskega in ogrskega c. pr. r. Dodatalk Spomenici Trečeg Kongres a / ravnika Kraljevine Srba, Hrvata 1 Slovenaca u Sarajevu. Sarajevo 1928. Str. 96. Kot dodatek h knjigi referatov, održanih na sarajevskem pravniškem kongresu izšla je gornja knjiga, ki jo je uredil dr. Josip Vesel. Doda« tek obsega referate dr. Nedeljkoviča, dr. Vranica in dr. Lunačeka. ki v Spomenici niso bili natisnjeni, dalje pa tudi vse priprave za sarajevski 186 Razne vesti. kongres in potek zborovanja samega. Člani kongresa so dobili knjigo po pošti. Priporočamo pa dodatek zaradi aktualne vsebine tudi nečlanom, ki jo morejo dobiti pri svojem pravniškem društvu za malenkostno ceno Dr. Otmar Pirkmajer: Novim putem u naišoj unutrašnjoj upravi. Pre= šiampano iz Policije. Beograd 1928. Str. 21. Dr. Janko Hacin: O krizi poijoprivrednog kredita. Pre&tampano Iz «Trgovinskog Glasnika*. Beograd. 1928. Str. 48. Pravni vestnik. št. 10, 11 in 12 Pravnega vestnika imajo naslednjo vsebino: I.) Notranji ustroj avtonomnih mestnih občin vzhodne Istre po kastavškem, voprinaškeni in moščenišikem statutu (Ciril Mikuž). 2.) O pravu vdruževanja i sastajanja uopče te osobito obzirom na nove odTedbe zakona javne sigurnosti (dr. Rajko Sestan). 3. Vloga družb z o. z. v slo« venskem gospodarstvu (Albin Igr). 4.) O odgovornosti in soodgovornosti v sindikalnih sporih (dr. France Goršič). 5.) Nekaj pripomb k terminolo* giji slovenskega knjigovodstva (dT. France Goršič). 6.) Nove knjige. Krcnika društva »Pravnika«. Društveni odbor, izvoljen na glavni skupščini dne 3. februarja 1928, se je konstituiral, kakor prejšnje leto: načelnik dr. Majaron, njegov namestnik dv. sv. Bežek, tajnik dr. Sajovie, blagajnik dr. Rutar. — Na društvenih sestankih so predavali: 1.) dne 22. februarja g. univ. prof. dr. Milan •§ k e r 1 j: »Nekaj poglavij iz delniškega prava po poljskem osnutku delniškega zakona«; 2.) dne 29. februarja g. univ prof. dr. Aleksander Bil i ino v i d: »Proučavanje konjunktur in gospodarska prognoza«; 3.) dne 21. marca g. ravnatelj dr. Ludovik Boh m: »Sodobne struje prebivalstvene politike« in 4.) dne 28. marca g. univ. prof. Aleksander Maklecov: »Pogoji nevračunljivosti v načrtu za edinstveni kazenski zakonik«. — Dne 21. aprila je priredil odbor ogled ljubljanske klavnice. Ogleda se je udeležilo veliko število članov, ki so z zanimanjem opazovali moderne naprave, ki jih je pojasnjeval klavnični ravnatelj g. Pestotnik. — Dne 3. junija je priredilo društvo vrlo uspel izlet v Logatec in na Vrhniko. Izletniki so izrazili željo, naj bi se takšni izleti prirejali še večkrat. — V spomin častnega članstva je poklo« nilo društvo svojemu načelniku dr. Majaronu plaketo, ki jo je umetniško izvrši! kipar Lojze Dolinar. Plaketo sta častnemu članu izročila dne 2. ju« nija odbornika gg. dr. Dolenc in dr. Grasdfi. Onebne Vesti. Imenovani so: dr. Ivan V u k za svetnika pri stolu sedmorice odd. B v Zagrebu, pri višjem deželnem sodišču v Ljubljani dr. Vladimir G o 1 i a za podpredsednika, dr. Josip Kavčič in dr. Erik 15 Din. Razne vesti. V Ljubljani, meseca junija 1928. Razne vesti. 187 E b e r 1 za svetnika, za okrajnega sodnika in predstojnika okrajnega sodi« šča v Škof ji Loki dr. Jakob Prešeren, za državnega pravdnika v Ljub* ljani dr. Leopold M a s t n a k, za namestnika drž. pravdnika v Mariboru Franc Sever, za okrajnega sodnika v Mariboru Avgust Habermuth, za sodnike Miloš S e n i c a in Leon Š t u k e 1 j za Maribor, Cvetko Asehmann za Ptuj, dr. Andrej D o 1 i n a r za Radovljico, Karel P o* trato za Vransko, Stanko Schweiger za Gornjo Radgono, Josip P f e i f e r za Prevalje, za okrožje višjega deželnega sodišča ljubljanskega: dr. Fran M oh ar, Fran Ver I i č, Jožef Prijatelj. — Premeščeni so: sodna svetnika dr. Fran L o z a r v Kostanjevico, dr. Milan K r a n j c v Ljubljano, sodnik Josip R u s v Višnjo goro; za pravne pripravnike so sprejeti Franc Poljane, dr. Adolf Obran, Jožef Tome, Rudolf Schauer in Milan Gor up. — Premeščena sta političnoupravna urad* nika Fran V e r lb i č k velikemu županu v Ljubljani in dr. Janko Vidic v Radovljico. — Postavljeni so: za šefa davčne administracije v Ljub* ljani finančni svetnik dr. Karel Novotny, za finančna svetnika dr. Bogumil Pavlic, Ivan Volčič, za finančna tajnika Ignacij Sirca in Konrad Škofije k. — Odvetniško pisarno so otvorili: dr. Albin Kandare v Ljubljani, dr. Edvard Bučar v Mariboru, dr. Josip1 L a v* r i č v Slovenjgradcu, dr. Josip Novak v Mariboru, dr. Fridolin F 1 e c k v Murski Soboti. — Preselil se je v Slovenjgradec dr. Ferdo Č e r n e. —• Za notarja v Dolnji Lendavi je imenovan dr. Maks P e t e r 1 i n. — Upo* kojen je veliki župan dr. Vilko B a 11 i č. — Ostavko sta podala politično* upravna uradnika dr. Ivan Lazar in dr. Anion Š r a j. — Umrli so: višji sodni svetnik v pok. Josip Potrato, finančni svetnik Makso D e b e v e, odvetnik dr. Radoslav P i p u š, višji sodni svetnik v pok. dr. Kari G e 1 i n g s h e i m, odvetnik dr. Tomaž H r o v a t, višji sodni svetnik dr. Valentin F 1 e r i n in odvetnik dr. Oskar O1 r o s e 1. Kongres pravnikov Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Pred* sedništvo Stalnega odbora Kongresa pravnikov je definitivno odločilo, da se bo vršil prihodnji pravniški kongres med 3. in 10. oktobrom 1928 v Skcplju. Udeležniki se morajo prijaviti najkasneje do 20. avgusta t. 1. in obenem poslati članarino, ki znaša za javne uradnike in pravne priprav* nike 60 Din, za pravnike svobodnih poklicev 120 Din. Obenem je poslati prispevek v znesku 25 Din za Sipcmenico. članarina za družinske člane — največ dva — znaša po 60 Din (pri lavnih uradnikih in pravnih pripravnikih) in po 120 Din (za rodbinske člane drugih pravnikov). Položnice naj se zahtevajo pri tajništvu, oziroma poverjenikih društva. Kongres bo obravnaval naslednja vprašanja: 1.) Dušanov zakonik, referenta dr. Metod Dolenc, univ. prof. v Ljubljani, in dr. Dragotin Jan« kovic, univ. prof. v Beogradu; 2. Zaščita avtorskega prava, referent dr. Milorad Stražnicki. univ. prof. v Zagrebu, koreferenti dr. Rudolf Sajovic, sodni svetnik v Ljubljani, dr. Milan Konstantinovič, univ. prof. v Subotici, dr. Milan Blage jcvič, odvetnik v Beogradu; 3. Monopol duhana, njega pravni značaj in važnost za gospodarstvo in državne finance, referent dr. 188 Razne vesti. Milan Stojadinovič, min. na razp., koreferent dr. Albin Ogris, univ. docent v Ljubljani; 4.) Agrarno vprašanje v naši državi. Referirajo: dr. Lujo Novak, min. nač. v pok., o občnih načelih, Milan Svetanovič, pomočnik min., o agraru v južnih krajih, dr. Milan Ivšič, profesor viš. ekon.*kom. 5ole v Zagrebu, o agraru v Hrvatski in Slavoniji, dr. Vlada Stakič, odvet* nik v Beogradu, o agraru v Vojvodini, dr. Djoka Bogojevio, min. inspek* tor v Beogradu, o agraru v Bosni in Hercegovini, dr. Fran SpillersMuvs, vladni svetnik v Ljubljani, o agraru v Sloveniji, in dr. Zvonimir Turin, inšpektor min., o agraru v Dalmaciji; 5.) Sodelovanje sodnika in psihija-tra pri ugotovitvi zmanjšane vračunljivosti, referent dr. Stanko Frank, univ. prof. v Zagrebu, koreferenta dr. Ivan Jančič, prvi državni pravdnik v Mariboru, in Vlade Simič, odvetnik v Beogradu. Pravničko društvo v Zagrebu je imelo dne 31. marca 1928 svojo redno letno glavno skupščino. S mrtjo dr. Poliča je bilo izpraznjeno predsedniško mesto in je bil za novega predsednika izbran g. dr. Ante Verona, podpredsednik stola sedmorice odd. B in univ. docent, za pod* predsednika sta bila izvoljena dr. Dušan Peleš in Ivan Okretič. Urednika Mjesečnika ostaneta še nadalje gg. dr. Lovrič in dr. Politeo. Glavna skup* ščina je izvolila dr. Aleksandra B a d a j a, predsednika stola sedmorice odd. A v pok., in dr. Ni kolo Ogorelico, podpredsednika stola sedmo* rice odd. A, za častna člana zaradi njihovih zaslug za pravno znanost, sodstvo, zakonodavstvo in pravniško društvo. Kronika juridične fakultete za šolsko ieto 1926/27. I. Začtekom leta je štel profesorski zbor 10 rednih profesorjevi, 2 kontraktualoa redna, 1 kontraktualnega izrednega, 2 honorarna profesorja in 5 honorarnih nastavnikov. Z odlokom ministrstva prosvete PBr. 3406 z dne 24. novembra 1926. je bil imenovan dr. Albin O g r ii s za docenta za statistiko in narodno gospodarsko politiko. S kraljevim ukazom1 z dne 20. aprila 1927. sta bila imenovana za redna profesorja dotlejšnja kon* traktuialna redna profesorja dr. Aleksander Bilimovič in Mihajlo Jasinski Z odlokom- ministstva prosvete PBr. 7012 z dne 2. junija 1927. je bil imenovan dr. Ludovik Boh m z>a nastavnika (brez honorarja) za ekonomsko politiko. Z odlokom ministrstva prosvete PBr. 8005 z dne 9. julijai 1927 je bil imenovan dr. Viktor Korošec za docenta za rimsko pravo. Z odlokom1 ministrstva prosvete PBr. 3534 Z dne 20. septembra 1926 je" bil imenovan za knjižničarja juridične fakultete Josip Medved* š č e k. II. Za šolsko leto 1926/27 sta poslovala kot dekan redni profesor dr. Gojmir Krek, kot prodeka-n pa redni profesor dr. Metod' Dolenc. III. Kot stalni član je sodeloval pri januarskem in marcevem zase* danju zakonodajnega sveta pri ministrstvu pravd? v Beogradu redni pro* fesor dr. Gojmir Krek. Kot ekspert je posloval pri komisiji za izdelavo enotnega meničnega in čekovnega zakona redni profesor dr. Milan Škerl j, pri izdelavi enotnega izvršilnega zakona pa redni profesor dr. Anton S k umov tč. Fakulteta je bila ponovno zaprošena, da odda svoje mnenje o posameznih zakonskih osnutkih; tako je oddala mnenje o osnutkih za Razne vesti. 189 enotni civilni pravdni redi, za avtorski zakon, za novelo k zakonu o zaščiti industrijske svojine, dalje o predmetih prihodnje haške konference za mednarodno zasebno pravo, i. dr. 1Y. V zimskem semestru 1926127, ki je trajal od 1. oktobra 1926 db 27. januarja 1927, so predavali: red. prof. dr. Gregor Krek: rimsko pravo: glavni nauki o poedinih obligacijah s posebnim oziromi na današnjie pravo (2 uri); zemljiškoknjižno pravo (1 ura); obče državljansko pravo*: nauk; o posesti (2 uri); red1, prof. dr. Anton Skumiovič: rimsko pravo: posest in stvarne pravice (1 ura); rimsko obligacijsko pravo, posebni del (2 uri); posebne vrste civilnopravdnega postopanja (3 ure); izvršba na nepre« mičnine (1 ura); red. prof. dir. Rado Kušej: cerkveno pravo, II. del (4 ure); državno cerkveno pravo (2 uri); kontr. red. prof. Mihajlo J a s i n« s k i: uvod v pravno zgodovino slovanskih narodov (2 uri); pravna zgo» dovina južnih Slovanov (3 ure); interpretacija Trsatskega statuta v zvezi z Vinodolskim zakonom (1 ura); red. prof. dr. Janko Polec: zgodce vinski razvoj sedanjega javnega in zasebnega prava, I. del: javno pravo (4 ure); zgodovinski razvoj 'kazenskega prava in sodnega postopka (2 uri); red. prof. dr. Stanko Lap a j ne: obveznosti, posebni del (3 ure); za» stavno pnaivo (2 uri); red. prof. dr. Milan Škerlj-: trgovinsko pravo (5 ur); red. prof. dr. Metod Dolenc: »Gorske bukve«; kot podlaga slo« venskega običajnega prava (1 ura); kazensko sodno postopanje, I. del: do glavne razprave (3 ure); kazensko sodno postopanje, III. del': pravna sredstva, obnova (1 ura); kazensko pravo, posebni del (1 ura); temeljni problemi kriminalistike, I. del: objektivna kriminalistika (1 ura); kontr. izr. prof. Aleksander Mak lečo v: kazensko pravo s posebnim oziram na kriminalno politiko (5 ur); zaščita dece kot problem, kriminalne io socialne politike (1 ura); red. prof. medicinske fakultete dir. Alfred Ser« ko: forenzična psihopatologija (1 ura); hon. nast. ing. fgo Peha ni: rudarsko pravo (2 uri); red. prof. dr. Leonid Pitamic: meddržavno pravo (2 uri); ustavopravna veda (4 ure); redi prof. dr. Gjorgje Tasič: ustavopravna veda, komparativno ustavno pravo (2 uri); upravno pravo, splošna načela (3 ure); filozofija prava, rezultati pO'zitivistične sociološke šole v civilnem pravu (1 ura); kontr. red. prof. dr. Aleksander Bili* m o v i č: narodno gospodarstvo (4 ure); razvoj ekonomskih naziranj od Adama Smitha db novejšega časa (1 ura); red. prof. dr. Fran Eller: finančna veda (3 ure); javni kredit (2 uri); hon. prof. dr. Alojzij Ran t: državno računoslovjc (2 uri); hon. prof. dir. Karel Savn i k: kritična eksegeza osnutka zakona o neposrednih davkih (2 uri); hon. nast. dir. Rudolf An dre j k a: izbrana poglavja iz upravnega prava (2 uri); hon. nast. dr. Fran Vodopivec: javno imovinsko1 pravo (2 uri). Seminarje, oziroma vaje, so imeli profesorji: dr. Krek, dr. Polec, dr. Lapajne, dr. Škerlj, dir. Dolenc, dr. Pitamic, dir. Tasič, d'r. Bilimovič in dr. Eller. V. V poletnem semestru 1927, ki je trajal do 28. junija 1927, so pre» davali: red. prof. dr. Gregor Krek: uvod v pandektno pravo (2 uri); rimsko pravo: glavni nauki o poedinih obligacijah s posebnimi ozirom na 190 Razne vesti. današnje pravo (1 ura); državljansko pravo: splošni dtel1 (2 uri); držav« I jonsko pravo: nauk o posesti in zemljiškoknjižno pravo- (1 ura); red. prof. dr. Anton S k u m o v i e: rimsko pravo: posest in stvarne pravice (1 ura); rimsko obligacijsko pravo, posebni dlel (2 uri); posebne vrste civilnega pravdnega postopanja (3 ure); izvršba na nepokretnine (1 ura); red. prof. dr. Rado Kušej: cerkveno pravo, III. del (4 ure); cerkvenopnavna zg1)« dovina (2 uri); red. prof. Mjhajl-o J a s i n s k i: pravna zgodovina južnih Slovanov (4 ure); interpretacija: a) Tr-satskega statuta v zvezi z Vino« dolskiim zakonom, b) najvažnejših pogodb, sklenjenih med srbskimi vladarji in Dubrovnikom (1 ura); interpretacija zakonika Štefana Dušana (2 uri); red. prof. dr. Janko Polec: zgodovinski razvoj sedanjega jav« nega in zasebnega prava. II. dtel: zasebno pravo (4 ure); zgodovinski razvoj javnega prava v obnovljeni Srbiji (2 uri): red. prof. dr. Stanko Lap a j ne: ženitno pravo (3 ure); civilnopravne reparacije (2 uri); po« godbe na srečo, zlasti zavarovalna (1 ura); red. prof. Milan Škerlj: menično in čekovno pravo (3 ure); trgovinsko stvarno in obligacijsko pravo (2 uri); zaščita industrijske svojine (2 uri); red^ prof. dr. Metod Dolenc: »Gorske bukve« kot podlaga- slovenskega običajnega prava (1 ura); kazensko sodno postopanje. I. in II. dtel: do sodlbe (3 ure)1; ka» žensko sodno postopanje, III. dtel: pravna sredsva, obnova (1 ura); ka« žensko pravo, posebni del (1 ura); temeljni problemi kriminalistike, I. del: objektivna kriminalistika (1 ura); kontr. izir. prof. Aleksander M akl eco-v: kazensko -pravo s posebnim- ozirom na kriminalno politiko (5 ur); zaščita dece kot problem kriminalne in socialne politike (1 ura); red. prof. med. fakultete dr. Alfred Šerko: forenzična ps-ihopatolOgija (1 ura); hon. nast. ing. Igo Pehani: rudarsko pravo za juriste (2 uril); red;. prof. dr. Leonid Pitam i c: ustavno pravo kraljevine Srbov, Hrvatov in Slo« vencev (4 ure); meddržavno pravo (1 ura): ustavopravna veda (1 ura); red. prof. dr. Gjorgje Ta-sič: ustavopravna veda, nadaljevanje konipa«' rativnega ustavnega prava (2 uri); upravno pravo, splošna načela v zvezi z našim pozitivnim ustavnim pravom (3 ure); filozofija prava, konkretni primeri iz našega javnega pTava za tolmačenje zakonov (1 ura); red. prof. dr. Aleksander Bilimovič: narodno gospodarstvo (4 ure); nauk o' denarju (1 ura); red. prof. dr. Fran E11 e r: finančna veda, pribavno gospodarstvo države (5 ur); docent dr. Albin Og-ris: teoretični temelji statistike (3 ure); trgovinska politika (2 uri); organizacijske oblike v trgovini in njih novejše razvojne smeri (1 ura); hon. prof. dr. Alojzij R a n t: državno računoslovje (2 uri); hon. prof. dr. Karel Savn i k: zakon o državnem računovodstvu, teoretične osnove in pozitivno pravo- (2 uri); hon. nast dr. Rudolf Andrej k a: izbrana poglavja iz upravnega prava: državljanstvo, domovinstvo, gozdni in lovski zakoni (2 uri); hon. nast. dr. Fran Vod op i v ec: nosilci javne uprave (2 uri). — Seminarje ozi« roma vaje so imeli profesorji: dr. Polec, dr. Dolenc, dT. Pitamic, dT. Tasič, dr. Bilimovič in dr. Eller. VI. Zbornik znanstvenih razprav, ki je ofioijelna publi« kacija juridične fakultete, v tem šolskem letu radi pomanjkanja finančnih sredstev ni mogel iziti; pač pa je kot učbenik založila fakulteta letosi drugo izdajo Cerkvenega prava, ki jo je napisal njen član redni profesor dr. Rado K u š e j. VII. V zimskem semestru 1926/27 je bilo na juridični fakulteti vpisanih 304 redbih slušateljev in 7 izrednih; med njimi je bilo ženskih slušateljie 16 redbih in 6 izrednih. V poletnem semestru 1926/27 pa je bilo vpisanih 268 redbih slušateljev in 4 izredhi, med njimi 19 slušateljic in sicer 14 redbih in 2 izredni, S svetosavsko nagrado so bili v šolskem letu 1926/27 odlikovani trije slušatelji juridične fakultete. — Posebna pažnja se je posvečala v minulem šolskem letu ekskurzijam, ki naj omo« gooi mladim pravnikom zlasti na kazenskopravnem, narodnogospodarskem in trgovinskopravnem področju, da potom praktičnega vpogleda razširijo in izpopolnijo svoje teoretično znanje. Pod vodstvom rednega profesorja dr. Metodla Dol en ca ter izrednega kontr. profesorja Aleksandra M a« klecova so se vršile znanstvene ekskurzije članov kazenskopravnega seminarja v moško kaznilnico ter policijski kriminalni muzej v Mariboru, v žensko kaznilnico in prisilno delavnico v Begunjah, v salezijanski zavod na Rakovniku ter v jetnišnioo v Ljubljani. Narodnogospodarski in trgo* vinskopravni seminar sta pa priredila pod vodstvom rednih profesorjev dr. Aleksandra Bilimoviča in dri Milana Škerlja znanstveno eks« kurzijo v Ljubljansko kreditno banko, pivovarno Union, usnjarnoi »Indus«, papirnico v Vevčah ter v Okrožni urad za zavarovanje delavcev v Ljubljani. VIII. Študijski uspehi: 1. Državni izpiti: Pravno« Zgodovinski državni izpiti so se vršili v treh terminih: v oktobru 1926, februarju in juniju 1927. Priglasilo se je 86 kandidatov, odstopilo jih je 21; izprašanih je bilo torej 65, med njimi prvič 53. Uspeh je bil odličen pri 16 (24%}, dober pri 18 (28%), zadosten- pri 20 (31%), nezadosten pri 11 (17%) kandidatih. Pravosodni državni izpiti so se vršili tekom vsega šolskega leta v 20 terminih. Javilo se je in izprašanih je bilo 52 kandidatov, med njimi prvič 39. Uspeh je bil odličen pri 6 kandidatih (12%), dober pri 8 (15%), zadosten pri 32 (61%) ne« zadosten pri 6 (12%). Državoslovn i državni izpiti so se vršili tekom vsega šolskega leta v 16 terminih. Javilo se je in izprašanih je bilo 46 kandidatov. Uspeh je bil odličen pri 9 (20%), dober pri 17 (37%), za* dbsten pri 18 (39%), nezadosten pri 2 (4%). — V tekočem1 šolskem letu je dovršilo vse tri državne izpite in s tem zadbbilo fakultetno izobrazbo, kar odgovarja zadobitvi »diplome«1, 42 absolventov juridične fakultete v Ljubljani. • 2. Doktorski rigorOzi: P ravno zgodovinski rigoroz je polagalo 10 kandidatov; uspeh je bil odličen pri 1 kandidatu (10%), zadosten pri 8 (80%), nezadosten pri 1 (10%). Pravosodni rigoroz je polagalo 11 kandidatov; uspeh .;e bil odličen pri 1 (9%), zadosten pri 7 (64%), nezadosten pri 3 (27%). Državoslovni rigoro? je polagalo 14 kandidatov, vsi z zadostnim uspehom. Splošni uspeh je bil pri rigo« 192 Razne vesti. rozih odličen pri 2 kandidatih (6%), zadosten pri 29 (83%), nezadosten pri 4 (11%). X. Za doktorje prava so bili promovirani: dne 23. decembra 1926 Leon Beri i c iz Gorice; dne 1. februara 1027 Josip Jurkovič iz Col« narjev in Josip Dob?osek iz Hoč; dne 26. februarja 1927 Leon Pompe iz Krškega; dne 7. julija 1927 Josip Gračner iz Celja in Vladislav V a v p e t i č iz Krškega. Dr. Viktor Korošec. Obrestovanje pri Državni hipotekami banki. Glede obrestovanja je glavna filijalka Državne hipotekarne banke v Ljubljani obvestila pred* sedništvo višjega deželnega sodišča v Ljubljani o naslednjemi: Za p u p i 1 n e vloge je obrestna mera 5 % in teče obrestovanje mesec dni po dnevu vloge. Obresti tečejo do dneva izplačila, samo je v tem slučaju potrebna enomesečna odpoved vloge. Ako se torej vloga pravočasno, t. j. en mesec pred dvigom odpove, se ista obrestuje do dneva realizata; ako se ne odpove, a želi takoj realizirati, se vloga sicer realizira, -samo se v tem primeru ne priznajo obresti za en mesec, t. j. za odpovedno dobo. Režijskih ali drugih manipulacijskih stroškov banka ne zaračunava nikakih. — Za depozite je obrestna mera 3 %, obrestovanje se prične 3 mesece po dnevu vloge, a pri realizatu tečejo obresti do1 dneva realizata, ako se poprej pravočasno, t. j. en mesec pred dvigom odpove. Istotako banka tudi ne zaračunava nikakih svojih režijskih ali manipulacijskih stroškov. Predsedništvo višjega deželnega sodišča pristavlja k temu, da se more, dokler traja to obrestovanje, vsako sodišče izogniti izgubi eno« mesečnih obresti povodom dvigov najbolje na ta način, da v sklepu naroči izplačilo čez en mesec. Predpisi člena 29. in tar. post. 12. taksnega zakona se ne nanašajo na cenitve v zapuščinskih zadevah. Vsled pritožbe v konkretnem slučaju je generalna direkcija posrednih davkov izdala pod št. 57.346 nastopno rešenje od 2. marca 1926: «Propisi Čl. 29. zak. o taksama i T. Br. 12. taksene tarife u koliko j.e tiču utvrdjivanja vrednosti — odnose se samo na isprave i ugovore, dočim u pogledu ustanovljenja vrednosti i ostavština zakon o taksama nije doneo nikakve izmene. Prema tome važe za ustanovljene vrednosti i ostavština još i nadalje i u prvom redu opšta načela §§ 50—56 prist. zakona iz 1850 godine. Po ovim načelima treba da se pro« sudjuje naznačenje vrednosti, sadržane u iskazu o ostavštini. U sluča« jevima pak, kad je inventura združena sa sudskom procenom — kao u o\om primeru — može se uzeti kao osnovicu za odmerenje ovu sudsku procenu. Ali v slučaju, da je Porcska vlast mišljenja, da sudska procena nt odgovara prometnoj vrednosti, može ona ustanoviti vrednost ili putern poravnanja ili pak tražiti u smislu poslednjog stava § 50 prist. zakona iz 1850 god. — a to samo' u svrhu odmerenja pristojbe — ponovnu sudsku procenu, predlagajuči eventualno druge procenioce. Pošto se Poreski Vred nije pridVžavao ovog zakonitog postupka, nego protivu proplsno izvršio veštačenje o propisima zakona o taksama, a na osnovu ovog vesta« čenja izrekao nezakonitu presudu.» Kongres pravnikov v Skoplju. Kdor želi položnico, da bi plačal članarino za pravniški kongres, naj se obrne z dopisnico na društvenega blagajnika. Položnice imajo tudi naši poverjeniki dr. Jančič v Mariboru, dr. Barle v Novem mestu ter društveni tajnik dr. Sajovic v Ljubljani. Blagajnik. - Naročnina za ..Slovenski Pravnik" znaša 60 dinarjev. Gg. naročnike prosimo, da zaostalo naročnino čim prej poravnajo; tudi uprava mora poravnati svoj dolg tiskarni. Po-služijo naj se v to priloženih položnic; kdor pošilja naročnino s pošt. ali čekov, nakaznico, naj jo naslovi na »Društvo »Pravnik« v Ljubljani" (ne osebno na blagajnika), ker se pripisuje vsa naročnina čekovnemu računu pri poštni hranilnici. Tudi reklamacije naj se naslavljajo tjakaj; upoštevajo se samo prvih 14 dni potem, ko je list izšel. Ravnotam se dobe Štefan Lapajne: »Državni osnovni zakoni", Spomenica na drugi Kongres pravnika, Spomenica za III. glavnu skup-štinu Kongresa pravnika in letniki „Slov. Pravnika" od I. 1909 naprej. Cena s poštnino vred za »Državne osnovne zakone" — 12 Din, za Spomenico o ljubljanskem Kongresu — 25 Din za Spomenico o sarajevskem Kongresu 30 Din za »Slovenski Pravnik" letniki 1927 do 1923 po 60 Din, ostali letniki po 30 Din.