Kršč. Ijudstva pn kršč. Ijubezon. (Konec.) Trdiio ae držimo, pravijo na dalje mil. knezoškof, Boga in ceikvo in neomahljivo ae držimo cesarja in državo! Da se trduo držirao ceaarja, to je potreba uašega hvaležnega srca, in je poleg cerkvene zapovedi, ki zapoveduje: ,,Boga ae boj in kralja spoštuj", zahteva uašega razuma. Mi dobro vemo, da jo presvetla najvišja vladarska hiaa jedina vez, katera trduo spaja dele habsburške države, ki ao tako različne po jeziku, zgodovjni in šegah, ona jim daje varatvo in jamstvo za svobodai razvoj vaeh avojih posebnosti. (Odobravanje.) Pač v nobeni drugi državi po aimem svetu ne po menja krona v toliki meri državne edinosti, ne varuje omike ter ne brani notranjega mirii, kakor v našem slavnrm ceaaratvu. (Šumno pdobravanje). Preavetla vladarska rodbina in uje slavnoveučani glavar je ognjišče, katero a privlačevalno ailo razlifue dele združuje v trdno ia dobro vrejeno celoto ; ob enem je teiuelj in krona državnega poslopja v srci Evrope, v katerem živijo raznojezika ljudstva. Za to oživlja nas vedno čustvo spoštljive udauosti in požrtvovalae ljubezai do očetovakega vladarja, čuvstvo globoke hvaležaosti velikodušnemu dobrotuiku na najlepšem poavetnem vladarskeni preatolu. (Dobro!) Zveato ljubinio kraijestvo božje na zemlji in njenega vladarja, in iz vsega srca tudi ljubimo svojega cesarja in uašo Avstrijo. lakreno želimo, da bi zavladala mir in sloga med narodi in rodovi avatrijakimi, da vsikdar ostane država mogočna. Kdor aeje neslogo in razpor med avstrijake narode, slabi drago nam domovino, (odobvavanje), aaj nam je rpkel uajveeji učitelj: nKraljestvo, ki je v sebi nejedino, razpade". In razpad avetovnega reda alika z beaedami: ,,Narod se bode dvignil zoper narod, kraljestvo zoper kral.jfstvo. In ker prevladuje kfivica, ohlajevala si- bode pri mnogib ljubezmi". Mi Avstrijci, naj že govovimo katerikoli jozik,smo ena družina, en narod, narod avstrijski, in kot Avstrijci smo narodni in nioramo biti. (Ploskanje, burno odobvavanje.) A.li v tej zvezi privošiumo vsakemu uarodu, kar ima po pravici, in radi vidimo, da ae da vsakemu narodu, kar ima pravico terjati. Če bode poleg največje in prve zapovedi: ,,Ljnbi Gospoda svojega Boga iz vaeh avojili moci", ravno tako tndi tej jednasa: ,,Ljubi avojega bližujega, kakor sam aebe", povaod dobila veljavo, če ,,ljubi avojega bližujega, kakor aatn sebe", postane narodai program, tedaj ae bode aedanji zopern in ničev boj med narodnoatmi premenil v blagodejiio tekmovanje in pospcševanje omike in napredka naše ljubljene Avatrije. Zarea prav božja previdnost je narpkovala vladarju, našerau Ijubljenerau očetu, prepomenljivo goslo: ,,Viiibns unitiavi. Vi, moji muogobrojni narodi, ne Hkušajto svojih moči drug proti drugemn, temveii drug z drugim za blagor, arečo in mou prelepe doinovine! (Burno odobravanje.) Resnica, preljubi v Goapodu ! ,,Coniunctia viribus" za Boga in cerkev, ceaarja in domovino! ,,Viribua unitis" tudi v teh dnevib akupnega posvetovanja, naj se srefno reši veliko delo, katerega vam nndijo mnoge previdno in temeljito izdelane reaolucije: resolucije, s katerimi se popolnoma atrinja dae 15. maja, ob- (•udovanja vredna cnciklika ^Rerum Novarum" našega slavno vladajočega papeža Leona XIII., ki se peča s aocijalnim vprašanjem. ,,Živclo dejanje"*) Tako je bilo zapisano, kakor aem čital na rojatni hiši device Orleanakc, znane blažene borilke za Boga. Zivelo dejanje! Kar mislimo v duhu in 6utimo v srcu, to spoznavajmo z jezikom in a tem naj se druži dejanje. (Dobro!) Potrebno je dandanes, da ae okrepi pravi katoliški duh in pristno krši-anako življenje. Živelo dejanje! Krščansko prepričanje in mišljenje uaj ae vresničuje in naj deluje povsod, vplivaj povsod v javnem in zaaebuem živIjenji po mestih in državah pokaže naj ae v besedi_ iu v delih, v vaem dejanji iu uehanji. Živelo dejanje! Jaz aem rekel, Bog pa blagoalovi!