V LJUBLJANI IG.PL.KLEINMAVR & FED.BAMBERG * BIBLIOTEKA PISATELJEV SEDANJE DOBE. II. ZVEZEK. MILAN PUGELJ URA Z ANGELI IN DRUGE PR1G0DBE. V LJUBLJANI 1912. IG. PL. KLEINMAVR & FED. BAMBERG. Vsebina. Ura z angeli . . Lepota .... Petelinček . . . Lemenatar . . . Rdeči hudiček . Božič............ Neznane muke . Spiritus familiaris Stran 7 23 35 55 69 83 91 153 URA Z ANGELI. I. Starinar Tadej je preživel najusodnejši dan svojega življenja tako-le: Zjutraj je vstal, se umil in oblekel in dvanajstkrat prekrižal, odšel v bližnjo trgovino, kjer so prodajali prav dobro žganje, izpraznil tam dva kozarčka in se napotil v cerkev k polsedmi maši. Molitve je šepetal, in sicer tako, da so se iz njih razločno čula imena kakor: Jezus, Jožef, Marija, Bog itd. Malo po sedmi uri je prišel domov, vstopil v kuhinjo, kjer se je sukala njegova debela in stara žena, sedel za mizo in pobobnal po njej s prsti. „Glej, da bo vrela kava pet minut!" je rekel ženi, razkril svojo sivo glavo in pričel migati velikemu črnemu mačku, ki je sedel na oknu. „Je že pričel, je že pričel!“ je dejala žena nejevoljno in zaropotala s posodo. „Sitnač stari, drugo si poišči, da ti bo kuhala, drugo!“ Tadej ni nič odgovoril. Popil je kavo, odšel v vežo in stopil malo na prag. Zunaj je bilo že vroče in soparno. Ljudje, ki so hodili po ulici, so se potili in tudi konji, ki so vozili. Cesta je bila bela in svetla, da je bilo skoro težko vanjo gledati. Starinar je privlekel odnekod izza pasa šop ključev in izbral med njimi največjega. S tistim v roki je zavil ob steni po treh stopnicah navzgor, odklenil vrata svoje prodajalne in se pričel ogledovati po prostoru. Na vse strani so ležali kupi ponošene obleke, stare knjige, stari potni kovčegi in stari čevlji. Po stenah so visele table in ure. Ena, ki je bila izdelana v štilu švicarskih hiš, se je ravno sprožila. Zgoraj nad kazalci so se odprla vratca, majhna, siva kukavica se je prikazala in zapovrstjo osemkrat zakukala, kar je pomenilo, da je ura osem. Nato so se vratca zaprla in ura je tiktakala enolično dalje. Tadej je posebno ljubil take starinske ure, ki so se producirale pri oznanjevanju časa. Ura na mestni vojašnici mu je n. pr. silno ugajala. Tam sta stala ob velikem zvoncu dva vojaka s kladivi v rokah, in kadarkoli se je iztekla ura, sta udarila po njem in tako sporočila bližnjim in daljnjim čas, ki ga obhajajo. Nekoč je čul o uri, kjer primaršira točno opoldne dvanajst apostolov na piano, počaka, da bitje odbije dvanajst, pa zopet moško odmaršira. Kakšna ura mora šele biti to, hehe, kakšna ura! Starinar je poznal tudi pri sosedih zanimivo uro. Lani je umrl gospod profesor Metelko in ta jo je imel. Zdaj je prešla v last njegove žene, ki stanuje v sosednji hiši s poniglavo in jezično deklo Ančo. Ura je prekrasna. Spodaj najprej črna skrinjica, na njej dva prelepa stebrička od ala-bastra, ki držita drugo predivno izdelano skrinjico, kjer je nameščeno kolesje. Nad kazalci je za steklom ljubek vrtiček, kjer cveto pozimi in poleti enake rdeče rože, ki so tako majhne, da bi jih lahko vtikali za klobuk, v gumbnico ali v lase kvečjemu metuljčki. Kadar je ena, dve ali tri in enako naprej, priletijo v vrtiček nad tiste rože majhni, nežni angelčki v belih srajčicah z zlatimi lasmi in zlatimi trobentami. Iz oblakov, ki vise ob straneh, priplavajo in zatrobentajo: ta, ta, ta. — Ko ti odletijo, zacinglja in zazvončka nekaj spodaj v skrinjici in takoj je čuti pravo angelsko godbo. Glasi se tako-le: Sve-e-ta noč, blažena noč, vse-e že spi, je polnoč------ Vprašanje je, če bi izvolila vdova Metelkova to uro prodati. Bilo bi zanimivo vedeti, bilo bi jako, jako zanimivo! Starinar Tadej prekorači dvakrat svojo prodajalno, prestopi tu čevelj, tam staro skledo, zaklene vrata in se napoti prijetno zamišljen naravnost h gospe Metelkovi. Ona stanuje v prvem nadstropju in staremu človeku, kakor je Tadej, je težko, privzdigo- vati noge po stopnicah. Vendar počasi pride do vrha, malo pokašlja in pritisne na beli gumb. Znotraj zapoje zvonec in dekla Anča se oglasi: „Kdo pa spet na vse zgodaj rogovili? Da bi ga bolha oklala!“ Pred starinarjem Tadejem se odpro vrata in Anča stoji pred njim. „Dobro jutro voščim. Blagorodni gospe sporočite moj pozdrav! Recite, da ji želim zdravja, preblagorodni, pa da bi ji želel reči besedo!“ Anča odide brez besede in sama gospa • Metelkova se vrne. Prijazna je, pelje gosta v sobo in ga posadi ravnotako, da stoji na omari pred njim prelepa ura z alabastrovimi stebrički. Razvije se pomenek. „Vročina!“ pravi Tadej in suče po rokah ponošen klobuk. „Vročina, da nikoli tega. Naš petelin doma zija; da bi vi vedeli, kako zija! Našega mačka je premagalo solnce. Poiskal je senco in tam leži in moli vse štiri od sebe." „Moji kanarčki," pravi gospa, „ti so veliki lenuški in nič več ne pojo. Po kletki, po hladnem pesku so počepnili, razprli po tleh rumene perutničke, pa čepe tako in mežikajo v solnce." „Hehe!“ se zasmeje dobrohotno Tadej. „Tudi človeku se ne ljubi delati. Sedi kje pa premišlja. Evo, kaj sem jaz premišljal: o tisti-lc urici tam !“ Gospa Metelkova se smehlja, vstane, stopi k uri, pocuka za črno nitko, ki visi iz gornje skrinjice, in zopet sede. V uri nastane šum, glej, in ni še minilo par trenotkov, ko so že prileteli angelčki v belih srajčicah in zatrobili ta, ta, ta-------Enajstkrat tako. In v spodnji skrinjici je pričelo nalahko zvončkljati: Sve-e-ta noč, blažena noč, vse-e že spi--------- Starinar Tadej je vesel, kakor ni bil že dolgo časa. „Jej, jej," pravi, „kako lepo imate vi, gospa Metelkova, kako vse lepo imate tukaj !“ Pomolči malo, pa nadaljuje: „Ali bi vi meni to urico prodali?" „Ne bi!" prijazno odmaja gospa. „Ne bi! Kako bi? Spomin na njega je, na rajnega! Rada jo imam!“ Tadej pokašlja, suče po rokah klobuk, še vedno se zadovoljno smehlja in govori po odmoru: „Te dni sem nastavil v prodajalni mišim tri pasti. V eno sc je ujela velika miška, in ko sem dvignil past od tal, je pričela cviliti. Tega še nikoli ne, da bi miška v pasti cvilila, tega še nikoli ne! Plaha je ponavadi, teka po žicah in voha. Ali ta, joj, kako je cvilila!“ „Revica!“ je rekla gospa. „ICaj ste pa napravili ž njo?" „Mačku sem jo dal, našemu črnemu! To jo je pograbil! Hehe!“ „Jaz bi jo bila izpustila!" „A miška bi pritekla nazaj in mi glodala obleko! Gotovo bi pritekla nazaj, ta mala preglavica, pa bi škrbala čevlje, slike in ure!“ „Vi imate gotovo tudi lepe ure?“ „Imam, kako bi jih ne imel? Eno imam v prelepi hišici. Zgoraj nad kazalci so vratca, ki se vsako uro odpro. Na pragu se pokaže kukavica, ki zakuka: Kuku, kuku! Jako prijetno, jako prijetno!" „Česa vi vsega nimate! Kukavico v uri, poglejmo vas!“ „Da! Kukavico v uri! Ako hočete, zamenjava. Jaz vam kukavico, vi meni angelčke!" „Ne, ne!“ odmajuje gospa in se izgovarja. Tadej se prijazno poslavlja in med vrati naroča: „Če bi se kaj premislili, obrnite se name, obrnite se!“ Pride domov h kosilu, sede za mizo, hoče razplesti pogovor z ženo, ali ona je še od jutra jezna in se ji nič kaj ne ljubi. Ko pojesta juho, prične Tadej vseeno: „ Gospa Metelkova, ona ti ima uro, uro z angeli!“ To reče in čudno prebledeva. „Ura z angelčki — v belih — srajči—cah —“ Starinarju omahne glava v stran. Zadela ga je srčna kap. II. Na noč tistega dne, ko so pokopali starinarja Tadeja, je bila gospa Metelkova nenavadno čuječa, pozorna in nemirna. Ležala je v drugi sobi v desnem notranjem kotu, neprenehoma se obračala in vlekla na ušesa vsak najmanjši šum in negotov glas, ki je prihajal z mestnih cest in ulic, in ga plašno in važno presojala. Dalje od nje se je nahajal majhen kabinet, kjer je spala služkinja Anča. Vrata vanj so bila na stežaj odprta, enako vrata v prvo sobo in iz prve sobe v kuhinjo. Dekla je globoko in močno dihala in pričenjala vsak čas smrčati. Vdova jo je vselej zbudila. „Kaj že spiš, Anča? Čakaj no!“ jo je klicala in Anča se je odzivala z dolgim, zategnjenim in zaspanim glasom: „Ho-o-o!“ Od nekod je pritaval zamolkel, polglasen in nerazumljiv zvok. Morda se je izgubil v sobo z ulice, morda iz pritličnega stanovanja. Vdova ga je čula, gledala na široko izpod odeje po sobi, ki jo je razsvetljevala plapolajoča nočna svetilka, presojala v mislih, kaj bi se bilo oglasilo, in takoj pokarala deklo, ki je pričela naenkrat vnovič smrčati. „Anča, Anča, ali si čula?“ „A-a-a!“ se je odzvala Anča. „Nič nisem čula. Kaj bi pa tudi čula, ko ni nikjer nič. Sanja se vam!“ „Danes so pokopali Tadeja!“ je rekla vdova. „Nocoj je prvo noč v zemlji!" „Jov!“ je pritrdila dekla. „Naj v miru počiva r Zopet je bilo vse tiho; slišalo se je rahlo tiktakanje ure v sosednji sobi, tu in tam je prasketnil plamenček nočne svetilke, iztegnil se in nenadoma zrastel, pa se zopet stisnil in znižal, da je bil še manjši ko prej in da je postal polmrak po sobi skoro gost. Zunaj pod okni je nekdo trdo prestopal, pričel peti z napornim in negotovim glasom, nenadoma utihnil in se oddaljil. Anča je zasmrčala. „Anča, Ančal" je zaklicala vdova. „Ali si čula? Pod okni je nekdo pel — kdo je neki bil?" „Uh,“ se je prebudila in oglasila dekla. „Ste pa vi nocoj sitni! Da bi vas Bog v nebesa vzel I Toliko imate spanca kakor tat vesti! I, kdo je bil, kdo? Kak pijanec se motovili okrog, ali pa kak zmešanec, ki lazi za dekleti!“ V prvi sobi se je sprožila ura, angeli so zatrobili enajstkrat in glasbilo je zaigralo sveto-nočno pesmico. Nočna lučka je pričela zapovrstjo prasketati, mali plamenček je rastel in se nižal trenotkoma, sence so padale in se iztezavale, mačka na peči se je pričela lizati, mlaskala je z jezikom in zapikavala kremplje v svoje ležišče. „ICaj pa je nocoj naši lučki?" je vprašala vdova, a dekla je ni prvič razumela. Ko je cula vprašanje drugič, je hladno odgovorila: „E — kaj ji bo! Stacunar nam daje slabo olje — ta rogač!“ Ura v prvi sobi je pričela vnovič trobiti in to je bilo nekaj nenavadnega. Angeli so prileteli točno ob vsaki končani uri, zdaj pa je preteklo pet minut in že zopet trobijo. Tudi glasbilo igra, kar istotako ni v redu. Nemara se je potrla ura, ali je pocukal kdo za zlato vrvico, ki visi ob strani iz nje, in jo tako sprožil ? Saj so vrata zaklenjena in ni nikjer nikogar! „Anča, Anča!“ je poklicala vdova. „Ali slišiš? Kaj pa je naši uri, kdo pa jo je sprožil? Ravnokar so trobili angeli, a zdaj že zopet!“ „Ka-a-j ?“ se je zategnjeno odzivala in budila dekla. „A — ura! No, stara je kakor midve. Saj tudi jaz ponavadi samo zjutraj kašljam, ko vstanem, pa se včasih le pripeti, da moram vso noč prekrehati. Znotraj je vse staro, obrabljeno in narobe!“ »Pametna bodi, Anča!“ kara gospa. „To ni tako! Ura ima kolesje, ti pa pljuča! To ni vseeno!“ »Ravno tako je!“ trdi Anča. »Staro kolesje pa stara pljuča je eno.»Eno in drugo peša, se obrabi, zatika se in zapenja, dokler ne obstane. Kako mi pa gode včasih znotraj! Kakor bi medved sedel na srcu in se šopiril in mrmral!“ Ura je zopet umolknila in le rahlo tiktakanje se je slišalo. Vdova je mislila nemirna in Ura z angeli. nočni omarici tisto, ki je bila napolnjena z blagoslovljeno vodo od sv. Treh kraljev. Škropila je na levo, škropila na desno in naprej in nazaj in izgovarjala z razsekanimi, trepetajočimi glasovi: „V imenu očeta, v imenu sina, v imenu svetega duha! Bog ti daj večni mir in pokoj. Bog daj, da bi našel pot v nebeško kraljestvo!“ „Zdaj premika stole!“ je javila Anča1, vsa brez sape. „Bog te pomiri, kaj smo vam pa storili, oče Tadej, da rogovilite okoli nas? To je pa grdo od vas, veste kaj!“ In v nagli jezi je zakričala: „Boste šli ali ne!" Ura je prenehala biti in igrati in zavladala je tišina. Vdova je sedela na postelji in strmela brez kretnje v Ančo, Anča je držala kljuko in strmela nazaj vanjo. „Šel je,“ se je oglasila po dolgem času sredi tišine. „Dedec je neroden, kakor je bil. Še po smrti sitnari in dela ljudem napoto!“ „Moli!“ je velela gospa in šepetala sama neumljive molitve. Anča je zaklenila vrata in se od njih oddaljila. Groza jo je do malega minila, vendar ni hotela nazaj v kabinet, marveč je sedla na mehek stol sredi druge sobe, zavijala se v ruto, ki ji je bila prej odpadla, in se stresavala bolj od mraza, kakor pa od straha. Vdova je molila nepretrgoma do jutra. Takrat je vstala vsa bolna in bleda, šla v cerkev k svojemu izpovedniku in se vrnila resna in molčeča. Ura je stala na svojem prostoru, njena minuta se ni več premikala, angeli niso trobili in glasbilo ni cingljalo, ali ne dekla ne vdova — nobena ni omenila, dasi je vsaka videla in vedela. Šele popoldne, ko se je delal mrak, se je gospa oblekla in velela Anči: „Zavij uro v papir in jo nesi z menoj!“ „Kam?“ je vprašala dekla in vdova je pojasnila: „Staremu Tadeju. Prosil me je zanjo, naj jo ima. Na grob mu jo položi!“ In tako je napravila. III. Jesenska tema, sitnai starka z meglenimi kostmi v mračnem obrazu, naglo tke s svojimi prosojnimi rokami sivo mračno in mrzlo tkanino hladnega večera. Že so zavite ulice v tenčice mraka, že so gosto zatkane črne veže in tudi zunaj po poljih in njivah se vleče redek in prostran pajčolan. Pokopališče se mrači, tiho in mirno je in lahko je čuti na Tadejevi ruši uro, ki rahlo tiktaka in ziblje svojo zlato in okroglo minuto med alabastrovimi stebrički. Zdaj — grobovi poslušajo — se je sprožilo bitje, šest angelov je priletelo od vsake strani v belih haljicah in s sklenjenimi rokami in prelepo zapelo in zaigralo: Sve-e-ta noč, blažena noč . . . Da bi bilo še malo, samo še drobec življenja v Tadeju, zdaj bi pogledal, zdaj bi dvignil glavo, zdaj bi se razveselil. Ali duše že od noči ni več na zemlji, ker je šla v nebeške vrtove pred prestol božji na sodbo, in telo spi že od včeraj šest čevljev globoko pod težo črne zemlje v tihi in pokojni rakvi. Iz sivine neba so se pričeli motati beli kosmi. Počasi, kakor otrpneli metulji, se vihrajo v zraku, počasi, kakor bi se bali za svoje životke, padajo na črne križe, na bele kamene in na vele ruše. Vse je megleno, vse je mračno in tiho, le ura tiktaka in budi Tadeja. Ali namesto njega prikliče črnega moža, ki se je priplazil ob zidu mračen in premrzel, kakor bi zdrsnil iz plašča molčeče noči. Vleče se med križi vedno bliže, vedno bliže. 2 njim odletijo angeli. LEPOTA. Oblačilo se je. V ozračju je ležalo nekaj težkega kakor v vročem poletju, kadar se bliža nevihta, a pravzaprav je bila, dasi topla, vendar že pozna jesen. Potegnila je sapa, pozneje piš, ki je zavijal zdaj od leve na desno, a za sam hip prav v nasprotni smeri z enako silo. Popoldansko solnce je zakrvavelo za oblaki, zarumenelo listje je plesalo pred očmi in se lovilo po deblih, vejah in koreninah, smrečje pa je zabučalo. In to bučanje se je čudno skladalo z lajanjem in cviljenjem lovskih psov, ki soi se podili po lovišču v jatah za divjačino. Strele lovcev, ki so bili razpostavljeni po posameznih postojankah, je bilo še komaj čuti v splošnem hrumu in šumu. Mene je bilo minilo že vse veselje do lova, pri mladi grajski gospe pa je bilo ravno narobe. Razvžigala jo je vse večja in večja lovska strast in zlasti kadar se ji je zazdelo, da prihaja lajanje lovskih psov bliže, je naravnost mrzlično oprijemala svojo puško in se obračala vsa vznemirjena v naglici k meni: „Ali so naboji v redu, ali je vse dobro? Stopite nazaj, za deblo, za deblo, gozdar Filip!" „Vse je v redu!" sem ji odgovarjal in ji naglo ustrezal. Odhajal sem nazaj v goščo, kjer sta bila privezana najina konja, in gl e- dal od tam s pravim strahom. Graščak me je bil opozoril, naj pazim nanjo, a graščakinja je bila vsa divja in ni hotela poslušati. Zrak se je bil shladil, piš je hladnel, ponudil sem ji mantiljo, a ona, stoječa v lahki, skoro prosojni letni obleki, mi jo je vrgla z ogorčenjem nazaj. Opozoril sem jo na nevihto, na dež, na to, da naju lahko nenadna ploha premoči do kože, kar utegne škodovati njenemu zdravju, a zavrnila me je tako osorno, da sem dobil vtis, kakor bi bila ona moj ded in jaz otrok, ki mu brbljam neumnosti. Piš je dobival večjo in večjo moč in iznenada je udarilo tudi na uho bližnje cviljenje psov, ki se je naglo in razločno približevalo. Gospa Helena je v lica zardela, dvignila puško in kmalu tudi ustrelila. Skočil sem k njej, videl velikega jelena, kako je padel, a isti trenotek zopet planil na noge in bežal pred psi, ki so se drevili za njim z rdečimi in odprtimi gobci. „Glejte!“ je kriknila gospa. „Ali vidite? Krvav je, po hrbtu je krvav! Za njim!“ Nisem videl ničesar, pa sem zmajal z glavo in menil, da ga bodo izsledili psi. Ali njej je šinila v glavo drugačna misel. „Na konje!" je ukazala, takoj stekla v goščo in čez par hipov je drevila pred menoj za jato psov in za jelenom, ki je kobalil dosti daleč spredaj v ogromnih skokih preko nizkega grmovja in tenkih, belih brez globočje in glo-bočje v dolino. Pričela se je divja gonja. Z brda v nižino, iz grape na holm, skozi vejevje, ki je smukalo mimo glav in rok, in preko temnih gozdnih luž, odkoder je škropilo po obleki in obrazu črno in sluzasto blato. „Ustavite, ustavite, milostiva!“ sem prosil. „Oddaljujeva se, vse preveč se oddaljujeva!“ „Za menoj, za menoj!“ je klicala gospa in tepla kobilo s tenko jahaško šibo, da je napol splašena dirjala, kakor bi ne letela z nogami, ampak s perutnicami. Vse nebo so bili zastrli oblaki, oddaleč je bučalo zamolklo grmenje in takoj nato so padle prve debele kaplje. Zdelo se je, kakor bi se podila ploha za nami in nas bila po hrbtu s poševno letečimi vodenimi šibami. Naliv je postajal hujši in hujši in skoro sem čutil, kako polže hladni curki po mojem golem hrbtu in od kolena dol po mečah v čevlje. Gospe spredaj so se bili stisnili svetli lasje ob vratu in sencih, krajci njenega lovskega klobuka so se povesili in izpremenili zeleno barvo v črno, bluza se je oprijela rok in životai kakor tenka, mokra cunja. »Obrnite, obrnite, rotim vas!“ sem ji klical, ali ona ni čula. Tepla je mlado kobilo in strmela dalje v ogromnega jelena, ki se je zibal v divjem diru daleč pred nami. Pričelo je grmeti na vso moč, bliskati se in treskati, kakor bi se bližal sodnji dan. Bliski so križali črno nebo, kakor bi se premetavale po njem zlate palice, in bobnenje gromov je udarjalo na uho, kakor bi se žogali nekje blizu nebeški orjaki z gorami in hribi mokre in v nevihti trepetajoče pokrajine. Oddaleč sem zagledal gozdni potok in ustrašil sem se, ko sem v hipu po njem razsodil, kako smo se oddaljili od lovišča in grada. In še bolj sem se preplašil, ko sem videl, da je planil vanj jelen, za njim psi in da je že tudi kobila z gospo Heleno stala na bregu in odskakovala. „Stojte, stojte!" sem zakričal. „Ali ne veste? Kobile ne spravite preko vode, pazite!“ „Mora!“ je kriknila Helena, zavihtela bič in udarila kobilo z vso silo in jezo po mečicah in se še tisti hip zavihtela v zraku preko stare vrbe in pala ploskoma v rjavo in deročo vodo. Skočil sem s konja in planil za njo. Z nekakšnim do takrat še ne občutenim sovraštvom, ki pa ni imelo nikjer svojih ciljev, sem se boril z vrtinci, ki so me obračali zdaj na levo in zdaj na desno, z vejami, ki so ležale po strugi in se mi zapletale med noge in s kalno vodo samo, ki mi je silila vsled teže moje premočene obleke v usta in v nos. V dračju istega brega, kjer sem bil skočil v potok, sem dohitel in prijel gospo Heleno in jo spravil na kopno. Zunaj je sedela na mokri travi, gledala me spočetka osorno, brezbrižno in široko odpirala pri tem oči, pozneje je postajal njen pogled medel, truden in skoro žalosten. Govorila ni nič. Meni je bilo v prvi vrsti za konja. Jelen, psi, kobila gospe Helene, vse se je bilo izgubilo daleč v nevihto in dež. Svojega konja pa sem našel v bližnjem drevju, pripeljal ga bliže in hotel govoriti z gospo. Ali Helena se je opirala z rokami zadaj ob zemljo, povešala glavo na prsi, zapirala oči in dihala težko, kakor bi spala globoko spanje. Premišljal sem, pa ni bilo drugega storiti. Previdno in počasi sem posadil spečo in za-mamljeno gospodarico na konja, pazil, da mi ne pade, in se spravil s težavo še sam na svojega rjavca. Ali kam sedaj? Konj je pričel prestopati kakor iz navade, sam sem objemal in držal z levico gospo Heleno, z desnico sem oprijemal ohlapno viseče vajeti in razmišljal. Grad je bil daleč, vsekakor predaleč. Konj bi bil pritekel do njega komaj v treh urah. Kje bi bila blizu gorka izba, kje bi bila? Ploha je bila ponehala, oblaki so se bili raztrgali in razvlekli, ali mrak se je bil zgostil in se prelil v noč. Od drevja so padale kaplje, sicer je vladala tišina. Spomnil sem se na gozdno kočo ogljarja Sivdrja. Konja sem obrnil v tisto smer in tako smo se premikali proti gozdu in po njem med dolgimi šibami obrobnega leščevja in dalje med drobnimi debli mladih bukev in gabrov in med bodečimi vejami, ki so jih molili v temo bori in smreke. Nisem videl jaz, ni videl konj, tudi pota ni bilo nikjer blizu, zato smo prestopali počasi. Kmalu, ko se je odvlekel zadnji težki oblak in je pogledal po zemlji mesec, nam je bilo bolje. Umikali smo se lahko deblom in vejam in nadaljevali pot hitreje. Takrat sem bil mlad, neoženjen, in ko sem pogledal speči gospe Heleni v lice, ki je bilo v mesečini belo in lepo kakor cvet prve spomladanske cvetice in ko sem se v hipni misli zavedal, da tiščim k sebi, da objemam s svojo levico njeno mlado in lepo telo, me je izpre-letelo nekaj gorkega in srečnega. Raztresel bi se bil sredi dogodka in sredi nevarnosti, skoro bi bil pridržal konja, da bi tako par hipov dlje objemal lepo gospo Heleno in gledal malo več časa v njeno belo lice. Prihajali smo do Sivčrjeve koče in pred zaprtimi vežnimi vrati sem doklical gospodarja. Starec je bil, samcat, od strahu je križal roke in pomagal jemati graščakinjo s konja. V izbi je pregrnil svojo posteljo s svežimi platnenimi rjuhami, letal s kota v kot, ponujal zdravilno žganje, obetal skuhati rože, ki preprečijo vsak prehlad, in vedno ponavljal z brezzobimi čeljustmi : „Bog nas vari, Bog nas vari!“ Gospa Helena se je zbudila, ko sva jo hotela nesti v sobo. Gledala je najprej enakomerno okoli sebe in izpraševala, kam sem jo zavedel. Popila je čašo vročega mleka, odložila obleko, ki jo je razobesil Sivčr po veži okoli ognjišča, legla v posteljo in se še vedno zanimala za jelena. Na kobilo se je jezila: „Kdo bi si bil mislil, da je taka! Vode se boji strahopetka!“ In kmalu nato se je že sama sebi smejala. „Kako me je otresla!“ se je spominjala. „Kar v krogu sem zletela s sedla naravnost v deročo vodo! In vi, haha, kaj ne, čop! za mano!“ Siv6r je prinesel oljevo svetilko in jo postavil na konec črne in stare mize. Izba je bila starinska, zakajena in skrajno preprosta. Strop je bil lesen, ali tudi morda tako črn od dima, da sem zamenjaval. Po stenah so visele slike svetnikov, ki so bili slikani na steklo in so se v svojih kričečih barvah čudno svetili. Vmes so se iztezali rožni venci z debelimi jagodami in velikimi neprimernimi križi. Pogled na gospo Heleno, ki je ležala na belem vzglavju in v svilnatih valovih svojih zlatih las, je izpreminjal izbo in pohištvo v pravljico in sanje. Jaz sem se bil v veži preoblekel v Sivdrjevo nedeljsko obleko, ki je bila napravljena iz trdega domačega platna in mi je bila povsod pretesna. Ogljar je prinesel plahte in kožuhe, jih zazprostrl po klopi ob zeleni peči in mi od-kazal tam ležišče in prenočišče. Na mizo je postavil posodo z mlekom in tik nje je položil še nenačet hlebec domačega kruha. Želel je lahko noč, zaprl vrata in hodil še dolgo po veži, predno se je umiril, nekje obtičal in zaspal. Gospa Helena je bila preveč vznemirjena in zato ni zaspala. Pogovarjala se je z menoj, kakor bi bil njen vrstnik in prijatelj. „Moj mož," je rekla, „kaj mislite, ali me išče?" „Gotovo, gotovo!“ sem ji pritrjeval, ležal vznak na plahtah ob peči in sklepal roke pod glavo. „Kaj bi bil počel," se je zanimala gospa, „če bi bil videl prizor ob potoku?" „Otrpnil bi bil od straha visokorodni gospod!" sem ji odgovoril. „Ali bi bil tudi skočil za mano, kakor ste vi storili?" In zasmejala se je: „Haha! Čop! v vodo!“ Po hiši in> zunaj nje je bilo vse tiho in mirno. Iz veže se je čulo včasih posmrčavanje Sivčr-jevo, ki je spal menda v kotu pod ognjiščem. Skozi majhna, nezastrta okenca je sijal mesec in obseval rdečega svetnika, ki je visel nizko na steni in v mesečini žarel, kakor bi gorel. „Gospod Filip!" je poklicala gospa Helena. „Ali veste, da jaz ne znam plavati?" In za hip je zopet klicala: „Filip, Filip!" »Zahtevajte samo, blagorodna!" sem se odzval in gospa je takoj dodala: »Stopite bliže!" Vstal sem in se ustavil ob skrajnici njene postelje. »Življenje ste mi rešili, ali mi ga niste?" je vprašala. »Moja dolžnost je bila!" sem jo zagotovil. »Kakšno plačilo zahtevate od mene?" je hotela vedeti. »Nikakršnega!" sem ji po resnici povedal in pri pogledu nanjo sem se ves raztresel in vznemiril. Bilo je v tisti mesečini, kakor bi gledal živo pravljico. „Vi ste tako dobri, Filip, krepki ste, močni, nič mehkužnosti ni v vas, nič gosposkega," je hvalila, kakor bi se rahlo šalila. „Pridite bliže 1" Storil sem tako in — kakor sem gotovo živ! glej! — njene bele in mehke roke so se ovile okoli mojega vrata, mojega obraza so se tiščale njene vroče ustne, njeno živahno srce je utripalo skoro po mojih prsih. V silnem razkošju so utonile misli in besede, ki jih je šepetala gospa Helena: „Plačam te, pla-čam!“ * Nekoč spomladi meseca maja je pravil to zgodbo stari Filip Jug, oskrbnik loškega grada. Solnce je sijalo, tisoč rož je cvetelo po grajskem vrtu in divja trta je bila že okrasila vse grajske stene in strehe s svežim in z bujnim zelenjem svojega listja. Starec je mežikal v solnce, vlekel dim iz pipe in skoro jokavo zagotavljal: „Vsako življenje ima svojo lepoto, tudi črvičkovo, tudi črvičkovo! Tudi jaz imam svojo mladost... daleč za sabo ... vidite ...“ Ura z angeli. 3 PETELINČEK. Dragotin1 Javornik je prihajal in odhajal iz svoje pisarne, kadar se mu je ljubilo. Nad steklenimi vrati, ki so vodile v temen hodniček, je stalo sicer napisano: „Uredništvo beletristič-nega mesečnika .Slovenska duša1. Uradne ure vsako popoldne od 4.—6.“, ali ker se je izkazalo ^ da je število posetnikov silno neznatno in da največkrat tudi ob označenih urah nihče ne prestopi uredniškega praga, je gospod urednik tudi to predpisano svojo dolžnost zanemarjal. Prihajal je v pisarno, kakor mu je bilo ugodneje. Včasih dopoldne, včasih popoldne in včasih tudi zvečer. Na ta dan je bil že vse svoje posle opravil, hodil je gor in dol po sobi in premišljal, kako bi bilo zdaj prijetno in dobro, če bi se ne bil lansko leto oženil. Deklet bi imel n. pr. na iz-bero. To, ono, starejšo, mlajšo, no, zabave bi mu migale od vseh strani. Tako pa se je sam omejil in zagradil življenje s plankami. Potolažil se je s tem, da je vedno krivo, če človek išče zadovoljnost zunaj sebe. V sebi samem jo mora imeti, vsaj ustvariti si jo mora, če je nima, pa postane njegovo življenje lepo in zadovoljno. Poleg tega pa je tudi tako: dokler žena ne ve za moževa stranska pota, ni varana in če nikoli ne izve, ni nikoli varana. Tej svoji misli se je zadovoljno nasmehnil, vzel klobuk in palico, zaklenil pisarno in se odpravil proti domu. Zunaj je bil že večer, sicer jesenski, vendar ne hladen. Po ulicah so gorele luči in polno lepih žensk je hodilo sem in tja, se smejalo, pogovarjalo in koketiralo. Ko je prišel Javornik do stanovanja, je videl, da so okna temna. Žene torej ni bilo doma. Vzel je ključ, ki je ležal pod pleteno slamo na tleh, odprl vrata in stopil v majhno mračno kuhinjo, iz kuhinje v sobo in iz nje v drugo, v svojo. Tam je vrgel klobuk po mizi, postavil palico v kot, hodil nekaj časa gor in dol in legel končno v mraku po postelji. Okno je bilo odprto in iz bližnje hiše se je razlegal glas klavirja. Urednik je prekrižal roke pod glavo in se vprašal: Bog ve, koliko denarja ima še ženica ? Vselej, kadar jo je vprašal, je zvedel isto: Se par kron! Ta zadrega za denar, da bi nje ne bilo na svetu, kako klasično bi se živelo, kako imenitno! Da bi bilo vsaj še za jutri in pojutrišnjem! Neko noveleto ima v delu, tisto proda pojutrišnjem. Drugi teden bo pa prvega in prejme denar za urejevanje lista. In ti njeni ljudje, da bi bili to ljudje, da bi bili! Vrata v kuhinjo so se odprla, v prvi sobi je zašumelo žensko krilo in se oglasil ženski glas: ..Dragotin, Dragotin, ali si že doma?“ „Tako je!“ se je odzval Javornik in majhna plavolasa ženica je bila takoj pri njem, ga pričela objemati in poljubljati in kazati po svojem razpoloženju, da se ji je pripetilo nekaj nenavadnega in jako prijetnega. „Vse je v redu!“ je rekla. „Kaj?“ je vprašal on. „Pri nas doma! Oče je rekel: hči je znorela, ker je vzela literata v zakon, pa naj znori še njen oče! Povej mu, da ga slovesno vabim na večerjo. Mati je nekaj mrmrala, nato pai s smehom vprašalai: Kaj pa najrajši je? Hahaha!" „Nič ne bo!“ je rekel Javornik. „Ce prej nisem bil dober zanje, zakaj bi bil zdaj? Ne grem, Marica!" „Oh!“ je rekla ženica. »Povsod nama manjka, saj sam vidiš! Doma pa je bogata trgovina, vsega dosti in ti si tak! Saj sva se vendar tako menila: od kraja ne pojde z domačimi, pozneje se bo pa vse samo od sebe napravilo. Celo ti sam si tako govoril, ne jaz! Zdaj pa hočeš ravno ti vse obrniti in pokvariti! Veš kaj (Marica je napravila odločno kretnjo, udarila s peto ob tla in zamahnila z roko) : moraš iti! Kaj nimam jaz nobene besede pri hiši?!" »Seveda!" je dejal on suho, pa vendar ne slabovoljno. »To je vse zaradi mamona! Poniževati se moraš, hlapčevati, zatajevati samega sebe in tako naprej! Kakšno razmerje je to, kakšna primera? Moja duša in duše teh tvojih trgovcev! Ali moraš jim dati prav, kaj hočeš ?!“ „Ti kar takega nič ne misli!“ je svetovala ženica in vlekla izza pasa majhno zlato urico. „Zdaj-le je sedem. Čez pol ure pa poj deva!“ Res sta šla. Pri ženinih starših je bilo vse starinsko in nekam veličastno. Omare, stare slike po stenah, temnordeče zavese ob oknih in tista zofa za mizo z medenimi levjimi glavami. Oče je bil siv in kuštrav, precej rejen, v obraz rdeč in zarastel. Rekel je: „Dobro došli, gospod uzmovič! Zmešali ste jo, da ni razločila ptiča od mačka. Bravo 1“ Mati je bila suha, še ne siva, ali na glavi je imela zelo malo las. Možu svoje hčere je priredila daljši nagovor, kjer so se največkrat ponavljali stavki: „Da bi ne bila Marica polnoletna !“ ali „da bi ne bila Marica taka trmoglavka" ali „prej dopoveš kantonu ob cesti kakor njej". Končalo pa se je vse skupaj dobro in prijazno. Sedeli so dolgo za mizo, večerjali in pili in kadili. Ko so se poslavljali, sta spremila oče in mati oba gosta prav do vežnih vrat. Tam je potegnil oče zeta za rokav in mu stisnil v roko nekakšen močan papir: „V katero gostilno pa zahajaš ob večerih?" ga je vprašal. ,,V nobeno!“ je rekel zet. „Zakaj ne?" „Marico vprašajte!“ „Haha!“ se je zasmejal starec. „To bo treba urediti. Jaz hodim k ,Trem bratcem'!“ Razšli so se. Ko sta korakala Javornik in žena po ulici, je bilo že pozno in nikjer nikogar. Marica se ga je držala pod roko in mu zaupavala: „V svoji hiši nama bodo dali stanovanje. Stranki v prvem nadstropju so že odpovedali. Jutri me bo peljala mama k šivilji! Zdaj sva pa na konju! Za silo mi je dala desetak!“ „No!“ je rekel veselo urednik. „Ta dva pa živita v duhu gospodovem. Ne ve levica, kaj dela desnica! Meni je tudi nekaj palo!“ „0 — oče je skop! Deset kron ti je dal, ali ne?“ „E — bo več!“ je govoril in tipal v žepu Javornik. „Dvajset kron mogoče! Več pa res ne verjamem !“ „E — bo tudi več! Nekam velik papir je!“ Pri luči sta se ustavila in oba hkrati pogledala. Marica je zaploskala z rokami, Javornik se je zagrohotal, kakor bi slišal najboljši dovtip. Bilo je sto kron. „Veš kaj!“ je dejal. „Predlagam, da greva krokat. Ce zapraviva tvoj dvajsetak, nama ostane še moj stotak, če poženeva moj stotak, nama ostane še tvoj dvajsetak in povrhu tega še upanje, da se ne bodo tako kmalu posušile tvojim ljudem mošnjice.“ „Jaz bom plačnik!“ je rekla Marica dobro-voljno. „Kam greva najprej ? Ali v kavarno ?“ „Ne! V vinsko klet!“ Sla sta in naročila ljutomerca. Javornik je bil najboljše volje in razlagal je o nesmrtnosti. Rekel je, da je on s Heinejem enih in istih misli, da mu je namreč bolj všeč zadnji berač v življenju, kakor pa najvišji vitez plemeniti Senca, ki plava onstran groba po megleni večnosti. Sploh, kadar njega ne bo: rasti trava, ali ne! Tudi Marica je bila dobre volje in se veselo smejala. Okrog polnoči, ko so se bili ljudje razšli in sta sama sedela za oglom, mu je rekla: »Poljubi me!“ in mu nastavila našobane ustne. »Dober predlog!" je pokimal on. »Se sprejme v splošno zadovoljstvo!" Poljubila sta se in smejala naprej. Naročila sta še vina. »Ali so že tebe kdaj ven vrgli?" je vprašal on. »Se ne!" se je zasmejala ona. „Zdaj-le te bodo!" ji je odgovoril in pokazal z glavo izza ogla. „Tam-le je mož, ki gleda čez mesec!“ Star, suh policaj je prišel in naznanjal, da je polnoči in da je treba zapreti. »Hvala zai sporočilo!" je rekel Javornik in mu ponudil kupico vina. »Na vaše slavno zdravje!“ Policaj je odklonil in urednik je deklamiral: »Trd bodi, neizprosen, mož jeklen, Redar upreti se je strupu vina!" Iz vinske kleti sta odšla v kavarno in kupila šampanjca. „Veš kaj ?“ je svetovala ona. „Pojdiva jutri na izlet!“ ..General Lajvdon!“ je vzkliknil on. „Pri vseh častnih besedah, kar sem jih že dal in jih še bom, ne morem!“ „Oho! Zakaj pa ne moreš? Veš, za en dan se peljiva kam! Veš, kako je bilo prijetno na svatbenem potovanju?" „Bilo je! Pri moji veri, tako je! Jutri pa ne morem." „Zakaj ne?" „Ker ne morem ! Amen!" „Ti! Jaz postajam nervozna!“ „Ne delaj si krivice! Uradni posli. Hm!“ „Kakšni ?“ „Tako-le je: Neki mlad literat mi je poslal kratko črtico, ne ravno originalno, ali vseeno: dražestno. Ali razumeš to? Dražestno! Haha-ha! Nekaj finega, takorekoč jako pikantnega, haha!“ „No, in?" „In — jutri pride k meni, da se pogovoriva. Pisal sem mu že! Točno ob deseti uri predpoldne. Misliš, da pojem svoje besede kakor maček svoje mladiče? Haha! Nemogoče! Obljuba dela dolg!" „Kako pa je naslov tisti stvarci?" „Naslov? O — jako prijeten naslov!" „Reci ga!“ „Kako je naslov, haha! Naslov je .Petelinček' !“ Zdaj se je pričela še Marica smejati. »Petelinček! Prav zares!“ »Petelinček! Hihihi!" »Ne morem pomagati, ali res je: .Petelinček1 !“ Okrog druge ure ponoči sta plačala in odšla. II. Javornik ni hotel iti domov. Sklenil je, da gresta spat v zeleno poljece. Jako mirno je bilo po mestnih ulicah, redke luči so svetile po hišnih oglih in obcestnih kan-delabrih, tu ali tam je prišel mimo zaspan policaj, gledal dremotno izpod kape in zavil v drugo ulico. Zunaj mesta je bilo vse še tiše. Nebo je bilo deloma jasno in deloma je viselo in se poniglavo plazilo po njem par prosojnih in dolgim krpam podobnih oblakov. Skozi eno tako krpo je sijal mesec. Pred očmi so ležala prazna jesenska polja in urednik je rekel: »Tu je svoboda za take orle, kakor sem jaz! Haha!“ Klobuk je imel zadaj, desno manšeto nad rokavom, z levo roko se je držal Marice, ki je skušala potiho zapeti eno in isto pesem na razne melodije. Ko sta dospela v sredino širokega polja, je urednik izpustil Marico, raztegnil roke in ji pokazal krog sebe: »Glej, to je najina postelja, to je najina streha, to je najina hiša!“ Marica je sedla na travo in se zasmejala: „Meni se zdi, da pušča streha. Parketi so mokri!“ „Ne!“ je rekel urednik in istotako sedel: „To je nebeška rosa!“ Nadalje je govoril Javornik o najnovejši literarni struji, o futurizmu. Tudi on pojde med futuriste, zakaj ne, kdo mu kaj more? Pisal bo novelo, kjer se bodo ljudje vozili z eroplani kakor dandanes z bicikli. Čevljarski vajenec bo prinesel čevlje v eroplanu, pek žemlje in mlekarica mleko. Nekdo bo izumel tako obuvalo, ki se bo z njim lahko hodilo po morju. Veliki ocean bo poln popotnikov. Reven Kranjec bo srečal sredi njega bogatega Amerikanca, ki se bo vračal proti domu s težkim brašnom zlatov in Srebrnjakov. „Kam ti?“ bo vprašal prvi in zvedel: „V Ameriko!" — „A ti?“ bo vprašal Amerikanec in tudi zvedel: „V Ribnico!“ — „Srečno!“ — „Srečno!“ — Pa pojdeta vsaksebi — zakaj ne? Marica se je naslonila na njegovo ramo in skoro zadremala. Urednik jo je vzdramil, skočil na noge in zatrdil, da je vsaj tako močan kakor pokojni mamut. „Nisi!“ se je smejala Marica. „ICdo pravi to?" Jaz!" »Dokaži!“ Javornik jo je prijel pod koleni in nad pasom, jo dvignil od tal, jo vrgel vsaj pol metra visoko in zopet prestregel in posadil na tla. „Ali jaz nisem mamut!" je rekla Marica. „Dobro!“ je rekel urednik. „Tisto drevo bom izpulil!“ Pokazal je proti golemu drevesu in tekel naravnost proti njemu. Zakadil se je vanj, se nekaj časa napenjal in se vrnil brez uspeha. „Ne gane se!“ je dejal. „Korenine ima do pekla in tam visijo na njih slovenski kritiki! Dokažem ti drugje! Evo!“ Tam v dalji se je javljal ropot in kmalu se je pokazalo dvoje majhnih in rdečih oči. „S tistim-le tam se poizkusim!“ je obljubil Javornik in pričel naglo teči proti oddaljenemu železniškemu nasipu. Marica je hitela za njim in tožila: „Kako sem zaspana, kako sem zaspana !“ „Še te-le moje produkcije ne zamudi!“ „Dobro! Ne bom je!“ Rdeče oči so postajale večje in bližale so se v dolgi, nalahko ukrivljeni črti. Ko so postale velike kakor glave in je že sopla za njimi črna lokomotiva, se je zagnal urednik po nasipu navzgor, ali naenkrat zletel po njem nazaj in padel v nizko travo. Vlak je odropotal dalje in Marica je zakričala: „Kaj je?“ Stekla je k možu, pokleknila k njemu in pobledela od strahu: „Ali se ti je kaj zgodilo?" „Ne!“ je rekel Javornik zasopi j eno. „Ali hotel me je, ta falot!" „Pojdiva!“ je prosila ona. „Da! Spat!“ Javornik se je počasi spravil na noge, se oklenil svoje žene in na levo nogo nekoliko šepal. „Tebi se je nekaj zgodilo!“ je rekla Marica strahoma. „Ne!“ je rekel on. „Zdi se mi, da me čevelj žuli, zato šepam! Ali vseeno! To je gotovo, da me je hotel — ta patron!" „Ko sta prišla do ceste, si je on zaželel iz-voščka. „Ves futurizem za enega izvoščka!" je zaklical. Prišla sta prav do mesta in še ni bilo nikjer nobenega voza. Sele sredi ulic sta naletela na kočijo, ki je stala pred nočno kavarno. Sedla sta vanjo in se pripeljala kmalu domov. Javornik ni mogel sam iz voza. Rekel je, da ga je utrudila „težka hoja". Izvošček in Marica sta ga spravila v sobo in položila na posteljo. Tam je ležal vznak in gledal enakomerno v strop. Marica je odpravila voznika in prižgala svetilko. „Ti!“ ji je rekel Javornik. „Jaz ne vem: ali se mi je obudila ravnokar vest za vse moje storjene grehe, ali sem tako zaljubljen! Srce me boli!“ „Do jutri bo zdravo!" ga je potolažila Marica in odložila klobuk in vrhnjo obleko. „Ti!“ je izpregovoril zopet mož čez nekaj časa. „Meni se zdi, da me je le udaril!" „Kdo?" „On! Falot!" Marica se je prestrašila vnovič, stekla k njemu in mu odpela telovnik in srajco. „Crno liso imaš tukaj, na levi strani! Ah!“ Vsa je pobledela in zletela preko sobe, kakor bi ne vedela, kaj naj v naglici napravi. „Po zdravnika grem!“ je vzkliknila. „Ne!“ je rekel on. „Saj ni nič! Samo potipal me je, ta kujon! Sedi k menil" Marica je sedla k njemu na posteljo in on je prijel njeno desnico. Obraz mu je postal čudno bled, oči nekam velike in svetle. „0 futuristični noveli sem ti povedal!" je govoril. „V vseh pristaniščih bodo na prodaj tako-zvani pomorski čevlji. Vsak izseljenec jih bo kupil, obul in se napotil preko valov. Spotoma si bo lahko lovil ribe!“ Zakašljal je ostro in težko. „Tebi je nekaj!“ se je zopet splašila Marica. „Po zdravnika grem!“ „Ne greš!“ je odgovoril on in jo tako stisnil za roko, da jo je zabolelo. Nadaljeval je: „Torej jutri ne moreva na izlet, oziroma danes. Na vsak način moram biti ob deseti uri v uradu! Ta naša literarna beda — fej! Gnusi se človeku, ali ne?“ Marici se je zdelo, da je njegov obraz še ble-dejši in njegove oči še svetlejše. Tresla se je. „Tista stvarca", je nadaljeval Javornik in se pričel smehljati, „je prekrasna! Prekrasna, pikantna stvarca! No, vederemo!" Po sobi je bilo zopet tiho, na mizi je gorela luč, a Marice je bilo strah. Zdelo se ji je, kakor bi bil nekdo v sobi, ki ne spada vanjo. Neki tuj, hudoben človek bi se skril pod posteljo ali v omaro za obleko. Ogledovala se je vedno, sluteč, da utegne zagledati grdo kuštravo glavo, ki pogleda iz omare, izpod postelje ali izpod zofe. Urednik se je zopet oglasil: „Udaril me je zares! Ta lump!“ Obraz se mu je poostril in v njegovi notrini je nekaj počilo. Na ustnah se mu je pokazala kaplja krvi. Marica je stekla v kuhinjo in se vrnila z vodo in brisačo. Zmedla se je bila popolnoma. Javornik ni več trepal z očmi. Strmel je v strop, in sicer v eno točko in govoril: „Po smrti rasti trava ali ne!“ Marica mu je močila prsi, pričela ihteti in jokati, da so kapale solze po njegovem obrazu in vratu. Urednik se je zopet oglasil: ..Petelinček — ob deseti uri------“ Nato so poteze na njegovem obrazu obstale kakor na maski. Marica je letela na dvorišče in tolkla na vrata sosednjega stanovanja. Kmalu je prišla neka debela ženska v sami spodnji obleki, za njo polgosposki mož, pozneje vsi bližnji stanovalci. Nekdo je pripeljal zdravnika, ki je odložil v kuhinji cigaro in se kmalu vrnil ponjo. Z njo v ustih je sedel za mizo in si nekaj zapisal. Maričini starši so prišli zjutraj, ko so pričeli uslužbenci pogrebnega zavoda že svoje delo. Ura 7. angeli. 4 Oče Maričin je večkrat stopil do kakega na-vzočnega človeka, ki ga ni prej poznal, in mu ponavljal: „Norost in norost, to je dvakrat norost! To ni nič — vidite!" III. Marica je poslala enemu izmed moževih prijateljev tole vizitnico: »Pridite. Dragotina ni več!“ Namesto pozvanega samega, je prišlo več njegovih prijateljev. Eden je prinesel s seboj stojalo, platno in paleto, se ustavljal zdaj v levem, zdaj v desnem kotu ob vratih, pazno ogledoval mrliča, stopil naposled k mladi vdovi in ji predlagal: »Sest sveč ugasimo! Svetloba je premočna! Mrtvaški oder premaknimo, da bo stal počez!“ Maričin oče, ki je bil odšel prej domov in se je zdaj vrnil s črno kravato in prekratko črno salonsko suknjo, je zamahnil z roko po zraku, kakor bi hotel prečrtati ravno izrečene besede. „Kaj pa še!“ je rekel. „Vse skupaj bomo narobe obrnili, zato da boste vi lahko slikali! Ne bo nič! Kar spravite svoje ropotije!" Pozneje je prišel znan človek, ki se je odlikoval po tej svoji lastnosti, da se je zanimal na vseh koncih in krajih za umetnost. Prinesel je s seboj ogromen fotografski aparat, stopil v drugo sobo med domače ljudi in rekel: „Moje najodkritosrčnejše (držal se je s prosto roko za srce), najgloblje sožalje! Ali mi dovoli gospoda, da fotografiram dragega pokojnika !“ Odgovorila je Maričina mati: „Da! Fotografirate lahko!“ Malo pozneje je vstopil prav majhen in neznaten človek, ki ga je spremljal postrežček z vrečico zdrobljenega mavca. Sel je naravnost proti Marici in se ji poklonil: „Ali imam čast z gospo vdovo?'1 „Da — ah!“ je vzdihnila objokana Marica. „Prosil bi, jako vdano bi prosil, da bi smel posneti po pokojnikovem obrazu masko!“ „Kaj je to?“ je vprašala mati. „Najprej se namaže s tem-le!“ je dejal kipar in privlekel iz žepa nekakšno tekočino s čopičem. „Kod se namaže?11 „Po obrazu, prosim. Da se ne odlušči koža! Potem se položi preko obraza mehur! Čakajte, kam sem ga vtaknil?! No, tu je! Evo ga! Potem se namaže vse skupaj z mavcem.11 „Ne bo nič!11 je zamahnil z roko oče. Še tega je treba! Mrliče boste mrcvarili, kako pa! Z Bogom!“ Kipar je odšel zamišljeno iz sobe, prišel čez nekaj časa zopet nazaj, rekel „pardon“ in stopil tesno k Marici. „Milostiva, vi mi gotovo dovolite ! To se dela povsod!“ „Ne!“ je rekla Marica. „Tega ne dovolim! On se mi smili! Ta moj revež, revež!'1 Kipar je zopet odšel v prvo sobo, kjer sta bila pri delu fotograf in slikar, in sicer vsak v enem kotu. Sveče so bile razpostavljene po vsej sobi, rože razmaknjene in razmetane. Oče je hodil po sosednji sobi, kjer je vladala grozovita tesnoba vsled pohištva, ki so ga bili nanesli vanjo. Mati je jokala v enem kotu, Marica v drugem. Zdaj se je vsem trem enako smilil mladi in nadarjeni Javornik. Včeraj zdrav in vesel, danes, kaj ne, mrtev na mrtvaškem odru! Oče je pogledal skozi vrata, se naglo obrnil in skoro zaklical: „Ga že maže!" — Izginil je naenkrat za vrati in klical: „Boste šli, vi oskru-njevalec! Poberite se! Ena, dve, tri!" Marica se je domislila, da bi moral danes njen mož v pisarno, in sicer ob deseti uri. Celo v zadnjem hipu se je bil spomnil te svoje dolžnosti. Bilo ji je čisto jasno, da mora ona opraviti ta njegov posel, in vse pri tem jo je obdajala zavest, da izvršuje zadnjo voljo svojega dragega pokojnika. Oblekla se je v črno, vzela iz njegove obleke ključe in odšla na cesto. Zunaj ni skoro videla ne ljudi ne hiš in ne vozov. Vse se je topilo v njenih pogledih v mlečno meglo in tudi govorice, ropotanje voznikov, tramvaja in motorjev — vse to se je mešalo po njeni glavi v turobno in enolično bučanje. V pisarni je bilo eno okno odprto, in ko je otvorila vrata, je potegnil prepih preko pisalne mize in raznesel po sobi kopo popisanih papirjev. Dišalo je po cigaretah. Marica je zaprla vrata, počepnila na tla, da bi pobrala papirje, pokleknila skoro nevede, zakrilila z rokami okoli sebe in se prijela za senca: Moj Bog, to je bila njegova pisarna, to je bilo delo njenega Dragotina, njenega ljubega, zlatega! Klečala je dolgo, pobrala liste in sedla na stol za pisalno mizo. Vse jo je spominjalo nanj. Popisani listi, mali nož ek z belimi platnicami, črni tintnik z zelenimi favni, doza s cigaretami, ki jo je bil včeraj pozabil v pisarni. Vse je bilo tiho, samo zunaj mimo okna je pošumevala sapa in odnašala listje s polgolih kostanjev. Marica je pogledala na uro in pričela vnovič ihteti in jokati: Zdaj je hotel biti on tukaj, zdaj je hotel sprejeti literata, a on leži mrtev med svečami! Zunaj so se začul e silno rahle stopinje in vrata na temni hodniček pred pisarno so zaškripala. Marica je obrisala naglo oči in obraz in stiskala beli robec kakor v krču. Na hodničku je nekaj pošumevalo. Marica je vnovič pritiskala robec na oči in si grizla ustnice. Zunaj je še vedno od časa do časa pošumevalo ali trkanja ni hotelo biti. Marica se je pričela tresti vsled nervoznosti, vsled čudne plašljivosti in duševne onemoglosti. Naenkrat se je na hodničku nekaj oglasilo. Marici je bilo, kakor bi ji kdo vlil kropa v možgane. Kri ji je tiščala skozi senca in skozi čelo. Zunaj se je čulo razločno: „Iila mu je dokaz njegove skrbi in mar-nosti. Ko je prišel v hišo Janez Orel, je pripovedoval še druge stvari. O Ameriki n. pr., da je bil tudi tam in da je hodil „iz noči v noč", kar je pomenilo: zjutraj, še predno se je zdanilo, v rov in zvečer, ko se je že dobro zmračilo, iz rova. Mnogo lepega je tam, takega, česar človek nikjer drugod ne vidi. Ali on ni videl ničesar. Podnevi je delal, ponoči je spal. Zunaj nasproti odprtemu oknu je sedela Ana in trebila solato. Orel je pogledoval tja in se skoro vselej zdrznil. Nekaj je v njem vedno izgovarjalo in ponavljalo: Ni mogoče. Ne bo in ne bo! Naposled je izpregovoril s silo, kakor bi držal kdo nad njim zamaknjeno pest in izražal z očmi: Zdajle! Sicer —! Pogledoval je res nekam gor proti zakajenemu stropu, kjer je bil naslikan ogromen Kristus v rdeči halji in z rdečim srcem v roki. „Streletov oče!“ je skoro zaklical. „Saj mi ne boste zamerili, če povem, zakaj sem prišel!“ „Ne!“ je rekel Strele. „Vidiš ga, povej!" „Oženil bi se!“ je povedal organist. „Ano bi rad!“ „A,“ je zinil Strele. ,,To, ki pri nas pomaga. S Praprotnega je, s kmetije. No, Bog ti jo blagoslovi !“ „Ne!“ je zardel Orel, sklonil se skoro tik do mize in izrekel sramežljivo: „Vašo hčer!" „Glej ga!" se je zasmejal Strele. „To sta pa že za mojim hrbtom kaj splela s preklicano deklino!“ „Ne!“ je odmajal zardeli organist. „Prisežem vam pri živem Bogu! Moje roke so čiste! S ceste jo poznam in iz cerkve!" ,,Kaj pa imaš ti? Ali si premožnih ljudi, ali boš kaj podedoval?" se je po odmoru pozanimal oče, vendar malomarno, kar je kazal s tem, da je bobnal z dolgimi črnimi prsti po mizi in gledal v drugo stran proti vratom. „Nič, nič!“ je dejal Orel preplašeno. „Ali službo imam. Štiristo kron na leto, biro, prosto stanovanje in postranske dohodke. Črne maše n. pr., boljši pogrebi —“ „Bog ve, če je dal kdo živini vode! Pogledati moram!“ je izpregovoril po novem odmoru Strele in odšepal na dvorišče. Orel je obsedel sam in prav nerodno mu je bilo. Tam zunaj na klopi pod jablano je trebila Ana solato in dasi se ni ozrla v sobo, se je vendar zdelo organistu, da vse ve in se mu v srcu smeje. Ko je govoril o tem svojem pohodu z župnikom, mu je bilo pri spominu in pripovedovanju še vedno nerodno. Ob koncu svoje razlage je dostavil: „Bog me varuj, da bi bil še kdaj v takih škripcih! Nisem vedel, ali bi sedel naprej, ali bi se izmuznil skozi vrata. Kar pot me je oblival." „No!" je razsodil župnik. „Če je pa tako, bom jaz vse uredil. Le pojdi!" Župnikova beseda je izdala v vsej vasi največ in Orel je vedel, da bo zdaj vse v redu. Največ je hodil gor in dol po svoji sobi ali v mraku zadaj za vasjo po mehki poti med travniki in mislil o ženitvi. Napočil bo dan, ko bosta ostala z Ano sama v hiši — mlad mož in še mlajša žena. Ali do takrat se je je skoro bal. Zvečer, ko so hodila dekleta na studenec mimo njegovega stanovanja, je zaprl polkne, klečal na klopi in škilil skozi špranjo na cesto. Če je šla ona mimo, je ves zardel in se vznemiril. Pokazal bi se ji ne bil za nobeno ceno. Oče njen ga je nekoč pozneje na neki praznik potrepal po rami, ko je prihajal s pevkami s kora. Zadaj je šel basist Andraž in rekel Tini: „Le poglej! Presneto ti slaba kaže!“ „Molči!“ je siknila Tina in dodala psovko: „ Gobec 1“ „Gobec gor, gobec dol!“ je skomizgnil Andraž. „Prej bom jaz kranjski cesar kakor ti organistova žena!“ Orel se je silno vznemiril, ko je videl, da sloni na njegovi rami Streletova roka. „A,“ je jecnil, ne da bi kaj povedal. ..Premislil sem se!“ je dejal Strele. „Naj bo! Svojo hčer ti bom dal za ženo! Pridi popoldne k nam!“ Orel je prišel in takrat je prvič govoril z Ano. Zdela se mu je tako lepa, da bi skoro ne verjel, da je živa, ampak naslikana. V mraku je bilo pod sadnim drevjem na vrtu. Med vejami je pošumevala sapa in skozi odprto gostilniško okno se je razlegala bučna govorica pivcev. Dekle je lupilo krompir in organist se je približal počasi in nerodno. „Ana!“ je polu-glasno zaklical in pri tem se mu je čudno spačil obraz, zlasti še poteze okoli ust. „Ti si mojega polja mak, ti si mojih večerov slak!“ Ana je pogledala nazaj, vrgla v pehar načeti krompir in nož, pograbila vse skupaj in zbežala v kuhinjo. Za njo je šel dosti hitro Orel, in ko je to videla v mrak skrita Streletova mati, se je zasmejala: „Le lovita se, le lovita, se bosta že ujela! Hohoho!“ Po tem dogodku je izpregovoril organist z Ano samo parkrat po tri do štiri vsakdanje besede. Razlagal si je to za dekliško plahost in sramežljivost, kar ga je še bolj podžigalo in dražilo. Rekli so, da bo svatba pred pustom, zdaj pa se je šele pričenjala jesen in kje je še zima, bela dolga zima? Počasi so se vlekli dnevi in tedni, kmetje so pospravljali poljske pridelke v svoje shrambe, organist in kaplan sta poiskala tri nosače in se napotila po vaseh, da pobereta biro za cerkev, za župnika in kaplana in za organista. Ljudje so radi dajali, samo taki kakor Andraž, ki niso dosti imeli, pa bi bili še tisto, kar so imeli, najrajši zapili, so se ustavljali. Andraž se je začudil: „A — k meni po biro? Kdo je pa basiral? Vsako nedeljo, vsak praznik, na Telovo pri procesiji, kdo je basiral, kaj? Jaz pridem k vama po biro, tako bo!“ In odšel je nekam za hišo, ne da bi kaj dal. Zena njegova se je bila že prej skrila, troje nagih otrok je pa ječalo v zakajeni veži, kakor bi gledalo pred sabo biriče ali razbojnike. O kaplanu je imel človek vtis, kakor bi vedno pripovedoval nekaj drugega in nekaj drugega mislil. V vsako hišo je šel, samo k Streletovim ni maral iti. Ostal je zunaj na cesti in gledal v tla. Ko je prišel prvi nosač iz hiše, je šel tik njega dalje in ga vprašal: „Ali je Ana doma?" „Doma!“ je rekel nosač brezbrižno in oprtil do tretjine polno vrečo preko rame na hrbet. „Siva.“ „Ali je ona dajala ?“ je vprašal kaplan. „Ne!“ je odvrnil nosač in pljunil v prašno cesto. „Mati.“ Hodili so in nabirali do večera in še drugi dan. Solnčni dnevi so se vrstili, nepremočne sape so pihale in šumele po drevesnem listju, ki se je svetilo v solncu v pisanih jesenskih barvah. Drugo popoldne, ko so sedeli v župnišču spodaj nosači pri kaplji vina, je prišla kuharica in poklicala organista, ki je bil tudi med njimi. „Janez!“ je rekla. „Kaplan so rekli, da pridi v njihovo sobo!" Orel je šel. Kaplan je sedel dolg, bled in suh pri mizi in brskal po nekakšnih papirjih. Njegova soba je imela dvoje oken na vrt, ki sta bili vsi obrasli z divjo trto. Malo dalje so se širili že močno goli vrbovi starih orehov in onstran njihovih debel je šumela nekakšna temna voda, ki so ji rekli Mračnica. Njena struga je bila polna kamenja in skal in od tod je izviralo šumenje in penenje nerodno se zaganjajoče in spotikajoče vode. Tam onstran orehovih debel je bilo padca nad en meter. Zato je nastal tekom let na tistem kraju tolmun, ki je bil črn in globok, se sukal v širokem vrtincu in včasih bolj, včasih manj pogrčaval. Kaplan se je obrnil k organistu in rekel: „Ti se boš oženil!“ Organist je stal tik vrat, gledal vanj in pritrdil : „Tako je!“ Kaplan je podprl z levo roko glavo, vzel v desnico svinčnik in pričel čečkati po papirju. Mimo njega in vanj je sijalo solnce, skozi okno je prihajal šum Mračnice in včasih je sapa upognila rdeče listje divje trte, da se je sklonilo naprej in pogledalo v sobo. „In“, je povzel kaplan, »izbral si si nevesto!“ »Pravzaprav —,“ je dejal Orel, obstal z glasom, premislil in vendar povedal. »Tudi je bila župnikova volja, prečastitega 1“ »Župnikova, da!“ je rekel tiho kaplan, odložil svinčnik, podprl z desnico glavo, iztegnil levico z dolgimi, belimi prsti predse po mizi in pričel enakomerno strmeti skozi okno. Zunaj je zahajalo solnce, zapad je žarel, kakor bi gorel in da je bilo skoro težko vanj gledati. Spodaj je padala čez skalo in šumela Mračnica in v jesenski sapi se je pozibavala ob oknih rdeča divja trta in pogledovala v sobo. V žarkih zahajajočega solnca se je svetilo njeno listje, kakor bi imelo luč v sebi. Živordeče se je blestelo, kakor bi bilo razbeljeno na ognju. Tako je preteklo pol ure. Kaplan se je ozrl, zagledal organista še vedno ob vratih in se začudil. »Cernu si še tukaj ?“ ga je vprašal. Orel je čudno pogledal, ker se je tudi on čudil. »Pojdi!“ je rekel kaplan in počasi dvigal izza mize svoj dolgi, ozki život, ki je tičal tisti dan v dolgi črni suknji. Njegove roke so se zdele vsled svoje beline in nežnosti nekako svete. Organist je odšel tiho na cesto, hitel domov in legel tam na svojo skromno posteljo. Nekaj mučnega je bilo leglo nanj, pa sam ni vedel, kaj bi bilo. Šele pozno v noč se je pomiril in zaspal. IV. Zimskega večera blizu Božiča je sedel Orel v krčmi na doljnjem koncu vasi pri Guštinu. V hiši ni bilo razen krčmarice, ki je listala po pratiki, nikogar. Izpod stropa je svetila nekoliko zakajena luč in vanjo se je zaletavala zakasnela vešča. Pozneje je vstopil Andraž, prisedel k organistu in rekel: „Ven pojdi. Nekdo te čaka!“ Ko je Orel odšel, je Andraž poprijel njegovo steklenico, napolnil kozarec z vinom in ga iz-pil. Organist pa je gledal po jasni noči okoli hiše, stopil na levo in na desno in zapazil nazadnje zadaj za vrtno ograjo žensko postavo. „Kdo si ?“ je vprašal in dekliški glas je odgovoril : „Oh, niti ne poznaš me več! Tina!“ Orel se je je malo ustrašil, ker mu je bilo nerodno. Rekel je prav prijazno: „Ali ti ni mraz, Tinica!“ „Ne!“ je odvrnila žalostno. „Ne mislim na to! Tudi strah me ni! Ponoči vstanem in hodim po vrtu!“ „Zakaj ?“ je vprašal on. „Spati ne morem!“ je vzdihnilo dekle. „Kdo bi spal na mojem mestu?" Stala sta molče in okoli je sijala jasna zimska noč. Mesec je plaval po nebu in vse nebo je bilo preplavljeno z milijoni in milijoni zvezd. Krajino je pokrival sneg in tišina, ki jo je zmotilo redkokdaj lajanje priklenjenega psa. „Povedal ti bom", je dejal naenkrat Orel, „o, vse ti bom povedal! Ni se zgodilo, kakor sem mislil, ni se! Ne morem jaz za to!" „Ne!“ se je branilo dekle. „Ne! Saj ni treba, da bi se morala jaz omožiti! Čemu? A, da ne boš ti srečen, to sem ti hotela povedati!“ „Kako?“ se je začudil in padel takoj v druge misli. „Premoženja dosti, ženska lepa — kako bi ne bilo prav?" „Pusti jo!“ „Ne ! Saj ne morem !" „Videl boš! Spomnil se boš nekoč in se vprašal: Kako je rekla Tina? Ali ni prav dejala?" Organist je umolknil in se čez nekaj časa zavzel: „Ali kdo te razume? Govori po človeško !“ „Greh je!" je šepnila Tina. „Lahko noč!" Odtekla je po stezi med sneženimi vrti in hišami in Orel je še dolgo stal sredi noči in zmišljal. Če hočeš, da bodo ljudje o tebi govorili, se na čuden način ubij ali pa oženi, tako pravi pregovor. Ali se ne uresničuje tudi pri tej ženitvi? In ali ni Ana lepa in bogata in vredna, da se govori o njej in mogoče in nemogoče zmišljuje? Organist je šel nazaj v hišo, kjer je bil izpil Andraž že vso njegovo pijačo. Molčal je, Andraž pa je govoril: „Tej-le Tini bodo napravili iz slame fanta, pa ga ji bodo posadili na pepelnico na hišno sleme. Sramota je to! Kako sta se pa dogovorila?" „Nič!“ je priznal organist in molčal. Andraž je hotel govoriti o vsem mogočem in ga je jezilo, ker se sosedu ni ljubilo pomenkovati. Zato je rekel po premisleku: „Pa vsaj za vino plačaj, če si že mutast kakor riba!" Orel je porinil prazno steklenico proti krčmarici, ki je takoj vstala in jo vnovič napolnila. Andraž je pil in se kmalu prijetno oveselil. „Veš, kaj je mladi ženi najbolj všeč?" je vprašal in sam odgovarjal: „Če jo mrcvariš! Kadar vidiš, da se grdo drži, da je zlovoljna, jo mrcvari! Kadar nimaš denarja, da bi ji kupil obleko, novo ruto, plave nogavice, kaj si boš zmišljal, mrcvari jo! Kakor mlado mačko: po hiši, po naročju, po postelji, po peči! Vselej boš zadel pravo!" Krčmarica je pogledala iznad pratike in se zasmejala. Organist je vrtil kozarec med prsti, ga nosil do ust in bolj pokušal kakor pil. Andraž je razlagal dalje: „Pozneje jo moraš včasih pretepsti. Mislila bi sicer, da nisi mož, da te ni Bog prav ustvaril! Da! Ne preostaja ti drugega: pretepi jo! In tudi to je: ženska govori, ti odgovarjaš, ona zopet odgovori in tako ni konca. Pa je Bog ustvaril pest — slava mu Ura z angeli. g na višavah! —, ki zapre usta kakor ključal-nica! Hahaha!“ In ko sta pila tretjo steklenico, je pričel Andraž peti, in sicer cesarsko pesem. Vstal je, iztegnil roke od sebe in hreščal, da je šlo skozi ušesa. Pel je samo basov part, in sicer popolnoma svojega, ki bi obsegal zapisan samo troje not. Zahteval je, da bi tudi organist in krčmarica vstala, in ko je bil pri koncu, so se odprla vrata in v sobo je stopila dolga, postarna kmetica z metlo v roki: „Tukaj si, pijanec, ha !" Krčmarica se je na ves glas zasmejala, Andraž je pogledal nazaj v vrata in rekel organistu: „Moja žena je! Nič se ne boj, takoj bo šla, ker si ti tukaj!“ In ženski je dejal: „Na, pij, Jera! Kaj pa strašiš okoli ? Poberi se 1“ Ženska je izpila in odšla. Ko sta odhajala tudi Andraž in Orel, je prijel zadnji prvega za rokav in ga potegnil k sebi, kakor bi mu hotel povedati nekaj prav na uho: „Ali se ne plete tukaj zadaj nekaj, za kar mi ne vemo?" „Če se plete skrivaj, se bo že tudi skrivaj odpletlo!“ je zarežal Andraž in se opotekel. „In jaz?" je vprašal Orel in obstal v snegu. „Zaradi ženske, kaj?" je kimal jezno Andraž. „Kaj se boš zavoljo babe obesil? Kaj te briga, ali ne?l“ Andraž je silil naprej, organist pa je še vedno stal in majal z glavo: „Ne razumem te, pri moji veri, ne razumem te! Razloži mi!" Andraž se je obrnil, porinil roke v hlačne žepe, šel nazaj proti Orlu in čudno mrdal z usti in brado: ,,Kaj misliš, da se jaz razumem? Ne! Nikakor! Blede se mi, kakor gotovo živim! Mislim pa, da sem pijan!“ Takoj nato je iztegnil roke od sebe, mahal z njimi po mraznem zraku in bolj bučal kakor pel. Orel je odšel v svoje stanovanje in še od tam je slišal Andražev hreščeči bas. Zdaj ni več stanoval v kolibi pri starem Cerkveniku, temveč v Streletovi novi hiši, ki je stala sredi vasi in bila zdaj že prepisana nanj kot na bodočega zeta. Stanoval je popolnoma sam v sobi na desno. Izba na levo stran veže je bila že polna novega pohištva in je čakala na novi zakonski par. Orel je prižgal luč in pričel hoditi po sobi. Vse ga je vznemirjalo, kar je slišal o svoji ženitvi, pa vendar ni resnično v srcu ničesar verjel. Ali ni lepo, če je nevesta sramežljiva, je vprašal sebe samega in si na glas odgovarjal: Da, lepo je! Ali ni prav, da se ženska ne pajdaši prej z moškim, dokler se ne poročita? In Orel si je moral zopet pritrditi: Da, tako je prav! Vzel je luč in novi ključ, ki je ležal tik nje na mizi, odprl vrata in stopil v kuhinjo. Tam je stalo še nedotaknjeno ognjišče, takorekoč deviško. Po steni okoli njega so viseli pokrovci za piskre, korci in žličnjak, iz katerega se je svetila kopa novih žlic. Tam dalje na polici so stali piskri, urejeni po velikosti in širokosti, in še dalje krožniki in sklede. In sredi krožnikov je stal porcelanast možic, držal se za trebuh in se smejal, kakor bi ga že vse bodlo po trebuhu. Orel ga je gledal in tudi on se je nasmehnil. Iztegnil je roko, dvignil porcelanasti klobuk, pogledal v notrino in se še sam zasmejal: „A — slamo imaš v glavi! To je tisto 1“ Iz kuhinje je odšel nazaj v vežo, vtaknil ključ v vrata na levi in stopil v nezakurjeno sobo. Dvignil je luč više in se ogledal. Na vsako stran vrat je stala po ena visoka omara za obleko, med obema oknoma miza, okoli nje stoli, ob steni nasproti vratom dve nizki omari za perilo. Dišalo je prijetno po barvi in po svežem lesu. Nasproti oknoma sta stali postelji, belo pregrnjeni, sveži, visoki in druga tik druge. Orel je postavil luč na mizo, sezul čevlje in na eno legel. Misli so mu bile vroče in razburjene, premikal je ustne, kakor bi govoril, čudno obračal oči, obrnil se na desno stran proti drugi postelji in pričel iztezati roke predse po belem pregrinjalu. „Da bi bilo srečno!“ je šepetal in dalje napol mislil in napol izgovarjal: „Ljuba, zlata, kako bi bil brez tebe, reci mi? Kako bi minile te dolge zimske noči, kako bi minile? In kakšni bi bili moji dnevi, povej mi?“ V luči je zmanjkalo petroleja, pričela je med-leti in naposled je ugasnila. Organist ni čutil zoprnega in dušljivega vonja, ki se je širil od ugašanja po sobi, mislil in pošepetaval je dalje, dokler ni v mrazu in smradu zaspal. Drugo jutro je skoro zamudil nedeljsko službo božjo. Ko je priletel na kor, je bil žup- nik že pred oltarjem, ljudje so se spogledavali in pevke so si pošepetavale hudomušne stvari. No, orgle so skoro zapele, in to z vsemi registri, da so se potresle šipe. V. Ob lepih zimskih dnevih sta ogrnila po kosilu župnik in kaplan ponošene plašče, ki sta jih nosila samo po mrzlih hodnikih in do cerkve, prižgala cigare in odšla na balkon, ki se je držal skonca župnišča. Ta balkon je bil nad navadno mero velik in obdan od treh strani s steklenimi in lesenimi stenami. Na njem se je zdravil in presedal zadnje dni svojega življenja sedanjega župnika prednik, ki je bil jetičen. Dal ga je napraviti in na njem je neke davne poletne noči tudi umrl. Župnik je sedel v naslanjač na levi, kaplan na stol, ki je stal ob desni steni. Kadila sta in govorila tako-le: ..Poslušajte!“ je rekel kaplan. „Nekdo se zave sredi svojega poklica, da to ni njegov poklic, da je on svoj poklic izgrešil. Recimo: Neki profesor spozna, da bi on moral biti duhovnik, ali narobe: neki duhovnik se prepriča, da bi moral biti prost in svoboden človek. O tem sem hotel govoriti!“ „Kaj je tu napraviti? Potrpeti, moj dragi, nič drugega kakor potrpeti, pa živeti dalje. Poznam ljudi, ki so zamenjali svoj stan. Starega so odložili, novega niso nikoli več našli iz eno- stavnega vzroka, ker je bilo za iskanje pre-kasno. Večina takih je propadala vedno globlje in globlje in vse tako naprej do berača. Drugi zopet so viseli nekje v nekakšni družbi, ki niso pravzaprav spadali vanjo, kakor suhe in nalomljene veje. Prve sapice so jih podrle." »Vendar!" je rekel kaplan. „Zdi se mi, da ne ravna pošteno, kdor uvidi, da je pri napačnem delu in' na napačnem mestu, da bi kdo drugi ravnotam družbi koristil, dočim ji on samo škoduje, pa ne zapusti tega mesta, pač pa vztraja na njem iz vsakdanjega vzroka, da si zasluži svoj kruh!“ „Prav ima!“ je dejal župnik. „Ako je že nesrečen radi svojega poklica, ali naj bi si nakopal še drugo in večjo nesrečo s tem, da bi vrgel od sebe edino redilno skorjo? Premislite to!" „Zadeva, ki o njej govoriva, pride zlasti v poštev pri nas duhovnikih," je nadaljeval kaplan. „Eden od nas, recimo, spozna, da je nemara mnogo neresnice v tem, kar razklada ljudem s prižnice v cerkvi in otrokom s katedra v šoli. N. pr.: Govori o Samsonu, ki je imel samo takrat nadzemsko moč, kadar so mu zrastli dolgi lasje. Hahalia!“ „Sam s seboj naj odpravi!“ je rekel župnik. »Predvsem naj veruje! Zato je vera tukaj, da verujemo vanjo!" „Ali“, je dodal kaplan, »vzemimo slučaj, da je nekdo od nas duhovnikov spoznal to-le: Bog nas je vse ustvaril, kaj ne, dal nam je življenje, toliko in toliko stvari, ki so nam v korist in naslado, mi pa si sami odvzamemo od vsega tega tisto, kar nam je najbližje in naj ljubše, to je, tovarišico, žensko. Če bi bil Bog tako ukazal, potem bi bil storil tako, kakor bi n. pr. jaz napravil, če bi prišel k meni lačen otrok, pa bi mu privezal na vrat hleb kruha in zraven važno dostavil: Ali ne vgrizni ga! Zakaj če se ga ne dotakneš, te čaka v poznejših časih velika sreča! Saj je strast tudi lakota!“ Župnik je na vse to zamahnil z roko in dodal malomarno: „Poznam jaz to! To je čudna sorta ljudi in ne želel bi, da bi vi spadali vanjo. Ti ljudje se mi zde, kakor bi hodili po ogromnem in bogatem templju, kjer bi stalo zlata in diamantov toliko, da bi jemalo vid. Ali oni ne bi videli zlata in dragocenosti, pač pa bi obračali pogled v tla, če bi morda ne našli tam kupčka blata, ki je padel od romarjevega čevlja ali trohico madeža, ki se je izgubil v svetišče. Tisto bi pobrali, triumfirali in kričali: To smo našli! Tako je! Vse je goljufija, vse laž! Poglejte, to smo našli!“ Kaplan je hotel reči najprej, da se menda nista dobro razumela, pozneje, da sta zašla predaleč, a nazadnje ga je prehitel z besedo župnik, ki je dodal: „In tudi to je! Izobrazbe manjka ljudem! Ni hujšega od polovične izobrazbe, ni hujšega!“ Kaplan' je dolgo molčal in se oglasil že v čisto drugih mislih: „Tudi meni manjka izobrazbe, tiste popolne, velike izobrazbe, ki dela človeka, da vidi vsaki stvari do dna in po vsem svetu. Neko morenje, ki ga imam v zadnjem času sam s seboj, to, mislim, bi v takem slučaju odpadlo. Da! Jaz si bom naročil knjig, filozofov, pisateljev, znanstvenikov, sploh vsega mogočega!“ „Preobvladajte se!“ je svetoval župnik. „Vsi smo se morali v mladih letih preobvladati." In naprej se je smehljal: „No, meni je bilo na priliko lahko ! Napadlo, kaj ne, me je tako-le kaj posvetnega, a ti, beži v klet, haha! Tam sem napolnil eno čašo, dve, no, tudi tri čaše, prav kakršen je bil napad! Vidite, zdaj je vse tako-rekoč igraje minilo!“ „Ne!“ je dejal nenadoma kaplan jako odločno. „To ni tako lahko. Moje misli so hudo nesrečne in silno težke. Vidim sebe samega kakor kvartopirca, ki je vse zaigral!“ Vstal je in njegov obraz, zlasti oči so bile res take. Velike, prestrašene in ležeče globoko pod čelom. „In,“ je pričel praviti tajinstveno in zaupljivo. „In — moje misli so bolne. Zlasti polsni. Napol prebujen, včasih vidim, kako zagrne vse okno nasproti postelje siva, ogromna brada in nad njo gleda od okna do stropa velika glava. Siva, stara! Z ozkimi očmi, z brki do sten na levi in na desni in z brado, ki zagrinja vse okno in sega do tal.“ Župnik je gledal, kakor bi ne verjel svojim ušesom, okrog kaplanovih ust pa je zaigral čudno oster in zvit nasmeh. „Cudne stvari pripovedujete!“ je rekel župnik in kaplan je dodal: „Da boste natančno vedeli: tudi strašne so!“ Razšla sta se. " Zvečer, ko je legel župnik k pokoju, ni mogel dolgo zaspati. Zunaj se je bila pojavila burja, ki je glasno žvižgala okoli oglov in loputala v podstrešju z odprtim oknom. U-u-u je zavijala vedno iznova, razsula podstrešno okno in žvenket koscev stekla, ki so padli na cesto, se je zarezal ostro in razločno v mrzlo noč. Pozneje se je zdelo župniku, da hodi nekdo po hodniku, prestrašil se je, vstal in poizkusil, če so vrata njegove sobe zaklenjena. Zdelo se mu je, da so se odprla vrata kaplanove sobe; sedel je na stol tik vrat in poslušal. U-u-u je tulila zunaj burja, prevrnila nekaj v podstrešju in upognila drevesne veje, da so prasnile po šipah župnikovega okna. Po veži je pričel zopet nekdo hoditi, in sicer počasi, kakor bi se ob vsakem tretjem koraku ustavil in zmišljal. Nekdo je prišel bos do župnikove sobe in potrkal. „Kdo je?“ je vprašal župnik in prestrašil se je, da se je tresel. „Jaz,“ je odgovoril glas. „Vaš kaplan Ciril!" „Kaj hočeš?" je prosil župnik. „Tisti človek je pri meni, tista glava!" je povedal glas. „Brada se maje v burji kakor bel oblak!" ' »Pomiri sc, pomiri se!“ je prosil župnik. »Pojdi in moli! Tudi jaz bom molil!" Zunaj so se zopet oddaljili koraki in vrata v kaplanovo sobo so se odprla in zaprla. Župnik je šel v beli nočni obleki do klečalnika, tam pokleknil, zaril prste v svoje sive in goste lase in pričel bolj vzdihovati kakor šepetati nekakšne dolge molitve, iz katerih je bilo umeti eno samo večkrat se ponavljajočo besedo ,.domine, domine". Klečal je dolgo in trepetal od mraza po vsem životu. Ko je hotel nazaj v posteljo, je zopet nekdo hodil po veži in malo pozneje potrkal na njegova vrata. Odzval se je že ves izmučen: „Kaj je, kaj je?" „Tisti človek, tista glava, brada v burji, to je!“ je odgovoril glas v veži. „Pomiri se, pomiri se 1“ je prosil župnik, glas zunaj pa je odgovoril: „Glava hoče vedeti, zakaj ste to napravili?" „Kaj, kaj?" je drgetal župnik. „Haha!“ se je začul smeh. „Ali čujete? To se ne smejem jaz, to se smeje glava!“ „Pojdi, moli!" je velel župnik z visokim nenavadnim glasom. ,,Vi ste ukrenili tako, o, vemo, vemo, vemo!" Koraki so se oddaljili in vrata v kaplanovo sobo so se zopet odprla in zaprla. U-u-u je tulila zunaj burja in v župnem stolpu je udarjala ura dolgo in enakomerno: dren, dren, dren, dren — Drugi dan ni kaplan nič vedel o svojih nočnih potih. VI. Poroka Orlova in Anina se je vršila pred pustom. Pozneje, po preteku dveh mesecev je prihajala Ana na svoj dom, sedala navadno v kuhinji na stol, ki je stal za vrati, in govorila pikro in zbadljivo. Če je stopil v kuhinjo njen oče z znancem, ki se je začudil poročeni hčeri, češ, čemu se skriva, se je posmehovala ostro in glasno, kazala nase in na očeta in govorila: „0 — na prestol naj bi sedla, na zlat stol, ko so mi izbrali tako slavnega moža. On je glasbenik, umetnik, hahaha 1“ Mati jo je tolažila, ali brez uspeha. „Zdaj je prepozno!“ ji je govorila. „Zdaj se ne da nič predrugačiti! Privadi se!“ „To je ravno!“ je pritrjevala hči. „Zdaj se ne da nič izpremniti! To mi ravno najbolj ugaja! Da bi vi vedeli, kako! Hahaha! V bukve bi zapisala: prekrasno mi je!“ Po takih pogovorih je prišlo tako daleč, da je pričela mati na glas jokati in klicati moža, naj pride in naj razsodi. In če je prišel, je slišal nove in vedno brid-kejše očitke. Ana je začela n. pr. praviti: »Danes je čital časopis, namreč moj ,cenjeni' mož. On ne zna čitati. Zdi se mi, kakor bi imel polna usta črk, pa bi se njegov jezik boril z njimi, lovil jih semintja in ne bi nikoli dobro vedel, katero naj pravzaprav izpusti na piano. Saj je usmiljenja vreden! Povsod se trudi in poti, pa nikjer nič ne razume." „Kaj je vse to zanj?" je vprašal oče. „Kaj je vse to za našega zeta? Ce ne zna čitati, naj ne čita, če ne zna orglati, naj ne orgla! Ali vama nisem dal polja in njiv in travnikov? Tam delajta, pa bodo tudi tebi prešle muhe!" „Motiko na rami, pa koso, pa sekiro, tako nekako si me predstavljate kot srečno orga-nistovo ženo! Kako ste vi vsi blagi, kako ste dobri in mili, kako skrbite in kako ste tudi vse potrebno že preskrbeli!“ Obraz ji je podplula rdečica in zbežala je iz kuhinje, tekla za hišami v svoj novi dom, hodila tam po sobi in če je prišla njena dekla in jo hotela vprašati, kako naj stori s tem, kako z onim, jo je sirovo odganjala in se ji je v obraz smejala: „0 krompirju vprašaš? Kaj? Stori po svoji glavi! Kaj mene vse skupaj briga, pustite me v miru, poberi se!“ Včasih je naletel na tako Orel in se ji bližal s svojo plaho okornostjo in zaljubljenostjo. „Ne dotikaj se me!" ga je prosila. „Kje se predrzneš ... ti moj dragi!“ In mahoma bi stopila preko praga in zaloputnila vrata, da bi se vsa hiša pomajala. Njena mati je prihajala k njej in jo pogovarjala. Govorili sta in govorili in se nazadnje sporazumeli v žalosti in solzah. „Jaz bi vse to razbila, to hišo, to zemljo, ta svet!" se je rotila Ana vsa v solzah in stiskala bele ženske pesti. „Človek ni nikoli srečen!“ je ihtela mati. „Zemlja je solzna dolina, naše življenje je solzno življenje! Kako naj bi bili napravili s teboj, kako!“ „Pustili naj bi me bili!“ je kričala hči v solzah. „I