
SLOVENCI 
IN 
1848. LETO. 
•Ч-—**:•»•—ч" 
SPIRAL 
JOS. A PI H, 
l'KOKKSOI! IIKŽKLN'K VKLIKK KKALKK V NOV. .IlO-INIi 
„V pivi ci ;i- vi'-drni 
Jo lKtSe s]>:isciii." 
V UŠULJANI, 1888. 
l/.DALA IN ZALOŽILA „MATICA SI.DVKNSIvA". TISK JÌLAZNIKOVIH NiASLKllNIKOY. 
' If • • 
•3 
AM 
Predgovor. 
.adar bode stara modrica povostnice v bronasti svoji 
'Ц$Ј/ knjigi potomcem našim opisovala slavnost štirideset-
letnice vladanja cesarosti Franca Jožefa L, navela bode, 
da so tudi Slovenci z navdušenjem slavili redko to svečanost, 
da pa je za nje ona imela še poseben pomen: z 1888. letom 
preteče Slovencem prva štiridesetletnica narod­
nega života. Pozabljen je bil naš narod do 1848. leta, 
in kakor je slovenski kmet živel pod jarmom nasledkov fev­
dalnega sistema, uprav tako je bil zapadel narod sam „zgo­
dovinsko opravičeni" nadvladi mogočnega sosednega naroda! 
izbrisali so ga iz vrste „narodov" ! V Slovencih samih si 
našel jako malo mož, ki so jeli gojiti nado, da „vremena 
Kranjcem bodo se zjasnila" in da bode tudi slovenski rod 
postal kdaj narodna osebnost. 1848. leto je obetalo tem ro­
doljubom, da jim bode spolnilo nade, uresničilo vzore, ki so 
jih gojili v srcih svojih. Česa so se nadjali od burno nasto-
pivše „pomladi narodov", od nove dobe bratoljubja narodov, 
kako so se starali, da bi dosegli svoj smoter; to čitaj, blagi 
rojak ! v tej knjižici. Trudil sem se, naslikati gibanje slo­
vensko po obzoru svetsko-zgodovinskih dogodjajev, podobo 
„malega življenja" ob robu morja, čegar valovje se peni, ker 
je razsrdil je silen vihar. Silne ideje revolucije so raztegnile 
svoje kroge tudi v naše doline, vznemirile so tudi dotlej 
tiho životarjenje našega naroda in primorale narod, oziroma 
IV 
najsposobnejše plasti njegove, da je jel delati načrte za bo­
dočo osnovo svojo na podlagi onih gospodujočih idej. Tega 
„malega življenja" nam ne slika zgodovinar, opisujoč velike 
stvore revolucije; saj Slovenec ni nastopil tako hrupno, 
kakor sosedje njegovi; niti sila, niti energija ni bila dovolj 
krepka, da bi mu bila na pr. meč vsilila v desnico in mir­
nega ratarja spremenila v bojnika; nasprotovali so temu 
razlogi zgodovinski. Tem pomenljivejše je pa politično in 
kulturno življenje, ki se je rodilo iz marčevega prevrata 
tudi pri Slovencih. Kdor hoče razumeti napore in nasprotja 
političnih in narodnih strank današnje Avstrije, jih mora 
proučiti pri izviru samem, v gibanji 1848. leta. To prouče­
vanje je zanimivo in koristno na več strani, najbolj pa mo­
rebiti zato, ker nam pojasnuje, kako se rode svetsko-važne 
ideje, pretvorujoče javni, zasebni in kulturni život narodov, 
kako se širijo na široko in globoko v plasteh človeške družbe, 
kako se morajo boriti z idejami in razmerami, ktere se bra­
nijo umakniti se raz zgodovinskega svojega stališča in pre­
pustiti gospodstvo novotariji; sangvinik opazuje morda ne­
voljno, da le polagoma dobivajo njemu najsvetejše ideje ve­
ljavo, kako se jim je boriti morebiti stoletja s sebičnostjo, 
trmo, neumnostjo in zlobo, kako jamejo čisti poprej ščit jim 
skruniti grde pege in kako so se postarale, rekel bi, kadar 
jih konečno človeštvo priznava kot umestne. Tak je tok 
zgodovine in kdor se hoče obvarovati bridkih prevar, naj 
ne zahteva, da drevo hitreje raste nego priroda more, sadeže 
njegove pa zasajaj, da se podvoji in potroji dobrodejni plod. 
Zakaj govorim o tem? Zato, ker hočem poudarjati, 
kako kratka je doba 40 let z ozirom na svetsko-zgodovinski 
razvoj in da ne smemo preveč vspehov zahtevati od take 
pedi časove. Vendar pa se uverimo lahko, da je narod slo­
venski kljub toliki množini ovir in mnogostranski pogojnosti 
svojega položaja dovršil tako ogromno delo, da sme ponosen 
ozirati se na svojo 40letnico; le primerjaj, kje smo bili 1848. 
leta, kje pa smo danes ! Tega napredka se mora radovati 
sleharni človekoljub in obžalovati samo to, da je politična 
borba, zagrizeni narodni prepir popil nam necenljivo mno-
v 
žino narodovih sil, odkar je narodnostno pitanje postalo v 
prvi vrsti politično pitanje, čegar rešitev se, žalibog, ljudem 
vidi dovršeno stoprav tedaj, ko so dospeli do neomejenega 
gospodstva nad narodi, kterim je usoda odmerila manjšo 
žilavost za „boj na obstoj". Bodo-li kmalo zaslepljenci prišli 
do vzornega pojma „narodnosti" kot kulturnega pitanja, ktero 
naj dviga narode do one solnčno jasne višine, na kteri ni 
tekmovanja za gospodstvom, nego za vencem mirnega kul­
turnega napredovanja? — Kdor motri usodo zgodovinskih 
idej raz tega stališča, njemu ponuja vera v človeštvo tola-
žilno nado, da pride za nami rod, ki se bode uprav tako 
čudil strupenim pojavom narodnostnega gibanja 10. veka, 
kakor si mi tako težko moremo tolmačiti zagrizene, nečlo­
veške boje verske in stanovske minulih vekov. 
Kar je doslej dosegel narod slovenski na polji narod­
nega kulturnega napredovanja, bode bodoči zgodovinopisec 
naše dobe moral dasi v skromnem predalčku omenjati; ker 
se pa ta napredek ne more ločiti od neštevilnih zaslug vla­
danja prvega ustavnega cesarja Franca Jožefa, bode zgodo­
vinopisec moral priznati, da je tudi mali narod slovenski 
pomagal plesti venec slave cesarju, čegar očetovsko mila 
roka je gojila in varovala nježne kali našega narodnega ži­
vota. Ta list v vencu slave cesarjeve bode pa ostal tako 
nevenljiv in bleščeč, kakor vernost in hvaležnost najmlaj-
šege med udanimi otroci ljubljenega očeta: Slovenec je do­
kazal že dozdaj, da ume gojiti narodnostno idejo kot kul­
turno silo, a da mu je sreča in bodočnost lastnega naroda 
identična, neločljivo spojena s srečo in silo Avstrije. To je 
dokazal Slovenec že 1848. leta, in kdor bi hotel skruniti 
naše štiridesetletje, dolžeč nas nelojalnosti, moral bi izbrisati 
leto 1848. iz zgodovine, ali pa skrpati novo zgodovino od 
onega leta sem iz samih lažij. Sleharni list zgodovine nove 
Avstrije potrjuje našo vernost, nikakor pa noče zgodovinar z 
opisovanjem te istine žaliti drugih narodov z rekriminacijami ; 
kdor pošteno sodi, zanj velja tudi zastran motrenja zgodo­
vinskih fakt reklo, da „kdor vse premeri, ne zameri" in 
gleda zgolj na zgodovinsko resnico. Nikdo pa mu ne more 
VI 
zanikati pravice, ktero zahtevajo zgodovinarji tudi drugih 
narodov za-se : biti zagovornik svojega naroda, ne glede na 
to, da zabrede v pristranost. Tudi jaz prašam s Helfertom: 
„Kdo more biti nepristransk? Samo kdor nima niti razsod­
nosti niti srca, kajti razsodnost je subjektivna in srce je 
pristransko". — Toliko sem hotel omeniti, da pojasnim duha, 
ki veje v tej knjižici. 
Kje mi je zaključiti zgodovino predramljenja Slovencev, 
to ni bilo dvomljivo; reakcija je premagala revolucijo in ab­
solutistični germanizujoči centralizem je stopil na mesto ne­
jasnih poskusov ideologov različnih strank, ki so do marca 
1849. leta trudile se, da bi zgradile novo Avstrijo. Popol­
noma neopravičen novi sistem ni bil : raz zgodovinskega 
stališča se da lahko umeti in jedne zasluge mu ne moreš 
odreči : Avstrijo, razpadlo v revoluciji, je zjedinil spet meč 
reakcije. Seveda, „svoboda" je morala umakniti se; saj pa 
zagrne tudi zimski sneg zemljo, da. je pod njegovo odejo 
organsko življenje varno pred smrtonosno sapo ledenih burij. 
Do tega trenotja sem opisal zgodovino 1848. leta. ava­
rino sem nabral iz sodobne publicistike, iz memoar, knjig 
zgodovinske vsebine, pa tudi iz listin in izvestij verodo­
stojnih rodoljubov, ki so bili deloma sodelujoči svedoki na­
šega narodnega preporoda. Nemški zgodovinarji se k večemu 
mimogrede ozirajo na Slovence (Springer, Meynert, Reschauer-
Smets, Krones); največkrat nas omenja H eifert v svoji 
imenitni zgodovini Avstrije od 1848—184!) („Oesterreich seit 
dem Ausgang der Octoberrevolution"). Jako malo najdeš po­
jasnila glede Slovencev v knjigi Gatti-ja („Ereignisse in 
Steiermark") ; on se peča skoraj samo z dogodki v središči 
revolucije — v Gradci. Marsikterega vira nisem mogel porabiti, 
ker ga nisem mogel dobiti v roke; blagohotni bralec uvažuj 
težkoče raziskovanja najnovejše slovenske zgodovine, ako 
je pisatelj 100 milj oddaljen od mile domovine, ktero more 
pohoditi samo enkrat v letu za par dnij ! Najobčutnejši ne-
dostatek pa je bil ta, da nimamo pri nas memoarnega slov­
stva, ker niso spisali in priobčili svojih spominov tisti ro­
doljubi, ki so bili priče prvih poskusov in korakov našega 
vn 
naroda, ki so pomagali netiti plamen narodne zavesti že 
pred letom 1848. Davorin Trstenjak na pr. je priobčil v 
„Zori" nektere črtice iz onih let in baje se nam je nadjati 
še obširnejših memoar ; Bog daj, da nam jih kmalo podari 
blagi mož ! Pa tudi do ostalih rodoljubov izrekamo tukaj 
iskreno prošnjo: proslavite tudi Vi letošnjo slavnost s pri­
povedovanjem svojih spominov, kolikor temu ne nasprotu­
jejo oziri diskrecije ; z njimi bodete obogatili našo zgodovino, 
razsvetlili uprav najzanimivejše dogodke in pripomogli do 
prave sodbe o njih, postavili pa tudi vsem predboriteljem 
našim spomenik, kteri jim gre, ako noče narod biti jim ne­
hvaležen. Ako sedanji rod čita o načrtih, o nadah, ki so 
jih gojili pred 40—50 leti navdušeni rodoljubi in ako potem 
primerja, koliko je oni cvet obrodil sadu, bode nabrojil sicer 
več prevar, nego vspehov, a tolažila ga bode misel, da „pri­
roda ne dela skokov", nego da napreduje strogo korakoma, 
da pa zdaj vendar uživamo nekaj sadu trudov onih let. 
Zročemu te vspehe bode klicala Slovencu povest o minulosti 
„Carpe diem" in budila ga k delu. 
Čitatelju podajam v svoji knjižici mnogo odlomkov iz 
govorov, člankov itd.; deloma so ti v izvirnem jeziku, de­
loma poslovenjeni iz nemščine ; sloveneč sem se oziral strogo 
na zmisel, prelagal pa včasih prosto, kajti doslovna prelaga 
bi bila marsikrat čisto neprebavljiva. Žal, da nisem mogel 
podati obširnejših odlomkov, na pr. iz govorov naših držav-
nozborskih poslancev, ki nam bude še dandanes živo zani­
manje: osebnosti delujočih mož pa osvetljuje najbolje njih 
beseda sama. Zanimiva bi bila morebiti tudi zbirka pes­
niških umotvorov, pozdravljajočih in proslavljajočih solnce 
svobode; žal, da prostor ne pripušča tega. 
Moje delo so blagodušno podpirali mnogi gospodje, 
kterim izrekam tukaj najtoplejšo zahvalo ; sosebno pa ome­
njam nastopne gospode: Matej Cigale, c. kr. vladni svetnik 
na Dunaji; Karol Deschmann, kustos Rudolfina v Ljubljani. 
Anton Globočnik, c. kr. vladni svetnik v Ljubljani; vis. čast. 
kanonika V. Herg in Fr. Kosar v Mariboru; dr. Jos. Muršec, 
prof. v Gradcu; J. Pfeifer, dež. tajnik v Ljubljani; G. Pire, 
"iF\ 
vm 
tajnik e. kr. kmetijske družbe kranjske; Anton Raič, c. kr. 
prof. v Ljubljani ; Iv. Tikvič, duhovnik v Gradcu ; Mor. Trapp, 
kustos ces. Franca muzeja v Brnu; f Andrej Einspieler; 
naposled ravnateljstva knjižnic v Gradcu, Olomucu, Pragi, 
Zagrebu, Celovcu in Beču, deželnega arhiva štajarskega in 
mestnega arhiva ljubljanskega. 
Jemajoč zdaj slovo od čitatelja, pravim glede na svoje 
delce s Preradovičem : „Čini, što možeš, krpaj, ako ne znaš 
siti. I tako, moj prijatelju, ja krpam i moja utjeha u tom 
stoji, da i krpana haljina može biti poštena". 
V Novem Ji6inu, na dan sv. Cirila in Metoda 1888. 
Pisatelj. 
1. Kulturne in politične razmere Slovencev do 
marca 1848. leta. 
jaloktero pomlad je pozdravilo zapadno- in srednje-. 
'evropsko človeštvo s takim navdušenjem, s tako ne­
omejenimi nadami, kakor pomlad 1848. leta; pričako­
valo je od nje več čudotvorne moči, nego od navadne po­
mladi: ne samo prirodo je imela preroditi in oživiti, temveč 
pomladiti je imela narode same! In bila je to zares 
„krasna pomlad narodov"! Obetala je toliko obilnega, najslaj­
šega, najžlahtnejšega sadu! A žal, da ta pomlad ni prišla 
narodom svobodoželjnim korakoma, nego z zmagovito ele­
mentarno silo in da je hipoma stria ledene verige absolu­
tizma. Trezno mislečim možem ni mogla ugajati ta elemen­
tarna sila revolucije in ni jih varala slutnja: za prezgodnjo 
pomladjo je prišla slana reakcije in poparila je nebrojno ve­
liko prelepih, duhtečih cvetlic — narodnih in občečloveških 
vzorov in nad; saj se vrši tudi napredek človeštva, razvoj 
zgodovinski po neizprosnih prirodnih zakonih; ako se je 
proti temu grešilo po zamudi, sledi revolucija, kteri sledi 
reakcija, ako je ona se zaletela predaleč po strmem bregu 
navzdol; premagane sile nastopijo vsled žaljenega ravnotežja 
pot reakcije. Blagor nam, da ne more reakcija pritirati nas 
do onega stališča nazaj, raz ktero nas je potegnila revolu­
cija ; kdor od dobička revolucije odšteje zgubo reakcije, najde 
še lep prebitek; s tem sme biti zadovoljen, kdor meri na­
predovanje človeštva v obče in narodov posamično po sto­
letjih in po globočini vladajočih nazorov. 
A kdo bi mislil na reakcijo, na burjo in slano, ako 
nam sije solnce pomladno tako ljubko, tako milo, da izvabi 
Slovenci in 1848. loto. 1 
Pomlad narodov. 
kmalu nebrojno organskih bitij iz zimskih grobov. Tudi po­
mlad 1848. leta je oživila mnogo bitij - narodov m narodičev, 
in Uh pozvala iz gomile narodne smrti, politične in kulturne. 
Tako mogočno je donel klic svobode — strašan brezsrčnim, 
sebičnim grobokopom narodov, a milodoneč svobodoljubnim, 
za življenjem in lučjo, za napredkom in omiko hrepenečim 
narodom Že pet in trideset let poprej so tudi sicer vabili 
narode evropske v boj za „svobodo", in narodi so bih zgra­
bili za orožje in pogazili mogotca iz onstran Rena; v krva­
vem boji so priborili zgubljeno svobodo — pa ne sebi! Iz 
ravno pridobljene svobode so jim skovale vlade nov jarem 
in vpregle narode v tisti voz, na kterem se je košatila re­
akcija pod krinko „svete alijance" in narodom brzdala pre­
grešne svobodoželjne nagone, učeča jih, da prava sreča na­
rodom cvete edino le v „redu" in „miru", v tihoti m za-
tišji — pokopališča! Ni-li to strašna ironija, da so si narodi 
pod zastavo svobode priborili jarem nesvobode? 
Pa kakor „ledena doba" ni uničila vsega organskega 
življenja na zemlji, tako i doba reakcije in restavracije ni mogla 
zatreti nad in hrepenenja narodov, niti navaliti na grobove 
narodne svobode takih skal, da bi se ne bil mogel dvigniti 
izpod njih narod — mrlič. Slepci so mislili, da so pokopali 
za večne čase marsikteri narod ; šteli so med mrliče i nas 
ubogi narodič, za siromakovo ostalino so se pravdah trije 
mogotci sosedje; a zbudil se je navidezni mrlič, ogrela jo 
tudi njega čudotvorna toplota pomladanskega solnca, dvignil 
se ie prišel je na dan in jel terjati tudi za se pravico, da 
živi 'in diha med brati svojimi, če tudi eden najmlajših 
sinov Očeta. . , 
Kakovšen pa je bil našega naroda položaj ob uri prebu­
jenja in ustajanja? . 
Nravstveni položaj nam je narisal A. M. Slomšek sam, 
bičajoč napake in strasti naše, pogubonosne nam tudi^v 
gmotnem oziru '; poznal je pa Slomšek tudi vire bede nase, 
na ktere se je i nam ozreti, da bodemo jasno motrili raz­
mere slovenskega naroda do 1848. leta. 
Pozno je Slovencem bila ura osvobojenja; nad tisoč 
let je bilo preteklo, kar so bili izgubili politično samostal­
nost V teku tisočletja je bila zadela jih izguba za izgubo; 
sosedje so prilastili si polovico našega ozemlja, dedsčme 
očetov; omejujoč ozemlje, krčeč broj naroda so pa krčili 
nam tudi pogoje narodnega bitja, politične samostalnosti m 
• „Drobtinice' XXI. 97. 
ТаИЕ 
' Ai 
Socijalne razmero. Plemstvo. •"* 
samobitnega duševnega žitka. Od severa in juga, od iztoka 
in zahoda so nas dušili in tujčili ob straneh in v jedru. Ne­
prenehoma se je umikal slovenski živelj nemškemu, na pr. 
v starem Korotanu, dasiravno ne za uro hoda v sto letih, 
kakor veli stari račun. ' Ko nas je zbudilo 1848. leto, brojili 
smo k večjemu 13 milijonov, pa še ta ostanek je bil raz­
kosan in ohromljen. 
Ohromljen pa je bil najprej vsocijalnem oziru, kajti 
nismo imeli vseh stanov, ki so bistveni deli zdravega narodovega 
telesa, zvršujoči različne naloge narodnega života. Plem­
stvo smo bili izgubili popolnoma in prišli tore ob tisti stan, 
ki je bil do nove dobe narodom voditelj v politiki in v vojni 
in omiki in reprezentant narodne samobitnosti in samouprave, 
dasiravno često sebično braneč stanovske svoje predpravice, 
ki jih je uničila nova doba ; a pravice plemstva so bile drago­
ceni zaklad, ki je pripal srečnim mu dedičem — narodom. 
Kar je bilo poprej samo lastnina majhnemu broju, razdelila 
je Jconstitucijonalno-domokratska revolucija med vse držav­
ljane. So pa li Slovenci mogli javiti se dediči po umrlem 
plemstvu ? Je H bilo kako plemstvo, kojemu dedič je bil 
narod slovenski? Ne, postavni dedič plemstvu slo­
venske zemlje ni mogel biti narod slovenski; postavni dedič 
tujih in potujčenih naših „stanov" je bil marveč nemški 
princip, težeč za gospostvom v državi, opirajoč se na zapra­
šene listine zgodovinskega prava. Razumeva se, da 
revolucija ne priznava vselej tega prava in odkaže dedščino 
drugim nego postavnim dedičem, pozivajoč se na čilo pravo — 
prirodno. 
Plemstvo .naše, odtujeno narodu in narodnim interesom, 
uporabljalo je svoje sile in svoj vpliv zgolj v prid stanov­
skim svojim predpravicam in gmotnim in političnim kori­
stim. Italijan, P'rancoz itd. smel se je radovati videči, kako 
vrlo napreduje njegovo plemstvo in kako radodarno in bla-
godušno pospešuje narodno korist v svesti si vkupnosti kul­
turnih interesov plemstva in naroda; a narodu našemu je 
baš gmotno bogateče plemstvo bilo v kvar. Njegovo boga­
stvo ni rodilo sadu narodu, nego čim bolj je bogatelo, tem­
bolj je ošabno preziralo nižje stanove, tem bolj so se mu 
množila sredstva • za pospeševanje potujčujočih nakan nje­
govih, iz šol ustanovljenih po stanovih ; luč prosvete ni pro­
drla v narod ; zagrnili so jo z zastorom nemščine, lascine in 
latinščine, da je svetila samo kûpi izvoljencev, sedečih v ši-
• „St.iria" 8. avg. 1848. 
4 Meščanstvo. DuhovnìStvo. 
rini te luči; ako so se pa ti izvoljenci ozrli na okrog, vi­
deli so samo temo in niso ugledali naroda ali pa ga niso ho­
teli videti, držeč se gasla: „Odi profanum vulgus et arceo". 
Moči svoje, žilavost svojo je pa ono plemstvo vendarle 
zajemalo iz zdravega jedra narodovega; ob potu slovenskega 
ratarja je živelo plemstvo nemško, laško in madžarsko ; za 
slovenski narod je bil gmotni dobiček onega plemstva na­
ravnost izguba ; bogateč plemstvo je bil narod sam sebi škod­
ljivec, pospešujoč lastno potujčevanje: koristi plemstva so 
bile koristi tuje narodnosti, ki se je po njem na mnogo­
brojnih krajih zajedala v telo naše. 
In meščanstvo? I to je bilo neslovensko po duhu 
in nekoliko tudi po krvi. Meščani malih mest in trgov so 
bili jako odvisni od gospodov in njihovih uradnikov, in 
so zraven ošabno prezirali zaničevane „pavre" v okolici, 
dasi si smel reči o marsikterem mesteci, „da ni doma me­
ščanov, kadar gredo kmetje na polje". Slomšek je pisal 
leta 1846. ' o meščanih nekega malega mesteca na Sloven­
skem: „Jako mi ugajajo kmetske občine, a mrzli in pre­
vzetni se mi zde meščani, ki so ljudje z ošabno glavo, a 
večinoma prazno mošnjo, imajoči malo čuta za vero in kre­
post." Tuje šege in tuji jeziki so gospodovali po mestih in 
meščanstvo je bilo stražnik tujsbvu na zemlji slovenski. A 
tudi večja mesta so se odtujila narodu, čim bolj so na se po­
tegnila promet in s tem trgovce nemške in laške. Promet 
jo obogatil tujce, - imetje jim je dalo veljavo in vpliv in 
blesk — a naroda to ni ogrevalo niti blažilo ; bogateči se ob 
žuljih slovenskih voznikov, tovornikov, obrtnikov, težakov in 
kmetov se niso oni tujci večinoma spojili z narodom. Ako 
pa je prebrisana slovenska glava prišla do bogastva, po-
meknil se je' sicer slovenskega prostaka sin za nekaj stopinj 
više na lestvi naših socijalnih razmer, a tam gori je bil drug 
vzduh, moreč narodni čut. Bilo je tore nam tudi meščan­
stvo v narodnem pogledu tuje in je potujčevalo tem uspeš­
neje narod sam, čim bolj so mu rastle sile gmotne in du­
ševne. Zguba za nas je bila huda, saj so mesta glavni tabor 
razumništva. 
Ostal nam je samo del razumništva — stan duhov­
niški, izvirajoč večinoma iz kmetskega stanu, ne voditelj, 
nego tolažitelj mu v dolgi vrsti stoletij. Dočim se je po 
mestih in trgih, gradovih in šolah šopirila tujščina, razle-
1 26. apr. 1H4G. 
a Vrhovne, Ljublj. meSčanjfi ; str. 187. 
Duhovništvo. 
gala se je raz propovedriico iz ust svečenika beseda božja v do­
mačem, materinem jeziku — a niti tu brez izjeme. Sosebno 
neugoden je bil tudi v crkvenem oziru položaj Slovencev 
sekovske vladikovine ; za njo odgojevali so duhovnike v 
G radei, kder so imeli malokdaj vladiko zmožnega sloven-
venščine ; ' celo med kanoniki so bili Slovenci bele vrane. 
Iz graškega semenišča so pošiljali med Slovence duhovnike, 
ki često niso znali niti apostolske vere, božjih čednosti, rož­
nega venca in drugih molitev v slovenščini, in ki so pozneje 
še le se naučili za silo lomiti jo in jo bogatili z mnogimi 
tujkami. 'l Mnogi taki pomilovanja vredni možje so se mo­
rali dati poučiti po crkovnikih, da so umeli čitati nedeljsko 
evangelije in berilo. „Po tri duhovnije ali fare si lahko pre­
hodil", pripoveduje Slomšek tudi o krški vladiko vini, „po­
prej, ko si. . . slovensko evangelije našel, in če je kdo znal 
sveti pasjon čitati ali pa sveto evangelije povedati, bil je 
ljudem imeniten kakor prorok ... Ni bilo dobiti slovenskih 
propovedij, jih pa tudi duhovniki pisali niso. Iz nemških in 
latinskih knjig so po vrhu mlatili; lahko se umeje. da je 
bilo več plev ko pa zrnja, kar govor zadene." „Duhovniki 
so slovenska evangelija še le citati začeli, kada* so službo 
nastopili; pravo pisati izmed sto ni znal eden. Še pomnim, 
kako smo željno poslušali podobarskega kazimojstra, ki nam 
je citai iz nekih starih evangelskih okajenih knjig spreobr­
nitev sv. Pavla in pa pasjon. Imeli smo ga kakti preroka, 
ki je čitati znal. V treh duhovnijah ni bilo ne ene slovenske 
knjige in mislil sem, da imam velik zaklad v roki, ko so 
mi od daleko za neke dni dobili staro evangelije na posodo. 
Slišati eno tistih pesnij, ki jih je neki kranjski žlahtnik na­
tisniti dal, smo mislili, da smo v nebesih." •'' 
, A poleg vsega tega je res, kar pravi Slomšek: „Bila je 
sv crkev doslej jedina varhinja, dojnica in mati naše na­
rodnosti m jezika našega ; le ona je začela izobraževati na­
rode slovanske, vnemati jim luč izveličanske omike; le ona 
je nam ohranila in otela iskrico mile slovenščine, da je 
nemili nemškutarji zadušili niso." » Take so bile razmere 
1 Vladika grof Waldstein-Wartenberg (f i812) sc je baje nauči] to_ 
hko slovcnSčinc, da je mogel občevati s slovenskimi stanovalci sekovske 
vladikovine, a ..gleiche Sorgfalt verwendete er auf dio beförderung des deut­
schen Schulwesens* pr.ivijo „Vaterland. Blätter* 1812, '290. 
8 Kosar, Л. M. Slomšek, 75. Razmere za Frimica, gl. „Kres1- 1883, 60fi. 
3 „Drobtinice" 1853. 1887. 
4 „Drobtinice" 1887. 01. Krempl. Dogodivšine štajarske zemlje 243 
britko toži o teh neugodnih razmerah. 
Kmet. 
na Koroškem in Štajarskem; boljše so bile po ostalih slo­
venskih pokrajinah ;'tu se ni udeležil duhovnik pogreba mi­
lega naroda; posredno in neposredno mu je bil dobrotnik 
in učitelj, in prvi je bil duhovniški stan, ki je za svoj narod 
zahteval pametne — šolske osnove; dal mu je blagoslov, ko 
je speči narod probudil silne trombe glas, duh novega veka, 
angel svobode, pozivajoč. napredekovirajoči absolutizem pred 
kruto „sodišče revolucijsko". 
Ali bo pa narod slovenski mogel zavzemati dostojno 
mesto med prebujenimi narodi? Bo H mogel tekmovati s sreč­
nejšimi sosedi v politiki in omiki? V teku tisočletja so ga 
bili temeljito „obtesali", odsekali in zadušili mu toliko krep­
kih organov — in zdaj naj bi ohromljen se lotil nevajenega 
dela, težavnega celo narodom z vsemi in zdravimi udi. Ali 
bo imel trup še toliko žilavosti, da bode v detinskih letih 
mlade svoje svobode osvedočil, da zasluži živeti — svoboden? 
Naš kmet še ni bil svoboden niti gmotno in gospo­
darsko; vezi nevoljstva ga je bil sicer rešil že „razsvetljeni 
despotizem" ; francoska vlada je Slovence v Iliriji (na Kranj­
skem, gornjem Koroškem in v Primorji) rešila tudi grajščin-
skega ali ' „patrimonialnega" pravosodja; načela francoske 
revolucije so dovršila tu ravnopravnost državljansko kmetov 
z bivšimi gospodi. ' Avstrijska vlada je spet ovrgla nektere 
reforme; obnovila je na podlagi zakonodajstva zadnjih dveh 
desetletij 18. veka osnovo kmetskih razmer napram gosposki, 
vpeljala je spet nadgospodarstvo (nadlastniško pravico) graj-
ščinske gosposke na kmetskih posestvih ; 2 najvišji, pravi 
gospodar svoji zemlji tore ni bil kmet Slovenec, nego graj-
ščak — Nemec. Niso H imeli prav tisti, kteri so prištevali 
slovenske pokrajine Nemčiji? — Slovencev štajarskih in do­
lenje - koroških ni doletela dobrota francoskih reform; na 
Štajarskem in spodnjem Korotanu so ostale gosposke nad-
lastnik, pa tudi sodnik kmetom podložnikom. 
Kar je kmet moral dajati in delati gospodi, to je bilo 
povsodi natanko določeno in od francoske dobe sem tudi 
nekaj olajšano; a imele so gosposke sredstev zadosti, ako 
so hotele pritisniti podložnika, •' da je moral podvojiti svoje 
služnosti. Hudo škodo je delala tlaka kmetu: zamudil je 
1 Dimitz. Gesch. Krains. IV. 3u7. Razmere na Štajarskem opisuje La-
bitschburg v Hubekovi knjigi : „Ein getreues Bild (Ics Herzogtli. Steiermark, 
110 i. d., glede Koroške Aclsehkcr, Gesch. Kärntens. 
3 Dimitz, IV. 377. 
0 Primeri trpljenje kmetov v mariborskem okrogu ; Schlossar, ЕИ. 
Johann ti. s. Einflusâ a. d. Culturleben der Steiermark, str. 177. 
>•"**!! 
Kmet in gospoda. ' 
lastno delo. zamudil lepo ugodno vreme za oranje svojih 
njiv, za setev in žetev, za košnjo in pletev — in vendar ni 
imel gospod številu tlačanov primernega dobička, kajti tlačan 
je delal prav po tlačanski; privadil se je tukaj malomar­
nosti in lenobi, ter postal je zanikam naposled tudi za lastna 
opravila; gospodarski grehi so se gromadili in zavirali pro-
speh umnega gospodarstva tudi v poznejših ugodnejših časih. 
Neugodne so bile pa tudi moralične posledice: tlačan 
je moral rano se naučiti klanjati se gospodu in morebiti še 
bolj njegovim uradnikom doli do „šlibarja" in „valpta". 
„Vaša gnada" je občeznana cvetka servilizma, morečega pri­
rojeni moški ponos našemu kmetu, osobito tam, kder je bila 
dežela blagoslovljena z grajščinami. Štajarski slovenski pod­
ložnik ' je sleharni odgovor na gospodovo vprašanje začel z 
besedami: „Zahvalim za vprašanje". Pred grajščinskimi urad­
niki je imel velik strah, saj so bili med njimi čudaci, kakor 
oni oskrbnik, ki se je bahal : „Jaz sem Četrta božja oseba 
na zemlji". Njemu je moral kmet muhe braniti, drugi kmet 
pa pred vratrni čuvati kot „ordonanca" za različne posle, 
n. pr. da mu je šel po duhana za nos. Strahoma se je kmet 
bližal gradu. „Bliže grada, bliže vraga". Ko je kmet grad le 
zagledal, že mu je upadla srčnost; od daleč se je začel iz-
kašljevati, nos snažiti in klobuk pod pazduho devati; bo­
ječe je po stopnicah lazil do kancelijskih vrat. Potrkal ni, 
ker je tako vedel, da se mu nobeden od znotraj ne oglasi; 
predno za kljuko prime, popravi si še lase nekoliko in stopi 
v pisarno, trepetaje čakajoč, kdaj se bo žlahtnemu gospodu 
„frboltarju" zljubilo, vanj se ozreti in z „no?" ga vprašati, 
kaj hoče. Gorje kmetu, če je naravnost povedal, zakaj da 
je prišel, če se ni najprvo prav ponižno zahvalil za vpra­
šanje. 
Sam Nemec dr. Puff je priznal, „da so bili večinoma 
tujci grajščaki, oskrbniki itd. gospodje Slovencem in to 
nam pojasnjuje, da najdemo često hlapčevsko ponižnost na 
eni, in nezaupljivo mrzkost na drugi strani v občevanji s 
tujci v nekterih krajih." 2 Pravo ima prof. Urbas, ki iz teh 
razmer tolmači 3 uprav tiste pege slovenskega značaja, ki 
1 Lapajnc „Zgodovina slov. Staj." '231. (po dek. Ripšl-a spominkih). 
'' Marbnrger Taschenbuch I. 50. 
9 Urbas „Dio Slovenen". Prim. Hlubek „Ein treues Bild des Herzogth. 
Steiermark" str. 61. — Stanko Vraz pa piše drju. Chrobathu iz Zagreba 
24. marca 1843: „Vergessen Sie nicht, Ihren söhn in gehöriger slavischer 
frömmigkoit und domuth zu erziehen. Das ist nothwendig, wenn ein Slave 
bei unseren Verhältnissen ungestört leben will." Kres 1883. 428. 
° Kmetska bremena. 
nam jih tako radi očitajo nasprotniki: nezaupljivost, zani-
karnost, zametovanje svojega narodnega in moškega ponosa, 
surovost in neodkritosrčnost. Koliko pa velja odgojitelj, ki 
je tako spačil značaj gojencev? — „Ponos, samosvest in 
samospoštovanje so viri vseh kreposti] ; kdor hoče čestiti 
druge, mora začeti sam pri sebi; kdor hoče kaj dovršiti, 
mora biti zmožen požrtvovalnosti in moških činov, mora zaupati 
sam sebi in svojim silam. Pasja ponižnost in jagnečja po­
trpežljivost sta hlapčevski kreposti liki širok hrbet in de­
bela koža. Kar pa velja o pojedincih, tisto velja i o narodih. ' 
Naš kmet (t. j. narod slovenski) je moral dalje mesto 
ostalih stanov dajati sinove v vojake; meščan in gospod 
sta bila oslobojena tega davka. Kako je to slabilo narod, 
nam svedočijo krvave in pogoste vojske prošlega in prvih 
desetletij sedanjega veka, pogin naših rojakov v Manto vi za 
Wurmserja in pritožbe štajarskega prvega deželnega zbora 
1848. leta itd. Pa i tisti, ki so se srečno vrnili domov, bili so 
večinoma „izgubljeni sinovi" za narod svoj v gospodarskem 
in moraličnem oziru. 
Uprav našega kmeta' je pa žulil tudi jarem največjih 
davkov. V Avstriji so plačevali 1839. leta zemljiščnega davka 
54 /a milj. gold., dočim so znašali vsi ostali davki vkup samo 
106 milj. . Obdačeno je bilo zemljišče poprek s 45"/,,, hiše 
samo s 16"',, surovega dohodka. „Kapitalist, ki ima milijone 
v bankah ali državnih papirih naložene, za kterega bi tore 
morala biti najvažnejša reč ohranitev javnega reda in države, 
ker bi sicer mahoma zgubil vse svoje bogastvo, ne plačuje 
ničesar za državne potrebščine. Lepa pravica to!" 'l Država je 
dajala neizmerne dobičke kapitalistom, ki so ji posojevali 
denar, a največji dunajski bankirji (Sina, Todesco i. dr.) so 
plačevali po 1500 gold, letne pridobnine (erwerbsteuer) naj­
večji tovarnarji po 50 do 100 gold., veletržci po 500 gold. 
— na kratko: kolikor se jim je baš zljubilo. Zato je 
znašal 1846. leta ves pridobninski davek bore 3 milj. za vso 
državo. 
Pritožeb ni manjkalo. Že 1843. leta so poslali stanovi 
kranjski grofa Ant. Auersperga (Anast. Grüna) z deputacijo 
< Baron Anclvian „Oesterrcieh und scine Zukunft" I. 10. Nađvojv 
Ivan je moralično vrednost tedanjega plemstva nof.ranjc-avst.r. jako nisko 
cenil, gl. liste Kalchborga 8. dec. 1812. 3. majn. 181.4, 23 ian 1811 "8 
Jan. 1815 itd. ' : " ' 
2) (Möring) Sybillinische Bücher aus Oesterreieh I. 12(5 Prim An-
т1а1.' °,!ston'- "' s- Zl,k- L 80- m- Bcci'> Finanzgcsch. Oesteireichs im 19 
Jahrb., Kroncs, Neuzeit Oestercichs 616. i dr. 
Zemljiščni davek, tlaka, desetimi. - 9 
k cesarju v tej zadevi, a na Dunaji je zastran reševanja ulog 
veljalo takrat načelo neke ondaj merodajne osebe: „Liegen 
lassen ist die beste erledigung." Do 1848. leta niso dosegli 
nicesax. 
Že cesarja Jožefa II. kataster je bil preobložil dežele, 
in provzročil sila mnogo rubitev in prodaj (abstiftung). Novi 
kataster pa, ki so ga izdelovali 1818 do 1843, je n. pr. davek 
znižal vsej Štajarski za 100.000 gld., a povišal je ravno davke 
slovenskega Štajarja; ormoškemu okraju so naložili 100% 
več davka; okraj celjski je plačeval za 30.000 gld. več. nego 
2'^krat veča okraja Judenburg in Bruck. Dočim so cenili 
na gorenjem Avstrijskem dohodek njiv po 524 gld. od orala, 
nastavili so tisto jednoto na Štajarskem na 6 gold., in na 
Kranjskem celo na 80 gld. Vse peticije in revizije in ko­
misije od 1833 do 1835. leta so imele le ta uspeh, da so se 
štajarskim Slovencem po ukazu dvorne kancelije davki iz­
datno — povišali. ' Nektere gosposke na spodnjem Štajarskem 
so gmotno stanje kmetom shujšale tudi s tem, da so jih 
primorale, da so se odkupili, a z jako neugodnimi pogoji. ' 
Državni poslanec dr. pl. Ulepič je državnemu zboru iz­
računu, da plačujeta Kranjska in Koroška vseh pravih 
m nepravih davkov po 535 gld. od glave na leto, dočim 
plačujejo bogatejše kronovine dokaj menj, na pr. 1819. leta 
Češka po 453 gld., Moravska in Šlezija po 441 gld, in Ga­
licija celo bore 241 gld., dasi ima Kranjska dokaj puste 
zemlje, Krasa in mahu. •< Istemu zboru je povedal poslanec 
Morfluck, da plačuje novomeški okrog po katastru iz 1844 leta 
podvojen zemljiški davek in da so samo tistim kmetom 
popustih 25%, kterih davek se je za več nego 100% po­
višal — ostalim kmetom pa da preti boben. * Poleg davka 
je bila pa se tlaka. Kranjski kmet, čegar posestvo je bilo 
vredno 2o0 do 300 gld, imel je do 1848. leta letne tlake do 192 
dni, potem je moral dajati desetino od žita, vina, čebel, ko­
rana, prascev, jagnet, kopunov, kuretnine in jajc ; kod so 
lovih polhe,imeli so desetino tudi od polhov; jako visok je 
bil „lavdemij", t. j. pristojbina pri predaji zemljišča. a 
< Pritožba posi. Andr. DominkuSa v drž. zbora; Stemmi- Prot des 
constit. Reichstages II. 1)5., „Novice" 20. sept. 1848. 
» Pritožba posi. Županca v drž. /.boru; Stenogr. Trot. d. o. Reichs­
tages I. (Ufi. Zanimive podatke nam podajajo listi nadvoj. Ivana Kalchberga 
v navedeni knjigi Schlossai-jovi : EH. Johann u. s. Einfluss itd., osobito iz 
1817-181!). lota. 
-1 Sten. Prot. d. const. Reichst. II. 652. in 770. 
1 Sten. Prot. d. const. Reichst. V. 210. 
i „Illyrisches Blatt' 1. avg. 184S. 
10 Šolstvo. 
Splošni učinek vseh teh gmotnih razmer je bil poguben 
ne samo pojedincu in stanu, kakor v drugih narodih, tem­
več je moril naravnost narod sam. Kar je zgubil naš narod 
po gmotnem propadanji kmetijstva, tega mu ni nadomestil 
prospeh drugih stanov, kterih narod — ni imel; tu ni bilo 
kompenzacije; kar je zgubil kmet, zgubil je neposredno 
narod. To je treba posebno odločno poudarjati, ako ho­
čemo biti pravični narodu svojemu. 
Nič bolje se pa ni godilo Slovencu na duševnem' 
Šolstvo je bilo nerazvito ; malo je bilo šol, premalo za 
ukaželjni in uka potrebni narod. Po Slovenskem je bila iz-
vzemši velike kraje, redkokde kaka „trivijalka", a še te so 
presedale n. pr. kranjskim stanovom minolega veka in za­
htevali so. 1790. leta od cesarja, da naj osnovne šole se puste 
samo mestom in trgom „po potrebi". Obširni načrti Marije 
Terezije se niso bili izveli, ker ni bilo mogoče izvesti jih; 
kder pa se je to zgodilo, ni imela osnovna šola za slovenski 
narod pravega uspeha, kajti M. Terezija je zmatrala osnovno 
šolo prvim zavodom za razširjanje nemščine med nenem-
škimi narodi ; še odločneje je to stališče zavzemal Jožef II, 
poudarjajoči nemško svoje dostojanstvo cesarsko.1 Do­
sledno je pa tudi Napoleon I. v ilirskem kraljestvu dvignil 
na ščit- francoščino, poleg nje je zanikal nemščini veljavo 
„deželnega jezika" in prepustil samo narodnemu jeziku skro­
men kotiček; saj se kar mahoma francoščina ni mogla vliti 
v slovenske glave. Kako krepko je pa Napoleon pospeševal 
veljavo njeno, povzamemo lahko iz dejstva, da je v kratki 
dobi francoske vlade postala uradni jezik celo v najbolj hri­
bovskih vaseh. - Francoska doba Ilirije se tore od jože-
finske razločuje jedino v tem, da je Napoleon v male šole 
uvel slovenščino kot učni jezik, v srednje šole pa kot učni 
predmet. 
Restavracija je mnogo premenila; krenila pa je glede 
pospeševanja ljudskega šolstva odločno na pot M. Terezije; 
cesar Fran I. je odločno zaukazal ustanovitev osnovnih šol, 
naj so začetkoma še tako pomanjkljive; isti pastirji ali čred-
niki so morali izkazati se s spričevalom ljudske šole; za 
1 Prim, ulogo kranjskih stanov 20. apr. 1787 proti odpravi višjih Sol 
ljubljanskih:, ti stanovi branijo one šole tudi zarad tega, ker se je na njih 
„poučevalo slovenski". Ta „argumentum" so nam zdi nasproti Jožefu II. 
jako „najiven", sam na sebi pa v ustih stanov nič prav resničen. 
2 Dimitz, Gesch. Krains IV. 342. 
Grof Stadion. — Šolstvo na Kranjskom. 11 
silo so morale zadostiti nedeljske šole; te šole so morali 
pohajati imenoma tudi rokodelski učenci, ako so hoteli po­
stati pomočniki. To se ve, da so bili i tu uspehi skromni v 
primeru z blagimi namerami cesarjevimi ; često ni bilo šolske 
sobe, ni bilo učitelja niti knjig, in vesel je moral biti pri­
jatelj narodove omike, ako je cui, da tu in tam poučuje kak 
doslužen vojak ali duhovnik vaško deco. Grof Fran Sta­
dion, tržaški guverner, sporazumel se je na pr. v okraji 
tržiškem (Monfalcone) s kapelanom, poučujočim brezplačno 
otroke revnih svojih župljanov pod širokimi vejami stare lipe: 
hvaležen je bil blagi duhovnik ubogim kmetom, da so mu 
le pošiljali svojo deco v to „šolo", ' in da je guverner do­
volil mu to opravilo. Škoda, da niso bili vsi državniki pred-
marčeve dobe možje, kakor ta grof Stadion, kteremu 
hrani Primorje čestit in hvaležen spomin. Bil je „jože-
finec" — a živel je v njem duh jožefinizma samo v svojih 
boljših življih, ogibajoč se kolikor mogoče pristranosti in 
doktrinarstva znanega sistema. Stadion je bil nemški centra­
list, a ko je prevzel vlado Primorske, odkazal je takoj v 
svojem učnem načrtu za osnovne šole odlično mesto tudi 
slovenščini. Prišedši v Trst je sklical strokovnjake in spisali 
so mu v dveh letih blizo 60 šolskih knjig v štireh jezikih; 
sam Stadion jim je bil sotrudnik pri tem poslu: stopil je 
takorekoč v vrsto šolnikov. Tu so se morali potiti njegovi 
svetovalci, večidel trdi Nemci ; eden izmed njih je še pozneje 
tožil: „Nisem vedel, naj se li naučim najprej italijanščine, 
kranjščine ali ilirščine." Vedoč, da bi na Dunaji njegove na­
svete in vprašanja pokopali nerešena, ni maral Stadion pisa­
riti tja, nego je sam vse uredil v Trstu. V Trstu je pomnožil 
sole od 2 na 16 in razmerno tudi na kmetih. Razumeva se, 
da so^ tudi duhovniki in učitelji z večjim veseljem poprijeli 
se težavnega dela, videči neumorni trud guvernerjev. * 
0 stanji ljudskega šolstva na Kranjskem nam go­
vore nektere številke dovolj jasno. Leta 1844. je bilo malih 
šol 9 nemških in 84 slovensko-nemških; 1847. leta pa 12 nem­
ških, 23 slovenskih in 60 nemško-slovenskih. 3 Pomladi 1848. 
leta je imelo 3364 davčnih občin z 493.411 dušami samo 98 glav­
nih in trivijalnih šol, 102 nedeljski in 6 obrtnih šol., Všolanih 
1 A. Fischer „Aus'meinem Amtsloben" str. 185. 
3 Helfert, Fr. Graf Stadion. — Gesch. Oesterr. s. d. Ausg. d. Octo-
berrevolution. III. 20. Ocsterr.-ung. Revne 1887. — Tydennik 13. jan. 1848. 
Kozler. Das Progr. d. Linken d. österr. Reichstages (1840) 14. 
» Mittheil. d. hist. Ver. f. Krain 1849. 14. in članek H. C.(osta) v 
tržaškem „Freihafen". 
12 Šolstvo na Kranjskem, Koroškem in Štajarskem. — Fononi jezik. 
selišč je bilo 807, nevšolanih pa 2548 ; prva so brojila 23.555 hiš, 
druga pa 43.965. Od 57.036 otrok za šolo godnih jih je pohajalo 
šolo samo 11.632; 45.404 otroki so odraščali tore brez pouka, 
„dasi se je" po besedah deželnih stanov, ' „zbudila v zadnjih 
treh letih po neumornem in mnogostranskem opominjevanji 
slovenskega časopisa „Novice" jako hvalevredna gorečnost, so-
sebno med mlajšo duhovščino za ustanovitev selskih šol ; zato 
pa je zdaj precej šol, v kterih poučuje župnik ali kapelan, 
ktere pa niso vštete v navedene številke; a te šole so zgolj 
začasne, zavisne od blage volje duhovnikov, ki prostovoljno 
prevzemajo poučevanje in nočejo, niti ne smejo za.rad šole za­
nemarjati svojih pristnih poslov." Stoprav potem bi prišla 
1 šola na 100 hiš, ako bi se ustanovilo še najmanj 900 šol. 
Glede poučnega jezika v kranjskih osnovnih šolah je raz­
vidno iz navedenih številk, da je bilo malo čisto slovenskih 
šol; nemško-slovenske šole pa so bile blizo tako „nemško-
slovenske", kakor dendenešnji šole po slovenskem Korotanu, 
t. j. pravo za pravo nemške, ker je rabila slovenščina samo 
v začetku. Slabo so bile šole preskrbljene s slovenskimi 
knjigami, ktere je vlada 1815. in 1829. leta velela spisati za 
slovenske šole na Kranjskem po kmetih, dočim je v šole po 
trgih in mestih uvela nemško-slovenske knjige. 
Nič bolje ni bilo po sosednih slovenskih pokrajinah ; 
štajarski Slovenci so imeli 1847. leta samo 60 slovenskih os­
novnih šol, poleg nekterih nemško-slovenskih in nemških. 
Tudi tu so blagi duhovniki iskreno sodelovali pri vzgoji mla­
dine; osobito znane so zasluge Volkmerja. * O teh in o 
šolah koroških pa velja opis Slomškov: „Dobili smo ABC-
tablo, bile so pismenke, kakti raki velike, pa le nemške in 
latinske; slovenščini ni bilo ne duha ne sluha. Slovka.li 
smo in čivkali slovenska deca, pisali, smo najprej nemško, 
potem latinsko; le v domačem jeziku ne." •' Slovenski šo-
larček je dobil v roko tisto nemško slovnico, kakor nemški 
dijak v Gradcu V 2. razredu je citai nemško čitanko in 
učil se evangelija nemški. „Učitelji so mučitelji" bili s to 
nenaravno pedagogiko, ki se je bahala. da doseže ogromne 
uspehe, dasi je narodu vcepila samo nekaj nemških besed, 
1 Uloga 0. aprila 1818, v dež. arh. kranjskem, fase. 7—1. Navođeni 
članek Gostov ima malo drugačne Številke, bržkone zato, ker ušteva tudi 
..Sole za silo" (notscliulen), ktcrili stanovi ne broje. 
a Lapajnc. „/"god. slov. Staj/' 241. Kosar. Slomšek 10; dr. Pajek, 
Murko (Letopis Mat. Slov. 1880. 224). Puff, Marburgo)' Taschenbuch I. Ol. 
3 ..Drobtinice" 1887. Prim. Krcmpl 251. Macunovc tožbe v Slav. 
Jahrbücher 1843. „Novice" 21. jun. 1848. 
Šolstvo. - Gimnaziji. 13 
a za pravo omiko ni storila ničesar. Niti pametni Nemci 
je niso odobravali. ' 
Največ seje mladina priučila materinščini v nedelj ski 
šoli, ki je bila slovenska in se jela razcvitati od 1830. leta 
sem. V ti šoli in pri „izpraševanji" je strmel duhovni učitelj, 
opazujoč, da učenec ne ume odgovarjati niti slovenski niti 
nemški. Zato se je lotil najprej duhovnik agitacije za pre-
osnovo narodne šole na podlagi materinščine; čim bolj se 
je uveril o brezuspešnosti učnega sistema, tem bolj mu je 
rastla gorečnost za versko-nravno vzgojo mladine, tem odloč­
neje je dokazoval, da se oni vzvišeni smoter ne doseže, do­
kler se ne postavi pouk na edino pravo, namteč narodno 
podlago. 
Osnova srednjih šol je bila do leta 1849. ta-le: Gim­
nazij je imel od 1808. leta sem 6 razredov, in sicer so bili 
prvi štirje „gramatikalni", zadnja dva pa „humanitetna" 
razreda. Od 1808 do 1818 je bilo poučevanje v rokah stro­
kovnjakov za pojedine predmete (fachlehrersystem), kakorden-
denešnji; med predmeti je bilo tudi naravoslovje. Leta 1818 
pa se je izročil sleharni razred samo jednemu učitelju, ki je 
poučeval dotičnega razreda dijake v vseh predmetih (clas-
senlehrersystem) počenši s 1. razredom. Dne 20. sept. 1819 
se je iz učnega načrta zbrisalo prirodoslovje s fiziko vred ; 
algebro so omejili na humanitetne razrede. Latinščina je 
gospodovala neomejeno, celo pri matematiki je rabila za po­
učni jezik; knjige so ostale v rabi stare in večjidel tudi za­
starele. V večjih mestih (na pr. v Ljubljani, Gorici itd.) so 
bile konečno do 1849. leta tudi visoke šole, „licej"- zvane, z 
dvoletnim tečajem, pripravljajoče za nadaljne študije na vse­
učiliščih. ' 
Osnova srednjih šol od 1819. leta sem je bila očividno 
reakcijonarska in ni se ujemala nikakor z zahtevami dobe, 
v kteri se jedva kdaj sme še zahtevati od učitelja, da naj 
je kos vsem strokam srednje šole (samo veronauk je pou­
čeval duhovni profesor); bolj ali menj je bil sleharni učitelj 
jednostranski, z enakim uspehom ni gojil nikdo vseh ved, 
ktere je imel učiti. Ugoden je bil ta sistem samo v enem 
oziru: ako je dijak prišel pod vodstvo značajnega učitelja, 
ki ga je štiri leta spremljal, razvil se je primeroma lahko 
krepak značaj tudi v dijaku, dočim vpliva množina učiteljev 
često neugodno na značaj dijakov. Zanemarjanje realij, oso­
bito naravoslovnih strok, bila je huda nedostatnost tega si-
Dr. Puff v „Tageszeitung" 7. jun. 1848. 
14 Šolstvo. - Slov. stolica v Gradci. 
sterna. Razumeva se (in to je jasno samo ob sebi), da ni 
šibal ta sistem samo Slovencev, temveč vse narode; zane­
marjanje slovenščine je pa bila slana, poparjajoča uspeh onih 
šol za narodno omiko. Kako redko kedaj se je učitelj smilil 
dijakov in jih poučeval v materinščini, ktere so se mnogi 
dijaki radi poprijeli; v Ljubljani so bili taki učitelji: Čop, 
•Krsnik, Martinjak, Globočnik, a bili so — bele vrane. Vlada 
je v Ljubljani ustanovila 1816 leta stolico za slovenščino „za 
izobraženje duhovnikov in bodočih državnih uradnikov in 
sploh za sleharnega, ker je v tej deželi slovenščina narodni 
jezik in potrebna osobito duhovščini in uradnikom okrajnih 
gosposk." A važnost in korist te stolice so uvideli samo 
mladi duhovniki. ' Po gimnazijih je bilo v obče tako, kakor 
nam pripoveduje Macun „z dobro vestjo .. da v tako ime­
novanem 3. normalnem razredu in v šestih letih nauka na 
mariborskem gimnaziji nikdar ni slišal ne ene besedice slo­
venske." * 
Tem bolj nas morajo zanimati prvi koraki imenoma 
javnih^ oblastij, da bi se nekaj zboljšalo. 
Že 1780. leta so sprožili v Gradci misel, da bi bilo 
umestno uvesti v učni načrt slovenščino, toliko potrebno 
duhovnikom, uradnikom itd. Leta 1810. so joli stanovi štajarski 
se pogajati z vlado zarad ustanovitve slovenske stolice; po-
vdarjali so svoje „popolno uverjenje, da je za povzdigo omike 
dežele in prosvete preprostega človeka, pospeševanje razvoja 
materinščine edino skušeno in nevarljivo sredstvo, in da se 
bode tem potem mnogo umestneje pospeševalo v istini po­
trebno razširjevan je nemščine." •' Leta 1812 je oživelata stolica, 
a za nekaj let prenehala zbok bolezni Primi čeve; naslednik 
mu je bil Koloman Kvas. Od 182Ó/G dalje je slovenščina 
bila obvezen predmet za slovenske bogoslovce graškega se­
menišča in očividno je naraščalo zanimanje za slovenščino 
med Slovenci in Nemci. Osobito živahno se je pokazalo to 
zanimanje od 1830. leta dalje, ko je Gradec postal zbirališče 
lepega krdela jako nadarjenih in narodno čutečih mlađih 
Slovencev, n. pr. Macun, Trstenjak, Kočevar, Miklošič. Vraz, 
i. dr. „Knjižnica slovenska" in govorniške vaje slovenske in 
učenje slovanskih jezikov : to so bila šola bodočih, rodoljubov 
slovenskih. Gimn. učitelji pa, kakor Matjašič in Župančič so 
1 PleterSnik, Slov. na ljublj. liceji. Progr. ljublj. gimnazijo 1887. 
' Macun, Književna zgodovina slov. Staj. 4. 
» Letopis Mat. Slov. 1878. JU. 78. 1879. 24. Vaterländische Blätter 
1812. 481. Krone», Gesch. d. Univers, in Graz 600. Krompl. Dngodiväinc 
ätaj. zemlje 251. 
Slovenščina na Koroškem. lJ 
probudili tudi tu in tam kterega mladenča, da se je baviti 
jel z materinščino, n: pr. A. M. Slomška. ' Lahek ta posel 
ni bil, ko so po besedah Slomškovih slovenščine „vlastenci 
se sramovali", ko „ni bilo čitati slovenskih knjig niti najti 
moža, ki jih bi po slovenski pisal", ko sta „nemščina in latin­
ščina . . košato za mizoj sedeli, njihova sestra pa je za vratmi 
pozabljena medlela." 
V Celo v ci je Slomšek začel buditi pri bogoslovcih 
zanimanje za slovenščino: jedina slovenska knjiga je bila v 
semeniški knjižnici Gutsmanov slovar in kratko premišlje­
vanje večnih resnic. '* 
Slomšek je onde našel vrle nasledovalce; Wiery, poznejši 
vladika, Piki in Placid Javornik л so nadaljevali, kar je bil 
pričel Slomšek; bogoslovci so Wieryju prinašali slovensko 
spisane propovedi in Wiery jih je popravljal. Močno se je to 
delovanje dvigalo po ustopu Fr. Kosarja, Mat. Majarja in 
nekterih bivših dijakov hrvaških gimnazijev. „Novice" so 
našle mnogo čitalcev, „bralno družtvo" se je lepo razcvitalo 
in pridružili so se bogoslovcem tudi posvetni gospodje, menda 
tudi nekteri kot tajni poročevalci vladi, sluteči v tem krogu 
propagando za panslavizem. Slomšek je podaril temu društvu 
mnogo knjig, ker se je bil uveril, da tisti, kdor žrtvuje svoje 
proste ure učenju materinščine, udeležuje se tudi odločno 
omikanja svojega naroda; zarad tega pa še ni panslavist. 
Nemaren jezikoslovec je pa večinoma zgolj najemnik." Drugi 
pot pa piše: „Čimbolj se mladi duhovniki posvečujejo korist­
nemu učenju, tem lože ubeže skušnjavam. Ä s slovenščino 
se naj druži praktični smoter: koristiti narodu; nikdar ne 
sme sredstvo postait smoter, kakor je navada nekterim pre-
napetnežem naše dobe." Rojaki češkega vladike krškega Lid-
manskega, delovali so v bratovski slogi s celovškimi Slo­
venci. 4 
Razumeva se, da pri teh nazorih se Slomšek po vladnih 
ali recimo raje, policijskih načelih one dobe ni mogel rešiti 
siima, da je i on „panslavist" ; za tako neosnovano natolce­
vanje se blagi mož vendar niti zmenil ni,5 a čuditi se moramo, 
' „Zora" 1872, 06. 14"). „Kres1' 1883, 38. 570; Vraz, Dola V. 149; 
Fekonja, Trstenjak (i. Kosar, Slomšek 7; Letopis. Mat. Slov. 1883, 25. 
•' Drobtinice 1853, 1 H). 
3 Tyclemiik 10. febr. 1848. 
4 Poleg listov Slomškovih Piklu 4. in 7. majn. , 29. okt. 1845; 25. fp.br. 
2. marca 1840; 5. jun. 1847; 1. jan. 1848 (izvirniki.). 
5 „Mein Tagebuch" dr. J. Lcvičnika, bistroumnega opazovalca ono­
dobnih razmer. 
16 Šolstvo. 
da ni sam sum zaprl mu poti do visoke vladiške časti. Pač 
pa so svarili že ondaj nektere bogoslovce, ki so često ob­
čevali z Mat. Maj ar jem, a svarilo je bilo zaman.1 Poleg 
Majarja je v tem krogu, v tem duševnem vzduhu vzrastel 
tudi Andrej E i n s p i e 1 e r. 
Omeniti nam je še slovenske stolice na goriškem liceji 
in odličnih zaslug, ktere si je stekel za slovenščino v Gorici 
Val. Stanič. 
Bore malo seje tore storilo za materinščino v šoli ; vladni 
sistem so podpirale mnoge okolnosti, n. pr. gmotna beda 
slabo plačanih učiteljev, zavisnost od gosposk, narodu ne­
milih, birokratizem v srednji in visoki šoli, saj so bili srednjim 
šolam poleg „prefektov" ravnatelji navadno činovniki, n. pr. 
okrožni glavarji itd. Ubogi učitelj, odvisen na vse strani, 
želel je pa tudi pridobiti in ohraniti si priznanje mogotcev; 
nikar pa ne pozabimo tiste žilice, ki je tako dovzetna za 
„čast" in za posnemanje tujih odnošajev in, ne da bi pre­
iskovali pitanje, je-li se morejo presaditi na domača tla. 
Strahopetneže in kruhoborce pa je omajalo še nekaj 
druga : Kdor je marljiveje od svojih drugov gojil materinščino, 
bil je kmalu na glasu, da je — panslavisti Panslavist pa 
je bil koj prva pošast za samim hudirjem! Sam Slomšek je 
bil „panslavist", opazovali so ga po vohunih, dasi so mu 
morali dati dovoljenje, da je dajal svojim učencem v slo­
venščini državno-veljavna spričevala. 2 Malo pred imeno­
vanjem za vladiko je Slomšek posebno močno vzbudil ta 
sum: vložil je bil prošnjo, da naj mu dovoli ustanoviti 
društvo za izdavanje poučnih slovenskih knjig — (1845) — 
a odbili so mu prošnjo, ne da bi mu povedali razlogov. 
„Osamljeni upehamo. To vidijo sovražne sile in zabranjujo 
dobro pod vsakovrstnimi pretegami. A to me ne sme ovirati, 
da delujem po svojih močeh za povišanje časti božje in za 
blagor naroda, v čegar sredino me je postavila Previdnost." 
„Naše načelo bodi: molčimo, ne govorimo nič, de­
lajmo mnogo, potrpimo vse. Regnum coelorum vim 
potitur." Tako misliti ni bilo dano mnogim — imel je narod 
samo jednega Slomška.3 
Kakovšne posledice je morala imeti taka šolska osnova? 
Nemški učenec je moral zaničevati slovenskega součenca, 
„češ, da mora biti njegov jezik jako malovreden in narod 
1 Ustmeno izvestje. 
2 Kosar, SlomSek 17. 
0 Pisma SlomSkova Piklit, 22. jan. in 4. majn. 1845. Kosar, SlomSek G6. 
Gormanizovanje v šoli. 17 
sam zelo neumen, ker nima niti svoje slovnice." Naposled 
jel je slovenski deček sam o sebi in o narodu svojem ravno 
tako misliti, saj mu je tudi učitelj dajal vzgled zaničevalca 
slovenščine, govoreč vedno le nemški in strogo kaznujoč 
ubogega dečka, ki se je pozabivši drznil kdaj govoriti v šoli 
ali domov grede slovenski. „Imeli smo leseno blažko na 
remeni, ktero je moral v sramoto nositi, kdor je v materinem 
jeziku zinil. To je bil začetek nemškutarije" pravi Slomšek 
iz lastne skušnje. ' Dr. Vinko Fer. Klun nam isto potrjuje. '* 
„To je bil začetek nemškutarije!" A no tako zelo zarad 
„nakopičenja" nemškega znanja v mladih glavicah, nego po 
negativni strani učnega sistema: izbijaje slovenskemu dečku 
slovenski govor, izbijali so mu častiljubje in moštvo in 
vbijali mu prve „elemente" tistega izobraženja, ki je storilo 
Slovence tako odlično sposobne za — berištvo nižje in višje 
vrste. Zatrovali so mu — značaj in to je naše naihuiše 
gorje ! J J 
Kaj je pomagalo, da je leta 1840. vlada velela spisati 
slovensko-nemško slovnico: ne da bi se po njej pospeševalo 
učenje slovenščine, nego da bi se dečki na podlagi mate­
rinščine laže priučili nemščini ; slovenščina naj bi ostala zane­
marjena tudi zanaprej. Narod v svoji celoti se v tej šoli seveda 
ni germanizoval, pač pa cvet njegov, razumništvo; to se 
je napilo tuje omike, odločilo se je od domačih tal in stopilo 
v kolo tuje narodnosti. „Kadar so prišli izšolani učitelji in 
crkovniki med slovenski narod, če ravno rojeni Slovenci 
znah so menj, kakor v otroški dobi, kadar so šli v šolo ' 
bih so s slabo slovenščino godcem in basarjem nasmeh 
lo sramoto občutivši, jeli so gospodje slovenski jezik — ne 
imnL"^i ^%rVf6 .črfciti in zani6evati> v smeti metati in po-
n?ohrotii Iiak° lf1 S1°m,Šek- " T° VelJa P°sebno ° Slovencih 
na obrobji slovenske zemlje. Koroško-slovenski deček n pr 
se je naučil najprej v domači šoli malo nemščine, potem ie 
sel v Celovec v „študije." Tu ni smel govoriti po domaČe 
m se niti upal ni ali samo izjemoma, kadar je bil v družbi 
samih rojakov Marljivi deček prebije vse zapreke, požira 
potrpljivo psovke m sline in prekosi kmalu dokaj vrstnikov 
— a čim vise se vspenja v vedi in družbi, tem bolj se od­
daljuje od svojcev, a tem slabše mu doni na uho matere 
« Drobtinice 1887 04; gl. tudi Kosar, Slomšek, 100; kder pripove­
duje ?.. g. kanonik dogodbo iz svojih šolskih let 
2 Letopis Mat. Slov. 1879. i). 
„ , ,/ Drobtìmcc 1887. •}•> • Л^Ч njegovo lepo propovođ vMosburgu 1838 lotu 
o dolžnosti, ljubiti m gojiti materinščino. Vedož 1849, II. 123. 
Slovenci in 1848. leto. o 
18 Germanizovanje v Soli. 
mili glas; iz slovenskega dečka postane omikan Nemec in 
nastopi življenja pot, pripoveduje Nemec V. Rizzi. ' 
Res je, da se je mnogo Slovencev visoko vzpelo — a 
bili so že Nemci, ko so dosegli visoko stopinjo; plačali so 
pa dostojanstvo z narodnostjo. Germanizovani mož slovenske 
krvi pa ni poznal več naroda, čegar sin je bil; vsa veda, 
ves vpliv njegov je bil zgubljen za narod in je služil le 
tujemu narodu, navadno pod krinko „državnega interesa." 
Tako je nam tuja, v državi gospodujoča narodnost dobivala 
neprenehoma novih močij iz nenemških narodov — ti pa so 
morali medleti za rastočo duševno anamijo; sejali so — a 
želi so drugi. '' Ali je pa mogoče omikati narod, če mu vzameš 
inteligencijo? Ob ustvaritvi samostojne kulture niti govoriti 
nećemo. Ako bi se moglo dognati, koliko škode so v tem 
oziru utrpeli Slovenci v teku stoletij, uverjeni smo, da, bi ta 
svota precej presegala duševni kapital, ki smo si ga izpo­
sodili pri srečnejših sosedih. Z obrestmi samimi je narod 
pošteno poplačal svoj dolg — na drugi strani bi pa gotovo 
nastali v sliki kulturnega dela naših sosedov neprijetni pre­
sledki, ako bi hoteli izbrisati" doneske mož, ki niso bili njihove 
„gore listi." 
V takih razmerah se ni moglo razcvitati slovensko 
slovstvo. Kdo bi pisal? Kdo bi citai? Saj je sam Stanko 
Vraz pisal nekoč prijatelju: „Slovansko pismo pisati stane 
kaplje slovanske krvi; to znam, kajti se čutim spisavši slo­
vansko pismo, vselej kar potolčenega,." 4 In vendar je bilo 
to Vrazu neizmerno laže nego tisočerim naših omikancev, celo 
takim, ki niso imeli nobene mržnje do slovenščine. Kdo bi 
pisal knjige, za ktere ni bilo dobiti založnika? Celo molitvene 
knjige so dobile težko založnika. Slomšku, namerjajočemu 
izdati slovenski molitvenik, rekli so knjigotržci: „Slovenskih 
1 Deutsche Monatschrift, i'. Kärnten. 
2 Krempl 253 : „Skoda, kaj so tot-i vučeni Slovenci samo drugim 
proso branili, svoje pa vrablom pustili pojesti." 
0 Primeri Slomškov govor v mariborski čitalnici leta 18G2. [Drobtinice 
1887. 93.] kder prispodablja zaostale narode ubožnemu kmetu ki se mora 
tuje hrane rediti in k sosedom v bernjo hoditi, dokler ni domačega pridelka 
za življenje dosti. Najhuje pa so godi kmetu in tudi takemu narodu, ki 
namo&tniku takemu v roke pride, kteri ga več iz svojih rok ne izpusti, tei' 
mu tako dolgo posojuje, da njegovega pri lastnem domu, pri domači očet-
rrjavi lastnega več ni. Лко si hoče kmetic pomagati, hitro mu namoStnik 
bogati zaočita, da vso od njega ima . . . Blagor kmetu, kteri v stiski taki 
napne vse svoje moči, dolge poplača in se svojih namoStnikov rea i, poprej 
ko ga na boben dajo, njega, ženo in otroke po svetu poženo!" 
4 Macun, Knjiž. zgodovina 6. Vraz, Di'la V. 171. 
Ovire slovstva. 10 
knjig ne kupuje nikdo." ' Kopitar pa veli: „Kmet ne piše, 
omikanec je nemški izobražen in renegat; s slovenskim 
jezikoslovjem se bavi zatore samo kak diletant, ki mora 
svoje rojake malone prositi oproščenja za to „zabavo." -
Razve tega je pri nas, kakor povsodi, dušila slovstvo 
tudi cenzura: zabranila je, ako ji je le količkaj bilo mogoče. 
Do leta 1848. so igrali v gledališči ljubljanskem samo nemške 
igre, pch samo nemške pesni, ako niso izjemoma kdaj zapeli 
nemški igralci in krakovčani ktere slovensko — proti po­
liciji. Proti ukazu: „Nikdar in nikoli se ne sme v gledališči 
prepevati slovenski", pregovoril je dr.. Bleiweis nekterikrati 
igralce, da so ktero slovensko zapeli; burna pohvala je donela 
tudi krakovčanom, ako so nastopili. Guverner Weingarten 
je pa takoj obdolžil aranžerje takih dogodkov: „Dobro vem 
da jo vse to naredil dr. Bleiweis, kterega so gotovo Rusi s 
srebrnimi rublji podmitili."'1 Lavoslav Kordeš je osnoval slo­
vensko gledališko družbo, predelal in poslovenil dve Ko-
tzebue-jevi igri — „a kako so ga pogledali, ko je na mero-
aajnem mestu prosil dovoljenja, da se smeta igrati. Vesel 
lv,mo™ bltl- da g» nis° zarad takega predloga takoj zaprli. •• 
il .™antom niso dovolili slovenskih iger v gledališči ; 
g edahščni kritik ni smel niti omeniti, da se je zapela kdaj 
slovenska pesen. Več svobode je bilo v Zagrebu, Pragi in 
1.VOVU. Samo na Kranjskem so hoteli... nekteri visoko 
kvišku dvignem nosovi izvohati na vsak način ognjišče 
strahovite posasti panslavizma." Saj vemo, da se ne bi bile 
Stn- prjkaTZatl niti PolJ'ede]ske „Novice" na dan, da ni 
ÏSJZ°, л?? S:yn Se potegnil 7Л nJe- SaJ J'e ljubljanska 
cenzura prečrtala Kordešu celo poročila o slovanskih besedah 
nPv«ïM^Ï ?a' C lh 40 ]et se ni dovolil° krakovčanom pre­
pevati kolede o sv. treh kraljih P 
hnv«,tn Lla"d-ih,J?.tudi gospodovala tujščina, najbolj hri-
ììwl.ìSJ* do,bìval0 ?'8°]i nemške m-adne oklice/raz­
glase itd, das, so bih, činovniki samo deloma Nemci in Lahi, 
večinoma pa Čehi m Slovenci, uprav Čehi so bili „rojeni" 
' Kosar Slomšek, ai. Enako toži Matija Majar Pravila kako i™ 
braževati ilirsko narečje. 12. '".H", riaviia, како îzo-
3 Gl. Vodnikov spomenik, 180. 
:i Levee, Blciweis-Vecernioe XXX. IG 
••.Illyr BI 1818 Ko je leto 18-18. rešilo verig t.mli slovensko Vilo ,ln 
'«ÄB0 T™ "Лн^? od01'n]mìiL] ^^™-
i TaK0-lt. ,\\-,i-b^ JLin sln-visp.hes — so was man satrt • кш, ei.,vi 
Sv-tSyrfi'^ir5'118Ì8.dei' 1,aU"tS,a,U K™"",? №S-
1 Slovenec, 15. jan. 1841). 
20 Uradovanje. 
činovniki, dve tretjini činovnikov so bili Čehi. A baš v 
Čehih se je pokazal z največjim uspehom „ponarodoveči vpliv 
države", ' t. j. ne v zmislu narodne svobode, nego nivelo-
vanja narodnih posebnostij in interesov v prid „državni", 
t. j. nemški narodnosti. Češki činovniki, učitelji in oskrb­
niki so bili že davno pred Bachom predestinovani „Bachovi 
huzarji". Tekmuje z rojenimi Nemci in ponemčenimi 
Slovenci so branili uradovanje nemško '2 z ozirom na po­
trebno „upravno jednoto", „na državni interes" - - češ, da 
je narodni interes v nasprotji z državnim in da se oni mora 
klanjati temu: narodi so zarad države, ne pa država zarad 
narodov — narodi zar'ad činovnikov, ne pa činovniki za narod. 
To pa razumi, kdor pomni, kako je birokracija Metternichova 
bila neomejena lastnica vseh javnih oblastij, vsemogočna in 
neomahljiva na vzgoraj in na spodaj — nezmožna sicer za 
plodovito delovanje in nepristopna višjim idejam, ako se niso 
ujemale popolnoma s činovniškimi „rubri" — pač pa je ob 
tej skali razletela se tudi najboljša reforma. 
Vladal je pri nas najstrožji jožefinizem v upravi in na­
sproti crkvi. Bila je to doba „staro-avstrijstva", po kterem 
zdihujejo dendenešnji neki politiki — a sam Bog zna, zakaj 
je tako hvalisajo! Ali morda zato, ker je bilo nemško? A 
morilo je duševno življenje avstrijskih Nemcev po večjidel 
nenemških činovnikih s cenzuro in prohibitivno politiko proti 
duševnim proizvodom inostranskim! — Ali morda, ker je 
bilo jožefinsko v crkveno-političnem oziru ? — Ta jožefinizem 
je uvel jezuvite in ligorjance v Avstrijo! — Ali je morebiti 
spoštovalo narodno voljo in vladalo z narodi? — Ne, bilo 
je strogo absolutistično! — Predmarčevo dobo hvale samo 
zato, ker je zatiravala nenemške narode; ta politika je ne-
kterim krogom vredna lavorjevega venca, ki zamore pokriti 
vse ostale „grehe" predmarčevega režima s plaščem ne kr­
ščanskega, pač pa vsaj germanskega smiljenja. Nasproti 
onim, ki dendenešnji zanikujo uspehe te germanizacije, nam 
zatrjuje Nemec prof. dr. Puff 1853. leta,' da je bila k večemu 
tretjina štajarskih Slovencev nezmožna nemščine, razširjajoče 
se „ne samo med Slovenci zgornjega mariborskega okroga, 
' „Der nationalisierende einfluss des Staates" v zmislu pumplowi-
czevem: Rechte der Nationalitäten und Sprachen in Ocstorreich, 2У6. 
s Malo so se zmenili za ukaz Franca I., da naj mu za okr. komi­
sarje, tajnike itd. nasvetujejo samo take može, ki so zmožni deželnih je­
zikov v Iliriji. Kroncs, Zur Gesel). Oosterrnichs 1702—1810. '2H8. 
* .Marburger Taschenbuch I. 7. 911 Čudna zmedenica je v brošuri 
„Die Ansprüche der Slaven des öster. und pi'cuss. Staates (Weimar 1H4B). 
Stari režim. 21 
sosebno, mod najumnejšimi in najimovitejšimi, med Slovenci 
v Slov. Goricah, nego celo po Pohorji, ob Savinji in Savi, in 
ni ga menda naroda . . pri kterem bi dobivalo načelo ,Jeden 
Bog, jeden cesar, jeden vladni jezik' več veljave nego v 
Slovencih." V istini pojma: „nemštvo" in „izobraženost" 
postala sta sorodna, da, često identična v Slovencih in „po 
20 ur daleč je moral hoditi, kdor je hotel pohoditi rodo­
ljuba", pripoveduje Trstenjak. 
Ko pa se je jelo daniti pri nas, „obsedlali so Slovenci" 
po besedah Slomškovih „kobilo pri repu" pri prvih literarnih 
poskusih. Ob Sotli so vlekli za ilirstvom, pod Dobračem 
pa so kovali v s e s 1 a v j an s k i jezik,1 vsi vkup pa so se 
prepirali za — ABC. Majar je seveda kmalu uvideti moral 
neizvršljivost svojih idealov; tem vstrajnejša pa je bila „abe­
cedna vojska", ki so jo zmernejši rojaki naravnost ostro 
obsojali. * Važnejše je bilo vplivanje i 1 i r š č i n e na Slovence ; 
poprijeli so se je mnogi pisateljiv (Vraz, Miklošič, Murko, Ko-
čevar, Trstenjak, Muršec, Jeran, Žakelj, Ravnikar, i. dr), mar­
ljivo so se je učili bogoslovci, dopisovali ilirskim novinam 
\n. \г.а'^п 'n v Ljubljani so bogoslovci Vraza pozdravili v 
ilirščini; Vraz je menil, da so Dalmatinci, a bili so Kranjci 
in zatrjevali so mu, da „dišu i živu" za ilirizem. 3 Razu­
meva se, da so predstojniki kmalu zabranili bogoslovcem to 
občevanje, veleli so jim, da izroče Vrazove dopise ravnateljstvu 
in policija je celo prijela Vraza povodom pohoda v domo­
vino ; neki okr. komisar v Celji je okrož. uradu ovadil Vraza 
in Kočevarja, da med narodom trosita „čudne" pesni (Vukove 
srbske narodne pesni). 
Pravega političnega značaja ilirske simpatije v Slovencih 
nikakor še niso imele in Schuselka je pretiraval trdeči, 
da se po Slovenskem širi ilirizem tako hudo, da „tišči Nemce 
vedno bolj v pusto gorovje koroško" ;4 tu je gledal mož 
1 Majar. Pravila itd. 
2 Der verwünschte abc-wirrwarr! Quousque tandem àbuteris palientia 
nostra!'- pisal je m zdihoval Slomšek snujoč „slov. knjiž. društvo" in v 
zadregi zarad pravopisa. „Im anfang beim Bohorič bleiben; bis nicht die 
schulen denselben verlassen, müssen prämien und Schulbücher denselben 
behalten." List Pikin 22. jan. 18-16. V listu Jaraiku pa pravi : „Bog daj jim 
(Kranjcem) pamet" „Kres", 1883. 580. 
3 Vraz. Dcila V. 217 (pismo 8. travnja 18-11). O tej tvarini prim, tudi 
sicer Vrazova dela; Smičiklas, Poviest hrv. II. 464; Zora 1872. 22 [Trste-
njakovi: Princski k zgod. duš. prerojenja Slov. na Staj.] 1877, 2(iit- .Kresa 
1883, 213; Macun, Knjiž. zgod. 100; glede na opozicijo PreširnovVprim 
„Zora" 187«, 28 i. dr. 
4 Schuselka. Oest.eneich über Alles, wenn es nur will! [Hamburg 
1848, pred marcem], str. 11. 
22 Tesno duševno obzorje. 
ilirstvo skozi povečujoče naočnike — policijske. Л kal mo­
goče bodoče snovi je imelo to gibanje v sebi, sarti o da je 
slovenstvo kmalu krenilo spet na pot samosvojega narodnega 
življenja in zapustilo jedva pričeto književno združenje s 
Hrvati. „Ilirci" slovenski razven Vraza so se oklenili pra­
pora, ki ga je dvignil urednik „Novic", dr. Bleiweis in konec 
je bil „jugo-slavizmu". 
Zgodovinarju je tukaj dolžnost, priznati, da so te siro­
mašne, skoro bi rekel, obupne razmere, neugodne razvoju 
duševnega življenja, naravno napotile marsikoga, da je pois­
kal vedoma ali pa polagoma zarad vplivajočega pritiska vnanjih 
razmer, pozorišče svojemu delovanju, torišče za sile svojega 
po življenji in dejanji hrepenečega duha, v tujem, obširnej­
šem kulturnem krogu — doma bi mu bile ohromele peroti. 
Ne smemo sleharnemu očitati renegatstva zavoljo „lakote 
slave, blaga", kar je tako pikro očital Preširen Vrazu. ' Naj-
menj je opravičeno ono očitanje za dobe narodnega indife-
rentizma, ko ni bilo še zadobilo narodnostno načelo svoje 
veljave za vsako pleme niti ni imelo one elementarne sile, s 
ktero je prodrlo na dan 1848. leta. Saj znamo, kaki utisi so 
dajali mladini, plastični masi, smer za vse življenje; naj-
krepkejši volji se ne posreči v vsakem slučaji iznebiti se 
onega trajajočega vpliva. Redki so duhovi, ki se tudi v 
takih okolnostih zavedajo dolžnosti inteligencije: biti uči­
teljem in voditeljem zanemarjenemu narodu; „da veleva,", po 
besedah vladike Slomška, „vest tem odločnejše spolnovanje 
narodnih dolžnosti], čim revnejši in zanemarjenejši in čim bolj 
po krivici tlačen je narod." Ta,ke heroične požrtvovalnosti 
ni najti povsodi, niti take zaistino apostolske gorečnosti za 
blagor svojega rodu, tem rnenj, čim bolj univerzalno na­
darjen je duh, ne brigajoč se za meje narodnosti, domovine, 
vere, stanu itd. Zaman je praviti takim duhovom, da se ne 
smejo udati popolnoma osvajajoči sili „republike učenjakov", 
da je izdajstvo, prekoračiti mednarodne meje v vedi, zapu­
stiti domači prapor in slediti zastavi mogočnega soseda, di­
čiti jedino njemu glavo z lavoriko zmage v duševnem boji. 
Moči slovenskega naroda je dalje jako cepila starodavna 
razcepljenost v crkvenom in političnem o žiru. 
Ta razkosanost je ustvarila polagoma posebne, separatistične 
interesne kroge, razcepila je Slovence v Štajarce, Korošce, 
.') OJe.i : Fckonja; Zakaj in kako je Stanko V niz postal Ilir? v „Ljublj. 
Zvonu" 1887. Prim. Vraz, DMa V. Ш). '„Kres" 1883, filli, Letopis Mat. Slov. 
1875 [Liter, zapuščina Fr. Preširna] str. 1б.'Ј i. dr. 
Politična razkosanost. 23 
Kranjce in Primorce, umorila jim malone do cela zavest na­
rodne celokupnosti in slovenske manjšine vpregla v služnost 
tujih, prevladujočih večin. Tako daleč je dospelo odtujenje 
politično razdraženih bratov tiste matere Slovenije, da je 
Kranjec pikal in zbadal Slovenca štajarskega grje in pikreje 
nego Nemca, Laha itd. ; bratu Kranjcu pa tudi Korošec in 
Štajarec nista kazala toplejše ljubezni. 
Za malo časa so v XVIII. in XIX. veku vlade ustano­
vile vsaj neko upravno jednoto. Zjedinivši večji ali menjši 
del naroda v graški ali ljubljanski guberniji — a poleg tega 
je trajala dalje starodavna kronovinska avtonomija, ostali so 
deželni stanovi štajarski, koroški in kranjski in oteli si borne 
ostanke nekdanje svoje avtonomije. Narodu najugodnejša je 
bila osnova kraljevine ilirske za vlade francoske; a tudi ta 
je avtonomijo s pokrajinsko zamenila s francoskim centra­
lizmom. 
Razkosanost naša izvira nekoliko iz razvoja fevdalne 
nemške države, nekoliko pa, in skoro smemo trditi, še bolj 
iz jako nesrečnih zemljepisnih razmer slovenskih dežel. — 
Visoko gorovje z razmerno malo prelazi loči Slovenca ob 
Dravi in Muri od Kranjcev ; Slovence pa ob Soči in ob Adriji 
ločita istotako Kras in Julske planine od stanovalcev ob Savi 
in njenih pritokih. Obratno pa so vrata na stežaje odprta, 
ki vodijo preko Soče Italijane in ob Dravi, Muri in čez Alpe 
Nemce zložno v dežele Slovencev ; na iztoku pa jim podajajo 
roko Madžari. Formacija gorovij jo ustvarila zemljepisne 
jednote, v sebi uprav tako enolične, kakor bolj ali menj raz­
ločujoče se od sosednih po podnebji, po prirodnih pogojih 
življenja itd. Zemljepisna jednota pa ustvarja kulturno jed­
noto, vzajemnost kulturnih, političnih in gospodarskih inte­
resov; tako silen je ta vpliv, da ustvari polagoma jako trdno 
vez tudi med narodno različnimi življi, osobito na podlagi 
vzajemnosti gmotnih interesov. Slabejši živelj pa je v tej za­
drugi predan vplivu močnejšega, ki vedno in neprestano ni-
veluje nasprotja v svojem zmislu, v svoj prid. „Zakon pri-
rodnega razplodnega izbora zadobi naposled tudi tu veljavo, 
in brez pritiskajočega posredovanja države se zgube v teku 
časa slabejši ljudski jeziki in se umaknejo razširjenejšim in 
močnejšim deželnim in narodnim jezikom" — pravi Gum-
plowicz, ' meneč pod „narodnim" jezikom jezik vladujoče 
narodnosti, ki je tudi jezik „narodnosti" v političnem zmislu, 
t. j. skupine stanovnikov tiste državne jednote. Zgodovina 
Gumplowicz, Das Recht der National, u. Sprachen. 283. 
24 Politična razkosanost. 
kaže, da tu ne odločuje vselej večje število, nego često višja 
omika. 
„Divide et impera" je utelesilo se tore napram Slo­
vencem ; v koliko jednot so nas razbili, na toliko strani so 
nas vlekli v imeni interesov vsakojake vrste. Naposled nam 
niso hoteli pustiti niti narodnega naziva in nam ga ne pri­
voščijo tudi dendenešnji ne. Ako se je kdaj pojavila težnja 
po tesnejši zvezi med ločenimi brati ali celo po spoznavanji 
z ostalimi slovanskimi betvami — takoj je nastal hrup, češ, 
da je to gol panslavizem. Koliko ugodnejši je bil položaj av­
strijskega Nemca; tudi njega bi bili radi s kitajskim zidom 
ločili od bratov onstran črno-žoltih mejnikov; zabranili so 
mu čitanje knjig in novin nemških, ako so se količkaj zdele 
nevarne „miru" in „redu". A knjige in novine so vendar 
prodrle in utihotapile se k nam; čim „nevarnejše" so bile, 
tem več vhodov so našle prek meje; kar je nameravala 
vlada zabraniti, to se je vendar zgodilo : iz revolucionarnega 
slovstva nemškega je zajemalo nemško duševno življenje v 
Avstriji vstrajnost svojo in nado, da pridejo lepši časi ; ono 
slovstvo je netilo nemško narodno zavest in pripravljalo 
narod, da bi bil oborožen ob odločilni uri. Slovencem ni 
prišlo tako blažilo in tolažilo in dramilo od nikoder, izvzemši 
•vpliv ideje ilirske in razcvetujočega se slovanskega jeziko-
znanstva na ono smelo četo, o kteri smo poprej govorili ; a 
ta vpliv je bil omejen na tako abstraktne reči, da ni mogel 
prodreti v narod, najmenj pa se je bilo bati resne nevar­
nosti za države. 
Osamljeni narod slovenski pa je budil sosedom boga­
tejšim in močnejšim ono preziranje, ki je izpoveduje tako 
najivno odkritosrčno zloglasni „osvoboditelj kmetov", Hans 
Kudlich: ' „Ponosno smo zrli doli na vse, kar je bilo slo­
vansko", enako „plemenito" čuteč kakor znani Fallmerayer,2 
ki govori o Slovanih: „Heiloti naj ostanejo in vsi napori, zado­
biti moč in veljavo in biti ženijalni, zmatrajo se v Nemcih za 
predrznost, da, za hudobnost in se kaznujejo kot upor proti 
prirodnemu svetovnemu redu." Tako so Slovence z drugimi 
Slovani vred prezirali, da so kar naravnost šteli Avstrijo 
med nemške države; „narodnostna nasprotja so ostala čisto 
neznana aH se vsaj niso opazile njihove politične posledice . . 
K večemu se je priznala posebnost Ogrske poleg ostalih 
1 Hans Kudlich, Rückblicke u. Erinnerungen I. 5. Kdor se hoče 
overiti o ničevosti Kudlichovi, naj čita to knjigo. 
3 Gl. Helfert; Gesch. Oester. II. 424. 
w-
Nemški značaj Avstrije. 25 
dednih držav. Da goji Avstrija neizkorenljive kali federacije, 
da se more notranji razvoj njenih narodov pospeševati samo 
na podlagi bogato razvitega političnega življenja, to so po­
polnoma pozabili, a kako bi pa to tudi znali, dokler je težki 
pritisek mehaničnega vladanja tri vse duševno gibanje, in 
popolno pomanjkanje svobode sleharni pojav narodne ose-
bitosti in politične zavesti uničevalo in pačilo? Kder pa 
ni avstrijska vlada čisto zadušila narodne zavesti, zabranila 
je vsaj njen vpliv na politično zavest in tem načinom 
podrla most do svobode." ' In vendar so vlade same v 
v imeni svobode pozvale narode na boj proti Napoleonu in 
takrat jim izbudile prvi čut zaL svobodo. 4 To se ve, da je iz 
krvavih bojišč za „svobodo" vzrastel absolutizem — saj se 
je tisti paradokson ponavljal pri nas tudi po zmagovitih voj­
skah 1848. in 1849. leta, dočim so strašni udarci 1859. in 
18G6. leta uničili nasprotni uspeh, t. j. absolutizem primo­
rali umakniti se ustavnemu, svobodi narodov ugodnemu in 
primernemu principu. 
Pogubljivost germanizacije so uvideli vedri duhovi že 
davno pred letom 1848. Lev Thun je bil temu sistemu Kas-
sandra že 1842. leta,a in ko je 1848. leto potrdilo njegovo 
prorokovanje, pisal je: „Germanizujoča tendencija avstrijske 
vlade je osvojila sicer nemščini umetno razširjeni krog, a 
uverjeni smo, da se s tem ni ojačil vpliv, ki bi ga bila imela 
po naravnem poti, nego oslabela ji je pristna moč pospeševanja 
prave omike .. Pogubljivi blesk tega principa ugaja njegovim 
pristašem, kterim sila principova daje moč — a drugim kuje 
spone, navdaja jih gnjevom, dočim jim zajedno veže moči."4 
A vladni tek še ni bil nasičen, ni mu še prišlo na 
um, da tek ne sme presegati prebavljenja in da „si moramo 
narode, kterih ne moremo niti pogoltniti niti politično po­
srkati, duševno asimilovati, pa ne moreči jih, nego oživljajoči 
jim narodnega duha in narodni jezik". Niso bili še poznali 
humanitete proti malim narodom, nego trdili so v duhu pred-
krščanskem: „Neumno je biti popustljivim proti neomikanim 
narodom ; vsaj ginejo narodi in jeziki uprav tako kakor 
osobe." Za take silo viteze je zaman Fi schhofovo pitanje: „Kaj 
mislite, da smete umoriti osobo zato, ker je umrljiva? 5 
1 .Springer, Ocsterreicli nach der Revolution, 8. 
2 (Hartig) Genesis de.r Revolution. .477. 
8 Thun, Betrachtungen über den gegenwärtigen Zustund der böhm. 
Literatur —87. 8!) itd. 
4 T'iun. Betrachtungen über die Zoitverhaltnisse 30. 
* Fischhof, Oosterreich und die Bürgschaften seines Bestandes, 26. 
46. Helfert, U. 2U, 274, 283 i. dr. 
26 Učinki raznarojevanja. 
Žalostna je slika, ki nam jo kaže naša zgodovina, in 
napisali bi debelo knjigo, ako bi hoteli slediti modrici po-
vestnici samo par stoletij v prošlost, nazaj. Uverili bi se, da 
je za naš narod napočila pomlad svobode pozno — prepozno, 
a tudi — prerano: za novo življenje, za glas svobode je bil 
narod še tako malo pripravljen, kakor znane svetopisemske 
device na prihod ženinov. Razumništva je bilo bore malo, 
malo zagovornikov in voditeljev — saj se nam je ravno raz-
umništvo najbolj potujčilo bilo. . Madžari, Poljaki in do go­
tove meje i Čehi so imeli rojene in zavedne voditelje -- ple­
in enitaše, ki so bili po bogastvu, omiki in socijalni veljavi 
močni stebri narodne samobitnosti, kulturne in politične. 
Nemci so imeli bogato in vedno bolj narodnosti svoje se 
zavedajoče meščanstvo, iz kterega je vzrastlo živahno, javno 
in skrivaj delujoče število literatov; ti pa so se borili že 
davno za zjedinjeno Nemčijo in za ves politični in socijalni 
program revolucije našega veka; nadejati se je bilo tudi, da 
se za uresničenje tega programa potegne kaka zakonita, 
moč v dolgi vrsti nemških knezov. V nekem zmislu so se 
ujemale' želje onih revolucijonarcev z težnjami berolinske 
vlade po preosnovanji Nemčije pod nadvlado Prusije. Itali­
jani so imeli tudi svoje močno in trdno meščanstvo, plem­
stvo in uradništvo in poleg tega mnogo samoupravne samo­
stalnosti; njim za hrbtom pa je stala dinastija savojska, 
snujoča načrte in pripravljajoča narod svoj za boj proti 
„tujim nasilnikom". Celo Hrvatom so se dvignili zaščitniki 
v županijskih zborih tu in tam. 
i Kaj pa Slovenci? 
Na Štajarskem, Koroškem in Kranjskem so imeli „sta­
nove", a ti niso bili udje narodnega trupla; niso poznali na­
rodne solidarnosti v narodopisnem, temveč samo v političnem 
zmislu. Narod sam ni imel zatore nobenih organov. Zanašati 
se mu je bilo jedino na duhovščino in na pičlo število mlaj­
ših rodoljubov med posvetnim razumništvom, kajti prodrl je 
duh revolucije v naše kraje, čitali so i pri nas razumniki 
slastno zabranjene knjige, brošure in novine, ktere so knji-
gotržci utihotapljali iz Nemčije. To se je zdela razumnikom 
ondaj jedina dobra hrana; kar je pri nas zagledalo beli dan, 
bilo je pusto, dolgočasno ali celo neumno, zagovarjalo je 
staro'kopito in pobijalo revolucijonarne ideje. Daje cenzura 
dala dovoljenje za tisek, to je pripravilo knjigo ob vso vred­
nost. Gotovo' je prineslo ono slovstvo mnogo zdravih načel, 
ki so se do denes že deloma uresničila; ker so pa vzrastla 
na tuji zemlji in se ozirala pri svojih nasvetih najbolj na 
Zgodovinsko in prirodno pravo. *' 
razmere in potrebe Nemcev, utegnila so biti nevarna nenem-
škim življem; in nastalo je zatore vprašanje, bodo H naši razum­
niki, bodoči 'načelniki narodu, umeli udomačiti, recimo poslo­
veniti, priličiti našim razmeram in potrebam novi sistem, akli-
matizovati rastlino iz drugega podnebja na slovenskih tleh, 
uresničiti evangelije svobode, ne pa vkovati narod v spone 
nove odvisnosti? Samo ob sebi se tega ni bilo lahko nade­
jati, kajti bilo je težavno znebiti se vpliva nemških idej 
možem, bolj ali 'm en j potujčenim v svojih mislih in čutih. 
Ali bo pa tudi narod pokoren pozivu voditeljev? V kako 
pravno veljavno obliko je položiti temelj novi zgradbi? Ali 
bo narod pametno rabil svobodo? 
Drugim narodom je krčilo pot historično pravo; treba 
je bilo samo staro zgradbo nekoliko popraviti. Madžarom 
n. pr. je bil že zdavna državni ideal identičen z narodno 
državo madžarsko; Poljaki še niso bili pozabili, da so malo 
več nego pol stoletja poprej še imeli svojo državno samo­
bitnost in da je celo dunajski kongres priznal vsaj jednemu 
delu Poljakov narodno-državno samostalnost. V Hrvatih je 
imelo veljavo staro državno pravo, varujoče jim samobitnost 
poleg unije z Ogrsko. V Čehih je ' veljal Ferdinandov „ob­
novljeni deželni red" in utegnil biti podlaga politični in narodni 
reformi, priznavajoč Češki vsaj nekaj veljave kot „država" ; 
imele so pa češke dežele tudi v „Češki dvorni kanceliji" 
samoupravni organ ; in živela je v stanovih še zavest, da je 
postala Avstrija -potem federacije; tožiti se jim.je jelo po 
obširnejših pravicah in vedno živahneje so jih zahtevali. 
Počim je pri nas francoska doba nekaj kali zapustila bodoči 
preosnovi narodnega života, zbudil je bil narodno zavest 
Jožef II. na Češkem in Ogrskem: germanizujoč je žalil narodni 
čut, absolutizmom svojim pa je izzval odpor stanov v obrambo 
stare samouprave proti nakanam centralizujočega absolutizma. 
Tudi Nemci so imeli svoje historično pravo : zmatrali so se 
gospodarje vsem drugim narodom, stvaritelje državi, narode 
dinastiji; razširjeni po vsej državi so imeli povsodi svoje 
predstraže, ktere je bilo samo treba pozvati v boj za svobodo 
— Nemcev in — gospostvo nad Nenemci. 
Na historično pravo se Slovenci niso mogli pozi­
vati, ker ga — ni bilo, odkar so zgubili svobodo ; ali prav 
za prav, naše historično pravo je bilo pravo nesvobode in 
politične razkosanosti. Dočim so se drugi narodi sklice­
vali na historično pravo, bilo je Slovencem upirati se mu 
in postaviti se na stališče naravnega prava, zahtevajo-
čega poleg osobne svobode in državljanskih pravic tudi 
28 Narodnost in Slovenci. 
narodno samobitnost, ktera se prav dobro utegne vjemati 
s starim državnim okvirom. Tak program se je pa mogel iz­
vesti stoprav po razdrobljenji starodavnih političnih skupin 
in jednot kronovinskih, po odločenji naroda od gospodujočih 
mu sosedov in neslovenskih sodeželanov in po zjedinjenji 
naroda v novo jednoto, kteri bi se imelo še-le vdihniti živ­
ljenje. Temu programu se je bilo pa bati upora starih go­
spodov in celo lastnih rojakov, kterim se je videla stara 
kronovinska osnova nerazrešljiva podlaga in poroštvo obstoja 
Avstrije. Tako silna je moč tradicije in v teku stoletij osno­
vanih političnih in kulturnih jednot. Take vezi poruši samo 
potres krvavih revolucij — ali bo pa hotel Slovenec sode­
lovati pri revoluciji, z orožjem boreč se za narodne svetinje, 
kterih masa narodova niti umela ni? In ako bi vendar-le 
narod vkljub tisočletni navadi poslušnega podanstva spet 
zadobil toliko samosvoje eneržije in samodoločbe — kde mu 
bo iskati zaveznikov, kterih interesi bi se dali spraviti v 
soglasje ž njegovimi? Ali bodo n. pr. mu zavezniki Cehi 
braneči svojo celokupnost „historično-političnih osobitostij ?" — 
dočim je moral biti glavni članek slovenskega programa uni­
čenje vse vrste takih jednot in nameščenje z novo narodno 
politično osobitostjo? Ali bodo imeli potrebne odločnosti, da 
podajo prijateljsko roko bratom Hrvatom in ž njimi vred 
zrušijo tisočletno državo svetoštefansko krone? 
Nedvomljivo je bilo samo to, da se morajo tudi Slo­
venci postaviti na novo stališče narodnega principa. 
Ta princip je že star, a elementarno svojo moč je dobil še-le 
v novejšem veku, odkar so si priborili poprej zatirani sta­
novi, masa narodova več veljave; postal je potem državo­
tvoren, zbirajoč raztresene narodne kose v homogene jednote. 
Ni bilo dvomljivo, da mora ta princip preosnovati tudi staro 
Avstrijo, sestavljeno iz tolike množine narodov; to je moral 
biti težak „problem", tem težji, ker uprav tisti niso našli 
„ključa" do rešitve njegove, „kterim je bila po dostojanstvu 
pripala dolžnost, uporabiti ključ in rešiti problem. ' Državni 
krmarji so bili vedno trdne vere, da je Avstrija nemška 
država, zato niso hoteli razumeti pravega smotra Avstrije 
in so prezirali znamenja in pozive zahtevajoče drugo smer, 
nego ono, ktcri so oni sledili z zaslepljeno vstrajnostjo." 
Ugovarjali so pa lahko Slovencem : imate-li za narodno 
samostalnost potrebnih gmotnih in duševnih pogojev, sil in 
zmožnostij ? Da, nemška državno-pravna veda nam je narav-
1 Helfert, JI. ш. 
20 
Panslavizem. 
nost odrekla pravico, sklicevati se na narodnostni princip, 
niti imena skupnega nam niso dovolili- Gumplowicz zahteva 
bistvene znake narodnosti tele: „Lastno narodno svoj­
stvo kot učinek stoletne samosvoje državne eksistence m 
ž njò tesno zvezan lasten jezik. To znake nam kaže nemška 
narodnost, nasproti francoski tujevladi, te znake nam kaže 
Poljska razdeljena med tri države, naposled madžarstvo, 
nasprotujoče nemško-avstrijski vladi. „Narodnost" (natio-
Sät) se ne ujema z „rodom", (pasmino, volkstamm). • 
Pravice narodnosti veljajo zatore menda samo n. pr. za Nemce, 
Lahe Madžare, Poljake - nikakor pa za Srbe, Hrvate, Cehe, 
Rusine Slovence, kajti njemu ni narodnost etični princip, nego 
polSi „naslanjajoč sena dolgo trajajočo vzajemnost kulture 
in interesov«, tako nekako, kakor so npr. rabili besedo „nation 
kraniski stanovi leta 1790.* v zmislu „Kranjci" — kot del 
nemške narodnosti". O slovenskih Kranjcih bi zatore veljalo. 
n!aSvanjë?Gente Slovenus - natione Germanus", 'oziroma 
Hungarus" ali „Italus". Takih malih narodov jezik naj po 
tem načelu velja k večemu za dom, za hlev, polje, in če se 
mu hoče skazati še posebna milost, tudi za osnovne sole 
dokler ne razume mladež jezika tiste narodnosti, h ktere, 
kulturnemu in političnemu krogu je ona privezana, t j za 
Slovence nemški, italijanski in madžarski jezik, za Kusine 
poljski^it^k morala podpirati tudi skrb za obstoj države, 
Češ da bi država, ki ni narodna, nego sestavljena iz raz­
ličnih raznorodnih življev, razpala, ako se tem življem da 
dušek in svoboda samostalnega razvijanja. Narodni program 
ie zatore neki protiavstrijski, velcizdajski, rovarski i Bog ve, 
kaj še vse, ali .(z ozirom na težnje Slovanov avstrijskih) pan-
8 aV1Spanslavizem so izumili Madžari, dobrovedoči, da Jim 
preti nevarnost po svobodnem, kulturno in P^1^™?™6;1? 
Slovanstvu; ker je včasih dunajska vlada od Leopo da II. 
sem dovolila Slovanom ogrskim mimogrede kako drobtinico 
narodne pravice in s tem se pregrešila zoper madžarski 
' UëthoH.'dcs hist Ver. Air Krain 1840, članek ReeMeldov; Krains 
pol. und sS Zustände'; a ž njim je izzval Ludo repliko Dežmanovo, 
polno pikre satire. 
» Rechte der Nation und Sprachen, H)2. 
' Pri? Gentf Ruthenus - nationo Polonus. Hrvateki dež. zbor lota 
1848. jo zàìTtevaì združenje Dalmacije in Vojvodine s HrvaŠko in na.iv 
„narod" (nemzet, nation) za ta državni nl.vor. 1 ojakovu-. 1-2. 
•' Prim. Slovanstvo I. 111 • 
30 Panslavizcm. 
princip, ustvarili so Arpadovci, nadarjeni obilicoj domišljije, 
strašilo za Nemce in Avstrijce — panslavizcm, neprehoma 
doma in zunaj domače zemlje trdeči, da nameravajo naši 
Slovani zrušiti Avstrijo, staro trdnjavo zapadne omike, in se 
podvreči belemu carju, poosebljenemu despotizmu in barbar­
stvu, potem pa da zjedinjeno Slovanstvo uniči omiko ev­
ropsko. To natolcevanje je Slovanom veliko škodilo pri za-
padnikih, kajti velika masa je verjela, kar so trobili Madžari 
med svet; ' samo redki so bili razumniki, ki so zmatrali 
panslavizem golim, praznim strašilom, dobro vedoči, da je 
uprav tako neizvršljiv kakor pangermanizem in panromanizem, 
ker slovanske pasmine loči preglobok in preširok prepad 
zemljepisnih, kulturnih, verskih in drugih nasprotij in ker 
narodi in narodiči, hrepeneči po svobodi in omiki, više cene 
svoje pasminske osobitosti, nego interese plemenske.- Kdo 
bi bil pri nas panslavist v političnem zmislu? Večina na­
rodova gotovo ne, najmenj pa duhovništvo, pravi reprezentant 
katoliškega naroda. — Saj se niti najbližji bratje ne marajo : 
Rusi in Poljaki, Srbi in Hrvati ! Odstraniti tisočletne zapreke 
je teže, nego se morebiti dozdeva fantastom, prezirajočim 
dejanstvene razmere. Niti na polji literarnega panslavizma 
niso dosegli ogromnega sadu in vendar je te vrste panslavizem 
zgolj kulturna prikazen, ktero narekuje v prvi vrsti napredek 
človeške, po spoznavanji vsega človeštva in njegovih du­
ševnih plodov hrepeneče omike; zavest narodne sorodnosti 
ima jako malo dejanskega vpliva. 
Še nekaj je povdariti, da nam postanejo še bolj jasne 
ovire, nasprotujoče narodnemu delu Slovencev. Treba'je bilo 
začeti pri temelji in paziti, da se zgradi zdrava, vstrajna 
podlaga, da se ne čepe in ne trate pičle moči, ne žrtvujo za 
smotre še nedosežne, dokler še ni dognano, kar je najele-
mentarnejše .in najpotrebnejše. Vse pa, kar je bilo treba, 
sme se s kratka imenovati: svoboda in sicer je najprej tre­
balo svobode stvarne za kmeta, osvobojenja iz nadgosposke 
oblasti, ktera se je vrinila med narod in državno oblast. 
Stoprav svoboden kmet je mogel postati gospodar sam svojim 
zasobnim zadevam in kot drug občine mogel je i sodelo­
vati pri srenjskih zadevah in s tem doseči vpliv na najnižje 
a sila važne posle jednote dobro urejene države. V tem 
1 N. pr. celo Sclmselka v „Oestcrreich über Alles" str. 14. „Auf 
österreichischem boden, selbst, in Lemberg, Prag, Brunii, Pest, Agram, 
Laibach, ja sogar in Wien, hat Russland seine panslavistisohcn posten". 
1 Slovnik naucny: Ilyrismus. 
Srenjske samouprave ni bilo. ol 
oziru sc Avstrijec sploh ni nič naučil za časa absolutizma 
(izvzemši Lahe in Madžare) in revolucija ga je potisnila na 
javno polje, ne da bi imel pojma o svojih pravicah in dol­
žnostih. To velja sosebno o Slovanih. Zato so druge Avstrijce 
pretekli Lahi in Madžari, ker so tu vsaj nekoliko poznali to, kar 
se pravi „samouprava". Pri nas pa je v srenjah vse spalo. 
Sodnik jo bil imenovan po gosposki, večinoma dosmrtno; ni 
bilo občinskega budgeta, računov niso polagali občanom, 
temveč gosposki; samo ondaj so sklicali nekak srenjski 
odbor, kadar je šlo za nov srenjski davek. Vse stvari je 
ravnala gosposka ali pa celo deželna vlada, ne da bi kdo 
pomislil, da vsak svoje zadeve sam najbolje pozna in je 
more upravljati, i „Tisoč pretvez so imeli za dokaz, da se 
mora izročiti vse, kar je človeku, državljanu najdražje : oskr­
bovanje lokalnih, gmotnih in duševnih interesov takim možem, 
kterim so čisto tuji ali v najugodnejšem slučaji devata briga ; 
in to se je zvala vladna modrost. 'Hoteli so vse na drobno 
•vladati, vso upravo, tudi najnižjo zjediniti, osredotočiti; a 
tak sistem zaduši državo, ker zaduši duha občestvenosti, 
udeleževanje sleharnega pojedinega državljana pri državnem 
življenji, ker uniči srenjsko svobodo, neodvisno življenje 
občine, brez kterega ni eneržije, moči in domoljubja".4 Tudi 
v tem oziru je še živel duh Jožefovega sistema, poostren 
po celi vrsti nedostatkov starega režima, o kojem veli 
knez Felicijan Schwarzenberg, da se skoro vidi „da so po­
stavljali načeloma slabe in nezmožne može v višje kroge 
uprave" ;t in o. kojem nam je Fran Stadion klasična priča 
opisujoč občinske razmere v Primorji v ulogi cesarju (20. aprila 
1847). • Srenjam na čelu stoječi, pravi Stadion „zvečine ne­
izobraženi možje, neimajoči niti slutnje o svoji nalogi ;" srenje 
so zvečine brez šol, brez naprav sanitarne policije, brez za­
vodov za revne bolnike in sirote; nobeno srenjsko predstoj-
ništvo ne ve, koliko premoženja ima srenja, nikder ni in­
ventara; kar je srenjsko, velja ljudem za „nullius res" in 
sleharni vzame, kar se mu ljubi ; težko najdeš koga, ki pre­
vzame posel sodnika, ker ni postav, določujočih delokrog nje­
gov in razmere njegove proti vladi in občanom. Svetniki trža­
škega gubernija pa so bili nezmožni za zboljšanje teh razmer, 
1 Andrian, Ocst. Zukunft I. luS. 
s Andrian. ib. 118. 
» Helfcrt III. Anli. IH). , . п 
4 Jlo.Ifert. Ш. -20. Anli. 8. — Stadionov ..obfmski red" za Primorje 
st-a poslovenila M. Cigale in Ant. Mažgon 1817. leta. Glej „Slovan" 1887, 
str. 2.40. 
32 Nadvojvoda Ivan o kmetijski družili. 
ker sami niso vedeli več o deželi, kakor kar so čitali v 
„exhibitih". Tako so vladali pri nas; le redkokedaj je prišel 
tak mož kakor Stadion. 
Kako silno težko delo je čakalo tukaj krepke roke, 
skoro neizvršljivo brez prekucije — revolucije, 'ktera je pa 
na drugi strani malo sposobna ustvariti osnovo, kakor jo 
zahteva čas, kajti revolucija je hudournik, ki ne ostane v 
strugi, nego poplavi planjavo daleč na okolo • in marsikaj 
podere, kar bi utegnilo biti podlaga reformi. 
Našla je tore revolucija narod slovenski popolnoma ne­
pripravljen — a temu je bil kriv sistem, dolgoleten varuh 
naroda, ne pa narod sam. Pa imel je naš narod več težkoč 
premagati, kakor drugi narodi, ker mu je bilo pribojevati 
stoprav prvi temeljni pogoj narodnemu razvoju : elementarno 
veljavo narodnega principa in osvobpjenje iz oblasti tuje­
rodne gosposke. Zapuščen je bil narod naš tudi v drugem 
oziru. Sosedje naši so spoznali zgodaj moč združenih sil; 
moč asocijacije. Košut je ustvaril Ogrom „obrtno društvo", 
a to mu je bilo zajedno politična vadnica; Hrvatom je grof 
Draskovic ustanovil narodne čitalnice, ' v kojih je tudi takoj 
narodno pitanje zadobilo politično lice, in čitalnice so krepko 
budile narod. In pri nas? Imeli so ondaj Slovenci polje­
delsko družbo v Ljubljani in na Štajarskem, in blagemu 
nadvojvodi Ivanu se je posrečilo tudi ustvariti zgodovinsko 
in obrtno društvo notranje-avstrijsko. A narod o teh dru­
štvih ni imel skoro sluha. Leta 183G. je predsedoval Ivan 
velikemu zboru kranjske kmetijske družbe; bil je shod dobro 
obiskan, a Ivan je na glas grajal, da ni v zboru onega 
življa, za kterega je družba se ustanovila v prvi vrsti: 
kmetov. In 1843. leta je Ivan v Ljubljani spet rekel gospo­
dom kmetijske družbe: „Dokler ne pridobite za se kmeta, ne 
bode družba ničesar koristila deželi; častni posli (ehrenämter) 
vam malo pomagajo." Vzrok žalostni apatiji kmetov pa je 
bil, kakor so načelniki družbini Ivanu sami pravili : vse raz­
prave in obravnave družbe so se vršile v nemščini '' in ve­
čina kmetov tega jezika ni umela. Te mûre so družbo rešili 
stoprav tisti,.ki so ustandvili „Novice" in podružnice. A po­
litičnega pomena naša družba ni zadobila nobenega; zname­
nitost „Novic" v 1848. letu je zasluga dr. Bleiweisa. 
1 Smičlklas. Poviest hrvatska II. 448. Uzor so Draškoviću bilo itali­
janske „filolog, družbe', ki so širile tudi politične ideje; dalje poljsko „go­
spodarske družbe", ki so bilo pa ognjisCc skrivni agitaciji poljski. 
2 Po listinah kmetijske družbo kranjske. (Liehtenbergovo poročilo gu­
vernerju 10. jul. 1841, uloga družijo 10. jun. lHót) iz peresa dr. Bleiweisa). 
Nezmožnost Mettcrnicliovoga sistema. 33 
2. Viri preobrata.* 
Čisto nenadoma ni prišla prekucija 1848. leta. Nemški 
krogi avstrijski, kolikor se jih je prištevalo politično zavedni 
inteligenciji, hrepeneli so že zdavna po reformah in so se jih 
•bili za gotovo nadejali o nastopu Ferdinanda L, po smrti 
Frana I. Da so se varali, dalo jim je tem večjo vstrajnost 
m nestrpljivost in je podnetilo tem bolj s politično, demo­
kratsko agitacijo. Čim dalje tem bolj je rastel gnev zoper 
stebre starega reda, zoper Metternicha, Kolowrata, Sedlnic-
kega, zoper nadvojvode Ludovika, Блгапа Karola, Albrechta, 
nadvojvodinjo Zofijo itd. — zoper cesarja samega ne, ker je 
bila javna tajnost, da vladajo drugi. Huda ekonomična kriza, 
pomanjkanje zaslužka, beda v delavskih krogih, in podra-
ženje živeža: vse so pisali na rovaš vladi. Vlada sama 
Je uvidela potrebo novega sistema in reform ; vedno rastoči 
deficit v državnem gospodarstvu je vzbudil pri Metternichu 
že nekaj let pred 1848. letom misel, da bi pozval deželne, 
stanove, jim razkril obupno stanje državnih financ in se 
posvetoval ž'njimi o zdravilih državni blagajnici. Dobro je 
vedel on sam, da „stoji Ogrska že v predpeklu revolucije", 
m zarote na Gališkem so mu morale tudi kazati grozno ne­
varnost. A sistem je bil ohromel, oslabel ; v celih grmadah 
aktov so zagrebli zadnji košček eneržije, uspeh dolgoletnih 
posvetovanj je bil ta, da je ostalo vse pri starem. Niti osvo-
bojenje kmetov se ni izvršilo, dasi so stavili razni deželni 
stanovi večkrat dotične predloge; preosnovanje deželnih sta­
nov poleg modernih načel se je opustilo, istotako zboljšanje 
šolstva, srenjske uprave, obrtnijskega reda, cenzure itd. Dasi 
je dragocena straža ob mejah branila vstop colnini podvrže­
nemu blagu in žarkom osvetljajočim duševno temo, odmeval 
je na Ogrskem, Češkem, Gališkem itd. klic po svobodi, raz-
legajoč se po zapadni Evropi; javno mnenje pri nas je jelo 
naraščati in je opazovalo jako natanko boje svobodnjakov 
na Francoskem, v Švici, v Italiji itd. ; niso prezrli nobene 
premembe v boji za politično in duševno svobodo, za vse 
zahteve liberalnega principa. 
Pravi kvas tem naporom pa je postalo konečno na­
rodnostno pitanje. Leta 1813. in Д814. so obljubili 
nemški knezi narodom svojim „svobodo" in nadejali so se 
* Genesis der Revolution, 71. ss. razpravlja obäimo ta predmet. 
Slovenci in 1848. leto. 3 
34 Liberalizem. Narodni princip na Nemäkem. 
narodno - zavedni Nemci, da se Nemčija prelije v novo, 
mogočno, istinito narodno državo; a varali so se; in zato 
se je vnela rastoča propaganda za zjedinjenje Nemške in ta 
agitacija je našla veren odmev tudi med avstrijskimi Nemci. 
In ko je začetni naskok Prusije, doseči vodstvo Nemčije in 
spodriniti Avstrijo, spodletel in zavezni zbor v Franko brodu 
bil nezmožen, poprijeti se reform, zahtevala in sklicala je 
narodna stranka sama zbor „nemških mož" in osnovala 
„predparlament" v Frankobrodu, ki je potem sklical „narodno 
skupščino" tja. Tako silna se je pokazala narodna ideja, 
da je moral stari zavezni zbor se jej ukloniti in proglasiti 
nemški državni grb in študentovske barve (čfno-rudeče-
žolte) simbolom nemške jednote. Z narodnim gibanjem je 
bilo spojeno demokratsko, nadejaje se uprav tako lehke in 
sijajne zmage svojih načel, kakor se je to zgodilo v Parizu 
po revoluciji februvarja meseca. Naravno jé, da je vihar 
pritepel valove narodnega navdušenja Nemcev v Nemčiji 
tudi prek mej naše države in tudi tukaj zbudil simpatičen 
odjek. 
Na Laškem se je čim dalje tem silneje javila ideja 
narodne celokupnosti in samostalnosti v zvezi z najskraj­
nejšo demokracijo; obrneni so pa bili onde vsi napori naj­
bolj zoper vlado avstrijsko; osvobojenje Italije od jarma 
„Nemcev" (== Avstrijcev) je bil prvi smoter, za kterim so 
težile nelegalne sile in zarotne zveze z legitimno dinastijo 
piemonteško v premilem soglasji. In uprav zadnja leta pred 
osodepolnim 1848. letom je zadobilo vse gibanje novo živ­
ljenje, ko je zašel prestol sv. Petra novi papež, Pij IX., čegar 
prvotni sistem je vzbudil brezkrajne nadeje v Lahih, ker je 
bil liberalen in ob jednem naroden. Z Lahi na polutoku so 
simpatizovali avstrijski podaniki beneški in lombardski in ni 
bil neosnovan strah, da se ne bi navzeli naposled tega duha 
še Lahi tirolski, primorski in dalmatinski, dasi se ni godilo 
nobenemu narodu v Avstriji tako dobro, nego ravno Lahom, 
kajti jim je pustila „nemška" (avstrijska) vlada narodno 
upravo in šolstvo' in (Lombardom in Benečanom) tudi or­
gane, izrazujoče narodno voljo; ker je Lah bil sodeželan 
Slovanu, ujemal se je narodnostni, oziroma jezikovni značaj 
uprave, šolstva, sodništva itd. popolnoma z omenjenim 
„znanstvenim" pojmom „narodnosti". Za Slovane država ni 
hotela vedeti ; izročila jih je marveč uprav tako Lahom, kakor 
je drugod je podvrgla Nemcem. Res, jako določno razsvit-
ljuje ta nehvaležnost Lahov elementarno, duhove očarujočo 
silo narodne ideje. 
Narodni princip na Poljskom. 35 
V Poljski (Galiciji) je bila še vedno živa ideja na­
rodne skupnosti; za njo so krvaveli 1830. in 1846. leta Po­
ljaki in ker niso dosegli smotra po poti vojne sile, nastopili 
so pot zarote ; dasi je policija zajela včasih nektere kolovodje 
(Smolko, Ziemialkovskega), ni po večletnem zaporu in in-
kvizitoričnem postopanji ' vendar prišla zarotnikom do ži­
vega, niti ni mogla zadušiti zarotnih društev na deželi. Poljaki 
so pa s svojo iskreno, požrtvovalno narodno zavestjo po­
stali reprezentanti evropske revolucijonarne propagande ; -
kder je zavrelo, bili so gotovo Poljaki blizo, na Laškem in 
Francoskem ; čim bolj se jim je množilo število prognancev, 
tem več je bilo apostolov revolucije, kajti znali so, da bi se 
dala stara Poljska ponoviti le povodom občnega prevrata. 
Strašne skušnje 1846. leta so dozorile že poprej izdelan načrt 
Poljskih plemičev (1845): osvoboditi kmeta in pridobiti ga 
narodnemu delu; a tisto potrebo je uvidela tudi vlada („di­
vide et impera") in je jela tekmovati s stanovi poljskimi; 
čim ^več je ponujalo plemstvo kmetom, tem več prijaznosti 
jim je kazala dunajska vlada — to je zanimiva proga na­
rodnostne politike let 1846 do 1848. Drago sredstvo temu 
podobno, našla pa je vlada v Rusinih galiških 3 : dasi se je 
vlada tostran Litave strogo držala jožefinskih načel proti-
narodnih, krenila je vendar glede Galicije na pot leopoldi-
nizma, da bi spodkopala gospostvo Poljakov probujenjem in 
osvobojenjem rusinskih kmetov, ki so tam bili uprav tako 
Podaniki poljskemu plemstvu, kakor Slovenci nemškemu ve-
nkoposestvu. Naravno, da ni navdajala pri tem postopanji 
Stadiona ljubezen do naroda, kajti v Galiciji je bil slep za 
narodno ravnopravnost ravno tako kakor v Trstu; a kot 
»jožefinec in centralist"4 je nameraval dvigniti zanemarjeni 
narod rusinski duševno in gmotno, ustvariti ga jezom proti 
Poljakom in polagoma zajeti ga v mreže germanizacije po 
običajnem „receptu" dunajskem. Ko je marčeva revolucija 
1848. leta dosegla tudi Galicijo in so Poljaki proglasili Fer-
1 Prim, životopis Smolke (spisal poljski Lipiner, ponemčil Widmann). 
3 Mottcrniclis nachgelassene Papiere VII. 206. „Der Polonismus ist 
dio revolution selbst und nicht eine abteilung derselben" ; zato je dolžnost 
vseh vlad zidati jezove poljstvu. 
0 Stadion ni „izumil" Rusinov; kajti že pred prihodom njegovim je 
D'l položaj v Galiciji jako napet. Sam Mettermeli je že davno poprej na-
svetoval razdelitev Galicije v dva gubernija z ozirom tudi na različno na­
rodnost, tu- in onstran Sana; Nachgelassene Papiere VII. 208. Stadion pa 
Je spravil ono nasprotje v dobro prendarjen sistem. 
* Helfert II. 161. Oestcrr.-iingar. Rundschau 1887. 1—3. članek Hel-
tertov „F. G. Stadion". 
36 Mađžarizem. 
dinanđa „kraljem poljskim", skušal je Stadion takoj narodno 
organizacijo oslabiti z osnovanjem posebnega svetovalstva, v 
kterem se je izcimila ideja rusinske narodne organizacije; ' 
zoper to je „historična" narodnost poljska reagovala ravno 
tako krepko, kakor zoper modre ukaze Doblhofove, ki je na­
mesto poljščine, Rusinom menda „neznane", uvel v iztočnih 
galiških šolah nemščino. '2 
Nemci, Lahi in Poljaki so pa one narodnosti, ki imajo 
onstran mej najmočnejšo zaslombo pri narodno - zavednih 
bratih. To je bilo posebno nevarno za Avstrijo, to nam pa 
razlaga tudi simpatije medsobne. Nemci so naravnost sve­
tovali, da naj se da Poljakom samostalnost, da naj se oslo­
bode avstrijskega vladarstva ; Poljaki so širili idejo zjedinjene 
Nemčije in kazali očitne simpatije za Lahe; izustila se je 
ta ideja v publicistiki in v javnem zboru, celo v državnem. 
Na Ogrskem se je po politiki Jožefa II. dokaj ojačila 
obramba stare državnopravne samostalnosti dežel krone sv. 
Štefana, a zajedno se po vzgledu nemškega centralista Jožefa 
prevrgla čim dalje tem bolj v narodno madžarsko opozicijo. 
Dočim je bil v zapadni Avstriji jezik zavezan narodom po 
strogi vladi „policijske države", smelo je javno mnenje on­
stran Litave po svojih voditeljih na ves glas braniti na de­
želnem zborua in v županijskih shodih narodno-politično 
svobodo v zmislu osnovanja madžarske „narodnosti", s ktero 
se je vedno bolj identičnim zmatral državni interes. Da bi 
to celoma izveli, postavili so se takoj odločno po robu, ako 
so le količkaj čutili, da jim preti nevarnost; najneznatnejši 
vladni odlok je izzval takoj po vsej deželi buren protest, ako 
je nasprotoval madžarskemu principu ; bil je tako krepek 
ta čut državnega jedinstva in vzajemnosti interesov, da so 
z Madžari vred branili ogrsko ustavo tudi nemadžarski na­
rodi. Pri vsem tem pa je vladalo načelo madžarovanja, 
kteremu niso mogli zgraditi močnega jezu slabotni poskusi 
dunajske vlade, hoteči v duhu leopoldinizma pomoči Ne-
madžarom do večje moči proti navalu osrednjega naroda. 
1 "Widmann, Smolka L 33. 146. 
a Posebno prim, govor grofa Borkovskega v Kromeriži 20. jan. 1849. 
„Pozitivno, zgodovinsko pravo . . . uničujo, ker gre za zgodovinsko-narodno 
posest . . ." Tudi Dilevski se je potegnil 'za ..pravice" Poljakov, kterih bi 
s slovenskega staliača ne mogli priznati. To omenimo zato, ker nam osvet­
ljuje temeljno, načelno nasprotje v pojmu „narodnosti', nam že znano iz 
Gumplowicza. 
8 To poudarja krepko tudi Andrian, Oesterr. u. s. Zukunft. 131. 188, 
poudarjaje tudi, kako cena je bila uprava ogrska zarad udeležitve naroda. 
Upor Jugoslovanov. 37 
Sprva so gojili Madžari svoj jezik le v privatnem življenji; 
v javnosti je gospodovala latinščina; a v prvi četrtini na­
šega veka so jo vrgli in so krepkim naskokom dvignili na 
seit madžarščino. V teku let od 1832 do 1846 je postala 
madžarščina jedini jezik autentičnega teksta postav, matic, 
celo v nemadžarskih krajih, vseh uradov in naposled i dežel­
nega zbora, samo šestletni obrok so dovolili Hrvatom, da se 
nauče njihovi poslanci jezika Arpadovega, potem bi naj tudi 
za. Hrvate veljala izključljivo madžarščina pri obravnavah 
zbora v Požunu. 
Naravno je, da je madžarski napor izzval rastoč upor 
narodno-zavednega Slovanstva, osobito v Hrvatih, kterim 
je rodila doba ilirska vrlih mož in ki so doma na Hrvaškem 
proti protestu Košutovcev tudi jeli rabiti na javnih shodih 
svojo materinščino. ' Srbi so pa branili svojo crkveno samo­
upravo in ž njo narodne pravice, dočim se je jelo daniti i 
na vznožji gor tatranskih pri Slovacih. Narodni razpor na 
Ogrskem je našel odjek tostran Litave; grof Lev Thun se je 
spustil v hudo polemiko za pra.vice slovanskih Ogrov proti 
1 ulszkemu. Napredka madžarstva niso mogle ovirati niti 
razprtije med Madžari samimi ; program najblažjega rodoljuba, 
uzora rodoljubne požrtvovalnosti, grofa Szécsényi-ja, je za-
nteval centralizacijo v deželnem zboru ; Košut je zagovarjal 
demokratsko ustavo z razširjeno oblastjo županij; Szécsényi 
je ustanovil ogrsko akademijo in budil narod na delo v do­
sego gospodarske samostalnosti; Košut pa je ustanovil no­
vine in agitoval za svoje stališče v ogrskem društvu obrt­
nikov. A oba nasprotnika sta zložno delovala, da bi se osla­
bila moč dunajske vlade, da se pomadžarijo ogrski Slovani 
in da se uvede v življenje liberalno načelo. V soglasji so 
bili vsi tudi glede uverjenja, da ni zagotovljena Ogrom stara 
autonomija, dokler gospoduje v zapadni polovici Avstrije ab­
solutizem. V svojem glasovitem govoru 3. marca 1848 je 
dejal med drugim Košut: „Da, slavni stanovi, najiskreneje 
sem uverjen, da je bodočnost dinastije odvisna od stopljenja 
različnih narodov monarhije v eno dušo, v eno srce. To 
združenje se pa more zvršiti samo na podlagi občne ustav­
nosti z varstvom raznovrstnih narodnostij." Razumeva se, da 
svedoči ravnanje z nemadžarskimi narodi na Ogrskem, da je 
Košut s temi besedami mislil samo na ravnopravnost „zgo­
dovinskih" narodnostij, nikakor pa je ni razumel v pravem, 
4 t • \Prvi 8ovor hrvaški v saboru hrvaškem je imel Ivan Kukuljević-
«iKcmski; Smičiklas, II. 457. Gl. onde ukrepe ogrskega zbora 1844, II. 468. 
38 Gibanje na ČeSkem. 
objektivnem zmislu. A ono uverjenje o potrebi preosnovanja 
zapadnih dežel na ustavni podlagi je dalo Madžarom povod 
širiti revolucij onamo propagando tudi tostran Litave ; v tem 
oziru so podali roko agitatorjem poljskim. ' 
Polagoma se je jelo daniti tudi pri Čehih; a jako 
skromni so bili prvi koraki: začeli so gojiti slovstvo, za-
dobivši leta 1817. dovoljenje, poleg nemščine gojiti v šolah 
po nekoliko i materinščino; počasi so osnovali narodno or­
ganizacijo; stebri njeni so bili češki muzej, matica, obrtno 
društvo in spretno uredovano novinarstvo. Ko so polagoma 
z zgolj literarnega polja prestopili na politično, poetai je 
„repeal-klub" središče domoljubom, kojih namen je bila pri­
dobitev nekdanje samouprave čeških dežel. V tem delu so 
našli Čehi dobrohotno sočutje celo pri nestrastnih nekterih 
nemških sodeželanih, kajti ni še bila narodna razlika za­
dušila zavesti celokupnosti češke dežele, in tolikovrstne vza­
jemnosti, interesov obeh narodov. Največ slave si je priboril 
grof Lev Thun s svojim slovano-milim peresom, poudarjajoč 
važnost narodne omike na podlagi materinščine, budeč za­
spane, ponemčene Čehe k zavesti narodno-kulturnih svojih 
dolžnostij. * Češko slovstveno gibanje je polagoma vplivalo 
tudi na Jugoslovane in ta vpliv pozdravlja Thun s temi 
krasnimi besedami: „V Slovanih se jame buditi zavest po­
klica narodov: služiti človeštvu, pospeševati njegov razvoj. 
On, ki vodi narode, kakor pojedine ljudi, blagoslovi in oživ­
ljaj ta sveti čut, da ne bodo več pojedini narodi tratili svojih 
sil v divjem boji za nečimurne pozemeljske smotre, nego da 
bodo mirno v slavo vzajemnega slovanskega imena za izvr­
šenjem onega težili, kar sme človeštvo od njih zahtevati." 
Tako silno pa narodno gibanje na Češkem ni bilo, 
kakor na Ogerskem, Laškem itd., premalo je bil Čeh še pro-
budil se po tako dolgem spanje, in zveza s konservativnimi 
kavalirji tudi ni ravno utisnila narodnemu, literarnemu in po­
litičnemu gibanju znaka radikalizma; navzlic temu so pa 
Čehi bili za politične boje bolj pripravljeni nego Nemci na 
Češkem in to so takoj po marčevih dogodkih dokazali. 
Kar se pa tiče Slovencev in narodne njihove zaved­
nosti, o tem smo že omenili nekoje razmere in videli, da 
se niso mogli nikakor primerjati svojim slovanskim bratom 
v Avstriji. Svitati se je jelo pa vendar-le, osobito na Spod-
1 „1 milijon za revolucijo na Dunaji!" vskliknil je Košut malo časa 
pred oktobrovo revolucijo. 
3 Thun, lieber den gegenw. Zustand der böhm. Lit. ate. 53. 
Začetki narodne zavesti pti Slovencih. 39 
njem Štajarskem in polagoma i pri zapadnih rojakih. Tudi 
tu nam je vnovič poudarjati, da je prvi svit še jako 
blede zarje se prikazal znad meje hrvaške: ilirstvo je jelo 
dramiti narod slovenski. ' Videli smo že, kako krepko je 
to ilirstvo vleklo na se književnike slovenske na Štajarskem ; 
samo sila dejanstvenih razmer je odvrnila od Slovencev 
pretečo jim zgubo štajarskih bratov. Dokaj skromnejši so 
bili vplivi ilirski na kranjske Slovence: oni kranjski dijaki 
ki so dovršili srednje šole na Hrvaških gimnazijih, navzeli 
so se tam doli tudi narodne zavesti, rastoče^ v isti meri z 
brezozirnostjo madžarskega nasilstva. Naj omenimo tu ^osobito 
tri može: LukoJerana, Lovro Pintarja in Ant. Zaklja. 
Vrnivši se v domače zavode in v dejansko življenje na do­
mači zemlji prinesli so seboj oni možje slovansko zavest, 
ki se je takoj razlila v slovensko narodno zavest, ktere 
dotlej na Kranjskem ni bilo zaslediti poleg poezij Pre-
širnovih; našega pesnika besede so ostale le „besede, ki 
poučujejo", a ilirstvo, vzgled hrvaških rodoljubov je bil močan 
„vzgled, ki vleče" in budi posnemanje. Marsikteri, ki je pozneje 
postal narodnjak in ostal zvest uzorom mladeniških let do 
denešnjega dne, citai je poezije Preširnove, a da je Slovenec 
— tega ni vedel. A hitro je postal iz Savla Pavel ! Poznamo 
med odličnimi narodnjaki čestitega moža: Frana Kosarja; 
gimnazijalec 7. šole bil je sošolec Luki Jeranu. Jeran je bil 
„fiskus" ali starosta razredu, sedeč v prvi klopi. Nekoč je 
sedel na svojem prostoru resen in zatopljen v neko višnjevo 
knjižico: Brličevo ilirsko slovnico. Kosar si jo izprosi od 
Prijatelja „fiskusa" in v tem hipu je čutil, da je Slovenec. 
Zbralo se je potem malo društvo okoli Jerana in čitali so 
sleharni večer od 9—10 ure ilirske knjige, novine in pesniške 
proizvode. Z Jeranom in njegovim krogom je občevalo vedno 
več domačinov in duh, vladajoč v tem krogu, osvojil si 
je polagoma več veljave; v to društvo je prišel tudi dr. 
Janez Bleiweis, v kterem bi takrat ne bil slutil nikdo odloč­
nega politika in prvaka poznejših let. Narodne zavesti še ni 
bilo najti v Bleiweisu celo v prvih letih uredovanja „Novic", 
1 Prim. Fekonja: Slovonci v književni vzajemnosti s Hrvati. „Ljublj. 
Zvon" 1883. 555 i. d. „Zora" 1872, 53. Vraz je v Ljubljani 1841 v kasini 
nekoč plesal, a бпјто njegovo sodbo o breznarođnih Slovencih: „Devojke 
'•"'pe, momci lòpi . . a tancaju ? bez svako strasti, baš kao da bi išlo za 
knluk ili tlaku. E . . tu sam Ti prviput podpuno uvidio, Sta je narod bez 
narodnosti. — TMo od dčvojkah krasno; dostojno za roditi spasitelja, ma 
dnša? — ne! nema je! I junaci lòpi. tenki i visoki: momci od oka; nu izpod 
°vih tudjokrojnih halinah fraka itd. nekuca nikakvo srce . . .Istina Bog! 
Cini se svaki takov momak kao crkva koju je ostavio Bog." Dela V. 228. 
40 Slovani na Dunaji. 
skromnega a neizmerno važnega prvenca našega novinarstva. 
Narodno zavest so probudili tudi v njegovih prsih omenjeni 
možje in zamena, v ktero je stopil z inimi slovanskimi no-
vinami. Čim dalje tem češče so se zbirali prijatelji in osno­
vali nekak stalen odbor, v kterem so se pomenkovali o 
slovstvenih pitanjih, a ta so jih naravno privela na druga 
pitanja, važna za slovensko bodočnost. Mogel si zaslediti 
kmalu v samih „Novicah" sad teh zborovanj, kajti poleg 
čisto kmetijskih stvari so jele prinašati tudi politične beležke 
najnedolžnejše vrste, ki so pa vendar napravljale nekaj utiša 
na narod. 
Poleg tega se je netila narodna zavest v Slovencih 
prek Dunaj a in Gradca; v teh mestih so občevali slo­
venski visokošolci in činovniki z drugimi Slovani. Okrog 
1843. leta je bila dunajskim Slovanom „parska kavarna" 
(Bayrisches Café) v Josefstadtu glavno shajališče, kder sta 
občevala tudi Stur in Hurba.n; od prvega januvarja 1845. 
leta pa so se Slovani preselili v „Slovansko kavarno" k Grlo-
viču na Bauernmarktu ; sem so zahajali tudi Kurelac, dr. 
Kuretić, Pajic, Nâprstek, Tieftrunk i. dr. Prve lavorjeve vence 
so si dunajski Slovani stekli na neutralnih tleh — na ple­
sišči. Leta 1844. so napravili prvi „slovanski ples" v jozef-
stadtskem gledišči; v odboru je zastopal Slovence Peter Kozler, 
istotako pri plesu 1845. leta v dvorani „hruške" na „Kosta­
njevici" (Landstrasse); jako blesteča sta pa bila plesa 1846. 
in 1847. leta; prvi ples je imel primanjkljaja 2000 gld., a po­
krili so ga brez težkoč s pomočjo češke aristokracije, Miloša 
in Mihajla srbskega. Leta 1847. je pa bil že lep prebitek. 
S plesi so se vrstile tudi besede; osobito zanimiva 
je pa bila udeležba Slovencev pri besedi leta 1846/7 ; to mično 
epizodo nam pripoveduje sotrudnik one besede sam tako-le : 
„Ko sem prišel 1844 na Dunaj, bilo je še jako malo 
narodnega duha med ondotnimi Slovani, a kmalu seje tako 
ojačil, da se je ukrenilo, dati mu javni izraz s prireditvijo 
slovanske besede. Čehom tako podjetje ni delalo preglavice, 
ker so imeli domačih umetnikov na izbiranje, a nam Jugo­
slovanom je šla trda. Meni se je naročilo, da naj poiščem 
vsaj jednega slovenskega pevca. Dasi sem poizvedoval med 
Kranjci in Štajarci po sposobni osobi, ki bi Slovence dostojno 
zastopala poleg Čeha Erlna, prvega tenorista dvorske opere, 
bil je vendar dolgo moj trud brezuspešen. Konečno pa vendar 
izvem, da je tajnik moškega pevskega društva dunajskega 
sam Kranjec. Dolgo sem ga moral iskati ; bil je činovnik 
pri dvornem računskem vodstvu, F. Legat (brat bivšega no-
Slovanska beseda na Dunaji. 41 
vomeškega kanonika K. Legata). Razloži] sem mu vso stvar 
in prosil ga, da naj pri bodoči besedi reši čast Kranjcem. 
Ker ni imel slovenskih pesnij, ponudil sem mu svojo zbirko 
študentovskih pesnij ; pregledavši to zbirko, obljubi mi Legat, 
da bode pel in si izbere „Popotnika", ' pridržavši si pravico, 
da si melodijo sam izbere. K besedi smo razposlali povabila 
po vsem Dunaji, vsem slovanskim obitelim ; tudi Anastaziju 
Grünu, baš prišlemu na Dunaj, poslal sem povabilo". 
„Dvorana gledališka v Josefstadtu je bila natlačena ob­
činstva, ki je z živahno pohvalo sledilo pojedinim točkam 
vzporeda. A nobena ni občinstva tako navdušila kakor naša 
pesen. Legat je imel lep bariton in bil je v glasbi temeljito 
umetniški izobražen. Pel je pa Legat „Popotnika" po melodiji 
neke normanske romance, a melodija se je pesni čudovito 
prilegala. Burno je zahtevalo občinstvo ponovitev; Legat 
je ustregel zahtevi z novimi varijacijami, ktere so na­
pravile mogočen utisek. Krasen, nepozabljiv je bil ta večer; 
radosti se nam je topilo srce, ko smo v pozni uri korakali 
čez „glacis" na „Kostanjevico". 
„Drugega dne niso mogle dunajske novine prehvaliti 
krasne kranjske narodne pesni in mojsterskega pevca. Tudi 
„Novice" so takoj priobčile to veselo vest svojim čitateljem 
obetajoče melodijo za prilogo prihodnji številki. Ta vest me 
ustraši, ker bi s tem prišlo na dan, da smo spravili na 
Dunaji dozdevno kranjsko narodno pesen na oder s čisto 
tujo melodijo. To se ni smelo zgoditi; brž sem šel k Legatu 
po prepis nove melodije; za dve uri je bila že na pošti. 
Dr. Bleiweis mi je nemudoma odpisal, daje pošiljatev dospela 
še za časa in se melodija priložila „Novicam". Pa tudi na 
Dunaji smo morali zarad mnogih naročil natisniti melodijo 
in jo razdeliti med mnogobrojne obiteli, ki so se za njo 
zanimale". 
Resnično čudna usoda nemške pesni v slovenski besedi 
s francosko melodijo ! 
Revoluciji 1848. leta je pot gladilo dalje novo gibanje 
v otrpnelih udih starih deželnih stanov. Nižjeav-
strijski stanovi so zahtevali n. pr., da naj se napolni deželni 
zbor z zastopniki meščanstva, (ki ni bilo v tem zboru 
zastopano), kmet naj se osvobodi, v denarno gospodarstvo, 
države naj se uvede javnost, razširi naj se deželna auto­
nomija. Vlada seveda ni storila, kar so zahtevali stanovi, a 
1 Prestava nemške pesmi: „Ich komme vom gebirge her . ." Poprej 
so jo peli na Kranjskem z nemško melodijo. 
42 Probnjenje stanov. 
ti so „rešili" svojo čast in pridobili si močnih simpatij v 
naprednih, liberalnih krogih. Češki deželni zbor je zahteval 
povrnitev svojih po birokraciji mu vzetih pravic; leta 1844. 
je zahteval „narodno" samoupravo, tiskovno svobodo za 
češke spise, pravico deželnega in državnega budgeta itd., 
leta 1845. so prišli poslanci na Dunaj izrecno kot „zastop­
niki naroda", zahtevajoči med ostalim, da naj se jim določno 
pové, kdaj se misli cesar preseliti v Prago. A na Dunaji so 
jih sprejeli precej nemilostno in odgovor jim zelo postrigli. ' 
Postavili so se pa češki stanovi s svojim zgodovinarjem 
Františkom Palackim na stališče „zgodovinsko-politične 
individualitete" za ono skupino dežel, ki je potem unije ali 
federacije pridružila se Avstriji, ne da bi se bila odrekla 
pristnim svojim pravicam. Stanovi so hoteli obnoviti slavo 
Češke in samotalnost njeno — a kadar je bila Češka slavna 
in svetoča, bila je vselej tudi slovanska. Ta zgodovinska 
istina je morala odkazati smer tudi politikom med stanovi 
češkimi pred 1848. letom; tako silen je bil vpliv onega uver-
jenja, da so se i nemški člani stanov mu morali klanjati in 
skleniti zvezo s češkimi svojimi vrstniki in z večino naroda; 
ta zveza je začela boj za politično „narodnost" češko, ne 
da bi bili slutili vsi, da je oni boj zajedno boj za narodnost 
češko — slovansko. Očividno je bila zveza nenaravna in 
morala je razpasti v malo letih. Tukaj se pa nam razodeva 
skrivnost dosedanjih pičlih, skromnih uspehov čeških na 
političnem polji, kder so se zelo oddalili od svojih smotrov: 
stanove češke dežele je kmalu razdvojilo temeljno, dasi nekaj 
časa še speče notranje nasprotje narodno — političnih teženj 
in interesov, dočim je pri Ogrih ostalo uprav plemstvo, prvi 
stan dežele, tudi prvi steber madžarske propagande. Politična 
nesvoboda je pa Čehom tudi ovirala narodno organizacijo, 
in v tistem hipu, ko so Madžari srečno spravili svojo politično 
zgradbo pod streho in zaseli tam notri najlepše prostore, 
morali so Čehi stoprav skrbeti za temeljno gradivo svoji 
državni bodočnosti. Z razmerjem prvotnih sil in sredstev je 
pa naravno v soglasji tudi razmerje uspehov — tudi za nas 
Slovence. — Prehitro je porinila češke stanove demokracija 
na stran; nelegalna sila je odstranila zakonito ali vsaj pri­
bližno zakonito zastopništvo naroda; za pametno vojevanje 
za narodne pravice ta zamena gotovo ni bila ugodna; tako 
daleč so zašli Madžari stoprav ondaj, ko so bili blizo propada. 
Stanovi menjših dežel niso mogli glasiti se tako 
odločno, niti na samem Moravskem ne, kajti tuje večina 
' Ana Metternichs nachgol. Papieren, VII. 66. 
Stanovi češki. 43 
stanov odtujila se. deželi svoji v dvojnem smislu, narodno 
in z odpadom od zgodovinskega stališča moravskega; ker 
so bili potujčeni, niso mogli vspeti se do narodnostnega 
principa v smislu večine prebivalstva, pa tudi ne ostati na 
zgodovinskem stališči starodavne zveze s krono češko. Tesno-
srčno stališče teh stanov je omejilo in skrčilo jim tudi po­
litično delovanje na obrambo stanovskih, fevdalnih pravic 
zoper silo birokracije; obrobili so k večemu z liberalnimi 
čipkami sem in tja starokopitni svoj plašč; pa niso dospeli 
niti do zahtevanja o reformah srenjske uprave, dasi je to 
zahtevalo na Moravskem javno mnenje dosti določno. ' 
O stanovih slovenskih pokrajin smo že go­
vorili ; osvetliti nam je še njihovo stališče o drugi priliki. 
V obče je bilo postopanje deželnih stanov neuspešno — ali 
ker so se tu in tam potegnili za moderna načela, podali so 
roko revuluciji. Vlada sama je uviđala to in nameravala je 
ustvariti stanovom osrednje pozorišče delovanja v državnem 
središči ; to bi bil začetek nekakega državnega zbora. A po­
svetovali so se na Dunaji tako dolgo o tem načrtu, da je 
burja 1848. leta jih prehitela. * 
Ne smemo misliti, da je bila vlada slepa in da je pre­
zirala popolnoma mnogovrstne znake, napovedujoče bodoči 
prevrat ; dendenešnji vemo, da so vladni krogi dobro poznali 
pretečo navarnost, da pa niso menili, da je že tako blizo niti 
niso imeli zmožnosti, da bi bili začasa ukrenili, kar je moglo 
odvrniti najhujšo nevarnost. Metternich sam je bil uverjen 
ob opasnosti položaja, uvidel je tudi .mnoge hibe vladnega 
sistema, kterega nazivajo navadno, a ne točno „Metternichov"; 
stvarnik tega sistema ni bil on, temveč cesar Franc L, čegar 
oporoka je velela Metternichu ohraniti ta sistem nedotakljiv; 
proti svojemu boljšemu uverjenju je bil potem Metternich 
oporoke Franjeve verni izvršitelj. Sam poudarja često glavno 
hibo tega sistema: ni se vladalo, nego na mesto vladanja 
je stopila malenkostna uprava,'1 vtikajoča se v vse zadeve 
in stvaxi in prezirajoča načela zarad nebrojnih in nevažnih 
podrobnostij. Nejedino v sebi je oviralo vladarstvo prepotrebne 
reforme, boječe se tudi, da ne bi z liberalnimi reformami 
zbudilo revolucije. ' Mesto po reformah, „vladali" so po policiji 
in zato ni vlada zbudila v narodu, n. pr. na Ogrskem, niti 
1 Andrian, Oesterr. und dessen Zuk. II. ï). 
2 Aus Mettermene nachgel. Papieren VII. 478. 623. Mcynert, Ereig­
nisse des Jahres 1848 und 184!» in Oesterreicli, 112. 
8 To poudarja Metternich costo, n. pr. : Nachgel. Papiere VII. 617 i. dr. 
* [Pillersdorf], Rückblicke auf die pol. Bewegung, 7, 10 i. dr. 
44 Zaslepljenost starega sistema. 
takrat zaupanja, kadar je predlagala za Ogre dobre načrte. 
Potrpljivost mase narodov se je zdela pa vladi tudi brez­
končna; da bi se mogel izcimiti revolucijonar iz dunajskega 
feaka, to se je vladi zdelo nemogoče, smešno • poleg tolikih 
svaril. 
Stari sistem se je trudil na vse kriplje, da bi otel 
princip legitimitete, a branil je ta princip tudi v tistih ozirih, 
v kterih je duh časa zahteval nekaj popustljivosti. V teku 
let je zadobil tudi princip sovladanja narodov, samodo-
ločbe državljanov, legitimitetu a poleg tega tudi narod­
nostni princip v modernem plemensko-kulturnem smislu. 
Vzrastla je ta legitimiteta iz notranje nujnosti človeškega 
razvijanja, ktero vodi do hrepenenja po, zlati svobodi. Vlada 
pa je bila pedagog, ki ne ume gojenca privaditi za dobe 
razvijanja pametni rabi bodoče svobode. In tisti Mettermeli 
je pisal 7. marca 1848 v Berolin: „Dendenešnji preti državam 
tista usoda, kakor spodkopanim hišam : kakor hitro pride 
potres, hipoma mu sledi polom", Mislil pa ni, kako bi za­
varoval hišo proti polomu po vzgoji naroda za pametno 
rabo svobode. Narodnostni princip se mu je posebno studil ;2 
bil mu je samo nova oblika starega Proteja — revolucije, in 
česar nobena vlada ne more dovoliti „Deutschthumu" in 
„Dänenthumu", tega ne sme dati tudi drugim „thümern". 
Saj je trdil sploh „da Avstrija ne bi mogla prebiti „svobode", 
zato se je trudil ukovati vse narode v spone absolutizma, 
mesto da bi po gojitvi posebnih koristi pojedinih narodov 
vzbudil jim zavest avstrijske narodnosti. Ni se bilo čuditi, 
da po marčevih viharjih ni bilo skoro sluha o njej in da je 
Avstriji tako hitro pretil popolen razpad. * Razpokani obroč 
absolutizma se je razletel predno je bila zavarovana stara 
zgradba z novimi in boljšimi vezmi. Naloga pa, ktero je bilo 
1 Metternich, Nachgel. Papiere, VII. 536. 024. Stejarskï dež. glavar, 
Grof Atteins ,jc pisal 15. febr. 1818 nekomu prijatelju in mu povedal svoje 
skrbi zarad ,] občno nezadovoljnosti, ki so često na glas izražuje. Bog zna, 
kaj Se bo iz tega. Najbolje bi bilo. da bi modro nekaj popustili, saj bo to 
naposled itak moralo biti." Orig. v grašk. dež. arhivu. Pokojni dr. Levičnik, 
dekan Smohorski, bil je 24. jan. 1848. leta v celovškem gledišči; igrali so 
Bauernfeldovo igro „Grossjährig" in Levičnik piše v svojom dnevniku: „Igra 
je jako originalna; konservatizem se tu bori z opozicijo. Svoboda je že 
prodrla k nam. Pred desetimi leti bi se t,a igra ne bila smola 
igrati." (Po izvirniku.) Prorokovanja tudi niso manjkala, da bodo zagr-
melo pomladi 1848. leta, n. pr. Helfert, Al. Fischer, v Oesterr. Jahrbuch 
9. str. 63. Posebnega proroSkega duha seveda onim prorokom ni bilo treba. 
3 Gl. Nachgcl. Papiere VII. ól. 205. 268 i. dr. 
8 Schuselka, „Deutsch oder russisch?" str. 6. Sicer se pa Schuselka 
ni nadejal, da pride prevrat tako kmalu. Deutsche Fahrten II. 13. 28. 
Marčeva revolucija. 45 
rešiti avstrijskim državnikom, sama na sebi ni bila vsak­
danja; navadni, po francoski revoluciji sestavljeni kanon 
liberalnih in ustavnih idej za Avstrijo ni zadostoval, za raz­
mere avstrijske ni bilo primernih obrazcev, kajti tu so- bila 
zamotana pitanja državnopravna in narodnostna rešiti. Ta 
pitanja rešiti, ali vsaj resno premišljevati o njih, to je pre­
segalo zastareli birokratski razum v smislu policije izurjeni 
bistroum državnikov. Pač pa je iz onih specifično avstrijskih 
razmer izvirajoče težkoče uvidelo revolucij onamo slovstvo 
že pred marcem 1848. leta. ' 
Ker se ni zgodilo ničesar, kar je velel duh časov, 
našla je revolucija širok in gladek pot. 
3. Marčevi dnevi. 
V zatišji Metternichovega sistema se je nabralo pola­
goma toliko netila, da si je poiskalo z elementarno silo samo 
dušek, ko je padla v nje iskra iz velike gromade na Fran­
coskem, ki je februvarja meseca 1848. leta v malo urah po­
žgala prestol Ludovika Filipa orleanskega. Za nas je bila od­
ločilna revolucija na Dunaji, kteri so dale večjo silo dogodbe 
na Laškem, resolucije ogrskega zbora in shod svatovaclavski 
v Pragi. * Zbrani dunajski študentje so sklenili adreso cesarju 
in so zahtevali v njej svobodo vere, uka, besede in tiska in 
sklicanje narodnega državnega zbora. Bliskoma se je razsipal 
stari režim kos za kosom; novo ministerstvo je bilo brez 
moči; bilo je „odgovorno", a nikdo ni znal komu; privolilo 
je vse, kar je razburjeni Dunaj zahteval. Zbežali so stebri 
absolutizma: Metternich, Sedlnicky i. dr.; razglasila so je 
svoboda tiska, oboroženje naroda, narodna straža in konsti­
tucija — „vesoljni lek" za vse rane, a o bistvu njegovem 
ni vedel nikdo nič gotovega povedati. Ogrom so dovolili per­
sonalno unijo z Avstrijo ; celo Čehom je cesarski patent 
obečal 8. aprila krasne reči: ravnopravnost češčine z nem-
> N. pr. Schusolka. Deutsche Fahrten, II. 8. 
2 Dogodbe 1848. leta opisujejo Aut. Springer, Gesch. Oest.erroiehs II. 
134. Meynort. Die Ereignisse d. Jahres 1848; Helfert, Gesch. Oesterr. seit. 
dem Ausgang der Oct.oberrevohit.ion; tistega anon. : Aus Böhmen nach Ita­
lien; (Hartig) Die Genesis der Revolution; Resehaucr-Smets, das Jahr 1848; 
razve teh so udeleženci spisali svoje spomine; li. pr. Fiister, Memoiren; 
Jenner, Octoborrevolut.ion; Kudlicb Rückblicke; Schusolka, Deutsche Fahrten 
II., III., (Violand) Enthüllungen, i. t.. d. 
46 Martevi dnevi in dunajski Slovenci. 
ščino, ustavodajni deželni zbor na široki volilni podlagi, od­
govorno deželno vlado v Pragi, pogajanje zastran državno­
pravne zveze Češke z Moravsko in Šlezijo, osvobojenje kmetov; 
odpravo grajščinskih sodišč, uvedenje javnega in ustmenega 
pravosodja, samoupravo občin itd. 25. aprila je vlada pro­
glasila prvo avstrijsko ustavno listino, ki je pa bila mrtvo ro­
jeno dete; pokopala jo je dunajska demokracija s podporo 
nemške stranke, škileče v Frankobrod. Ostalina te ustave je 
bila borna: obljuba vlade, da skliče državni zbor jednoko-
morni na podlagi malone neomejene volilne pravice, državni 
zbor pa da bode imel skleniti novo ustavo državi. 
Na Dunaji so živeli tudi Slovenci in mnogo drugih 
Slovanov; marsikteri med njimi ni ostal neutralen v burnih 
dneh, nego se tudi udeležil občnega gibanja. 
O pripravah za dan 13. marca, ki so jih delali študentje, 
da bi šli v zbornico deželnih stanov, vedeli so tudi Slovenci 
— saj je to vedel sleharni, izvzemši — Sedlnickega, vsemo­
gočnega načelnika dunajske policije. Dogodbe onih burnih 
dni nam opisujo mnogi tujejezični viri ; gotovo pa tudi ustre-
žemo čitateljem, ako jim podamo nastopno črtico, v kteri 
nam svedok rojak, ondaj jurist, opisuje one dni. 
Poprejšnjo politično tišino na Dunaji je hudo pretresla 
parižka februvarjeva revolucija; čutil je sleharni, da se mora 
tudi pri nas izvršiti prevrat, jeli so politikovati in kritiko-
vati povsodi in vse. „JuridiČno bralno društvo" je sprožilo 
misel, da'se bode 13. marcija pri otvorjenji deželnih stanov 
zahtevala in uvela javnost razprav; v auli so 12. marcija 
ukrenili, da pojdejo drugega dne „in corpore" poslušat v 
stanovsko dvorano; to so v istini storili. „Jaz", pravi naš 
poročevalec, „sem hotel 13. marca napraviti izpit iz narod­
nega gospodarstva, potem sem bil namenil se, da pojdem 
tudi v stanovsko dvorano; a prišedši na univerzo, najdem 
onde samo drja. Giskro, hodil je sem in tja jako razburjen 
in povedal mi je, da ne bode nobenega izpita. Nemudoma 
jo krenem proti deželni hiši, a videl sem, da je bil položaj 
že jako resen. V Wollzeile so jahali huzarji, na sv. Šte­
fana trgu je bila baterija, njej na čelu fzm. grof Schlick. 
Gosposka ulica, v kteri je deželna hiša, bila je tako natla­
čena, da sem moral preko Ballplatz-a iti, da sem dospel v 
ono ulico. Pred Metternichovo palačo srečam krdelo štu­
dentov, ki so nosili na ramenih doktoranda Buriana (Poljaka) 
opominjajočega narod, naj se vede mirno, ker se bode vse 
dalo doseči. Skozi jedno okno palače je gledala doli na 
gnečo kneginja s sinom Lotarjem, skozi drugo sin Rihard 
Mareevi dnevi in dunajski Slovenci. 47 
s svojim odgojiteljem đrjem. Jos. Skedlom. Pozneje sem 
prašal Skedla, kaj da je takrat kneginja dejala? odgovoril 
mi je, da se je čudila, kako more biti doktorand tako ne­
spodoben (gemein), da se da nositi. Da bode sirota morala 
8 ur pozneje ponoči zbežati z Dunaja, ni še slutila." 
Pred deželno hišo so medtem že streljali in tudi pred 
policijskim ravnateljstvom ; a brezuspešno, ker je drlo vedno 
več ljudi) iz predmestij v mesto; zvečer so pritisnili še de­
lavci in razgrajali po noči po ulicah, pobijaje okna, na pr. 
vladičine palače. Ker sta se vojništvo in policija morah 
umakniti, jeli so po noči deliti med študente orožje iz orož-
nice, stare puške itd.; to oboroževanje se je vršilo še dru­
gega jutra; mlada narodna straža je zdaj pohajala po mestu; 
a vse prodajalnice so ostale zaprte, na vratih je bil pa 
napis- Lastnina je sveta." Da bi nameravali miren razvoj, 
izražali "so s tem, da so si pripeli bele kokarde m trakove 
na prsi ali na rokav. Po vseh ulicah in trgih se je spreha­
jalo mnogo naroda, kar trlo se ga je pa v obližji cesarskega 
dvora Tudi študentje smo bili vedno na ulicah in prepevali 
smo, nekteri: „Was ist des Deutschen Vaterland?", drugi 
pa:'„Hej Slovani!" z refrenom: 
„Tam na Ural', tu na Tatri, 
Tu in tam so moji brati; 
In kder je teme Balkana, 
Tud' tam vlast je Slovana." 
„Popoludne ob 3. uri stojim pred crkvijo|Sv. Mihaela; 
kar vidim, da prihaja iz cesarskega dvora veliki dvornik 
grof Brandis, za njim pa se pripeljeta brez spremstva cesar 
in cesarica v dvovprežni odkriti kočiji". 
„Narod je bil presenečen — a mahoma odpreže konje in 
srečnega se je čutil, kdor je mogel ujeti kak jermen kočije 
in pomagati voziti cesarja. Navdušeni klici so doneli cesarju 
na uho, med njimi često tudi besede „ustava, svoboda 
tiska". Ta sprevod se pomiče po želji cesarjevi k auli po 
pekarskih ulicah na visoki trg (Hoher Markt). Tu se je pri­
petila zanimiva epizoda: v slovanski kavarni na Bauern-
marktu so si pripenjali baš takrat slovanski dijaki kokarde, 
ko se je blizo pomikal oni sprevod mimo. Takoj hite vsi na 
ulico in — nekdo vrže celo perisce belo - modro - rudečih 
kokard v kočijo cesarjevo! Cesarica se prestraši, kajti zdelo 
se ji je, da so to barve francoske revolucije, a dr. Kuretic 
poprime besedo in jo pomiri rekoč, da so te barve hrvatske 
barve. Cesarico razveseli to pojasnilo in sama si pripne jedno 
48 Marčevi dnevi in dunajski Slovenci. 
kokardo na prsi. Pri starem rotovži je cesar velel spet konje 
vpreči in se je peljal nazaj na cesarski dvor". 
„Dne 15. marca so plakati na hišnih oglih narodu javili, 
da je cesar dovolil tiskovno svobodo in obljubil ustavo. Po­
lagoma so se pomirili dunajčanje in lotili spet svojih na­
vadnih poslov; a politikovali so dalje o novi osnovi Austrije, 
ki se pa ni mogla razvijati naravno in v zmislu vseh čini-
teljev, kajti motilo je ta razvoj pitanje nemško in madžarsko 
in čim dalje tem silneje je prodiralo na dan. Zato so se pa 
Slovani na Dunaji čim dalje tem menje udeleževali javnega 
življenja; niso se udeležili niti „burne peticije" (sturmpetition), 
niti izgredov meseca majnika in oktobra". 
„Izključljivo stališče svoje so Nemci in Madžari svedočili 
javno s svojimi narodnimi kokardami, dočim so Slovani svoje 
narodne barve vedno nosili združene s črno-žoltimi trakovi; 
sitnosti, celo dejanski sovražni napadi se bili temu posledica 
za nas. Narodna agitacija v Frankobrodu in Pešti je čim 
dalje tem bolje zmagovala nad austrijsko zavestjo ; kdor je 
bil „Austrijec" tisti je bil „reakcionar", psovali so ga, da ni 
več bil varen. Silno moč onih idej sem opazoval dne 15. aprila 
zvečer: ko so priredili Madžari in Nemci svojo „sturmpeti­
tion", šel sem z velikansko belo zastavo na Kohlmarkt in Gra­
ben, zastava je imela napis: „Brüderlichkeit aller Nationen 
Oesterreichs!" Malo dni poprej bi bila izbudila taka zastava 
kakti znak celokupnosti vseh narodov veliko navdušenje, 
zdaj pa je vzbudila mnogo neprijaznih, mešanih čutil, in zato 
sem jo kmalu spet umaknil." 
Določili pa so one dni na Dunaji i slovenske 
barve, na podlagi barv kranjskega grba. Določilo jih jo 
slovensko društvo na Dunaji. Pri tej priliki so se tudi raz-
govarjali o mejah slovenskega ozemlja. Naredili so si potem 
slovenske kokarde in slovensko zastavo. Ob imenitnosti teh 
barv nam bo še natančneje govoriti. Odtegnili se niso Slo­
venci tudi službi v narodni straži dunajski; Slovani so na­
meravali ustanoviti posebno četo narodne straže in so si 
pripeli na klobuke listke z napisom: „Narodna straža — 
legija slovanska". Orožje so dobili iz orožnice dunajske 
(zeughaus) in nekaj časa je vladala najlepša sloga med nem­
škim in slovanskim življem dunajskim; a motila je to slogo 
kmalu nemška propaganda združena z madžarsko; zato je 
„slovanska legija" splavala po vodi. 
Dogodeb na Dunaji ne moremo nadrobno slikati tukaj, 
pač pa nam je popisati vpliv teh dogodeb na kronovine in 
izrecno na narod slovenski. Bliskoma se je širila vest o 
Marčcvi dnevi v Ljubljani. 49 
dunajski revoluciji tudi proti jugu, spodbola je Gradec, da 
je posnemal Dunaj, in kmalu je dospela do slovenske meje, 
ktero je ravnokar bila prekoračila železnična proga segajoča 
od Dunaja do Celja, Ljubljančanom je prinesel prve vesti 
neki potnik, prišedši z Dunaja dne 16. marca v Ljubljano; 
na prsih je imel pripet bel trak, ki je bil za prvih dni mlade 
svobode dunajčanom vnanji izraz radosti. ' Takoj so po vsej 
Ljubljani izvedeli imenitno vest in v malo urah so tudi 
ljubljančani nosili na prsih bele trakove „znak ve­
selja in narodnosti". Zvečer je bila v gledišči slavnostna 
predstava; gledišče je bilo krasno razsvetljeno in poslušalci 
so navdušeni peli stoje cesarsko pesen. Po dovršeni igri je 
bilo mesto razsvetljeno, a razsvetljava se menda ni kaj po­
sebno obnesla, saj je bila pa tudi improvizovana. Ljubljanski 
proletarijat je pa po svoje praznoval veseli dan: po mraku 
so napali prodajalnico „Maily & Hahn", sneli ^podobo kneza 
Metternicha, razbili jo in vrgli v Ljubljanico. Župan Fischer 
je bil nepriljubljen; zvečer napade druhal njegovo stanovanje, 
razbije mu okna, njega samega pa ne najde doma, ker je 
bil šel v gledišče; drli so proti gledišču, a Fischer jo je 
srečno upihal na Vrhniko še tistega večera. Zdaj, že pozno 
po noči, napade ta. druhal mitnice in jih razdene; mitničarji 
so morali pobegniti. To razbijanje in rovanje po mestu je 
trajalo do treh zjutraj; udeležili so se ga „smrkovci in 
odrasli divjaki", ktere je konečno razpodilo vojaštvo. '2 Pri­
jazno prigovarjanje uradnih osob ni izdalo ničesar, dasi niso 
«tedili z naslovom „Meine herren". 
To so bili jedini izgredi, s kterimi so pozdravljali po-
balini ljubljanski mlado svobodo. Ljubljanski proletarijat ni 
mogel posnemati vrstnikov svojih v velikih mestih na Dunaji, 
v Pragi, Gradci, Lvovem. Sploh pri nas niso bila tla za take 
rabuke, kakor na pr. v Gradci; pri nas ni bilo onih fak­
torjev, ki so snovali poulične demonstracije drugod; ni bilo 
razvitega literatstva, niti mnogobrojnega visokošolskega di-
jaštva, niti stradajočega tovarniškega proletarijata delav­
skega : naš delavec in dninar je bil v ugodnejšem položaji 
nego delavec v krajih s „cvetočo" industrijo, kder sleharna 
kriza na svetovnem trgu skrči ali celoma vzame delavcem 
itak pičli zaslužek. Baš to so pa bili po velikih mestih tisti 
1 ..Laibaeher Zeitung", „Grazer Zeitung", „Klagenfurter Ztg." i dr. 
novino opisujejo dogodbe pri nas; nekoliko tudi netiskani viri. 
8 „Novice" dno 22. marca 1848. Foročilo županovega namestnika 
putiniana, dne 19. marca 1848: „Mutliwille und Unverstand der strassen-
jngond und der gesellen". Archiv ljnblj. mesta, fase, 9. 
Slovenci in 1848. loto. 4 
50 Narodna straža. 
življi, ki so bili vojniki pod poveljstvom čisto nevidnih ko­
lovodij. Popolnoma nedolžna igrača so bile „mačje podok­
nice", ktere so bile v navadi 1848. leta tudi pri nas, n. pr. 
v Ljubljani, Vipavi, Tržiči i dr. 
Tudi v Ljubljani in po drugih večjih krajih so osnovali 
„narodno stražo",' kajti narod je bil menda dosti pa­
meten, da se more sam straziti, ne pa da bi ga strazili 
„plačani najemniki". Vlada ni mogla zabraniti te osnove, 
dasi še ji ni bilo zakonite podlage. V Ljubljani se je za­
četkoma oglasilo mnogo mož iz vseh stanov, da vstopijo v 
narodno stražo: meščanje, licejski študentje, učenjaki in 
plemenitaši; poleg golobradca mladeniča je stražil postarel 
možak, poleg preprostega rokodelca visokoroden grof. 
Dne 18. marca se jih je zbralo 1006 mož2 v mestni 
dvorani, začasni župan Guttman pa jim je v daljšem govoru 
razložil pomenljivost nove dobe. „Svoboda je sredstvo, ki 
nam je izpolnila marsiktero željo; da pa. to sredstvo zaista 
utemelji narodno blagostanje, moramo je razumno in pa­
metno rabiti. Čim težjih spon vnanje sile smo se znebili, 
tem strože mora pojedinec brzdati svoje notranje strasti, tem 
trdneje se moramo vsi združiti v dosego dobrega smotra." 
To načelo je uresničila narodna straža, ponudivši se domo­
vini v bran. „Ponosni vidimo v Vaših vrstah plemenita 
imena, stoletno diko dežele kranjske." Verni naj ostanejo 
cesarju, branijo naj meščana in varujejo mir in red v mestu ; 
barve bodo nosili belo-rudeče; dijaki pa naj hranijo potom­
cem spomin na ta dan, in uvrščenje v narodno stražo naj 
jih spodbuja, da dokažejo, „da more dijak, dasi mladenič po 
letih, biti že možak." Osnovali so v Ljubljani 5 kompanij 
narodne stražo, pozneje 7 ; načelnik je bil najprej podpol­
kovnik Sühnl. Kmalu je imela tesno nalogo; po odhodu vo­
jakov na laška bojišča imela je narodna straža skrbeti za 
varstvo po mestu. To službovanje je uverilo mnoge, da na­
laga svoboda tudi dolžnosti, ki pa niso vsem po godu ; 
kmalu so se čule pritožbe o mlačnosti stanovništva, ki se­
ni udeležilo narodne straže v številu, primernem broju me­
ščanov. 
Narodne straže na Slovenskem niso delovale vse v duhu 
res „narodnem", slovenskem; bile so marveč izraz znanih 
razmer po naših mestih in trgih, nektere narodno-indife-
' Poredncži so Sitali črke „N. O." na kokardah narodne straže za 
„Niks Geld". 
' „Illyr. BI.- 15. sept. 1849. 
RazglaSciijc ustave. 51 
rentne, druge odločno in zavedno narođno-nasprotne Sloven­
cem — zaista tuje rastline na naših tleh. Povelja so bila 
nemška, pozneje so celo tu in tam nosile narodne straže 
barve frankobrodske, snovale, nemške slavnosti in prezirljivo 
se vole proti Slovencem. Malo sadu so obrodile besede ro­
doljuba A. G., ki je v imeni dunajske „Slovenije" poslovenil 
službeni pravilnik ' za narodne straže in izjavil željo, da bi 
» 1. bila slovenska na'rodna straža v resnici narodna, da 
bi ji narodnost pri obleki, zastavah, v znamenjih pred očmi 
bila in z jedno besedo, da bi jo vodil ta vse oživljajoči duh 
vedno v vseh delih in dejanjih. Koliko lože in hitreje do­
seže potlej svoj namen ; 2. da bi povelje bilo slovensko 
zato, da bi se mogli stražniki z duhom povelja soznaniti, 
ne pa, kakor neumno živinče, ki se na pastirjev glas ustavi, 
obrne ali naprej gre . . . Ako Vaši poglavarji takih občno-
koristnih želj ne bi hoteli izpolniti in bi se prostemu raz­
vitju narodnosti upirali, proč ž njimi, zapodite jih in izvo­
lite si druge, saj so Vam zato Vaš najmilofctljivejši cesar 
pravico dali, da si smete svoje poglavarje sami izbirati." 
Narodno vprašanje je pa še le nekaj tednov pozneje 
jelo vplivati; v prvih dneh jo bilo govorjenje samo o „brato-
ljubji", in drugih času primernih idealih in — frazah. 
Dne 20. marca so izvedeli v Ljubljani, da je cesar do­
volil tiskovno svobodo in ustavo. Guverner grof Welsers-
heimb skliče takoj odbor kranjskih stanov in jim razglasi 
in razloži pomcnljivost ustave, poudarjajoč, da ustava ne 
uničuje važnosti stanov, nego da jim nalaga nov posel: po­
sredovanje med prestolom in narodom. To tolažilo so spre­
jeli zbrani gospodje z živo pohvalo. Popoludne je to vest 
javil Welsersheimb mestnemu zboru in meščanskemu shodu 
v mestni dvorani; pozival je občinstvo, da naj ohrani red 
in zakonitost, da naj se povrne sleharni spet k svojemu 
poslu, študentje pa k svojim knjigam. Tega dne je po mestu 
že strazila narodna straža; dne 24. marca je bila v Sent-
klavži slovesna zahvalna maša, kojo je daroval vladika ; 
zvečer je bila slavnostna predstava v gledišči, mesto raz­
svetljeno, po ulicah pa je svirala godba, kteri ni manjkalo 
običnega spremstva. 
Rojake je poučevalo razumništvo o novih razmerah; 
na pr. M. M ajar jim je tolmačil poleg dunajskega pesnika 
1 Rokopis v ljubljanskem „Rudolfinum-u". Predgovor pisan dne 12. 
majnika 1848. 
4* 
52 Zahvalna adresa Kranjcev. 
CastelHja ' „staro pravdo", t. j. ustavo. Fidelis Tr­
pi nec je slavil ustavo in stvarnika njenega v posebnem 
„slavnostnem listu" ; '' naposled so spisali v Ljubljani tudi 
„zahvalno adreso Kranjcev" cesarju. „Darilo tis­
kovne svobode, s kterim je Vaše Veličanstvo osrečilo narode 
avstrijske, zaupanje, ki je Vaše Veličanstvo jim pokazalo po 
dovolitvi narodne straže in veledušna podelitev ustave naši 
domovini, navdaja srca vseh cesarski rodbini vernih poda­
nikov s čutili hvaležnosti, ki se ne dajo izbrisati in navdu-
šujo k ponovljeni udanosti prestolu in domovini. Stanovalce 
kranjske vseh stanov navdaja tisto navdušenje, in to jih 
napotuje, da ne zamude velikega trenotka, zahtevajočega 
strože nego kdaj poprej krepko združenje narodov z vla­
darji, ako hočemo oteti mir svetovni, nego da polagajo izraz 
svojega navdušenja k vznožju najvišjega prestola. Zajedno 
porabijo važni trenotek, da izraze svoje misli o tem, kar je 
zdaj nujno treba domovini ; a tega ne store zgolj posnemajoč 
ine, ali češ, da nimajo zaupanja v modrost in namere svo­
jega milega vladarja, ki hoče v istini in trajno osrečiti na­
rode avstrijske. Osvedočiti hočejo samo, da se zaveda 
tudi narod naše male kronovine zahtev časa, 
dasi se mu je neprestano oviralo občevanje med 
sabo in s sosednimi narodi". 
„Da se podeli obstoj ustavi države, obsegajoče nemške 
in slovanske narode, da ustava jamči narodom mirno or­
gansko razvijanje in da uveri vladarja, da gibanje v narod­
nem življenji ni umetno osnovano in da niso nasveti o za­
konih, ki dospevajo pred prestol, zgolj utvori fakcijozne 
manjšine, morajo se izvršiti vsi nastopni pogoji : uvesti se 
mora tiskovna svoboda, ravnopravnost pred zakonom, ne-
skrajšana pravica shajati se, snovati društva in polagati 
prošnje, varstvo osobe in imetja po porotnih sodiščih, javno 
in ustmeno sodnijsko postopanje, oboroženje naroda, svobodna 
volitev narodnih zastopnikov, samostalna srenjska uprava, 
svobodna volitev srenjskega zastopa in neomejena pravica 
1 Castelli: Darstellung der Ereignisse in Wien. 
' „Hochgefühl eines freien herzens! Laibachs schönster, tag! . . Hoch 
lebe Seine Majestät, unser all- und vielgeliebter kaiser Ferdinand ! Hoch lebe 
Se. excellenz unser hochverehrter licrr landesgouverneur! Hoch lebe die 
constitution ! Hoch lebe Deutschland und das freie Oesterreich ! Nationen ! 
Volker' Brüder Oesterreichs ! Sehliessen wir einen festen und dichten kreis 
um Se. Majestät unsern all- und vielgeliebten befreiten kaiser Ferdinand 
und treu mit. unserem blut soll immer geschützt sein Oesterreichs grosser 
kaiser!" i. t. d. 
Zahvalna adresa Kranjcev. 53 
srenj do imenovanja in odstavljenja svojih uradnikov; jed-
nakomerno obđačenje vseh v primeri z imetjem pojedinca 
in z ozirom na to, kar je potrebno za vsakdanje življenje 
aH pa samo potrata ; odstranjenje bremen, ki bude nevoljo, 
svobodo pouka, povzdigo ljudske šole, ravno­
pravnost slovanskih vej z nemškim narodom 
glede jezika in drugih osobitostij, javnost raz­
prav deželnega zbora, ki se naj sestavi iz svo­
bodno izbranih narodnih zastopnikov vseh sta­
nov, važnih za državno življenje po posesti, inteligenciji, 
delu ali kapitalu, z ozirom pa tudi na dedni čin, ako je v 
zvezi s ktero navedenih štireh vrst ; deželni zbor imej pra­
vico incijative v predrugačenji obstoječih in uvedenji novih 
zakonov, ž njima vred oni ministri, ki so po narodu izvoljeni 
člani njegovi ; imej pravico dovoljevanja davkov in državnih 
posojil ; uvedi se javni račun o vsem državnem gospodar­
stvu, odgovornost ministrov glede uprave in iz­
vrševanja zakonov v duhu ustave; skleni se zakon o 
tej odgovornosti in ustanovi sodišče za njo ; vojna prisezi 
n a ustavo". 
„Iz vsega srca želi ta kronovina, da zastopa ve­
soljno nemško državo v vnanjih zadevah v tem 
nevarnem času Avstrije veliki cesar in ta želja 
uresniči se kmalu, ako priznajo ostali nemški 
narodi po vzgledu avstrijske krone, daje samo 
ono času primerno, kar prizna narod sam za 
času primerno in na tej podlagi osnuj o ustavo 
v duhu resnične svobode narodov. To zahteva, to 
veleva blagor države, blagor Nemčije in obvarovanje svetov­
nega miru; a uprav tako nujno je, da se narodu že zdaj 
jamče pogoji, pod kterimi se sme nadejati uresničenja danih 
mu obljub. Ti pogoji so: 1. ministerstvo, ki se odpovej po­
polnoma staremu sistemu in služi pravi svobodi naroda; 2. 
zakon ob udeležitvi udov cesarske hiše pri deželnozborskih 
razpravah ; 3. enakomerno zastopanje naroda že na prihod­
njem deželnem zboru na podlagi posestva, inteligencije, dela 
in kapitala ; 4. obširna volilna pravica podeli se državljanom, 
ki imajo samostojni dom (ognjišče herd) in niso zločinci; 
o. voljeni smejo biti vsi državljani omenjenih štireh vrst, 
ako imajo vsaj 30 let; 6. volilno postavo za kronovino in 
varstvo zoper podmičenje pri volitvah; 7. volilci se smejo 
zbirati in dajati svojim poslancem navodila (instrukcije); 8. 
zapreci naj se vpliv vladnih uradnikov na volilce ; 9. naj se 
določo bistveni pogoji za legitimacijo poslancev v deželnem 
54 Dogodki v Trstn. Gorici, Celovci, Maribora. 
zboru; 10. deželni zbori morajo biti jednokomorni in odlo­
čuje naj z absolutno večino glasov ; 11. neodgovornost po­
slancev in popolna svoboda govora; 12. stanje državnih 
financ naj se odkrije pred deželnim zborom." ' O vsebini te 
adrese nam bode še prilično govoriti. 
Neki „Slovenec" je „Slovencem za pirhe" tudi slavil 
vstajenje Avstrije in vskliknil veselo „halelujo". 
V Trstu so že dne 15. marca nekaj govorili o čudnih 
dogodkih na Dunaji, a nikdo ni vedel nič gotovega pove­
dati, zato je vladala močna negotovost in zbudila vznemir­
jenje, osobito v trgovskih krogih ; saj je bila tudi zveza med 
Dunajem in Gradcem nekaj časa pretrgana. Stoprav ob polli­
noci med 16. in 17. marcem je prinesla pošta gotove vesti, 
vesele novice — in mahoma je bilo vse mesto po konci ; 
hipoma so bile razsvetljene vse hiše, godba je svirala po 
mestu in spremljajoča jo množica je burno pozdravljala gu­
vernerja Salma, generala Gyulaya in vladiko Legata, ki je 
moral blagosloviti narod; od 3. do 4. ure zarana so zvonili 
z vsemi zvonovi — in pobili nekaj oken. Večjih izgredov tudi 
tu ni bilo. Po tistem vzgledu so praznovali v Gorici novo 
svobodo ; trikrat so razsvetili mesto in imeli slabo obiskovan 
korzo, potem pa so, kakor drugod, osnovali narodno stražo. 
Dotičnim slavnostim v Celovci je dal onde vladajoči radi-
kalizem nekaj posebnega značaja; dne l'J. marca so podpi­
sovali adreso cesarju in dunajskim študentom ; dne 21. marca 
je služil vladika Lidwansky na Novem trgu slovesno zaduš­
nico za žrtve dunajske revolucije; a še tistega dne so po­
gostili meščani celovško posadko. Celovčane so posnemali v 
Prevalih iv dr. 
Na Štajarskem so se radovali Nemci in Slovenci v 
bratovski slogi dotlej jim neznane svobode. „V Mariboru 
sta", čitamo nekde, „združena in pobratima si življa nemški 
in slovenski in kaj krasno sevjavi tukaj nova radost kakti 
zajedno utripanje dveh src." „Živijo" in „hoch" sta se razle­
gala zajedno. Po kmetih so slavili svetek svobode s službo 
božjo, s pokanjem topičev, godbo, plesom itd.; povsodi so 
se dičili s cesarskimi barvami in snovali narodne straže. 
1 Okrajšana prestava iz nemščine. Pisana je adresa 20. marca 1848. 
Prvi jo je sestavil Guttman po pooblastilu nekega meščanskega shoda; po­
pravili so jo potem dr. Kloiweiss. dr. Burger, dr. Chrobat in dr. Klein­
dienst, ; sklicali pa niso nobenega shoda več. nogo nabirali so podpise in 
adreso odposlali. Pokojni Ferd. Schmidt, v Šiški (,,l)er dorfschmied") jo v 
..Laib. Zt.g." 4. aprila trdil, da te adrese gotovo niso sestavili Kranjci, nego 
tujci. Odgovorili so mu navedeni gospodje v .,Laili. Ztg." 8. aprila. 
Deželni stanovi šiajarski. 55 
Zajedno so podpisavali Slovenci in Nemci adrese cesarju in 
vladi; niso se spodtikali Slovenci ob fraze nemško-narodne; 
podpisali so na pr. adreso mariborčanov in slavili v njej 
cesarja, „da so se po milosti nemškega deželnega očeta iz­
polnile najiskrenejše želje nemškega duha", dočim so zaved-
nejši možje kovali izraze za besedo „konstitucija" ; Bleiweis 
je nasvetoval „vladijo", Matija Majar „ustavo", in „staro 
pravdo", Jož. Poklukar pa „sovlado". 
V novo gibanje so posegli takojv tudi deželni sta­
novi, saj je šlo tudi za njihov obstoj. Že dne 3. marca je bil 
sklenil odbor štajarskih stanov, sklicati zbor stanov 
poprej nego obično; hitro padanje kurza državnih vred­
nostnih papirov je izražalo hudo gospodarsko krizo in je pre­
tila nevarnost vsem kronovinam. Že dne 15. marca so odo­
brili zbrani stanovi štajarski načrte in predloge svojega od­
bora : poslali so cesarju prošnjo in zahtevah, da naj se skličejo 
odborniki vseh stanov na Dunaj, kterim naj razodene vlada 
stanje financ in se posvetuje ž njimi o zboljšanji držav­
nega kredita. Deželni stanovi naj se času primerno preos-
nujo, kajti jedenajstorica meščanskih članov štajarskih stanov 
se ne sme smatrati polnomočnimi zastopniki „tretjega stanu" 
štajarskega; deželnim stanovom naj se razširi delokrog, dr­
žavni kredit naj se podpre z narodno podlago. Tem domačim 
željam so dodali stanovi in nekoliko slovenske dežele še te-le: 
Avstrija se naj zveze tesno z inoavstrijskimi nemškimi brati 
„s svojimi starodavnimi zavezniki, ostalimi betvami nem­
škega naroda, s kterimi nas veže zajedno preteklost, in ktere 
slavnoznani cesarji so nam bili knezi. . . krasna, mogočna Av­
strija v tesni zvezi z veliko in premočno Nemčijo bi bila za vse 
veke nepremagljiv branik prestolu in narodu, veri in šegam, 
umetnostim in vedam in vsej plemeniti lasti onih narodov, ktere 
je mila usoda zjedinila pod tako silnim pokroviteljstvom". 
Še odločneje se je glasila adresa graških meščanov ; 
tudi ona je poudarjala zvezo z Nemčijo in naravnost zav­
račala zvezo z Rusi. V tistem duhu je opravila svoj posel 
na Dunaji deputacija graške univerze, ktere član je bil i 
dr. Alojzij Smreka* — rodom in kadar ravno ni bilo drugače, 
tudi v besedi Slovenec. Baš Smrekar je pozdravil dunajsko, 
univerzo z vznesenim govorom. Deželni stanovi pa so raz­
poslali med Štajarce nemški in slovenski pouk ob ustavi, ker 
se je jela javiti propaganda o kmetskih, pa tudi o na­
rodnostnih zadevah. Z ozirom na ono zadevo so stanovi 
1 18. marca 1848. 
56 Deželni stanovi koroški in kranjski. 
zahtevali v novi adresi do cesarja ' urejenje kmetskih razmer, 
odpravo podložništva. To se je zgodilo kmalu potem v prin­
cipu ; načeloma je vlada priznala stanovom dne 1 (i. marca tudi 
„pravico in poklic" sodelovati pri uredbi državnih financ in 
je obljubila preosnovo deželnih stanov na podlagi zastopanja 
vseh podanikov. Na Dunaj so šli odborniki štajarskih stanov, 
da so se onde z zastopniki stanov drugih kronovin posve­
tovali o nujno potrebnih postavnih načrtih, osobito pa o 
novi deželni ustanovi, o srenjskem redu in o kmetski odvezi. 
Za posvetovanje o teh tvarinah so stanovi štajarski izbrali 
tri odbore, sestavljene iz zastopnikov velikega posestva, in-
telengencije, kmetov in meščanov. 
Tisti pot so nastopili tudi stanovi koroški, zbravši 
se dne 18. marca. Deželni glavar bar. Sterneck je pa kar 
samolastno v deželni zbor poklical nekaj zastopnikov kmetov 
in meščanstva, „da bi se na ta način izražalo pravo mnenje 
kronovine". Adresa cesarju je zahtevala tisto, kar štajarska; 
ž njima soglasna je bila tudi adresa celovčanov glede raz­
mere proti nemškim bratom. 
Važnejši za Slovence so bili stanovi kranjski. 
Najprej je odbor poslal adreso cesarju. „Ustava, najmilo-
stljiveje obljubljena očetnjavi, tiskovna svoboda in namer-
javana sestava odgovornega ministerstva je uresničila izdaten 
del dolgo gojenih želj in verni stanovi kranjski se nadejajo, 
da bode Vaše Veličanstvo v najvišji modrosti račilo podariti 
stanovom pravico dovoljevanja davkov, nadzorovanja držav­
nega gospodarstva in sodelovanja pri zakonodajstvu ; da bode 
dalje račilo i uvesti javnost pravosodja in urediti razmere 
kmetskega stanu na podlagi pravnih načel, zaukazati času 
primeren zastop. preosnovati občinsko upravo in zboljšati 
pouk naroda". Zajedno naj se da stanovom pravica, da smejo 
nasvetovati načrt preosnovanja deželnega zbora. Deželni 
zbor se je sklical na dan 6. aprila v Ljubljano — a v nekaj 
spremenjeni obliki. Najprvlje je odbor sam spremenil svojo 
sestavo : pomnožil se je po članih dež. stanov, stanujočih v 
Ljubljani, po nekterih advokatih in profesorjih, naprosil je, 
pa tudi kmetijsko družbo, da naj imenuje tri kmete, ki bi 
se udeležili pripravljajočih posvetovanj. ' 
1 S tem predlogom Welsersheimbovim BO se ujemali Člani stanov. 
odbora: vladika Wolf, Schwender, prost Jerin, Paumgartner, Fid. Terpinz. 
Mih. Smole, Galle, Lamb. Luckmann, dr. Kavčič, grof Lichtenberg, grof 
Blagay, Jur. Župan, baron Lazzarini. Bamberg, Kreuzberg in dr. Bleiweis. 
Upirali so se Coppini. grof Jos. Auerspcrg, grof Gust. Auerspcrg in baron 
Pomnoženjo odbora stanov kranjskih. 57 
V deželnih stanov odbor so pozvali (» zastopnikov 
meščanskih, ki pa bi ne smeli priti v deželni zbor sam, nego 
v zboru naj bi zastopala Ljubljano samo dva odbornika v 
smislu deželne ustave (za 1848. leto dr. Mat. Kavčič in dr. 
Jan. Čuber). A Guttman je dognal, da je bil dovoljen pristop 
v deželni zbor tudi oni šestorici. Dne H. aprila je pisal stanov, 
odboru: „Že dnes zjutraj je prišlo nekaj meščanov k magi­
stratu prašat, je-li res, da ne bode smelo onih šestero me­
ščanskih članov dež. odbora priti v deželni zbor. Po glasu 
tega. vprašanja in drugih govorih je sklepati, da ni jamčen 
javni mir. Ko so dnes popoludne izvedeli, da se udeleži de­
želnega zbora šest kmetov, bili so duhovi še bolj razburjeni 
in mnogi so izjavili, da ni razloga zakaj bi se izjeme dovo­
ljevale enemu, drugemu pa ne, osobito zdaj, ko je tako lehko 
opravičiti izjeme. Zaman je bil ves trud utešiti jih in če se 
oni sklep ne spremeni, bati se je neprijetnih razprav v de­
želnem zboru". Zato naj se dovoli tudi onim meščanskim 
zastopnikom sedež v deželnem zboru, da se umire duhovi. 
Stanovski odbor je ustregel prošnji mestne gosposke, a 
pridjal, da je meščanstvo itak že zastopano v deželnem 
zboru, dočim je bil kmetski stan doslej brez zastopnikov. ' 
Tako je revolucija vplivala na stare stanove in razširila 
v smislu svobode zastopanje naroda i proti besedam še ve­
ljavne deželne ustave; revolucija je tem načinom krčila pot 
tudi narodu slovenskemu, da so se mu odprla vrata zbornic, 
v kojih so govorili in odločevali i o njegovi usodi. Primorci 
pa niso imeli deželnih stanov, zatore tudi ne zakonitega 
organa za dognanje svojih zahtev. Razumevaj za narodne 
interese v smislu nove dobe, niso se glasili tudi stanovi 
štajarski in koroški, kar se tiče Slovencev; poudarjali so 
marveč odločno nemško stališče. Ljubav kranjskih stanov 
do slovanske narodnosti je pa tudi bila še jako platonična, 
odborova adresa niti ne omenja narodnega vprašanja. A 
znamenito je to, da so te dežele ostale pod vplivom zakonitih 
svojih oblastij, dočim so v Pragi, Lvovu in na Dunaji krmila 
državnega polastile se oblasti ustvarjene po revuluciji in 
delujoče pod vplivom „tribunov" in najskrajnejše demokracije. 
Pri nas ni prenehala niti za trenotek ne postavna vlada in 
uprava, dasi je bila često popolnoma osamljena in brez zveze 
Codclli, sklicujoči se na kranjsko ustavno listino J.41 K. lota, .ki se sme 
samo po postavni poti prcdrugačiti." Л večina je potrdila predlog guver­
nerjev. Dež. arh. fase. 7 — 2. 
< Proti dovolitvi so glasovali grof Blagay, grof Gust. Auersperg in 
Coppini. Dež. arhiv fase. 7 i. 
58 Kmetska odveza. 
z dunajsko vlado, često nevedoča, kdo na Dunaji reprezentuje 
legalno oblast. In vendar je tudi pri nas bilo se bati za 
javni mir, dokler ni bilo rešeno najimenitnejše gmotno pitanje 
— odvezakmetskegastanu. 
Marčeva revolucija z vsemi v njenem duhu pisanimi 
razglasi je obljubila kmetom svobodo, odpravo kmetske pod­
ložnosti, saj brez nje tudi ni bila izvršljiva ustava sama. Bilo 
je pa usodepolno, da revolucija ni dala toliko duška zako­
nitim faktorjem, da bi za vse, kar je proglasila revolucija, 
takoj ustvarili neobhodno potrebne postave in po njih ures­
ničili proglašena načela in določili poleg „pravic" tudi „dol­
žnosti". Na dolžnosti še oni niso marali misliti, kterim je svo­
boda prinesla celo perisce „pravic". 
Kmetom so obljubili osvobojenje, prenehanje tlake, 
desetine, lavdemija, gorščine, patrimonialnih sodišč itd. — 
vse želje so se jim imele uresničiti, dočim so bili zaman 
poprejšnji poskusi, da bi se te stvari uredile neposredno po 
pogodbah med kmeti in gosposko. Čim da.lje je veljal stari 
red, tem bolj so narašča,le sitnosti, množili se prepiri med 
obema stanovoma. Na Koroškem so n. pr. vedno več koruze 
in koruna sadili in detelje sejali — o desetini od teh sadežev 
pa niso stare postave nič določevale; kmetje tore niso hoteli 
dajati od njih desetine, ' grajščine pa tudi niso hotele zgubiti 
pravice in dohodkov, ki so jim šli najprvo od zemlje same. 
Kder so odkupili bili „male pravice", onde so se pričkali, 
ali se ima plačati dotična svota v „einlosungsscheine" ali v 
srebru ali v bankovcih Visoka pristojbina pri predaji pod­
ložnih zemljišč. (8 % prekupne cene) je često napotila do-
tičnike, da so postavili v pismo nižjo svoto — in nastali so 
prepiri. Najbolj je motilo kmete uverjenje, da se jim bode 
dala odveza brez povračila; ! to so mislili kmetje osobito 
odkar je vlada 1846. leta dovolila odkup desetine in tlake; 
podložnik je mislil, da bode vlada plačala odkupnino. Na­
sproti pa so nektere grajščine, sluteče pretečo odvezo, pri­
morale podložne kmete k odkupu, a pod jako težavnimi 
pogoji, ki so položaj kmetov storili še neugodnejši. 
Revolucija je tukaj našla stare razmere in je proglasila 
takoj osvobojenje kmetov; o pogojih še ni bilo govora. Pa-
1 Mnoge vinograde na Štajarskem so opustili, ne da bi so bila o-
pustila dotičnim podložnikom gorsć'ma. Hliibek, ..Ein getreues Bild des 
Herzogth. Steiermark" str. 113. 
2 Kakor na Galiskem, Ogrskem, Hrvatskom; tu je država prevzela 
odškodovanje gosposke; zoper Suntarje'je Jelačić proglasil „pneki sud" 
(standrecht). Smičiklas II. -170. 185, Pejaković i. dr. 
Kmetska odveza. 59 
metni možje so učili narod, da še ni vse v redu, da bo treba 
nekaj odkupnine plačati, da do konečne uredbe veljajo vse 
dozdanje dolžnosti in dokler ne narede novih postav, da 
veljajo dosedanji zakoni itd. Narod naš, vajen pokorščini, 
uvaževal je tudi, da bi uprav kmetje, dninarji, posli in sirote 
mnogo zgubili, ako bi hipoma in brez odkupnine nehali do­
sedanji dohodki grajščin, kajti bi prišle ob vrednost in prišla 
bi ob varnost posojila hranilnic in sirotinskih zalog, uknjižena 
na grajščinskih posestvih in pravicah. Osobito je poučeval 
narod dr. Bleiweis po „Novicah", vladika Slomšek po po­
sebnem pastirskem listu, ' M. Majar po poslovenjenem oklici 
Castellija i dr.* Prav po domače pravi Majar: „He, kaj je 
pa s plačevanjem? Upam, da ne bo nihče mislil, da seže 
svoboda tako daleč, da misli ali celo pravi» Juhej, zdaj smo 
sami svoji, zdaj nam ni nič treba plačevati ! To bi bil tepec, 
če bi res tako mislil, in hudobnež, če bi s tem še druge 
podpihoval, da bi svojih dolžnostij, kakor zvestim podložnikom 
gre, ne spolnovali. Nič plačati? To je, da bi znorel! Prav je, 
nikar ne plačujte; če pa rečete, da nočete nič več plačevati, 
rečemo tudi mi: tudi mi vam ne plačamo več vašega ovsa 
in ječmena in sena". 
Bilo je pa tudi treba poučevati narod ; kajti prikazali 
so se hujskači in pravili kmetom, da jim je vse darovano, 
ne bo jim treba dajati odškodnine; celo duhovnikom so tu 
in tam kmalu kmetje odrekali dosedanje dolžnosti.3 Ščuvali 
pa niso samo ustmeno nego i po oklicih, ki so jih širili med 
kmeti ; neki tak spis je zaplenil vladni komisar o priliki 
državnozborskih volitev v Moravčah. * Ker niso dovolj uspešno 
1 Dno 2. aprila 1848. Kosar, Slomšek 192. 
2 Castelli, .,\Vie weit geht denn die neue Freiheit, die wir erst kriegt 
haben ?" — Prišla je tudi na svetlo ..Razlaga narvikšega konstitucijskega 
patenta od 15. marca 18-18 za kranjski narod ... Od prijatelja kmetev." 
" Slovenski crkveni časopis, ó. avgusta 1848. 
1 „V nozhi H. avgusta 178!t. leta je franzovska deshela use desetine, 
slushnosti, dalke, tlako jen use dajane, katire je en kmet nositi mogel, gor-
usdignila, jen na vezhne zhase odvergla. Temo lepimo Exompclno je u' 
nashih zhasih usa Vogorska deshela jen njeh gospoda porstopila. Jest pra-
shain, koga bo nasha gospoda sdoj ? — sturila? — Ona smirej misli, na 
postavo sa odkupo, pa de si joh bo sama narodila po svoji voli, — jen 
pravi, de more kmet svojo frajost od nje kupiti : pa to ne bo kmet šturu, 
koker purgar ne. — Misli gospoda, de mi ne vemo, od kod de so ti davki 
pershli, jen de nenajdcmo samirkano k'tir boter je sraven stav, k' se je ta 
gerdobija korshvala, ta savesa med gospodo jen kmetam ne sme vezh 
ostati, sakaj ona je po besodah te sdrave pamet jen po sprizhuvanju starih 
pergodbah, sato narvezbi kervizo sposnana . . . kmet ne nuza vezh shirma 
od gosposke, Zesar je, katorimo on sa shirmanje sh'tibro plazhuje, jen 
te narboli sinove nit vojsko daje, jen skus to je gosposkam usa praviza 
60 Izgredi kmetov. 
delovali nasproti hujskačem, prišlo je do nekterih izgredov 
po Slovenskem. 
Največ šuma je napravil napad kmetov na grad 
soneški. Blizo 300 kmetov je napalo dne 21. marca zvečer 
ob 8. uri navedeni grad, razbili so okna in vrata, odnesli iz 
pisarnice listine in zemljiščne knjige in jih na dvorišči sežgali; 
na grmado so znosili potem še hišno opravo, posteljino, 
obleko, slike, živež itd. "Vina so nekaj popili, nekaj izpustili. 
Le težko je družina otela živino. Ob 11. uri po noči so jo 
napadniki krenili proti župniškemu domu ižanskemu, a tam 
so naleteli na vojake, ki so medtem došli iz Ljubljane; zato 
so odšli in razdrli gozdnarjevo hišo; v Amerstilu so sežgali v 
sobi uradne listine, potem pa pogasili ogenj, da bi ne zapalili 
vasi. Deželna vlada, je takoj dobila od ministerstva „za slučaj 
dalje trajajočih napadov na imovino in varnost pravic, da 
izjemoma in začasno uporabi izvanredni naredbi, namreč 
1. da stori srenje odgovorne za nerede in napade, izvršene 
po svojih domačinih in 2. da razglasi in če treba dejansko 
razporedi obsedno stanje". To je pomagalo; samo tu in tam 
je še malo zagrmelo. 
Kmetje okoli Asberga so imeli mnogo prepirov z 
gosposko in so bili zbok neuspešnosti svojih pritožeb tako 
razkačeni, da bi bili kmalu napali grad; a ubogali so naposled 
pametne može in podpisali novo prošnjo do kneza Windisch-
graetza in zahtevali svoje pravice. V trebanjskem okraji so 
pa kmetje posekali gozde lansprežke grajščine; žup-
prezh padla, kaj sa pogirvat jen she vezh, uzhasi je gospoda uso sht.ibro 
sama plazhala jen sa kmeta se sama vojskovala, sato je pa tud od nega 
kaj pogirvat pravizo imela, sdej je pa te dve dolshnost od sebe na krnela 
s'v'alila. tok u'prasham vas jest, sakaj je bo desetine, tlako, davke, sh'itenze 
jen prepise dajal, usi ti davki so en mushtor kervizhniga tloltrcnja, - pa 
to she is d'nar'jam odkupovati? Sakaj odshkoduanjc dajat sa eno kervizo k' 
se lahko s' roko sagrabi 'i Sakaj de bi si le kmet mogu frajost knpuvati, 
al je kaj slabi koker purgar, al pa ta uzhen mosli, k ir imajo is usi m gbh 
pravizo do frajast. od sdej pa jest uprasbam gospodo V Je vasbe sei-ze sa 
pravizo tako mehak ratov, nekar se ncfershtelajte, nobeniga ne bote vezh 
smotili. She skus fiO let so Revolution kuba, to se pravi : sta pamet jen 
praviza ja terkale na unita vashih kanzli, jen sta pogirvala odpushanjo lega 
dajanja, vi se niste nizh vezh s:menili, o kletu shes vas, vi ste mislili, de 
bo Metternig smiram vashim korvizhnim odcrtijam na stran stay. Praviza 
je sdej premagala jen Folk vam je mogu svojo frajost is krivijo plazbati, 
sakoga vam gre potlej odkupa. Prosite vi s'zer vezh, de se ne bo sa to 
pretezheno rajtenga s' vain dolala, jen de sc vam ne bo toko sgodilo, koker 
s franeovsko gospodo, mislete na leto -17*0, jen jest vam naprej osnanim. 
zhe bote po tih potih hodili, koker vi mislite, bote eno hud u'reme na 
u'lekli, kater se bo na eno zhndno visho nad vashimi glavami istresu." 
Konečno sledi pouk za volitve. 
Izgredi kmetov. 61 
niku na Vinici so zapalili gospodarska poslopja. V Št. Ru­
pe rtu pa niso hoteli poslušati hujskača, ki je hotel, da naj 
zapalijo župniški dom („kurnik"). V K ran j i so napali po 
noči komisarja in pretepli ga; ' volilci za državni zbor v Mo­
ravčah so zahtevali hitro rešitev kmetskega pitanja., cene, 
bodo storili to, kar se zdaj godi na Laškem" ; to je bil utis 
navedenega hujskajočega oklica. Kranjski stanovi so 
tožili dne 8. julija 1848 v vlogi do vlade, „da so morale 
grajščine okrog Ljubljane, n. pr. Smlednik, Waixenstein, 
Nadlišek, Polhovgradec, Turjak, Ortenek, Ribnica, Višnjagora, 
Mokronog itd., za dalje časa se zavarovati s posadkami, da 
so jih branile zoper hudobne napade razjarjenih kmetov". 
A šuntali so kmete vedno emisarji in listi, da naj ne dajejo 
desetine in drugih dolžnostij ne izpolnujejo, „to se je pa 
godilo tudi po sosednih kronovinah po Koroškem, Stajarskem 
in Avstrijskem in sicer iz tistih razlogov, kakor na Kranjskem." 
Zarad vojske so pa morale oditi one posadke, potem se je 
malokdo ' upal prisiliti kmete, da izpolnujo svoje dolžnosti ; 
malone po vsej deželi so nehale same po sebi. Cesarski 
patent je C. aprila zapovedal, da nehajo od 1. januvarja 1840. 
počenši one služnosti, a ta patent ni pomiril kmetov, kakor 
tudi novi patent z dne 25. majnika ne, ker je določil,_ da 
morajo kmetje plačati odkupnino, dočim so podložniki se 
nadejali, da dobe odvezo brez odkupnine, kakor gališki, ogrski 
in hrvatski kmetje.. Deželni zbor kranjski je pa tudi takoj 
preminil, ne da bi bil rešil to važno pitanje. 
Na Stajarskem so bile enake razmere. Ko so čitali 
omenjeni pastirski list Slomškov zarad njegove ob­
sežnosti na velikonočno nedeljo in sledeči ponedeljek, prišli 
so kmetje nad nekega župnika in mu prepovedali čitati list 
dalje; drugemu župniku so pretili z mačjo podoknico. Najbolj 
hudomušni so bili kmetje ob hrvatski in ogrski meji. 
Nekoč je prišlo blizo 100 kmetov v urad brezki, zahtevajoč 
dovoljenje, da se smejo izseliti na Hrvatsko, češ, da tam ni več 
tlake, niti desetine, niti užitnine, in da je tam tobak jako 
po ceni. Grajščaka Kavčiča v Sevnici so napali ponoči 
23. junija, ne da bi gabilo varovalo sodišče. Deželnozborskih 
poslancev Lukešiča in Šoštariča niso pustili kmetje 
več v Gradec nazaj, češ, da sta v zboru glasovala za od­
škodnino, dočim sta prvlje bila obljubila, da bosta proti 
1 Ambrož, drž. poslanec, ni imel prav, trdeči v drž. zboru, da je bil 
napad na soneski grad jedini; seveda tako budili ni bilo potem. Stenogr. 
Reic.bstagsverb. 11. '20(>. Geisse] !>.. okt. 1848. Dež. arhiv kranjski fase 7—1. 
i. dr. viri. 
62 Izgredi kmetov. 
njej, osobito Šoštarič. Poslancu Janež i ču tudi niso zaupali 
nič, ker je bil — mesar; tudi on ni smel več v Gradec. 
Konjiškemu poslancu Kumerju so pretili kmetje, da ga 
ubijo, ako deželni zbor ne zavrže odkupnine. Grajščaki 
pa so tarnali, da prido na nič in naštevali so silovitosti 
kmetov proti njim i njihovim oskrbnikom, n. pr. v Maren-
bergu, Laškem Trgu. Ormoži, Lokavci, Vel. Nedelji, Brežicah 
itd. Brežki oskrbnik Keller je bil jako nepriljubljen; 
videči, da se je bati hude ure, poslal je po vojake; potem je bil 
varen. ' Brez uspeha je bil zatore tudi tu cesarski patent 
z dne 11. aprila, ki je soglasno z navedenimi patenti za 
Kranjsko (in Koroško) določil prenehanje služnosti s 1. janu-
varjem, a zajedno izrekel načelo odškodovanja za 
nektere pravice gosposki. . 
V obče pa vendar ni bilo tako hudo, kakar se je bilo 
bati z ozirom na stvar samo in na žalostno nesposobnost 
uradnih organov, ki so imeli vplivati pomirjevalno na narod 
slovenski. Čuditi se moramo, da se ni pripetilo v Slovencih 
hujših neredov, ako čitamo, da v „postojnski kresiji od 
okrožnega glavarja doli nikdo med konceptskimi uradniki 
ni znal slovenski", da, celo najnižji uradniki jedva za silo.2 
„Isto velja o južnoštajarskih uradih, osobito o mariborskem 
in celjskem",'1 in to navzlic hudemu gnevu, ki so ga mnogi 
uradniki, osobito oskrbniki, po neusmiljenem in grdem rav­
nanji s podložniki zbudili; mnogo rodbin je prišlo na me, 
oskrbnik pa si je v malo letih nabral lepo imetje. Cul si 
tedaj žuganje „da ne bo prvljc bolje, dokler niso ubiti vsi 
škrici". Da je pametna beseda gotovo kaj izdala, svedoče 
nekteri slučaji. Nekemu okrajnemu komisarju so rekli kmetje, 
da nočejo več dovoliti gospodi lova, nego da postrele in 
pojedo vso divjačino odslej sami. Komisar jim mirno od­
govori, da jim-bode pa potem gotovo gospod prepovedal 
» Laibaclier Ztg." 18. majn. 1848. „Lloyd" 23. sept.. 1848. „Grazer 
Ztg" 16. in 21. avg.'l848. „Geissei" 5. oki 1848. „Der Freisinnige' 20. 
in 22 sept. 1848. Verhandlungen des prov. Landtags v. Steiermark" 111. 
58 Hrvatom je odvezo izrekel ogrski dež. zbor sporazumljen s hrvaškimi 
zastopniki, odškodnino je prevzela država in jo zavarovala na „kameralne 
posesti". To je narodu svečano objavil Jclač.ić 25. aprila in cesar K). jun. 
1848; gl. Pejaković, Aktenstücke zur Gesch. d. kroat.-slav. Landtages 1848. 
4. 5. 88. , . , , „, 
» Lloyd 8. majn. 1848. Frankensteins „Politisch-industr. Tageszeitung" 
16. apr. 1848. • , i • 
» V Celji in Mariboru je bil zmožen slovenščine samo jedon komisar. 
Paduan „Was soll zunächst, für die Freiheit, des Bauers und Bürgers ge­
schehen V str. 48. 
Vplivanje na kmete. 63 
voziti po grajščinskem poti, — to je odprlo kmetom oči in 
niso več zahtevali, da naj zapiše protokol ob oni izjavi. 
Globoko v srce je segla kmetom tudi beseda vladike Slomška ' 
in „Novic". Gotovo pa ni osamljen nastopni nerodne razmere 
označujoči slučaj : Neki okrožni komisar je hotel v nekem 
uradu na Štajarskem kmetom tolmačiti ustavo in njene 
dobrote in jim začne čitati — nemško brošuro Castellijevo ; 
kmalu se začuje pogosti klic: „slovenski, slovenski!" Ker je 
komisar bil nevešč slovenščini, poprosi dva župnika, da naj 
poslovenita kmetom ono brošuro; a obema je to spodletelo, 
ker jima je bilo neznano narečje dunajsko, v kterem je 
brošura bila pisana! konec je bil, da so kmetje se naveličali 
in — odšli; ob ustavi jih torej niso čisto nič poučili.'2 
Ne vemo, ali se je pa večkrat zgodilo, kar čitamo nekde 
iz Dolenjskega: Neki grajščak ni mogel dobiti delavcev, da 
bi spravil žito s polja; bivši tlačani niso hoteli priti več. 
Gospod je moral naposled sam iti na polje delat, pomagali 
so mu žena in otroci; a to je tako presunilo kmete, da so 
takoj prihiteli in opravili poljsko delo. Mimogrede omenimo 
tukaj, da je narod njemu ugodno uravnavo svojih zadev jel 
pričakovati samo od državnega zbora dunajskega; zaupal ni 
niti vladi, niti starim stanovom, sestavljenim zvečine iz tistih, 
kterim so doslej podložniki bili tlačani in dolžni jim oprav­
ljati mnogovrstne službe. 
4. Narodni program. . 
Hitro so pretekli svobode „medeni tedni", malone da 
bi rekel „medeni dnevi", v kterih ni bilo čutiti dosti o na­
rodnih nasprotjih, kajti svoboda je varovala soglasje med 
narodi. Mednarodna svoboda je zjedinila Slovane in Nemce, 
da so peli slavo milosrčnemu cesarju Ferdinandu ; peli in 
pili so bratovščino Čehi in Nemci, Slovenci in Nemci;''1 vsi 
so bili jednako veseli, da so se znebili jarma Metternichovega 
absolutizma, ki je bolj ali menj žulil vse narode. Nemci na 
Češkem so priznali, da imajo Čehi pravico gojiti svoj jezik 
in pridobiti mu veljavo v ja.vnosti in ravnopravnost z nem­
ščino; te želje so se zdele opravičene na samem Dunaji, saj 
1 Kosar, Slomšek 192. 
2 Patluan. v omonjoni brošuri str. 48. 
8 Prim, navedeno adreso Kranjcev. 
64 Narodna nasprotja. 
so bile tako skromne v primeri z „reprezentacijo" ogrskega 
dež. zbora, zahtevajočo narodno vlado, narodno upravo in 
zakonodajstvo; vemo že, da se je videla celo agitacija Lahov 
opravičena mnogim resnim možem — vse to v imeni „svete 
svobode!" — A kmalu je minila pijanost in treba je bilo 
misliti na novo zgradbo države ; dejanske razmere so kmalu 
pokazale svojo moč. Zbudil se je narodni čut z vso 
silo najprej v mogočnih narodih; ko so pa le-ti se 
lotili nove osnove državne po svojem kopitu, ne da bi 
jemali ozir na inojezične svoje sodeželane v smislu narodne 
ravnopravnosti, temveč v smislu najstrožjega zgodovinskega, 
narodno supremacijo menda potrjujočega prava, prisilili so 
takoj narode, ' da so se postavili na ravno tisto stališče in 
za.htevali, da se osnuje država poleg liberalnega načela, na 
podlagi narodne ravnopravnosti : dokler narodna skupina ni 
svobodna, v narodnih zadevah samostalna, dotlej ni uresni­
čeno načelo svobode tudi pojedincu. Pritisek nadutih Ogrov je 
izzval odločen odpor nemadžarskih narodov ogrskih; ko [pa so 
Nemci resno jeli graditi zjedinjeno Nemčijo, morali so se jim 
upreti Čehi in Slovenci. Nemci so hoteli ustvariti novo državo 
na demokratskem temelji, namestiti gospostvo knezov s 
samoupravo naroda — ali prejeti vso dedščino knezov „cum 
beneficio inventaru" tudi glede gospostva nad onimi No-
nemci, koje so knezi pridružili rimsko-nemški državi in de­
žele in narodne sile so se videle prepotrebnc, ako hoče 
mlada Nemčija biti spoštovan član „evropskega koncerta". 
Ali bi naj zdaj Slovenec mirno motril viharne dogodke okrog 
svoje domovine, in držal križem roke, ko so mu sosedje samo-
lastno odredili ulogo v svojem političnem računu? Ali naj 
ne skrbi, da obvaruje svoj dom, ko je gorelo pri vseh sosedih ? 
Izgubljen je bil naš narod, ako se ni zbudil, otresel se fata-
listične resignacije in jel zidati i za se svojim potrebam pri­
meren dom. 
Dne 30. marca se je zbrala v Frankobrodu nemška 
„pripravljajoča skupščina" (Vorparlament) in jela 
posvetovati se ob ustavnih osnovah; prepirali so se že, aH 
naj ustvare monarhijo ali republiko, ktera je imela lepo 
število pripadnikov. Izvolili so odsek petdesetorice in povabili 
va-nj tudi historika Fr. P ala cke ga; razpisali so volitve 
za nemško „narodno skupščino" in vlade nemške so storile 
1 Narodna skupščina v Frankobrodu jo, bila uzorec slovanskemu sbodn 
v Pragi; nemäke zastave so izzvale slovansko t.robojnir.o; iskrena skrb 
Nemcev za svojo bodočnost, je rodila v Slovanih idejo federacije itd. 
Nevarnost za Avstrijo in Slovane. 65 
priprave, da se izvrše volitve. Princip narodne samodoločbe 
je tudi brez zakonitega pooblastila slavil veliko zmago nad 
principom stare legitimitete. 
Sprva pa ni bilo jasno še vsem Nemcem, kako urediti 
nameravano državo; naj bolj v soglasji so bili zastran ob­
sega: obsezati bi imela država nemška vse dežele, ki so 
bile kedaj v nemškem „bundu", zatore proti narodnemu 
principu tudi Češko, Moravsko, Šlezijo, Štajarsko, Koroško, 
Kranjsko in razven krajev primorskih, že zdavno spadajočih 
k Nemčiji, še ostali kos Istre ; širok pas nemški naj bi tedaj 
objemal na severnem konci jadransko morje. V taki državi ni 
bilo prostora niti Čehom niti Slovencem kakti samosvojim 
narodom; morala bi pa poginiti i Avstrija, naj postane 
Nemčija zvezna država ali samo sodržavje (staatenbund) — 
v tem in v onem slučaji bi se morala raztrgati Avstrija, 
zapadne dežele z Nemci in Čehi bi poleg „zgodovinskega" 
prava in „narodnega" načela (v smislu nemške vede), pripale 
Nemčiji, ostalina pa bi se osnovala po svoje. Zapadnim Slo­
vanom bi bil tak razpad Avstrije smrtni udarec: osamljeni 
brez zaslombe pri bratih slovanskih v iztočni in južni Av­
striji, v manjšini nasproti ogromnemu broju Nemcev bi zapali 
uprav tako neusmiljeni germanizaciji, kakor pruski Poljaki ; 
zakoni bi jim ne hasnili nič, naj bi še tako lepo v imeni 
svobode in človečnosti jim jamčili narodne pravice: dejanske 
razmere bi take postave baš 'tako ovrgle, kakor obljube 
pruskega kralja, storjene Poljakom leta 1815. Narodna država 
v kteri je narod identičen z državo, ne pozna velikodušnih 
ozirov do manjšine; ta se jej zdi tuj, sovražen živelj, ki ga 
je treba v imeni državnih interesov, asimilovati, vtelesiti 
„narodu". 
Mali narodi, sorodni si sicer, a ločeni po zemljopisni 
leži, po izobraženosti, po samostalno se razvijajoči omiki 
v gospodarstvu, literaturi in nekoliko tudi v veri, so izgub­
ljeni, ako se ne združe med sabo ali tudi' z inorodnimi, a 
ne močnejšimi življi v samostalno državno zvezo; v taki 
zvezi se ne more smatrati nobeden živelj za „državno" na­
rodnost niti svojih interesov za identične s pogoji državnega 
obstoja; na mesto podjarmljenja naroda po drugem narodu, 
stopi spoštovanje pravio in samobitnosti drugov in državni 
interesi se najbolje varujejo po narodni svobodi, po samo-
stalnem razvijanji pojedinih narodov. Na tako stališče je 
morala postaviti Čehe, Slovence, Hrvate in Srbe ljubezen do 
svoje narodnosti. Boreči se tore za svoje pravice so postali 
branitelji tudi samostalne, neodvisne Avstrije, a ne stare 
Slovenci in 1848. leto. 5 
66 Program slovanski. 
Avstrije, jetnišnice politične in narodne svobode, nego po­
novljene, preosnovane v smislu narodne ravnopravnosti; ta 
pa je bila zagotovljena samo tedaj, ako se zavaruje s po­
trebnimi političnimi oblikami in se izvede načelo, da se 
naj da državi, kar je državnega in narodu, kar je narodovega. 
Kar pa velja o politično - narodnem stališči zapadnih Slo­
vanov, to ni veljalo o Poljakih : poljski narodni interesi so 
te Slovane storili često zaveznike Nemcev, Lahov in Mad- i 
žarov, l kajti uresničiti bi se mogla najiskrenejša želja polj­
skih rodoljubov: obnovljenje države poljske, jedino po raz-
cepljenji Avstrije; zato so se jim dobrikali Lahi, Madžari m 
Nemci in zato jim ponujajo Nemci pri nas še dendenešnji 
samoupravo Galicije, da bi „oteli" Avstrijo tostran Litave 
vpliva „Sarmatov" in imeli odprt pot germanizovanju, docim 
bi Poljakom izročili na milost in nemilost Rusine. Dobro je 
bilo in je še Nemcem znano, da je „Poljak najprvo Poljak, 
potem še le Slovan". Da so Slovani si ustvarili v duhu 
tako Avstrijo, uresničujočo novo načelo narodnosti za etiški 
princip, bilo je naravno ; a varali so se misleči, da se da 
oživotvoriti takeršno novo načelo tako naglo in tako dovr­
šeno, kakor je skočila Athena iz glave Zenove; prezrli so 
žilavost starih ustanov, težkoče izvirajoče iz zemljepisne m 
državnopravne zamotanosti nebrojnih interesov; prezrli so 
vstrajnost tradicijonalnega dogmata, da je Avstriji namen ^in 
pogoj obstanka misija nemška — onega dogmata, ki se je tako 
dolgo in tako brezuspešno trudilo, da bi umorilo zavest slo­
vansko, madžarsko, nemško in laško in ž njo vred morilo sile 
narodom, pa da bi jih budilo in urilo za plodonosno m de­
jansko uporabo. Narod pa samo tedaj pride do žive zavesti 
politične „narodnosti" svoje, ako v zavetji te vzajemne 
„narodnosti" cvete in napreduje pojedina in posebna narod­
nost. „Prevrat v mišljenji narodov zahteva zameno poprej­
šnje slepe pokorščine z drugim principom, s principom na-, 
rodnosti. Princip narodnosti uveri prostega človeka, da se 
bori za svojo čast in korist, ob jednem pa tudi v.a čast 
in korist svojih bratov, svoje domovine, svojega imena. 
Ta moralična moč dela čudeže v narodih in vojnah in 
1 Nehrojnokrat. Čitamo 1848. leta in že noproj kot. „axiom" zahtevo: 
Avstrija se mora znebiti Galicije in laskih dežel, ktere jej itak nikdar ne 
bodo menda ostale; tako pri Šehuselki, pri Miiringu (Carneo), na pr. y bro­
šuri Oestcrr. I,age und sein Weltberuf', str. 1.'!., v „Dos coiist.it.. üest.er-
reichers polit. Katechismus", v Draxlerjevi brošuri „Unsere Stellung — un­
sere Richtnng" i. Id. 
.Kvanjska deputacija v auli. 67 
nje ne more nadomestiti dendenešnji niti disciplina niti 
genij vojvode. ' 
Da ne sodimo krivo strankarskih razmer, osobito z 
ozirom na narodnostna nasprotja, ne smemo imeti pred očmi 
denešnjega položaja; v oni dobi mlade svobode so bile 
stranke in programi še plastična tvarina, ondaj ni bila še 
znana nespravljivost in smrtni gnev, žalostni, XIX. vek sra­
moteči znak ustavnih in narodnih bojev poznejših let : o tem 
se hočemo kratko uveriti. 
Slava dunajske revolucije je prodrla tudi k nam, zato 
so odredili tudi s Kranjskega deputacijo, da bi po­
zdravila dunajsko „aulo" in izrekla možem hvalo dežele, ki 
so priborili. svobodo vsem narodom. Ta deputacija dospe 
13. aprila na Dunaj, nakičen povsodi z zastavami črno-ru-
deče-žoltimi; Kranjci pa so prišli v zbor v auli z zastavo 
belo-modro-rudcčo — in vendar so jih pozdravili jako pri­
jazno. - Dr. L. Neuwall jih je ogovoril v imeni univerze 
tako-le: „Došli ste iz dežele, nad ktero stolujejo visoke gore 
in ki ima resnično čudo, jamo postonjsko; a utvori jame so 
neživi, mrtvi — in taki ste bili i vi. Zdaj pa nas je ogrelo 
in oživelo solnce svobode; okrepili nas bodo njeni žarki in 
razpodili bodemo v bratovski zvezi vsak oblak, ki bi jo hotel 
zagrniti." 
Dr. Bleiweis, odbornik modroslovske fakultete ljubljan­
ske, prečita potem adreso tega zavoda, ki slove tako-le: 
„Blagi, veledušni, veliki bratje! Prišel je dan svetlobe, 
prognana je kruta tema, ki je tako dolgo zavirala kolo pro-
svete in svobode. Svetli utvori nastopajo iz haotičnih senc 
prošlosti ; zdaj se uresničujo uzori svobode za duha in srce, 
za besedo in dejanje. Dolgo je ječal duh v neprodrljivi noči 
dvoma in nemarnosti ; železna sila mu je vezala krila, ni 
mogel svobodno vzleteti, k solnčnim višavam, ni se mogel 
napiti njenih navduševajočih žarkov; žalostno je povesil 
zlomljena krila; ni se mu prikazal rešitelj, da bi mu ja iz-
lečil. A pala je od velikega ognja, ki je razsvetil z bleščcm 
svojim zapadno nebo, iskra tudi v srce Avstriji, in glej, 
zdajci se je vnel požar. Z grozno roko je posegla osveta v 
spletke, laži in nepoštenosti in je raztrgala na drobne 
kosce. A kdo je bila ta Nemesis? Junaški sinovi univerze, 
krasni verniki Apollonovi so najprvi razsvetili haotiško temo, 
1 Andrian „Ooaterreich und seine Zukunft." I. GS. 
2 Nastopni govori so toliko označevalni za spoznavanje „pomladan-
skega'- vetrina prvih tednov preobrata, da je navajamo čitateljem od be­
sede du besode. 
68 Simpatije Slovencev aa Dunaj. 
razdrobili so grde spono, v kterih je bil vklenen duh, in so 
najprvi dvignili na zidovji dunajskem sveti prapor svobod­
nega govora in svobodne vede. In glej ! streslo se je zidovje v 
radosti neskončni in od najdaljnih mej je odmevala ta radost. 
Veliki bratje! občudujemo Vas, ljubimo Vas, svobodni 
Vam ponujamo svobodno roko. Za Vas, za domovino in svo­
jega velikega cesarja žrtvujemo krv in blago. Tudi od slo­
venskih gora odmeva tisočero zahvalna pesem, ki jo pojo 
naša srca Vam, in ki jo bodo pela na veke! Preslaba je 
beseda, da bi vsaj nekoliko izrazila dostojno čutila naše 
hvaležnosti do Vas; a na žrtveniku naših src se blešči Vaša 
velika zmaga s krvavimi črkami v večni spomin. Se jeden-
krat zakličemo navdušeni : Slava, slava, trikrat slava Vam, 
blagi, veledušni, veliki bratje! — Po Vas osvobojeni Slo­
venci kranjski." 
Prečitala se je tudi adresa meščanov ljubljanskih me­
ščanom dunajskim: „Z občudovanjem in radostjo smo čuli 
v svobodoljubnih pokrajinah svoje slovenske domovine 
imenitne m junaške dogodbe z dne 13., 14. in 15. marca. V 
neskončnem veselji in hvaležnosti bije nam srce za Vas. 
Blaga svoboda, ki nam jo je podaril neskončno milostivni 
cesar, utrdila je znova zvezo našo, trajajočo že toliko vekov. 
Meščani, prijatelji in-bratje! Vi ste v onih junaških bojih za 
svobodo v zvezi z omladino dunajskih velikih šol, gorečo za 
pravico in svobodo, priborili zmago. Primite tudi našo hvalo, 
ki Vam jo izreka po pravici vsa velika ustavna cesarjevina ; 
spet nas objema trdna in nerazrušljivo obnovljena vez, in 
pobratimstvo in jedinost udihne moč in trdnost naši vza­
jemni domovini. Slava našemu ustavnemu cesarju! Slava 
meščanom dunajskim!" 
Obe adresi sta tore bili v slovenskem duhu. Na 
drugo je odgovoril grof C o 11 o r e d o blizo to-le : „Velika zmaga 
se nam je posrečila; zdaj pa ostanimo bratje, in ako bo 
vse : Slovence, Italijane, Nemce, Poljake in Gehe, vezala vza­
jemna ljubav, ostanemo močni in mogočni. To poročite Va­
šemu lepemu slovenskemu mestu." In nemški poslu­
šalci? — Dvignili so sivolasega govornika na krepka ra­
mena in nosili ga s slavo-klici po dvorani! Slovensko za­
stavo pa so hranili v „auli". ' 
Tako so se strinjali takrat Slovenci in Nemci v cenitvi 
svobode, ki jo je cesar podaril „poleg prirode in pameti" in 
odrekel se „zgodovinskemu" svojemu pravu absolutizma in 
^ „Grazer Zeitg.", Extrablatt. 17. maja 1H48. 
Ambroževa hvala Dunajčanov. 69 
priznal „pravo, prirojeno narodom." ' Prosvedovali so Slo­
venci zoper članke novinarske le količkaj duhteče po „reak­
ciji in kamarili", boječi se, da ne bi mislili na Dunaji, da 
odobravajo na Kranjskem take članke in nazore. * Še julija 
meseca so smeli Slovani na Dunaji napraviti Jelačicu ve­
liko podoknico; velik del Dunajčanov se je udeležil te slav-
nosti. Slovenski poslanec Ambrož je slavil dunajsko akad. 
legijo, narodno stražo itd. povodom svečanosti na čast no­
vemu upravitelju nemškemu, nadvojvodi Ivanu. „Veselo petje 
narodnih pesnij je do oblakov donelo ; krasna godba je vne-
mala žilice do človeških src; meni pa so se solze po licih 
ulile in dejal sem:! Vsemogočni Bog! Prerodil si narode 
zemlje! Dunajčani'so vredni svobode, ki so jo kupili s svojo 
krvjo. Kdo se hoče še predrzniti, le eno napačno misel o 
tem vrlem narodu izreči? Nehajte tihotapci po malih mestih, 
posebno v Ljubljani, né brusite jezikov, pridite sem, da se 
boste od dunajčanov učili, kaj je svoboda in kako ple­
menit poklic ima svoboden mož, ki se tudi v svoji svobodi 
mirno in po lepem redu vede in spodobno opravlja svoje 
dolžnosti! •'' 
Tako je pisal Ambrož, Slovenec, za časa, ko je bil Dunaj 
že čisto s črno-rudeče-zlatim navdušenjem napojen. 
Ambroževe simpatije za dunajčane so se videle, na­
ravno , nekterim premočne in osobito so grajali nekteri 
govor njegov o priliki velikega pobračenja vojakov in narodne 
straže v dunajskem Augarten-u; a poudarjal je v onem go­
voru: „Naša slovenska dežela se je tudi uverila o srč­
nosti dunajčanov, ki so nam priborili tako željno pričako­
vano svobodo." Ambrož in dr. Mat. Kavčič sta se 
udeležila istega večera tudi baklade. V „auli" je Am­
brož 8. julija rekel študentom, „da ni svobode brez uvo­
đenja slovenščine v šolo in urad" — in pritrjevali so mu 
nemško narodni slušatelji; poročal je v domovino, da na 
Dunaji nikdo ne nasprotuje ravnopravnosti Slovencev, „pro­
tivnike imate le v domači deželi", ki zbok tega še ni vlo­
žila prošnje za slovensko uradovanje. Poleg svojega sloven­
skega mišljenja je Ambrož pa želel tudi Nemcem, da se jim 
uresniči želja in zjedini Nemčija. 
Dr. Kavčiču, ki kliče „Slava, slava dunajčanom!" 
pritrjevale so „Novice": „Slava dunajčanom doni tudi iz 
1 Dr. J. AhačiC v „Laib. Ztg." 6. aprila 1848. 
' „Laib. Zeitung". 
8 „Novice" 12. julija 1887. 
M 
70 Slovensko stranke. 
kranjskih hribov in dolin, kterih narod umeje ceniti svobod-
nost." lati slovenski poslanec dr. Kavčič je predlagal v dr­
žavnem zboru zahvalno adreso prestolnici. ' 
Prej ko opišemo zgodovino slovenskega programa 
1848. leta, nam je razrediti slovensko razumništvo one dobe 
poleg najvažnejših strankarskih stališč. Večine, mase naro­
dove, žal, ne moremo jemati v poštev, izvzemši stališče njeno 
nasproti najgmotnejšim vprašanjem. 
Iz male peščice razumnih zavednih narodnjakov so se 
dvignili kmalu pravi, navdušeni rodoljubi, kterim je bodoč­
nost narodova bila sveta skrb, če tudi ni bila vsem popol­
noma jasna; poleg mož trezno motrečih položaj naroda, kul­
turne in politične njegove razmere in pogoje, a pri vsem 
tem dobro jim znanim gorostasnim težkočam navdihnenih 
tvrdoj nado v boljšo bodočnost, oglasili so se sanjači, slepi 
za dejanstvene razmere, misleči, da se da v jednem hipu 
poravnati ogromni dolg, neizmerna zamuda stoletij; pre-
dolgotrajno se jim je zdelo polagati še le temelj bodočnosti, 
zidati so hoteli kar - pri strehi. Dasi poštenjaki in pravi 
avstrijski patrioti, zbudili so pri nasprotnikih in pri neu­
tralnih strankah sum izdajskih namenov, in nazivanje „pan-
slavist" je bilo uprav tako često kakor natolcevanje, da so 
čestilci „ruskega knuta, ruskega despotizma". 
Poleg teh pametnih in nespametnih rodoljubov „narod­
njakov", bila je neka vrsta ljudij, kterim se najbolje prilaga 
naziv „Filo-Slovenci" (primeri s temi „Filhelene"), nekoliko Slo­
venci ali sploh Slovani brez „narodne" žive zavesti, nekoliko 
človekomili prijatelji svobode in svobodnega gibanja, kulturnih 
teženj vseh narodov, kterim se je videla zahteva naravna, 
da se naj razvija zanemarjeni jezik tudi malih narodov, da 
postane sredstvo napredujoče omike, ktera mora itak ostati 
bistven del občne, svetovne omike. „Slovencih so takrat ne 
le Kranjci, ampak tudi nemškutarji in laškutarji. .Vseslo­
vensko' glasilo se je nektere tedne." " 
Za te Filo-Slovence pa je imelo slovenstvo pomen samo 
zbok kulturnih ozirov; v politiki pa jim je veljala „narod­
nost" v starem smislu. 
Velik del domačega razumništva pa je bil nasprotnik 
slovenskim naporom zajedno z nasprotniki inorodniki, saj 
slovenski program ni imel svedočbe „zgodovinske" pravice, 
< ..Illyr. Blatt" 15. in H», julija 1818. „Novico'-' 26. julija in 16. av­
gusta 1848. Stenogr. Verh. des Reichstages, vloge štev. 85. 
2 Main v „Jczicniku" XII. 12. 
Slovensko stranko. 71 
tedaj tudi ni imel pravice, skrčiti veljave dejansko gospodu-
jočim narodnostim ; mnogi so bili narodno mlačni, vzrastli 
v starem sistemu in navdehneni z orijentalskim fatalističnim 
uverjenjem : da je pravemu podaniku nedotakljiv dozdanji 
red in da je „rovanje" zoper božje in človeške naredbe in 
„veleizdajstvo" vse, kar sili na dan pod krinko novega, ča­
sovnega duha; vse naj ostane, kakor je bilo; tudi razvr­
stitev narodov v gospode in hlapce. „Na.ša družba, prena-
pojena birokratizmom in aristokratizmom, ima cele sklade 
političnih petrefaktov in kristalizovanih mož zastanka; niti 
vročina marčevih pridobitev ne more stopiti jim krhke sestave. 
Te pomilovanja vredne prikazni SO neobhodno izgubile svojo 
važnost .... Druge pa so podobne kroglicam veternicam; 
imajo še kitice, ki jih pomole na dan, kadar zapihlja ugoden 
vetrič semkaj iz Tirolske, ' a je hitro skrijejo, ako od Semernika 
doli zapiše vetrič svobode. V narodnem pogledu so Slovani, 
ako zavlada s Thunom in Jelačićem Slovanski živelj ; čudijo 
se, da jih niso osobno povabili k velikemu zboru „sloven­
skega društva", saj mu hote več plačevati od drugih in biti 
mu glavna podpora. A ta patriotizem je zginil s krvavimi 
dnevi pražkimi, zdajci so odložili „Novice", čitajo zgolj črno-
rudeče-zlate novine in strupeno preganjajo Slovence". Točno 
je tu opisal dr. Ma rt in ak - dvoje vrsti ljudij : fanatike 
predmarčeve „kite" in kruhoborce, kterim organ uverjenja 
ni v glavi niti v srci, nego — v želodci; obe vrsti sta hudo 
otrovali početek narodnemu našemu življenju. Iz teh krogov 
je prišel na svetlo neki poziv: „Krajne Krajncam" :;l neime­
novan pisatelj poudarja najprvlje, da je treba gojiti sloven­
ščino, a še odločneje zastopa stališče nemščine in nemške 
zveze; dalje svari pred Hrvati in Rusi; „od Rusov in Hr­
vatov nočemo nič hudega misliti, od Nemcev pa se učimo 
jezika in navad. Mi se zatore nočemo od naših nemških bra­
tov ločiti. Mi hočemo sicer tudi z našimi sosedi Slo­
venci1 in Hrvati biti prijatelji, ostati pa Kranj ci; 
naši veri in našemu cesarstvu hočemo ostati zvesti i biti z 
našimi nemškimi brati jedini, kakor smo že več let bili, po­
tem pokažemo Kranjci svojo narodnost najlepše". Čudnim 
nazorom tega poziva je spisal dr. Martinak5 krepek od-
1 Onde jo bil od srede majnika daljo dvor. 
* „Die polii Windfahnen", „Laib. Zeitung" 20. julija 1848. 
1 Dne 'H. -milju. 1818, podpisan je „odkritosrčni Kranjec". 
•' „Kranjec" in „Slovenec" sta tomu „Krajncu" toro različna in na­
sprotna si — naroda! 
ä V ,.Laib. Zoitg." nekde; izvirnik odgovora v Rudolfinu. 
72 
Slovenske (stranke. 
govor in vprašal, kako se bode mogoče naučiti našemu 
kmetu dveh jezikov ob enem, dočim so sicer ljudje povsodi 
zadovoljni, da le dobro znajo svojo materinščino. „In to 
zahtevajo od našega, do zdaj sistematično zanemarjenega 
HcUTOClcl . 
Take so bile razmere, iz kterih sé je razvil polagoma 
slovenski program. Med prvimi buditelji je bil Matija 
Maj ar, ondaj kapelan v Celovci — kmalu med prvimi mu-
ceniki za slovenstvo svoje, tako da je zbok ponavljajočega 
prestavljanja smel pisati, da ga prestavljajo tako naglo, „da 
mi skoro sape in denarjev primanjkuje. Sedaj sem zopet 
na poti. Na dveh in treh krajih imam svoje orodje, bukve, 
pisma itd. razdeljene in raztrošene — jaz sem, kakor bi rekel' 
neki „ewige Jude". ' Dne 29. marca se je oglasil že v „Nov."' 
in vzkliknil: „Slava Bogu na višavah in na zemlji mir lju­
dem, ki so dobrega srca! Zdaj se mora začeti našega na­
roda sreča ; zdaj moramo stopiti kakor svoboden narod med 
druge svobodne narode, mi svobodnim narodom jednaki 
Pred vsem pa nam je ohraniti mir v deželi; ne zaničujmo 
nobenega naroda; mi smo vsi bratje, Slovani, Nemci, Tali­
jani, OgrU Vsak naj v svoji deželi doma živi, kakor mu ie 
drago m ljubo ... Mi Slovenci tudi trdno, z vso močjo od 
vseh zahtevajmo, da tudi nas puste doma po našem živeti • 
Slovence po slovenskem ... Mi nismo nad Nemci, Talijani 
ah Ogn, pa tudi oni niso nad nami. Pokažimo ljubezen do 
naroda povsod in vselej in poiščimo si voditeljev. Ne zapu-
ščajmo svojega naroda; Slovenec naj drži bratovski se Slo­
venca, naj nosi slovenske barve, naj se veseli slovenski Po­
slanci naši naj pa na Dunaji zahtevajo, da bode nam svo­
bodno v Sloveniji, kadar koli hočemo in kakor hočemo, vpe­
ljati po malem v šoli in v pisarni naš slovenski jezik. 'Kdor 
za svoje ne skrbi, zatajil je vero in je hujši od nevernika" 
Drugi „Slovenci" so bili drugih mislij: ne gre še uvajati 
slovenščine v šole in urade; ne moremo še tekmovati s so­
sedi : da, slovenski okr. komisar Preželj (Preschl) je slavil 
trobojnico črno-rudeče-zlato, „ki vihra že sredi junaških rodov 
Germanije . . tako krasno bleščeča se, kakor še ni slovela 
nikdar". Omeniti moramo, da je mož v tistem hipu poudarjal 
slovensko svojo narodnost! Prej ko so se pa zdramili pri 
nas, jela je sezati po naših krajih agitacija za zjedinieno 
Nemčijo in za Laško. 
1 Brez datuma. Izvirnik v ljublj. Rudolfinn. 
Ncmäka propaganda. 73 
Nemška propaganda je hipoma osvojila si Dunaj ; brez. 
miselni Dunaj, dozdaj prestolnica, hotel se je podvreči Ger 
maniji, kteri novo središče je imel biti Frankobrod; ne ma" 
raje za iztočno dele Avstrije, hotel je Dunaj zapadno Avstrijo 
utopiti v nemškem morji, ne da bi bil dotične kronovine 
poprašati maral, je-li se jim to vidi ali ne, a očitajoč jim 
separatizem, kakor hitro so hotele kreniti na drug pot. Zato 
je Dunaj, veliki stan nemškega navdušenja, zjedinil se z 
Madžari, ki so tlačili nemadžarske svoje sodeželane, proti-
veče se jim iz istih razlogov, kakor zapadni Slovani Nemcem 
m Frankobrodu. Zdaj se je studil „frankobrodcem" staro-
slavni prapor črno-žolti, navzlic staroslavni njegovi zgodo­
vini; priljubil se jim je pa nad vso prapor črno-rudeče-zlati, 
izum jenskih (Jena) študentov. Našemili so s to trobojnico 
vse ulice dunajske; nakitili so ž njo zvonik sivega sv. 
Stefana; usuili so jo cesarju in pijani so bili veselja vi­
deči, da jo cesar vihti ; celò v levo roko bronastemu Jo­
žefu II. so jo vtaknili — babjevercem politiškim je bila. 
dakak, trobojnica v „mrtvi roki" slab „omen". Schuselko, ' 
ondaj najiskrenejšega Nemca, obšla je pa tudi brez tega 
slutnja nesrečne bodočnosti pri pogledu na one zastave, kajti 
je previdel, „da nemška zastava razjari Slovane". A tudi 
on prisoja Avstriji „pravico in dolžnost, nositi prapor Nem­
čije . .. Ako pa je hotela Avstrija živeti poleg Nemčije, bi se 
bila morala stoprav sama sebi osvoboditi, ne da bi se ji skr­
čila moč in velikost. Da niso prevideli te istine in da so 
jo prezrli najbolj ravno Nemci, goječi krivo mnenje, da mo­
rajo raztrgati avstrijsko zastavo, ako hočejo čestiti nemško 
— to je bila jedna najbolj žalostnih in najbolj pogubnih po­
sledic starega sistema." To uverjenje je zavladalo prepozno, 
stoprav po nesrečnem izidu oktobrove revolucije. Nemška 
trobojnica je pa v istini vnela narodni boj v 
Avstriji in je v istini pomagala uničiti simpatije Av­
strijcev za stvar frankobrodsko. Nevarnost so uvideli i 
drugi: K u randa in Andrian sta v frankobrodski narodni 
skupščini 11. aprila 1848 zahtevala jamstva za „nedotaklji­
vost narodnosti avstrijskih Slovanov." A .kakeršno jamstvo ? 
S chu sel ko v predlog gotovo ni ponujal Slovanom zadosti 
poroštva, dasi jih je oklica! „ravnopravnimi, svobodnimi za­
vezniki, ne pa podaniki Nemcem", a prepuščajoč jim samim 
skrb za svoj obstoj in razvoj. „Saj se je že milijone Slova­
nov ponemčilo in ne more se dati poroštvo, da se to v bo­
doče ne zgodi več." Wiesner je zahteval, da se „Slova-
' Deutsche Fahrten II. 66. 
74 Nemška propaganda. 
nom dovoli udeležiti se vseh uspehov Nemcev? in Ana-
s t asi u s Grün je to zahteval za „Slovane na Stajarskem, 
Koroškem in Kranjskem" še posebe. To je bila gotovo lepa 
in odkritosrčna ponudba, a brez vrednosti in varnosti, in 
kdo bi se čudil, da so Slovani jo zaničevali in zametavali? 
saj nam pripoveduje isti Schuselka, kako so jednake obljube 
uresničevali Poljakom, vrnivšim se v domovino na povabilo 
frankobrodskega zbora: da bi dotični poljski poslanci lepo 
mirno premišljevali svetost takih obetov, vtaknili so jih 
nemški bratje Prusi doma v — temnice. 
Kmalu je zavladalo navdušenje za zj edin j en o Nemčijo 
in njeno trobojnico i pri nas, kderkoli so bila nemška ali v 
nemškem smislu preustrojena srca za nemštvo. To je po­
kazala kmalu celo ljubljanska narodna straža, „častna straža, 
novo probujene Nemčije", da rabimo besedo načelnika Siihnla ' 
Sklenila je razobesiti na stolpu ljubljanskega Gradu 
nemško trobojnico, a ker so se oglasili ljudje zahte­
vajoči, da se poleg nje razobesi tudi slovenska zastava 
(„narodna zastava kranjska") in ker se je bilo bati, da se 
kmetje ne razbure, odložili so dne 5. aprila to slavnost; do­
tični nasvet je podpiral tudi grof Andrej Hohen wart, 
gub. svetnik ljubljanski; - v svojem govoru je rekel: „Gospoda, 
mi nosimo narodne barve v srci, in to je pravi patriotizem." 
A hitro so se spet premislili : že 7. aprila se je zbrala na­
rodna straža v „Zvezdi"; klicala je „hoch" cesarju, svobodni 
jedini Nemčiji, kranjski deželi, guvernerju itd. ; godba je svirala 
cesarsko pesen — na Gradu pa so (ob G. uri zvečer) raz­
obesili nemško trobojnico; žalost menda ni bila prevelika 
po njej, ko jo je kmalu vihar raztrgal, •'' saj je marsikdo jako 
nespoštljivo govoril o njej, n. pr. grof Andr. Hohenwart. Ko 
so ga dunajski Slovenci malo dni potem, prišedšega z ome­
njeno deputacijo na Dunaj, prosili, da naj vlada odstrani za­
stavo na Gradu, imenoval je to trobojnico „ein färberzeichen!" 
Vzgled ljubljanske narodne straže so posjiemali tudi 
drugodi, n. pr. v Kamniku. Dne 12. aprila so na Šutni obesili 
nemško zastavo, zvečer pa slavili ta čin z razsvetljavo in 
navdušenimi transparenti. V Tržiči pa je nemška „Lieder­
tafel" pela „Was ist des Deutschen Vaterland?" Umevno je, 
da Celovec, Gradec, Maribor, Gorica itd. niso zaostali: bile 
so jim nemške barve in nemško mišljenje „varno zavetje v 
1 Laib. Ztg. 15. apr. 1818. Dotični dopis Siihnla o sledeči dogodbi je 
jako teman ; težko je določiti, ktere „narodne" barve ima tu in tam v mislih. 
a Oče grofu Karolu Hohomvartu. 
3 Sloveniens Blatt 'JO. avg. J 848. 
pçv 
Laška propaganda. 75 
burji časov, zvezda severnica naše politične pollinoci", na­
dejali so se, da se pod tem praporom zbero i drugi na­
rodi Avstrije, „saj prava naloga našega veka ni izraženje 
(ausprägung) narodnosti, temveč svobodni, nravni in duševni 
razvoj Evropejcev" je rekel dr. Del Cott. ' Naxavno je, da je 
odprla nemška propaganda, hoteča večinoma nenemške de­
žele avstrijske, spadajoče k staremu „bundu" nemškemu pre-
stvariti v kronovine nove Nemčije, ostale dežele pa prepu­
stiti slučajnostim in tem potem razdreti Avstrijo, Slovane pa 
izročiti silnejšim narodom, polagoma oči tudi Slovencem, i to 
tem bolj, ker je nam pretila nevarnost tudi po laški pro­
pagandi. 
Zaman so skušali laški rovarji, da bi po vzgledu „osvo­
bojenih" Benetek zapeljali k odpadu od Avstrije i Trst: pre­
tepli so tam tiste hujskače, ki so nabirali doneske za laški prapor 
za tržaško vladiško crkev in podpise za „zjedinjeno Italijo." 
Laške kokarde so morale kmalu se umakniti avstrijskim 
in — nemškim. Tržaški trgovci so bili pri vseh laških sim­
patijah dobri računarji in so hitro uvideli, da bi. Trst, član 
zjedinjene Italije, podlegel močnejšim tekmecem, Genovi in 
Benetkam, da bi pa otel staro pomenljivost edino zname­
nitega pristanišča avstrijskega, ali morebiti dospel do neiz­
merne slave kakti južno pristanišče — zjedinjene Nemčije. 
Zato so v nekih krogih poudarjali nujnost, da se Avstrija 
naj znebi Lombardije in Beneškega, pa tudi Galicije, nekteri 
pa so zvali zvezo z zjedinjeno Nemčijo „danajski dar", ker 
bi Trst ne mogel tekmovati s severno-nemškimi pristanišči. 
Najredkejši so pa bili možje, kterim se je nekako dozdevalo, 
da Trst ni niti kos laške niti nemške zemlje, nego da 
stoji na zemlji slovenski, ob vznožji pogorja sloven­
skega. Celo novine „Lloyd" so izrazile to mnenje:'' „Goreso 
dobra prirodna meja, ker so narodom, bivajočim za njimi, 
naravna trdnjava, . . . kojo jim je Bog podaril. Na vznožji 
gora ne sme prebivati drug narod, nego na vrhu, ne sme, 
ker ne more. Slovani so do Občine jedini stanovalci visoke 
planote in imajo absolutno in neovržljivo gospostvo tudi nad 
krajem, kder leži Trst. Mirnodušno smejo zreti doli na mesto, 
naj živi tu doli makar čisto tuj rod, saj ta ne more ostati 
gospodar svojega posestva, ako mu ga nočejo pustiti oni, 
kterim je odmerila je priroda. Kadarkoli se jim zljubi lehko 
pridejo doli raz svojo planoto in poruše mesto ob vznožji 
1 Laib. Ztg. nokđe. 
- Zeitschrift, dos öster. Lloyd, 0. apr. 1848. 
76 Laška propaganda. 
in zapode stanovnike v morje. — Usoda Avstrije je usoda 
Trsta". A naposled čujemo frankobrodsko melodijo: „Cesar 
se je s svojimi nemško-slovanskimi deželami pridružil mo­
gočni nemški zvezi ... ki je spet razpela čestitljivi črno-
rudeče-zlati prapor". Ergo: Trst bodi južno pristanišče av-
strijsko-nemške zvezne države broječe 70 milijonov duš. 
Več utiša nego v Trstu in ostalih staroavstrijskih od-
delih Primorja, napravile so vesti iz Italije po nekdaj benet-
skih krajih Istre. Tu so še živeli ljudje, bivši za mladih 
nog podaniki ljudovlade sv. Marka; niso še čisto ugasnile 
stare simpatije niti bile pretrgane neštevilnc vezi med ne­
kdanjimi sodržavljani tostran in onstran Adrije. Zato so po 
nekterih krajih istinito poskrili avstrijske barve, ko so čuli 
tuljenje leva beneškega, ki se je osvobodil svojih „verig" ; 
spet so si pripeli na prsi srebrni križec, nekdaj običajen v 
Benetkah, in pisano so gledali pa psovali Slovane in Nemce. 
Osobito razumništvo se je neskončno veselilo sleharnc ne­
zgode Avstrijcev na bojiščih severolaških. O zvezi z Nemčijo 
pa niso hoteli slišati ničesar trdeči, da je Istra laška zemlja, 
kar so trdili celo isterski državni poslanci na Dunaji, (Faclji-
netti i drugovi). ' Pa narodo- in zemljopisne razmere v 
Istri so bile silen jez proti takim težnjam : ni bilo mogoče 
zgraditi novega mostu preko široke Adrije tja v Benetke, 
dokler je prebivalstvo ostalo zvečine slovansko in topo bilo 
za prilizovanja laških bratov. Saj so svedočili ondaj Slovani 
v Istri in na njenih otokih tudi javno svoj slovanski značaj 
in svojo vernost Avstriji ; prirejali so na Lošinji in drugod 
slavnosti na čast ustavni svobodi in daritelju casarju. Na­
rodne straže so bile nektere v istini „narodne" in krepak, 
vedno za boj pripravljen branitelj avstrijstva in slovanstva 
ob bregovih jadranskih. V večji opasnosti je bila zemlja 
1 Polemika zaracl tega, gl. Presse 1. avg. i. dr. 1848; Lloyd, ... Iz 
one dobe čitamo t.o-le mično dogodbico v Carint.hiji 21. aprila 1848: V vasi 
Skala poleg Kopra so prisilili župana, da je oklical republiko, potem so 
pili, da je bilo vse vinjeno. Drugega dne skliče župan spet vasčane in jih 
praša, je-li res hočejo republiko? i oni pritrdi; soglasno. „Dobro, pravi 
župan, samo povejte mi prijatelji, kteri sadež prodajate najprvljc?" „Zeleni 
grah". Kam ga prodajate?" „V Trst". „Dobro — evviva Trieste!" „Evviva 
Trieste!" — „Kaj pride potem na prodaj?" „OeSnje". „Kam?" ..V Trst". 
„Dobro: „Evviva Trieste!" „Evviva Trieste!" Nastevsi vse sadeže, ki jih 
prodajajo v Trst, nadaljuje župan : „Prijatelji, v Trst pa ne boste mogli več 
prodajati niti tja hoditi, ker Trst ne priznava republike: odslej boste morali 
v Benetke hoditi". Zdajci se pogledajo ljudje in popraskajo za ušesi ; župan 
zapazi utis svojih besed in pravi : „Tržačanje kličejo samo : Evviva Ferdi­
nando! in so verni Avstrijci". Mahoma klico tudi Skalčani : „Evviva Ferdi­
nando!" In republiki je bil konec. 
LaSka propaganda. 77 
slovanska ob benetski meji. Uporniki laški so prodrli onde 
malone do Soče; malo milj od Gorice so morali naši vojaki 
in slovenski kmetje braniti dom zoper ustajnike; zaseli so 
pa uporniki tudi sotesko pontabeljsko ; a tudi onde so jih 
zapodili Avstrijci, sodelovanjem koroških Nemcev in Slovencev 
prostovoljcev. 
Tretja stran, od ktere je Slovencem pretila nevarnost, 
bila je iztočna madžarska stran, a tu so Hrvatje branili ne­
posredno svoje, posredno pa tudi koristi slovenskih sosedov. 
Tem trojnim nasprotnikom je bilo treba se postaviti v 
bran vsaj z jasnim političnim programom slovenskim. Kar 
je želel Majar, to se je tudi zgodilo,.pa ne na domačih tleh 
nego daleč na tujem Dunaj i. Tam je živelo lepo število Slo­
vencev, najilustrejših glav, nekoliko v čili dobi mladeniški, 
nekoliko v zrelih letih moških; bil je to cvet slovenske 
inteligencije in bila jim je dana najugodnejša prilika, seznaniti 
se s tistim velikim politikom „svetovnim duhom", ki je po 
besedah ministra Dobhofa „snoval politiko", liki grška 
„moira" (fatum) nedosežen celo za vsemogočne ministre. Ob­
čevanje z Nemci, čitanje nemške revolucijonarske literature 
jih je vnelo za svobodne nazore in težnje, občevanje z drugimi 
Slovani pa je užgalo jim plamen narodne zavesti in v vročih 
dneh marčevih je dunajski vzduh dozorel tudi dunajske Slo­
vence v zavedne in javnosti ne boječe se politike. Iz tega 
kroga je vzletelo med Slovence nekaj važnih budil, s kterimi 
se nam je seznaniti. > 
Dne 2i). marca je podpisalo 44 dunajskih Slovencev 
adreso' kranjskim stanovom, zakonitemu organu 
osrednje slovenske pokrajine, priznavši jim nalog in pravico 
povzdigniti svoj glas v imeni slovenskega stanovništva 
kranjskega. Adresa slove. ' 
„Slavni stanovi ! Dolgo gojene želje naroda, da bi se 
preosnovale nam nenaravne, na zastarelih predpravicah sto­
ječe politične razmere, bližajo se uresničenju. Ker pa Vam 
pripada vzvišena in častna, a tudi težavna naloga, vplivati 
na preporod Avstrije in ž njo Evrope, naudaja nas uverjenje, 
da Vam ustrežemo, ako Vam objavimo želje in težnje naroda, 
ki ga imate zastopati. Kajti plemenita je politika samo tedaj, 
ako je narodna, t. j. osnovana na resničnih željah in po­
trebah podanega naroda, in vstrajne so samo institucije, ki 
izvirajo iz take politike, kakor so dokazale v večno svarilo 
1 Laib. '/Ag. 4. aprila 1848; ponatisnena vnovič v Laib. Ztg. 18. juni 
1887. Tukaj nekoliko okrajšana prestava. 
78 Adresa dunajskih Slovencev. 
vsem zakonodajcem dogodbe najnovejše dobe: umetno zgra­
jeno in žal, le predolgo ohranjeno poslopje je pri prvi ne­
varnosti jelo pokati in se je mahoma razsulo. 
Zarad tega in navdehneni z najsvetejšo zavestjo svojih 
dolžnostij napram svoji domovini, dovoljujemo si Vam prosto­
dušno in odkrito razložiti zahteve, ki se nam poleg teore­
tičnih in praktičnih skušenj vidijo izvršljive. Najprvo 
račite uvažiti, da je naš narod slovenski narod, 
da njega zatore ne morejo osrečiti vcepljena mu tuja, nego 
samo razvita in čvrsta, pristna, a žal, zanemarjena svojstva. 
Prosimo Vas, zahtevajte, da se zanaprej ne ovira več zjedi-
njenje z našimi slovanskimi brati v pismu in jeziku. Samo 
po tem poti se moremo razvijati, samo po tem poti mo­
remo postati dostojen ud v lepem venci krono vin av­
strijskega cesarstva, ki se je zbudilo v novo slavno življenje. 
Odkar se je zbudila narodna zavest, morajo raznarodujoče 
težnje ostati brez nade ugodnega uspeha; one so tudi sra­
motne za njene pospešitelje in grozovite za narod, ki so si ga 
izbrale za žrtev in ki ga hočejo primorati, da bi se pomešal 
s tujimi, nenaravnimi življi ; tak narod zarad tega ne more 
doseči one stopinje razvoja, do ktere mu nadarjenost njegova 
daje pravico vspeti se; narodu vzeti narodnost, to se pravi 
oropati ga domovine, kajti ostaviti mu je pristno, po pre­
vidnosti mu odkazano domovino, tista pa mu je tuja, ki se 
mu usili, in mu ostane tuja. 
Imenoma prosimo, da zagovarjate nastopne želje pri 
našem premilem vladarji: 1. slovenska narodnost na Kranj­
skem, Primorskem in po slovenskih krajih Štajarske in 
Koroške naj se zavaruje; 2. pomnože naj se osnovne šole, 
vpelje naj se v nje slovenščina in temeljito naj se je nauči 
mladina, učiteljem naj se dovoli zadostna plača in ustanove 
naj se stolice za slovenščino in slovanske jezike in slovstva; 
3. ustanovi naj se realka in kmetijske šole za poljedelce; 
4. osnujo naj se kreditni zavodi v prospeh obrta; 5. poslo­
venijo naj se vsi zakoni; 0. nameščajo naj se po uradih 
samo možje popolnoma vešči deželnemu jeziku ; 7. urede naj 
se razmere kmetijske in zastopanje kmetov; 8. zniža naj se 
zemljiščni davek, ki je v primeri z drugimi kronovinami 
prevelik". ' 
1 Podpisani so med ostalimi dr. Dolenee, L. Perona, F. pl. Gariboldi, 
prof. Jenko, dr. Küster, L. Toman, dr. MikloSič, dr. Skedl, dr. Jeni. Žu-
panec, dr. Mart.inak, Ijar. Hud. Iteclibacli, vit,. K, Pagliaruzzi, drd. Drag. 
Dežman. vit. Avg. Kichtcnau. Avgust. Dimitz. 
Kranjski deželni zbor dne 0. aprila. 79 
Stari stanovi kranjski, učinek čisto drugih razmer nego 
so jih ustvarili viharji 1848. leta, ti stanovi so tu prvič 
začuli glas „svetovnega duha", prvi, čeravno še ne točno 
razviti slovenski program in bili_ so pozvani, da naj so-
delujo pri njegovem uresničenji. Žal, da ne vemo, kaj so 
rekli v odboru stanovi, prečitavši oni poziv, a mislimo, da 
so ne motimo, da je že prej ko jo došla ona adresa v belo 
Ljubljano, sprožil dr. Bleiweis 29. marca „na javnem in 
važnem mestu", bržkone v seji stanovskega odbora ' naj­
važnejšo točko, temeljno zahtevo slovenskega programa: 
sjedinjenje slovenskih pokrajin v jedno upravno 
celoto pod nazivom „kraljevina Slovenija". Zdi 
se nam, da je i dr. Bleiweis za deželni zbor, ki se je imel 
sniti (i. aprila, sestavil nektere predloge z motivacijo vred, 
pri kterih nemara ni bil brez vpliva poziv dunajskih Slo­
vencev. Ker je bil ta deželni zbor zadnji zbor starih stanov, 
smatramo sklepe njegove za nekako „oporoko", menda ne 
povse prostovoljno, nego vsaj nekoliko narekovano po 
duhu časovnem, iz zato naj nam oprosti blagi čitatelj, da 
se pečamo s tem zasedanjem in njegovimi ukrepi malo na­
drobneje. e 
Dne G. aprila je otvoril grof Welsersheimb zborovanje; 
navzočni so bili: na duhovniški klopi: vladika Wolf, 
novomeški prost Albrecht, stolni dekan Jerin, kan. Pavšek, 
kan. Novak in kan. Župan; na gosposki klopi: grofje 
Andr. Hohenwart, Otto Barbo, Ign. Blagaj, Jos. Auersperg, 
Vin. Thurn, Karol Hohenwart,:* Ferd. Aichelburg, Mih. Coronini, 
Gust. Auersperg; baroni Leop. Lichtenberg, Vine. Schweiger. 
Lud. Mandel, Alojzij Gusić, Alojzij Lazzarini, Fei. Rechbach, 
Am an d Schweiger, Franjo Lazzarini, Nikomed Rastern, Ant. 
Oodelli, Mor. Tauferer, Alojzij Apfaltern; na vitežki klopi 
vitezi Mir. Kreuzberg, Ant. Fichtenau, Ant. Widerkhern, Miros. 
Gasparini in pl. Coppini; zastopniki meščanov so bili: 
dr. Cuber in dr. Kavčič (Ljubljana), Gustin (Metlika), Hafner 
(Kamnik), Haring (Črnomelj), Germ (Novo Mesto), Florian 
(Kranj), Müller (Višnja Gora), Lah (Lož); začasno so po­
zvani bili: dr. Maks Wurzbach, dr. Bleiweis, B'rd. Trpinec, 
Mih. Smole, Lamb. Lukman in Mayer ; namestnik je bil Baum-
gartner; konečno je odbrala kmet. družba tri zastopnike 
kmetskega stanu: Mužana, Kotnika in Burgerja. 
1 Tako tolmačimo govor dr. Blciweisa v deželnem zboru kranjskem 
leta 1870; gl. Novice .1870. str. 413. 
3 Poleg listin deželnega arhiva kranjskega fase. 7—1. 
0 Sedanji državni poslanec. 
80 Kranjski deželni zbor dne f>. aprila. 
1. Najprvlje je bil govor o razširjenji deželno-zborskega 
zastopa po odbornikih doslej nezastopanih municipalnih 
mest, neplemenitih grajščakov in kmetov, „kajti Njihovo 
Veličanstvo hoče ohranitev deželnih stanov, ti pa morajo 
biti zakoniti organ vseh razredov državljanskih, ker le potem 
morejo vladi javljati želje naroda glede ustave in uprave 
domovine". A odložili so konečni sklep, da izvedo sklepe 
zbora odbornikov deželnih stanov na Dunaj i in potem rese 
stvar soglasno z drugimi stanovi. 
2. Glede kmetskih razmer in desetine ukreno peticijo 
do cesarja in poudarjati v njej „da je za deželo nujno po­
trebna hitra, dosedanjemu podložniku ugodna odveza vseh 
kmetskih ali urbarnih dolžnostij in desetine, a proti primerni 
odškodnini, ktero naj dosedanji desetinjaki plačajo opravi­
čencem". Zajedno morajo pa, tudi nehati dosedanji doneski 
gosposke za crkve, šole, bolnice, vodne zgradbe itd. in prev­
zame naj jih srenja. 
3. Zahtevajo naj dovršenje uže od 1845. leta trajajoče 
revizije zemljiščnega katastra, zniža naj se previsoki zem-
ljiščni davek, povrne naj se deželanom, kar so doslej preveč 
plačali in uvede naj se imovinski davek, da bodo potem vsi 
državljani plačevali primerne doneske za državno gospo­
darstvo. 
4. V pravosodje naj se uvede javnost in ustmenost. 
5. Nekdanji kronovinski zalog naj se povrne stanovom. 
6. Poleg poročila in predloga dr. Bleiweisa skleno 
peticijo za primerno razmnožitev narodnih šol, ustanovitev 
dekliških šol, uvedenje koristnih strok v ljudsko šolo,' (n. pr. 
prirodopisa, poljedelstva,' zdravilstva itd.) in izdajo čitanke 
za kmetske in osnovne šole —• „ker se opira moč in veljava 
naroda na dobro urejeno izobraževanje njegovo in ker so 
šole osnovna podlaga takemu izobraževanju samo tedaj, ako 
so v soglasji s potrebami naroda". 
7. Učitelji osnovnih šol naj se izobražujejo v semeniščih ; 
za učitelje osnovnih šol na kmetih naj se ustanovi posebno 
slovensko izobraževališčc in poviša naj se jim plača od 
150 do 300 gld. na leto. 
8. Dr. Blei weis je predlagal v obširnem poročilu „da 
naj se uvede v narodne šole slovenščina kot izključni učni 
jezik, v normalkah naj se poučuje slovenski in nemški, v 
vse šole pa naj se uvede ilirski pravopis". V tem poročilu 
zavrača dr. Bleiweis „sumničenje, da zastopa sebične interese; 
ta peticija se opira zgolj na nujnost, tem potem izobraziti 
naš narod do one stopinje omike, ki se zove narodna omika. 
Kranjski deželni zbor rlnc C>. aprila. "1 
Naše narodne šole bodo koristile narodu samo tedaj, ako 
bodo čisto slovensko, kajti čemu so kmetskemu dečku, 
ki se po dovršeni šoli vrne k plugu in drugim poljedelskim 
opravilom in ostane vse žive dni v svoji vasi, čemu mu 
bodo posamezne nemške besede in nemška rekla, ktere so 
mu z neskončnim trudom in zanemarjanjem občnega, du­
ševnega razvoja ubili v šoli v glavo; saj je takoj pozabi, 
ko je zapustil šolo; zato je ves pouk brezuspešen, kajti zdaj 
ne ume deček citati in pisati in računiti niti v tem niti v 
onem jeziku, niti izdelovati pismenih sestavkov. V normalkah 
po mestih se mora poučevati tudi nemški, ker ondotni di­
jaki ustopijo včasih- pozneje v višje študije; a ta pouk se 
mora tako urediti, da se ne zanemarja materinščina kakor 
doslej, ker se tudi po dovršenem 3. razredu mnogi šolarji 
povrnejo v kmetske razmere ali izvolijo druga poslovanja, 
pri kterihjim je nujno potrebno znanje materinščine". Deželni 
zbor se ni popolnoma strinjal z Bleiweisovifn predlogom, 
nego je ukrenil, da naj bo slovenščina v trivijalkah učni 
jezik „praviloma" (in der regel), a nemščina sme ostati učni 
jezik „ako to žele občine" ; pritrdili so pa predlogu ob uve-
denji ilirskega pravopisa, ki je bil takrat uradno vpeljan že 
v Istri in v dejanski rabi na spodnjem Štajarskem. 
9. Deželni zbor pritrdi dr. Bleiweisu, da morajo v 
bodoče uradniki na Kranjskem biti slovenščine popolnoma 
zmožni, dokazati morajo to z svedočbami in položiti izpit pred 
stanovsko komisijo. Poročilo poudarja, da zaupanje občinstva 
v uradno osobje ne more nastati, ako je uradnik nezmožen 
narodnega jezika, to pa da je često se zgodilo navzlic do­
tičnim vladnim nare.dbam ; pri celovškem apelacijskem sodišči 
zahteva postava nemško, slovensko in laško zasliševanje, a 
dejansko se posluje samo nemški in laški ; zgolj sodišče je 
krivo, da nima slovenščine zmožnih uradnikov. Z ozirom 
na to za.htevo, da naj bodo v bodoče uradniki vsi zmožni 
slovenščine, in ker se bode sleharni moral potruditi, da se 
je nauči, odklonil je deželni zbor predlog, da naj se usta­
nove na gimnazij ih stolice za slovenščino, ki bi naj bila ob­
vezni predmet za domačine. 
10. V istega poročevalca smislu sklene dalje zbor pe­
ticijo za poslovenjenje vseh zakonov in ukazov vseh oblastij 
in za ustanovitev slovenske uradne priloge „kranjskemu 
listu" (t. j. „Novicam"). 
11. Deželni zbor sklene prošnjo, da naj se uresniči 
načrt realke v Ljubljani, ki jo je obljubil ces. patent 20. no­
vembra 18-17; tak zavod je potreben in bode povzdignil obrt 
Slovenci in 1818. leto. 6 
82 Kranjski deželni zbor dne 6. aprila. 
in oživil ga; kmetijske šole naj se urede bolj v praktičnem 
duhu, osnuje naj se podkovska, živinozdravniška in roko­
delska šola s slovenskim učnim jezikom. 
12. Zniža naj se šolnina. 
13. Deželnemu zboru naj se da pravica, da si sam iz­
voli predsednika, naj mu tore ne predseduje več guverner. 
Na podlagi teh sklepov so različni člani zbora sestavili 
pozneje peticije do cesarja in vlade; ' izvolili so deputacijo, 
ki je šla s temi željami na Dunaj; zajedno sta se odredila 
dr. Burger in dr. Orel za zastopnika stanov pri zborovanji 
poverjenikov vseh deželnih stanov na Dunaji.. Dotičnim po­
verjenikom deželnega zbora so se pridružili še drugi go­
spodje ljubljanski; deputacija je konečno štela nastopne 
člane: grof Andrej Hohenwart, baron Codelli, dr. Burger, 
dr. Orel, Guttman, dr. Bleiweis, dr. Rudolf, dr. del Cott, 
dr. Recher, dr. Strupi, Rudež, Mühleisen, Jos. Pleiweis. 
Prej ko nastopimo s temi moži dolg pot na Dunaj, 
naj še omenimo, da je mesto Kranj poslalo peticijo dežel­
nemu zboru in v njej prosilo: 1. mestom naj se da samo­
uprava; 2. kmetom naj se dovoli zastop v deželnem zboru; 3. 
glavne šole v mestih in na kmetih naj prevzame država; 
4. crkveno imetje naj zapade državi, ona pa naj 
plačuje duhovnike; 5. okrožnemu uradu naj se pod­
rede občine, zato naj se okrožni uradi premeste v središče 
okroga ; 6.' država naj odškoduje gospo'ske za 
kmetske davščine; 7. cena soli naj se zniža; 8. zniža 
naj se užitnina, od piva in od upijančljivih pijač naj se pla­
čuje užitnina pri točenji; prepove naj se žgati žganje 
iz koruna in žita; 9. odpravi naj se loterija „uni­
čujoča revnejše stanove" ; 10. uvede naj se občna vojna 
dolžnost, skrči naj se doba vojaške službe, zmanjša vojna 
in priseže na ustavo; 11. na kmetih naj se ustanovi žan­
darmerija, po mestih naj se osnuje policija za nadzorovanje 
prometa z jedili in pijačami; 12. okrajni fizikus naj se na­
mesti v središči svojega delokroga; 13. odpravi naj se palica 
in uvedejo kazni, primerne sedanjim razmeram ; 14. ohrani 
naj se narodnost glede notranje in vnanje uprave 
te vojvodine in v nižjih in višjih učilnicah"; 15. 
v Ljubljani naj se ustanovi univerza. 
1 Dr. Bleiweis je sestavil peticije za slovenščino v Soli, za nameščenje 
slovenščine zmožnih uradnikov, za poslovenjenje zakonov in ukazov in za 
ustanovitev realke; odposlali so te peticije še le 12. majnika 1848. 
Kranjski deželni zbor dno 0. aprila. 83 
Te zanimive peticije niso rešili, nego jo izročili v pre­
tres odboru. 
Ako primerjamo sklepe deželnega zbora z vsebino ad­
rese stanovskega odbora in meščanov ljubljanskih, ' moramo 
priznati znamenit napredek: želje deželnega zbora so bolj 
konkretne in se nanašajo na stvari, ki so se neposredno 
tikale narodnega položaja; poudarjajo narodno stališče že 
odločneje in — prezirajo nemško vprašanje. Gotovo je v 
tem oziru pripisovati sklepe zborove trudu dr. Bleiweisa — 
med rednimi člani zbora ni bilo tako vernega tolmača na-
' rodovih želj ; ž njim, z izvenrednim članom zbornice je na­
stopil stoprav nekdo na zbornično govornico, čegar beseda se 
dotlej ni slišala v tej dvorani: narod slovenski. In to je 
glavna črta zadnjega zasedanja starega deželnega zbora 
kranjskega. 
Pač so bile vse zahteve tega zbora jako nedolžne, nič 
radikalne; njihova vsebina se razumeje sama ob sebi in 
znači zajedno pretežni vpliv duha vladajočega v zboru : na­
rodne odločnosti ne najdemo; nemogoče je bilo stanovom 
prodreti meglo starih idej in postaviti se na vrhunec jas­
nega, določnega in odločnega programa v smislu nove dobe, 
zmagoslavne po marčevem prevratu. Tako „treznega" pro­
grama niso sestavili nikder drugod deželni stanovi ; povsod 
so imeli kako posebno vladajočo idejo - vodnico , bodisi na­
rodno ali državnopravno; in krenili so drugi stanovi po­
gumno s to idejo brez obotavljanja na ta ali on pot, doslej 
jim bolj ali menj neznan. Do razpotja so prišli tudi naši 
stanovi, a ogledali so si od daleč novo, obljubljeno deželo 
7. — daljnogledom in obsedeli — na križempoti. Česar se je 
bilo nadejati Slovencem od sklepov takih stanov? Ako so 
pa odločno poudarjanje novega stališča opustili stanovi ma­
lone čisto slovenske kronovine, bodo-li morde stanovi so­
sednih zvečine nemških kronovin „bolj slovenski od Slo­
vencev" ? 
V onih člankih deželnega zbora ne najdemo baš tiste 
točke, ktero so dunajski Slovenci postavili na prvo mesto: 
o združeni Sloveniji molče popolnoma, dasi je to reč sprožil 
bil že v odboru dr. Bleiweis. In vendar bi se ne bili s tako 
zahtevo tako hudo pregrešili zoper konservativna svoja na­
čela in zoper načela celo cvetne dobe „stare Avstrije". Cesar 
Jožef II. je podredi] graškemu guberniju Štajarsko, Koroško 
in Kranjsko z Goriškim vred; v tej upravni jednoti pa je 
1 Glej str. 52, 63 in 5G. 
84 Kranjska deputacija na Dunaj i. 
bil združen malone ves slovenski narod. Leta 1791 je raz- ^ 
pala spet ta zveza, a Gorica je ostala pri Kranjski. Leta 
1804 so ustanovili vkupni gubernij za Koroško m btajarsko; 
leta 1815 so osnovali ilirsko kraljevino z gubernijem trža­
škim za Primorje in z gubernijem ljubljanskim, zajedno za 
Kranjsko in Koroško. To se je bilo zgodilo iz upravnih raz­
logov kajti drugih birokratizem starega absolutizma ni po­
znal Kar so jeli zdaj zahtevati slovenski narodnjaki, ni bilo 
zemljopisno tako različno, a podprto po mnogo tehtnejsih 
razlogih in narekovano najprvlje po doslej neznani elemen­
tarni sili — narodnosti. ' Ker so bile točke deželnega zbora • 
kranjskega prevedene brez tistega „popra", ki so ga posule 
na enake resolucije druge na Dunaj prišle deputacije, niso 
mogle napraviti presilnega utiša na vladne kroge.-
Kranjsko deputacijo so na Dunaji povsod prijazno 
sprejeli in obljubili, da se usliše želje stanov kranjskih — 
kolikor bo mogoče." Pomenljivejša od občevanja z vlado 
in dvornimi krogi je bila dotika, v ktero je prišla deputacija 
z dunajskimi Slovenci in drugimi Slovani. Med Slovenci so 
bili najodličnejši advokat dr. Mat. Dolence, dr. M i k 1 o š i c, 
prof Jenko, med mlajšimi A. Globočnik, Semrajec, 
Pet Koz 1er i dr. Vsi pa, dunajski Slovenci in deputacija 
kranjska, prišli so po temeljitih razgovorih do uverjenja „da 
se mora narodnost krepko povzdigniti m utrditi." V po­
drobnostih je bilo, naravno, različnih mnenj, dozdeva se nam 
pa, da so bili v soglasji glede zaželenega združenja Slo­
vencev. ^ .. . v . ,. 
Prihoda slovenske deputacije na Dunaji so pričakovali 
ondotni Slovenci že zdavna; saj so prihajale tja tudi druge 
deputacije; vsaka je prišla s polno torbo želj m zahtev in 
tožeb • * 'sleharni so kaj obljubili, nekterim tudi mnogo dovo­
lili čeravno ne toliko, kakor Madžarom ; Cehi na pr. so smeh 
zadovoljni biti s patentom z dne 8. aprila. Samo iz sloven­
skih pokrajin ni bilo nobenega. V imeni ravno na Dunaj 
dospevših hrvatskih in čeških deputacij je tedaj sestavil 
tajnik dunajske „Slovenije" poziv do Slovencev,a ki so ga 
podpisali člani deputacije, med ostalimi tudi Gaj, Vranicam, 
> Prim. Kreuzbergov članek v „Mitt.hcil. des hist. Vereins für Kram1' 
1840 1 V Laib Zeitg." 18. junija 1887 sicer čitamo, da dunajskih bJo: 
vencev vloga od stanov'„als zeitgemüss berücksichtigt, wurde"; a nasi viri 
nam tega ne potrjujejo. . . . . . 
» Iztis teca poziva je priloga Mursčcvi rokopisni zgodovini graSkc 
„Slovenije-, ki"ga hrani graski dež. arhiv. Poziv je pisan „v imeni 500". 
Izvirnik hrani .še gospod sestavitelj. 
w 
Poziv ('ol)ov in Hrvatov. 85 
Kukuljević, Kušljan, Peter Faster, dr. Frič, dr. Rieger, 
dr. Trojan i dr. 
„Proč s praznim prepirom in sovražnimi nasprotstvi 
dežel ; objemite se bratovski vsi Slovenci od slavjanskih 
bregov Adrije do bistre Drave in Mure ; stavite si v mislih 
in srcih Slovenijo, ktero politika kroji. Prinesite svoje prošnje 
k veličastnemu prestolu, da se Vam tudi od vzvišenega, me-
rodajnega mesta prizna. Slovenija; . . . podajte svojim sosedom 
na Hrvatskem, Slavonskem in Dalmatinskem' bratovsko roko 
in spoznajte je za tiste, h kterim se imate posebno obrniti; 
ž njimi zjedinjeni dosežete svoj visoki namen! Ne pozabite 
na vse oživljajočo vzajemnost svojimi brati okrog Veltave, 
Viale in Tatre!" 
Zarad predolgega obotavljanja karajo rojake slovenski 
vseučiliščniki dunajski v „Novicah" : ' „Od dne do dne smo 
čakali slovenski sinovi na Dunaji, da bodemo mogli tudi 
poslance „Slovenije" pritisniti na srce, na srca, ktera so 
stala dne Ki., 14. in 15. sušca tudi za Slovenijo na Dunaji 
vojaškim puškam in kanonom nasproti. ЛН našo čakanje 
je bilo zaman; zaman je bil za korist Slovenije krvavi dar." ' 
Potem hvalijo M. Majarja, ki se je krepko potegoval za 
uvođenje slovenščine v šole in urade; a Slovenci morajo 
poslati nemudoma poverjenike na Dunaj in tukaj povedati 
svoje želje, ne pa zanašati se na državni zbor, kajti potem 
bi bilo že prepozno. Najprvlje je pa zahtevati zjedinjenje 
Slovencev v jedno kronovino, kajti v sedanji dobi 
se želi zjediniti vse, kar je tistega rodu, in se zjedini. Ne­
milo je šiloma krojiti, kar veže kri, srce in jezik . .,. Varujmo 
se dalje, da nas ne pritisnejo spetknemškizvezi. 
Kar se je skozi veliko let v Avstriji slavnega godilo in zgo­
dilo, prišlo je od Slovanov; Slovani prelivajo zdaj tudi svojo 
krv na Laškem; zgodovina pa je krivična; le Nemcem vse 
pripisuje... Bratje, izgubili smo, slavo, zgodovine spomin, 
malone narodnost, le jezik je še ostal in tudi ta je 'že v ne­
varnosti. V srce Vam naj posebno zdaj done .krepke besede 
našega slavnega Koseškega: 
„Gani se, komur jo mar zahvale prihodnjega vnuka'!" 
Jedva se je bil napotil ta poziv proti jugu, ko je do­
spela na Dunaj kranjska deputacija in napravila v ondotnih 
slovenskih krogih vesel utis. Л z instrukcijo deželnega zbora 
se niso mogli ujemati ti krogi, ni jim mogla zadostovati že 
zarad tega, ker ni omenjala združenja Slovencev. Ta nedo-
„Novice" Vi. aprila 1848. 
86 Kranjska deputacija pri nadvojvodi Ivanu. 
statek je bil predmet razgovoru v shodih slovenskih in 
dr. Bleiweis je po prigovarjanji dunajskih roja­
kov ' prevzel nalog prekoračiti tesne meje ofi-
cijalnega programa in pri slovesni audijenciji 
pri nadvojvodi Ivanu sprožiti tudi ono za naš 
narod najvažnejše vprašanje. V tej audijenciji je bil 
dr. Bleiweis govornik deputacije in o njej pripoveduje sam: 
„Prvo je bilo to, da sem nadvojvodi razodevši iskreno željo 
po zjedinjenji Slovencev, podpiral jo s tem, da bi bilo na 
vsako stran na korist narodu in tudi na korist državi." 
Podpiral je prošnjo tudi navajaje zgodovinsko činjenico, da 
je bil že cesar Jožef II. nekako tako združenje zaukazal, in 
da bi se z zjedinjeno Slovenijo napravil najsilnejši jez proti 
propagandi laški. Govorili so o tem dobro uro; blagi go­
spod je mirno poslušal in naposled je odgovoril tako: „Dobro! 
prav imate, res koristno bi bilo to na mnogo stran ... Po­
vejte mi, ali pa to, česar želite vi Kranjci, žele i koroški, 
štajarski in drugi Slovenci?" „Na to vprašanje", pravil je 
pozneje dr. Bleiweis, „takrat nisem mogel dati odgovora". '2 
Ivan je priznal, da ta želja Slovencev ni pretirana, ako je 
izraz želje vseh Slovencev in ako se da izvesti po ustav­
nem poti; najprvlje pa morajo dobiti pojedine kronovine pri­
merno municipalno ustavo, potem se bode dalo obravnavati 
drugo pitanje. 3 
Dendenešnji vemo, da se je varal Bleiweis, nadejaje se, 
da bode blagi nadvojvoda, čegar svobodomili in ljudomili 
značaj je njemu tudi v Slovencih pridobil mnogo simpatij, 
pomagal snovati „Slovenijo". V politiki je bil Ivan Nemec,'1 
vnet za zjedinjeno Nemčijo pod pokroviteljstvom Avstrije; 
nemški program, tudi najskromnejše vrste, pa je zahteval 
vtelešenje našega naroda v Nemčijo in ohranitev starih 
kronovin; bil je Ivan dalje Štajarec z dušo in telesom 
in nasprotnik razkosanju te kronovine, brez razkosanja Ko­
roške in Štajarske pa ni bilo gradiva za združeno Slovenijo ; 
konečno pa niso bile ideje in simpatije Ivanove odmev mišljenja 
vladajočih dvorskih krogov, marveč je bilo med Ivanom in 
temi krogi marsiktero nasprotje. 
0 zgodovini one deputacije naj še omenimo, da je 
prišlo odborništvo dunajskih Slovencev k grofu Andreju 
< .Illyr. BI." 27. junija 1848. 
a ,',Novice" 1870. 413. 
» ,.Illyr. BI." 27. jun. 1848. 
1 Prim. n. pr. liste Ivanove zgodovinarju Joh. pl. Miillcrju, n. pr. 
8. decembra 1804. Briefe an Müller, str. бГ.. i. dr. 
Agitacija za zjedinjeno Slovenijo. 87 
Hohen war tu' prosit ga, naj podpira želje Slovencev in 
pri tej priliki so se razgovarjali tudi o že navedeni nemški 
trobojnici na ljubljanskem Gradu. V salonu Valentina Blei-
weisa pa so se naši rojaki sošli s Čehoma dr. Riegrom 
in dr. Dvoračkom, ostali člani češke deputacije so bili 
že odpotovali v Prago. Dr. Rieger se je takrat uprav vračal 
iz Italije, kamer se je bil šel zdravit. Navdušeni in ognjeviti 
govori njegovi so kar očarali navzočne Slovence '* — saj je iz 
Riegrovih ust govoril jim odločen a tudi bister in jasen 
samostalen politik in jim razodeval načrte narodne po­
litike. Kakor je Rieger pri tej priliki presegal daleč skromne, 
rekel bi, tavajoče politike slovenske, uprav tako razmerje 
bodemo opazovali med vedenjem čeških in slovenskih po­
slancev v državnem zboru dunajskem in kromerižkem. 
Nadvojvoda Ivan je zahteval, da se za zjedinjeno Slo­
venijo oglase tudi nekranj ski Slovenci. Takoj so storili na 
Dnnaji potrebne korake, da se to zgodi. Zložili so nov poziv 
z naslovom: „Kaj bodemo cesarja prosili?" Ta poziv 
so tiskali v 2000 izvodih in ga razposlali na vse slovenske 
kraje, vabeči rojake, da naj se podpišejo in peticijo pošljejo 
cesarju.'1 Zahtevajo naj pa Slovenci 1. zjedinjeno Slo­
venijo, 2. ravnopravnost slovenščine v šoli in 
uradu, 3 neodvisnost Avstrije od Frankobroda, 
„ker smo uverjeni, da je namen Nemcev Avstrijo razkrušiti, 
mi pak hočemo varovati Avstrije obstoj do zadnje srage 
krvi". O vsaki točki so dunajski rojaki poučevali Slovence 
v lehko umljivem jeziku. 
To peticijo so širili člani graške „Slovenije" 4 vzajemno 
z rodoljubi vseh slovenskih pokrajin. Celo na Koroškem so 
1 Iz poročila Holienwarta (dež. arhiv kranjski fase. 10.) H. piše „dass 
in Wien eine sehr stavk auftretende südslavische partei sich bildet, deren 
lendenz es ist, ein südslavisches reich zu gründen. Gestern bin ich von einer 
solchen deputation heim gesucht, worden, und sie übergab mir eine in diesem 
sinne allgefasste proclamation, in der sie erklärte, vom Deutschland nichts 
wissen zu wollen. Sie haben mich geboten, vom Laibacher castell die deutsche 
fahno wegzunehmen, worauf ich ihnen crwiéderte, dies in moiner Stellung 
nicht veranlassen zu können. In dieser richtung wirkt diese partoi und 
agitirt nach allen seiten, sogar mit. hilfo von geistlichen ans allen provinzen. 
Die partei wurde durch das beispiel Galiziens (ako bi se Galicija odkrhnila) 
bestärkt". 
2 Ustmono izvestjo. 
8 Prim, dalje spodaj „zbora slovenskega v Beči" prvi razglas, čegar 
vsebina je društveni program; str. 119. Spisala in tiskala se je peticija in 
razposlala po vsem Slovenskem, a izročila se cesarju ni zato, ker se je 
..Slovenija" razpustila v septombru 1848. (Ustmeno izvestje). 
* Oziroma še ne popolnoma osnovana zveza grafikih Slovencev. 
88 Slomšek. Agitacija graške „Slovenije". 
se pojavili pogumni, radikalni voditelji, osobito Matija 
Majarin Andrej Einspieler. Tesno združenje Slovencev 
z ostalimi Jugoslovani je točka programa tudi koroških po­
litikov — a ni ugajala Slomšku ta propaganda, karal je 
radikalne težnje „prenapeto početje N.—a, ki vzbuja na 
Koroškem občno nejevoljo; od nas se ne udeležuje nikdo te 
agitacije; ostati hočemo avstrijski Slovenci, ne pa spadati 
niti k frankobrodski Nemčiji, niti k Hrvatski". ' Zjedinjenje 
Slovencev v skupino „Slovenijo" se mu je videlo presmelo 
in neizvedljivo. '' Pač pa je odločno in vstrajno se poganjal 
za odcepljenje štajarskih Slovencev od nemške 
vladikovine graške in ustanovitev posebne vladikovine 
za spodnji б taj ar; a dotične peticije ni vložil za časa 
najhujše zmotnjave, nego odložil jo do „ugodnejše prilike". 
Narodni program je zastopala poleg dunajske posestrime 
graška „Slovenija" — narodna zavest bližnje Hrvatske ni 
ostala brez vpliva na naprednejše življe slovenskega Štajarja. 
Dne 10. aprila seje ustanovila graška „Slovenija"; že 
22. aprila objavi načrt prošnje, ki naj bi se poslala 
cesarju. Ta načrt3 poudarja različnost narodov in jezikov v 
Avstriji, sleharni pa ima „prirodno sveto pravico, pravico 
neoviranega in svobodnega razvoja svoje narodnosti", pa 
„doslej niso bili vsi narodi deležni te svete pravice v enaki 
meri. Mi Slovenci na Koroškem, Štajarskem, Kranjskem, 
Goriškem in Tržaškem, jednorodni narod broječ poldrugi 
milijon duš, bili smo doslej hudo žaljeni glede te pravice in 
zato vedno ovirani na poti napredovanja". Naposled stavijo 
te-le prošnje: 1. odpravi naj se zgodovinsko razkosanje v 
kronovine, združijo naj se slo ven sko pokraj ine z 
ozirom na jezikovne meje in osredotoče v jeden „narod";1 
2. slovenska narodnost naj se zavaruje, slo­
venščina naj postane ravnopravna na Slovenskem 
liki nemščina na Nemškem, laščina na Laškem, v šoli in 
uradu, kakor se bode umestno videlo pooblaščencem sloven­
skega naroda; če mogoče, naj se ustanovi slovenska univerza ; 
3. olajša naj se promet z „našimi, presvetli dinastiji 
vsekdar zvestimi, vitežkimi brati" Hrvati, odpravi naj se 
carinska meja, višje šolstvo pa se naj po medsobnem spora-
zumljenji osnuje po načelu vkupnosti itd.; 4. k nemški 
1 Kosar. Slomšek 304. Pred pretiranimi napori jo on sploh vedno 
svaril. Kesneje že vladika se je riverii, da so bili njegovi nazori včasih krivi. 
' 01. Drobtinice 1887. <J8. 
3 Grazer Ztg. 22. aprila 1848! 
* V političnem sinisln. 
Snovitev Slovenijo. 89 
zvezi Slovenci ne marajo spallati, ostati pa hočejo ne-
omàhljivo verni ustavni vladi avstrijski, v krogu ravno­
pravnih dežel in smatrati vse narode velikega cesarstva 
svojimi brati. 
- Ta načrt je prehitela ustava dno 25. aprila, oktrovana 
po vladi — prvo a mrtvo rojeno dete ustavnih načel v Av­
striji. Uresničenja svojih posebnih želj so v njej Slovenci 
zaman iskali ; potrdila, je razkosanost Slovencev potrjujoča 
stare kronovine. Uradno poročilo onih dni trdi, da so Slo­
venci' vsprejeli novo ustavo „prijazno" ' in to gotovo velja 
olj ogromni masi narodovi, uprav tako gotovo pa je, da je 
zavedne narodnjake neljubo dirnil omenjeni nedostatek. Zato 
so sestavili v Gradci novo prošnjo in jo poslali cesarju;'' 
slove pa, tako-le : 
„Vaše Veličanstvo! Najvišji razglas z dne 25. aprila 
t. 1. v £ 4. obeta vsem narodom avstrijskega cesarstva, da 
se jim ne smeta zatira vati narodnost in jezik. Slovenci smo 
pa uverjeni, da se nam jezik in narodnost ne moreta razviti, 
ako ostanemo razkosani in ako se ne uvede jezik v šole in 
urade; uverjeni smo dalje, jda bi zjedinjenje slovenskih po­
krajin z nemško zvezo ne samo v nevarnost pripravilo našo 
narodnost, nego tudi oslabilo vse cesarstvo ; zato so pod­
pisani Slovenci Vašemu Veličanstvu nastopne prošnje izročili: 
1. da bi se v treh gubernijih, namreč v ljubljanskem, 
graškem in tržaškem raztreseni slovenski narod združil v 
jedno kronovino z imenom „Slovenija" z lastnim deželnim 
zborom ; 2. da bi se slovenščina uvela v šole in urade ; in 
da 3. se Slovenija ne združi z nemško zvezo". 
Tu imamo tore one želje, ki jih je sprožil poziv du­
najskih Slovencev; poslala se je ta prošnja tudi državnemu 
zboru, ko je dobila 11.000 podpisov. Na tem mestu zabele­
žimo činjenico, da je podpisal to prošnjo tudi dr. Was'er, 
kandidujoč za državni mandat v slovenskem delu Štajarske; 
a dostavil je svojemu podpisu pridržek, da se ne sme izvršiti 
zjedinjenje Slovencev po razdruženji nemško-slovenskih po­
krajin, nego zgolj na upravni podlagi.;l V tem oziru nasprotuje 
zahtevi peticije, a ne samo on, nego i mnogi pravi narod­
njaki : upravno skupino ali jednoto Slovenije so zahtevali 
mnogi Slovenci, ki so pa poleg tega želeli ohranitev starih kro-
novin, da bi se tem potem zgodovinsko načelo ohranilo v so-
1 Guttmailovo poročilo vladi; v ljublj. mestnem arhivu fasu. 9. 
2 Gatti, Ercignisso in der Steiermark im Jahre 1848. str. 153. 
3 VJstmono izvestje. 
90 Slovenci in Hrvati. 
glasji z zahtevo moderne dobe in revolucije; tej Sloveniji so 
hoteli odkazati samo tiste zadeve, ki se nanašajo na stfogo 
„narodne" potrebe, n. pr. šolstvo. Nadrobno pa tega načrta ni 
razvil nikdor, ali vsaj tako odločno ne, kakor pisatelji na­
vedenih peticij, ki so hoteli Slovence popolnoma osvoboditi 
kronovinske zveze z Nemci in osnovati jo kolikor toliko v 
smislu federalizma. 
Prežive si pa ne smemo misliti simpatije za združeno 
Slovenijo; da je ta zahteva našla celo odločne protivnike 
med zavednimi Slovenci, dokažemo o priliki deželnozborskih 
razprav v Gradci; čuli smo pa tudi od jako verodostojne 
strani, da so čutili Slovenci koroški in štajarski živeje od 
kranjskih težkoče razdruženja starodavne politične vkupnosti 
z Nemci, s kterimi so jih vezali razven tega še mnogovrstni 
•interesi. 
Precej osamljeni so pa glasovi zahtevajoči tesno zvezo 
s Hrvati,1 dočim so jo Hrvatje često zahtevali; saj je ban 
Jelačić povabil v hrvatski deželni zbor, ki se je imel sniti 
5. junija tudi zastopnike ostalih Slovanov avstrijskih in deželni 
zbor je večkrat poudarjal, da se morajo približati Slovenci 
in Hrvatje tudi politično in državnopravno. - Drugega uspeha 
pa ta agitacija ni imela, razven poslanstva dr. Stef. Ko-
čevarja vimeni štajarskih Slovencev v zbor zagrebški. 
O nadaljnem razvoji narodnega programa in o njegovih 
uspehih nam bode govoriti še kesneje. 
5. Boj proti Frankobrodu. 
Nekdo je primerjal položaj Avstrije 1848. leta z vozom, 
ki ga konji vlečejo na več strani: na nasprotne strani so 
vlekli Avstrijo Italijani, Madžari, Poljaki in Nemci. A lehko 
bi i rekli, da so vpreženi bili Nemci in vlekli „nemško-av-
strijske" dežele tja proti Frankobrodu, tiščati pa da so po­
magali ostali navedeni narodi: saj so se nadejali tem večje 
samostalnosti, čim tesneje bi zapadna Avstrija se zvezala z 
Nemčijo; razkrušenje Avstrije3 jim je bil pogoj, da si bodo 
1 Smiciklas, II. 401. 
3 Pejaković. Aktenstücke zur Gesell, des kroat.-slav.-dalm. Landtags 
v 1848. str. 12. 38. 83. 115. .116. 107. 
3 To razkrušenje je bil najnavadnejši thema polit, brošuram sosebiio 
nemškim, n. pr. brošure Vogei-ove ..Deleuda Austria" . Wydenbrug-ove 
..Neugest. d. deutschen Vaterlandes-', Ennemoscrjcvc „Sondschreiben . . über 
Palackcga pismo odbora petdesotoricc. 91 
mogli potem „zgodovinski" narodi osnovati samostojno dr­
žavno obliko, primerno pristnim svojim potrebam; nezgo-
dovinske narode bi pa potem porabili tako nekako za „schätz­
bares material" za svoje namene. A nezgodovinski narodi 
so takoj uvideli pretečo jim nevarnost in dvignili so črno-
žolto zastavo, zastavo celo kupne Avstrije, neodvisne 
od tujih držav in narodov, živeče kot samobitna državna 
jednota. A tako. silno je narastla v . malo tednih nemška 
frankobrodska propaganda, da vlada ni mogla zabraniti 
volitev za narodno skupščino v Frankobrodu in teh 
volitev naj bi se udeležile i čisto ali vsaj nekoliko nenemške 
dežele češke krone in pokrajine slovenske s Primorjem vred. ' 
Ona skupščina naj bi osnovala novo Nemčijo, ne meneč se 
za ostale dežele avstrijske in njihovo ustavno osnovo in 
ne meneč za § 4. ustave z dne 25. aprila, ki „jamči vsem 
narodom nedotakljivost narodnostosti in jezika". Radikalizmu 
nemškemu in madžarskemu jo bilo zoprno to načelo, ovi­
rajoče jim pohrustanje in prebavljanje slovanskih bodočih 
sodržavljanov. Kaj naj store zdaj Slovani, t. j. Čehi in Slo­
venci navzlic vladni naredbi, da naj volijo odbornike za 
frankobrodski zbor V Ako molče ali se celo udeleže vo­
litve, priznajo pristojnost onega zbora tudi glede avstrijskih 
zadev; pokopavati bi pomagali z Avstrijo vred i — sebe. 
V tem odločilnem trenotji je postal rešitelj Avstriji in 
Slovanom dr. František Palacky;* prejemši povabilo od­
bora petdesetorice iz Frankobroda je odklonil vabilo k ude-
ležitvi posvetovanja onde; iz te odklonitve je nastalo slo­
veče pismo z dne 11. aprila, v kterem češki državnik in 
zgodovinar med ostalim pravi: „Vaš zbor hoče dosedanjo 
zvezo knezov nadomestiti z zvezo nemških narodov; zjediniti 
hočete nemški narod v pravo jednoto, ojačiti nemško na­
rodno zavest in povečati moč Nemčije znotraj in zvunaj. 
Dasi zelo spoštujem to težnjo in čut, na kteri se opira, in 
baš zato, ker ga spoštujem, ne smem se Vaših zborov ude­
ležiti. Jaz nisem Nemec . . . samo zato me pa menda vendar 
niste vabili, da bi samo nehote prikimaval, neimajoč last­
nega uverjenja. Moral bi v Frankobrodu zatore zatajevati 
svoja čutila in Miniti se ali pa ob priliki glasno oporekati. 
den Bogriff eines gesunden Staatsorganismus fürs deutsche Vaterland" ; 
Zöpfl-ove „Bundesreform" itd.; dočim jo Fröbcl zagovarjal nemško in av­
strijsko konfederacijo doli do Črnega Morja in Dunaj za srodišče; prim, 
izjave Griinovo dalje spodaj. 
1 t. j. staroavstrijskim. 
' Šukljc, Fr. Palacky, Letopis Slov. Matice 1877, str. 20. 
92 Palackega pumo odhniti priđeš dorico. NrmSki cenlralizcm. 
A za jedno sem, preresnoben in preprostodušen, za drugo 
nisem dovolj smel in brezoziren . . . Zjedinjena Nemčija po 
Vašem načrtu hoče Avstrijo za vselej oslabiti, in vendar 
mora ostati Avstrija močna trdnjava zoper pretečo rusko 
univerzalno monarhijo, ki bi bila neizmerno in neizrekljivo 
zlo, nesreča brez mere in konca, česar bi jaz, dasi Slovan z 
dušo in telesom, v interesu človečnosti nič menj ne obža­
loval, naj je tudi v prvi vrsti slovanska... "V istini, ako 
avstrijske države ne bi bilo uže zdavna, truditi 
bi se morali na vso moč, da se ustvari v evropejskem 
interesu, v interesu človečnosti". ' Palacky brani Avstrijo, ki 
se bode jačila na podlagi ravnopravnosti narodov, dočim je 
zjedinjena Nemčija nemogoča raz ven republika. 
Pismo Palackega je romala iz novin v novine vseh je­
zikov, obetala je ponatis tudi „Grazer Zeitung" — a se 
je spet premislila; zato je širila je med Slovenci graška 
„Slovenija" zajedno s patriotičnim avstrijskim pozivom ba­
rona Buschmanna, ki je tudi svaril prod Frankobrodom. -
Ojačila se je zdaj tudi vlada in 22. aprila izjavila, da si pri­
držuje pravico priznati ali zavreči sklepe frankobrodskega 
zbora, nanašajoče se na Avstrijo; general in vojni minister 
Latour je zabranil malo pozneje avstrijski vojni pripenjati 
si nemške trakove; s to prepovedjo je naravnost oporekal 
Schmerlingo vi trditvi: „Avstrijski vojak je samo nemški 
vojak".;' 
Razumeva se, da so psovali Palackega z vlado vred, kar 
najgrje so ga mogli, fanatiki zjedinjene Nemčije, kterim se je 
pridružil celo mož, čegar ime čitamo pod pozivom, ki so ga 
dunajski Slovenci poslali 29. marca 'kranjskim st;movom : 
prof. dr. Anton Füster. Ta mož je kmalu po demokrat­
skih in študentovskih zborih slavil ono idejo nemško ; ni ga 
motil klic, ki ga je iz ust rojaka opominjal, da je slovenske 
matere sin; čmerno je gledal pred se in molčal v zboru ro­
jakov, snujočih dunajsko „Slovenijo" — potem pa se jih je 
ogibal, „gluh in slep za nemštvo", t. j. prenavdušen za nje, 
dokler ga niso „ozdravili na Nemškem" od te bolezni. Pso-
val je pa takrat in pozneje nezaslišano svoje rojake, še bolj 
pa brate Čehe. 4 
1 Tisto misel je malo pred marcem zapisal Möring v glasovitih .,Sy-
billin. Bücher aus Oesterreich" I. 1. — Koliko bridkih prevar je moral do­
živeti Palacky, da je malo let pred smrtjo omejil svoj sloveči izrek v : Po­
litisches Vermächtniss 23. 
2 Obe izjavi sta tudi priloga Muršćevi zgodovini graške „Slovenijo". 
3 Schusclka. Deutsche Fahrten II. 282. 
* Fitster, Memoiren, na več mestih. 
F; 
Nemški centralizem in avstrijski federalizem. 93 
Poleg negativne vsebine je imelo pismo Palackega tudi 
kali pozitivnega programa, ki seje razvijal, dakak, polagoma: 
nasproti centralizmu bodoče Nemčije je zahteval 
federacijo, ali (kakor pravi pozneje) unijo avstrijskih 
narodov; tem putem bi se otela Avstrija in ž njo vred 
svoboda njenih narodov. «Delenda Austria" je bilo geslo na­
sprotnikom — „Avstrija se mora rešiti" je bilo geslo Slo­
vanom, doslej zaničevanim ; Nemci so dvignili Frankobrod na 
ščit ••— Slovani pa branili Dunaj, srce Avstrije. Pomenlji-
vosti/ tega stališča Čehov, Slovencev, Hrvatov in Srbov ne 
more kratiti, kdor je tolmači sebično, češ, da so oni narodi 
se oklenili to politike, hoteči oteti svoj obstanek in prilastiti 
si državno krmilo ; nam se vidi, da je patriotičnejši oni po­
litični sebičnik, ki brani svojo očetnjavo. nego tisti, ki jo 
razdira — iz istih razlogov. To politiko je krepko izrazil 
nekde v kromerižkem državnem zboru dr. Rieger, rekoč: 
„Avstrija bode obstala samo dotlej, dokler jo hočemo Slo­
vani ; a mi hočemo, da obstoji." S to politiko so morali ra-
čuniti politiki nasprotnih narodov. ' Tu je usoda privela 
Nemce in Slovane na odločilno razpotje — in zadnji so kre­
nili na pravi pot in smeli so se nadejati, da se jim uresniče 
. želje in da ustvare sebi varno bodočnost in zajedno otmo 
Avstriji in dinastiji staro moč in slavo, da pomlade to če­
stito drevo s poboljšanjem zemlje in življev, iz kterih je 
srkalo potrebne mu snovi — potrebivši pa tudi vrh, da bode 
moglo solnce svobode prodreti košato vejevje. Denes tarna 
prof. Zeiss ber g, * da je 1848. leta „narod nemški zgubil 
krmilo-Avstrije", dasi je baš njemu pristojalo zbok omike 
njegove in vzrok mu je „zanemarjenje politične izobraže­
nosti" in puhli „kozmopolitizom" Nemcev; a vara se mož; 
izgubili so krmilo, hoteči zapustiti staro ladjo in prepustiti 
usodo svojo novi, a še ne stesani ladji; čisto naravno je 
bilo, da so prejeli za krmilo oni, kterim se je še dosti varno 
zdelo bivanje v stari ladji. Politiki nemški so iskali 
težišče in središče svojemu narodu zunaj Av­
strije — Slovani pa v Avstriji sami. Pozno so Nemci 
še le uvideli, da so se varali, pozno, dasi jedva v teku 
šestih mescev. Za usodo Avstrije je zadostovala ta na sebi 
kratka doba. 
Položaj Slovencev je bil v tem oziru jednak s polo­
žajem Čehov; zato so morali i Slovenci odkloniti volitve za 
1 Glej Springer, Ocstcrrcieh nach der Revolution. — Rizzi, Deutsche 
Monatsclirift 208. — Fröhel, Wien, Deutschland, Europa 11 i dr. 
2 Oest.crreich-Ung;iri) in Wort und Bild; III. zvezek, str. '254. 
94 Poziv zoper volitve v Frankobrod. 
franko brodski zbor in boj protifrankobrodski je začela du­
najska „Slovenija" s pozivom na narod; pisatelj mu je 
bil Karol Dežman in poziv slove tako-le: ' 
Poziv na narod slovenski. 
Bratje Slovenci! 
Velika nevarnost preti obstanku avstrijskega cesarstva, 
suvereniteti naše monarhije in najsvetejšim interesom našega 
naroda. Pod krinko pobratimstva namerava Nemčija zadati 
smrtni udarec novo oživljeni Avstriji. Na mesto nemške 
zveze je stopila nemška skupščina v Frankobrodu ob Menu 
in je objavila volilni zakon za zastopstvo nemškega naroda. 
Naša vlada je zapovedala nemudoma izvršitev volitve, ho-
teča spolniti želje narodove in gotovo popolnoma uverjena 
o zvestobi svojih podanikov. Tudi vas Slovence, ki ste.bili 
doslej v nemški zvezi, pozovejo, da pošljete tja svoje od­
bornike. 
Vam je dolžnost, verni Slovenci, upreti se tuji sili po­
gumno in odločno, ker-si mnogi naših bratov zbok vnanjega 
in umetnega nečenja nezadovoljnosti niso popolnoma svesti 
bodoče naloge Avstrije. Vam je dolžnost, odkloniti volitev, 
narodnih poverjenikov v Frankobrod, prosvedovati zoper do­
tični poziv gosposke in zahtevati uradno zabeleženje pro-
sveda. Kajti volilni zakon govori zgolj o Nemcih, samo ti 
se smejo voliti v narodni zastop. Vi zatore ne morete čisto 
nič udeležiti se izvršitve te volitve, ako se nočete molče od­
povedati neprecenljivim pravicam svoje narodnosti. V, smislu 
navedenega volilnega zakona ni izjavila nemška zveza no­
benega poroštva za Vašo narodnost niti Vam ga ne kani 
dati; ima pa tudi javno izrečeno nakano, uničiti suvereni­
tete Avstrije in polastiti se samovoljnega gospodarstva ž 
njenimi krasnimi vojnami. 
Zgodovina Avstrije nam ponuja najjasnejše dokaze, kaj 
nam je koristila zveza z Nemčijo: kaj Nemčija obeta, kako 
malo pa drži, naj nas pouči za bodočnost sedanja nečastna 
letargija Nemčije, ko se junaški bore bratje njeni v Schles-
wigu in Holsteinu. Nemčija Vam obeta blagoslov za omiko 
in blagostan. a ta nam je zagotovljen tudi v Avstriji, ktere 
se morate z vso močjo okleniti. 
Slava naši ustavni Avstriji ; ponosni bodimo, da smo v 
njej! Slava našemu Ferdinandu! branimo mu s krvjo in 
Poslovenjeno po nemškem izvirniku. Brez datuma. 
Glasi za volitve v Frankobrod. 95 
imetjem krono! Slava Slovencem in ostalim bratom avstrij­
skim, v kterih vernih in iskrenih prsih ne odmevajo visöko-
doneče in puhle ideje ! ' 
Poziv iz Dunaja je našel takoj mnogoter odmev ; pečati 
so se morali ž njim tudi nasprotniki, kajti širili so ga rodo­
ljubi marljivo po Slovenskem in bati se je bilo, da se bodo 
res Slovenci zdržali frankobrodske volitve. Očitali so jim 
zatore „separatizem", stavili jim v vzgled Nemce v fran­
coskih krajih porenskih, ki radovoljno više čislajo politično 
„narodnost francosko" nego plemensko svojo narodnost 
nemško; svareči jih pred Hrvati, Madžari in — Rusi so jim 
naštevali blage namene nemških bratov glede Slovanov; 
baron Andrian* je zavračal očitanje, da hočejo Nemci' 
germanizovati Slovane, obetal jim je zvezo zgolj na podlagi 
„najpopolnejše in brezpogojne ravnopravnosti, pobratimstva 
in medsobojnega zaupanja", Slovenija more dozoreti samo pod 
varstvom nemškim, ako noče postati žrtev anarhije, v tem 
smislu morajo postopati poslanci Slovencev v Frankobrodu 
m dobiti mora Nemčija tudi Trst. Z Andrianom se strinja 
dr. K. La v ri 6, •'' češ da bi slovenskim deželam največ koristi 
obrodila zveza z Nemčijo, naravno da mora pa Nemčija 
čuvati narodnost slovensko in jamčiti jo po temeljnem za­
konu, „nikakor pa ne sme ovirati ji primernega izobraževanja, 
kajti mi hočemo popraviti napake dedov in,proslaviti majko 
Slavijo!" Nekdo je zval Slovence „volkove, a ne v ovčji koži, 
nego nakičene s perjem cesarskega orla"; vedi še, da ne 
štedi s strašili, osobito — z Rusi ;4 nekdo drugi * je obetal, 
da bode „narod nemški" poravnal „krivde knezov" nemških 
napram Slovencem ; zato se naj ti zaupajo Nemcem, že zarad 
„grozovite sužnosti v Rusiji. Ali menite, da se ubranite ko­
zaških ord in baškirskih tolp brez pomoči nemške?" Drugi 
politik obeta, da bode Nemčija varovala narodni interes 
Ihrcev, ki se ji s Trstom vred naj podajo ; ona jim bode 
„najvarnejši zid proti ruski osvojevalni politiki". ° Rusija je 
bila ultima ratio tudi drugim Slovence v zbor v frankobrodski 
crkvi sv. Pavla vabečim politikom, n. pr. Se h u sel ki: Slo­
vanom bode jamčila federativna osnova Nemčije narodnost 
„dočim jim preti na drugi strani svetovni despotizem azi-
1 Prim, program dunajske .,Slovenije" spodaj str. 119. 
2 Laib. Ztg. 22. aprila 1848. 
° Laib. Ztg. 24. aprila 1848. 
1 Laib. Ztg. 20. aprila 1848. 
s Blätter dor Freiheit u. d. Fortschritts, 13. majn. 1848. 
e Lloyd, 2. majn. 1848. 
96 Glasi za volitve v Frankobrod. 
jatski". ' Vinko Rizzi je obetal poleg frankobrođske skupščine 
Slovencem deželne zbore, zato pa bi odpal avstrijski državni 
zbor, kajti -bali so se Nemci, da bi v njem večina bila — 
slovanska. „Politična pomenljivost Slovencev na Koroškem, 
Štajarskem in Kranjskem., tiči osobito v tem, da se Slo­
venci naslanjajo na ono ogromno slovansko maso, ki se 
rasprostira globoko doli na jugoiztok . . . Umevne so nam 
simpatije Slovencev za svoje sorodne brate, poleg tega jim 
sosede; vemo da pri politični ravnopravnosti in najbolj bra-
tovskein občevanji z Nemci omikani Slovenec nikdar ne bo 
prav krepko in svobodno dihal v nemški zvezi... a na vse 
ločilne težnje imamo jedin odgovor, žalostno, neizprosno 
besedo: politična nujnost. Trst in pot v Trst mora imeti 
Nemčija, ker je Trst njeno jedino južno pristanišče".'' A Vinko 
Rizzi ni bil fanatik nemškega programa. 
Poroštvo za narodnost in vse „kar priroda in zgodovina 
priznava" Slovencem, ponujal je sevniški poslanec Titus 
Marek;3 dotični predlog njegov so odobrili v Frankobrodu. 
Henrik Costa je pa poleg tega pogoja stavil tudi varstvo 
suverenitete avstrijskega cesarja za „conditio sino qua non" 
za pristop k Nemčiji. Kmalu so se oglasili kandidatje za 
Frankobrod in ponujali se Slovencem, med njimi nedvomno 
narodni možje; dr. J. Ahačič v Ljubljani, n. pr. mislil 
si je zvezo Nemčije in Avstrije v golo sodržavje (staaten-
bund) brez monarhične glave;4 „teutoman" zatore gotovo 
ni bil; enaki so bili programi F j d. Trp in ca. v Ljubljani, 
dr. Avseca v Celovci, in Val. Železni k a (Scheliessnig) 
grajšč. oskrbnika na Koroškem; zadnji se je odločno postavil 
na stališče ustave z dne 25. aprila in § 4. njenega, dostav­
ljajoč, da „bi jaz sam rodom Slovan, nikakor ne dopustil, 
da bi se šegi, jeziku in razvoju Slovencev stavile kterekoli 
zapreke".ft Drug Slovenec, okrajni'komisar Pr eželj, gorenjski 
Slovenec, Nemcem „agitator slovenski", tudi prigovarja ro­
jakom, da naj volijo v Frankobrod; kdor nasprotno trdi, 
koplje grob Slovencem in Avstriji in pripravlja pot „knutu 
ruske samovolje" ; naj opuste svojo Slovenijo, nikar naj ne 
vpeljujo slovenščine v šolo; saj jim Nemci jamče narodnost; 
- državni zbor že sam tehtno preudari te stvari, Slovenci pa 
1 Grazer Ztg. ü. junija 1848. 
a Klagen furter Ztg. H. julija 1848. 
» Grazer Ztg. 7. jun. 1848. 
* Laib. Ztg. -2'J. aprila 1848. 
•• Klagenfurter Ztg. ». in 5. maja 1848. Gl. pa njegov krepki odgovor 
Tirolcem, ki" so robato pisali Celioni, ibidem SI. jun. 1848. 
Laška propaganda. 97 
naj pokažejo, da so „plemenit narod" in naj odlože svoje 
prošnje na ugodnejši čas; nasprotnikom naj ne verujo: „vox 
asini non attingit atria coeli". Gub. svetnik ljubljanski" Mi­
roslav vit. Kreuzberg je izjavil svoje soglasje z načeli 
dunajske „Slovenije", a svetoval vendar, da naj se volijo 
odborniki v Frankobrod in onde krepko postopajo, „ker bi 
to naredilo ugoden utis na nemške poslance ostalih avstrij­
skih dežel in gotovo napravilo utis tudi na Nemce, kterim 
smo in hočemo ostati dobri, jako dobri sosedje". ' 
Na tistem stališči opornutête so stali kandidatje: Ed. 
Kavčič iz Sevnice, okr. kom. Jos. Knez v Celji, Lichte­
negg er, Moravan bar. Königs brun — vsi so poudarjali 
da jo zveza z Nemčijo mogo6a samo na podlagi suverenitete 
Avstrije in ravnopravnosti Slovencev, a zvezo so vendar 
zahtevali, zagotavljajoči zajedno iskreno svoje rodoljubje, 
poudarjajoči znanje slovenščine itd. 
Celjski poštar Vinko Gurnik, ondaj nekak prvak 
slovenski na spodnjem Stajarskem, oglasil se je tudi, pa ne 
kandidat, nego navdušen glasnik svojeganaroda in je objavil 
„izpovedanje štajarskih Slovanov".- tu kara'U]tra-Slovence 
in Ultra-Nemce zajedno in pravi o nemški stranki, „da 
hoče izpuliti v onem trenotji železni pisek zgodovini iz roke, 
ko je ravno odprla novo knjigo, hoteča na čistem, neoma-
deževanem listu zapisati čine novorojene ustavne Avstrije z 
neizbrisljivimi črkami. Ta stranka namerava razdreti stare 
vezi, ki. druže vse avstrijske državljane brez ozira na na­
rodnost. Zato izjavljamo štajarski Slovenci odkrito, da spa­
damo k ustavnemu cesarstvu avstrijskemu, da hočemo 
ohraniti mu suverenitete in integriteto v tesni prija­
teljski zvezi z Nemčijo, da zahtevamo varstvo in po­
roštvo za svojo narodnost v smislu ustave. Ako nam hoče 
Nemčija pri tem mišljenji našem podati roko in zvezati se 
z nami, stisnemo jo bratovski in pozabiti hočemo, da je 
nekdaj Nemčija vojevala se proti nam na ljubo mogočnemu 
zmagovalcu narodov, pomniti hočemo potem samo, da smo 
združeni ž njo bili boje in da so našli pali bratje v nemški 
zemlji gostoljubni grob, kder počivajo združeni Nemci in 
Slovani. Vzgojiti hočemo svoje otroke v ljubezni in spošto­
vanji do Nemčije. Ako nam pa Nemčija odreče te pogoje, 
ako hoče kratiti- Avstriji neodvisnost in nedotakljivost, potem 
moramo odtegniti roko svojo, potem se nam ne ponuja pri-
' Pismo Bučarju 12. maju. 1848, v l.jublj. Rudolfiim. 
2 G razor Ztg. Extrabl. 21. maju. 1848. 
Slovonci in 1848. leto. 7 
98 Odgovor Anastazija Grüna. 
jateljska roka, ker se vaše zahteve ne zlagajo z našo častjo, 
z našim mišljenjem in z ljubeznijo našo do vladarja in do­
movine". In pozneje, dne 19. julija, ' izjavil je spet, da dr. 
Smrekar v dunajski „auli" ni prav tolmačil občutkov Slo­
vencev, nego da Slovenci zahtevajo najprvo „jedino in ustavno 
Avstrijo", potem pa še-le tesno zvezo z Nemčijo, v tem slučaji 
pa da „bi prinesli jugoslovanski svatovski nakičeni narodi 
Nemčiji svojo nepokvarjeno in neoslabljeno moč, svoje pošteno 
in moško mišljenje za jutrnino (pridanoe morgengabe)". 
Čuli smo tu nektere glasove, ugodne nemški zvezi 
brezpogojno ali pa pogojno, kar velja osobito o Slovencih, 
ki zatore nikakor niso bili soglasni o volitvah 
frankobrodskih. Predno pa zaslišimo nasprotne glasove, 
seznaniti se nam je z najzanimivejšo epizodo tega boja: s 
polemiko m ed Anastazij emGrüno m in „Slovenijo" 
dunajsko. Kot pesnik in svobodoljuben politik je zavzemal 
odlično mesto v Nemcih; bil je nadehnen s tistim idealiz­
mom, ki je imel oči odprte samo za bleščeči smoter, za novo 
državo občne svobode in srečo narodov in bratovsko ljubezni, 
ni pa videl dejanstvenih ovir niti tisočerih slučajev proti­
slovja med interesi inorodnih „bratov". Ne upamo se dvomiti 
o njegovem zaista pristnem uverjenji, da se najde v mejah 
nemških varen prostorček tudi za svobodo in narodnost Slo­
vanov. V oni dobi je bil prost še tistega slovanosrda, ki je 
žalostna pega njegovega poznejšega javnega delovanja — saj 
je i njemu slana reakcije in absolutizma pomorila cvetoče 
narodne in politične uzore in ogrenila daljno politično živ­
ljenje. 
Dne 20. aprila je spisal prvi odgovor dunajski 
Sloveniji;1 v njem pobija trditve Slovencev: izraz „Nemci" 
ne pomeni sâmo pleme, nego zaznamuje državljane 
nemške države, zatore tudi Slovence, kterim se zavaruje 
narodnost najgotoveje v tesni zvezi na podlagi humanitête, 
svobode, ravnopravnosti in vkupnosti z Nemci; Nemcem 
bodo Slovenci ravnopravni ne pa podaniki. „Sloveniji" očita 
protislovje: roteča Slovence, da naj ostanejo verni Avstriji, 
ščuva jih zajedno k odpadu od Avstrije, ki se hoče okleniti 
Nemčije ; Avstrija pošilja poslance v Frankobrod — Slovenci 
pa naj prosvedujo zoper volitve: to je protislovje! „Ako se 
ločite od Nemčije, slovenski bratje, ločite se tudi od Avstrije . 
1 Herold, li), julija 1848. 
' Objavile so ga novine; izšel je pa tudi pri J. Blasniku v Ljubijani 
posebe. 
Prvi odgovor Grünov. „Slovenija" odgovarja Grumi. 99 
ali ste pa dovolj oboroženi in pripravljeni, ste-li dosti jedini, 
da bi mogli ustvariti in ohraniti svoji deželi samosvojo slo­
vensko upravo ? Ne, zaista v tem hipu še niste!.. 
Ako pa z Avstrijo vred nočete ostati pri Nemčiji, pa pomnite, 
da se za ravno toliko približujete Rusiji, za kolikor se od­
daljujete od Nemčije." 20 slovenskih poslancev bi imelo v 
Frankobrodu lepo priliko sodelovati pri snovanji nove ustave, 
ki bode potem varuh in branitelj narodnemu slovenskemu 
razvoju. „Ako bi se pa, česar Bog ne daj, v Frankobrodu 
Vam, Vaši narodnosti in Vašim pravicam godila krivica, 
potem je tam še-le prav tisti kraj in svečani trenotek, da' 
vpričo vse Evrope izrečete svoj prosved in zahtevate, da se 
zabeleži, da, ako hočete, smete potem celo izstopiti krepko 
in dostojno." Grünu je pristop Avstrije „neizogiben in slo­
vesno izjavljen" poleg pridržka vlade, in nasprotovanja Slo­
vanov; dostojno pa more Avstrija v Frankobrodu biti za­
stopana samo tedaj, ako pridejo vsi njeni poslanci. „Pošljite 
svoje odbornike, svoje najbolj svobodomile, najbolj neodvisne 
domoljubne in prosvetljene može v zbor frankobrodski ! Naj 
rodi njihovo delovanje vstrajni blagostan narodu, njim samim 
pa nevenljivo slavo!" -
Mahoma je odgovorila Grünu spet „Slovenija" z re­
pliko dne 30. aprila, ktero je spisal dr. Matija Dolenec, ' 
„Vi, gospod grof, iščete moč in velikost Avstrije zunaj Av­
strije, društvo „Slovenija" pa jo išče in vidi jedino v Avstriji 
sami. Bog varuj, da bi se mi protivili sovražno blagemu 
nemškemu in avstrijskemu narodu, in da bi se sami iz­
ključevali iz gmotnega in duševnega občevanja ž njim; tudi 
mi želimo da ostane dosedanje prijazno občevanje med so­
sedi in da postane vedno prisrčneje in obema rodi čim dalje 
večji blagor. V tem oziru želimo tudi mi tesnejšo zvezo z 
Nemčijo in jo bodemo povsod z besedo in dejanjem zago­
varjali", a politično zjedinjenje bi bilo izdajstvo domovine, 
ker bi storilo Avstrijo kronovino, cesarja pa guvernerja 
frankobrodskega ; enako nevarno bi nam bilo sodržavje (staa-
tenbund) kakor zvezna država (bundesstaat) ; kdor pošlje 
poslance v Frankobrod, priznava pristojnost ondotne skup­
ščine, 190 Avstrijcev pa bi ne moglo ničesar doseči v 
zboru GOO poslancev; utihniti bi morali s cesarjem vred; 
naši vojaki bi morali braniti mejo ob Renu, z našimi davki 
bi zidali terdnjave ob Renu in ob ruski meji in ustvarili 
nemško brodovje. V Nemčiji ni zavetja humanitêti in svobodi 
1 Grazor Zt.g. 14. majn. 1848. 
7* 
100 Duplika GrOnova. 
nego v Avstriji, osnovani v duhu ravnopravnosti. Nemški 
zbor bi nam ne mogel dati poroštva za narodnost, marveč 
bi Nemci „po pretežni sili svoje narodnosti nas primorali 
ostati, kar srao bili doslej zoper svojo voljo, namreč dvo­
spolni narod, niti pravi Nemci, niti pravi Slo­
vani; zasramovali bi nas i dalje Nemci in Slovani... Vi, 
gospod grof, bojite se menda Rusov liki oni vrli Nemci, 4ti 
bi si radi zgradili ob avstrijskega cesarstva stroških kraljestvo 
poljsko; to bi bilo jim tvrdnjava zoper Rusijo in jih varovalo 
krogelj ruskih — Avstrija pa bi imela mesto jednega sov­
ražnika dva. Mi Slovenci se ne bojimo Rusov, v zvezi z 
vsemi avstrijskimi brati bi tudi Rusa zmogli brez nemške 
pomoči, kterò si pa, ako bi je vendar potrebovali, lehko za­
gotovimo po zvezi za napad in obrambo, ne da bi se Av­
strija morala znebiti svoje suverenitete ... Mi želimo veliko, 
popolnoma neodvisno in mogočno Avstrijo, in ako je Avstrija 
jaka, potem smo uverjeni, da bosta Nemčija in Rusija radi 
živeli z nami v miru in prijaznosti." 
Grün ni odlašal z odgovorom, že (Î. majnika ga je 
zgotovil in zelo obširno zavračal „slovenske brate". ' Največjo 
nevarnost vidi v „sleharnem nasprotji nemških in slovenskih 
interesov" v nemških kronovinah; staro slavo Avstrije je 
pa zagrebla marčeva revolucija „s tistimi in po tistih, ki 
so iz narodov Avstrije, kakor iz suhih šibic zvezali bili bič za 
kaznovanje drugih, mesto da bi ji žive veje velikega drevesa 
pod milim Bogom pustili rasti ; zdaj se je pa pretrgala vez 
in razpala je butara; Avstrije starodavna moč je razpala in 
razpada še vedno. Jaz pa Avstrije moč iščem v Avstriji in 
zunaj nje, v Nemčiji in z Nemčijo. Odkar se je Ogrska v 
trenotji najhujše nevarnosti odtrgala od dednih dežel, odkar 
smo se morali uveriti, da smo izgubili Lombardijo in Galicijo .. 
ne znam za drug rešilen pot za ostale dežele in za mogočno 
celoto, nego združenje z Nemčijo ... Tu pa pomaga samo 
trdno državno zjedinjenje, ki more biti samo ali nič ali pa 
celotno", vsaj sodržavje mora biti ; a takoj oporeka Grün 
sam sebi, priznavajoč, da se pojedincem - ni treba uklanjati 
sklepom narodne skupščine, celo skupini ustavnih zakonov 
smejo odreči priznanje. Omejitev avstrijskega državnega zbora 
po frankobrodskem bi „bila samo lepa naravna razčlemba, 
tem lepša, ker bi sedeli v našem državnem zboru po odpadu 
Galicije . . in lombardsko-beneške kraljevine . . zgolj zastopniki 
Stiria t3. majn. 1848. 
t. j. deležnikom sodržavja. 
Giünova dnplika. 101 
avstrijsko-nemških zveznih dežel." Sprejemali bodo pa cesar, 
Avstrija in slovenski bratje, ako treba, povelja raje iz Fran-
kobroda, nego iz Prage, Zagreba ali — Peterburga; niti ekse-
kucija zoper cesarja avstrijskega se mu ne vidi „tako velika 
nesreča. Kadar bo Nemčija načelno zjedinjena, bode veljalo 
občno pravo več od posebnih želj pojedinih knezov in na­
rodov . . . Zdi se mi, da imamo samo tedaj poroštvo občne 
pravne varnosti in blagostanja, ako dviga mogočna Germanija 
s krepko roko nad knezi in narodi meč pravice, čegar napis 
jih mora neprenehoma svariti: Discite justitiam." ' Potem 
zagovarja osvobojenje Gališke in oživljenje Poljske in slavi 
ustajo Lahov kot „ponovljeni bolj velikega naroda za svo­
bodo in samobitnost, h kteremu se je vspela tudi Nemčija 
zoper Napoleona; tega boja ne morem brezpogojno grajati, 
ker me navdušuje v domovini; obsojam in proklinjam pa 
izdajstvo in podla sredstva. . . Germanizovanja Slovencev 
se ne bojim; novejša zgodovina uči, da Nemčija ni nikdar 
ponemčevala šiloma, nego zgolj z duševno in nravno močjo. 
To častno tekmovanje nam je raje iskati nego ogibati se ga; 
koristno bi bilo za zmagovalca in premaganca." Ako se 
Slovenci odtrgajo od nemških sosedov avstrijskih „bi polagoma 
morale spet razpasti tudi slovenske dežele v atome, ker jih 
razven protinemškega mišljenja, ne veže nobena jednotna vez, 
še celo medsobojna umevnost narečij ne." Pač pa bi se zdru­
ženim deželam nemško-slovanske Avstrije pridružile pozneje 
zdaj ravno odpale dežele. Grün spominja Slovence, da je 
cesar Ferdinand dvignil zastavo nemško kot cesar av­
strijski, ne kot nadvojvoda avstrijski, zatore tudi kot 
gospodar Slovencem; spominja jih pomoči nemške v bojih 
zoper Obre, Madžare, Turke in Francoze in dostavlja: „I jaz 
verujem v lepo slavno bodočnost slovanskega imena; i jaz 
spremljem z najiskrenejšim in najsrčnejšim sočutjem narod 
slovenski na poti k omiki. Naj se Slovenija šeta še nekaj 
časa ob roki starejše sestre Avstrije; te voditeljice se ji ni 
treba sramovati ; ne, da bi bila menj nadarjena, pač pa je 
mlajša. Kadar dospe v leta popolne zrelosti, bode ločitev na­
ravna, dasi ne menj bolestna." Rusov, pravi, pa se resnično 
boji „a ne kot neprijateljev Nemčije", temveč kot prijateljev 
Avstrije in avstrijskih Slovanov. „Bojim se jih, naprošenih 
rešiteljev avstrijske vlade iz onih groznih stisk notranjih 
razprtij, ki prete naši lepi očetnjavi kot posledica Vaše od-
povedbe; največja nesreča, ki bi mogla doleteti Avstrijo, bi 
1 „Učite se pravičnosti." 
ÜL 
102 Adresa dunajskih Slovencev. 
bila ruska pomoč . . . Vaša sedanja ločitev od Nemčije vrže 
Vas neobhodno Rusom v naročaj." Povse kriva njegova 
slutnja ni bila; uresničila se je pa mu tudi bojazen „da me 
bode gneča strankarskega boja morebiti odtrgala od Vašega 
blagega krdela. Moje stališče je poleg nemškega prapora, 
ne samo zbok stare ljubezni in hvaležnosti, temveč tudi zbok 
trdnega zaupanja, da varuje ta prapor tudi interese moje 
slovenske rojstne dežele kranjske." 
V tem pismu je jako nadrobno izpovedal Grün svoje 
nazore o Nemčiji — a zaman skušamo iz krasnih stavkov 
sestaviti si jasen, točen pojem ob osnovi njeni ; celo o „sodr-
žavji" in „zvezni državi" še ni dospel do določenega od­
loka; njegova navdušenost za zjedinjeno Nemčijo pa je vski-
pela v občni pijanosti do vrhunca : zanikati je hotel suve­
renitete Avstrije in podrediti cesarja osrednji vladi v Franko-
brodu, ponižati ga pokornim poslužnikom gospodov ob Menu — 
v istem hipu pa je zahteval za narode, pojedine deležnike 
zveze pravico, odrekati pokorščino zakonom in poveljem 
frankobrodskim ; tako grozna je bila njegova nejasnost. Ali 
tudi integritete Avstrije mu ni bilo nič več mar; da se le 
zđtuži zapadni kos z Nemčijo, pa je vse pravo — ostale de­
žele naj se prepuste svoji neodvisni usodi : niti to mu ni 
prišlo na pamet, da bi ti osamljeni atomi lehko zapali po-
žrešnosti zmaja ob Moskvi. Tak pošten ideolog pa ni bil 
samo Grün-Auersperg; za tisto boleznijo je bolehal malone 
ves tedanji nemški in — nenemški svet. 
A čim več so delali propagando za Frankobrod, tem­
bolj se je širil odpor zavednejših Slovencev ; čim več črno-
radeče-žoltih zastav so razobesili, tem menj jim je prijal 
njihov pomen. Bučar je pisal, da mora biti rojakom prva 
skrb, dvigniti narod; to je prva težnja zmernejšim možem, 
„in to smo vsi, izvzemši peščico prenapetnežev, ki pa ne do­
sežejo nobene veljave." Hoteč pa povzdigniti narod, noče se 
nikdo ločiti od Avstrije, niti približevati se Hrvatom ali Rusom". 
Mir 'pa kali tisti, kdor stavi zapreke onim naporom, in na­
sproti temu ne smemo molčati". ' Peter Hi cinger je 
opomnil, da je jako sumljivo, da se v Frankobrodu sicer 
toplo potegujo za Poljake, a čisto molče o Čehih in Slo­
vencih, kakor da bi jih ne bilo v „nemških" kronovinâh. * 
uradni razglas ' je našteval te-le stvari gredoče v področje 
1 ..Laib. Ztg." ii. apr. 1848. 
3 ..Illyr. BI." 5. jun. 1848. 
3 „Laib. Ztg." 27. apr. 1848. 
Glasovanje zoper volitve v Frankobrod. 103 
bodoče nemške osrednje oblasti: promet, brodarstvo, carina, 
denar, mera, pošta, vodne ceste, železnice, zakonodajstvo, ci­
vilno in kazensko, sodnijsko postopanje, zvezno sodišče, za­
varovanje narodnih in svobodnih pravic itd. To ni jamčilo 
narodnosti Slovencem, ktere bi v Frankobrodu omejili tako, 
da „bi smeli v ponižni menjšini morda ziniti pohlevno be­
sedico povodom razprave o naši narodnosti. More H sploh 
nemška država jamčiti Slovanom narodnost, ne da bi se 
odrekla naslovu .nemška'? To poroštvo more Slovanom 
podajati jedino Avstrija". A tudi o Rusih niso hoteli čuti 
Slovenci ničesar: „Ali mislite mar. da se bodemo svobodni 
Slovenci pajdaših s severnim despotom in žrtvovali mu 
svojo vroče zaželeno svobodo? Bratom Rusom, zdihujočim 
pod knutom in jarmom despotizma. darujemo prisrčno so­
čutje, sovražimo pa moža, čegar žestoka ròka jih tlači .... 
Samodržitelj nuj le poskusi izvršiti osvojevalne nakane, ali 
bi se mu ne stavila v bran zjedinjena Avstrija, ki jo ho­
čemo Slovenci, uspešneje od razcepljene Avstrije? Ali se 
sme sibirski sever samo zadovoljno muzati, ako Slovani od­
ločno podpremo omahujoči prestol in se postavimo po robu 
tudi onim, ki bi veledušnega cesarja v lastni državi radi 
oropali vse oblasti?" » Slovenci so se morali bati, da jim 
bode pomlajena Nemčija še nevarnejša od nesvobodne 
stare Nemčije, * Ceh Dragoni - Kfenovsky v Gradci pa je po­
zival Nemce, da naj bodo pravični. „Nikar ne jemljite Slo­
vencem, kar Vi sami smatrate m najvišje dobro, ktero 
Vi sami želite rešiti, kakor dar nebeški. Brez narodove pra­
vice je življenje ničevo, nima narod časti. Ker Slovan ni 
imel pomenljivosti in imena, ker ni bil svoboden, živel je 
brez veselja in slave... Vi nas strašite vedno z ru­
skim strahom, a tresete se pred njim Vi sami. 
Povedati Vam hočem sredstvo, ki užene ta strah, 
zove se: „mogočna Avstrija". •'» Isto misel je branil na­
sproti dr. Puffu v Mariboru, ki je Slovencem očital, da niti 
ne vedo dobro, kde je tisti Frankobrod, proti kteremu se 
stavijo po robu, a sam priznal nujnost narodnih „koncesij" 
Slovencem, na pr. odstranjenje tujih uradnikov.4 
Pa ne samo zasobniki in društva so se protivili volit­
vam za narodno skupščino nemško, nego tudi uradniki, ne-
1 „Blätter der Freiheit und des Fortschritts" 29. apr. 1848. 
2 „Grazer Ztg." 20. apr. 18-18. 
0 „Grazer Ztg." 28. apr. 1848. 
4 „Stiria" 18. majn. 1848. 
104 Zvršetek frankobioclskih volitev po Slovenskem. 
kteri samo pogojno, kakor Kreuzberg, drugi pa načelno, 
na pr. Jovan Ves cl-Koseski v Trstu. Saj so pa vladni 
listi sami priobčevali poleg člankov frankobrodcev tudi naj-
odločnejše glasove zoper Frankobrod in zoper vladno od­
redbo glede volitev v Frankobrod. Sploh je pa vlada se 
vela precej pasivno napram temu boju.; dne 21. aprila je 
sicer izjavila svoje pridržke in hotela dopustiti med Nemčijo 
in Avstrijo k večemu zvezo v smislu sodržavja, samo da so 
ostale njene okrožnice temu sodržavju spet prisojale preveč 
pristojnosti; jasnega pojma o bodočem razmerji tudi vlada . 
ni imela. Ukazi njeni v tej zadevi so bili zgolj učinek pri­
tiska najskrajnejših dunajskih nemško-narodnih krogov; a 
izvršiti onih ukazov vlada ni mogla, prepovedati volitev ni 
smela, dočim so tudi Slovenci bili, kakor smo videli neje-
dini — temu položaju je moral priležen biti zvršetek vo­
litev za Frankobrod. 
V Trstu so sicer mnogo agito vali frankobrodci, a do­
segli so jako pičlo udeležbo pri volitvi poslancev za Trst, 
Koper, Dolino in Sežano; izvoljena sta bila dr. Burger, 
tržaški advokat (ne zamenjaj ga z ljubljanskim dr. Burgsrjem) 
in vit. Bruck, poznejši minister; med namestniki je bil 
trgovec Hagenauer. 
V Pazinu so izvolili za staroavstrijsko Istro ' odvet­
nika dr. Kandier j a, namestnikom dr. Jenny-j a, tisk. 
pristava v Trstu. 
V Gorici so izbrali poslancema tolminskega komisarja 
S t ein a in grofa Mihaela Coro nini j a; oba sta dobila še 
precej glasov. Tem primorskim poslancem je naložil volilni 
odbor tržaški, da se naj drže nastopnega programa : Trst 
naj ostane pri Avstriji in postane eventualno član Nemčije 
z Avstrijo vred, kteri se inora ohraniti suvereniteta in inte­
griteta in ravnopravnost „narodnosti in jezikov z vsemi v 
§. 4. ustave z dne 25. aprila zagotovljenimi pravicami." 
Nesloga med kranjskimi Slovenci in nedostatna po­
litična organizacija se je pokazala pri volitvah. Celo narod­
njaki so kandidovali; drugi narodnjaki pa so priporočali 
kandidate in sicer prave Slovence,' „da bodo zastopali naše 
domače interese in politično integriteto Avstrije". Priporočali 
so se (razven že zgoraj navedenih) n. pr. Mih. Ambrož, okr. 
komisar smledniški, trgovec Baumgartner v Ljubljani, dr. M. 
1 Bivši benetski kraji Istre niso imeli pravice voliti, ker 5e niso bili 
v „nemSkem bnndu". 
- „Laib. Ztg." 29. apr. 1848. 
Zvršctek frankobrođskih volitev po Slovenskem. 105 
Burger, dr. Chrobat, dr. Dolenec, grof Andr. Hohemvart, dr. 
V. Hradecky, dr. Mat. Kavčič, Lamb. Lukman, dr. Merk, dr. 
Ulepič, župnik Mat. Vrtovec poleg dr. Kleemanna, Mühleisena, 
Raaba, Zevnika, dr. Fr. Župančiča i. dr. Med temi moži je 
mnogo uradnikov, dasi je dr. Merk sprožil živahno polemiko, 
pozivajoč volil ce, da naj nikar ne vole uradnikov zarad od­
visnosti od vlade. Razven tega je vlada sama priporočala 
kandidate Kranjcem, n. pr. bar. Andriana (slovečega pisatelja 
knjige „Oesterreich und dessen Zukunft), dr. Mühlfelda in 
še te-le „ne menj priporočila vredne gospode" : gub. tajnika 
vit. Kreuzberga, vit. Strahla, prof. dr. Kleemanna, okr. sodnika 
Flor. Konška v Kranji; vrhunec zmedenosti je pa nedvomno 
dosegel oni „Slovenec", ki se je potegoval za svojega „mi­
lega svobodnega doželana Anastazija Griina", češ da „on 
bodi naš voditelj." ' Prave organizacije Slovenci še niso imeli 
in niso mogli zatore zložno stopiti v boj. 
V Ljubljani se je zbralo k volitvi le 96 mož iz 
mesta, iz okolice in dekanije vrhniške; v drugi volitvi sto-
prav je dobil grof A nt. Auersperg (Anastazij Grün) 63 
glasov in bil izbran poslancem; namestnikom pa Lamb. 
Lukman z 74 glasovi. Oba sta sprejela mandat; Grün je 
takoj odpotoval iz Gradca v Frankobrod, obljubivši volilcem, 
da se odpove poslanstvu, kakor hitro se uveri, da je večina 
njegovih volilcev proti zvezi z Nemčijo. '- Ne smemo zamol-
čati, da je bil Grün med prvimi poslanci, ki so uvidevši 
oholost nemškega programa in neizvedljivost njegovo, odlo­
žili poslanstvo in se vrnili domov. 
V Kamniku (za okraj kamniški, brdski, mekinski, 
tržiški in smledniški) se je zbralo 29 volilcev-in izvolili so 
poslancem bar. Andriana, namestnikom pa dr. Ulepića, 
risk, adjunkta v Ljubljani, oni je dobil 15, ta pa 21 gla,sov! 
Ker je pa Andrian prevzel poslanstvo Dunajskega Novega 
Mesta, ostal je Kamnik brez poslanca, kajti Ulepić ni šel v 
Frankobrod. 
V Kočevji je volilo 88 mož; dobil je dr. Schrott 64 
in Ulepić 57 glasov; oni je bil poslanec, Ulepić njegov na­
mestnik. V Postojni se je udeležilo volitve primeroma ve­
liko število, 147 volilcev; izvolili so poslancem dr. pl. Golda 
(120 glasov) in namestnikom dr. Ulepića (s 67 glasovi.) 
Prava smešnica je pa bila volitev v Novem Mestu: 9 vo­
lilcev je oddalo glasove in izvoljen je bil Ant. Lašan z 
1 „Laib. Ztg." 4. majn. 1848. 
•' „Laib. Ztg." 18. majn. 1848. 
106 ZrvSetck frankobrodskih volitev po Slovenskem. 
impozantno večino 7 glasov ; Lašan je sprejel mandat in za-, 
vest, biti poverjenik tolike množice volilcev, podarila mu je 
tako vstrajnost, da se je udeležil frankobrodske' komedije 
do zadnjega hipa ; namestnikom izbrani dr. F r. Župančič 
se je pa na tej časti zahvalil. 
V Kranj i so se zbrali volilci okrajev Kranj, Kadoljioa, 
Loka in Kranjska Gora, vkup 94 namesto 121 mož, a izmed 
njih je 6 5 prosvedovalo zoper volitev, dejansko 
se jih je udeležilo tore samo 29, pa niti ti niso izvolili 
nikogar, ker se niso mogli zjediniti v osobah. Minister-
stvo je zato pozneje izjavilo, da je vol. okraj kranjski 
s tem izrekel, da noče biti zastopan v Franko-
brodu, da se pa siliti k temu ne more in ne sme. 
Jednako se je obnesla volitev v Mirni; že pri volitvah 
volilnih mož so bile sitnosti; krški trgovec Jur. Gajer je 
dolžil krškega okr. komisarja Maka, da je agitoval proti 
njemu povodom volitve volilnih mož v Leskovci, da ni za-
pisaval njegovega imena, dasi je imel Gajer večino za se, in 
da je celo po vojake poslal v Krško. Mak je pa dolžil Gaj era, 
da je šuntal kmete, češ, da ima komisar v žepu cesarski 
patent ob odpravi desetine in tlake. • Obe stranki pa svedo-
čita, da je vladala med narodom tam doli huda razburjenost. 
Po nekaterih krajih so odrekli volitev volilnih 
mož, n. pr. v Križi pri Gracarskem Turnu, na Dulah, v Ško-
cijanu in v Mirni. V Mirni je pozival komisar Raab kmete, 
da naj volijo, a rekli so mu, da nočejo sprejemati 
zakonov iz Frankobroda, nego samo iz Dunaja; 
komisar je konečno pobral svoje akte in odšel. * K volitvi 
poslanca se je sešlo samo 70 volilcev, ki so izbrali poslan­
cem narodnega grajščaka Santo Treota (s 36 glasovi) in 
namestnikom komisarja Raaba (s 35 glasovi), oba sta pa 
odklonila namenjeno jima čast; zatoreje ostal tudi ta okraj 
brez zastopnika. 
A tudi v onih okrajih, kder so izbrali zastopnike za 
Frankobrod, bile so se volitve zvečine vršile samo po menj-
šini volilcev, n. pr. v Kamniku in Novem Mestu, ali stoprav 
potem, ko je odšla večina volilcev prosvedujoča zoper vo­
litev; potem, „a ravno jedva so ga skovali bili (nam. po­
slanca) s tako mešetarijo, kakor postavim pri prav težkem 
barantanji z voli".;| Neredov ni bilo nikder, samo slučajno 
1 „Novice", „Laibâcher Zeitung" i dr. listi so prinašali polemiko 
nasprotnikov. 
- ,Novice" H. jnn. 1848. 
8 „Novice" 14. jnn. 1848. 
Zvršetck frankobrodskih volitev po Slovenskem. 107 
sta se tu in tam malo huje spoprijeli načeli slovensko in 
nemško. Bleski oskrbnik Ulrich na pr. je tožil, da je prišel 
k volitvi volilnih mož v Bled neki „tribun", „ruski emisar" 
in v Bledu in po drugih krajih na Gorenjskem zaprečil iz­
volitev volilnih mož. ' 
Na Koroškem je bila udeležitev seveda živahnejša 
in slovenski odpor '2 preslab, da bi bil mogel zaprečiti volitve. 
Celovec je izvolil poslancem dr. Stiegerja in namest­
nikom Slovenca Žele znika (Scheliessnigg),' a še le v tretji 
volitvi. V Št. Vidu so izbrali dr. Knapiča in Železnika, 
a tudi oba stoprav v tretji volitvijv Beljaku dr. Buzzija 
in Aichelburga, tudi stoprav po trikratni volitvi, v Št. 
Andraži gen. grofa Thurna in Gritznerja. To so 
bile prve volitve; ker so se pa nekteri izvoljenci kmalu za­
hvalili na poslanstvu, izbrali so Jim še tistega leta namest­
nike; n. pr. v Št. Andraži v za namestnika dr; Burgerja, v 
Celovci dr. Jos. Lešnika, v Št. Vidu Kaniča, v Špitalu Slo­
venca Prežel j na. 
Kar so mogli, to so storili koroški Slovenci zoper fran-
kobrodske volitve; izdaten pa jim odpor ni bil, a zaslužil si 
je takrat mučeniški venec celovški kapelan Matija Majar, 
nekako najskrajnejši slovenski „levičar" one dobe. Nemci 
zato niso dali miru vladiki Lidmanskemu, rodom Čehu, in 
ga primorali, da je poslal Majarja na sv. Lušarije v pre­
gnanstvo;'1 naravno, da to kaznovanje ni imelo ugodnega 
uspeha za Nemce. Majar je ostal veren svojim načelom tudi 
na strmi gori med sivimi velikani, molečimi k sinjemu nebu. 
Baš tu so trume slovenskih romarjev dale Majarju priliko, 
buditi narod svoj. 
1 ..Laibachcr Ztg.'' 11. maju. 1848. 
* Osobito M. Majar in Andr. Einspielet- sta agit ovala' zoper volitve. 
Einspielcr jo šel iz Celovca črez Vomberg v Rožno dolino, povsod budil ro­
jake in svaril jih pred Frankobrodom. Dekan žoleznokapeljski je svaril pred 
njim župnika v Svečah, zval ga je . emisarja" ; posvetna oblast pa je celo 
poslala za njim tiralico (stcckbricf). Dovršivši svoje potovanje vrne se Ein-
spieler v Celovec; zdaj ga pozove vladika Lidmansky festo k sebi in ga 
svari, dokler mu ne da Einspielcr možatega odgovora, s kterim si je pri­
boril mir. 
8 Potoval je tja Majar skozi Beljak, baš ko so tu volilci se zbrali, 
da bi volili poslanca za Frankobrod. Volilci. slovenski Ziljani so bili ne-
složni, nekteri so hoteli voliti, drugi ne. Majar, mnogim znan rojak, stopi 
med nje in jim prav po domače pove: „Ste-li znoreli? Nimamo-li že cesarja? 
Hočete mar imeti dva cesarja in plačevati oba?" To so razumeli možje in 
kričeči: „Nočemo voliti" razšli se. A policija je takoj zasledila, kdo je pre­
govoril one kmete in Majar je moral hitro oditi. 
108 ZvrSetek frankobrodskih volitev po Slovenskem. 
Krepkeje so poudarjali protifrankobrođsko stališče Slo­
venci štajarski. 
Tudi Štajarcem so ponujali kandidate, Nemce in Slo­
vence, n. pr. Andr. Dominkuša, oskrbnika sekovskega, Ant. 
Auersperga (An. Grüna), Kajserfelđa, Rechbauerja, Stre-
mayerja, dr. Smrekarja i. dr. Štedili niso niti z obeti, niti s 
strašili, med kterimi se je naravno odlikoval ruski knut. 
Udeležitev je bila tudi precej živahna, kakor se je bilo na­
dejati z ozirom na živahno agitacijo. 
V Mariboru (s sosednimi okraji) so izvolili poslancem 
gimn. prof. Maleg-a, proti agitaciji prof. dr. Puffa, ki je 
lovil osobito slovenske volilce; a večina Slovencev, posebno 
iz Slov. Goric, glasovala jeza Malega. • V Glinici so izvo­
lili grajskega odvetnika dr. G. Pattaj-a; v Konjicah'2 
dr. Kaj. Bouviera, graškega odvetnika (pozneje bistriškega 
poštarja Formacherja); v Sevnici solicitatorja Tita Ma-
reka iz Gradca. 3 
V Celji so se vršile enake reči, kakor v Mirni. Pri 
volitvi volilnih mož so se upirali nekteri okraji, in v Celje 
so prišli nekteri k volitvi samo z namenom, da jo zapreče; 
vendar so jih pregovorili frankobrodci in jim narekovali 
imena volilnih mož, ktera so kmetje večinoma jako popa­
čena izgovarjali. Volitev poslanca je bila precej burna ; kmetje 
gornjegraški so oštevali v pričo vse komisije okresnega ko­
misarja Schmelzerja in ga imenovali goljufa. V Laskih To­
plicah je moral volilni komisar pobrati kopita pred kmeti, 
ondotni župnik pa pustiti kmetom vso desetino ; potem pa so 
poslali kmetje deputacijo na Dunaj „prazne slame mlatit". » 
Izvolili pa so naposled v Celji poslancem bistriškega od­
vetnika dr. Herrn. Mu laj a, 
V P t u j i je zmagalo slovensko načelo. Zbralo se je 
lepo število volilnih mož, a večina je narekovala v zapisnik 
1 „Tageszeitung" 7. jun. 1848. 
3 Agitoval je neki dr. Pihler za se ; nasprotniki so ga dolžili, da jo 
šuntal ljudi, a on sam je to tajil in priznal samo, da je morebiti, dal povod 
natolcevanju, ker ni dosti zmožen slovenščine, dasi je rodom Slovence, in 
„da tore ne more prevzeti poroštva za pravilni smisel rabljenih izrazov". 
„Grazer Ztg." 11. maja in 7. junija 1848. 
8 Marek se je v Frankobrodu proslavil s tem-le predlogom: „Da se 
ustanovi jednota nemška, morajo odstopiti dinastije in zato se pozivajo 
nemSki knezi, da se odreko prestolu za se in za svoje potomce in si s tem 
zasluže hvaležnost vse Nemčije. Po tem naj voli nar. zbor vladarja in ga 
postavi na čelo demokratske monarhije." Celjske novine (urednik prof. Val 
Konšek) 8. jul. 1848. 
«„Tageszeitung" 11. majn. 1848 ; „Geissei" 5. okt. 1848. Lapajne, 
„Zgod. slov. Staj." 212. 
•рчкз-З^^ђ; 
Zvršetek frankobrodskih volitev po Slovenskem. 109 
ta-le prosved: „Ker smo uverjeni, da se kmalu raztopi tisti 
entuzijazem, ki ga je vzbudila vv patriotičnih srcih nemška 
zastava, vihrajoča raz stolp sv. Štefana, v mirnejša uvaže-
vanja ali se vsaj ohlade do mirne razboritosti, zavrgli smo 
vol ilei slovenskega okraja ptujskega dne 3. majnika z moži 
iz H. vred vsakeršno zvezo z Nemčijo in smo rekli narav­
nost, prostodušno in resnično, kakor mislimo, namesto izla-
ganega zaupanja „ne", t. j. s 100 glasovi proti 60 smo iz­
javili, da ne pošljemo poslanca v Frankobrod; razve tega 
sta dva okraja s 30 glasovi oddala volilni komisiji pismeni 
prosved proti volitvi; iz nekterih okrajev so poslale samo 
pojedine srenje volilne može in dobil je župan ptujski, Ferdo 
Rajsp, pri volitvi poslanca samo 44 glasov".1' Namest­
nikom je izbrala manjšina Kudlerja, a oba, Rajsp in 
Kudler sta se odpovedala poslanstvu, pošteno 
uverjena, da je večina zoper volitev, kajti glasovalo je samo 
kakih 50 volilcev za nja, dočim je bilo vseh volilnih mož 
280 ! * Ko je kmalu potem nemški duh znova se krepkeje 
dvignil povodom izvolitve nadvojvode Ivana oskrbnikom 
Nemčije,, poskusila je nemška stranka znova svojo srečo v 
Ptuji ; dr. Waser je prišel tja in prigovarjal ptujčanom, češ, 
da je neobhodno treba poslati odbornika v Erankobrod, a 
učinu je samo, da je mestni odbor ptujski prosil vlado, maj' 
razpiše novo volitev ali pa pošlje naravnost Waserjä po­
slancem v Frankobrod. ' Bilo jo pa i to brezuspešno.. V 
Ptuji je tore podlegla zjedinjena Nemčija. 
Graška „Slovenija" je smela biti zadovoljna s to zmago; 
a takoj po volitvah je razglasila oklic „Našim sloven­
skim bratom", v kterem poučuje Slovence ob ustavi in 
zahteva u vedenje slovenščine v urad in šolo, zajedno pa 
prosvedujo zoper frankobrodske volitve in pozivlje tudi narod, 
da naj i on prosveduje ; Slovenci ne morejo glasovati za 
zvezo z Nemčijo na državnopravni podlagi, temveč k ve-
čemu za mednarodno-pravno zvezo Avstrije z Nemčijo. Znova 
pa zahteva zjedinjeno Slovenijo, ki bi bila samo čin „uprav­
nega ukaza, nobenemu pravu ne nasprotujoč". V tistem 
smislu se je izrazil i Mih. Ambrož,4 i on smatra franko­
brodske volitve za neveljavne, „kar svedoči malobrojna ude-
14 G. 
1 „Tageszeitung11 20. majn. 1848; Gatti, „Ereignisse in Steiermark" 
2 „Slovenija" 11. avg. 1848. To je bil A. Lasan vse drug mož! 
8 „Slovenija" 11. avg. 1848. 
« „Slovenija" 21. jul. 1848. 
110 Nadvojvoda Ivan, upravitelj nemäki. Giskra, Marck, üritzner. 
ležitev in po nekterih krajih celo odločen prosved" ; i njemu 
je poglavitna stvar: zjedinjenje Slovencev; z žalostjo ga pa 
navdaja ralačnost Ljubljane: „Žalost me' obide, ako 
se spomnim, da tudi naša Ljubljana ni do zdaj spoznala 
srčnosti svojih bratov po deželi! .Čeravno je v tem pogla­
vitnem mestu naš narod zatrt spal, pa\vendar je na širo­
kem prostoru od Triglava do krškega broda spoznal osvo­
bojeni Slovenec vrednost svoje svobode in nekteri okraji so 
se izjavili odločno proti volitvam v Frankobrod". 
. Nekak dosleden konec tej nemški propagandi je bila 
izvolitev nadvojvode Ivana upraviteljem nemškim. Mahoma 
so slavili to dogodbo Nemci pri nas sijajnimi svečanostmi 
v nemško-harodnem smislu ; pa tudi Slovence ' je moral zvr-
šetek te volitve frankobrodskega zbora nekako zadovoliti, ker 
je bil poroštvo, da Avstrija ohrani svoje zgodovinsko sta­
lišče na Nemškem in ž njim varuje svoje interese ; na drugi 
strani je bil pa Ivan, dasi nedvomno „nemški mož" tudi 
Slovencem jako priljubljen. Pač je bilo dvomljivo, bode-li 
Ivan imel tudi potrebne moči nasproti poslancem Marekove 
in Giskrove vrste, ki so hoteli uničiti samostojnost nemških 
držav; saj je Giskra celo rekel: „Nemci se morajo zjediniti, 
če tudi pri tem razpadejo vsi prestoli in oblede vse krone." 
In narodna skupščina je 27. majnika ukrenila, „da imajo 
pojedine nemške ustave le toliko veljave, kolikor jim je pusti 
bodoča vsenemška postava." Dne 27. oktobra pa je skle­
nila 2. in .3. odstavek nove nemške ustave, s kterima se je 
nameravala Avstrija raztrgati; to je izrekel slavni Dahlmann 
naravnost: „Posledica bo ta, da se Avstrija razruši v svoje 
narodne kose in potem bi nedvomno morale pripasti nemško-
avstrijske pokrajine naši Nemčiji, ali pa ostane Avstrija ce­
lotna in ohrani svojo svetovno zgodovinsko pomenljivost, in 
potem bi se morali odreči Nemci Avstriji in njenemu vstopu 
v našo zvezno državo : poleg mogočne Avstrije bila bi mo­
gočna zjedinjena Nemčija". Večina avstrijskih poslancev pač 
ni glasovala z Marekom in Giskro, s kterima se ni ujemala 
niti Pruska. Ako pa so nemškim državam samim bile sum­
ljive namere onih politikov, bi-li mar Slovenci bili zauplji-
vejši in bolj „nemški od Nemcev" samih? 
Bilo je to Slovencem zadostilo, da so vršili avstrijski' 
poslanci v Frankobrodu jako malo častno ulogo: bili so 
zavor slavnostnemu vozu velike Germanije. Žalil je marsi-
1 Naravno samo neke vrste. 
Slovenske pa avstrijske boje. 111 
kteri čin tega zbora tudi verski čut Slovencev, na pr. predlog 
Gritznerjev, da se naj dovoli duhovnikom ženitev. Podpisali 
so ta predlog med ostalimi tudi Grün, Gold, Lašan. ' 
6. Prepir o bojah. 
Boje, same ob sebi nedolžne, prišle so 1848. leta do 
imenitnosti, ki se nam zdi dendenešnji jedva razumljiva. 
Opomnili smo že zgoraj, da so v prvih dneh po revuliciji 
imeli po vsej Avstriji v posebnih čislih belo-rudeče trakove, 
zastave in kokarde; kmalu pa je te neutralne boje jel izpo­
drivati simbol nemške narodnosti: črno-rudeče-žolta zastava, 
izum študentov jenskih; opomnili smo že tudi, da je tej 
zastavi se moral umakniti celo v Avstriji staroslavni črno-
žolti prapor v dokaz, da se je moral umakniti stari državni 
princip novemu državnotvornemu načelu, osvojujočemu si 
tudi Avstrijo : narodnosti nemški ; zastava celokupne mo­
narhije habsburške je morala se skriti pred zastavo zjedinjene 
Nemčije. Tudi ta propaganda je segla na slovensko zemljo 
in nemške zastave so vihrale na stolpih in višavah slovenskih 
mest, vasij in gradov. 
Naravno, da je nemški prapor vzbudil kmalu vznesenost 
za narodne barve nenemških narodov, imenoma tudi Slo­
vencev. Nobena oblast ni bila sicer še zaznam vala slovenskih 
barv,'' a te so si kar naravnim potem priborile veljavo same: 
barve slovenske kronovine kranjske, belo-modro-rudeče, 
postale so barve slovenske in so podpihale boj zoper tro-
bojnico nemško in laško, a v družbi črno-žoltega 
prapora avstrijskega. Program slovenski je našel v 
tej zvezi narodnih barv z državnimi boj am i najpri­
mernejši izraz. 
; Odbor narodne straže ljubljanske je tudi določil 4. maj-
nika, da naj stražniki nosijo barve kranjske dežele, pa mahoma 
seje premislil; ker so .menda trdili nekteri ljudje, da so 
one barve hrvatske, ne pa kranjske, nadomestili so takoj 
belo bojo z rumeno (srebro z zlatom). Odločil-pa ni te za­
mene ukus, nego izjavilo se je po njej politično in narodno 
1 Slov. crkveni časopis 10. avg. 1848. 
a Prim, zgoraj str. 47. — Svoje barve zeclinjone s črno-žoltirai so nosili 
slovanski rojak) tudi na Dtinaji ; ker so s tem izražali ocit.no svoje nasprotje 
proti Frankobrodu, napali so jih večkrat nasprotniki, n. pr. nekoč celo v 
„auli" Slovenca A. G. 
£r«>v*V- *-•'" 
112 • Barve stanov kranjskih in dežele kranjske. 
nasprotje; za srebro so se potegnili narodnjaki, za 
zlato stari stanovi in ž njimi somisleča stranka fran-
kobfodska (t. j. nemška); zato je ta prepir zadobil veliko 
važnost in razburil duhove. „Deželni grb in deželne barve 
so vidni ori-plamen nevidnega domoljubja, poezije-polni spo­
meniki zgodovinskih dogodeb, prapori, okrog kterih se morajo 
vsi verni sinovi dežele zbrati v bratovski zbor." ' 
Stanovi in ž njimi Nemci in nemčurji so se sklicavali 
na patent cesarja Friderika IV., ki je leta 1463. stanovom 
kranjskim dovolil rabiti barve zlato-višnjevo-rudeče; dovolil 
jim je s tem plačilo za pomoč, ki so mu jo skazali v boji. 
A že marca meseca so narodno zavedni Kranjci zavrgli 
te barve; celo deputacija kranjska, došla v imeni stanov na 
Dunaj, prinesla je soboj zastavo belo-modro-rudečo ; opirali 
so se pa na določbo cesarja Ferdinanda I. ki je ,1830. lota 
zaukazal urediti grbe dežel in pri tej priliki določil, da naj 
ima grb kranjski barve: modro-rudeče-belo. 
Do 1848. leta je bila ta stvar brez važnosti;. Kranjsko 
so reprezentovali stanovi, poosobljenost pičlega preostanka 
deželne autonomije; brez ugovora so smele zatore veljati 
stanovske barve za deželne boje. Leta 1848. je pa od­
zvonilo stanovom, samo nekaj mesecev še jih je varala 
•nada, da otmo svoje življenje v novi podobi; revolucija je 
dvignila na površino narod. Ta narod na Kranjskem pani 
bil narodno identičen s stanovi in je imel uprav tako pravico 
do svojih barv kakor stanovi. Cesar sam je bil uže odredil 
Kranjcem, z malimi izjemami Slovencem, barve; ni bilo titiba 
stoprav ustvarjati jih Slovencem : barve slovenske dežele 
kranjske so postale mahoma barve vseh Slovencev, 
postale so izraz vseslovenskega programa, znak tudi zaže­
lenega združenja vseh Slovencev. 
Pogumno so branili svoje barve Slovenci. Höffern je 
pisal : - „Čas je resen in njegovi znaki so pomenljivi. Barve 
niso več zgolj igrača, temveč so izraz mišljenja, pečat na­
rodnosti in so zatore svete, nedotakljive!" Kranjske barve 
so belo-modro-rudeče. „Ali ne bomo pripravljeni braniti jih 
z našim srcem ? .. . Modri orel v srebrnem polji je vzvišen 
simbol; cesar naš nam ga je dal! Pogumno prične stari, 
zdaj svobodni orel leteti, pogumno in neustrašljivo mu bode 
sledila četa mladih njegovih sinov, brž ko bo treba boriti se 
1 Laibachor Ztg. 23. majn. 1848. 
a Hly'r. BI. 27. majn. 1848. V „Gratzer Ztg." je 17. majn. nekdo za­
govarjal stanovske barve. M, da so one deželne barve kranjske; zavrnil 
ga je pa temeljito Banco. 
•V ' 
Vladni predlogi. . 113 
za svobodo, za domovino in za dedno rodbino vladarjevo ki 
ž njim pade ali zmaga. In kako krasno, kako pomenljivo se 
blešče barve belo-modro-rudeče, znak miru, vernosti in lju­
bezni. S takimi simboli smemo v viharnem.času mirno zreti 
v bodočnost. In ta trobojnica naj bi ostala prapor kraljevine 
in partibus? to darilo preljubljenega cesarja bi ne našlo 
simpatij v deželi? Potem bi postale te uboge barve dakak 
vidni ,on-plameni' nevidne ljubezni do druge domovine' 
Nikdo naj ne skruni dežele in mišljenja naroda, ki je vedno 
ostal veren habsburškemu prestolu in krvavel za-nj v teku 
stoletij in kljuboval na meji Avstrije viharom, kakor skala 
ob morji. Ah je pa za to vstrajnost mar kupil samo zlat 
grb s svojo krvjo, grenak, smrten spomin na temno, grozno 
dobo? Proč tore z zlatom; naš cesar nam je dal za-nje srebro, 
belino miru. Da, Kranjski je treba miru in ona ga zahteva! 
Stari orel je našel zopet domovino svojo na srebrnem polji, 
raz ktero je že v praveku se dvigal svoboden k Snežnikom 
domačih planin; zdaj pa maha nevoljno s peroti, ker znova 
grenc svobodo s pikrimi spomini in nadami, z bleščečim 
zlatom (mit schnödem golde) in mu ne dozvoljujo miru. 
Zatore. pravi rodoljub ne pozabi in ne prezira nikdar barv 
ktcre mu je podaril cesar: ' 
Wciss-blau und rot 
Bis in den tod." 
Stanovi so prosili ministerstvo, da naj stare stanovske 
barve razglasi deželnimi barvami, in naveli so toliko razlogov 
da je ministerstvo sicer odložilo konečno rešitev tega vpra­
šanja na ugodnejši čas, a vendar dovolilo, da še stanovske 
barve dalje veljajo za kranjske deželne barve. ' V narodni 
straži je pa naraščal razpor vedno bolj; načelnik Sühnl je 
moral naposled odstopiti in na njegovo mesto je stopil 
B au m gar t n er. Ze 13. septembra je ukrenil novi odbor na­
rodne straže novo prošnjo do ministerstva in v njej navel 
razloge za barve belo-modro-rudeče, proseči vlado, da naj v 
tem smislu odloči prepir ; dotlej pa so prepovedali stražnikom 
vsakojake barve. Kar je tu odbor ukrenil, to so bile storile 
uže poprej nektere bolj narodne straže po slovenskih krajih; 
za tiste barve so se oglasili nekteri državni poslanci in 
osobno pri ministerstvu zagovarjali dotično prošnjo ljubljan­
skega „slovenskega društva", imenoma dr. Kavčič. Mih. 
Ambrož in Dolžan (Dolschein). Vrlo je stopil v boj za 
1 „Laibacher Ztg." 4. jul. 1848. 
Slovenci in 1848. loto. R 
114 Zmaga slovenskih boj. 
barve tudi dr. Bleiweis." ' „Kdor nasprotuje zastavam 
belo-modro-rudečim, ker so slučajno slovanske, izdaja svojo 
domovino. Kranjska je in bode morala ostati čisto slovanska 
dežela, ker je priroda tako ukrenila in ker je to volja našega 
cesarja. Narod* kranjski je (izvzemši Kočevce) popolnoma 
slovanski; kdor ni Slovan, tudi ni Kranjec, ni domorodec, 
zato je rovanje proti slovanski domovini prokleto izdajstvo, 
plen narodnih pravic .... Ponosom se zovem Slovana in do 
smrti ohranim vernost dragi domovini, ne da bi zato sov­
ražil ine narode, a nikdar ne pripustim, da bi kdo v lastni 
domovini vkoval v verige naše narodno pravo navzlic pri-
rodnemu pravu in volji cesarjevi. Vem tudi, da se ne more 
ponemčeno glavno mesto hipoma spet preložiti v izvirnik -
in nikdar ne pozabim, da priroda ne dela skokov, a narod­
nega in zakonitega preporoda naše dežele ne bom dopuščal 
ovirati, kolikor mi bodo dopuščale slabe moje moči. To je 
moje veroizpovedanje." 
Ministerstvo je konečno izpolnilo želje Slovencem, za 
ktere je govorila prejasno cesarska določba iz leta 1836. 
Dne 23. septembra je podpisal Doblhoff ta-le odlok : •'• 
„Iz večkratnih obravnav in razprav sledi, da je bil 
prvotni grb dežele kranjske belo- (periweiss) modro-rudeč in 
da je stoprav leta 1403. cesar Friederik IV. . . „der gemain 
landschaft" . . t. j. stanovom kranjskim dovolil nadomestiti 
belo barvo z zlato; tega dovoljenja so se tudi posluževali 
kranjski stanovi. Ker pa se z omenjeno prvotno barvo belo-
rnodro-rudečo ujema tudi grb potrjen znova po Njihovem 
Veličanstvu, zdaj vladajočem cesarji Ferdinandu I. leta 1836. 
in za Kranjsko razglašen odlokom dvorne kancelije dne 
31. oktobra 1836, štev. '21,911: ker svedoči vsebina treh 
najnovejših vlog iz vestno, da želi . . . gotovo ogromna večina 
vse dežele kranjske imenoma narodne straže, da bi veljale 
stare deželne barve (bele-modro-rudeče) ne pa barve 
deželnih stanov za prave narodne ' barve, zmatram 
za primerno interesom javnega reda in miru in ohranitev 
reda in miru, da se usliše brez zadržka one prošnje in 
ukazujem to. Ondotni deželni stanovi smejo, dakak, v 
bodoče za-se uporabljati navedeno posebno dovoljenje (ce­
sarja Friderika), ako se jim ono zdi zares posebno znamo-
1 ..Laib. Ztg." Ki. sopt.. 1848. 
2 „Dass die ins (leniscile übersetzte liaupt.st.adt. urplötzlich nicht, in's 
original zurückübersetzt, werden kann." 
» „Laibachcr Ztg." 3. okt 1848. 
4 kranjske. 
Zmaga slovenskih boj. 11 5 
nito in ako nočejo marveč v duhu pravega domoljubja in v 
smislu jedinstva odreči se oni pravici, provzročujoči vendar-le 
neko razdružljivost, mesto da bi se poprijeli obče zaželenih 
narodnih barv. ' Nikakor pa se ne smejo predrugačiti se­
danji grb na stanovskih in inih javnih poslopjih, pečati na 
postavah itd. in po dotični izjavi ministerstva vnanjih zadev 
se pridržuje bodoča stalna preuredba avstrijskega'celokup­
nega grba novemu zakonodajstvu". 
Zdaj je pa bilo veselje v Ljubljani ! Koj 3. oktobra, tore 
še tistega dne, ko je uradni list prinesel oni razglas vlade, 
bila je zvečer baklada in sercnada;. udeležili so se je narodni 
stražniki in akademiki, noseči slovensko zastavo. Pred hišo 
Baumgartncrjevo so postali, načelnik je prišel iz hiše s slo­
vensko zastavo v roki in pozdravili so ga burni „živijo"-klici; 
peli so „Zivi, živi, duh slovenski!" in slavo klicali Ambrožu, 
Ble.iwe.isu, Jclačiću itd. Mudili so se tudi pred stanovanjem 
Blehveisovim in poslušali navdušen ogovor njegov: „Bratje, 
zadobili smo zopet naših starih pravic, zadobili smo jih proti 
vsem peklenskim napadom nemškutarjov; zopet se svetijo naše 
narodne barvo pred Slovenijo, kakor beli dan. Bratje! Dokler 
bode le ena kapljica slovenske krvi tekla v naših slovenskih 
žilah, ne ločimo se več od teh znamenj slovenske narodnosti". 
Po tem ministerskem odloku je pa prišel odbor narodne 
straže v.neko kolizijo z oziri galanterije. Neka gospodična 
je podarila narodni straži trak za zastavo, a odbor jo je 
poprosi] 4. oktobra, da naj v „polji zameni zlato s srebrom", 
in sicer v ščitu orlovom. Obratno pa se je večina straže 
odločila zastavin trak nakititi nez lipovim, nego s hrastovim 
listjem. Narodni stražniki so si morali pripinjati odslej tra­
kove belo-rnodro-rudeče na prsi in klobuke. 
Končan je bil v Ljubljani ta prepir, sam ob sebi jako 
neznaten, malenkosten, a bil je vendar boj dveh principov 
in v tem je iskati njegove važnosti : Narod je zmagal nad 
stanovi, osobna ravnopravnost nad stanovsko predpravico, 
novodobno načelo narodne ravnopravnosti nad zastarelim,' 
po stanovih zastopanim „narodom", brezbarveno zmesjo de-
želanov — Doblhoffov „svetovni duh" je pobil duha starega 
režima. '-' 
Bistveno drug pomen je imel slovenski prapor za ostale, 
slovenske pokrajine: tukaj se niso mogle slovenske barve 
1 -- kranjskih. 
- V nemških in neničtirskih krogih ljubljanskih jo bila nmljiva neje­
volja zarad zvršetka prepira: a do nemirov ni prišlo. „Grazer Zeitung" 8 
oktobra 1.44«. 
8* 
116 Prepir o bojah v Gradci. 
sklicavati na kak uraden odlok, na uradno sankcijo deželne 
barve. Značile so marveč narodnost in bile izraz narodne 
zahteve, da mora biti ravnopravnost podlaga bodoči osnovi 
Avstrije; še odločneje nego na Kranjskem so ob Muri, Dravi 
in Soči zastopale slovenski program. Zato se je pa zbudil 
tudi hujši boj med zastavo slovensko in nemško, osobito na 
Štajarskem. Ko so v Gradci razobesili nemške zastave, 
prikazale so se takoj tudi slovenske; najprvlje je zavihrala 
slovenska zastava nad hišo gospe Oblakove; takoj je pri-
drlo mnogo ljudij pred hišo in kričaje zahtevalo, da se od­
strani zastava, pa to je storila gospa Oblakova stoprav, ko 
so jo bili lepo prosili in ko se je spet razšel narod ; zajedno 
so napali hišo dr. Župana in sneli slovenski prapor; že pri­
hodnjega dne sta pa dr. Župan in gospa Oblakova spet, raz­
obesila slovenske zastave. To je zbudilo tako razburjenost, da 
je prišel sam guverner prosit gospe Oblakove, da naj z ozirom 
na javni red in mir sname zastavo, kar je tudi storila. ' 
Vnel se je na Štajarskem zarad barv tudi novinarski 
boj. Dr. Jos. Kranjec- je skušal Nemce poučiti, kaj po­
menijo avstrijske zastave s slovanskimi trakovi. „Barve so 
najvernejši tolmač politične smeri narodov" . . . Kdor odstra­
njuje avstrijske zastave in jih nadomešča z nemškimi, tisti 
izjavlja, da mu je Avstrija nič, Nemška pa vse in da hoče 
osnovati nemško zvezno državo. Nam bi pa v Frankobrodu 
vzeli, kar nam je obljubil § 4. ustave iz dne 25. aprila. Tega 
ne more dovoliti avstrijski Slovan „in ako se hote uže Nemci 
avstrijski združiti z Nemčijo, moramo vsaj oteti cesarju vsako 
ped slovanske zemlje/' Kajti ako odpado Nemci, ostala bi 
samo slovanska Avstrija; to pomenijo avstrijske zastave s 
slovenskimi trakovi. „Ako je mišljenje gradčanov zaista av­
strijsko, zakaj nevidimo poleg nemških zastav niti jedne av­
strijske? Ako Vam je res nekaj do Avstrije, spoštujte inače 
i patriotično mišljenje avstrijsko čutečega Slovana in pleme­
nito misleče Slovanke, nego s tem, da šiloma trgate slovan­
ske, avstrijske zastave, ki jih je izzvala pangermanska propa­
ganda; naj vihrajo raz vaše hiše mnogobrojne avstrijske za­
stave z nemškimi vred v znak, da hočete tako zvezo z Nem­
čijo, v ktero bi lehko stopili tudi Slovani, potem zgine prepir 
med nami in Vami." 
Kaj so mu pa odgovorili V „Mi hočemo biti najprvlje 
Nemci in potem še le Avstrijci . . . ako nočemo postati Rusi," 
1 „Tydennik (list.y ponaiične a zabavnu) 8. jun. 1848. 
* „Grazer Ztg." 9. maju. 1848. 
59^^ 
Prepir o hojah v Gradci. 117 
kajti slovanska Avstrija ne bode več trdnjava zoper Rusijo ; 
Slovani se sicer zdaj še boje ruskega knuta, a ne bodo se 
branili ruske ustave, ako jim jo ponudi car. ' Dr. K r a n j e c 
je zavrnil to govoričenje.'' da Rusija ne more biti nevarna, 
ker jo bode ovirala' Poljska in da ne bo nikdar Slovanu 
nemška dinastija holstein-gotorpska simpatičnejša od habs­
burške; slovenska trobojnica ne zastopa panslavizma. „Ako 
pa se nadeja avstrijski Nemec prave domovine samo v nemški 
zvezni državi, naj bo, naj se ji pridruži, Slovanu pa naj pusti 
samostalnost pod avstrijskim žezlom in naj zahteva od njega 
samo tesno zvezo za napad in obrambo z Nemčijo." 
Vedno više in više je švigal zubelj nesloge v Gradci, 
kder so še 27. aprila slavili povodom prihoda hrvatske de­
putacije pobratimstvo Hrvatov z Nemci, dasi so uže 11. aprila 
v „Gradčanki" grdili Hrvate. Osredotočilo se je to nasprotje 
med Slovani in Nemci na graški univerzi, oziroma v ondotni 
akademijski legiji, v kojo so se upisali poleg nemških štu­
dentov slovenski; dočim so pa Nem ci n o sil i samo nem­
ško barve, prepovedali so Slovencem slovenske 
barve in zahtevali, da naj nose samo nemške ali pa samo 
avstrijske brez slovenskih trakov ; v Murščevi zgodovini 
graške „Slovenije" citarne celo, da niso dovolili Slo­
vencem niti av strij skih-barv. Zbok tega je ukrenila 
graška „Slovenija", da naj Slovenci izstop i j o iz a kad. 
legije. V zboru legije so prečitali adreso graškega mestnega 
zastopa, ki jo je prinesel župan Wagner sam ; v tej adresi 
so mestni očetje iskreno prosili akademike, da se naj varujo 
razpora, ki jim preti zastopiti pot do svobode. „Naj nosijo 
Nemci črno-rudeče-zlate, Slovenci pa belo-modro-rudeče barve, 
oba naroda pa naj navdaja čut za dobro, pravo in za vedo . . . 
•Naj plapolajo v zraku zastave črno-rudeče-zlate in belo-modro-
rudeče; ali je to nevarno Vaši svobodi? Ne! Slovenci, dovo­
lite, da se nemške barve blešče na solnci; Nemci, pustite, 
da slovenske barve pridejo na beli dan . . . Naj vihrajo nad 
hišami zastave z barvami vseh narodov' avstrijskih, a sle-
harninaj ljubi svojo domovino in tako bo obstala trdna 
vez. ' Župan Wagner je nasvetoval, da naj se pošlje depu­
tacija na Dunaj in poizve, kako načelo velja v tej zadevi 
onde. Slovenec Lichtenegger je oporekal, ker dunajske 
razmere ne veljajo za Gradec; kajti Dunaj je nemško mesto, 
1 „Grazer Ztg." 13. majn. 1848. 
'' „Grazer Ztg." 24. maju. 1848. 
3 11. majn. 1848. Gatti,' Ereignisse 154. 
118 Prepir o hojah v Oratici. 
Gradcu pa ne priznajo Slovenci nemškega značaja. Obveljal 
je sicer Wagnerjev nasvet, pa s pridržkom, da, se ne obve­
žejo, da bi se ravnali po vzgledu dunajskem. Dotlej je bila 
razprava precej mirna: ko je pa D ra gon i -K reno v s k y 
zahteval za Slovence belo-modro-rudeče barve, za, vse pa 
črno-žolto zastavo vzajemnim praporom", postala je debata 
burna; po nepotrebnem je še dr. Emperger razžalil Hrvate, 
ker je stavil predlog, da naj se voli odbor slovenskih in nem­
ških akademikov, da skuša dognati pomirjenje, a da naj se 
izključe iz odbora Hrvatje, češ, „da hote zvabiti Ruse v de­
želo" ; obveljal mu je predlog, dasiravno so se Hrvatje skli-
cavali na tistih 40.000 Hrvatov, ki so se takrat bojevali za. 
Avstrijo na Laškem. 
Dne 14. majnika se je ta odbor posvetoval, a dognal 
ni ničesar. Slovenci so predlagali, da naj Nemci in Slovenci 
nosijo jednake barve, namreč črno-žolte, torej avstrijske, neu­
tralne barve, Nemci pa so hoteli, da naj se dovole jedino 
nemške. Neki Slovenec je posredoval in nasvetoval to-le: 
vkupna zastava univerze in zajedno Slovencev in Nemcev 
bodi zastava nemška ; Slovenci naj smejo nositi tudi slo­
venske trakove. — Temu predlogu je sledila pohvala, in plosk ; 
za trenotek 'se je zdel vsem končan razpor — a Slovenci so 
mahoma potem izjavili, da se ne podvrgo temu sklepu, tem­
več raje izstope iz akademijske legije. Pri tem je tudi ostalo. ' 
7. Narodna organizacija. 
Da Slovenci niso v boji zoper frankobrodce bili tako 
strogo jedini kakor Čehi, temu je bil vzrok to, ker jim je 
manjkalo one osrednje sile, one narodne organizacije, ki so 
jo tako naglo osnovali si drugi Slovani v Avstriji in ki je 
osredotočila njihove moči. Značajno je dalje to, da se je za­
četek slovenski organizaciji storil daleč od domovine, v Gradci 
in na Dunaji, dočim so Čehi, Poljaki itd. imeli „glavni stan" 
doma, v središči svojega naroda. Za delovanje dotičnikov na 
rojake v daljni domovini slovenski, to ni bilo brez pomenlji-
vosti : separatizem pojedinih slovenskih dežel je v tujini se 
moral umakniti zavesti celokupnosti in vzajemnosti vseslo­
venski; iz nižine tesnosrčnosti kronovinske je v nemškem 
stolnem mestu „svetovni duh" Slovence dvignil na vzvišeno 
1 Prim. Se Kroncs. Gesch. der k. k. Karl Rranzens-Universität 639. 
Dunajska ..Slovenija." 119 
stališče narodnosti slo venske — žal, da le bolje v the-
oriji, kiijti. dej;i,nstveno vplivanje na narod je vendar-le 
vsaj nekoliko ovirala odločitev voditeljev od mase ; lepa sloga 
med domačimi in tujimi društvi je ta nedostatek odpravila 
samo nekoliko. 
Rojstni dan dunajske „S 1 o v e n ij e" je bil 29. marec 
1S48. V pisarni dra. Dolenca se je zbralo 44 Slovencev (tisti, 
ki so podpisali adreso kranjskim stanovom) in ustanovili so 
„Slovenijo"; ukrenili so koj takrat adreso kranjskim stanovom 
in prošnjo do cesarja za združeno Slovenijo. Dr. Füster je 
bil tudi prisoten a jako tih in slabe volje — saj se v tej 
družbi ni več dobro počutil, ker je snubil uže drugo nevesto : 
Germanijo ! ' 
Konečno so osnovali okrog 20. aprila- društvo „Slo­
venijo"; prvi starosta jej je bil dr. Fran Miklošič, na­
mestnik njegov pa dr. Hladnik; tajnik An t. Globočnik; 
odborniki pa dr. Mat. Dol enee, S em raj e c in Peter 
Kozler. Odpal je pa hitro dr. Ant. Füster, profesor ve-
ronauka na dunajski univerzi, ki pa uže zdavnaj ni imel 
nobenega katoliškega prepričanja več, a ni imel poguma, da 
bi temu protislovju storil konec in odločno izstopil iz crkve, 
kteri je itak uže bil sovražnik, pač pa je brzo uskočil v 
nemško-radikalni tabor. Omenimo še dr. Posanarja, seda­
njega seka načelnika, ki se je takrat trudil, da bi se povzdig­
nila pri nas godba in petje; nasvetoval in sestavil je poziv, 
ki ga je odposlala „Slovenija" ljubljanskemu „filharmonič-
nemu društvu", da naj bolje goji slovensko petje zarad važ­
nosti njegove za narodno življenje. 
Med prva dejanja „Slovenije" gre poziv „slovenskega 
zbora v Beči" dne 20. aprila. ' V tem razglasu pravi dru­
štvo narodu, „da se v ljubezni do domovine vse zjedini. Tako 
tudi na Dunaji ,slovenski .zbor', kterega udje imajo vsi 
dolžnost, z besedo in dejanjem pomagati, da se doseže zbora 
namen ... Namen tega zbora je dognati: 1. da se poli-
tiško razkropljeni Slovenci na Kranjskem, Sta­
ja rs k em, Primorskem in Koroškem, ki so jeden 
narod, zjedine v jedno kraljestvo z imenom 
,Slovenija', ki imej svoj deželni zbor. Časi so mi-
1 To nam je pripovedoval gospod, ki seje i udeležil onega zborovanja. 
3. 1Г,. aprila namreč se je rodila graška „Slovenija" in „kmalu potem" 
se je osnovala dunajska — pravi Muršec v zgodovini graške „Slovenije" • 
prvi datovani poziv „slovenskega zbora v Boči" pa ima datum 2U. apr! 
1848 — a tiskan je v Ljubljani pri Blazniku. 
8 Tiskan pri Blazniku v Ljubljani. 
120 Potovanje dunajske deputacije v Ljubljano. 
nili, v kterih so vladarji in njihovi malopridni svetovalci 
menili, da so narodi samo zato na svetu, da jim služe in 
da vladarji in njihovi prilizovala strego svojim strastim s 
potom in krvjo podložnikov . . . Nas uboge Slovence je sila 
ločila in razkropila, sila, ne pa pravica. . . Zakaj bi nam ne 
bilo dovoljeno, . . . cesarja prositi, da nam pripusti se zjedi-
niti? Sloga rodi moč; mi bi mogli toliko krepkeje cesarja 
braniti, toliko močnejši steber njegovemu prestolu biti. Bog 
ve, ali mu ne bode prej ko mislimo, naše pomoči treba. . 
2. da ima slovensko narečje vSl o veniji popolnoma 
tiste pravice, ktere ima nemški jezik v nemških 
deželah... 3. da bode n aša Slo venija nerazdruživ 
del avstrijskega, ne pa nemškega cesarstva. 
Mi nočemo, da bi bila naša dežela pri nemškem zboru za­
stopana, le tiste postave nas bodo vezale, ktere nam da 
cesar z našimi poslanci. Naš cesar nam je ustavo dovolil ; 
ničesar ne moremo brez dovoljenja, naših poslancev in ce­
sarja storiti ..." itd. 
Verna temu programu je „Slovenija" agitovala za iz­
vršitev onih treh toček, razpošiljala je načrte peticij in se 
bojevala z Grünom. Dočim je mladi Lovro Tom an objavil 
prvi slovenski spis na Dunaji, ki je izšel brez cenzure, ' 
budil je rojake „ob Savi, Dravi, Soči in Adriji" Jurij Jenko, 
da naj ne zamude kobnega trenotja, nego naj se probude 
iz sramotnega spanja in zahtevajo naj svoje pravice. - Dru­
štveno sobo so imeli v hiši nasproti grški crkvi na „Fleisch-
marktu" v notranjem mestu. 
Ker se pa iz daljave ni dalo prav uspešno delovati, 
odredila je „Slovenija" deputacijo v slovenske pokrajine; 
zajedno je bila deputacija poverjenica dunajske univerze, ki 
je s tem hotela vrniti ljubljanski modroslovni fakulteti pohod 
in pozdrav. Brojila je pre 30 (?) juristov ; ' načelnik jej je 
bil dr. Miklošič, in dospela je v Gradec 9. majnika, tore baš 
o dobi najhujših razprtij med Slovenci in Nemci v akade-
mični legiji! Poklonil se je dr. Miklošič guvernerju grofu 
Wickenburgu v „imeni Slovencev", a nikakor se ni spustil 
ž njim v obravnave. Zvečer so se zbrali v pivovarni pun-
tigamski graški Slovenci in počastili goste dunajske; v dvo-• 
rani je sedelo 300 Slovencev vseh stanov. Že drugega dne 
1 „Slovenije slobodni njé zvesti sinovi na Dunaji." 
3 Jenko ..Der Ruf eines Slovenen in Wien an seine Brucici' an der 
Sava, Drava, Sofia und dem Adria." 
s „Laib. Ztg." 18. majn. 1848. 
Dunajska deputacija v Ljubljani. 121 
so se poslovili člani deputacije in odpotovali, ne da bi pre­
vzeli posredovanje v akad. legiji, ktero sta menda pričako­
vali' obe stranki. Mnogo so Nemci ugibali o namenu depu­
tacije in .pogodili so naposled, da namerava osnovati „Veliko 
Slovenijo",, ločeno od Nemčije in samoupravno; ta „Velika 
Slovenija" da potem potegne na se tudi ostale Jugoslovane; 
o jezikovni ravnopravnosti so izjavili posamezni člani, da 
morajo znati vsi uradniki po Slovenskem domače narečje ali 
pa morajo ostaviti službo v tej deželi. ' 
Dne 12. majnika je došla deputacija v Ljubljano; do-
poludne so se zbrali licejski dijaki s svojimi profesorji v re­
cluti, pozdravili so jih dunajski Slovenci v imeni univerze 
in jim izročili dve zastavi. Potem je deputacija pohodila 
kneza in vladiko, guvernerja in Guttmana, načelnika mestu. 
Drugega dne je napravilo še ne popolnoma osnovano „slo­
vensko društvo" slovesen shod v reduti in govorili so tu 
nektere govore ; dunajčani so pozivali rojake, da naj ostanejo 
zvesti Avstriji, neodvisni od drugih držav; delujejo naj za 
zjeilinjenje Slovencev in za ravnopravnost slovenščine v šoli 
in uradu. Zvečer so napravili akademiki in narodni straž­
niki baklado in podoknico Miklošiču, in mu postavili častno 
stražo pred hišo, v kteri je stanoval. Dne 14. majnika so 
obiskali še nektere odličnjake, sešli se še z narodnjaki v 
slovesnem zboru „slovenskega društva" in Miklošič je od­
potoval še tisto noč na Dunaj. -
Dosti borna je vnanja zgodovina te tolikrat omenjene 
deputacije; žal, da o notranji njeni zgodovini moremo še 
menj povedati ; gotovo je samo to, da se je razgovarjala z 
rojaki o bodočih volitvah za državni zbor. 'To je bila ondaj 
za Slovence najvažnejša zadeva. Zaman pa smo se trudili 
poizvedeti kaj o pogovorih in razpravah med deputacijo in 
zakonitimi oblastmi po Slovenskem, osobito v Ljubljani; o 
tem, kako so zastopali na teh mestih narodni program, ktere 
u ti se in nade so nesli na Dunaj nazaj : dozdeva s'e nam 
skoro, da so se dunajski Slovenci vrnili na Dunaj z menj-
šimi nadami v bodočnost, nego so jih bili nesli v domo­
vino. — Mnogo preglavice je „Sloveniji" delala opozicija do­
mačinov in tujcev proti narodnemu programu, imenoma 
proti zjedinjeni Sloveniji. Sodnik Jurij Devičnik ' je na 
pr. trdil, da narodnostni princip, težeč za razdruženjem držav 
1 „Grazer Ztg." 12. majn. 1848. 
a „Laib. Ztg." 18. шајп., Lloyd 18. majn. 1848. 
8 „Laib. Ztg." 18. julija 1848.' 
]22 Polemika •/, Јшјо.т I;evič.nikom. 
v narodne skupine, sokobi s principom konsolidovanja, ktero 
krepi identiteto naroda in države; narod je utvor prirode, 
država pa utvor konvenijenco ; obema morajo biti meje 
tiste in vzajemne ; sjedinjenje Slovencev se more uresničiti 
zgolj duševno po ustanovitvi nekake akademije za, varstvo 
narodnosti in gojitev jezika. Po njegovem mnenji ' naspro­
tuje zjedinjeni Sloveniji tudi „gradjanska pogodba" med Slo­
venci koroškimi in štajarskijni in ondotnimi Nemci ; na tej 
podlagi sloni Koroška, in Štajarska, te pogodbe ne morejo 
Slovenci jednostransko razveljaviti, nego samo v soglasji z 
Nemci. Združena Slovenija, bi pa bila tudi povod - raz­
padu Avstrije, ker bi gojili Slovenci zgolj slovenščino in po­
zabili nemški jezik ! 
Temu čudaku so odgovorili z Dunaja: „V onem delu 
Evrope, kder je Avstrija, biva, več narodov, ki so premajhni, 
da bi mogli osnovati samosvoje državno življenje in so zato 
primorani ujediniti- se, da, s tem dosežejo koristi, k te re po­
nuja, državna zveza. Da pa zadobi ta narodnostna država 
(nationalitätenstaat) njej pristojno moč, da postane zmožna, 
pospeševati duševni in gmotni blagostan vseh državljanov. 
in da podaja vsem članom one koristi, do kterih imajo pra­
vico, mora se načelo ravnopravnosti teh narodnostij ne samo 
na papirji izražati, temveč dejanstveno izvrševati... Kako se 
naj to zgodi? Po našem mnenji po vkupni vladi in samo­
stojni kronovinski upravi. Občne zakone naj daj a dr­
žavni zbor, v kterem je zastopan sleharn narod; ti za­
koni naj se prelože v jezik pojedinih kronovin in ta pre­
stava naj velja potem izvirnim tekstom. Poleg državnega 
zbora mora imeti sleharna kronovina svoj deželni 
zbor, na kterem se obravnavajo njene posebne zadeve. V 
tem deželnem zboru in v vseh kronovinskih uradih 
se mora ura d ovati v domačem jeziku. Iz tega sledi 
uvedenje deželnega jezika v šole samo ob sebi. 
Državni zbor pa naj določi jezik za svoje razprave in za 
dopisovanje med deželnimi in osrednjimi uradi. Neobhodni 
pogoj izvedenju te ideje je pa razvrstitev po narodih, 
kder je to mogoče, kakor pri Slovencih, stanujočih na zem­
ljopisno strogo omejenem ozemlji." Mi zahtevamo zatore 
samo „kronovino" ne pa „kraljestvo" Slovenijo, samo 
deželni zbor, ne pa državnega. „Avstrija je sicer postala po 
%L združenji različnih držav, a ne obstoji več iz držav.. . ki 
<^' so postale kron o v ine, t. j. deli novo osnovane večje dr-
,Laibacher Ztg.'' 30. majn. 1848. 
GraSka ..Slovenija''1. Muratevi članki. 123 
žave . . Razen Vas (Levičnika) nam ni nikdo znan, ki bi 
smatral Štajarsko za vposebno „državo". A iz Vaše trditve 
ne sledi niti to,- kajti Štajarsko ni imelo prvotno denešnjega 
obsegu,. Celjski grofje so bili neodvisni gospodarji svoji zemlji. 
Dosledno morate smatrati kronovino ali po Vaše, „državo" 
štajarsko za protipostavno ; da, celo Kranjsko morate sma­
ttati po svojem mnenji za skupino „držav", ker tudi ta de­
žela ni imela poprej sedanje oblike in je bila podana faznim 
gospodom . . . Pojem kronovine zahteva, da kronovina stavi 
državni interes nad kronovinskega. Ako pa zahteva korist 
države osnovo slovenske kronovine . . . tedaj se ne smeta 
pritožiti Koroška in Štajarska, ako se nekteri kosi odloče 
od njiju v upravnem ozira ... Vi mislite, da . . je narodnost 
že zavarovana, ako se ustanove nektere stolice za sloven­
ščino . . . Cesar nam je v razglašeni ustavi mnogo več ob­
ljubil, namreč popolno ravnopravnost z drugimi narodi; do­
kler pa uradi govore s Slovenci v nerazumljiVem jeziku, do­
kler mora Slovenec podpisavati nerazumljive mu listine, od­
ločujoče o njegovih najsvetejših lastninah : o imetji, svobodi 
in življenji, dotle ne bo deležen po cesarji mu obljubljenih 
dobrot." ' F j j j 
„Raznovrstnost narodov je za Previdnost sredstvo v 
dosego prave človečnosti. . . Tudi slovenske veje imajo svojo 
pomenljivost za omiko in so odrejene za višjo ulogo, nego 
biti črno-rudeče-zlatim fanatikom v zabavljanje, zasramovanje 
in sumničenje" . . . Slovenske veje so poklicane, biti „nositelj 
človeške omike v posebni obliki, pogojeni po njihovih poseb­
nostih" . . . Pogoj temu je izobraževanje vej in združenje v 
upravno jednoto. '* 
0 poznejši zgodovini dunajske „Slovenije" nismo mogli 
poizvedeti ničesar; ne vemo, ali je sploh kdo spisal o njenem 
delovanji tako zgodovino, kakor dr. Muršec o graški „Slo­
veniji." '' 
Graška „Slovenija" je bila med prvimi društvi 
te vrste v Avstriji in prvo ustavno društvo štajarsko. Po­
rodilo se je Ki. aprila in je začelo takoj svoje delovanje v 
smislu i; 2. pravil : „Povzdiga narodne zavesti na podlagi 
izobraževanja slovenščine in poznavanja sorodnih narečij v 
dosego tesnejše zveze z ostalimi slovanskimi vejami." V po­
litičnem oziru je bil vseslovenski program tudi njej vodilo : 
1 ..Laib. УЛџг s. jim. !HJ8. 
••' ..Illyr. Klatt" IL jul. 18,18. 
' Rokopis hrani Staj. deželni arhiv. 
124 Murščevi članki. 
samobitnost (kronovinska) Slovencev in neodvisnost Avstrije. 
Začetkoma se je bavila pa bolj s slovstvenimi zadevami, 
jezikovnimi študijami itd ; še le, ko si je pridobila lepo šte­
vilo poverjenikov po deželi, stopila je bolj na politično polje. ' 
A samo polagoma je pridobila potrebna tla, za frankobrodskih 
volitev še ni bila dovršena njena osnova niti še dosti pro-
bujen narod; a vendar je nekoliko zaprečil napor „Slovenije" 
tujo volitev. V sledečih tednih do volitve za dunajski državni 
zbor so ji pa tako narastle moči, da je z razmerno lepim 
uspehom vodila volilno gibanje na Malem Štajćiru. 
Najvažnejše sredstvo ji je bila publicistika. In malokdaj 
je pero slovenskega žurnalista spisalo take članke, kakor so 
bili članki začasnega „starašine Slovenije", dr. Jos. Muršca 
v Gradčanki. '; Naveli smo že tu in tam nektere odstavke teh 
člankov; zaslužili bi p;i, da bi jih kdo poslovenil in seznanil 
ž njimi narod sam, kajti imeli so neizmerno važen uspeh: 
Andrej Einspiefer sam je pozneje rekel Muršcu, da. so uprav 
ti članki njega probudili za. slovenstvo. „Sleharni narod", pravi 
Muršec — Živkov, „ima prirojeno pravico, posvečeno po, pri­
rodi, da mu je svoboden jezik materini, in ima najmočnejše 
pravo, da si razvija popolnoma neoviran svojo materinščino, 
kajti materinščina jamči obstoj narodov, ona je prirodni 
ustroj in njen razvoj najprimernejše sredstvo duševne omike, 
pogoj višjemu življenju, ki je smoter narodom. Ravno zato 
je ukrenil modri stvarnik, da imajo glasovi materinščine za 
vsakega neizrecno sladko milino in dražest, da ga vežejo k 
njej nadnaravne vezi in da mu je tem svetejša, ker mu je 
porok njegovih najvzvišenejših dobrot životnih." Neomikanca 
žali zanemarjanje njegovega jezika, še bolje pa omikanca, 
ki ve ceniti njegovo važnost, sredstvo do omike. Posledica 
tega sistema je raznarojevanje vseh učenih mož tega naroda 
po nemškem učnem načrtu, segajočem v najmenjšo vas. 
„Narod vidi, da dospo njegovi sinovi samo s tujščino do 
vede in dostojanstva, in vidi, da opravljajo njegovi predstoj­
niki, duhovni in posvetni od najnižjega do najvišjega, vse 
pismene in nad potrebo tudi ustmene uradne posle samo 
v tem jeziku, da se razgovarjajo v njem, v materinščini 
pa k večemu prav nerodno in slabo „coklajo" (einher-
1 V „Slovenijo" so vstopili tudi ini v G radei bivajoči Slovani. Društveni 
pečat ima na sredi podobo lipe in napis: „Družba Slovenija v Gradci." 
- ..Thcilweise Beleuchtung der drückenden Sprach- und damit ver­
knüpften Lebensverhältnisse der Slovenen in Steiermark, Krain, Kärnten, 
Istrien, im Triester und Görzer Gebiete'. „Grazer Zeitg." 17. 18. ii. *2(>. 
aprila 1848. 
Muršeovi članki. 125 
stolpern) nikdar pa, se je ne poslužujo v pismu; temu 
narodu se usiljuje nekoliko brez namena, nekoliko pa nalašč 
zoprna, sramotilna in moreča misel, da je njegova materin 
ščina preborna, nerabljiva in propodla za gospoda in njegovo 
življenje in samo slabo sredstvo za silo." Zbok tega čuti 
narod svoje lastno siromaštvo, no smatra svojih izobraženih 
sinov več cvetom svojega rodu temveč tujci in sam sebe 
uborniin narodičem brez gospodov in učenjakov; od tod 
izvira otožnost slovanskega značaja in slovanskega petja. 
Vse narodno življenje se zadušuje že v osnovni šoli in jedino 
zavetje je jeziku crkev. Narod ni zakrivil svojega bednega 
stanja; nosil je vsa bremena, ne da bi mu bili prepustili 
prirojena, prava: Kakor v šoli, tako je tudi v uradu vse 
nemško. Vsi napisi, okrožnice, razglasi so nemški; kmet jih 
ne razumeje, dasi se tičejo njega; ponižno gre v kancelijo 
in podpiše listino, ne -da bi vedel, kaj ji je vsebina; tujcem 
mora popolnoma verovati. „Rojstni svoj list v roki držeč, np 
zna čitati svojega rojstnega dne." V ustmenem občevanji se 
ne more sporazumeti z uradnikom; ako pa poprašuje kaj, 
zovejo ga pusteža in bebca. „Polovičnih in celih nedoraz-
umov je on kriv, in posledica so sitnosti, škoda, kazni in 
pravde za-nj. Med 100 uradniki mu nista mogla niti dva 
raztolmačiti ustave. Že davno se zahteva, da uradnik umeje 
narodni jezik, a, vedo se temu izogniti . . „Tako so zasadili 
smrtni nož v živce îmrodu po nemškem principu zgoraj in 
spodaj." I Niti zgodovina nima tolažila za Slovenca, kajti 
žrtvoval je srčno svojo krv in svoje duševne sile za čast 
tujega naroda „v čegar zgodovini se je potopil z vsemi svo­
jimi čini in plemiči, kakor se potope biseri,, ako jih vržeš 
v morje; niti spominjati bi se jih ne smel niti poznati 
jih." Zato nam se sveti, kar je nemško, v podvojeni krasoti, 
„naravno, saj je samo tam čast, spoštovanje osobno in sta­
novsko, olajšava, uspehi, bogastvo, čin in dostojanstvo, samo 
tam imajo mesta, gospode in učenjake." Zato je največ 
nemških simpatij pri Slovencih, „celo pri domoljubih, kterim 
je več do sreče domovine, nego do slave jezika." Kar pa se 
ni posrečilo peterim vekom, ne zmore tudi novih pet vekov 
ne; narod bi, samo polagoma umiral; tega pa vendar Nemčija 
ne more zahtevati; ne more želeti tuje zemlje, ne more se 
opirati na podrte zgodovinske pravice, na kterih mesto je 
stopilo prirodno pravo. Zato je Nemčija izjavila, da se hoče 
omejiti samo na Nemce in se celo znebiti Poznanjske. „Ako 
vsadiš mlado, dasi jako čvrsto drevo preblizo velikemu, 
košatemu drevesu, ne more prav živeti in se krivi, slabi, 
126 MurSčevi članki. 
peša in mora hirati, ker ga od zgoraj senčijo velike veje, 
dočim mu od spodaj jemljejo prostrane korenine vlažnost; 
mori ga zaduhcl vzduh. Ako pa raste na samem in na dobri 
zemlji, če tudi blizo, prav blizo jednakomu mlademu 
drevesu svoje vrste, rasteta obe krepko, širita daleč okrog 
močne veje. ki se združe, da postaneta drevesi dvodebelni 
vzejemno se podpirajoči v burji, obe pa lepo cvetoči in rodeči 
obilen sad. Prvo je bila doslej naša usoda v zvezi s presilnim, 
nam tujim nemškim življem -- zadnje pa nam ustvari novo 
stališče." Beseda cesarjeva združi tudi nas v jedno deblo: 
ustvari tesno zvezo s Hrvati in to bode neprema­
gljiva trdnjava cesarstvu proti jugu. „To stanje 
nam vzbudi novo življenje. Nismo slaboten rod, podobni 
otroku ali starčku, marveč krepkemu možu. ki doslej ni 
mogel rabiti svojih sil, ker so ga ovirale in težile težko 
verige. Kmalu pa vstanemo in začnemo novo življenje in 
postanemo, kar še doslej nismo bili nikdar: jeden narod, 
jedna dežela nerazdeljena in neoslabljena . . . svoboden, 
ustaven, ravnopraven narod med svobodnimi narodi; odslej 
se nam ne odtuji nobeden duh več, nobeden plemenit rod; 
odslej se nam ne bodo krčile več meje naše zemlje. Z naj-
veselejšimi nadami sine zatore Slovenec pozdraviti bodočnost; 
ta sreča bo pa tem popolnejša, čim bolj bomo narodni. V 
lastnem podnebji, v žarkih lastnega solnca živi sleharna 
bilka najkrepkeje." ' 
Z vso močjo je „Slovenija" delovala proti volitvam v 
Frankobrod; širila je med narodom oglase dunajske „Slo­
venije", Palackoga pismo petdesetorici, oklic bar. Buschmanna; 
nabirala je podpise za prošnjo za združeno Slovenijo in po­
učevala narod ob ustavnih pravicah in dolžnostih. Po dovr­
šenih volitvah frank o brod ski h je graška „Slovenija"' pozivala'2 
narod, da naj prosveduje proti volitvam in naj se pripravlja 
na volitve državnozborske ; poziva duhovnike, uradnike, uči­
telje, grajščake na narodno delo, in naposled i — Slovenke. 
„Pri tako lepem delu ne smete zaostati. Vi ste prve goji-
teljice človeku, iz Vaših ust sliši dete prve mile glasove 
tistega jezika, ki mu bo vse žive dni drag in mil. Naj so 
zatore slovenski glasovi prvi, v kterih mu Vi razodevate 
1 Ti Članki ..so bili ona silna trublja. Ci je milotožni glasi prvenci so 
doneli po vsej deželi in črez njene meje, Slovenec drami H k zavesti. Nemcem 
pa nemilo v vest drenali in jo pikali" piSo o njih cestiti zlatomaänik — 
pisatelj let.os. Krones pa imenuje te članke „Kcho' Palap.kovejja listu; Gesch. 
d. k. k. Franzens-Univers. fiJ-til. 
"- „Našim slovenskim bratom." 
^W-W.WV.'îaïÇ 
Poslanstvo k slovanskemu shođn v Pragi. 127 
svojo ljubezen in mu dajete prve nauke vsega dobrega in 
lepega . . . Vscgdar in povsod so se Slavjankc skazale velike 
domorodkinje našemu razširjenemu narodu." 
Graška „Slovenija" je poslala Stanka Vraza k slo­
vanskemu shodu praškemu; zastopal je tudi mari­
borski okraj. V pooblastilu z dne 27. majnika pravi .Slo­
venija" : „Z veliko radostjo smo čitali poziv k vseslovanskemu 
zboru v Pragi, z veseljem slišali preblage namene, ktere si 
stavi. Ravno to si tudi pri nas iskreno želi vsako slovensko 
srce in se močno veseli, da slovanska debla, bratje po krvi, 
brate in zlagajo se tudi v mislih, željah in čutih od dne do 
dne bolj. Hvala, presrčna hvala zato slavnim bratom Čehom, 
ki s svojim zborom vzajemno složnost in bratimstvo bolj 
bude, jako krepe in nas viteško in hrabro vode k domorodni 
sreči in narodni časti ! Bodite zagotovljeni, da vsi Slovenci 
radi odobre in čvrsto podpro z vsemi močmi, duševnimi in 
telesnimi, kar boste vi za potrebno spoznali in sklenili : da 
se ohrane neoskrunjeno naša. presvetla cesarska rodbina, 
kteri smo z vsem srcem udani, pri vladi, naša avstrijska 
država, pa v svoji samostalnosti in nezavisnosti in naša na­
rodnost v svojih njej ustavno podeljenih pravicah. Mi Slo­
venci sine želimo od drugod postav in pravic, 
kakor od našega premil ega cesarja in avstrij­
skega zbora, ne želimo si druge zveze, kakor z na­
rodi v naši državi, ktera nas Slovane jedini in po jedinosti 
krepi. . Ni treba pri drugih kruha prositi, dokler ga doma, 
hvala TSogu, imamo obilo. Na avstrijskem državnem zboru 
bode imela privica slovenske narodnosti dovolj zastopnikov, 
najde dovolj domorodcev za podpornike. Onde si hočemo 
po pravici osnovati in z lastno močjo obvarovati in obraniti, 
kar služi naši narodni sreči in časti. Zato le bodimo Slovani..!" 
To pooblastilo nas vede k slovanskemu shodu v 
Pragi, ki je pa za Slovence le z ozirom na svoj vseslo-
vanski vpliv važen, kajti udeležili so se ga Slovenci jako 
pičlo. Med onimi moži, ki so podpisali povabilo k shodu, bil 
je sicer tildi dr. Miklošič, a v Prago ga ni bilo. Udeležili so 
se slavjanskega shoda ti-le Slovenci:1 A. Globočnik in 
Aloizij Sparovid, poverjenika „Slovenije" naDunaji; dalje 
pa še Stanko Vraz v imeni graške „Slovenije", zajedno 
poverjenik hrvatskega deželnega zbora;'- pridružila sta se 
konečno Andrej G rio vid in Vinko Zelnik. Vraza je 
Zprâwa o sjozdu slovanskim w Pra/.e, 67. 
Pcjaković, Aktenstücke, 80. 
128 Slovanski shod v Pragi. 
posebno spodbujal Erben,, da naj pride, pa da naj pride tudi 
mnogo inih Jugoslovanov, kajti samo tedaj bode mogoče 
prisiliti vlado, da se uda Slovanom. „Sada ili nikada!" ' 
Miklošič je bil takrat bolehen in je šel iz Dunaja, na 
kmete se zdravit. • Slovenski člani so bili v jugoslovanskem 
odseku in dognali so, da se je postavilo na dnevni red tudi 
si o vensko pitanj e, imenoma z j od inj en j e Slovencev, 
to je pa tudi menda jedino, kar se nanaša neposredno na 
nas. Saj je pa shod sam obrodil jako malo pozitivnega sadu ; 
praški nemiri o duhovih praznikih so razpršili shod prvlje, 
nego so mogli resno misliti na izvršitev lepih njegovih na­
črtov: pobratimstva Rusov in Poljakov in organizovanja av­
strijskega slovanstva zoper nakane frankobrodskega nemštva. 
Važno pa je vendar bilo, da se je prvikrat tukaj zbralo 
toliko zastopnikov vseh avstrijskih debel, celo nekaj Poljakov, 
da so prvikrat tu obravnavali svoje želje in težnje in storili 
prvi korak k vzajemnemu postopanju, uvidevši svojo moč. 
Federativni program je krepko poudarjal pot rešitve za Slo­
vane in za Avstrijo in bil v zavestnem nasprotji proti Fran-
kobrodu. 
Mimogrede je omeniti one laži, ki se ponavlja še den-
denešnji, da se pre niso mogli razumeti slovanski člani shoda 
v slovanskih narečjih in da so zato govorili nemški. ' Govorili 
so marveč zgolj v domačih narečjih ; Jugoslavni res, da niso 
razumeli popolnoma govorov čeških in poljskih, a tolmačil 
jim jih je Safari k v hrvaščini. 
Nekako sorodnost z udeležitvijo slovenskih poverjenikov 
pri praškem shodu ima poslanstvo dr. Štefana Kočevarja, 
pooblaščenca graške „Slovenije" imenom štajarskih Slovencev 
v zbor hrvatsko-slovansko-dalmatinski v Zagrebu, 
ki ga je sklical ban J e 1 a č i ó v 5. dan junija — tore sodobno 
z vseslovanskim shodom v Pragi. Poslanstvo Kočevarjevo 
' Vraz. Dela V. 400. 
• Pozneje so trosili lažnjivo vest, da je bil Miklošič v Pra«i da se 
je tam hudo pregrešil in bil zato zaprt itd. Dr. Dolence je moral "zavračati 
te laži. Laib. Ztg.- 20. jun. 1848. O tem shodu so ogromno mnogo pisali 
v novinah in drugoj. ' N. pr. Zpraiva o sjezdii slow., ..Slovenija" 21 jul 
1848. itd. (poleg „Pražkih nov.) Tydcnnik 15. jun. 1848. Bohemia 1 jun 
i dr. 1848. Lloyd 19. jul. 1848. sgranici- Ztg. i dr. listi. Slovanst.vo I i 12 
Manifest shodov v ..Sloveniji' 14. jul. 18)8. Ob utisu bogočastja s slovan­
skim obredom gl. Sehoof. Die Bewegung in Böhmen V. 11. Vraz Dola V 
400. pismo 92. 
•'' Celo Bohemia je že 1848. lota, navzlic, svojemu nemškemu značaju 
povedalaizrec.no, da je govoričenje o nem.škem jeziku — fabula. Čuli smo 
pa to tudi iz ust udeleženca ono.ga shoda. 
•jf**~xFm 
Graška „Slovenija'' pošlje dra. Kocevarja v Zagreb. 129 
je bilo odziv na povabilo Jelačićevo, čegar volilni red za 
oni deželni zbor v § 8. ponuja „dostojno mesto" v zboru 
tudi „zastopnikom avstrijsko-slovanskih kronovin, ako hočejo 
razveseliti naš deželni zbor s svojo navzočnostjo." ' Omenili 
smo že, da se je Hrvatom zdela potrebna in izvršljiva ožja 
zveza Hrvatske s slovenskimi pokrajinami in „načrt pogojev 
sprave 'z Ogri" pridržuje Hrvatom pravico, „da smejo ob­
noviti staro politično zvezo" z nekdaj hrvatskimi kraji, t. j. 
z Dalmacijo, s „hrvatsko-slo vensko (windische) krajino", t. j. 
spodnjim Stajarskim in delom Kranjske poleg nekterih k 
stari Hrvatski spadajočih istrskih pomorskih krajev; po 
vzgledu „zgodovinske pradobe" se hočejo spet ože združiti 
s „Kranjsko in Malim Stajarom, a tudi z ostalimi slovenskimi 
kronovmami", dakak, da „brez škode za integriteto avstrij­
skega državnega obsega." -
Dr. K o če v a r jo šel v Zagreb s nastopnim pooblastilom 
graške „Slovenije." ' „Prišel je od nas že davno pričakovani 
.feis, da se mi, po krvi in rojstvu bratje, in k temu še bližnji 
sosedje sporazumemo in stopimo v bratovsko vzajemnost. 
Mi Slovenci, mala vejica velikega debla slovanskega, raz­
trgani po dobro zviti, narodnost našo podkopajoči politiki, 
nismo mogli poznati niti samih sebe med seboj, toliko menj 
se Vas, naše bližnje junaške brate. Ali zdaj je previdnost 
božja, oznanujoča svobodo in samostalnost vsem narodom, 
razdrla zapreke, ktere so veje jednega debla razdeljevale, in 
je položila najsvetejše posestvo: narodnost, v roke vsakega 
naroda. Nam se tedaj zdaj nalaga moško braniti, kar nam 
je podelila večna pravica; naše je tore zdaj, da razumejemo 
čas, da si pripravimo bodočnost veselo in slavno. Ali da smo 
mi Slovenci prepričani, da se ta lepi namen more doseči le 
po vzajemni složnosti in trdnem pouzdanji v naše drage 
brate Slavjane, posebno pak v vas bližnje bratske sosede 
Hrvate, Slavonce in Dalmatince in ostale Jugoslavjane, pro­
simo^ preslavni sabor trojedne kraljevine po našem poslaniku 
dr. Stjepanu Kočevaru, okrajskem vračniku v Podčetrtku, v 
imeni graške družbe Slovenije, da bi blagovolil sledeče naše 
želje prevideti in podpreti: 
1. Hoteči kakor Vi, vsegdar zvesti in privrženi ostati 
milostivnemu cesarju našemu želimo, da se on i njegova 
1 Pejaković, Aktenstücke, 12. — Glej zgoraj str. 90. 
3 Pejaković, 110. 110. 
•'' Urez datuma. Priloga zgodovini „Slovenije", rokopis Muršcev v 
graškem dež. arhivu. 
Slovenci in 1848. leto. 9 
130 Dr. Jos. Kranjec. 
rodbina za naprej obdrži na ustavnem prestolu pri vladi. 
2. Da ostane država avstrijska, neodvisna in da v bodoče 
ima svoj posebni narodni zbor. 3. Da se trsimo v bližnjo in 
ožjo zavezo stopiti z Vami, svojimi brati, v duševnem in 
materijalnem oziru, tako da bi naša občna prizadevanja bila 
jednaka in se pravice slovanske narodnosti zdržale neo­
skrunjene." 
Poleg Čehov Dušane Lambla in Jaroslava Erbenn, ude­
ležil se je zbora zagrebškega dr. Kočevar ; ' govoril je ognjevito 
in slavil ta zbor za epoho v zgodovini slovanski. A tudi ta 
korak je bil brez dejanskega uspeha. 
Duša graške „Slovenije" je bil dr. Josip Mur še. c; 
njegov blagi duh veje iz njenih oglasov in pooblastil. Poleg 
njega se je odlikoval dr. Josip Kranjec, ki je marsikteri 
članek priobčil, n. pr. znameniti spis: „Nemško-slovanskc 
razmere",'' ki se odlikuje po posebno odločni dialektiki 
glede nemškega pitanja: Ako še kaj velja volja knezov, 
tedaj velja še „zvezna listina" (bundesaote) 8. majnika 181П. 
na ktero se opira samostalnost knezov ; ako je pa ona listir.-.i. 
prišla ob veljavo in se umaknila volji narodovi, tedaj 
pa velja to prirodno pravo za Slovence v tisti 
meri kakor za Nemce; a Slovenci, opirajoči se na pri­
rodno pravo, nočejo zveze z Nemčijo. „Kdor pravi, da morejo 
Slovenci zgolj pod nemškim varstvom rešiti svojo mlado 
svobodo, tisti trdi, da se naj iz stra,hu pred smrtjo sami 
umore." Nemčija na narodni podlagi osnovana, izključuje 
nenemške deležnike; za zjedinjenje na politični podlagi 
pa ni treba, da bi se izvršilo pod nemško zastavo. „B odo č-
nost, imajo Slovani samo v Avstriji" in Slovenci 
morajo ostati Avstrijci, ako hote ostati Slovani; služiti morajo 
ustavnemu cesarju, ne pa republikanski osrednji vladi nemški. 
Marljivo je take polemične članke širila „Slovenija", 
osobito zoper Grüna; v lepi slogi je podpirala posestrime v 
Beči, Ljubljani itd., in ni bil brezuspešen njen trud. Nemci 
sami so tarnali, da je napor „Slovenije" prognal kmalu 
skoro vse zastave frankobrodske z ulic graških; dr. Mor. 
1 Pojaković, 'M. 78. Žal, da no vemo več. vesti o tej stvari. Springer, 
Geschichte Ocstp.i'roif.lis II. 437. Kroncs, Neuzeit, Oestcrreiehs ()!)1. „Ljnblj. 
Zvon" 188.'), '257. Kaj jo pa s tisto .,ptinovlastjo:-, ki jo omenja Kočevar v 
pismu Vrni'.ii <!. majn. i848V Zastopal naj bi ,.Slovenijo" v srbskem zboru. 
Vraz. Di'hi V. p. XXIV. opomba k p. ХШ.; zveze ne najdem med tem po­
oblastilom in pražkim shodom. 
- Priloga v „Grazer 7Јц." 10. jun. 1848, ponatis v ..Sloveniji'- 11. 
julija 1848. 
Uspehi graške „Slovenije". 131 
Schreiner priznava, da je „Slovenija" zbudila 
nemškim Avstrijcem znova čut avstrijski, da so 
so odtrgali kmalu od neavstrijskih bratov, „odložili nemške 
barve in spet pripeli si barve avstrijske." Poleg „Slovenije" 
ni moglo doseči vpliva graško „Nemško društvo"," naperjeno 
baš zoper „Slovenijo" ; „Demokratska družba" pa se je ho­
tela zjediniti s „Slovenijo", samo da bi sploh dobila vsaj 
nekaj veljave. Zato pa tudi nasprotniki niso štedili najlju-
tejših napadov na zvestobo članov „Slovenije"; Gradčanka, 
ki je bila dolgo pristopna njenim izjavam, branila se je kes-
neje priobčevati izjave „Slovenijo", niti njenih inseratov ni 
hotela sprejeti, celo za plačilo ne, češ, „da ne more vršiti 
samomora." ' Zato je pomladi 1849. leta širila „Slovenija" 
posebno opravičevanje in čisto resnične so besede: „Kdo 
se je dvignil za Avstrijo, ko jo je vlada sama zapustila? 
Kdo se ni bal v Gradci in na Štajarskem na ves glas spo­
znavati imena avstrijskega, ko je bilo še nevarno izustiti 
jo? Slovani so to storili, osobito v Gradci, kder se je 
borila za to „Slovenija" ustmeno in pismeno". 
O težnjah in naporih „Slovenije" so se trudili goreči 
rodoljubi in njeni poverjeniki po Malem Štajaru in kmalu 
so čitali, da so dosegli tu in tam nekaj uspeha. V Celji 
se je zbralo lepo število učencev okrog prof. Val. Konška, 
kijih je poučeval v slovenščini; pri sv. L or e nei so kmetje 
zahtevali slovensko uradovanje in veliko veselje je zbudil 
prvi slovenski razglas grajščine negovske. 
Menj važna je bila „Celjska družba za gojitev 
sporazumljenja med Nemci in Slovenci". Program" 
njen svari pred pooštrenjem narodnega nasprotja in hoče 
posredovati med Nemci in Slovenci; oba naroda se naj zje-
dinita v višji jednoti : v Avstriji na podlagi ravnopravnosti. 
„Skrajnim" težnjam hoče družba priti v okom z „opazo­
vanjem" osobito gibanja na Hrvatskem, a protiviti s"e hoče 
združeni Nemčiji uprav tako, kakor zjedinjeni Sloveniji. Iz 
tega načrta čujemo glas Vinka Gurnika, ki je pa sicer 
vrlo budil rojake in nasprotoval bližnjim grajščakom in nji­
hovim uradnikom, kteri so šiloma delovali za Frankobrod, 
sumničeči pa tudi narodnjake in slovenske „Novice". :l 
V Ptuj i so zložili peticijo za šole z nemškim in slo­
venskim učnim j c z i k o m ; tisto so storili slovenski 
1 „Carintliia" 18. maju. 1848. „Der Freimüthige" 13. sept.. 1848. Spis 
»Slovenije- je pisan 17. 1'cbr. 1.84«. ,.Danica ilirska" 10. ožujka 1849. 
* „Lloyd" 25. maju., „Tageszeitung" 7. jun. 1848. 
3 „Celjske novine" 8. in 15. jul. 1848. „Grazer Ztg." i), jun. 1848. 
«J* 
132 Uspehi graške „Slovenije". 
ljutomeržani, ktere je podpiral blagodušni Nemec dr. 
Gottweiss. Posebno tu ob iztočni meji so vplivale vesti 
iz sosedne Hrvatske; pazno so sledili in sočutno motrili do-
godbe onostran Sotle in sovražno so gledali uradnike, ki so 
se proti vladni uredbi branili slovenskega uradovanja in celo 
sramotno podili slovenske kmete iz uradov. ' Čuditi se mo­
ramo, dani imel napad nemčurskih ljuto m er ž a nov 
na slovenske dijake, prišedše pozdravljat s trobojnico dm. 
Mat. Preloga septembra meseca hujših nasledkov.'2 
V Poličanah so osnovali nekako politiško kmet-
s ko družbo, da bi tolmačili kmetom dogodbe časa in de­
lovanje zakonodajnih zborov, osobito glede desetine, tlake itd. 
Dne 15. julija je zbral dr. E'er d o K o če v ar malone 500 
kmetov okrog sebe; bili so hudo razburjeni in se hudovali 
nad poslancem Sturmom, ki je obljubil, da bode poročal o 
državnem zboru, pak ni bil prišel. Pomirivši jih za silo, pri­
poveduje jim dr. Kočevar o potrebi slovenskih šol, o pred­
logah zastran kmetske odveze itd. Zdaj se je pa krik po­
novil ; kmetje so trdili, da nočejo prevzeti odkupnine, ki bode 
prevelika; odškoduje naj gospodo, kdor jim je vzel desetino 
in tlako; samo duhovnikom hočejo nekaj dajati „za Bog 
plati", da bodo mogli živeti. Nabirali so doneske za Hrvate 
in zahtevah so prosved zoper ukrep deželnega zbora, ki je 
bil oklical Štajarsko za „nerazdružljivo vojvodino". Ponav­
ljali takih shodov niso. temveč je odbor sklenil, v bodoče 
sklicavati samo poverjenike pojedinih okrajev k sejam. •' Neko 
gibanje je nastalo tudi v na. rodni straži mariborski; 
narodno prašanje je razdvojilo osobito člane študentovske 
legije. Načelnik baron Kast jim je konečno prepovedal slo­
venske in nemške barve in pripustil sa,mo štajarske. Pri 
blagoslavljanji zastave narodne straže je bil značaj slavnosti 
v obče nemški, a zastava jo bila nakičena i s slovenskimi 
barvami in dekleta so nosila tudi slovenske trakove. ' 
Tem črticam, osvetljujočiin razmere na. Stajarskem, in 
vpliv „Slovenije" na nje, naj dostavimo še besede, s kte-
rimi izraža trezni Vinko G urnik utis audijence pri J e-
lačići v Gradci: ;> „Gotovo ne vem, ali sem svoje občutke, 
kterih je bilo srce polno, v besedah prav razodel. Mojc srce 
je tako kipelo, ko sem stal pred vitežkiin. pa vendar tako 
1 „Slovenija" 18. avg. 18d8. 
''• „Der Freisinnige" 21. sept.. 18-18 in v drugih listili. 
8 „Oljske novine" 2.4. jul.. ..Slovenija" 22. avg. 18-18. 
' „Tageszeitung" 17. jul., „Volksf'reund" 2(>. sept. 1848. 
•'• „Celjske novine" ',». jul., „Slovenija" ti. avg. 18-18. 
„Ljubljansko slovensko društvo." 133 
milim banom, da sem svoje besede celo pozabil;... ta mož 
vsakega, vname- /a se. Kdor le enkrat govori ž njim, go­
tovo je za vselej njegov ... In ko sem mu pravi], da mi 
južni Sloveni v njega, stavimo svoj up, kakor v moža, ki je 
Avstriji steber, poklican varovati njeno ustavno samovlado, 
in da smo pripravljeni v ta namen zbrati se okoli njega : 
ustavil mi je ban, očitno vnet, besedo rekoč: „Ne zaslužim 
take časti . . . posten mož sem, govorim za svojega cesarja, 
za svobodo, za svoj narod. Hvala Vam in Vašim slovenskim 
bratom, ki so mi, bratje jednega rodu toliko dragi!" 
Za dunajsko in graško „Slovenijo" so osnovali rodo­
ljubi v središči slovenske zemljo- „Ljubljansko sloven­
sko društvo". Dne 25. aprila se je društvo osnovalo za­
časno. V odborovi (ali morebiti nekaki pripravljajoči) seji 
dne Ki. majnika je- dr. M artin a k, najmarljivejši čla,n (v 
isti seji, v kteri so bili navzočni dunajski Slovenci, če se ne 
motimo), razlagal namen društva tako-le: ' „Bratje, nam je 
tisti smoter vsem : slava in sreča naše domovine, naše Slo­
venije; ohraniti hočemo avstrijsko cesarstvo v polni moči 
in velikosti in braniti jo zoper sleharnega vraga, naj pride 
odkoderkoli. svojoj srčnoj krvjo! A treba je pameti in raz­
boritosti! Naši nasprotniki so domači prenapeti Nemci, kte-
rim velja Nemčija več od naše dinastije. Mi pa ne maramo 
fnmkobrodske svobode. Na drugi strani pa je poprejšnja 
politika naš narod sistematično odtujila vsem višjim intere­
som ; njegovo geslo je: ,ali bo treba kaj plačati ali nič?' 
Srednji stan je utopljen v gmotne interese; razumništvo je 
potujčeno in govori v jeziku, čegar nerazumljivi glasovi od­
mevajo od naših slovenskih pogorskih dolin brezumen jek. 
Zbok tega vlada, nemarnost in zaspanost napram narodnim 
koristim in sebičnost se vriva med naša slovenska srca liki 
klin in računi slcharni krajcar in ovira zjedinjenje v goreči 
ljubezni. Samo pogum in vstrajno potrpljenje Vas dovede 
do smotra". Članom so dajali diplome, kterih vsebina se je 
končala s temi besedami: „Društva sveta prisega je in bo 
vselej: Vse za vero, cesarja in narodnost!" 
Takrat je to društvo bilo še takorekoč v povojih ; v 
volilni boj proti Frankobrodu ni poseglo, ker še ni imelo 
potrebnih' močij ; z dunajsko deputacijo je pa, kakor se vidi, 
zelo občevalo in v shodih v recluti in v zasobnih pogovorih 
se je rešetal slovanski program zajedno z bodočimi volit­
vami v deželni zbor kranjski in v državni zbor dunajski 
..Шуг. BI." fi. jun. 18-18. 
134 .,Slovcnsko društvo" in stanovski odbor. . 
Vladnim krogom to ni ostalo tajno in že 25. majnika 
klical je pomnoženi stanovski odbor kranjski gubernij na 
pomoč ' zoper „slovansko društvo" zarad „vznemirjenja, 
ktero so vzbudile njegove težnje" ; člani da so večjidel mladi 
ljudje, „kterih nepremišljena vnetost in ljubav za deželni 
jezik nemara včasih sega predaleč. Nekterim se vidi, da je 
to tudi politično rovarstvo, nevarno miru v deželi ; onih se 
vdeležujo, kakor se nadejamo, samo nekteri zapeljani in 
morda prenapeti društveniki, a ti provzročujo zaista nespo-
razumljenje in istinito nevoljo v mestu in po kmetih in 
bude nevarnost za mir in red." Zato naj „izda namestništvo 
primerne odloke, da se ohrani v deželi toliko dragoceni mir 
in red, da se ne učini nepotrebno vzemirjenje kmetskega 
stanu po sleparstvu z neistinitimi narodnostnimi interesi; 
to bi provzročilo hudo nevarnost miru, redu in varnosti 
po deželi. Taka društva gredo bolj ali menj h kaki stranki, 
za duhovnike in javne uradnike pa menda ni dostojno, da 
bi pristopili h kterikoli stranki. Zato naj visoko predsed-
ništvo . . . raci vplivati na duhovnike in javne uradnike, da 
se naj ne udeležujo delovanja onega društva, ako bi preko­
račilo meje nedolžnega zabavanja z deželnim narečjem (harm­
lose liebhaberei für die landessprache). Tudi naj visoko pred-
sedništvo podložne urade resno opomni, da naj hitro in 
krepko postopajo zoper rovarje sploh, posebno pa zoper 
tiste, ki bi prišli na kmete morebiti izrecno poslanci onega 
društva; s tem se naj zarana zapreče hujše posledice in 
učinki." 
Stanovskemu odboru je odpisal namestnik 31. majnika, 
da ni „prezrl gibanja in teženj tukajšnjega slovenskega dru­
štva in delovanja poslancev dunajskega društva tiste vrste", 
a gosposka ni imela razloga, pečati se neposredno ž njimi 
„niti v smislu obstoječih kazenskih zakonov, niti z ozirom 
na doslej objavljene ustavne uredbe". Ukazali so pa mestni 
gosposki, da naj „svari slovensko društvo pred nepostav-
nim rovarstvom in nevarnimi političnimi težnjami" ; ako 
treba, naj pa takoj postopa krepko zoper kazniva dejanja; 
ravno tisto so ukazali tudi gosposkam po kmetih in priob­
čili zajedno knezovladiškemu ordinarijatu. - Ta odlok je po­
miril stanovski odbor. 
Dne 6. junija stoprav je bil prvi veliki zbor dru­
štva, v kterem so določili pravila in izrekli namen društva: 
1 Dež. arhiv kranjski, fase. 10. 
* V dež. arhivu kranjskem, fase. 10. 
Namen „Slovenskoga društva". 135 
„Omikanje in razširjevanje slovenskega narečja po vseh mo­
gočih in po ustavi dovoljenih potih". ' Načeloma je se tore 
družba imela baviti osobito s slovstvenimi rečmi, ne pa s 
politiko; a razumeva se samo ob sebi, da v tako burni dobi 
ni bilo mogoče društvenega delovanja tako omejiti. Prvi v 
odboru bili so ti-le: predsednik dr. 13 lei weis, namestnik 
gubernijalni svetnik dr. S p or er; odborniki pa: dr. Hinko 
Martinak, dr. Viktor Hradeeky, dr. Chrobat, Matej Cigale, J. 
Bučar, dr. Burger, grof Gustav Auersperg, prof. Martinak, 
Lovro Kunšič, Leop. Ilöffern pi Saalfeld, Karol pi. Raab, Jos. 
Krsriik, Kman. Matavšek in dr. Strupi. V odborovi seji dne 
8. junija je dr. Bleiweis naslikal pot, po kterem jo mora 
kreniti družba:- omikati mora slovensko narečje do jednake 
stopinje in jednakih pravic z drugimi živimi jeziki ; po je­
ziku se mora oživiti slovenski duh in ljubav do domovine; 
poučiti se mora narod v koristnih vednostih po koristnih 
knjigah, ki se morajo po nizki ceni prodajati narodu. „So­
vražniki Nemcem nočemo nikakor biti; tudi ne moremo že­
leti, da bi se nemški jezik iz vseh naših šol pregnal; mi 
samo terjamo . . . da bo tudi naše slovensko narečje v šole, 
v kancelije in v vsakdanje' življenje vpeljano, kakor po pra­
vici v slovenskih deželah mora biti." Sumničenja „ruskih 
simpatij" in samostalnega „kraljestva" Slovenije zavrača od­
ločno. Poznali so načelniki družbe težkoče, ktere jim je bilo 
premagati : saj še ni znal ves narod čitati novega pravo­
pisa; treba je bilo zatore kmalu začeti slovstveno delovanje 
z izdajo abecednika; treba je bilo dalje obogatiti narečje s 
potrebnimi izrazi za neštevilne pojme ved, dejanskega živ­
ljenja in napredka nove dobe; treba je bilo zatore dovršiti 
nedovršeno delo Vodnikovo in dati na svetlo slovar; podjeti 
je morala družba poslovenjenje zakonov — zaista ogromno 
delo! In poleg vsega se je morala družba kmalu od svo­
jega početka pečati tudi s politiko. 
Mnogovrstni so bili potje, po kterih je družba hitela 
do smotra, V svojih prostorih je članom preskrbela bogate 
in raznovrstne duševne hrane po lepi množici osobito slo­
vanskih novin in knjig; z ljubljanskimi in drugimi jeziko­
slovci je stopila v zvezo in jih vpregla v slovarsko delo; z 
drugimi se je razgovarjala o literarnih načrtih druge vrste; 
prirejala je besede in gledališke predstave; nabirala je do-
1 ..Novice" li. ju». 1848. Glej še „Letopis slovenskega društva na 
Kranjskem". 
- „Novice" 21. jun. Ш8. 
136 Slovstveno delovanje; gledališke igre; besede. 
neske za Hrvate ' in vojake na bojiščih italijanskih, no da 
bi pozabila revežev domačih, pogorelcev in stradajočih ; nje­
nemu naporu se ima Ljubljana zahvaliti za prvo slovenske 
napise ulic in trgov (poleg nemških); združila je pravoslovce. 
ki so se v dveh odsekih lotili poslovenjevanja gradjanskega 
in kazenskega zakonika. 
Najlepše nade so zbudile slovenske besede in gle­
dališke igre; prva je bila dne 30. majnika in „Novice" '' 
pišejo o njej : „Hvala Bogu, da smo spet slišali enkrat in 
sicer iz globočine src doneče mile glasove svoje domovine v 
gledišči; da smo se smeli spet enkrat na glas veseliti po 
dolgem trpljenji !" Sledile so besede dne 19. junija, 8. julija itd. 
Da bi slovenščina bolj prodrla v društveno življenje, in da 
bi se zbudilo zanimanje za njo, osobito pri lepem spolu, 
nasvetoval je pl. Höffern, vrli pevec, tudi slovenski ples v 
Ljubljani ; a nasvet mu ni obveljal ; nekteri odborniki so ga 
odobravali samo „načeloma", drugi pa ga zavrgli narav­
nost. Najmenj ugajal je pre dekanu Jerinu; že koj naprej 
je odklonil izvolitev v plesni odbor in povabilo na ples in 
dostavil : „Nikar me pa ne silite, da naj izjavim, da-li bi se 
s plesi moglo pospeševati slovenstvo" :' 
Ker je družba nabirala doneske za Hrvate, pozval 
jo je grof Welsersheimb na odgovor4 trdeč, da „ima 
nedvomno politične težnje, ktere ji podtika občinstvo že 
zdavna", ki se pa ne strinjajo s § 1. dr. pravil. Odgovor 
dr. BI e i weis a "' pa poudarja, „da po mnenji družbe ona 
ni prestopila mej svojih pravil z nabiranjem domoljubnih 
darov . . za Hrvate, boreče se za ohranitev jednotne in krepke 
Avstrije, saj je banu ravnokar Njegovo veličanstvo izreklo 
najslavnejše priznanje, razven tega pa določuje g 1. dr pravil 
jasno, da je družbi namen zavarovali in oteti ustavne pra­
vice glede jezika, ki je bistvo in duša narodnosti. Dolge in 
žalostne izkušnje navdajajo Slovane z opravičenimi skrbmi 
za narodnost; ako se pa separatističnemu nasilstvu Mad­
žarov posreči. . Hrvate popolnoma vpreči v svoj jarem, segala 
bi lehko še dalje njihova protinaravna pohlepnost in razširila se 
tudi polagoma po sosednih slovenskih pokrajinah do jadran­
skega morja; potem pa bi zgubili mi narodne pravice, ktere 
' 19. kozaprska je poslala dražba v Zagreb 1500 gold. 
2 „Novice" 7. jun. 18-18. „Ljublj. Zvon" 1887. 281; tudi L. Kordes 
hvali besedo v ..Illvr. BI." 3. jun. 18-18. 
3 V listinah ,,Slov. druatv.v. 
* Dne 8. sept. 1818. 
' Dne 19. sept. 1848. 
Polemika. 137 
nam jo podelil cesar Ferdinand. To ni samo prazen strah 
.slovenske družbe', marveč so o tej nevarnosti uverjeni i 
kmetje; to svedoče obili darovi, ki se nam pošiljajo iz vseh 
slovenskih krajev. V področje dražbe gre tedaj po pravilih 
vse, kar se nanaša na naše narečje posredno ali neposredno, 
zatore tudi vsi naxodni interesi, ker ne more obstati narod­
nost, ako se jej ne zavarujo pravice v jezikovnem obsegu." 
Zgolj na slovar se ne more omejiti delovanje družbe; po 
postavnem poti bode družba delovala na korist slovanski 
domovini ; nasprotne sile jej bodo samo dotlej nagajale, do­
kler državni zbor ne reši narodnega pitanja., potem pa mu 
postanejo prijatelji tudi sedanji nasprotniki. 
Braniti je moralo „Slovensko društvo" sebe tudi proti dru­
gim suinnieenjem in polemizovati z nasprotniki. V društvenem 
imeni je dr. Marti nak zavračal pisatelja spisa „Krajne 
Krajncam." ' Drugikrat je Martinak, ki je bil sploh naj-
rnarljivejši društvenik,'2 Nemcem odrekal pravico dajati „stru­
pena sredstva" narodu našemu za „potreben lek zoper bolezni, 
ktere so oni sami natovorili šiloma narodu, ne da bi bili za­
pazili počasnega hiranja, ktero uničuje njegove najkra.snejše 
moči." Nemcem očita., da ,,še vedno vse narode smatrajo 
svojimi podaniki, hoteči jih prisiliti do zveze z Nemčijo in 
očitajoči Slovencem panslavizam in separatizem. Kdo si upa 
trditi, da. so viri zahtev Jugoslovanov glede njihovih pravic 
v nanj i razlogi ali celo prokleta ljubav do ruskih, večno jim 
sovražnih vplivov?" Drugikrat ' opominja Nemce, da naj se 
zadovole z intelektuelnim gospostvom, ktero si je pridobilo 
njihovo zaista ogromno slovstvo . . . Mar ni dovolj, da se 
mora, sleharni avstrijski Jugosloven, osobito pa Slovenec, 
neobhodno naučiti nemščine, ako se hoče prištevati omi-
kancem ? Zakaj naj bi jerobstvo nad Slovani jih tudi v 
bodoče sililo, učiti se jezika., ki jim je tuj in jim mora ostati 
tuj, poleg vseh neprestanih prokletih ponemčevalnih poskusov, 
ktere so rabili stoletja, ne da. bi bili mogli umoriti narod? 
Dajte prosto učenje nemščine in pustite na.s, da se učimo 
in govorimo, kar se nam ljubi. Zakaj bi ravno Slovani bili 
nezmožni ustvariti si slovstvo, in zakaj bi se ravno nam 
ne dovolilo povzdigniti jezika po vpeljavi v šolo in urad, in 
zakaj bi naj ravno Slovani ostali „parija" v moderni Evropi? 
Rrezkrajno nesramno pa nas napadajo tisti, ki nam očitajo 
1 „Illyr. Blatt" 3. jun. 1848; gl. zgoraj str. 71. 
- „Laib. Ztg." 17. jun. 1818. 
3 M. jul. 1818. Izvirnik v Rudolfirm. 
138 Narodno gibanje po Kranjskem. 
separatizem, dasi mi želimo zgolj upravno predrugačenje 
mej nekterih kronovin, in to nam očita govornik 
Nemcev, ki nočejo biti separatisti, dasi bi radi razkosali štiri 
monarhije in je žrtvovali svoji nemški jednoti." 
Ker so se pa vendar vsem videle meje £ 1. pravil pre­
tesne, predrugačilo je društvo jeseni pravila in postalo bolje 
politično; zdaj je imelo ogromno delo, koje počila ria 
Dunaji revolucija. Naravno, da je tudi ljubljansko „Slovensko 
društvo" zbudilo nekaj gibanja po ostalem Kranjskem ; imelo 
je poverjenike in prijatelje po vsej deželi; a zdi se nam, da 
ni imelo toliko uspehov no;go graška, posestrima; ' samo o 
pojedinih čitamo; v K ad olj ci n. pr. seje osnoval nekak 
slovenski klub, ki se je bavil z učenjem slovenščine in z 
agitacijo zoper volitve v Frankobrod, k'tere so v tem okraji, 
delu volilnega okraja kranjskega, istinito i zaprečili. Čitali 
so v Radoljci slovenske novine, nosili slovenske trakove in 
pri Lovru Pintarji se učili slovenščine.2 Tu in tam na 
Kranjskem so igrali včasih kako slovensko glediško igro. 
Posebno družbo so pa ustanovili samo v Novem Mestu 
proti koncu 1848 leta.3 Načelnik jej je bil dr. Rosina, 
namestnik vitez Tousaint Jel ovšek-Fichtenau. Dasi 
družba ni imela čisto nič političnega značaja, vendar jej 
uradniki niso pristopili, češ, da smer njena ne ugaja sistemu 
ministra grofa Stadiona. Posebne veljave si to društvo ni­
kakor ni moglo priboriti. 
O splošnem značaji narodnega gibanja po Kranjskem 
naj navedemo besede svedoka, odličnega odbornika „Sloven­
skega društva", ki nam piše med ostalim tole: „Agitacije 
ni bilo nikakeršne, obširnejšega dopisovanja med glavnim 
mestom in drugimi mesti po slovanskih deželah tudi ni bilo. 
Z jedno besedo, bili smo mirni in trezni ter smo pri­
čakovali tiho boljih časov, in ako bi nam bila vlada 
usuila popolno ravnopravnost, bili bi mi najbolj 
prestrašeni, ker ni bilo slovarjev in nihče ni'znal 
slovenščine. V tem smo se razlikovali od Čehov." 
Te besede nam kratko a točno slikajo težkoče, ktere je bilo 
premagati rodoljubom. 
> Odličen člen društva nam piše o življenji v Ljubljani v tej dobi : 
„V Ljubljani jo bil tačas (junija in juliju meseca) popolo» mir. pola lju­
bezen, rajska tihota. ..Slovensko društvo-' bavilo se je inalo s politiko, več 
z literaturo in s prirejanjem slovenskih glodiščnih iger. Blei we i s je bil 
glava vsemu, a bil je takrat boječ in jako o proz on mi drugi, 
mlajši, bili smo v politiki premalo zvedeni." 
- „Slovenija" 13. okt. 1848. 
3 „Sloveniens Blatt" 5. dec. 2848. 
Celovško slovensko društvo. 139 
Kaj pa na Koroškem? Omenili smo že. da se je tudi 
tu začelo nekaj gibati v Slovencih po trudu Majarja in 
K i n s p i e 1 e r j a., ki sta tudi najmarljiveje pisarila v slovenske 
novine. Že po letu 1H18. leta so pa ustanovili tudi v Cel ovci 
slovensko društvo; društvena soba je bila v Beerovi 
(zdaj Madnerjevi) kavarni; tam so imeli društveniki svoje 
novine, ktere so Nemci običajno raztrgali ali odnesli. ' Za­
stopalo je društvo program vseslovenski in vložilo zato 
prošnjo za razdruženje Koroške v dva okroga na podlagi 
narodnosti." Ne vemo, zakaj je stoprav novembra meseca 
društvo z oglasom stopilo na dan, v kterem načelnik Hladnik 
in tajnik Andr. Einspieler (24. nov. 1848) rojakom javita 
društveni namen : „buditi in omikati slovensko narodnost s 
postavnimi sredstvi" in popraviti, kar je zakrivila žalostna 
minolost, ko je v spone sramotne sužnosti vkovano bilo naše 
ljubo narečje, vse naše življenje, tujec pa nam je kratil na.se 
svete pravice, tujec nam je vzel našo narodnost : „Narod 
brez narodnosti je telo brez kosti." Ali, ljubi bratje, z veselim 
srcem povzdignemo glas slovenskega pevca : „Veselje unema-
slovenske rojake, odprt je Slovencem narodnosti pot." '•' 
Razumejo se, da so koj v novinah napadali nasprotniki 
slovensko društvo. Nekdo je ' najprvlje hvalil društvo „ako 
hoče gojiti slovenščino, da bi dalo Nemcem boljšo priliko, 
naučiti se je", a Nemec naj pomni, „da razširjevanje sloven­
ščine omejuje veljavo nemščini, ki je v tisočlet stari nem­
ški deželi koroški" čuvarica „nemških šeg" zoper Slovane 
in Lahe; Nemec si je nabral tolikih zaslug za vedo in umet­
nosti, da se ne sme zdaj umakniti drugim narodom; zatore 
naj bodo oprezni, ostanejo naj „dobri Avstrijci, a poleg tega 
Nemci." Andrej Einspieler ni ostal na dolgu z odgovorom •'• 
Koroška- ni nemška, kajti na gospesvetskem polji so rabili 
slovenščino, kadar so nameščali vojvode; tiste resnice nas 
uči pa tudi statistika. Nemški celovčani naj se uče od pa-
rižanov pravega, liberalnega vedenja napram svojim sode-
želanom „tembolj, ker je okolica, celovška slovenska in društvo 
(slovensko) zatore ni na tuji zemlji. Korošci, bodite dobri 
1 ..Slovenija" IH. jul. 1848. 
•' Helfcrts Gesell. Oesterr. II. ihl. 
••> Izvirnik v Rudolfinu. Drug oglas je priobčila ..Klag. Ztg." Ki. nov. 
J 8-18; prvi javni zbor je bil sklican na dan 1-t. dee. Tedaj so izbrali odbor: 
Hladnik (starosta), Robida, Javornik, Einspieler, Janožič. „Slovenija" '2'.). 
dee. 1818. 
" ..Carinthia" M. doc. 18-18. 
•"• ..Carinthia'' H), dee. 1818. 
140 Opreznost, celovškega društva. 
Avstrijci, poleg tega pa Nemci ostanite Nemci, Slovenci pa 
Slovenci!" 
Da osvetlimo tolikrat ponavljano očitanje, da „hujskajo" 
nekteri Slovenci na Koroškem, in da spoznamo duha, ' vla­
dajočega v postopanji slovenskega, društva, celovškega, 1848. 
leta,, ktereinu je duša bi) Andrej Einspicler, hočemo navesti 
to-le: Novembra meseca, 18-18. leta je ljubljansko „Slovensko 
društvo" pozvalo celovško posestrimo, da naj v imeni Slovencev 
pošlje adreso cesarju in prosveduje zoper zloglasne ukrepe 
frankobrodskega zbora (S 2. in ;•). zbora ustave za Nemčijo) iti 
zahteva, da naj vlada pokliče avstrijske poslance iz Pranko-
broda domov. Dne 25. novembra odpiše načelnik Hladnik." 
da je to društvu nemogoče, kajti v imeni vsega naroda moro 
govoriti samo ljubljansko društvo; a celovško društvo niti 
v imeni koroških Slovencev ne more govoriti, ker se pri teh 
še ni zbudila narodna zavest; k večemu da podpiše adreso 
ljubljanskega društva,. 
Isto vestnost, ali recimo bojazljivo opreznost je pokazalo 
društvo tudi malo kesneje, ko mu je iz Ljubljane prišel poziv, da 
naj M a. t e j u C i g a 1 e tu, pooblaščencu ljubljanskega, društva, 
potujočemu k shodu „Slovanskih Lip" v Prago, tudi da po­
verilo, da je bode zastopal v Pragi. Ukrenili so v Celovci, •' 
da dajo poverilo Cigaletu, a ta naj v imeni društva samo 
pozdravi „Li p e" in sporoči jim naklonjenost njegovo. „Večje 
oblasti mi njemu ne moremo dati, ker ne vemo gotovo na­
mena tega shoda in se bojimo odpada.- veliko društvenikov 
in zbok tega razpada društva., ako bi se mi v politične reči 
preveč zapletali. Naše življenje je še mlado in šibko, majhen 
veter je lehko upihne; kadar se utrdi, bode tudi plodneje". 
(24. grudna 1818.) 
V tisto vrsto gre i goriško „Slav j ans k o bralno 
društvo", ktero se je osnovalo meseca junija.1 Namen 
njegov je bil „obdržati se po branji slavjanskih časopisov 
in razpošiljanih listov" (flugschriften) v vedni znanosti vsega, 
kar seže v prid slavjanstva v vsaki dobi, vaditi se v slav-
janskem jeziku brez izključljivega obzira, na to ali ono na­
rečje, pripoma.gati po tej poti k organiški razsnovi in pov-
zdigi slavjanske narodnosti, zasledovati o pravem času vsak 
1 Po sklepu prvega velikega zbora so se člani vadili po trikrat na 
teden v slovenščini, po dvakrat v češčini in po jedenkrat; v ilirščini. poleg 
tega so imeli deklamacije, petje itd. „Slovenija" 28. doc. 18<18. 
* Izvirnik v Riidolfmu. 
3 Izvirnik v liudolfinu. 
1 Pravila imajo datum 10. majnika 1848. ,,Lloyd'' 19. jnl. 
„Slavjansko društvo" v Trstu. ^! 
očiten ali skrit napad na njeno samostalnost, zavračati ga z 
besedo in pismom, pripomoči k zavezi, ki mora prej ah slej 
objeti vse avstrijske slavjansko narode; z eno besedo: slav-
janski Bivoli povzdigniti po organiškem poti samoizobraževanja 
in poučevanja, s slavjanskim jezikom in slovstvom. Odločno 
prosvedujo pravila zoper sumničenje razdražljiva namer za-
metavajo brezvlado in republikanske namere, hočejo „trdno 
ohrano samostalnosti avstrijskega vesoljnega cesarstva, zvesto 
nepremagljivo pokornost cesarju in domovini", to so „poglavitni 
člani njegovega političnega namena." Prvi načelnik je bil 
dr Dolence, potem Dol jak; odborniki dr. Kozler, Vasic, 
Premrl, Rechfeld. Andr. Winkler, Kavčič, Toman, kajsky, 
Jcrovšek. Košar, Gnezda, Komel, Kopecky. Duhovnikov je bilo 
med društveniki jako malo;1 verojetno je, da so drustveniki 
občevali med sabo večinoma nemški; to je bila posledica 
znanih razmer; saj celo v olicijalnih listinah ljubljanskega 
društva nahajamo dosti nemških. Prav tiho pa sta poleg gori­
škega društva živeli čitalnici v Bole i m Solkanu; niti v 
Gorici dolgo niso čuli nič o teh dveh čitalnicah. 
Kakor v Gorici, bilo se je slovanskemu življu boriti z 
nemštvom in ita,lijanstvom tudi v Tr s tu. » lu so^ očitali 
Slovanom „panslavizem", dočim je „Lloyd" nabiral doneske 
za nemško vojno brodovje in naravnost zahteval podrejenje 
Avstrije pod Frankobrod, ker bi v samostojni Avstriji bio­
vani prišli na krmilo. A primorski poslanci nemškega zbora, 
v Frankobrodu so vendar-le zahtevali tudi ohranitev starega 
deželske^a reda in samouprave svojih dežel. Laski primorski 
državni poslanci na Dunaji so pa prosvedovali zoper vtelesenje 
v Nemci o in reklamovali Istro za. laški živelj Huda pole­
mika se je vnela med obema strankama, ter se bavila malone 
zgolj s pitanjem: je-li Istra, večinoma slovanska a, ne? ne­
hote so morali nemški strankarji dokazovati, da Mia ni 
laška nego slovanska, naravno, da so izvajali iz te činjenice 
ÏNajstrožjih zakonih logiko, da gre Istra zatore k --Nein-
ciii ' Ondotni Slovani so se pa tudi malo jeh gibati, v Ga­
in Jani so peli: „Bože živi našeg kralja Ferdinanda do-
rÄ Da nas vodi! kakor valja, le slavi roda, našega! Istrski 
Slovani' so osnovali celo krdelo prostovoljcev, s kternni je 
i Zapisnik soje 4. doc. 1848. v Hudolliim. 
'•' „Slovenija1' 30. jiill. 18411. 
:: „Tudonnik" '.). nov. 1848. 
- „Lloyd" i'i. jul., M. siv-.. 7, li. in -20. sent. 1818. 
1" Slavjansko društvo v Trstu. 
iz francoske dobe znani častnik La z ar id čuval interese 
avstrijskem slovanske proti podpihovalcem iz onstran Ad rije. ' 
V Trstu pa so Slovani vzajemno osnovali jeseni l«4S 
„blavjanski zbor", da bi dvignili Slovane na podlaci 
svobode, ravnopravnosti in bratoljubja na visoko stopinjo 
omike, da bi branili ustavne pravice, gojili vzajemnost in 
približevanje Slovanov in branili celokupnost države in ne­
zavisnost ustavnega prestola. Prvi starosta je bil Jo van 
V e s e 1 - K o s e s k i, in kako krepko je postopala družba, vemo 
iz razprave g. Lovra Zvaba. '; Nobeno društvo nemško in 
asko v Trstu m brojilo toliko članov, nego „Slavjanski zbor", 
kten se je odlikoval tudi po množini duševnih vrlin zbranih 
v njegovem kolu. Omejil pa ni delovanja svojega nà Trst in 
Istro, nego stopil je v zvezo tudi s Hrvati na Hrvatskem in 
Dalmatinskem in poganjal se je tudi tam doli prav živahno 
za koristi Avstrije in Slovanov.3 
Med sabo so bila vsa slovenska društva v tesni zvezi 
in so večkrat vkupno stopila v javnost: nekako osrednje 
društvo je bilo ljubljansko društvo. Nameravali so naposled 
celo neko organsko zvezo med društvi slovenskimi in hrvat­
skimi in osnovanje velike jugoslovanske-rLipo" ki bi 
vsaj putem asocijacije združila kulturne in politične sile 
Jugoslovanov^ Prej pa,. ko se je mogel izvršiti načrt, prišla 
je reakcija. Poslala so pa po zimi nektera društva Matej a 
Liga leta v Prago k omenjenemu shodu čeških Slo­
vanskih Lip." Graška „Slovenija" mu je naročila, da 
naj prijavi bratom v Pragi te-le želje: združenje Slovencev 
razmerno razdelitev imetja štajarske dežele med Nemce in 
Slovence, odločitev od nemške vladikovine in , da bi se v 
preslavnem praškem shodu izvolilo najprikladnejše slovansko 
narečje za občno sredstvo naše književne in državne vza­
jemnosti in se razven domačega narečja in na njegovi podlagi 
vpeljalo pri vseh slovanskih deblih v šole, barem v latinske 
če ze ne splošno, in da bi se potem vsaj jeden predmet raz­
lagal in učil." Pooblastilo je dobil Cigale tudi od ljubljan­
skega in celovškega društva, a glede vsebine je graško ' po-
venlo najvažnejše. ' Slovenski poverjenik je šel v Prago samo 
» "HovSai885 JUl' "Ll0ytl 2('' JU"'' 2'2' Jl,L in *" "Vg- m8 ' llr-
3 "?°.ra *ialmatiniika"' 8- i-i»- J M it priobčuje oglas društva Dalma­
tincem od dne 20. nov. 1818. ..Lloyd" 17. doc. 1848 
•' Priloga Muratevi rokopisni zgodovini „Slovenije". Ljubljansko po­
oblasti o ,ma datum 28 grudna 18-18 (v Hudolfinu)/ Povabilo ,.hJ i] . 
dÔîfiim) S 1 Vm Ìn VÌ,JCma GauCa j0 * <ln° Vi- 8|,,,d»a 'v ««-
„Novice". 143 
na prigovarjanje dr. Blciweisa, a prinesel je domov jako 
neugoden utis: tam v Pragi so sedeli mogočno in delali 
ukrep za ukrepom, kakor da bi bili imeli kako armado, kako 
moč zraven sebe; zdeli so se mu „res pijani, na pol blazni." ' 
Poleg društev je močno povzdignila svoboda tudi slo­
vensko novinarstvo; saj brez pomoči te „velevlasti" 
ne more dobiti veljave dendenešnji nobeden narod. A kako 
daleč smo bili Slovenci zaostali za srečnejšimi sosedi! Vod­
nikove „Ljubljanske Novice" (1797—1800) so bile že davno 
preminole,' in v dobi „reakcije in restavracije" ni bilo ugod­
nega vremena novinarskim poskusom; samo „Kranjska 
Čebelica" je smela krotko frčati' po pisani livadi poezije — 
za druge interese narod ni imel glasila. Leta 1838. je hotel 
Blaznik izdavati „Zoro", a ni mogel pregnati gostih oblakov, 
iz skoz nje ni mogla prodreti „Zora." - Stoprav po dolgih 
razpravah in po priprošnji nadvojvode Ivana je dobila 
hmet. družba kranjska dovoljenje, da sme izdavati „Novice", 
glasilo za kmetijske in rokodelske zadeve. ' Dne 5. mal. srpana 
1843. leta je prišla prva številka na dan — za nas revne 
Slovence je to gotovo zgodovinski dan !4 Prišlo je pa novo 
podjetje tudi koj sprva v najboljše roke: urednik listu je 
bil 'dr. Janez Blei weis. Prinašati so jele „Novice" kmalu 
poleg strokovnjaškega gradiva tudi leposlovne, zgodovinske, 
jezikoslovne in naposled tudi kake sramežljive politične 
drobtinice. V četrtem meseci jim je poskočilo število naroč­
nikov že na 800;'' ta broj svedoči, da je krenil urednik po 
pravem poti, hoteč svoj list preustrojiti v glasilo za vse 
narodne interese. V kolo „Novic" so pa stopili kmalu 
najboljši duhovi narodovi in postal je list ognjišče skromno 
brlečemu ognju slovenske prosvete, pa tudi vseslovensko 
slovstveno načelo se je uresničilo po „Novicah", ki so na 
1 Izvirno pismeno izvestje. 
2 Tudi „Metuljčka" niso mogli spraviti na dan Miklošič, Vraz in 
drugovi. 
•i Naslov ..Novico" se je po besedah dr. Blciweisa spojil z besedami 
..kmetijske in rokodelsko" .Jako enostransko v dobi, ko je bila naša na­
rodnost še v najhujši sužnosti. Izbrali smo tu naslov zato, da bi nikdo ne 
sumil panslavizma." Iz leta 1848. Arhiv kmetijske družbe. 
4 Gl. Lovec; Bleiweis (Vočernice XXX. 7). 
•'• Dne 18. mai«. 1844 je zahvalil dr. Blciucis v imeni kmet., družbe 
pismeno nadvojvodo' Ivana za podpiranje društvenega podjetja, dostavljajoč, 
da gre Ivanu livala „da se izmed HHi'2 izt.isov ..Novic" pošilja izdatno šte­
vilo v Mali Štajar." Arhiv kmetijske družbe kranjske. 
144 „Novice." 
se potegnile poprej za ilirstvom težeče pisatelje ; ' krčile so 
naposled „Novice" i pot novemu pravopisu. 
Skromno prvotno stališče pa ni bilo več umestno, ko 
je marec 1848. leta prekucnil vse razmere in ustvaril hipoma 
nove nujne potrebe. Zdaj so se morale preleviti i „Novice" 
— jedino glasilo slovensko!'2 Hitro se je moral skrčiti prostor 
za poljedelske in rokodelske stvari in poučevati je moral list 
svobodne državljane slovenske ob evangeliji nove „pomladi 
narodov:" ob ustavi, o volitvah, o kmetski odvezi, o svobodi, 
o narodnosti in ravnopravnosti ; na eni strani je moral buditi 
speči rod. na drugi strani brzdati pretirano hrepenenje in 
opominjati k treznosti, mirnosti, zaupanju in zakonitemu 
vedenju. Podavale so zdaj „Novice" čitateljem važne cesarske 
ukaze, ustavne načrte, prosvedovale so zoper pretežne; na­
mere vladohlepne dunajske demokracije in neprenehoma 
pravile Slovencem, da „so tam naša srca, kder je cesar. 
Dunaj sam olj sebi . ni naš gospodar, cesar z vlado svojo 
nam ukazuje . . Ne poslušajte šuntarjev!" •'' Zajedno pripo­
ročajo Jedinost in spravo z vsemi narodi našega cesarstva" 
in „bratovsko ljubezen med Slovenci in Nemci . . ki nam 
bode dajala varnost in mir, po kterem hrepeni vsak resničen 
prijatelj domovine." Zagovarjale so pa ravno tako iskreno 
slovenski program ; poročale so o dogodkih pri Hrvatih in 
Cehih, poučevale narod o volitvah in o delovanji novih za­
konodavnih oblastij ; odprti so pa bili predali njihovi i pesnim, 
v kterih so pesniki slavili jutranjo zarjo roda slovenskega. 
Celo četrtletje so bile „Novice" jedino slovensko glasilo; 
a v pičlem jim okviru ni bilo prostora dovolj za novinarske 
1 Priin. ..Ljublj. /von- 1885. 555 i. dr. Omenimo So, da ima ranjki 
Samassa piavo, trdeči a«, nov. 1S-1S. da so ..Novice" dvignile tudi družbo 
kmetijsko, „von deren existent der laiidmaiin kaum wusste." Arhiv kmet. 
družlie. 
2 S tem preobratom so zaista ..Novice" izneverile sc pristnemu pro­
gramu, ki je dopuščal ..važne (a ne politične) novosti" (iz spisa Hlciwcisovcgu 
„Normen für die Novice - Redaction", Arhiv kmet. družbe) in zato je član 
družbinega odbora. Pregi, hudo prijel v jeseni 1 ,S4S. leta Bleiwcisa. A ta je 
odgovoril da dobro ve. da ..so .Novice1 zdaj marsikteremu nemškutarju trn 
v peti . . /daj ni časa za suhoparne pouke o obdelovanji zemlje, zdaj gre 
za druga važna pitanja glede zemlje. .Novico' so si stekle velike zasluge 
za ohranitev zakonitega reda na Kranjskem in po vseh slov. pokrajinah v 
jako burnem času." — Arhiv kmet. družbe. 
8 V ravno tistem smislu je stanovski odbor kranjski 20. majnika 
poslal adreso vladi in cesarju in prosvedoval zoper ošabno vedenje Dunaja 
hotečega postati gospodarjem vsej državi: skličejo naj kmalu državni zbor, 
pa ne na Dunaj, nego v ktero drugo mesto: Line ali Inomost, (Dež. arhiv 
kranjski, fase. 10). Nckt.cri so očitali odboru reakcijsko mišljenje, odbor je 
pa temu odločno oporekal. „Laib. Ztg." .'JO. majnika 1848. 
Nemški listi. „Slovenija." 145 
spise in boje slovenskih rodoljubov; zato so širili ne-
kteri svoje spise sami med narodom ali pa so se posluževali 
nemških novin, imenoma velja to o sledečih listih : „Laibacher 
Ztg.", , Illyrisches Blatt", „Lloyd", „Grazer Ztg.", „Klagenfurter 
Ztg", „Ca'rinthia", „Herold", „Geissei" i dr. Dokler je bil še ne­
jasen politični program strank sprejemali so radi celo odločno 
frankobrodsko nadehneni uredniki ognjevite članke v slo­
venskem smislu ; bili so pa nekteri uredniki prijazni Slo­
vencem (n. pr. Vinko Rizzi in Draxler) ali celo narodnjaki 
(L. Kordeš in Hladnik). Rizzi je 1. julija prevzel uredništvo 
„Celovčanke" z namenom, biti odločno nemški in zastopati 
„najtesnejšo zvezo z Nemčijo", „a zagovarjal bode nepre­
cenljive pravice slovenskih bratov, sinov tiste dežele, z naj-
pristnejšim in najtoplejšim priznanjem." V „Ljubljančanki" 
so se borili za slovenske interese dr. Martinak, Bučar, dr. 
Bleiweis, dr. Ahačič i dr. in ta nemški list je brez pomisleka 
priobčil besede Martinakove („o narodnosti in kozmopolitizmu"), 
da za kozmopolitizem Slovenci še niso godni in da „zatore 
nikar že zdaj ne sanjajmo o svetovnem državljanstvu; poprej 
mora doseči človek v lastnem narodnem krogu, v blesku 
solnca svobode, ono stopinjo omike, na kteri se dvigne feniks 
človečanstva iz tedaj že zgnilih tesnih mej tesnosrčne na­
rodnosti in vse, ki v sebi čutijo zgolj človeka, združi v 
resnični, tudi umstveni demokraciji v obliki obče svetovne 
države." 
V drugi polovici 1848. leta so začeli izhajati še drugi 
slovenski listi poleg „Novic" : dne 4. julija je zagledal prvi 
broj „Slovenije" beli dan, za ktero je Blaznik pridobil 
Mat. Cigaleta za urednika. „Slovenija" je prvo novinarsko 
podjetje Slovencev v „večjem slogu"; v njenem naslovu je 
izražen bil tudi njen program: „Razkropljena in v verigah 
temnih naprav zdihujoča debla iščejo jedinstva in svobode", 
zato hoče „Slovenija" boriti se 1. za nerazdružljivost Avstrije 
2. za ravnopravnost vseh narodov in uvođenje slovenščine 
v šolo in urade, 3. za združenje vseh Slovencev v kronovino 
„Slovenijo" s svojim deželnim zborom, za podpiranje ostalih 
Slovanov, za federativno ustavo; 4. za zvezo z Nemčijo 
zgolj na podlagi samostalnosti Avstrije. Marsikdaj je menda 
bila „Slovenija" v zadregi zastran gradiva;1 a marljivo so 
jo zalagali ž njim osobito Mat. Majar, Andr. Einspieler 
in drugi; priobčeval je pa Cigale rojakom tudi odlične 
članke iz drugih novin, osobito slovanskih; tem pGtem je v 
Slovan 1887, životopis M. Cigaleta. 
10 
146 „Celjske slovenske novine." „Veđež." „Slov. crkveni, časopis." 
Slovencih širil soglasje z inimi Slovani. Maj ar je v „Slo­
veniji" oznanoval rojakom „svobodo, jednakost, bratstvo^' in 
jim netil željo po zjedinjeni Sloveniji — „te misli tudi ne 
morejo ustreliti ne s puškami, ne s topovi." Einspieler, 
(Svečan) pa je poročal o razmerah koroških in v njegovih 
dopisih se menjata „up in strah" pazljivega poročevalca. 
Zajedno s „Slovenijo" je profesor Valentin Konšck v 
Celji jel izdajati „Celjske slovenske novine", tednik, 
namenjen narodnim interesom Stajarskih Slovencev. Od ostalih 
slovenskih novin so se ločile po nekakem radikalizmu, sega-
jočem celo na Slovencu vobče vedno nedotakljivo polje 
crkvenih zadev. Škrebe je zagovarjal 20. septembra vtem 
listu nezavisnost šole od duhovnikov, odpravo samostanov, 
sekularizacijo crkvenega imetja in plačevanje duhovnikov iz 
državne blagajnice. Dne 27. septembra je dr. Šubid zahteval, 
da naj državni zbor odpravi celibat. Dr. Muršcu, bra.nečemu 
crkveno stališče, odgovoril je Konšek, da namerava samo 
„poučiti narod." ' Lehko je zaslediti, od kod so izvirali ti 
nazori urednika, ki je pritegnil najskrajnejši levici dunajske 
nemško-radikalne demokracije tudi glede drugih stvarij; z 
radikalci vred je smatral beg cesarjev v Inomost „intrigo" 
grofov in knezov in kamarile, ki so se pre tem načinom 
hoteli maščevati za zmago naroda meseca marca. '* 
Iz povabila na naročbo hočemo navesti te-le besede: 
„Mnogi deželan se čudi, kok da se zdaj toliko slovenskega 
branja ima? poprej so ja vsi časopisi nemški bili ? Zadobljene 
dobrote sušca bodemo še-le v prihodnjih časih občutili, zdaj 
je še-le tota sama." Med onimi presenečenci je bil tudi 
Lavoslav Kordeš, ki se je prestrašil čuvši, da izide, toliko 
slovenskih listov: „Najprej daj Bog dobro letino, da obrodi 
dosti naročnikov."3 Izhajati so jeli ob istem času še na­
slednji listi: 
„Vedež", časopis za mladost sploh, pa tudi za odrasle 
ljudi"; urednik temu leposlovnemu lističu je bil Navratil; 
priobčeval je (počenši z novim pravopisom) povesti, smešnice, 
basni in poučne članke. 
Dr. Ivan Zlatoust Pogačarje tudi julija meseca 
začel izdajati „Slovenski crkveni časopis", ki seje 
z novim letom prelevil v „Zgodnjo Danic o." S tem listom 
* Prim. Slovenski crkveni časopis 14. oktobra in 28. oktobra 18-18. 
a Celjske slov. nov. 2G. julija 1848. 
» Illyr. BI. 6. majnika 1848. 
„Jađr. Slavjan." „Pravi Slov.". „Slov. Blati." Ustavodajni drž. zbor. 147 
in z nemškim crkvenim listom ' se je uresničila dolgo gojena 
želja Slomškova, ki je uvidel potrebo takega glasila v brambo 
narodnega verskega prepričanje proti vplivu proticrkvenih 
listov, kterih so pošiljali založniki „kar po cele zaboje in 
širili med narodom." '* 
Za temi slovenskimi listi sta prišla pozneje še „Ja­
dranski Slavjan" in „Pravi Slovenec" Malava-
šičev, oni v Trstu, ta v Ljubljani, ki sta pa za našo dobo 
menj pomenljiva. Sodobno s „Slovenijo", „Celjskimi novi-
nami", „Vedežem" in „Crkvenim listom" je začel izdajati v 
Novem Mestu Poljak za slovenske interese nemški list 
„SI o venions Blatt"; v jakó slabi nemščini in še slabšem 
pravopisu je ta tednik Nemcem tolmačil slovenski program 
— a prva zima ga je že pobrala, še prej ko so se jeli tudi 
drugim listom sušiti gmotni viri s pojemajočim zanimanjem 
naroda za javne zadeve. Kakor so pri vseh drugih narodih 
le redkoktere novine prebile dobo reakcije, tako sta tudi 
izmed vseh navedenih slovenskih listov ugodnejših časov 
učakala samo dva: „Danica" in „Novice;" 
7. Volitve za državni zbor. 
Jedva so bile dovršene volitve v Frankobrod, in jedva 
si je osnoval narod za silo še jako preprosto organizacijo, 
bilo mu je že spet izreči tehtno besedo, odločujočo morebiti 
o vsej bodočnosti: izbrati mu je bilo zastopnike za du­
najski ustavni zbor.-1 Čuli smo že, da vlada ni čakala, 
da bi se stanovski odborniki zbrali in nacrtali bodočo ustavo 
državi, nego je 25. aprila o k trovala novo ustavo; 
ozirala se je pa pri izdelovanji te ustave bolj na znane ob­
razce ustavne osnove v Belgiji in Franciji, nego na tiste 
zgolj avstrijske posebnosti, ktere so uprav tako važne, kakor 
nujnost ustavnega sistema samega ob sebi. Pa niti splošna 
ustavna načela niso ugajala Dunaju ; zavrgli so tam census 
in dvokomorni državni zbor; priredili so nove rabuke 
1 Theologische Zeitschrift; urednik je bil dr. Jan. Zlatoust Pogacar. 
V St.v. 2G. majn. 184!) (.,Das katholische Spraohonfcst") biča odločno pre­
napeto narodno gibanje, pač pa pravi „da si nakapajo hudo sodbo pred 
Bogom tisti, ki hudobno ali svojeglavno zavirajo mirno izvajanje naTodne 
ravnopravnosti." 
2 Kosar, Slomšek 304. 
3 „Constituirender reichstag". 
10* 
14° Ustavodajni državni zbor. 
meseca majnika, zbok ktorih se je cesar preselil v Inomost, 
in vlada je morala dovoliti samo jedno komoro in razširiti' 
volilno pravico tako, da je bil vo'lilec skoro sleharni „po­
štenjak" in da je izginil tudi zadnji sled volitev po inte­
resnih kurijah. Demokracija je prodrla z vsemi svojimi na­
čeli, a pri vsem tem ni mogel bodoči zbor biti v istini pravi 
izraz in tolmač celokupnosti vseh narodnih interesov ali in­
teresov vseh skladov narodovih, marveč bil je izraz najsil-
nejših vladajočih interesov, prišlih na površje po revoluciji 
namreč interesov najširše plasti prebivalstva — kmotskega 
stanu. To je znak tudi volitev v Slovencih. 
Zbornica je imela brojiti 383 članov po 1 od 50 000 
stanovnikov naše, polovice avstrijske države, kajti samo za 
to je veljala aprilova ustava in samo za njo je imel zbor 
urediti dotične razmere. Ogrska je imela že svojo popolno 
samostalnost. Voliti je bilo Kranjcem 10, Korošcem 7 Šta-
jarcem 21 in Primorcem 12 poslancev. Volitev je bila po­
sredna; najprvlje so volile srenje svoje volilne može in vo­
lilni možje so izvolili poslance; aktivno in pasivno volilno 
pravico je imel sleharni državljan, ki je bil imel vsaj 24 let, 
užival vse državljanske pravice in stanoval v dotični srenji 
najmcnj šest mesecev; brez volilne pravice so bili posli, 
dninarji in siromaki, dobivajoči javno podporo. Sniti se je 
imel zbor 20. junija, zato je bilo treba podvizati se z izvo­
litvijo. Vladnim organom je ministerstvo zabranilo motiti 
volilno svobodo in samodoločbo volilcev; pazijo naj pa da 
se ne kali mir in ne krati volilna svoboda tudi po hujskačih 
ne. Gotovo niso nikdar pozneje Slovenci volili tako svo­
bodno in brez vladnega vpliva, kakor pri teh prvih državno-
zborskih volitvah. Odločevali so zatorc čisto drugi faktorji. 
Najprvlje je dunajska „Slovenija" posegla v vo­
lilni boj s priporočilom odličnih kandidatov;^ v Ljubljani 
so pa osnovali poseben volilen odbor, ki je priporočal 
po nekoliko svoje kandidate. Nekteri so kandidovali sami 
na pr. dr. Steiner, prof. Macun i dr. Iz programa Macunovega 
1 Ukaz o. junija 1848. 
» nimvcis; Ambrož, Caf, Climbat, Cerar. Ouéek, Dolence. DominkiiS, 
><>b»ar, »»«oui Cale. Gurnik. illiuliiik. Mradoekv. Koéovar. Konšek. Kosar 
Kranjce. Kreft.. Kreuzbe,- Magdi,', Majur. MatjaSiê. Miklošie. Muršer, Ore! 
Macoli. Oroxen, Pon-rae. Pogaéar, Slomšek. Hirali. ,Ir. Župan. dr. Županee 
Steiner Irs e„,ak \erne Vrlovee. Vraz, Zavinšek, Železnik. V Ljubljani « 
pnporoeah ml, vlad.ko Wolfa, dr. Ovijaéa, dr. Kavëiea, Dolžana, Lamb 
Lukmaiia, dr. Шеп.еа, dr. Skodla, prof. Mart.inaka, Koseškega, Trpinca i 
ar. — „Laib, /t.g.-' IO. jun. 1848. 
Agrarski značaj volilnega gibanja. 149 
povzememo te-le točke: osnovnu šola mora biti slovenska, 
nemščina naj ostane jezik učenega sveta; po gimnazijih na 
Slovenskem naj rabi slovenščina za, učni predmet in učni 
jezik za domačo povestnioo ; za Čehe zahteva posebno mi­
nistarstvo, za Hrvate pomoč zoper Madžare; Avstrija naj po­
stane federativna država, sestavljena iz narodnih skupin itd. 
Političnega prepričanja pri masi našega naroda 
ne smemo iskati v tem volilnem boji; odločilen je bil soci­
jalni značaj naroda, znak volilnega gibanja, je bil agrarski; 
naš kmetski volilec je imel le razum za jedino pitanje: kako 
se urede kmetske zadeve? AH bo treba plačevati odškod­
nino gosposkam ali ne? Dokler ta reč ni bila, dognana., 
ni imel kmet podložnik zaupanja, do poslanca grajščaka in 
duhovnika, nego zgolj do kmetskega ali pa do uradniškega 
poslanca; osobito kmetske poslance so smatrali sposobnimi, 
da rešijo kmetsko pitanje ugodno za kmeta; on da ve naj­
bolje, kde kmeta žuli črevclj in kaj naj ukrene, da se po­
pravi tisočletna krivica; uzor poslanca je bil nekako tisti 
kandidat v celjskem okraji, ki je izjavil ta-le program : „Jeden 
Bog, jeden cesar, jedna vera, nobena tlaka, nobena desetina, 
tudi ne od put, jajc in sira ne. Sicer pa naj ostane vse 
pri starem." Kdor je tako poslance malo stopnjeval, prišel 
je do ga,liškega.Kapuszczaka.. Prikazali so se hujskači ; nekdo 
je (gl. zgorej str. б'Ј v opombi naveden poziv) kmetom načrta] 
določno taktiko za državnozborske volitve; jedro tej taktiki 
je: volite samo kmete. ' 
Razumniki so svarili kmete in jih učili, da naj volijo 
za poslance može pametne in učene, da ne bodo osmešili 
na Dunaji sebe in naroda svojega; poslanec mora imeti lju­
bezen do domovine, no pa biti ne voda ne krop. Ambrož je 
parodoval one hujskače : „Le kmete, pa kake prav raztrgane, 
suhe in lačne kmete moramo poslati, da jih bodo videli, 
1 Sborite se u vaslich soseskah jen posvelvajlc se kar vas lesili, sa-
pisbte jen dajte tistim, na kateriga imate use savijanje. Kader bo volilu 
sa l'ciclislii-g dorsbaiia. loko isvolite isiried vas cuga kmeta kat.ii'— 1. dobro 
sa vas misli 2. Is vashim okolslniani dobro suanjo — it. Kalir per go-
sposk ni u'slisban, -i. korasho ima, dc lud se ne bo bav pred tein velkim 
gospodam pravico govorit, jen se tud sa tisto potegniti. 
.lest vem, de sto bli vczlikrat golfini, tok nesmete taziga voliti, kate­
riga vam bo gosposka al pa duliovslina ponujala. — .lost lud vorn, de se 
vam gospodje ponujajo, deben ime dobiv. varite se prod volitcngo doliiarja, 
sakaj oni mislijo dolgo zhasa na vasbe unkoslitcngo sliivcli. • - .,Volite 
eniga pravga kmeta, pa ta vam no bo perpusben, loko se u'prijtc zhosto 
jen rezite, mi ozhmo tega jen tega, pa nobeniga drusiga, zhe ne se bomo 
na Dunaj peitoshili." — 
150 Zvrâetek volitev. 
kako se jim godi. Iz teh se gospoda naj prepriča, kakovšen 
da je kmet." Taki možje bodo igrali jako žalostno ulogo 
poleg nemških tovarišev, učenih in prebrisanih glav ; ako ne 
bodo znali nemški, ne bodo mogli nobene ziniti. ' Ker je 
bil položaj med kmeti in gosposkami še zelo napet, niso se 
udeležili grajščaki in njihovi uradniki volilnega gibanja; ravno 
tako so zvečine storili tudi duhovniki; celo med volilnimi 
moži so bili duhovniki bele vrane; za kandidate so jih po­
stavljali samo drugi. Ko so bili volilni možje že izbrani, za­
htevali so nekteri še, da naj se te volitve ovržejo in da naj 
se volijo poslanci neposredno; a ni jim obveljalo; tudi šta-
jarski zbor se je odločno izrekel zoper tako zmotnjavo. '' 
Zvršetek volitev je bil nastopni: Na Koroškem so 
izvolili v Beljaku fužinarja S chi e g eia, ki je pa sprejel 
poslanstvo za Velikovec, in zato so izbrali pozneje sodni­
škega svetovalca Scholia; v Celovci grajščaka L a n-
nerja iz Krive Vrbe; v Velikovci najprej S chi eg eia, po 
njegovi odpovedbi pa odvetnika dr. Rulića; v Št. Vidu 
kmeta Na g eia, v Št. Andraži v drugi volitvi dr. Raka, 
svetovalca apelacijskega sodišča. V vseh teh okrajih so vo­
lili tudi Slovenci; med izvoljenci sta rojena Slovenca bila 
Rak in Rulid, ali oba sta bila jako raznarojena Slovenca. 
O Raku nam bode še pozneje nekoliko govoriti} o Ru 1 i d i nam 
je omeniti, da je slovenskim volilcem se priporočal v Ve­
likovci za poslanca v nemškem govoru; ker ga niso 
umeli, svetoval mu je volilni komisar, da naj poskusi s 
slovenščino; to je tudi storil Rulid („aber fragt mich 
nur nicht wie?"). Na-nj je pa močno vplivalo v državnem 
zboru samem vedenje čeških poslancev, ki so se razmerno 
najstrože držali discipline med vsemi strankami; Rulid sam 
je pripovedoval, da je kar zahrumelo, kadar so se pri glaso­
vanji dvignili Cehi, dočim je na ostalih klopeh zdaj tu zdaj 
tam kteri poslanec šinil kvišku sredi cele čete poslancev, ki 
so raje obsedeli.3 
Lepši uspeh je imela na Štajarskem graška „Slo­
venija", ktero so tu še razmerno najbolje podpirali duhov­
niki. Izvolili so v Cel j i Matijo Županca, krčrnarja v 
Reifensteinu, v Konjicah „meščana" Šturma, v Slov. 
G rad c i dr. Josipa Kranjca; v Sevnici dr. Alojzija Smre-
karja, graškega odvetnika; v Št. Lenartu dr. Frana Mi-
1 „Novice" 7. jun. in str. 85 (1848). 
1 Verhandlungen des prov. Landtages für Steiermark I. 54. 
3 Ustmeno izvestje ranjkega Andr. Einspielerja. 
ZvrSetek volitev. 151 
k 1 o š i б a ; v Ptuji sekovskega oskrbnika Andr. Domin-
kuša; v Mariboru meščana Schmidererj a. Vrli na­
rodni poslanci med navedenimi so bili Miklošič, Kranjec vin 
Dominkuš; ničli sta bila pa sicer slovenska poslanca Zu-
panec in Sturm; Nemec je bil Schmiderer, za Nemca se je 
pa štel navadno tudi Smrekar ; njegovo volitev so hoteli ne-
kteri ovreči; protikandidata sta hotela namreč soboj vzeti 
na Dunaj poverjenike volilcev, da bi ja tam nekako nadzo­
rovali. Smrekar ni hotel propasti in je zato obljubil, da stori 
to tudi on in bode celo sam plačeval poverjenike; nasprot­
niki so to ponudbo smatrali podmičenjem, a državni zbor je 
volitev potrdil. ' Največ uspehov-so se kmetski volila nadejali 
od delovanja Sturma in Županca, ki sta prijala zgoraj nave­
denim hujskačem popolnoma; a oba sta za kmetske koristi 
na Dunaji dosledno — molčala. Za narodnogospodarske za­
deve 'se je najbolje potegoval Dominkuš, dočim je Kranjec 
v uatavodajalnem odboru zastopal slovenski politični program. 
Kranjski poslanci so bili naslednji: za Ljubljano 
dr. Matija Kavčič, ljubljanski .odvetnik; za Postojno 
dr. Karoì pl. U1 epić, fisk. pristav; za Logatec poštar 
Matej Dolžan; za Novo Mesto kmet Matija Grašić 
iz Mirne Peči; za Mirno krški trgovec G. G ajar; za 
Višnjo Goro smledniški okr. komisar Mih. Ambrož; a 
to izvolitev so ovrgli, ker so volilci samovlastno mu izbrali 
še namestnika; pri novi volitvi je bil izbran novomeški okr. 
glavar pl. Laufenstein; za Kočevje dr. Mor. Fluck 
(v drugi volitvi). V Loki so tudi izvolili Mih. Ambroža,1' 
a pogojno; dva poverjenika (Jan. Kavčič iz Medvod in Greg. 
Gartnar iz Čresence) bi naj ga spremila na Dunaj in nadzo­
rovala ga, da bi se ne izneveril svojim obljubam; državni 
zbor je protizakonito volitev ovrgel. Ločani so pa hoteli zdaj 
na vsak način samo kmetskoga poslanca imeti in izbrali so 
pri novi volitvi kmeta Severa iz Vižmarij. Ambroža so 
izvolili pa tudi v Rad olj i ci in to poslanstvo je naposled 
obdržal. V Kamniku so izbrali poslancem kmeta Val. 
Št ere i na iz Žej pri Mekinah; mož je bil šel pomladi na 
Dunaj in vrnivši se, pravil je menda kmetom, da ni veljavna 
nobena postava več in da ni treba dajati nič več desetine 
niti delati tlake. Volilni komisiji se je očitalo nepostavno 
vedenje in nekteri volilci so vložili prosved zoper Štercinovo 
1 Stenogr. Verh. d. Reichstages 1. 71. 632. 
3 Hafnerja iz Labore pa namestnikom ; pa to je bilo nepostavno. „No­
vice" G. sept. 1818. Stenogr. Verhancü. d. Reichstages I. 136. 
152 Zvršetek volitev. 
volitev; a državni zbor jo je po precej dolgem odlašanji 
konečno odobril. ' 
Trikrat so tore volili Ambroža; to svedoči, da je narod 
va-nj stavil največ nad ; pridobil si je to zaupanje po svojem 
ljudomilem vedenji in uradovanji; bil je i sotrudnik „Novic" 
od njihovega početka sem. Odlični parlamentarci so bili tudi 
dr. Kavčič, dr. Ulepic in pl. Laufenstein; narodne zahteve 
Slovencev sta zastopala osobito prva dva poslanca, ki sta 
si priborila tudi spoštovanje nasprotnikov.'' 
Zal, da se to ne more trditi i ob ostalih kranjskih po­
slancih (izvzemši seveda Nemca Flucka). O teh velja kar je 
o nekem teh poslancev poročala gosposka, ko je bil tudi 
poslancem za deželni zbor za mesto Kamnik: „Mož je sicer 
poštenjak in spoštovanja vreden, a žal, da nima niti znanja, 
niti izobraženosti, potrebne poslancu."3 Tem poslancem se 
niti sanjalo ni o prevažnem poslu parlamentarnega zastop­
nika, za kterega niso imeli potrebne omike; taki narodni 
zastopniki so se gotovo čudili drug drugemu, ko so se sešli 
na daljnem Dunaji in osvedočili se, da državni zbor vendar 
ni tak, kakeršnega so si bili naslikali v tihi domači vasi, 
„kakor se nekdaj rimski auguri niso mogli pogledati, da bi 
se ne nasmehnili drug drugemu."4 V prvi vrsti na te volitve 
na Kranjskem se nanaša pikra pa pravična obsodba dr. 
Blerweisa: „Volitve v dunajski zbor so očitno pokazale, da 
je (Slovencem) potrebne višje razsodbe manjkalo, ker volili 
so večjidel take poslance, ki nobenega pojma nimajo o tem, 
o čem se govori v ustavnem zboru. In vendar jim tako na­
pačnih volitev ne smemo preveč za zlo vzeti — volili so po 
svojih mislih brez pomisleka, da še celo za odpravo tlake 
in desetine njihovi poslanci ne bodo vedeli nič veljavnega 
govoriti, m da v vseh drugih, za deželo imenitnih rečeh celo 
nobenega pojma nimajo. Kaj da je narodnost, o tem se takim 
poslancem še ne sanja ne." •"• 
1 Stenogr. Verh. d. Reichst. I. 108, 110, 112. Ô82. Prim. Der Freisin­
nige 14. sept. 1848. 
... 2 O KavčiCi piše Oester. Courier: „Ein tüchtiger, freisinniger, viel­
seitig gebildeter, denkender Staatsmann. Slave von geburt. ist er dennoch 
kein Sklave slavischer nationalität. Seine ansuchten sind gediegen, wie stei-
risehes erz seine redeweise, an manchen stellen etwas gezwungen,' ist präg­
nant, durchdacht, frei von hohlen fräsen, mehr dem kern als der form 
huldigend etc." - „Novice" 4. okt. 1848. Herold 29. sent. 1848. Helfert ga 
zove „der geduldigeren einer" IV. III. 270. 
a V dež. arhivu kranjskem, fase. 7—2. 200. 
* Fenner, Octoberrevoliition I. IX. 
5 Letopis slov. đruStva str. VI. 
Zvršetek volitev. 153 
Na Primorskem so izbrali Lahe v nastopnih okrajih • 
v Kopru dra. Madonizza, na Krku dra. Vidulicha, 
v Paznu Defranceschija, v Volovskem Vlacha' 
v Trstu dra. Gobbija poleg Nemca Hogenauerja, v 
Gradiški Pjtterija, v Gorici (mesto) polkovnika Ca-
11 n e 111 j a, pozneje dra. Spangherjain naposled (v marci 
1840) dr.^K. Doljaka. Slovenski poslanci so pa bili 
Anton Crne za okraj tržaški, Jos. Doljak za okraj 
goriške okolice in Ant. Gorjup, okrajni komisar, za 
loJmin. Ko se je v jeseni Jos. Doljak odpovedal poslanstvu 
izbrali so mu naslednikom Jos. Črne ta (brata Antonu.) 
Ud volitev v sosednih deželah seodlikujo volitve primorske' 
po izvolitvi mož izključno izmed razumništva; med sloven­
skimi poslanci sta bila Doljak in Gorjup uradnika, Črne Ant. 
pa veleposestnik. Bili so vsi trije tudi dobri govorniki in 
izvedenci. 
Smemo reči, da so poslali Slovenci v prvi avstrijski 
državni zbor 16 narodnih zastopnikov,'1 po razmerji pre­
bivalstva bi jih bili morali imeti vsaj 21, kajti volitve so 
bile na podlagi obče volilne pravice; „kurij" ni bilo, kakor 
dendenešnji. Ali vendar se sme smatrati ta uspeh ugodnim, 
ako uvažamo, da so stopili prvikrat Slovenci na volilno bo­
jišče (izvzemši frankobrodske volitve), a niso imeli niti vo­
diteljev niti zadostujoče organizacije, temveč je volilno gibanje 
bilo jako „zdivjano." Kdor hoče pravično uvažati uspeh 
volitev, naj ga primeri z učinki volitev v dobi ustavnega 
sistema. — ° 
0 kakovosti poslancev smo omenili že nektere 
neugodne razmere ; pa v tem oziru niso grešili slovenski vo-
lilci tako hudo, nego Poljaki in Rusini, ki so poslali na Dunaj 
kar cele tolpe najnevednejših poslancev, ki so se nastanili 
na Dunaji v vojašnicah, poljubovali roko vratarju državne 
zbornice, v zboru pa sedeli neumeči razprav, pomilovanja 
vredni statisti; gališki (bivši tržaški) guverner grof Stadion 
Jih je rabil za marijonete pri glasovanji. Na te, tudi v obleki 
m šegah neotesane poslance so kazali nasprotniki, kakti na 
žive priče slovenske inferioritête. Sicer pa so v obilici po­
slale kmete tudi nemške kronovine: gornjeavstrijska n. pr. 
13 kmetov med Ifi poslanci, nižjeavstrijska 9 med 37 po-
' Gl. „Neue Zeit" M. dec. 1848. 
* Dalo bi se izračuniti tudi večje ali manjše število; to je zavisno od 
pojma „narodnjak." „Neue Zeit" štejo U. dec. 1818. 15 slovenskih poslancev 
mod njimi tudi dr. Smrekarja, kar pa se ne da opravičiti. 
154 ZvrSetek volitev. 
slanci. Naopak je bilo med 90 poslanci iz Češke samo 7 in 
med 48 moravskimi in šlezkimi samo i) kmetov, dasi je baš 
v teh kronovinah bil položaj podložnih kmetov posebno 
neugoden; a uprav tu je bil narodni in svobodni program 
še točneje razvit nego drugod in „svoboda" pa „narodnost" 
sta imeli več moči nego tesnosrčne koristi stanovske. Češki 
kmet ni tako sovražil omikanca, da bi bil sleharnega suk-
njača smatral svojim nasprotnikom; žal, da ni bilo v Slo­
vencih vsaj toliko politične omike kakor v bratih Čehih : 
potem bi si bila priborila kopica slovenskih poslancev v zboru 
popolno drugačno stališče in večjo veljavo. 
O volitvah nam je še opomniti, da so se vršile sploh 
v lepem redu; da bi se bile ktere srenje uprle volitvam, ' 
nam ni znano in se nam zdi neverjetno, saj je narod ves up 
stavil na državni zbor. Omeniti nam je samo epizode iz ra-
doljiške volitve. V slovenskem govoru se je ponujal tam za 
poslanca sodnik K o n š e k iz Kranja; za njim je go­
voril neki župnik in poudarjal, da mora poslanec biti dober 
katoličan, da bode vestno zastopal koristi crkve. Župniku 
so pre nekteri burno nasprotovali. '* 
Občni znak prve državnozborske volitve je bil dalje ta, 
da so izvoljenci bili z jako redkimi izjemami bolj ali menj 
odločni „svobodnjaki" ; bili so nasprotniki kteremukoli orne-
jenju državljanskih pravic, ktere so jim bile navadno iden­
tične s pristnimi „človeškimi" pravicami. Malokdo je bil tako 
pogumen, samostojno misleč, trezen ali — skrit, da je upal 
si biti različnega mnenja. Dakak, da je bilo med tolikim šte­
vilom poslancev precej slavohlepnih sebičnežev, kteri so na 
širokih plečih volilcev hoteli odtrgati od drevesa svobodo vsaj 
za-se nekaj sadu. — O crkvenih pitanjih je bilo tudi med 
slovenskimi poslanci dovolj „svobodomiselnih" nazorov. Dr. 
Kavčič n. pr. je zagovarjal v javni seji svobodo vere, rav­
nopravnost Židov in zahteval, da naj vzame država crkvi 
posestva. Baš nasprotni program je zastopal dr. Kranjec.'1 
Naši poslanci so šli na Dunaj brez točnega in celot­
nega programa ; sleharni je imel samosvoje nazore in načrte 
ali pa je bil poverjenik zgolj odločilnega življa volilcev svo-
1 „Wiener Zeitung" 6. jul. 1848 trdi, da nekterc srenje v Galiciji, 
Iliriji itd. niso hotele voliti volilnih mož; to je pomota in se morebiti 
nanaSa na volitve v dež. zbor. Neosnovana se nam zdi tudi vest Fcnner-
jeva (Wiener Octobertage I. IX.) čeS, da je raztrosilo se med volilce .zlata 
kar kupoma." 
3 Slovenija 17. jul. 1848. 
3 Celjske novine 29. nov. 1848. 
Zvršetek volitev. 155 
jega okraja; niso se pa čutili delegacija naroda v njegovi 
celoti. Tudi v tem oziru so se v neugodnem smislu odlikovali 
od Cehov in Poljakov, ki so stopili na bojišče parlamentarno 
jedini, imajoči svojo določeno smer in so bili tesno združeni 
tudi pri glasovanji. Solidarnosti niso poznali naši poslanci. 
Razven nesrečne zavesti kronovinske, motila je kmetske po­
slance nezaupnost napram gosposkim svojim rojakom v zbor­
nici; raje so se oklenili pri glasovanji nasprotnikov nego 
slovenskih doktorjev. Združeni zastopniki tore narodne celote 
naši poslanci niso nastopili nikdar; pozno stoprav so sto­
pili v tesnejšo zvezo s češkimi poslanci, ali dozdeva se nam, 
da se jim ni posrečilo nikdar svojega narodno-političnega 
stališča (kolikor smemo o tem govoriti) spraviti v soglasje 
s stališčem zgodovinskega prava Čehov; zvedeli bomo, da 
sta se hudo prijela Rieger in Kavčič malo dni pred raz­
pustom državnega zbora. Kder pa ni jasnega uverjenja in 
programa, onde tudi ni parlamentaxne discipline. Naši po­
slanci niso šli na Dunaj z živo nado, da se povrnejo zma­
govalci, spodbujala jih ni zavest njihove veljave in moči, 
marveč jih je tlačila mura zavesti odvisnosti svoje in naroda 
svojega, čutili so brezmoč svojo. Zato nobeden med njimi 
ni bil „ultra", prenapetnež, entuzijast. Svesti si vsestranske 
pogojnosti narodovega položaja, niso mogli nastopiti z ono 
odločnostjo, ki je značila n. pr. češke poslance, niti z onim 
krvavim srdom, ki je značil razmerje med Poljaki in Rusini. 
Iz tistih razlogov so se nadejali naši poslanci vedno pomoči 
od vlade; njenim zahtevam so pripomogli do veljave često 
tudi naši poslanci, pozabivši, da vlada ni poznala temeljnega 
pogoja skupnemu postopanju zaveznikov: vzajemnosti inte­
resov. 
Prej pa ko spremimo slovenske poslance v državni 
zbor, ozreti se nam je na vedenje domačih deželnih zborov 
glede slovenskega programa. 
8. Slovenski program in deželni zbori. 
Omenili smo že, da so poslali deželni zbori na poziv 
nižjeavstrijskega deželnega maršala, odbornike na Dunaj, da 
bi se tam posvetovali o soglasnih načelih glede preosnove 
deželne ustave, srenjske uprave in kmetske odveze. Kranjski 
stanovi so poslali na Dunaj grofa Andr. Hohenwarta, 
bar. Codellija, dra. Burgerja in dra. Orla; iz Koroške 
156 Osrednji stanovski shod dunajski. 
so prišli grof Lodron, vit. Čabučnik, dr. Janež in Thaler; iz 
Štajarske grofje Attems, Gleispach in Stubenberg, vit. Kalch-
berg, Al. Nord in dr. Wasserfall. ' Zborovanje je trajalo od 
10. do 17. aprila. Začeli so z ustavo in se soglasno izrekli 
da bodoči državni zbor naj bo „konstitujoč", ne pa 
ustavodajen in sestavljen iz dveh komor na podlagi obširne 
volilne pravice; izključiti se morajo Ogrska in laške kro-
novine, Galiciji pa se naj dovoli zastop, ako to želi. Govorili 
so dalje o posameznostih ustave. Dr. Bach je predložil 
načrt srenjske postave, ki je zahteval, da se občinam, 
bistvenim delom državnega ustroja, podeli samouprava in 
volitev samosvojih srenjskih uradnikov. Glede preustrojenja 
stanovskih ustanov je večina zahtevala za bodoči 
deželni zbor, občno volilno pravico za podlago pri sestavi, 
a delokrog bodi omejen zgolj na upravne stvari, deželnim 
zborom pa se tore ne puščaj nobena postavodajna oblast. 
Na drobno so konečno razpravljali o kmetski odvezi. Kranj­
ski poslanci so svojim stanovom obširno poročali, da 
se kmalu reši kmetsko pitanje, kar se je še tistega meseca 
zgodilo po cesarskem patentu v smislu predlogov deželnih 
stanov. Z ozirom na vznemirjenost kmetov je nasvetoval 
Codelli stanovom adreso cesarju, da naj odredi gosposkam 
oboroženo moč, ki jo bo treba rabiti zoper kmete. Pripomniti 
je, da je bil V dunajskem shodu stanovskih poverjenikov 
govor tudi oravnopravnostiŽidov; nekteri so jih hoteli 
mahoma osvoboditi, drugi pa so svetovali, da naj se ta za­
deva prepusti bodočemu državnemu zboru, zatore malo odloži, 
da se ne poveča razburjenost zoper Žide. Grof H oh enwart 
je bil tistih misli: polagoma naj se dovrši emancipacija 
Židov; on je posebno poudarjal dotične razmere na Kranjskem. 
Glede na cesarski patent z dne 8. aprila, svarili so na 
Dunaji zbrani pooblaščenci stanov vlado, da naj ne da Čehom 
preveč samostalnosti in tudi ne uvede tam načela odgovor­
nosti deželne vlade deželnemu zboru, češ, da bi ta odgo­
vornost sokobila z odgovornostjo osrednje vlade dunajske. 
Minister Pillersdorf jih je koj pomiril, in njegov odgovor je 
svedočil, da vlada ne namerava uresničiti načel cesarskega 
patenta. Ta odgovor je pa tudi Slovencem dajal jako malo 
nade, da bi se jim za te vlade spolnile želje, ktere je izrazil 
doma dr. Bleiweis tako-le: Država se razdeli po narodnostih 
ki naj osnujejo med soboj „zavezno državo", t. j. poleg na-
1 Poročilo bar. Codellija 2G. aprila in grofa Andreja Hohenwarta; dež. 
arhiv kranjski fase. 10, 
Volitve za kranjski proviz. deželni zbor. 157 
rodnosti morajo imeti novo osnovane dežele vsaka za se 
svojo lastno vlado za vse domače zadeve, ktere se sklepajo 
v domačih deželnih zborih v poglavitnem mestu deželnem 
in v domačem jeziku. Na Dunaji pa naj bo osrednje mini-
naj pridejc 
poslanci posameznih dežel." 
Na podlagi sklepov stanovskih zborovanj na Dunaji so 
stanovi pojedinih dežel izvolili odseke in dali jim nalog pri­
praviti načrte za bodočo deželno ustavo, za srenj s ko 
upravo in za k m e t s k o odvezo. Ti načrti naj se izroče 
v pretres pro vi zori čn i m, na novi podlagi izvoljenim, de­
želnim zborom, sestavljenim iz zastopnikov interesnih 
skupin (starih stanov, grajščakov, neplemenitažev, mest, in­
teligencije in kmetov). Stari stanovi še niso nikakor zgubili 
svojih starih pravic, a razmere so jih primorale, da so pri­
volili v izvolitev takih novih deželnih zborov in se glede 
navedenih treh tvarin odrekli začasno svoji pravici na korist 
novim zborom, ki so bili tore samo zbori „ad hoc". Sklepi 
provizoričnih deželnih zborov so pa imeli samo namen, po­
dati gradivo za konečno urejenje onih zadev v državnem 
zboru. Razumeva se, da so se člani starih stanov živahno 
udeleževali delovanja novih zborov, in „nikdar ni bilo nji­
hovo delovanje tako živahno nego uprav pred smrtjo". 
V kranjski provizorični deželni zbor je bilo 
izvoljenih 18 članov starih stanov, neplemenitih grajščakov 
in duhovščine, 14 zastopnikov mest, trgov,' inteligencije in 
rudarstva, 18 pa kmetskih poslancev. Tu vidimo tore nekak 
uzorec za sestavo deželnih zborov poznejših let. Mnogo težkoč 
je bilo premagati, prej ko se je sešel novi zbor. Znano je, 
da so bili stanovi pozvali v stari zbor tri kmetske zastop­
nike. Ti so se i udeleževali posvetovanja o načrtu zemljiške 
odveze. Soglasno z načrti sosednih dežel so sprejeli v svoj 
predlog načelo odškodovanja gosposke za nektere pravice; 
bili so tu v soglasji tudi s cesarskim patentom z dne 23. 
majnika 1848. Nekteri kmetje pa so ugovarjali temu načelu1 
(Grašič, Sever i dr.) in nekteri teh protivnikov so tem na­
činom gladili si pot v državni zbor. Trdili so, da oni ukrepi 
niso obvezni za dosedanje podložnike, češ, da so bili tisti 
trije zastopniki kmetov veleposestniki, ki so zatore zastopali 
1 0 iz Ljubljano, po 1 iz Kranja, Novega Mesta, Kamnika in Tržiča. 
2 „Laib. 7Л%:- 21. jun. 1848. 
158 Volitve za kranjski proviz. deželni zbor. 
bolj interese grajščakov nego koristi dosedanjih kmetov-
podložnikov; odškodnino naj plača cesar iz državne blagaj­
nice, kakor v Galiciji ; Kranjska je za državo že dovolj žrtvo­
vala od francoskih vojsk sem. To navajamo zato, ker nam 
svedoči duha tedanjih kmetov, in ker se je ta duh pojavil 
tudi pri deželnozborskih volitvah, ktere se niso povsod 
gladko vršile. 
V Št. Vidu na Notranjskem niso hoteli voliti; navzočni 
volilci so namreč izjavili, da raje pošljejo dva poverje­
nika na Dunaj k cesarju s prošnjo; ni bilo mogoče jih pre­
govoriti, da bi volili. V Moravčah je kmete motil uže na­
vedeni oklic zoper odškodovanje; volilci so celo komisarju 
pokazali prepis cesarskega patenta, ki je menda že zdavnaj 
odpravil bil tlako in desetino. Ta prepis patenta je širil med 
narodom neki Baraga iz Šmarij (v okraji mekinskem) in 
je trdil, da ga je prinesel soboj z Dunaja. Brez utiša ni ostalo 
to šuntanje; kmetje so pretili, da bodejo posnemali Lahe, 
ako se ta reč ne uredi kmalu. Nekteri deli volilnega okraja: 
ljubljanska okolica in Loka tudi niso hoteli voliti, 
češ, da nočejo, da bi deželni zbor obravnaval prašanje o 
kmetski odvezi; k večemu bi priznali to zboru samo s tem 
pogojem, da „bi smeli priti v zbor vsi volilni možje". V 
Loki so bili posebno trmasti, pa tudi zbegani, ker jih je 
motila volitev v državni zbor, skoro sočasna z volitvijo v 
deželni zbor. Došli volilni možje so se hudovali nad zahte­
vanim odškodovanjem, zahtevajoči ob jednem, da naj se 
puste vsi volilni možje v državni in deželni zbor, kajti sto-
prav potem bi kmetski stan bil istinito zastopan. Vse pri­
govarjanje je bilo brezuspešno: niso hoteli voliti; samo 
majhna peščica je ostala v uradu, ki pa še se ni mogla zje-
diniti o poslanci; potem se je tudi ona razšla. 
V Postojni je bila ravno taka; nekteri okraji niso 
volili „z izmišljenimi pretvezami". „Sicer pa to ne škoduje 
nič" dostavlja svojemu poročilu vladni komisar. ' Drugi okraji, 
oziroma druge kurije so pa izbrale svoje poslance brez po­
sebnih ovir. Med izvoljenci starih članov stanovskih je bil 
tudi grof Anton Auersperg (A nas t. Grün), bivajoč baš 
v Frankobrodu; bil je član nemške narodne skupščine. De-
želnozborskega poslanstva ni hotel sprejeti, ker mu je došlo 
prepozno, pa tudi iz drugih vzrokov.'' „Deželni zbor se pre­
malo ujema z zahtevami istinitega zastopa dežele in naroda 
I Deželni arhiv kranjski, fase. 7—Ü. 
II Deželni arhiv kranjski fase. 10. Pismo 25. jim. 1848. 
Volitve za kranjski proviz. deželni zbor. 150 
in si tudi ne pridobi javnega zaupanja glede tako važnih 
zadev, kakor je srenjski red ali odveza feudalnih bremen za 
vse deželane. Dasiravno imajo sedanja posvetovanja nabirati 
samo gradivo in biti samo priugotovljenje bodoči postavi, ni­
majo vendar niti ti načrti najnujnejše podlage, dokler ni do 
ločil državni zbor soglasno s frankobrodsko narodno skup­
ščino vodilnih načel, po kterih se morajo ravnati kronovine 
glede uredbe omenjenih zadev." In vendar so bili na Kranj­
skem šo dokaj liberalnejši v tem oziru, nego na Koroškem, 
kder niso hoteli v prvo dovoliti zastopnikom kmetskega in 
meščanskega stanu nobenega glasu na zboru; poučiti so jih 
morali stoprav kranjski stanovski odborniki, da so stari 
stanovi odobrili novo sestavo deželnega zbora in s tem za­
jedno onim zastopnikom dali tiste pravice, ktere so imeli 
drugi člani.' 
Nektera mesta so poprej imela pravico pošiljati za­
stopnika v deželni zbor; to pravico so za provizorični deželni 
zbor izgubila mesta Črnomelj, Metlika in Lož. Pritožila se 
je samo Metlika in pretila, da pošlje navzlic temu od­
bornika v zbor, sklicuje se na ustavo iz dne 25. aprila. 
Stanovski odbor pa je v smislu poročevalca grofa Karola 
Hohenwarta'1 odbil pritožbo in odbil tudi sklicevanje na 
ono aprilovo ustavo, ki je že zgubila veljavo in mesto ktere 
še-le državni zbor sklene novo ustavo; razven tega pa bode 
„zastopal deželni zbor poglavitne interese vse dežele, z iz-
ključanjem posebnih koristi pojedinih fizičnih in moraličnih 
osob." Ker so dosedanji člani deželnih stanov „položili na 
žrtvenik domovine radovoljno svojo pravico: priti v zbor in 
glasovati tam", nadejal se je odbor „da bodo tudi mosta 
ravno tako osvedočila svoje ustavno mišljenje, in da bodo 
rada žrtvovala mestne pravice občnemu blagru."3 Dne 19. 
junija se je zbral v Ljubljani novi deželni zbor.« 
1 14. ju«. 1848. Dež. arhiv kranjski, fase. 10. 
2 Poznejšega ministra, sedanjega državnega poslanca za Ljubljano. 
" Dež. arhiv kranjski fase. 7 - 2. 40f>. 
4 O naslednjem gl. Novice 21. jun., „Laib. Ztg." 24. jun. .Grazer 
Ztg." 18. nov. 1848; večinoma pa so opiramo na izvirni zapisnik deželnega 
zbora v dež. arhivu fase. 7—1. Člani tega zbora so bili nastopni: grof Wcl-
sorsheimb. vladika Wolf, prost Albrec.ht, grofje Andr. in Karol Hohcnwart, 
Gust, Aucrsperg, bar. Vinko Schweiger. Ant, Codelli, vit, Coppini, Kreuzberg, 
Ant. Ficlitenau, Ant. Widcrkhern ; za Ljubljano dr. Orel, dr. Kavčič, Ant. 
Samassa, dr. Makso Wurzbach, K. Holzer in Lamb. Lukman; za Novo Mesto 
pi. Laufenstoin ; za Tržič dr. Napret; za Kamnik Ivan Dcbnvcc; za Kranj 
Fr. Majer; za rudarstvo dr. Chrobat (namestnik K. Urbanicky) Jos. Stadler; 
za ljublj. licej prof. dr. Spora-; za nostanovskc grajs&ike dr. K. Wurzbach, 
160 Opozicija kmetskih poslancev. Laufenstein. 
Predsednik mu je bil grof Welsersheimb, kije v svojem 
ogovoru poudarjal nade, ktere stavi narod na državni pa 
tudi na novo sestavljeni deželni zbor. Dolenjcem je priobčil 
veselo vest, da se jim v prihodnjem letu zniža zemljiški 
davek za 25"/,,; a tudi za ljubljanski in postojnski okraj 
bodo kmalu zahtevali od vlade znižanje zemljiškega davka. 
„Objavljenje zakonov in ukazov v slovenskem jeziku poleg 
nemškega se doslej ni moglo izvršiti kakor smo želeli, kajti 
gosposke nimajo denarjev za prelagatelje, kteri imajo odslej 
mnogo več posla nego doslej ; morala se je prošnja vložiti 
pri vladi, a doslej še ni prišlo dovoljenje." Konečno poudarja 
važnost kmetske odveze in princip odškodovanja in važnost 
srenjskega reda. 
Govoril je Welsersheimb nemški, govor njegov je nav-
zočnim poslancem in poslušalcem poslovenil Miha Ambrož 
dostavljaje, da naj ne bodo nezaupljivi tisti, ki nemški ne 
umejo, „vse se jim posloveni, karkoli se bode nanašalo na-nje." 
To se je tudi zgodilo takoj sporočilom grofa Karola Hohen-
warta, ki je utemeljeval sklepe o sestavi novega deželnega 
zbora: volilna pravica se je pustila samo onim mestom in 
trgom, ki v istini zastopajo mestne interese, ki imajo obrt 
in promet (Ljubljana, Kranj, Kamnik, Tržič, Novo Mesto), 
dočim so se druga „mesta" z ozirom na njihov selski značaj 
uvrstila med kmetske občine; konečno dostavlja, da se je 
dalo veleposestnikom in kmetskim občinam jednako število 
poslancev „ker zanima rešitev urbarijalnega pitanja obe stranki 
v tisti meri." Deželni zbor ostane provizoričen, dokler dr­
žavni zbor ne določi konečne osnove; dotlej se bode bavil 
s pripravami za državni zbor. 
Zdaj se je vnela precej živahna debata. Laufenstein 
pravi, da ta zbor ni tako sestavljen, „da bi mogli pričako­
vati od njega tako zastopanje vseh kronovinskih interesov, 
kakor je zahtevajo sedanje razmere", kajti sklicanje in vo­
litev poslancev se je prenaglila, premalo je kmetskih zastop­
nikov v razmeri s poslanci ostalih stanov in konečno se 
dolenjska mesta razven Novega Mesta niso niti pozvala k 
volitvi in niso zatore tu niti zastopana. Kmetske srenje so 
s tem prikrajšane glede svojih pravic, to pa se ne ujema z 
novim načelom ustave; dosledno bi se moralo dati kmetskim 
Fr. Gale, Fid. Trpinec, Ivan Kozler, Jos. Rudež, dež. svet, Jancžič (namesto 
Kolmana); za kmetske občine Jak. Schiller, Andr. Pečar (Radoljca), Andi". 
Pajk in Miha Ambrož (ViSnja Gora) Ant. JerScn in Mat. Dolžan (Logatec), 
Matej Leban in Matija Dolenec (Postojna), And. Trčck in Matej GraSič 
(Novo Mesto), Jur. Stampfl in Matija Novak (Kočevje) Tom. Jorct.ina (ČrcSnjice). 
w-
Opozicija poslancev kmot.skìh oW.ìn. ICI 
občinam večje število zastopnikov za protitežje proti pretež­
nemu bogastva in vplivu veliko-posestnikov. Tudi stanovalci 
gorenjskih mest (izvzemši Tržič) so večinoma kmetovalci. 
Ako še obstoje stari stanovi, naj se snidejo k zborovanju, 
ako pa ne obstoje več, zakaj pa se kličejo potom k deželnemu 
zboru? Sleharni naj sam pošlje svoje želje in predloge cesarju 
in državnemu zboru, kajti to pravico imajo vsi. „Ako se pa 
naj te želje izrazijo vkupno, mora biti med številom zastop­
nikov boljše razmerje", in sicer na podlagi velikosti posestva 
ali z ozirom na katastralni čisti dohodek, v Ljubljani pa na 
podlagi obrtnega davka. 100 poslancev za vso deželo bi ne 
bilo preveč. Določnega načrta za novo sestavo zbora Laufen­
stein nima, a nasvetuje, da se naj zbor razpusti in 
izvoli nov deželni zbor. 
V govor Laufensteinov so se vtikali drugi poslanci; 
Miha Ambrož in drugi so poudarjali, da nektera mesta 
in nektere kmetske občine nimajo zastopnikov v zboru. 
Ambrož zahteva tudi novo volitev, pa ne po številu stanovalcev, 
nego po velikosti posestva. Nekdo drugi zahteva, da se naj 
izvoli petkrat toliko kmetov, kakor je „gosposkih"; niti 
potem bi ne imeli kmetje dostojnega zastopstva; spet drugi 
hoče urejenje razmer na podlagi sedanjega davka. Dr. Orel 
smatra neposredni davek za najboljše merilo za kmete in 
za gospode; nasproti pa pravi dr. Spor er, da je census 
sploh „protiustaven" ; ako se deželni zbor sestavi po mislih 
Laufensteina in dragov, bode „tretji stan" tako močno za­
stopan, da bi interesi ostalih stanov ne dobili nobene veljave. 
Grof Karol Hohen wart nasvetuje, da se naj odloži 
zbor, da se bodo kmetski poslanci mogli posvetovati z raz­
umnimi moži in potem priti v zbor dobro poučeni o svojih 
nalogah. Andrej Hohenwart pa tudi zagovarja sestavo 
prov. deželnega zbora in opominja poslance, da naj napno 
vse sile, da se povrne v deželo mir, „ki smo ga imeli poprej, 
dočim se zdaj hujskači klate po deželi." Ambrož mu od­
govori, da bo najboljše sredstvo zoper hujskače pomnožite v 
broja kmetskih poslancev, „da se tukaj sami osvedoče, da 
se jemlje ozir na njihove želje." Potem spet občinstvu in 
kmetskim poslancem tolmači razprave in jim prigovarja, 
da naj bodo brez skrbi, „zbor jim ni nasprotnik in dobro 
ve, kaj je dolžan kmetskemu stanu." C op p in i zahteva, da 
se naj posloveni in prečita cesarski patent z dne 23. majnika 
in izvoli odbor, v kojem bodi polovica kmetskih poslancev, 
polovica pa grajščakov, in ta odbor se naj pomnoži z ne-
kterimi nepristranskimi člani in naj se spusti v pretres onega 
Slovenci in 1848. leto. 11 
162 Konec kranjskega proviz. deželnega zbora. 
patenta. Nato pove Ambrož, (kteremu pritrdi Grašič) „da 
podložniki radi plate, kar določi državni zbor; letos ne 
bode nihče več dajal desetine niti delal tlake, a 
plačal bode to, kar za bodoča leta odloči državni 
zbor." Grašič še dostavi, da se naj to odobri, če ne pa 
se je bati silovitosti, kadar bodo zahtevali desetino od ječ­
mena. Jer e ti na zahteva: „Cesar in ministri naj plačajo 
odškodnino." 
Ker se na ta način zbor ni mogel lotiti svojih opravil, 
izvolil se je po nasvetu grofa Andr. Hohenwarta odsek 
(Ambrož, Chrobat, Kavčič, Laufenstein), ki si naj pridruži 
nektere kmetske poslance in se ž njimi takoj spusti v raz­
govor o njihovih pritožbah. 
V istini so s tem odborom združili se vsi kmetski 
poslanci ; a tudi tu je bilo posvetovanjo brezuspešno. Po­
slanci kmetskih občin so ostali na svojem stališči: niso 
hoteli udeleževati se več deželnega zbora; hoteli so samo vedeti 
kaj nameravajo glede kmetske odveze sosedne kronovine, 
potem pa so hoteli svoje predloge in želje neposredno uložiti 
državnemu zboru in podvreči se ukrepom njegovim. Ta odbor 
se je posvetoval 1'J. junija; 26. junija se je imel spet sniti 
deželni zbor. A do tega ni prišlo več, ker o njem ves 
kmetski stan ni maral slišati ničesar. Vladi so morali 
poročati, da se ni mogel izvršiti nalog cesarskega patenta 
(23. majnika), da naj deželni zbor stavi potrebne nasvete 
ob uredbi kmetskih zadev. Deželni zbor je tore koj preminol. 
Zanimiva je pa tudi slika vnanjih dogodeb zborovih. 
Niso se vršile razprave mirno in v parlamentarnem redu, 
nego vplivalo je na zbor sam precej odločilno tudi mnogo­
brojno občinstvo. Ker je bilo zborovanje javno, prišlo 
je mnogo poslušalcev, osobito kmetov in dijakov v zbornico; 
burno odobravanje ali pa burno grajanje se je često raz­
legalo po dvorani; nič niso pomagala svarila predsednikova ; 
včasih je kdo iz občinstva kar naravnost posegel v debato 
in skušal strahovati poslance. Tudi nekteri poslanci so se 
jeli malo ujemati, a v obče so bili „razborni in spravljivi", pravi 
zapisnik, kteremu pa oporeka nespravljivost kmetskih po­
slancev. Jasno je, da bi ta zbor bil moral ostati neplodovit 
tudi glede drugih svojih nalog; ako bi se bilo nadaljevalo 
zasedanje in prišla na vrsto razprava o podrobnostih urba-
rijalnega vprašanja, bil bi deželni zbor doživel hude in gotovo 
brezuspešne boje. Glavna značajna proga tega kratkega zbora 
je pa postopanje poslanca, c. kr. okrožnega glavarja Laufen-
steina, ki je, dasi bivši aristokratski birokrat, v kmetski 
Koroški proviz. dožolni zbor. 163 
zadevi se pokazal odločnega demokrata. Za narodnost ta 
zbor nima nobene pomenljivosti ; to je pa „signatura" duha 
vladajočega v narodu v najvažnejši, njegovih gmotnih koristij 
se tikajoči zadevi; a poudarjati je, da omikani zastop­
niki kmetskih občin niso bili v soglasji z neo mik animi 
tovariši svojimi,' marveč so bili tistega mnenja, ktero so 
kesneje zastopali na Dunaji: da se mora za kmetsko odvezo 
plačati primerna odškodnina in sicer od kmetov samih. 
Deželo so tudi zanaprej zastopali stari stanovi po 
svojem pomnoženem odboru in ta je imel nekterikrat priliko 
izraziti svoje mnenje o važnih, narodnega programa se tika-
jočih pitanjih. Odobraval je n. pr. načrt ob ustanovitvi univerze 
v Ljubljani, „a sedanje denarne razmere kranjske ne pri­
puščajo, da bi dovoli] izdaten donesek za dotične stroške." * 
Dne 13. novembra je pomnoženi odbor prosvedoval 
odločno zoper frankobrodske načrte (glej dalje spodaj.); s to 
izjavo je odobril posredno slovenske zahteve; tisto je storil 
tudi z odgovorom na povabilo,' ktero mu je došlo od odbora 
dež. stanov linških, da naj pošlje odbornike k velikemu 
shodu poslancev notranje avstiijskih kronovin, ki bi rešetal 
pitanje ob ožji zvezi med temi kronovinami, pa tudi raz-
govarjal se o združenji z Nemčijo. Odbili so v Ljubljani to 
povabilo in ž njim zavrgli tudi nameravano zvezo z Nemčijo. 
Ozrimo se na delovanje deželnega zastopa na Koroškem. 
Tam so bile tudi začetkom junija meseca volitve za 
provizorični deželni zbor; zanj je pomnoženi stanovski odbor 
1 Gloj izjavo Ambroževo in Jcrct-inino. 
3 „Laib. Ztg." (i. jun. 1848. 
3 Iz povabila, do dato lf>. okt. 1848: zdaj ko so strte, staro vorige 
..sind melir als je bande notwendig, jene der deutschen treue, um freiheit 
nnd völkerglück zu gründen... Die iiuchst.vcnvniidt.cn deutschen pro-
vinzen Ocstcrreichs müssen zusammentretend selbst bezeichnen, wo ihr ziel 
Hegt u. dadurch ihre mündigkeit, beweisen . . . Kino blcibondo Vereinigung 
der hinder, wolche von jeher die krono, Habsburgs zierten, ist unsero hoff-
nung. Sie verlasst, uns ebensowenig, als wir darum aufhören, Deutsche zu 
sein. Dieses band, gewoben aus brüderlichkeit u. acht.ung der nationalitäteil, 
läuft, ins mächtige Deutschland und mehrt seine kraft... Das band 
des innigsten Verständnisses soll unsere grenzen wahron unter dem schütze 
der const.it.utioncllen monarchio u. des deutschen Vaterlandes." Ohra­
niti hočejo Avstrijo z vsemi nemškimi in nenemškimi deželami, a nemške 
kronovinc združiti z Nemčijo (?). Iz Ljubljane so odgovorili, „da se nočejo 
udeležiti nasvotovanega shoda v. ozirom na dogodke, ki so se ravnokar 
vršili in na spremenjene razmere (li», nov. 1818). Zajedno je odbor sklenil 
tudi primerno izjavo za uradni list. Pri tem sklepu so ostali tudi naproti 
novemu povabilu (27. nov.), ki je določil shod na 18. dec, odbor je vso 
prepustil vladi in državnomu zboru. Listine dež. arh. kranjsk. fase. 10. 
11* 
1G4 KoroSki proviz. deželni zbor. 
(med člani jo bil Železnik) pripravil načrte kmetske odveze, 
srenjske uprave in deželnega reda. 
Povodom teh volitev in kma.lu potem so se oglasili 
tudi koroški Slovenci. Koroškim Nemcem se je upravno 
zjedinenje Koroške in Kranjske pod gubernijem ljubljanskim 
videlo nevarno za „nemški značaj" Koroške, odkar je na 
Kranjskem narodnostno načelo zadobilo „toliko moč." Dne 
15. junija je zato nasvetoval Moro v deželnem zboru, da 
se naj vrne Koroški upravna nezavisnost od Kranjske. Take 
težnje Nemci niso smatrali „separatizmom", pač pa želje Slo­
vencev po zjedinjeni Sloveniji; marljivo so širili med narodom 
odgovor cesarjev, ki ga je dal koroški deputaciji (ktere član 
je bil tudi Železnik) : „Vlada ne bode trpela separatističnih 
nakan", t. j. slovenskih. 
Nasprotno pa so Slovenci zahtevali' spoštovanje 
narodne ravnopravnosti v smislu § 4. aprilove ustave ; kazali 
so na Slovencem prijazne sklepe deželnih zborov v Gradci 
in Ljubljani; nikar se naj deželni zbor po slučajnih težkočah 
ne da ovirati, marveč naj koroškim Slovencem prizna ravno­
pravnost „najdražjo last, sredstvo do omike in do moči, tore 
naravno podlago, pot do politične veljave, poroštvo za pravo 
in svobodo. Zato — obrnite na to važno zadevo vso pozor­
nost ; bodite pravični in dajte sleharnemu, kar ga ide, potem 
pa bodo Nemci in Slovenci kmalu uživali sladki sad mlade 
ustavne svobode." 
Tem željam pa ni ustregel zbor. V načrtu nove sodniške 
osnove koroške je poročevalec J a k omini, dasi sicer „Filo-
slovenec", pozabil na uresničenje narodnega principa^v raz­
delitvi sodniških okrajev; slovenske srenje: Hlatče, Šteban, 
Mfirija Zilska, itd. je pridružil nemškemu okraju belaškemu. 
Slovenci pa so zahtevali, da se naj ločijo nemške in slovenske 
občine, ker bi sicer pri sodišči in v okrajnem zastopu morali 
obravnavati v obeh jezikih ali pa zgolj v nemškem ; v prvem 
slučaji bi ne razumeli drug drugega, v drugem pa bi morali 
Slovenci voliti samo rojake, vešče nemščine ali pa celo trde 
Nemce; na vsaki način bi jim bila prikrajšana politična 
pravica. 'l 
Proti dr. Kavčiču, ki je v ustavnem odboru držav­
nega zbora zahteval zjedinjeno Slovenijo in razdruženjc starih 
kronovin, določil je koroški deželni zbor v § 1. nove deželne 
ustave, da je Koroška „nerazdružljiva vojvodina", in je 17. 
1 ..Kla-îonfmtcr Zt,<,'.'' 17. jul. 18-18. 
a Illyr BI. 2(i. avg. 1848. 
IW-
Koroški proviz. deželni zbor. 165 
avgusta' po nasvetu Jakominijevem ugovarjal Lòhnerju, 
ki je hotel nadomestiti stare kronovine z okrogi po vzgledu 
francoskih „départements", in s tem uničiti samoupravo 
kronovin, okroge pa osnovati po načelih stroge centralizacije ; 
branil je pa Ja k o mi ni zajedno tudi proti dr. Kavčiču 
„koroško narodnost", ki bi se popolnoma zgubila, ako se 
Koroška na podlagi narodnostij raztelesi in razreze „kakor 
se razreze hleb kruha, brez ozira na naše tesno združene 
in zamotane razmere, ki ne dopuščajo razdruženja." Z ozirom 
na obljubo cesarjevo je zbor izrekel nado, da se Koroški 
pusti „narodnost", t. j. zgodovinsko-politična individualiteta. 
To autonomijo Koroške si je izdatno obširno načrtal ; poleg 
ustavodajne pravice naj bi imela dežela pravico razpisovati 
davke; državni zbor bi moral trpeti ugovor deželnega zbora 
proti svojim ukrepom; njemu samemu naj bi pristojala tista 
pravica samo glede previsokih deželnih davkov. 
Broja slovenskih deželnih poslancev koroških nismo 
mogli določiti; a potegovali so se za narodno stvar gotovo 
jako skromno, tako da so pre nekega poslanca prišodšega 
domov pretepli, ker je glasoval proti slovenskim željam.'2 
Vendar sta dr. R u 1 i ć in M i 1 o n i k (po dom. Zdožen iz Straje 
vasi) zahtevala, da morajo ur ad ni ki umeti slovenski 
in da se naj slovenščina uvede tudi v šole. Samo 
dva Nemca in jeden „Slovenec" so glasovali proti nameščenju 
učitelja slovenščine v Celovci ; zbor je malone soglasno priznal, 
da je Nemcem potrebneje učiti se slovenščine nego Slo­
vencem. — Ali bi se dendenešnji kdo nadejal takih sklepov v 
celovški deželni hiši? — Nemškutarju in radikalcu Miloniku 
se je sem ter tje oglasila slovenska vest, n. pr. takrat, ko 
je nekako razburjen zaklical v zboru : „Kdo nam tukaj sme 
braniti, da govorimo slovenski? Mar nismo tudi mi domaćini?"'' 
Dne 6. septembra je sklenil deželni zbor svoje seje in 
izvolil odbor, ki se je včasih tudi moral pečati z zadevami 
slovenskimi. Po sklepu dež. zbora je poslal odbor prošnjo 
vladi, da se naj ustanovi v Celovci slovenska stolica; 
podpiral je prošnjo s temi-le razlogi: 1. je ravnopravnost na­
rodov po cesarjevi obljubi jamčena; 2. je slovensko stano-
valstvo na Koroškem precej izdatno ; 3. bodo po načrtu 
bodoče sodniške uprave na Koroškem morali mnogi uradniki 
zmožni biti slovenščine, in sicer pri koleg, sodišči celovškem 
< Ciirintliia -23. ilec. 1848. 
2 Slovenija 'J'.), sept. 1818. Prim. Carinthina 17. okt. 1848. 
3 Ustraeno izvestjo Andr. Einspiclcrja. 
'«« Štajarski proviz. deželni zbor. 
2 sodnika, 1 pristav in 1 tajnik (aktuar); pri beljaškem so­
dišči 1 sodnik, 1 pristav in 1 tajnik ; pri sodiščih mešanih 
okrajev sodnik in tajnik, in v popolnoma slovenskih okrajih 
tudi vodja zemljiščne knjige. ' Za brezplačno poučevanje slo­
venščine se je oglasil bogoslovec Jos. Kö Ili o h. 
Navedeni odbor se je v jeseni sicer po robu postavil 
proti Jelačiću in hotel na se potegniti izvršilno oblast v 
Koroški, ter je vnovič zahteval neodvisnost od Kranjske; a 
hočeš nočeš se je tudi on moral ukloniti javnemu mnenju, 
osobito Slovencev in po nasvetu Jako minij e vem 5. de­
cembra pros vedo vati zoper načrt frankobrodske narodne 
svobode, imenoma zoper § 2. in 3. frankobrodskega 
načrta ustave, ki sta dopuščala med „nemškimi" in 
ostalimi deželami Avstrije samo personalno unijo. Culi bo-
demo pozneje, da so Nemci sami takrat (po dunajski revo­
luciji oktobra meseca) bili — federalisti; J ako m in i je od­
ločno izjavil, da „Avstrija more biti srečna samo na podlagi 
federalizma". A ta federalizem se ni ujemal povse s fede­
ralizmom Palackega, nego je bil bolj tesnosrčno krono-
vinski; točno je oni odbor z Jakominijem vred osvetlil svoj 
federalizem 5. decembra ' z odobravanjem programa „levega 
središča" v državnem zboru kromeriškeni: veče kronovine. 
naj se razdele v okroge jednonarodne, menjše pa naj osta­
nejo nerazdeljene, t. j., naj se meje kronovinske ujemajo z 
mejami okroga, brez ozira na mešano svoje prebivalstvo. 
Menjšim deželam, n. pr. koroški, so hoteli tore ohraniti staro 
nemško „narodnost" in ž njo zastopiti pot osvobojenju slo­
venskega prebivalstva koroškega. 
Ostalo naj bi pa ne samo staro razkosanje Slovencev 
v političnem smislu, marveč so hoteli to razkosanost pod­
preti še s slovstveno razločitvijo: Mil o ni k je 22. aprila 
1849 nasvetoval v deželnem odboru, da se naj za koroške 
Slovence poslovenijo zakoni in ukazi „v koroškem raz-
rečji, ker .. je kranjsko Korošcem zvečine neumljivo". Da 
se tak aboten nasvet ni mogel izvršiti, razumeje se samo ob 
sebi; dvomiti moramo pa tudi, da si je bil Milonik, dasi 
nemškutar, res svest pomenljivosti svojega predloga. 
Pomenljivejše so razprave provizoričnega deželnega 
zbora š t a j a r s k e g a. '' 
' „Klagenfurter Ztg." 4. nov. 1848. 
2 „Carint.liia" HI. dee. 1848. 
3 „Verhandinngen des [>rov. Landtages des IJerzogtluims Steiermark. 
I—III." Grof Wunnbrand je sprožil poslovenjenje teh razprav in grof 
Atteins je imenoval odsek (dr. Foregger. Gurnik, ììajsp; mesto Foreggerja 
potem Ropotarja), ki je imel posloveniti razprave; temu odseku so so pri-
Štajarski proviz. deželni zbor. Volitve. 167 
Dne 18. aprila so štajarski stanovi določili sestavo pro-
vizoričnega deželnega zbora, ki je imel resiti tiste zadeve, 
kakor kranjski in koroški. Hudo so se upirali „gospodje" in 
duhovni člani stanov; „v imeni nravi in vere" so branili 
svojo staro pravico, a poleg izrekli, da bodo radi videli poleg 
sebe v zboru zastopnike drugih stanov; stoprav 29. aprila 
jo bil boj končan in sklenili so, da ima provizorični deželni 
zbor šteti 90 članov, in sicer po 30 iz pojedinih sledečih 
skupin : iz deželnoknjižnih veleposestnikov (izvzemši take, 
ki niso imeli nič posesti razven deželnoknjižne hiše v trgu 
ali mestu; onih 30 poslancev so imeli voliti prelati 3, po­
svetni stanovi 17, nestanovski grajščaki 10); iz tovarnarjev, 
inteligencije (univerza in joaneum) mest in trgov; iz kmet­
skih občin. Na Mali Štajar so prišli za Celje, Maribor in 
Ptuj po 1, za menjša mesta in trge v celjskem in maribor­
skem okrogu po 2, za kmetske občine volilnih okrajev Ma­
ribor, Clinica, Ptuj, Celje, Konjice in Sevnica po 2 poslanca. 
Za sleharnega poslanca je bilo voliti tudi namestnika. Vo­
lilna pravica je bila. jako malo omejena, volitev je bila ne­
posredna in izvoljenec jo moral imeti najmenj 30 let. Vo­
litve so se vršile v lepem redu tudi v slovenskih okrajih ; ' 
zmešnjava je bila samo v Konjicah; onde so volilci pro-
svedovali, češ, da je število poslancev kmetskih občin pre-
družili drugi Slovenci in slovcnili so. a tako, da je bilo menda groza. Na­
posled jo prof. Konšek prevzel to delo. a dovršil ga menda ni. O tom dež. 
zboru glej še: Springer „Gesell. Oosterr. II." 373; Gatti „Ereignisse in 
Steiermark'' 07; K rones v najnovejši svoji knjigi, Mori/, Edi. v. Kaiscrfold. 
omenja nekega posebnega, zapisnika Rcebbatierjevega (str. i>6. opom.) ; sicer 
opisuje tudi Krones nastopne razpravo dež. stanov in dež. prov. zbora v 
imenovani knjigi str. i>3 i dr. Poročila o njih prinašala jo „Grazor Zeitg." 
1<). aprila 18-18 i d. 
1 Med nestanovskimi poslanci nahajamo Ign. Oblaka, Jan. Draža, 
Ani. Ulrna, vit. Ilorstiga; med namestniki Al. Sparoviča (glej slov. shod v 
Pragi); Mor. Kaiserfelda. Hcnr. Knaffla; namestnik visokih šol graških je 
bil dr. Al. Smrekar. Mesta in trge, so zastopali Gottcsbcrg Ign. (Radgono), 
pl. Gasteiger (Maribor); Rajsp Fr. (Ptuj); dr. M. Forcggcr (Celje); namest­
niki Jan. Jungbhit (Maribor); Jan. Janezi« (Ptuj); V. Gnrnikv(Cclje); za 
menjša mesta in Irgc so bili poslanci: Jan. Gottwciss in dr. St. Kočcvar 
(inarib. okrog), namest. Jak. Krušnik in Pet. Trümmer; Vinko Gornik in 
Fr. Žuža (celjski okrog), namestnik Karl Fleck in Jos. Smrekar; poslanci 
kmetskih občin: J.Schmidcrer in Fr. Rottmann (Maribor), namestnik Mat. 
Ilrauda in And)'. Tappeiner: Jak. Kreft in Jur. Masten (Ptuj), namestniki 
Kaić in M. Sidcrič: Jak. Krušnik in Aut, Fašink (Glin.je), namestnik Jos. 
FaSink in Greg. Seifried; Gust. Vokovsok in Jos. Gosak (Konjice), namestnik 
Mat, Kummer in Fil. Kalz ; Jan. Lukežič in Mart. Soštcrič (Sevnica), na­
mestnik Mat. IJreg in Jan. Janežič; Fr. Valant in Mat, Zupaneo (Celje); 
namestnik Jan. Štor in Fr. Ropotar. 
108 Štajarski proyiz. deželni zbor. Adresa državnemu zbora. 
pičlo; dva poslanca za ves volilni okraj je premalo- voliti 
mora seharni sodniški okraj po dva poslanca, če tudi na 
svoje stroške; zahtevali so, da se posebni zapisniki narede 
za pojedine sodniške okraje in da se na podlagi teh zapis­
nikov poverjenikom teh okrajev izroče „certifikati", s kterimi 
pojdejo k zboru v Gradec. Volilni komisar in nekteri raz­
umni volila" so se starali v slovenskem jeziku poučiti vo-
ilce, a zaman. Volilna komisija je celo ustreči morala vo-
«,0nì ln zaPlsatl one zapisnike in izročiti zahtevane „cer­
tifikate , „ker so se volilci veli jako razburjeno", naj se za-
tore (prosi volilna komisija) tem izvenrednim poslancem do­
voli vstop v deželni zbor ad videndum et audiendum, ker 
bo to pomirilo duhove". Pa tudi ostali kraji (Konjice, Zajec 
m 1 oljskava) tega volilnega okraja so nerodno in protipo-
stavno izbrali si poslancem poleg Gosaka premladega Vu-
kovšeka; niso pomagali vsi ugovori nič, volilci z izvoljencem 
yred so se sklicevali na volilni red za državni zbor po 
kterem zadostuje za pasivno volilno pravico doba 2d let 
.Naravno da te volitve zbor ni odobril, kakor tudi onih 
„izvenrednih" poslancev ni hotel priznati. Konečno so pa 
tudi konjičam sami prosili, da se naj vsaki župi dovoli 
poslati najmenj po jednega moža v Gradec, da bode navzo-
čen v deželnem zboru, če tudi brez „glasu". ' 
Med poslanci je bilo primerno precejšno število Slo-
Уе*ПС-еЛтШ tudl neka'J Jako zmernih, Slovencem pra­
vičnih Nemcev; a videli bomo, da je bil pri vsem tem 
narodni program jako slabo zastopan, ker ni bilo med na­
šimi poslanci nobenega sporazumljenja, niti vkupnega posto­
panja, temveč je imel sleharni svoj program; bili so med 
njimi tudi možje, ki niso imeli razuma za druge zadeve 
nego k večemu za rešitev urbarnega pitanja. 
Po dolgih razpravah so določili v zboru, kteremu je bil 
predsednik brežki grajščak sivolasi in čestiti grof Attera s 
opravilni red; dne 17. julija so poslali prošnjo državnemu 
z Dora, da naj pomaga pomiriti narodni razpor, a dostavili 
so med ostalim tudi zahtevo, da se Avstrija združi z Nem­
čijo; spisal je adreso Mor. Kaiserfeld (Blagatinšek) 
Frati tej adresi so glasovali samo trije nemški poslanci 
kterim m ugajala zahteva, da se naj odpravi dunajski 
„sicherheitsausschuss" ; " glede zveze z Nemčijo pa so bili 
soglasni vsi, niti slovenski poslanci niso ugovarjali. 
• J ££?, ÖAriJa 18J8 ; V ** arhiVU ŠtoJarSkCm- V' W ' 
Nova deželna usi ava. Gurnik. 169 
Najhujše boje je provzročila razprava o kmetski od­
vezi. Kmetski poslanci so bili navadno v zvezi z meščan­
skimi in konečno se je sklenila odprava tlake, žitne dese­
tine, koplevnika, gorščine (kavnice), drobnice in vseh ostalih 
gospodskih davkov za jako nizko izračunjeno odškodnino, 
ktera je pa vendar, kakor vemo, nakopala nekterim poslan­
cem hude sitnosti; zato je zbor razposlal med narod pouk 
v nemškem in slovenskem jeziku. Pri onih razpravah se je za 
kmeta potegoval osobito krepko dr. Foregger, ne da bi 
se s tem bil prikupil nasprotnikom. ' 
Pravi politični interesi tudi Slovencev so prišli na 
dnevni red, osobito z drugo točko: z razpravo o bodoči 
deželni ustavi. 
Gurnik je izrekel odboru za načrt iskreno zahvalo 
Slovencev: „Kadar dobi novi načrt zakonito veljavo, bodo 
Slovenci slavili ta dan za najsrečnejši dan. ki so ga mogli 
doživeti v teku tisočletja." Hvalil je Gurnik izrecno, da je 
dotični odbor v svojem načrtu koristi obeh narodnostij spravil 
v tako lepo soglasje, in predlagal je „okrožne zastope", ki 
bodo posredovali med deželnim zastopom in samoupravno 
srenjo in varovali ravnopravnost Slovencev. Gurniku pritrde 
Ulm, Ropotar in Foregger; zadnji je posebej še pou­
darjal, „da je deželnemu zastopu število prebivalstva najpra-
vičnejša podlaga, kajti ta obsega vse interese." 
V podrobno razpravo pride najprvlje § 1: „Štajarska 
jejednotna in nerazdružljiva vojvodina." Gurnik 
zahteva dostavek: „na podlagi ravnopravnosti obeh narod­
nostij", kajti „to je temeljni pogoj, conditio sine qua non 
narodne suverenitete" ; nepotreben se mu je pa zdel nasve-
tovani dostavek: „v avstrijskem cesarstvu", kajti „nismo 
gospodarji zgodovini in ne vemo, kako razpade kdaj Av­
strija; potem bi pa tudi Štajarska ne ostala več vojvodina" ; 
razpada Avstrije nikdo ne želi, „a želje ne gredo v zakon". 
Sprejeli so konečno § 1. v prvotni obliki. Brez ugovora so 
odobrili važni § 3., ki je „Štajarcem nemške in slo­
venske narodnosti jamčil: narodno ravnoprav­
nost, ravnopravnost pred zakonom, svobodo osobe investi, 
prošnje in shodov; pravico snovati društva, svobodo govora 
in tiska, pravico osnovati in vzdržavati krepko narodno 
stražo, in vse one pravice, ktere avstrijska ustava podeljuje 
slehamemu državljanu". Zavrgli so nasvet Kreftov, da 
' „Der Freisinnige-' il. jul. 1848 trdi: „Foregger koinmandirte die 
bauorn". 
1 70 Nova deželna ristava. Kreftovi nasveti. 
naj se volilcem da pravica, preklicati mandat odbornikov 
deželnega zbora in okrožnega zastopa in pozvati poslance 
domov. 
Foregger in Ulm sta ugovarjala in Kreftov na­
svet je pal; v njem pa vidimo izraz političnega uver-
jenja Slovencev, ki so često^zahtovali, da se pokličejo fran-
kobrodski poslanci domov Živahno razpravo je zbudil še-le 
§ 12. „Razprave deželnega zbora in poslo­
vanje deželnih osrednjih uradov se vrše v nem­
ščini. Zasobniki pa smejo deželnemu zboru in 
omenjenim uradom podavati si o venske vi o g o." 
Najprvlje je ugovarjal okrajni komisar Knaffl proti „taki 
predpravici nemščine. Med bistvene znake narodnosti gre 
ravnopravnost jezika . . Državni zbor se je te nevarne skale 
jako spretno ognil. Poljaki so izrecno izjavili, da hočejo go­
voriti nemški, ako se to ne zahteva načeloma. Obravnava 
naj se tore tudi v deželnem zboru v tistem jeziku, kteroga 
se poslužujo poslanci; tudi slovenski poslanci govore nemški, 
dasi jim dela ta jezik dokaj težave.. Ako § 12. obvelja, bi 
jfiz moral zahtevati zabeleženje svojega posebnega mnenja. 
Dasi nisem Slovenec, temveč Nemec, in visoko 
čislam svojo materinščino, uprav zato spoštujem 
vsako drugo narodnost. V sedanjem deželnem zboru 
velja dejanstveno nemščina, kaj hočemo še več?" Wasser-
fallu, ki je menil, da se je „slovenščini skazala ravnoprav­
nost z dovoljenjem slovenskih vlog", in ki je Slovencem 
rekel, da naj le govore slovenski, a nikar naj ne mislijo, da 
jim bodo odgovarjali Nemci, odgovarjala sta Kreft in Knaffl, 
poudarjaje ravnopravnost in zahtevaje potem slovensko ob­
ravnavanje in uradovanje v mariborskem okrožnem zastopu. 
Knaffl je še posebej rekel, da „bodo Slovenci pošiljali v 
zbor nemške poslance, ako jim tega Nemci ne velevamo za­
konom". Was s er fall je pa odvrnil, da naj le pošljejo slo­
venske poslance, pa ž njimi vred tudi tolmače; ker imajo 
Nemci večino v deželnem zboru, morajo se ostali poslanci 
po njih ravnati, dočim je Kreft dotične določbe hotel pre­
pustiti državnemu zboru. Nemec Knaffl je naravnost iz­
javil, da § 12. izziva Slovence in „bi pomenil v novi deželni 
ustavi tisto, kar bi bila v zakonski pogodbi določba o lo­
čitvi. Za oni odstavek so se potegnili Emperger, Bertič in 
Slovenec Gurnik. Gurni k je zagovarjal svoje stališče z 
ozirom na § 1. (celokupnost štajarsko) in §81. (razdelitev v 
okroge), a zahteval je dostavek, da se mora Slovencem 
na slovenske vloge dati slovenski odlok; pri-
WF 
Kreftov prosved. 171 
trdila sta mu tudi Empcrger in Kotulinsky. Precitala sta 
se potem § 81. in 82. (nanašajoča so na uredbo in urado-
vanjo okrožnih zastopov) in §. 12. z dostavkom Gurnikovim 
je bil sprejet z večino glasov. 
Stoprav zdaj je izjavil Kreft, kaj pravo za pravo misli: 
prečital je prvo izjavo, v kteri pr os ved u j e zop er § 1. 
in 12. „Mi Slovenci smo že vložili prošnjo pri državnem 
zboru, da nas naj združe s Kranjsko; mi hočemo ostati 
Avstrijci, a osnovati hočemo posebno kronovino ; razdruženje 
Štajarske ni nemogoče, kajti Mali Štajar se je združil z ostalo 
deželo še-le pred 400 leti." * Kreft je zahteval, da se nje­
gova izjava sprejme v zapisnik in predloži državnemu zboru. 
Gotovo je, da je Kreft tu se potegoval odločno za slovenski 
program, čegar glavna točka je bila zjedinjena Slovenija, 
poleg nje pa slovensko uradovanje; a samo z ozirom na 
zadnjo točko je bil njegov prosved umesten pri § 12., dočim 
je postopanje Kreftovo bilo jako neprimerno, ker je stoprav pri 
S 12. ugovarjal zoper § 1., ugovarjal tore zoper nerazdruž-
Ijivost dežele, namesto da bi bil to storil že pri posvetovanji 
o tem odstavku; a takrat se ni oglasil niti jeden Slovenec 
proti § ].; samo G urn i k je bil, a zaman, nasvetoval svoj 
dostavek. To nerodnost Kreftovo so živo čutili tudi slo­
venski poslanci; Ropotar in Gurnik sta to naravnost 
izrekla; Gurnik je celo prosvedoval zoper prosved Kreftov. 
Ravno tisto je storil Foregger poudarjaje, da je ta prosved 
jako podoben peticiji slovenski do ministerstva v zadevi 
usta,novitve „jugoslovanske države"(!), da pa to idejo za­
stopa jedini Kreft v deželnem zboru ; na njegovo izjavo se 
ni ozirati, ker ni misel poslanca, nego neke tuje osobe; v 
zlo je štel Kreftu njegov nasvet tudi poslanec Lukešič. 
Nekteri slovenski poslanci so imeli gotovo samo formalne 
pomišljaje, a^ o drugih vemo, da so ЈзШ res nasprotniki 
razdruženja Štajarske. na pr. Gurnik. Žal, da takrat menda 
ni bil navzočen v zboru dr. Kočevar, gotovo bil bi on spret-
neje od Krefta zastopal slovensko reč. 
Po dolgotrajnih daljnih obravnavah je dospel zbor k 
S 81., ki je določeval razdelitev dežele v okroge in se glasil 
tako le: „Štajarska se deli v upravnem oziru v 
tri okroge in sicer v_zgornjo, srednjo in spodnjo 
Štajarsko. Zgornja Štajarska obsega dosedanje okraje 
Judenburg in Bruck; srednja Štajarska graški in nemški 
kos mariborskega okrnga; spodnja Štajarska pa slo-
1 „Grazor Zeitg.'' I i). ;ivg. 1848. Tu objavlja Kreft svoj prosved, ozi­
roma svojo vlogo ili jo zagovarja. 
1 72 Štajarski okiogi in okrožni zastopi. 
venski del mariborskega okroga in ves dose­
danji celjski okrog". Proti tej razdelitvi ni načeloma 
bilo ugovora; samo o podrobnostih so govorili. List je 
opozoril na pet slovenskih srenj v graškem okrogu in prašal, 
ali naj se te občine onstran Mure puste pri novem okrogu 
graškem. Nemca Kotulinsky in Hassler sta zahtevala strogo 
jezikovno razmejenje. List je z Gurnikom vred odločno 
zastopal to stališče nasproti Pittoniju, ki je predlagal strogo 
„naravno" mejo brez ozira na jezikovno mejo. Gurnik je 
opomnil, da je prava naravna meja jezikovna meja; sloven­
skim srenjam graškega okroga naj bi bilo svobodno, ostati 
v njem ali podružiti se Malemu Štajaru, dočim je Hafner 
te občine zahteval za slovenski okrog. Hafnerjev nasvet je 
konečno obveljal z dostavkom, da je srenjam na meji jezi­
kovni na voljo dano, voliti si svojo pristojnost, ako so na­
rodno mešane. Foregger je dostavil, da bo iz te narodne 
razdelitve rodila se politična; ta se bode morala upogniti 
narodnemu življu, in Hassler je takoj povedal še drugo 
posledico: vlada no bode mogla več na Malem Štajaru na­
stavljati slovenščine nezmožnih uradnikov. 
Jako pomenljiva je bila razprava pri § 83., določujo­
čem , da se okrožni zastopi snidejo vsako leto za 14 
dni. Gurnik je nasvetoval, da naj se zakonom določi, da 
je vjužnoštajarskem okrožnem zastopu sloven­
ščina poslovni jezik, „kajti slovenščina naj ne bo samo 
sredstvo za sporazumijevanje poslancev, nego smatram jo 
zato za potrebno, da bo slovenski narod kolikor mogoče iz­
datno zastopan, hoteč spoznavati svoje lastne zadeve, in 
zato da bodo oni zbori širili jezikovni razvoj in politično 
izobraževanje." Ako se bode obravnavalo slovenski, bodo 
okrožni zastopi si pridobili zaupanje naroda. Ugovornikom 
je Gurnik odvrni], da je treba izrecno slovenščino izjaviti 
jezikom okrožnega zastopa, ker bodo osobito začetkoma 
mnogi člani hoteli iz navade govoriti nemški, ne da bi raz­
prav razumel narod; kakor se je določila nemščina za de­
želni zbor, tako zahteva pamet tisto pravico za slovenščino 
v okrožnem zboru; samovolja pojedinčev se mora omejiti v 
interesu naroda. 
List je trdil, da bodo vsi člani okrožnega zastopa go­
vorili nemški in pisali zapisnik v tistem jeziku, „kajti slo­
venskih zapisnikov niti pisati ne morejo." V dokaz svoje 
trditve se sklicuje na slovanski („panslavistični") shod pražki. 
Nekteri so hoteli to prepustiti sklepom okrožnega zbora sa­
mega; a z Gurnikom je potegnil Nemec dr. Gottweiss in 
Jezik in slovonsčina v okrožnem zastopu. 173 
poudarjal, da bodo slovenske razprave umljive vsem obči­
nam, zajedno pa polagoma izobrazilo slovenščino in učinile, 
da se bode pozneje lehko rabila brez težkoč. List je rekel, 
da je uverjen, da večina prebivalstva mariborskega okroga 
niti „windisch" ne razume; „k večemu se sporazumo, 
kadar kupujo teleta, krave, vole in konje, obravnav pa ne 
bodo razumeli." Gurnik mu je kratko odgovoril, da menda 
List ne pozna posebno dobro slovenščine; da pa osvedoči 
svojo spravljivost, spremeni svoj nasvet in nasvetuje, da naj 
se praviloma obravnava slovenski, ako pa je treba izje­
moma obravnavati nemški, naj bode to dovoljeno. Tap p ai­
ri er ju, zagovarjajočemu 1000 nemških Ptujčanov, odgovori, 
da je treba željam vsega naroda poprej ustreči, nego željam 
1000 ljudi, „kajti mi smo tukaj, da zastopamo ves narod." 
Tappainer se je posebno hudo ustavljal, češ, da slovenščina 
ni še pismeni jezik, da na Malem Štajaru narod deloma ne 
razumi slovenščine itd. Ko je Gurnik predrugačil svoj na­
svet, pritrdil mu je celo Emperger, „da nam ne bodo mogli 
očitati, da se držimo starega kopita in da hočemo samo 
zarad 'nekterih besed tlačiti narodnosti" ; enako se je izjavil 
tudi Knaffl. Kotulinsky pa je trdil, da slovenščine ne raz-
umo štajarski Slovenci; to se je pokazalo, ko so jim poslali 
slovenski pouk meseca marca. Gurnik in Gottweiss pa ga 
zavrneta: oni pouk ni bil popularen, niti narodu niso bili 
znani pojmi dotičnih idej. Gurnik je še malo popustil in 
nasvetoval, da naj okrožni zbor obravnava slovenski, ako 
se dve tretjini članov ne odločita za nemščino. A pal je ta 
nasvet in to je dalo Tappainerju pogum, da je predlagal 
ravno nasprotno: obravnava naj okrožni zastop nemški; 
koj potem pa je nasvetoval, da naj jezik določuje okrožni 
zbor sam z večino glasov. Večina je odobrila ta predlog; 
Gurnik pa je zahteval, da se sprejme njegov predlog v za­
pisnik in sicer mu je dal to-le obliko: „Pri obravnavah 
velja praviloma (in der regel) slovenščina" ; pa 
takoj se je dal pregovoriti in je zahteval, da so zabeležili 
predlog Wasserfall-ov, ki je zahteval da naj bo praviloma 
slovenščina poslovni jezik, ako ne zahtevata dve tretjini 
nemščine. Ž njim so glasovali grof Josip Wurmbrand, dr. 
Hafner, dr. Hassler, dr. Emperger, dr. Wasserfall, dr. Gott­
weiss, Sigmund, dr. Foregger, pi. Kunsti, Zuža, Ropotar, Lu-
kešić,' Gosak, Kummer in Masten. ' 
n^oTTournikovim nasvetom so menda govorili najbolj poslanci ro­
dom Slovenci. Celjsko slov. nov. 17. avg. 181 H. Ti slov. poslanci niso bih 
menda prav zmožni slovenščine. Mursčev dopis v Sloveniji 25. avg. 1848. 
174 
Krvni davek. 
Kar je nasvetoval T appai ne r. to se je zgodilo pri 
$ 84: „najprvlje naj določi okrožni zastop pod 
predsednistvom najstarejšega poslanca, v kterem jeziku 
se bode obravnavalo". Okrožnim zborom je bil 
namenjen precej širok delokrog: „varstvo vseh inte­
resov okroga, ki se nanašajo na duševno omiko, na nrav-
stvenost in gmotni blagostan njegovih prebivalcev Zato 
nadzorujejo upravne urade okroga, posvetujejo se o poman j-
kljejih in nasvetu jo sredstva za zboljšanje". Sieharno leto 
imajo podati deželnemu zboru poročilo o kmetijstvu, trgo­
vini, obrtu, šolstvu, narodni hrambi, o zadevah revežov in 
zdravstva, o cestah, vodnih in drugih stavbah in o deželnih 
ustanovah v okrogu; vsak okrog voli na pet let okrožni 
šolski svet. 
Nazadnje so pojedini poslanci izrekli še nektere željo 
Gum i k n. pr. je zahteval za deželni zbor pravico da sme 
tudi v vojaških rečeh ktero ziniti: pravil je, daje slovensko-
stajarski pešpolk že 18 let na Laškem, kdor mu podnebje 
tako slabo ugaja, da mu morajo leto za letom 4-000 no­
vincev poslati. Zato naj ima dežela pravico določiti šte­
vilo vojakov. Pittoniju, ki je rekel, da je znak „prevelikega, 
zaupanja, da se je mogla vlada zanašati baš na ta polk" 
odgovoril je Gurnik, da je „to zaupanje res jako častno da 
pa stane vsako leto 4—(500 mož." To je potrdil Janežič 
rekoč, da večino vojakov onega polka pokopljejo na Laškem 
Pa Gurnik je naposled izjavil, da naj so dotični koraki za 
zdaj še opuste. 
Dne 17. avgusta je deželni proviz. zbor dovršil svoje 
naloge. Dostaviti je še to-le: dr. Foregger je bil jako marljiv 
poslanec in je vedno menj zvedene poslance poučeval raz-
lagaje jim tvarino razprave in ktero stališče naj zauzemajo 
da bodo varovali svoje koristi. ' ' 
Po dovršenih deželnozborskih razpravah se je Gurniku 
videlo potrebno, svoje stališče glede združene Slovenije na­
sproti Kreftu in drugim narodnjakom po novinah zagovarjati-
za posebno močne razloge je navajal te-le:- zgodovinska čin­
jenica stoletne združenosti Nemcev in Slovencev na Šta-
jarskem je zvezala oba naroda z „vezili prijaznosti in oplc-
menjenja; bojevali smo se zoper občnega sovražnika zjedinjeni 
in smo se tej prijazni vkupnosti tako navadili, da ' hi nam 
ločitev gotovo bila teška" ; oba naroda sta si prijatelja, 
1 Celjsko, slov. nov. 17. jul. 184H. 
2 Celjsko slov. nov. ;i. okt. 1848. 
Gurnikovo opravičevanje. Prosved zoper dr. Kavčiča. 175 
Nemci imajo Slovence „radi". Ako se Štajarska razdruži „bi 
trgovina z vinom, žitom, železom itd. zaostala in zgubili bi 
Slovenci pravico do deželnega imetja, ktero koristi zdaj 
obema narodoma." ' 
Razlogov tore Slovenci niso imeli radovati se uspehov 
provi z. deželnega zbora, a to jih ni hudo žalilo, ker so se 
nadejali, da ustreže državni zbor njihovim željam. 
Ta deželni zbor je izvolil odbor, ki ga je imel za­
stopati. Blizo mesec dni pozneje je ta odbor sklenil prosved 
zoper predloge L ö h n e r j e v e in dr. Kavčiča2 (14. sept.) in 
sicer v popolnem soglasji z deželnim odborom koroškim, 
sklicuje se na ustavno listino, na zgodovinsko pravo, na § 1. 
načrta nove deželne ustave, na gmotne interese itd. O 
Kavčičevem nasvetu (zjedinjena Slovenija) pravi prosved: 
,,Ker proti nasvetovani narodopisni razdelitvi Avstrije razven 
dosedaj navedenih razlogov tudi to govori, da bi raztrgala 
najtesnejše interese, ki so doslej vezali vso Štajarsko, da bi 
se razdrla sloga in provzročilo popolno odcepljenje slovenskih 
krajev od nemških, dasiravno so zastopniki slovenskih šta-
jarskih pokrajin glasno in soglasno izrazili svoje simpatije 
za tesnejšo zvezo Nemcev s Slovenci in za nerazdružljivost 
štajarsko vojvodine — in ker bi slovenska narodnost našla 
popolno varnost po nameravani razdelitvi dežele v dva 
nemška in jeden slovenski okrog in po volitvi okrožnih za-
stopov „posredovalcev med srenjami in deželnim zborom", 
zato prosveduje deželni odbor zoper Kavčič e v predlog. • 
Ko se je štajarski p r o v i z. deželni z b o r v novembru 
spet zbral, došlo mu je znano povabilo g o r n j e - a v s t r i j-
skihstanov,k vkupnemu posvetovanju notranje-avstrijskih 
stanovskih odbornikov. Zaman je Gurnik pobijal udeležitev 
posvetovanja, ki je neustavno, ker je naloga državnega zbora 
določiti novo osnovo Austriji. Večina sklene poslati pover-
1 J. Kranjec jo zato imenoval Gurnika „Psoudoslovcnea" in navajal 
slučaje v dokaz, da iimijo Slovenci malo koristi od dežel, imetja. Celjsko 
slov. nov. 20. doc. 1848. Dr. Muvsec piše 10. nov. 1848, da smatrajo mnogi 
poslanci upravno Slovenijo za pravično zahtevo, ne pa razdruženja Štajarsko, 
češ, da bi potem Slovenci utegnili odpasti popolnoma. 
» „Grazer Ztg." 17. sept. 1848. 
3 Minister Bach je prijavil deželnemu zboru načrt bodoče, sodniške 
osnove, proseči, da naj mu zbor nasvetuje stanovske zastopnike zav osno-
valno komisijo. Zbor jo ustregel prošnji, a poverjenika za Mali Stajar: 
Kalcbbcrg in Morie pi. Kaiserfeld-Ulagatmšok sta odklonila poverjeništvo za­
rad neznanja slovenščine. ..ker bi ton; no mogla v smislu določene 
ravnopravnosti narodimstij sodelovati poverjenika v slovenskem dolu dežele". 
Kroncs Kaisorfold (i'J. 
17G Sronjo ob jezikovni meji. Adresa cesarju. 
jenike k shodu; prosvedovali so pa poslanci: Gurnik, Kreft, 
Šoštarič, Lukešić, Kummer, Ropotar in Gosak. Večina je 
dalje nasvetovala Celovec za shod, ker je posebno ugodno 
Slovencem in Nemcem „mešano nemško-slovensko mesto." 
Posebne instrukcije niso hoteli dati poslancem; ti naj samo 
poslušajo in zboru poročajo. Na narodnost se je jemal ozir 
pri volitvi poslancev 8. novembra: za nemški Štajar so izbrali 
M. Kaiserfelda in Hasslerja, za si o venski Štajar pa Gur­
ni ka in pi. Resin g er j a. Gurnik pa je tudi pri tej priliki 
osvedočil svojo malone brezkrajno spravljivost : preklical 
je svoj prosved in izjavil, da sprejme poslanstvo v Celovec ! 
O njegovih tovariših, ki smo jih naveli, nam ni znano, ali 
so se ujemali tudi tukaj z Gurnikom ali ne; razumimo pa 
zdaj popolnoma, zakaj da so Nemci Gurnika, prvaka slo­
venskih poslancev, „radi" imeli, kakor je sam nekako po­
nosno smel trditi ! — Do nameravanega shoda v Cclovci pa 
ni prišlo. ' 
V tistem zboru so dali nekterim srenjam ob jezikovni 
meji na voljo, pridružiti se okraju mariborskemu ali pa 
graškemu, a dostavili so, da se morajo potem nemško občine 
mariborskega okraja ravno tako ukloniti slovenskemu ura-
dovanju, kakor slovenske občine graškega okraja nemškemu 
uradnemu jeziku. '' Dne 8. novembra so se posvetovali ob 
adresi cesarju; zaman je bilo zahtevanje 20 posla,ncev, da 
naj se odločni prosved zoper frankobrodsko ustavo postavi 
v adreso; 48 poslancev je odobrilo nasvet, da naj se oni 
prosved izbriše. Stanovalstvo pa so pozivali, da naj ohrani 
mir, red in slogo. „Poglejte v knjigo naše domovine in onde 
najdete, da ni nikdar nemški Štajarec zapustil slovenskega, 
in de ni nikdar slovenski Štajarec odtegnil bratovske roke 
nemškemu bratu".:| 
Za nameravano posvetovanje stanovskih odbornikov v 
Celovci je sestavil poslanec pl. Kalchberg načrt avstrijske 
ustave in ga predložil štajarskemu deželnemu zboru dne 
7. novembra.4 Ta načrt je liki načelo Jakominijevo na fe­
deralistični podlagi osnovan in na podlagi starih „zgodovinsko-
1 „Grauer Ztg." 8. nov. 1848; potom pismo MurScevo 10. nov. 1848 
ljubljanskemu ..slov. društvu" in dopis St.ajarskcga dežel, zbora 8. nov. 1848. 
(Dež. arhiv, kranjski fase. 10). V Linci so odložili sliod 11. dee. 1848 skli­
cuje se na novi položaj in na zaupanje, ki stavijo vsi ..dobromisleoi" na 
vlado. V ljublj. dež. nrli. fase. 10. 
1 „Moravske noviiiy" 13. nov. „Grazer Ztg." 7. nov. 1848. 
8 „Grazer Ztg." !)., 12. in 17. nov. 1848. Omenjeni list MurSćev. 
• „Grazer Ztg." '.). nov. 1848. 
Nemški federalizem. Graška „Slovenija" in dež. poslanci. 177 
političnih individualitet" t. j. kronovin, oziroma po stari termi­
nologiji „držav." Za cesarske namestnike pojedinih kronovin je 
zahteval odgovornost naproti deželnemu zboru ; delokrog de­
želnih zborov je bil najobširnejši in je puščal državnemu zboru 
samo državno vrhovnost in nektere pravice, brez kterih država 
ne more obstati; državni zbor bi naj bil dvokomoren. V spodnjo 
ali „narodno" komoro naj bi se volili poslanci neposredno 
po narodu, v zgornjo komoro ali „senat" pa iz deželnih 
stanov in sicer velike kronovine jednak broj zastopnikov 
kakor male. Za dežele z različnimi narodi je Kalchberg za­
hteval okrožne zastope za varstvo posebnih narodnih inte­
resov pojedinih narodnostij. 
Ta federalistični načrt je naredil ugoden utis v zboru,1 
a čuditi se temu ne smemo. Odkar je Dunaj se moral po­
dati Windischgrätzu, izdramili so se Nemci iz frankobrodskih 
sanj in tudi poprej najbolj navdušeni apostoli zjedinjene Nemčije 
so se jeli spet zavedati dejanstvenosti — avstrijske. Mesto 
da bi še dalje letali za ono pošastjo, ki je obetala jim biti 
zvezda danica, a je Avstrijo hotela strmoglaviti v žrelo ne-
nasitljive Germanije, Madžarije in Italije, vzeli so si za vzgled 
Slovane in jeli tudi snovati načrte za preustroj očetnjave; 
pri tem poslu pa so se razšli v federaliste in centra­
liste. O tem predmetu nam bo še ogovoriti. Tukaj naj v 
pojasnilo pohvale, ki jo je večinoma nemški deželni zbor 
izrazil Kalchbergu na njegovem federalističnem načrtu, ome­
nimo samo to-le: pravi vir tej pohvali je bilo uverjenje Nemcev 
da bode imel državni zbor tudi v bodoče tisto večino, ktero 
je imel prvi ustavodajni zbor, namreč slovansko. V nemškem 
interesu so hoteli tore takoj pris tri či moč osrednje vlade -in 
državnega zbora ter težišče uprave in zakonodajstva pre­
nesti v deželne zbore in jim odgovorne narediti kronovinske 
upravnike. V tej obliki je tore stopila na dan modrost tiste 
stranke, ki se je takrat in pozneje smatrala jedino in iz­
ključno „državno" stranko in tistim Atlantom, ki na svojih 
mogočnih plečih nosi močno Avstrijo, t. j. Avstrijo z mogočno 
osrednjo vlado. 
Mimogrede še to-le : Slovenski poslanci štajarskega 
proviz. dež. zbora so občevali precej tudi z graško 
„Slovenijo." Ko je došlo ono povabilo iz Linea, pogovarjali 
so se poslanci takoj s „Slovenijo" o nasvetu glede tesnejše 
zveze med kronovinami „nemško-avstrijskimi." Odločno so 
zavrgli ta načrt, namerjajoč vnovič prikleniti slovenske po-
1 „Grazer Ztg." ». nov. 1848. 
Slovenci in 1848. leto. . 12 
1 
178 Državni zbor. Stranke. 
krajine k nemškim deželam ; ' vnovič so vsi udeleženci pri­
znali, da se Slovenci iz preteče jim. nevarnosti morejo rešiti 
samo z ustanovljenjem zjedinjene Slovenije, tej pa da mora 
pripasti razmeren del deželnega imetja štajarskega; odločno 
so se hoteli protiviti federalizmu Kalchbergovcmu, ki je slo­
vensko menjšino hotel podvreči za vselej nemški večini v 
deželnem zboru, ki bi tudi zanaprej samovoljno razpolagal 
z deželnim imetjem in davki zgolj v prid nemškim zavodom 
in interesom. Slovenskim poverjenikom za celovški shod 
(Gurniku in Resingerju) je „Slovenija" naravnost odsvetovala 
udeležiti se onega shoda in je že naprej odrekla sklepom 
njegovim veljavo za Slovence. 
9. Slovenski poslanci na dunajskem državnem 
zboru. 
Dne 29. junija 1848 zvečer je ljubljanska narodna straža 
napravila državnima poslancema Ambrožu in dr. Kavčiču 
lepo podoknico in se je poslovila od njiju, kajti drugega 
dne sta odpotovala že na Dunaj k državnemu zboru ; tudi 
ostali slovenski poslanci so kmalu došli na Dunaj. Dne 7. 
julija so se začele seje državnega zbora, a stoprav po pri­
hodu Čehov, ktere je zadržaval obležni stan, spustil se je 
zbor v stvarne razprave. Večina prvega avstrijskega, ali 
pravo za pravo cislitvanskega državnega zbora je bila slo­
vanska, a jako pičla; v ogromni večini so bili dalje „svo­
bodnjaki", poleg kterih se ni upala svoje kitice pomoliti 
na dan skrita menjšina poslancev predmarčevega duha in 
čestilcev Metternichovega sistema. Črez leto dni stoprav je 
svet izvede], da je ta in oni poslanec istiniti in pravcati 
„reakcijonar", dasi je na Dunaji in v Kromeriži vsaj pogojno 
in z navideznim uverjenjem spoznaval evangelije svobode, 
Znamenito je bilo dalje ogromno število kmetskih po­
slancev, malone četrtina vsega zbora, nasproti pa pomanj­
kanje duhovnikov in veleposestnikov. Osnovale so se tukaj 
tudi zborske stranke, a niso se še razločevale po točno se­
stavljenih programih in vkupnem postopanji, niti so bile 
krajevno ločene v zbornici. Imel je zbor „levico", „središče" 
in „desnico", blizo v tistem načelnem smislu, kakor v sta­
rejših parlamentih evropskih; a sedeli so mnogi levičarji v 
Muračcva rokopisna zgodovina ..Slovrnije '. 
Stranko v državnom zboru, 179 
središči in na desnici, mnogi „desničarji" so si izbrali sedeže 
med levičarji. V obče pa so se bili razvrstili tako-le: 
Na levici so sedeli večinoma Nemci in Poljaki, med 
njimi tudi nekteri Slovenci; med onimi Nemci so bili nekteri 
centralisti, drugi frankobrodci, zahtevajoči demokratsko mo­
narhijo, podrejenje Avstrije pod Fra,nkobrod ; zato so koj začet­
koma zbudili sum Slovanov, ki so v onem programu videli 
bodoči razpad Avstrije. Ž njimi so glasovali radi Poljaki, 
ujemajoči se ž njimi v simpatijah za Frankobrod, za Lahe 
in Madžare, ' nadejajoči se sijajne bodočnosti od zmage teh 
življev; ujemali so se s Slovani' pa v zadevah „svobode" in 
autonomije dežel. Dasi so za se zahtevali narodno ravno­
pravnost, niso je hoteli priznati Rusinom, sklicuje se na 
„zgodovinsko" svoje pravo; s tem so pa večkrat ovirali 
složno postopanje slovanske večine. Levica je imela zaslornbo 
v dunajski „auli" in ako treba tudi v krogih delavcev in 
proletarijata; ti zavezniki so ji bili pomoč, ako je hotela 
terorizovati večino zbornice; prvaki so bili Löhner, Zimer, 
Violand, Füster, Knolich. Schuselka itd. 
Središče je bilo navadna parlamcntarična dvoživka: 
sedeli so tam osobito poslanci „nemških" kronovin; v na­
rodnih zadevah so hodili navadno z Nemci, a bili so proti-
frankobrodci, z Nemci so glasovali navadno tudi proti fede­
ralizmu Poljakov in Čehov; bili so centralisti „hoteči državni 
stroj samo malo popraviti in vse sile in oblasti osredotočiti 
na Dunaji"; radi so jih zvali tudi „črno-žolte", kar je po­
menilo tedaj nekako psovanje. V središči najdemo n. pr. grofa 
Fr. Stadiona, Moravana Kaj. Mayerja, Neuwalla, Wildnerja, 
Pillersdorfa i dr. '2 Iz teh krogov se je polagoma rodila reakcija, 
a mnogi so bili in tudi ostali pošteni privrženci ustavne 
svobode, ker se ne sme prelomiti beseda in odljuba cesar­
jeva; kar se je narodom dalo. postalo jo narodova lastnina, 
in nikdo nima pravice dotakniti se je. „Nikdar se ne dam 
pregovoriti, da bi kaj storil, kar bi imelo v sebi reakcijsko 
1 To so pokazali osobito o priliki, ko jo zahtevala madžarska depu­
tacija pristop v zbor; znamenit, jo bil tudi na pr. govor Smolko, ko je za­
govarjal vojsko piemontesko proti Avstriji (20. avg.). - Kudlich, Rück­
blicke II. 24. imenuje Poljake ,.ein fliegendes corps, das in nationalen dingen 
oft rasch von uns (levice) abschwenkte und an der seite unserer gegner auf 
der rechten auftauchte" ; pa uprav Poljaki so sprožili narodni prepir v 
zbornici, ker mnogi niso znali nemški. 
2 Tudi Slovenca Dol jaka prišteva Kudlich II. 44. 55. TA. središču. 
Segar flanc zove ..Schablone-menschen'' njihove govore pa v svoji jezi 
„taktlose albcrnlicit.cn1'. 
12 
• 
180 Prva jezikovna debatii. 
tendencijo", pisal je Stadion 30. julija 1848 Windischgraetzu. ' 
A mnogi so bili soglasni z Windischgraetzom, ki je dvomil, 
da je imel cesar pravico, podeliti narodom svobodo, in ki je 
zahteval, da se preišče stoprav „ktera darila cesarjeva so 
bila njegova lastnina, kajti tuje lasti nikdo ne more podariti 
niti ne more postati to narodova last, kar ni bilo cesarjevo." -
Na desnici je bil glavni stan slovanske večine in 
jedro so bili poslanci češki; s Čehi so prišli naboljši govor­
niki, najodličnejši politiki, n. pr. Palacky, Rieger, Brauner, 
Klaudy, Jonak, Havliček (Borovsky), Pražak, Pinkas, Havelka, 
Trojan i. dr. ; imeli so najodličnejši program v smislu fede­
racije in demokracije, v svobodomišljenji so nadkriljevali vse 
demokrate v zboru; bili so steber protifrankobrodcem in 
često so se jih oklenili tudi možje iz središča. Slovenski 
poslanci so z njimi glasovali večinoma, a kakor bodemo 
videli ne dosledno, ker jim je sploh manjkalo narodne in 
politične solidarnosti. Najodločnejši med njimi so bili Kranjec, 
Doljak in Ant. Črne; nekako bolj ponosni in zmerni so bili 
Ulepić, Gorjup in Kavčič; ostali poslanci so pa malokdaj 
našli priliko osvetliti svojo parlamentarično sposobnost; no­
beden med njimi pa ni bil „prenapetnež", sanjač aH tak 
silovitež, da bi bil hotel kar podreti ves svet. 
Ko je zbor začel 7. julija svoje seje, bil je v njem hud 
nered; poslanci so govorili in upili, kar vsi ob jednem in 
mnogih govornikov niti ne poznamo, ker ni zapisnikar za­
beležil imena. Zmešnjava je pretila doseči vrhunec, ko je 
poslanec Prokopcyc zahteval, da se njegovim rojakom, 
kterih nekoji ne razumijo nemški, vsi predlogi itd. tol­
mačijo „ker bi sicer se morali smatrati za odsotne." Le­
vičarji in desničarji so takoj se jeli protiviti, n. pr. Mayer 
in Fiister, ki je jako rad se hlinil kmetskega poslanca slo­
venskega, češ, da jim je „rojak" ; tu pa je naravnost rekel, 
da naj se vrnejo domov poslanci, ki ne znajo nemški. Blizo 
tako je povedal za njim Mih. Ambrož: kar se je zgodilo po 
krivdi volilnega reda, ki ni določil jezika, naj se popravi pri 
potrjevanji volitev in naj se odstrane poslanci, ki zarad 
neznanja nemščine niso sposobni za poslaniški posel. •'' Ta 
predlog je pa vzbudil občno nejevoljo, ker je bil celo najbolj 
nemškim Nemcem presilovit. Pametneje je govoril Smrekar, 
podpirajoč predlog Musilov, da naj se ta stvar odloži, da 
1 Holfert.. III. Anhang 12. 
3 Ibid. 13. 
8 Verl), d. Reichstages I. 7. 
PredscdniStvo državnega zbora. 181 
pridejo tudi češki poslanci; Smrekar, „dasi sam Slovan",' 
bil je za nemščino, jedino mogoči jezik v državnem zboru, 
a glasovanje o tem pitanji bi izvalo narodnostne boje; naj 
zatore preidejo na dnevni red in molče priznajo nemščino 
obravnalnim jezikom državnega zbora; ravno tisto je bil 
izjavil tudi Poljak Bil in ski soglasno z Neumannom; Neu-
wallom, Brestlom in Lubomirskim, ki je rekel: „Samo 
kdor dvomi o sili in omiki nemščine, more želeti, da se za­
konom ukaže opravilni jezik, uprav zakon bi pa pozval na­
rodnostno pitanje na oder še predno bi bil urejen državni 
zbor." Konečno so preklicali svoje predloge Mayer, Fischhof 
i dr. češ, da kakor je rekel Fischhof „pokažemo sprav-
ljivost svojim bratom, in da pokažejo i oni nam pri­
jaznost." Brez glasovanja so prestopili na dnevni 
red, nemščina je obveljala, ne da bi se bile žalile 
ostale narodnosti z izrecnim proglašenjem nemščine jedinim 
jezikom državnega zbora. 
V zvezi s Čehi in Poljaki so Slovenci 19. julija zmagali 
in sklenili, da se naj volitev predsednika še odloži, 
ker še manjka precej poslancev; osobito je manjkalo še 
mnogo slovanskih zastopnikov; a že 20. julija se je vršila 
ta volitev, pri kteri se je pokazala pomirljivost narodnih 
nasprotnikov v osobah izvoljencev: Nemec dunajčan dr. 
Schmitt je postal predsednik, Čeh Strobach njegov 
prvi, in „Lah" Hogenauer drugi namestnik. Med 
zapisnikarji je bil tudi dr. Ulepić, ki je ta posel pri-
držal do razpusta zborovega. Dne 22. julija je slovesno odprl 
nadvojvoda Ivan državni zbor; njegov prestolni govor je 
zbudil odobravanje osobito na dveh mestih; ko je poudarjal 
ravnopravnost narodov" in „tesno zvezo z Nemčijo." 
Vlada je bila poklicala zbor, ne da bi mu bila pred­
pisala primernega opravnega reda; zbor je začel zatore sam 
izdelovati tak red in to posvetovanje je trajalo dalje, nego 
je bilo na korist stvarnemu namenu zborovemu; nenadoma 
je pa strmoglavil 26 leten pravdoslovec Hans Kudlichiz 
Šlezije, državni zbor v razpravljanje jako zamotane tvarine : 
kmetske odveze. Zdela se je njemu samemu, dasi je bil 
tlačanov sin, stvar tako preprosta, da je 26. julija predlagal 
samo to-le: „Odslej je odpravljeno podložništvo z 
vsemi iž njega izvirajočimi pravicami in dolž­
nostmi s tem pridržkom, da se določi, je-li pla­
čati zato odškodnino ali ne." Soglasno so pritrdili 
Verhandlungen des Reichstages I. 10. 
182 Kudlichov predlog. Adresa cesarju. Volitev ustavnega odbora. 
načelu tega, predloga in ukrenili, da se brž ko mogoče vzame 
v posvetovanje v zboru samem, ne da bi ga rešetali stoprav 
v odborih. Tistega mnonja so bili tudi nekteri slovenski po­
slanci, ki so pri Ambroži sklenili, da se mora Kudlichov 
predlog nemudoma obravnavati; to vprašanje je pozneje na­
pravilo nekaj sitnosti med slovenskimi poslanci. ' Pa predno 
je prišel zbor do Kudlichovega predloga, bile so še nektere 
precej živahne seje. 
Dne 29. julija je Doblhoff poročal, da se je mini-
sterstvo brezuspešno trudilo, pregovoriti cesarja, da se naj 
vrne iz Inomosta na Dunaj.- Takoj je stavil Čeh Kl au d y 
predlog, da se naj cesar ne prosi več, da bi se vrnil, kajti 
to mu je dolžnost, temveč naj se to „zahteva" od njega; 
to je dolžnost zborova. Miklošič: je presekal razpravo ali 
„deklamacijo" z zahtevo, da naj se določi, kdo naj spiše 
adreso cesarju, v zboru šo bode itak govor o njej.3 Njegov 
nasvet je obveljal in adresa se je odobrila po dolgi razpravi. 
Usodepolna, rekel bi, bila je seja 31. julija.1 K članku 
3-1. upr. reda je nasvetoval dr. Kavčič popravek, da naj 
se ne glasi tako-le: „Ustavodajni zbor voli odbor, ki naj 
izdela načrt ustave itd." nego namesto „ustave" (Verfassung) 
naj se glasi „konstitucija" in na ugovor dr. S mol k e pravi 
Kavčič, da je „konstitucija" bistveno različna od 
„ustave"; „konstitucija" je beseda čisto posebne vrste, za 
ktero nima jezik primernega izraza. „Konstitucija" zahteva, 
da je narod deležen suverenitete, beseda „ustava" pa je 
splošen izraz. Ustava je absolutna, despotična in omejena. 
Ustavodajnemu zboru je določiti omejeno (konstitucijonalno) 
ustavo, ne pa „ustavo" sploh; ustavni odbor naj dobi 
zatore nalog, da sestavi ustavo. Zdaj mu je pritrdil Šmolka 
z Löhnerjem vred, in predlog se je odobril. 
Kako naj se sestavi ta odbor? Tu se je vnel hud 
boj dveh nasprotnih načel : Vsak gubernij naj voli po 3 od­
bornike, tore vkup 30, zahteval je prvi predlog, neozirajoč se 
na razliko gubernijev glede velikosti Temu nasproti je na­
svetoval gališki poslanec knez Lubomirski, da nnj volijo 
poslanci menjših gubernijev po 2 odbornika, poslanci večjih 
pa po 1 odbornika, na 15 poslancev; tem potem obvelja 
princip revolucije, ki zahteva veljavo večine, in odbor bo 
1 Celjske slov. novine 13. dec. 1818. 
'> Reichstagsverh. I. 201. 
8 Ibid. I. 209. 
* Ibid. I. 244. 
Debata o Kudlichovora predlogu. 183 
izraz sestave zborove, dočim hoče prvi predlog večino zborovo 
potisniti v odboru v menjšino; v tem slučaji bode morala 
zbornica odborove predloge popolnoma preosnovati, ker ne 
bodo v duhu njene večine; kajti po onem predlogu bi imeli 
Češka in Galicija navzlic svoji velikosti v državnemu zboru, 
vkup samo 6 zastopnikov v odboru. Njemu je pritrdil Löhner 
(nemški Čeh), potem Klaudy, poudarjajoč, da revolucija ni 
čin kronovin, nego narodov, ki se ne dade več vkleniti v 
meje kronovin; narodi imajo interese in razmere, kronovine 
pa ne. Stavili so se potem še drugi nasveti: Trojan je 
zahteval po 0 odbornikov iz vsakega gubernija, a razmerno 
po narodnostih, poleg teh iz vsakega okroga po dva in v 
slučaji različne narodnosti vsaj po jednega; Rieger je na-
svetoval, da naj voli v odbor vsaka sekcija po dva in po­
slanci vsakega gubernija po jednega odbornika; Szaskiewicz 
hoče volitev po gubernijih z ozirom na narodnost. 
Tem Slovanom nasproti so zagovarjali nemški poslanci 
volitev odbora po gubernijih brez ozira na velikost in 
stanovalstvo, izračunih so, da jim potem pripade v odboru 
večina, kajti menjše kronovine so bilo večinoma nemške, 
dočim so slovanske kronovine bile največje; da s tem pred­
logom prodro, nadejali so se podpore poslancev tudi veči­
noma slovanskih menjših dežel, uvažujoči vstrajnost pro­
vincijalnih interesov ; nadejali so se tore soglasja Dalmatincev, 
Primorcev, Kranjcev, Bukovincev itd. Svarili so nasprotnike, 
da naj nikar ne teže za nadvlado slovanske večine v zboru, 
naj nikar ne preobračajo političnega vprašanja v narodno; 
dokler niso narodi še „osobnosti", velja pravica kronovinskih 
osobnosti; politični večini se upogne menjšina, nikdar pa 
narodna menjšina narodni večini ne. Pri glasovanji je pal 
predlog Lubomirskega z 133 proti 177 glasovom, Riegerjev 
pa z 100 proti 189 in ukrenili so, da volijo poslanci sle-
harnega gubernija po 3 odbornike. Posledice bo-
demo videli. Kako so glasovali slovenski poslanci? Ve­
činoma menda z Nemci proti Čehom in Poljakom?1 
Stoprav 8. avgusta je nastopil spet Kudlich in stavil 
nov nasvet, kajti poučili so ga izvedenci, da ni za rabo prvi 
nasvet, posebno so ga opozorili na nedostatke „poslanci 
štajarski, koroški, kranjski in avstrijski", kder žuli desetina 
2 Tydcnnik 17. avgusta 1848 pravi, da naj so ne pripeti več, da bi 
glasovali Slovani proti Slovanom v državnem zboru .Jak so Slowenci juž 
učinili, když proti,Cechoslowaivim a Polakûm w pričine sestaweni \V boru 
pro wypracowâni Ustawy hlasowali'. 
184 Dr. KavčiC. 
podložnike posebno hudo. J Njegov govor je pohvalila tudi 
slovenska žurnalistika. ' Že v tej seji pa se je začela ploha 
predlogov in pristavkov, ki je priplavila konečno 73, včasih 
bistveno jako malo različnih predlogov v zbornico. 
Koj i), avgusta je predlagal dr. Kavčič to-le: „Odslej 
je odpravljeno podložništvo z vsemi iž njega izvirajočimi 
pravicami in dolžnostmi in vse desetinske pravice, a osmina 
ostane še 3 leta. Lastniki onih pravic dobe primerno odškod­
nino iz zaklada, ki se ustanovi na podlagi posebne postave. 
Ministerstvo naj takoj odpravi patrimonijalne gosposke in na­
stane začasne cesarske gosposke; one naj uradujo samo do 
ustanovitve ces. gosposke". V obširnem govoru 3 je utrjeval 
svoj predlog razkladaje, da so pravice zemljiških gosposk 
različne po svojem izviru: one so prišle k nam iz Nemškega, 
tje pa iz Laškega; potem je skušal dognati, za ktere pravice 
je plačati odškodnina, za ktere pa ne. Glavna stvar je bila 
njemu, da se prizna sploh načelo odškodovanja, ker bi se 
sicer žalile stare pravice in oškodovale hranilnice in siro-
tinske zaloge, ki bi zgubile svoje denarje, posojene preza-
dolženim grajščinam. Vse oškodnine pa kmet ne more pla­
čati, naložiti bi se mu smela samo odškodnina za zasobno-
pravne dolžnosti ; kar pa izvira iz javnih razlogov (n. pr. de­
setina, tlaka), to naj prevzame država na posebno zalogo. S 
posebnim bistroumjem in poznavanjem te tvarine je Kavčič 
razložil vso stvar in posebno poudarjal nujnost odškodovanja 
— in ravno to je bilo jedro vsega pitanja; kajti proti od­
pravi podložnosti ni ugovarjal nikdo. Govoril je za odško­
dovanje iz prepričanja, dočim so se nekteri potegovali proti 
odškodovanju samo zato, da bi se ne zamerili svojim vo-
lilcem. 
V seji 10. avgusta je stavil Doljak te-le nasvete: ' 1. 
podložništvo je odpravljeno ; 2. mahoma imajo nehati dotične 
dolžnosti; 3. odškodovanje se plača iz posebne zaloge in dr­
žavni zbor naj izvoli poseben odbor (po 3 poslance iz vsa­
kega gubernija), ki naj določi odškodnino ; 4. začasno naj še 
poslujo patrimonijalne gosposke; 3 leta naj še obstoji os­
mina; 5. grajščaki so oslobojeni vseh dolžnostij izvirajočih 
iz podložništva, kajti kadar nehajo pravice grajščakov, mo­
rajo nehati tudi dolžnosti, na pr. konkurenčni doneski za 
1 Verh. d. Reichst. I. 423. 
' .,Slovenija" 11. avg. 1848. 
3 Reichetagsverh. I. 443. 
* Ibid. I. 966. 
DominkuS. Ulcpić. Kudlichov nov nasvet. Črne. 185 
crkve i tel., ne smejo se ра odpraviti servitutne pravice 
kmetov elo grajščinskih posestev, na pr. gozdni Servitut. 
D o in i n k u š nasvetuje, da naj se v dotični komisijon 
ne vole niti podložniki niti grajščaki, nego zgolj nepristranski 
možje; ali ta predlog ni našel potrebne podpore. ' Koroški 
poslanec Nagele je pa zahteval odpravljenje podložnosti 
brez odškodovanja, „kajti te pravice grajščin itak niso ute­
meljene v zakonu, nego so gospodje šiloma in nepravično 
primorali kmete k podložnosti." Mož je zahteval celo gla­
sovanje po imeni, češ, naj izve svet, kdo hoče, da nasilstvo 
traja še tudi v bodoče. Za njim je zbudil H eifert hud 
vihar, primerjajoč ljudi Nagelovega mišljenja s sv. Krišpinom, 
ki je kral usnje in delal revežem črevlje ž njega; neodško-
elova,nje bi bila tatvina. Govoril je tudi dr. Ulepić,'2 in 
predložil tudi svoj amendement : Služnosti, ki so pritikline 
zemljišča in gredo v zasebno pravo, naj se ne odpravijo po 
tej postavi; posebna postava uredi njihovo pravno in dr-
žavno-gospodarsko veljavo. Sklicuje se na razmere na Krasu ; 
tam imajo ljudje jako malo posestva, ob kterih bi jim ne 
bilo možno živeti, a imajo dve jako važni pravici: smejo 
namreč dobivati drva iz gozdov in pasti v njih živino; ako 
pa se jim vzemo te pravice, ne bodo mogli več živeti ; po­
trebno je pa, da se obseg teh pravic natanko določi. 
O takih dejanstvenih razmerah, ki so jih navajali iz­
kušeni možje, še se sanjaču K u d li ehu niti sanjalo ni, 
uvidel pa je, da ne zadostuje niti njegov zboljšani predlog, 
in ga je zato 11. avgusta spet prenaredil: odprava podlož­
nosti naj se izreče, a samo v principu, poseljen odbor pa 
naj izdela nadroben načrt ozirajoč se na kronovinske raz­
mere in naj reši tudi prašanje zastran odškodovanja. Kudlich 
je tu soglasno z levico hotel kmete še nekaj časa držati za 
odškodovanje, dobro vedoč, da se kmetje za-nj in za „svo­
bodo" sploh ne bodo več brigali, kakor hitro je ona važna 
zadeva konečno rešena. Iz tega razloga je hotel načelno 
osvobojenje kmetov, a živeli naj bi še nekaj časa v negoto­
vosti, bo-li treba kaj plačati in koliko? 
Odločno proti odškodovanju se je izjavil Anton 
Črne 12. avgusta.'1 Ne sme se odškodnina oprtati državi, 
ker bi potem morali plačevati za njo tudi meščanje; sicer 
bi pa morali vso odškodovanje prevzeti dosedanji posestniki, 
1 Reichstagsvcrhandlungcn I. 471. 
3 Ibid. I. 603. 
8 Ibid. I. 608. i 
186 Čine. Kapuszczak. Gorjup. 
ki pa plačujo že zdaj največ davkov. Ali se mora plačati 
odškodnina? „Tu gre za daljši obstoj ali pogin sistema 
feudalizma in kaste aristokratske. Aristokracija in absolutizem 
sta bila nasilnika duhu in imetju človeškemu ; duha sta tla­
čila, imetje pa plenila ; zajedno sta ukovala i truplo v spone 
sužnosti, ktera teh kast in teh sistemov je podlejša? So-li 
imeli dunajčanje pravico, podreti birokracijo? Zakaj gre 
grajščinam odškodnina? Imajo li za njo pravno podlago? 
Jaz mislim, da odškodnine ne smemo nikakor privoliti ; 
mi stojimo na načelu svobode, ravnopravnosti in bratstva, 
zato se ne sinemo pečati s pitanjem aH gre grajščinam 
odškodnina ali ne; kajti prišli bi v protislovje s svojim 
principom, s kteriin se odškodnina ne ujema. Res je, 
da se ne smemo dotekniti imetja, a tukaj nas mora vo­
diti najstrožja pravičnost. Mislim si pravičnega sodnika na 
prestolu pravico; pred njim stoji aristokracija in poleg nje 
podložniki. Aristokracija bode zahtevala odškodovanje, pod­
ložnik pa poreče : Moj nasprotnik me je tlačil doslej na duhu 
in telesi, in mi plenil imetje; jaz zahtevam, da mi to po­
vrne. — Gospoda, vi ste sodnik, jaz pa sem va.m dejanstvo 
povedal zgolj sumarično". Kar je tu rekel Črne, to je povedal 
Kapuszczak iz Galicije drastičneje. V Galiciji je gospod zahteval 
tlake 300 dni mesto 100; v nedeljo so kmeta uklenili in v 
hlev zaprli, da bi bil ob delavnikih pridnejši ; humanitêto ple-
mičev je svedočil bič. 300 korakov pred v gradom je moral 
kmet sneti čepico in moral je podmititi Žida, ako je hotel 
kaj opraviti pri gospodu; v sobo ni smel priti, nego ostati na 
dvorišči, češ, da smrdi kmet. „Za to trpinčenje naj zdaj 
plačamo še odškodnino". Ne, ne! Biči in knuti, ki so žviž­
gali okrog naših glav in se ovijali okrog naših izmučenih 
trupel — to jim bodi odškodnina!" 
Gorjup ' pobija trditev: „da so dolžnosti podložnikov 
nedotakljiva, sveta lastnina gospodov". Odškodovanja ne 
utemeljuje lastniška pravica, nego samo „nujnost, dejan-
stveni položaj in priličnost". To misel utemeljuje z zname­
nitimi razlogi pravoslovnimi in logičnimi. „Vi pravite: last­
nina je sveta. Zakaj pa se je vendar dotikate?' Dejan-
stveni obstoj še ni zadostujoča podlaga lastniški pravici, 
inače bi to veljalo tudi o sužnosti, ki je trajala tisoč let. 
Najprvlje pravite, da je podložnost protinaravna in nepra­
vična — a takoj spet trdite, „da je lastnina sveta. To je 
protislovje". Pravo mnenje pa je to-le: One dolžnosti niso 
Reichstagsvcrhanillungen I. 620— 625. 
Gorjup. Dr. Kavčič. 187 
nikogar lastnina, temveč bremena in omejila, pritikline 
zemljišču, škodljiva lastniku. Ako se odpravijo ta bremena, 
odstrani se iz državnega društva zlo, in za to ne pri stoj a 
po strogem pravu odškodnina, nego zdi se ta umestna 
zgolj iz stališča pril ičnosti". Ta maksima ni komuni­
stična, kakor nasprotna. Za odstranjenje te škodljivosti se 
ne sme zahtevati povračilo; • naravno se pa morajo povrniti 
troški za to ozdravljenje. Nasprotniki ne ločijo „lastnine" 
od „bremena", ki jemlje lastnini vrednost. Ločiti pa so 
javna bremena od zasobnih; prva so pala s starim siste­
mom vred; kar zahteva pozitivno pravo, zgubi veljavo, ako 
nasprotuje pameti ; tudi ono mine, kar je ustvarilo „pravo 
pesti". „Dolgo trajajoča krivica postaja vedno krivičnejša, 
ne zadobi pa veljave pravice. Tudi prostovoljno podložništvo 
mora nehati, ako se ne spolnujo podložniku dane obljube : 
stanovi so si prilastili osvobojcnje od vojaštva in mnogih 
bremen, prelomili so prvotne pogodbe, tem potem pa je zgu­
bila pogodba sama veljavo in podložniku ni treba več dajati 
gosposki, kar ji je bil dolžan, dokler mu je ona bila varu­
hinja in zaščitnica. Konečno tudi državljanski zakonik ne 
priznava onih pogodeb". 
Potem govori o podložnosti na Primorskem. Ondotni 
podložniki ne priznavajo gospodi pravice do odškodovanja, 
a hočejo jim priznati prilično odškodnino, ktero pa naj plača 
država, ker ni odpravila podložnosti za časa; nekaj pa 
morajo utrpeti gospodje, ker so uživali one dohodke; kmet 
sam je nedolžen. 
Dne 24. avgusta nastopi vdrugič dr. Kavčič- in do­
kazuje, da ima državni zbor pravico rešiti kmetsko pitanje, 
potem govori ob odškodovanji. Pravni čut zahteva odško-
vanje, a temu je stoprav poiskati principa. Ta princip je v 
„silnem pritisku časa, je princip nujnosti, samoohranitve in 
opravičujo ga načela, narodnega gospodarstva". Oni princip 
sili dosedanje opravičence, da rese, kar je še rešiti mogoče; 
za njim stoji pa celo krdelo uknjiženih upnikov, ki bi vse 
izgubili, ako se ne dovoli odškodovanje, saj so na Kranj­
skem grajščine, kterim neso lastna zemljišča samo petino 
dobička, štiri petine pa znašajo dohodki po urbarijalnih in 
desetinskih pravicah. 
Odškodovanja pa kmet ne more prevzeti vsega; na 
Kranjskem je mnogo tako siromašnih krajev, da nimajo niti 
' Anhaltender boifall. 
3 Reichstagsverhandlungen II. 33. 
188 Dr. Kavčič-. Helfcrt. Črne. 
kruha od predpusta do žetve in si morejo kupiti soli le 
redko kedaj ; ljudje so tam podobni mrličem, hirajo rano in 
so s 25 leti starci. Odprava podložniških bremen jim sicer 
/.boljša stanje, a plačati ne bodo mogli tudi potem ničesar. 
Odškodnino mora plačati država, ki je zanemarila dolžnosti 
in ni odpravila za časa zastarelih pravic; ustanovi naj se 
odvezna zaloga. Čem bolj so naraščale nabožne ustanove, 
tem bolj je božal narod. ' „Zdaj je prišel menda čas, da se 
doseže najpobožnejši. najsvetejši smoter, da se začele glo­
boke rane narodu. Ne poznam dostojnejšega, pobožnejšega, 
svetejšega smotra, ki bi ga mogla doseči crkvena, iz naroda 
izvirajoča posestva, nego da povrne hierarhija' (ki jo častim 
tudi jaz, ki sem katoličan in veren slušatelj in čestitelj uka 
Izveličarjevega) narodu zdaj, ko je še čas, radovoljno in po­
loži na žrtvenik domovine, kar je prejela od naroda z raz­
ličnimi pogoji in nameni. Samo tedaj v resnici in dejanji 
izvrši uk izveličarjev : „Moje kraljestvo ni na tem svetu". 
Nikar se naj duhovščina ne izgovarja s svetostjo oporoških 
naredeb, ker bi s tem izzvala razgovor o mnogih pitanjih, 
na pr. ali se sme priznati večnost dedne pravice, ali je kdo 
opravičen za večne čase izročiti svoje imetje „mrtvi roki"? 
Tako bi se napravila odvezna zaloga, in država bi pridejala 
samo primanjkljaj. Potem preide na narodno stališče in 
pravi : 
„Narodnosti so temeljna skala avstrijske 
države; jaz imam čast, biti Slovan.- Nekteri so 
zahtevali, da naj deželni zbori rese to pitanje ob odškodo­
vanji. Ako pa so narodnosti in ravnopravnost njihova te­
meljna skala Avstrije, morajo zginiti vkronovine. :l („Bravo".) 
Slovani imajo na Češkem večino, na Štajarskem in Koroškem 
menjšino. Nemec naj ne tlači Slovana, Slovan pa Nemca ne. 
Na Češkem bo Slovan imel večino, na Štajarskem in Koro­
škem pa Nemec; iz tega sledi lehko pritisek na menjšino; 
1 Slovenski crkveni časopis •-'. sept. 1818 pravi o tem delu govora, 
da je Kavčič _z nezapopadljivim zatajevanjem čutila pravičnosti in s pro­
emino svestjo govoril o rečeh, o ktcrili nič ne umoje". O leni predmetu je 
omenjeni list pisal tudi !>., If',., »;i. sept, in M. okt. 181,4. Slovenec hvali, 
da ne posnemajo Hrvatov. Cehov in drugih, narodov, ki zahtevajo „narodno 
r.rkev". Zoper nasvetovano sekularizacijo crkvenoga imetja so poslali iz 
Kranjskega prošnjo na Dunaj. 
- Beifall auf der rechten. 
•> O tom delu Kavčičevega govora opomni Slov. crkveni časopis 2. 
sept. 1848: „Spoznamo z veseljem resnico, da imajo dosedanje meje dežel 
jenjati, in nov red po razločku narodnosti so začeti, in hvalo vemo dr. Kav­
čiču, ki jo je v državnem zboru izustil". 
Črno. 18!) 
zato morajo razpasti krono vine in združiti so 
moraj o deli po narodno sti, naj se potem zovo kro-
novine ali departementi. To sem rekel brez predsodka, samo 
hotcč koristiti dobri stvari". 
Takoj za njim se je dvignil H eifert in svojim sar­
kazmom vzbudil mnogo vika in krika; poprijel je mimogrede 
tudi Gorju pa, ki ni priznal pravice odškodovanja,. 
Dne 25. avgusta je Črne ' znova zastopal svoje v 
tej zadevi precej radikalno stališče; pismenim pogodbam ni 
prisojal mnogo veljave, ker so kmetje često podpisali listine, 
ne da bi jih razumeli; grajščine se tudi ne morejo sklice­
vati na pravo zastarelosti: dolžnosti podložnikov so bile ne­
poštene in protipostavne, in zato niso moglo postati nikdar 
poštena, lastnina; moral je kmet spolnovati celo dolžnosti, 
ki bi bile morale nehati, odkar je država sama, prevzela 
varstvo kmetov; a kmet se ni smel pritožiti, ker ga je takoj 
z rodbino vred doletela huda kazen. Zdaj se morajo vse te 
krivice poravnati; določiti se mora, kaj je poštena, lastnina,, 
kaj ne. „Najimenitnejša lastnina pa je svoboda, sleharnega 
moža in državljanska, ravnopravnost. Kar je temu nasprotno, 
to je usurpacija, Take pravice morajo zginiti brez odškodo­
vanja, ker nasprotujo ravnopravnosti in izvirajo iz nasilstva 
in zvijače. Ako se določi odškodnina za dolžnosti podlož­
nikov, mora se odškodovati tudi plemstvo za svoje stare 
privilegije, dosledno se mora odškodnina, dati tudi apostolom 
staxega sistema (na pr. Metternichu), ker so zgubili „sveto 
lastnino", ki so jo imeli 50 do 40 let; poslednji imajo celo 
več pravice nego gospoda, ker so državi vsaj služili, dasi 
po svoje. Kaj pa je storila aristokracija, za državo? Jaz ne 
vem za druga nego za službe trotov ; ne vem, kako se zove 
plemstvo sa,mo, a čujem, da se zove „po milosti kanalje.." 
Ako priznamo odškodovanje, priznamo s tem, da je dose­
danja sužnost bila pravična in obresti odvczne glavnice bodo 
dokazovale, da je ta razmera še vedno pravična. Res, da, 
pridejo nektere družine v revščino, a, tu ne gre za 100.000, 
nego za milijone družin, ki zdaj trpe neskončno škodo. „Rane 
se morajo zaceliti, iz kterih je doslej tekla kri podložnikom ; 
čudim se pa, da. hote zdaj kmetu naložiti davek za krv, ki 
ne bode smela več teči iž njegovih ran". 
Dne 26. avgusta se je oglasil vendar tudi minister 
Bach in za njim minister Kraus s. Dotlej je molčala vlada 
ves čas, ne da bi bila izjavila svoje stališče; stoprav, ko so 
1 IleiclistagNVeiliandlungcn II. M. 
100 Izjava vlado. Prosvet.. Glasovanje in nove debate. Dr. Kavčič. 
že precej vneti bili duhovi, izrekla je vlada po navedenih 
ministrih, ' da se mora dovoliti odškodovanje „za 
stvarno o br ein en j enj e zemljišč", ako ne, odstopi 
ministerstvo ; Krauss je še dostavi], da naj plate odškodnino 
grajščaki in podložniki, ker koristi obema strankama odprav-
ljenje podložništva. 
Huda razburjenost je bil učinek izjave vlade, kteri so 
očitali, da je nalašč tako dolgo molčala, da pa zdaj hoče 
strahovati zbornico in prisiliti jo, da dovoli odškodovanje. 
V imeni svobode govora so vložili nekterivposlanci oster pro-
sved; med njimi so tudi bili Smrekar, Županec, Črne. 
Dolžan, Gaj er in Kavčič. Zdajci so bili vsi predlogi 
prišli na vrsto in predsednik dr. S molka je 211. avgusta 
začel glasovanje o vseh 7 3 predlogih, ktere je po 
močnem trudu razdelil v 15'J pitanj! To se ve, da se je 
kmalu pokazalo, da tako ne bode šlo. in naprosili so nasvc-
tovalce, da se naj sporazumo in skrče svoje nasveti; v pri­
merno obliko. 
V seji 30. avgusta sta vložila Kudlich in Lasser 
posebne kolektivne predloge. Bistveni razloček je bil 
ta le: Lasser je hotel, da se takoj načeloma reši pitanje 
ob odškodovanji, Kudlich je pa iz navedenih razlogov to 
pitanje hotel odložiti. Z Lasserjem sta se ujemala U 1 e p i ć 
in Dol jak in sta svoje nasvete preklicala. Ob obeh kolek­
tivnih predlogih bi se bilo imelo samo glasovati, a takoj se 
je začela znova debata; to je bila že tako navada v zbor­
nici, da se ni nikdo hotel držati opravilnega reda ali pa da 
se je stvarna debata mahoma spremenila v obravnavo for­
malnosti. 
Te nove debate se je udeležil tudi dr. Kavčič. ' Ni 
mu ugajal ne Kudlichov predlog, ne Lasserjev; v Lasser-
jevem nasvetu je citai, da je priznano načelo narodne rav­
nopravnosti. Temu načelu pa nasprotujo kronovine, ovira­
joče razvoj narodov; zato morajo izginiti krono­
vine, izpusti se naj takoj izraz „kronovine" iz predloga. 
Grajal je dalje, da Lasser hoče odpraviti pravice kmetov 
glede iskanja drv in cvetic in glede paše po grajščinskih 
gozdih, te pravice kmetov ne smejo nehati niti za denarno 
odškodnino ne; nektere grajščine na Krasu, na pr. Asberg 
1 Še-lc samosvest.no vedenje središča (Helfert, Orcdlor), čeSkc desnice in 
Poljakov ,.v fraku" je vlado (imenoma lovičnjaka Bacha) ojačilo, da se je 
tudi odločno postavila na stališče odškodovanja opravičencev proti besneči 
levici. Helfert, Ocsterr. Jahrbuch 9. 78. (Л1. Fischer). 
2 Reiclistagsverliandliingen II. 127. 
Glasovanje o Lassorjevem predlogu. Predlog Kavčiča. 191 
in Postojna, hote itak to lastninsko pravico kmetov omejiti 
na jako pičlo servitutno pravico. Tudi Kudlichov predlog 
mu je budil pomisleke ; ob odvezni zalogi je spet omenil 
crkvenih posestev, ki bi jej naj bila podlaga.. Njemu v ne-
kterih stvareh ni pritrdil knez Lubomirski ; imenoma se jo 
potegnil za kronovinskc odvezne zaloge, češ, da so bile kro-
novine in bodo vedno in da bi se godila krivica tistim kro-
novinam, v kterih nimajo podložnosti, ako bi morale tudi 
one plačevati v od vezno zalogo. ' 
Proti Kavčiču je govoril dr. Pražak za odpravljenje 
gozdnih pravic kmetov, naravno-proti odškodovanju; zago­
varjal je naposled v smislu Lubomirskega besedo „krono-
vina" ; ta beseda ne bode nikakšen prejudic. Po dolgi de­
bati se sklene, da se prihodnjega dne da na glasovanje 
najprvlje predlog Lasserjev in potem Kudlichov, a brez de­
bate. Pa 31. avgusta se je vnela najprej spet ži­
vahna razprava o glasovanji; stoprav po dolgem go­
voričenji so jeli glasovati o predlogu Lasserjevem. 
Soglasno seje potrdilo prvo prašanje : „Je li podložnost 
itd. odpravljena?" Veselje je bilo občno, kmetski po­
slanci so objemali tovariše in jim stiskali roko. Drugo in 
tretje pitanje, nanašajoče se na podložniška bremena sta se 
potrdili tudi soglasno. 
Četrto pitanje je tikalo se jedra vse državnozborske 
debate o tej tvarini : odškodovanje ali ne odškodo­
vanje? Levica je hotela zaprečiti odločitev; Umlauft, Fü-
ster i dr. so prosvedovali proti glasovanju o tej točki ; a 
desnica se je krepko potegnila za njo ; nekteri levičarji so 
skusili na.praviti „exodus", da bi zbor ne bil sklepčen; pa 
ker se jih je premalo odstranilo, niso imeli uspeha. Napo­
sled je dal predsednik četrto točko po predlogu Kav­
čičevem na glasovanje, ki seje glasila: „Za nek ter e 
odpravljene dolžnosti so bode plačevala od­
škodnina, za druge pa ne"." Ogromna večina je sprejela ta 
predlog, s kterim se je zadovolil naposled tudi Lasser. 
Zdajci se potegne Ambrož'1 za levico in predlaga, da 
se naj ne glasuje o naslednji točki, ker se je sicer priznalo 
na,čelo, ne pa podrobnosti odškodovanja; sosebno je nameraval 
z odložitvijo glasovanja koristiti revnim Kraševcem nasvetujoč, 
da se naj prepusti odboru določitev pojedinih dolžnostij in 
1 V Galiciji jo odškodovanje prevzela država. 
2 Heichst.agsvcrhandhingon H. 100. 
'•> Ibid. II. 100. Naslednji točki sta naštevali posamezne dolžnosti. 
102 Vedenje Ambroževo. Boji levice in desnice pri glasovanji. 
rešitev vprašanja ob odškodovanji. Zbor sam ne pozna vseli 
podrobnostij in bi izzval mnogo prosvedov, zatore se naj 
ves ostali predlog Lasserjev izroči odboru. 
S tem nasvetom je pa Ambrož se hudo pregrešil zoper 
parlamentarni red, ki je bil že določil, da bodo glasovali o 
vsem predlogu Lasserjevem točko za točko. Predsednika 
Strobacha je ta nedoslednost tako razburila, da je izjavil, 
da noče predsedovati zboru, ki vedno menja svoje sklepe; 
takoj je odstopil ; stoprav ko je Ambrož preklical svoj predlog, 
zasedel je Strobach spet predsedniški stol. 
Točki 4. in b. ' sta določevali, za ktere dolžnosti se 
ima dćiti odškodnina, za ktere pa ne. Nekterim se je videlo 
naštevanje teh dolžnosti] premalo točno ; tudi Rieger, Löhner 
in Gorju p so ugovarjali; bilo je tu spet rešiti načelno 
vprašanje. Glasovali so po imenih; izmed slovenskih po­
slancev so glasovali za ono točko Doljak, Dominkuš, Mi­
klošič, Kak, Ulepič; proti pa Ambrož, Črne, Dolžan, Gajcr, 
Gorjup. Grašič, Stercin, Županec (Smrekar); ostali so bili 
odsotni; sprejela se je ona točka s 174 proti 144 glasom. 
Ko se je pri 7. točki glasovalo ob osnovanji posebnih 
kronovinskih odveznih zalog, glasovah so zanje Doljak, 
Dominkuš, Gorjup, proti pa Ambrož, Črne, Dolžan, Gajcr, 
Grašič, Kavčič, Kranjec, Miklošič, Rak, Smrekar, Stercin, 
Ulepič, Županec. Obveljala je osnova kronovinskih zalog, 
namesto da bi plačala odškodnino država; za zadnje je gla­
sovala večina slovenskih poslancev z nemškimi vred, dočim 
je za nasprotni princip glasovala bistveno desnica,, osobito 
Čehi. Dunajske novine so zvale zvršetek glasovanja zmago 
federalizma in podlago federalistični ustavi; nam pa svedoči 
to glusovanje širok prepad, ločeč slovenske kroge državnega 
zbora, v tako važnih načelnih pitanjih. 
Ko je bil rešen predlog Lasserjev, prišel je Kudlichov 
na vrsto. K u d 1 i c h je izpustil one točke, ki so bile že 
rešene -- Löhn er pa je dognal, da se mora glasovati 
o vseh točkah Kudlichovega predloga! Kam pes 
taco moli, pokazalo je glasovanje o 5. točki: „Naj-li plača 
država, odškodnino za bremena, ktera ne izvirajo iz zasobnega 
prava?" Znano nam je, da so jo že bili ukrenili, da te od­
škodnine ne plača država/temveč sleharna kronovina; a kaj 
se zgodi? Za to točko Kudlichovo je glasovala, vsa levica 
- 5. ,Jc-li dati prilična odškodnina za one služnosti in davščine v pri­
delkih in denarji, ktere ima dajati podložni posestnik gospodu posestniku 
zemljišča?" 
Prepir zarad objavljenja zborovega sklepa. 193 
ž njo pa mnogi središčarji in desničarji, nekteri, ker niso dobro 
razumeli vprašanja, nekteri so pa zbok duševne ohlapnosti samo 
mehanično rekli ,,da." Z „da""so glasovali tudi Slovenci Ambrož, 
Črne, Doljak, Dolžan, Gajerv Gorjup, Grašič, Kavčič, Kranjec, 
Smrekar, Stercin, Ulepić, Županec; z „ne" pa Dominkuš, 
Miklošič, Rak; nedosledno so glasovali tore Doljak, Gorjup, 
Miklošič, Rak. S 178 glasovi proti 120 glasom je obveljal 
predlog Kudlichov: država naj prevzame od­
škodovanje. Levica je zagnala vesel krik — a ta krik je 
osvetlil desnici napako in premago njeno; Brauner je takoj 
oglasil prosved. Osvetila pa se je desnica kmalu: ko se je 
končalo glasovanje o pojednih točkah, prišlo je glasovanje 
o celoti Kudlichovega predloga; to je provzročilo 
spet nepopisljiv nered; mnogi so zapustili dvorano in kli­
cali tudi drugo, da naj pridejo; s tem so hoteli levičarji za­
braniti sklepčnost zbora in rešiti omenjeno točko ; a zbor je 
ostal sklepčen in pri glasovanji je bil Kudlichov celotni 
predlog zavržen s 152 glasovi proti 148 glasom, tore 
7, jako pičlo večino. Levičarji so zagnali zdaj jezen hrup; 
Gorjup je tudi dvomil o veljavnosti glasovanja; Rieger 
je odvrnil, da je v sleharnem zboru šega, da se manjšina 
ukloni uspehu glasovanja. Z vsem predlogom je palo tore 
tudi načelno pitanje zastran odškodovanja iz državnih zalog. 
A ni še bilo vse pri kraji: po predlogu D olj ako vem ' so 
glasovali potem še o vseh pristavkih in predlogih, kterih 
predlagalci niso bili izrecno preklicali. V seji 2. septembra 
se je glasovanje nadaljevalo, končalo pa stoprav 6. septembra. 
V tej seji je izzval minister Bach nov vihar: izjavil je, da 
sklepi o kmetski odvezi niso del ustave, ki jo ima 
ustvariti državni zbor, in da se morajo tedaj pred­
ložiti cesarju^ v potrjenje, branil je kronino pravico 
sodelovanja pri zakonodajstvu.'2 Levico je to hudo razjarilo; na 
stališče Bachovo so so pa postavili odkritosrčni monarhisti, 
med njimi Rieger in Doljak; zadnji je rekel, „da hoče 
ustavno monarhijo imeti in zato morajo dobiti naši sklepi 
potrdilo cesarjevo, kije deležen zakonodajstva in ki ima potem 
nalogo, izvrševati zakon. Ni nam znano, da bi kde parlament 
neposredno občeval z narodom, in naš parlament naj tega 
tudi ne stori in ne bode storil. Naš zakon naj zatore podpiše 
cesar, potem pa ga objavi ministerstvo, zvršilna oblast." 
1 Ibid. II. 191. 
2 Nasprotniki so hoteli, da naj državni zbor kar sam objavi svoj 
sklep, češ, da ima že popolno zakonito veljavo. 
Slovenci in 1848. leto. 13 
194 Komisija za odvezo, Г1ер:с\ Slava Kudlicliova. Dr. Kranjce. 
Smrek ar pa govori v smislu Löhnerjevem, da naj 
izvoli zbor poseben odsek, ki naj uredi sklepe in je objavi, 
stoprav, kadar Bach odgovori Borošu, ki ga je prašal, jeli 
priznava vlada zakonodajno oblast zboru ali ne? Pri glaso­
vanji so nemški, nekako ^republikansko nadehneni levici, pri­
trdili Slovenci Ambrož, Črne., Dolžan, Gajer, Grašič, Kavčič, 
Kranjec, Smrekar. Stercin, Županec, dočim so na nasprotnem 
stališči ostali Doljak, Miklošič in ITlepić; večina slovenskih 
poslancev je pa ostala s svojimi tedanjimi zavezniki vred v 
menjšini. Naposled se je vlada pobotala z desnico o nekakem 
kompromisu: sklepi zborovi so se uredili in izročili vladi s 
prošnjo, da naj izposluje podpis cesarjev, potem pa takoj 
objavi zakon. To se je zgodilo še tistega dne 7. septembra 
184 8. 
Nekaj so se še prepirali pri vol i tv i komisije za 
zemljiščno odvezo, ker so nekteri hoteli voliti po „kro-
novinah", drugi pa po „gubernijih." P raž a k in Ulepić 
sta zagovarjala prvo stališče. Ulepió" je poudarjal osobito 
samostalnost Koroške in Kranjske in razliko razmer obeh 
kronovin. združenih v jeden gubernij. Obveljal je pa predlog 
Potockega in ž njim volitev po gubernijih. 
Kudlich je odslej slovel za „osvoboditelja kmetov" ; zbob-
nali so na Dunaj deputacijo kmetov iz vseh kronovin, tudi 
iz Ilirije, ' (najbrž koroške Nemce) in napravili so mladiču 
sijajno baklado, pri kteri je rned osta.lim Kudlich rekel kmetom : 
„Bodite oprezni. In kadar vas bode aulin lev spet klical ob 
uri nevarnosti, naj plamte od gore do gore gromade. Vi pri­
dete; in ne dopustite, da bi ugonobili študente in ž njimi 
vred pokončali mlado svobodo!" Kmalu se je uveril, da se je 
varal, da ga pa ni varala slutnja, da se za kmete revulucija, 
zaključi z odpravo podložnosti. Od tega hipa je v istini 
ohladilo se zanimanje kmetskoga stanu za neskončne debate 
in svobodnjaške govore državnega zbora; ko je „aulin lev" 
spet tulil, ostal je kmet doma; ni hotel pomagati „otrobi 
vezati." 
Dr. Kranjcu je pa provzročila rešitev Kudlichovega 
predloga mnogo sitnostij ; naznanil je po tiskani okrožnici 
svojim volilcem slovenjegraškim hitro zvršetek debate in 
zborov sklep; ko so potem nekteri kmetje odpovedali graj-
ščinam in duhovnikom vse dosedanje dolžnosti, meneči, da 
4 Gerad' ans '20. sopì. 1848. in Kudlic.liovi Krinncningon. Poleg Um-
laufta. Violanda, Goldmarka i di', jo govoril pri tej slavnosli tudi dr. 
Smrekar. 
Doljak. Črno. Druga jezikovna debata. Ambrož. l!)5 
je zdaj vse v redu, dolžili so.Kranjca, da je provzročil upor-
prišel je kesneje v preiskavo, ki pa je iztekla ugodno za-n[ 
a „semper aliquid haeret." Dolgo so ga preganjali zato. ' 
Doljaka so tudi pocrnili hujskači doma, češ, daje zago­
varjal interese grajščakov. * Poklical je potem volilen shod, 
razložil volilcem svoje postopanje, ktero je pohvalila večina; in 
vendar se je odpovedal jeseni poslanstvu. Tudi druge sitnosti 
so bile še premagati. Črne se je n. pr pritožil, da nektere 
grajščine na Krasu ne spoštujo zakona ob odpravi podlož­
nosti, da ne opuste lova in da jih podpirajo celo cesarske 
gosposke. •'• Došle so zboru tudi prošnje grajščakov za mo­
ratorij; tudi kranjski stanovi so poslali tako vlogo.» 
Pozitivnega je jako malo ustvaril avstrijski ustavodajni 
zbor 1848. in 1841). leta; potratil je svoje sile in svoj dragi 
čas za menj važne stvari ; samo jeden čin mu otme v zgo­
dovini slaven spomin: odprava podložnosti; s tem činom 
je dovrši], kar je začel Jožef II.;- pol stoletja po začetku 
francoske revolucije je revolucija rešila in osvobodila tudi 
avstrijskega kmeta. 
Precej važna je bila seja 7. septembra tudi še iz dru­
gega ozira; prišlo je v njej narodno pitanje prav od­
ločno na dnevni red. 
Doljak5 je poročal o peticiji laških.poslance v 
iz Dalmacije in Primorja, da naj se jim poitalijanče 
zborske obravnave in da naj se jim dovoli svoje predloge, do­
stavite, govore itd. ponemčiti in pokterem tajniku v zboru 
čitati; odbor peticijski predlaga, da se prošnja usliši. Takoj 
je tisto pravico zahteval Havliček (Borovsky) za Rusine in 
Poljake, Brazdfl za Čehe, dočiin je knjigotržec Boroš iz Prage 
ugovarjal, da to ne gre, ker bi se oglasile potem še menjše 
narodnosti in to bi provzročilo stroškov na leto celih 
25.000 gld. Borošu pritrdi Ambrož" s dostavkom, da bise 
moralo tudi Slovencem dati, kar se dovoli ostalim narodom. 
Nekteri poslanci so izjavili, da za Čehe in Poljake, ki so vsi 
zmožni nemščine, ne zahtevajo prelagatelja aH tolmača, pač 
pa za rusinske poslance. Tem spravljivim možem odgovori 
1 Slovan. 1885. 300.: „Celjsko novino" 2. nov. in (5. doc 1848 
a Slovenija 31. okt. 1848. 
" Rciclistugsverli. IV. 4!)!). 
4 Ibid. IV. 720. Prim, tudi članek Ambrožev, opisujoč težkoče in ;a-
motanost. urbarijalnega pi1;mj;i, Slovenija 1!>. maju. 1849. 
•"• Keiclist.agsvoili. II. 321. Slovenija U>. sept. 1848. 
" Ibid. 11. 322. Polemika v „Sloveniji" ir,, in 18.. 20. sept, in 3. okt. 
1848. 
13* 
196 Rieger v jezikovni dobati 7. sept. Doljak. 
Boroš prevzetno, da naj se poslanci, ki nemški ne znajo, 
umaknejo takim, ki so vešči nemščine, on pa da bode vedno 
zahteval izključno veljavo nemščine v državnem zboru, želje 
ostalih narodov so zgolj „liebhabereien." Po pomirljivem go­
voru Neuwalla, priznajočega, da imajo vsi jeziki ravnoprav­
nost v zboru, vstane Rieger „razjarjen po besedah, ki so 
se izgovorile tukaj. Ni sram nekterih ljudij, očitati nam, da 
je ljubezen do naroda, oni sveti čut, ki navdaja najsiro-
mašnejšega človeka, zgolj igrača (liebhaberei). Mi stojimo tu 
na tleh svobode, jednakosti, bratstva, in vsi imamo pravico 
govoriti v svoji materinščini tukaj kakor Nemci. Jedinemu 
Slovanu vele, da naj priznava v tej državi gospostvo narod­
nosti, ki je v menjšini. Slovanom pripada večji del moč 
države, mi jo vzdržujemo s svojim denarjem in svojo krvjo; 
obstala bode samo dotle, dokler jo mi hočemo, mi pa jo 
hočemo. Vnovič se ograjam najslovesneje zoper trditev, 
da imamo ali da bodemo mogli imeti kedaj državni jezik ; 
nikdar ne priznam take predpravice kteremukoli narodu." 
Tisto izjave za njim Dylewski, Hawelka, Trojan, Potočki; 
zadnji priznava „celotno domovino" (gesammtvaterland) samo 
tedaj, ako se v njej varujo interesi njegove domovine popol­
noma in neomejeno." 
Poročevalec Doljak ' pritrdi Riegerju in vsem, kterim 
je res do uresničenja ravnopravnosti, kterega ne sme ovirati 
niti 25.000 gld. niti 7 krat 25.000 gld. ; odbor pa ni hotel 
izzvati s tem svojim predlogom načelnega pitanja. Ambrožu 
odgovori, da tu ne gre za določitev kake pravice za načelo, 
nego da hote samo najti sredstvo, s kterim bi se zboru 
omogočilo, udeležiti se dejansko posvetovanj ; slovensjci po­
slanci '' znajo vsi nemški in gotovo ne bodo tako indiskretni, 
da bi tudi zahtevali tako pravico za se. Borošu odvrne, da 
ni gršegg, censusa od censusa po jeziku. „Tore naj bi bil 
zmožen za zbor samo tisti, ki zna nemški? Ali imate tak 
pojem o ravnopravnosti narodov, o svobodi, ktero nam vedno 
propovedate? Ako že v tem zboru tako umejete narodnostno 
ravnopravnost in jamstvo narodnosti, mislimo si lehko, kako 
bodo ravnali ž njo v Frankobrodu." 
Sploh je ostal Doljak na stališči odborovem, da se 
mora tu rešiti samo prošnja Dalmatincev ; ako pa ini narodi 
žele tisto, naj se oglase. Vendar so dovolili konečno takoj, 
< Ibid. II. 332. Herold 13. sept. 1848. 
9 „Ich kenne alle herren deput.irten aus Slavonicn", gotovo tiskarska 
pomola (ali stenografova) mesto „Slovenian." 
Ogrska deputacija. Doljak proti varnostnemu odboru. 197 
da se morajo vse razprave, predlogi itd. tudi tol­
mačiti vsem nenemškim poslancem, ako to želi 
vsaj deset poslancev ; proti glasovalo je samo 16 odbornikov. 
Med slovenskimi poslanci je ta razprava napravila hud 
razpor. — 
Dne 13. septembra je bilo na Dunaji spet precej nemira 
in v državnem zboru je poljski revolucijona.r Sierakowski 
zahteval, da se naj spet ustanovi „varnostni odbor", 
češ, da je bilo dotle mirno na Dunaji, dokler je posloval ta 
odbor. Odločno mu stopi nasproti Doljak1 in izjavi, da so 
kronovine odločno zahtevale, da se naj odstrani oni odbor, 
na samem Dunaji je čul tisto mnenje; ako pa je „narodova 
volja", da se spet oživi, tedaj pa se mu zdi „sramotno za 
visoki zbor, da bi imel nad sobo takega pripaznika; zbor 
ima nalogo varovati pravice narodov, ohraniti jih in dati 
državi ustavo in ne potrebuje pripazujoče gosposke. Narav­
nost pravimo, da nočemo take gosposke." Nemire tega dne 
je levica pripisovala vladi, osobito vojnemu ministru Latouru, 
češ, da bi dobila povod, z vojno silo uničiti akadem. legijo 
in ustanoviti vlado reakcije. * Bil jim je pa nekaka vaja za 
oktobrovo revolucijo. 
Z isto odločnostjo je govoril 19. septembra spet Doljak 
v sila važni debati: ogrskega državnega zbora de­
putacija3 je prišla na Dunaj, da bi poskusila pri državnem 
zboru,kar ji je spodletelo pri dvoru: pridobiti si zaveznikov 
zoper Jelačića in njegove Hrvate. Sila pomenljiv je bil ta 
dan; predsednik Strobach ni hotel dovoliti vstopa depu­
taciji, ker je to prepovedoval upravni red ; ž njim v soglasji 
je bila vsa desnica in velik del središča ; v dve veliki stranki 
je to pitanje delilo ves zbor: Čehi, Jugosloveni in nekteri 
Nemci in Poljaki so bili za zavrnitev Madžarov; večina 
Nemcev in Poljakov pa je zahtevala, da se jim usliši prošnja. 
Med onimi so govorili osobito Brauner, Trojan, Klaudy, Ha-
velka, Helfert, Dylewski, Jonâk, Potocky, itd. ; izmed Slovencev 
pa Doljak.4 Boroš je rekel, da „trka svetovni duh na vrata 
1 Reichstagsvorh. II. 387. „Postillon" 17. sept. 1848. je zato hudo 
prijel Doljaka, čoS, da je govoril kakor nevednež in arogantno. Te vrste 
listi (n. pr. tudi „Der Freimüthige" 6. okt. 1848) so sploh radi obirali „ju­
naka" Doljaka. „Postillon" 6. okt. ga je pikal s „kirchenlicht" in „der 
freund dos sichorheitsausschusees." 
1 Schuselka, Revolutionsjahr 291. Violand Enthüllungen 77. Widmann, 
Smolka I. 64. Faster, Fenner v. Fenneberg I. XVIII. i dr. 
" Deâk, Eötvös, Pulszky, Szemere itd. ; vseh je bilo 12. 
4 Reichstagsverh. П. 476. 
108 Ogrska deputacija. O <1:\:. gospodarstvu. Doljak, Ulepić. 
zbornice" in da prihajajo Ogri v imeni „genija svobode in 
humanitête" ; Palacky, Rieger, Trojan mu oporekajo in Trojan 
zahteva imenoma, da naj vlada razjasni, kaj da je že storila 
v pomiritev narodov ogrskih. Doljak nra pritrdi, češ, *da 
je to nujno potrebno, ako hoče zbor mirno soditi o tem 
prepiru in o položaji na Ogrskem. Löhner zagovarja Ogre v 
jako poetično vznesenem slogu. Doljak • pa noče, da bi se 
zbor spremenil v diplomatičen kabinet. Madžari so postali 
samosvoji in so zatore nam nasproti inozemci; ustavodajne 
zbornice zasobnih držav pa ne občujo med seboj po depu-
tacijah ; ko niso Ogri pri dvoru ničesar opravili, nataknili so 
rudeča peresa na klobuke, pripeli si rudeče trakove in odšli 
preteči nam. (Nemir na levici.) Da, tako je, gospoda; golo 
resnico morate poslušati, ne pa lepih fraz brez veljave in 
jedra. Madžari pravijo, da so prišli svedočit nam neomahljive 
zvestobe cesarju. Za tem izgovorom tiči nekaj drugega. Mad­
žari hote v stran potisniti cesarja in vlado, da bi oba storili 
odveč in ju oslabili. Sicer pa ne sme pozabiti zbor, da so 
Hrvatje in Srbi zgrabili za orožje samo zato, da obrane svoje 
pravice in obstoj države. 
Dolga, dolga je bila debata, v ktero so posegli odlični 
govorniki. Ri eg er je na pr. prašal: „Čemu bi zaslišali de­
putacijo? Mar zato, da bi občudovali krasno obleko in lepe 
brke Madžarov?" Helfert predlaga, da zbor odbije prošnjo 
Madžarov; pri glasovanji so mu pritrdili tudi Črne, Doljak. 
Dominkuš, Gorjup, Kavčič, Kranjec. Miklošič, Rak, Ulepič, 
dočim bi bili Madžare radi videli Dolžan, Gajer. Stercin; ti 
so potegnili s Poljaki in Nemci, a ostali v menjšini; večina 
je odbila prošnjo Ogrov. Dne 22. septembra se je začela 
razprava o predlogu vladinem o dovoljenji pobiranja 
davkov tudi naslednjega leta. 
Nekteri so bili zoper to dovoljenje sploh, drugi pa 
samo zoper nujnost, na pr. Brestcl. Doljak2 pa se je po­
tegnil za vlado, ker se mora skrbeti, da državna uprava, 
državni stroj ne zastane; tudi se mora odpraviti stari ži­
dovski davek in to se more zgoditi samo po posebnem za­
konu; urbarni in desetinski davek se mora odpraviti ali 
vsaj drugače razdeliti. To stališče je Doljak zagovarjal več­
krat v tej debati, v kteri je govoril tudi Ulepida in razvil 
cel finančni program, obsegajoč strogo nadzorovanje, varč-
1 Rcichstagsvei'handlungen II. 487. 
• Ibid. II. 565. ..Postillon" б. okt. 1818. 
« Ibid. II. 6бУ. 
Kavčičev govor. I. del ustave zvršon. Doljak. 
109 
nost pravično razdelitev davka, uvedenje prihodninskega 
davka, odpravo užitnine, znižanje cene sol., prenaredbo 
drugih dohodkov ; osobito govori ob urbarnem in desetmskem 
davku glede Kranjskega: tega davka v üirskem gubernui 
ni ker je francoska vlada zemljiščni davek razdelila nepo­
sredno na kmetijstva in zato jim opustila petino tistih dav­
ščin, ktere so plačevali grajščinam; avstrijska vlada je to 
uredbo potrdila; zato se mora predlog finančnega odseka 
n edrugačiti, da se ne zgodi krivica Iliriji, ki je itak preob­
ložena8 z davki. Za njim se je debate udeležil Kavčič 
svareč zbor, da se na i ne zanaša na preobilne popustke pri 
davkih- ujema se z Ulepičem, potem pa preide na splošni 
politični položaj in pravi: „Lubomirski je opomni, da uprav 
enešnja predloga kaže. kako težko e kronovine urediti 
o pïSnoP veljavnih pravilih in da se takoj mora državni 
zbor prevreči v shod narodov, v kterem si narod, stoje na­
sproti drug drugemu. Poslanci so se tu sesh, da bi usta­
novili jedino, močno Avstrijo . . m ako nam je to resni m 
nravi namen, . . .'moramo kronovine urediti po sp osnih pra­
vilih Narodi stoje narodom nasproti; ne vem, kako bi se 
modi pametni narodi braniti tesnega združenja na novih 
načelnih podstavak Zakaj naj bi ne določ.h mi splošnih 
pravil, in določili, da se naj v bodoče sleharm narod, bodisi 
slovanski nemški ali laški, združi bratski in vlada poleg 
ostalih dalje V" Konečno obljubi, da bode dotične predloge 
stavil v ustavnem odboru. . ,, -, * 
Dne 2C> septembra naznani ustavni odbor državnemu 
/boru da je dovršil prvi del ustave: temeljne pravice m zc 
tudi preložil v nektere nenemške jezike. Do 3. oktobra slo­
venska prestava še ni bila gotova, a bližala se je izvršitvi. 
noroS je zdaj nasvetoval, da se naj zbor takoj spusti v o-
lrobno razpravo, ne da bi načrt razpravljal se-lc v odsekih. 
S> nasprotuje in poudarja, da je mnogo loncev 
neveščih nemščine; ti se morajo stoprav v ožj.h krogih.po-
uriti- važno je tudi slišati, kaj poreko kronovine; „carta 
чг,/,," se ne sme zlorabiti. „Ustvariti nam je ustavo izvi-
bianca se u<> от~ /.шч«^»1- Ü- •> .. . 
raiočo iz naroda, primerno potrebam, značaju m omiki na­
rodov in ker smo zastopniki naroda, moramo poslušati nje­
gov glas". Levica mu je odgovorila s sikanjem. 
Proti Doljaku se oglasi dr. Kavčič" • on ne _smatra 
oddelkov /borovih za osnovne šole. v ktenh naj bi se po-
' Rciclistagsvcrhandlungon II. 098. 
••> Ibid. II. 008. 
00 Oktobrova revolucija in državni zbor. 
lrLfvt7oZosiT-fi т/7еб naj ga p°uči prestava- <*** 
treba^noWHi /« +^ ČUV? n0VÌn' ne da bi nam bilo 
treoa potratiti 4-b tednov. Zato na zbor nemudoma prične 
obravnavo ustava A konečno sklono, da se da H dni ob 
kofprTzborm' đa Se P08VetUJ0 °™Črtu' ki P"de pÔtet 
Hipoma je pretrgala oktobrova revolucija dunajska dr-
TœsTlXrZTwPr T™11 sogro4atou"a zbežal 
je cesar m ker niso bih desničar i, osobito Čehi več varni 
^ÄdPvW" f/ečin\s Strobachom vred. Sp™ j 
razpršil tudi vlado; državni zbor, oziroma ostanek nipcmv 
pa se je staral, da bi prilastil si'tudi izvršilniTobL? S 
cuje se na simpatije pri narodu in na istino, da je bil dolgo 
časa jedina zakonita oblast na Dunaji- neresnična ie m 
SvST trdÌteJlda-je SV0b0den; ocWidnoTe pÄeepoPd 
nni if л ,Ce' 0d>r Je z8ubi] P°slance Poprejšnje večine 
S nlf ?rSka IeČlna Pa Je dobivala sv°Je moči z revo"u-' 
cije oktobrove; ta je strahovala državni zbor. ' Podpred-
etTpoSa^ce11 У??^ ^^ je m0ral >ko nata^ 
Sm Jnt ••' . Је™£е1 izjaviti sklepčnost zbora in s 
k poslancem 1°^ ПЈТУЉ sWeP0V; a P^tevali so 
k Poslancem navzocn.m v zbormci, tudi člane „permanen-
c je , tj. stalnega, vedno zbranega odseka, čegar duša ie 
ÏLPT^TveC njeg0V' SchuseIka; »računali so tfčlane tud" 
ako niso bih ravno navzočni. ' 
' ^У"«1;'- 502. Nastopna pesem iz ..Pol. Coui-icr-ia" 4 oktobri i«i« 
tore pred revoluajo, naj nam osvetli duha na Dunaj^dajoŽga ' 
,A la lanterne! 
Sie lernen nichts, sie lernen nichts 
Die herren hochwolgeborcn • ' 
Vejebliçh schmettern des gerichts posaunen ihren ohren • 
Dae golden nur aus schwarzer nacht "men, 
Dass morgenrot der fieiheit lacht 
Nach blutig schweren wehen — 
Sie mögens nicht verstehen. 
Weil denn die herrn von bessrem blut 
Die neue zeit nicht lernen, 
So hängt die herren kurz und gut, 
Hoch, hoch an die laternen !" 
Nazadnje Se: 
„Mein deutsches volk, wie schwer 's auch sei 
Mit starkem mut, mein volk, du musst es lernen: 
Tyrannen, pfaffen, sclavcnbrut 
Hoch, hoch an die laternen!" 
Državni zbor po G. okt. in Slovenci. 201 
10. Slovenci in oktobrska ustaja. 
oktober ?£« fUwÌ ÌSkatÌ rÌr0V: \Z kterih J'e izviral krv^vi 
oktober 1848. 1. Bila je pa ta revolucija jedna glavnih akcii 
2?VrekUCneŽeV; na Duna-ii so si Podali roko vsi on 
* ^ se zaro™ zoper Avstrijo in zoper - slovan-
,,o«i M л-е Je Pa bas na Пипа-'; v istini polniti morala 
„usoda Nemčije, usoda Evrope«. ' Na teh tleh na tej vulka 
nični zemlji je ostal državni zbor, kterega légatao vXvo 
L?tCfarrna,; nele8alno J'e Pa Pitelo njegovo S 
dame kakor hitro ga je cesar pozval iz Dunaja v Kromeriž-
nelegalnim so ga pa smatrali že poprej oni poslanci slo-' 
vanski in nemški, ki so kmalu po krvavih dogodkih zapu­
stili Dunaj, ker se odslej niso več čutili varnih tam, aH m 
ker se jim je kmalu vlada nove večine pristudila. Državni 
zbor se je koj po begu ministrov polastil nekterih pravic 
briSi МД°К aSt]j P08'^1 Se je na stran D°naja in se dO 
brkal Madžarom m zato agitoval na vse kripl e zoper po­
oblaščence zakonite oblasti, osobito zoper AuerspergaWin-
dschgraetza in Jelačida, Odločno je obsojal dvor in kama-
5 hčidem v^d01*™1 hrVaìkÌh divJak0V" in >Amba?e« 
z Jelacicem vred, a m si upal izraziti se s tistim pogumom 
zoper dunajske rovarje. Naravno je bilo, da so SnrotS 
sovanski m nemško-konservativni krogi tak zbor smS 
članom revolucije proti-avstrijske, protklinastične in p oï 
ïtrX лоГhote,i priznavati ve,jave ukre^* 
da *«zs ^tz:vt^^ìx%™^ 
nerale, oblega oče Dunaj, jemu se upogniti. Oklicev oglasov 
prosvedov, adres itd. je pošiljal med svet kar plohama nI' 
ktere celo v vseh jezikih avstrijskih." Tudi do Slovencev 
se je obrnil državni zbor: ukrenil je poslati tudi v Slovence 
svoje poverjenike da pouče narod o zborovih namerah in 
mu zbode simpatije za-nj. Za Ilirijo je izbral Ambroža 
m Scholia, za Št ajar sk o dr. Kranjca in Königshoferja za 
Primorje Gobbija in Madonizzo; za prva d*a gubernila 
eoje^naevetu Schollovem ozirali na znanje slovSe 
' Jul. Fröbel: Wien, Deutschland und Europa, str 12 
Zbrani so v knjigi Fenncrjovi: Octoberrevolution I. 133 in dalje. 
202 
Državni zbor po 0. old. in slovenski poslanci. 
Sestavili so poziv do kronovin • „za pomirjenje duhov , pre­
ložili so ga na vse jezike in razposlali ga na Gaj er je v in 
Doljakov nasvet po odbornikih, srenjah itd. Poslovenil je 
poziv Ambrož. V ., permanendo" so izbrali tudi dr. Kav­
čiča in Ambroža; a prvi izvestno nikdar ni vstopil v 
imenovani odsek, nego je kmalu ostavil Dunaj; to so storili 
tudi mnogi drugi slovenski poslanci; do konca oktobra na­
hajamo na Dunaji samo te-le poslance:, Ambroža. Dolžana 
Gorjupa, Smrekarja, Stercina, Sturma, Zupanca m Severa. 
Štajarskega guvernerja grofa Wickenburga so graški 
rovarji prisilili, da je zahteval od državnega zbora zapisek 
vseh poslancev štajarskih, ki so zapustili zbor brez dopusta 
Nekteri poslanci so pobijali to zahtevo, drugi pa govorih za 
njo med ostalimi tudi Ambrož in dr. Smrekar: Ambroz je 
celo zahteval, da naj priobčijo imena vseh odšhh poslancev 
vseh kronovin. A zbor je naposled ustregel samo /elji 
Wickenburgovi.:1 . . 
V tej dobi so se pridno glasili nekteri slovenski po­
slanci, ki so sicer radi molčali ali le malokdaj govorih. 
Gajer,' ki je postal član permanencije, odvrnil je n. pr. tistim, 
ki so zahtevali od Jclačida, da naj takoj ustavi svoje pomi­
kanje proti Dunaji, da se to ne more zahtevati, dokler ne 
stori tega tudi ogrska vlada. Črne je zbudil „občno vese-
' Državnega zbora poziv dne 7. okt. Ambrož ga je poslovenil tako-lc: 
Ludstva avstrijanske! Naslcdbc grozovitnih prigodbi žugajo pretresti komej 
začeto ustavno naredbo nasiga noviga deržavniga ustavljanja. Ust.avavni der­
žavni zbor, kteri iz p; oste volje avstrijanskih ljudstev izhaja, je spoznal v 
pervih urah (i. listopada sveto dolžnost, ktero ima proti ljudstvam izpol­
niti, in tesko odgovorlivost, ktera ga zadeva pred sedanim m poslednim 
svetam Kader se je zaveza postavniga reda pretergati ot.la, si je deržavni 
zbor pcrzadeval. iz močjo svojiga lndstveniga pooblastčenja in po zastop-
nosti iz dunajskim ludstvam zopernikam svobode in brezvladnosti nasproti 
ravnati. On io neprenehajni sedeš naključil in je izvolil iz svojih soudov 
vodni odbor za ohranenje očitniga varstva in reda. Tudi je ime deržavni 
zbor prod očmi svoje stanje, ktero ima proti ustavnimu prestolu zdaj in 
ktero bo tudi za naprej nepremagljivo imel' itd. Iztis v ljubljanskem Hu-
dolfinu. 
» Keichtagsvcrhandlungcn III. 14. 15. 18. Kavčič jo bil 8. okt. menda 
bolan", zato ga ni bilo v ..permanencijo-' ; opravičeval ga jo Gajcr; lbirt. 
Ìli 86 Ker je' bil tudi član deputacije do cesarja, izbrali so mu fotona 
namestnikom 'll. okt. Dolžan je sel z deputacijo v Olomuc, ibid III. 14Л. 
Kraniec ie bil navzočen še 19. okt., alo prisiljen; ..Celjske novine 19. nov. 
1848' Ainbrož je bil „bolohen- 23. oktobra in je obetal, da koj pride, kakor 
hitro okreva, imena poslancev, navzočnih do konca oktobra, gl. Fenncr v. 
Fcnncberg II. i'A'ì. 
• Rcichstagsverhatidlungen III. 244. V „Grazor Zeitg." 24. okt. 1848 
je opravičevanje poslanca Thinnfelda. 
Državni zbor po G. okt. in slovenski poslanci. 203 
lostil, ko jo predlagal, da se naj osvobode duhovniki službe 
v narodni straži. ' Posebno dr. Smrekar se je zdaj vedel, 
kakor pravi radikalec; pa tudi pravi slovenski poslanci so 
morali često glasovati proti svojemu prepričanju — ako 
smemo pri njih iskati toliko narodno-politične zavesti. So­
glasno je na pr. zbor prosvedoval zoper češke poslance, 
ki so (izvzemši Sidona) ostavili Dunaj in objavili ugovor 
proti državnemu zboru; tudi Slovenci so se tore ujemali z 
levičarji, ki pa vendar niso hoteli izvoliti Ambroža podpred­
sednikom, temveč 13. oktobra ga pustili na cedilu. '' Pri vsem 
tem je Ambrož ostal neomahljiv na stališči državnega 
zbora, neoziraje se na javno mnenje v domovini; prečital je 
celo v zboru članek iz nekega slovenskega lista, ki je hudo 
napadal državni zbor in pozival narod, da naj „dostojno" 
sprejme državnozborske komisarje, kadar pridejo med narod; 
članek je imel pomen tudi za Ambroža, ki je bil poverje­
nikom izbran za Ilirijo. Zato je predlagal, da naj zbor raz­
pošlje- med narod nov oklic, „da zaduši tam ono hujskanje 
in utrdi vez, ki veže kronovine z Avstrijo in Dunajem". :l 
Posebni odsek, čegar član je bil tudi Gorjup, zložil je nov 
razglas, kojega so priobčili v nemščini, ne da bi priredili 
prestavo v slovanska narečja. Ambrož se je pritožil in dobil 
nalog, da naj posloveni ta oglas. * 
Nekaj nepotrebnega iznemirjenja je napravil Sturm, 
pripovedujoč v državnem zboru, da so ga, potujočega na 
Dunaj, v Dun. Novem Mestu prijeli Jelačičevi vojaki, „bru­
talno" ž njim ravnali in 36 ur ga imeli ujetega; rešil se je 
samo po zvijači: zahteval je „on, slovenski poslanec" pismo 
do Jelačića, češ, da hoče govoriti ž njim, a ni šel k njemu 
nego naravnost na Dunaj. Pozneje je pa preklical tiste „bru­
talnosti" in rekel samo, da so le grdo govorili ž njim. * 
Polagoma sta se pred Dunajem zjedinila Windischgraetz 
in Jelačić ter obkolila uporno mesto od vseh stranij. Dne 
25. oktobra pa so v državnem zboru prečitali cesarski patent 
z dne 22. oktobra, v kterem je cesar zaključil zborovanje 
na Dunaji in zboru veleval, da se snide 15. novembra v tihi 
• lîeiclistagsverhandlungen III. 44. Fcnner v. Fcnncberg I. 2ft 1. 
'' ..Slovenija" pa je pisala 17. oktobra o loj kandidaturi Ambroževi: 
„Sram bi moralo biti vsakega pravega Slovenca, ostati v teki hiši, kder 
slavni možje : Strobacli, Pnlacky, Rieger, Brauner. Doljak itd. niso svojega 
življenja varni." Ibid. tudi 27. okt. „Novice" 18. okt. 1848. 
» Reichstagsverhandlungcii III. 127. 132. 
1 Ibid. III. 270. Fcnner"II. 204. 
5 Reichstagsvcrh. III. 220. 274. Slovenija 27. okt. Der Freimütige 
18. okt. Postillon 18. okt. 1848. Fenner II. 146. 
204 Črna vojska na Štajarskem. Odpor. 
prestolnici hanaške zemlje, v Kromeriži. Ta cesarski ukaz 
je bila zmaga desnice zborove, imenoma zmaga Slovanov. 
Slovani so se bili tesno zvezali z dvorom, boreči se ž njim 
vred za rešitev Avstrije, nadejaje se pa tudi, da se bode 
cenila na merodajnem mestu ta vernost, kadar pride do 
rešitve najvažnejšega problema: nove osnove Avstrije. — 
Zdaj se pa ozrimo na Slovensko, da vidimo, kako se 
je vel narod v očigled dogodbam na Dunaji. 
Narod slovenski se ni ujemal s tistimi poslanci, ki so 
po umoru ministra Latoura ostali na Dunaji in sodelovali v 
državnem zboru ; zavzemal je marveč odločno stališče čeških 
noslancev, ki niso hoteli priznati zboru nobene veljave več. 
Dasi je „tulil lev aule", ni mu pritekel narod slovenski na 
pomoč ; ostal je lojalen in smatral je nezakonitimi vse oblasti 
razven vlade in cesarja. Ta vernost se je posebno lepo po­
kazala na Štajarskem, kajti tu nista bila Slovenec in Nemec 
tistih mislij. V Gradci je bilo dokaj jako nevarnih demo­
kratskih življev, ki bi bili radi posnemali vzgled dunaj6anov ; 
zaista so razsajali in ropotali, dokler ni Wickenburg jim 
nečesar dovolil, ker je bil v nevarnosti. Branil se je nekaj 
časa širiti med narodom poziv državnega zbora in dovoliti 
da bi se dunajčanom na pomoč poslala štajarska črna 
vojska. Primorali so ga pa, da je zabranil odpeljati topove 
iz Gradca k cesarski vojni ; 9. oktobra je moral ustanoviti 
neki odbor „za javno varnost", ker menda obstoječe oblasti 
niso zadostovale v tako nemirni dobi vsem potrebam ; 11. ok­
tobra pa so za.grmeli topovi na graškem Gradu in pozivali 
može v črno vojsko — Dunaju na pomoč ! Po vsej deželi so 
se razkropili poverjeniki s pooblastilom v rokah, da naj 
osnujo po vseh okrajih črno vojsko. Takoj tistega dne se je 
odpeljala peščica narodnih stražnikov po železnici proti Du­
naju; nekaj mož je šlo za njimi večinoma iz Gradca, nekaj 
tudi iz Maribora; a na Dunaj niso mogli priti več vsi, ker 
so nektere zavrnili že tostran Semernika; samo utihotapiti 
so se mogli ostali v prestolnico. 
Odpor ni izostal: Okrožni glavar v Brucku, Marquet,je 
odklonil objavljenje poziva za črno vojsko, ukazal je menda 
celo, zgrabiti poverjenike, oznanujoče črno vojsko, in ako imajo 
tudi oblastilo guvernerjevo ; kogar zasačijo, naj ga odvedo na­
ravnost k Jelačiću. ' Generalu grofu Auerspergu se je Črna 
1 Fenner I. 217, II. 132. Dor Frcimiithige 18. okt. 1848. Tlim. Kla-
genfurtcr Ztg. 12. okt (svarilo gen. Nugenta) 21. okt. (Auerapergovo pismo 
Wickcnburgu). 
Odpor Slovencev na Štajarskem. 205 
vojska Štajarcev zdela sumljiva; zahteval je pojasnilo od 
Wickenburga in ta je odpisal, da Štajerci hočejo samo va­
rovati svojo deželo, da ne prodre v njo Jelačid ali ogrska 
vojna; te izgovore je podpiral sklicuje se na tistih 14.000 
Hrvatov, ktere je Teodorovid vodil iz Ogrskega ob iztočnem 
robu Štajarske domov na Hrvatsko. Auerspergu in Nugentu 
ni bilo treba uresničiti pretitve, da se bode z vojno 
silo zabranilo in kaznovalo zbiranje oborožencev za hrbtom 
cesarske vojske oblegajoče Dunaj ; te nesreče pa ni odvrnil 
od Štajarske niti grof Wickenburg niti njegov „odbor za 
javno varnost", nego jedino razboritost nemških in sloven­
skih Štajarcev in poraz Dunaja. 
Tudi med Slovence na Malem Štajaru so prišli 
emisarji, da bi osnovali tam črno vojsko; ali malone so 
jo bili skupili! Dotični poverjenik je prišel v Celje in ukazal 
zvoniti plat zvona, da bi sklical prebivalstvo, a niso mu 
dovolili; radovedno so prihiteli celjani k mestni hiši, da 
izvedo, kaj se godi. Zbranemu občinstvu je poverjenik pravil, 
da gre Jelačid nad Dunaj in da morajo tudi Štajerci iti du-
najčanom na pomoč. Vnel se je o tej stvari prepir; nokteri 
so zagovarjali Dunaj, drugi pa Jelačida; načelnik narodne 
straže V. Gurnik ni hotel dati povelja, da bi šli stražniki 
na Dunaj, češ, da nima potrebnega pooblastila od nadpo-
veljnika štajarskih narodnih straž; ' kdor hoče iti na Dunaj, 
naj gre. Res sta se oglasila d va junaka in navzočni so jima 
nabrali za popotnico 28 gld. Dunaj od te pomoči ni imel 
menda izdatne koristi, ker se je posrečilo samo jednemu priti 
na Dunaj; drugi se je moral vrniti že v Dun. Novem Mestu. 
V Celji so zajeli kmalu potem 21 beguncev staj. deželne 
lovske kompanije; na poti preko Krasa na Laško jih je bil 
nekdo pregovoril, da so jo pobrisali in hoteli iti na Dunaj. 
Nekega graškega emisarja bi bili obesili blizo Celja, da ga 
ni z velikim trudom otel grajščinski oskrbnik. Slovenci so 
ostali stanovitni in lojalni proti prigovarjanju in žuganju, 
s kojim so tu in tam nekteri skušali prisiliti kmetske žu­
pane, da bi sklicali črno vojsko. 
V Ptuj i se nikdor ni oglasil, da bi šel dunajčnnom 
na pomoč; jako oprezno so se plazili emisarji tam okrog, 
da bi se jim ne pripetilo kaj neljubega. Kar je bilo mogoče 
Slovencem, to so storili revežem Hrvatom Teodorovićevega 
oddelka ; '' to je bila hrvatska črna vojska, a tako slabo obo-
< Fenncr II. 193. dolži nadpov. gen. Pürkcrja, da jo nalaSc". zabranil 
črno vojäko in ukazal zasačiti emisavjo. 
> „Klagenfurter Ztg" 12. okt. „Grazer Ztg." 17. in 23. okt. 
•^О" Stajarski Slovenci se pripravljajo na boj. 
rožena, da jo je poslal Jelačič domov. V Mariboru jih niso 
posebno pogostili, tem prisrčneje pa so jih sprejeli pravi 
Slovenci. Nemci sami pa ne morejo prehvaliti, kako pošteno 
so se veli ti ubogi, slabo opravljeni in stradajoči Hrvatje. 
Jako važno ulogo je imela v tej dobi graška „Slove­
nija". Prosvedovala je zoper črno vojsko, in ko jo je 
vendar oklical guverner, poslala je „Slovenija" na prošnjo 
načelnika celjske narodne straže svojega tajnika v Celje, da 
bi se ž njim dogovoril, kaj je treba ukreniti zoper črno 
vojsko; o tej stvari je bila obrava tudi med Ljubljano in 
generalom Nugentom; oni tajnik „Slovenije" je imel celo 
nalog, če treba osnovati na slovenskem Staj a r-
skem črno vojsko — a ne proti Jelačiću, temveč proti 
Gradcu! Razvidno je, da bi bila taka vojska raztrgala 
vez med nemškimi in slovenskimi deželani; a motil bi se, 
kdor bi narodno nasprotje smatral glavnim in jedinim raz­
logom odločnega nasprotja Slovencev proti rojakom nem­
škim ; marveč je bilo slovensko razuinništvo vedelo; da je 
Slovencem stopiti na stran Jelačićevo, ker ni bila Avstrija 
samo v taboru Radeckega, kakor trdi Grill parzer, nego tudi 
v taboru Jelačicevem. Čutilo dinastične dolžnosti in av­
strijski patriotizem je navdajal Slovence v onem važnem 
trenotku, ko so se jeli pogajati z rojaki na Kranjskem, da 
bi se vzdignili vkupno za Avstrijo in cesarja. 
Dne IG. oktobra je pisal Vinko Gurnik, celjske narodno 
straže načelnik „slovenskemu društvu" v Ljubljani to-Ic 
pismo : 
„Dnes sem po listih iz Gradca izvedel, da je tam ci­
vilna in vojna oblast v rokah takozvane demokratske 
stranke. Lehko se pogodi, kaj nam je pričakovati od tega 
konventa. Kar je dobromislečih gradčanov. ti se nadejajo 
zadnje pomoči od svojih slovanskih bratov. Mi južnošta-
jarski Slovenci smo preslabi, da bi mogli ubraniti svojo 
drago očevino krvave anarhije in njenih groznih nasledkov. 
Naše rojake navdaja sicer najboljši duh, a nimajo drugega 
orožja nego kose; brez Vaše pomoči zatore ne moremo za­
četi uspešne križarsko vojske za ustavno svobodo, za pravo 
in za ustavnega cesarja avstrijskega. Ker pa ne smemo več 
dvomiti, da kmalu pade v Gradci prva krvava žrtev, potem, 
bratje, nadejajte se, da Vas kličemo na pomoč; potem nam 
je boriti se za našo pravo svobodo, za naš obstoj in za 
našo narodnost, ki bi morala poginiti, ako podleže cesar. 
Trdno se zanašamo na Vas, saj smo tistega rodu, tistih-
mislij in tiste srčnosti. Ta nada nas teši zdaj, ko se pri-
Graška „Slovenija." 207 
bližujemo trenotku, da podpišemo svojoj srčnoj krvjo sveto 
zavezo neprelomljive zvestobe. Dotlej ohranite svojim roja­
kom v celjskem okrogu zvesto, bratsko ljubezen." 
Gurnik prosi potem, da naj to pismo prečitajo v dru­
štvu, a ga ne objave, ker bi se sicer štajarski demokratje 
lehko pripravili, kar bi ne bilo ugodno za nas. Udarec se 
mora izvršiti hipoma in tem izdatnejši bo njegov učinek. 
Kadar pride čas, pošljemo Vam nujno poročilo. Šest topov 
potrebujemo ; ostale topove morebiti dobimo od generala Nu-
genta, ki stoji osem milj pod Gradcem s 1Г>.00() moži". ' 
V imoni ljubljanskega društva je odgovoril dr. Martinak: 
„Ako bode neizogibno (kar pa upamo, da no bo), da bodemo 
morali prijeti za orožje za svojo stvar, tedaj smo uverjeni, 
da se za našo stvar vzdigne ves slovenski narod kakor 
jeden mož." 2 
Propad Dunaja je na srečo prišel tako kmalu, da ni 
bilo treba prijeti štajarskim Slovencem za orožje proti tistim 
nemškim sodeželanom, ktere je strahovala mala pa odločna 
četa hujskačev in prekucnežev. 
Umevno je, da si pri teh ljudeh „Slovenija" ni prido­
bila nobenih simpatij, ker je združena bila z vsemi miro­
ljubnimi življi in je pomagala zaprečiti veliki shod „politič­
nega osrednjega društva", naperjenega zoper guvernerja. ' 
Tisti Wickenburg je povabil predsednika „Slovenije", da se 
naj z enim odbornikom udeležuje posvetovanj „odbora za 
javni red". Na ugovor, da dvema Slovencema ne bode 
mogoče doseči ničesar, in da društvo ne more poslati po­
verjenikov v ta Slovencem neprijazni odbor, zavrnil je 
Wickenburg ta ugovor z izjavo, da jima pristoji pravica pro-
svedovati; potem pa odpre zbornična vrata in potisne Slo­
venca noter. V imeni svojega naroda sta tukaj vložila pro-
sved zoper pridržanje topov, namenjenih Jelačicu in proti 
črni vojski ; pri sleharni točki sta zahtevala, da se naj v 
novinah priobče pri sleharnem sklepu imena odbornikov in 
njihovo glasovanje. Muršec dostavlja, da sta na ta način 
preklicala vse sklepe odborove.4 
• Nemški izvirnik v ljublj. Rudolfinu. 
s Nemški izvirnik v ljublj. Rudolfinu. 
» „Volkszeitung'1 19. okt. 1848. 
4 „Laut, dortigem silzungsprotokoll" ; rokopisna zgod. „Slovenije1'. 
Dolutili zapisnik nam ni bil na razpolaganje. ('. g. dr. Muršec sam se pa 
na to stvar ne spominja ver.; pač pa se ujema s to opazko K en nor 1. 
21 G, ki po svoje pravi, da so sedeli v odboru „unsaubere, sc li warzgelbe, 
bureaukiatisclie elemente', ki so zabranili menda pravi namen njegov. 
208 Na Koroškem in Primorskem. 
Po novinah in pozivih je „Slovenija" branila cesarja 
in Jelačića in tešila narod, da državni zbor kmalu dovrši 
svojo nalogo in ustvari svobodno ustavo Avstriji. Nabirali 
so doneske za ranjene vojake na Laškem: zahvalil 
se je na domoljubnem darovi v imeni Radockega 5. no­
vembra polkovnik Bianchi v prelepem listu: „Pomlad 
goji kal, leto dozori sad. Kar je domovina usadila v srca 
sinovom, to je življenje dozorilo do junaških činov. Domo­
vina je rodila slavo, ki diči zastave slovenskega polka, in 
ker smo hvaležni sinovi, polagam ' radosten lavor na žrt­
venik domovine". 
V enakem položaji so bili koroški Slovenci. Dočim 
je deželni odbor ponujal pomoč Dunaju in državnemu zboru, 
netilo je „demokratsko društvo" ogenj in delalo na vse 
kriplje, da bi koroško črno vojsko spravilo na noge. „Raje 
gremo ajde mlatit", rekali so razboriti kmetje koroški; ce­
lovško „slovensko društvo" pa se je borilo za odločno lo­
jalno stališče z lepim uspehom in pri tej priliki poudarjalo 
tudi slovenske želje. Cesar reši tudi Slovence jarma tuj-
ščine; v ta namen se mora dežela razdeliti po narodnostih 
v dva okroga; v slovenskem okrogu mora biti slovenščina 
v šoli in uradu in slovenski okrog se ne sme združiti z 
Nemčijo. „Ničesar, še piškavega oreha ne damo za nemško 
zvezo ; blago in krv, vse pa damo za ustavnega cesarja 
Ferdinanda Dobrega; vse za jedino, mogočno in svobodno 
Avstrijo". Neizmeren razloček je bil med vedenjem „slov. 
društva" in pa vedenjem celovškega „demokratskega kluba", 
zoper čegavo „nesramno postopanje" je Windischgraetz na-
svetoval „krepka sredstva". '' 
Hudo so rogovolili v jeseni 1848. leta tudi po Pri­
morskem vsi Avstriji in — Slovanom sovražni življi. 
Laške novine v Trstu so bile nekoliko naravnost vcleizdaj-
ske, a imele so svojo čitatelje večinoma onstran Soče in so 
morale tore nehati, ko jiin je Radecky prepovedal vhod v 
lombardo-beneško kraljestvo. V Trstu so celo nedolžne igre 
in veselice zlorabili za veleizdajsko rogoviljenje. V zapadni 
Istri, tore bistveno v nekdaj beneških okrajih, zasledili so 
veleizdajsko zaroto; vzdigniti so se hoteli, kakor hitro bi 
1 Pohvalil j« Staj. Slovence tudi Nugent in jo poslal celjski narodni 
straži 214 pušk. „Celjsko novino" Ut. nov. 1848. Prim, tudi ,,К1ад. Ztg." 
31. okt. 1818. 
2 „Prostnnarodnj holomueki nowiny" 1848. „Slovenija" '24. novembra. 
„Lloyd" 23. nov. 1848. IJelfcrt. III. 59. 
PCP 
Na Kranjskem. 209 
se prikazalo laško vojno brodovje. Vlada je zato razglasila, 
da se v tem slučaji takoj objavi obležni stan. Slovani 
in razboriti življi laški so pa krepko podpirali vlado in ge­
nerala Gyulaya, tržaškega namestnika, in kadar se je prika­
zalo laško brodovje Albini-jevo, zbrala se je takoj v Trstu 
narodna straža; po Istri pa so osnovali četo prostovoljcev, 
ki so čuvali tam Avstrijo. Baš v tem nevarnem času se 
je osnovalo tudi uže navedeno „slavjansko društvo" v Trstu; 
v njem so se osredotočile sile primorskih Slovanov. Nekako 
čuden utis pa je morala napraviti na Avstrijca in Slovana 
olepšava Trsta z zastavami nemškimi in celo madžarskimi; 
poleg njih si zaman iskal slovanske trobojnice in črno-žol-
tega prapora; celo posadka je imela zastavo črno-rudeče-
zlato, ki se gotovo ni podajala nič kaj polku po narodnosti 
svoji slovanskemu. ' Manjkalo pa ni v Trstu tudi simpatij 
za Dunaj in državni zbor; novine so pozivale narod na 
črno vojsko in na pomoč dunajčanom. „Nikar se ne dajte 
varati o Jelačići! Kdo je mar ta Jelačie? Kdo so njegovi 
vojaki? Izdajalci so domovine, krvoloki in uporniki zoper 
sveti parlament!" Tako je pisal neki laški list v Trstu 18. 
oktobra 1848. -
Verni so ostali tudi Slovenci na Kranjskem, ktere 
so posebno „Novice" svarile pred hujskači, med kterimi je 
bilo premnogo bivših nižjih grajščinskih uradnikov. Poprej 
so ti bili, rekel bi, pijavke narodove, zdaj pa so se veli kakor 
najboljši prijatelji kmetom in jih šuntali posebno zoper du­
hovščino; res so tu in tam po Koroškem kmetje se branili 
podpisati prošnjo zoper ločitev šole od crkve in zoper se­
kularizacijo crkvenega imetja. Nekde so menda kmetje celo 
ugibali, ne bi H bilo umestno prositi cesarja, da naj jim 
vrne plačane davke, grajščaki pa da naj jim vrnejo desetino. 
„Kurent jim gode!" vskliknile so „Novice". ;' 
Proti takim rovarjem se je dvignilo tudi ljubljansko 
„slovensko društvo", ki je ravno tedaj prenaredilo 
svoja pravila in postalo ' bistveno politično društvo. 
V pozivu do naroda je opisavši tek dogodeb od marca do 
oktobra reklo: „Slavjani se čvrsto držimo Avstrije in smo 
jednodušno pripravljeni braniti in podpirati njeni ustavni 
prestol do zadnje kaplje krvi. Tudi mi hočemo svobodo, pa 
1 Holfcrt. IV. III. 480. 
3 Gazcttii di Trieste, kteio cil ujo Der Freimüthige 25. okt. 1848. 
8 „Novice- 11. okt. 1848. 
4 „Novice"' 18. okt. 1848. Fenner II. 251. „Laibaelier Ztg." 17. okt. 
„Novice" 25. okt. 1848. 
Slovenci in 1848. leto. 14 
210 Adresa ljublj. „slovenskega druStva." 
mi hočemo jednake pravice za vse narode. Mi hočemo, da 
ostane Avstrija velika in mogočna, da so ustavnega cesarja 
posvečeno veličanstvo in njegovi ministri svobodni, mogočni, 
da se ustavodajalnemu zboru od nobene strani ne dela sila 
in strah. Mi pa nočemo, da bi samo jedno mesto (Dunaj) 
dajalo postave vsemu cesarstvu." 
Udanost svojo je društvo izrazilo v posebni adresi 
cesarju 19. novembra. Zanimiva je debata o tej adresi 
v odboru. ' K Hradeckega adresnemu načrtu opomni dr. 
Blei weis, da se je ozirati tudi na §§. 2. in 3. frankobrod-
skega načrta nemške ustave. § 2. je velel: „Noben del nemške 
države ne sme biti z nenemškimi deželami v jedno državo 
zjedinjen." § 3. pa: „Ako ima ktera nemška dežela z nenemško 
tistega vladarja, mora se zveza med njima urediti na pod­
lagi čiste personalne unije." Koncem oktobra je večina na­
rodne skupščine odobrila ta odstavka, ki bi imela prerezati 
Avstrijo in uničiti jo. Dolžnost je bila vsem lojalnim činite­
ljem izjaviti odločen prosved zoper one določbo : pozvati domov 
avstrijske poslance iz Frankobroda, kder so nameravali deliti 
Avstrijo, kakor da bi ne imela gospodarja. To so zahtevali 
tudi slovenski krogi. Bleiweis je poudarjal protislovje v sklepih 
frankobrodskih : dasi se tam pozivajo na zgodovinsko načelo, 
zanikujo v tistem hipu pragmatiško sankcijo, ki je sedanji 
Avstriji temeljni zakon. Zvezo z Nemčijo morejo Slovenci 
odobravati le tedaj, ako se Nemčija ustanovi kakti sodržavje. 
„Vso čast narodnosti, ki je najsvetejši zaklad; a umestno 
je, da se nasproti opoziciji poudarjajo tudi še drugi razlogi, 
nego zgolj narodnost, to je potrebno osobito zato, ker se 
poziv ima obračati tudi do naroda na kmetih, kteremu ni 
še povse jasen pojem o narodnosti." 
Dr. Martinak pa zavrača popolno zgodovinsko stališče 
Bleiweisovo; ono je omajano, prebito, po revuluciji zavrženo. 
„Ker smo priznali dobro sadove revolucije, moramo dosledno 
odobravati revolucijo samo." Na zgodovinskem stališči bi morali 
mi priznati poleg pragmatiško sankcije tudi „zvezno listino" 
(bundesacte) in s tem bi tepli sami sebe. S Höffornom pravi, 
da je „jedino za nas umestno stališče narodno stališče; 
sumo raz nje se moremo boriti zoper svojo nasprotnike." 
Cigale pa zahteva, da se poudarja pragmatiška sankcija 
kakti protitežje zoper „bundesacte" in frn,nkobrodce; ono 
zgodovinsko stališče bi podpiralo naše naravno pravo. Jed-
1 ali prav za prav mnenja pojedinih odbornikov, pristavljena pismeno 
načrtu adrese. 
Adresa Jelaciću. Adrese odbora kranjskih stanov. 211 
naki so bili nazori Matavška, kije odločno zanikal pristojnost 
frankobrodske skupščine glede Avstrije in Slovencev. ' 
Konečno je slovensko društvo v adresi prosvedovalo 
zoper frankobrodska §§ 2. in 3. dostavljaje, da se je Slo­
vencem vedno sumljiva zdela „nemška jednota" in da so 
volili poslance v Frankobrod samo iz spoštovanja do cesar­
jevega povelja. „Pri tem ravnanji- se je slovenski narod 
držal pravila, da. če prav se. zgodovinska, na pragmatiški 
zakon in na pismo nemške zveze oprta pravica pri 
ustavni vladi zdi komu omajana, mora biti saj prirojena 
državna in narodov pravica nepremagljiva bramba in jez 
zoper silo časov." Naposled pa zahteva društvo, da naj vlada 
pozove poslance iz Frankobroda domov. •' Izrecno so so uje­
mali s to adreso „Slovenije" tudi v Gradci in v Ce­
lo v c i. 
Tudi Jelačicu je društvo poslalo adreso v krasnem 
slogu, sloveč ga kakor luč, ki je zasijala Slovencem ;4 sklepom 
državnega zbora za časa dunajske revolucije je pa odreklo 
vso veljavo.r> Lojalno vedenje društva je pohvalila tudi 
mestna gosposka ljubljanska, izrecno poudarjajoča, da se 
trudi za ohranitev cesarske hiše, da pa si je baš s tem na­
klonijo obče spoštovanje. " 
Zamolčati ne smemo, da so stanovi kranjski po 
svojem odboru tudi odločno prosvedovali zoper ona 
§S 2. in 3. Dne 13. novembra je stanovski odbor poslal 
adreso cesarju in odločno zavračal namero, „da bi k nemški 
zvezi spadajoče kronovinc avstrijske se potopile v Nemčiji, 
ostale pa prepustile svoji usodi. . . Frankobrodski narodni 
skupščini no moremo priznavati pravice, da bi odločevala o 
avstrijskih kronovinah, ki so večinoma nenemške na­
rodnosti.... Kranjska dežela s svojim sloven­
skim narodom je, kakor volilni zapisniki pričajo, brez 
vsega nagnenja in zoper svoje prepičanje, le iz spoštovanja 
do postavnega povelja, volila poslance za Frankobrod in ob­
žaluje zdaj te volitve." Poslance naj pokličejo domov in 
„odbor ne more dovoliti, da bi kranjska dežela, več sto let 
že potrjena v svoji zvestobi do cesarsko hiše, postala kos 
Nemčije in da bi dežele, k nemški zvezi prištete, nehale biti 
' Izvirnik v Rudolfinu. 
8 Izvirne besodo. 
8 „Novico" 29. nov. 184.S. Adresa je izšla tudi posebo. 
4 Slovenija 2. Jan. 1S49. 
5 Helfort I. 299. 504. op. 211. 
« Poročilo magistrata o slov. društvu; v mestnem arh. v Ljubljani. 
14* 
212 Poslanci iz slov. dežel v Frankobrodu. Goriško „slov. društvo." 
svojimi sestrami obstojni del jedinega cesarstva. Nikdar ne, 
da bi nam frankobrodski zbor dajal postave, ktere sprejmemo 
le od svojega cesarja in od državnega zbora." ' Ta adresa 
svedoči mnogo sorodnosti z adreso slov. društva; gotovo je 
vpliv Blehveisov tu in tam; a stanovski odbor ni odobril 
načrta Blehveisovega v celoti. - Poslali so adreso poslancem 
v Frankobrod in državnim poslancem. Za dunajčane je vložil 
odbor pri cesarji prošnjo, da jih naj pomilosti. 
O Frankobrodu je tukaj opomniti, da so bili prosvedi 
in prošnje brez uspeha. Dasi so Slovenci in Nemci klicali 
poslance domov, ostali so ti vender raje tam v Frankobrodu ; 
dasi so nektcri med njimi sami bili zoper ona dva odstavka 
ustave. Zahtevali so iz domovine prosvede, a opravičevali 
se zajedno, zakaj da ne „morejo" priti domov. Lašan, za­
stopnik novomeške; sedmorice je pisal, da ostanejo tam, kar 
najdalje bo mogoče, „ker ne morejo jemati ozira na muhe 
svojih volilcev." Ko je pomladi 184!) vlada pozvala poslance 
domov, prašal je Lašan še le „svoje volilce", da-li se ujemajo 
z vlado ali ne, kajti da so ga oni, ne pa vlada, poslali v 
Frankobrod. Drugačna možaka sta bila Anast. Grün in 
Lukman : že začetkom oktobra sta obrnila hrbet tragiko­
mediji frankobrodski.л Najdalje je vstrojal Anton Lašan v 
Frankobrodu. 
Mimogrede opomnimo, da je tudi goriško slovensko 
društvo 2!J. novembra prosvedovalo zoper §§ 2. in 3. in za­
htevalo, da se poslanci vrnejo.4 
Strogo je slovenski narod obsojal tudi one slovenske 
poslance, ki niso bili zapustili državnega zbora 
dunajskega takoj, ko je bil na Dunaji zavladal terorizem 
levičarjev. Javno mnenje je odreklo zakonitost zboru, odkar 
ni bil več svoboden, nego so ga strahovali teroristi dunajski 
v zvezi s tistimi frankobrod sk im i poslanci (Blum, Fröbel), 
ki so bili prišli poverjeniki narodne skupščine. Tega terorizma 
ne more utajiti nikdor, pri vseh nasprotnih trditvah levi­
čarjev; kar so očitno povedali češki poslanci, to je potrdil 
tudi Doljak; saj je Violand, jeden najskrajnejših levičarjev, 
1 ..Laib. Ztg." 18. nov. 1848.; adresa je tudi pesche natisnena. 
2 V dež. arhivu fase. 10. 
8 ,.Laih. Ztg." 14. in 1(1. nov. !>., 9. in 30. doc. (Lašan piše: „die 
wechselnden launen der committenten"). „Slovenicns Blatt" 14. nov. „Novice" 
25. apr. 184!). „Grazer Ztg." 24., „Klagonf'urter Ztg." 10. nov. 1841). Goldovo 
pismo v Ijnhlj. Kudolfinu. 
4 V Kudolfinu. l'rim. veliki shod ljuhlj. slov. društva 22. nov. 1848 
in govor Bleiweisov. „Novice" ü. dee. 1848; Letopis slov. društva str. IV. 
w-
Narod proti Ambrožu. Župancu, Sturm«, Smerckarjn. Gajer. 213 
že nekaj dni pred G. oktobrom nekaj bleknil o neizogibnosti 
revolucije, zadnjem sredstvu, ktero bi moglo levico rešiti iz 
hude zadrege. ' 
Hudo se je rojakom zameril najprvlje Mih. Ambrož ; 
že poleti se je rad navduševal za dunajčane; v oktobru je 
pa spet rad hodil svoje poti, ki so ga priveli v marsiktere 
neprilike. Bil je komisar državnega zbora ter je imel nad­
zorovati izročitev orožnice „ljudstvu" in razdelitev orožja, 
med dunajčane. Prišel je zato v preiskavo, ki se je pa ugodno 
iztekla za-nj. Vojno sodišče je- celo priznalo, da si je Am­
brož pri oni priliki nabral važne zasluge za državo, in da 
je branil zalogo orožnice z lastno nevarnostjo; izrekla se 
mu je topla zahvala, da je otel znamenite in zgodovinsko 
važne stvari in obvaroval mnoge topniške častnike pogina. -
Poverjenik ali komisar državnega zbora za Ilirijo je prišel 
Ambrož domov na Kranjsko, a v Ljubljani se ni pokazal, 
nego je potoval po Dolenjskem ; tu so mu menda določno 
razjasnili stališče narodovo, s kterim se ni ujemalo njegovo 
vedenje; bili so razgovori včasi precej živahni, a narodnjaki 
so se uverili, da je g. Ambrož občni glas naroda jasno raz­
umel in trdno sklenil, krepko zagovarjati naše potrebe v 
zboru. Iz Dolenjskega je šel novembra meseca naravnost 
v Kromeriž. Mnogo truda ga je stalo, prej ko si je mogel 
priboriti staro zaupanje.:t 
Trdo je javno mnenje prijelo tudi Županca, ki je na 
Dunaj i ostal in vedno z levico glasoval, dočim je Sturm na 
Štajarskem pre kmete šuntal. * Parlamentarne počitnice je 
pre Gajer porabil, da, bi po Dolenjskem hujskal narod. Dne 
•1. prosinca 184!) je v Vehovčevi krčmi na Raki 500 vo-
lilcem menda pravil čudne reči: da je lov odpravljen, da 
naj kmetje zapode uradnike, da bode on izposloval odprav-
ljenje nekterih davkov itd. Drug shod v Leskovci je go­
sposka zabranila in Gajeru pretila z zaporom. Na njegovo 
' Moravske nowiny 11. nov. 1848. 
3 „Novice" 18. apr. 1849. Kudlich, Rückblicke III. 62. 
» „Novice" 18. okt... 22. nov., 6. dec, 13. dec. 1848; „Slovenija" 17. 
in 27. okt. 1848; 16. mnjn. 1849; „Celjske'novine" 15. nov. 1848. 
4 Ilelfert iy. IH. .')!). Celjske novine pa opisnjo 15. nov. poleg drugih 
„lipovih bogov" Županca tako-le: „Srednji urni kmet, dober lončar, kteri 
sicer ve poleti, kdaj jo sejati, kdaj orati, kopati, mlatiti, po zimi na oh-
cctah in gostijah dobro govoriti, starašiniti in larmati; kteri ve piskre in 
sklede sukati, ulagati in prodajati", pa „ni lipov bog. on je iz voska, kteri 
se da na vsako stran nagniti". 
"14 Smckarjcva pokora. Kranjec. 
interpelacijo je v Kromeriži Stadion izjavil, ' da je okr. ko­
misar imel pravo, ker je Gajer hotel kaliti javni mir. Gajer 
je oporekal in zahteval, da naj vlada predloži zboru akte, 
a zbor je kmalu potem preminol. 
Dra. Smrekarja potujočega iz Dunaja, prijeli so v Du­
najskem Novem Mestu in odveli na Dunaj v zapor, kakor 
mnogo drugih osob, ki so se za dunajske revolucije bile kaj 
zakrivile; a kmalu so Smrekarja spet osvobodili in zdaj je 
priobčil ta mož „po srci" levičarjev in frankobrodcev „odprto 
pismo svojim slovenskim bratom, ktere imam čast zasto­
pati." - Zdaj je trdil, da so nasprotniki zlorabili odlomke iž 
njegovih govorov in ga sumničili, da je zastopnik Madžarov 
proti Slovanom ; to sumničenje zavrača s hudimi napadi na 
Košuta in njegovo svojat, „ki hote se polastiti prestola sv. 
Štefana z oskrunjeno roko in z zavratnim umorom. Ali naj 
Vam še izrecno zatrjujem, da sledim zastavi našega soseda, 
vitežkega sorodnika bana Jelačića z besedo in dejanjem za 
ohranitev cesarske hiše, popolno uverjen, da se razcvete av­
strijsko cesarstvo na neomahljivi podlagi narodne in držav­
ljanske ravnopravnosti krasneje, kadar grom topov očisti 
ozračje očetnjave in kadar utihne vojna nevihta." Ta izjava 
je napravila utis občne veselosti v Slovencih in graška, 
„Slovenija" se je trudila pregovoriti sevničane, da naj prekli-
čejo mandat Smrekarjev „naše narodnosti in države izda­
jalca"; to so obljubili pojedino vsi volilci tudi o Župan-
čevem mandatu konjiškem, •'' do vkupnega postopanja proti 
tema poslancema pa ni bilo moč jih zjediniti; sicer pa bi 
bili brezuspešni ostali tudi taki koraki, ker ni noben zakon 
dajal volilcem oblasti, poklicati poslanca nazaj. 
Popolno pohvalo je našlo vedenje drugih poslancev, 
osobito Doljaka, Kranjca, Kavčiča in tìlepica. Dr. Kranjec 
se je opravičil, da je prisiljen moral ostati na Dunaji malo 
dalje, a da se zadnjih državnozborskih sej ni udeleževal več. 
Soglasno z Doljakom za,govarja tiste slovanske poslance, kteri 
so včasih glasovali pred oktobrovo ustajo z levico, ki je pred 
ustajo krepkeje branila svobodo, nego desnica ; po ustaji je pa 
1 „Novice" 8. nov.. 13. dec. 1848. Rcichstagsvcrhandlungcn IV. 71.'J. 
V. 83fi. 347. Helfert IV. III. 41. Viokind, Enthüllungen 261 pripoveduje 
neverjetno reč. da je Stadion Gajeru po seji rekel, da ima Gajer pravu, da 
pa vlada ne more tega javno povedati ! 
1 ..Grazer Ztg." 20. nov. 1848. 
3 Pismo graške „Slovenije", 28. nov. 1848 (ljublj. slovenskemu dru­
štvu); izvirnik v Rudolfinu. 
m 
Fran Jožef cesar. 215 
levica zašla na kriv pot. ' Žal, da se je posrečilo nekterim 
hujskačem, Doljakove volilce nekoliko premotiti: pocrnili so 
ga zarad njegovega vedenja v zadevah kmetske odveze; to 
je Doljaka tako zbolo, da se je odpovedal poslanstvu; brez-
dvomno se mu je mandat pristudil tudi iz drugih razlogov, 
med kterimi nesloga in očitno sovraštvo med slovenskimi 
poslanci ni najzadnji. * Ko so na njegovo mesto izbrali po­
slancem goriške okolice Jos. Črn e ta (brata Antonu), po­
sebno baje pod vplivom Gorjupovim, nastala je govorica, da 
je Gorjup nalašč preprečil novo izvolitev Doljaka.3 
Takrat je odložil mandat tudi Dolžan in logatčani 
so izvolili ljubljanskega odvetnika, Slovenca dra. Ovijača. 
Znano je, da se je 2. decembra 1848 cesar Ferdi­
nand I. odpovedal vladanju in žezlo izročil netjaku 
Franu Jožefu I. Nepričakovana ta prememba ni bila, 
bila je marveč posledica temeljitega prevrata, ki se je vršil 
v Avstriji; pričakoval se je odstop cesarjev že dalje časa. 
Ko sta bila premagala Dunaj knez Windischgraetz in Je-
lačić, prevzel je knezov svak, knez Felicijan Schwär-
zenberg, minister protirevolucij e, državno krmilo v 
zavestnem nasprotji zoper težnje revolucije. Protirevolucij i 
je pot krčila „zmaga" Windischgraetzeva nad Prago in Du­
najem; odslej se je smatral ta maršal nekakega varuha 
Avstriji, nekako politično previdnost, in polotil se je mero-
dajnega vpliva na vse odnošaje in razmere Avstrije. Ni bilo 
dvomiti, v kterem duhu se bode javil vpliv maršalov : bil je 
spoznavalec neomejene aristokratske monarhije in niti ce­
sarju ni priznaval pravice, podariti narodom svobodo. Za-nj 
tore ni imela veljave nobena obljuba cesarja in vlade, na 
ktero so se sklicevali narodi. Schwarzenberg je bil znan 
zarad svoje odločnosti, a bil je nekoliko liberalnejši od svo­
jega svaka, s kterim sta si bila često v temeljnih načelih 
navskriž. V tem kabinetu je poleg znanega jožefinca grofa 
Stadiona zastopal liberalizem politični kameleon Bach, ki 
je krenil na pot protirevolucije, da bi svet pozabil, da je 
revolucija ga dvignila na ščit. Ta vlada je zastopala vse» 
avstrijsko stališče; samostalnost Ogrske in drugih delov dr­
žave jej je bila zoprna; Avstrija vkupna, centralizovana jej 
' Doljak: Avstrija in Slavjani („Slovenija" 17. nov. 1848), Kranjce: 
Levica v drž. zboru („Celjske nov." 10. nov. 1848). 
» Doljaka so razžalili tudi pri volilnom shodu 23. okt„ kakor čitamo 
v oklici „Vsim prebivavcam v kantonu Kanal in Goriških okolic" 3. nov. 
V Rudolfinu. 
8 ..Slovonija" 10. dec. 1848. 
216 Deputacija kranjska in tržaška. 
jo bila smoter in ta se je zdel dosegljiv, odkar je meč od­
sekal glavo hidri revolucije: Dunaju. Za izvedenje tako 
ogromne naloge je pa bilo treba tudi mladega čilega vla­
darja, kterega ni vezala nobena obljuba. Kar se je dalje 
časa že snovalo, to se je dovršilo dopoludne 2. decembra 
v dvorani nadvladiške palače v Olomuci : v pričo nadvojvod, 
dvorjanov in nekterih generalov, med njimi Windischgraetza 
in Jelačica, izročil je Ferdinand krono 1 Sletnemu nadvojvodi 
Franu Jožefu, ko se je nadvojvoda Fran Karol odpovedal 
svoji pravici. Novega vladarja in ministrov manifesti so 
oglaševali svetu program nove vlade: ravnopravnost vseh 
narodov, ravnopravnost pod zakonom in sodelovanje narod­
nih zastopnikov pri zakonodajstvu : a jasno je govoril tudi 
cesar, ko je rekel, da se nadeja, „da se posreči vse dežele 
in kose države združiti v jedno veliko državno telo". 
Od vseh stranij so zdaj potovale deputacije poklanjat 
se novemu cesarju in zahvaljevat se Ferdinandu. Fran Jožef 
je odgovoril sleharni deputaciji prijazno besedo, ki je bila 
često tudi jako pomenljiva; omenimo na pr., da je deputaciji 
državnega zbora rekel, da hoče proučiti ustavo in jo potem 
potrditi. S temi besedami so se razkadile sanje o suvereni­
teti ustavodajnega zbora. 
Tudi zakoniti zastopniki slovenskega naroda so 
se poklonili cesarju Franu Jožefu. Vsi deželni zastopi 
so pozdravili cesarja z adresami; tudi Kranjska je od­
brala deputacijo (Guttman, Baumgartner, Trpinec, Mih. 
Smole, K. Holzer, Lambert Lukmann, grof Andr. Hohen-
wart i dr.), ki je nesla v 01 o muc adreso cesarju in mini-
sterstvu; ' milostno jih je vsprejel cesar v Olomuci. Potem 
so šli dalje v Prago zahvaljevat se odstopivšemu Ferdi­
nandu, ki je stoloval na kraljevih Hradčanah. Pri tej priliki 
so Kranjci, zajedno tudi zaista zastopniki Slovencev, poho­
dili „Slovansko Lipo". Čehi so vsprejeli brate Slovence 
jako ljubeznivo, kakor nam svedoči med drugim zahvalno 
pismo, ktero je poslal ljubljanski magistrat „Slovanski Lipi" 
5. januvarja 184'J ; vrnivši se v domovino piše Guttman 
Cehom, „da bodemo srčne dni radosti, ki smo jih med svo­
jimi slovanskimi brati preživeli, vedno pomnili". '' 
Posredno v imeni Slovencev sta tudi deželnih stanov 
odbora na Koroškem in Štajarskem poklonila se Franu 
1 Ljublj. rlež. arhiv. fase. 10; ,,Laib. Ztg.'' -J8. dec. ..Slovenija" б. 
Jan. 1819. 
2 V mestnem arhivu ljubljanskem. Primeri tndi „Pravi Slovenec" 8. 
jan. 18-19. 
Laško hrođovjc pred Trstom. BiUa pri Ormoži. Madž. begunci. 217 
Jožefu. Iz Trsta pa so poslali deputacijo treh članov; bile 
so zastopane tri narodnosti tržaške; Nemce je zastopal 
Plaucher, Lahe Conti, Slovence pa vladika Legat. K 
Legatu so prišli pred njegovim odhodom zastopniki okoličanov 
prosit ga, da naj cesarju sporoči tudi njihovo udanost, 
kajti „še so tisti, ki so bili I SOD. leta; Slovani so in hočejo 
Avstrije obstoj in meje njene braniti do zadnje kaplje krvi. 
V tem duhu so jih odgojili očetje, tisto ljubezen do Avstrije 
pa vcepetudi oni sinovom in vnukom svojim." Vladika naj 
pove cesarju, da so bila slovanska usta vsegdar veren tolmač 
srcu in uverjenju. ' 
Na sredi med upornimi narodi v iztoku in zapadu je 
tore zvestoba Slovencev ostala neomahljiva, in niso je mogli 
omajati tudi pozivi „svobode" od severa ne. To pa jo bilo 
baš, ko se je vojska dotaknila tudi slovenske zemlje. Ob 
bregovih Adrije je prežalo laško brodovje Albinijevo na pri­
liko, da bi mu laško stanovništvo podalo prijateljsko roko 
in da bi postavilo nogo na avstrijska tla. Zato so slovanski 
(hrvatski in slovenski) prostovoljci Lazarićevi pazili onde in 
zabranili nakane Lahov, dočim je Radecky v zgornji Italiji 
spet ustanovil vlado avstrijskega orla. 
Na drugi strani, na iztočni meji štajarski, pa je udri v 
deželo madžarski general Perczel, ravno ko je Jelačie bil 
daleč gori v Avstriji. Obljubil je Perczel sicer, da ne prestopi 
štajarskc meje, a kmalu je dolžil generala Burica, da je pre­
lomil dotično pogodbo in da hoče s Teodorovićem vred od 
štajarske in hrvatske strani sem napasti Ogre. Nenadoma 
udari tore 8. novembra zjutraj Perczel nad Ormož in po­
tisne slabe cesarske oddelke nazaj proti V e 1 i k i N e d e 1 j i, na 
ktero je potem streljal od ormoške strani sem s topi celo uro ; 
proti poludnevu se pa umakne zopet proti Čakovcu. Škode' 
so Madžari precej naredili; mejo doli pod Ptujem pa so 
potem dobro zavarovali in utrdili. Nugent je zbral tam doli 
izdatno vojno; utrdili so Ptuj, Riegersburg in Gradec; a ni 
prišlo do novih bojev na slovenski zemlji. 
Znano je, da so mnogi madžarski p o 1 k i iz Laškega 
in iz drugih krajev pobegnili domov na Ogrsko, da bi se 
onde bojevali zoper cesarske vojne. Mnogi beguni so se 
morali vračati po slovenskih krajih, a niso vsi srečno do­
speli v domovino. Nek oddelek huzarjev je prodrl n. pr. iz 
zgornje Avstrije na Koroško preko Velikovca in Prevalj jahal 
proti Mariboru. Pod Velikovcem jih pa prehiti nek po-
' Lloyd 23. dec. 1848. 
i218 O jezikovni ravnopravnosti. 
stiljon in kliče na noge narodno stražo. Nad Mariborom 
najdejo huzarji pot zastavljen; hoteći s silo prodreti, popade 
jih nekaj ustreljenih, druge pa so ujeli. Tudi ujetnike so v 
Mariboru ustrelili. Neke posebno občutne (ali po domače 
rečeno: prismojene) gospice in gospe mariborske so pa po-
makale svoje robce v „krv junaško" usmrćenih Arpadovcev. 
O narodnosti teh živalic ne čujemo sicer ničesar, a Slovenke 
menda vendar niso bile. 
12. Slovenske zahteve in pridobitve. 
Sledeči dogodbe 18-18. leta, dospeli smo uže v jesen ; 
prej ko pa nadaljujemo opisovanje parlamentarnega postopanja 
slovenskih zastopnikov na Dunaji in v Kromeriži, nam je 
preiskati, je-li kaj sadu obrodila svoboda Slovencem do tega 
časa, oziroma do pomladi? Je-li jesen spolnila, kar je obetala 
pomlad? Imenoma hočemo videti, v kterem obsegu so se 
Slovencem uresničile vse tiste želje, ki sestavljajo vkupni 
pojem jezikovne ravnopravnosti v šoli in uradu. 
Znano nam je, da je ta ravnopravnost bila med prvimi 
točkami slovenskega programa; nesložni so bili pa javni 
glasi o načinu, kako naj se slovenščina uvede v javnost; 
sangvinikom so nasprotovali razbornejši možje, kterim se je 
popolna ravnopravnost zdela za zdaj še neizvedljiva, ki so 
pa tudi pogumno izjavili svoje pomisleke. V prvo vrsto ro­
doljubov gre n. pr. Mih. Ambrož; on je trdil odločno in 
deloma sklicuje se na lastno svojo skušnjo, da je slovenščina 
že popolnoma godna za ravnopravno uradno rabo in da 
njena upeljava jako olajša promet in poslovanje in ustvari 
večjo pravno varnost; ne sme se dopustiti „da bodo nemški 
in v nemščini uglajeni uradniki brez truda z nami gospodovali, 
v dušne verige slavnost našega naroda kovali in milost 
našega dobrotljivega cesarja gnusih." On vidi „Slovence 
usta odpirajoče, kakor da bi hoteli slavo zadoneti cesarju, 
a ne morejo, ker so se le tujega jezika navadili, domačega 
pa zanemarili." Vsaj v pisarnice po kmetih naj se uvede slo­
venščina in domačini naj uradujo po slovenskem. Priznaval je 
tore tudi on marsiktero omejitev slovenskega uradovanja; 
izrecno je to izjavil ob uradovanji osrednjih oblastij in za­
hteval slovenščino malone samo za najnižje, z narodom ne­
posredno občujoče urade in za vsakdanje listine, n. pr. po­
botnice, dolžna in ženitvanjska pisma, pogodbe oglase itd. 
Slovensko urađovanje. 219 
Uradnikom nasprotujočim slovenščini bi „eno zagodel: tako 
dolgo bi jim mesečnega plačila ne dajal, da bi svoj materini 
jezik gladko čitali in pisali— oj, kako bi se ga ročno lotili!" 
Te zahteve je Ambrož dejanski izvrševal uradujè slovenski ; 
celo na Dunaj so šli kmetje s pismi, koja jim je on spisal 
slovenski. ' 
Opreznejši je bil Pet. Hi cinger; skrbelo ga je, kaj 
bo z Nemci in Lahi pri nas, ako bo uradovanje in šola po­
polno poslovenjena ; zahteval je dalje statističnih podatkov o 
slovenskih pokrajinah, da bodo vedeli, kde so meje Sloveniji. 
„Ne toliko praznega tolčenja z besedami; delati, delati — 
in pisati, kar kaj velja!" Ko mu Bučar odvrne, da se naj 
za tujce nameste, ako treba, tolmači, da se mora pa v obče 
ozir jemati najprej na domačine Slovence, odgovori H i-
cinger razžaljen, da naj Slovenci nikar ne žalijo tujcev, 
kterih je dokaj postalo nam prijateljev. Najprej se naj izda 
slovnica in navod za slovensko uradovanje; v gimnazij naj 
se uvede slovenščina korakoma, nazadnje v filozofijo in bo-
goslovnico; slovenski naj se za zdaj uraduje samoustmeno; 
k večemu najnavadnejše stvari naj se spišejo slovenski. '2 
Bolj ali menj zmerni so bili tudi drugi, na priliko 
dr. Ahačič, M. Majar, dr. Muršec, dr. Bleiweis, Macun i dr. ;l 
Mac un je smatral samostojno slovensko slovstvo nemogoč-
nim, ker je za narodno omiko narod premajhen; zato naj 
se združe Slovenci jezikovno s Hrvati in uvedo hrvaščino v 
šole in urade. Slovensko uradovanje so zahtevala nadalje 
slovenska društva, na pr. goriško in podružnica v Barkolah. 
V državnem zboru je najprej Ant. Črne zahteval, da 
se naj odstrane po Slovenskem vsi slovenščine nezmožni 
uradniki; tisto sta prosila v posebni peticiji poslanec Am­
brož in Stercin, dočim so se Nemci potegovali za vesoljno 
veljavo „državnega jezika". l Znano nam je uže, kako so 
se za jezikovno ravnopravnost takoj pomladi oglasile v de­
želnih stanovih odločne zahteve in pa da so slovenska dru­
štva neumorno zastopala to točko narodnega programa. 
1 „Novice" 19. apr., 28. jun., 6. lui. 1848. 
1 ..Novice" 14. jun., 2. in 10. avg., 6. sept. 1848. 
" V ,,Laib. Zeitg." 3. junija kara Blciweis ljublj. policijo, da svari 
mcSčane pred steklimi psi samo po nemških oglasih. ,,Ali no zaslužijo 
ostali (nemščine nevešči) nobenega ozira ? . . Minuli so časi, ko jo na čisto 
slovenskem Kranjskem samo nemška Berta prela." Glej „Laib. Ztg." 20. 
aprila, „Slovenija" 7. in 11. julija 1848 i dr. 
* Stcnogr. Reichstagsverh. IV. 24. 101. Dr. Wildncr: Die Nationali­
tätenfrage in Ocstorreich und zwar erstlich die Sprachenfrage. Gumplowicz, 
Das Recht der Nationalitäten 160. Prim. „Novico" 23. avg. 1848. 
220 Prošnja Ijiiblj. „Slov. društva"., Burgcrjeva opozicija. 
Tukaj nam je dotične napore posebno z ozirom na znane 
nam gotovo važne težkoče natančneje opisati. 
„Slovensko društvo" v Ljubljani je 19. majnika 
prosilo vlado, da naj po dunajski „Sloveniji" da posloveniti 
zakone, po ljubljanskem društvu pa ukaze in učne 
knjige, in sicer v „tistem slovenskem narečji" ; tem potem 
se „zjedine narečja in nadomeste s prvotnim jezikom; to pa 
je potrebno, ako se hoče ta jezik velikega naroda razviti in 
konečno izobraziti". Najboljše sredstvo za ta namen pa je 
„objavljenje vseh zakonov in ukazov v prvotnem narečji v 
vseh kronovinah, kterc so popolnoma ali deloma slovenske". ' 
Ker je bil ta korak brezuspešen, vloži društvo novo 
peticijo pri vladi 13. septembra 1848; v njej obžaluje, da ni 
za Kranjsko vlada priobčila ukaza tiste vsebine, kakor za 
Štajarsko 12. junija, s kterim je velela s slovenskimi stran­
kami slovensko uradovanje. Društvo prosi vlado, da naj iz­
vrši nastopne želje: 1. vsem uradom, ki neposredno občujo 
z narodom, naj se zapove, da naj tudi brez posebnega ukaza 
in ne da bi jih morale stranke stoprav prositi, uradujo 
slovenski, pišo zapisnike slovenski in razpošiljajo samo 
slovenske odloke, ukaze itd. ; 2. vse postave in naredbe 
višjih in najvišjih oblastnij, tičoče se slovenskega naroda, 
naj se objavijo v prvotnem narečji v slovenščini; 3. vse te 
nujne prenaredbe naj se izvedo nemudoma; 4. od 1. janu-
varja 1850 dalje naj velja slovenščina izključnim narečjem 
za dopisovanje oblastnij na Slovenskem med sabo in z viš­
jimi in nižjimi gosposkami; v tem obroku se morajo urad­
niki naučiti jezika, med tem pa jim je dovoljeno uradovati 
slovenski ali nemški ; 5. uvede naj se v uradovanje izključno 
novi slovenski pravopis. 
Odbornik dr. Burger je pobijal zahteve, osobito točko 
4., ki se da izvesti samo pri nekterih uradih, ki pa je ne­
izvedljiva glede uradovanja z višjimi oblastmi, dokler niso 
poslovenjeni gradj. zakonik, postopanje v civilni in kazenski 
pravdi itd. ; pred vsem pa se morajo Slovenci v šoli naučiti 
pismene rabe svoje materinščine; zato naj društvo mesto te 
peticije raje prosi, da vlada namesti učitelje za slovenščino, 
in da preskrbi poslovenjenje zakonikov ; polagoma naj se 
potem začne slovensko uradovanje z najbolj navadnimi 
pismi. Proti mnenju Burgerjevemu (in Kunšičevemu) je pa 
odbor odposlal ono peticijo, ktero je Ambrož imel izročiti 
vladi. a 
Nemški koncept, v Ruclolfinu. 
V ljublj. Rudolfinu. 
Vladni odloki. Protivje uredništva. 221 
Kaj je v tem oziru dovolila vlada? Štajarsko na-
mestništvo je 12. junija izdalo nastopni ukaz: ' „Ker 
se je zvedelo, da se podložnikom celjskega in mariborskega 
okroga opravilni odkazi in ukazi ne pošiljajo v slovenščini 
tudi tedaj ne, ako oni to žele, primorano je vis. ministar­
stvo notranjih zadev zaukazati, da naj podrejeni uradi v 
bodoče take odkazc izdavajo tudi v slovenskem jeziku." 
Minister pravosodja, Sommaruga, pa je 20. junija 
sodiščem notranje-avstrijskim in primorskim velel, - da iz­
davajo listine, namenjene strankam, v slovenščini, ako to 
žele stranke; vsi sodniški odloki naj se, kakor doslej, spi-
sujo nemški, a strankam naj se, ako to zahtevajo, dajo brez­
plačne slovenske prestave. Ako bi ta ukaz utegnil najti za­
preke, naj o tem sodišča poročajo in stavijo zajedno svoje 
nasvete. " 
Najbolj po volji je bil konec Sominarugovega ukaza 
vsem mnogobrojnim neprijateljem slovenskega uradovanja, ki 
so se takoj podvizali s poročili o neizvcdljivosti ministrove 
uredbe; bele vrane so bili oni uradniki, ki niso trdili, da se 
mora počakati najmanj 10 do 20 let s slovenskim urado-
vanjem. 
Z veseljem pa je slovensko novinarstvo beležilo sleharni, 
dasi tudi skromni poskus, ustreči zahtevi narodne ravno­
pravnosti, vsaj v najnižjem delokrogu sodišč. V obče je pa 
ostalo vse pri starem. Na Primorskem n. pr. se je uradovalo 
nemški in laški, dasi je vlada odbila, poudarjaje narodnost 
ondotnih stanovalcev, zahtevo Lahov, da se naj laščina iz­
javi jedinim uradnim jezikom. Slovenskim kmetičem, zahte-
vajočim slovensko prestavo sodniškega odloka, odgovarjalo 
je apelacijsko sodišče celovško, da to ne gre, ker je sodniški 
jezik še vedno nemški; tisto sodišče je pokaralo sodišče v 
Šneperku zarad slovenskega uradovanja. Loški komisar je 
menda nabiral podpise za peticijo, da naj ostane nemščina 
npravilni jezik. Na Štajarskem so nektere gosposke našun-
talc kmete, da so zahtevali samo nemške odloke, dokler jih 
ni poučil Jakob Kreft. V Kranji je dobil nekdo' slovensko 
vlogo nazaj z odlokom, da jo naj ponovi nemški, ker zakon 
priznava zgolj nemščino uradnim jezikom.'' 
Ravno tisto neuspešnost nahajamo pri nameščanji 
uradnikov, kteri so bili cesto tujci, nevešči slovenščine, celo 
1 Celjske slov. nov. 9. jul. 1848. 
s „Laib. Ztg." 12. sept. 1848. 
' Slovenija 20. jan. in '.). febr. 1849; ..Novice'' 7. febr. 1849- Mor 
aoviny" 7. febr. 1849. 
222 Poslovenjenje zakonov in ukazov. 
v takih slučajih, kder ni manjkalo slovenskih ali slovenščine 
zmožnih prosilcev; odločno in — zaman je zoper tako po­
stopanje prosvedovalo goriško slov. društvo 7. januvarja 1849, ' 
navajajoče objavljenje jako važnih ukazov izključno v nem­
ščini in laščini. Brez uspeha je ostal tudi vladin ukaz po 
zimi 1848/9, kteri je uradnikom veleval, da se naj nemudoma 
nauče deželnega jezika, ki bode kmalu izključni upravilni 
jezik pri sodiščih. 
Precej pozno je rešilo ministerstvo peticijo kranjskih 
stanov (12. apr. 1848) za poslovenjevanje zakonov in 
ukazov; stoprav 17. julija 1848 je dovolilo poslovenjevanje 
„zakonov, uredeb in oglasov za kranjsko kronovino" in je 
namestilo translatorja s 50 gld. mesečne plače.'* „Slovensko 
društvo" se je pa lotilo pošlovenjevanja gradjanskega 
in kazenskega zakonika; najmarljivejša prelagatelja sta 
bila Ant. Mažgon, c. kr. krim. aktuar in Matej Cigale, 
urednik „Slovenije" in tajnik „Slov. društva." Vsaki kos slo­
venskega prevoda je vzel dotični odsek odličnih pravnikov 
in jezikoznancev v pretres, potem pa se je priobčil v „Slo­
veniji" (do § 020 gradj. zakon.). Prevod svedoči, da so imeli 
povse tisti pravo, ki so trdili, da je slovenščina godna za 
uradovanje ; dakak, da bi ogromna večina uradov po kmetih 
in mestih zunaj Ljubljane, ne imajoča tako izvrstnih pomočni­
kov, bila težko premagala težkoče tako, kakor so je premagali 
prelagatelji ljubljanski. Protivniki seveda niso mirovali. Neki 
„Slovenec" je v „Pressi" zahteval, da se naj zarad negod-
nosti jezika odloži poslovenjevanje za 30 let. Nasproti pa je 
dr. Dolenec prosil, da naj vlada nadaljuje prelaganje in sicer 
v Ljubljani po strokovnjakih, kteri naj se za dobo tega po­
slovanja osvobode drugih poslov; v б—G letih naj se potem 
uvode slovenščina izključnim jezikom v vse urade in šole 
kakor glavni jezik itd.'1 Značajna za postopanje nasprotnikov 
slovenskega uradovanja in prelaganja je nastopna beležka 
iz 1849. 1. Državni poslanec dr. Rak je postal predsednik 
komisije za zemljiško odvezo na Koroškem; nekoč pride k 
odličnemu slovenskemu rodoljubu, duhovniku v Celovci, po­
ljubi mu roko in ga z največjo ponižnostjo prosi, da bi mu 
poslovenil zemljiško-odvezni patent, češ, da bi rad napravil 
veselje svojim „milim bratom" Slovencem. Naprošeni gospod 
1 V Rudolfinu; podpisana sta predsednik Doljak in odbornik Andrej 
Vinkler. 
1 Odlok v kranjskem dež. arh. fase. 10. 
8 „Slovenija" 23. febr. 184!) po „Slav. Centralblätter". 
Novi pravopis. Učni jezik v narodnih šolali. 223 
vesel spolni takoj to željo, in Rak pošlje prevod na Dunaj, 
prelagatelju pa se zahvali z najiskrcnejšimi besedami; pre­
vodu pa je priložil to-le „priporočilo": Dasi na Koroškem 
slovenščina ni priljubljena in nikdo ne mara za njo, preskrbe] 
sem vendar nekterim kričačem na ljubo ta prevod. — Pre­
lagate!] se pritoži in Raka je vlada premestila; smatrati pa 
smemo moža samo zastopnikom cele vrste nasprotnikov na­
šega naroda, za ktere je tipično tudi postopanje Rakovo. ' 
Dostaviti nam je koj tukaj, da se je odpor zbudil tudi 
proti želji kranjskih stanov, ki. so poleg navedenega sklepa 
(G. aprila 1848) poslali 12. aprila ministerstvu prošnjo za 
uvedenje novega pravopisa v šole. Tudi ta prošnja se 
je rešila ugodno a stoprav 11. julija 1848; vlada je dovolila 
uvedenje novega pravopisa v šole „kakor hitro postarla"" 
v 'ja obča istinita n u j n o s t. " 'l Šolska mladina naj 
nakffl^fznani ž njim. Še prej ko je odšel ta odlok*,,.. 
Kali SfpTôkteri okrajni komisarijati na Kranjskem deželni 
vladi, da je „med kmeti nevolja zarad oglasov gubernijevih, 
kteri so izšli v „kranjskem" jeziku v novem pravopisu in z 
novimi izrazi," in „da se je izrazila želja, da se naj oni raz­
glasi spisujo v domačem (landesüblichen) obče umljivem 
kranjskem jeziku („in der krainischen spräche und bezeich-
nung") in zaznamovanji." ' Ljubljanski magistrat je 
pa odgovoril, da niso našle odredbe nobenih ovir in da se 
ni zahtevala odprava novega pravopisa.'1 
Tisti vladni odlok z 11. julija 1848 je rešil tudi prošnjo 
kranjskih deželnih stanov za uvedenje slovenščine 
v šole: odlok se poziva na „uže izšle najvišje privolitve, s 
kterimi je ta stvar sama ob sobi rešena; stanovi naj se o 
tem pouče." Ktere „privolitve" (bewilligungen) misli vlada? 
So-li poleg občnih ustavnih privolitev, obsezajočih tudi na­
rodno ravnopravnost, iz ktere sledi jezikovna ravnopravnost 
v šoli in uradu, so-li poleg teh došli še posebni odloki in 
ukazi? Žal, da ne moremo o tem povedati nič natančnega; 
a usojamo se dvomiti, da bi bili izšli posebni odloki pred 
28. avgustom, oziroma pred 2. septembrom, t. j. pred „na­
črti osnove javnega pouka". 
1 Uetmeno izvestje. 
» „Sobald solches (dio cinfiilming) also ein wirkliches bedürfniss all­
gemein gewünscht, wird". Odlok v kranjskem dež. arhivu, fase. 10. 
8 Dopis nkrož. glavarstva ljubljanskega 15. jul. 1848; izvirnik v ljublj. 
mestnem arhivu fase. 9. (Okrožno glav. se sklicije na ukaz gubernijev iz 
dne 7. jul.) 
* Ibidem fase. 9. 
224 Opozicija. Danjko. Učiteljski shodi. 
V načrtu osnove narodnih šol (2. Septem baa 1848.) 
jo vlada določila, da se odslej mora poučevati v osnovni 
šoli „i/, ključlji vo" v materinščini; samo na željo 
srenje se sme poleg materinščine poučevati „drugi deželni 
jezik". Kdor imajo učitelja, slovenščine zmožnega, naj se 
takoj brez zamude začne pouk v slovenščini; kder to ne 
gre, naj se ta pouk začne z novim šolskim letom „ako niso 
ovire nepremagljive". 
S tem ukazom je bilo pa pitanje rešeno še-le načeloma, 
nikakor pa ne v dejanji. Nemški učitelji v slovenskih mestih 
in trgih so bili uprav tako „nepremagljiva ovira", kakor 
mnogi slovenski učitelji, kterc je stara navada nemškega 
poučevanja storila nezmožne za. sprejetje nove metode in 
ïfflfega, dasi domačega "jezika. Nadzorniki so ра^ tud^JiUi 
ДИје tiste vrste; izjemoma so se celo pravi „rog '*-*-*-
tmli sami, n. pr. dekan in šolski nadzornik Da| 
Slovenci niso hoteli sprejeti „danjčice". zahteva 
skih izpitih vedno in povsod nemščino ; župniki П; 
n. pr. so večkrat naravnost prepovedali slovenščino1'.V do­
mači šoli (na Trholci. v Poračah). ' 
Zabeležiti nam je pa tudi nekaj krepkih izjav iz uči­
teljskih krogov v smislu slovenskem. V Rado! j ci so go­
renjski učitelji zborovali 13. novembra 1848, izvolivši si pred­
sednikom begunjskega kapelana J. Volka, znanega jim „Slo­
venca". Obravnavali so vse slovenski in pozdravili u vedenje 
slovenščine v šolo s hvaležnostjo in radostjo.4 V Komnu 
so dobili učitelji nalog, spisati slovenske razprave o šolskih 
tvarinah; zapisnik so pisali slovenski in sam okrožni glavar 
je obljubil krepko pomoč, da se uvede slovenščina v šole in 
urade.3 Na Vidmu so v učiteljskem zboru nekteri posvetni 
učitelji prosvedovali zoper sklep večine (predsednik dekan 
Reitz), da se naj zapisnik spiše v slovenščini; zanikali so 
celo veljavo ukaza 2. septembra; večina je odbila prosved 
in določila, da se naj nemščina pri izpitih rabi samo še v 
bodočem letu, potem pa ne več; uveli so slovensko petje in 
slovensko molitev in izjavili, da nima nikdor pravice, siliti 
učitelja, da poučuje nemški; z ozirom na mlačnost gosposke 
so sklenili, poziv do učiteljev in duhovnikov spodnje-štajar-
1 Carinthia 10. in 30. sept. 1848. „Novico" 2'J. nov. 1848, 9. majn. 
1849. „Slovenija" 4. majn. 1849. „Klagenfurtor Ztg." 7. sept. 1848. 
2 „Slovenija" 12. dec. 1848. 
Učni jezik v gimnazijih. 225 
skih, da naj vlože pri vladi vkupno prošnjo, da naj vlada 
zaukaže sodiščem slovensko poslovanje s Slovenci.1 
V tistem smislu so glasovali učitelji v Slivnici in v 
koroški D o beri a ves i; poslednji so ukrenili, da bodo po­
učevali od jeseni 1849 počenši v slovenščini; nemški učni 
jezik pa naj ostane po mestih in trgih, kder je mladina ne­
koliko nemška; slovenščini naj se pa. tudi tam odrede po 
štiri ure na teden.'1 Konečno naj navedemo učiteljska zbora 
v P t uji dne 25. januvarja in 22. februvarja 1849. V Ptuj 
so pozvali učitelje, da naj poskrbe za slovenske šolske, 
knjige; zavrgli so nemščino za učni jezik osnovni šoli, iz-
vzemši poznavanje nemških črk; izvenredni predmet naj 
nemščina ostane za tiste, ki hote stopiti v srednjo šolo; 
hvalili so nekteri učitelji, kako marljivo se je mladina pro-
prijela slovanske slovnice; sklenili so pa naposled še peticijo, 
v kteri se naj zahteva vseslovansko šolsko sveto-
valstvo sestavljeno iz prijateljev slovenščine.1' 
Zastran gimnazije v je vlada 28. avgusta 1848. za-
povedala, da se sprejme med učne predmete tudi slovnica 
in slovstvo materinščine in „drugega deželnega 
jezika, ako je to potrebno"; in v § Gl. čitamo: „V vseh 
srednjih šolah se je ozirati na deželni jezik, poleg načela, 
ravnopravnosti vseh narodov in primerno potrebam posa­
meznih dežel in krajev." Kder je pa doslej materinščina bila 
učni jezik, tam naj ostane tudi zanaprej. „Deželni jeziki za­
htevajo zarad tesne zveze z omiko narodov in zarad nujne 
ravnopranosti vseh narodov obširne in kakor vsakdo čuti, 
težavne priprave." Takoj se ne more vstreči vsem jezikom, 
ker so nekteri še nerazviti in nimajo učnih knjig in učiteljev ; 
zadostiti se pa mora najnujnejšim zahtevam. Na gimnazijih, 
kterih dijaki so vsi ali večinoma nenemške narodnosti, naj 
se začne takoj s poukom materinščine začasno neobveznim 
predmetom ; zarad slabih financ naj se ta pouk izroči spo­
sobnim učiteljem brezplačno. Kar se tiče slovenščine, imela 
je postati učni jezik pri veronauku na gimnazijih ; profesorjem 
1 ..Sloveniju" 2. febr. 181!). Slomšek pak je, pročitavši zapisnik toga 
^ibora, pisal 1G. febr. 184!) „dass es unter den kaplanen des Yidmor dc-
kanats viele Ultra-Slovenen gibt. Man will pliitzlieli von einem extrem ins 
andere,'denkt, nini bandelt Ieidenscliafllic.il und dio loidenschaft. istillimi. 
Wir können und dürfen das deutsche aus den schulen nicht ausmerzen; 
die zukunft ist. noch dunkel und jede spräche ein kapital." Po izvirniku; 
gl. tudi Kosar, Slomšek :J0ó. 
» „Slovenija" 20. jul. 184!). 
» „Slovenija-' a. febr. in '2. mavca 1849. 
Slovenci in 1848. leto. 15 
226 Poljedelska šola. Oviranje slov. pouka. 
retorike je bilo zapovedano, da se naj vadijo z dijaki tudi v 
slovenskem govorništvu. Malone po vseh gimnazijih na slo­
venski zemlji so se ponudili učitelji, da prevzamo brezplačno 
pouk v slovenščini. ' 
Z letom 1849. se je v Ljubljani ustanovila slovenska 
poljedelska šola; učitelja sta bila K. Dežman in dr. 
Orel. Čulo se je tudi o profesorjih srednjih šol, da začenjajo 
rabiti slovenščino pri pouku; oglasili so se dalje neučiteiji 
in ponudili za slovenski pouk, n. pr. Iv. Navratil in Ant. 
Janežič. Čulo seje pa tudi, da nekteri učitelji roditelje 
navlašč podpihujejo, da naj nikar ne zahtevajo slovenskega 
pouka za svoje sinove. * Zabeležiti moramo pa osobito nekaj 
iz Celovca: tam je vlada odobrila znani nam predlog sta­
novskega odbora, da se naj namesti učitelj za slovenščino; 
poleg J. Köllicha se je ponudil tudi o. Herman Venedig, da 
prevzame ta posel brezplačno; a merodajni oblasti se je 
nevaren videl Slovenec na tem mestu, zato imenujejo raje 
Nemca učiteljem slovenščine. A mož se ni dolgo ukvarjal s 
slovensko slovnico, kteri je bil popolno nevešč, nego se kmalu 
zahvali na tej časti. Na njegovo mesto je stopil Anton 
Janežič. 
Kranjski stanovi so bili zahtevali tehniško šolo 
(realko) s slovensko rokodelsko šolo, in lehko so se 
sklicevali na cesarjev ukaz, ki je že 1847. leta obljubil tak 
zavod po vzgledu milanske šole tudi kranjski deželi; posne­
manja uređen uzorec je bil tudi graški zavod, ustanova ne­
umrljivega nadvojvode Ivana. Na poziv vlade je stanovski 
odbor (verordneten — stelle) 2. avgusta 1848. predložil načrt 
osnove za ljubljansko realko ; zahteval je praktično osnovo, 
kakor je primerna zahtevam dejanskega življenja ; združi naj 
se pa ž njo slovenska rokodelska šola. O doneskih so pa 
stanovi koj odklonili pomoč, češ, da je obstoj stanov jako 
dvomljiv in da nimajo imetja; država naj prevzame troške 
za ono šolo. 
Nič boljše podpore se za nameravano šolo ni bilo na­
dejati pri srenji ljubljanski. Že 3. aprila 1848. je ljubljansko 
okrožno glavarstvo pozvalo občinski zastop, da naj pove, 
koliko hoče mesto dovoliti v podporo nameravane šole; a 
magistrat in srenjski odbor sta odložila sklepe o tej zadevi 
1 Carinthia 16. in 30. sept. 1848. 
2 Ravnatelji so baje tudi prašali roditelje, jc-li hočejo, da naj se otroci 
učc nemščino ali slovenščino; preprosti človek je dakak, rekel : „Nemščino; 
slovenski žo itak zna." Martinakov koncept neodposlane pritožbe slov. društva 
v Ljubljani vladi in konsistoriju. V Rudolfinu. 
Šolski svet za Slovo.nce. 227 
z ozirom na „sedanje ustavne prcmembe" in nadejajo se, da 
ustavni sistem predrugači tudi šolsko upravo in osnovo. Na­
ravno, da je tudi ministerstvo odložilo to zadevo; ' dotična 
nada se ni izpolnila. 
Načrt „osnove javnega pouka" je (§. 9.) določil za sle-
harno kronovino šol sko deželno sveto valstv o. Za 
Slovence se je tore imelo ustanoviti toliko šolskih svetov; 
kolikor je bilo kronovin; s tem pa je bilo v nevarnosti jed-
notno, na narodni podlagi osnovano ljudsko izobraženje, 
ktero so zahtevali narodnjaki, ki je bistven del narodne sa-
modoločbe in ravnopravnosti. „Samo jedno šolsko svetoval-
stvo za vse Slovence" je postalo geslo, za ktero se je po­
tegnil najprvlje Ambrož na Dunaji. Dne 15. grudna2 je 
izročil ministerstvu neko spomenico ljubljanskega sloven­
skega društva, v kteri je zahtevalo šolski svet za vse Slo­
vence, in takoj je nasvetoval Ambrož nektere strokovnjake 
za člane tega sveta; ostali slovenski poslanci se niso pod­
pisali, ker je bilo „premalo časa" in ker so Čehi in dalma­
tinski poslanec Petranovic že „davno poprej" vložili jednake 
spomenice; pravi pa, da je (menda v avdijenciji pri mini­
stru) molčal o narodnosti, ker je o njej dovolj povedalo ljub­
ljansko slovensko društvo v svoji vlogi. „Skliceval sem se 
' Listine v mostnem arhivu ljubljanskem, fase, iz leta 1847. 
8 Njegovo pismo ima napačno „kimovoc", a jo pisano v Kromcriži. 
kamor je Ambrož došel stoprav v drugi polovici novembra. Pismo v li­
stinah „slov. društva" v ljubljanskem Rudolfinu. Iz Ambroževe vloge naj 
navedemo nektere stavke: „ . . . Es dürften schwerlich einer nation im'öster­
reichischem Staate in der entwickclung der nationalen aufklärung grössere 
hindernisso in den weg getreten sein, als don Slovencu, und man hätte 
glauben können, dass bei derselben die anforderungen auf geltendmachung 
der spräche nicht zum vorschoin kommen worden; allein die tägliche er-
fahrung lehrt das gerade gegentheil und man muss zur Überzeugung kommen, 
dass diese wünsche sich jetzt desto kräftiger manifestiren, je ungerechter 
deren emporkeimen bei der vorigen regierung darnicdergehalt.cn worden 
ist"'. Nadalje zahteva za kmetske Šole po Koroškem in Štajarskem izključno 
slovenski učni jezik, za mestno Solo pa nemškega in slovenskoga; ravno 
lako po IKranjskom. Po Goriškem in staroavstrijski Istri naj se uči slo­
venščina in laščina; beneška Istra in Trst „müsste aber oiner abgesonderten 
commission unterzogen werden, weil hier das italienische element vorherr­
schend ist und slavische bedi'irfnisse eine untergeordnete rolle spielen . . . 
Als grundlage der sehulorganisirnng stellt sich dar die bostimmung der 
Ichrfäeher und die feststellung der Schulbücher'. Za. ta svet zahteva znan­
stveno izobražene može, prijatelje duhu časa in narodnemu razvoju in sicer 
učitcljo, zastopnike vladiških ordinanarijatov, slovenskih družeb v Ljubljani, 
Gradci, Gorici in Trstu. Prepis v Rudolfinu; tukaj so tudi odgovori 
družbo graško (8. fobruarija 1819), celovško (i), fobr.), goriško ((». fobr.), 
tržaško (20. febr.). 
15 * 
228 Šolski svet, za Slovence. 
samo na svoje lastne skušnje". Ljubljansko društvo pa se 
ni ujemalo ž njim o vseh možih, ktere je Ambrož vladi na-
svetoval; a spoznalo je znovič nujnost takega svetovalstva, 
vsaj za izdavanje šolskih knjig za slovenske pokrajine in 
za določitev učnih predmetov, „primernih potrebam naroda, 
to je notranji narodni potrebi in vnanjim razmeram, ktere 
zahtevajo odnašaji napram sosedom." (Ambrož). Za Trst je 
Ambrož nasvetoval poseben šolski svet z ozirom na pretež-
nost italijanskega življa. 
S „slov. društvom" ljubljanskim in Ambrožem so se 
ujemale tudi ostale slovenske družbe bolj ali menj. Goriško 
slovensko društvo je zahtevalo zastopnika Slovencev tudi 
v tržaškem šolskem svetu, ker bi tam sicer Italijani brez 
ovir gospodovali. Jako bojazljivo je bilo pa tržaško društvo, 
ni se hotelo baviti s takimi „političnimi rečmi", temveč je 
zahtevalo, da naj skrbe najprvlje za izobraževanje učiteljev 
s prisvajanjem primernega znanja, da bodo mogli po pravih 
načelih spisovati knjige. Na podlagi izjav drugih družeb je 
poslalo ljubljansko „slov. društvo" H. marca 184!) novo vlogo 
vladi za slovenski šolski svet za vse slovenske dežele, vsaj 
za izdavanja šolskih knjig. ' 
In uspeh? — Po uspehu zaman poprašuješ. > 
Leto 1848. je pa rodilo tudi idejo slovenske uni­
verz e v Ljubljani; ta naj bi bila krona narodnega šolstva. 
Naravno, da so si mislili to univerzo začetkoma jako skromno ; 
uže obstoječe višje šole (licej, bogoslovnica in zavod rano-
celniški) naj bi se združile in dopolnile in slovenščina naj 
bi polagoma prišla v rabo za vse vede in vsa predavanje. 
Sprožil je to idejo dr. Sporor, ravnatelj ranocelniško 
šole in liceja; soglasno je zahtevalo univerzo 2. majnika 
učiteljsvo ranocelniško in dijaki licejski; veliki zbor je 11. maj­
nika odobril obširno peticijo do magistrata, v kteri se je dr. 
Sporer staral dokazati potrebo, važnost in izvedljivost uni­
verze v Ljubljani; univerza je potrebna „za popolno izomi-
kanje mladine v vseh višjih vedah, primernih duhu naro­
dovemu. Razprostrana slovenska narodnost zahteva in za­
služi tako samostalno in popolno ustanovo, ktero zahteva 
za sleharni narod tudi strog glas sedanje dobe. Zarad po­
manjkanja višjih šol trpi narod hudo škodo ; bistre glavo 
iščejo svoje izomikanje v tujih deželah in v tujih jezikih; 
tam se vspnejo do imenitnosti in zapadejo tujim narodom; 
1 
1 S)>isal je vlogo ,.za eniga Su Irata za vso Slovence" dekan Jerin. 
Sestavek v Ruilolfinu. 
Slovenska univerza. 229 
zato zgublja, domovina svoje najboljše moči in prepade v 
duševno dreinoto, iz ktere jo zbujajo samo vnanji spodbadi." 
Našteval je tudi premnoge učne pripomočke, v Ljubljani: 
bogato knjižnico, velik muzej, botaniški vrt, zbirke ranocelške 
šole itd. ' 
Meščanski odbor ljubljanski je radostno pozdravil idejo 
univerze — a obžaloval, da ne more dati nobene denarne 
podpore; obljubil je samo, da bode po svojih močeh pospe­
ševal dotično prizadevanja (20. majnika 1848). Omenili smo 
že, da so kranjski deželni stanovi v tistem smislu rešili 
vlogo modroslovske fakultete ljubljanske. 
Ljubljansko „slovensko društvo" je potem se prijelo te 
zadeve in je 14. septembra poslalo dotično prošnjo mini-
sterstvu. Ko je začelo se novo šolsko leto in so bile še za­
prte univerze v Gradci itd., prosili so nekteri dijaki, da naj 
vlada dovoli vsaj nektera predavanja medicinska v Ljubljani ; 
oglasili so se za nje že nekteri učenjaki brezplačno ; to prošnjo 
je podpiralo „Slovensko društvo" zajedno proseče, da se naj 
ne odpravi ranocelniška šola, dokler ni univerze; prosilo je 
društvo dalje za predavanja o narodnem in državnem pravu. * 
Med tem je pa vlada odgovorila na prvo peticijo: 5. oktobra 
je obljubila univerzo v Ljubljani in je pozvala 
društvo, da jej naj nasvetuje strokovnjake, ki hote začeti 
slovenska predavanja o civilnem in kriminalnem 
pravu. Za veselo to vejst so si pridobili zaslug tudi slo­
venski državni poslanci. Že meseca septembra je dr. Ulepid. 
v državnem zboru vložil predlog, da se naj vlada pozove 
da ustanovi v Ljubljani slovensko univerzo,1 dr. Kavčič 
pa je 4. septembra šel z nekterimi drugimi slovenskimi po­
slanci k državnemu tajniku v ministerstvu za uk, Feuchter-
lebnu, in mu razložil važnost slovenske univerze ; Feuchters­
ieben je odgovoril, da je želja popolnoma opravičena in na­
ravna posledica narodne ravnopravnosti ; samo zarad stroškov 
1 „Novice" 31. maju. in -2(i. jul. „Laibachcr Zig/ 13. maju. 1848. 
Mestni arhiv ljiiblj. in dež. arliiv kranjski. Podpisani so na tej spomenici 
dr. Spoicr, Jur. Župan, Jur. Pavšek, Url). Jcrin, Metelko, dr. Jan. Pogačar, 
dr. M. Leben, dr. Jan. Semen, dr. Jan. Čuber. dr. Fr. Schiffer, dr. Bleiweis, 
Jan. Krsnik, dr. Vil. Unger, dr. Л. Jan;, dr. Klecmann, dr. Hummel itd. 
Or. Caf se je v ..Novicah" 28. jun. ponudil, da posloveni nemški slovar za 
učitelje in činovnike. Klecmann (gl. o njem Trainine hrvatske spomine, 
nekde v „Slovenci" 1880. leta) je iskreno pisal za to idejo n. pr. v „Laib. 
Ztg." 5. oki. 1848. 
2 Bloiweis je to peticijo sestavil 10. dec. 1818. V Rudolfinu je prepis. 
" Eingabcnverzoichniss broj 1572. 
230 Slov. pravoslavna predavanja. 
je imel pomisleke, a Ambrožu so v finančnem ministerstvu 
rekli, da zarad par tisoč goldinarjev ne bodo delali kake 
sile. ' 
Za slovenska pravoslovna predavanja se je kmalu 
oglasilo izdatno število pravoslovcev ; oglasil se je n. pr. dr. 
Iv. Ahačič za predavanja o gradjanskem zakoniku in 
ljubljanski magistrat ga je vladi toplo priporočal, poudarjajoč 
njegovo zmožnost in znanje jezika. '•' Vlada ga pa ni sprejela, 
nego je odobrila predlog „slovenskega društva", ktero je 
nasvetovalo za ona predavanja dr. Lehmann a za krimi­
nalni in A nt. Mažgona za civilni zakonik; oba sta stavila 
pogoj, da jima pomagajo ostali ljubljanski veščaki pri poslo-
venjevanji zakonikov in z nadomestovanjem za slučaj bolezni 
ali drugih ovir: za namestnika Mažgonu se je odbral dr. 
Ahačič, Lehmannu pa dr. Haan ; ponudili so se tudi dr. Ker-
stein, dr. Hradecky, dr. Martinak in dr. Bučar. Zastran jezi­
kovnega znanja pravi „slovenskega društva" vloga (dr. Bleiweis), 
da se sme brez skrbi sleharnemu izmed navedenih gospodov 
prepustiti slovensko predavanje „ker so se malone vsi že 
več let pridno bavili s slovenščino, ker so dalje vsi nav­
dušeni za narodno dobro stvar in ker jih bode odsek za 
poslovenjevanje:| tako krepko podpiral, da ni dvomiti o 
častnem uspehu podjetja, ki bo težavno samo začetkom. 
Deželna vlada se naj iz tega veselega sodelovanja mnogo­
vrstnih sil uveri, da ustanovitev univerze v Ljubljani, pri­
merne narodnim potrebam, nikakor ni nemogoča; kakor za 
pravoslovje, tako je tudi dovolj zmožnih močij za medicino, 
tore se lahko takoj izvrši ustanovitev, ktero tako težko 
pričakuje narod."4 
Tako zelo se pa vlada ni podvizala, da bi ustregla 
želji narodovi ; da so pa mnogo tudi zakrivili burni časi, 
osobito pa dunajska revolucija in ohromljenje vlade, to je 
nedvomno. Stoprav, ko so se povrnili mirnejši časi, stavil 
je v državnem zboru v Kromeriži dr. Ulepić vnovič do vlade 
1 „Slovenija in Celjske novine' 13. sept.., ..Illyr. Blatt" 12. sept. 1848. 
2 l'o listinah ljubljanskega mostnega arhivu. 
" Predsednik dež. svetnik Schmalz, nam. linah, člani dež. sv. Kunsič, 
Coppini in Sehiwitzhoffen, okr. kom. Matavšok, gub. tajn. Iiaab, dr. Ovijač, 
dr. Max in Julij Wurzbach, dr. Burger, dr. Merk, dr. llöffern, dr. V. Hra­
decky, M. Cigale, skriptor Kastelic, Л. Globočnik, K. Dcžman in dr. Blciweis. 
Seje tega*odbora so bile o ponedeljkih in petkih zvečer ob G. Upravilnik 
je sestavil Martinak -J«, okt. 1848. V listinah „slov. druStva", v ljubljanskem 
Rudolfinu. 
* „Slovensko društvo'' vloga dež. vladi, 30. okt. 1848. Prepis v Ru­
dolfinu. 
Iflepić interpello vlado. Odgovor Stadionov. 231 
vprašanje, je-li misli ustreči narodu ali ne. „Napredek je 
geslo in temu odgovarjajo reforme v vseh društvenih raz­
merah ustavnih evropskih držav. Država mora skrbeti v prvi 
vrsti, da se razvije omikano življenje in prosveta v pravem 
smislu, kajti človek postane v istini človek samo po uku 
in vzgoji; država sama pa se približuje prosveti samo po 
razvoju individualnega narodnega življenja." Vlada naj Lju­
bljano odškoduje za izgubo ranocelniške šole; vladna okrož­
nica poudarja tudi sama, da se osnujo učilišča primerna 
potrebam pojedinih narodov; naroda slovenskega središče pa 
je Ljubljana. ' 
Malo dni pred razpustom kromerižkega državnega zbora 
je grof Stadion * odgovoril, da se je vlada uverila, da je uni­
verza v Ljubljani koristna in potrebna in da njeno ustanov­
ljenje zahteva tudi „strogo spoštovanje načela narodne ravno­
pravnosti in jednomernega varovanja vseh intetesov." A 
uresničiti se načrt more še-le tedaj, ko bode dovršena reforma 
višjih šol ; za zdaj se bodo začela slovenska pravoslovna 
predavanja. O teh predavanjih pa ni mnogo govoriti ; pomladi 
leta 1849. sta Mažgon in Lehmann'1 začela predavati in 
imela sta dovolj slušateljev. Mažgon je pa umrl še tistega 
poletja in vlada je takoj ustavila predavanja; obljubila pa 
je, da se bodo nadaljevala na graški univerzi. Znano je, 
da se je ta obljuba uresničila, kajti slovenska pravoslovna 
predavanja so v Gradci prevzeli dr. Kranjec, dr. Kopač in 
dr. Skedl.4 
Konečno nam je omeniti, da je zastop mesta ljubljan­
skega 1849. vnovič pri vladi prosil med drugimi stvarmi 
tudi za univerzo, dr. Bleiweis je sestavil peticijo in jo pod­
piral z raznimi razlogi. Ugovarjal je samo dr. Čuber, pozivajo 
se na cesarsko uredbo, kteri se pošten državljan nikdar ne 
sme protiviti. „To je prikrita (verkappte) agitacija, ki dela 
sitnosti državni vladi;" trdi da Kranjski ni treba univerze; 
ta bi samo množila učeni proletarijat; saj je dovolj visokih 
šol v Avstriji, ki ne more prevzeti ogromnih stroškov še za 
novo univerzo. 11. oktobra 1849. je vlada rešila peticijo 
ljubljanskega zastopa; pozivala je mesto, da naj pove, koliko 
bi plačevalo za realko — univerza pa da se mora odložiti 
1 Reich stags verh. IV. 538. 
» Ibid. V. 339. 
8 Njegov uvodni govor v „Sloveniji" 8. jun. 1849. 
* Prim. Krones. Geschichte der Karl Franzens-Universität in Graz, 
173 (30. dec. 1849. nameščenje Kranjca) 179. 180. 649. 
232 Slov. predstave in besede. 
zarad velikih stroškov in ker se ne more snižati število ob­
stoječih univerz, pa tudi ne ustreči vsem dotičnim željam ' 
— Pri tem je tudi konečno ostalo ; lepe nade Slovencev so 
splavale po vodi. 
Nekaj več veljave si je priborila slovenščina na odru; 
k igri „Tat v mlinu", ktero sta dr. Kleemann in Kosmač 
poslovenila iz češkega izvirnika („Čech a Nëmec") je bil 
(22. nov. 1848.) silen pritisk občinstva; „več gospâ si je v 
silnem drenji obleko strgalo in zlatnino raz sebe zgubilo, 
predenj so mogle na svoj sedež priti." '' Z veliko slavnostjo so 
praznovali preselitev „slovenskega društva" v "Virantovo hišo 
ob novem letu. Dne 24. januvarja 1849. so igrali „Matiček 
se ženi", kmalu so napravili Vodnikovo slavnost, pri kteri 
je najbolj ugajal govor „v spomin Vodniku", ki ga je — 
spisal Dežman. -1 Na Rožniku je filharmoniško društvo nav­
duševalo občinstvo s slovenskimi pesnimi. „Ako so morebiti 
nektere narodne pesni živahneje in krepkeje budile čutila, in 
provzročevale glasno ploskanje, ni treba še sleharnega „živio" 
smatrati za križarsko vojsko zoper nemštvo ali celo za vele-
izdajske nakane, kakor se tako često dogaja. Komu ni ogreval 
srca najmileje, najlubkeje in najživahneje tisti jezik, v kterem 
se je materina ljubezen najprvlje z nami igrala, in se bratje 
in sestre šalili?" Tako je slavil to svečanost dr. Vinko 
Kl un.4 Jednake slavnosti in igre so bile v Celji, v Novem 
Mestu in drugej ; celo tržiška „Hedertafel" je prišla v Kranj 
s slovenskimi trakovi na svoji zastavi, -••• a pela ni sloven­
skih pesnij, nego same nemške „o nemški šumi, o nemški 
pesni, o nemški zvestobi, o nemških ustih, o nemški šali itd." 
Doma v Tržiči pa je načelnik narodne straže klical „živio!" 
slovenski deželi kranjski. '•' 
Znano je, da je v tej, za nas tako važni dobi, smrt 
nam pobrala dr. Franceta Preširna; v temne zadnje me­
seca njegovega življenja je prisijalo solnce svobode, ktero je 
poroški njegov duh bil oznanjeval ..Kranjcem." Ko so rodo­
ljubi potem nabirali darove za grobni spomenek, spomnil se 
je svojega slavnega učitelja tudi Anastazij Grün in 
pridejai še svojemu daru nastopno, za mišljenje one dobe 
jako značajno pismo : " „Prevzeli ste lepo hvalevredno nalogo 
' Po listinah ljubljanskega mestnega arhiva. 
' „Novice" 2!).' nov. Ш8. 
3 „Slovenija'1 h. jan. 184!). 
1 .,lllvr. Blati"'24. jul. 1SH>. 
5 „Novice"'20. dec. 1848. „Illyr. Blati" 1. sept. 184'J. 
8 2. majn. 1849. „Illyr. Blatt" 12. niajn. 184'J. 
V. Rizzi o PreSirnu. Rauschor. 233 
zaznamovati potemcem kraj, kder se izgube v kraljestvo 
duhov pozemeljske stopinje neumrljivega moža. Vi nabi­
rate darove za spomenik našemu vrlemu Preširnu. Ko sem 
citai Vaš poziv, čutil sem dvojni razlog, da ga slušam : 
prinašaje svoj dar mrtvecu, ne ustrežem pozivu samo sin 
dežele, kteri jezik je pesnik obogatil in oblažil, nego 
hočem v pričo Vas, gospoda moja, položiti še drugi mr­
tvaški dar v to gomilo: najiskrenejšo, neugasljivo zahvalo 
ktero je dolžan učenec bivšemu učitelju svojih mladostnih 
let. Njemu pred vsemi gre hvala, da je iskra, speča v deških 
prsih, postala plemenitejši plamen in da je nerazviti kal 
postal cvet. Mož, čegar odisejski duh „je videl mnogih ljudi 
mesta in proučil njihove šege", čutil je živo, daje omikani 
narodni jezik dobrodejna reka, ki ima na dnu zlata 
zrna višje omike, ki jedina more pomiriti in preosnovati 
svet, v bolesti se vijoči. V tem smislu je ostavil ranjki svo­
jemu narodu v svojih spisih najdražjo dedščino." 
Pa še drug Nemec, Vinko Rizzi, slavil je Preširna, 
ocenjuje njegove „poezije". ' Nekaka nejevolja se nas polasti, 
ako vzamemo knjigo in sicer dobro knjigo v roko, na ktero 
je poprej cenzura položila svojo omadežujočo roko. Л duha 
tega pesnika se cenzura ni mogla polastiti in najnedolžnejša 
pesen je prosved proti nadzorovanju slovstva po policiji; 
sleharna pesen je izjava svobodnega duha." 
To sliko slovenskih želj in „pridobitev" hočemo skle­
niti z imenovanjem ravnatelja dunajske „orijentalske aka­
demije": Otmarja Rausche rja, pomladi 1849. 1. vladikoj 
sekovskim. Poprej bi ne bil nikdo se spodtikal ob to ime­
novanje, saj so bile slovenske ovčice sekovske vladikovine 
navajene, da so jim pastirovali trdi nemški vladike. 
Po marčevih dneh se je pa občutil tudi v Slovencih 
neugodni položaj slovenskega prebivalstva sekovske vladi­
kovine in čuli smo že, da se je z novo silo pojavila za,hteva, 
da se naj za spodnji Štajar ustanovi posebna vladikovina. 
Več Slovenci niso zahtevali na crkvenem polji; tistih po­
sledic narodnega načela, ktere so sosedne narode dotirale 
do načrta lastne narodne crkve, Slovenec ni hotel po­
znati. A proti imenovanju Rauscherja, ki je bil popolnoma 
1 Dculschc Monatschrift aus Kärnten, 1849. ól. V tistem listu je zna­
menit tudi Rizzijcv članek „Österreich und Deutschland". Pesniku in pu­
blicistu Rizziju se postavi, kakor čitamo, spomenik v rojstnem mestu 
Spittal-u na Koroškem. 
234 PromeSčenje v Kromeriž. 
nezmožen slovenščine, čul se je grajajoči prosved celo iz 
crkvenih krogov, ki je pa izbudil grajo v glasilu crkvenem. ' 
13. Iz državnega zbora v Kromeriži. 
Še predno je prišel Dunaj v oblast cesarske vojne, pre­
mestil je cesarski patent državni zbor iz soparnega ozračja 
dunajskega v hladno dvorano nadvladiške palače krome-
riške. Palacky je iztaknil zboru novo mesto mirnega delo­
vanja; v plodoviti domovini Hanakov, na klasični zemlji 
mastnih močnatih jedil med Feaki češkega naroda, tam naj 
nadaljuje in dovrši državni zbor svojo pravo nalogo: novo 
ustavo Avstrije. Večina zborničarjev niti vedela ni kde je 
Kromeriž in ko so jim zemljepisci opisali mesto, oblil je 
mrzel pot levičarje. „Državni zbor gre v prognanstvo", to je 
bila soglasna sodba vseh, ki so se tako neradi ločili od mile 
poulične dunajske demokracije, od Nemcev in veselic prvo-
stolničnih; zdaj je bilo iti v tiho „kmetsko" mestico češko, 
med ljudi, ki niti razumnosti niso imeli za lepe govore, 
polne svobode, bratoljubja, požrtvovalnosti itd. levice. Marsi-
kteri je prosvedoval, stiskal pest — in vtaknil jo v žep, čuvši 
pok pušek pred vratmi dunajskimi, oznanujoč mu, da je 
spet pala žrtev revolucije, ktere se toliko poslancev ni moglo 
spominjati z mirno vestjo. Zato je bilo bolje, potuhniti se, 
obleči se v plašč lojalnosti, nič ali pa zgolj „črno-žolto" go­
voriti in s severno železnico odpeljati se v varno zavetje 
kromeriško. Tako je prišlo, da so uprav levičarji bili naj-
prvlje in v največjem številu v Kromeriži, pa da so bili 
uprav njihovi najpogumnejši voditelji tu najkrotkejši; kajti 
ni bilo varno, razjariti vlade; Schwarzenberg bi utegnil raz­
pustiti zbor, z mandatom bi ugasnila tudi poslaniška imu­
niteta in kaj pa potlej? Goldmark, Violand, Kudlich, Fiister 
i. dr. so imeli več ali menj resničnih in namišljenih grehov 
na svoji politični duši; tore je bilo treba jim biti opreznim.'2 
Da se je slovenskim poslancem tudi napotiti v 
Kromeriž, to je bilo čisto naravno in se je razumelo samo 
1 „Theolog. Zeitschrift" 26. majn. 1869. in 25. avg. 1849. „Slovenija" 
3. avg. 1849. 
3 Fiister se ni upal sam potovati v Kromeriž ; „tresoč se strahu je 
izprosil, da ga je Smolka soboj vzel." Widmann. Smolka I. 129. Smolka 
opisuje bojazljivost levičarjev v Kromeriži; ibid. 141. Füsterju je olomuški 
vladika prepovedal meševati. 
Volitev predsednika. Zapisniki dunajski. 235 
ob sebi; vendar jih je javno mnenje energično pozivalo, da 
nemudoma grejo tja., kamor kliče cesar lojalne poslance; da 
si naj bodo v Kromeriži vedno v svesti, da so Slovenci, naj 
se vedejo moški in ne obračajo plašča po vetru, niti se ne 
hlinijo levičarjem. ' 
Dne 22. novembra se je otvoril zbor v Kromeriži; 
dvomljivo je bilo, kdo naj predseduje; Stroh bach je bil 
do (i. okt. predsednik; ko je zbežal, bil je državni zbor iz­
volil podpredsednika S mol ko predsednikom. Ta izvolitev 
je bila čisto legalna; nelegalna je bila samo onim, ki sploh 
niso priznavali postavnosti zborove zbok terorizma od 6. okt. 
pečenši; njim je bilo vse delovanje zborovo od ondaj naprej 
revolucijonarno in glava te revolucije, nekako poosobljena 
revolucija, videl se jim je predsednik Smolka. A to ni mo­
tilo moža, ki nikdar ni jenjal, kder je bil uverjen, da ima 
za se pravico; odločno je vedno zastopal legalnost zbora in 
samo zadovoljno smehljaje se, vihal je velikanske brke, kadar 
so nasprotniki, poslanci, generali in vladni možje, ogovarjali 
ga samo z naslovom „podpredsednik". Ta odločen, a v ve­
denji tako miren politik, zastopal je avtoriteto državnega 
zbora tudi v Kromeriži takoj s čudovito, tudi nasprotnikom 
važno eneržijo: brez strahu zasede po slovesni veliki meši 
predsedniški stol, ne da bi zgubil besedice o tej stvari, raz­
glasi zbor otvorjen in pozove poslance, da naj volijo pred­
sednika; volitev se je namreč ponavljala vsaki mesec. 
Volilo se je in zmagal je po raznih okoliščinah kandidat 
nemško - poljske levice, Smolka, proti kandidatu Čehu 
Strobachu. 
Tisti boj so je ponavljil 27. novembra; na predlog des­
nice so se zavrgli zapisniki sej državnega zbora od 28. do 
31. oktobra, ker so bile neveljavne po cesarjevem patentu, 
ki je ustavil seje in velel preselitev v Kroineriž. Zanimivo 
je glasovanje slovenskih poslancev: z desnico so 
glasovali Ambrož, Črne, Dominkuš, Gajer, Kranjec, Miklošjć; 
z 1 e v i c o : pa trije kmetski poslanci : Sever, Stercin in Žu-
panec; ostali Slovenci so bili odsotni. 
Tista seja je važna bila tudi zarad nastopa novega 
ministerstva; predsednik knez Felicijan Schwarzenberg 
je predstavil svoje tovaviše in prečital svojega kabineta 
program. Iz besed ministrovih ni govoril več „svetovni 
duh" ; marveč se je v njih izraževala krepka zavest vlade, 
' „Novice" 8. nov. 1848. 
236 Schwarzenbergov program. 
da ji je rešiti jako konkretnih avstrijskih nalog in da ji daje 
zvršetek dunajske revolucije moč, pregraditi Avstrijo na novi 
podlagi, brez ozira na Frankobrod in na notranje separati­
stične težnje. 
„Mi prevzamemo vladno oblast z odgovornostjo vred ; 
trdno odločni, da bodemo zavračali kterikoli neustavni vpliv, 
a tudi ne bodemo dopuščali vpletanja v izvršujočo oblast. — 
Mi hočemo ustavno monarhijo odkritosrčno in brez pridržka ; 
osnovati jo hočemo na podlagi ravnopravnosti in ne­
oviranega raz vij anjavseh narodov in na podlagi 
ravnopravnosti vseh državljanov pred postavo; to 
ravnopravnost jamči javnost v vseh strokah državnega 
življenja, podpira jo svobodna občina in samouprava 
dežel v vseh notranjih zadevah; vse pa bode objemala 
vzajemna vez krepke osrednje vlade. Nadejamo se, da nam 
bode kmalu mogoče, učinek Vaših posvetovanj glede ustave 
predložiti sankciji cesarjevi. Ministerstvo se bode staralo, da 
prcosnuje upravo po zahtevah časa. Dvojni bo nam pri tem 
smoter: neprikrajšana ohranitev svobode, obljubljene avstrij­
skim narodom, in zavarovanje pogojev, brez kterih ne more 
obstati svoboda. — Žaljenje ravnopravnosti te prve pravice 
narodov, užgalo je domačo vojsko na Ogrskem. Proti oni 
stranki, ktere zadnji smoter je prevrat in odpad od Avstrije, 
vzdignili so se onde narodi, žaljeni v svojih najsvetejših 
pravicah. Vojska ne velja svobodi, temveč onim, ki hočejo 
narode opleniti svobode. Ohranitev vkupne monarhije, te­
snejša zveza z nami, priznanje in zavćirovanje narodnosti je 
vsebina naših teženj." Vlada obeta dalje spoštovanje svo­
bode, izvedenje kmetske odveze, in da ne stopi v zvezo z 
Nemčijo, dokler nista Avstrija in Nemčija vsaka za se do­
vršili domače osnove. 
Vladni program je v obče zadovolil Slovence, ' tembolj, 
ker je takoj pozvala vlada nektere Slovane v ministerstvo 
(Hrvata bar. Kulrnerja, Rusina Szaskiewicza) ; vlado so sma­
trali Slovani za zaveznico v boji proti razdirajočim nakanam 
Nemčije in Madžarije; ohraniti Avstrijo jedino in neodvisno, 
to je bil vzajemni program vlade in slovanske večine dr­
žavnega zbora, in imamo svedoke, da je vlada resno bila 
odločena, uresničiti svoj program „v soglasji z državnim 
zborom, to se ve, ako navdaja tista želja tudi državni zbor", 
' ..Novico' fi. dec, „Laib. Zeitg." '28. dec, „Grazer Zeitg.-1 17. dec. 
1848, „Slovenija" 12. Jan. 1849. 
Značaj novo vlade. 237 
pravi Helfert, ' državni tajnik in načelnik šolskega odseka v 
Schwarzcnbergovem ministerstvu. Naravno, da je bilo koj 
začetkom med vlado in zborom načelno nasprotje ob obsegu 
veljave bodoče ustave: vlada je nameravala ustavo za vso 
državo, ne da bi to načelo zahtevala naravnost za podlago 
ustavnemu načrtu državnega zbora; zbor pa je ostal na 
tistem stališči, na ktero ga je vladar postavil izprva: snoval 
je ustavo samo za zapadno polovico države; molče je brez­
pogojno priznaval nedotakljivost ustave in samostalnosti 
ogrske države. Ker vlada ni posegla koj izprva v dotična 
posvetovanja ustavnega odbora, nadaljeval je ta mirno svoje 
delo; nihče si ni bil svest nevarnosti, preteče zboru zbok 
onega nasprotja. Tudi druga nasprotja so se še-le polagoma 
pokazala: Stadion je stoprav ob novem letu pokazal se 
centralista; njegov načrt srenjskega zakona je namerjaval 
postaviti nad občine okrajne občine in nad te okrožne 
zastope po vzgledu francoskiii „départements", neposredno 
podredjene ministerstvu, ne pa deželni vladi. Te vrste cen­
tralizem je hotel z veljavo kronovin pokončati sta.ro federa­
listično podlago države in bivšo oblast kronovinskih upravnih 
gosposk razdeliti med okroge in ministerstvo. Dolgo je znal 
tudi Bach skrivati svoja načela, in zbudil je tore nado, 
da uprav on izvede narodno ravnopravnost; še le pozno se 
je pokazal v pristni svoji naravi dunajčana, kteremu so bile 
kronovino popolnoma neznane in kterega obzor je segal baš 
tako daleč, kakor se vidi raz stolp sv. Štefana. O Bachu 
velja, kar je pisal 3. novembra Schwarzenberg svaku Win-
dischgraetzu o poznejšem ministru Schmerlingu: „O kro-
novinah ne ve tudi ničesar". „Nemški centralizem" in 
„sistem sprave med narodi" sta načeli, ki se borita še den-
denešnji za krmilo naše države, ki pa Fischhof (če se ne 
motimo) jako dobro tolmači (poleg drugih razlogov) z do­
movino dotičnih državnikov : oni so dunajčani, ti pa izvi­
rajo iz prostranih tal krOriovinskih. 
Temeljnih nasprotij Sloveni tudi zato niso takoj zapa­
zili, ker je sem ter tj e pala za nje kaka drobtina raz vladno 
mizo — dočim so hleb sam hranili za Nemce in Madžare ; 
saj so celo na, Ogrskem upravo novo dobljenih županij 
dobili v roke malone sami Madžari, še celo Košutovci. •' To 
1 Geschichte Oestcrreichs IV. If. 404. Ravno nasprotno trdi Rogg, 
Ocsterreicli von Vilâgos liis zur Gegenwart. 1. 42, ki tej vladi ne prizna 
niti trohice poštenih namer. 
2 Helfert. III. Anh. 20. pismo 3. nov. 1848. 
a Helfert IV. II. 426. 
238 Nasprotje med vlado in Slovani. 
se je zgodilo navzlic odgovoru, ki ga je dal Schwarzenberg 
deputaciji slovanskega kluba, prosečega za varstvo ogrskih 
Slovanov: nobena ogrska oblast ne bode vladala Vojvodine 
in Hrvatske; pretežnost Madžarov, da se uniči in zastopniki 
vsoh ogrskih narodov se skličo na Dunaj in bodo sodelovali 
pri načrtu bodoče ogrske ustave; zakoni se bodo ogrskim 
narodom priobčevali v materinščini z veljavo prvotnega 
teksta. ' 
Slovani so bili in so ostali „vladna stranka" državnega 
zbora in so podpirali vlado vstrajno, večkrat celo zoper 
lastno prepričanje; pozno, prepozno so še le uvideli, da'je 
ta požrtvovalnost jednostranska, da je odnošaj naproti vladi 
brez vzajemne podlage in brez odkritosrčnosti, kar se tiče 
načel in programa vladinega. kako so se Slovani varali glede 
frankobrodskih volitev, bodemo še videli. 
Nekteri slovenski poslanci niso več prišli v državni 
zbor (Doljak, Stercin, Dolžan); a namestili so jih drugi (Jos. 
Črne, dr. Lavrič, dr. Ovijač), ki so bili gotovo dobri poslanci ; 
na pr. namesto ničle Sterčina je stopil dr. Mih. Lavrič za 
Kamnik, ki pa ni imel več prilike, sodelovati, ker je kmalu 
po njegovi izvolitvi preminol zbor kromerižki. Zmagali so 
Slovenci tudi v Mariboru in izvolili slovenskega oskrbnika 
Fr. Raduška, „s kterim smemo biti zadovoljni", pisala je 
„Slovenija". 'l 
Vročina, politična vročina oktobrova je dozorila toč-
nejše strankarske programe in na podlagi teh programov so 
se v Kromeriži osnovali in organizovali parlamentarni 
klubi. Temeljna proga strankarske organizacije je bila ta-le : 
ogromna zborova večina je uvidela najnujnejšo nalogo v osnovi 
Avstrije brez ozira na Nemčijo. Tisto navdušenje 
za Frankobrod se je bilo razkadilo ali pa se skrilo v naj-
skrivnejši kot nemških src; frankobrodska skupščina je uči­
nila to čudo, § 2. in 3. ustave nemške sta bila nekak ki­
tajski zid, ki je branil Teutoman8m avstrijskim pogled in 
vhod v obljubljeno deželo zjedinjene Nemčije, ktero so bili 
nameravali zgraditi iz razvalin Avstrije; morala sta ona od­
stavka močno oživeti spet. avstrijski patriotizem. Odslej je 
pa bila naloga zbora v Kromeriži tudi mnogo jasnejša in 
prostejša; odslej se je bilo truditi zgolj okrog ustave za 
Avstrijo samo, brez ozira na razmero naproti Nemčiji. Celo 
1 „Allgem. Ztg." 4. marca 184,9. Holfert IV. III. 253. 
2 9. febr. 1849. Propal je v Mariboru kandidat graSke „Slovenije", 
Ceh Dragoni-K enovsky. 
Federalizem in centralizem. 239 
najbolj vneti frankobrodci so morali v Kromeriži. pristopiti 
jednemu velikih temeljnih načel, ki sta bila izražena v pro­
gramih vseh strank: federalizem ali centralizem? 
Obe načeli sta izrecno hoteli Avstrijo osnovati napod-
lagi narodne ravnopravnosti; kako sta si pa bili 
navsknž glede, izvedenja tega načela, bodemo videli iz pro­
gramov pojedinih klubov. 
Najvažnejši klub je bil slovanski klub; združeni 
so bili vonjem slovanski poslanci z malimi izjemami; jedro 
so bih Cehi, njim so se pridružili Rusini, Slovenci in 
poljski kmetje. Sedeli so v njem tudi taki Slovenci, ki so 
poprej bih levičarji; v njem najdemo na pr. poleg Ambroža 
tudi Flucka in „zloglasnega" Smrekarja, ki se je bil 
nekako spreobrnil, ' ne da bi si bil mogel zadobiti zaupanje 
rojakov. Trojica Grašič, Sever in Stercin je pa raje glasovala 
z Korošcem Nagelem. « Zvati jih smemo nekake socialiste 
med Slovenci, kajti niso imeli za druge stvari razumnosti 
nego za nasprotje med gospodom in kmetom. „Špehovi po­
slanec" Stercin se je tudi jako tesno oklepal dr. Löhnerja ' 
„in vedno zrl nanj, da bi vedel, kdaj naj obsedi, kedaj pa 
vstane." » Tudi na zunaj se je pokazala preraemba; Ambrož, 
A. Crne in Gajer so se pomaknili v zbornici od leve proti 
središču; za njimi tudi Gorjup. » Imel je ta klub 120 članov 
bil tore najmočnejši. Ali vseh Slovanov vendar ni obsegal-
„Poljaki v fraku" se mu niso pridružili. Med Čehi i Poljaki 
je bilo dosti nesloge, osobito glede Rusinov; vročekrvni 
Rieger je nekdaj Smolko tako hudo razkačil, da je Smolkov 
prijatelj Ziemialkovski pozval Riegerja na dvoboj; a Rieger 
je poprosil Smolko oproščenja. « Soglasno so se pa postavili 
Cehi in Poljaki proti vladi v bran, kadar je šlo za narodno 
1 Herold 11. dec. 1848, „Wie der mann wohl hoissen maß"?" opi­
suje pokoro Smrekarjevo; т Kromoriži „hočo iztulitati prisego da ' ni bil 
nikdar radikalec". ' 
» „Slovenija" 26. dec. 1848. Dopis K.jev (Kozlorjev), ki se opira na 
pismo slov. poslanca iz Kromeriža. 
8 Pa je kmalu odšel. 
4 Kudlich, Rückblicke und Erinnerungen, III. 184. našteva na levici 
nemške radikalce, omikane Poljake, laške Tirolco in „več Slovencev". 
i Tako neki dopis. V Wallnorjevi sestavi pa čitamo sredi januvarja 
na levici ta-le imena: Smrekar, Gorjup, Grašič, Rulid, Ambrož. Laufenstein, 
Kavčič; na desnici: Miklošič, Fluck, Gajer, Kranjec, A. Črne, J. Črne Rak 
Dominkuš, Sturm, Sever, Županec. Gl. tudi Mayer-Neumann, Erinnerung 
an Kremsicr. „Morav. nowiny" 31. Jan. 1849. V teh sestavah ni ločeno sre­
dišče od desnico in levice. 
« Widmnn, Smolka 142. 
240 Slovanski klub. 
ravnopravnost proti vladinim poskusom uvesti n. pr. pri 
Rusinih nemščino upravnim in poučnim jezikom, ali kakor 
je neki dovtipnež trdil „provizoričnim narodnim jezikom ru­
sinskim." A brezuspešen je bil poskus spraviti oba naroda. ' 
Lepo je pa klub gojil pobratimstvo med ostalimi narodi slo­
vanskimi in tudi med našimi in ogrskimi Sloveni. Deputacije 
o slovaških zadevah smo uže omenili. Srbom so pokazali 
svojo ljubav povodom vrnitve srbske deputacije iz Olmuca. ; 
Zvečer 14. dec. so jim napravili slavnosten banket; med 
Srbi sta bila Mih. Obrenović in mladi general Stratimirović ; 
napivalo se je vsem tedanjim junakom in kolovodjem av­
strijskega slovanstva: Jelačiću, Rajačiću, Šafariku ; pozabili 
niso na cesarja in — ministerstvo „v nadi. da bode tiralo 
politiko pravičnosti." Poljakov ni bilo ne jednega blizo. 
Pridružili so se klubu pa Poljaki o drugih prilikah, 
n. pr. o priliki peticije, v kteri so slovanski poslanci (med 
njimi je podpisan A. Črne) vlado prosili, da zboljša gmotni 
stan učiteljev, jih oslobodi „srainotečih poslov crkovniških", 
poviša duhovščini kongruo itd.3 
§ I. klubovih pravil je slovel tako-le: „Zbor slavjanski 
priznava za svojo nalogo oskrbovati in podpirati po moči 
ustavno svobodo avstrijskega cesarstva in posameznih nje­
govih dežel, narodne in druge politične zadeve avstrijskih 
Slovanov na podlagi najpopolnejše ravnopravnosti vseh na-
rodnostij v avstrijskem ustavodajnem zboru in pri avstrijski 
osrednji vladi." 4 Postavil se je klub na strogo narodno in 
dosledno federalno stališče. Organ, duša klubova, je bil Pa-
lacky, rki se je za svoj načrt boril v ustavnem odboru, iž 
njega pa izstopil, uvidevši, da ne opravi ničesar; v klubu 
je potem deloval za federativno Avstrijo. V klubu so se raz-
govarjali o vseh predmetih, o kterih je bilo obravnavati 
zboru ; treba je bilo različna mnenja klubovih frakcij zjedi-
niti; često je bilo treba tej ali onej frakciji podvreči se volji 
večine tudi v jako načelnih pitanjih. Dokler je bilo le mogoče 
podpiral je klub vlado, dokler ni 4. januvarja odkril zevajočega 
prepada med njima. Ü nasprotjih v klubu samem nas pouče 
1 N. pr. oklic „Lipo slovansko" Poljakom. „Slovenija" '28. nov. 1848. 
Interpolacijo v zadevali nemščine v iztočni Galiciji, gl. Keichstagsvcrh. 1. febr. 
in 0. marce. 
a „Laibaelier Zt.g." 21. ..Slovenija" 22. dec. 1848. „Mor. now." 18. in 
23. dec. 1848. 
» ..Bohemia" 27. dec. 1848. Zora dalmatinska 1. febr. 1849. Helfert 
III. 313. 
* „Slovenija" 20. febr. 1849. 
Klub levice. 241 
razprave ustavnega odbora, da se pa tudi glede na razprave 
v državnem zboru samem ni dognala v vsakem slučaji po­
trebna sloga, to še pozvemo. 
^Levici je zložil program dr. pl. Lühner:1 „demo­
kratična monarhija, ravnopravnost vseh narodov, ki se pa 
more uresničiti (kolikor to dovoljuje obstoj krepke osrednje 
oblasti) samo na ta način, da se da vsakemu narodu samo­
stojna uprava in zakonodajstvo in da se brez absolutne nuj­
nosti ne pridevajo člani tuje narodnostne skupine upravnemu 
krogu drugega naroda." Avstrija mora biti tore fed ora-
tivnadržavap e teron a rodnih držav: poljske, češke, 
slovenske, laške in nemške. K slovenski Avstriji bi 
pripadala Kranjska, Štajarska in Koroška južno od Drave in 
slovenski del Goriške; upravni jezik bodi slovenski; tej dr­
žavi bi mogle pristopiti Hrvatska in Slavonija. V vsaki 
državi bi naj bil poseben parlament, eksekutivo pa bi izvr­
ševali državni tajniki za notranje zadeve, za pravosodje, 
prosveto, bogočastje, finance in poljedelstvo; vsaka država 
bi imela svoje najvišje sodišče. Vse ostale zadeve pa bi bile 
v področji osrednje vlade, oziroma osrednjega parla,menta. 
izvoljenega nekoliko po deželnih zborih, nekoliko neposredno! 
Znamenito je, da Lühner razmere z Nemčijo niti ne omenja 
tako „previden" je bil postal. 
Na prvi pogled se nam pokaže jaka sorodnost med pro­
gramom desnice in levice. Palackega in protinožca (antipoda) 
mu Löhnerja;- samo da je Löhner hotel češko razkosati in 
osrednji oblasti še menj pravic pustiti nego Palacky. Glede 
1 „Klagonfurtor Ztg" 10. dee. 1848. „Lloyd-' 3. doc. 1848. Mcyncrt 
ft 18, Helfort III. : j 1 (>. Zadnji imenuje ta program „verrückt". ..Celjske No­
vino" '•>!). nov. „Slovenija" ft. in 8. doc. 1848. Kozler: „Das Prog'r. der Linken 
mit. Rücksicht, auf Slovenisch- u. Italienisch- Oestorreich. Kozler zahteva za 
osrednjo vlado tudi ministerstvo notranjih zadev, pravosodja in bogočastja; 
imenoma glede pravosodja bi sicer spet prišli do tiste mnogovrstnosti, ki' 
je bila pred objavljenjem gradjanskoga zakonika. Löhnerju dokazuje nedo­
slednost, ker v „poljski Avstriji" tlači vkupej Poljake, Rusine in Kumune-
kara „Slavoniseh-Oestcrreieh" mosto „Slovcnisch-Oostcrrcich" odtrganje ko­
roških Slovencev o levem bregu Drave in združenje Dalmacije z „laško Av­
strijo". „Ein bolni auf das princip der nationaleäl.'wäre auch' die zuthoiliing 
des Küstenlandes mit seiner vorwiegend slavischen bcvölkerung zu ..Italien. 
Oestorreich". Marveč bi Primorje moralo priti k Sloveniji, a ondotnim 
Lahom bi se pustil domači jezik v crkvi, .šoli, srenji in okraji. Sumljivo 
se mu vidi konečno, da- molči Löliner o nemškem pitanji. Prim, program 
Iilciwoisov, str. 150 in 157. 
- Celo ultra-nemška „Schnellpost" v Gradci je zagovarjala načelo fe­
deracije (ft. doc. 1848.) zajedno z grašku ..Volkszeitin'ig" tistega duha; ••!. mar. 
1849. „centralizacija je mogoča samo pod železnim žezlom absolutizma." 
Slovenci in 1848. leto. 10 
242 Klub srcdiSča. 
Slovencev je ta program bil preneđosleđen : slovenske kraje 
na levem bregu Drave je odločil Nemcem, Slovence istrske 
pa Lahom. ' Prosvedi niso izostali, osobito iz slovenskih 
krajev istrskih ne, n. pr. iz Lovrane. - Znamenito pa je to, 
da je Ultra-NemecLühner onde snoval zjedinjeno 
— Slovenijo! 
Löhner se je ujemal glede bodočega združenja Slovencev 
in Hrvatov celo s „Slovansko Lipo" zagrebško, kajti tudi 
„Lipa" je zahtevala „demokratsko monarhijo", „federacijo 
vseh avstrijskih narodov", „tesno zvezo «Slovenci.3 Löhner 
je tore hotel Slovencem več dovoliti, nego sam Kavčič, a 
Lohnerjeva stranka je bila mala, kajti ni bil pravi voditelj 
levice.4 
V središči so sedeli nemški centralisti. (Hein, Vacano, 
Mayer, Doblhoff, Pillerndorf itd.). Program te stranke je za­
hteval „svobodno, jednotno močno Avstrijo, ustavno monar­
hijo s povsem narodnimi (volkstümlich) uredbami, ravno­
pravnost vseh državljanov, pravico svobodnega narodnega 
razvijanja in narodne asocijacije, ravnopravnost vseh narodov 
ne da bi imel, kteri sjrpramacijo, srenjsko samoupravo, tore 
uresničenje demokracije. Država naj se zgradi tako-le: pod­
laga jej bodi svobodna srenja, nad svobodno srenjo bodi 
okrajna srenja in okrožni zbori ; okraji in okrogi naj se raz-
dele po narodnosti, n. pr. Štajarska v dva. Koroška, Kranj­
ska, Primorje v vsaka v jeden okrog, Moravska v dva, Sle-
zija v jednega, Češka v tri češke •"' in dva nemška, Galicija 
v dva, poljska in štiri rusinske. Bukovina v jeden okrog. 
Deželni zbori naj se vole po številu prebivalstva; kder ima 
dežela samo jeden okrog, onde je okrožni zbor ob jednem 
deželni zbor. Sieharno kronovino vlada „minister — guverner", 
ki je član ministerstva, odgovoren deželnemu in državnemu 
zboru in vkupnemu ministerstvu. Narodne prepire rešuje 
narodno sodišče, v ktero pošljejo narodi jednako število za­
stopnikov. Državni zbor je razdeljen v dve komori, v narodno 
1 „Slovenija" 8. in 22. dec. 1848. „Laibacher Ztg." 16. dec. „Novice" 
13. dec. M. Majar je v „Sloveniji" 2(5. dec. zahteval, da se zjedine vsi av­
strijski Slovani v jedno državno skupino, a slehrni narod naj ima svojo 
upravo in bodi ravnopraven z ostalimi. 
5 Agitacijo po Istri osvetljujo dogodki v novigrnškem okraji, gl. „Slo­
venija" 23. marca 1849. dopis iz Novega Grada 8. doc. 1848. 
8 „Oestcr. Correspondent'' 31. doc. 1848. 
4 Voditelj je bil Pretiš, govornik pa Sclmaclka. 
s Čehi pa so vedno branili norazdružljivost svojega kraljestva. 
KM) nemških Avstrijcev. 243 
komoro in v komoro dežel in krogov; ' krona ima omejeno 
pravico ugovora. Z Nemčijo se naj sklene trdna in vstrajna 
zveza, ker imata obe državi tisto podlago svobodnih uredeb • 
Avstrija naj bo zaveznik Nemčije na podlagi zavezne pogodbe' 
a se-le, kadar se Nemčija „uredi popolnoma." * 
Januvarja meseca 1849 se je nekaj poslancev ločilo od 
središča m osnovalo „n emško-avstrij ski klub"- pro­
gram je bil bistveno tisti s programom „levega središča" •• 
poudarjali so pa poleg „ravnopravnosti narodov gojitev nem­
ščine dostavljaje, da se odreko „ideji supremacije" ; narodno 
ravnopravnost so celo šteli med pogoje zveze z Nemčijo •' 
Središče tore ni bilo federalistično, nego je zahte­
valo centralizacijo za Avstrijo in sicer na tisti pod­
lagi, ktero je označil v ustavnem odboru Brestel, namreč 
na podlagi okrog o v. Nedvomno je tu Brestel (kakor 
poprej tudi Löhner) imel za vzgled francozko upravo- tudi 
pri nas naj bi nehale stare jednote; če tudi ne hipoma pa 
vsaj polagoma bi se morale umakniti okrogom. Za te okroge 
pa ni Brestel dosledno zahteval narodnih mej drugače bi 
bil moral razdeliti tudi Koroško, Primorje in Šlezijo, ne ' pa 
pustiti te kronovine sleharno samostojni okrog. Za Slovence 
ta program tore uže zato ni bil ugoden; zboljšal bi tak si­
stem bil samo stanje kranjskim in štajarskim Slovencem 
za ostale pa bi bil potrdil stare razmere; razven tega bi' 
bil pa tak sistem vedno bolj razvijal centralizem, slabeč 
moči dežel m osredotočujoč sile gmotne, duševne in poli­
tične v središči na Dunaji. F 
x .• Fa, ne, ?amo državneSa zbora klubi so se bavili z na­
črti kako bi se osnovala nova Avstrija; bilo je to takrat, 
epidemično. Karo 1 Me leer * na pr. je nasvetoval, da se 
; Prim, ustavo Zjodijenili držav v Ameriki; „kongres" zastopa dr­
žavne mtorese v dvojnem omu: senat zastopa federativni princip (vse države 
so zastopane po jednakem številu odbornikov), komora poslancev ,m za 
pXrX (V P SmiSh° JOdinStV°' in je izV0^e"a nepolno 
7*„« r '^lft^"furt0'' ?&" B- dcc- ..Woyd" 20. nov. Helfert III. 314. ..Laib-
/tg. 5. dec Meynert „10 prav, da se je ta probam uže razvil na Dunaji-
a to je «nota Grazer /tg."3. doc. „Mor. now." 4, doc, Slovenija" 10. "Z 
1849. „Neue /oit" 13. febr. Ш',1. 
-i •„• "•'90sten'' Correspondent" 1. decembra 1848. Helfert III 314 Neue 
ГЛ^'1 18.J!'- Y kroiiolog. oziru se nam zdi potrebno opomniti da 
m določit! bilo casa kdaj sta se oba dela središča sa mo s to in o osno­
vala; zato je protislovje, med Ilelfortom in „Neue Zeit". Helfert'i V II' V) 
pravi da se je „levo središče" osnovalo še-le po 8. jan. 184!), a ta klubïe 
priobčil svoj program uže zadnje dni novembra meseca 1848. 
4 Pozneje profesor ljublj. gimnazija. 
16; 
244 • Severov nasvet. Ambroževa pritožba. 
naj da vsaki narodnosti na Dunaji nekak zastop in ministri 
naj vsaki teden enkrat pohodijo sleharni zastop, da jih mo­
rejo tam interpelovati. ' Kalchbergov načrt smo užc 
omenili; osnovan jo bil tudi na podlagi federacije.2 Veliko 
pozornost je zbudil nasvet Hrvata Ostrožinskega. :l 
A oglejmo si delovanje državnega zbora. 
Tu in tam je tudi kteri slovenskih poslancev v držav­
nem zboru vložil samostojne predloge; tako na pr. je 21. 
dec. 1848 nasvetoval Sever,'1 da se odpravi užitnina in 
namesti s progresivnim davkom od imetja; da se odpravi v 
notranjem finančna straža in ostane samo za stražo ob 
mejah ; kmetskim posestnikom naj se da neomejena pravica 
do izročitve svojega imetja po lastni razsodbi tistemu sinovi, 
kterega smatrajo najsposobnejšim za dobro kmetovanje; ta 
sin naj se osvobodi vojne službe, kakor tudi soprog posest-
nice, ker skušnja uči, da dobri kmetovalci se vzgajajo samo 
pri plugu, dočim se kmetski sinovi pri vojakih „odvade polj­
skemu delu in navado marsikterih nepotreb, domov prišedši 
slabo kmetujo, zadolže se in pridejo na nič". Sever teh pred­
logov ni utemeljeval, ker je bil nesposoben za to; zbor jih 
ni podpiral, nego kar zavrgel. Ambrož pa se je pritožil o 
nekterih kranjskih grajščinah, ki samolastno uničujo gozde, 
neozirajoči se na pravice kmetov glede kurjave in paše; z 
uničevanjem gozdov se te pravice tudi za bodočnost stav­
ljaju v nevarnost. Vlada naj tem neredom stavi meje in 
varuje pravice kmetov. •' Vmes so se posvetovali v slovan­
skem klubu o svečanostih na Velegradu, ob godu sv. Cirila 
in Metoda; izvolili so poseben odsek, v kterem je bil tudi 
Ambrož poleg Braunerja, Pražaka, Onerala in Rusina Lom-
nickega; Poljaka ne najdeš nobenega;11 izvršil se načrt ni, 
ker je državni zbor prej preminol. 
Preteke] je mesec december ne da bi bil državni zbor 
se lotil svoje glavne naloge, ustave. Najvažnejši dogodek je 
bil nastop cesarja, Kranja Jožefa L; stoprav po novem letu 
1849 so se pričele obravnave o „temeljnih pravicah". Ze 
nad četrt leta so bile priobčene te pravice in znane vsa-
• „Carintbia" 23. sej)):. 1818. 
» Tudi „Grazer Ztg." 8. nov. 1818. Nek drug nasvet „Grazer Ztg." 
e. 1848, tudi 2-_>. nov. 1848. 
3 Ponatisnen v Pejakoviéevi knjigi: Aktenstücke. 
4 Stenogr. Reielistagsverliatidlnngen IV. lito. 
•'• ]))id. J V. 301. Odgovor Stadionov graja kmetske izgrede, taji isti­
nitost, opustošenja gozdov po grajščinir.ab. Ibid. IV. r>üi) 
<•• „Bohciii'iir'SJO. Jan. „Mor. Now.- 8. febr. 1811) 
„Temeljno pravico". §. I. 245 
kemu, tudi vladi, in vendar ni bila vlada dotlej še izrekla 
svoje sodbe o njih; večina sama se je smela nadejati, da 
vlada odobrava načrt ali pa da se bodo potem prijateljskih 
obravnav dale poravnati težkoče, ne da bi se žalila avtori­
teta vlade ali „suvereniteta" državnega zbora, kajti o tej se 
je zboru še vedno sanjalo, dasi je bilo znamenj dovolj, 
osvetljujočih nasprotno mnenje vlade Schwarzenbergove. Po­
navljalo se je, kar se je godilo o priliki posvetovanja o Kud-
liehovem predlogu; tu kakor tam je molčala vlada o vsem, 
tudi v jedru načrta, tu kakor tam je igrala vlada vlogo 
„deus ex machina". 
Dne 4. januvarja se je pričela razprava o „temelj­
nih pravicah",1 tistem prepisku iz „človeških pravic" in 
ustav drugih držav, v kterem je izcimila vročina dunajskega 
poletja nektere stavke, ki so bili umestni samo tam, kder 
si je narod volil vladarja in mu izročil suverenitêto „po mi­
losti naroda", nikakor pa v naši monarhiji s starodavnimi 
tradicionalnimi podlagami in načeli vladanja „po božji mi­
losti." 
Koj § 1. se je glasil: „Vsa oblast izvira iz na­
roda".-
Ko se je pričela razprava, vstane minister grof Sta­
dion in vloži prosved proti tej doktrini: „Dedno monar-
pravico 
lovanja pri zakonodajstvu. Stadion v imeni vlade zanika 
tore narodno suverenitêto; pa to ni bila glavna stvar; raz­
burilo je zbor marveč oblastno, nepričakovano vedenje vlade, 
ki bi bila brez truda lehko zlepa odstranila oni odstavek; 
način tore in oblika, to je bilo razžaljivo za zbor, za des­
nico in levico, za vse, kterim je bilo res kaj do samostoj­
nosti zborove, kteri niso marali dostojnosti zborove žrtvo­
vati samovolji in poveljem vlade. 3 Razburjenje je bilo tako, 
1 Vsebino najvažnejših odstavkov in stališče slovenskih poslancev po­
vemo o priliki. 
•' Predlog menjšine b. ..Die aufgäbe des Staates ist der schütz der 
rechte und die forderung des gesammtwols. Die ausübung der rechte jedes 
einzelnen findet in don gleichen angebornon rechten jedes andern und im 
staatszwecke die notwendige und natürliche bcscliiänkung". Podpisani: 
dr. Kranjec, Lasser, Pinkas, Ratz. ..Abendbcilage der Wiener Ztg." 23 
dec. 1848. 
° Bivši minister Wosscnberg tudi graja obliko vladne izjavo. Briefe 
Wessenbergs an Isfordink I. 0. 
246 §. i. 4. jairavar. 
da ni bilo mogoče posvetovati se dalje ; seja se je zaključila 
in zbrali so se klubi, da bi sklenili, kaj je umestno. 
Tudi slovanski klub je bil razburjen; ni hotel niti po­
slati poverjenikov, ki bi se po želji vlade posvetovali ž njo 
o potrebnih korakih; hude so bile debate v klubu, kterega 
večina je bila že poprej proti § 1. imenoma Rusini in ne-
kteri Slovenci. ' Kar se je zdelo dotlej nemogoče, to se 
je vendar zgodilo: levica in desnica sta se zjedinili 
in 8. januvarja je citai dr. Pinkas v državnem zboru od­
govor večine 177 poslancev ministerstvu. „Visoki državni 
zbor izjavlja: Obžalovanjem smatra izjavo... ministerstva. 
po kteri se mora zdeti izraženje celo najlojalnejših čutil pri 
glasovanji o tem odstavku ne več svoboden in neoviran 
sklep, temveč samo izraz usiljenoga mnenja, po vsebini, ob­
liki in motivaciji za nedostojno časti svobodnih zastopnikov 
narodovih in za močenje svobodnega izraževanja svojega 
mišljenja, nasprotujoče pomenljivosti državnega zbora, ktero 
sta dovolila cesarska patenta 16. majnika in 6. junija 1848". 
To izjavo je podpisal ves slovanski klub z levičarji vred. 
Po kratki debati se je odobrila s 196 glasovi proti 99; za 
njo so glasovali gotovo vsi Slovenci; a imen ne moremo 
navesti, ker niso glasovali po imenih. 
Pa to je bila samo formalna stran; zoper § 1. sam 
se je vpisalo nekaj slovenskih poslancev: U lepi 6, 
Gorjup, Smrekar, Fluck, Rak, poleg Michalskega, Bilin-
skega, Lasserja, Helferta i dr.; za § 1. se ni vpisal nijeden 
Slovenec. 
V seji !). januvarja je pričel debato dr. K. pl. U1 e p i d 'l 
poudarjaje, da je pri tem pitanji jemati ozir na „pravna tla 
za temeljne pravice". „Ta pravna podlaga je stoletna Av­
strija, v kteri sta dejansko oba bistvena faktorja državnega 
združenja, namreč vlada in podložniki, prisotna v istini in 
pravomoćno". Ustava mora izvirati iz vkupne volje obeh 
faktorjev. Cesar Ferdinand jo razglasujoč ustavo določil, „da 
sporazumljenje zaznamuje iz samoizvoljnosti cesarjeve izvi­
rajoče potrdilo ustave, sklenene po ustavnem zboru". Tisto 
načelo izrekel je patent 18. oktobra 1848; s tistim pogojem 
je prevzel vlado Franjo Jožef; tisto načelo je priznal često 
tudi državni zbor, v tistem smislu nas je poslal narod sem. 
Gotovo nas bodo z veseljem pozdravili narodi, ako dovršimo 
novo Avstrijo v sporazumljenji s krono ; nova zgradba bo 
« Helfert IV. II. 23. 
2 Rcichstagsverhandlungen IV. 306. 
! Ulopićov predlog. Gorjnp. Smrekar. Lanfenstein. 247 
blagonosna nam, čestitljiva inozemstvu, svetišče svobode 
vsem narodom, in v njeni širni kupoli se bode bleščala v 
solnci avstrijske svobode pomlajena stara in čestita cesarska 
krona". Zato se naj izpusti § L, „ker ne spada sem". 
Po Borošovem govoru, poČenšem od ustvarjenja Ada­
movega, poprime besedo Gorjup; '.upisal se je bil še pred 
izjavo Stadionovo, hoteč govoriti proti § ]., osobito iz raz­
logov „razumnosti in dejanstvenih razmer" ; a raje opusti 
to. Za njim pobija § 1. Smrekar- češ, „da se je uže pre­
daleč pomeknil kazalec časa, previsoko stoji na nebu solnce 
inteligencije; nikdo ne more več zagovarjati historičnega 
prava, ako nasprotuje večnemu pravu pameti, s ktero se ne 
ujema Talleyrandova legitimiteta". A pri vsem tem je proti 
§ 1. s stališča naše revolucije, ki ni nikder zahtevala, da 
se naj suvereniteta vrne narodu, nego vsegdar potrjevala (?) 
zgodovinsko pravico dinastije. Proti onemu odstavku je tudi 
državna razumnost; na Francoskem so bile občne „človeške 
pravice" „mrtvaško zvonjenje svobodi". 
Laufenstein posreduje 10. januvarja :1 s tem-le pred­
logom : „Vsem državnim oblastim sta korenina narod in 
vladar; vladar in narod sta jedna". Ker pa je prepozno stavil 
ta nasvet, ni se mogel vzeti v pretres. 
Jako zanimiva je bila debata, osobito po govorih Smol-
kinih in Riegerjevih; oba sta pobijala izraz „Avstrijec" in 
nasvetovala namesto njega besedo „državljan". Smolka je 
govoril kakor obično zmerno, dostojno; strupenih zbodov ni 
uporabljal. To pa je zval sarkastični Rieger inače. Rekel je : 
„Ustavni odbor bi bil moral nasvetovati ta-le § 2.: Koj po 
rojstvu se mora sleharni Čeh, Poljak, Italijan,1 Madžar po­
močiti v reko Lethe, da pozabi, da je njegova tisočletna 
zgodovina starša od skupnega avstrijskega cesarstva. § 3. : 
Koj po rojstvu se mora sleharni avstrijski državljan' (ali 
poleg nazorov gosp. poslanca Wildnerja) sleharni Avstrijec 
črno-žolto pobarvati kakor pri mitnicah bruno, da ga država 
ne zgubi. Smolkova in Riegerjeva je obveljala: za Wildner-
jeve „Avstrijce" je glasovala samo četvorica poslancev. 
Ulepićev predlog je obveljal z izdatno večino; 
saj pa tudi ni bilo tako težko glasovati zanj, kajti ni zame-
i taval načela samega, nego je samo izrekel, da tista dok-
| trina o narodni suvereniteti ne grede v § 1. A Bach je 11. 
' Ibid. IV. 316. 
2 Ibid. IV. 321. 
8 Ibid. IV. 334. 
248 § 3. in daljo. Ulepic. 
januvarja naravnost izjavil pikro resnico, da pomeni odo­
bravanje Ulepićevega predloga proti Riegerjevim nazorom 
odobravanje načela, ktero je vlada izrekla 4. januvarja. 
Mogočni naskok državnega zbora na pozicijo vlade je 
bil tore odbit; vlada je zmagala in v narodu je propalo spo­
štovanje do zbornice in nada, da ukrene ta zbor kaj uspeš­
nega; koj po tej pogodbi je pa razpala tudi protinaravna 
zveza desnice in levice, kajti politični interesi, dasi obema 
često vzajemni, niso še imeli toliko sile, da bi vstrajno mogli 
vezati narodno ločene stranke. 
§ 3. je določeval ravnopravnost državljansko 
in razveljavil stanovske predpravice. ' Dr Kavčič je za­
hteval, da naj se inozemci izključe iz državnih služeb in 
dopuščajo v narodno stražo samo izjemoma in samo tedaj, 
ako so se poprej naturalizovali (17. jan.). Večina pa je iz­
ključila inozemce iz državne civilne in iz službe v narodni 
straži; avstrijskim državljanom pa se je priznala ravno­
pravnost pred zakonom, varnost svobode itd. 
§ 'i.'1 je zahteval javno in ustmeno pravosodje 
in porotna sodišča za zločine, za politične in tiskovne 
prestopke. Ulepić pozdravlja javnost „krasni paladij pravice" 
„apelacijo na javno mnenje, na občečloveški razum. Doslej 
so bile Justiciji oči zavezane, zdaj je čas, zdaj je dostojno 
svobodne Avstrije, da jej odvežemo zavezo, da jasno vidi, 
kako naj odslej rabi tehtnico in sodni meč." Njegovi nasveti, 
kako naj se natančnejo določi o dotičnih stvareh, pa so pro­
pali po ugovorih Riegerjevih. 
K § 0. ki je zahteval od pravljenje smrtne kazni 
za politične zločine in odpravljenje nekterih dotlej 
navadnih kaznij (javnega dela, izpostavljenja, telesnega uži-
gosanja, užiganja, državljanske smrti in izgube imetja) je 
Ambrož z neko menjšino odborovo nasvetoval, da se naj 
odpravi smrtna kazen sploh ; govoriti je hotel za ta nasvet 
tudi Ulepić, za nasvet odborov pa Gorjup; a konec debate 
jima je vzel besedo. V smislu odborove večine se je s 197 
zoper 10(4 glasov odpravila smrtna kazen za politično zločine. 
Posebno pomenljiva je bila pa vsebina § 10, ki je določeval 
svobodno selitev (freizugigkoit) glede osob in imetja; 
omejitve naj bi dovoljeval samo „občinski zakon" — tako 
1 Eeichst.agsverh. IV. 374. Menjšina (Ambrož, Itiegcr, Ziomialkowski 
itd.) je predlagala, da država niti ne podeluje niti no priznava „adolsbe-
zeichnungen." 
2 Ibid. IV. 624. 
Crkveni odstavki : § 13—19. 249 
je nasvetovala večina odborova, dočim je menjšina (Kranjec, 
Palacky, Ziemialkovski, Pinkas) v smislu federalizma hotela, 
da se naj ta pravica omejevanja podeli „občinskim redom"; 
federalisti so naposled tudi zmagali. 
„Svoboda" je narekovala tudi §§. 13—19. v crkvenih 
zadevah, zoper ktere so vsi avstrijski vladike vložili odločne 
prosvede. Ker so bili glede vsebine ti. odstavki medsobo v 
tesni zvezi, ukrenili so po predlogu Kavčičevem in Ule-
pićevem, da se v splošni debati obravnava najprvlje na­
čelo §. 13—15, potem pa da sledi debata o pojedinih od­
stavkih, ki so določevali, dà se vsem državljanom jamči 
svoboda veroizpovedanja in bogočastja (§ 13), da država ne 
priznava nobeni crkvi nobenih predpravic in da se nikdor 
ne sme siliti k bogočastju njemu tujega veroizpovedanja 
(J5 U), ' da se naj po posebni postavi urede odnošaji med 
crkvijo in državo, imenoma glede crkvenega imetja in vo­
litve crkvenih predstojnikov ; pogoji za obstoj ali za odpravo 
samostanov in duhovnih redov (§ 15). Neka odborova menj­
šina (Ambrož, Pinkas, Ziemialkowski itd.) je zahtevala, 
da se naj iz Avstrije odprave Hgvorjani, jezuiti in redempto-
risti zarad nevarnosti državi; ob imetji teh redov in ob 
ostalih redovih naj se sklene poseben zakon. Dodati hočemo 
še, da je § IG. določeval ravnopravnost državljanov brez 
ozira na veroizpovedanje, § 17. zahteval civilni zakon,'- § 18. 
svobodo vedo in uka, § 10. javni pouk na državne stroške, 
a ne da bi imele nanj vpliv verske družbe. Izmed poslancev, 
ki niso bili člani ustavnega odbora, stavil je n. pr. dr. Ovijač 
predlog, da se naj za Žide sklene poseben zakon o ravno­
pravnosti. 
V podrobni debati je dr. U1 e p i ć svobodo vero­
izpovedanja in vesti priznaval „pristno in sveto človeško 
pravico", kajti „nravstveni zakon veli človeku iskati resnice 
in živeti poleg nje. •' V to stran narodnega življenja ne sme 
1 Več predlogov mcnjäin ; n. pr. : „nikdor se ne sme siliti, da spol-
nujo zapovedi svoje ali tuje vere" (Kranjec. Palaeky, Fischhof i dr.). 
„nikdor se ne sme siliti, da se udeležuje crkvenih opravil in slavnostij kte-
regakoli bogočastja" (Fluck, Ambrož, vladika Jachimowicz itd.). 
» Menjšina (Gorjup, Lasser, Jachimowicz i dr.) je zahtevala, da se 
natenko določi, da jo zakon voljavon v gradjanskem smislu samo, ako se 
je sklonila zakonska pogodba pred postavno gosposko. Pri § 19. jo menjšina 
(Kranjec, Palacky, Jachimowicz itd.) hotela, da so verski pouk no odtegne 
vplivu crkve. K temu odstavku je stavila tudi še drugo nasvete menjšina 
(Gorjup, Palacky, Rieger itd.) n. pr. nikdor no sme otrok pustiti brez 
pouka, pouk bodi brezplačen itd. 
8 Reichstagsverh. V. 144. 
250 Crkveni odstavki. Dlepid 
segati nobena posvetna moč, in kder je to vendar storila, 
provzročila je sama krvavo močeništvo." To „svobodo za­
hteva tudi čisti krščanski nauk veleč nam : „Preiščite vse, 
ohranite pa kar je dobro." Ako se pa ustanovi crkev in 
prodere v državne plasti, tedaj se predrugači odnošaj naproti 
prosvetni, državni oblasti." Pravo se ne da ločiti od nrav­
stvenega zakona; zato mora tudi država imeti moralno silo, 
ker bi sicer ne mogla vstrajno strahovati divjih prirodnih 
sil. Iz tesne zveze prava z nravstvenim zakonom pa izvira 
nujnost vere v višjo, nravstveno božjo moč. Ta vera pomaga 
revežu več, da mu več tolažila nego država. Crkev in vera 
sta zatore na vzvišenem stališči v državi; oni sta jej duša; 
državi ne sme biti zatore vse jedno, ktere vere so državljani, 
niti ktero bogočastje naj varuje njegova oblast. So nauki, 
ki prete nevarnost imetju in zakonu, izrastki socijalizma in 
komunizma, delujoči v državnem organizmu kakor tenek a 
morilen strup in pospešujoči anarhistični pogin države." Svo­
boda vseh bogočastij bi bila indeferentizem „in država ne 
more in ne sme biti indiferentna na.proti duševni sili, saj 
so njegove in njene korenine v tistih nravstvenih tleh. Crkev 
in država stojita vspored in druga poleg druge in že veke 
prešinja v Avstriji krščanstvo, vladajoče v duhu resnice in 
ljubezni, vse odnošaje narodnega in državnega življenja in 
je vstrajna, nravstena podlaga državni osnovi. Verski inde-
ferentizem bil bi nravstveni indeferentizem, a nravstveni 
indeferentizem ne more ugajati državi, ker je nravstvenost 
najtrdnejša podlaga pravu. Država se ne more in ne sme 
odreči pravici do urejevanja vnanjih crkvenih razmer. Zato 
naj se glasi § 13. tako-le: „Vsakemu državljanu se jamči 
svoboda vere in vesti in vsakemu po državi priznanemu ver­
skemu društvu pravica vkupnega javnega bogočastja." Za 
njim polemizuje 
Gorjup1 proti Ziemialkovvskemu, češ, da je trdil, da 
mora država varovati tudi društva, ki bi razširjala nevero to 
pa ne sme biti; nevera je nevarna državi. „Jaz nočem osrečiti 
naroda niti z jezu viti niti z nevero." Tudi on smatra vero 
v vseh omikanih državah za nravstveno podlaga postav, 
in vera ima več oblasti nad ljudmi nego državna sila. Den-
denešnji se trude, da bi iztuhtali sredstva, kako bi zmenjšali 
število zločincev, a pozabili so na vero, ki ima človeka v 
svoji oblasti celo potem, ko se mu ni več bati posvetne sile. 
Država naj pa razločuje med priznano in nepriznano vero; 
1 Ibid. V. 171. 
Gorjnp. Rulid. Ovijačcv predlog. 251 
priznane vere potrebujo posebnega varstva, višjega spošto­
vanja. Gorjup ne more razumeti, „da vladike žele v imeni 
vere absolutno ločitev crkve od države; crkev bi potem 
postala zgolj prosto zasobno društvo." Gorjup zagovarja ne­
pogojno svobodo vere in vesti, brez ozira na veroizpovedanje. 
zagovarja celo osvobojenje Židov. „V imeni naših kmetov, 
prosvedujem zoper natolcevanje sovražnosti in reakcijonar-
stvaj prosvedujem zoper one, 'ki jim hote oprtati sovraštvo 
meščanskih barantačev zoper židovstvo in njegovo emanci­
pacijo." Gorjup je tore zoper nevero, zoper indeferentizem a 
tudi proti državni crkvi, popolnoma v soglasji z Ulepicem. 
On svari pred radikalizmom v božjih rečeh, ker bi bila to 
zloraba svobode in voda na mlin reakcije. 
Ziemialkowski takoj očita Gorjupu, da „se bori z 
mlini na veter", kajti da on (Ziem.) ni zagovarjal nevere in 
indiferentizma. 
V smislu onih dveh Slovencev je govoril i dr. Rulid ' 
utrjuje svoj predlog: i on je uverjen, da ni vse jedno za 
državo, kteri nauk da širi crkev, kajti čim nravstvenejša je 
vera, tem boljša bode družba in država. „Naravnost iz­
javljam, da sem federalist; uvedenje centralizma po franco­
skem vzgledu smatram za nemogoče in ako bi visoki zbor 
vendar-le ukrenil tako centralizacijo, moral bi jaz tužnim srcem 
vsklikniti: Avstrija, ti ne obstaneš dolgo več!" Ne državni 
zbor. nego deželni zbori naj določe veroizpovedanje, dopu­
ščeno v pojedinih kronovinah. 
Dr. Ovijača predlog smo mimogrede že omenili ; slove 
pa v celoti tako-le:'2 „Katoliška crkev je državna crkev, ker 
je večina državljanov katoliška. Vsem ostalim krščanskim 
veroizpovedanjem se jamči svoboda vere in javnega bogo-
častja. Glede Zidov se skleni posebna postava," Utemeljeval 
predloga Ovijač ni; a točno označuje duha zbornice dejan-
stvo, da ta predlog ni našel niti potrebne podpore, zatore 
tudi ni mogel priti v pretresovanje ; bil je „prereakci-
jonaren" osobito z ozirom na „državno crkev" in pogojnost 
židovske emancipacije. Ovijač je tedaj zastopal med sloven­
skimi poslanci posebno „couleur" in se je strogo ločil od 
Gorjupa, Ulepiča i dr. 
Konočno govori poročevalec dr. Ri e g er in pravi Rulicu, 
da naj svoj nasvet ponovi, kadar bo govor o področji dr­
žavnega zakonodajstva. Ulepidev predlog pobija češ, da na-
' Ibid. V. 181. 
" Ibid. V. 184. 
252 Rieger. § 16. Gorjupov govor. 
sprotuje načelu verske svobode, ker hoče dati samo pri­
znanim crkvam pravico javnega bogočastja; država ne sme 
puščati nepriznanih ali nedovoljenih veroizpovedanj poleg 
dovoljenih, kajti ako so sovražna državnemu smotru, mora 
jih prepovedati, ako pa niso nasprotna, nima država pravice 
do tega jih zabranjevati. Proti Gorjupu obrnen pravi, da ne 
bode vera trpela škode, ako jej država odtegne varsto ; vera 
„stoprav potem v istini zavlada v uverjenji in ne bode več 
zgolj na ustnicah, zgolj Hcemerstvo." Smešil crkve in vzvi­
šenega bogočastja njenega ne bode nikdor. 
Predloga Ulepicev in Ruličev sta pala, in zbor je ukrenil 
to-le: Vsakemu državljanu se jamči svoboda vere. Svoboda 
vere je neomejena glede domačega in javnega bogočastja,, 
ako to bogočastje ne žali prava in nravnosti niti ne nasprotuje 
gradjanskim dolžnostim." 
V debati o £ 14. je Leop. Neumann obiral Gorjupove 
izreke, da država ne sme biti pokroviteljica neveri in inde-
ferentizmu; njemu je to nasprotje verske svobode. $ 14. se 
je sprejel z dostavkom Zieinialkowskovim in Draunerjevim, 
da država ne sme nikogar siliti, da spolnuje dolžnosti, izvi­
rajoče iz mešnikovega posvečenja in rodovniških obljub. 
Za § 15. je govoril med ostalimi i Gorjup:' Grkev 
zahteva svobodo, v smislu vladiških peticij celo suverenitêto 
nasproti državi; a te država ne more dovoliti, ako se noče 
znebiti bistvenih pravic svoje suverenitete; tiste pravice bi 
se morale dati i drugim crkvam; potem bi bilo v državi 
ravno toliko suverenih oblastij, kakor crkev. Država se mora. 
držati državnega nadzorstva, zakonov „in publico — eccle-
siasticis", ohraniti mora „jus cavendi", „jus circa sacra"; 
Gorjup noče ločitve crkve od države, noče priznati crkvi, 
kaznovalne pravice, najmenj pa ekskomunikacije in njenih 
posvetnih posledic. Samostani ne morejo imeti pravice, 
kaznovati svojih menihov; država se ne sme odreči nijedni 
osebi, ki je morebiti napravila obljubo že v otroških letih 
kajti sama bi ne bila varna pred neomejeno kaznovalno 
pravico crkve. 
Pa tudi one autonomije ne smemo dovoliti crkvi, ki jo 
ima sleharno dovoljeno društvo; crkev je velevlast, ki ima svojo 
glavo onstran državnih mej in ki se je še 1848. leta pokazala 
sovražno Avstriji. Država mora ohraniti „placetum regis", 
ostati mora na stališči crkvenega zakonodajstva Jožefa II., 
ki je crkvi bilo jako koristno. Dasi niso jezuviti državi več 
• Ibid. V. 259 - 268. 
Gorjupov govor. Helfert contra Gorjup. 253 
nevarni, bi nastalo vendar mnogo razburjenja, ako bi jih 
spet uveli. 
Država se ne sme znebiti šole, ne smemo dovoliti 
vladikam neomejenega gospodarstva s crkvenim imetjem ; 
ker bi sicer lehko pošiljali denar v inozemstvo. Država ima 
pravico in dolžnost skrbeti za razmerne dohodke duhovščini; 
ona mora zabraniti, da ima jeden sto tisoč, a drugi jako 
malo dohodkov; kakor ima država pravico zabraniti fidejko-
mise. sme tudi zabraniti nakopičevanje ogromnega imetja 
v crkvenih rokah, kajti sicer bi crkev posrkala polagoma na­
rodu vso žilavost. 
Država se ne sme znebiti šole, pa tudi ne iz šole od­
straniti veronauka; nadzorovati mora vzgojo duhovnikov, 
ne sme se odreči imenovanju crkvenih dostojanstvenikov, 
ker bi sicer ta pravica pripala papežu. Vse te razmere mora 
urediti bodoče zakonodaj stvo ; v čisto verske reči se država 
ne sme vtikati, ne sme jemati crkvi imetja, jenjati mora ne­
potrebno nadzorovanje in pretirano varuštvo. 
„Ako se dovrši crkveno zakonodajstvo in izvedo času 
primerne reforme, in ako nehajo sedanji pomisleki zoper 
popolno neodvisnost crkve, spremene se tudi odnošaji med 
crkvijo in državo. Ako pa hočete uže zdaj prehiteti nepri­
jetne razmere sedanjosti, vnete za vzor svobode, naj Vas 
spremlja moja odkritosrčna želja, da nikar ne doživite pre­
vare; ako se Vam posreči, oživotvoriti svoj uzor, ne bode 
nikogar bolje veselilo od mene, da se je zmotil hladni 
moj um". 
Gorjup je govoril jako radikalno in vse povedal, kar 
je navada, navajati v liberalnih krogih proti crkvi in za 
nadzorstvo države nad crkvijo; izzval je pa tudi poslanca 
Helferta, ki je odločno obsojal stališče Gorjupovo in Jo­
žefov sistem „schematične jednoličnosti, ne ozirajočo se na 
posebnosti dežel in narodov", „sistem birokratičnega vsevla-
danja od zgoraj". Očital je Gorjupu, da zahteva ravnoprav­
nost in svobodo, nasprotje Jožeflnizma za vse dežele in na­
rode v vsakem oziru — izvzemši crkev, dasi je baš v tem 
oziru oni sistem bil najbolj neznosen. 
Dne 0. marca je državni zbor sprejel ta-le načela za 
zakon ob odnošajih med crkvijo in državo: država varuje 
in nadzoruje crkev; crkev je neodvisna v vseh svojih no­
tranjih zadevah; predstojnike crkvene vole občine in sinodi; 
crkveno imetje oskrbujo crkvene srenje pod državnim nad­
zorstvom. 
254 Mednarodne pogodbe. Odbor za občinski zakon. 
Malo ur za tem činom je državni zbor storil nepriča­
kovano smrt. Tukaj nam je omeniti še nekterih podrobnostij 
iž njegovih razprav. 
Federalizem in centralizem sta se sprijela večkrat; na 
pr. 2(.i. januvarja povodom peticij čeških srenj za občinsko 
samoupravo. Stadion je po načelu „svobodna občina je 
podlaga svobodni državi" predložil načrt občinskega zakona 
za vso državo, a vzbudil je pri vseh federalistih hudo neje­
voljo, ker je bil popolnoma centralističen. Pri debati ob oni 
peticiji so češki poslanci krepko poudarjali federalistično 
stališče (Pražak, Havelka, Klaudy, Ptaček) z ozirom na raz­
mere kronovin in pozivaje se na patent z 8. aprila. A na­
posled je zmagal Schuselkin nasvet, da se naj izvoli 
odsek, ki naj izdela načrt srenjskega zakona za vso dr­
žavo. Določilo se je, da naj v ta odsek izvoli sleharni 
gubernij po 3 odbornike, dočim je dr. Rulid zahteval, da se 
naj vole odborniki po kronovinah; navajal je, da bi sicer se 
žalilo načelo narodne ravnopravnosti, na pr. glede Koroške 
(deloma nemške, deloma slovenske) in Kranjske (čisto slo­
venske). Večina je pa vendar sklenila, da se naj pri volitvi 
jemlje ozir na narodnost dotičnih gubernijev ; v istini so iz­
brali za oni odsek za Ilirijo dr. Ovij ača, Janeža in Lan-
nerja, za Štajarsko S t ur m a, Gleispacha in Forcherja, za 
Primorje Jos. Črn et a, Vidulicha in Pitterija. V obče se je 
tu ponavljalo, kar smo videli pri sestavljanji ustavnegn od­
bora. ' 
Slavonska granica je 5. avgusta 1848. poslala 
državnemu zboru adreso. - v kteri so rekli graničarji, da 
nočejo priti več pod „vlado hlepnih, celokupni državi sovražnih 
Madžarov", nego hote ostati združeni z Avstrijo. „Ako bi jih 
pa vendar iztrgali iz zveze z avstrijsko monarhijo in jih za do­
sedanjo vdanost izdali svojim in vse države najhujšim sov­
ražnikom, pa raje umro slovanski junaki, ne pa se ne podvr­
žejo narodu, ki je v svoji nadutosti pokazal že poprej najgrše 
zaničevanje do drugih narodov, osobito do graničarjev." Dr. 
Ulepid se je 31. januvarja iskreno potegnil za uboge grani-
čarje in po njegovem nasvetu se je adresa izročila vladi z 
naročilom, da naj se primerno ozira na njo in ob svojem 
času objavi zboru, kaj je ukrenila. 
O nekterih interpelacijah in o poročilu ustavnega odbora 
bomo govorili v nastopnih poglavjih. 
1 Ibid. IV. G27. 
a Ibid. IV. 720. 
Člani ustavnega odbora. 251; 
14. Slovenci v ustavnem odboru. 
Ze na Dunaji je državni zbor izbral odbor, ' kteri je 
dobU po nasvetu dr. Kavčiča ime „ustavni" (konstitu-
cijski) o d b o r. Zmagali so pri sestavi tega odbora Nemci, 
oziroma Nemci in poslanci malih kronovin; sleharni gubernij 
je izvolil po tri poslance; s tem se je varovalo načelo rav­
nopravnosti gubernijev, oziroma kronovin, ker se ni jemal 
ozir na razliko velikosti teh „politično — zgodovinskih in­
dividualitet." Posledica pa bila ta, da je odbor imel večino, 
jako različno od večine državnega zbora: nemško večino! 
Ali pa tak odbor predloži zboru načrte, ki jih bode zadnji 
mogel odobriti, ne da bi jih čisto preosnoval v načelih ? Max 
ne bo odborov trud brezuspešen z ozirom na nasprotje v 
načelih obeh večin? 
Dne 1. avgusta se je izvolil ta odbor; prišli so va-nj 
izmed štajarskih poslancev dr. Miklošič, dr. Kranjec 
in svetnik dež. sodišča graškega Cavalcabó ; izmed ilirskih 
Ambrož, dr. Kavčič in sodn. uradnik Scholl; izmed pri­
morskih Gorjup, dr. Gobbi in dr. Madonizza Pozneje je 
stopil na Ambroževo mesto pl. Laufenstein, na Kavčičevo 
začasno Fluck (na Gobbijevo Vlach). Ostali slovanski odbor­
niki so bili poleg Slovencev. Čehi Palacky, Rieger in Pinkas 
(na Palackega mesto je stopil pozneje Strobach), Poljaka 
Smolka in Ziemialkowski. Rusin vladika Jachimowicz in 
Dalmatinec Petranovid. Bila je tore jedva tretjina odborova 
slovanska; predsednik je bil Feifalik, magistr. svetnik iz 
Brna, namestnika sta bila Kavčič in Palacky. Dva pododseka 
sta dobila nalog, sestaviti in predložiti načrte ustave, in sicer 
jeden (Rieger, Violand, Stein) temeljne pravice, drugi (Palacky, 
Mayer, Smolka, Goldmark, Gobbi) pa ustavo v ožjem smislu! 
Prvi pododsek je imel razmerno lehko nalogo in jo je rešil 
uže 26. septembra: predlagal je državnemu zboru „temeljne 
pravice", ki so bile, kakor že vemo, bistveno samo prepis 
tistih „človeških pravic", ki jih je rodila prosveta 18. veka in 
ki so kaj hitro postale evangelije vseh svobodnjakov tostran 
in onstran atlantiškega oceana. Ker smo §§ l-—19. uže na­
veli (vsaj važnejše) naj dostavimo tukaj še ostalih §§ vsebino: 
§ 20. je določevel svobodo mišljenja in tiskanja; § 21. 
pa slove: „Vsi narodi v državi so ravnopravni. 
1 Glej zgoraj 270. 
•т*а 
256 Naloga ustavnega odbora. 
Sleharni narod ima neomejeno pravico do var­
stva in gojenja svoje narodnosti v obče inj ezika 
p o se be. ' § 22. varuje duševno last; § 23. odpravlja nad-
lastništvo, feudalstvo in fidejkomise; § 24. določuje jedna-
komerno obdačenje državljanov; § 25. zahteva samoupravo 
občin, § 20. narodno vojno na podlagi splošne vojne dolžnosti 
(§ 27); vojna bodi v mirnih časih podrejena gradjanskim 
zakonom (§ 28);- § 29. veleva, da morajo državljani, ki ne 
služe v vojni, vstopiti v narodno stražo. § ,'»o. pa podeljuje 
samo odgovornim oblastim pravico, oklicati obležni stan in 
sicer na podlagi posebnega zakona. •' 
Znano nam je že, da je državni zbor rešil samo §§ 1—i ',)., 
potem pa bil razpuščen; temeljnih pravic ni imel časa rešiti. 
Tisto usodo je imel načrt konstitucije; a razprave o njem 
v ustavnem odboru so vendar tako poučne za strankarske 
razmere one dobe, da jih ne smemo pustiti v nemar. ' 
Nalog ustavnega pododseka je bil sila težaven z ozirom 
na razliko v nazorih članov njegovih, ki so bili nekteri cen­
tralisti, nekteri pa federalisti, a na obeh straneh z uprav 
tolikim številom odličic, kolikor je bilo članov; težaven je 
bil pa nalog tudi sam na sebi, ker ni bilo za, bodočo ustavo 
Avstrije najti nikder primernega vzorca; malokteri član je 
pa poznava] dovolj dobro evropske ustave in zato je na­
posled bil jedini Palacky, ki se je resno vtopil v ustavo-
upravne študije '• in po jako temeljitih raziskavanjih dovršil 
federalistični načrt ustave. Ta načrt je nameraval Avstrijo 
osnovati zvezno državo narodnih skupin ali držav z odgo­
vornimi deželskimi ministri za upravo, finance, pravosodje, 
bogočastje, prosveto, deželno kulturo in poti. 
Palackega načrt ni ugajal tovarišem ; centralist Mayer 
je stlačil Palackega načrt z ustavo belgijsko tako, da je na­
posled prišel na dan centralističen načrt, s kterim se pa 
pododsek tudi ni mogel sprijazniti, nego je ukrenil predložiti 
odboru oba načrta zajedno ! Zdaj odbor niti v načelnih 
1 Menjšina (Gorjup, Kranjce, Koland in nencmSki odborniki) 
predlaga: „Nobena narodnost, nima prod drugo nobeno politične prodpravice. " 
1 Neka menjšina (Ambrož, Gorjup, itd.) zahteva, da se omeji v 
miru delokrog vojnih sodi&č na strogo vojaške zločine iit prestopke. 
•' Menjsina (Ambrož, Kioger, Madonizza. Turco) hočejo, da so mora 
vlada zarad obležnega stanu opravičiti v zakonodajnem zboru. 
4 O volit.vi odbora gl. Ueir.hstagsvcrh. I. 274. Hclfcrt JV. I. 2. 9. 29. 
497 opisuje delovanje njegovo; glavni vir pa so Springorjevi : Protokolle des 
Verfassungsausschusses. Springcrjev tast Pinkts je otcl te zapisnike in Sprin­
ger jih je porabil uže v svoji: Geschichte Oesterr. II. (П4. 
5 Palacky, Polit Vermächtnis 14. 
Federalizem in centralizem. 257 
pitanjih ni imel prave podlage za svoja posvetovanja. Dne 
13. januvarja 1849 se je začela razprava ob obeh načrtih; 
kmalu pa je osobito po sestavi odborovi, Mayer potisnil Pa-
lackega na stran in vplival odločilno na odbor, pa na stroške 
svojega načrta, kojega je odbor v soglasji z Mayerjem teme­
ljito preustroju. Obravnave svedoče, kako slabo utemeljeni 
so bili takrat še politični nazori, ali recimo, kako rade so 
stranke si podajale roko, čimbolj je rastel strah, da utegne 
vlada oktrovati ustavo. Nikdar po marčevih dneh ni bil po­
ložaj za vlado tako ugoden, ako je hotela res sporazumno 
z narodi zgraditi vsem narodom Avstrije prijajoče domo­
vanje. A videli bodemo, da je vlada prepustila odbor njegovi 
usodi, dočim je sama bila krenila uže na drugi pot. 
Koj iz prva je trčil federalizem ob centralizem. Palacky 
je zahteval, da se ustava tako osnuje, da jej Ogri lehko 
pristope; njegov rojak Pinkas je pa hotel, da se naj ne po­
deli vsem narodom jedna,ka politična pravica, ker so različni 
v omiki. Dr. Kavčič pa ponavlja, kar je bil že o priliki obrav­
nave Kudlichovega nasveta v zboru izjavil: država naj 
se razdeli v toliko držav, kolikor je narodov, 
ker v eni in tisti državi ne morejo mirno vkup živeti raz­
lične narodnosti. Njemu takoj odgovarjajo nekteri odbor­
niki. Pinkas svari pred snovanjem premajhnih držav, ki 
bi ne imele dovolj moči za obrambo svoje samostalnosti; 
glede Češke ni treba razdruženja v nemško in češko po­
lovico, ker so Nemci in Čehi tam v lepem soglasji. Njemu 
nasproti pa noče Brestel prevelikih držav, ker bi se lehko 
odtrgale. Neslogo med slovenskimi poslanci samimi nam 
pa osvetljuje Gorjupovo nasprotovanje; ta zastopnik 
male goriške kronovine se vstopi na stališče federacije 
starih kronovin in smatra razdruženje teh kronovin po 
narodnostih za nemogoče; na drugi strani pa zahteva v 
imeni obrambe narodnih menjšin tisto osnovo po okrogih, 
ktera je bila temeljni kamen programu centralistov. Kdor 
si predočuje tukaj n. pr. narodne razmere v Šleziji, na Go­
riškem, v Istri itd. mora uvideti, da bi uprav centralisti, ako 
so hoteli biti dosledni, bili razkosali Avstrijo v jako nejed­
nake dele, in da bi dosledno izvršenje centralističnega prin­
cipa in narodne ravnopravnosti moralo roditi tu in tam 
prave „okrožčke." 
Najprvo pa je bilo določiti načelo : iz kterih jednot naj 
obstoji Avstrija? Nekteri so bili za ohranitev starih kronovin 
dočim so drugi, kakor sino čuli, hoteli graditi novo Avstrijo. 
Hudo so se pokali. Pinkas je zval okroge „past za federa-
Slovenci in 1848. leto. 17 
258 Kavčičev predlog. 
Hzem", a vendar Rusine hotel odcepiti od Poljakov. Jezno 
mu odgovarja Zicmialkowski, da med Rusini in Poljaki ni 
razlike narodne, nego k večemu versko nasprotje. Centralist 
Brestel pa hoče okroge z neposredno zavisnostjo od dunajske 
vlade; drugi žele neodvisnost Predarlske in Tridenta od 
Tirolov, Šlezije od Moravske, Solnograda od Zgornje-Avstrij-
skega. Nad temi zastopniki razdruženja kronovin, hudoval 
se je Brauner, češki zagovornik zgodovinskega prava, „kte-
remu velja domovina več od svobode." Gorjupu soroden je 
pl. Laufenstein s svojim zgodovinskim pravom kronovin, 
zahtevajoč™ razdruženje Koroške od Kranjske, kteri še loče 
i zemljepisne in jezikovne razmere. Njemu pritrjuje Korošec 
Scholl. 
Zdaj predloži dr. Kavčič podroben načrt za raz­
delite v Avstrije po narodnostih.' „Pri razdelitvi po 
kronovinah moramo zadostiti načelu narodnosti in konvenijence 
in samo one življe pustiti združene, ki so radi združeni." 
Palacky, pravi Kavčič, noče federacije kronovin, ker niso 
suverene države; Pinkas nasprotuje osnovanju premajhnih 
kronovin, ker bi zapale prevladi velikih; to je prav in naj-
prvlje je treba oteti narodnosti potem razdelitve države 
v narodne dele; sicer bi ostali Slovenci na Štajarskein in 
Koroškem in Lahi na Tirolskem ničle. Tako združenje bi 
bil nenaraven zakon, ki bi nikdar ne rodil dobrega sadu; 
„nenaravna zveza dežel je prokletstvo za človeštvo." Zato 
nasvetuje te-le oddele: 1. Češko (češki del Češke). 2. Nem­
ško Češko (Bojerheim). 3. Avstrijo in Solnograško. 4. Nem­
ški del Štajarske in vso Koroško. Ó. Slovenski Stajar, 
Kranjsko, Slovans k oPrimorj e („Slovenija"). 6. Slezijo. 
7. Moravsko. 8. Nemške Tirole in Predarlsko. 9. Laške Tirole. 
10. Laško Primorje. 11. Dalmacijo. 12. Poljsko (mazursko) 
Galicijo. 13. Rusinsko Galicijo. 14. Bukovino. 
Da odbor tega nasveta niti v prevdarek ni vzel, to nas 
ne sme iznenaditi: nobeni stranki ni mogla ugajati osnova 
Avstrije na nasprotujočih si načelih zgododovinskega in 
prirodnega prava. Kavčič poudarjal je, da morajo meje kro­
novin umakniti se narodnim mejam,v a proti temu načelu je 
njegov nasvet odobraval razkosanje Čehov, Poljakov, Nemcev, 
Slovencev, Hrvatov in Lahov : pustil pa je Moravsko, Slezijo, 
Bukovino in Koroško v zgodovinski obliki in namenil koroške 
Slovence Nemcem, ravno tako šlezke Čehe in Poljake. Nemcem 
in uprav tako tudi moravske Čehe. Pritrjujoč Pinkasu, snoval 
1 Springer, Protokolle, 23. 
ïalackegà načrt. 259 
je vendar kronovinice : „laško Primorje", „laške Tirole" itd. 
Gre mu pa zasluga, da je prav on prvi predlagal v odboru 
podrobno razdelitev, ki je vsaj nekoliko hotela ustreči na­
rodnemu načelu. 
Pinkas je smatral Kavčičev nasvet neizvidljivim, ker 
se ne more in ne sme razdružiti Češka, kajti usahnila 
bi Avstrija, ako bi se razdružili narodi ; narodno supremacijo 
zaprečajo najbolje narodne kurije; soglasno z Jachimo-
viczem pa je zahteval razdelitev Galicije, dočim je 
Gorjup spet zahteval, da ostane Goriška samosvoja 
kronovina. 
Dolge debate je hotel Palacky presekati z nasvetom, 
da se naj Avstrija razdeli v države po narodnostih; 
umaknil se je tore raz strogo zgodovinsko stališče glede 
dežel čeških in nasvetoval te-le oddele: 1. Nemško Avstrijo 
(Avstrijo, nemške dele Koroškega in Štajarskega, Tirolov, 
Češkega, Moravskega in Šlezije, Predarlsko in Solnograško). 
2. Češko Avstrijo (češke dele Češkega, Moravskega in 
Slezije in Slovaško). 3. Poljsko Avstrijo (Galicijo Krakovo 
Bukovino, rusinsko Ogrsko). 4. Slovansko Avstrijo 
(Slavonijo (!) Kranjsko, Primorje, slovenske kraje Korotana 
in Štajarskega). 5. Laško Avstrijo (Južno Tirolsko, Lom­
bardije Beneško). 6. Jugoslovane k oAvstrijo (Dalmacijo 
Hrvatsko, Vojvodino). 7. Madžarsko Avstrijo (madžarske dele 
Ogrskega in Erdeljskega). 9. Vlaško Avstrijo (rumunske po­
krajine ogrske, erdeljske in bukovinske. 
Naravno je, da so primorsko - laški poslanci takoj 
zagovarjali svoje stališče proti Slovencem in Čehom. Rieger 
zagovarja združenje Koroškega in Kranjskega in razdruženje 
Galicije; to pa razjari Ziemialkovskega, ki Riegerja prav 
robato zavrne. Sploh je izzvalo rusinsko pitanje jako nepri­
jetne prepire med Poljaki in Čehi, često je svaril Hein na­
sprotnike, kažoč na pretečo nevarnost, da vlada samovoljno 
reši ustavno pitanje, narodnost pa da bodejo najbolje varo­
vali okrožni ^zbori. ' Tisto trdi Brestel imenoma tudi o slo­
venskem Staj aru, ki naj ostane krono vini štajarski, a 
postane poseben okrog. O „češki kroni" niso hoteli slišati 
člani odborove večine; Palacky jim je povedal, da se je Fer­
dinand sam dal venčati kraljem češkim in da je takrat pri­
segel, da bode varoval pravice krone češke. Odbor naj se 
nikar ne ravna po Metternichovem „divide et impera" in 
1 A v Šloziji ni hotel poznati Čehov, nego samo Nemce in „Wassor-
polaken." 
17* 
260 Palackega načrt. Dr. Kranjec in predlog KavCiöev. 
naj nikar ne ustvarja malih jednot, ki bi zbok svoje slabosti 
ostale brez moči naproti osrednji vladi; deželni zbori pogmo 
stisneni med krono in okrožne zbore. 
Dr. Kranjec' imenuje načrt Kavčičev „idej al Slo­
venije" ; tudi na slovenskem Štajarskem narod želi odločenje 
od severnega dela in združenje z Ljubljano. Dokler se ne 
izvede narodno načelo, v kolikor to dopušča vsaj prihčnost 
dotlej se ne more govoriti o ravnopravnosti v šoli in v uradu. 
Na Malem Štajaru so doslej samo nemške šole, v kterih se 
kar nič ne ozira na slovenščino ; to ostane, dokler je spodnji 
Štajar združen z gornjim; nemška večina ne dopusti pre-
uredbe. Slovanu je treba slovanskih šol, da ne bode moral 
po nepotrebnem plačevati doma za nemške šole. Deželni 
zbor leta 1848. svedoči, kak pojem imajo Nemci o ravno­
pravnosti: nasvetovalo se je, da se sme v deželnem zboru 
govoriti tudi slovenski; a mesto da bi ta predlog resno 
preudarili, zasmehovali so predlagatelje. Ker nima Kranjec 
zaupanja v nasvetovane kurije, in ker je uverjen, da narod 
ne more napredovati tudi gmotno, ako mu ne velja jezik v 
šoli in uradu, podpira nasvet Kavčičev, oziroma njegov nasvet 
o slovenskem narodu. Sicer pa priznava tudi Gobbijevo na­
čelo priličnosti, ker se ne smejo pretirati narodni oziri na 
stroške gmotnih koristij; zato ne bode glasoval za raz­
dru že nje Češke in Koroške, kajti onde se ne dajo 
narodnosti tako ločiti nego na Štajarskem. Ako bi utegnil 
pasti Kavčičev predlog, bode glasoval za Brestlovega, za 
osnovanje okrogov z narodno podlago. 
Cavalcabó, Kranjčev sodeželan, ni „nikdar čul, da bi 
se radi odločili slovenski Štajarci od nemških" ; v deželnem 
zboru graškem sta glasovala samo dva poslanca za razdru-
ženje, ki je neizvršljivo zarad „socijalnih in družbinskih 
razmer". ,,.,.•« ± •• 
Rieger potem nasvetuje nov načrt razdelitvi Avstrije: 
1. Avstrija pod Anižo. 2. Avstrija nad Anižo in Solnograška, 
•i Češka; 4. Moravska in Šlezija; 5. Galicija; 6. Tirolc; 7. 
Štajarsko; 8. Ilirija;' 9. Primorje; 10. Dalmacija. Te 
dežele naj se razdele v okroge „z ozirom na zgodo­
vinsko pravo in na narodne meje". S tem predlogom so 
naredili Čehi veliko koncesijo nasprotnikom; Slovencem se­
veda ne; Slovenije zaman iščemo v oni družbi novih bo­
dočih kronovin. Lasser je tako razdeljenje v okroge za-
1 Springer, Protokolle .47. 
a Koroško in Kranjsko. 
Ri egerjcv nasvet. Zmaga centralistov. 261 
govarjal samo tam, kder se ne morejo zlagati življi, narodni 
različni; velike kronovine naj se nikar ne dele. Mayer kot 
poročevalec ne pritrdi niti Kavčiču niti Palackemu, ker noče 
novih državnopravnih osobnostij; v narodno različnih de­
želah naj se ustanove okrožni zbori, imenoma v Galiciji, 
Tirolah in Češki ; bliža se tore Brcstelu, a v okrožnih zborih 
v obrambo Slovencev zunaj Kranjskega ne pove ničesar. 
Ko so 25. januvarja glasovali o nasvetih zarad bodočih 
kronovin pal je predlog Palackega; zanj je glasovalo 
samo 7 odbornikov: Pinkas, Rieger, Palacky, Turco, tirolski 
Lah, Gorjup', Kranjec in Miklošič, tore Čehi, Slovenci 
in tirolski Lah. Zgolj isti odborniki so glasovali za nasvet 
Riegerjev; pal je tore i jegov nasvet in obveljal je potem 
predlog Brestlov malone soglasno in ž njim princip 
okrogov. Za razdruženje Galicije so glasovali samo Pinkas, 
Ratz (Predarlski), Jochimovicz (Palacky in Rieger nista ho­
tela glasovati); samostalnost Predarlske in Goriške se je 
zavrgla z veliko večino, odobrila pa samostalnost laških Tirol 
z blizo dvema tretjinama glasov. * 
Odbor je tore določil te-le kronovine: 1. Češko, 2. Ga­
licijo z Bukovino, 3. Avstrijo pod Anižo, 4. Avstrijo nad 
Anižo a brez okraja ob Innu (Innviertel), 5. Štajarsko, 
(i. Koroško, 7. Kranjsko, 8. Šlezijo; O.Moravsko, 10. Nemške 
Tirole, 11. Laške Tirole, 12. Primorje in Goriško, 13. 
Dalmacijo. ZmagaJi so centralisti, izvzemši Tirole. Nemške 
Tirolce je razkosanje domovine tako razjarilo, da so izstopili 
iz odbora; a kmalu so se dali pomiriti, vedeči da ima prav 
Rieger, da cesar itak ne potrdi razdelitve. 
Dne28. januvarja so jeli ukrepati o pravicah bodoče 
osrednje oblasti, deželnih vlad, okrožnih zborov 
in srenj. Čehi so zahtevali, da so v dvomljivih slučajih da 
prednost deželni vladi, ker je v Avstriji mnogo narodov 
kterih ne sme vezati sila. nego samo „krepka vez naravnih 
interesov sleharnega naroda". Centralisti pa so zahtevali, 
da se da pretega osrednji oblasti. Slovenski odborniki 
niso bili jedini. Gorjup in Laufenstein potegneta s Čehi; 
Kavčič-u je pa „glavna stvar osrednja vlada3 in tej se 
mora priznati odločitev, ker mu je ta oblast zgolj za-
1 Gorjup je tore pri tem glasovanji zapustil svojo goriško-kronovinsko 
stališče. 
» Springer, Protokolle 4Г>. 
8 Približ.i se tore centralistom, (ločim potegno Gorjup s češkimi fe­
deralisti. 
262 Osrednja oblast. Deželni zbori. 
stopništvo krono vin vse države in se jej sme zaupati". Ob­
veljalo je naposled načelo centralistov proti glasovom Čehov, 
Poljakov, Slovencev, Rusina in Dalmatinca Filippija; sklenili 
so med ostalim, da se izreče to pravilo: Ako nastane dvom 
o pravicah deželnih vlad in osrednje oblasti, ob­
velja pristojnost osrednje oblasti. 
Začela se je potem razprava o pristojnosti deželne 
oblasti, oziroma zakonodajstva deželnih zborov. So­
glasno so priznali pravico obdačenja za deželne namene; 
glede deželnih komunikacij po mokrem in kopnem je želel 
dr. Kavčič neko višjo kontrolo z ozirom na zvezo s sosed­
nimi kronovinami, a njegov pomislek ni obveljal. Obveljalo 
pa je načelo, da gre deželam agrarno zakonodajstvo z ozi­
rom na razliko kmetijskih razmer, prav tako tudi dobrodelne 
ustanove, bolnišnice in ubožnice. Čehi, Poljaki in Laufen­
stein so zahtevali, toda brez uspešno, za deželno upravo 
razven „deželnih zalog in posestev" tudi državno posestvo, 
ležeče v dotični kronovini, Laufenstein n. pr. je zahteval za 
Kranjsko grajščino Idrijo. V tem smislu se pač ni razširil 
delokrog dežel : a so mu priznali ' dalje deželne kreditne za­
deve, deželni budget in pregledovanje deželnih računov, za­
deve šolske (osnovno šole), bogočastje in zadeve crkvene, 
nadzorovanje pobožnih ustanov in srenjski red ; na predlog 
Čehov se je vsprejela tudi „deželna policija". Čehi so pa 
zahtevali za dežele tudi pravosodje in upravo, če ne bodo 
se Čehi držali patenta z 8. aprila 1848.5 Palacky je nasprot­
nikom povedal, kje da tiči vzrok nasprotju:- Čehi stoje na 
stališči velike kronovine, nasprotniki pa motre vse pod na-
gledom svojih malih dežel. Centralistom ni bila po volji 
decentralizacija pravosodja in uprave niti z ozirom na ekse-
kutivo samo; glede zakonodajstva so federalisti itak prizna­
vali precej pristojnosti v teh zadevah državni zakonodajni 
oblasti. ' Z Brestelom, Vacenom, Heinom, Lasserjem idr. je 
potegni] tudi Laufenstein „v interesu obvarovanja osrednje 
oblasti". Gorjup pa je dejal, „da ni bistveno potrebna cen­
tralizacija pravosodja niti v federalizmu niti centralizmu", saj 
je tudi doslej prvo instancijo imenovala deželna oblast; od­
ločevati mora tukaj izvršilnost in koristnost (utilitätsrück-
sichten), dobro bi bilo, da bi imela sleharna dežela svoje 
' Vso to obsozajo § <)1.. 02. 
' Ki je Čehom obljubil ustavodajni dež. zbor in odgovorne deželske 
osrediije oblasti. 
* Ki je pa bil sicer za različna kasacijska sodišča, ali vsa na Dunaji. 
Pristojnost dež. zborov. 263 
lastno apelacijske» in kasacijsko sodišče; a to bi bilo pre­
drago — za male kronovine. 
Pri glasovanji sta s Čehi potegnila samo 2 Poljaka in 
2 Dalmatinca; Slovenci tore ne, kar je razumljivo s stališča 
tako majhnih kronovin, kakor kranjska itd. ; glasovanje Slo­
vencev je bila tore naravna posledica razdelitve Avstrije v 
bistveno stare kronovine; a te kronovine, osobito male, mo­
rale so podpirati naravno te težnje centralistov. 
Isti načelni boj se je vnel pri vprašanji, komu naj se 
odmeni obrtno zakonodajstvo. Čehi zahtevajo to stroko 
za dežele, centralisti ugovarjajo. Gorjup pa opomni s pri­
morskega stališča, da se na Primorskem jako dobro obnaša 
obrtna svoboda in da se ne smejo odstraniti take izjeme, 
ako se obrtno zakonodajstvo odloči osrednji oblasti. 
Omenil se je pri tej priliki tudi ukrep državnega zbora, 
kije tistega dne (31. januvarja) na predlog Jonâkov sklenil, ' 
da je selitev svobodna v vsej državi (freizügigkeit) za 
osobe in imetje, v kolikor je ne omejujo „srenjski redi", 
dočim je levica hotela, da se ona pravica omejuje samo po 
določbah „srenjske postave", veljavne za vso državo, ne 
pa, liki občinski redi, za pojedine dežele in srenje; federali­
stični princip je zmagal; podlegel je bil centralizem v tem 
slučaji. V odboru je pikro govoril o tem sklepu Hein, a 
še pikreje dr. Kavčič rekoč, „da gre politična nezmotlji­
vost bolje državnemu zboru, nego deželnim zborom. Oni 
ukrep zbora je pa Avstrijo potisnil nazaj ne samo v pred-
marčevo dobo, nego celo v čas pred 5. majnikom 1789. Ta­
krat Francija še ni bila centralizovana in je ubožala zbok 
tistega zakona, ki ga je dnes sprejel državni zbor; 30.000 
ljudi je prišlo vsako leto na beraško palico, dokler ni od­
pravil Colonne kronovinske omejitve žitnemu prometu. Po­
milujem zdaj one, ki imajo še nepreskrbljene otroke." Tudi 
ta slučaj nam kaže načelna nasprotja med slovanskimi po­
slanci v političnih in svobodnostnih zadevah. V odboru je 
zmagalo načelo centralistov, češki predlogi so pali ; niti po­
biranje deželam pristojne davčne svote se ni dovolilo deže­
lam samim; Gorjup je tudi tu potegnil z Brestlom. 
Dne 2. februvarja so se vzele v pretresovanje pravice 
krone. Najprvlje se je določilo, da je krona dedna poleg 
pragmatične sankcije v rodbini habsburžko - lotarinški. Z 
Brestlom je glasoval Gorjup za predlog: „Pravice in oblasti 
cesarjeve določuje ustava". Gorjup smatra ustavo za vir 
Reichstagsverh. IV. 706. 
264 Pravice krone. 
vsem oblastim cesarjevim ; ustava mora biti pa praviloma 
veljavna tudi za slučaj, da bi se izdali izjemni zakoni. Rieger 
pa predlaga: „Cesar ima pa samo ono vladno oblast, ktero 
mu dodeli ustava in na njeni podlagi sklenene postave". 
Kavčič nasvetuje bistveno tisto, samo da namesto Riegerjeve 
„vladne oblasti" zahteva izraz „oblasti" ; Rieger, pravi Kavčič, 
s svojim predlogom ne dovoljuje cesarju dosti obsežne ob­
lasti, temveč samo pravico vladanja, nekako sovladanje. A 
cesarju gre tudi sodelovanje pri zakonodajstvu, gre mu 
„veto"; vse to izraža beseda „oblast". Odobril se je konečno 
Brestlov nasvet; zanj so glasovali tudi Slovenci. 
Ziemialkovski ni bil za izraz, da je cesar „posvečen" 
(geheiligt); za to besedo tiči stari pojem „po božji milosti", 
a obveljal mu ni nasvet; za oni izraz so se potegnili Čehi, 
Laufenstein i dr. Potem so določili, da cesar priseže na 
ustavo in da imajo cesarjevi ukazi veljavo samo, ako jih je 
podpisal minister. Brestel je hotel dostavek, da to ne velja 
ob imenovanji novih ministrov. Kranjec veli, da se to raz­
umeva samo ob sebi. 
Važen je bil § 19. Mayerjevega načrta, določujoč, da 
cesar imenuje uradnike in je vojni poveljnik. 
Nekteri hočejo omejiti to pravico ; prednost naj imajo doma­
čini, svobodno bodi tudi imenovanje crkvenih dostojanstve­
nikov itd. Kavčič jemlje ozir osobito na crkveno stran. „Ljudje 
so nekoliko formalni, nekoliko pravi spoznovalci vere. Nektere 
crkve imajo svoje središče zunaj države, neodvisno od dr­
žavnih mej ; druge so osnovane na načelu „cujus regio, ejus 
religio". Prve so nevarne državi ; k njim se šteje katoliška, 
grška in židovska crkev. Država ne sme privoliti samostal­
nosti nobeni crk-ф ktere središče je izven državnih mej, 
kajti potem bi verniki morali služiti dvema gospodoma; dr­
žavni obstoj bi ne bil zavarovan. Crkev ima tudi imetje; 
tudi zarad tega ne more biti neodvisna. Nevarno bi bilo za 
državo, ako bi se cesar odrekel pravici imenovanja vjadik, 
kajti to pravico bi potem dobil papež". 
Konečno se sprejme predlog, da cesar imenuje urad­
nike „s tistimi pogoji, ktere določujo ustava in dotični za­
koni." Proti glasovala sta med ostalimi Gorjup in Lau­
fenstein. Določile so se potem še druge pravice cesarjeve; 
omenimo samo, da niso bili slovenski odborniki soglasni 
niti med sabo niti s Čehi in Poljaki, a potegnili so se vselej 
za pogodbe, sosebno za pragmatično sankcijo in za lojalno 
razmerje med vladarjem in narodom. § 37. n. pr. je zahteval, 
da izvoli državni zbor namestnika, ako bi se pripetilo, da 
O ministrih. 265 
bi vladar bil nezmožen za vlado zbok mladosti ali zbok 
drugih vzrokov. Dr. Kavčič pripomni, da veljajo v posa­
meznih deželah različne postave za slučaj, ako izmre vlada­
joča rodbina; Cehi na pr. bi smeli svobodno voliti novega 
vladarja; te pravice jim ne more kratiti nova ustava. Dr. 
Kranjec pa je Lasserjevega mnenja, da je take določbe boljše 
izpustiti, ker bi itak ne dobile cesarjevega potrdila, V Bel­
giji je to drugače, tam velja načelo narodne suverenitete, 
ktero je pri nas odločno zanikala vlada 4. januvarja, in ž 
njim tudi pravico naroda, izvoliti si svojega vladarja. 
Pri obravnavi toček o državnih ministrih je pritrdil 
Gorjup Ziemialkovskemu, da naj se zakonom določi število 
ministrov, da ne bode kedaj 50-60 ministrov „brez porte-
feuillea", a na stroške dežel; a sprejel se je predlog Mayerjev 
brez one določbe. Gorjup, Kavčič in Laufenstein niso so­
glasni bih glede § 43., kteri je določeval, da ne sme nikdor 
biti minister, ako ni avstrijski državljan po rodu; zadnja 
dva sta zaman z drugimi vred hotela, da se izbriše dosta-
vek „po rodu", ker bi na pr. tem načinom izključeni bili 
Krakovčanje, ki so še-le 1846 prišli pod Avstrijo; Gorjup je 
z večino vred bil za oni dostavèk, ker bi inozemci gotovo 
ne prevzeli iz domoljubja, nego samo iz sebičnosti minister-
stvo ; bilo bi pa tudi sramotno za Avstrijo, ako bi jo vla­
dali tujci". 
Glede odgovornosti ministrov je Mayer pra­
vico zatožbe zahteval samo za državnizbor, Pa-
lackega načrt pa za cesarja in za državni zbor. Laner 
i dr. so jo potegnili s Palackim, Gorjup z Mayerjem, nasproti 
Kavčiču, ki je poudarjal slučaj, da je odgovorni minister 
cesarju nasvetoval ali odsvetoval potrjenjCSborovih ukrepov, 
da bi ga pa komora sama težko kedaj zato tožila, na pr.' 
Košuta. Naposled pa se sklene, da se morejo ministri v ob­
tožni *stan djati samo po zborovem sklepu. Za Palackega 
načrt sta glasovala na pr. Kranjec in Kavčič. 
V poznejši razpravi je dr. Kranjec grajal izraz „kro­
no vine , ki preveč spominja na „posestvo krone" in bi 
lahko zbudil mnenje, da so dežele lastnina krone. Dr. Kavčič 
je tudi zoper ono zaznamovanje, spominja ga preveč na 
feudalni sistem. Konečno se je zamenil ta izraz z besedo 
„državne dežele" (reichsländer). Zavrgel se je pa nasvet 
Kranjčev, da se prenaredi § 6. Mayerjev, določujoč ravno­
pravnost kronovin „organičnih delov" državne celote. Proti 
tej ravnopravnosti so bili zastopniki velikih dežel; uprav 
zato so jo branili odborniki menjših kronovin; a proti izrazu 
266 Kronovine. Okrožni zbori. 
„organiceli" je ugovarjal dr. Kranjec; mesto njega naj se 
reče „integrijoči". Pa ta amendement se je zavrgel. Ista 
usoda je zadela Kavčičev in Lasserjev zanimivi nasvet: da 
se naj nikar ne jamči kronovinam sedanji obseg. Lasser je 
imel v mislih samo slučaj nesrečne vojske; Kavčič pa „še 
ni obupal nad svojo Slovenijo in veseli ga, da se ž 
njim ujema Štajarec Cavalcabó, tembolj ker je napovedana 
peticija za ločitev Slovencev od Nemcev". Ponovil je tore 
svoj poskus zarad Slovenije v nasprotji z Riegerjem, Stro-
bachom, Pinkasom, Poljaki in ostalimi Slovenci; ' nov dokaz 
nejedinosti sorodnikov v tako temeljnem pitanji. Kavčič pa 
je ostal na cedilu. 
Sledil je tem odstavek, da naj se državnim zako­
nom določi razdelitev kronovin v o krog e „s po­
sebnim ozirom na narodnost". Slovani so zahtevali, da se 
to še odloži, ker je treba stvar resno premisliti, in ker 
je treba stvar resno preudariti, in ker se mora (kakor je 
rekel Kranjec) poprej vedeti, kteri namen imajo okrogi; ali 
bodo imeli varovati narodnost, ali pa služiti drugim smo­
trom. Sprejela se je naposled samo majhna, a važna pre-
memba po Riegerjevem nasvetu: reklo se je, da se osnujo 
okrogi z „ozirom na narodnost, kolikor bo to 
mogoče". 
S Čehi vred so pa Slovenci oteli § 8. Mayerjevega na­
črta, ki je delil vladne oblasti v državne in deželske, „ki so 
izvir sleharni deželi pristoječe, po državni vladi omejene 
vladne pravice". Ta odstavek so pobijali nemški centralisti, 
ž njimi ves federalizem; a odobril se je. Brezuspešno sta 
se pa borila Gorjjip in Kranjec za razdelitev državnih ob-
lastij na tri dele, t. j. da se poleg zakonodajne in izvršujoče 
tudi navede sodniška oblast cesarjeva; „sodniška oblast je 
v ustavnih državah samostojen faktor, odločujoč v razpr­
tijah med eksekutivo in legislativo". Odbor pa je odobril 
drugi nasvet, ki je poleg državnega zbora in deželnih zborov 
navajal uže koj tudi okrožne zbore, deležnike zako­
nodajne oblasti. 
€* 
1 Ali so pa bili ti odsotni ? S Kavčičem so glasovali samo odborniki : 
Vacano. Lasser, Cavalcabó, Pfretschner, Tures in Laufenstein. Prisoten 
je bil izvestno Kranjce. Cavalcabó je pa že prihodnjega dne Kavčičevo 
veselje pristrigel s prosvodom „zoper razdelitev .Stajarske, ktero namerava 
Kavčič, koketujoč s slovenskimi (windischen) krogi stajarskimi". Obetal je 
„velikanske nezaupnice" onim poslancem, ki zagovarjajo razdruženje kro­
novine. 
Državni zbor. Federativna centralizacija. 267 
Pri osnovi državnega zbora sta se hudo spri-
jela federalizem in centralizem, demokracija in konserva-
tizem, nemštvo in slovanstvo. Mayer je nasvetoval dve ko­
mori: „narodno zbornico", izvoljeno neposredno po narodu 
in „komoro dežel", sestavljeno iz odbornikov deželnih stanov. 
Tem potem so mislili poravnati ona nasprotja ; demokratom 
dati jedno komoro, konservativcem pa drugo; centraliste so 
hoteli zadovoljiti z narodno zbornico, federaliste pa z komoro 
dežel. Proti dvokomornemu sistemu je bilo malo ugovorov; 
Rieger pobija nasvet Poljakov, da naj se ustanovi samo jedna 
komora; za Avstrijo bi bila „nezmisel", ker. bi se ponavljale 
one volitve, po kterih je prišlo toliko razumništva v državni 
zbor, neveščega nemščine, ktera mora ostati 
zboru obravnavni jezik „de facto", nikdar pa to 
ne sme postati „de jure". Deželni zbori izbero cvet svoje 
inteligencije; komora dežel bode obsezaJa „crème" dežel. V 
jednakem smislu so govorili drugi Čehi in Nemci. Oziraje se 
na neki izrek Heinov, rekel je tudi dr. Kavčič: „Dasi sem 
sicer za jedno samo komoro, pritrdim vendar zdaj tej zviti, 
prav jezuvitski misli (federativni centralizaciji). Ukljaiiam se 
večini, ki je to sestavo že menda sklenila, in glasujem za 
načrt Mayerjev". Ta načrt je tudi obveljal. 
Sklenilo se je, da poslanci ne smejo sprejeti instrukcij 
od volilcev; zato so na predlog Kavčičev zavrgli besedo 
„pooblastilo". Neodvisnost poslancev, osobito činovnikov, hotel 
je varovati Madonizza z dostavkom: da nimajo pasivne vo­
lilne pravice činovniki, ki se smejo prestaviti ali odstaviti. 
Gorjup je podpiral ta predlog, osobito zato, ker je čul, da 
so činovnikom-poslancem pretili z izgubo službe, ako bi gla­
sovali zoper ministerstvo. Predlog je sicer pal; Gorjup pa 
je pokazal samostojno mišljenje ; bil je sam činovnik. ' Pom­
niti je pa, da ni bilo pri odborovih sejah nobenega zastop­
nika vlade, ki je bila od 8. januvarja dalje ne'astopana na­
vadno tudi v državnem zboru; zapisnikov tudi niso objav­
ljali; činovniki-odborniki so smeli tore svobodno govoriti. 
Sklenili so, da se morajo poslanci podvreči novi volitvi, ako 
so postali činovniki ali izjemoma dosegli višje dostojanstvo. 
Pri sestavi narodne komore so hoteli Brestel, 
Ziemialkovski in Pinkas v protislovji z demokratskim njenim 
značajem uvesti načelo interesnega zastopstva, odločivši blizo 
tretjino mandatov velikim mestom; pritrdili so tudi nekteri 
Cehi, češ, da so velika mesta „zbirališča svobodnih idej". 
1 Okrajni komisar. 
268 Državni zbor. 
Rieger pa je tak privilegij mest po pravici zval nedemo­
kratskim; morale bi se varovati potem tudi koristi poljedel­
stva; Avstrija pa je poljedelska država. Tudi Slovenci so 
posegli v zanimivo debato. 
Gorjup, dasi zastopnik kmetskega okraja, postavi se 
na neutralna tla in pravi: „Brestlov predlog je principijelno 
nedosleden. Ni večje nevarnosti od one, ako stopita stran­
karsko v nasprotje meščanstvo in kmetstvo. To bi pa bila 
posledica Brestlovega predloga, kteri bi proti tesno spojenim 
interesom obeh stanov uvel zastopstvo po stanovih. Dosledno 
bi smeli tudi ini stanovi, celo rokovnjači, zahtevati lasten 
zastop. „Razumništva je sicer po mestih več, a ne manjka 
ga tudi na kmetih in dosega tukaj vedno več veljave". 
Laufenstein in Kavčič pa sta bila nasprotnega mnenja ; 
Kavčič osobito izjavil je svoj nazor natanko. Država mora 
biti zastopana organična celota; k tej se šteje tudi mestna 
inteligencija. Poljedelstvo je mrtvo brez industrije, a indu­
strija je osredotočena samo v večjih krajih. Industrija ne 
uniči kmetijstva, ker jo število poljedelcev ogromno večje. 
Gmotnemu telesu se ne sme nikdar dati pretežje nasproti 
duševnemu. Samo naj se ne določi tako stalno broj poslan­
cem večjih mest, ker bi ga kasneje bilo treba premeniti zbok 
razmnožitve stanovalstva ; določi naj se na pr. kak najmenjši 
davek podeluje pravico, voliti poslanca. 
V tem smislu se je stvar dognala in Brestel je nasve-
toval, na pr., da naj vole v državni zbor 
kmetske občine koroške in kranjske 13, mesta1 4 poslance, 
„ štajarske 16, „ 4 „ 
„ „ primorske 7, „ 4 „ 
vkup pa kmetske občine 270, „ 80 „ 
Gorjupu se zdi ta razmera preugodna za mesta. Napo­
sled se je odkazalo mestom 60, kmetskim srenjam 280 po­
slancev. Izmed Slovencev je glasoval Kranjec zoper to 
razvrstitev. 
Brestel je nasvetoval dalje, da se naj da volilna 
pravica vsem odraslim državljanom, „ki znajo 
čitati in pisati." Samo izjemoma naj se 40 let še do-
voljujo zakonom določene izjeme. Ta nasvet pa ni prijal 
niti vsem somišljenikom Brestlovim, najbolje še Ziemialkov-
skemu in Fischhofu. Gorjup pa obžaluje, da nameravajo z 
onim predlogom zatajiti svečano razglašeno načelo demokra­
tično. Ker proletarci tudi plačujo doneske k državnim bre-
„Induatrialorte". 
Državni zbor. 269 
menom, ne smejo se izključiti od volitve. Census poleg 
znanja čitanja in pisanjaje krivica za kmetski narod, ki ni 
zakrivil tega neznanja. Ž njim se ujema Rieger. Laufen­
stein pobija Brestlov predlog osobito z ozirom na Ilirijo; tu 
bi prišla večina kmetov ob volilno pravico, in Kavčič'do­
stavlja, da so „pri nas doma kmetje, ki sicer niti pisati niti 
čitati ne znajo, ki pa umejo tako spretno govoriti, da bi 
človek mislil, da govori sam dvorni svetovalec Dolinar. ' 
Tudi censusa po neposrednem davku ne odobrujem, a za­
hteval bi, da je sleharni volilec samostojen, t. j. da ne služi 
za hrano in stanovanje". Brestlov predlog je pal; pogoji za 
aktivno volilno pravico so bili: polnoletnost, uživanje vseh 
državljanskih pravic, samostojnost in plačevanje direktnega 
davka ali pa najem takega objekta, od kterega se' plačuje 
neposredni davek. Najmenjši davek se ni določil, pa tudi 
ne odobril nasvet Laufensteinov, da naj se sploh ne zahteva 
census. Za pasivno volilno pravico je nasyetoval tisti po­
slanec 24 let, kajti s tem letom doseže državljan vse pra­
vice; drugi poslanci so zahtevali večjo starost, nazadnje se 
je sprejel nasvet, da mora imeti poslanec vsaj 28 let;4 
protiglasovala sta med ostalimi dr. Kavčič in Laufenstein, 
ki sta bila za menjšo dobo. 
Kako je voliti, posredno ali neposredno? 
Jako različna so bila mnenja; nekteri so hvalili ta, drugi 
oni način. Kranjec se je izrekel zoper neposredne vo­
litve, ker bi relativna večina ne bila pravi izraz mnenja 
volilcev in ker bi imel volilno pravico malone sleharni 
dninar, ako najme sam ali z drugimi vred, makar najmanjše 
stanovanje. 
Zdaj stoprav so se jele kazati odbornikom težkoče pri 
volitvah s tako malo omejeno volilno pravico in tako ogrom­
nim številom volilcev; Strobach nasvetuje zatore, da se naj 
o volilni pravici še jenkrat glasuje in določi najmenjši di­
rektni davek za pogoj, potem pa da bode tudi on glasoval 
za neposredne volitve in male volilne kroge z jednim po­
slancem. Gorjup pobija večje volilne okraje z več nego jed­
nim poslancem z narodnega stališča: v narodno mešanem 
okraji bode vedno močnejša narodnost volila po svoje; menj-
šina ne bode nikdar mogla poslati svojega poverjenika v 
državni zbor. To je nepravično in nepolitično in bode ro­
dilo sovraštvo. Pri neposrednih volitvah bode težko dobiti 
1 Sloveči slovenski pravdoslovec. 
2 Dr. Rieger je dovršil takrat baš 30. leto. 
270 Bržavni zbor. 
absolutno večino; najprvlje pa se mora odločiti, kako se 
bode volilo, posredno ali neposredno; pri posrednih volitvah 
ni treba censusa za pravolilce. Zarad sedanje stopinje omike 
našega naroda in zarad oddaljenosti okrajev bi ugajale bolj 
posredne volitve; v teoriji pa bi dal prednost neposrednim. 
Dr. Kavčič nima Gorjupovih pomislekov, ker se okraji 
razdele po narodnostih; Strobachov predlog mu ne ugaja. 
Zoper posredne volitve govori dejanstvo, da so često izbrali 
za volilne može nekake velikaše, priljubljene gosposki, in s 
temi so potem po krčmah obravnavali o glasovih. Kavčič 
je za neposredne volitve in menjše okraje po 
nasvetu Lasserjevem. 
Za neposredne volitve brez censusa ' je glasovalo 13 
odbornikov vseh strank : poleg Goldmarka in Ziemialkowskega, 
Hein, poleg Madonizze, Brestla in Turka. Rieger, Gorjup, 
Kavčič in Laufenstein; a ostali so v menjšini proti 15 od­
bornikom, med kterimi sta bila tore tudi Kranjec in Miklošič 
poleg Strobacha in Pinkasa, Filippija in Lasserja i dr. Spre­
jele so se neposrednevolitve, a zajedno ukrenilo, da 
se naj v posebni postavi določi najmanjši davek, za 
pogoj volilne pravice. Za to omejitev je glasovala 
ogromna večina, ž njo vred Gorjup, Kranjec in Miklošič ; proti 
pa samo 7 odbornikov, med njimi Laufenstein in Kavčič, 
poleg nemških in poljskih demokratov. V nekem smislu po­
sledica teh sklepov je bilo, da se je določila relativna večina 
pri volitvi; sleharni okraj naj voli 2 do 3 poslance. 
Težavneje je bilo določiti osnovo zgornje komore 
državnega zbora: „komore dežel", ki bi naj za­
stopala samostalnost ravnopravnih kronovin in izraževala 
vsaj v teoriji federalistični princip. Nasvetovali so tako se­
stavo, da bi se bila ta komora morala približati narodni 
komori; poleg jednakega števila poslancev vsake dežele naj 
bi sedeli v njej tudi poslanci okrogov; po nasvetu Brestlovem 
bi se celo število poslancev izračunilo po številu prebivalstva 
a nedosledno bolje na korist menjšim krunovinam. Pinkas je 
hotel varovati pravo narodnosti in zahteval po G odbornikov 
za vsako deželo, izbranih po deželnem zboru v enakem šte­
vilu za sleharno narodnost; poleg teh pa še po 1 odbornika 
za vsak okrog, ako ima dežela najmenj dva okroga. Fischhof 
je bil najdoslednejši : dežele naj imajo enako število poslancev 
v komori dežel ; Turco je hotel te poslance razdeliti razmerno 
po narodnosti. Rieger se ujema z Fischhofom, samo v mešanih 
Glej zgoraj str. 427. 
Deželska oblast. 27] 
kronovinah naj se razđele odborniki v enakem številu po 
narodnosti; ta predlog je bil jako zmeren: po njem bi bila 
imela češka večina Češke samo toliko poslancev v komori 
kakor nemška menjšina; obe stranki naj bi volili vsaka za 
se, tore v dveh narodnih kurijah. V bistvu jednak je bil na­
svet Heinov, opirajoč se tudi na narodne kurije. 
Prvotnega principa se hoče držati tudi dr. Kavčič-
v S 3. se je določila ravnopravnost kronovin; zdaj pa je 
priznati nektere odbornike, to je posledica „tiste čudne fede­
rativne centralizacije, ki smo jo odobrili. Da smo priznali 
vsaj v principu čisto federacijo, bi glasoval jaz zdaj s Fisch-
hofom, a z ozirom na dosedanje sklepe, glasujem s Pinkasom • 
njegov nasvet bode najbolje oviral narodnostne prepire" 
Matematika Brestla račune zove Gorjup jako originalne a 
nesrečne, ker bi ž njimi osnovali komoro okrogov, ne pa 
samobitne komore dežel. Za razvrstitev poslancev v jednakem 
številu za vsako narodnost ne more glasovati; utegne se 
pripetiti da je /,0 stanovalcev Nemcev, ••'/,„ Slovanov zato 
naj se razvrste poslanci ne v jednakih brojih, nego pa raz 
merji narodnosti. Rieger pojasnuje, da se mora ozir jemati 
samo na take narodnosti, ki res „žive narodno življenje" • 
štajarski Slovenci n. pr. bi imeli v deželnem zboru • svojo 
kurijo. Mayer ne mara takih kurij ; zadostovali bi okrožni 
zastopi; varovali bi narodnost in „posredovali med ceiitra-
lizacijo in federacijo." 
Sestava komore dežel zgolj po zastopnikih kronovin se 
zavrže ; Slovenci so bili nejedini ; Gorjup in Kranjec sta bila 
za tako sestavo, Laufenstein, Kavčič in Miklošič pa proti 
Dr. Kranjec so je potegnil za ravnopravnost kro­
novin ; kronovine so uprav tako nedotakljive osobnosti, kakor 
ravnopravni narodi. Zato morajo, biti kronovine jednako za­
stopane. Okrogi niso take osobnosti, nego samo upravne 
ustanove, ki se bodo razvile polagoma v francoske „dépar­
tements." Zato naj se da vsaki kronovini tisto število po­
slancev, a v jednakem številu za vsako narodnost. A obve­
ljal ni ta predlog; večina je glasovala za izvolite v po­
slancev po deželah in iz krogov. V komoro dežel naj 
volijo tore dežele jednako število poslancev (po 6), jednako 
razdeljene po narodnostih dotične dežele, razven teh pa 
volijo še okrogi po jednega odbornika, a samo tedaj, ako 
ima kronovina več nego jeden okrog. 
Centralizem in federalizem, ti nasprotni načeli sta se 
še huje prijela, ko se je imel določiti delokrog deželski 
oblasti. 
272 Dežolska oblast in okrog. 
Mayerjev načrt, ki je bil zdaj podlaga posvetovanju, 
postavil je na čelo upravi vsaki kronovini oziroma skupini, 
več kronovin (n. pr. Iliriji) odgovornega „ministra guvernerja." 
Rioger, Hein i dr. niso bili tistih mislij : sleharna kronovina 
mora imeti svojega, deželnemu zboru odgovornega guver­
nerja ali predsednika; več nego jednemu deželnemu zboru 
namestnik ne more biti odgovoren; Rieger je tudi zahteval 
poleg guvernerja odgovorno deželno svetovalstvo. Kavčič 
tudi noče za več kronovin jednega guvernerja; samo vkup 
bi bile še-le jedna kronovina. Kranjska in Koroška bi morale 
potem ostati združeni in ostali bi tedaj vsi dosedanji nedo-
statki; potem ne bo nič iz samostojne Predarlske in „Južne 
Tirole tudi vzame hudič." Laufenstein pa želi guvernerja 
odgovornega deželnemu i n državnemu zboru ; nesmisel bi 
bila, da bi bili ministri odgovorni, guvernerji pa ne; s 
Kranjcem vred zahteva za sleharno kronovino guvernerja; 
noče pa Kranjec odgovornih deželnih svetov, ker mora imeti 
eksekutivno oblast samo jedna osoba. 
Z večino vred so glasovali Kavčič, Laufenstein, Kranjec 
in Miklošič za posebnega deželnega načelnika za 
vsako deželo. Gorjup je bil odsoten. V smislu Stro-
bachovem so glasovali tudi Slovenci (razven Laufensteina) 
za predlog, da je okrožni poglavar odgovoren deželnemu na­
čelniku v zadevah, ktere gredo v delokrog deželnih zborov 
sicer pa je neposredno podrejen ministerstvu; ako ima de­
žela samo jeden okrog, je deželni načelnik zajedno okrožni 
glavar. Vse to so odobrili z jako pičlo večino; saj pa je bilo 
res tudi čudno razmerje med deželnim glavarjem in okrožnim 
načelnikom, onemu nekoliko podredjenim, nekoliko ž njim 
istočinovnim; „Arhimedovo stališče" je bilo zaznamnano, 
raz ktero bi se bile mogle polagoma spodkopati kronovine 
in presaditi francoska uprava in centralizem na avstrijska 
tla. „Kdo bo maral biti polkovnik, ako so stotniki podre­
jeni neposredno vojnemu ministru, ne pa njemu?" prašal 
je Pinkas. Deželnemu načelniku („minister guvernerju") se 
je pa pri vseh teh pogojih njegove oblasti oprtala odgo­
vornost naproti državnemu i n deželnemu zboru ; nič ni izdal 
ugovor Kranjčev, da tega ne gre določevati, dokler ni do­
ločena oblast okrožne vlade, in da se naj poprej reši to 
pitanje; jezen je imenoval Rieger oni ukrep „nesmisel"; do­
sledno, a zaman sta Rieger in Kavčič govorila proti pravici 
deželnega zbora, da sme zatožiti deželnega načelnika (landes-
chef) ; tisti uspeh je imel Kavčič koj potem ; predlagal je 
Mayer, da ima „deželni načelnik reševati v imeni minister-
^Š&W& 
Dežole, okrogì. Deželna astava. 273 
stva vse zadeve, gredoče v področje državnih ministrov za 
notranje stvari, za pouk in bogočastje." Breste! je hotel, da 
se zbrišejo „zadeva pouka in bogočastja", ker spadajo'ne­
koliko v področje osrednje, nekoliko okrožne vlade; Rieger 
je zagovarjal predlog Mayerjev, ki je tudi obveljal proti Kav­
čičevemu nasvetu, da se naj dostavi, da rešuje one zadeve 
deželni načelnik „pod pogoji svojega pooblastila", kajti ne 
bode reševal onihstvarij „proprio", nego „mandatario nomine." 
Vsaka dežela je dobila svoj deželni zbor, tore tudi 
one, ki ga poprej niso imele, n. pr. Primorje; pri volitvah v 
zbor se izključe interesne ali stanovske kurije; obravnave 
so javne in v deželnih jezikih, itd. Kaj naj gre v pod­
ročje deželnih zborov? Brestel hoče, da se naj poprej določi 
pristojnost okrožnih zborov; Rieger mu odvrne, da to ni do­
slednost, ker je poprej zahteval, da se naj določi najprvlje 
pristojnost državnega zbora; ako pa zdaj hote določiti oblast 
državnega in okrožnega zbora, bodo imeli dve roki, a nobe­
nega trupla. Gorjup pravi, da bode ustava prezamotana ker 
bode preveč zborov; naj se izpuste deželni ali pa okrožni 
zbori; večjim kronovinam so deželni zbori potrebnejši. Pinkas 
je dognal, da se je ta razprava pretrgala in je nekaj dni 
potem stavil nove predloge zastrand eželnih zborov. Narodom 
rekel je, bode se zdela ustava predraga; opustimo okrožne 
zbore; narodne kurije deželnih zborov bodo dovolj branile 
ravnopravnost narodov; tu se bodo narodnosti približevale 
druga drugi, dočim bi okrožni zbori pospeševali odtujenje 
Brestel se s tem ne ujema; dokler niso dežele osnovane po 
jezikovnih mejah, morajo biti okrožni zbori. Pokali so se 
potem o besedah „deželni red" in „deželna ustava" Centra­
listi so pobijali zadnji izraz; Rieger je zagovarjal samostoj­
nost kronovm. ki imajo svojo zakonodajno oblast in tore 
tudi svojo ustavo. Hein je celo trdil, da so dežele samo ve­
like srenje; Gorjup imenuje to nazivanje golo „šalo". „Kdor 
smatra kronovine za zvezne dežele, nam mora priznati' tudi 
ustavodajne deželne zbore in ustavo." To mnenje je tudi 
obveljalo; deželni zbori naj imajo pravico, določiti deželno 
ustavo, kten ne sme odreči osrednja vlada potrjenja, ako ne 
nasprotuje načelom državne ustave. O sestavah 'deželnih 
zborov je bilo mnogo prepira. Rieger je dognal za zbore 
deželne jezike za ravnopravne, za deželne zbore mešanih 
dežel pa pravico, da ustanove za narodnostne prepire nekako 
razsodišče (Schiedsgericht). 
Ktere oblasti naj se privolijo deželnim zbo­
rom? Pri tem prašanji se je vnela spet glavna bitka med 
Slovenci in 1848. leto. 18 
274 Nova debata o dež. zborih. Kavčič contra Celie. 
centralisti in federalisti. Strobach zahteva za deželne zbore 
tele zadeve: uk in vzgojo (izvzemši univerze), pospeševanje 
umetnosti, vede in bogočastja, oskrbovanje ubožcev, varstvo 
osobe in imetja pojedinčev (kolikor ne skrbi za to uže država), 
občinske zadeve (izvzemši postavodajstvo o domovinski pra­
vici in onih zadevah, ktere upravlja v prenesenem področji), 
poselski red, pospeševanje pridelovanja plodovin, obrta in 
prometa, deželnih cest, deželnega kredita in denarstva, oskr­
bovanje deželnih zalog in deželnega imetja; deželne davke, 
deželni budget, deželno računstvo in vse zadeve, ktere od-
kažo državni zakoni deželam. To je bil program federa­
listu v, a ne vseh. Poleg centralistov se vzdigne tudi fede­
ralist dr. Kavčič proti Strobachovemu načrtu ; to ni bilo pr­
vikrat, da je ugovarjal Kavčič Čehom, a tako odločno se jim 
še ni bil postavil po robu. 
Kavčič pravi: „nerad, primoran po okolščinah bi rad 
opomnil, da naj se uvažuje nevarnost, da se ne dovrši tako 
lehko ustava, ako se ne strinjamo kakor doslej v želji, da 
bi se dovršila konstitucija kakor hitro mogoče; sankcije pa 
se ne moremo nadejati, ako vzamemo načelo v ustavo, na-
nasprotujoče stoletnim načelom monarhije. Uže naslov „usta,-
vodajni deželni zbor" zbuja nevoljo ; vlada ne bode hotela 
zgubiti svoje zmage nad državnim zborom. ' Ko je državni 
zbor soglasno s češkimi poslanci z večino glasov razglasil 
za neveljavno ogrsko ustavo, bil sem takoj uverjen, da smo 
stem ukrepom uničili tudi pridobitve 8. aprila.* 
Ako se v ustavni listini sklicujemo na one pridobitve in 
ako privolimo deželnim zborom preveč pravic, tedaj nare­
dimo iz večjih kronovin osobnosti in jednote, iz menjših pa 
zgolj nesvobodne karikature s personalno unijo. To ne bode 
ugajalo ministerstvu, ki je zdaj tako močno, da lehko za­
brani sankcijo. To sem povedal brez animozitete, ne da bi 
koga hotel žaliti, nego samo zato, da bi vsaj nekaj pridobili. 
Poslanci večjih kronovin naj svoje zahteve raje prihranijo 
za zborove oddelke ; •' tu v odboru pa nam naj pomagajo, 
da dovršimo svoje delo." 
Odgovor Čehov je bil krepak. 
' Pri razpravi o § 1. .temeljnih pravic. 
2 Cesarski patent, ki jo obljubil Cehom ustavodajni deželni zbor in 
odgovorne osrednje deželne oblasti, izviral je liki Ogrom dani patenti Se iz 
oblasti absolutnega vladanja. 
8 „Abteilungen" so oddelki, kterili člane določi žreb; v njih so se 
predlogi razpravljali, predno so prišli v zboru na dnevni red. 
Federalizem öeSki in slovenski. 275 
Strobach, sicer jako zmeren mož, očita Kavčiču, da 
zahteva v ustavi zgolj ponovitev stoletnih načel avstrijske 
politike, to je „ustavodajo absolutizma" („ constitutum? des 
absolutisraus"); predno tako šušmarijo napravimo, pustimo 
raje vse vnemar. „Bistvo svobode je v tem, da opravlja 
sleharm sam svoje zadeve. Ako se utika še tretja volja 
tedaj je podložnost gotova. Rieger ne ve, odkod ima Kavčič 
sycdocila za trditev, da je patent razveljavljen; sicer pa za­
htevajo Cehi vsebino tega patenta za vse dežele, ne pa samo 
za Usko „Primerjati Oeško Ogrski, je zmota, celo razzai-
Ijenje. bnkrat za vselej prosvedujem proti takim primeram", 
bankcija se ne odreče načrtu Strobachovemu, ker vladni or­
gani za osrednjo vlado zahtevajo samo ministerstva za vojno 
za vnanje zadeve, finance in trgovino; Čehi niti nočejo za­
htevati toliko kakor Ogri, nego k večemu toliko kakor Hr­
vatje. Cesar ne prekliče 8. aprila, ker ne bode maral pre­
lomiti besede. Ako menjšim kronovinam ne bode dišala av­
tonomija, naj jo pa vrnejo osrednji vladi. ,Vsekakor pa zgo­
dovina naredi iz Avstrije federativno državo, ali pa raz­
pade . ' ^ 
_ Brestel je zagovarjal Kavčiča, češ, da gotovo ni imel v 
mislih drugega „načela" nego načelo administracije starega 
sistema; Kavčič gotovo ne pozna zgodovine 8. aprila Bre­
stel ponavlja svoj „caeterum censeo" : državni zbor in okrožni 
zbori zadustujo; deželnih zborov ni treba. Centralista Lasser 
in Hein imata tudi svoje želje; Lasser je načeloma za cen­
tralizacijo m samo z ozirom na razmere avstrijske za po-
lutansko federacijo" ; boji se pa, da ne zapade Avstrija ne-
nemskim življem; Hein pa noče privoliti kronovinam niti 
„sence suverenitete. Cehi dobe ustavo, a ne poleg 8 aprila 
nego po državnem zboru". ' H ' 
Laufenstein se boji, da ne bodo mogle nektere krono-
yme nositi stroškov svoje avtonomije, ako ostane razvrstitev 
kronovm po odborovem načrtu. 
Kar je nasvetoval Strobach, to je bistveno obveljalo 
v odboru; najvažnejša prememba je bila ta, da se je na 
Brestlov predlog zakonodajstvo v srenjskem redu odkazalo 
okrožnim zborom. Cehi so to oblast zahtevali za deželni 
zbor; ž njimi so glasovali tudi Laufenstein, Gorjup Kranjec-
a ostali so v menjšini ; Kavčič in Miklošič sta potegnila z 
vecmo. Ta dva sta sploh često, se ločila od svojih rojakov. 
1 Springer, Protokolle 301. 
18* 
27 C Okrožni delokrog zborov. 
Okrožne zbore so hitreje rešili; sklenili so, da v 
okrožnem zboru sede deželni . poslanci, okroga in poslanci 
srenj ;. vse srenje vole jednako .število^ poslancev. Centralisti 
so bili pokrovitelji okrožnim'zborom;'zato so jim hoteli po­
deliti kolikor mogoče obsežno oblast tudi glede zakonodajstva ; 
saj smo to uže omenili zastran srenjskega reda. ' Zoper 
tako obširno področje so s slabim uspehom delovali slo­
venski poslanci. Za nje stvar sama ni imela tiste zanimi­
vosti; Kranjska, Koroška in Primorje bi bile ostale nerazde­
ljene v okroge ; jedina Štajarska bi zbok svojega obsega bila 
razpala v okroge, bistveno soglasno glede obsega in osnove 
s predlogom prov. deželnega zbora štajarskega. To se je do­
vršilo 26. februvarja. 
Zarad sodržaja smo preskočili razpravo o nekterih 
drugih točkah ustave. 
Med zakonodajno državno oblast in državno eksekutivo 
so vrinili „državno svetovalstvo", ki se naj posvetuje 
o načrtih novih postav, naj daje ministerstvu sovete, nadzo­
ruje državno gospodarstvo. Čehi in Slovenci niso mogli pre­
pričati odborove večine o nepotrebnosti te oblasti. 
Določili so dalje, da morajo nehati patrimonijalna so­
dišča in kabinetno pravosodje; sodniki se imenujejo dosmrtno 
in se premeščajo samo, ako se sami zlagajo s premeščenjem. 
Ustanovi naj se najvišje državno sodišče za žaljenje držav­
ljanskih in političnih pravic, za prepire med kronovinami, 
med osrednjo in dežel sko vlado, za tožbe proti ministrom itd. 
Federalistični princip se je oglasil spet povodpm raz­
prave održavnihčinovnikih. 
Dalmatinski Lah Filippi se je pritožil, da je Dalma­
cija poplavljena s tujimi činovniki, „jedva za silo veščimi 
deželnih jezikov; tem činovnikom je blagor dežele deveta 
briga; pri vseh štirih sodiščih je samo jeden domačin. To 
mora biti inače, ako se hoče v smislu ustave uresničiti 
varnost narodnosti". Zato nasvetuje, da se jemlje pri 
imenovanji činovnikov naj pr vije ozir na doma­
čine. Nekteri odborniki se .ne.strinjajo s Filippijem, neko­
liko iz stvarnih, nekoliko pa iz formalnih razlogov, na pr. 
Pinkas, Cavalcabó, Goldmark, Hein, Fischhof, Mayer, Brestel ; 
odločno pa izjavi somišljenje s Filippijem dr. Ziemialkovski 
1 Ko so propali s „srenjskim zakonom" v državnem zboru, rovali so 
dosledno tudi zoper kronovine, življe federalizma, in so širili pristojnost 
okrožnih zborov. 
Činovništvo. Narodna straža. Državno barve. 277 
z ozirom na Galicijo, za njim Љ Kavčič.'1 „Zakonodajalec", 
pravi Kavčič, „ne sme slutiti dobrega, temveč mora zabra­
niti zlo. Zato tudi jaz ne smem slutiti, da se bode odslej 
poseben ozir jemal na domačine, temveč. moram zabraniti, 
da jih _ ne zanemarjajo. Najpohlevnejšemu človeku mora 
vskipeti jeza, videčemu, kako domačine tlače tuji činovniki 
in smatrajo za heilote. To se mora urediti uže po ustavi". 
Laufenstein je bistveno Kavčičevih misli, a to reč naj uredi 
službena pragmatika; ta naj določi prednost narodnosti pri 
nameščevanji. Kavčič in Laufenstein prekličeta svoje pred­
loge, a Turco ponovi Laufensteinov nasvet. Filippijev pred­
log pade z jako pičlim številom glasov; izmed Slovencev je 
bil zanj dr. Kranjec ; jednaka se pripeti Riegerjevemu, onemu 
bistveno identičnemu predlogu: 8 odbornikov, med njimi 
Kavčič in Kranjec, je glasovalo zanj ; za Laufensteinov (ozi­
roma Turcov) predlog je glasovalo tudi samo 8 odbornikov 
s Kranjcem vred. Ta zahteva federalistov je tore pala in 
sklenili so samo, da se ne smejo činovniki ođstavljati sa­
movoljno. 
O narodni straži pa določe, da se naj ustanovi 
v vseh krajih z najmenj 1000 stanovalcev. Hein na pr. je 
zahteval odpravljenje narodne straže, češ, da je odveč, krepko 
jo je branil Laufenstein, kajti narodna straža oživlja narod­
nega duha in zbuja čut dostojnosti onim, ki so v njej. 
Kratek je bil prepir o državnih barvah. Mayer je 
poleg svojih študij o simboliki barv nasvetoval trobojnico 
belo-rudeče-zlato, Hein črno - rudeče-zlato ; Breste! 
modro-rudeče-zlato. Pinkasu se zdi Heinov nasvet gola šala, 
ker v resnici ne more priporočati trobojnice tistega principa^ 
„ki bi gotovo vnel boj krvavo-rudeči." Mayerjeva sestava jè 
obveljala. 
Z ogromno večino, z glasovi tudi slovenskih odbornikov 
se je proglasil Dunaj pre stol nini, mestom';- Pinkas in 
Rieger sta hotela cesarju pustiti svobodno določbo pre­
stolnice. 
V zadnjih sejah je odbor rešil še ostale točke. Določil 
je na pr. 27. febr. po predlogu Čehov, da ima budgetno 
pravico samo in izključno narodna komora (glede dr­
žavnih financ), za ta predlog so glasovali vsi slovenski od­
borniki soglasno, kar se je sicer redkokrat dogodilo. 
1 Ne Kavčič, temveč Filippi jo toro stavil omenjeni predlog ; a Kavčič 
ga je najkrepkejc podpiral; iz tega izvira zmota Helfertova (H. Ш. 272). 
278 Peasviitiovanjc nektcrih sklopov. Pusilli. Bukovina. Juž. Tirole. 
Nektere sklepe so popravljali. Okrožni glavar naj ne 
bo podrejen neposredno ministarstvu, pač pa ga ono ime­
nuje. Zanikali so načelno pitanje, da-li so deželni načelniki 
člani ministerstva ali ne; odgovorni so samo za izvrševanje 
deželnih zakonov; jim so neposredno podrejeni okrožni 
glavarji. 
Dne 28. februvarja zvečer je bilo dovršeno posvetovanje; 
začetna razburjenost se je Lila polagoma polegla; resna volja, 
dokončati važno delo, naudajala je vse odbornike tem bolj, 
čim češče so govorili o nakanah reakcije in o nestrpljivosti 
narodov, zaman hrepenečih po ustavi. Nekteri so želeli še 
tu pa tam kaj premeniti ; a večina je odbila to ; Rieger jej 
je zaklical : „Nadejam se, da se ne bo upal nikdo zahtevati 
reasumovanja dosedanjih ukrepov. Dosedanja debata mi je 
provzročila mnogo jeze in mi ropala gotovo celih 10 let živ­
ljenja, Mnogo sem potrpel, nadejajoč se prenaredeb, a ne 
tukaj, nego v komori". 
Volili so potem še odsek za določitev okrogov. Rešile 
so se peticije Rusinov za odločitev od Poljakov; a so se 
zavrgle. Bukovinci so prosili za odločitev od Galicije. Z dru­
gimi odborniki je to prošnjo zagovarjal tudi Kavčič: z od­
ločitvijo od Galicije se oslabi rusinski živelj, s kterim se 
trdi, da simpatizujo Rusi. Avstrija mora na so potegniti 
Moldavo in Vlahijo in to doseže s samostojnostjo Bukovine, 
z deželnim zborom črnovskim. V lvovskem zboru se buko-
vinski poslanci ne morejo sporazumeti s Poljaki in se itak 
raje nauče nemščine nego poljščine. — Tu vidimo, kako 
daleč je bil Kavčič od nazorov „panslavistov".-
Želji Bukovincev so ustregli proti glasovom Laufen-
steina, Vlacha in Heina. Nasproti prejšnjemu sklepu se pa 
reasumuje ukrep glede južnih Tirol, tudi na zahtevanje Kav­
čiča, poudarjajočega govorico, da ustavni odbor koketuje s 
Karlom Albertom, ker je bil ukrenil samostalnost laških Tirol. 
Ostali Slovenci so bili nekteri proti ponovitvi (dr. Kranjec, 
dr. Miklošič), nekteri pa odsotni; dvanajst odbornikov se je 
zdržalo glasovanja. Z 12 proti 11 glasovom je potem pala 
južna Tirolska iz vrste kronovin. 
Po Mayerjevem nasvetu se je določila potem razdelitev 
kronovin v okroge: Galicija v 10, Češka v 9, Moravska v 4, 
Nižeavstrijska v 3, Tirole z Predarlskim v 3, Štajarsko v 2, 
vse druge dežele bi imele po 1 okrog; deželna komora bi 
štela tore 31 okrožnih odbornikov in 84 odbornikov deželnih 
zborov. 
DovrSitev ustavnega načrta. Avstrijci v Frankobrodu. 279 
Dne 5. marca naznani Feifalik državnemu zboru, da je 
odbor dovršil svoje imenitno delo ; slovesno so vstopili od­
borniki, dičili so jim prsa trakovi z novimi barvami Avstrije. 
Vesel krik je odgovarjal poročilu; zbudilo je narodnim za­
stopnikom najlepše nade: zavarovana se jim je videla na­
rodnost in zlata svoboda. Nemudoma se je imelo pričeti po­
svetovanje ob ustavi — a „zwischen lipp und kelchesrand" 
je tudi tu stala usoda v podobi reakcije. 
15. Dopolnilne, oziroma ponavljalne volitve za 
narodno skupščino v Frankobrodu. 
Znano nam je uže stališče avstrijske vlade glede voi 
litev v Frankobrod ; ker je nemški skupščini hotela priznat-
samo jako pogojno veljavo, zato se tudi ni podvizala, da bi 
dopolnila število avstrijskih poslancev v crkvi sv. Pavla. 
Manjkalo je tam avstrijskih poslancev uže izprva lepo šte­
vilo; iz Češke in Moravske jih je prišla samo četrtina; tudi 
po Slovenskem niso volili vsi okrogi, nekteri izvoljenci pa 
niso hoteli sprejeti poslanstva, ker bi bili v Frankobrodu 
zastopali zgolj kopico volilcev, ne pa vsaj večine volilcev 
dotičnega okroga. Nekteri odborniki pa so šli sicer v Fran­
kobrod, a kmalu jim je presedal protiavstrijski duh narodne 
skupščine tako, da so se raje vrnili domov, na pr. Anastazij 
Grün, Lamb. Lukman i dr. Državni minister, nemški gospod 
Schmerling, pa se je trudil na vse kriplje, da bi podprl av­
strijsko nadvlado Nemčije v narodni skupščini z izdatnim 
brojem avstrijskih poslancev; spodbujal je vlado avstrijsko 
osobito po zimi leta 1848/9, da naj zaukaže dopolnilne vo­
litve tam, kder so poslanci odložili mandat, in ponavljalne vo­
litve v tistih okrajih, kder so se volilci pri prvi volitvi ustav­
ljali. Dobro vedoč, da se bode ponavljal upor nekterih vo­
lilnih okrajev, pisal je, da ni treba, da bi prišlo k volitvi 
mnogo volilcev; kopica jih zadostuje; nikdo ne bo mogel 
zanikati veljave niti takim volitvam ne, kakor je bila znana 
novomeška volitev. Namignil je dalje vladi, osobito grofu 
Stadionu, da naj upotrebi svoj vpliv na volilce, imenoma je 
rekel, da bode vpliv Stadionov imel ugoden uspeh v Istri ; 
navajal je konečno okraje, ki so bili brez zastopnikov v 
Frankobrodu; izmed slovenskih so bili nastopni: Konjice 
(Bouvier je bil odsoten, namestnik neznan), Ptuj („ni volil 
iffîï. •.-* ' 
280 Ministerstvo zaukaže volitve. Opozicija Slovencev. 
nikdar ' [?], a izvolitev bi se tam lehko dognala" piše Schmer­
ling), Ljubljana (grof Anton Auersperg je bil izstopil), 
Kranj, Kamnik, Mirna (niso nikdar volili), Postojna, 
Trst, okolica tržaška in Istra (nezastopani po iz­
stopu Golda, Brucka, Burgerja in Jennyja). '2 Kranjsko je za­
stopal tore jedini Anton Lašan v Frankobrodu.3 Konjičan 
Bouvier se navlašč ni hotel odpovedati poslanstvu (a tud; 
ni šel v Frankobrod), da bi zaprečil dopolnilno volitev in 
prihranil državi stroške za poslanca.4 
Avstrijske Slovane, osobito tudi Slovence, dimila je 
jako nepovoljno vest, da se je vlada Schwarzenbergova 30. 
januvarja 1849 po dolgem obotavljanji udala Schmerlingo-
vemu pritiskovanju in velela, da se morajo takoj ponoviti 
volitve v nezastopanih okrajih in da morajo doma bivajoči 
poslanci nemudoma iti v Frankfurt, oziroma tja poslati svoje 
namestnike. „Dasi je pa v interesu države želeti, da se 
kmalu izvrše volitve, vendar se ne sme nikdor siliti, da 
uporablja svojo volilno pravico.5 To je bil tore odgovor 
vladin na vse adrese in peticije, v kterih so Slovani in 
Nemci tako odločno zahtevali, da naj vlada pozove avstrijske 
poslance iz Frankobroda domov. In ta odgovor je dala baš 
tista vlada, ktero je slovanska večina državnega zbora pod­
pirala s takim samozatajevanjem, da je spodkopavala sama 
sebi autoritêto v narodu. 
Odgovor so pa tudi Slovani in osobito Slovenci kmalu 
dali vladi in Frankobrodu; odločneje nego v majniku 1848. 
leta se je izdalo geslo: v Frankobrodu nimamo nobenega 
posla in nočemo voliti poslancev zanj. To si citai v novinah 
slovenskih, pa tudi v uradnem listu ljubljanskem.e Uradni 
ljubljanski list je pisal 24. februvarja, „da se naša vlada ni 
sramovala storiti z razpisanjem volitev v Frankobrod koraka, 
ki je izzivajoč in naperjen zoper duševni in gmotni blago-
stan našega naroda. Nam pa je slobodno odgovoriti na to 
izzivanje in je zavračati." Potem prinaša članek Koseškega: 
' Rajsp ni hotel sprejeti mandata mcnjäine volilcev. 
a Schmcrlingov dopis Schwarzenborgu, 5. februvarja 1849. Helfert IV. 
III. 429. 
s Dr. Hradeckega poziv slovenskemu narodu ; koncept v ljubljanskem 
B.udolfinu. 
* Kosmopolit 16. febr. 1849. . 
* „Novice" 14. febr. 1849. 
0 „Novice" 21. febr. „Slovenija" 16. febr. — „Noue Zeit." 3. marca 
„Laib. Ztg.'' 24. febr. 1849 itd. Lašanovo pismo iz Frankobroda v „Laib. 
Ztg." 16. febr. 1849 je tudi zanimivo. 
Interpelacija Palackoga. Zvršetck volitev po Slovonskem. 281 
„Kaj jaz mislim." „V Frankobrodu nimamo nobenega posla, 
cesar nam je podaril ustavo. Jezik, narodnost in vse naše 
pravice so nam po njej tako slavno zajamčene da bi se bili 
mi kaj takega nadejali jedva po stoletnem trudu ... Te sreče 
nam nemška narodna skupščina v Frankobrodu ne more 
pomnožiti, a kratiti nam je ne sme. V Frankobrodu ni­
mamo tedaj ničesar opraviti." 
V državnem zboru je Palacky v imeni slovan­
skega kluba prečital znamenito interpelacijo: ' opominjal je 
vlado na one ukaze in obljube, s kterimi je obetala samo­
stojno Avstrijo, osnovano pö državnem zboru „zakonitem 
glasilu volje avstrijskih narodov" ; zdaj pa hoče vlada, da 
naj izvolijo poslance v Frankobrod tudi oni okraji, ki so se 
uze davno odločno uprli tem ukazom. Vlada hoče tore pri­
znati veljavo nemške narodne skupščine tudi za Avstrijo in 
hoče pomagati tistim, ki nameravajo raztrgati Avstrijo- Av­
strija in Nemčija pa uničita druga drugo; Avstrija more 
odslej obstati samo na podlagi narodne ravnopravnosti, 
docim bi Nemčija bila osnovana na podlagi prevlade nemške 
narodnosti. „Ako se zjedinita Nemčija in Avstrija, bode pro-
titezje 30 milijonov Nemcev oviralo težnje Nemcev, v Av­
striji bo pa dogma narodne ravnopravnosti gola fraza.' Nemec 
se lahko čuti domačina v Avstriji, nikdar pa tega ne more 
blovan, Lah m Madžar v Nemčiji. . ti narodi bi se v Nem­
čiji ne mogli iznebiti zavesti, da so v veliki državni družim 
samo polutani". Ako priznava vlada pristojnost frankobrod-
skega zbora, potem smejo take zbore osnovati tudi Italijani 
in Slovani vzajemno s svojimi brati onstran avstrijskih mej. 
Vlada ni dala odgovora Palackemu, oziroma slovan­
skemu klubu; tem razumljivejši je bil pa odgovor naroda 
slovenskega, kakor bomo videli iz nastopnega uspeha volitev. 
V Konjicah je (10. febr.) prišlo k volitvi samo 59 
vohlcev, ki so v drugi volitvi izbrali bistriškega poštarja 
Formacherja; • celi okraji so se zdržali volitve; osobito so 
se je udeležili okraji Polskava, Bistrica, Konjice in Zajec. 
Nek doslužen vojak je krepko agitoval zoper volitev 
V P tuji niso hoteli niti voliti. •' 
1 Reichetagsverhandlungen V. 221. 
2 ^Slovenija" 27. febr. „Mor. nowiny" 5. marca 1849. — Nasproti pa 
poroča „Bohemia" 1. marca in za njoj Helfert IV. III. 44, da so v Co-
mowitz" izvolili soglasno cesarja Ferdinanda poslancem, nadvojvodo Ivana 
pa namestnikom. To „raco" je izvalil „Wanderer". 
" „Mor. nowiny" 5. marca 1849. 
282 Prosved Gorenjcev. 
V Ljubljano je prišlo nekaj volilcev; večina je pa 
izjavila, da ne uvidi smisla volitve in je odšla; ujezilo je 
mnoge volilce vedenje komisarja Mac-Nevena ; volilci so ga 
prašali, kaj pomeni ta volitev, a on jim odvrne, da imajo 
molčati in voliti. OstaJo je naposled 23 mož (20 meščanov 
in 3 kmetje) in ti so izvolili poslancem grofa Kar ola Ho-
henwarta, namestnikom pa dra. Del Cotta. Nobeden iz­
voljencev ni sprejel mandata; ' to svedoči, da nista kandi-
dovala. Hohenwart je s stanovi vred bil tudi zahteval, da 
se naj pozovejo poslanci domov iz Frankobroda. Ljubljana 
je tore ostala brez zastopnika v Frankobrodu tudi po novi 
volitvi. 
V Kamniku je 16 volilcev'2 (izmed več nego 100 
vseh volilcev) izbralo poslancem Jos. Scheuchenstuela, 
namestnikom Mirosl. Kreuzberga; nobeden pa ni sprejel 
volitve! 
V Postojni je bila tudi zdaj precej živahna udeležba 
(50—üO volilcev izmed 160); izvolili so Jerasa, oziroma biv­
šega poslanca Golda. 
V Kranj i pa se je zbralo 50 volilcev, ki so vložili 
prosved in sicer soglasno ; posebe so prosvedovali še 
Cerkljani in Selčani.3 Prosved zatrjuje, da so volilci še 
tistih misli, kakor 15. majnika 1848 in zato še jenkrat „na 
vso moč prosvedujemo ne samo zoper vsaktero volitev v 
Frankobrod, ampak tudi zoper vse frankobrodske postave, 
naredbe in sklepe, ktere bi utegnile škodljive in nevarne biti 
naši veri, narodnosti, kupčijstvu itd. in sicer zato-le: 1. 
Nemci, ki niso pod našim svetlim cesarjem, raztrgali so 
lanske pomladi sami „nemško zavezo" in mi nismo prosve­
dovali, ker nismo nikoli marali za njo, in zdaj hočejo iz 
koscev te zaveze novo nemško cesarstvo narediti. Nemci so 
tedaj sami staro zvezo razdrli, ki je bila po pogodbah med 
njimi in nami. Mi Gorenjci ne moremo nikakor umeti, od­
kod da bi Nemci to pravico imeli, da potegnejo nas zoper 
našo voljo in naš prid v to novo cesarstvo za sabo" ; 2. se 
sklicujo na znana §§ 2. in 3.; 3. na izjavo vlade 27. no-
1 ..Slovenija" 2. marca. „Pravi Slovenec" 5. marca 1849. 
2 8 Kamničanov, 1 sodnik, 7 kmetov. Iz Tržiča ni bil prižel nikclor 
volit. Kreuzberg je bil član „slov. druStva" v Ljubljani. 
» „Slovenija" 7. marca; „Novice" 7. marca; „Mor. nowiny" 17. marca 
1849 ; „Novice" 21. marca 1849 pozdravljajo „preklic Gorenjcev je zna­
menje predramljenega narodnega duha med Kranjci. Mi dobro vemo, da je 
naSa narodnost Se dete, pa krepko je, in ako Bog da, postane vrli junak". 
r 
Prosveđ Gorenjcev. Prosveđ v Mimi. 283 
vembra 1848, da ne stopi Avstrija v zvezo z Nemčijo, do­
kler nista obe uredili domačih razmer; 4. jim nikakor ne 
gre v glavo, kako bi mogla biti Avstrija jedina in mogočna, 
ce padejo nektere dežele našega cesarstva pod Frankobrod; 
5. se pozivljejo na zahtevo, da se vsi poslanci vrnejo iz 
Irankobroda domov; Ü. pogrešajo v razpisu volitev namen 
posiljatve poslancev v Frankobrod; 7. frankobrodske posta,ve 
so „škodljive in nevarne naši katoliški veri, naši slovanski 
narodnosti. Mnogo se jih začne: „,Vsak Nemec ima pra­
vico' itd., te besede so za nas zelo razžaljive, ker smo in 
ostanemo trdi Slovenci". Nevarnost od Nemcev priča tudi 
zgodovina. 8. „Ze zdaj lazijo nemški berači križem naše 
dežele; kaj bo še le potem, če se vsemu nemškemu prole­
tarijatu (rokovnjaštvu) odpro vrata v slovenske dežele'" 9 
Naš promet bi škodo trpel po združenji z Nemčijo, ker gre 
v Trst, Reko in doli ob Savi, ne pa v Frankobrod. 10. Naš 
denar m naši fantje bi se jemali in rabili za korist Nem­
čije m 11. poslanci naši bi v Frankobrodu vedno bili v 
menjšim. 12. Ministri nimajo pravice, nas prodati Nemcem 
13. Zakone pričakujemo iz Kromeriža, ne pa iz Frankobroda 
14. Mi smo lahko brez Nemčije, čeravno Nemci trde, da ne 
morejo biti brez nas; čemu bi se jim klanjali? 15. Nemška 
politika je sovražna Slovanom. Konečno izjavljajo, da bodo 
verno spolnovali vse zakone cesarjeve — nikdar pa da ne 
bodo volili v Frankobrod. 
Tisto so storili volilci v Mirni ' navzlic mnogobrojnim 
kandidatom: prosvedovali so volilci „v imeni 10.463 držav­
ljanov" in poudarjali, da se jim je volitev neredno objavila, 
namreč v nemščini v nemškem uradnem listu, ki ga nikdor 
ne razumi; voliti niso hoteli in nočejo, ker bi jim narodnost 
in državljanske pravice kratila Nemčija; to nevarnost sve-
doče debate in sklepi frankobrodske skupščine. „Naše pre­
pričanje je letos trdnejše, kakor je bilo lani, da meni ko 
imamo z Nemci opraviti, bolje bo za nas Slovence in za 
vso Avstrijo. 
Odločneje nego pri prvih volitvah se je na Slovenskem 
izjavil prosved zoper velikonemške težnje frankobrodcev od­
ločneje nego vprvič se je pa slovanski živelj Avstrije' po­
stavil na stališče opozicije, vsaj v tem pitanji baš oni vladi 
nasproti, ki je (kolikor smemo govoriti o parlamentarnem 
vladanji) v državnem zboru imela za se slovansko večino. 
'„Novico" 7. marca; „Slovenija" 13. in 20. marca 1849. Prosved 
ima 4 00 podpisov. 
284 Vlada ustavi volitve. Nezadovoljnost z drž. zborom. 
Ta uspeh pa ni bil učinek agitacije narodnih društev; oso­
bito ljubljansko „slovansko društvo" je pri tej priliki ostalo 
neutralno ; prepustilo je narod samemu sebi in s tem hotelo, 
da se pokaže stopinja politične godnosti narodove. ' Dosta­
viti nam je še zvršetek volitve v Trstu: soglasno so volilci 
vseh strank, oziroma narodnostij uže v jeseni 1848. leta od­
rekli se volitvi, in ko je vlada po zimi velela ponoviti vo­
litev, sešli so se volilci, a volitev odložili za 14 dni — prav 
za prav za vsele. * 
Ko se je pri teh volitvah tako odločno pokazala volja 
narodova, priznala je tudi vlada uspeh: ustavila je nadalje­
vanje volitev, izvoljencem pa velela ostati doma. 
Za nas Slovence je bilo s tem činom rešeno nemško pitanje ; 
za Avstrijo samo pa je rešil je stoprav grom topov na kr­
vavem bojišči pri Kraljevem Gradci. 
16. Razpust državnega zbora in oktrovana 
ustava. 
Dne 2. marca je starosta ustavnega odbora, Feifalik, dr­
žavnemu zboru priobčil v slovesnem govoru, da je ustavni 
načrt zvršen. Oduševljenjem je zbor pozdravil to vest in 
takoj ukrenil, da se dne 5. marca pretrga debata o temeljnih 
pravicah in 15. marca začne posvetovanje ob ustavnem na­
črtu — tem načinom so hoteli slaviti obletnico revolucije. 
A do te pomenljive obletnice ni prišlo. 
Državni zbor se je zameril polagoma vsem: očitali so 
mu vsi, da s trazami in tiradami trati zlati čas, mesto da 
bi ustvaril narodom željno pričakovano ustavo, vstrajno pod­
lago svobode; debate o §. 13—19 so žalile crkvene kroge se 
svojim „duhom Jakobinskim" ; * Nemce je bola v oči slovanska 
večina, dočim je Slovane jezilo vedenje vlade, ki ki je raz­
pisala nove volitve v Frankobrod, pokazala z načrtom srenj-
ske postave centralistične težnje, v načrtu tiskovne postave 
omejevala svobodo, krčila svobodo visokošolcev, iznenadila 
državni zbor z izjavo 4. januvarja, obotavljala se uresničiti 
narodno ravnopravnost in postopala z zvestimi Slovani ravno 
1 Koncepti izjav društva v Rudolfinu; iz seje 13. febr. 1849. 
» „Klagenf. Ztg." 14. nov. 1848. „Laib. Ztg." 24. marca 1849. 
8 „Danica" 29. marca 1849. 
Priprave vlade. 285 
tako, kakor z uporniki laškimi in madžarskimi. ' Večina pa 
je pri vsem tem podpirala vlado, „imajoča tisoč ozirov, s 
kterimi se ni ujemal narod;'1 zgolj besede so ostali govori 
za suverenitêto naroda, o kterem je Rieger rekel, „da je v 
istini lastnik suverenitete, in ako se narod vzdigne, bode 
jednodušen v groznem veličanstvu svojega srda, bo-li se upal 
kdo stopiti predenj in reči mu: Jaz sem Tvoj rojen gospod, 
meni se moraš pokoravati? — Nevolja narodova je silna 
nevihta, ki stresa prestole, da popadajo krone raz glave po-
maziljencev ; kakor silna burja hrast, tako popade starodavni 
vladujoči rod in ga izruje iz života narodovega in odnese 
ga v sinjo daljavo, kakor šibko vrbovo šibico". 
Ker večina ni v dejanji uresničila, kar je govorila v 
besedah, ni mogla priboriti si veljave v vladinem krogu; od 
8. januvarja dalje je vlada državni zbor prepustila samemu 
sebi; k večemu Krauss in Thinnfeld sta ga obiskala, prvi 
kadar je potreboval denarja, drugi pa se je dolgočasil pri 
ministerski mizi vstrajno po cele ure vrteč svinčnik med 
prsti. Redkokdaj so nestrpljivi interpelanti ujeli kterega mi­
nistra, da so mu naprtali svoje interpelacije. Nekak zastopnik 
vlade je bil poslanec Helfert, tajnik za bogočastje in uk ; 
njegovi predlogi so bili nekoliko vladine izjave in so naspro­
tovali načelom „temeljnih pravic" tako, da niso našli milosti 
y zboru; a vlada sama ni oficijalno ugovarjala več po znani 
izjavi Stadionovi, dasi se je odločila zavreči temeljne pra­
vice „izrodek slabo zakritega republikanstva".;i 
Ze davno so slutili, da se bliža državni zbor katastrofi 
in da vlada oktruje ustavo po vzgledu, ki ga je dala vlada 
pruska; taka katastrofa se je mnogim, zaista ustavno mis­
lečim državljanom zdela sreča za Avstrijo, ker se niso na­
dejali več ustave od državnega zbora, pač pa bi bili uže vi­
deli radi svobodo zavarovano po ustavi. Mnogi so zahtevali, 
naj zbor koj odobri ustavni načrt brez debate, nikar naj ne 
čaka, da postane vlada premočna, kar je, bilo pričakovati, 
kadar bo končan boj na Ogrskem in Laškem. 
Ona govorica o razpustu državnega zbora ni bila ne­
osnovana. Uže U. decembra, tore malo dni po nastopu 
Frana Jožefa, zahteval je Windischgraetz razpust zbora in 
' Glej na pr. „Augsb. Aligera. Ztg." 1849 str. 342. „Slovenija" 19. 
in 26. januvarja 1849. 
a „Neue Zeit" G. marca 1849. 
8 Schwarzenbergovo pismo Windischgraetzu 27. dec. 1848. Helfert 
IV. II. 21. Prim. „Slovenija" G. febr. 1849 članek Dragonijev: „Avstrija in 
Slavjani". 
286 Priprave vlade. 
oktrovanje ustave brez narodne straže, z omejeno tiskovno 
svobodo, brez pravice asocijacije, z osvobojenjem plemstva 
od vojne službe itd. Ko je šel maršal osvojevat Ogrskega, 
moral mu je svak obljubiti, da inu bode o vsem poročal in 
o sleharni priliki ga poprosil za svet. V istini je Windisch-
graetz bil le na pol navzočen pri vojni; neprestano je opa­
zoval dogodbe v Avstriji; celo ko je bila važna bitva pri 
Kopolni, prepustil je vojno drugim, sam pa se je vtopil v 
načrt oktrovane ustave. Dasi prvak tistega slovečega „W.TR", ' 
bil je vendar najmenj sposoben za usodepolno ulogo, biti 
rešitelj Avstriji; on je bil slab vojskovodja, pa tudi nespo­
soben državnik, ker je gojil državnopravne uzore iz dobe 
predmarčeve. 
Dne ó. januvarja mu je pisal svak o državnem zboru, 
da je postal „krotak" in ironično dostavlja, da mu „sleharna 
zmaga na Ogrskem razširi politično obzorje in zori njegovo 
ustavodajno sposobnost" ; a vlada da kmalu reši pitanje ob 
odškodnini, in „,ostalo bo potem tudi šlo', kakor pravi 
grof Schlick". Zvečer 8. januva.rja so častniki pri nadvojvo-
dinji Zofiji, materi cesarjevi, v Olomuci naravnost rekli, da 
se mora „razpoditi" državni zbor; Schwarzenberg pa je pisal 
maršalu (12. jan.), da od „politične poštenosti" zbora se ni 
nadjati nič prida. Pet dni pozneje že obetar načrt oktrovane 
ustave, „in potem bomo vso nepotrebno družbo prosili, da 
„se naj pobere"; zbor mu je „miserable kammer", „schlechte 
und gefährliche subjecte" itd. Maršala je najbolj jezilo od-
pravljenje predpravic plemstva. * 
Cordon, vojni minister, in Schwarzenberg bi bila naj­
raje uže začetkom februvarja razpustila državni zbor; Sta­
dion pa se je upiral in nanj se je hudoval Windischgraetz 
najbolj,;l kajti Stadion ni maral za maršalove nazore, ki je 
hotel narediti plemstvo stebrom deželnih zborov, češ, „da 
ima samo plemstvo take može, s kojimi se bode moglo go­
voriti o višjih političnih zadevah". Schwarzenberg je bil li-
beralnejši: načelu rojstva je postavil nasproti načelo po­
sesti za podlago bodoči osnovi deželnih zborov in, dasi 
sam ponosen aristokrat, pisal je svaku: „V vsej monarhiji 
• W(indischgraetz) J(clačić) R(adecky). 
3 Helfert. III. Anh. 49. IV. I. Beilage 34. 4!). IV. II. 4(>3. 4Г>Г>. 31. 
i dr. Za zgodovino oktrovane ustave je Helfertova kniiga najvažnejši vir 
osobito IV. III. 320. ' . 
8 Helfert IV. II. 467. Primeri pismo Wossenbergovo 3. febr. 1849, 
Briefe Wessenbergs an Isfordnik I. 13. 
Priprave vlade. Razpust državnega zbora. 287 
ni dvanajst mož našega stanu, ki bi v sedanjih razmerah v 
zakonodajnem zboru mogli kaj koristiti". ' 
Ker ni bilo mogoče sporazumeti se z Windischgraetzem, 
pritegnil je Schwarzenberg Stadionu in Bachu, in odobril načrt 
ustave. Podvizati se je hotela vlada z razpustom državnega 
zbora, osobito odkar je državni zbor odrekel dovoljenje, da 
bi se vzel poslanec Kaim zarad razžaljenja cesarja v pre­
iskavo. Vlada pa je hotela prijeti še več drugih poslancev, 
osobito take, ki so bili na sumu, da so sokrivi umora La-
tourja (Fischhof, Füster, Goldmark, Kudlich, Prato itd.), ali 
da so sploh kolovodje revolucije. Dokler je branila te po­
slance imuniteta, jih sodišče ni moglo prijeti. Pa minister 
Krauss je namignil nekterim poslancem, in ti so se takoj 
temeljito seznanili z obzidjem in okolico kromerižko in vse 
pripravili, da bi srečno odnesli pete, kadar pride katastrofa. 
Ko je vlada bila gotova s svojimi pripravami, poslala 
je nekaj vojakov v Kromeriž; po noči 6. marca je prišel tja 
tudi Stadion, pozval k sebi najodličnejše poslance in jim 
povedal, da je cesar velel razpustiti državni zbor in oktro-
vati ustavo. To je bil blisk z jasnega neba, in dolgo ni 
mogel nobeden navzočih ziniti besede; potem pa se je vsula 
na Stadiona ploha grenkih očitanj ; osobito razvneta sta bila 
Rieger in Pinkas. 4 A pomagalo to ni nič. Zjutraj 7. marca 
so zaseli vojaki vhod v zbornico, nikdor ni smel več v njo. 
Najbolj ocrnjeni poslanci so hitro zbežali (Kudlich, Fiister, •'' 
Violand, Goldmark) ; nektere so zasačili, a po dolgi preiskavi 
spet spustili, samo da je marsikteri imel trpeti zarad svo­
jega delovanja v 1848. in 1849. letu še dolga leta potem 
neki do dobe novega ustavnega življenja (na pr. Smolka, 
Schuselka i dr.). 
Cesarski manifest, s kterim se je razpustil državni 
zbor (4. marca 1849 podpisan), očital je državnemu zboru, 
1 S to obsodbo se strinja mnenje nadvojvode Ivana ob avstrijskem 
plemstvu predmarčovom, gl. Schlosser. KH. Johann v. Oost. (pisma Ivanova 
Kalchbergu 1810 do 25) 84. 88. Ш. 116 i dr. 
» Helfert IV. III. 401. — Bivši minister Wessenberg graja način raz­
pusta. Ich würdo in diesem fallo offen zu werke gegangen sein, a tout 
risque. Die gewählte form gut für Napoleon — au 18 brumaire — verräth 
furcht." Briefe an Isfordink I. 22. 
» Tragikomedijo Füsterjevega bega je popisal L. A. Franki; glej 
Helfert IV. III. 333. Prim tudi Füster „Memoiren" 302. Na Nemškem so 
Füsterja hudo preganjali in pisal je pozneje v svojih spominih: „Kadar 
bodo moji slovenski rojaki Citali, kako se mi je godilo na Nemškem, ra­
dovali se bodo škodoželjni, ker me je tako slabo poplačala Nemčija zato, 
ker sem jej bil tako zvest, da sem zarad Germanijo ostavil Slavijo". 
288 Cesarjev manifest. Odgovor poslancev. 
da ni opravičil nad, ktere je cesar izjavil pri nastopu vlade, 
da namreč prerodi po novi ustavi državo in združi na vza­
jemni podlagi vse dele države. „Pustili smo državni zbor, 
da je nadaljeval v Kromeriži ono velevažno nalogo, dasi ne 
brez premisleka, ker je za oktobrovih dni se vel na Dunaji 
ne popolnoma v soglasji z vernostjo, dolžno naši rodbini". 
A tudi v Kromeriži ni dovršil one naloge, marveč je po 
svojih razpravah postavil se v odločno nasprotje z „ dejan -
stvenimi razmerami monarhije" in je podrl ves up, da bi se 
mu posrečila dovršitev njegove naloge. „Medtem pa se je 
približal svoji izvršitvi po zmagovitih napredkih naših vojen 
na Ogrskem preporod jednotne Avstrije, ki je nam smoter 
življenja, in neogibna nujnost zahteva, da se podlage temu 
delu zavarujejo s vstrajnostjo. Narodi nestrpljivo žele ustavo 
za vso monarhijo. Taka ustava pa presega meje poklica 
tega zbora", ki se iz navedenih razlogov tedaj razpušča. 
Proti očitanjem tega manifesta je povzdignila glas 
mnogobrojna skupščina poslancev, ki se je popoludno zbrala; 
sešli so se poslanci vseh strank, kajti ta katastrofa jih je 
uverila, da vlada ni delala razločka med njimi, nego uda­
rila vse zejedno; večinoma so bili pa navzoči desničarji, 
imenoma člani slovanskega kluba. Sestavili so manifest, v 
kterem zavračajo vladino očitanje, da ni zbor dovršil ničesar 
in da se ni brigal za resnične državne potrebe; opravičuje 
se navajajo osvobojenje kmetov, dovršeni načrt temeljnih 
pravic in ustave in dovolitev denarnih zahtev vlade; vladi 
pa očitajo, da je zbor pustila brez pomoči in da je njeno 
vedenje bilo neodkritosrčno ; konečno prosvedujo zoper način 
razpusta zborovega po vojni sili, ki je bila nepotrebna. Med 
podpisanimi (Rieger, Palacky, Strobach, Jonâk. grof Deym. 
Pražak, Pillersdorf itd.) je samo jeden Slovenec, Anton 
Črne. Čehi so potem priobčili še posebno opravičevanje 
svojega vedenja. ' 
Poslanci so hitro ostavili Kromeriž; samo nekteri so 
še ostali, med njimi Ambrož, ki je imel dovršiti svoja opra­
vila reditelj zbornice. Ulepića pa je vlada pozvala z ne-
kterimi drugimi odličnimi poslanci vred v odbor za zvršitev 
načrtov za novo upravo Avstrije, kajti bilo je ogromno dela 
še dovršiti, ako je vlada res hotela oživotvoriti vse, kar je 
obetala nova ustava in kar so določevali sodobno ali kmalu 
potem objavljeni zakoni o zemljiški odvezi, o provizoričnem 
srenjskem redu, o društvih, o tiskovni svobodi, o lovu itd. 
1 Palaeky, Radhost III. 43. Gedenkblätter 189. 
Značaj oktrovane ustave. Crkveni krogi. 289 
Nara ni namen, tukaj se spuščati v podrobnosti teh zakonov 
in ustave same, ki je bila mrtvorojeno dete liki aprilova 
ustava 1848. leta. Označiti pa jo moramo vendar z nekte-
rimi črtami. 
Oktrovana ustava je bila dete centralistič­
nih očetov, samo da jej je tu in tam še ostalo nekaj 
federalističnih potez; v zadnjem oziru se je varovala 
pičica starega značaja Avstrije. A glavni značaj je ustavi 
utisnil pečat centralizma; ta princip še dotlej ni bil dosegel 
vladanja v Avstriji, a zdaj mu je pomogla do vlade vojna, 
zmagonosna, osobito na bojiščih italijanskih. Vladnim mo­
žem je centralizem v vojni bil vzor tudi za državno osnovo. 
To je tisti centralizem, ki se je bil pojavil prvikrat v ome­
njenem načrtu srenjskega zakona, ki ga je bil sestavil grof 
Stadion. Poleg tega pa niso mogli niti centralisti pre­
zirati različnosti med deželami in narodi velike Avstrije, 
kterih žive pravice niso podlegle niti reakciji niti revoluciji. 
Oktrovana ustava priznava zgolj akademiški narodno ravno­
pravnost in samo pravi, da so „vsi narodi ravnopravni" in 
da „ima sleharni narod neomejeno pravico braniti in gojiti 
svojo narodnost in jezik" (§ 5); in da se morajo šole v na­
rodno mešanih krajih urediti „primerno potrebam vseh na-
rodnostij." A narodni boji zadnjih 20 let nas uče, da je 
istinita trditev Gumplovviczeva, ' da je s tem odstavkom 
zakonodajalec hotel samo zadostiti „frazi, ki,je iz političnega 
hrupa še donela kot silna zahteva" ; izrekel se je princip, 
ne da bi se do denešnjega dne bilo posrečilo, oživotvoriti 
ga v dejanji ; ni se še pojavil državni krmar, ki bi bil spravil 
v zaželeno soglasje oba pojma „narodnosti" : narodnost rodov 
in narodnost avstrijsko; in vendar sta obe tako popolnoma 
ravnopravni — vsaka v svojem krogu — da ni svoboda 
uresničena, dokler velja za vladni aksiom mnenje, da sta si 
nasprotnici. 'l Uprav na podlagi centralizacije pa je ta zmota, 
ta kriva vera dosegla do naše dobe tako veljavo, da se fe­
deralizem smatra skoro veleizdajstvom, naj se javi kot fe­
deralizem kronovinski ali pa narodni. Ta glavna poteza 
ustave nam pojasnuje utis, ki ga je napravila v slovenskih 
deželah. 
< Die Kochte der Nationalitäten und Sprachen 113. 
» NajhujSo sodbo o oktrova-ni ustavi je izrekel' Ani Springer („Nach 
der Revolution" 47. 08 i dr.). lu se tu skoro ujema s Pahickim (Kadhost 
Ш •>'.)) Tudi Bizzi (Deutsche Monatschrift aus Kärnten 1840) ni imel vere 
v novo ustavo; gl. tudi „Slovenijo" 4. Jan. 1800. Trim, o marčevi ustavi 
Sporschilla i dr. 
Slovenci in 1848. leto. 19 
290 Crkveni krogi, ütis na Slovence. 
Popolno priznanje je našel razpust zbora in objavljenje 
nove ustave samo v crkvenih krogih, ktere so žalile znane 
debate o temeljnih pravicah. Oktrovana ustava pak je po­
darila crkvi svobodo in jo rešila spon jožefinizma. ' 
Sicer so pa zmernejši narodni krogi odlašali s sodbo o 
novi ustavi dotlej, dokler se ne uvidi iz dopolnilnih in izvr­
šilnih zakonov, je-li zavaruje svobodo ali ne; tako je mislil 
na pr. dr. Bleiweis, uvažujoč in hvaležno pozdravljajoč po­
glavitno stvar : da je Avstrija dobila ustavo. '* Jako različen 
je bil utis, ki ga je napravila ustava na občinstvo, navzoče 
v dvorani ljubljanske mestne hiše, ko je grof Welsersheimb 
dne 8. marca prijavil jo Ijubljančanom. Malavašič nam pripo­
veduje, 3 da so vsebino ustave odobravali vsi, ki so dobro 
umeli guvernerja; ustavo imenuje „neprecenljiv dar" in pravi, 
da „vsa srca obhaja veselje nad cesarjevim podarilom, ki 
preseže vse upe. Iz vseh mest in vseh dežel se sliši le en 
glas: ustava je pričakovanje vseh presegla." Pa tisti svedok 
priča ob jednem, da veselje ni bilo tako neomejeno : o tistih, 
„ki niso dobro razumeli guvernerja", pravi, „da so najbolj 
jezike brusili" in vznemirjali druge meščane, češ, da pride 
zdaj absolutizem, da se upelje spet tlaka in desetina itd. 
„Ali ni vreden tak človek, da bi mu naredili vozel na je­
ziku?" Drug vir (izdatno pretiravajoč) pripoveduje, da se je 
pri slovesnosti v mestni dvorani „pričujočim tiha osupne-
lost na obrazih videla in da je bila sicer 14. marca Ljub­
ljana razsvetljena, zajedno pa je bilo vojaštvo konsignovano, 
straže pomnožene, policija na nogah in vhodi v mesto za­
straženi. Dne 15. marca je bila slovesna maša v stolni crkvi; 
prodajalnice so bile med tem zaprte na uradno povelje. 
Jednake slavnosti so se vršile v Gorici, Kamniku, Trebnem, 
Mariboru itd. Imele so vse pravi oficijalni značaj; s srcem 
se jih ni udeleževal ne Nemec ne Slovenec — saj so Nemci 
že izračunih, da bode imel državni zbor, ako se sestavi na 
podlagi oktrovane ustave, spet slovansko večino, in čula se 
je takoj spet zahteva, da se mora Avstrija nemudoma zdru­
žiti z Nemčijo, ako noče priti avstrijsko nemštvo v neugoden 
položaj. 4 
1 „Danica" 15. in 19. marca, „Theologische Zeitschrift'- 17. in 23. 
marca 1849. 
8 „Novice" 14. marca, 26. aprila 1849. 
8 „Pravi Slovence" 12. marca in 19. marca 1849. 
4 „Slovenija" 13., 10. in 27. marca, „Novice" 14. marca; Schnell­
post" 26. marca 184У. 
Razrušena „kronovina" Ilirija. 291 
Nasprotnikom Slovencev se je kmalu marsikaj posre­
čilo, kar je pripravilo novo ustavo ob nektere Slovencem 
ugodne točke. 
§ 1. pravi, da šteje Avstrija nastopne kronovine: 
nadvojvodino Avstrijo nad in pod Anižo, vojvodino šta-
jarsko, vojvodino solnograško, „kraljevino Ilirijo se-
stoječo iz vojvodine kranjske in koroške, gro-
fovine goriške in gradiške, mejne grofovine 
istrske in mesta Trsta z okolico" itd. § 4. je tem 
„kronovinam" jamčil „samostalnost s tistimi mejami, ktere 
določuje ta državna ustava." § 6. je dopuščal predrugačenje 
mej kronovinskih zgolj na podlagi posebnih zakonov. Iz teh 
odstavkov je razvidno, da ustava ni marala ničesar slišati 
o zjedinjeni Sloveniji, nego je vnovič potrdila razkosanje 
Slovencev, dakak z jedno izjemo: Ilirija, to je združene 
kronovine Primorje, Koroško in Kranjsko, bila je med no­
vimi kronovinami, bila je državnopravna jednota. A kako 
kratko je bilo veselje Slovencev ! Korošci niso hoteli ostati 
„pritiklina" Kranjski ; raje se naj razdeli Koroško in beljaški 
okraj združi s Tirolsko. Huda agitacija koroških Nemcev 
je imela nenavadno hiter uspeh: že 13. marca je vlada ob­
ljubila, da razruši Ilirijo; s tem je ona sama zadala prvo 
rano ustavi; Nemci pa so se radovali in slavili samostojni 
Korotan, ki „bode zdaj na dveh straneh čuvaj nemštvu, ob 
Karavankah in ob stari cesarski cesti". Celo novo urejenje 
vladikovinskih mej je zahteval nemški Korošec v tistem 
smislu, kakor so želeli to Slovenci; hoteli so odtrgati nem­
ško labodsko dolino od Malega Štajera : Slovencem Korošcem, 
ločenim od bratov na jugu, je bilo jedino tolažilo imeno­
vanje barona Schloissnigga deželnim načelnikom; mož 
je bil znan in priljubljen radi svojega v istini poštenega, 
Slovencem prijaznega mišljenja in bil je mož, kteremu je 
narodna ravnopravnost bila več nego gola fraza. Dvomljivo 
je bilo samo to, bo-li mogel Schloissnigg uresničiti ravno­
pravnost s pomočjo podrejenega mu činovništva, ki je za 
svojo mržnjo imelo močne zaveznike v svojih večinoma 
kranjskih članih in v narodni letargiji koroških Slovencev. ' 
Pa tudi primorski Lahi in Furlani niso hoteli 
ostati v „kronovini" ilirski, v kteri bi jim ne bili Slovenci 
' ,.Klagcnfurtcr Ztg." 9. Jan.; „Schnellpost," 21. marca; „Carinthia" 
20. marca, 1. majn.; „Slovenija" 27. marca, 17. apr., 1. majn. 1849. Hei­
tert IV. Ш. 300 tudi priznava, da jo bila med Slovenci nejevolja zarad 
njim neugodne teritorijalne osnove Avstrije. 
19* 
292 Adresa ljublj. mestnega zastopa. Nađe Slovencev. 
in Hrvatje več izročeni v poitalijančevanje. Zato so poši­
ljali deputacije, peticije in adrese na Dunaj, zahtevajoči sa­
mostalno kronovino primorsko; sestavili so na pr. deputa­
cijo slovensko-nemško-laško, v kteri je Slovence zastopal 
vladika Legat; s tem so „dokazali", da žele samostalnost 
Primorja vsi prebivalci brez ozira na narodnost. A tako 
hitro, kakor Korošce, vlada ni zadovoljila Primorcev; dolgo 
se pa tudi ni obotavljala in že tekom poletja jim je spol-
nila željo, češ, „da se te premene razumevajo že same ob 
sebi po besedah ustave". Tiste „besede ustave" pa so na­
vajali Slovenci zoper vladne dovolitve Nemcem in Lahom in 
pretili so, da bode vlada morala dajati odgovor državnemu 
zboru zarad tega žaljenja ustave. ' 
Nove uredbe so pretile hudo izgubo Ljubljani osobito 
zbok izgube nekterih uradov in premeščenja apelacijskega 
sodišča v Celovec itd. Pozno se je zbudil mestni zastop 
ljubljanski in je v peticiji (ktero smo že omenili povodom 
razprave ob univerzi) zahteval * pri vladi : 1. da se združi 
Istra in Goriška s Kranjskim pod ljubljanskim gubernijem, 2. 
da se ustanovi deželno nadsodišče in 3. slovenska univerza 
v Ljubljani ; pozivali so se na vernost, osvedočeno v viharjih 
minolega leta, „ko je bila zvestoba narodov povsod oma­
jana, pri nas pa je kakor skala ostala neomajana proti vsemu 
prizadetju". 
Obupati seveda Slovencem še ni bilo treba takoj ; saj 
še ni bila na vse strani dovršena ustava; nadejati se je 
bilo, da se da popraviti v podrobnostih marsikaj v načelih 
neugodnega. Stadionova srenjska postava je s svojo osnovo 
srenj, okrajnih in okrožnih občin na narodni podlagi obetala 
varnost narodnosti vsaj v najnižjih upravnih plasteh ; ustava 
je sicer bore malo puščala deželnim zborom : deželno kulturo, 
javne zgradbe, dobrodelne zavode, deželni budget in „kar 
jim sicer še državni zakoni odrede" ; dakak je splaval po 
1 „Slovenija" 27. aprila, 6., 20., 24. julija, 4. majn.; „Novico" 23. 
roajn., 4. jul., 7. nov., „Klagenfurter Ztg." 1. majn., 17. jul. 1849. 
'' Dne 25. jul. 1849 je nasvctoval to peticijo dr. Bloiweis; ž njim so 
se ujemali vsi odborniki izvzemši dr. Čubra, ki je izjavil to-lc mnenje: 
„Eine petition gegen die allerhöchsten beschlüsse ist einer verkappten agi­
tation zu ähnlich, als dass sich ein echter patriot dabei bctlieiligen wollte. 
Wird das ansuchen willfahrt, so werden die Petitionen häutiger und dreister, 
und wohin es endlich kommen kann, hat das jähr 1848 zur genüge gezeigt, 
im Falle der abweisung aber finden boshafte wüliler anlass, die regicrung 
zu verdächtigen und die liebe zu derselben zu erschüttern". Po listinah 
ljublj. mestnega arhiva. „Novice" 28. julija, 10. avgusta; „Slovenija" 14. 
avg., „Lloyd" б. avg. 1849. 
ÌRT ' < 
Bachove obljnbe in čini. 293 
vodi deželni zbor „kronovine" Ilirije in na njegovo mesto 
je imelo stopiti toliko deželnih zborov, v kolikor kosov je 
razpala ona kronovina, ki jo je določevala ustava ; a Slovani 
in osobito Slovenci so se smeli nadejati zaslombe v držav­
nem zboru, skoro v obeh komorah, v „zgornji" in „spodnji" ; 
prva je imela biti izrodek federalizma, to je sestavljena iz 
zastopnikov deželnih zborov; spodnjo komoro je pa imel 
voliti narod neposredno; obetala je tore ustava dovolj po-
zorišč, na kterih bi Slovenci imeli priliko boriti se za svoje 
narodne zahteve. Pa tudi v vladne može je imelo občin­
stvo še trdno zaupanje; dr. Bleiweis, poverjenik ljubljanske 
kmetijske družbe, šel je na Dunaj ter je pisal domov, da 
zasluže ministri vse zaupanje ; ž njimi vred izdelujeta Ulepic 
in Rak deželno ustavo, dočim slovenita Ambrož in Jenko 
državne oglase; in Ulepić je pisal, da bodo Slovenci zado­
voljni z novo ustavo Kranjske. ' O ministru Bachu so go­
vorili, da se uči raznih avstrijskih jezikov in da si da na-
pravljati izpiske iz novin vseh jezikov, da bi se tem potem 
seznanil z željami narodov. Te nade so netile nektere uredbe 
ministerstva. Vlada je ukazala na pr. izdavanje držav­
nega zakonika v vseh avstrijskih jezikih, da se 
„popolnoma ustreže načelu ravnopravnosti vseh v naši dr­
žavi združenih narodov". § 1. slove: „Pozneje se določi 
čas, od kterega dalje se bode dajal na svetlo občni državni 
zakonik in vladni list v vseh „landesüblichen sprachen" . . . 
Besede (text) vseh jezikov so v tisti meri autentične. Ne-
nemškim besedam je priložiti nemški prevod". § 4. pa za-
ukazuje izdavanje deželnih zakonikov v deželnih je­
zikih z nemškim prevodom. a Na Dunaj so pozvali odlične 
Slovane, da sestavijo pravoslovno terminologijo; med onimi 
sta bila Slovenca dr. Miklošič in dr. Mat. Dolenec; kmalu 
potem je vstopil (na mesto umrlega Mažgona) Mat. Cigale. 3 
Razven tega je Bach pozval vse činovnike, ki hote 
uradovati v slovenskih krajih, da se naj nauče deželnega 
jezika, ki se bode „neobhodno zahteval pri vsem sodniškem 
osobji, tako, da bode neznanje jezika izključevalo od name-
ščenja pri sodiščih dotičnih kronovin, kakor hitro se povsod 
dejanstveno uresniči načelo ravnopravnosti vseh narodov 
glede izključne rabe deželnega jezika vsake kronovine 
1 „Novice" 11. aprila 1849; takrat, je vlada nameravala osnovati še 
kronovino kranjsko-primorsko. 
2 „Klagenfurtcr Ztg." 1. marca 1849. 
8 Glej o njegovih zaslugah „Slovan" 1887, čislo 15 in lü. 
•;:4 
294 Pojemanje političnoga življenja. 
pri sodniških obravnavah". Celjanom, prosečim za preme-
ščenje okrožnega urada v Celje, rekel je Bach: „Verjemite 
mi, da gorim za ravnopravnost narodov. Nižji organi bodo 
prav gotovo z narodom občevali v materinščini in mu dopi­
sovali". V tem smislu je zaukazal graški gubernij, da mora 
odslej biti v šolskih spričevalih red iz slovenščine in sicer 
glede slovnice, sloga in ustmene rabe. ' Take uredbe in ob­
ljube so gojile lepe nade pri Slovencih, in zmerni krogi so 
se rogali črnogledom, ki niso cenili teh „drobtinic" tako vi­
soko kakor oni. Črnogledom ni hotelo priti iz spomina, da 
so v Trstu pomladi 1849. leta raz nektere ladije morali 
lastniki sneti slovansko trobojnico ; '' kakor je v takih slu­
čajih povsod, ni moglo neugodnega utiša zbrisati uradno 
pojasnilo, ktero je, sklicuje se na obstoječo zapoved, dolo­
čilo, da smejo ladije imeti kterekoli zastave, razven na zad­
njem krovu, kder sme vihrati samo avstrijski prapor. Mar­
sikdo se je hudoval, ker je vlada odpravila dijaške oddelke 
narodnih straž in omejila in skrčila delokrog društev. Zdaj 
je jelo pojemati politično življenje tudi v slovenskih društvih ; 
ljubljansko „slovensko društvo" se je spet vrnilo na pristno 
svoje literarno polje; graška „Slovenija" pa je postala čital­
nica, ki je po izstopu dijakov imela mnogo menj članov in 
marsikteri mesec bore 3 gld. dohodkov. •'• Malo dalje je tra­
jalo politično delovanje tržaške družbe, ki je 6. junija 1840 
vložila prošnjo za ustanovitev slovenske stolice v Trstu.4 
Zaspal je tudi kmalu list za listom na polji slovenskega 
novinarstva in pripravljal se je narod polagoma z vso Av­
strijo na dobo političnega spanja za dobe Bachove. 
Jako malo črtic nam je še pridejati sliki politične zgo­
dovine Slovencev iz kratke dobe prvega predramljenja. 
Ko je vlada razpodila zbor kromerižki, obljubila je med 
ostalim tudi novo deželno ustavo za podlago bodoči 
samoupravi kronovin. Nekteri načrti so bili kmalu zgotov­
ljeni. Junija meseca 1849 je došel v Ljubljano načrt de-
> „Slovenija" 20. nov., 12. junija 1849. 
» „Bohemia" 10. marca, „Narod, nowiny" 4. aprila, „Slovenija" 6. 
aprila 1849. . 
« „Slovenijo" so Nemci spet hudo napadali ; v „Grazer /eit.g. so jo 
zvali ..staatsgefährlicher club, aufwiegler gegen die Ordnung" itd. To napade 
je „Slovenija" zavračala po že navedenem proglasu. Na graški univerzi so 
se sprijateljili slovanski in nemški dijaki začetkom šolskoga leta 1849/50 
in „Slovenija" je odobrila to spravo. Po Murščcvi zgodovini „Slovenije" v 
graSkem dež. arhivu. „Danica ilirska" 6. majn. 1849. 
* „Mor. nowiny" 7. jun. 1849. 
Načrt deželne nstave kranjske. 295 
želne ustave kranjske: poleg njega bi obsegala „kro-
novina" kranjska: Kranjsko, Goriško in Istro z de­
želnim zborom v Ljubljani, broječim 60 članov (po 20 iz 
skupine mest in trgov, kmetskih občin in najviše obdačenih 
posestnikov). Kranjska, Istra in Goriško bi bile „okrogi" v 
smislu centralistov ; na ta način bi se branila narodnost 
laška, dočim bi, dakak, narodnost slovanska v okrogu gori­
škem in istrskem ostala pod laškim vplivom. V Ljubljani 
je to sestavo „Kranjske" zagovarjal osobito goreče gubern. 
svetnik Kreuzberg, ' poročevalec za to zadevo v poseb­
nem odboru, izbranem za posvetovanje o načrtu. Kreuzberg 
je poudarjal zgodovinsko činjenico, da so nekteri istrski 
okraji pravo za pravo samo enklave kranjske (Novigrad, kos 
koprskega okraja, Volovsko, Pazin), da je dalje stara avstrij­
ska Istra bila združena s Kranjsko od 1374 do 1809; da se 
kvarnerski otoki nikdar niso prištevali Istri in da je tibanjski 
okraj Goriškega tudi last Kranjskega. Kranjski sta novi so često 
zahtevali, da se ti kraji spet združe s Kranjskim ; žalile bi se 
tore pravice kronovine kranjske, ako bi se ustanovila samo­
stojna kronovina goriško-istrska, obsegajoča tudi one kranjske 
posesti; premajhna bi pa bila ta kronovina, ako bi obsegala 
samo bivšo beneško Istro, okolico goriško in Gradiško ; v sa­
mostojnem Primorji bi se pritiskali Slovani na steno, ki so 
vendar večina stanovalstva ; državni interes pa tudi zahteva, 
da se v ozadji Trsta osnuje krepka kronovina, izdatna za-
slomba za bodočo prvo pomorsko mesto Avstrije, kajti iz ne­
zanesljivih Benetk se mora sedež avstrijskega mornarstva 
preseliti v Trst. 
Znano nam je že, da je zmagal laški živelj in da se 
je Kranjsko odcepilo od Koroškega in od Primorja. 
Kranjska je postala po novem deželnem redu, potrjenem 
30. decembra 1849 „nerazdružljiva kronovina" z 10 okraj­
nimi glavarstvi, dvema deželnima sodiščema in 32 okrajnimi 
sodišči; izrecno se je potrdila „ravnopravnost jezikov" in za 
deželni zbor se je določilo 32 članov na podlagi zastopanja 
interesov. Deželnim načelnikom je cesar imenoval grofa 
Chorinskega, ki se je takoj lotil učenja slovenščine pri Iv. 
Navratilu. A slovenščine nevešči so bili mnogi med novo-
imenovanimi činovniki — saj se pri razpisanji teh služeb 
ni omenjalo, da je treba kandidatom znati slovenski. 'l 
1 „Novice" 20. in 27. jtm. 1849. 
a „Novico" 4. jul., „Slovenija" 6. jul., 2. okt. 1849; 16. in 18. jan, 
I860. 
296 Štajarski Nemci nočejo okrogov. 
Stajarska se je razdelila v tri okroge za politično 
upravo: Bruck, Gradec in Maribor;1 k mariborskemu 
okrogu so se pridružili do malega vsi slovensko-štajarski 
okraji. V tem ozira se je tore zgodilo, kar je bil ukrenil 
štajarski proviz. deželni zbor. A neomejenega priznanja ta 
razvrstitev v dva nemška in jeden slovenski okrog ni našla. 
Morie pi. Kaisersfeld-Blagatinšek je sploh bil nasprotnik Sta-
dionovih srenjskih kategorij, in sicer iz ozira na nerazdmž-
ljivost Štajarske; organ samostojnosti in celokupnosti je de­
želni zbor, kterega pa lahko spodrinejo okrožni zbori v zvezi 
z narodnim prepirom. '* Mnogo pomislekov je pa imel tudi 
odbor štajarskega deželnega zbora; zato je opo­
zoril ;l vlado, da bo treba spet sklicati deželni zbor : ta bo 
imel oživotvoriti deželno ustavo in srenjski red. Deželni 
odbor se upira osobito „okrožnim zborom" neposrednje pod­
rejenim ministerstvu ; ti zbori uniče zaželeno moč deželne 
vlade in deželnega zbora; zato naj se ustanovitev okrožnih 
zborov odloži dotlej, dokler se vlada zastran njih ne spo­
razume z deželnim zborom. Slovenci ' so pa temu zahtevanji 
štajarskega deželnega odbora odrekali doslednost, poudarjaje 
vsebino § 81. načrta deželne usta ve, ki ga je bil 
sklenil proviz. deželni zbor; v onem § 81. pa se je deželni 
zastop odločil za razdelitev dežele v okroge; dakak, da se 
delokrog po vladnem načrtu ni ujemal z nasvetom dežel­
nega zbora. Nevoljni so bili pa štajarski Slovenci, da se je 
sedežem okrožne oblasti izbral Maribor, ne pa Celje, dasi je 
Celje bilo pripravnejše za to, ker je bilo sredi okroga in kfer 
se je smelo dosledno za slovenski okrog zahtevati mesto 
s pretežno slovenskim značajem, ne pa malone trdo nemško 
mesto, ležeče še razven tega ob sevrnom robu okroga. r' Za­
čela se je huda agitacija : za Celje so se potegovali Slovenci, 
za Maribor Nemci. Slovenci so zadali začetkom septembra 
1 „Slovenija" 6. jul. „Konstitutionelle Blätter aus Steiermark" 17. 
avg. 1849. 
8 Krones, Mor. Kaiserfeld 109. 
3 23. okt. 1849. „Slovenija" 2. nov. 1849. 
•' „Slovenija" 9. nov. 1849. Za okrožne zbore se jo zoper Kaiserfclda 
potegnil tudi Gurnik; gl. Krones, Kaiserfeld 112. Iz one vlogo deželnega 
odbora posnamemo, da se jo odbor upiral okrogom tudi zato, „ker bi po­
tožili temelj dosedaj neznanemu narodnemu razdoru in neljubemu odtu-
jenju". Zjedinenje z „Iliri" v jezikovnem oziru je nemogoče in bi Štajarce 
primoralo k hudemu uporu, morebiti celo k izjavi za nemštvo. 
' To mnenje izraža celo nemSki „Konst. Blatt aus Steiermark" 21. 
in 23. avg. 1849, dočim 26. avg. Maribor zagovarja;' priin. tudi 6. sept. 
1849. „Aus dem Cillier Kreis mit dem Sitz in Marburg". 
Slovenske prošnje za premeščanje okrožne vlade v Celje. 297 
peticijo za premeščenje okrožnega urada v Celje ; v tej prošnji 
poudarjajo, da se namen okrogov ne more doseči, ako je 
slovenskemu okrogu prvostolnica nemško mesto, „ki se je 
tako očitno potegovalo za utopljenje Avstrije v Nemčiji", ki 
je tako očitno sovražno slovenskim željam, kakor je poka­
zalo v meseci oktobru. Slovenski mesti sta Celje in Ptuj, 
ki sta bili „zvezdi-vodnici poštenega slovenskega naroda v 
oni dobi, ko je skoro sleharna dežela, sleharno mesto na 
vse kriplje delalo vladi zadrego. Težnje teh mest so pa pre­
stale skušnjo; ni za las se nista oddaljili od prava in za­
kona, niti za trenotek nista se udali niti separatističnim 
težnjam prenapetih Slovencev; marveč sta neoraahljivo klju­
bovali sirenskemu petju, ki jih je vabilo k zastavam upor­
nikov". Središče Slovencev pa je Celje in je „tudi najbliže 
slovenski sosedni kronovini kranjski"; v Celji govore naj­
lepše slovensko narečje, ki je najpripravnejše sredstvo za 
uradovanje in za šolo. ' 
Bach je dal deputaciji jako čuden odgovor ; - zato so 
zložili spodnje-štajarski Slovenci novo spomenico, v kteri 
zavračajo očitanje Bachovo (ki je stopil na mesto zblaznelega 
Stadiona na čelo notranjih zadev), „da še v slovenska srca 
avstrijska zavest ni dosti globoko vrasla in da mislimo le 
na ločitev". Globoko je užalilo očitanje ministrovo „oni 
narod, ki jo bil najzvestejši in najmirnejši v viharni dobi, 
ki po drugem ni hrepenel, kakor po jedinosti Avstrije". V 
dokaz svoje lojalnosti navajajo prosved zoper Frankobrod 
izvirajoč iz ljubezni do prestola v dobi, „ko je bila v Av­
striji črno-rudeče-rumena zastava malik in pogled avstrijskih 
barv že dovolj, da je začelo ljudstvo zlobno divjati. In pri 
vsem tem še dvomi minister o zvestobi Slovencev !" Da, 
Slovenci so se odrekli zavoljo jedinosti Avstrije svojemu 
zjedinjenju in so se uprli osnovanju zjedinjene Slovenije. 
„Ko so .. emisarji dunajskemu uporu v pomoč propovedovali 
črno vojsko po naši deželi, bili so propovedniki veseli, da 
so živi odnesli pete". Slovenci so bili pripravljeni za boj za 
cesarja, „le miga so čakali, ki ga je jeden najstarejših in 
najbolj skušenih voditeljev dati obljubil v dobi nevarnosti. .. 
Naj zadosti ta kratki popis . . ministru, da vsako naznanilo, 
1 „Konst. Blätter aus Steiermark" 13. sept, 1849. 
•' Gl. 293, 294. „Slovenija" 20. nov. 1849. „Novice" 5. dec. 1849 pra­
vijo, da so na Dunaji celjsko deputacijo grdo sprejeli, njeno prošnjo zvali 
„soparatistiöno poželenje" in dostavili, da avstrijski Slovani nimajo av­
strijske zavesti. 
298 Schloissnigg. Koroška ,,ravnopravnost". 
ki krati čast in udanost Slovencev, ni drugega, kakor izmet 
peklenskega zavida, ki izvira iz mamljive zavesti lastne hu­
dobnosti". ' 
Ta spomenica je za odnošaje med Slovenci in vlado 
po zmagi proti-revolucije značaja in nehote se spominjamo 
tistega Madžara, ki je o dobi reakcije Bachove nekemu Hr­
vatu na pitanje, kako je javno mnenje na Ogrskem, odgo­
voril: „Mi smo jako zadovoljni, da smo dobili ravno to za 
kazen, kar so Vam dali za plačilo". 
Za politične službe v mariborskem okrogu (imenovanem 
„celjskem") se je zahtevala slovenščina, a izvršila se ni tudi 
ta nada Slovencev, tem menj, ker je narod v večini bil pre-
nemaren, da bi zahteval slovensko uradovanje. Cinovniki 
so sicer prilagali svojim prošnjam spričala - o znanji sloven­
ščine, v istini pa so uradovali nemški in menda celo slo­
venske razglase, došle iz Gradca, spravljali na stran in so 
priobčevali samo nemške. •'• Med političnimi uradniki je bilo 
mnogo trdih Nemcev, ktere so namestili po Malem Stajaru. l 
Tudi Koroško je nova ustava (§ 2.) priznavala za 
nerazdružljivo vojvodino, v kteri „sta oba naroda ravno­
pravna", a že § 5. je bil v protislovji s to določbo, ker je 
nemščino povzdignil na jezik deželnega zbora. Baron ScMoiss-
nigg je po svojih močeh varoval ono ravnopravnost; razpo­
šiljal je vladne razglase in ukaze v obeh jezikih; ko se mu 
je predstavilo učiteljstvo serniniško, vprašal je jako priljudno, 
kteri gospodje se posebno marljivo pečajo s slovenščino ; na­
ročil si je sestavo slovenskih imen okrajev, srenj, mest. trgov 
in vasi; v slovenskih krajih so se nekteri oglasi priobčili 
samo v slovenskem jeziku, k večemu prav malo nemških so 
jim pridejali.5 Ali to so bili le nekteri osamljeni žarki na­
rodne ravnopravnosti, kajti v obče je ostalo vse pri starem ; 
cinovniki so proti ukazu Schloissniggovemu uradovali z red­
kimi izjemami nemški, saj so bili večinoma trdi Nemci; 
kmetom boroveljskim, na pr. je na Vombergu komisar v 
nemščini tolmačil srenjski zakon; odbil je zahtevo, da naj 
se kmetom objavi slovenski tekst one postave; prosilce za 
službe pri pošti so prašali, je li znajo laški, angleški in fran­
coski; po slovenščini jih ni prašal nikdor. Zgodilo se je pa 
1 „Slovenija" 4. dec; „Novice" 5. dec. 1849. 
1 Dobivali so jih brez truda v Celji in Gradci. 
» „Slovenija" 28. sept. 1849. 
* „Slovenija" 16. jan. 1850. . .. 
» „Slovenija" 20. julija, 28. avgusta, 6. novembra, 1. junija 1849, 1. 
majn. itd. 1850. 
Primorje. Pravosodna osnova Koroškega in Štajarskega. 299 
tuđi, da so prinesli slovenski kmetje slovenski oglas nazaj 
in zahtevali nemškega. Kdo bi tajil, da je v takih okolnostih 
ravnopravnost na Koroškem bila dejanstveno neizvršljiva. e 
Glede Primorja je ministerstvo priznavalo težkoč' 
politične osnove in je po uvaževanji nekterih kombinacij 
razdelilo deželo v dva kosa: Trst je postal neposrednje 
mesto, t. j. okrog za se; mestna gosposka je bila zajedno 
okrožna oblast za Trst in okolico; Goriško in Istra sta pa 
tudi postali samostalni kronovini z vkupnim deželnim zbo­
rom v Gorici. Narodna ravnopravnost je tudi tukaj ostala na 
papirji, kar se tiče Slovanov; uradovalo se je zgolj nemški 
in laški. -
Tudi pri sodniški osnovi se je pojavila „sila obsto­
ječih razmer" s svojim prirodnim in protiprirodnim vplivom. 
Minister pravosodja, Aleks. Bach, je v svoji spomenici, 
ktero je predložil cesarju, razložil načela nove sodniške 
uredbe; v tem spisu čitamo tudi, da morajo prosilci za službe 
v takih krajih, kder ima več jezikov zakonito veljavo, do­
kazati, da so vešči dotičnih jezikov". •'' Ta zahteva Bachova 
se ujema z uže navedenimi izjavami tega ministra iz prve 
dobe po razpustu državnega zbora. Poglejmo, kako je Bach 
uresničil to načelo v slovenskih deželah razven Kranjske; 
glede Kranjske pravi sam,4 „da jo je smatrati v jezi­
kovnem ozira za celoto, ker je jedini jezik naroda pri kmetih 
slovenščina in pri omikanih tudi nemščina"; samo mimo­
grede omenja nemške naselbine na Kranjskem. Zato poseb­
nih uredeb ni bilo treba — po njegovem mnenji. 
Glede Koroške, pravi Bach, „da mnogi Slovenci 
nemščino umejo in govore", da ni mogoče točno določiti je­
zikovne meje, ker nista narodnosti ločeni niti zemljepisno 
niti glede prometa in ostalih interesov, marveč živita v lepi 
in mirni slogi, ktero jako malo motijo separatistični, načelo 
ravnopravnosti napak razumeči napori". Te besede se niso 
' Lepe članke je pisal o tem pitanji V. Rizzi v „Deutsche Monat-
sehrift" 109. Jakomini ibid. 227; oba Nemca sta pobijala nespravljivost 
Nemca Hocka. ki se je z navadnimi razlogi boril proti ravnopravnosti 
(„Carinthia" 30. oktobra 184'.)). Dencšnjim nemškim našim sodržavljanom 
toplo priporočamo čitanje Rizzijevegn in Jakoininijevega spisa. Navesti 
je tudi Einspiolerjev članek v „Carinthia" 6. novembra 184',), ki polemizuje 
proti Hocku. 
'' „Slovenija" 2(1. oktobra 184'). 
•i „Klagenfurter Ztg." ;j. julija 1849 ; predloge Bachove je cesar po­
trdil 14. junija 1849. 
* „Klagenfurter Ztg." 9. avg. 1849. 
» Ibid. 9. avgusta 1849. 
300 Pravosodna osnova Primorja. 
ujemale z nazori Bachovimi, vsaj ne s tistimi nazori, ktere 
so čuli Slovenci dotlej „iz ust ljubljenega in spoštovanega 
ministra Bacha"; bile so za take optimiste strela z jasnega 
neba. Pa tudi izvršitev se je izročila komisijam trdo nem­
škim. ' Napravili so potem 8 slovenskih sodniških okrajev, 
5 mešanih in IG nemških; med šestorico okrajnih sodišč 
„prve vrste" je bilo jedno slovensko v Velikovci, dve me­
šani v Celovci in Beljaku ; druga pa so bila nemška. Pri tej 
razdelitvi so popraševali tudi „zaupne može" slovenske.e 
Vsi dotični razglasi so se priobčili zgolj v nemščini, kakor 
je nemščina rabila tudi izključno koroški komisiji za zem­
ljiško odvezo. Mnogo suma je zbudila v Slovencih zahteva 
razpisov sodniških služeb, da naj dokažejo prosilci „svoje 
jezikovno znanje" ; da pa morajo biti slovenščine vešči, ni 
bilo rečeno.3 
Na Štajarskem je osnoval Bach z ozirom na narodo­
pisne razmere dva nemška sodniška okroga poleg jednoga 
slovenskega, ' obsezajočega bivši celjski okrog in slovenski 
del mariborskega okroga; za vso vojvodino je ustanovil 
deželno nadsodišče v Gradci. Središče slovenskega okroga je 
bilo Celje, po besedah Bachovih zato, ker „je to neogibljiva 
posledica narodne ravnopravnosti, kajti tu je slovenska na­
rodnost najgostejša." Zoper to uredbo pa so se Nemci uprli 
in zahtevali, da se naj celjsko okrožno sodišče premesti v 
Maribor, češ, da je Celje ognjišče tiste agitacije, ki teži za 
združenjem spodnjega Štajarskega s Kranjskini in Hrvatskim, 
in da bode ta sodniška razdelitev ono agitacijo še bolj pod-
netila. '' — Skoro odveč je pristavljati, da tudi na Štajarskem 
Bach ni izvel narodne ravnopravnosti do slednje stopinje. 
O Primorji je Bach pisal, da „Istra pač ima dve 
tretjini Slovanov, da pa stanujo ob morji Lahi in da je 
uprav morski breg tu važnejši, ker se ne pomika promet 
proti notranji deželi, nego zgolj proti morju; zato je ob 
morji težišče vseh interesov prebivalstva". Jasno je, da po 
tem nazoru slovanska narodnost v Istri ni imela tiste ve­
ljave z laško. Glede sodišč v Trstu in okolici je Bach rekel, 
• ..Slovenija" 17. avg. 1849, 10. sept. 1849. . 
•> ^Slovenija" 1. c. pravi o teh zaupnih možeh, da „ti Slovenci v 
dolgih suknjah marajo za slovenski narod, kakor za lanski sneg". Iz ko­
misije za zemljiško odvezo je izstopil Ulepić, ker je čisto zanemarjala rav­
nopravnost. „Slovenija" 16. nov. 1849. 
s ..Novice" 22. avg. 1849. , 
« ^Slovenija" 7. avg., „Konst. Blätter aus Steiermark" 4. avg. 1849. 
s ,','siovenija" 17. avgusta 1849. 
Ravnopravnost v Soli. 301 
# 
da tu ni mogoče izvesti razvrstitve po narodnosti, da se 
bode pa pri najnižjih sodiščih „oziralo na narodnost, kolikor 
bo mogoče". Osnovalo se je nadsodišče v Trstu in okrožna 
sodišča v Gorici, Trstu in Rovinji. 
Slovenci so bili tore podrejeni trem nadsodiščem : gra-
škemu, celovškemu in tržaškemu; vsa osnova ni bila jim po 
godu, ker se v njej ni bilo uresničilo načelo ravnopravnosti. 
Zadela jih je pa kmalu Se druga prevara; državni zakonik 
je izhajal najprvlje neredno, kmalu pa je vlada ustavila iz­
davanje v nenemških jezikih. 
Nič bolje se ni godilo v šoli, proti § 4. oktrovane 
ustave, ki je za menjšine v mešanih deželah zahteval, da se 
jim uredi šolstvo tako, „da se morejo izobraziti v mate­
rinščini." ' Dne 4. julija 1849 je vlada zaukazala, da se v 
slovenskih okrajih štajarskih rabi začetkom novega šolskega 
leta slovenščina za učni jezik — z dostavkom : „V slovenskih 
okrajih se mora pač začeti pouk v materinščini; ako pa 
pretežna večina dotičnikov zahteva, ne sme se odlašati pravo­
časno poučevanje v nemščini." Tem odlokom je sledil tudi 
jako pičel jispeh. Tu in tam so začeli učitelji tudi po 
Koroškem, Štajarskem itd. rabiti slovenščino v šoli, a veči­
noma so jo morali spet opustiti, ko so dobili zarad „zane­
marjanja" nemščine karajoče odloke, češ, da se otroci itak 
doma uče „windisch." V Celovci se ni dovolila razvrstitev 
šolarčkov po narodnosti, da bi se potem poučevali v mate­
rinščini. V Celovci so pač začeli štirje učitelji poučevati slo­
venski, a razupili so jih koj za „panslaviste." Ker je tudi 
celovško izobraževališče ostalo izključno nemško, bilo je 
lahko reči, da se ne izvede še tako kmalu, kar je velevala 
ustava in vlada in kar je 22. septembra 1849 zapovedal 
tudi krški vladiški ordinarijat, da se naj tam, kder je učitelj 
dovolj vešč slovenščine, takoj začne slovensko poučevanje, 
in da se morajo ostali učitelji v „jednem letu" priučiti slo­
venščini. '' 
Na gimnazij ih, ki so se preosnovali v osemrazredne, 
poprijeli so se tudi nekteri učitelji slovenščine (v Ljubljani 
n. pr. Pogorelec, Metelko, Globočnik, Martinak itd.), a glavna 
stvar je ostala na papirji. V Celovci n. pr. so se dolgo pričkali, 
je-li velja za ondotni gimnazij uredba vlade, da se poleg 
materinščine naj poučuje tudi „drugi deželni jezik" v spodnjih 
razredih po 5, v zgornjih po 4 ure na teden. Za slovenske 
1 „Slovenija" 16. marca 1849. 
1 Glavni vir je „Slovenija" 1849. in 1860. leta. 
302 Absolutizem in nemSki centralizem. 
dijake je bila nedvomno slovenščina „materinščina", nemščina 
pa „drugi deželni jezik." Učiteljstvo je pa določilo, da bodi 
slovenščina obvezen predmet samo za one slovenske dijake, 
za ktere roditelji ali varuhi to zahtevajo. Vlada je pa dolo­
čila slovenščino obligatnim predmetom za vse slovenske 
dijake v vseh razredih, za Nemce pa za „pogojno obvezni" 
predmet. Kaj pa so storili slovenski dijaki? Vpisali so se za 
Nemce in „dobiček" je bil gotov. ' Neugodno je bilo za Slo­
vence, da so koroške gimnazije izročili benediktincem. V 
G rad ci se je poučevala slovenščina na gimnaziji in na 
univerzi; za slovenske gimnazijce je bila obvezen predmet. 
Kar je obetal Bach, to se ni izpolnilo ; oktrovana ustava 
in deželni redi so ostali na papirji in 31. decembra 1851 je 
vlada ustavo naravnost odpravila; pokopala je mrtvorojeno 
dete; ž njo je pa šla svoboda „v Bachovo pisarno, v ktero 
si videl peljati mnogo stopinj, nobene pa iž nje." - Strogi 
centralizem in absolutizem je vladal odslej v Avstriji in 
stoprav, ko je grom pri Solferini in Magenti pretresel zemljo, 
jelo je kaliti seme svobode, ki je ležalo v njej deset dolgih 
let. Snovi državnega življenja so se med tem združile v nove 
zveze, in za vse narode, tudi za Slovence zasijalo je vnovič 
solnce politične svobode z oktobrovim diplomom. — 
„Alles herbe hat in der weit auch seinen ostertay." 
Slomškovo pismo 1. Jan. 1848. 
• Einxpielci-jevi dopisi v „Klagenfurtor Zeitg." 29. sept., 9. olrtobra, 
..Slovenija" 9. okt., 23. okt. it.d. 1849. 
2 Fischhof, Oesterreich und die Bürgschaften seines Bestandes. 
Popravki. 
Str. 3 vrsta 3 od spodaj 
ustanovljenih po sta 
6 
9 
9 
11 
13 
13 
10 
IG 
16 
18 
23 
25 
27 
29 
30 
33 
34 
38 
42 
42 
60 
64 
56 
6G 
56 
GO 
66 
84 
84 
87 
91 
92 
96 
101 
109 
117 
m 
134 
141 
148 
160 
»J 
7) 
„ 
Ji 
« 
П 
„ 
n 
il 
n 
„ 
J) 
r> 
JJ 
JI 
V 
JI 
11 
M 
„ 
1J 
1) 
f) 
JI 
„ 
„ 
JJ 
„ 
„ 
„ 
JI 
J) 
)) 
1) 
,, 
JI 
II 
6 
19 
7 
8 
19 
23 
17 
17 
8 
11 
9 
IG 
11 
4 
2 
7 
8 
12 
16 
16 
1 
19 
20 
1 
2 
15 
16 
14 
24 
8 
16 
14 
3 
12 
7 
22 
4 
13 
2 
12 i 
18 
1J 
„ 
JJ 
„ 
11 
J! 
11 
11 
11 
U 
n 
JJ 
M 
JI 
n 
u 
J) 
J) 
„ 
JI 
n 
!» 
JJ 
11 
JJ 
11 
„ 
JI 
M 
JJ 
JI 
JJ 
JI 
JJ 
11 
11 
JI 
JJ 
3d 
1) 
U 
JJ 
Ji 
zgoraj 
„ 
v 
u 
spodaj 
M 
zgoraj 
JI 
TJ 
spodaj 
n 
zgoraj 
spodaj 
JI 
zgoraj 
n 
JI 
, spodaj 
» 
zgoraj 
spodaj 
zgoraj 
spodaj 
t! 
zgoraj 
M 
n 
n 
spodaj 
M 
„ 
zgoraj 
spodaj 
zgoraj 
„ 
čitaj : njogovih ; iz Sol, 
novih. 
„ • (opomba) Hlubek. 
„ Mor. Fluck. 
Zupanec (tako tudi drugej). 
„ seznanil (mesto sporazumel). 
„ prirodopis (mesto naravoslovje), 
prirodopis za prirodoslovje. 
za posnemanje tujih odnošajev, ne da bi 
preiskovalo se pitanje . . . 
„ mu dovolijo . . . 
„ potitur. 
„ anaimijo. 
„ upravno jednoto, zjodinivši . . . 
„ učinili (mesto uničili). 
j narod dinastije . . . 
„ nationo Polomiš. 
„ neprenehoma. 
„ tem bolj podnetilo politično . . agitacijo. 
„ kjer je Lah . . . 
„ po dolgom spanji. 
„ samostalnost. 
„ cvetoča. 
„ često (mesto čisto). 
„ Lidmansky. 
,, stanovi deloma slovensko dežele, 
izpusti „1" za besedor„cesarja". 
Zupan mesto Župan; tudi na drugih 
mestih. 
„ pravico, da . . . 
„ narodom, mesto da bi jih budilo . . . 
izpusti „2" za besedo „tožeb". 
„prof.", 
čitaj : würde. 
„ narodnosti. 
„ je romalo. 
„ doneče in puhle idejo." • 
» boj (mesto bolj). 
„ i Mih. Ambrož ; 4 i on . . . 
„ čitamo . . . 
„ 400,, pismo str. XIII. 
» vznemirjenjo . . . 
... Tydennik. 
čitaj: 383 članov, po 1 od 60.00U. 
» dr. Bulica. 
Str. 161 vrsto 22 od zgoraj Čitaj : J. Gajar. 
163 8 „ „ tržiški (Monfalconc). 
" 163 " 7 .'. spodaj ., slovanske. 
160 ,. 1 ',. zgoraj ,. Čabušnik. 
' j 5c 5 n „ „ konstituvan (mesto konstitujoč ; ustavo naj 
" ' " " " izda vlada sama, na podlagi lo ustave 
naj sodeluje zbor pri zakonodaji). 
162 „ 9 ,. spodaj ., rinomati (mesto ujemati). 
" 163 " 22 „ zgoraj „ notranje-avst.rijskih kronovin. 
" J 64 '„ 21 ,. spodaj „ kar mu ide. 
165 2 .. „ .i Carinthia. 
" 106 l 12 ,. zgoraj „ skupščine (mesto svobode). 
" 107 "„ 15 "„ spodaj „ Sparovio. 
Igl o „ zgoraj „ z Neumannom, Neuwallom. 
" 181 I 9 ',. spodaj ., 20 letni. 
183 '„ 5 '., zgoraj „ v državnem zboru. 
" 183 ',! 4 „ spodaj ,. 1 mesto 2. 
184 14 zgoraj „ nadgosposke pravice so prišle k nam iz 
Nemškega, desetinske pa iz Laškega. 
186 6 „ „ ,, sužnosti. Ktcra . . . 
", 180 " 11 „ spodaj „ odškodovanja... 
„ 197 „ 20 ,. zgoraj „ Bil jim je pa ta dan . . . 
198 15 „ „ neomahljivo zvestobo. 
200 " 13 „ spodaj „ Dass golden ... • 
,"200 „ 12 „ „ „ Das morgenrot . . . • 
201 20 . „ ,. in s „harambašo" Jelačičem. 
" 208 !", б „ r. " na domoljubnih darovih. 
"210 "„ 11 ',', „ « dobre sadove. 
212 1 „ zgoraj „ se svojimi sestrami. 
" 218 "„ 1 ,', »Podaj „ pogodbe, oglase. 
222 n g „ „ dostavi: po besodi „rodoljubu": Andreju bin-
" " spielerju. 
223 n 7 n „ ., po „Ustmono izvestje" : Andreja Ein-
spielerja. 
225 15 ,, zgoraj čitaj : slovensko slovnice. 
"225 ," 16 ,, „ ,. vseslovensko šolsko svctovalstvo. 
" 229 ',', 10 „ spodaj „ Fouchterslcbnu. 
" 229 4 » ; » v „Slovanu" 1886. 1. 
!' 232 ',', 11 „ '„ .. proroški (m. poroški). 
232 „ 10 „ „ „ spomenik (m. spomenekj. 
' 233 0 ,, zgoraj „ dežele, ktere jezik 
" 235 i 7 „ „ „ Strobàcl. (m. Strohbach). 
" 237 ", 6 „ spodaj „ Rogge (m. Rogg). . 
240 10 „ „ „ dokler ni 4. januvanj .... 
" 241 ;; 22 „ » „ desnice in levice, Palackega m protinožca 
" 242 ',', 15 „ zgoraj „ Pillersdorf. 
244 13 „ » smu (m- sinovi). 
" 244 " 2 „ spodaj „ grajščinah (m. grajščinicah). 
247 ", 17 „ „ » znal (m. zval). _ 
9f.O " 17 .. zguraj ,, anarhični (m. anarhistični). 
" 1 ;; spodaj ., glej zgoraj stran 182 (m. 279). 
11 „ ., „ Violand (m. Roland;. 
265 
256 „ 8 „ „ „ Cinkaš (m. Pinkte) 
258 
259 
261 
3 " " " Čehe in Poljake Nemcem . .. 
20 ',', zgoraj „ 4. Slovensko Avstrijo. 
1 „ narodno (m. narodni) različni. 
Str 268 vrsta 8 od zgoraj čitaj : morale so podpirati naravno težnje cen-
trahstov. 
, 266 „ 18 „ spodaj „ Lasser (m. Laner). 
i 266 „ 6 „ „ „ Turco (m. Tures). 
, 270 „ 16 „ zgoraj „ Heina, Madonizze, Brestla in Turka tudi 
Rieger . . . 
, 270 „ 1 „ spodaj „ glej zgoraj stran 269. 
271 „ 8 „ zgoraj „ zdaj pa je nočejo priznati nekteri od­
borniki. 
281 „ 23 „ spodaj „ bode protitežje 30 milijonov Neneracev 
oviralo težnje Nemcev . . . 
282 „ 3 „ „ „ pozdravljajo prosved Gorenjcev ..zna­
menje" . . . 
284 „ 2 „ zgoraj „ „slovensko društvo". 
286 „ 8 „ ,, „ pri Kapolni. 
286 „ 1 „ spodaj „ Isfordink (m. Isfordnik). 
Pripomba z ozirom na slovniške oblike. 
Pokojni profesor Anton Raič je prevzel nalog, uredovati to knjigo 
v jezikovnem oziru. Vcščak, poznajoč slovniške posebnosti prerano umrlega 
pisatelja, bodo takoj našel mnogobrojne sledove Raičcvega uredovanja. Zal, 
tla se mi ni izpolnila želja, da bi Raič one oblike, izraze itd. sam zago­
varjal — nemila smrt njegova uničila mi je to nado. Ne preostaje mi torej 
druzega, nego da opozorim čitatelje na ono sodelovanje prof. Raiča pri tej 
knjigi, za ktero se mu ne morem več zahvaliti sam. 
Jos. Apih. 
•ï.^~ .••.-, »-»ftj. 
-; ^-'t^îpSf^f! 
KAZALO. 
Stran 
1. Kulturne in politično razmere Slovencev do marca 1848. leta . . 1 
2. Viri preobrata 33 
3. Marčevi dnevi *6 
4. Narodni program 63 
6. Boj proti Frankobrodu 90 
6. Prepir o bojah Ш 
7. Narodna organizacija • H8 
8. Volitve za državni zbor I*7 
9. Slovenski program in deželni zbori 166 
10. Slovenski poslanci na dunajskem državnem zboru 178 
11. Slovenci in ustaja meseca oktobra 201 
12. Slovenske zahteve in pridobitve 218 
13. Iz državnega zbora v Kromcriži 234 
14. Slovenci v ustavnem odboru 266 
lf>. Dopolnilne, oziroma ponavljalne volitve za narodno skupščino v 
Frankobrodu 279 
16. Razpust državnega zbora in oktrovana ustava 284 
IV/l 
št.21 
Apih 
SLOVENCI ..Ш....LETO 18.4.8.