Ocene in poročila
POUK LITERARNE ZGODOVINE NA VIŠJI STOPNJI OSNOVNE ŠOLE
Med nalogami, ki jih navaja učni načrt za pouk slovenščine na osnovni šoli, je tudi ta, naj seznanjamo učence z najvažnejšimi deli iz ljudske in umetne književnosti, z nekaterimi značilnostmi literarne teorije, da bodo vzljubili lepo knjigo, jo znali vrednotiti in jo uporabljati za svojo nadaljnjo rast, obenem pa vzgajati estetska, moralna, patriotična in humanistična čustva. Nato sledi razporeditev obravnavanja pisateljev in pesnikov v posameznih razredih ter ob njih osnovni pojmi iz literarne teorije, ki se naj
136
z njimi spoznajo učenci ob tekstih. Za 8. razred pa je dodano še navodilo (dokaj splošno, da ga lahko pojmuje vsakdo po svoje), naj bi v tem razredu povezali poznavanje literarnih umetnin z zaokroženo celoto.
Kako je možno ta načrt izvajati in kaj bi bilo treba morda spremeniti ali dodati? V petem, šestem in sedmem razredu naj bi bilo izhodišče za pouk literarne zgodovine vedno le tekst. Ob berilih naj bi potekal pouk iz leta v leto sistematično, ob literarnih delih si naj učenci širijo svoje znanje o pisatelju ali pesniku, spoznavajo ga naj ob njegovih delih. Tako spoznajo npr. Prešerna v 6. razredu kot pesnika romanc (Turjaška Rozamunda),' kot pesnika, ki v obliki parabole razpravlja o vprašanju umetnosti (Orglar), v 7. razredu pa 'kot pesnika balad (Povodni mož), pesnilka — satirika (Bonet Apel in čevljar) ter pesnika, ki razpravlja v Glosi o pesniškem poklicu in pesniku, ter pesnika programatične Zdravljice. Tako učenci do 8. razreda že mnogo vedo o Prešernu in njegovih delih; tu dodamo še njegove ljubezenske pesmi (Gazele, Sonetni venec) in zaokrožimo celotno podobo tega -«^elikega poeta. Ob obravnavanju Prešernovih pesmi obdelamo tudi vrsto stalnih pesniških oblik, verzov, kitic itd. — Ali: Jurčiča spoznajo učenci že v 4. razredu (Jurij Kozjak), svoje znanje dopolnjujejo in si ustvarjajo popolnejšo sliko v naslednjih razredih: naslonitev na ljudsko izročilo spoznajo v Kozlovski sodbi v Višnji gori, obenem se seznanijo s humoresko in njenimi značilnostmi, v Domnu — ob odlomku v berilu in ob domačem branju — spoznajo Jurčiča kot opisovalca tragičnih likov in družbenih krivic iz preteklosti, v 7. razredu ga spoznajo kot zapisovalca ljudskih zgodb, ki mu jih je pripovedoval ded (Jama, po kateri se pride na oni svet), spoznajo se s prvim slovenskim romanom Desetim bratom; ob tem delu lahko učenci že začno doumevati, kaj je romantično, kaj realistično. — S Kersnikom se učenci spoznajo že v 6. razredu ob berilu Mačkova očeta (ali ni morda prezahtevno za to stopnjo?); ob njem bo treba povedati nekaj o Kersniku: kdo je bil, kaj je bil, zakaj je pisal slike iz kmečkega življenja. V 7. razredu poglobimo to znanje ob Kmetski smrti, pojasnimo, kaj je realistični slog, v 8. razredu pa ob domačem in šolskem čtivu dodamo še Kersnikove povesti iz malomeščanskega življenja, iz kroga, iz katerega je sam izhajal itd. Ali Cankar: V 6. razredu se učenci spoznajo z nekaterimi odlomki iz Mojega življenja in s črtico Greh (tu je nujno spregovoriti tudi o Cankarjevem življenju, vsaj o mladosti, čeprav tega učni načrt ne predvideva), v 7. razredu pa z deli, kjer je Cankar upodabljal socialne krivice, krivice in grozote vojne pa spomine na mater. V 8. razredu ostanejo še njegove drame, ob črticah in odlomkih, ki so v berilu, pa obrazložimo učencem simbolistično slikanje ter zaokrožimo vse znanje o Cankarju in njegovih delih, pridobljeno ob branju in analiziranju ter pojasnjevanju tekstov v prejšnjih letih.
Navedla sem le nekaj primerov, tako pa je možno dopolnjevati podobo mnogih avtorjev iz leta v leto, vsako leto pa poudariti in odkriti učencem kaj novega, prikazati avtorje z novih vidikov. Tako torej že vsa leta učence ob poglabljanju in širjenju znanja pripravljamo na zaključno delo v 8. razredu, ki nam ne bo težko.
Seveda pa bi morala biti za takšno delo v šoli ustrezna berila: ta naj bi bila literarne čitanke (o tem je razpravljal pri Zavodu za napredek šolstva v Ljubljani krog strokovnih svetovalcev in bil enotnega mnenja). V njih naj bi bilo izbrano najboljše, kar je pisatelj ali pesnik napisal, izbrano seveda primerno za določeno stopnjo, da bi tako avtorja učencem čustveno in estetsko približali. Berila naj bi bila sestavljena tudi tako, da bi lahko učenec bral sam doma, torej bi bilo treba posamezne tekste opremiti s pripombami. Kot dopolnilo pri pouku naj nam bodo uspele radijske šolske ure (npr. Levstikov Martin Krpan, Matej Bor, Linhart itd.) In sčasoma tudi televizijske oddaje (npr. o Kajuhu), ki učence močno pritegnejo.
V 8. razredu vse znanje iz literarne zgodovine kronološko uredimo in dodamo, česar v prejšnjih letih učenci še niso spoznali. Izhodišče za pouk v tem razredu naj nam bo; 1. znanje učencev, 2. tekst, 3. učitelj sam. — Največkrat nam bo znanje učencev, saj ti vedo že marsikaj iz biografij književnikov in poznajo marsikatero delo, saj smo jih pripravljali že vsa leta. V takih urah nastaja tabelska slika s pomočjo celega razreda in odpade kakršnokoli narekovanje. Npr. Josip Jurčič (1844—1881); na tablo napišemo le kraje njegovega bivanja: Muljava—Ljubljana—Dunaj (univerza) — Maribor (Slovenski Narod) — Ljubljana. Pisal je: 1. črtice, pripovedke in humoreske (Spomini na deda, Kozlovska sodba v Višnji gori); 2. povesti (Jurij Kozjak, Domen, Sosedov sin, Hči mestnega sodnika); 3. romane (Deseti brat 1866, Doktor Zober, Rokovnjači); 4. drame (Veronika Deseniška, Tugomer). — Večino teh del učenci že poznajo, zato skupno ponavljamo
^ Teksti so navedeni po razvrstitvi v sedanjih berilih za osnovne šole.
137
in dopolnjujemo ter pišamo preglednico na tablo. Tako se tudi izognemo, da bi se učenci nato učili »literaturo« na pamet. Prisiljeni so v šoli poslušati, sodelovati in nato sami oblikovati stavke. — Drugič bomo izbrali za osnovo diafilm in ob njem ponavljali ter dopolnjevali poznavanje avtorja (npr. Prešerna, Cankarja, Bevka idr.) ter po potrebi napisali na tablo nekaj skopih podatkov v obliki tabelske slike.
Tekst nam bo izhodišče zlasti pri avtorjih, ki se z njimi do 8. razreda učenci niso seznanil (npr. Linhart, Gradnik itd.), zlasti pa nam mora biti izhodišče tekst za seznanjanje s pojmi iz literarne teorije, s katerimi se naj učenci tu nanovo spoznajo (drama, esej). — Izhodišče pa bo učitelj sam pri obravnavanju najstarejših obdobij slovenske književnosti — od prvih zapiskov do razsvetljenstva.
S kronološkim pregledom slovenske književnosti začnemo pri ljudskem pesništvu. Pri zapiskih in protestantski književnosti se ne bomo mudili dolgo, seznanili bomo učence le s pisavo in jezikom; ob tekstu naj slišijo, kakšen je bil jezik tedanjih piscev — seveda brez poglabljanja vanj. Prav tako se ne bomo mudili ob katoliški književnosti (morda bi kazalo v bodoča berila sprejeti kakšen primer baročne pridige), tako da bomo temeljiteje začeli s pregledom predstavnikov naše književnosti od razsvetljenstva dalje. Uvodi v posamezne dobe — v kolikor so sploh potrebni — naj bodo le orientacijski. Izhodišče naj nam bo tudi pri literarnem pregledu pisatelj oz. pesnik. Namesto označitvam dob bomo dajali več poudarka literarnim smerem, in to seveda ob tekstih in kolikor so učenci zanje dovzetni. Uspelo nam bo tako, da bodo učenci v 8. razredu že znali sami ločiti in ugotavljati značilnosti romantičnih, realističnih, simbolističnih, morda tudi impresionističnih tekstov, razumljivo da bolj v izbiranju snovi in v podajanju kot pa v stilu.
Za povezano znanje literarne zgodovine učenci na tej stopnji še niso sposobni. Zadovoljiti se moramo, da bodo o vsakem avtorju znali povedati najpomembnejše, da bodo njegova dela poznali, jih pripovedovali ali recitirali ter jih tudi časovno uvrstili.
Še bolj kakor za prejšnje razrede bi morala biti skrbno urejena čitanka za 8. razred. Ta naj bi bila literarna. Sedanje berilo ni slabo, vendar si učitelji žele, da bi imelo likovne priloge s komentarjem, da bi bilo možno učencem dajati tudi širšo kulturno izobrazbo; marsikdaj pa bi bile te likovne priloge v veliko pomoč, zlasti ob razlagi modernističnih struj (impresionizma, ekspresionizma ipd.), saj bodo učenci bistvo teh smeri prej dojeli ob likovni umetnini kot v besedni. Komentirana naj bi bila tudi berila, da bi lahko učenci sami brali, kot sem omenila že za prejšnje razrede. V šoli ni moč prebrati vsega, čeprav bi bilo želeti, da bi lahko čimveč, še manj pa berila in pesmi tujih avtorjev, saj zahtevajo mnogo razlage (npr. Byronov Džaur, Molierov Tartuffe, Cervantesov Don Kihot, odlomek iz Tolstojevega romana Vojna in mir idr.), tako da se večina učiteljev ne spušča v obravnavo teh del. — Kakšno naj bi bilo berilo za 8. razred, je med učitelji več predlogov, med >drugimi tudi ta, da (bi naj ibilo literarnozgodovinska öiitanika, kjer bi podatkom o pisateljih sledili teksti, analize, vprašanja itd. (takšne imajo na avstrijskih osnovnih šolah), vsi učitelji pa so izrazili nejevoljnost, ker se učbeniki za literarno zgodovino množijo (Maribor, Kranj, Koper), a nobeden ni povsem prikladen za pouk na osnovnih šolah. Najbolje bi bilo, da bi berilu za 8. razred bil ob koncu dodan kratek kronološki pregled slovenske književnosti in kratke definicije pojmov iz literarne teorije, tako, kakor je bila urejena že čitanka pred vojno in ki smo jo uporabljali še prva leta po vojni.
Učni načrt, kakršen je sedaj, ni prezahteven in bi ga bilo možno realizirati, če bi ' bilo slovenščini odmerjenih več ur. To veliko pomanjkljivost čutijo prav vsi učitelji in ugotavljajo, da snov sicer predelajo, da pa ni časa za utrjevanje, za branje, za poglabljanje in zato tudi rezultati niso dobri. Sprašujejo se, zakaj je pouku tehnične vzgoje odmerjenih prav toliko ur kot slovenščini, zakaj je treba v teh letih toliko poudarjati tehnično vzgojo, zakaj ne bi dali osnove za ljubezen do lepe knjige, ko otroci prav v tej dobi radi bero, pa ne utegnejo, v šoli pa lahko posvetimo branju le eno uro na teden. Prav zato ne poteka pouk literarne zgodovine tako, kot bi si želeli, in preide marsikje v suhe biografske podatke in golo bibliografijo. In kdaj naj učenec v 8. razredu bere doma, če ima 40 ur na teden pouka (navajam po izjavah učiteljev), če mora doma risati, delati za tehnični pouk, pisati in risati za zgodovino in zemljepis, uči se vse druge predmete, samo slovenščine ne, zanjo ne ostane časa; v šolskih— pičlo odmerjenih urah — pa je tudi premalo časa in tako je naš otrok zelo prikrajšan za užitek lepega branja.
Pomanjkljivost pri pouku slovenščine, zlasti še literarne zgodovine, je, da pristopa vsak učitelj preveč individualno, preveč dela vsak po svoje, po svoji razsodnosti in sposobnosti, pri tem pa mu manjka iznajdljivosti, poučuje s primitivnimi, preživelimi metodami. Naše šole bi morale biti založene s številnimi učnimi pripomočki, diafilmi, plošča-
138
mi, priročniki za učitelje (te je treba najprej napisati!), da ne bi mnogi »plavali«, kakor se dogaja sedaj.
Za zaključek še nekaj strnjenih misli in želja:
1. Število ur slovenščine na osnovnih šolah se mora povečati, saj je sedanje stanje nevzdržno.
2. Pouk literarne zgodovine in literarne teorije naj bi do vključno 7. razreda potekal le ob tekstih, v 8. razredu pa bi sledil sistematični kronološki pregled brez podrobnosti o dobah.
3. V sedanjem učnem načrtu pogrešam obravnavo bajke, novele, črtice, pretežka pa sta esej in razprava.
4. Berila naj bodo sestavljena ustrezno učnemu načrtu, da ne bo, kot je sedaj, treba obravnavati gazelo, ep, odo, romanco v 7. razredu, ali esej in razpravo v 8. razredu, pa zanje ni primernega teksta v berilu.
5. Berila naj bodo komentiraina, ob njih naj izide tudi priročnik za učitelje, ki jim bo kažipot pri pouku.
6. Berilo za 8. razred naj ima komentirane likovne priloge, kratek pregled literarne zgodovine in osnovne pojme iz literarne teorije.
7. Obravnavanje srbohrvatske literature naj odpade in se prenese k srbohrvaščini.
8. Za pouk literarne zgodovine je treba več učnih pripomočkov — od priročnikov do vseh avdio-vizualnih sredstev.
9. Tudi pri pouku literarne zgodovine mora biti več enotnosti na naših šolah, do te pa bomo prišli le z dobrimi učbeniki.
Mira Medved
139