© Za besedilo: Robert Titan Felix, 2020

			© Za to izdajo: Zavod Volosov hram, Pekel, 2020

			Vse pravice pridržane.

			Brez predhodnega pisnega dovoljenja Zavoda Volosov hram je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem, javnim interaktivnim dostopom ali shranitvijo v elektronski obliki.

			Zavod za uetnost in kulturo Volosov hram, Pekel

			Pekel 28 J, 2211 Pesnica pri Mariboru

			e-mail: info@volosov-hram.si

			spletna stran VOLOSOV HRAM

			https://www.volosov-hram.si/kategorija-izdelka/vsi-izdelki/e-knjige/

			Uredila Katja Titan / Jezikovni pregled Robert Titan Felix / Motiv Depositphotos / Elektronska izdaja Zavod Volosov hram, Pekel / Za založbo Katja Titan / Pekel 2020

			Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

			COBISS.SI-ID=35752451

			ISBN 978-961-7086-41-6 (epub)





ROBERT TITAN FELIX


			Volosova čreda


			roman





VOLOSOVA MOLITEV


			O, mogočni Volos,


			pripeljal si me do ognja,


			skozi katerega moram v tvojem imenu.


			Daj mi moč,


			da ne izgorim v njegovi mogočni lepoti,


			daj mi pogum,


			da se v njegovem očiščenju vrnem med druge.


			Daj mi razsodnost,


			da se ne ranim na njegovih zubljih


			in da ne ranim nikogar,


			ki me spremlja skozi tebe.





1.poglavje


			Sonce se je tistega pomladnega dne močno razžarelo na dnu neba. Zaslepljujoče je odsevalo v zadnjih zaplatah poznega marčevskega snega, ki ga je nasulo v ledenih dneh prejšnjega tedna, takih, da je pokalo drevje. Kot v nadomestilo za nenavadno milo zimo. Odsevalo mu je v očeh, da je komaj kaj videl. Ves dopoldan je bil že v mestu. Zgodaj zjutraj je moral urediti neke papirje in opraviti podobne poti, kakršne nam jemljejo kar nekaj časa v življenju, in poldne ga je našlo v mestu.

			Prva je poklicala ona. Prva vedno pokliče ženska. Prav stisnilo ga je, ko se je na zaslonu mobilnega telefona izpisalo njeno ime, in v prvem trenutku si je zaželel, da bi imel vsaj še malo časa, da bi se lahko pripravil, a nato ni niti pomislil, da ne bi dvignil. Tri leta so minila, odkar sta si rekla, da mora miniti nekaj časa in da se bosta potem slišala. Šla sta vsak na svoje in vsak zase čakala, da mine čas. In so minila cela tri leta.

			Porabila sta vljudnostne fraze in potem je pogovor, razumljivo, zastal. Po nekaj trenutkih molka ga je Jelka preprosto vprašala, ali je odbil vabilo in ali bo prišel. Rada da bi namreč vedela, ali so vsi povabljeni, ali je zlasti tudi on povabljen. Ker da ne bo pristala, da bo spet kaka spletka, in če niso vsi povabljeni, raje sploh ne bo šla. Priznati je moral, da ni dobil nobenega vabila, no, da tistega dne še ni mogel pogledati pošte, saj je bil ves dopoldan v mestu, poštar pa se je do njegovega bloka ponavadi prizibal šele okrog dvanajstih. Ni mu hotela ničesar razlagati, preden da ne bo sam videl, a vendar ni niti za trenutek podvomil, v katero druščino naj bi bil povabljen, pa tudi ona je delovala, kot da niti najmanj ne dvomi, da je uganil. Udarilo ga je kot po tnalu in v mislih so se mu trenoma zvrstili časi. Skoraj ni mogel razumeti, kako je lahko ves čas po dogodkih tako zatrdno verjel, da se mu v tiste čase nikoli več ne bo treba niti za trenutek vrniti. Kot je najbrž verjela tudi ona. Zato je verjetno tudi klicala in ga prosila, da jo na vsak način obvesti, kako se je odločil, ker da se ona brez njega ne bo odločala.

			Kot da tvoje odločitve ves ta čas ne bi prav dobro shajale brez mene, je pomislil, a se mu ni zdelo primerno pripomniti.

			Iskreno se je začudil, da ves čas po dogodkih ni srečal nikogar, ne govoril z nikomer od njih, če odšteje nekaj kratkih Iztokovih klicev čisto na začetku. Kot so bila njihova življenja nekoč povsem prepletena, po tistih dogodkih pred tremi leti od njihovega sveta ni ostalo več ne duha ne sluha.

			Obljubil je Jelki, da bo takoj, ko bo prišel domov, pogledal pošto in ji sporočil, kako se je odločil. In se ob slovesu samo strinjal, da bi zdaj res bil že čas, da sedeta na kako kavo.





***


			Precej namrgoden se je odpravljal proti domu. Ko mu je zazvonil mobilni telefon in se mu je po vsem tem času oglasila Jelka, je ravno razmišljal, da bi tisti dan prebil v mestu, stopil nekam na kosilo, sem pa tja na kavo, in dopustil, da bi se dan lagodno odvrtel proti večeru. To sedaj seveda ni bilo več mogoče. Bil je preveč radoveden. Ne da bi se kaj dosti obiral, se je odpravil domov.

			V bloku se je nemudoma spravil nad poštni nabiralnik. Na zajeten kupček v lesenem stojalu, kamor so stanovalci odlagali zavržene tiskovine za podkuriti ali kar je že hišnik počel z njimi, je odložil reklame in papirno navlako in v roki mu je ostalo dvoje položnic ter debela kuverta z nagradno igro, ki je za šalo ni odvrgel med ostalo nadlego. In neko pismo.

			Kuverta je bila iz dragega papirja blago pomarančne barve. Črke izpisane lično in umetelno. Položnici in nagradno igro je spravil v žep plašča, potem pa hlastno odprl kuverto in razgrnil papir enake, blago pomarančne barve, s sporočilom, izpisanim v enako lični, umetelni pisavi. Ni pisalo veliko. Dobimo se tam pa tam takrat in takrat, in sicer v sredo naslednji teden, za skupni konec tedna. Dopisan je bil najbolj klišejski stavek, kar si jih je sploh mogoče zamisliti. Čas je, da pokopljemo ognje. In čudaška prošnja: naj pridejo brez lastnega prevoza. Prhnil je in se posmehnil.

			Za trenutek je podvomil ali hotel podvomiti v gotovost, kdo jih je povabil na srečanje. Jelka seveda potem ne bi bila med povabljenimi in ne bi (znova) moledovala, naj se odloči namesto nje. Gordana prav gotovo tudi ne, prej bi pričakoval, da bi naredila kilometrski ovinek, če bi samo od daleč zagledala koga v mestu. Iztok? Prav lahko, a ni se mu zdelo, da bi se še trudil z njimi, saj si že po tistih dogodkih pred tremi leti zadosti dolgo ni dal dopovedati, da kakšen svet včasih umre in da potem ne preostane drugega kot ustvariti si novega, in je v zadnjem času na starega najbrž pomislil samo še s kakim sentimentalnim vzdihom. Najverjetneje torej Ciril, a to bi nekoliko kljub vsemu bila svinjarija. Pravzaprav pa mu je bilo vse bolj vseeno, kdo se je domislil srečanja. Bil je morda res že skrajni čas, da znova sedejo za isto mizo, da torej pokopljejo ognje, v duhu tistega obupnega klišeja na vabilu. Črt ni čutil, da bi se vabilu moral odzvati, kakor po vsem tem času, roko na srce, tudi ni več našel nobenega pametnega razloga, da se ne bi. Pridem! je s kratkim sporočilom obvestil Jelko.





Sreda


			Čas za razmisleke in za vmes je potekel. Prihajal je čas, ko se bo treba pogovarjati. Ko se bo spet treba pogovarjati. Slutil je, kdo je za tem, niti predstavljati pa si ni mogel, kakšno čudaško priložnost si je zamislil, da bi jih spet spravil skupaj za isto mizo, kakor tudi ni vedel, kaj takega bi si še lahko rekli, da ne bi bilo povedano že pred tremi leti. Ko se podirajo svetovi, ko besede frčijo na vse strani in nimajo ne takta ne mere, je vse povedano in temu ni kaj dodajati.

			Dan odhoda je bil že povsem pomladen. Zadnje zaplate snega po pločnikih so se raztopile. Sonce je žgalo, kot da bi bil vrhunec poletja. Peklo ga je v očeh, da je sredi prometne konice, po tretji še posebej neznosne, komaj kaj videl. Bilo mu je vroče, da je postajal omleden in bi za volanom, mic po mic premikajoč se od semaforja do semaforja, kmalu zaspal. Zato pa je tudi hlastno kadil cigareto za cigareto.

			Ves dan ga je preveval čuden občutek, kot da bi se odpravljal na morišče ali kaj, čeprav se je odpravljal samo na skupni konec tedna s starimi – ha ha – prijatelji. In kaj več, kot se jim je že, se jim tam res ne more zgoditi. A vendar se ni mogel znebiti občutka, da je z odzivom na vabilo odprl neka vrata, ki jih ne bo mogoče več zapreti; vrata, ki so bila ves čas, kar se niso videli, trdno zaprta, in je bilo prav, da so bila.

			Stanovanje, v katerega je Črt planil že krepko po četrti, je zadušno vonjalo po zatohlem, ker je zjutraj v nasprotju s svojimi navadami zaspal in ni imel časa prezračiti, ves dan pa okna v tem letnem času vseeno še ni mogel pustiti odprtega. Odprl je okno in pristavil za kavo, ker tisto omledno, kar si je ves dan neumorno stresal iz aparata v službi, ni zaleglo in ni moglo nadomestiti prave domače, za katero zjutraj ni imel časa. S kavo in cigareto je sedel za mizo ob oknu in pričel med prsti vrteti ob robu odloženo kuverto z vabilom na srečanje. Izvlekel je preganjen papir blago pomarančne barve in ga ponovno prebral. Čas je, da pokopljemo ognje. Se znova posmehnil ob tem klišejskem stavku, nato pa ga je nenadoma minil smeh. Srečanje se mu je vse manj zdelo pametna ideja, a niti pomisliti si ni dopustil, da bi si premislil. Da bi izpadel pred druščino kot slabič, ni mogel dopustiti. Preostali sta mu torej samo še dobri dve uri, če je hotel biti točen. Stopil je v kopalnico, se obril, si umil zobe, si postrigel nohte na nogah in rokah, dolgo dolgo stal pod tušem, da, odlašal, kot da bi se še odločal, kot da nekako ne bi povsem vedel. In ko je potem odišavljen in urejen že stal v kuhinji, še vedno ni bil čisto prepričan, da bo res šel. Kot da bi mu res bilo treba še enkrat znova biti priča njihovemu porazu.

			Spreletelo ga je ob spominih na čas pred tremi leti. In pomislil je na Jelko. Bilo je prijetno ob tej misli, poleg pa je bilo še nekaj. Ni vedel, ali žalost ali obžalovanje, a v tistem trenutku je vse skupaj za hip ugledal – se mu je zdelo – v pravi luči, če kaj takega sploh obstaja. In nekoliko mu vseeno ni bilo prav, da se bo spet moral ukvarjati s preteklostjo. Čas je minil in to je to, kaj bi drugega. A čas mine in se vedno znova tudi vrne. In ko se vrne in se je spet treba pogovarjati, je najbolje opraviti čim prej.





***


			Jelka je imela tisto sredo v pisarni ogromno dela z obveznostmi, ki jih je sicer opravljala v petek. Le da je tokrat iz razumljivih razlogov petkove obveznosti preložila na sredo. Petek je bil za Jelko pomemben dan. Saj je poznala stari rek, da petek ni dober začetek, ampak vseeno je delovni plan za naslednji teden vedno pripravljala ob koncu tedna. Ustrezalo ji je, da je bilo v ponedeljek zjutraj, ko je spočita in polna elana prisopihala v službo, vse pripravljeno za nove delovne zmage. Da je samo razdelila tedenske zadolžitve sodelavcem in je šlo vse kot namazano. Jelka si je v zadnjem letu uredila življenje. Zamenjala je službo. Sprejela je administrativno delovno mesto v manjšem podjetju. Obveznosti so sicer nekoliko presegale položaj, a pri delu je resnično uživala in je zato vestno skrbela, da se ne bi nič zalomilo. Da se je ta teden delovnega plana lotila že v sredo, je bilo verjetno prekmalu, a da bi se sodelavci v ponedeljek lahko znašli brez nje, se je naloge lotila samo še bolj zagnano. Skoraj si namreč ni mogla dopovedati, da ne odhaja za kak mesec ali kaj, da bo samo za konec tedna s starimi – ha ha – prijatelji, pri čemer bo še kako previdna, da ne bo bleknila česa takega, da bi lahko zašli tja, kamor se ji res ni več hodilo, pa tudi drugim, je bila odločena, ne bo pustila v tisto smer.

			V stanovanje je planila nekaj po četrti, dokaj pozno, če je hotela biti točna, a kljub temu si je med pripravljanjem dala čas. Dolgo dolgo se je tuširala in depilirala, si dolgo dolgo pulila obrvi in manikirala nohte, si dolgo dolgo urejala pričesko, nanašala make-up in pakirala. Odlašala je, kot da bi se nekako še odločala, kot da ne bi povsem vedela, in ko je potem odišavljena in urejena že stala v kuhinji, še vedno ni bila povsem prepričana, da bo šla. Kot da bi res morala še enkrat znova biti priča njihovemu porazu.

			Stopila je do mize, na kateri je ves teden čisto pri robu ležala kuverta z vabilom na srečanje, izvlekla preganjen papir blago pomarančne barve in ga ponovno prebrala. Čas je, da pokopljemo ognje. Namrščila je obrvi. Seveda bodo vsi tam in se bodo kar se da trudili, da bi se ja spomnila, kar je do tačas ravno zadosti pozabila, da si je lahko uredila življenje. Srečanje se ji je vse manj zdelo dobra ideja, a vendar si ni dopustila niti pomisliti, da ne bi šla. Če že mora biti kaj rečeno, naj bo rečeno, da bo potem mir na svetu in veselica v nebesih.

			Do predmestja se je odpeljala s taksijem. Upoštevala je čudaško prošnjo (ali pač zahtevo, ni se mogla odločiti), da naj pride brez lastnega prevoza. Sicer je dolgo pomišljevala, ali naj bi res storila, kakor se je od nje pričakovalo, ker res ni bila za take neslanosti, a se je na koncu vendarle odločila napotek upoštevati. Prispela je kakih dvajset minut čez dogovorjeno uro. Stara kmečka gostilna je pričala o časih, ko je bilo to mesto samo streljaj od glavne ulice bolj ko ne vas. Ni delovala prijetno. Ni ji bilo za vstopiti. Pa je vseeno vstopila. Brez dvoma. Znotraj se ji je vse skupaj zdelo samo še bolj odbijajoče kot pred vrati. Dva pijančka za šankom, namrgodena zajetna natakarica, nekaj manjših omizij s karirastimi prti, za njimi nikogar, na steni za šankom velika Titova slika poleg starinske ure na poteg. Kot da bi se bil prostor zataknil v času in se ne bi hotel več nikamor premakniti. S pogledom se je sprehodila po prostoru in se nato vprašujoče ustavila pri točilnem pultu, ker v prostoru ni zagledala nikogar njihovega. »V lovski sobi so,« je razložila natakarica in ji s premikom glave nakazala nekam desno.

			Jelka je sledila natakaričinemu gibu. Za točilnim pultom je bilo dvoje vrat, ena s kahlico, ki so prav gotovo vodila na stranišče, in druga, skozi katera je odločno in brez odlašanja vstopila. Lovska soba, vsa v lesu. Na steni nekaj rogovij in nagačena merjaščeva glava. Na stropu lestenec iz slame. Posmehnila se je, kajti kaj takega bi lahko pričakovala, in ni več niti najmanj dvomila, kdo se jih je odločil zbrati.

			Prostor sicer ni bil velik. Premogel je eno samo omizje, leseni klopi in dva stola okoli masivne mize, za katero jih je tudi zagledala. Ciril seveda na čelu, Iztok in Gordana ob steni, Črt nasproti njiju, nekoliko ob strani. Na mizi razkošen domači narezek z zaseko, šunko, klobasami, sirom in sploh z vsem ter bučasta steklenica z rdečim vinom. Pred vsakim od njih krožniček, še neuporabljen, zagotovo so jo čakali, in do polovice odpit kozarec, razen tistega, ki je čakal nanjo in je bil še prazen.

			Sedla je na prazen prostor nasproti Cirilu in planili so po njej s kako si in kaj počneš in vse to se ji je čisto na začetku zdelo prav prijetno.





***


			Iztokov džip dobre znamke je z druščino po mačje drsel skozi pokrajino. Vsi so namreč upoštevali napotek in prišli brez lastnega prevoza. Odkar je Ciril pomnil, je imel Iztok dobre avtomobile. Prve seveda še na račun premožnih staršev, njegov oče je bil navsezadnje direktor velike firme, pozneje pa je tudi sam znal dobro poskrbeti zase, a zaradi tega – je Cirila zdaj začudilo, da na to ni še nikoli prej pomislil – ni bilo v druščini nikdar niti za trenutek opaziti, da Iztok nekoliko lažje pogreša za rundo kot ostali.

			Ciril je med vožnjo strmel skozi okno in se ni želel pridružiti šumljanju glasov ostalih, ki so modrovali o vsakdanjostih in se jim je pogovor že po kratkem času ko so dodobra izčrpali banalnost, pričel zatikati. Zaznati je bilo celo nekaj nelagodja in tu pa tam so se zaštrenale tihotne praznine, zato ni Ciril niti pomislil, da bi odvrnil pogled od pokrajine, ki se je mirno srebrila v prosojni modrini mesečine. Po dobre pol ure avtoceste so zavili na lokalno cesto, ki se je blago vzpenjala med hribe. Bilo je veliko gozda, nekaj ob cesto stisnjenih zaselkov, zlasti pa po hribovitem razsejane osamljene domačije.

			In v enem od teh lesov – bili so že čisto pred vasjo, v katero so bili namenjeni – je nenadoma zagledal dekle, ki ga je zadnje tedne spet obiskovalo v sanjah in ga tudi prepričalo, da je uredil srečanje. Dekle je bilo, kot v sanjah, tudi tokrat znak. So stvari, večje od zgolj resničnega. In velike so bile tudi stvari, ki so se takrat zgodile med njimi, in ves čas je vedel, da bo prišel znak: da je napočil čas, da se tisto, kar je bilo v njih in z njimi, dokončno uresniči. In ko se je zgodil znak, mu je brezpogojno sledil. Da. Ciril se jih je odločil sklicati in bil je vesel, da so se vsi odzvali.

			Prispeli so malo pred deseto zvečer. Samotna domačija, nekoliko odmaknjena od naselja, ki mu je pripadala, ob samem robu mogočnega gozda, ki se je vzpenjal v reber. Na tej domačiji že dolga leta ni nihče več kmetoval, preurejena je bila v turistični objekt, ki ga je za primerno ceno bilo mogoče najeti in ki ga je študentska organizacija najela takrat pred leti za poletni mladinski tabor, na katerem se je druščina prvič bolje spoznala, lahko bi rekli povezala. In od katerega naprej so bila njihova življenja dokončno sprepletena. Na nekdanje čase, ko se je tu še kmetovalo, sta spominjala samo stari vodnjak in dobro ohranjen lesen skedenj, v katerem je bila zdaj masivna miza s stilskimi klopmi, za katero so se v času mladinskega tabora odvijala branja in druge prireditve.

			Za najem domačije ni bila postavljena niti za Cirila previsoka cena. Ko se je namreč pred tremi leti tisto zgodilo med njimi, je vedel, da se bodo enkrat morali vrniti sem, in si je takoj pričel od bornega dajati na stran, da je imel le še za cigarete in kavo, kot pravimo, a je zato imel ravno ob pravem času dovolj, da se je lahko primerno odzval, ko je prišel znak.

			Njihov avtomobil je bil edini na precej velikem parkirišču, kar je delovalo nekoliko srhljivo. Takoj so se lotili vselitve. Vlekli so vsak svoj kovček po stopnicah in izbirali sobe. Ciril se ni več spomnil, kako so takrat pred desetimi leti v teh sobah in prezidanem gospodarskem poslopju nastanili nekaj čez trideset ljudi, kolikor se jih je udeležilo mladinskega tabora. Tokrat si je vsak lahko izbral svojo sobo, če so že najeli celotno domačijo. Pravzaprav so si utegnili samo izbrati sobe in odložiti kovčke, kajti dekleti sta takoj, ko sta vstopili v svoji sobi, zagnali vik in krik, kako da je vse umazano in zanemarjeno. In res je bilo opaziti, da se teh prostorov že dolgo ni dotaknila človeška roka. Fantje so se sicer nemudoma odložili v fotelje v kotu ob oknu, kjer so si enega prižgali in med puhlim besedičenjem čakali, da se dekleti sami spravita k delu, če že kanita, s čimer pa se Jelka nikakor ni strinjala. dovolj časa je minilo od tistih dogodkov in dovolj se je medtem utrdila v sebi, da ni bila več pripravljena vsem biti na voljo za njihove potrebe. Vse skupaj jih je nagnala čistit. Nihče se ni upiral, Iztok pa se je med sesanjem celo počutil prav dobro, saj doma že dolgo ni počel česa takega. Doma je imel namreč kot moški in oče drugačne obveznosti. Začeli so zgoraj v sobah in končali v spodnjih prostorih, kuhinji, jedilnici in kopalnici s straniščem, in šele ko je bila domačija v zadovoljivem stanju, jim je Jelka dovolila, da so se lahko razkomotili po svojem.

			Bilo je prijetno, ko so se nameščali v sobe, ki so dišale po svežem. Bilo je zaznati celo precejšnjo mero veselosti in radoživosti, ki jih ni minila niti, ko so sedli za mizo v jedilnici. Na mizi takoj steklenica rdečega in kozarci – za živež in pijačo je dal popoldne Iztok, ki je tudi sicer kar nekaj pomagal pri pripravah na srečanje, ker je Ciril svoje zapravil že za najem domačije. Ciril je bil res vesel, da so se vsi odzvali vabilu na srečanje. Zato je še s toliko večjim veseljem vsakemu natočil, do vrha, čistega, veselosti in radoživosti pa je bilo tudi dovolj, da se je kljub vsemu, kar so v sebi prinesli s sabo, in kljub času, ki je minil, odkar so se zadnjič videli, pričel sproščen pomenek. Ki pa se ni imel priložnosti prav razviti.

			Ciril je namreč kmalu od nekod privlekel pet visokih tankih sveč, eno prižgal, s krožnička, na katerem je bil prej kruh, spihal drobtine, nakapljal vosek, sveče razmesti po krožničku in jih prižgal. Odhitel je na plano, pričel udrihati na prazen pločevinasti sod in kričati nekaj nerazumljivega. Kot da bi si vse to že pred dnevi pripravil ali kaj.

			Pa ne že takoj prvi večer! se je zdrznila Jelka, a ni ničesar rekla. Kot tudi drugi ne. Nihče nič. Pogovor je sicer razumljivo zamrl, nihče pa si ni drznil stopiti ven in pogledati, kaj Ciril hoče, ali mu celo kaj reči. Negibno so čakali, da vse skupaj mine. Kot v upanju, da je to edino, kar jim je pripravil. Predstava sicer res ni trajala dolgo. Kakih dvajset minut. Potem je zunaj vse potihnilo. Čakali so, da se Ciril vrne, v upanju da to vendarle ni kaj pomenilo in da se bodo brez prevelike muje spet lahko usidrali v vsakdanjem. Rekel mu prav gotovo nihče ne bo ničesar. Cirila tudi po koncu večerne predstave še kar nekaj časa ni bilo od nikoder. Zunaj in v hiši je vztrajala tišina. In kaj naj bi? Previdno in polagoma so se spet razgovorili. Pa ni bilo več tiste veselosti in radoživosti od prej. Pogovor je bil bolj pridušen. Pa tudi sicer niso veliko povedali, ko se je Ciril le vrnil. Kar naenkrat je bil med vrati in se jim navihano nasmihal, ožarjen s svetlobo sveč. Pridušena svetloba je prizoru dajala nadih nečesa veličastnega, posvečenega ali norega. Zastali so. Prežali. Pa ni bilo nič takega. Ciril je samo vsakemu dal vejico s svežim pomladno zelenim listjem, jim zabičal, naj jo skrbno varujejo do zadnjega dne in pokomentiral: »Boga smo torej prestrašili«. Na to se nihče ni upal navezati. Ciril je sedel mednje in se trudil, da bi nadaljevali vsakdanji pogovor. Zadržano so se vključili. O njegovem ni bilo nobene besede. Samo vsak je tu in tam v rokah povrtel pomladno vejico.

			Spat so se odpravili čez kako uro. Med odpravljanjem je Ciril s prav pobožno pozornostjo pogasil sveče (začuda ni imel nič proti, ko so prižgali luči). Seveda ni nihče ničesar pripomnil.





2.poglavje


			Četrtek


			Jelka je stala za pultom v priročni čajni kuhinji in razala čebulo, ki je močno dišala, tako da jo je peklo v očeh in je komaj sledila Iztokovim besedam, ki se je iz sosednjega prostora, jedilnice, ločene od kuhinje z zastekljeno pregrado, poskušal pogovarjati z njo. Govoril je nekaj o lepoti pomladi v teh krajih, kaj bi drugega. Pogovor jima ni stekel, zato se je Iztok kmalu prenehal truditi in iz sosednjega prostora je samo še tu pa tam narahlo zašuštelo. Bržčas je razgrnil časopis (ki ga je moral prinesti od doma), da bi zapolnil praznino in se zamotil ob kavi.

			Skozi okno so padali žarki prijetnega opoldanskega sonca. Pozno so vstali, čeprav se sinoči niso predolgo zasedeli. Kot da se nihče ne bi hotel prebuditi v kako novo Cirilovo presenečenje. A se ni zgodilo nič takega. Zajtrk jim je minil v prijetnem sproščenem vzdušju. Kot da bi se znova vrnili v študentske čase. Potem so se ostali porazgubili naokoli in ju z Iztokom pustili sama v skupnih prostorih.

			V kuhinji je bilo prijetno toplo, pa ne samo zaradi sonca, ampak so bili tudi radiatorji, je preverila z roko, še vedno topli. Črt in Ciril sta namreč pred zajtrkom uspešno zakurila in sta torej še vedno nalagala. Ni ji bilo všeč, da sta nemudoma postala ekipa za kurilnico, ko so ob jutranji kavi ugotovili, da je na domačiji ob tem letnem času še vedno nekoliko hladno; a je vseeno z nasmehom, ni mogla drugače, pomislila na Črtov razklani noht. Črt bi si namreč, kajti za podkuriti je bilo treba nasekati drva, ki so jim jih oskrbniki domačije nastavili, skoraj odsekal prst in ga je potem kot bojno trofejo nosil obvezanega, čeprav si je pravzaprav odbil samo vrhnji del nohta in malce ranil blazinico. Toliko o moških in njihovih veščinah v teh časih.

			Bilo je toplo v prostoru in prijetno, zato ji je bila vse manj všeč ideja, da bo tega dne na programu piknik zunaj pri skednju, ker to pač sodi k takim srečanjem, a se je vseeno odločila vse skrbno pripraviti, saj potem lahko tudi v kuhinji napečejo.

			Gordana je v tistem trenutku sedela pod skednjem in kadila. Peto cigareto zdržema. Po zajtrku je stopila ven na cigareto in potem nekako ni mogla nazaj mednje. Kaj se gremo? Kaj se vendar gremo? ni mogla razumeti. Priznati je morala, da večerno druženje ni bilo neprijetno, razen značilnega Cirilovega čudaštva, ki pa na srečo ni pustilo hujših posledic. A vendar je bilo vse skupaj prej ko ne predvsem pretvarjanje. Ni mogla razumeti, da so se lahko kar šalili in obujali (cenzurirane) spomine, kot da bi res bili samo nekdanja prijateljska druščina, ki se je po dolgem času srečala za skupni konec tedna. Po drugi strani pa tudi ni vedela, kaj naj bi sicer drugega. Bi se nemudoma kar lotili tega, o čemer je bilo takrat izrečenih več kot dovolj težkih besed? Ne, to res ne bi imelo nobenega smisla.

			Preprosto bo treba prebiti z njimi čas do ponedeljka, še kaj nagniti in kako reči, predvsem pa se izogibati čerem. Ni ji preostalo kaj dosti drugega, če je že bila tu. In biti tu se ji je predvsem zdelo napaka. In bila je prepričana, da ni edina, ki tako razmišlja. Črt in Ciril sta v tistem trenutku vstopila v jedilnico in sedla za mizo k Iztoku. Ciril medtem ni nehal razpredati o tistem, o čemer sta se verjetno pogovarjala v kurilnici.

			»Kako, jebemti,« je Cirilu prisluhnila Jelka »lahko v eno samo knjigo enega samega puščavskega ljudstva verjame pol sveta?!«

			Ciril pri svojem! Kako tudi ne bi! Jelka ni mogla verjeti, da je Črtu spet do tega.

			»Saj so vendar izbrano ljudstvo. Sicer pa, ne pozabi, to ni ena sama knjiga, ampak zbirka knjig,« se je nasmehnil Črt, ki se mu je v glasu poznalo, da mu le ni preveč do debate, v katero ga je vlekel Ciril. »Eh,« je Ciril zamahnil z roko, odprl steklenico poceni vina in si natoči. Ponudil je tudi Iztoku in Črtu, ki pa sta oba odklonila. Tudi sicer Črt že sinoči ni kaj dosti spil, se je šele zdaj začudila Jelka. »Eh,« je Ciril na dušek zvrnil in si znova natočil, »vsako ljudstvo si lahko zase izmisli, da je izbrano ljudstvo,« je očitno preslišal drugi del Črtovega odgovora »Sicer pa sam veš, da marsikatero ljudstvo uporablja isti izraz za človeka in za svoje pripadnike, vsi ostali pa da smo nemi, sploh nismo ljudje, ali celo še kaj hujšega.«

			Umolknil je, globoko zajel dih in v očeh se mu je zasvetlikal tisti žar, ob katerem se je Jelka vedno zdrznila. Tudi tokrat. Upala je, da ne bo. Ciril pa seveda vsekakor je.

			»Samo poglej tega židovskega tesarja,« je pognal in si znova natočil in se ga je najbrž še od sinoči že pričelo prijemati, da je takole zajadral v svoje.

			Jelka je zastrigla z ušesi. Cirilovo razvnemanje ni nikoli pomenilo nič dobrega. Tako so se vedno pričele debate, kakršnih si ta konec tedna nikakor ni želela. Za trenutek je celo odložila delo, da bi lahko posredovala, če bi bilo treba, a ker bi bilo poseči vmes, je dojela, še najslabše, se je raje posvetila paradižniku. »Samo poglej tega židovskega tesarja« se Ciril ni dal motiti, »tri leta je ob praznikih hodil v Jeruzalem delat sranje, oblast ga pribije na križ in iz tega ti nastane dvatisočletna religija!«

			»Arhetipska podoba Kristusa je bila pripravljena, da sprejme vase Jezusa,« se je Črt spomnil, kako je nastanek krščanstva razložil Jung, ki ga je kar dobro poznal, in skušal s tem citatom malo pomirit Cirila, ki pa ga je njegovo preveč bolelo, da bi to bilo mogoče, poleg tega pa si je tudi točil in točil in ni bil pripravljen prenehati ne s pijačo ne z izzivanjem.

			»Jebe se meni za vsakega pofukanega poganskega kneza,« je Ciril tako s precejšnjim pretiravanjem udaril v sredo svoje bolečine, »ki se mu je dvigal ob pogledu na veličastne krščanske civilizacije, da je kar padel na kolena in Jaz bi tudi križeka. Izdali smo svoje bogove in tega ni mogoče oprostiti.«

			»Eh, stari Slovan,« je spravljivo pridal Črt, ker mu res ni bilo, da bi hodil v stare debate. »Saj ti ne bi bilo nič bolj všeč, če bi se znašel med svojimi. Kaj misliš, da je bilo kaj manj prisile, ko je bilo treba poklekati pred bogove?«

			»To je drugače.«

			»Nič ni drugače. Ko si posameznik, si posameznik in potem ni več mogoče med stare bogove.«

			»Ja, posameznik kot Iztok, vsako nedeljo pri maši, med tednom pa lepo po svoje.«

			»Človek mora spoštovati svet, v katerem živi,« je užaljeno pripomnil Iztok, odločen, da v tej debati ne bo sodeloval.

			»Jaz poznam stare bogove,« Je Ciril naposled izdavil tisto, kamor se je že ves čas namerjal. »Jaz, ki sem bil med njimi. Jaz, ki sem takrat moral skrbeti, da se niste poklali med sabo.« Jelki bi paprika, ki jo je ravno rezala, skoraj padla iz rok. Saj bi si lahko mislila, da ne bo zdržal, da bo moral še prekmalu v to smer. To bi si lahko mislila že sinoči ob tistem čudaštvu s sodom. Planila je v jedilnico, da bi posredovala, če bi bilo treba. A ni bilo treba, kajti tudi nobeden od onih treh ni imel posebne volje v stare ognje. Ciril, ki je dojel, da se je prenaglil, se je celo nekoliko skrknil vase.

			»Saj lahko tudi meni natočiš«, mu je spravljivo rekel Črt.





***


			Na žaru so se cmarile perutničke, čevapčiči in kotleti. Iztok si ga je nabavil za družinske piknike, ob vseh podobnih priložnostih pa ga je vedno imel v avtu. Na piknikih je rad pekel meso. To se mu je zdelo izključno moško delo, delitev vlog na piknikih pa nadvse zabavna metafora družbe: ženske paradižnik, paprika, čebula in otroci; moški meso in pivo. A to ni bil eden sproščenih družinskih piknikov, kakršnih je bil vajen od doma. Nikakor ne. Bilo je nekaj v zraku, nekaj, česar ni bilo mogoče odgnati, pa če so se še tako trudili. Pa tudi zrak sam. Ni bilo še najbolj primerno za piknik. Kljub temu da jih je večinoma obsevalo prijetno pomladno sonce, je vedno znova privrševal hladen veter, da je Iztoka zazeblo do kosti in mu je smodljavi dim šel v oči. Spet in spet mu je za žarom za trenutek postalo prav neprijetno.

			Pa mu ni bilo neprijetno zaradi vetra, sploh ne, to je pač vedel, samo ni se mu sedalo k ostalim, zato se je raje ves čas držal žara. Ciril je namreč spet gonil svoje, Črt mu je nekako skušal slediti, Jelka in Gordana pa sta molčali ob strani. Ni razumel, kaj je temu Cirilu, da ne mora koga pobarati o tem, kaj se mu je lepega zgodilo v času, kar se niso videli, ampak mora spet težiti s temi svojimi pogani; vse manj pa je tudi vedel, kaj mu je bilo, da se je dal Cirilu prepričati v to neumno srečanje. Ampak s Cirilom sta se tu pa tam dobila in nekako ga je prepričal, da bi bil čas pogledati, ali bi se od vsega še dalo kaj rešiti. Zdaj pa. Ciril in njegovi prekleti pogani Črt kot da ne bi bil povsem tu, predvsem pa naveličan Cirilovega težačenja, le da mu iz obzirnosti noče ničesar reči, se pravi, da ne bi stvari šle tja, kamor nihče noče. Namrgodeni dekleti. To je vsekakor bila blazno slaba ideja.

			Pa se je raje posvetil mesu, da se mu ne bi zažgalo. Dišalo je in bilo je ravno prav zapečeno. Enkrat ga je še obrnil, počakal trenutek, ga nabasal v pripravljeno posodo in ga nato s ponosom položil na mizo. Jedli so počasi in z užitkom, mlaskali od ugodja in le tu pa tam je kdo s komplimenti pokomentiral obed. Nasičenost, ki jo je bilo čutiti med njimi ves dan, se je polegla, pogovor, ki je med obedom zastal, pa se tudi po obedu ni obnovil. Predvsem Ciril ni pričel znova težiti. Sedeli so in bilo je dobro. Iztok, Jelka in Gordana so molčali, Črt in Ciril sta si nalivala in nazdravljala, govorila pa tudi onadva nista več kaj dosti.

			Dan se je lagodno presipal v popoldne.

			Potem pa so nenadoma dobili obisk.

			»Dober dan,« se je postavil nekoliko ob strani, ko je pozdravil. »Dober dan,« je počasi, drug za drugim, z neprikritim presenečenjem pozdravila druščina.

			Jelka se je prva znašla. Vstala je od mize, obiskovalcu ponudila prostor in se, kakor pričakovano, postavila za Črtom, se celo naslonila na naslonjalo njegovega stola.

			Gost je sedel in iz papirnate vrečke za kruh, ki jo je ves ta čas držal v roki, vzel steklenico žganja in jo postavil na mizo. Jelka se je odpravila v kuhinjo po šilca.

			»Sem vedel, da ste tu, pa sem vas prišel malo pogledat.«

			Jelka se je vrnila s štirimi kozarčki, samo za moške, in jih položila prednje na mizo. Gordana jo je vprašujoče pogledala, a se Jelka ni odzvala, saj se ji je tako zdelo bolje, ker nekdo vendarle mora nadzorovati situacijo, in zakaj bi spet samo ona. Gordana je samo skomignila z rameni in umaknila pogled. Ciril se je prvi ojunačil. Pograbil je steklenico žganja in natočil v šilca, razen v četrtega, ker je Iztok odklonil.

			»Dobro ste nam pripravili,« je Ciril nagovoril gosta in kmalu so se vsi spomnili, kdo je sedel z njimi.

			Prednji vasi, se je vsem prikradel na obraz nasmešek, ko so se ga spomnili, Petra, ki je bil glavni v vasi že v času tistega mladinskega tabora pred desetimi leti. Na zaključni prireditvi bi moral v nekaj kratkih stavkih nagovoriti občinstvo, kar je tudi ustrežljivo storil, ob tem pa z vsem ponosom in primerno patetiko zapel državno himno, da so organizatorjem, tej že po dolžnosti kritični in do državnih struktur sovražni študentariji, šli lasje pokonci.

			Spomin na mladinski tabor je bil dovolj, da se je z možakarjem vnel živahen pomenek o tistih časih. Kako to. Kako tisto. Kako ono. Kot da bi druščina potrebovala zunanjo spodbudo, da se malce otrese vsega, kar je pritovorila s sabo, in se poveseli. Šilca med onimi tremi pa so tudi letela kot za stavo.

			»Ja, tisto takrat je res bilo lepo,« je po kar nekaj smeha in spominov povzel obiskovalec. Potem pa se mu je glas stanjšal in nadaljeval je v nekoliko bolj otožnem tonu.

			»Od takrat sicer v vasi ni bilo več ničesar podobnega. Samo dopustniki si tu pa tam še najamejo domačijo. Pa tudi teh ni bilo že več let. pa ne samo to. Vsi, ki so bili dovolj mladi ali so imeli kam iti, so v teh desetih letih tudi šli. Enkrat na leto se vrnejo, za praznik, ampak to je pač … Umirajo taki kraji bogu za hrbtom.«

			Druščina je sočutno prikimala.

			»Sicer pa,« se je nato spomnil obiskovalec, »saj ne, da bi vam hotel karkoli vsiljevati, ampak dobimo se to nedeljo in bomo res veseli, ča se nam boste pridružili.«

			Druščina se je nasmehnila.

			Cirilu se je pritaknila misel, da je ravno zaradi praznika tako poceni in zlahka dobil domačijo, kot da bi nekaj hoteli od njih, a ta misel je bila vendarle preveč nesmiselna, da bi se lahko ubadal z njo. Da sta se praznik in njihovo srečanje prekrila, je bilo zagotovo samo naključje.

			»Joj, vzemite si, kar precej nam je še ostalo,« se je šele takrat spomnila Jelka, da bi gostu lahko tudi kaj ponudili, in jo je ob tem postalo malce sram.

			»Ne, ne, hvala, ni treba, saj se tako ali tako odpravljam,« je obiskovalec odklonil ponujeno in se počasi odpravil.

			Druščina je obsedela v prijetnem poznem popoldnevu. Črt in Ciril sta nagibala iz steklenice žganja, ki se je spraznila že daleč preko polovice, in med smehom so izzvenevali spomini na mladinski tabor.

			Govorila sta sicer samo še Črt in Ciril, ki sta bila že kar precej nalita in sta nagonsko silila v ospredje. Iztok in Jelka sta le še tu pa tam kaj pripomnila, Gordana pa je ves čas, že ves piknik pravzaprav, samo namrgodeno sedela ob strani, česar pa v prijetnem vzdušju ni nihče opazil, ali pač ni hotel opaziti.

			Kot da bi takrat res bilo vse tako čudovito!

			Ni bilo videti, kot da ne bi bilo.





***


			Počasi se je naredil somračen predvečer. Dalj časa so že sedeli v tišini. Le tu in tam je negibnost razrahljal kak globok vzdih. Zdelo se je – morda pa so pozneje samo za nazaj tako videli to predvečerno posedanje – kot da bi nekaj čakali. In ni bilo treba dolgo čakati. Kmalu se je namreč spet pričela Cirilova predstava.

			 Ciril je legel na tla nekaj metrov od njih z obrazom proti zemlji in popolnoma negibno obležal. Spogledali so se. Nihče ni vedel, kaj bi, a nihče ni ničesar niti hotel, morda celo ne upal. Le tu in tam je komu ušel kak naveličan vzdih, Gordana pa je povsem brez zadržkov zavijala z očmi. Ciril pa je kar ležal. Dolgo. Čas se je vlekel, da bi ga lahko rezali, in vsem za omizjem je postajalo že povsem očitno nelagodno. A še vedno nihče ničesar. Kot da bi spet samo čakali, da vse skupaj mine in da se bodo lahko brez spora s Cirilom vrnili v vsakdanje.

			Ciril je ležal dobrih deset minut in potem tako nenadno, kot je legel, tudi vstal. Postavil se je korak ali dva proč od njih in jih gledal s privzdignjenim, posvečenim pogledom. Z očmi so zavijali zdaj že vsi, Gordana pa se je celo obrnila vstran in ni hotela niti gledati v njegovo smer. A to Cirila povsem očitno ni niti najmanj motilo.

			»Dobro da ste prišli,« jih je nagovoril z nič manj povzdignjenosti v glasu, kot je bilo ves ta čas zaznati v njegovem pogledu.

			Niso se odzvali.

			»Dobro, da ste prišli,« se Ciril ni dal motiti. »Dobro, da lahko ob pravem času opravimo in popravimo tisto, kar se nam je takrat skazilo.« O ne! Zaboga! Ne tja! se je zavrtelo Jelki in v sebi se je panično postavila v prežo. A se ni odzvala. Tudi drugi se prepadeni sploh niso znali odzvati. A se niti ni bilo treba odzvati. Ciril je samo še nekaj trenutkov s tistim privzdignjenim, posvečenim pogledom strmel vanje, nato pa se preprosto obrnil in se odpravil proti domačiji. Gledali so za njegovim šepajočim korakom. Ciril je namreč zaradi krajše noge že od otroštva šepal.

			Bilo je očitno, da je nekaj treba s tistim, do česar jim absolutno ni bilo.

			Pobudo je prevzel Črt:

			»Jaz mu bom nekaj rekel. Ne moremo mu spet samo dopuščati. Saj vemo, kam njegove bedarije peljejo.«

			»Potem se bomo samo skregali,« je brez prave ideje pripomnil Iztok, ki mu je bilo iz trenutka v trenutek bolj žal, da se je dal Cirilu prepričati v to neumno srečanje.

			A zdaj so bili tu in niso mogli samo sesti v avto in pobegniti, preden se Ciril vrne z domačije.

			»Pustite mu,« se je Jelka nepričakovano odločila za spravljivost. »Naj pove, kaj ima povedati. Če bo drezal, mu bomo že rekli. Lahko pa se potem tudi spakiramo in vrnemo domov.«

			Strinjali so se.

			Kot po notranjem občutku se je Ciril šepajoče vračal ravno v trenutku, ko so se dogovorili. Prihajal je z neko rečjo. Od daleč ni bilo dobro videti. Šele ko je bil čisto blizu njih, so videli, da je prinesel poln lavor vode. Odložil ga je nedaleč od njih in stopil še do skednja. Niso bili več čisto prepričani, da bi mu res dopustili. Vprašujoče so se ozrli proti Jelki.

			Prikimala je.

			Cirilova zadnja akcija je zahtevala nekaj več muje. Izpod skednja je privlekel težko masivno leseno klop in jo postavil nekaj metrov proč od omizja, nato pa se postavil korak ali dva od druščine v tisto isto privzdignjeno držo kot prej in jih nagovoril:

			»Jutri nas čaka pomemben da. Jutri se bo začelo. Prosim vas, da se od zdaj naprej držite strogega posta, da se boste lahko ustrezno pripravili. Da naposled opravimo. Odpovedati se morate zlasti mesu in alkoholu …« Ni si drznil dostaviti, da ta prepoved zadeva tudi spolnost, ampak to se mu je zdelo samoumevno, predvsem pa ni pričakoval, da se bo med prvim srečanjem po treh letih kdo med njimi na kaj takega sploh spomnil.

			 Zaslišalo se je nelagodno vršanje in ogorčeno mrmranje, nato pa so vsi kot da nagonsko vprašujoče pogledali Jelko.

			Ni se odzvala.

			Gordana je bila že povsem namrgodena. Še malo, pa bi ji izraz padel z obraza. Cirilov patetični ton ji je šel blazno na živce. Kot že, odkar ga je poznala. Pomislila je, da bi ga preprosto nekam poslala, a ker se je zavedala, da bi bilo od tega več škode kot koristi, se je preprosto potuhnila.

			»Jah, kot da boš ravno ti zdržal,« pa si je vseeno zgovorila bolj sama zase in res se na njen komentar ni nihče odzval.

			Iztok pa ne samo, da je bil že povsem besen, ker se je dal prepričati v to neumno srečanje, ampak res ni razumel, že od tistega udrihanja po sodu naprej ne, kako si je lahko Ciril vse to tako dobro pripravil. Saj mu ni ničesar rekel, ko sta sem gor peljala denar za najem domačije. Saj ni vmes hodil sem z avtobusom ali kaj?!

			»Stvari je pač treba speljati do konca,« je v istem tonu nadaljeval Ciril. »Dovolite mi, da vam v znamenje ponižnosti in v upanju na ugoden razplet naše zadeve umijem noge.« Završalo je, slišati je bilo negodovanje in vzdihe ogorčenosti. »Daj no, ne bodi otročji,« Gordana ni mogla, da si ne bi zgovorila. Potem so vsi obstali. Se spet vprašujoče zazrli v Jelko.

			Skomignila je z rameni. In nato prikimala. Prepričano.

			Vdali so se in posedli na tisto masivno leseno klop, ki jo je Ciril privlekel izpod skednja. Črt, Jelka, Iztok, Gordana. Ciril je pričel pri Črtu. Prosil ga je, naj se sezuje, in mu nato v lavorju umil noge. Obrisal mu jih je v mehko brisačo in nato nadaljeval pri Jelki.

			Črt je imel v tistem trenutku vsega dovolj. Preprosto obul se je, vstal in šel in se ni oziral.

			Ciril pa je nadaljeval, kot da se ne bi nič zgodilo.





***


			Črt se je pred druščino umaknil na rob gozda, ravno dovolj med rastje, da ga niso več videli in da tudi njemu ni bilo več treba spremljati Cirilovih norij. Ni mu bilo več do tega. Ja, res bi bilo najbolje, da bi se kar takoj vrnili v prostore, zaradi katerih so se razšli. Ampak on ne bo. Zdržal bo do ponedeljka in se vrnil tja, kamor spada, mrtvo pa naj že enkrat zgnije. Ampak kam zdaj? Predvsem zaenkrat ne nazaj mednje. Predvsem ne mednje.

			Pogumno je zakorakal v gozd. Vzpenjal se je v reber. Sopihaš. Preveč kadiš, Črt, preveč kadiš. Pa preveč si spil danes. Ti je res bilo treba spet zlivati vase? Ni zdržal dolgo. Vzpenjal se je kakih deset minut navzgor med drevesi in nato omagal. Sedel ja na vlažen štor in si prižgal cigareto, čeprav mu je od vsega, kar je tistega dne pokadil, zapiralo sapo. Skozi drevesne krošnje se je med zadnjimi žarki dneva pričela bleda modrikati luna. Večer se je zlagoma prevešal v noč. Sam si, Črt. Prav je tako, da si sam. Ne boš mogel dolgo v temi v rebri. Moral se boš vrniti mednje. Moral boš zdržati do ponedeljka in potem boš rešen. Prost na veke vekov amen.

			Sedel je na tistem štoru, povešal pogled in ni vedel, kaj bi. Nenadoma je med debli začutil prisotnost. Dvignil je pogled. Zdelo se je kot žensko telo nekoliko spodaj v rebri. Samo zazdelo se ti je, Črt, samo zazdelo. Od žganja pridejo ponavadi take reči. Spustil je pogled in si prižgal še eno cigareto. In ni vedel, kaj ga vse to sploh briga. Kaj ga briga, kaj se je takrat zgodilo med njimi. Kaj ga briga, kaj se Ciril gre tokrat. Predvsem pa, kaj ga briga, da se vaščani enkrat na leto zberejo na sedmini umirajoče vasi in da bi on tu moral imeti nekaj zraven. Ne, prav nič ga ne briga. Zato se vrni, spij svoj kozarec do konca in zdrži do ponedeljka. In potem boš rešen. Prost na veke vekov amen.

			Pa vendar je samo obsedel.





***


			Iztok se prav tako ni dolgo zadrževal z druščino. Počakal je, da je Ciril opravil svoje in sedel k njim na rob klopi. Obsedeli so v brezbesedju. Ni počakal, kaj bi zdaj lahko sledilo, ampak se je samo obul, se dvignil in sledil Črtu. Odpravil se je na sprehod. Dol v vas. Pravzaprav je bil kar precej jezen na Cirila in njegove norije, kajti sicer med njimi sploh ni bilo toliko napetosti, kot bi je bilo mogoče pričakovati. Resnici na ljubo, sam nikoli ni razumel ljudi, ki se razvnamejo. Včasih so stvari prav, včasih bolijo, in človek mora biti pripravljen na oboje, znati prenesti oboje. Sam je poskrbel, da mu je bilo v življenju prav. Sicer pa od življenja niti ni preveč zahteval. Imel je prijetno ženo, zlata otroka, dve hčerkici, dvojčici, dobro službo, hišo, vrt in psa, se je hudomušno nasmehnil vase, in kaj več bi si od življenja še lahko želel? Oni so bili drugačni. Oni so bili taki, da so se razvnemali, da so pričakovali in zahtevali. Zato pa je tudi bilo med njimi tako, kot da on nikoli ne bi bil povsem del druščine, čeprav je bil pri vsem zraven. No, razen pri tistem pred tremi leti. Takrat je namreč že bil z žensko, ki je potem postala njegova žena in mati njunih dvojčic, in je njihove norije spremljal bolj od strani.

			Želel si je samo, da Ciril vseeno ne bi pretiraval. A Cirila so bili že dovolj navajeni, da bodo znali prenesti, sicer mu bodo pa prav gotovo rekli, če bo šel predaleč. Sicer pa, je bil prepričan, niti ni bilo pričakovati kaj drastičnega, razen če se na mrtvo napijejo in se spustijo v tisto, kar so si pred tremi leti tako ali tako pošteno zmetali v glavo. A bil je skoraj prepričan, da se to ne bo zgodilo, da bodo znali držati strasti in spomine na uzdah in preprosto oddelali prijeten konec tedna. Bilo bi mu prav, če bi bilo tako, no, rezen če Ciril, ampak s tem … A nekaj mu pri vsem skupaj vseeno ni bilo prav. Bil je prepričan, da ta konec tedna nekaj neizprosno umira. Da so zadnjič skupaj. Prav gotovo jih nihče nikoli več ne bo zbobnal za isto mizo. In bilo je vseeno preveč prijetnih spominov, da bi se mu to zdelo prav.

			Spustil se je po slemenu do okljuka, od koder se je cesta odpirala osrednjemu delu vasi, pravzaprav kakim dvajsetim hišam na obeh straneh ceste, nagnjenim v dolino. Preostali del vasi je bil raztresen po slemenu, a tudi tega ni bilo veliko več kot še enkrat toliko hiš, medtem ko se je osrednji del vasi zaključeval z manjšim polkrožnim trgom s skromnejšo cerkvijo. Nato jo je zagledal. Zastala je na drugem koncu vasi vsa v belem, z dolgimi temnimi lasmi zelenkastega leska. Pomahala mu je in se mu nasmehnila, postala nekaj časa v tej drži in nato smuknila v zadnjo izmed hiš pred cerkvijo. Ni vedel, zakaj se mu je njeno ravnanje zdelo kot nekakšno vabilo. In začudil se je, da je v vasi še vedno najti tako mlade ljudi.

			Pospešil je korak skozi vas in se spraševal, ali naj se odzove vabilu in ji sledi, če je seveda res bilo vabilo. Prispel je na trg pred cerkvijo. Se še spraševal, ali je bilo tisto prej res vabilo. Se še odločal, ali bi se vabilu odzval in zakaj bi se sploh smel odzvati. Ker se ni mogel odločiti, je stopil do cerkve. Poskusil pri vratih. Ni bilo zaklenjeno. Vstopil je. Cerkev je bila po pričakovanjih vaško neugledna. Skromen oltar, nevešče naslikan križev pot v lesenih okvirih, nekaj trebušastih angelčkov v nišah po stenah, sicer oranžkasta puščoba od blagega večernega somraka, ki se je že prevešal v noč. Cerkev sicer ni delovala zapuščeno. Po vsem prostoru so bile razmeščene sveče. Veliko sveč, pravzaprav ogromno, kar ga je nekoliko začudilo. Bile pa so povsem nedotaknjene. Očitno je bilo, da nobena od njih ni še nikoli gorela. Kot da bi čakale nekoga, da jih bo prižgal. Pred oltarjem pa rože. In vendar je dvomil, da kak duhoven še hodi sem maševat za teh nekaj ljudi, kar jih je ostalo v vasi. In bilo mu je res tesno zanje. To pa je bil tudi razlog, da se o namenu sveč in rož ni hotel kaj veliko spraševati in je kar se da hitro cerkev tudi zapustil.

			Vrnil se je na trg pred cerkvijo in se odločil. Stopil do hiše. Bilo je zaklenjeno. Nagonsko in ne da bi sploh razmišljal o tem, je pobrskal nad podboji masivnih vrat; in prav predvideval. Našel je ključ. Odklenil je in vstopil. Ni delovalo, kot da tukaj kdo živi. Po dolgem hodniku je stopil do kuhinje. Bilo je pospravljeno. Samotno. Pohištvo – miza s stoli, kavč v kotu, predalnik – je bilo prekrito s polivinilastimi ponjavami. Samo starinski oranžkasti kuhinjski elementi z zastarelo belo tehniko so mu nezaščiteni udarjali v pogled. Prehodil je tudi ostale prostore in povsod naletel na enak prizor. Pohištvo po sobah, razen masivnih omar, je bilo povsod enako zaščiteno. Pod polivinilastimi ponjavami skrbno spravljeno, kar je nekoč predstavljalo življenje. Ne, tu zagotovo nihče več ne živi. Dekle je zagotovo samo šlo tu mimo. Kam, ni bilo mogoče vedeti, pa tudi ne bi bilo prav, da bi jo zalezoval, če tisto prej res ni bilo vabilo, ali pa ga je dekle vabilo drugače, kakor je domneval.

			Zapustil je prostor, zaklenil za sabo, ključ odložil nazaj nad podboj masivnih vrat in se pričel vračati proti domačiji. Med vračanjem se je čudil samemu sebi. Kaj neki ga je prijelo, da je s tujimi ključi kar vstopil v tujo hišo? Ni si znal pojasniti.





3.poglavje


			Petek


			Iztoku se je v petek zjutraj še enkrat potrdilo, da je dobro, če se v življenju vsak drži svojega. Ženske kuhinje in moški garaže. Zaloge, ki sta jih s Cirilom nabavila, da bi zadostovale za ves konec tedna, so skopnele. Edino, kar je ostalo v hladilniku, so bile jedi za zaključek posta, ki ga je od njih zahteval Ciril. Postu se nihče ni poskušal zoperstaviti. srečanje je bilo navsezadnje Cirilova ideja in nihče ni hotel vsiljevati preveč svojega. Pravzaprav se je zdelo, kot da samo čakajo, da vse skupaj čim prej mine, in Iztoku se je, naj se ga je še tako otepal, vse čas vsiljeval spomin na zadnji Črtov stavek pred tremi leti, po tistih dogodkih. Ko nekaj umre, pač umre, in tu ni več kaj drezati.

			Zajtrk so si pripravili iz ostankov. To je bilo nekaj kosov posušenega kruha od torka popoldan, ko sta s Cirilom nabavljala stvari, ter ostanki masla in sira. In marsikomu so se pocedile sline ob pomisli na šunko v hladilniku, kajti s šunko, tako kot s kavo in vinom, nista skoparila. A dogovor za post je bil pač dogovor. Vsiljen, a vseeno. Ni bilo dvoma. Treba bo dopolniti zaloge. Spomnili so se na celodnevne sestanke v baru ob trgovini pri cerkvi med mladinskim taborom in dogovorili so se, da bodo stopili dol v vas na kavo in po živež. Iztok ni bil prepričan, da je to tudi izvedljivo. Ni se spomnil, da bi ob sinočnjem večernem sprehodu v vasi razen dekleta opazil še kako sled življenja. Kaj je z barom in trgovino, pa se mu ni niti sanjalo. Sicer pa, človek vidi samo tisto, kar gleda, in on tega sinoči res ni gledal. Občutek ga ni niti malo varal. Ko so se spustili z domačije in stopili med prve vaške hiše, jih je pričakala zloslutna tišina. Bilo je očitno, da v vasi ni nikogar. Ko so prispeli do trgovine z barom, pa so tudi uvideli, da tistega dne ne bodo ne pili kave ne karkoli kupovali. Zaprto. Zaklenjeno. Prav gotovo že dalj časa. Police v trgovini prazne. Obledeli napisi na šipah so že dodobra odluščeni kazali ušesa. samo stoli in mize na verandi so še vztrajali in čakali goste, ki ne bodo prišli. Ki so prišli, a ni bilo nikogar, da bi jim postregel. Bilo je očitno, da bodo konec tedna prebili priklenjeni na domačijo, in nikomur ni bilo prijetno ob tej misli.

			A vendar. Ko je Iztok pozneje premleval srečanje, je bil prepričan, da se je vse skupaj prelomilo ravno takrat pred trgovino z barom. Takrat bi se morali samo spakirati in se vrniti domov. Ker pa se niso, se tudi niso mogli izogniti tistemu, zaradi česar jih je Ciril sploh zbobnal skupaj.

			Vrnili so se do domačije in se dogovorili, da Iztok stopi z avtom v bližnje mesto po stvari. Ko so se prerekali in načrtovali, kako z živežem do ponedeljka, je Gordana izginila v notranjost domačije. Prerekanje in načrtovanje je trajalo kar nekaj časa. Ciril o vsakdanjih okoliščinah svojega spravnega srečanja ni veliko razmišljal in tudi nakup sta z Iztokom opravila bolj po moško. Dopustil je torej, da je pobudo prevzela Jelka. Njeno stališče je bilo precej preprosto: če je danes post, naj bo post, potem pa naprej po običajnem. Ko so se ravno dogovorili in je Iztok sedel v avto ter prižgal motor, je Gordana pridrvela iz notranjosti domačije, zaklicala, da gre z njim, in sedla v avto.

			»Ja, kakor da se ne bi spet ti prislinila zraven!« je mrzlo pripomnila Jelka, a tega Iztok in Gordana nista slišala, saj je avto že speljal. »Pusti ju. Naj se pomenita če se imata kaj pomeniti,« se ji je blago zoperstavil Ciril.

			Črt pa ni pripomnil ničesar.

			Džip se je po mačje spuščal s hribov. Iztok je rad poslušal brnenje svojega avtomobila, ki ga je imel res rad, kakor je nasploh imel rad svoje življenje, ne zaradi prestiža, ki ga niti ni premogel čez mero, ampak bolj zaradi gotovosti, ki se mu je v tem nepredvidljivem času zdela zavidljiva dobrina. Pogovor v avtu je bil prijeten. Ni sicer silil iz vsakdanjega, ampak v primerjavi z nabitostjo vsega, kar so privlekli s sabo, čemur se na domačiji ni bilo mogoče izogniti oziroma je postajalo vse bolj očitno, je bil prav sproščujoč. Popolnoma sta se mu prepustila.

			Gordana je po vrnitvi iz vasi oddrvela v svojo sobo in se v paniki razgledala po njej. Stvari je imela razmetane vsenaokrog, tako da bi ji pakiranje vzelo preveč časa, obenem pa bi, če bi z vso svojo prtljago pridrvela pred domačijo, delovalo preveč očitno. Zato je samo vse skupaj stlačila v potovalko, ki jo je kar pustila ob postelji, v nahrbtniček zrinila najnujnejše in ravno še ujela Iztoka, da je lahko šla z njim v dolino. pogled se ji je za trenutek zaustavil na Cirilovi pomladni vejici, ki je bila še vedno povsem sveža, a se je odločila, da se s tem ne bo ukvarjala, da se ne bo ukvarjala z ničemer. Da bo preprosto šla. Bila je prepričana, da se na domačijo ne bo vračala, da bo zaprosila Iztoka, naj jo zapelje domov, prtljago pa ji lahko dostavi, ko se bo vračal z ostalimi. O tem zdaj v avtu ni bila več prepričana, pa ne samo zaradi prijetnega pomenka, ampak ker se je zavedala, da bodo v njeni odsotnosti odpirali stvari, ki jim jih nikakor ne bi dopustila premlevati, zato se ji je zdelo bolje, da se vrne in bdi nad svojim. Cirilove norije je niso vznemirjale, Take stvari se je nikoli več ne bodo dotaknile. Nikoli in nikdar! Da. Vrnila se bo na domačijo, počakala do ponedeljka, prežala in se vrnila domov, ne da bi se je dotaknilo karkoli preteklega. Zagotovo ne. Prepustila se je dogajanju v avtu.

			Kraj, v katerega sta se zapeljala, je bil prej vas kot mesto, a je premogel za tako naselje prav razkošen nakupovalni center. Nakupila sta vse potrebno, strogo po Jelkinih navodilih, ki si jih je Iztok do potankosti zapomnil, nato pa sta se zapeljala k sprehajališču ob reki in sedla na teraso prijetnega gostišča v lesu. Bilo je že dovolj toplo za terase. Iztok se pozneje ni več mogel odločiti, ali je bilo to zaradi zamolka, ki je nepričakovano presekal prijeten dan na tisti terasi, ali pa zaradi nujnosti, a nenadoma je Cirilovo nekaj pričelo delovati. Morda tudi zato, ker nista spoštovala posta in sta se odločila za kratkega.

			Nagnil se je nazaj na stolu, prekrižal roke na prsih in z umirjenim glasom stopil v stare svetove:

			»Gordana, se ti sploh zavedaš, kako sem bil takrat zaljubljen vate?





***


			Jelki, Črtu in Cirilu je dan minil mirno, v prijetnem razgovoru, v katerem pa so bili razumljivo nadvse previdni. Prvič po dolgem času so bili sami skupaj, kot v tistih časih, in do besed so pustili samo tistemu, kar jih je združevalo pred razkolom. Strogo so se držali posta. Jelka jim je skuhala samo zelenjavno mineštro, na alkohol pa ni nihče niti pomislil. Ciril ni mogel, da s tem ne bi bil zadovoljen, obenem pa mu je nalagalo neprijetno odgovornost. Ni namreč vedel, kako naprej. Ko se je pripravljal na srečanje, je vedel, da bodo morali spet opraviti simbolno dejanje, da se očistijo in odstranijo ostanke starih dolgov, in pri tem so se mu ljudske pobožnosti v pomladnem času zdele najbolj primerne, saj so kot spojitev poganskih in krščanskih prvin naravni izraz njihovega kolektivnega nezavednega. Preštudiral je literaturo in na večino srečanja je bil dobro pripravljen, za zaključek pa ni našel nobenega primernega simbolnega dejanja. Niti sanjalo se mu ni, na kaj bi se bogovi tokrat utegnili odzvati. Tako bo treba počakati, da bogovi sami določijo način, kar pa mu je bilo še najmanj pogodu, saj se je bal, da bo spet tako kot pred tremi leti. Drugi se bodo očistili in odrešili, na njega pa bo padla vsa teža. A tudi če bo tako, si ni dopustil niti sledi slabih občutkov. Tako vlogo so mu dodelili bogovi, tako vlogo je z navdušenjem sprejel in ni imel nobene pravice, da bi ob njeni teži marnjal. Je pa vseeno ves dan hodil pred domačijo in z bojaznijo gledal v nebo, s katerega pa ni zdrsnila niti ena sama kapljica dežja. Pravzaprav ni bil ves dan na nebu niti oblačka. Dež namreč na ta dan ne bi bil dobro znamenje. Dež na ta dan nikakor ne bi bil dobro znamenje, o tem se je dobro poučil v literaturi.

			Kaj dež, bil je prečudovit sončen pomladni dan, vsekakor dobro znamenje, tako da si je Ciril kar precej oddahnil, čeprav ga je še vedno skrbelo, kakšno mnenje imajo o vsem skupaj bogovi. bogovom pač ni nikoli dobro preveč zaupati. Blizu četrte popoldan je nato Jelko in Črta pregovoril za sprehod, ne zato, ker bi jim postalo dolgčas, ampak ker Gordane in Iztoka še vedno ni bilo od nikoder. To se mu ni zdelo dobro znamenje. To bi prav lahko bil prva sled delovanja bogov, ki pa bi mu bila še najmanj pogodu. Skrbelo ga je namreč, da bi Iztok in Gordana utegnila zapasti skušnjavi in ne bi spoštovala jutranjega dogovora in v takem primeru niti sam kot orodje božje volje dogajanja ne bi imel več pod nadzorom, ne v odnosu do druščine ne v odnosu do bogov.

			Skozi osrednji del vasi, ki je tudi popoldne zloslutno sameval, so se spustili do manjše travnate planjave pred drugim delom slemena z gozdom in temi osamljenimi domačijami. Stopali so po makadamski poti, vrezani v sredo travnate planjave z visokim rastjem. Zapuščena in neobdelana polja in travniki. Za tisto makadamsko pot pa je nekdo sredi vse tiste zapuščenosti povsem očitno skrbel. Zagledali so ga na njenem koncu. Srečanju se ni bilo mogoče izogniti. Kakor se tudi ni bilo mogoče samo obrniti in se vrniti po isti sledi, saj bi bilo to vendarle preočitno. Srečali so se nato ravno sredi travnate planjave. Bil je zanimiv mož. Kot kak ostareli hipi. Dolgi beli lasje in brada, rahel trebušček, značilne farmerke in pipa v ustih, ob strani pa obvezen sivkast pes. Ki je bil precej priljuden, Jelka si je z njim dala precej opravka in se ob tem tudi razgovorila z njegovim lastnikom. Viljemom, kakor se je predstavil. Bil je prijeten mož, zato tudi ni preverila Črtovega in Cirilovega stališča, ko jih je povabil k sebi domov na pijačo, ampak mu je s psom ob strani samo sledila. Črt in Ciril sta se jim s povešenimi pogledi pohlevno pridružila.

			Viljem jih je privedel do ene izmed tistih treh domačij v drugem delu slemena. To ni bila kmečka domačija. Ni bilo gospodarskega poslopja. Samo eden tistih kubusov, kakršnih so v sedemdesetih letih preteklega stoletja postavili brez števila. Bilo je pospravljeno in urejeno. Poznalo se je, da za domačijo skrbi ženska. Ki so jo nato tudi spoznali. Mojco. S Petrom je sedela na verandi za stilsko leseno mizo z lesenimi klopmi in pila kavo. Viljem je sedel k njim in tudi njih povabil naj prisedejo. Malo so obstali. Domačini takole skupaj za mizo so dajali nedoločljivo čuden vtis, da sta se Črt in Ciril spogledala. Obema so se istočasno utrnile precej očitne domneve. Jelka ju je strogo premerila z očmi in jima brez besed zabičala, naj skrbno pazita, da ne bi izdala, kam se namerja njuna pamet.

			Sedli so z njimi. Mojca jim je skuhala kavo in ponudila kozarec vina, a so ga odklonili in se raje odločili za domač jabolčni sok. Post, seveda. Potem so se razgovorili s Petrom, Viljemom in Mojco.





***


			Iztok in Gordana sta se na domačijo vrnila blizu petih popoldne. Bilo je zaklenjeno in nikjer nikogar. Ključev nista imela, zato sta sedla pod skedenj in obsedela v brezbesedju, ki pa ni bilo niti najmanj mučno, ampak logičen zaključek skupaj preživetega dneva. Gordana je kadila in gledala predse, izraz na obrazu pa se ji je ves čas ukrivljal v njeno značilno mrgodenje, čeprav je bilo opaziti, da se temu občutju noče predajati, Iztok pa je s pogledom nenehno begal naokoli.

			In v enem od teh beganj jo je tudi zagledal. Prikupno dekle v dolgi beli obleki, z dolgimi temnimi lasmi zelenkastega leska. Kot odsvit se mu je pokazala na robu gozda in nato smuknila med drevje. Spraševal se je, ali ga vabi iz položaja, v katerem je v tistem trenutku bil, da namreč ne bi kamorkoli iz tistega, v čemer mu je bilo tako dobro, prijetna žena, zlata otroka, dve hčerkici, dvojčici, dobra služba, hiša, vrt in pes, ali pa bi nekaj vendarle bilo treba ravno s tem položajem. In se je naposled odločil.

			»Greva na sprehod?« je vprašal Gordano.

			Prikimala je in mu sledila.

			Pomalem se je mračilo. V gozdu je vladala zloslutna tišina. Niti kak ptič se ni oglasil. Stopala sta od drevesa do drevesa. Prvi je hodil Iztok, ki je stopal, kot da bi vedel, kam sta namenjena, čeprav je sicer samo mehanično premikal noge in nagonsko ubiral smeri, Gordana pa mu je samo sledila. Ves čas hoje skozi gozd nista spregovorila, čeprav sta bila v občutju, ki je bilo nadvse prijetno. Dekleta v dolgi beli obleki ni več zagledal. Sicer se mu je ves čas zdelo, da je pred njim odsvit, ki vodi njegova pota, a to je najbrž bil samo umislek, ki pa mu je vendarle dovolj odločno usmerjal korak, da mu je zvesto sledil. In Gordana njemu.

			Potem pa se je zdelo, kot da je notranje res vedelo. Prispela sta pred neko votlino, iz katere je izsevala nežna svetloba. Ni bilo drugega, kot da vstopita. Kamnita votlina, v njen ničesar, samo obel kamen in ob njem ogenjček, ki je po prostoru razlival nežno rdečkasto svetlobo. Prizor se je dozdeval nekako posvečen. Gordana je sedla na kamen in potrpežljivo čakala. Bilo je očitno, da položaj toliko odstopa od vsakdanjega, da se v njem nikakor ne znajde, a kot bi se odločila, da se bo preprosto prepustila. On pa je obstal na vhodu v votlino in s pogledom dalj časa begal naokoli. Ker ni vedel, kaj bi.

			Kot pravzaprav že ves popoldan ni vedel. Ko je na tisti terasi udaril s priznanjem, se je Gordana samo nasmehnila, nekoliko zastala, se nato pošalila in pogovor speljala drugam. In tako nato ves popoldan. On se je trudil, ona pa se je izmikala, čeprav se ni zdelo da ji njegovo priznanje ne godi. Mu je samo dajala prostor za odločitev? Saj, kaj pa je to takega, če malo izstopiš iz svojega življenja – konec koncev je v njem morda res že preveč udomačen – da se pozabavaš, ali pač oddolžiš za zamujeno nekdanje, nato pa se vrneš k svojemu, kot da se nič ne bi zgodilo? Pa vendar, kot da vsak tak izstop, pa četudi samo nedolžen poljub ne bi pustil sledi, ki je ni več mogoče izbrisati.

			Tako je tudi zdaj samo stal na vhodu v votlino in s pogledom begal naokoli in ni vedel, kaj bi. Gordana je sedela na oblem kamnu in potrpežljivo čakala. Ni bilo druge. Sedel je k njej in nekaj časa sta samo molčala. Nato jo je obrnil k sebi, jo pogledal z globokimi očmi, dalj časa gledal, dvignil dlan in jo pogladil po obrazu. Obstal z roko na njenem obrazu. Ona pa nič. Zdelo se je, kot da odločitev popolnoma prepušča njemu. On pa tudi nič. Trenutek je trajal.

			Predolgo.

			»Drugi so se zdaj najbrž že vrnili,« se je Gordana odločila. »Mislim, da bi se morala tudi midva,« je vstala in se napotila proti vhodu v votlino. »Mrači se in v temi se bova prav gotovo izgubila v gozdu,« se je smehljaje pošalila.

			»Ja, mislim, da se res lahko vrneva,« se je strinjal Iztok.

			Gordana se je ob vhodu v votlino obrnila nazaj in se razgledala po prostoru.

			»Kaj pa ogenj? Bova ugasnila? Da se ne bi kaj vžgalo,« se je odločila odločno vrniti v vsakdanje.

			»Mislim da lahko kar pustiva,« je Iztok sprijaznjeno skomignil z rameni. »V votlini se nima kaj vžgati. Pa tudi sicer že dogoreva.«

			Prikimala je in stopila iz votline.

			Iztok ji je sledil in napotila sta se proti domačiji.

			Pota je zdaj usmerjala ona.





***


			Črt, Ciril in Jelka so na domačiji v rebri prebili več ur in ves ta čas več poslušali kot govorili. Na mizi pa sta se dičili steklenici belega vina in jabolčnega soka. Bili sta kot skušnjava podobne barve. Kljub temu so med obiskom spoštovali post in srkali izključno jabolčni sok. Črta je vino morda še najbolj skominalo, saj mu je bilo vse skupaj preprosto odveč. Ne zato, ker ga pripoved domačinov ne bi zanimala, ampak ker ga je preveč spominjala na lastno izkušnjo, da ga ne bi spet in spet vznejevoljilo. Preteklost je bila zanj mrtva in on v stare svetove ne bo drezal, na noben način. Vmes si je namreč uredil življenje in to življenje je bil pripravljen braniti z vsemi močmi, čeprav še zdaleč ni bilo podobno mladostnim sanjam, ampak kdo na tem svetu pa sploh resnično živi mladostne sanje? Zato pa mu tudi ni bilo niti najmanj jasno, zakaj se je sploh odločil za to neumno srečanje. Kar je mrtvo, je mrtvo, in ob to naj se še bog samo obregne.

			Peter, Viljem in Mojca pa so svoji pripovedi res pustili veter v jadra. Kot da bi v tisti rebri samo čakali nič hudega slutečega, da ga bodo lahko posilili s svojo življenjsko zgodbo. Črt, Ciril in Jelka so samo poslušali ali pa v zamolkih postavljali dodatna vprašanja. Bilo je sicer dovolj zamolkov, da bi lahko dodali kaj svojega, a potem bi lahko govorili samo o sebi, na to pa ni nobeden niti pomislil.

			Peter, Viljem in Mojca pa. Obzirno in ne da bi si preveč skakali v besedo, čeprav je bilo marsikaj zanje zagotovo še vedno boleče, so povedali svojo zgodbo. Jelka se je med njihovim pripovedovanjem večkrat začudila, kako so lahko vse to skoraj sproščeno povedali popolnim neznancem, Črt se je, kot že rečeno, vmes večkrat zamaknil v svoje misli in ves čas poželjivo opazoval steklenico belega vina, Ciril pa je tu in tam pomislil, da sta bila morda tudi srečanje na travniku in ta pripoved načrtovana, kakor se mu je zdelo že za dokaj poceni najeto domačijo, a se vsiljivi primisli tudi tokrat ni želel predajati. Kakorkoli že: z domačini so preživeli prijeten popoldan, ob pripovedi, ki je predvsem Cirila silovito nagovorila.

			Peter je ljubil morje. S starši so, že odkar je pomnil seve, vsako poletje za dva tedna odhajali v manjšo ribiško vasico ob pristaniškem mestu. Takrat do morja še ni bilo avtoceste pa tudi ne zares razvitega turizma. Bilo je samo dobrih deset let po drugi veliki vojni. Potovali so z avtom po stari, takrat edini cesti do večjega mesta in nato proti morju. Vedno mu bo ostal v spominu tisti prelaz, s katerega se je v daljavi že videlo morje in ki ga je vsako leto tako potrpežljivo čakal. V avtu ni nikoli spal, niti od najzgodnejših let ne, kakor se spomni, čeprav so vedno odrinili ob dveh ponoči, ker je oče hotel biti na morju takoj zjutraj, ampak je molče in pričakujoče sedel na zadnjem sedežu, zrl v temo in čakal, da se v prvih trenutkih svita s tistega prelaza odpre pogled na morje, v nasprotju z dve leti mlajšim bratom, ki je v avtu vedno takoj zaspal in je zvedavo odprl oči šele v ribiški vasici.

			Peter ni samo ljubil morja, ampak so ga neskončna prostranstva vode vedno popolnoma posrkala vase. Starši so mu v poznejših letih radi med smehom pripovedovali, kako ga nikoli ni bilo mogoče spraviti proč od vode. Saj so ga že tudi namakali v plitvinah in mu na obali pomagali graditi peščene gradove, ampak še najraje je samo sedel ob vodi in z velikimi očmi strmel v širjave. To se ni spremenilo niti v poznejših letih. Peter je bil sicer običajen fant in je doma v mestu počel vse, kar so počeli tudi drugi fantje, na morju pa je vedno postal drugačen. Ni se veliko vključeval v deške igre, še manj objestnosti, v katerih se je že v zgodnjih letih izmojstril njegov brat, ampak se je držal bolj zase. Saj se je udeleževal družinskih dopustniških obredov, plaže, obrokov in izletov, še veliko raje pa je bil sam ob morju, se sprehajal in razmišljal, predvsem veliko razmišljal. Peter je namreč že zelo zgodaj ugotovil, da življenje ni enostavna reč in da tisto, okrog česar so se zvečine vrteli njegovi razmisleki med sprehodi ob morju. kakšna bo njegova vloga v družbi, ko bo odrasel, in kaj mora storiti, da bo do nje prišel. To so bila vprašanja, ki so od Petra zahtevala dober razmislek in premišljene odločitve.

			Viljem je bil od Petra popolnoma drugačen. Ni je bilo deške vragolije, ki je ne bi iznašel ali bil zraven, in pri tem je bil zelo iznajdljiv in našel veliko priložnosti. Kamorkoli je prišel, je vedno našel druščino, da jo je vodil po krivih potih. Brez Petra. Sprva ga je še hotel vključevati v svoja junaštva, a ker z njegovimi sprehodi in razmisleki ni vedel kaj početi, jo to kmalu opustil in si našel kompanjone med vrstniki. Peter ni imel občutka, da bi ga zato imel kaj manj rad. Preprosto je bil drugačen. Petru se je v nekem obdobju sicer pričel vsiljevati občutek, da ga starši zanemarjajo, a je moral kmalu ugotoviti, da je bil to samo občutek, porojen iz okoliščin. Starši so z Viljemom imeli preprosto preveč dela. Ko ga je oče lovil okoli hiše, da bi mu izprašil rit, in je mama poskušala umiriti situacijo, za pridnega Petra preprosto ni bilo časa. In za tak čas pravzaprav niti ni bilo potrebe. Viljem ni vedel, kaj bo v prihodnosti, ker o tem niti ni veliko razmišljal. Prihodnost je prepuščal prihodnosti. Vsak dan prinese kaj novega in vsak dan je kaj novega tudi prinesel. Viljem se je temu samo prepuščal.

			Petra so razmisleki ob morju nazadnje pripeljali nazaj na morje. Ko je v prvem letniku študija pomorstva v tistem mestu ob morju prvič sedel v predavalnici, se je počutil, kot da bi se vrnil domov. V tistem času pa sta se tudi bolj zbližala z Viljemom. Domov je Peter prihajal redko in še takrat ni imel kake posebne družbe, saj prijateljstev iz srednje šole ni ohranil, zato mu je bilo več kot samo pogodu, da ga je Viljem vabil v svojo družbo. To seveda niso bili več deški vragolantje, ampak zabavna družba gimnazijcev v kateri je bilo kar nekaj deklet in s katero je preživel kar nekaj prijetnih uric. Bil je starejši od njih, a zato ni silil v ospredje, čeprav so mu pozornost kar sami namenjali, ker so zelo radi poslušali o pomorstvu in morju. Morje ima pač poseben čar, ki marsikoga potegne vase. In med temi pripovedovanji mu je še posebej rada prisluhnila Mojca, zato ni bil preveč presenečen, da se je med počitnicami tistega poletja odzvala na njegovo vabilo v kino. In potem sta bila vse manj v družbi in vse bolj zase. Stvari so šle v tisto smer, v katero naj bi v življenju šle.

			Peter je spoznal, da so njegovi prizadevni razmisleki ob morju pričeli kazati rezultate. Obetala se mu je zanesljiva in pregledna življenjska pot in življenje mu je pri tem naklonilo še sopotnico. Ni mogel, da s tem ne bi bil zadovoljen.





***


			Viljema ni presenečalo, da sta se s Petrom po tistem, ko je tudi sam pričel študirati v večjem mestu, nekoliko odtujila. Temu niso botrovale samo objektivne okoliščine, čeprav bi prav lahko bile dobra razlaga. Oba sta študirala zdoma, tako da sta prihode domov redko uskladila, razen tega pa je bil Peter večino časa, kar je bil doma, z Mojco. Peter je sicer prihajal vsak teden, saj je bila Mojca v domačem mestu v službi na banki in je sveži ljubezni primerno hrepenela po njunih vikendih. Viljemove obiske domačega kraja pa bi lahko prešteli na prste ene roke, tako da se ni samo odtujil Petru, ampak je tudi z gimnazijsko družbo ohranjal samo priložnostne stike. Po stari družbi niti ni imel neke hude potrebe, saj si je v mestu študija našel nove sobojevnike, s katerimi so odkrivali takšne stvari, za katere v starem svetu prav gotovo ne bi našel razumevanja.

			Stari svet namreč ni čutil nobene potrebe po spremembah. Stara druščina je bila čisto zadovoljna s svetom, kakršen je. In s tem svetom je bil zadovoljen tudi Peter. Ko sta se kdaj srečala doma in je Viljem med debato potožil, da vendarle ne živijo v najboljšem vseh možnih svetov, je Peter samo zamahnil z roko, da noben svet ni najboljši vseh možnih svetov, ampak da človek lahko najde svoje življenje samo v svetu, ki mu je dan. Peter je bil v hotenju, da najde prostor v družbi, kakor si je bil zamislil med sprehodi ob morju, neomajen. Viljem ni drezal vanj, a zato ni že tudi spremenil stališča, saj je vedel, da je ta svet zgrajen na laži, in četudi ta svet ne bi bil zgrajen na laži, Viljem ne bi zlahka živel v svetu, ki je zahteval vero v eno samo in edino resnico, ko je enkrat odprl oči. Viljem preprosto ni bil človek, ki bi brez pomislekov daroval na oltarjih muhastih vase zagledanih bogov.

			Viljemova generacija je sicer uporni čas zamudila. Študentski nemiri so bili mimo, zahteve po demokratizaciji so ostale neuslišane, oblast je okrepila svojo svinčeno pezo, odločena, da svojega sveta ne izpusti iz rok. Po drugi strani pa je bil to tudi čas, ko se je na veliko zidalo in kupovalo, čas, ko je oblast z ugodnimi krediti podkupovala ljudstvo. Viljemova druščina je o problemih družbe, v kateri jim je bilo usojeno živeti, razdrla prenekatero pijansko debato, obenem pa se je dobro zavedala, da to ni čas, ko bi bilo dobro preveč dvigati greben, zato je svoj upor uresničevala v umetnosti. Seveda niso napadali naravnost, ampak so svojo kritiko oblekli v simbole, antične mite in tako. Nihče ni dvomil, da oblast ne bi razumela, čeprav je v svojem naprezanju, da bi ohranila podobo režima kot pravičnega sveta, napadla nazaj z vsemi razpoložljivimi sredstvi samo ob najhujših deliktih, se pravi, če je bilo sporočilo umetniškega dejanja neposredno naravnano na družbeno situacijo. Sicer pa je bil odnos oblasti primerno doziran. Ob kakem ekstremu so starci še besneli po časopisih ali pa je oblast poklicala koga na zagovor. A če so potem dovolj sklonili glavo, so jih preprosto poslali domov kot neugnane otročaje na koruzo. Sistem se je do njihovega časa dodobra izuril, kako ravnati z negodujočimi posamezniki. Da so te zaprli, si moral res tvegati in spregovoriti zares, če pa si se držal pravil igre, si lahko pod krinko razdrl tudi kaj kritičnega. Ljudstvo vsega tega niti opazilo ni. Ljudstvo je preprosto zidalo in ga je sladko brigalo za vse. Pa tudi njegovi doma so mu samo namignili, naj ne skače z glavo v zid, če so se kdaj znašli v časopisih. Ni bilo pričakovati, da bo ljudstvo sledilo osamljenim glasovom. Oblast je pri ljudstvu zmagala na najbolj preprost način, s podkupovanjem. Sicer pa, ljudje se pač v vsakih okoliščinah trudijo predvsem preživeti in ohraniti živo glavo, če že dostojanstva ne morejo.

			Bogovi postavijo žrtvenike, da ljudje na njih darujemo. Tako je bilo o tem Viljemovo stališče. On se je v tistem davnem času iz mladostne neugnanosti odločil napisati roman na mitično temo, a s precej jasnimi aluzijami na družbeno situacijo, in ga ponudil eni največjih založb v prostoru, katere urednik je bil predstavnik stare garde in prave smeri. Stari urednik je bil začuda takoj za in mu je na njegovo neskončno začudenje ves čas nastajanja romana tudi stal ob strani. Strani pa so letele kot za stavo. Sproti sta črtala in metala stran odvečno, a je bilo vsega še vedno za pravo sveto pismo. Stari urednik mu ni nikoli z ničimer nakazal, da bi spregledal njegovo nakano, samo če se je kje preveč dotaknil družbene stvarnosti, mu je pokroviteljsko črtal sporne stavke. Kar je nastajalo, se je spreminjalo v banalno adaptacijo antičnega mita, dobro napisano, a vendar, čeprav mu je stari urednik, bodimo odkriti, na pravih mestih in s primernim tonom dopustil kar nekaj ostrine: Se je stari urednik samo zavedal, da je prodana duša, in je nekaj v njem hotelo, da nekdo razkrinka ta svet, ali pa je samo dobro vedel, kako bo s knjigo? Knjiga je namreč izšla, dobrih sedemsto strani, in obležala v prahu na policah. Po državi je še vedno krožila anekdota, da so jo do takrat prebrali samo trije, avtor, urednik in neki nadebudni študent primerjalne književnosti, ki je na temo te knjige pred nekaj leti in v povsem drugačnih družbenih razmerah napisal diplomsko delo. Za dodatna pojasnila se je celo obrnil na samega Viljema, a se ta ni odzval, saj pri teh letih in okoliščinah ni našel pravega razloga, da bi se. Kakor se tudi nikoli ni dokopal do smiselnega razloga za polom svojega umetniškega podviga, pri čemer mu je bilo še najmanj jasno, zakaj so roman še najbolj zavračali njegovi nekdanji sobojevniki iz pijanskih debat. Zato se je sčasoma z iskanjem razlogov prenehal ukvarjati.

			Viljem je med pripovedovanjem sicer večkrat pripomnil, da je to pač samo njegova izkušnja in da ne da roke v ogenj, da je tudi prava resnica starega sveta, a tako je pač bilo z njim in drugačnih spominov nima. Viljem po izidu knjige slabih dvajset let ni napisal niti enega samega stavka. Tako je bilo povsem očitno, da ne more več vztrajati v starih odnosih. Preselil se je nazaj domov, kjer so ga sprejeli brez enega samega očitka. Kot da bi se samo zgodilo neizbežno. In tako je mineval čas. Umrla sta starša in Peter mu je velikodušno prepustil odkupljeno dvosobno stanovanje v bloku, ker je medtem prav dobro poskrbel zase. Nekaj pred tem je stari svet razpadel in prepustil prostor novemu. Umrla je stara država in rodila se je nova in oporečnikov ter knjig v obsodbo staremu in slavo novemu svetu je bilo nenadoma na tone. Viljem ni niti pomislil, da bi tulil v ta rog. Njegova knjiga se je namreč še vedno prašila na policah.

			A novi čas je bil vendarle tudi čas priložnosti in Viljem ni našel nobenega razloga, zakaj priložnosti ne bi izkoristil. Trenutek, ko je po slabih dvajsetih letih napisal prvi stavek, je bil trenutek, ko je izkoristil zasebni pobudi naklonjen zakon, napraskal potrebno, ni bilo veliko, res ne, in ustanovil založbo, čeprav je dvomil, da se ga kdo sploh še spomni, a vendar se mu je zdelo, da to preprosto mora storiti.

			Črt, Ciril in Jelka pa so nato šele ob naslednji pripovedi spoznali, da je Viljem glavni del zaključka svoje pripovedi zamolčal.





***


			Mojca ni bila najbolj navdušena, ko sta bila prvič v vasi, nikakor ne. Bilo je samo nekaj hiš, ki se jim je lahko reklo vas, vse ostalo pa je bilo raztreseno po okoliških slemenih; in tudi parcela, ki jo je Peter kupil brez njene vednosti, da bi jima na njej zgradil hišo, je bila od osrednjega dela vasi pošteno odmaknjena, kar je njeno navdušenje še zmanjšalo. In ljudi ni bilo veliko, niti sanjalo se ji ni, s kom se bo v vasi lahko družila, čeprav se je takrat pred leti v tistem kraju še živelo, vas se je namreč skoraj docela izpraznila šele v zadnjem času. A vendar. Ko je videla žar na njegovem obrazu in vnemo, s katero ji je razkazal parcelo in na kavi v vaškem baru ob trgovini razgrnil načrte za hišo, je vedela, da mu tega ne more odreči. Da je to da se iz mestne lagodnosti preseli v to osamo, samo majhna žrtev za življenje, ki mu ga je tako hotela, a mu ga ni mogla dati.

			Peter in Mojca sta do tačas živela v družbenem dvosobnem stanovanju v mestu. Ona temu sicer ni rekla živela, ampak se srečevala. Peter je bil namreč na delu na morju, tako da je bilo njuno skupno življenje sestavljeno iz njegovih dolgih delovnih odsotnosti in dopustov, med katerimi sta se predvsem trudila narediti otroka. Neuspešno. Da, Peter in Mojca nista mogla imeti otrok. Njegove odsotnosti so ji tako sčasoma postajale prav neznosne. Bila je sama sredi bogatega življenja, ki ga je ponujalo mesto. Občutka osamljenosti ni moglo zmanjšati niti dejstvo, da je bila dopoldan v službi. Popoldneve pa je bila res popolnoma sama. Prijateljice so se porazgubile v svoja življenja, predane skrbi, da spravijo h kruhu novo generacijo, in razen priložnostnih kavic, za katere so se dogovarjale, kot da bi načrtovale polarno odpravo, z njimi skoraj ni imela stikov. Za vse ostalo, kar je ponujalo mesto, pa sama ni imela prave volje. Tako se ji je njegova fiksna ideja, da jima na vasi zgradi hišo, v katero je sicer zagotovo, o tem ni dvomila, investiral razočaranje, ker nista mogla imeti otrok, dozdevala vse bolj mamljiva. Sicer pa, ko je premerila svoje življenje v mestu, ni več videla neke bistvene razlike. Lahko pa se tudi potrudi, se vključi v vaški vrvež in si tako obogati samotne popoldneve, kajti dopoldneve bo še vedno prebila na banki v dobre pol ure oddaljenem mestu, kamor naj bi se vozila z novim uvoženim avtom, ki ga Peter na morju ni potreboval.

			Pristala je, zavzeto pomagala pri načrtovanju, gradnji in opremljanju hiše in ko sta se nato vselila, je bila že skoraj navdušena. Naneslo je tako, da se je Peter dober teden po selitvi moral vrniti na morje in prve štiri mesece na vasi je bila primorana prebiti sama. Ni dolgo trajalo, ko je ugotovila, da so od njenih pričakovanj v vasi ne bo veliko uresničilo. Ljudje so bili prijazni, a zadržani. Bilo je očitno, da je ne bodo spustili v zakoličene vaške odnose in da bi jo z vasjo lahko povezal izključno moški, ki pa ga ni bilo. A da tudi karkoli bo ta moški storil, bosta vedno ostala prišleka. Domačini ju bodo sprejeli, a ne tudi posvojili. In ko se je moški vrnil, se je razkrilo, da veliko niti ne bo storil. Peter se je namreč čez štiri mesece z morja vrnil drugačen. Zadržan in tih. Bilo je očitno, da je vnemo in zagon porabil za gradnjo hiše in da sta bila vnema in zagon resnično samo poskus pozabe, kako ga je življenje udarilo pri tistem, kar se mu je v zanesljivem in preglednem življenjskem načrtu zdelo morda še najbolj pomembno. Ko se je razdimilo kurivo pozabe, je ostala samo bolečina in Peter se je v teh štirih mesecih na morju zaprl vase. Ni ji pustil do sebe. Veliko časa je prebil sam, na dolgih sprehodih ali v vaški gostilni, kajti pot do src vaških moških je vendarle našel. In z leti, ko se je vas dodobra izpraznila, postal celo prednji vasi. Pogovarjala se skoraj nista več in ta njegov dopusti je bil tudi prvi, med katerim se nista niti enkrat ljubila.

			Mojca se je med svojim delom pripovedi sama pri sebi večkrat vprašala, ali bi bilo kaj drugače, če bi imela otroke, ali pa je z vsakim odnosom pač tako, da se enkrat izprazni in tu ni mogoče pomagati. Sicer se med njima s Petrom v novi hiši ni zgodilo nič drastičnega. Ni bilo težkih besed ali česarkoli takega, kar bi lahko obžalovala. Mednju se je preprosto zalezel molk. Preprosto si nista imela več ničesar povedati, tako da ga ni več niti najmanj pogrešala, ko je bil na morju. In zgodilo se je, kar se je moralo zgoditi.

			S kratkim komentarjem se je na tem mestu v njeno pripoved vpletel Viljem. Da človek včasih nečesa ne more storiti, ker ni več on sam, ampak samo voljno orodje bogov. In takoj spet predal pobudo Mojci, ki ji Viljemove razlage sicer niso bile blizu, a vseeno ji je ženska čutljivost dajala občutek, da nekaj mora biti na tem. Kajti, ni bilo nobene velike vojne, ampak kot da je bilo samo odigrano nekaj , kar je moralo biti odigrano. Nič več.

			Pravzaprav pa je bila njihova zgodba najbolj banalna in predvidljiva, kar si jih je sploh mogoče zamisliti. Mojca se je zapletla z Viljemom. Ni bilo kot tresk tektonskih plošč, ampak je samo z nekom spet spregovorila in mu na koncu podarila tudi telo. Pravzaprav pa, si je morala spet priznati, je vse skupaj izvedla načrtno, ne da bi se tega sploh zavedala. Kot da bi res samo izpolnila voljo bogov. Ko se je Peter umaknil v tišino, je med njegovimi delovnimi odsotnostmi vedno več časa preživela v mestu in se je na vas vračala samo prespat. Po službi je pohajkovala po kavarnah in ob kavicah znova uživala bogastvo mestnega življenja. Obiskovala razstave, gledališke predstave in literarne večere. Kot da bi načrtno iskala možnost maščevanja. A je nato za maščevanje, ki pa morda sploh ni bilo maščevanje, poskrbelo kar življenje samo. V razmiku dobrega leta sta umrla Petrova starša in Viljem je ostal sam v njunem stanovanju in brez vsega, v čemer je Mojca nenadoma uzrla svojo nalogo. Nosila mu je hrano in mu enkrat na teden počistila stanovanje, čeprav je ni prosil pomoči in bi najbrž prav dobro shajal tudi brez nje. A je tudi ni zavrnil. Kot da bi samo voljno sprejel svojo vlogo v njeni zgodbi; ali pač v zgodbi bogov, kakor je bil prepričan sam.

			Na tem mestu je Viljem spet vskočil v njeno pripoved in pripomnil nekaj o bogovih, vendar pa mu obiskovalci niso sledili, razen Cirila, ki je sumljivo naostril ušesa, a tudi sam ni ničesar pripomnil. Mojca je torej vsak dan visela pri Viljemu, In če je že bila vsak dan tam, skoraj ni bilo mogoče, da ne bi kaj tudi spregovorila. Mojca je sprva verjela, da se želi z nekom samo pogovarjati, in z Viljemom se je bilo res prijetno pogovarjati. Pravzaprav je vedno bolj ugotavljala, kako zanimiv človek je, čeprav ga v njihovi gimnazijski druščini ni pretirano marala in ga je tudi pozneje prenašala samo kot Petrovega čudaškega brata. Nagovorilo jo je, da je v vseh teh letih, kar se je držal zase, marsikaj zanimivega domislil, in pomislila je, da bi bilo škoda, da ne bi tega delila s svetom.

			Da. Mojca je bila tista, ki ga je prepričala v še en padec. On se je samo voljno pognal z višine. Prepričala ga je, da je znova pričel pisati. Prepričala ga je, da sta zaživela skupaj. (Peter je ločitev sprejel dostojanstveno in kot da bi mu nekako odleglo, čeprav se mu je na precej neprijeten način maščevala za to, da jo je z molkom kaznoval za nekaj, kar je življenje obema naložilo.) Prepričala ga je da sta ustanovila založbo in si obetala izboriti prostor zase v novem svetu. On je samo voljno sledil njeni poti do bridkega konca. Ko sta odprodala vse, kar sta imela, da sta poplačala upnike – drugih prihodkov kot od založbe več nista imela, ker je ona pustila službo na banki, da bi se lahko popolnoma posvetila svojemu projektu – jima ob začetku recesije kaj drugega niti ni preostalo. Z dvema kovčkoma sta se pojavila na Petrovih vratih. Peter jima je odprl kot starima znancema. Ni delovalo, kot da v njunem padcu uživa, a vedela je, da ne bo nikoli več ne z enim ne z drugim. Izbrala si je sobo in jim za začetek skuhala kavo.





***


			Črt, Ciril in Jelka so med vračanjem na domačijo molčali. Ciril je stopal nekoliko spredaj, se s povešenim pogledom predajal svojim mislim in se trudil, da je ohranjal primerno razdaljo od Črta in Jelke, ki sta hodila nekoliko zadaj in nista silila do njega. Tudi onadva nista govorila. Bila sta še vedno pod vtisom pripovedi treh domačinov. Ciril je med hojo prav tako ves čas premleval, kar so jim povedali domačini, a ne njihove izkušnje, saj je vedel, kako se bo njihova pripoved razpletla, že ob prvem Petrovem stavku, ampak je bil osredotočen na tisto, kar je na koncu dostavil Viljem, previdno in potihem, da bi pravilno razumeli. Da so namreč bogovi z njihovimi telesi samo odigrali svojo zgodbo.

			Ciril je bil zadovoljen, da ni edini, ki je spoznal pravo naravo stvari, in še enkrat se mu je potrdilo, da je imel takrat pred tremi leti prav, čeprav so vso breme dogodkov na koncu preložili nanj. Ni mogel biti on kriv, da niso verjeli in so nespoštljivo ravnali s svetim. A zato so zdaj tu. Da popravijo, kar se je takrat skazilo. Bil je sicer malce zaskrbljen, saj se še vedno ni spomnil nobenega učinkovitega simbolnega dejanja, a obenem se je dobro zavedal, da bogovi poskrbijo za naključja, kadar vstopijo v telesa smrtnikov, da bi zaživeli večne zgodbe. Kakor so jim tudi ob pravem času pripeljali na pot Petra, Viljema in Mojco. Vedno znova pa se mu je tudi vsiljeval občutek, da se takrat pred tremi leti ni čisto nič skazilo, ampak je šlo po pravi poti, da bodo zdaj dokončali. Lotevalo se ga je vznemirjenje, a se mu ni kanil predajati, saj vznemirjenje pri teh stvareh nikakor ni prava pot. Biti je treba skromen in ponižen, da prav razumeš, kadar spregovorijo bogovi. In si sposodijo tvoje telo, da lahko živijo večne zgodbe.

			Ko so se Črt, Ciril in Jelka vrnili na domačijo, sta Iztok in Gordana sedela pod skednjem in nazdravljala. Na mizi je stala preko polovice prazna steklenica belega vina. Iztok je bil ves zaripel v obraz, kar Črta ni presenetilo. Iztok ni nikoli veliko pil in se ga je verjetno pričelo prijemati že po dveh požirkih, oba z Gordano pa sta bila do ušes razsmejana.

			Cirilu pa je seveda v trenutku padel izraz z obraza in ni vedel, ali naj pobesni in Iztoku razbije steklenico na glavi ali pa naj se preprosto sprijazni in naznani, da je še najboljše, če se čim prej razbežijo vsak na svojo stran.





4.poglavje


			Sobota


			Bilo je še precej zgodaj, ko so se moški zbrali v jedilnici. Ženski sta še spali. Črt jim je skuhal kavo in potem so sedli za mizo. Pogovor jim ni stekel. Bili so že zadosti dolgo skupaj, da bi lahko zašli v katero od bolečin, ki jih je bilo v njihovem prijateljstvu kar nekaj, in bilo je povsem očitno, da na tisti jutranji kavi ni nikomur do tega. Iztok si je prav zaželel, da bi Ciril odprl eno od svojih debat, da ja ne bi s Črtom zajadrala v njune spore. Nekaj je bilo v zraku, da se je zazdelo, kot da bi se to prav lahko zgodilo. A se ni zgodilo. Kot da bi namreč Ciril uganil Iztokovo misel, je nenadoma zastavil povsem po svoje. Iztok pa seveda ni mogel vedeti, da se je Ciril s tem samo izognil omembi njunega včerajšnjega popivanja z Gordano, ko so se vendar dogovorili za post, in se je z drugo temo bolj ko ne samo izognil sporu. Če nista spoštovala dogovora, pač nista, kaj se glede tega še da storiti?

			»Saj se nočem že tako zgodaj razburjati« je Ciril torej zastavil »ampak vseeno se mi zdi čudno, da mora pol sveta kot čreda slediti eni sami knjigi. Kot da ne bi imeli vsak svoje mitološke tradicije ali kaj.«

			Črt tokrat Cirilu ni nasprotoval, kot mu je v tistih časih vedno, da Iztok nikoli ni vedel, ali res stojita popolnoma na svojih bregovih ali pa samo igrata neko svojo igro. Tokrat mu niti ni mogel nasprotovati, saj je Ciril pogovor zastavil na način, kot se je tudi Črtu nemalokrat zastavil razmislek, čeprav se je Iztoku zdelo, da je Črt z odgovorom vseeno šel malo v neskladje s tistim, kar je zagovarjal v četrtek.

			»Popolnoma se strinjam« se je namreč navezal Črt, »če verjamemo Jungu, da so mitološke predstave odraz nadosebnega, potem so za vsako kulturo drugačne, odvisno od sveta, v katerem živi, in izkušenj, ki jih nosi skozi čas. Kako naj bi torej mi, ki smo prišli iz stoletnih gozdov, naseljenih s tisočerimi bitji, razumeli štirideset let v puščavi, predvsem pa tisto samovšečno egocentrično Božanstvo.«

			»Saj to pravim,« se je smejalo Cirilu. »Pozabiti smo morali Peruna in Volosa in njun spopad, kar nam je bilo dovolj, da smo čisto dobro razumeli sebe in svoj svet, vsilili pa so nam nadutega Mojzesa in še tistega bojevitega tesarja z njim. Kako naj bi sploh razumeli Mojzesov gnev nad zlatim teletom, ko pa imajo vsaka voda, vsaka bilka in vsako drevo svoje zlato tele, če naj tako rečem. Ali pač svojo soho,« je hitro dodal, da mu ne bi kdo očital, da ima zlato tele vendarle drugačno, bolj negativno konotacijo kot slovanski maliki, in zaključil: »Ne, res ne vem, kaj smo pridobili s tem.«

			Pridobili smo civilizacijo, od katere imata tudi vidva kar nekaj koristi, je pomislil Iztok in prav razjezilo ga je, da še vedno ravna kot v tistih časih. Kot so v tistih časih ravnali vsi. Onadva sta se razvnemala in prerekala, drugi pa so molčali in poslušali. Predvsem pa si mislili svoje.

			Iztok pa v debati niti ni hotel sodelovati, saj je imel o vsem skupaj izdelano mnenje in o njem se ni nameraval prerekati. Je namreč tudi sam v tistih časih prebral vse knjige, s katerimi sta mahala onadva, in je bil dovolj razumen, da jih je razumel. In nikoli se ni mogel znebiti občutka, da če se je že nekaj razvilo na način, na kakršnega se je, potem se ni samo po prisili, ampak tudi po notranji nujnosti, in je treba izhajati iz stanja, kakor se je izoblikovalo skozi zgodovino. No, morda pa je vse skupaj s peklom in nebesi vseeno res in potem si pač ne bi hotel na tem svetu pridelati večne pogube. Tega sicer ni mislil popolnoma zares, nekoliko pa je vseeno tudi zato med dogodki, v katerih so ga včasih potegnili zraven, čeprav se je svojemu deležu znal učinkovito izmikati, skrivoma hodil v cerkev. V cerkev je v bistvu predvsem sledil bodoči ženi, tedaj še dekletu, ki je bilo verno, čeprav mu vere ni vsiljevalo, razen da si je za njuni dvojčici izgovorila samoumevni krst, In ker je že bil tam, je kdaj tudi prisluhnil, in ni mogel več docela potrditi Cirilu, da bi bilo v Knjigi čisto vse povsem nesmiselno in škodljivo. predvsem tisto ne, po čemer je uravnaval svoje življenje, odkar je bil mož in oče, odgovoren torej. Dati bogu, kar je božjega, in cesarju, kar je cesarjevega, se mu je zdel edini način, da človek uresniči zdravo osebnost in najde ustrezno mesto v skupnosti. Tako še najbolj primerno prisluhne bogovom, s katerimi opleta Ciril. Ali pa pač najde stik z nadosebnim, na kar je med svojimi razmislekom prešel Črt.

			Črt se je sicer teme loteval previdno in po ovinkih, da ne bi odpiral starih bolečin in zamer, a vendar ni mogel, da se ne bi spomnil, kako grozno mu je bilo pravzaprav takrat vse skupaj. Da najde drugačen način odzivanja na življenjska vprašanja, v tisti podnajemniški luknji, v kateri je ostal popolnoma sam, ni bilo nobeno razodetje, ampak čisto navadna nuja. Priznati si je moral, da mu je nekoliko vendarle pomagalo vse tisto, kar si je v temnem času privlekel iz knjižnice, a vseeno ne dovolj, da se mu ne bi zgodila prava norišnica. Nobena knjiga te ne more odrešiti pred tistim, kar moraš odživeti s telesom. V tisti podnajemniški luknji se je namreč znašel v položaju, ko za svoje življenje ni imel več nobene ideje, in potem je preprosto dvignil roke in dopustil, da odloči nadosebno, če že kaj takega je. In ali je, se še vedno ni mogel odločiti, a vendar se mu je izoblikovalo življenje, s katerim je bil zadovoljen, in se o takih rečeh ni več veliko spraševal. Pač ni mogoče vedeti, ali res nekaj globljega deluje v tebi ali pa je vsa intuicija samo sporočilo lastnih strasti. O tem se ni mogel odločiti in o tem se niti ni več spraševal. Intuicija ga je prav dobro vodila skozi dneve in s tem je bil popolnoma zadovoljen.

			Svojo izkušnjo in mnenje o tem bi lahko strnil v en sam stavek in med pogovorom se je odločil toliko tvegati, da ga je tudi izrekel: »Če je nadosebno, potem ima človekova eksistenca tudi globlji smisel, o katerem se ne more in ne sme spraševati.«

			To prepričanje je bilo trenutno vodilo njegovega življenja, a vendar se mu je ob njem vedno pojavil pomislek, ki ga tudi tokrat ni pusti neizrečenega:

			»Le da temu konceptu postavlja meje koncentracijsko taborišče, saj če boš naslednjega dne končal v krematoriju, v tem ne moreš videti nobenega globljega smisla.«

			»Morda pa je človek v svojem čaščenju sebičnosti šel tako daleč;« je bila Iztoku misel dovolj pomembna, da se je odločil vključiti, »da ga je Bog pustil do samouničenja, da ga bo lahko začel znova iskati.« Temu se ni dalo oporekati, zato tudi Ciril ni pripomnil ničesar svojega. Priložnost se preprosto ni več zdela primerna za njegove debate. Sicer pa sta se jim za mizo tako ali tako pridružili ženski.





***


			Črt je ženskama in sebi skuhal svežo kavo. Iztok in Ciril sta odklonila novo dozo. Potem so obsedeli v brezbesedju. Iztoku se je zazdelo, da je zdaj, ko sta se jim pridružila ženski, v zraku spet tista napetost kot pred slabo uro, napetost, ki jih je z vsako uro druženja vse bolj obvladovala. Bili so res ravno zadosti dolgo skupaj, da bi lahko zašli v katero od bolečin iz spomina, in zdelo se je, kot da ima vsakdo kar nekaj od tega na konici jezika, a nihče noče izreči. Iztok si je zaželel, da bi ostalo neizrečeno. Po drugi strani pa se mu je zdelo bolje, da bi bilo izrečeno čim prej, če so se že zato zbrali na tej domačiji in mora biti izrečeno. Da potem v miru preživijo preostanek srečanja ali pa se preprosto vrnejo domov.

			Dolgo ni bilo mogoče ostati v brezbesedju. Pobudo je kot ponavadi v takih primerih prevzela Jelka in počasi so se razgovorili. Pa to ni bil ravno nek pogovor. Še največ so govorili o tem, kaj je bilo s kom, odkar so se zadnjič videli, in tako. Primeren temu je bil tudi odziv. Moški so bolj ko ne nezainteresirano sodelovali, Gordana pa je bila spet po svoje: mulasto je sedela ob strani in žulila svojo kavo. In bila je edina, ki je hodila pred domačijo kadit.

			»Greva na sprehod?« je nato vprašala Iztoka, ko je na sredo mize odrinila izpito skodelico kave.

			Iztok je pokimal in vstala sta od mize.

			»Bodita nazaj do kosila« je za njima zaklical Ciril.

			Jelki je padel izraz z obraza. Pograbila jo je sveta jeza, ki se jo je seveda potrudila na vsak način prikriti. Saj smo vendar odrasli ljudje ali kaj prekleto! Ni dvomila, da ima Gordana nekaj za bregom, in prav razsrdilo jo je, da se spet nekomu vtika v življenje, v urejeno življenje. Gordana se ji je, odkar jo je poznala, zdela taka. Niti zmenila se ni za tiste, ki so se metali za njeno senco, zato pa je s toliko večjim veseljem vdirala v življenje drugih. Take so pač tiste, ki nosijo zvezde v očeh: vse eterične v svoji bolečini bivanja, ko pa stopijo v svet, same težave.

			V tej kombinaciji pa se ji tudi ni sedelo za mizo.

			»Greva tudi midva?« je vprašala Črta.

			Prikimal je in dvignila sta se od mize kot pred tem Gordana in Iztok.

			»Bodita …« je zastavil Ciril.

			»Ja, bova nazaj do kosila,« je arogantno zasikal Črt, da je Cirilu padel pogled na mizo, in sledil Jelki, ki je bila tačas že med vrati.

			Ciril pa je obsedel sam za mizo. In čez nekaj časa stopil dol v kurilnico zakurit, na kar se tistega jutra ni še nihče spomnil.

			Iztok in Gordana sta tačas prehodila že polovico poti do središča vasi. In ves čas molčala. Gordana ni spregovorila, Iztok pa ni hotel spregovoriti. Prepričan je bil, da ga je povabila na sprehod z razlogom, in dajal ji je čas.

			Ravno sta dosegla prve hiše v vasi, ko se je le odločila spregovoriti.

			»Zakaj mi takrat nisi povedal?«

			»Nisem verjel, da te lahko dobim.«

			»Kdor ne poskusi, ne more vedeti.«

			Odvrnila je pogled in potem sta nekaj časa spet molčala.

			»Sicer pa je zdaj tako ali tako vseeno.«

			Gordana se ni odzvala, zato ni drezal naprej.

			Potem pa se je nenadoma spomnil.

			»Pridi, nekaj ti bom pokazal.«

			Stopila sta do hiše, v katero je v četrtek stopil za tistim dekletom, ki pa ga potem tam ni bilo, kakor ga ni bilo niti v gozdu in votlini, tako da ni bil več čisto prepričan, ali ni tudi sam zašel v Cirilove svetove. Pobrskal je nad podbojem masivnih vrati in ključ je bil še vedno tam. Odklenil je in vstopila sta. Stopila sta v kuhinjo, se malo razgledala naokoli, nato pa sedla na kavč, prekrit s polivinilasto ponjavo. Da bi jo odvedel v katero od sob, se mu je vendarle zdelo preočitno. A kaj naj bi bilo tisto očitno, se niti sam ni mogel odločiti.

			Gordana mu je ves čas samo začudeno sledila in na kavču je zdaj obsedela v podobnem pričakovanju kot na tistem oblem kamnu v votlini. Odločitev, če se je tu sploh o čem odločalo, je spet popolnoma prepuščala njemu. Ni vedela zakaj, ampak nekaj ji preprosto ni dopustilo, da bi storila karkoli po svoje, pa tudi pobegniti nekako ni mogla. Samo tu in tam se ji je v pogledu izzrcalil dvom, ali sploh smeta biti tu, in Iztok ji je vedno z nasmehom nakazal, da po njegovem nima razloga za skrb. Tisto, česar Iztok ni opazil, pa je bilo, da je Gordano ta mrtva hiša kar precej strašila. Praznost, prah in polivinilaste ponjave. Kot da bi vdrla v domovanje mrliča.

			Znano je, da se strast rada vname v bližini smrti kot odgovor na njeno neizprosno grozo, tako da je najbrž res Gordana prva segla k njemu. In po tistem, kar se je vnelo med njima po prvem strastnem poljubu, se Iztok ni več zadrževal. Polaščal se je njenega telesa, kot da bi bilo prvo telo, ki se ga dotika. Preden se je sploh prav dotaknila njegovega telesa, je bila že napol gola pred njim na kavču, prekritem s polivinilasto ponjavo, ki se je nista spomnila odmakniti. In med njegovim hlastanjem po njej se ji je tudi razkrilo, zakaj se samo prepušča. Zavedati se je namreč pričela neizprosnega sporočila, ki ga je vsiljevala ta mrtva hiša. Praznost, prah in polivinilaste ponjave. Ga nato tudi odrinila in sedla na drugi konec kavča. »Si res prepričan, da ti ne bo žal?« ga je brez ovinkarjenja vprašala. Gola. Njeno vprašanje je bilo enako neizprosno kot mrtva hiša.

			Zmedel se je.

			»Si res prepričan,« je nadaljevala, »da ko se vrnemo v mesto, ne boš poskušal čim prej pozabiti in se me ne boš, ko me boš kdaj slučajno srečal, že na daleč izogibal?«

			Ni takoj odgovoril. Premolk pa je seveda govoril sam zase. Gordana je skoraj avtomatično vstala s kavča, se oblekla in zapustila hišo. Osramočeno ji je sledil. Zaklenil je za sabo, ključ odložil nazaj nad podboj masivnih vrat in pohitel za njo.

			Instinktivno sta se napotila proti gozdu. In nista hodila v kakem mučnem brezbesedju. Gordana je v trenutku zastavila popolnoma vsakdanji pogovor, kot da se ni bilo nič zgodilo, Iztok pa si je oddahnil, da mu ni bilo treba razpravljati o dogodku v vaški hiši. Obenem pa se je dobro zavedal, da sam še najbolj sili proti gozdu in votlini. Da vse v njem hoče, da bi bil spet odsvit mladega dekleta. A ni bilo odsvita. Nasploh ni bilo ničesar. Bil je čisto navaden pomladni dan. Cirilovi svetovi niso bili njegovi svetovi. Zato pa tudi ni bil niti najmanj presenečen, da se mu je tisti obli kamen v votlini, ob katerem tokrat seveda ni bilo nobenega ogenjčka, zdel čisto navaden obel kamen. In nič več.

			In ko se je pogovarjal z njo o vsem, kar mu je življenje prineslo, kot da bi res bila samo stara znanca, ki sta se srečala po dolgem času, ni več vedel, kaj mu je pravzaprav sploh bilo. Postalo ga je kar malce sram. Predvsem pa je bil besen nase. Iztok namreč ni bil človek, ki bi skakal z utečenih poti. Marsikaj je videl in marsikaj tudi spremljal ob strani, a sam ni nikoli izstopil iz svojih okvirov. Odkar sta se s sedanjo ženo prvič poljubila, ni pogledal več nobene druge ženske oziroma svojim pogledom nikjer ni dopustil ostati dovolj dolgo, da bi se lahko zasidrali. Ne, res ni vedel, kaj mu je bilo tokrat. Je samo naveličan svojega urejenega življenja? Je to morda povezano s tistim dekletom iz vasi in nečim neznanim, kar je zganila v njem? S Cirilovimi svetovi?

Ni vedel, a se o tem ni kanil spraševati. Bil je zadovoljen, da je Gordana njuno druženje usmerila v vsakdanje vode, in odločen, da bo temu popolnoma sledil do ponedeljka.

			Jelka in Črt sta se na sprehod odpravila proti travnati planjavi, sredi katere so prejšnjega dne srečali starca s psom. Pogovor je vodila Jelka. Seveda je bilo ves čas med njima tisto, kar sta nekoč delila, kot tudi tisto, kar sta si med razhodom očitala, a sta se spominom obzirno izogibala. Jelka se je med pogovorom ves čas držala jutranje teme, kaj in kako v času, kar se nista videla. Pogovor je bil sicer razgiban in prijeten. Črt se ni spomnil, kdaj sta se nazadnje tako prijetno pogovarjala.

			Ko sta prišla do travnate planjave, sta samodejno ubrala korak po makadamski poti proti hiši v rebri, pri kateri so se prejšnjega dne pogovarjali z domačini, in zastala že skoraj sredi poti. S pogledom sta pospremila pot do hiše, se spogledala in se brez besed dogovorila, da ne bosta nadaljevala do tja. Obstala sta sredi planjave.

			»Drugačen se mi zdiš,« je na to, kar sta se pogovarjala med sprehodom pripomnila Jelka.

			»Drugače živim,« je zavzdihnil Črt. »Bolj umirjeno, kot ti praviš. Ne segam več po tistem, kar mi ni dano samo po sebi.« Zato pa se mu je v četrtek po nekaj kozarčkih preveč in poti v reber tudi tako uprlo Cirilovo tokratno naprezanje, je zdaj spoznal. Preprosto ni hotel nazaj v stare svetove, saj tisto pred leti po njegovem res ni imelo več z ničemer in nikomer opraviti. Da je po pikniku in Petrovem obisku sploh toliko pil in nato na poti v reber po Cirilovem simbolnem opravilu z njihovimi nogami padel še v neka stara občutja, je bilo samo zato, ker v stare svetove nikakor ni več hotel.

			»Pa se ti ne zdi, da je tvoje življenje s tem osiromašeno?« ga je Jelka medtem podrezal tja, kjer je tudi sam med razmisleki večkrat obvisel. »Ne bi rekel,« ji je odgovoril enako prepričano, kot je odgovarjal tudi samemu sebi, ko je o tem razmišljal. A potem vseeno pomislil in dodal: »No, morda pa je ravno to srečanje začetek nečesa novega, kaj veš.«

			»in kaj bi to novo lahko bilo?« ga je spet podrezala.

			»Nimam pojma,« se je nasmehnil, da bi prikril nelagodje, ki ga je prevevalo ob spoznanju, da se mu še ne hodi tja, kamor sta se namerjala. Tudi ona se je nasmehnila. Oba sta se zavedala, da sta se dotaknila nečesa, za kar je bilo še prezgodaj, in obzirno nista nadaljevala v to smer.

			Pa vendar je bilo videti, kot da ni nemogoče, da kdaj bosta. Obrnila sta se in se s počasnim korakom odpravila nazaj proti domačiji.

			Ko sta se vrnila, je bil Ciril še vedno za isto mizo, za katero so ga pustili po zajtrku. Črt in Jelka seveda nista mogla vedeti, da je vmes zakuril, na to, da je v prostoru toplo, pa tudi nista bila takoj pozorna. Ciril ju je pozdravil zadržano in kot da užaljeno. Pa se je hitro unesel, kot da bi se zavedal, da do užaljenosti nima pravice. To pa ni bil edini razlog. Kar polastil se je Jelke in jo vključil v svoje načrte. Iz hladilnika je privlekel šunko, jajca in hren, kar sta nabavila že z Iztokom, in lotila sta se dela. Jelki sicer ni bilo popolnoma jasno, zakaj pripravljata večerjo pred kosilom, a je imela dovolj razlogov, da ni ničesar spraševala, pa tudi Cirilov izraz na obrazu ji ni dajal kaj dosti razlogov, da bi o tem spregovorila. Črt se je nekaj časa še motovilil po kuhinji, se tu in tam spogledal z Jelko, katere pogled pa mu nenavadnega položaja tudi ni ravno pojasnil, in ko je uvidel, da je pravzaprav predvsem napoti, je pobral z mize Iztokov časopis, ki mu je že pred dnevi potekel datum, in se odpravil pod skedenj na cigareto.

			Jelka in Ciril sta imela kar nekaj dela. Skuhala sta šunko in jajca, šunko narezala, oluščila in narezala jajca ter vse skupaj umetelno razmestila po krožniku, nato pa še naribala hren in narezala zelenjavo. Pripravljeno sta shranila v hladilnik za večerjo. Celoten postopek je trajal kar nekaj časa in vmes je bilo tudi nekaj priložnosti za pogovor, ki pa jima ni stekel, ker je bila Jelka z mislimi še vedno pri Črtu in niti ni dopustila, da bi. Začutila je namreč, da Ciril ni razvnet samo zato, ker so spet v njegovi zgodbi, ampak tudi zato, ker je začutil, da se je nekaj zganilo med njo in Črtom in je rinil vmes. Bila je odločena, da mu tega ne bo dopustila, zato je v pogovoru sodelovala hladno in zadržano in tudi Ciril se je v replikah kmalu držal samo še pripravljanja hrane. Kot da bi razbral njeno nakano.





***


			Zdelo se je, kot da je tudi Črt začutil Cirilovo igro, in dal je jasno vedeti, da mu ni do tega. Kar ni ga bilo nazaj. Sedel je za mizo pod skednjem, prelistaval star časopis in kadil. Zato je morala Jelka, ko sta s Cirilom pripravljeno večerjo pospravila v hladilnik in za nekaj trenutkov obsedela za mizo, sama po Črta. Črt se jima je nejevoljen pridružil v notranjih prostorih. Jelka ni hotela tvegati, da bi jo Ciril zvabil v pogovor o dogodkih pred tremi leti. Ni vedela zakaj se ji je zdelo, da bi se to lahko zgodilo.

			Potem so sedeli in se skušali pogovarjati. Jelka se je spet zatekla k vsakdanjostim, kako in kaj v času, kar se niso videli, a po tem je tega dne že tolikokrat posegla, da je postalo prozorno predvidljivo. Črt in Ciril nista skrivala, da sta jo spregledala, in pogovor se jim je še bolj zatikal. Obenem pa sta bila njen sprehod s Črtom in Cirilovo vsiljevanje med pripravljanjem večerje dovolj pomenljiva, da je bilo tisto ves čas med njimi. Tega se je tudi najbolj bala, ko se je odločila priti na srečanje. Za mizo v jedilnici je bila ves čas na preži, da bi ukrepala, če bi bilo treba, a ji na srečo ni bilo treba. Črtu ni bilo do starih svetov, kar ji je dal jasno vedeti že med sprehodom. Cirila pa je kmalu pričelo pekliti nekaj drugega. Iztoka in Gordane namreč še vedno ni bilo nazaj in to se mu nikakor ni zdelo dobro. Zapičil se je v to in ni odnehal. Črt in Jelka nista bila navdušena nad tem, kar se je šel med srečanjem, kakor nasploh ne nad njegovimi igricami, a sta mu vseeno dopustila, da je napletal. Tako jim namreč vsaj ni bilo treba razmišljati o tem, kaj in kako naj drug z drugim.

			Pa jim ni bilo treba dolgo skrbeti. Za to sta poskrbela čas dneva in Ciril. Pripravili so si skromno kosilo, da se ne bi preveč naphali pred bogato večerjo, nato pa je Ciril izpostavil, da vseeno morajo nadaljevati, kljub temu da Iztoka in Gordane ni od nikoder, in da bodo šli v gozd po suhljad in drva za večerni kres. Kakorkoli že. Nekaj je pač treba početi, če so že tu, da mine čas do ponedeljka. Črt se je posmehnil in dostavil, da to pač ne bo nek velik kres, saj ne morejo iz rebri trije na rokah prinesti pol gozda, petkrat pa on pač ne bo hodil gor in dol. Cirila Črtov posmeh ni zmedel. Da ni stvar v razsežnostih, ampak namenu, je pojasnil. In so šli v gozd po suhljad in drva.





***


			Iztok in Gordana sta se v votlini res dolgo zadržala. Nista se več dotaknila ničesar njunega, a ju je pogovor o vsakdanjem dovolj pritegnil, da sta kar vztrajala. Sedela sta na oblem kamnu in se pomenkovala. In najbrž je bila res pomisel na druge ob njuni dolgotrajni odsotnosti tista, da sta se spogledala in se brez besed dogovorila, da se vrneta na domačijo.

			Ko sta izstopila iz votline, je Iztok nekaj sto metrov spodaj v rebri zagledal dekle iz vasi. počasi je stopala med drevesi. Se v tistem trenutku tudi obrnila, se mu nasmehnila in nadaljevala svojo pot. Zganilo se je v njem, da bi stekel za njo, kaj zdaj, zaboga, a se je zadržal. Bil je z Gordano in v takem položaju se mu kaj takega ni zdelo primerno. Pa tudi sicer najbrž ne bi veliko opravil. Dekle se je medtem že izgubilo med drevesi. Vedno znova se je razgledoval navzdol po rebri, a je ni več uzrl. Zavzdihnil je in stopil za Gordano iz gozda.

			Nista dolgo hodila, ko sta med drevjem zagledala preostalo druščino. Pogled na šepajočega Cirila ter Črta in Jelko, ki so po gozdu sklonjeni pobirali les, je bil prav komičen, da sta se z nasmehom spogledala. A jima ni bilo dolgo do smeha. Ciril je planil do njiju in ju nadrl kot psa, kaj da si mislita, da v tako pomembnih trenutkih bezljata po svoje. Iztok je stopil v obrambno držo in se odzval, Gordana pa je zaprepadeno preprosto obstala in tudi v nadaljevanju vztrajala pri odločni distanci. Iztok Cirilu ni ostal dolžan in med njima se je vnel prepir, v katerega sta se nato vključila še Črt in Jelka. Da namreč sodelujejo pri njegovem, karkoli si je že zamislil, a da pretiravanja ne bodo dopuščali. Ciril je kmalu uvidel, da bi vsakršno pretiravanje še bolj škodovalo načrtu, in se je takoj unesel. Pomiril je druščino in prepričal še Iztoka in Gordano – njo še najtežje -, da sta se jima pridružila pri nabiranju lesa.

			Ko so se z lesom – vsak toliko, kolikor je le mogel nesti – spuščali proti domačiji, so je Črt v sebi spet posmehnil ob pomisli na ogenjček, ki se bo razplamtel iz teh nekaj trsk, kajti kaj drugače pač ne bo; a vendar se mu Cirilova ideja po drugi strani sploh ni zdela napačna. Bodo imeli vsaj kaj početi in iz takih priložnosti se znajo razviti prav dobre zabave. Ob tem pa ni mogel, da ne bi pomislil, da se je na počitnicah, potovanjih in podobnem, in nekaj takega je bilo nedvomno tudi njihovo srečanje, zanimivo družiti tudi s kom domačim, tu pa razen tistih treh kot da ni nikogar. In se je vprašal, kaj zaboga se je zgodilo v vasi, odkar so bili zadnjič tu, kajti na tisti zaključni prireditvi mladinskega tabora pred desetimi leti je bil pravi vrvež, zdaj pa nikjer nikogar. In nasploh. Kdo sploh bo na tistem srečanju v nedeljo? Bodo morali priti še od drugod, kot so najbrž tudi ob koncu mladinskega tabora? Če bo sploh kdo prišel?

			»Čudni so oni trije, res,« si je zgovoril pred druščino, »pa zdi se, kot da so edini ostali v vasi. Če nimajo za cel avtobus sorodnikov, bomo v nedeljo z njimi sami praznovali.«

			»Niso edini« je pripomnil Iztok. »Zagotovo ne.«

			»Kako veš?« je hipoma izstrelil Ciril, kajti imel je občutek, za katerega si je z vsako kapljo svoje krvi želel, da ne bi bil pravi. Zato je nujno zahteval pojasnilo. Iztoku je postalo žal, da se je oglasil. So stvari, ki se zdijo dovolj osebne, da jih ne deliš z nikomer, in to dekle je bilo zagotovo nekaj takega. Tega ni hotel deliti z njimi. Predvsem pa ni hotel omenjati pred Gordano. A če je že bleknil, ni hotel obstati na pol poti. Lagati pa prav tako ni hotel, zato je preprosto izrekel:

			»Neko dekle srečujem, Sicer še nisem govoril z njo in tudi ne vem, zakaj naj bi jo nadlegoval, a zagotovo vem , da je v vasi.«

			Cirilu je padel izraz z obraza. Do domačije ni spregovoril več niti besedice pa tudi tam jim je samo odkazal, kje naj pripravijo za kres, jim pojasnil, da se mora pripraviti na večer, in se odpravil. V tistem trenutku ni mogel biti z njimi. Nikakor ne. Do gozda pa se tudi ni odpravil. Nikakor ne. Če je od srede zvečer odlašal in čakal pravi trenutek, zdaj ni več hotel. Odpravil se je proti travnati planjavi, kjer so prejšnjega dne srečali starca s psom.





***


			Ni bilo dobro, kar je čutil. Nikakor ni bilo dobro. Pa ni mogel ne čutiti. Gnali so ga besi. Kar je čutil že v samem koraku. saj ne da bi bezljal, samo nekako zasekano je hodil. Ihtavo. Kolikor je to seveda ob njegovem šepavem koraku bilo mogoče. Ko je spoznal, kam lahko prideš, kadar stopiš pregloboko, je bil odločen, da nikogar več ne bo spremljal v njegovi sledi, pa tudi sam ne bo rinil predaleč v lastne globine. Pa vendar je ves čas imel občutek, da je vse bilo prav. Da je moralo biti tako in da mora samo biti dokončano. Ta občutek se mu je s časom samo še krepil. Pred nedavnim pa so ga spet pričele obiskovati sanje. Kot takrat. Sanje, ki jih po dogodkih ni sanjal niti enkrat. Bila je ona, sedela je na tistem oblem kamnu v votlini, ob ogenjčku, in ga z nasmehom prepričevala, naj dokonča svoje delo. Pa niso bile samo sanje. Spet in spet se mu je, ko je bil v mestu, zazdelo, da se mu je utrnila kje v množici. Seveda ni mogel biti prepričan, da je res ona, a vendar se mu je že samo ta odsvit zdel znak, da se še vedno od njega nekaj pričakuje. Da nekaj mora biti dokončano. Prepustil se je sledi in se dobro pripravil in tudi tu na domačiji samo čakal pravi trenutek, da stopi v votlino povprašat, kako dokončati. Zdaj pa. Iztok?! Kaj ima ta cerkvena miš z vsemi svojimi farji opraviti z vsem skupaj?! Kot da bi ga bogovi zvabili v še eno sled, da bi se mu lahko posmehovali. Bil je besen nanje. Sicer je vedel, da gre bogovom predvsem zaupati, a tokrat se mu je njegovo razočaranje zdelo popolnoma upravičeno. Iztok?!

			Besi so ga prignali do travnate planjave ravno v trenutku, ko je bil Viljem s psom na sprehodu. Ciril je bil vesel, da je naletel na tistega, ki bi njegovo ogorčenost najbrž edini lahko razumel.

			»Te gonijo?« ga je Viljem pozdravil.

			»Kdo?« se je Ciril instinktivno odzval.

			»Bogovi.«

			»Bogovi so me predvsem razočarali,« se mu je potožil.

			»Bogovi te vedno razočarajo. Problem je v tem, da ti ne moreš nikoli razočarati njih.«

			Viljem ga je s komaj opaznim gibom usmeril v nasprotno smer od tiste, v katero so ga gnali besi. Ki so ga navsezadnje prignali do tistega, do katerega mu je bilo priti. Zato mu je tudi samo pohlevno sledil, ko se je Viljem s psom napotil v smer, iz katere je Ciril prikrevsal, proti domačiji. Stopali so z umirjenim zadržanim korakom. Ciril se je nekoliko pomiril in se izdatno in nekoliko cmeravo razgovoril, ko ga je Viljem pobaral, kaj ga goni naokoli.

			Pripovedoval, mu je o čudoviti izkušnji v votlini pred desetimi leti, med mladinskim taborom, ko je nekaj hotel, a mu je nato bilo podarjeno nekaj še večjega. Pripovedoval mu je o sanjah, ki so mu od takrat naprej prepredale dneve, in vsem, kar je vložil, da bi jim zadostil. Pripovedoval mu je, kako je bil prepričan, da samo sledi klicu in se žrtvuje za druge, in kako se je vse skupaj potem izrodilo. Potožil mu je, kako se je še enkrat hotel zastaviti za druge, a kakor da spet ne bi bil na pravi sledi. Potožil, kako je predvsem razočaran.

			Viljem je Cirilovo pripoved ves čas spremljal z blagim nasmeškom. Kot da ne bi hotel njegovih bolečin prepoceni kupiti. In mu nato tudi zastavil vprašanje, ki si ga Ciril nikakor ni bil pripravljen zastaviti, čeprav mu je ves čas viselo na robu zavesti. Je razočaran, ker mu bogovi nočejo prisluhniti ali ker nočejo nagraditi njegovih majcenih strasti, njegovega občutka izvoljenosti, ker pozna stvari, ki niso dane vsakomur?

			Da. To je bilo vprašanje, ki bi si ga bil moral Ciril že zdavnaj zastaviti, a se mu je vedno spretno izognil. Kot tudi tokrat. Kajti njegova misel je krenila popolnoma drugam, a vendar ne v kaj zlaganega; kar je pomislil, je bilo prav tako popolnoma na mestu. Zakaj mora vedno on trpeti, da lahko potem drugi darove tako nepremišljeno razmetavajo?

			Viljemu tega seveda ni povedal. Dobro se je namreč zavedal. da mu slednji najbrž niti ne bi bil pripravljen prisluhniti. Viljem si je z leti svoj odnos do sveta in lastnega življenja dobro utrdil, zato je lahko svoje bolečine izpovedal popolnoma sproščeno. S tem je tudi zaključeval pogovor, kajti bila sta ravno pred domačijo: »Poglej mene. Preprosto sem opravil svojo nalogo. Napisal roman, v katerem se je strnilo vse moje naprezanje, in to je to. Vem, da sem v svetu umetnosti lahko v najboljšem primeru čudak, v najslabšem pa klovn, ampak to je bila pač moja naloga. Saj ne, da bi se s tem preprosto sprijaznil in da po romanu na bi poskušal še marsičesa in se nazadnje zaletel še v tisto bedarijo z založbo, no, ali pač Mojco, saj je vseeno, ampak v osnovi je to to. In tako je tudi prav. Edino, kar lahko v življenju storiš, je, da opraviš nalogo, ki so ti jo namenili bogovi.«

			Viljem je za trenutek pomolčal, kot da bi premleval, ali bi dodal tudi, to, v kar se je njegov razmislek usmerjal zdaj; in se potem odločil, da nima čemu skrivati:

			»Še vedno sem prepričan, da z romanom ni prav nič narobe, da je morda celo eden boljših tekstov iz tistega časa, čeprav popolnoma spregledan. Ampak to je v domeni bogov. Če so mi bogovi naročili, naj ga napišem, sem ga pač napisal in pri tem dal vse od sebe. In ga potem pač položil bogovom v malho, da ga odnesejo v svet. Kaj bodo bogovi počeli z njim v svetu, pa je popolnoma njihova stvar. Vidiš s tem spoznanjem sem si izboril edino svobodo, ki človeku v odnosu do bogov preostane, da zdaj lahko bolj sproščeno živim, četudi na stara leta. No, sicer mi ne bi bilo treba tiste vmesne bedarije z založbo in predvsem z Mojco, ampak bogovi že vedo, zakaj te ne privedejo do spoznanja po kaki manj težavni poti.«

			Ciril je v sebi čutil nekaj, kar se je temu spoznanju odločno upiralo, čeprav je bilo vendarle skladno z njegovim lastnim prepričanjem po tisti izkušnji na mladinskem taboru, In kar povesil je pogled, ko si je priznal, da ima najbrž Viljem vseeno prav. Bogovi na koncu odločijo, pa naj se človek še tako napreza. Ko sta stala pred dovozom do domačije, je Viljema povabil, naj se jim pridruži pri večerji in ko je slednji odkimal, sta se poslovila. Viljem se je odpravil po svojih poteh, Ciril pa se je s povešenim pogledom vračal k druščini, odločen, da dopusti bogovom opraviti svoje.





5.poglavje


			Pred desetimi leti


			Cirilu se je že od začetka njihovega druženja, v letih, ko se mu njegovo šepanje ni več zdelo zadostna ovira, da si ne bi z nobeno mogel priti blizu, pričel vsiljevati občutek, da sta si z Jelko nekako določena, da je zelo verjetno ravno ona tista, čeprav se mu ni niti sanjalo, zakaj naj bi si ravno ona izbrala prav njega. Si je to samo namišljal? Predvsem se mu je zdela nekaj posebnega. Že ko sta se prvič srečala v družbi, mu je takoj padla v oko. Ni bila samo lepa, njena sproščenost in navdušenost sta vsakomur zlezli pod kožo. In njen odnos do ljudi. Res si je znala vzeti čas za vsakogar. Tudi za njega. Za njega kot da na nek čisto poseben način. To se mu ni zdelo samo sočutje, Niti najmanj. Kar je bil morda tudi glavni razlog, da je svojemu občutku, da je ravno ona tista, popolnoma zaupal.

			Do mladinskega tabora, na katerem so sodelovali s študentskim časopisom, pri katerem je bilo za njimi dve leti trdega dela, se mu je ta občutek samo še okrepi. Prišel je čas, da tvega. A kaj, ko je bilo za to tako malo možnosti. Črt, ki je bil dve leti starejši od njih in kot urednik študentskega časopisa mentor novinarske delavnice, ter Jelka sta nenehno visela skupaj. Ko sta načrtovala vsakodnevne akcije in razdeljevala naloge, sta se kmalu zdela pravi tandem. Ni se mu zdelo, da se med njima kaj plete, a vedel je, da mora ukrepati kmalu. A kaj, ko so bili tako rekoč ves čas skupaj v družbi; če pa so čez dan že kaj delali po skupinah je vedno visela s Črtom na generalštabu. Nikoli je ni dobil na samem, kakor tudi ni bilo prave možnosti, da bi jo potegnil proč od skupine. Nekaj pa je vendarle bilo treba storiti.

			Predzadnji večer, ko res ni bilo več veliko časa za odlašanje, se je naposled odločil, da bo tvegal. Ni se veliko vključeval v vsakovečerno debato ob rdečem vinu, ki se je ponavadi zavlekla pozno v noč, pa tudi nagibal je do sprejemljive mere, načrtu v prid. In čakal. A ni našel prave možnosti, preprosto ni bilo priložnosti. Dokler se nista naposled odkradla onadva. Bilo je videti, kot da sta samo drug za drugim stopila na stranišče, potem pa ju preprosto ni bilo nazaj. Saj ni niti pomislil, da bi ravno danes, ko je on hotel … To bi bilo pav absurdno … Drugi njune odsotnosti niso niti opazili. Bili so preveč zaposleni z debato. Njemu pa ni dalo miru. Pogovora ni več poslušal. Sedel je ob strani, nagibal, še za nazaj, da se mu je že pošteno nabiralo, in čakal, da se svet ponovno utiri v zaželene kolesnice. Pa se ni hotel. Kakor seveda tudi onih dveh ni hotelo biti od nikoder. Ni več zdržal. Kar vstal je, odločen, da bo nekam šel. Samo šel. Črta in Jelko je nato zagledal za skednjem. In kar je zagledal, ga pravzaprav ni niti malo presenetilo. Bilo je resda absurdno, da ravno zdaj, ko je on hotel … A vendar je bilo tudi najbolj pričakovano, to si je pač moral priznati.

			Ni se hotel vrniti na domačijo. Bil je že dovolj pijan. Stopil je mimo njiju do gozda previdno in zadosti hitro, da ga nista mogla opaziti. Kakor ga najbrž tudi sicer ne bi. Seveda. S hitrimi koraki je stopil med drevje. Kolikor hitro je zaradi šepanja sploh mogel. Bil je besen na svojo hibo, čeprav ni bil prepričan, da ima njegovo šepanje kaj opraviti z njimi, da je ravno to odločilo med njim in Črtom. Taka se mu Jelka ni zdela. Po drugi strani pa se je še kako zavedal, da na izbiro vpliva še kaj več kot samo naklonjenost. Kot je do tačas že na marsikatero. Kot do tačas pravzaprav na vsako, kajti do tistega mladinskega tabora ni imel še z nobeno ničesar. Tistega večera je torej ostal sam, sam in besen na svojo hibo in tako se mu je tudi zdelo prav.

			Stopal je vse globlje v gozd. Bila je gluha noč. Niti kak nočni ptič se ni oglasil. Od nikoder nobenega glasu. In temno kot v rogu. Komaj kaj se je videlo. On pa je vseeno stopal vse dlje in dlje med rastje, tipal od drevesa do drevesa. V njem je bilo dovolj trme in razočaranja, morda celo jeze, da se ni hotel vrniti na domačijo. Kar nekaj časa je že hodil, ko se je na nebu pričelo delati nevoljno. Zabliskalo se je. Zagrmelo. Skozi mrakobo prednevihtne noči je tu in tam poblesknil ozek trak luninega krajca. On pa je vseeno vztrajal, tipal od drevesa do drevesa. Dokler se ni nenadoma ulilo. Preklel je svojo noro pamet in pričel šepati v nasprotni smeri, iz gozda. Hodil je in hodil, pa ni prišel nikamor. Moral bi biti že zdavnaj iz gozda, pa je bil še vedno ujet med lesovje. Kot da bi hodil v krogu. Premočen pa je bil že tudi do kože.

			Potem pa sta se nenadoma srečala z nekim dekletom. Skoraj zaletela sta se drug v drugega v temi, da je kar kriknil. Podala mu je roko in on jo je trdno poprijel in se na lastno začudenje preprosto pustil voditi. Najprej najbrž iz strahu, potem pa iz olajšanja, da je v tem gluhem temnem gozdu naletel na tako prijetno človeško bitje. Dekle se mu sicer ni niti predstavilo. Nič nista govorila. Niti pozdravila se nista. Samo hodila sta in on ji je slepo sledil. Zaupal ji je. Čeprav ga je potem vseeno razočarala. Nista prišla iz gozda. Privedla ga je v neko votlino in ga posadila na obel kamen. Natrla je suhljad, prižgala ogenj in po votlini se je razlila nežna rdečkasta svetloba. Zdelo se je, kot da je v votlini prav domača. Pričakoval je, da bo končno kaj rekla, da mu bo predvsem razkrila, zakaj je sploh tu. Saj ga ni samo skrila pred dežjem! Pa ni rekla ničesar. Nenadoma se je namreč namenila proti izhodu. Bilo je videti, kot da bo kar šla. In res se je odpravljala. Hotel je za njo, a mu je z roko nakazala naj ostane, in zapustila votlino. Tako pa je bil spet sam. Obsedel je na oblem kamnu in niti sanjalo se mu ni, zakaj je zdaj tu, kakor tudi ni vedel, kaj bi, Bil pa je najbrž še dlje od domačije, kot ko je zataval v gozdu. Pa se ni preveč vznemirjal. Prepričan je bil, da se bo samo pokazalo, da je vse skupaj samo del nekega razkritja. Ki je potem res prišlo oziroma je bilo tisto, kar se je zgodilo, še najbolj podobno nekakšnemu razkritju. Nenadoma ga je namreč prijelo. Kot da bi se vzelo iz notrine. Bil je sprva samo gib, ki ga ni mogel preprečiti, nato pa je vse bolj zahtevalo. Vstal je in se pričel ritmično gibati, v zasoplih sunkih. In potem vedno bolj ihtavo. Divje se je vrtel po votlini, šepanje mu tega začuda ni niti malo onemogočalo, do zasoplosti, do roba zavesti. In naposled obležal. Potem pa je bilo bolj kot sanje.





***


			Stopal je čez spuščen dvižni most. S pridržanim, omahujočim korakom in tesnobo v prsih. zdelo se je, kot da bi bil most pripravljen zanj. Nikjer namreč ni bilo nikogar in ni bilo nobenega razloga, da je most spuščen. Kot da bi nekaj ali nekoga čakal. Stopil je v prastaro mesto sezidano v soteski. Hiše so bile nizke in postavljene iz povsod enake rdečkaste opeke. Nikjer ni bilo nikogar. Hiše so zloslutno bolščale. Stopal je previdno in zadržano. Približal se je osrednjemu mestnemu trgu, ki je bil naslonjen na goro, v katero se je vstopalo skozi stebrišče iz bleščečega marmorja. In nato je mesto oživelo. Izhod iz mesta in obenem vhod v goro so stražili mladi stražniki v svinčenih oklepih s pernatimi čeladami, predse nagnjenimi dolgimi sulicami in kratkimi širokimi meči na bokih. Ni jih dobro videl, saj jih je zakrivala gneča branjevcev, krošnjarjev, menjalcev denarja in slepcev z lajnami. Na mestnem trgu je vrelo od življenja. Prebil se je skozi gnečo do stražnikov. Komaj. Kar nekaj ljudi je moral odsuniti z rameni. Stražniki so negibno stali. Pravzaprav so se do tačas, ko se je prebijal do njih, spremenili v kamnite skulpture, ki se jim je izpod čela pričela zlivati voda. Stopil je mimo njih v notranjost gore.

			Znašel se je v nizki obokani dvorani, nekakšni mračni votlini, v kateri je zadaj v kotu na trinožniku sedel skrivenčen starec. Ob njem je sedel sivkast pes. Ves čas, kar se je prestopal ob vhodu, se je starec delal, kot da ga ne opazi, in si nerazumljivo momljal v brado. Ko pa se mu je pričel počasi in previdno strahoma približevati, se je zastrmel vanj s tako volčje sovražnim pogledom, da je kar zledenel in se je nemudoma hotel obrniti in se vrniti v mesto, a nekako je slutil, da drugače kot do starega ni več mogoče. Globoko je zajel sapo, da bi pristopil, a se nato ni mogel niti premakniti. Negibno je obstal. Drhtel po vsem telesu. Dolgo. Dolgo.

			Potem pa se mu je starec sam približal na bližino diha in zasrhnilo je v njem od tistega, kar je v starčevem obrazu prepoznal. Bil je njegov lastni obraz, le da stoletje starejši, a vendar mladostnejši od njegovega. Starec je počepnil pred njim, da mu je razkril poklino zadaj za trinožnikom, vhod v notranjost gore, kamor pa ni upal niti pogledati. Starcu je dal vedeti, da ni prepričan in da mu popolnoma zaupa. Povesil je pogled in sklenil dlani. Starec se je samo nasmehnil in to je bilo dovolj, da se je odločil. Nerad, a vendar, kot da ne bi bilo druge možnosti. Zbral je ves pogum stopil mimo starca, vstopil skozi poklino in se podal v notranjost gore. A ni vstopil med skalovje, ampak ga je zvrtinčilo v prazen prostor, skozi katerega je samo še padal, padal in naposled obležal na tleh. Zatipal je prostor okoli sebe. Tesna kamnita grobnica, ki mu ni dopuščala kaj dosti več od ležanja. Ni kričal. Ni se poskušal izgrebsti iz kamnitega groba, v katerem mu je postajalo nenavadno prijetno. Zaželel si je, da bi lahko na veke vekov samo še ležal v kamnitem sarkofagu, odmislil sebe in svet ter skrčil zavest na golo neopredeljivo občutje nečesa. Bilo mu je res prijetno, potem pa je v občutje polagoma pronicalo tudi nekaj drugega. Zdelo se mu je, kot da razpada. Mišice so se mu ločile od kosti. Iz mesa so se mu izluščile žile. telesne tekočine so odtekle med špranje v tleh grobnice. Potem nenadoma, kot da ga ni bilo več. Bilo je kot smrt, v kateri pa se je še vedno zavedal sebe.

			Dokler se ni prav tako nenadoma sestavil. Se dvignil in zapustil grobnico. Pa ni bil več isti. Kot da bi stopal brez telesa. Letel. In res je letel. Razpenjal je krila čez zelene planjave in tu pa tam lagodno čivknil. Počutil se je popolnoma svobodnega. Občutje je bilo podobno občutju iz tesne kamnite grobnice in ni imel najmanjšega razloga, še manj pa namena, da bi izstopil iz njega. Daljave so mu bile dane in naklonjene. Le da mu ni bilo dano, da bi to občutje trajalo v nedogled. Zdrsnil je na tla in se spremenil nazaj vase. Od daleč se je slišala pritajena piščal. Telo se mu je sestavljalo. Ob njem pa je sedel tisti sivkasti pes in čakal. Ko se je sestavil, se je pes postavil v prežo in ga pričel priganjati. Ni hotel. A ni bilo mogoče, da ne bi. Z muko se je dvignil in pričel stopati. Piščal je počasi zamirala. Pes pa je v pomenljivi preži gledal za njim, da si ne bi premislil.

			Pot se mu je vlekla v neskončnost. Vzpenjal se je na vrh gore. Pogledu se je razpirala travnata planjava. Le tu in tam so se v neskončnosti trav zajedale krpice nizkega grmičja in združbe dreves, večinoma ob potokih, ki so kot kapilare prepredali pokrajino. Daleč spodaj med polji so se sramežljivo skrivale iz slame in ilovice zgnetene hiše, v katerih je vrelo od življenja, od prekipevajoče volje do obstoja. Žene so sklonjene k vodam potoka izžemale perilo, možje so se udinjali na poljih. Bil je čas žetve. Zdelo se je, kot da vas diha z nekim samozadostnim vsevključujočim dihom, v katerem so dozorevala žita, v katerem se je v zelenje odevalo in na jesen slačilo drevje, v katerem so se rojevali, odraščali in starali vaščani, v katerem se je ljubilo in sovražilo, v katerem se je obstajalo.

			Daleč na obzorju se je dvigoval zasneženi vrh gore, na katerega je bil tudi namenjen, pravzaprav se je vedno znova tudi povzpel nanj, le da se mu je vedno, ko je bil zgoraj razkrilo, da se je povzpel samo na enega od stranskih vrhov. Ko je stal na tistem mestu, ki se mu je še korak pred tem zdel vrh gore, se mu je vedno znova odprl enak razgled: travnata planjava, daleč na obzorju zasneženi vrh gore in spodaj med polji vasica s slamo kritih koč. Vedno znova bi že skoraj obupal. Vedno znova se je odločil, da se bo ustavil v vasi, se okrepčal, osvežil in malce spočil. A ko je bil vasi zadosti blizu, da je videl gube na obrazih k zemlji sklonjenih mož in pozibavanje dojk poželjivih žena ob potoku, se je pot vedno zasukala v rahel ovinek in nagnila v rahlo vzpetino – in ko je bil naokoli, je bilo, kot da bi se vrnil na začetek. Travnata planjava, daleč spodaj med polja skrita vasica s slamo kritih koč in daleč na obzorju zasneženi vrh gore.

			Naposled se je sesedel ob potoku in skril obraz med dlani. In ni videl ničesar več, ni vedel ničesar več, ni čutil ničesar več. Sesedel se je in ni več hotel vstati, čeprav je potem vseeno moral. Bil je glas čisto blizu njega, ki je zahteval vso pozornost.

			Dvignil je pogled.

			Spoznal je, da je na vrhu gore, v pomirljivi belini snega, iz katere so izstopali redki ošiljeni kamni.

			Ob njem je stal starec in mu molel bobenček in palico.

			»Vidiš, da ni bilo tako težko,« ga je potrepljal po rami, ko je sprejel darilo. »Od zdaj naprej pa je vse odvisno od tebe.«





***


			Zunaj votline pa se je medtem ulil dež. Prava povodenj, ki se ni pričela s kapljanjem posameznih kapljic, ampak se je preprosto usulo. Jelka in Črt sta takoj, ko sta na temenu začutila prvo sled mokrote, pobegnila od skednja, a vendar sta domačijo dosegla premočena. Celoten mladinski tabor se je zbral v jedilnici. Bila je prava gneča. Ni bilo dovolj prostora, da bi vsi sedeli, tako da so zamudniki stali, naslonjeni na stene. Zunaj pa je bila prava stihija. Trgalo se je nebo. Kmalu je zmanjkalo elektrike. Pa se niso dali vznejevoljiti. Prižgali so sveče in v rdečkastem soju se je ob rdečem vinu zasnul prijeten pomenek. Nekdo je celo zaigral na kitaro. Bil je eden prijetnejših večerov mladinskega tabora. Redko so bili namreč vsi skupaj. Večinoma so se družili po delavnicah. Pravzaprav pa je imel večer samo potencial, da bi postal najprijetnejši večer mladinskega tabora, in se je nekaj časa tudi trudil, da bi to postal. Potem pa je Jelka nenadoma opazila, da ni Cirila. Plaho je povprašala po njem, a ni nihče ničesar vedel. Nekdo je omenil, da ga je pred kako uro videl oditi proti gozdu, in razgledali so se po sobah, ali se je vrnil. Ni ga bilo. Bilo je očitno, da je Ciril še vedno nekje zunaj. Zavladala je panika. A v tistem trenutku ni bilo mogoče ničesar storiti. Lahko so samo čakali, da pride sam ali da povodenj mine in se ga odpravijo iskat. Tako je bilo torej med njimi preveč skrbi, da bi večer postal najprijetnejši večer mladinskega tabora. Kar se je zastavljalo, se ni imelo priložnosti prav razviti. Pogovor je postal bolj umirjen in zadržan. Nikogar, ki se je trudil kdaj podtakniti kaj šaljivega, niso lepo gledali.

			Ciril je zapustil votlino takoj, ko se je predramil iz tistega, kar je bilo še najbolj podobno dnevnim sanjam. Ker planil je in se podal navzdol po slemenu in je povsem nagonsko ubiral prave smeri, ali je vsaj bil prepričan, da jih. Z neba so se še vedno udirale vode. Že po nekaj korakih je bil premočen do kože, a ni niti pomislil, da bi se vrnil v votlino. Kar stopal je. Kot da sploh več ne bi šepal. Bil je prevzet od doživetja. Ni se spraševal, kaj se mu je zgodilo, ni ga zanimalo, samo prepuščal se je občutkom doživetja. Takrat namreč še ni mogel vedeti, da je tako doživetje lahko včasih tudi samo skušnjava, in odločen je bil, da bo potem, ki so se mu tistega dne odstrle, sledil brez enega samega dvoma.

			Vode so do tačas opravile svoje. Ko je povodenj minila, je Jelka takoj odredila reševalno akcijo. Druščina se je pripravljala, da se zažene po Cirila, čeprav niso vedeli kam. Sicer samo druščina z novinarske delavnice. Vseeno se jim namreč ni zdelo potrebno, da bi se celotni mladinski tabor odpravil prečesavat okolico. A ni bilo treba nikomur nikamor. V tistem trenutku je namreč Ciril nenadoma stopil med vrata. Premočen do kože. Njegov obraz je žarel. Planili so do njega z edinim, v kar se v takih trenutkih lahko obrne skrb: z očitki. A Ciril se v tistem trenutku zaradi tega ni niti najmanj vznemirjal. Samo stal je med vrati, poslušal, kaj mu imajo povedati, in njegov obraz je žarel.





6.poglavje


			Sobotni večer


			Druščina je bila zbrana za mizo v jedilnici. Sproščeno so se pogovarjali. Ciril je sedel na preostali stol za omizjem. Pogovor je v trenutku zastal. Vsi so se vprašujoče zagledali vanj.

			Začutil je, da je to ta trenutek. Odkar so se pričeli pojavljati znaki, je šel po njihovi sledi, zdaj pa tudi sam ni vedel, kaj in kako. Predvsem pa se mu nekako ni zdelo smiselno. Kot nekakšno vsiljevanje. Sicer je še vedno bil prepričan, da bi bilo treba opraviti simbolno dejanje, če bi resnično želeli obuditi stare zaveze, a vendar se mu ni nič manj vsiljeval občutek, da je kljub vsemu narobe razumel znake. Kot da bi bila namreč za mizo zbrana neka čisto druga življenja, ki jih preteklost niti najmanj več ne zadeva in tudi zanima in jim on samo vsiljuje nekaj, kar v njihovem zdaj nima več nobene teže. Preteklost sicer res nikoli povsem ne izgine, a kot da bi jim bilo lažje živeti zdaj, na preteklost pa samo kdaj pa kdaj nehoteno nasesti in se s plitvin tudi čim prej splaviti naprej. Da so podobno čutili tudi ostali, so pričali njihovi pogledi, ki so v tem zamolku strmeli vanj in postajali vse bolj namrgodeni. Nabranih čel. Pa ne samo zaradi tega trenutka, ko niso vedeli, kaj bo Ciril spet storil, ampak bolj zaradi vsega, kar se jim je odpiralo med srečanjem in česar niso bili pripravljeni pustiti do sebe. Ciril je to čutil in ker je obenem pričenjal dvomiti v smiselnost svojega načrta (če je seveda sploh bil načrt, saj je vedel samo kaj želi doseči, niti najmanj pa ne, kako), si je nagonsko zaželel vse skupaj obrniti na šalo. In jim dopustiti, da lagodno prebijejo še preostali čas do ponedeljka. A to bi nekoliko vendarle bilo upiranje bogovom, zato se je odločil, da bo preprosto nadaljeval, kakor si je zamislil, in se prepustil učinkom. Predanost je pač edini način, če hoče človek ostati v milosti bogov.

			Treba je nadaljevati. Predolgo je že bila tišina. Previdno je omenil, da sta jim z Jelko pripravila večerjo in da jim iskreno želi, da bi v njej uživali, pri čemer se je moral ves čas upirati skušnjavi, da bi se rešil pritiska tako, da bi res vse skupaj obrnil na šalo. Jelka je takoj, ko je spregovoril, pričela iz hladilnika nositi na mizo pripravljeno večerjo in preden je sploh prav razvil misel, je bilo že vse na mizi. Bilo je podobno slavnostni pojedini. Brez dvoma. Preden so se lotili jedi, so se med krožniki sprehajali pričakujoči in navdušeni pogledi. Šunka, jajca, hren, kruh in zelenjava. Lotili so se hrane in ob sproščenih užitkih se je razvil sproščen pogovor o vsakdanjem. Ciril je bil vedno bolj prepričan, da ne bo drezal in da jim bo pustil mirno prebiti preostali čas do ponedeljka, a so nato drugi poskrbeli, da je bilo o njegovem treba spregovoriti.

			Iztoka je namreč večerja na nekaj spominjala in točno je vedel, na kaj, kar pa se mu je ob Cirilovi slovanski obsedenosti vseeno zdelo malo čudno. Dolgo ni hotel ničesar pripomniti, ni se namreč hotel na podoben način zaleteti kot s tisto pripombo o vaškem dekletu, po drugi strani pa tudi ni vedel, zakaj bi vedno ravno on molčal. »Ciril,« je zastavil, »saj ne, da bi hotel biti nesramen, a za zadnjo večerjo smo dva dni prepozni, žegen pa bi smeli dati na mizo šele jutri zjutraj; po drugi strani pa tudi ne vem, zakaj naj bi nam pravoverni slovanski pogan postregel z žegnom. Kakor se mi tudi tisto umivanje nog ni zdelo ravno slovansko, ampak me je bolj spominjalo na veliki teden.«

			»Pa tudi tvoja simbolna dejanja,« se je nemudoma navezal Črt, »saj ne moreš nekaj preprosto iztrgati iz konteksta, preseliti v drug čas in pričakovati, da bo delovalo.«

			Ciril se ni niti malo zmedel. Tudi sam se je zavedal, da časa ni mogoče obrniti nazaj, a da je zato kljub temu vse, kar se je zgodilo človeku v njegovem času na razpolago. Iz tega sicer lahko nastane prava zmeda in v zadnjem času tudi je, a samo zato še ne moremo preprosto vztrajati v simbolnem redu, ki se je že davno izpraznil.

			Zato jima je tudi odgovoril zbrano in premišljeno:

			»Kar se je zgodilo, tega ni mogoče izbrisati in s tem moramo računati.«

			»Ha!« je vzkriknil Iztok. »Pa sem te našel! to sem te tudi sam večkrat prepričeval« Ne moreš preprosto podreti cerkva in na njihovem mestu spet postaviti poganskih svetišč««

			Oni so pa lahko, je pomislil Ciril, a ni dobil priložnosti, da bi pripomnil.

			»Peruna v vsako slovensko kapelico!« je vzkriknil zdaj še Črt in druščina se je huronsko zakrohotala.

			Ciril je vedel, da je to trenutek, ko lahko dvigne roke in mirno počaka do ponedeljka, in bil je prepričan, da bo tako tudi storil, a se je nato vseeno še nekaj zahtevalo od njega.

			Jelka je pospravila z mize, kar je ostalo od večerje; ni bilo malo, saj sta s Cirilom kar precej pripravila. Črt pa je medtem iz kanistra raztočil v vrčka rdeče vino in jim natočil. Nazdravili so in nadaljevali sproščen pogovor o vsakdanjem, kot da ne bi bila vmes Iztok in Črt dobesedno napadla Cirila, ki so ga bolj malo vključevali, pa tudi on ni silil zraven. Pravzaprav je bil prej ko ne tiho in zagledan v mizo. Le tu in tam je dvignil pogled in se srečal z njihovimi pogledi, ki so ga, se mu je zdelo, nekoliko vendarle obtoževali, čeprav ni vedel, za kaj. V enem od zamolkov pa se je Jelki nenadoma značilno pomračil obraz, zamislila se je, globoko zavzdihnila in nagovorila Cirila, ki ni mogel, da ne bi v njenih besedah spet prepoznal napada:

			»Ciril, res ne vem, kaj si spet hotel. Ti ni bilo že zadnjič zadosti? Pa tudi sicer, se ti ne zdi, da vsakdo sam še najlažje odloča o lastnem življenju?«

			Iztok se je postavil v prežo. Ne, res ni hotel še enkrat znova biti priča njihovemu porazu, nekoliko ali predvsem tudi zato, ker se mu je zdelo , da je tokrat nekako drugače vključen. Strahoma je pogledal Gordano, ki je odvrnila pogled, kot da bi mu hotela zabičati, da vse, kar se je na tem srečanju zgodilo med njima (ali se predvsem ni zgodilo, niti ni bil povsem prepričan, da se je res hotelo), nima kaj iskati za tem omizjem.

			Ciril je bil spet izzvan. Brez dvoma. Pa ni vedel, kaj naj reče. Ko je v sebi iskal besede, mu bogovi niso ničesar prišepnili. V danem položaju se je počutil brezupno samega. Položaj je razrešil Črt:

			»Popolnoma se strinjam Jelka. Vsakdo je sam odgovoren zase. Nikoli več ne bom dopustil, da bi se mi kdorkoli vtikal v življenje; ne šamani, ne magi, ne svečeniki. In tudi če kaj globljega deluje v meni, deluje edino preko mene. Tako da,« je pomolčal, »kar je bilo, je bilo in od tod naprej naj vsakdo sam skrbi zase.«

			Jelka ga je pogledala z žalostjo v očeh, zato se je popravil:

			»Če bo kdo s kom kaj, naj se sama odločita, sicer pa predlagam, da v miru prebijemo čas do ponedeljka, stare dolgove pa pustimo ob strani.«

			Navdušeni so nazdravili in nagnili na miren čas do ponedeljka, Iztok in Ciril tudi iz nekih drugih, popolnoma različnih razlogov. Iztok si je po eni strani oddahnil, po drugi strani pa ga je trenutek napolnil z žalostjo. Zdaj je tudi vedel, zakaj se mu je takrat pred zaprtim gostiščem zazdelo, da bi morali samo spakirati in se vrniti domov. Takrat bi v nekih drugih okoliščinah morda še imeli kako možnost. Iztokovo stališče je sicer popolnoma razumljivo. takrat je bil premalo vključen, da bi hotel stari svet preprosto pustiti za sabo. Zato pa ga je tudi nekoliko zabolelo, da je njihov stari svet zdaj najbrž dokončno umrl. In če kdo s kom kaj bo, je s pogledom ošinil Gordano, bo to v nekem čisto drugem svetu.

			Cirilu pa se je smejalo. Navsezadnje je vendarle imel prav. Bogovi so mu prisluhnili in jim naklonili milost. In vsa njegova skrb pred srečanjem, da bi se spet lahko zapletli v kake dogodke, ja bila odveč. Seveda pa si zaradi te skrbi ni premislil, da jih ne bi zbobnal skupaj. Človek se nima pravice upirati zahtevi bogov. Skoraj verjeti ni mogel, da je bilo vse skupaj tako enostavno. To je bil namreč trenutek odpuščanja, ki ga ni mogel razumeti drugače kot učinkovito simbolno dejanje, Da, si je prikimal, naj kdo reče, kar hoče, pa le nismo sami lastniki svojih življenj.





***


			Niso spili malo. Nikakor ne. Pa ni bilo več pričakovati ničesar strašnega. Ni bilo več tvegano. Črt je dokončno razvezal njihov vozel in zdaj so se do konca srečanja lahko preprosto malo poveselili. Ciril je imel sicer za ta večer še nekaj pripravljeno, a ni vedel, ali je še aktualno ali ne, zato se je odločil malo počakati. Potem pa ga je na suhljad pred domačijo spomnil Črt:

			»Ciril tiste tvoje trske tam zunaj pa bi vseeno lahko prižgali, če že imajo kako vlogo pri vsem skupaj. Kaj pravite?«

			Z nasmehom so prikimali.

			Ciril jim je naročil, naj stopijo po pomladne vejice, ki so jih dobili prvi dan. Razšli so se po sobah. Tudi sam je stopil po svojo vejico in po dva kosa lesa, hrastovega in lipovega, ki ju je prinesel s sabo, da bi lahko ob predvidenem času prižgal ogenj. Malo ga je skrbelo, da ne bi spet naletel na posmeh, kajti v literaturi je našel samo vrste lesa, tako da je bila varianta, ki si jo je pripravil, bolj taborniške narave. A če so se že drugi odločili, da speljejo do konca, kar si je zamislil, se ne bo zdaj on umikal. Po drugi strani pa se mu je odpuščanje, ki so jim ga naklonili bogovi (če so zdaj res dosegli odpuščanje in pomirjanje za stare konflikte), zdelo prepomembno, da bi se v tem trenutku odvrnil od zahtevanega.

			Z vejicami v rokah in kanistrom, ki ga je nosil Črt, so se nato zbrali ob ne ravno razkošni grmadi vejevja. Ciril je nasmukal nekaj suhega drobirja, počepnil in pričel drgniti ploščici. Ni bilo nobenega komentarja še manj posmeha. Kot da bi se jim njegovo početje zdelo nekako posvečeno.

			Drobir se je kmalu vžgal. Ciril ga je zanesel do grmade in jo podnetil. Obstali so ob vejevju, čez katerega so se pričeli razpredati plameni, in potem pomenljivo pogledali Cirila. Ko jim je pokimal so v plamene zmetali pomladne vejice. Da. Nekako posvečeno.

			»No, in kaj bi zdaj storili tvoji?« ga je nato podrezal Črt.

			»Skakali čez kres.«

			»Pa dajmo še mi,« je pribil, odložil kanister in se s krikom pognal čez nizke plamene. Skozi nočno tišino se je razlegel sproščen smeh. In nato so se čez plamene pognali še ostali.

			Ciril je za trenutek nasmejan postal ob strani in ni mogel ne biti zadovoljen. Da. Nič drugače. Bogovi na koncu odločijo, pa naj se človek še tako napreza.





Nedelja


			Noč je bila temna. Pokrajina prekrita z oblaki. Vasica s slamo kritih koč je umirjeno dihala pod pokrovom luninega seva. Oblaki so udarjali ob zasneženi vrh gore in se cunjasto trgali. Kačasto se je priplazil do ograde. Živad je nemirno dvigala glave in otresala z repi. Odprl je ogrado, zgnal čredo in jo pričel naganjati proti dolini. Živad je ubogljivo stopala pred njim. Le tu in tam je kaka glava zamukala. Vasica s slamo kritih koč se ni prebudila. Potem pa se je nenadoma zganilo v vrhu gore. Oni se je prebudil s srdom. Strahovito je zagrmelo in noč so pričeli parati bliski. Oni se je spustil z gore in ga pričel zasledovati. Kot človek je bežal pred njim in se upehan skril za drevo. Oni je zalučal blisk in razcepil drevo in spet je bil na odprtem. Kot živad se je pognal pred njim in se upehan skril pod kamen. Oni je zalučal blisk in razklal kamen in spet je bil na odprtem. Spoznal je, da nima nobene druge možnosti, kot da se spoprime z njim. V podobi človeka se je ustopil z rokami v bokih in čakal. Oni je napadel z vso silo in vnel se je strašen spopad. Noč so neprenehoma parali bliski. Ruvala sta se do onemogle zasoplosti, do svežega svita, in se naposled izčrpana zgrudila. Sprva so bile samo posamične kapljice, nato pa se je usulo s strašno ihto. Upehana in zadovoljna sta obležala na tleh, ki jih je mehčala voda.

			Ciril se je prebudil preznojen in upehan kot od spopada. Sanje pa so ga vseeno napolnile z radostjo. Niti malo ga ni presenečalo da sta se mu bogova pokazala v njegovi in Črtovi podobi. Ognji so bili sinoči pokopani. Bil je vesel zaradi tega, kakor je bil še bolj vesel, da ga te sanje niso k ničemur več zavezovale. Bile so samo zaključek nekega življenjskega obdobja – sicer dolgega, razpredenega čez celih deset let, a zagotovo ne edinega – in od tod naprej mu ni treba sanjati nobenih sanj več. Lahko samo lagodno sestavlja dan z dnevom. Njegova naloga je bila opravljena in bilo bi mu prav, če bi bile njegove naloge od tod naprej nekoliko bolj vsakdanje.

			Vstal je s postelje in pogledal skozi okno. Seveda je pričakoval, da bo lilo kot iz škafa, ni mogel, da tega ne bi pričakoval, a kljub temu ni bil niti malo razočaran, da se mu je na drugi strani okna odstrl pogled na sončno razbleščano pomladno jutro. Dolgo je moral spati. Bleščava dneva mu je to potrjevala. Potrjevala pa mu je tudi, da so razmerja med bogovi in ljudmi veliko bolj zapletena, kot si človek lahko zamišlja. Da ga je to jutro – pravzaprav je bilo že bolj sredi dopoldneva – vendarle naredilo nekoliko žalobnega, torej sploh ni bilo od sonca, ampak od spomina na zadnjih deset let njegovega življenja, od izkušnje v votlini naprej, ki so se v tem jutru ali pač dopoldnevu sklenjala.

			Občutek žalobnosti tudi med oblačenjem halje ni hotel miniti in sami od sebe so se mu pričeli odstirati bistveni odseki desetletne poti. Po izkušnji v votlini so bile najprej predvsem sanje. Po vrnitvi z mladinskega tabora je bil tako napolnjen s presežnim, da je več časa prebil v sebi kot zunanjem. In sanjal je sanje močnih, živih barv, za katere dolgo ni uvidel, kam ga usmerjajo, pa naj so bile še tako pomenljive, vendar pomenljive na način, ki ga po izkušnji v votlini ni pričakoval. V sanjah je namreč nenehno srečeval samo dekle, ki ga je privedlo v votlino. Starca ni v sanjah srečal niti enkrat samkrat. Starec se je naselil v sanje nekoga drugega, kar se je nazadnje pokazalo kot usodno, da je znova podvomil, ali je klic res namenjen njemu. Kajti takrat, ko se je vse skupaj pričelo usmerjati v ne preveč prijeten razplet, da jih je zdaj moral pod pretvezo zbrati in upati na milost bogov, ki so bili na srečo na njegovi strani – ali pa je samo znal prav razbrati znake in izbrati pravi trenutek – ni podvomil prvič. Ker mu dekle v sanjah ni posredovalo nobenih sporočil bogov, ampak mu je samo uresničevalo željo, ki je zaradi okoliščin ni mogel udejanjiti tistega predzadnjega dne mladinskega tabora, ko ga je dekle iz gozda privedlo v votlino, kjer se mu je zgodila tista čudovita, skoraj sanjska izkušnja.

			Edino o tem po tej izkušnji ni dvomil, da je bila to religiozna izkušnja in da mu je v to smer tudi razmišljati, pa naj mu mladost in ne ravno pretirana pozornost deklet še tako nadležno vsiljujeta željo telesa. Pa je imel sploh kako možnost, da bi položaj razumel drugače, če se je res motil (in je lahko srečen, da se je na koncu tako dobro razpletlo), ali pa so ga samo prelisičili bogovi, če se že ni v njihovem imenu prelisičil sam? »Izročam ti bobenček in palico« zanj preprosto ni moglo pomeniti nič drugega, kot da je v votlini doživel šamanski klic, kolikor se je vsaj v tistem trenutku spoznal na te zadeve. Niti podvomil ni, da je to tudi vloga, ki mu jo je namenjeno v prihodnje opravljati v svojem okolju, le da se mu ni niti sanjalo, kako naj se jo nauči opravljati in kdo bi ga dandanes to sploh še lahko naučil. Ni mu preostalo nič drugega, kot da se zateče k razpoložljivi literaturi, in med študijem se mu je tudi razkrilo, da je dekle povsem legitimen del šamanskega urjenja, del naporne notranje poti, ki jo mora prehoditi sam, če mu že svet ne more več ponuditi nobenega izurjenega vodnika, in da se mladenka na začetku te naporne poti v sanjah niti ne vede preveč sporno, predvsem pa ne nepričakovano.

			Tistega jutra po razvezi bogov pa se mu je nenehno vsiljevalo vprašanje (ali morda celo spoznanje), od katerega si ni mogel obetati nič dobrega, a se ga vendarle ni mogel otresti: Sem v šamanski klic res bil poklical ali pa sem se vanj samo prepričeval?

			Zato pa si je, ko je vstopal v kopalnico, še enkrat odločno ponovil vero, na kateri je temeljilo njegovo življenje v zadnjih desetih letih. Da. Izkušnja v votlini je bila v vsakem primeru šamanski klic in vsekakor je ravnal prav, čeprav v današnjih dneh, če nimaš izurjenega vodnika – in kje naj ga dandanes sploh najdeš? – pot do tega, da pričneš svojo nalogo tudi opravljati, vedno poteka malo levo, malo desno. Izkušnje, ki so bile za njimi, so bile precej boleče, tega ni bilo mogoče zanikati, a ko je v kopalnici stopal pod tuš, še vedno ni niti za trenutek podvomil, da je ravnal prav. Konec koncev so sinoči dosegli odpuščanje bogov in prešli na novo stopnjo notranjega razvoja, kar je bil morda tudi namen njihovih ognjev; in če je v tem dopoldnevu vse tako dobro in vse tako prav, potem tudi njegovo ravnanje ni moglo biti napačno.

			Edino, kar si je lahko očital in zaradi česar se je vse skupaj tudi tako zapletlo, je bilo, da je na koncu hotel nekaj zase. Da je hotel nekaj zase v času, ko se je pričelo zdeti, kot da sploh ni bil izbran on. Ko se je pod tušem predajal slapovom voda, kot da bi bil ravno to tisti dež, ki ga je pričakoval po sanjah o spopadu bogov v Črtovi in svoji podobi, se mu je vsilila neprijetna misel, ali ni bil morda izbran samo za to, da nekoga drugega privede do svoje naloge, da je bil torej izbran za vodnika. A vendarle, to bi bilo kljub vsemu nadvse presenetljivo. Za šamanstvo so bila namreč njegova izhodišča najbolj primerna in ustrezna. Biti skrbnik skupnosti, a vendar ves čas ostati ob robu, usmerjati želje drugih, a ostati brez lastne želje, za to je bil on zagotovo najbolj primeren. Ob tej pomisli pa ga je v slapovih voda pod tušem spet nekoliko stisnilo. Kajti če je res bil izbran on, se zoper določenosti ne bi smel pregrešiti s hlastanjem po drobcenih srečicah. To pa je bil pri sklepnih dogodkih tudi njegov delež krivde, če je že res bil izbran on, si je moral priznati in poočitati, ko je stopal izpod tuša in segel po brisači.

			Bil je nekoliko prezebel. Kljub sončno razbleščanemu dnevu. Vendarle se je pomlad šele prav pričela. Prepričan je bil, da to jutro ni nihče zakuril. In tudi to, da se je Črt tako kmalu izvzel iz njune kurjaške zaveze, mu v tistem jutru ni pomenilo nič dobrega. A je bil vseeno odločen verjeti, da to vendarle ne pomeni, da bo spet moral nekaj vzeti nase. Če so namreč na tem srečanju tako zlahka dosegli odpuščanje bogov in lahko upravičeno verjamejo, da bo odslej za vsakogar od njih vsaki naslednji dan nekoliko večji in polnejši, potem je kljub vsemu opravil svojo nalogo. Navsezadnje so se najprej predvsem drugi zaštrenali med sabo. On je samo stopil med bogove in skrbel za druščino, da se ne bi poklali med sabo; čeprav ni mogel, da si ne bi znova očital, je na koncu vendarle hotel nekaj zase. Je samo narobe razumel, se je opravičeval pred sabo, da je tisto, česar se je hotel polastiti, pravzaprav darilo? Šamanom posvetnost ni prepovedana – kakor je vsaj on razumel stvari -, pa naj še tako morajo ostati ob robu družbe. Šamani niso kot naduti zategnjeni farji. Česa takega njegovi bogovi od njega pač niso zahtevali. Ne, ni znal presoditi, do kod je sledil nalogi in kdaj je pričel slediti želji. Je bilo to že na začetku, ko se je iz votline vrnil mednje? In tako nikoli ni zares sledil bogovom, ampak je samo hotel v svetu izpostaviti sebe? Potem svoji nalogi ni bil dorasel in to si edino tudi lahko očita. Vendar pa, kako naj človek povsem gotovo ve, kdaj se mu nekaj daje, kdaj pa si samo neupravičeno prilašča? Po drugi strani pa, če je zdaj na koncu vse tako dobro in vse tako prav, mar potem ni tako, kakor so hoteli bogovi?





***


			Gordana je sedela pod skednjem in kadila. Prebudila se je zgodaj. Ko je vstopila v jedilnico, ni bilo še nikjer nikogar. Skuhala si je pravi čeber kave in se z njim umaknila pod skedenj, Tam je potem preprosto obsedela. Sonce je bilo že več kot pol poti do srede neba, ona pa je še vedno sedela pod skednjem, v drobižastih požirkih srkala zadnje ostanke kave in kadila. Dosti je kadila na tem srečanju, tudi ta dopoldan, tako da jo je že kar skrbelo, da ji cigarete, ki jih je prinesla s sabo, ne bodo zadostovale do ponedeljka.

			Pod skednjem sicer ni bila tako namrgodena kot večino srečanja do zdaj, pa to ne samo zato, ker je bila tam sama. Bila je preprosto zadovoljna, da se tisto, kar je bilo ves čas v zraku, ni sprostilo, ali pa da so pač vsi v teh treh letih preteklost zadosti predelali, da si lahko gledajo v oči brez strahovitih ognjev. Razumljivo, da so bili do sinočnje Cirilove spravne večerje nekoliko napeti. Da se bo sprostilo, je bilo še najbolj verjeti. A tri leta so vendarle tri leta in v treh letih marsikaj mine, v treh letih marsikaj pozabiš in odpustiš. Zdelo se ji je, kot da so si sinoči samo rekli – in to brez velikih besed in brez Cirilovih usodnih obredij – da so pozabili in preboleli. Zato pa se je sinoči tudi tako zlahka odločila za skakanje čez ogenj, čeprav ji že dolgo ni bilo več do takih neumnosti. Predvsem Cirilovih ne.

			Pod skednjem pa si je vseeno morala priznati, da niso delili samo ognjev, ampak tudi veliko prijetnih spominov, Bili so lepi časi, ko so se spoznali. Ravno je pričela študirati, še vsa malce preplašena in negotova, še vsa malce cmerasta, kot se za tako punco v takih okoliščinah tudi spodobi, oni pa so bili že dodobra utrjeni. Bili so Jelkina druščina, njeni vrstniki, tako kot Jelka tri leta starejši od nje, in ker je tako naneslo, da je ob prihodu postala Jelkina cimra v študentskem domu, so postali tudi njena druščina. Takoj so jo sprejeli medse in med njimi se je počutila res prijetno. Bila je najmlajša v druščini in kot taka skoraj pod patronatom. Bili so ravno pravi privez za čas ko so jo leta pognala od doma. Jelka ji je postala celo nekoliko kot sestra, ki je kot edinka ni imela, zato ji je bilo pod skednjem prav žal za svoje poznejše ravnanje.

			A si ni tudi zamerila. Še vedno je bila skoraj povsem prepričana, da najbrž res ni imela nobene druge izbire, že od brucovanja naprej ne. Tam je namreč spoznala njega, ki je bil njihov znanec s študentskega časopisa. Na brucovanju je bila sicer edina brucka, da so se ji lahko res posvetili in jo med igrami tudi pošteno napili. Saj ni več vedela, ali je res samo tako vestno sodelovala v hudomušnih študentskih igrah ali pa je bilo tudi zaradi njega, ampak na tistem brucovanju je streskala džus vodk, da je bilo veselo, On pa se tudi ni dal dvakrat prositi, ko jo je bilo treba podpirati na stranišču in pod drevesom pred študentskim domom. Nakar je Jelka vsem po vrsti prala možgane, da bi res lahko malo bolje pazili nanjo. Ob tisto drevo se je po brucovanju večkrat poslanjala, kot da bi bilo tam shranjeno nekaj njunega, čeprav sprva ni povsem razumela zakaj se ji njuno srečanje zdi tako pomembno. A padel ji je v oko in je potem hotel tudi dlje. Take so pač prve ljubezni, se je grenko posmehnila pod skednjem in znova prižgala. Dolgo poka nebo, da se na koncu izcimi ničev ništrc. Grenak posmeh pa je samo prekrival neprijetnost ob pomisli, da je ta kraj še vedno prežet s tisto staro bolečino. Ne, še vedno ni povsem vedela, zakaj je sploh rinila na srečanje v to zakotje. A zdaj je bila pač tu in na srečo se je tako razpletlo, da se bo dalo zdržati do ponedeljka.

			Na tistem brucovanju se sicer ni nič izcimilo in dolgo niti ni želela, da bi se. Samo rada je poslušala o dogajanju na študentskem časopisu, pri katerem je sodelovala druščina, rada se mu je kdaj skrivoma zastrmela v oči, kadar je tako naneslo, da sta bila skupaj v družbi, nosila ga je s sabo, ko je s kolesom valovala po mestu, kaj več pa ne. Bil je samo vse bolj prisoten. Padel ji je v oko in je potem hotel tudi dlje.

			Dokler se ni tudi sama udeležila mladinskega tabora. Skupaj z druščino je sodelovala v novinarski delavnici, ki je pripravljala posebno izdajo študentskega časopisa. Spremljali so delo ostalih delavnic, prečesali znamenitosti vasi po dolgem in počez, čeprav ni bilo veliko videti, to je že treba priznati, pripravili pogovore s pomembnejšimi prebivalci vasi, čeprav že takrat v vasi ni bil kaj veliko ljudi. Predvsem pa tiste debate ob rdečem vinu do zgodnjih jutranjih ur. Navdihujoče, ni kaj. In on. Predvsem on. Oboževala je njegovo znanje, vnemo in zagon in se kar topila, ko sta se kdaj nasmehnila drug drugemu in se je zdelo, kot da nekako iščeta v bližino, kot da je samo treba izbrati pravi trenutek, da si bosta lahko rekla. Pa si nista rekla. Predvsem on ne. Zgodila se mu je namreč druga. Se je že takrat pričela pripravljati na maščevanje? Je tisto res bilo maščevanje ali pa človek samo ne more vedeti, v čem se bo odrazilo prikrito, ne more imeti tega povsem pod nadzorom? O tem se pod skednjem ni mogla odločiti. Spomnila se je samo bolečine in ni ji bilo prijetno ob spominu. Šele ko ju je takrat zagledala skupaj, je spoznala, koliko ji je pravzaprav do njega. Zasekalo je in ni hotelo nehati, pa naj se je naslednjega, zadnjega dne mladinskega tabora še tako zatekala na dolge samotne sprehode, se umikala pogledom in vprašanjem, kaj da je kar naenkrat z njo, in se na večer pred odhodom zgodaj odpravila spat. Eh, take so pač prve ljubezni, je puhnila dim pod skednjem in se ponovno začudila, da je po vsem tem času toliko tiste stare bolečine še vedno shranjene v njej. Da se je udeležila srečanja v zakotju, se ji tudi po Cirilovi spravni večerji ni nič manj zdelo napaka.

			Pod skednjem si je bila naposled pripravljena priznati, da je tudi na tem srečanju še vedno malo bolelo iz istega razloga kot pred časom. Zgodila se mu je druga in drugi je bil povsem predan, a kljub temu je veliko vedel o njej in ni z ničimer prikrival, da mu to tudi godi. In je znal izkoristiti v pravem trenutku, a se zato na tem srečanju ni obnašal nič drugače, kot je od njega pričakovala. Se delal, kot da zanj ni nič več od Iztoka. Zato pa je bila tudi ves čas tako namrgodena, saj se je počutila nekoliko krivo pred sabo, ker je sploh rinila sem in v prastare bolečine. Prastare? Nekaj v njej zagotovo še ni povsem pozabilo, da je rinila sem samo zato, da bi ga spet lahko videla. On pa. Ni se dalo spregledati, da v tem trenutku zanj najbrž res ni nič več od Iztoka. In take stvari ne morejo ne boleti. Kajti zagotovo je bila zanj manj od Cirila, s katerim sta vsa ta leta imela neko svojo zgodbo. No, če že ni bil Ciril zanj več celo od Jelke, se je nekoliko hudobno posmehnila v sebi, a vseeno se ni mogla znebiti občutka, da s to pomislijo morda sploh ni daleč od resnice. Ženski obrazi so namreč zamenljivi, moške zaveze pa so vse kaj drugega. Bila je vseeno vesela, da se je srečanje do tačas vsaj tako dobro razpletlo, kot se bo najbrž še preostali čas do ponedeljka.





***


			Gordana se je motila, ko je pomislila, da je prva pokonci. Črt in Iztok sta vstala že dolgo pred njo. Ob bledem svitu. Skuhala sta si kavo in malce posedela v jedilnici, pogovor pa jima ni stekel, ker sta se oba zbudila z željo po sprehodu; in ker sta si oba želela ta užitek privoščiti povsem sama, jima ni bilo pogodu, da sta takole trčila drug ob drugega in se nobeden ni mogel preprosto dvigniti in odpraviti, ne da bi drugega povabil zraven. ravno to pa je bilo tisto, čemur sta se hotela na vsak način izogniti. Saj ne, da ne bi vedela kaj drug z drugim, če bi se odpravila skupaj, a vsak je pač hotel biti malo s sabo, zato sta kar sedela, v bistvu pa je vsak samo iskal primeren trenutek in izgovor, s katerim bi se lahko brez slabe vesti odpravil naokoli po svojem, drugega pa preprosto pustil za mizo.

			Črt se zaradi tega sicer ni pretirano vznemirjal, saj se mu ni zdeli preveč nujno, da bi želji, ki se mu je utrnila med prebujanjem, tudi ugodil. Bila je namreč bolj kaprica kakor želja. Preprosto si je zaželel kave kot v kavarnah v mestu in čeprav je vedel, da spodaj v vasi ni nikogar, ki bi mu jo tudi postregel, se je odločil, da se malce sprehodi po vasi in posedi na terasi zaprtega gostišča. Ta kaprica pa seveda ni bila nekaj, za kar bi se bil pripravljen boriti do zadnje kaplje krvi. In tudi Iztok ni deloval, kot da bo preveč marnjal za svojim. Tako sta torej samo sedela v prazno. Potem pa je Črt čez čas pomislil, zakaj človek želje ne bi preprosto uresničil, če se mu že zdi smiselna – za take malenkostne kaprice se vsekakor ni kanil izgovarjati na nadosebno -, naznanil, da si bo stopil malo ogledat vas, in se preprosto odpravil. Šele ko je že ubiral korak od domačije proti vasi, si je bil pripravljen priznati, kaj se mu je v resnici utrnilo med prebujanjem in zakaj se je torej sploh odpravil na teraso gostišča. Prebujenje je namreč začutil kot trenutek, ko s preteklostjo ni hotel imeti več ničesar opraviti. Ker pravzaprav niti ni več imel. Zato pa je bil tudi tako zlovoljen med tistim vzpenjanjem v reber v četrtek po nekaj kozarčkih preveč. Ker je med nazdravljanjem s Cirilom postajal takšen, kot je bil nekoč, takšen, kot ni bil že dolgo, takšen, kot ni hotel biti več nikoli. In samo še toliko bolj odločno je ubral korak navzdol od domačije proti vasi.

			Iztok se Črtu ni vsiljeval, ampak mu je dopustil, da preprosto odide, počakal kakih deset minut in se nato tudi sam odpravil na sprehod. Odločil se je, da bo verjel Črtu, kam se je namenil, in se bo raje napotil proti gozdu, da se ne bi srečala. Hotel je biti malo s sabo, proti gozdu in votlini pa ga je speljala tudi želja, ki si je ni zlahka priznal. Seveda. da bi vsaj še enkrat srečal tisto dekle.





7.poglavje


			Črt je v vasi naletel na tisto vsakoletno vaško srečanje, o katerem jim je bil v četrtek med piknikom, ko jih je obiskal z litrom žganja, pravil Peter in jih nanj tudi povabil. Bila je prava gneča. No, ni bilo sicer veliko več kot trideset ljudi, a glede na to, da so srečanje do tačas prebili tako rekoč sami, razen onih treh v rebri, je bila že to prava množica. Ljudje so stali v gručah po vsem vaškem trgu in se pogovarjali. Ob cerkvi je opazil Viljema in Mojco – Petra ni bilo z njimi in tudi v množici ga ni opazil -, a se ni odpravil do njiju. Odločil se je za kavo. Da. Za kavo. do tačas je namreč opazil, da so v vasi za praznično srečanje usposobili celo gostišče, na terasi katerega sta bili še dve prosti mizi, in priložnost za gostilniško kavo je vsekakor nameraval izkoristiti, če mu jo je nadosebno že pripeljalo na pot.

			Sedel je za mizo v kotu terase in si naročil kavo. Postreglo mu je eno od treh čudovitih deklet v belem, ki so jih Cirilovi bogovi – je posmehljivo pomislil – očitno določili za priložnostno delo v gostišču. Svojemu okusu primerno si je posladkal kavo, z užitkom srknil prvi požirek in si prižgal omamno cigareto. In potem se mu je približalo samo.





***


			Se spomniš, kako se je vse skušaj pričelo? Hodil si na glasbene vaje v osnovni šoli, ne da bi se med tednom enkrat samkrat dotaknil kitare. Strmel si v note, o katerih se ti ni niti sanjalo, in kar nekaj brenkal. Inštruktorica se je sprva še trudila, ti dajala vaje v nedogled ponavljati, potem pa je obupala, preprosto preskočila na naslednjo vajo in poračunala, ti si pa brenkal. Si kdaj izstopil iz tega kroga? Si s takim znanjem na prireditvi ob slovesu od osnovne šole stopil na oder, punce so pele, ti si brenkal nekaj popolnoma drugega, celotna dvorana pa se je krohotala?

			Si kdaj izstopil iz tega kroga? Si kdaj odložil kitaro? pozabil si posmeh dvorane in v sredni šoli odkril besedo. Štancal si fanzine z napačno napisanimi angleškimi in francoskimi naslovi, kot da bi še vedno verjel, da se svet ravna po željah posameznika in ne ravno nasprotno. Bilo je namreč prezgodaj. Nisi imel dovolj znanja. Mahal si z velikimi besedami velikih mislecev in ustrezno zavil besedo, da je zvenelo prepričljivo. Da so ti verjeli. Da si bil glavni. A je bilo veliko prezgodaj. Pa si se vseeno z rahlo zamudo zvlekel na študij, nabiral dobre ocene, prepričljivo predstavljal seminarje in se na koncu zalezel še v študentski časopis. In si bil ravno dovolj starejši, da so ti verjeli. Da si spet lahko bil glavni.





***


			Študij in študentski čas sta imela v osnovi en sam in edini namen – da premaga oder v sebi – in pri tem je Črtu šlo zelo dobro. Po mladinskem taboru pa so se stvari korenito spremenile. Pravzaprav jih je korenito spremenil Ciril, ko je zataval v svoje šamanske blodnje. Sprva to Črta sicer ni motilo, prej pritegnilo, tudi njega so namreč take stvari zanimale, čeprav bolj s psihološkega vidika; dokler ni Ciril na koncu zbral vse svoje vneme in svoje namišljene moči investiral v nekaj, kar je vsem močno zaznamovalo življenje. Pri čemer pa, ni Črt niti za trenutek podvomil, čeprav se o tem s Cirilom pač ne bo prerekal, saj se je z nadomestniki za eno življenje zadosti nadebatiral, v prvi vrsti sploh ni šlo za moč, ampak samo za odvečni kurac, ki ga namišljeni šaman ni uspel nobeni vtakniti na čisto, zato je pač z njim rinil v stišja. Pa naj se od takrat še tako vztrajno izgovarja na bogove ali karkoli že. Tako da, kar se Črta tiče, si lahko sinočnjo spravno večerjo preprosto tudi nekam vtakne. Tako in nič drugače.

			Črta je sicer presenetilo, da ob teh premislekih ni čutil nobene jeze, pravzaprav sploh nobene čustvene napetosti ne. Po drugi strani pa si je bil na tisti terasi pripravljen priznati: kot ni imel nobenega pametnega razloga, da se srečanja ne udeleži, jih je imel še manj, da je zdaj tu. Ni dvomil, da se človek v življenju lahko zamoti z marsičim bolj smiselnim, kot je maziljenje trupla starih zamer nekdanjih prijateljev in vse bolj samo še znancev. Predvsem zato pa tudi ni čutil nobene jeze, sploh nobene čustvene napetosti ne, po drugi strani pa vseeno ni mogel odgnati nadležne muhe, ki se mu je spreletavala po spominu. Cirilovega komentarja ob Nadomestnikih, članku, ki ga je objavi v zadnji številki študentskega časopisa, ki jo je še pripravila druščina in s katero so predali posle mladcem. Da je on, Črt namreč, mojster izražanja jeze v zanikanju jeze. In da zna prikrito, kot da nič hudega noče, tudi sam prav dobro usekati. S tem se je na tisti terasi moral strinjati, ča naj še tako ni hotel priznati. Zato pa je tudi tako odločno odgnal nadležno muho iz spomina in se s še večjo vnemo posvetil dogajanju v vasi.





***


			Ciril je medtem očeden in urejen že zapustil kopalnico in stopal v spodnje prostore. Zastal je pred vrati kuhinje z jedilnico. Zaželel si je tistega, kar je marsikomu prva pomisel dneva. Kava. Kavo je res potreboval. A so ga nato pomladni sončni žarki, ki so divje udarjali skozi okno, prepričali, da lahko kava v tem trenutku tudi malo počaka, in se odločil, da za trenutek stopi ven in se nadiha svežega zraka. Obrnil se je in se po hodniku odpravil do zunanjih vrat domačije. Ko je nato prijel za kljuko, je za trenutek zastal. Jutranji razmislek se mu je strnil v bistveno vprašanje zadnjih desetih let: Sem šaman ali nisem? Skozi misli so se mu spreleteli vsi razlogi za in vsi dvomi, ki jih je v desetih letih od izkušnje v votlini naprej tolikokrat premlel, da bi jih lahko zdrdral na pamet ob štirih zjutraj po desetem pivu. Pravzaprav pa je samo obnovil podatke iz zbornika o šamanizmu, ki si ga je v teh desetih letih v knjižnici tolikokrat sposodil, da je broširana publikacija razpadla in so v knjižnici morali naročiti novo. Ko si je prvič sposojal nov izvod, so mu ga predali tako očitno neradi, da se je od takrat naprej odločil podatke obnavljati na pamet, če se mu že ni ljubilo narediti zapiskov.

			Če je v votlini res doživel religiozno izkušnjo, potem pot, za katero je bil določen, ni mogla biti nič drugega kot opravljanje poslanstva šamana. Šaman je namreč poklicni izvedenec, ki preko obreda, katerega osrednje dejanje je trans – ekstaza ali zamaknjenost – vzpostavi neposredni stik z drugimi svetovi in zmore komunicirati s spiritualnimi bitji, da bi pomagal svoji skupnosti, Šaman sicer ne more postati vsakdo. Da si za to vlogo izbran ali celo določen, kažejo posebna znamenja. To so najprej psihične motnje (shizofrenija, epilepsija, histerija), telesne pomanjkljivosti (grbavost, šepanje, odvečni prsti na okončinah) in bolezen. Šaman premaga bolezen, ko prehodi težko pot trpljenja, smrti in vstajenja, da bi vpeljan in potrjen uravnaval odnose svoje skupnosti s spiritualnimi bitji, da bi ta delovala v dobrobit posameznika in skupnosti. Nekatera ljudstva so prepričana, da je šaman izbran že ob rojstvu (no, ob telesnih pomanjkljivostih na to ni ravno težko pomisliti), večinoma pa na posebno poklicanost dečka in bodočega šamana kaže njegovo nekoliko drugačno otroštvo. Otrokov značaj je zaprt in kaže značilnosti psihične motenosti in nemira, v letih odraščanja nato nastopi klic in po odzivu nanj navadno pomiritev.

			Ciril v svoje znake ni dvomil, no, v mladosti ni bil ravno nor, čuden pa zagotovo, šepavost pa tudi ni kaj posebnega, a vseeno. Izkušnja v votlini in dekle, ki ga je v votlino privedlo in si nato prilastilo njegove sanje – pa naj se še tako zdi, da so bile to čisto navadne erotične sanje, navadna želja telesa – sta bila začetek šamanske iniciacije. Zagotovo. Da je bilo njegovo ravnanje ob dogodkih nujno, pa še najbolj opravičuje pomembno svarilo: klicu se mora šaman odzvati, sicer lahko hudo zboli.

			Da lahko nekdo naloge šamana tudi opravlja, morata biti izpolnjena še dva pogoja, ob katerih pa je Ciril ne samo čutil veliko manj navdušenja, ampak kar konkretno mrščil čelo. Druga stopnja usposobitve šamana je učenje pri izkušenem mojstru, ki šamanskemu pripravniku posreduje nujno potrebno kodificirano formalno znanje. Cirilu bi znanje po vrnitvi z mladinskega tabora moral predati vešči šaman, ki bi ga prepoznal in izbral kot svojega naslednika. Tu pa je njegova odločenost, da se klicu odzove, naletela na prve resne težave, ne samo s šamanom, katerega naslednik naj bi bil, ampak tudi s samim znanjem, ki naj bi bilo osnova njegovega prihodnjega delovanja. Šaman, ki ga je prepoznal in izbral za svojega naslednika, bi lahko bil samo starec iz izkušnje, torej bi bilo urjenje v rokah notranjega vodnika v sanjah. Drugačnega si niti ni znal zamisliti. Šamanov namreč v našem svetu pač ni več … vsaj on ni poznal nobenega.

			Ko se je torej pred desetimi leti z vsem bitjem pripravljal, da se odzove klicu, je naletel na dve precej resni težavi. Prva težava: vodnik. Starec se v njegovih sanjah, kjer bi glede na okoliščine edino lahko opravila urjenje, ni hotel pojaviti, ampak jih je prepustil mladenki, s katero pa sta v sanjah počela vse kaj drugega, kot usposabljala bodočega šamana. Druga težava: znanje. Seveda je po zborniku o šamanizmu – za šamanizem je vedel, tako da je bolj intuitivno kot ne po vrnitvi z mladinskega tabora pomislil nanj – posegel po čtivu o slovanskih poganskih prednikih, saj ga je zbornik dovolj nazorno podučil, da so prežitki poganske kulture, ki jih je našim prednikom uspelo skozi čase pretihotapiti mimo krščanarjev, zagotovo povezani s šamanizmom, ki so ga slovanska ljudstva prav tako poznala. A vendar že takrat ni dvomil, da se ne moremo samo na pamet naučiti priprošnjih obrazcev in jih žebrati, ali pa natrenirati obredov iz nekih že zdavnaj minulih časov in jih pričeti na enak način tudi izvajati. O tem je bil še bolj prepričan, ko se je nekoliko razgledal po sodobnem šamanizmu, ali pač tistem, kar se je kot tako predstavljalo, mahanju z rokami, prižiganju sveč in kadila ter kropljenju z alkoholom in dišavami, z obveznim žebranjem molitev seveda, kar se mu je zdelo navaden otroški vrtec.

			Še bolj je bil razočaran nad modernim poganstvom svojih vrstnikov. Ko se je namreč enkrat med posedanjem v gostilni pred vrstniki zagovoril o svoji izkušnji v votlini, so ga urbani pogani povabili na kres. Praznovanje s kresom, kakor so svoje norenje imenovali, je bila v resnici navadna pijanska žurka: posedanje s pločevinkami piva in obveznimi džointi ob kresu, z vmesnimi ekskurzi o slovanskih bogovih na podlagi nezanesljivih podatkov, ki so jih sneli s spleta, in ponorelo skakanje čez kres, sicer iz varnostnih razlogov precej skromno, ko so bili vsi skupaj dovolj pijani in zadeti.

			Saj ne, da Ciril ne bi zvrnil kakega piva in potegnil kakega dima. Na koncu je celo še sam skočil čez ogenj, sicer samo enkrat, pa je zato, ker ni bil ne dovolj pijan ne zadet, ampak ker je bil navsezadnje vendarle šepavec, zaradi česar so si urbani pogani z njegovo varnostjo v svoji pijanosti in zadetosti dajali toliko opravka, da si ga je izboril iz gole užaljenosti in nato preostanek noči presedel ob strani. In med opazovanjem orgiastičnega norenja poganske mladeži tudi sklenil, da če je bil v votlini izbran za to, naj tisti, ki ga je izbral, na njegovo sodelovanje preprosto pozabi. Orgiastično norenje, ki so ga sodobni pogani imenovali praznovanje s kresom in na katerem se je znašel kmalu po izkušnji v votlini, je bilo razlog, da je moral svoje šamansko urjenje preložiti (če ga že ni nič manj kot opustil), vsaj dokler mu ne bi nekdo pokazal prave ali vsaj nekoliko bolj smiselne poti.

			Potem pa se je pokazalo, da na koncu vendarle odločijo bogovi. Pot se je razkrila sama. Starec iz sanjske izkušnje se je kakih sedem let po njegovem vstopu v votlino in po kresovanju z urbanimi pogani naselil v sanje nekoga drugega, kar se je pokazalo kot usodno. Ko je do poslednjega dvoma preučil situacijo in se prepričal, da je to resnično njegov starec, se je delu s sanjami, čeprav niso bile njegove, popolnoma posvetil. Ali pa sem se vendarle motil in te sanje niso bile moja naloga? In niso imele z mano ničesar opraviti?





***


			Jezno je pograbil za kljuko, odločno odprl vrata in stopil na plano. Za mizo pod skednjem je opazil Gordano. Naklonjeno se je odpravil do nje. Naletel pa je na odziv, ki je bil za druščino značilen od dogodkov naprej. Gordana se je namrgodeno potegnila vase, že ko ga je videla prihajati, in potem tudi komaj zmogla kak malobesedni odziv na vse njegove poskuse, da bi kako rekla, pa če kaj še tako banalnega, da se je na koncu samo poklapano odvlekel nazaj proti domačiji, odločen ,da si naposled vendarle skuha tisto kavo. Bilo bi mu prav, če v kuhinji ne bi naletel na nikogar, ker mu do nikogar v tistem trenutku niti ni bilo. Po vsem, kar je založil in odtrpel zanje, se mu je njihovo mrgodenje in obtoževanje izključno njega – še dobro, da ni vmes tri leta razen Iztoka nikogar srečeval – zdelo precej neupravičeno.

			Ko se je vračal proti domačiji, pa mu je notranji razmislek, ki se je med naprezanjem z Gordano pričel vrteti nekoliko mimo njega, podtaknil pomisel o tretji stopnji usposobitve šamana, na katero se je prej iz razumljivih razlogov potrudil ne misliti, saj je bila osnova vseh njihovih sporov po dogodku. Šamana mora skupnost po opravljenem urjenju obredno posvetiti, da lahko prične opravljati svoje zadolžitve, a tudi po potrjenem statusu ostaja na obrobju družbe. Šaman, ki se v svojih ekstazah dviga v nebo in spušča v podzemlje, ima dostop do izjemnih moči, ki pripadajo spiritualnim bitjem, kar ga odvezuje od vsakodnevnih opravil, a praksa, ki jo opravlja, je namenjena skupnosti, ki ji mora biti na razpolago. Šamanova naloga ni skrb za posvečanje praznikov in obrednega življenja skupnosti, ampak ravno komunikacija s spiritualnimi bitji, zato so njegove glavne naloge posredovanje v prepirih in reševanje konfliktov. Šaman nima nadnaravnih moči, ampak samo sposobnosti, da spiritualna bitja delujejo preko njega.

			Ko je stopal proti kuhinji z jedilnico, da bi si skuhal kavo – Sam, nikogar v prostoru, prosim bogovi! – pa je udarilo nekaj, kar se je zdelo kot spoznanje. Da ga je kar zmrazilo in si ni več samo želel da ne bi v kuhinji na nikogar naletel, ampak je pred srečanjem s komerkoli iz druščine začutil prav paničen strah. Najprej so udarila pravila, ki jih je v tistem težkem času znatno kršil. Šaman nad svojci ne opravlja šamanskih posegov. Tudi njihova mala prijateljska skupnost je bila nekakšna družinica in skrb zanjo je bila v tistem težkem času zagotovo njegova naloga, opravil pa jo je, kakor je najbolje znal ali kakor si je najbolj pravilno razložil sporočila bogov. Šaman pa se mora tudi odpovedati hlepenju čutov in čustev. Tega seveda ni težko razumeti: če bdiš nad čustvom in željo, ne vpletaj lastnega čustva in želje. Šamani so izbrani in kot takšni imajo dostop do področij svetega, nedostopnih drugim članom skupnosti, od katerih jih loči predvsem intenzivnost njihovega religioznega izkustva. Ta majhna mistična elita bdi nad dušo skupnosti, ker ima samo ona neposredno stik z njenimi skrbniki.

			Ampak moj poseg so vendarle določili bogovi! Kot bistven del procesa! se je skušal obraniti pred spoznanjem, ki je planilo na koncu in je bilo pravzaprav nadvse preprosto: njegovo ravnanje morda sploh ni bilo ne naloga bogov, ne njihovo darilo, ampak samo poskus izsiliti nadomestilo za čas, ki ga je prebil v osami vere, da se je njegova zatrta hotnost lahko polaščala samo še sanjskega dekleta; izsiljevanje nadomestila pa si je privoščil v okoliščinah, v katerih se mu je pričelo zdeti, da se je osamil vnemar (in se morda tudi je, kar se mu je zdelo najbolj grozljiva pomisel tistega jutra), saj je bil morda izbran za to, da izbranemu pripravi prostor. In se je torej z vsem, kar se mu je med dogodki zdelo kot njegova naloga, boril samo za poslednje ostanke izbranosti, ker mu je to edino še preostalo.

			Ne preseneča torej, da mu je kar padel pogled, ko je v kuhinji zagledal Jelko, še manj pa preseneča, da je, ko je takole stal pred njo, njegovo notranje že pričelo iskati razloge, da bi uvid, ki je udaril, čim prej zaobšlo.





***


			Črt je na tisti terasi moral sedeti že kako poldrugo uro, v vasi pa je bilo vse še vedno tako kot ob njegovem prihodu. Do tačas se je sicer na vaškem trgu prisotnim pridružilo še kakih dvajset ljudi. Zbrani so v gručah postavali v sproščenih razgovorih. Njega pa kot da ves ta čas nihče ni opazil. Niti tisti ne, ki so posedali na terasi, uživali v kavi in razgovorih ter vmes razumljivo malo poduhovičili pred mičnimi dekleti, ki so stregla. Ni se mu zdelo, da bi zbrane v vasi in gostišču motil in bi mu to poskušali pokazati z ignoranco, ampak je bolj bilo tako, kot da bi se njegov užitek gostilniške kave, povsem dostojne tistim v mestu, in njihovi sproščeni razgovori odvijali v vzporednem svetu. Da je celo potrkal po skodelici, ki jo je ravno izpraznil, jo dvignil v zrak in potresel, nato pa se odločil preveriti, ali je vse to v vasi sploh resnično. Res se je namreč zdelo bolj kot sanje.

			Seveda ni niti pomislil, da bi se poskušal vriniti v katero od družb ali celo planil v sredo dogajanja v vasi in kar nekaj hotel od tam zbranih, to nikakor niso bile njegove strategije za reševanje bivanjskih stisk, ampak je preprosto poklical tisto dekle v belem, ki mu je pred časom postreglo kavo, in si naročil novo. Dekle mu je svežo skodelico kave kar se da hitro tudi prineslo, pač glede na gnečo v gostišču, saj se je medtem za šankom nagnetlo nekaj novo prispelih mladcev. Ko si je svežo kavo svojem okusu primerno posladkal, si je moral priznati, da to pravzaprav ni bil ravno nek eksperiment, saj je samo ponovil manever izpred poldruge ure. Kateremu svetu pripada dekle, ki mu je že dvakrat postreglo, in katerim svetovom nasploh pripadajo njegova skoraj mestna kava in sproščeni razgovori v vasi, pa je vedel še manj.

			Nagib, da bi morda vseeno stopil do Viljema in Mojce in skušal z njimi kako reči, je tako razumljivo opustil, še preden je sploh prav razmislil o njem. Odločil se je preprosto počakati. Posedeti. Videti. Se bo že razkrilo. Kave, ki je omamno dišala, pa tudi ni hotel kar pustiti. Z užitkom je srknil prvi požirek in si prižgal omamno cigareto. Tisto, kar je prej vstopilo samo, pa se je odločilo povedati do konca, kar je imelo povedati.





***


			Čas je tekel, ti pa si se vedno bolj zavozlaval. Ko si dokončno spoznal, da načrtov ne boš mogel speljati na predvideni način – ko si študij dokončno obesil na klin – ste pri študentskem časopisu ravno morali odstopiti prostor mladcem; ampak nekaj je bilo vendarle treba. Oklenil si se edinega, kar ti je preostalo. Samostojna kariera. Potem pa je bilo treba preživeti Cirilovo delo na Jelkinih sanjah in vse, kar se je iz njegovega podviga napletlo. Potem je bilo treba nekaj z okoliščinami, bolečino in jezo. A kaj si mogel drugega, ko je Jelka nenadoma sporočila, da delata? Kaj pri milem vragu lahko Jelka dela s Cirilom? No, pa si vseeno preživel. Človek vedno preživi, kaj pa naj drugega. Jelka je po izkušnji z nadomestnikom sicer privekala nazaj, ker da bi še vedno lahko in take, a sta si morala priznati, da mora miniti nekaj časa, kaj bi drugega. In so minila cela tri leta jebemti!





***


			Črt si je bil na tisti terasi pripravljen priznati tudi, da ga Jelkino druženje s Cirilom ni motilo samo ob ognjih, v katere so se zapletli, ampak že na samem začetku, ob njunem delu. Marsikaj, kar je na začetku težavnega obdobja izrekel in samo še bolj zapletel že tako zapleten odnos z Jelko, je bilo samo odraz jeze na žensko, ki mu po eni strani ne pusti več do sebe in hodi neka svoja pota, po drugi strani pa se dela, kot da je vse povsem običajno. Ženske tako vmesnost odlično obvladajo. Slika brez tona in podobno. Da se kot bikec zaganjaš v vrata prostora, v katerega ti ni več dopuščeno vstopiti, obenem pa je tako, kot da nikoli ne bi niti izstopil. No, ko je Jelka pričela delati s Cirilom, njemu pa je preostalo samo mrgodenje, je naposled prišel čas, da dokončno premaga oder v sebi: da z vso vehemenco, predvsem pa znanjem, izkušnjami in položajem, kar si je po svojem mnenju nabral in priboril pri tistem študentskem časopisu, vstopi v prostor.





***


			O! si znova stal na tistem odru. Študentski časopis je bil navaden otroški vrtec. Kar so ti za vnemo, znanje in zagon laskali in kar so se ti smehcale (in včasih tudi nastavljale), je bilo v resničnem svetu vredno toliko kot traktor s hribovskega zakotja na velikomestni obvoznici. Naj namreč v hribovskem zakotju še tako padajo na kolena pred velikanskim zelenim traktorjem, ti na velikomestni obvoznici, po kateri se vlečeš štirideset na uro, samo mahajo in trobijo, predvsem pa te na veliko preklinjajo. Si sploh kdaj stopil s tistega odra? Si sploh kdaj odložil kitaro? Ne, si bil odločen, karkoli že, samo nikoli več na tistem odru! A zakaj te tisti oder še vedno tako zahrbtno zadeva? Našel si službo, kot varnostnik si se z vso vehemenco vrnil v študentsko naselje – ha ha -, našel si stanovanje, ravno pravšnje zate, poiskal si življenje, ravno po tvoji meri ukrojeno. Kaj te zdaj sploh še brigajo Cirilova simbolna dejanja in tvoje lastno ravnanje in kar se je takrat izcimilo iz vsega? Če že je nadosebno, potem ti svoje mnenje več kot zadovoljivo sporoča preko intuicije in s tem si v svojem skromnem življenju več kot zadovoljen. Kaj te zdaj sploh še briga, da se vaščani enkrat na leto zberejo na sedmini umirajoče vasi? Kaj te briga, da se je nesrečni pisar pred štiri tisoč leti zavlekel v svojo čumnato, ker da so njegove tablice najbolj diletantske v mestu? Koga to še zanima in o čem to še odloča?! Končalo se je, kot se bo končalo tudi tvoje, pa naj se še tako obtožuješ in dolbeš vase za vsako kitaro, za vsak oder svojega življenja. Prah si in v prah se povrneš. In to je vse. Nič več nič manj.





***


			Z iskreno naklonjenostjo se je razgledal po dogajanju v vasi. Ampak, mar vse to vendarle nekaj ne pomeni? Mar ni tako, da je vsako pot, na katero stopiš, treba prehoditi do konca? In potem tudi druščino dogajanje v vasi vsekakor zadeva?

			Samodejno je pograbil mobitel in poslal Jelki sporočilo.

			Pridite dol v vas.

			In potem nič manj samodejno vzel iz suknjiča denarnico ter iz nje izrezek iz časopisa, ki ga je iz čiste hudobije nosil vsa ta leta s sabo. Sicer ni bil prepričan, da je še v denarnici, ampak je seveda bil. Nekoliko zdelan po teh letih, a besedilo na njem je bilo še vedno povsem berljivo.

			Nadomestniki. Članek iz zadnje številke študentskega časopisa, ki jo je še urejala druščina in s katero so posle predali mladcem. Nasmehnil se je in niti podvomil ni, da bo članek prebral. Razgrnil ga je in listek se je v rahlih zavojih odvrtinčil na tla. Seveda ga je pobral. Brez dvoma. Se povsem sproščeno razkomotil na stolu in pričel brati:





Nadomestniki


			Saj ste vsi že kdaj spoznali dobrodušnega prijatelja, ki vam je stal ob strani v vseh težkih trenutkih življenja, ki vas je znal razumeti, ko vam z žensko ni šlo najbolje, ki je znal uspešno pomiriti tudi njo, na koncu pa je pristal z njo v postelji. Saj ste vsi že kdaj spoznali prizadevnega sodelavca, ki vam je pomagal v najbolj težavnih zagatah, v resnici pa vam je samo ves čas gledal pod prste in čakal na kako vašo primerno napako, ko se bo lahko žrtvoval za ugodno rešitev neprijetnega položaja – in vas nadomestil. Saj ste vsi že kdaj spoznali prijaznega brkatega soseda, ki vas je dan za dnem spoštljivo pozdravljal preko ograje, na koncu pa pridrvel na dvorišče z enakim avtomobilom, kot ste si ga dolgo želeli in z odrekanjem privarčevali vi. To so nadomestniki. Nadomestnikov je več vrst. Primeri, ki smo jih našteli, so samo najbolj očitne vrste. Nadomestnike lahko namreč srečamo na vsakem koraku. Vsakdo, ki ima doma polno lopo orodja, kosil pa bo iz takega ali drugačnega razloga vedno z vašo kosilnico, vsaj do določene mere boleha za sindromom nadomestnikov.

			Kako sploh nastanejo nadomestniki? Domnevamo lahko, da nikoli niso nabijali žoge na vaškem igrišču, niti se niso udeleževali gusarskih, indijanskih ali partizanskih pohodov v bližnjem gozdu, ampak so zasanjano nabirali rožice na travniku ali celo zaprti v svojo sobo po cele dneve prelistavali knjige. Zagotovo pa potem v šoli nikoli niso silili v ospredje, ampak so na šolskih izletih vedno sedeli samo ob oknu in zasanjano strmeli skozenj v neko povsem drugo življenje. Nadomestniki so namreč tisti, ki so bili v otroštvu nekoliko zasanjani, v največ primerih tudi debelušni. Različne šole psihoanalize se strinjajo z ugotovitvijo, da patologija nadomestnikov skoraj zanesljivo korenini v otroštvu in da imajo pri razvoju sindroma nemajhno vlogo starši. To so tisti starši, ki svojemu otroku nikoli ne dopustijo dovolj samoiniciativnosti, da bi zgradil lastni jaz na podlagi lastnih napak in bolečih izkušenj, ampak jim vedno ponujajo ali celo vsiljujejo svoje rešitve ali pa celo izzive opravijo namesto njih. Tako se nadomestniki naučijo poiskati odgovore na vprašanja lastnega življenja v sposojanju že preizkušenih modelov, svojo samouresničitev pa nemalokrat v nadomeščanju njihovih nosilcev. Pri vsem skupaj pa je še najbolj zanimivo to, da nadomestniki morda sploh niso izključno deviacija, ampak predvsem skrajna izvedba veščine življenja. Rodimo se v določen prostor in čas in družba nas z različnimi mehanizmi vzgoje in izobraževanja nauči, kako biti človek v konkretnih okoliščinah. Veščina življenja tako sestoji iz številnih priučenih modelov, naša svoboda pa v niansiranju njihove uporabe. Da si lahko sami izberemo partnerja, s katerim nam bo najlepše v življenju, če izpostavimo na videz najbolj svoboden aspekt našega življenja – vsaj v našem svetu – je seveda stvar naše svobode, a izberemo si ga vedno na priučeni način, različen v različnih časih in prostorih. Samo tako se v življenju počutimo varne in nadomestniki so to veščino izmojstrili do popolnosti, saj nikoli ne stopajo na nevarna območja neznanega, ampak raje prevzamejo in nadomestijo kot preizkusijo in ustvarijo sami.

			Nadomestniki nam tako s svojimi preživetvenimi strategijami zastavljajo vprašanje o naši lastni samobitnosti.





8.poglavje


			Jelko je Črtovo sporočilo prebudilo. Začudila se je, kaj da ga že navsezgodaj goni naokoli in kaj sploh počne v vasi tako rekoč brez žive duše, predvsem brez kake njemu tako ljube gostilne. Odprte seveda. Potem pa je ugotovila, da je ura pravzaprav že pol enajstih, in se še bolj začudila. Da je namreč tako dolgo spala, kar nikakor ni bila njena navada, pa to sploh ne samo med tednom, ko je bilo treba v službo. Pomencala si je oči, se v kopalnici uredila in oblekla, nato pa se odpravila v kuhinjo na kavo, si jo skuhala, sedla za mizo v jedilnici in se čudila, da ni v hiši srečala nikogar, niti ni bilo od nikoder zaznati nobenega glasu. In da je niso zbudili in povabili zraven, če so že kam šli. A da bi ob tej pomisli začutila tudi kaj užaljenosti, ni bilo dovolj časa.

			Nenadoma je namreč v jedilnico planil Ciril in izraz, ki se mu je, ko jo je zagledal, hipoma izčrtal na obrazu, ni dopustil dvoma, da mu nikakor ni do njunega srečanja. Začutila je, da je spet v svojem, kar jo je precej motilo, saj je bila prepričana, da po sinočnjem prijetnem večernem druženju nima več nobenega smisla riniti v stare svetove. Na pomisel se je odzvala povsem samodejno. Ponudila mu je kavo in še preden se je sploh lahko kako odzval, mu jo je že tudi nalila in mu na drugo stran mize položila skodelico. Ciril je bese, ki so se ga pričeli polaščati ob Gordani, odgnal nazaj v podzemlje, sprijaznjeno sedel za mizo, srknil že nekoliko mlačno kavo iz skodelice, ki mu jo je določila Jelka, in se ji sprijaznjeno prepustil.

			Jelka in Ciril sta med srečanjem sicer samo dvakrat ostala sama skupaj, med pripravljanjem spravne večerje in tokrat, čeprav niso ves čas tičali vsi skupaj, nad čemer se Jelka ni začudila nič manj kot nad tem, da je tako dolgo spala. Ciril pa se ni niti malo začudil, da je Jelka zastavila povsem vsakdanji pogovor in se ves čas skupnega posedanja odločno izogibala njegovi povsem očitni težnji, da bi se pogovorila. Kajti, da sta takole morda sploh ne po naključju obsedela skupaj, bi lahko bil povod, da bi vsaj nekaj rekla o tistem,. O čemer se pravzaprav nista nikoli zares pogovorila. A je projekt pogovor kmalu opustil, saj ga je Jelka vselej, kadar se mu je izzrcalilo v pogledu, da bo zdaj zdaj zastavil, pogledala tako namrgodeno, že skoraj sovražno, da ga je kar streslo in se je v trenutku vrnil k vsakdanjim temam. Da. Tudi Jelka je znala namrgodeno pogledati, ne samo Gordana!

			Jelka se vsakršni možnosti, da bi se pogovorila o tistem, ni izogibala zato, ker se ne bi želela pogovoriti – enkrat se bosta morala, o tem ni dvoma, čeprav, resnici na ljubo, bolj zaradi njega kot zaradi nje -, ampak ker ji je ob spominih še vedno postalo nekoliko nerodno, ne toliko pred Črtom, Cirilom in ostalimi, kakor predvsem pred sabo. Ni se še čutila pripravljene, da bi se s spomini spogledala zares. Kot je ravnala takrat, niso bila ravno njena ravnanja. Kot da bi bila res neka druga. Kar je bil morda tudi glavni razlog, zaradi katerega je bila že od trenutka, ko je vstopila v lovsko sobo v lesu z nekaj rogovja in nagačeno merjaščevo glavo na steni in lestencem iz slame na stropu, vsa na trnih. A vendar še vedno ni nikogar obtoževala, niti Cirila ne. Sicer pa Ciril sam ves čas poudarja, da človek takrat ni povsem on sam, ampak skozenj delujejo bogovi, čeprav je ona vedno bolj verjela Črtu, da si takrat samo bolj izpostavljen globljim, bolj otročjim delom sebe, s katerimi ne opletaš ravno vsak dan naokoli. No, kakorkoli že, med posedanjem s Cirilom se ni več točno spomnila, kaj je bilo prej ,ali naveličanost nad Črtovimi podvigi ali sanje, ali pa besi vendarle pridejo vsi skupaj. Postrojeni v vrsto. Spomnila pa se je, kako se je tisto, kar se nikakor ni prijetno končalo, sploh pričelo.





***


			S Cirilom sta sedela v kavarni v mestu, ker ga je naključno srečala med sprehodom, na katerega se je odpravila nadihat svežega zraka, ko se je Črt pred večerom spet odpravil na bogve kakšno novo usodno misijo. V nekem trenutku se je Ciril – ker iz razumljivih razlogov ni mogla povsem osredotočeno slediti njegovi standardni temi – nenadoma nagnil čisto do nje, da se je počutila že nekoliko neprijetno, in skoraj zašepetal:

			»Jelka, ti sploh verjameš, da sem šaman?«

			Odmaknila se je in ker jo je njegova vsiljiva intimnost odbijala, vprašala z nekoliko več pikrosti in posmeha, kot bi želela:

			»No, šaman, in kaj boš porekel na moje sanje?«





***


			V prvih sanjah sprva ni razpoznavala okolja, v katero je bilo dogajanje postavljeno. Sledila je samo starčevi vsakodnevni poti. Starec z brado in dolgimi svetlimi svilnatimi lasmi se je, odkar ga je strašni glas temnega boštva poklical v dopolnjeni čas, prebujal veliko pred drugimi. Leto se je namreč kmalu imelo dopolniti, ker se vsako leto mora dopolniti, ker se vsako leto dopolni, zato pa tudi ni bil brezskrben, ni bil prepričan, da se svet v poslednjih nočeh ne bo skril v temo. Prebujal se je v trdi temi in skrit v koči dolgo čakal. Šele ko so se ob svitanju dneva na svetlem pričeli zbirati tudi drugi, ki jih je komaj razpoznavala in ki so bili v nasprotju s starcem brez brade in lično postriženi, se je odpravil na vsakodnevno zaskrbljeno pot.

			Skrit v njihovih sencah je hodil za njimi, ki so vstopali v hram z darovi in priprošnjami, a ni bil brezskrben, ni bil prepričan, ker njihovi koraki niso mogli zakriti odtisov pradavnih stopinj, ki so hodile njegovo pot, a so bile obenem tako neizrekljivo daleč. Pritihnjene so bile noči zadnjega tedna, ko je čakal na prihod boštva, pridihnjen je bil v sebi, ko je vstopal v dopolnjeni čas in na večer predzadnjega dne zaklenil hram.

			Zadnjega dne se je nato ljudstvo potuhnilo in poskrilo po lesenih kočah. Spremljala je samo njegovo pot, njegov svet in njegovi so bili kot v slutljivih meglah. Stopil je v hram z metlico in s trdno zapahnjenimi usti čistil za praznik. Ni dihal v notranjosti. Zasopel je vsake toliko izstopil in zunaj lesenega hrama zajemal zrak, da ne bi niti en sam človeški dih oskrunil bivališča čezsvetnega. Boštvo ne sme biti okuženo z dotikom človeške sape. Na večer je bil hram pripravljen. Utrujen je stopal k počitku, da bi zjutraj vstal čim bolj pripravljen.

			Skupaj s starcem se je v sanjah prebudila v dopolnjeni čas in pričela razpoznavati njegov svet. Lesene koče. Leseni hram. Leseno obzidje. In druge, ki so se v skrbeh, a vendar v ugodnem pričakovanju s strašljivimi živalskimi glavami od zadnje letine zbrali pred hramom. Starec je počakal, da so bili zbrani vsi do zadnje glave, in se šele nato odpravil proti hramu. V skrbeh, a vendar s ponosno dvignjeno glavo. Bil je edini, ki ni smel podvomiti. To je bila njegova določenost in njegovo poslanstvo. S počasnim, a odločnim korakom je v sredi ljudstva stopil skozi naselje do njegovega obličja. Odprl je vrata hrama in vstopil. V ozadju je stalo mogočno boštvo.

			Leseno boštvo je bilo nadčloveške velikosti in je imelo štiri glave na štirih vratovih. Dve sta bili obrnjeni naprej. Dve nazaj. Dve sta gledali na levo. Dve na desno. Stopala boštva so bila zakopana v zemlji. Pred boštvo so bili položeni sedlo, uzda in velik okrašen meč s srebrnim ročajem v srebrni nožnici. Božanski nočni konjenik je bil namreč strašen bojevnik, zato je v levi roki držal lok. A bil je tudi skrbnik skupnosti, zato je v desni držal pivski rog, napolnjen z vinom.

			Starec je stopil do boštva, vzel iz njegove roke pivski rog in se zazrl v obete leta, ki je bilo pred ljudstvom. Gladina vina je bila daleč pod zaznambo. Strašno znamenje. Stisnilo ga je v prsih. A vedel je, da mora biti zato samo še toliko bolj predan in še toliko bolj odločen. Kar je ostalo od vina preteklega leta, ga je izlil v zemljo k zakopanim stopalom boštva v daritev, napolnil pivski rog z zadnjo letino, ponudil boštvu vino in ga pričel z močnim glasom rotiti, naj vendarle odvrne od ljudstva nausodeno. Nakar je na dušek izpraznil vsebino pivskega roga, ga ponovno napolnil in položil nazaj v desno roko boštva.

			Ljudstvo je pričelo z zaupanjem odlagati pred hram v daritev strašljive živalske glave. In potem pritihnjeno obstalo. Starec je s spoštljivo sklonjenim pogledom na brvi med boštvom in ljudstvom dolgo čakal. Bilo je kot stanje nekakšne popolne usodne negibnosti, da jo je za vse bolj svoje v tistem tujem drugem svetu vse bolj skrbelo. Po dolgem času pa so nato glavarji ljudstva prinesli hlebec v velikosti človeka, zalit z medom, sončev disk, v katerega so vse bratovščine ob zori pristavile določen mernik, mesečevo oblo, zameseno v prapodobo človeka, in ga postavili pred hram in starca, na brv med boštvom in ljudstvom. Ko je starec stopil za hlebec, je ljudstvo pridahnilo. Ko pa se je s celim telesom skril za hlebec in vprašal z močnim glasom boštva »Ali me vidite?«, je med ljudstvom završalo:

			»Ne vidimo te! Ne vidimo te! Ne vidimo te, ker te ne smemo videti! Ker če bi te videli, bi bilo, kot da bi zrli v koščeni obraz smrti! Ne vidimo te! Ne vidimo te! Sploh te ne vidimo!«

			Starec je zakričal izza hlebca:

			»Če me ne vidite, potem me tudi do naslednjega praznika nikar ne zaglejte!«

			Ljudstvo je s pridahnjeno spoštljivostjo poslušalo glas boštva in starec jih je nato, ko se je v svetno vrnil njegov glas, nagovoril k predanosti in zaupanju:

			»Prosite in uslišani boste. Zaupajte in dano vam bo. Strašni časi so pred nami. A vendar ne obupajte in ne klonite. Dvignite visoko v nebo svoje priprošnje, pa čeprav se na nebu zbirajo temni oblaki. Dvignite visoko v zrak svoje meče, kajti za obzidjem spet zbira vojske sovrag.«

			Ljudstvo je s huronskim glasom dvignilo v nebo svoje priprošnje in v neusmiljeni odločenosti dvignilo v zrak nabrušene meče.

			Obredu je sledila praznična pojedina, ki je bila tistega dne še posebej nezmerna. Zmernost, ki je v svetem času že tako ali tako popolnoma nespoštljiva do boštva, bi bila tistega dne ob zelo slabih obetih samo še toliko bolj nevarna, morda celo usodna.

			Jelka je sedela pri koncu praznične mize in bolj strahoma posegala po jestvini in vinu. A čeprav se prazničnemu zaklinjanju boštva ni mogla popolnoma predati, so ji bili njeni vse manj tuji in vse manj drugi. Zdelo se ji je celo, kot da se sploh ni ona znašla v nekem drugem svetu, ampak so, ravno nasprotno, oni vse bolj njeni v njenem lastnem svetu.

			Na nebu pa so se pričeli zbirati temni oblaki.

			Za obzidjem je pričel zbirati vojske krščanski sovrag.





***


			Ciril bi od navdušenja, ko mu je Jelka takrat pred nekaj več kot tremi leti povedala o svojih sanjah, skoraj padel pod mizo, saj so se mu njene sanje zdele nič manj kot potrditev tistega, v kar je bil prepričan po izkušnji v votlini in kar ga je tudi vodilo pri potikanju med policami mestne knjižnice: da se znanje, ki naj bi postalo temelj njegovega šamanskega urjenja, skriva v izročilu slovanskih prednikov, pa četudi so ga otročji pogani in zdravilci sčasoma pripravili do tega, da je že precej pred Jelkinim razkritjem velikih sanj svoj šamanski projekt preprosto odrinil na stran, če že ne sploh opustil. In je potem ob njenih sanjah razumljivo takoj spet padel vanj.

			Jelka se je ob njegovem vsiljivem navdušenju nekoliko umaknila. Seveda se je v sanjah pojavila s svojim lastnim telesom, nasploh vsa svoja, vseeno pa je bila dovolj poštena, da se ni prepustila Cirilovemu navdušenju in se je med pripovedovanjem večkrat opomnila na dejstvo, da vir, iz katerega so se sanjske podobe vzele, sploh ni bil tako hudo numinozen.

			Skupnost, ki ji pripada, je namreč taka, da se marsikateri njen pripadnik v mladih letih spomni svojo resnico postaviti v svetu tako, da napiše knjigo. In Črt je že bil take narave, da se ga je ta gensko pogojena skušnjava tudi polastila. Ko se je pripravljal na pisanje romana, ki ga nato ni nikoli napisal – kot pač marsičesa ni in najbrž niti ne bo zaključil – je privlekel v stanovanje romane svojih velikih vzornikov in v času, ko je v svetu ustoličeval sebe, tudi vedno večjih nasprotnikov iz tistih čudnih krajev ob reki, ter debelo monografijo o slovanskem verovanju in izročilu.

			Knjige so obležale na nočni omarici ob kavču. Črt jih je bolj ali manj samo prelistaval, tu pa tam kako uro bral, ko je našel dovolj časa, da se je lahko delal pametnega, to pa je bilo tudi vse. Njo pa so, tako odložene na nočni omarici, nekako nagovarjale, ko je sama ležala na kavču. Nekako vabile. Kot nekakšna skušnjava. In ker so bili tisto taki časi, da je bila na kavču veliko sama, ko je bil Črt na kaki usodni nočni misiji, jih je nazadnje tudi prebrala. Do zadnjega stavka. Romani je niso preveč prepričali in navdušili, čeprav so se ji zdeli kvalitetna literatura, zato pa ji je monografija o svetu slovanskih prednikov, ki so bili in minili, pripravila kar nekaj veselja. Pravzaprav jo je svet prednikov popolnoma prevzel in od prebranega sta ji še najbolj ostala v spominu obred s kruhom poslednjega samostojnega slovanskega plemena, ki se je zadnje upiralo krščanskim zavojevalcem, in pogreb s čolnom. Sanje, ki jih je sanjala v dneh pred naključnim srečanjem s Cirilom, torej niso bile nikakršen vstop v kolektivno nezavedno, kakor bi bil prepričan veliki jungovec Črt, če bi o tem pripovedovala njemu, ampak bolj natančna obnova notranjih predstav, s katerimi si je med branjem predstavljala obred s kruhom; za samo božanstvo pa je tako ali tako imela predlogo, saj je bila v monografiji objavljena tudi ilustracija.

			Ne preseneča torej, da na tisti kavi ni podlegala Cirilovemu navdušenju, ker on bi njene sanje premleval do jutra, če bi bilo treba. Njuno večerno druženje je kljub njegovi očitni razočaranosti na hitro zaključila in se nato v naslednjih dneh prav tako ni odzivala na njegove poskuse in prepričevanja, da se o njenih sanjah na vsak način morata podrobneje pogovoriti. Poskusil je štirikrat: enkrat je telefoniral in poslal tri sporočila. Ni se odzivala, ker se je predobro zavedala, da so sanje malo iz melosa romanov – pravzaprav pa je z njimi samo obnavljala izkušnjo svoje najljubše junakinje iz ene od tistih knjig – malo iz notranjih predstav ob branju monografije o svetu prednikov, nikakor pa ne taka čarovnija, kakor jo je poskušal prepričati Ciril.

			Le da se potem z njenim izmikanjem niso strinjali bogovi, s katerimi je nenadoma pričel opletati Ciril, ali pač Črtovo kolektivno nezavedno in njegovih jungovcev iz tistih njegovih čudnih krajev ob reki. Ciril si je do naslednjega srečanja, za katerega se je nazadnje le odločila, iz knjižnice znova privlekel vso razpoložljivo literaturo o slovanskih prednikih, jo ponovno do zadnjega stavka prebral in tudi obnovil vse sezname bogov in obredov, pa še pristavil zraven nekaj novih, na katere je naletel ob tem razmahu.

			Jelko je namreč v razmiku desetih dni obiskalo še dvoje sanj, v katerih je dospela do pogreba s čolnom, na katerem pa so ji sanje namenile tako vlogo, da si sporočil bogov (ali pač kolektivnega nezavednega) ni več upala zanemarjati. Bila je seveda dovolj bistra, da je razumela, da sanje – čeprav vseeno malo iz notranjih predstav ob branju monografije o slovanski preteklosti, malo iz melosa tistih romanov – nekaj govorijo njej, najsi si sposojajo podobe od koderkoli že. Po drugi strani pa je imela dovolj dela že s Črtovimi usodnimi nočnimi misijami, da bi si na glavo nakopala še zamero bogov, če so že res nekaj hoteli od nje. Poklicala je Cirila, ga obvestila, da je sanjala še dvoje podobnih sanj in da se je o svojih sanjah pripravljena z njim temeljiteje pogovoriti.





***


			V drugih sanjah so bili najprej nad njihovim svetom zbrani temni oblaki, pa ne na nebu, ampak za obzidjem, kjer je svoje vojske zbiral sovrag. Hudobni krščanski kralj je pod pretvezo, da se bije za večno slavo in čast svojega še bolj hudobnega boštva, z brodovjem in vojsko tretjič priplul nad otok in se nakanil še enkrat napasti poslednje pribežališče bogov. Obkolil je naselbino in krščanski vojščaki so v velikem strahu in trepetu obstali pred strašljivimi podobami na obzidju in čakali na kraljev ukaz.

			Spominjali so se krvavih obračunov s pogani, ki so v oceanih krvi utapljali vojske zavojevalcev. Spominjali so se številnih nespametnih prekrščevalcev, ki so jih neuklonljivi žrtvovali svojemu krvoločnemu božanstvu. Pogani, ki so se skrivali za obzidjem s strašljivimi podobami, so vsako leto, kar so še ostajali svobodni, žrtvovali po enega ujetega kristjana, določenega z žrebom. Škofu, ki je z milostjo edinega pravega Boga stopil mednje, da bi jih odvrnil od malikovanja, in se nespametno prikradel v hram ter preklel črvivo leseno soho z lokom v levi in pivskim rogom v desni roki, so odsekali roke in noge, njegovo glavo pa nataknili na kopje in jo ponudili v daritev svojemu gnusnemu maliku.

			Spominjali so se grozodejstev poganov, vendar so se pred obzidjem s strašljivimi podobami vse manj bali, vse manj trepetali, saj so vedeli, da je čas na njihovi strani, da je neusmiljeno Božanstvo križa, ognja in meča na njihovi strani, da so strašne vojske vladarja večnega mesta na njihovi strani.

			Od Baltika do Balkana so padale junaške poganske naselbine. Od Baltika do Balkana je z ognjenim mečem zmagoval križ.

			Ki so se skrivali za obzidjem s strašljivimi podobami, pa so roteč boštvo in s pripravljenimi nabrušenimi meči prežali.

			Dvigaš nož. Dvigaš nož med hrastjem. Dvigaš nož nad svečenike s križi. Dvigaš ga nad svoje meso. Krščanske moraš žrtvovati ponoči, pred zoro, ko je najbolj tiho. Dvigaš nož. Dvigaš nož med hrastjem. Dvigaš nož nad krščevalce z meči. Dvigaš ga nad svoje meso.

			Krščanski vojščaki so vse manj v strahu in trepetu čakali pred obzidjem s strašljivimi podobami, dokler ni na nebu v podobi križa s strašnim glasom spregovorilo njihovo neusmiljeno Božanstvo: Jaz sem vaš ljubosumni Neustvarjeni. Bog postave. Bog očakov. Bog, ki sem se razkril v ognjenem grmu. Bog, ki sem vas izvoljene štirideset let vodil skozi puščavo. Bog eden in edini. Bog, ki sem razbil vse malike in očistil nebesa vseh lažnih bogov. Bog, ki sem vas poslal po vsem znanem svetu, da ne bi nihče ostal brez moje milosti, zunaj moje oblasti. Ko je hudobni krščanski kralj slišal glas svojega neusmiljenega Božanstva, je dvignil roko in z močnim glasom nagovoril svoje vojščake: »Kričite! Kajti Gospod vam je dal naselbino, ki naj vam bo predmet zakletve in vse, kar je v njej, Gospodovo. Varujte se vsega, kar je predmet zakletve in vse, kar je v njej, Gospodovo. Varujte se vsega, kar je predmet zakletve, da ne boste zavrženi; če se polastite česa zakletega, boste spravili nad Sveto pismo prekletstvo in mu nakopali nesrečo. Vse, kar je srebrnega ali zlatega, bakrenega ali železnega, naj bo posvečeno Gospodu in naj se preda njegovim svečenikom v zakladnico. Kar pa je v naselju v živež ali veselje, naj vam bo plačilo za hrabrost in vero!«

			Ko je ošabni krščanski kralj dokončal svoj nagovor, je z roko dal znak svojim poveljnikom, ki so zakričali v pogon vojščakom, in vojščaki so zagnali velik bojni krik, predrli obzidje in pokončali naselbino. In nazadnje so planili nad hram. Svetišče se ruši, pa boštvo sploh ne opazi, kot da bi bilo že od nekdaj mrtvo in negibno. Svetišče se ruši in z njim vred bo pokopano, kar je bilo darovano in kar je bilo žrtvovano. Svetišče se ruši in tam se bodo naselile živali.

			Naduti krščanski vojščaki so zavezali vrv okrog vratu črvive lesene sohe in jo zvlekli na plano. Pri tem so pazili, da ne bi koga pokopala pod sabo, da ne bi neverniki morda pomislili, da se je ostudni malik maščeval. Ko so ga vlekli na plano, so uzrli hudega duha v podobi črne živali, kako je pobegnil iz porušenega hrama. Malika so kuharji razsekali na kose in jim na brezbožnem plamenu pripravili ostuden obed.

			Ko so se naduti krščanski vojščaki nažrli ostudnega brezbožnega obeda in nalokali vina v slasti zmage, so planili nad naselbino, ki so jo do tačas krščanski svečeniki do poslednje glave oskrunili s posvečeno vodo krsta. Hudobni krščanski vojščaki so nato z ostrim mečem v strahotnem grozodejstvu pokončali vse, od moža do žene, od mladeniča do starca, in vso nebogljeno živad.





***


			V tretjih sanjah je bil najprej samo glas: »Ne bojte se, da bi se vračal hranit z vašimi sanjami. Nisem moril, nisem dvignil roke nadse, da bi moja senca morala ostati v medsvetju. Življenje sem preživel častno, do roba duše napolnjen s telesom. A nikoli nisem stopil čezse. Zato me ne pokopljite pod hišni prag med prednike. Samo človek sem bil. Samo človek, katerega senca se je utrudila napete domačije kože.«

			Šele potem se je pokazala podoba njenega starca, ki je smrtno ranjen od spopada ležal na vozu, ob njem pa je stopala peščica ubežnikov s prizorišča krščanskega grozodejstva, ki so skupaj z njim sklonjenih glav bežali v svet brez zavetišča za bogove. Med njimi je bila tudi ona.

			Potem pa se je v sanjah zgodil nenaden premik v nov prizor, ki pa je bil tak, da se z njim dejansko ni mogla sprijazniti nikakor drugače kot tako, da poišče nekoga, ki ji bo razložil njihov pomen. In če se je Ciril že ponujal, da bi znal opraviti to nalogo, na koga drugega pa se ni spomnila, ni mogla zavrniti njegove ponudbe.

			V novem sanjskem prizoru je bila namreč ena od njih, vsa iz drugega sveta, čeprav se ji je še vedno zdelo, da so sanje samo malo iz melosa tistih romanov, malo iz notranjih predstav ob branju monografije o slovanskih prednikih, in da v njih kljub doživetosti samo ponavlja izkušnjo svoje najljubše junakinje iz tistih knjig. Kot da bi bilo nekaj slovesnega na vratih tvojih ust, skozi katera si zapuščal telo. Pridihnjeno smo se zbrali ob tebi. Prepadeni nad močjo tvoje mlade sence smo ti pod jezik položili žebelj in novčič, žebelj, da nam ne bi zavidal ostajanja, novčič, da ti temno boštvo ne bi dopustilo vračanja.

			Postavili smo ti nadstrešni oder. Praznovali smo, se upijanjali do nezavesti, kajti zmernost bi bila greh zoper Starega darovalca, nespoštljivost do vsega, s čimer smo bili nezasluženo obdarjeni. Praznovali smo, se upijanjali do nezavesti, dokler ti nisem sešila poročne obleke.

			Položili smo te na okrašen čoln. Podarili smo ti na dvoje presekanega psa. Podarili smo ti dva do penavosti onemogla konja, ki smo ju v upanju, da bo tvoja mlada senca našla srečo v zasmrtju, dolgo gnali naokoli in ju potem pobili s tvojo sekiro. In dva vola. In kokoš. In na koncu smo ti podarili najbolj dragoceni dar: rosno devico. Spoštljivo smo jo privedli predte in ji rekli:

			»Povej svojemu gospodarju, samo iz ljubezni do tebe te spremljam v medsvetju.«

			Pridihnjeni v grozi in trepetu smo ti drug za drugim podali roko in te trikrat poljubili na ustna in lice, ko si se z zadnjo čašo v roki že vsa omotična od vina in tako vesela poslavljala.

			Stopila si do čolna in se prvič povzpela nanj.

			»Glejte, tukaj sta oče in mati,« si stopila z njega in se odmaknila.

			Stopila si do čolna in se drugič povzpela nanj.

			»Glejte, vse svoje rajnke vidim, kako z bogovi sedijo za bogato obloženo mizo,« si stopila z njega in se odmaknila.

			Stopila si do čolna in se zadnjič povzpela nanj.

			»Glejte, med njimi je tudi moj gospodar, za mizo v raju sedi. Raj je tako čudovit in zelen in tam so mladeniči, radostno me kličejo. Odpeljite me k njim!« si stopila z njega in se odmaknila.

			Potem si se slekla do golega, da sem lahko v izviru umila daritev. Golo sem te z drugimi odvedla nazaj do praznične mize in nazdravljali smo s tabo do omedlevnosti. Ko pa si vstopila v dopolnjeni čas, si sama stopila od mize, se vrnila do čolna in padla pred njim na kolena.

			Stopila sem do tebe in poslednji preživeli so spoštljivo pridahnili, ko sem ti okrog vratu zavila vrvico in močno zategnila, da si v trenutku izdihnila. Obležala si na tleh in spoštljivo smo stopili okoli tebe; vedeli smo, da nisi kar odšla, da si se v zadnjem trenutku še enkrat sprehodila po rosni travi mladega jutra, po svežem zanosu mladega časa, v katerem si smela zanetiti živi ogenj in si tako ponosno stala na čelu bakel, ko se je v njihovi sredi sprehodilo ljudstvo; vedeli smo, da nisi kar odšla, da je v poslednjem trenutku še enkrat bilo, kar je tako hotelo biti, a kar je moralo v medsvetje za srečo vsega prihodnjega, vsega, kar je tako, tako hotelo biti in kar je bilo zdaj vse bolj daleč, a vendar še toliko bolj zares.

			Poslednji preživeli so spoštljivo obstali, ko sem ti med prsi porinila bodalo, da se tvoja senca ne bi vračala med nas iz osamljenosti, iz ljubezni do lastnega telesa, te položila na čoln ob njegovo truplo in ti rekla:

			»Povej svojemu gospodarju, samo iz ljubezni do tebe te spremljam v medsvetju.«

			Potem sem prižgala grmado čolna in čoln odrinila navzdol po reki.





***


			Črt je v tistem trenutku prepognil izrezek iz študentskega časopisa, ga spravil ob zadnjo platnico beležnice in si priznal, da ne more biti preveč začuden nad Cirilovo užaljenostjo ob objavi članka. Po drugi strani pa se mu je zdelo, da je v bistvu lahko, kajti vsaj v drugem odstavku ni ničesar prihranil niti samemu sebi, in če torej res je mojster izražanja jeze v zanikanju jeze in zagotovo zna prikrito, kot da nič hudega noče, prav dobro usekati, premore obenem tudi dovolj posmeha na lastni račun, kadar se mu to zdi primerno in upravičeno, in enako ravnanje pričakuje tudi od drugih, ne pa da samo branijo neke svoje votline in namišljene izbranosti. To ga ni jezilo samo zaradi njihove nič kaj prijetne, nikakor ne, pretekle izkušnje, ampak tudi zaradi zavedanja, koliko škode in trpljenja so v časih, ki so za nami, človeštvu povzročile najrazličnejše izbranosti, razodetja in resnice. Da se je Cirilova spravna večerja razvila v prav prijetno druženje, ga ni niti malo presenečalo, zato pa ga je Cirilova zaskrbljenost v prejšnjih nekaj dneh, ki so jih po dolgem času spet prebili skupaj in v katerih se je Ciril spet prenarejal v nekakšnega šamana, samo še toliko bolj jezila. Tri leta so bila mimo in če v treh letih ne pozabiš in ne pustiš za sabo, ali pač poskrbiš, da predelaš v razgovoru, če ne mine samo, potem je s tabo nekaj očitno hudo narobe. In s Cirilom nedvomno je, če jih je privlekel nazaj v to zakotje; in ravno Ciril je najbrž tudi edini, ki bi tak razgovor potreboval. No, da ostali očitno ne, Ciril ni mogel vedeti, ko se nas je odločil zbobnati skupaj, tako da mu tega nič neprijetnega srečanja po dolgem času ne bomo šteli v slabo! se je razgledal po dogajanja v vasi, kjer je bilo vse že kar zaskrbljujoče enako kot ob njegovem prihodu z domačije, zato je odločno umaknil pogled, ki mu je padel na mizo, kjer pa v tistem trenutku tudi ni vedel kaj početi





9.poglavje


			Ciril se vse od dogodkov ni mogel odločiti, ali so bogovi res določili, da se ravno na tistem pogrebu poganskega svečenika opravi zaključno simbolno dejanje, kakor se mu prav tako ni niti sanjalo, kako naj bi to simbolno dejanje sploh bilo izvedeno, ker se je tudi na razvezo pred tremi leti pripravil na enak način kot na to srečanje in kot se je na svete igre tudi potrebno pripraviti: da pripraviš svetišče in okoliščine in potem počakaš, da bogovi postavijo zahtevo. Jelka ga je pred tremi leti, ko je prvič poskušal izpolniti voljo bogov in jih očitno ni dobro razumel, namreč gledala z enako obtožujočim pogledom, kot ga je gledala zdaj za mizo. Bila je edina, ki jo je mladi svečenik, ki naj bi vodil pogreb, pred obredom povabil v kontino, in potem je preprosto planila iz nje ter zakričala Bežimo! Samo sledila sta ji.

			Zbrali so se na parkirišču, se stlačili v avto in se odpeljali proč brez ene same besede. Jelka je med vožnjo gledala predse na cesto in dala vsem v avtu vedeti, da ni pripravljena izdati razlogov za svoje odločno in skrajno ukrepanje, in nihče ni ničesar niti spraševal. Ciril se tako vse od takrat ni mogel znebiti neprijetne slutnje, da nekaj najbrž kljub vsemu ne bi potekalo po določilih bogov.

			Ampak da bi …? Ne, ravno tega bogovi ne bi nikoli dovolili! Saj ravno zato, da vsako možnost za kaj takega med dogodki preprečim, so me za nalogo tudi izbrali in v prid tej nalogi sem ves čas deloval!

			Iz bojazni, da pa je morda Jelka od bogov izvedela, česar njemu niso bili pripravljeni razkriti, se je po vrnitvi domov odločil, da če že bogovi niso njega izbrali za posrednika sporočila, potem raje niti ne bo drezal – in je projekt šamanizem preprosto povsem opustil. Šamani so posredniki sporočil bogov in če bogovi izberejo nekoga drugega, potem ne drezaj, ker potem je odgovor na vprašanje, sem šaman ali nisem, nadvse preprost. Nisi. Ko pa je začel v sanjah in mestu spet srečevati dekle, se mu je vse bolj zdelo, da se nekaj najbrž vseeno še vedno hoče od njega in da je bila težava pred tremi leti morda celo v tem, da se je Jelka zalezla v nekaj, kar on razume bolje od vseh, kar morda edino on sploh razume. In je tako preprečila, da bi sporočilo prišlo do šamana in bi se simbolno dejanje pravilno opravilo, s tem pa tudi razvezala teža dogodkov. Planil je. Drugič. Da bi spet moral nositi težo jaz, ker se je nekdo delal bolj pametnega, kot v resnici je? In Jelka v tisti španoviji s Črtom pred tremi leti bi bila za kaj takega nadvse primerna!

			Planil je in sklical srečanje. Ker če bogovi imajo kaj sporočiti, potem je naposled le treba poskrbeti, da se bo temu sporočilu tudi prisluhnilo, na tak ali drugačen način, najbrž drugačen, a skrajno nevaren čas zahteva skrajno odločne pristope, je s hehetom poklical Iztoka in ga povabil na izlet na domačijo. In domačijo tudi najel, preden je Iztoku sploh uspelo kaj pripomniti, ali morda celo s kakim smiselnim ugovorom nekaj, kar se je vse manj zdelo smiselno preprečiti. He he he. In razlog, da so ga pomočniki morda izigrali, se mu je za tisto mizo zdel bolj verjeten od njenega obtožujočega pogleda. Da so namreč vsi samo zaščitili svoja majhna življenja in majhne koristi in si ravno s tem na glavo nakopali jezo bogov. Drugačne razlage preprosto ni znal najti. A če so sinoči tako zlahka dosegli odpuščanje, potem je bil morda ravno Jelkin odziv volja bogov, ali pač njihovo priznanje, da so se sami bogovi odpravili po napačni poti. Ni namreč tako, da bi na sveti poti človek samo sledil bogovom, ampak je sveta pot vedno prav toliko tudi spopad z bogovi, in šele če je vsak v sebi zadosti trden, človek na zemlji in bogovi na nebu, da po spopadu sicer obleži, a preživi, prične padati rodovitni dež. In predvsem zaradi sinočnje oprostitve ni predolgo drezal, ko se je Jelka za mizo na domačiji tako trudila, da bi ga ohranjala v vsakdanjih razgovorih, ne samo zato, ker po razvezi o starem morda res ni imelo več smisla razpredati, ampak ker je bila njena težnja, da ne razpredata ravno zdaj, morda prav tako volja bogov, in Ciril se volji bogov ni niti pomislil zoperstavljati, naj ga je še tako skominalo.

			A druge poti od tiste, ki so jo do odpuščanja prehodili, najbrž res ni bilo, pa ne zaradi njihove krivde ali krivde bogov, ki so se preko njihovih teles osvobajali tisočletnega suženjstva, ampak zaradi nasprotovanja tistega egomaničnega Božanstva iz Jelkinih sanj, ki je z vojskami svetlih angelov tudi postavilo nebeško koncentracijsko taborišče Pekel in vanj v prvi vrsti pozaprlo ves preostali zbor bogov. Kajti, če je Cirilova izkušnja v votlini res bila šamanski klic, potem so bogovi od njega lahko zahtevali samo to, da stopi na pot razveze nespametne prisega, ki jo je človeštvo dalo tistemu hudobnemu Božanstvu, ko je Kajn zgradil prvo mesto. Da tudi sam zastavi vse svoje moči za simbolno vrnitev človeštva iz mesta v gozd. Seveda čas ne stoji in dogajanje v času pusti marsikatero sled, glede tega se je s Črtom in Iztokom popolnoma strinjal; a da so vso njegovo naprezanje s posmehom označili kot slovansko obsedenost, se mu vseeno ni zdelo pošteno. Nič drugače se mu ni zdelo niti, ko je prebral tisto čudovito knjigo Endimionove sanje, s katero mu je v zagovor lastnih stališč pred nosom mahal Črt, arogantno, kot bi jo sam napisal, no, sicer pa je Črt svoja stališča vedno branil samo s citati. Kakorkoli že, Ciril si je s tisto knjigo cilj svojega iskanja dobro razložil, čeprav je dodal tudi kaj iz drugih knjig ali po svoje zaobrnil, po drugi strani pa se je zavedal, da stvari sveta nikoli niso tako razumljivo shematične, a za smer in cilj je bilo.

			Šamanizem je namreč značilen za primitivno skupnost, ki jo obvladuje animistična miselnost, in ne pripada poljedelski civilizaciji, povezani z nastankom mest. Šaman je sveti mož skupnosti, ki se preživlja z lovom in obiranjem plodov, in mestna kultura s svojimi svetišči ni nič drugega kot degeneracija prvotnega stanja. Človek je izstopil iz gozda v bolezen kulture in to je tudi njegov izvirni greh. Lovec je osredotočen na cilj in navdahnjeno povezan s svojimi brati, s katerimi se odpravlja na pot naloge, polne nevarnosti. Skupnosti so majhne, sorodstveno povezane, zaradi česar so si njihovi pripadniki že po naravi bolj naklonjeni.

			Obdelava polj pa zahteva stalno naselitev. Preživetje je odvisno od zaloge hrane. Skupnosti so lahko tudi ogromne, življenje v njih pa pod stalnim pritiskom pregona od korita plesnivega zdroba. Da zaloge prehitro ne poidejo in se mestni živi mrliči ne pobijejo med sabo, je potrebna organizacija, na čelu z vladarjem, večinoma z božanskim statusom, in duhovščino v navezi z vojščaki, da ljudje ne poblaznijo, prevladani z mračnimi besi lakote. Ljudje v mestu si niso dovolj bližnji, da bi si bili pripravljeni hrano deliti. Poligon za manipulacijo, pretvarjanje in goljufanje. Logika mestnega življenja se je Cirilu zdela zelo preprosta: več ceremonialnega opazimo v življenju družbe, manj naravnega je ostalo v njej, manj je torej stika z naravnimi boštvi in več oblasti nadutega egomaničnega Božanstva. Črt je Cirilu med debatami nenehno dopovedoval, da nikoli več ne moremo postati naši slovanski predniki, pa naj se še tako naprezamo, in Ciril mu ni nasprotoval zato, ker bi res hotel postati nekrščeni Slovan iz časa pred pokristjanjenjem, saj tako neumen,, da bi verjel, da je kaj takega v resnici mogoče, ni bil, ampak so se mu bolj ali manj smešni sodobni poskusi, da bi spet našli stik z naravnimi močmi in s tem obnovili možnosti ekstatičnih duhovnih doživetij, ki so skozi zgodovino nenehno poskušali razbiti kamnite table božanstva, zdeli odraz umanjkanja nečesa bistvenega in tako naloga, ki jo človeštvo nujno mora sprejeti. Kar je umanjkalo, pa je bilo Telo.

			Demonizirani duhovi narave, ki v podobi Satanove peklenske vojske nenehno napadajo strahovlado Božanstva, se samo borijo za zadnje prežitke naravnega v človeku. Poganska narava je bila sicer še najbolj demonizirana ravno v krščanstvu. Šamanski duhovi, odeti v živalske maske, ki so lovce spremljali na poti naloge, polne nevarnosti, so se pod diktaturo kamnitih tabel Božanstva postopoma preobražali v hudiče, katerih podoba je na vse bolj grotesken način odražala ravno umanjkano. Parkljaste noge. Svinjski rilec. Kosmati život. In pri samcih mogočni nabrekli ud. Prežitki šamanizma so se v ljudski pobožnosti ohranjali zelo dolgo in se do zadnje kaplje krvi borili za naravno v človeku, dokler jih niso med čarovniškimi procesi dokončno potolkli. Ciril seveda ni mogel biti prepričan, da je res bilo povsem tako, a se mu to niti ni zdelo bistveno: prepričanja vodijo v dejanja in v dogodke so vodili njihova prepričanja, ki so pogojevala njihove odločitve. In četudi je prepričanje še tako napačno, dejanje, ki nastane kot njegova posledica, ni zato nič manj resnično. In njegova prepričanja, ki so njega samega vodila med dogodki, so bila prav iz teh branj in razmislekov.

			Ciril se je z židovskim tesarjem, ki je v svetu dokončno zakoličil popolno oblast Božanstva in njegove Knjige, v nečem strinjal, ampak od tega njunega strinjanja se je samo hranil njun spor in tisto, kar se je Cirilu zdelo njegova naloga, njegovo delo za svet, kakor bi rekel Črt. Kraljestvo je možno edino onstran sveta, ga je prepričeval Križani, s čimer se je Ciril popolnoma strinjal, a si vendar razložil nekoliko po svoje, saj mu je ta verska resnica pomenila samo, da je pravo ime Kraljestva, ki mu vlada Božanstvo pravzaprav Smrt. Kristjani so vso zgodovino nenehno poudarjali, da Telo ni pomembno, da je potrebno odrešiti samo Dušo, in so v ta namen malikovali Truplo, to pa je bila ves čas tudi edina večnost, ki se jim je obetala kot nagrada. Pobeljeni grob. In da bi za Kraljestvo Smrti žrtvoval vso to čudovito živost stvarstva, je Cirila navdajalo s pravim besom. Nič manj besen pa ni bil niti, ko se je zavedal, kako butasto človeštvo nikoli ničesar ne razume prav, kako ga vsako naduto egomanično Božanstvo lahko prepriča, da polaga lastne sinove na njegove žrtvenike. Nietzsche namreč ni ubil Boga. Nietzsche se je v svoji norosti samo zavedal, da je ta Bog že celo večnost mrtev, da je že davno razpadel v prah v palestinski grobnici.

			Da šamanizem zagotovo ne pripada poljedelski civilizaciji, dokazuje tudi dejstvo, da v njem ne srečujemo mita o izgubljenem rajskem vrtu, tako da lahko pripada samo času pred selitvijo v mesta, ko se je človek preživljal z lovom in obiranjem plodov. Ko se je Kajn sprehodil po polju, pobral nekaj žitnih zrn, polje otrebil plevela, žitna zrna razmetal naokoli in naslednje leto navdušen ugotovil, da je ustvaril pridelek, je Božanstvo popolnoma upravičeno oblila zona in se prve čase ni najbolje znašlo s poblaznelimi poljedelci, ki so se nagnetli v Kajnovem prvem mestu. to je tudi Ciril razumel in na tem mestu je njegova popolna obsodba Božanstva v imenu pregnanih slovanskih bogov nekoliko izgubila zalet, čeprav je svojo dokončno obsodbo Božanstva in načrt potem vseeno zgradil med branjem Knjige. Že sam začetek Knjige, ki jo je preprosto moral vzeti v roke, ko mu je Črt podtaknil Endimionove sanje, mu je najprej razkril, da Božanstvo najbrž tudi ne bi imelo nič proti, če bi se vsi skupaj vrnili iz mesta v gozd. S pozornim branjem se rajski vrt pokaže za nič drugega kot bivališče skromne človeške skupnosti pred odkritjem poljedelstva.

			Kajti ko so bogovi postavili rajski vrt, še ni bilo nobenega poljskega grmičja na zemlji in žitna trava še ni rasla na polju, ker še ni bilo človeka, da bi polje obdeloval. Bogovi so bili navdušeni nad tem, kar so ustvarili, in so si rekli: »Naredimo človeka po naši podobi in ga postavimo v rajski vrt, da bo nekdo lahko vso to ustvarjeno lepoto užil.« In potem so ustvarili človeka, kot moža in ženo so ju ustvarili in ju postavili v rajski vrt, da bi užila od njegovih živali in sadov. Bila pa sta oba naga, mož in njegova žena, a ju ni bilo sram. Bogovi so jima rekli: »Od vseh živali v rajskem vrtu smeta loviti svoj del in z vseh dreves smeta trgati sadove, edino z drevesa spoznanja dobrega in hudega nikar ne jejta, saj bosta gotovo umrla!« Mož in njegova žena sta spoštovala zapoved bogov, dokler se ni v rajski vrt priplazila kača in pred Evina stopala nasula žitnih zrn. Ciril se je med branjem prvih strani Knjige nemalokrat strinjal z Božanstvom, ko se je prerekalo s poblaznelimi poljedelci, ampak ko je potem knjigo bral naprej in se mu je pogled ustavil na nekam blaznenju Božanstva, ni več dvomil, da je dejansko ravno Božanstvo stvarnik vsega zla zgodovine.

			Če pa me ne boste poslušali in ne boste izpolnjevali vseh mojih zapovedi, če se vam bodo moji odloki gabili in boste nespametno kršili mojo zavezo, vam bom izžgal oči in vas udaril po telesu, da ne boste mogli vstati. Zaman boste sejali, saj bodo vaši sovražniki požrli vaš pridelek. Obrnil bom svoje obličje proti vam in tisti, ki vas sovražijo, vas bodo poteptali v prah.

			Če me še potem ne boste poslušali, vas bom sedemkrat huje kaznoval za vaše grehe. Zlomil bom vašo prevzetno silo in zaman boste trošili svojo moč: zemlja vam ne bo rodila in drevje v deželi ne bo dajalo sadu. Če me še takrat ne boste poslušali, bom poslal nad vas divje zveri, da vas oropajo otrok, pokončajo vašo živino in zmanjšajo vaše število, da bodo vaše ceste ostale puste.

			Če me še potem ne boste poslušali, vas bom izročil vašim sovražnikom. Sedemkrat vas bom kaznoval za vaše grehe. Jedli boste meso svojih sinov in uživali meso svojih hčera. Pokončal bom vaše višine, podrl vaše oltarje in vaša trupla bom pometal na trupla vaših malikov, gabili se mi boste. Vaša mesta bom spremenil v razvaline in opustošil vaša svetišča in ne bom se več ozrl na vaše daritve. opustošil bom deželo, da bodo vaši sovražniki, ki se bodo v njej naselili, zgroženi nad njo. Vas pa bom razkropil med narodi in za vami vihtel meč, vaša dežela bo pustinja in vaša mesta razvaline. Izgubili se boste med sovražniki in dežela vaših sovražnikov vas bo požrla.

			Ciril se je najprej posmehnil: Jebi ga, težko je biti izvoljeno ljudstvo, če imaš nad sabo ljubosumno in hudobno Božanstvo, ki kot triletni otrok nenehno čustveno izsiljuje in grozi s strahotnim maščevanjem, da ga moraš dan za dnem prepričevati – kot judovski preroki in tesarček menda tudi so – da naj vendarle ne pobije celotnega ljudstva, ker sta mu dva nespametna mladca skrivila izpadli las. Potem pa je nenadoma spoznal, da maščevalni govor Božanstva ne zveni nič drugače od marsikaterega podobnega blaznenja v človeški zgodovini, kakršna v zavzemanju za ultimativno odrešitev vedno znova pustijo za sabo samo grmade trupel.

			Ciril od tam ni mogel več nikamor drugam kot v smer, ki je nato določala vse njegovo poznejše ravnanje. In dogodke. Planil je. Prvič: »Jaz, človek, Ciril pogan, preklinjam te, Božanstvo, preklinjam te na veke vekov amen!«





***


			Črt se je razgledal po dogajanju v vasi, kjer je bilo vse še vedno tako kot ob njegovem prihodu, česar pa se je do tačas že popolnoma navadil. Pravzaprav mu je celo vse bolj ustrezalo, da je lahko samo sedel, kadil in srkal kavo in ne mislil na nič. Predvsem pa mu je ustrezalo, da se mu ni bilo treba tem užitkom predajati v popolni osami, ampak v tem res prijetnem okolju. Zato je odločno vztrajal pri odločitvi, ki jo je bil sprejel pred časom. Počakati. Posedeti. Videti. Vsaj dokler preostala druščina ne pride dol v vas, če sploh bo. Kar pa ga niti ne bi preveč motilo, namreč, če ne bi in bi lahko v tem prijetnem občutju, roko na srce, bolj neobčutju, vztrajal v nedogled, pa karkoli bi se potem med praznovanjem ali čemerkoli že v vasi zahtevalo od njega, če se seveda sploh kaj bi. Srknil je požirek kave, v skrbeh ugotovil, da mu je ostalo samo še za enega ali dva in pol kozarca mlačne vode. Tako da bo, če bo negiben čas, v katerem je obsedel, še kar trajal, moral naročiti nekaj drugega. Pivo recimo, a priložnost se mu za pivo nekako ni zdela primerna. A z zadnjim požirkom kave in pol kozarca mlačne vode lahko zdrži vsaj še kake pol ure, ni dvomil, zato se je sproščeno spet prepustil samodejnemu nizanju misli.

			Sicer pa! se je potem vprašal. Kako naj se iz takšne situacije, kot je bilo vse pred tremi leti, sploh izvlečeš drugače kot preko Odra? Kaj pa naj, da se rešiš iz takšnih nemogočih razmer, sploh založiš drugega kot svoje najgloblje bolečine in celoto samega sebe? Oder pač ni nič drugega kot jedrna travma, smrtna rana v strženu osebnosti, soteska, v kateri se podoba, preko katere doživljamo sebe v svetu, prelomi iz starega v novo.

			Črt je bil na tisti terasi vse bolj prepričan, da njegov ključni spregled ni bil konkreten zdrs, ampak samo to, da ni povedal, ko se je vse skupaj pričelo zapletati. Odnos med njim in Jelko na začetku težavnega obdobja ni bil nič kaj dosti bolj zapleten, kot so bili odnosi, ki so se v istem času dogajali ali zapletali v istem študentskem naselju (Črt in Jelka sta takrat že živela v najeti garsonjeri nekoliko stran). Pravzaprav je Črt vedel, kaj ga čaka, že ko so s ponosnimi Jelkinimi starši s hribov v osredju države pomlatili čevapčiče po njeni podelitvi diplome. To je razbiral iz skoraj vsakega njenega pogleda, tako da je za vsak naslednji grižljaj nekoliko zažganega mletega mesa porabil več požirkov piva, da ga je sploh spravil po grlu. In jih tudi je splakoval, a zmerno, saj so bili Jelkini starši ob vsakem novem pivu, ki si ga je naročil, nekoliko bolj ponosni na hčerko in nekoliko manj navdušeni nad zetom, ali pač, nekoliko bolj zaskrbljeni za njeno prihodnost. Ko sta se vračala proti garsonjeri, mu Jelka ni očitala niti enega samega požirka piva, saj je bila povsem osredotočena na diplomo, na svoj življenjski uspeh, a vendar je vedel, kaj ga prav kmalu čaka, in ni dolgo trajalo, ko ga je tudi dočakalo.





Pred tremi leti


			Jelka je popolnoma obvladovala svoje življenje in obveznosti in si je svoje mesto v družbi zagotovila, še preden je diplomirala, oziroma je morala z diplomo celo pohiteti, ko so jo obvestili, da jo v kratkem pričakujejo. In še preden si je sploh dobro razpostavila stvari po delovni mizi na sedežu študentske organizacije, kjer je po študentskem prostovoljnem delu in napotnicah dobila odraslo službo, se je tudi doma pričelo. Črtov študij. Diploma. Diploma. Diploma. Saj bom. Premor. Slika brez tona. Diploma. Diploma. Diploma. Saj bom. Premor. Slika brez tona. Diploma. Diploma. Diploma. Saj bom. Premor. Slika brez tona. Jelka se je vse bolj mrščila nad vagabundom v svojem uspešnem življenju, v katerega je ravno vstopila (čeprav tega prav gotovo ne bi na enak način tudi ubesedila, če bi bilo treba), ker ni vedela, da se je Črt s svojo usodo vagabunda, še enim svojim odrom pravzaprav, že soočil. V času, ki je minil med njenim zagovorom in podelitvijo diplome, je imel dovolj časa, da se je lahko razgledal po svojem položaju in tudi primerno ukrepal. Na slepo si je izbral mentorja, stopil da njega in si prav tako na slepo izbral temo diplomskega dela, dovolj strokovno, da je predstavljala izziv (izpite je presenetljivo opravil že pred Jelko, nad tistim, ker je objavil v študentskem časopisu, pa se tudi nihče ne bi mogel upravičeno zmrdovati): Ni dolgo odlašal, ampak jo je že naslednjega dne mahnil v knjižnico, si v dveh velikih vrečkah na uredništvo študentskega časopisa privlekel knjige s seznama in jih skril v svoj del omare (da vseeno najprej preveri in šele potem plane). Na časopisu je potem prebil še več časa kot ponavadi. Ne tičal tam, kot je bila prepričana Jelka, ampak si je, ko ni bilo nikogar v pisarni, sicer pa po bližnjih kavarnah, ogledal, kaj si je sploh naložil. In si po slabem mesecu spopada s knjigami moral priznati, da je našel svojo mejo. Saj ne da ne bi popolnoma ničesar razumel ali da ne bi znal izbrati primernih citatov in jih tudi zložiti v smiselno celoto, a kar bi moral sam dodati in kaj naj bi njegovo diplomsko delo bilo, tega pa preprosto ni bil sposoben sestaviti. O! si znova stal na tistem odru. Saj bi lahko zamenjal temo ali celo mentorja. Saj bi lahko za pomoč prosil Jelko in bi že nekako zvozila, saj si vendarle ni želela modreca, ampak uporabnega moškega v hiši in postelji, seveda.

			Črtu pa je bilo vsaj nekaj popolnoma jasno. Nikoli več na tistem odru! V svojem življenju preprosto ni potreboval nobenih odrov več; in tudi nobenih inštrukcij ne, ki bi ga na kak oder še lahko pripeljale, niti Jelkinih inštrukcij ne. Tako preprosto. Soteska, proti kateri je pričel stopati, njegova jedrna travma, torej ni bila nič preveč tragičnega, predvsem pa ne bombastičnega. Samo deček, ki se je po spregledu amaterskega (ne)znanja kitare osmešil na tistem odru in se s spodvitim repom odplazil domov.

			Jelkin spregled pa je bil samo to, da si je položaj razložila, še preden se je po njem sploh prav razgledala. Črt je namreč knjige preprosto vrnil v knjižnico in niti pomislil ni, da bi si priskrbel kake druge strokovne knjige za kako drugo diplomsko temo. Preprosto je imel drugačen načrt. Počakal je, da je jelka prenehala s tistim Diploma. Diploma. Diploma. Saj bom. Premor. Slika brez tona. Nato si je v stanovanje navlekel popolnoma drugačne knjige. Na tistem časopisu, je bil prepričan, ni bil na nobenem odru in od tod bi se dalo začeti. Roman. Česa drugega bi se sploh lahko spomnil? Na časopisu je Črt urejal tudi literarno rubriko in kaj takega, kot je tam objavljal drugim, bi tudi sam spravil skupaj. Pa ni bilo vse objavljeno za v smeti, nikakor ne! Nekaj malega je sam nakracal že za gimnazijske časopise z napačno napisanimi angleškimi in francoskimi naslovi, ki so sicer prav tako bili oder, a ta oder je na študentskem časopisu dovolj uspešno razgradil.

			Soteska, v kateri sta se znašla, se je zgradila iz obeh, iz neizrečenega med njima. Črt svojega nadomestnega načrta ni obelodanil, ampak se je preprosto lotil drugačnega branja, in ko se mu je pričelo dogajati, da je več razmišljal o Jelkinem zaskrbljenem razočaranem pogledu kot o prebranem, je knjige samo še predeval po stanovanju, nato vse bolj predeval samo še sebe, nazadnje pa se je pričel zatekati v mesto, v življenje, si kdaj kako knjigo iz kozmetičnih razlogov še vzel s sabo, nato pa niti tega ne več. Knjige so obležale pred Jelkinimi očmi na nočni omarici ob kavču.

			Jelka na njegov spremenjeni bralni načrt ni pripomnila ničesar, ampak se je zavila v molk, a ta molk je povedal več od vseh besed; čeprav nato nazadnje Jelka kljub vsemu nekaj je povedala, a ne tistega, kar bi morala, o sanjah. Nenadoma se je pričela sumljivo veliko družiti s Cirilom in ko jo je Črt o tem pobaral, je rekla samo, da delata. Kaj pri milem vragu lahko Jelka dela s Cirilom?

			Pobasal je knjige in jo mahnil na dopust v domače kraje.





***


			Gordana je v času študija samo študirala, kolikor je sploh študirala, in se je obštudijskih dejavnosti udeleževala zgolj za zabavo in ne, ker bi želela v njih najti kakršnokoli potrditev. Ko je porabila vpise in s tem pravico do bivanja v študentskem domu, ji ni preostalo nič drugega, kot da se vrne domov. S sedmimi izpiti in diplomo na grbi. Starši ob njeni vrnitvi niso negodovali, saj takih absolventov po bivših in ponovno aktualnih otroških sobah v mestu ni bilo malo, a po dveh letih, kar je bila doma, so njihovi pogledi pričeli vse bolj očitno spraševati, kdaj bo. Gordana ni dvomila, da bo kmalu, saj sta ji ostala samo še dva izpita, in to ne pretežka, o diplomi sicer ni pričela še niti resno razmišljati, tako da se ji ni še niti sanjalo, katero temo si bo izbrala, a vendar je vedela vsaj to, da ne pretežke, da z diplomo predvsem ne bo nikomur ničesar dokazovala, ampak jo bo sčrtala s seznama z najmanj možnimi ovirami, vsaj takimi, ki bi si jih sama nastavila. Zadnjega pol leta sicer o izpitih in diplomi skoraj ni več razmišljala, saj je nekoliko izgubila zagon, ker se je vse bolj zavedala, da se tudi z diplomo ne bo tako zlahka izglodala iz otroške sobe v stanovanju staršev. Službe namreč več ne rasejo kot gobe po dežju, predvsem take ne, s katerimi si lahko privoščiš lastno stanovanje; a vendar ni dvomila, da bo svojo družbeno vlogo študentke v zadovoljstvo skupnosti, no, predvsem staršev, primerno opravila. Gordano obtoževati, da se mu je nastavila, bi bilo neutemeljeno, pa tudi nepravično, a ker je bila v mestu, v katerega se je po daljšem času Črt vrnil (še sam ni vedel, po kaj), in ker je bilo mesto dovolj majhno, skoraj ni bilo mogoče, da se ne bi srečala. A da sta se srečala dobesedno ob njegovem prvem dopoldanskem pohajkovanju po mestu, se skoraj ni hotelo zdeti naključje. Lahko bi domneval, da ga je priklicalo njeno podzemlje, a temu zagotovo ni bilo tako, saj je Gordana ob njunem posedanju ob kavah do zgodnjega popoldneva samo uživala v spominih na študentske čase – med vračanjem v mesto študija ob opravljanju preostalih izpitov v njihov svet ni več zahajala, niti ni z nekdanjimi prijatelji iskala stikov – in ni se zdelo, da bi se manj prijetnim spominom izogibala, ampak kot da je nekako ne bi več zadevali, pravzaprav niti tisti prijetni ne, ampak so bili samo spomin na čas, ki je minil in ga ne bo več nazaj in ga niti ni treba nazaj. Kar je bilo v njem dobrega in kar slabega, je pač bilo in nič več ne pomeni in je vse skupaj predvsem popolnoma vseeno. Lahko da bi naletel nanjo v sledi lastnega podzemlja, a ob tistem prvem srečanju zagotovo ne. Tako da jima kave na terasi ob ceneni plastiki Boginje najbrž sploh ni skuhala mična študentka, ki jima jo je postregla, ampak Cirilovi bogovi.

			Kakorkoli že. Preživela sta prijeten dan ob kavah in ko sta se ob pol treh odpravljala vsak k sebi domov na kosilo, se je Črtu nekako ostajalo: ne, ničesar iz podzemlja, samo ni vedel, kaj bo zvečer v hiši staršev v predmestju sploh počel, saj je o trenutnem stanju svojih in Jelkinih zadev poročal že prejšnji večer ob prihodu. In je bil prijeten pogovor, njegovi starši se v njegovo življenje niso vtikali. Do televizije mu zagotovo ne bo, branja, tistega branja, ki ga je prinesel s sabo, se verjetno tudi ne bo dotaknil, da pa bi ves večer pohajkoval po mestu ali celo z avtorji romanov v njegovi potovalki posedal ob pivu, za kaj takega pa se predvsem ne bo odločil, ne, ker mu ne bi bilo do zanimivih ljudi iz domačih krajev, ampak ker se mu dan ni zdel primeren za kaj takega, ali pa preprosto še ni bil pripravljen. Lahko bi sicer samo sedel v avto, se vrnil domov in šel z Jelko nekam v življenje, morda celo priznal, da ima z diplomo težave in da morata najti rešitev, priznal samemu sebi, da je načrt z romanom morda res popolna bedarija. A ne! Nikoli več na tistem odru! V te kraje je vendarle po nekaj prišel, še sam ni vedel, po kaj, toliko pa bo ja počakal, da se prepriča, ali ga v podzemlju čaka zaklad ali pa čisto navaden prazen zrak.

			Plačal je zapitek na terasi ob graščini v mestnem parku, bila je njegova runda, in vprašanje, s katerim je nastavljal razhod za ta dan, je bilo glede na trenutni položaj njegovih zadev popolnoma razumljivo, čeprav ni imel nič takega v mislih, nikakor ne, a kljub vsemu se je nazadnje zdelo, da so mu ga samo nastavili bogovi podzemlja:

			»In kaj boš zvečer?«

			»Ne vem še, Morda bom šla na koncert. Ko sem bila na stranišču, sem opazila, da bodo danes neki rakunaši.«

			»Rakunaši?«

			»Eh, neki mladi blackmetalci. Interni štos. No, sicer tistih, ki metal glasbe niso marali, ampak nam je bil všeč in smo ga posvojili. No, predvsem smo se lahko z njim poistovetili.«

			»Pa so dobri, mladi?«

			»Nimam pojma. Ne poznam jih. Že dolgo nisem bila na kakem koncertu. A slabi ne morejo biti. V gradu ni bilo nikoli slabih koncertov.«

			Pomolčala sta. Bilo je očitno, da Gordana premleva, ali bi povedala, in ker v pomisli ni našla ničesar spornega, tudi je:

			»In ti? Kaj boš ti zvečer?«

			»Nimam pojma. Najbrž kaj bral ali gledal televizijo, v petek zvečer zna biti kak dober film.«

			»Greš z mano na koncert?«

			»Morda bi pa res. Kdaj in kje?«

			»Ob devetih pri spomeniku.«

			»Mogoče pa res pridem.«

			»No, če ti bo. Enega bom pokadila in počakala četrt ure, in če te ne bo, grem sama.«

			»Ne, zagotovo pridem.«

			»Kakor hočeš.«





***


			Gordana je z mokrimi lasmi in zavita samo v brisačo, čeprav so bili starši na morju in bi lahko bila v stanovanju tudi gola, a to se ji niti samo pred sabo ni zdelo spodobno, dolgo stala pred omaro s cunjicami, ki jih že dolgo ni imela na sebi, a ni dvomila, da ji bodo še vedno prav, če se zanje odloči. Po koncu gimnazije je namreč svoj stil, gotske cunjice, začasno shranila v omaro in na študij pripotovala za začetek bolj odraslo opravljena, a si jih potem ni nadela niti, ko je bila za konec tedna doma in je še zahajala v staro družbo, saj ji je notranji občutek ves čas govoril, da morajo cunjice v omari tudi ostati. Da je tako edino prav. Počakati na neke druge čase, če taki časi še kdaj lahko pridejo. Dozdevalo se ji je, da to nikakor ne bodo boljši časi, zato od gimnazije tega dela omare ni odpirala. Do tistega večera pred koncertom. Pred koncertom s Črtom. Čeprav je tudi takrat iz istega razloga pred omaro še toliko bolj oklevala.

			Seveda ni pričakovala, da bo res prišel. Zelo bi se začudila, če bi ga zagledala primahati iz predmestja, medtem ko bo pokadila tisto cigareto ob spomeniku. Črt je bil zanjo nedvomno tiste sorte, od katere ne pričakuješ, da se bo držala takih dogovorov. A cigareto bo zagotovo pokadila, ker ona se bo držala dogovora, ona nikogar ne vleče za nos. A četudi bo res prišel, ni od njega ničesar hotela, nikakor ne, predvsem pa ni hotela tega iztržiti s cunjicami iz sredne šole! A naj bo prišel ali ne, čas se je vendarle zdel nekako pravi za cunjice. Zato pa je pred omaro tudi tako dolgo premlevala, ali naj jih obleče ali ne; pravzaprav oklevala, saj je omaro v prvi vrsti odprla zato, ker si jih je nekaj v njej hotelo nadeti in je hotela biti prepričana, da to ni samo skušnjava. Še vedno se namreč ni znebila občutka, da novi pravi čas za cunjice nikakor ne bo dober čas, da je njihov dober čas že zdavnaj mimo in da se nikoli več ne more vrniti; in da če se tudi vrne, se nikakor ne bo vrnil kot dober čas, čeprav si jih je tistega dne zaradi te pomisli želela samo še toliko bolj obleči.

			Gordana je pred omaro s cunjicami še najmanj razmišljala o Črtu, saj se ni odpravljala na koncert s Črtom, ampak samo na koncert, pri čemer je bil Črt bolj izgovor kot spremljevalec. Odkar je bila spet v starem svetu, še ni bila na nobenem koncertu, pa tudi s staro družbo ni imela ravno pogostih stikov. Srečevali so se bolj naključju, v mestu, in seveda kdaj posedeli tudi ob kaki kavi, ampak to so bile drugačne kave in drugačni pogovori. Odrasli pogovori. Na koncerte so iz njene stare družbe zahajali samo še po parih in bolj kradoma; predvsem pa seveda ne v cunjicah iz srednje šole. Če bi kdaj na kak koncert tudi šla, bi koga iz starega sveta zagotovo tudi srečala, postala z njim s pivom v ozadju – prostor pred odrom je za mlade v cunjicah – a da se za to po vrnitvi s študija ni niti enkrat samkrat odločila, ji ni bilo niti najmanj žal. Pogovori na koncertu se od tistih ob kavah prav gotovo ne bi veliko razlikovali, po temah že, po občutku pa nikakor ne, saj bi najbrž samo od Kako je potonili do Kako je bilo, z napihnjenimi anekdotami in ob huronskem smehu. Predvsem do tega, do smeha, pa ji tako zelo ni bilo, da se je odločno držala pogovorov ob kavah v mestu. Odraslih pogovorov.

			Gordana se pred omaro s cunjicami ni pretvarjala, da bi kolebanje, ali naj cunjice obleče ali ne, lahko bilo kakršenkoli spregled česarkoli zadaj. Ni bilo nobenega spregleda in ni bilo ničesar zadaj. Točno je vedela, zakaj koleba v resnici. S cunjicami je namreč v omaro spravila tudi občutje, ko vse je, čeprav se ni še niti prav pričelo; a se potem nikoli niti ne prične, saj je onstran tega občutja samo groza, da ni in da ne bo in da najbrž niti ne more biti. In če je odraslost ravno ta groza, da ni, ne bo in najbrž niti ne more biti, potem bi bilo verjetno res bolje, če bi se s cunjicami preprosto pogreznila v podzemlje, namesto da jih je spravila, no bolj skrila, v omaro.

			Gordana je bila večino časa, kar je že bila odrasla, vedro dekle. Obsedeno hlastanje po povrnitvi občutja bi se ji vsekakor zdelo otročje. Iz sanjavosti, v katero je zdrsnila, kadar je kdaj nekaj v njej iz podzemlja priklicalo občutje ali vsaj spomin, da je nekoč nekaj takega občutila, je vedno pobegnila po najkrajši možni poti. Kajti vedela je, da je podzemlje lahko dober svet samo tam in takrat, kjer tudi zanjo ni bilo drugače, no, bolj ali manj, pred odrom, v cunjicah, v najstništvu.





***


			Črta je Gordana zagledala nekaj minut po dogovorjenem času, ko je ravno ugašala cigareto, ki jo je pokadila v tistih minutah, ki si jih je bila sama pri sebi določila za Črtovo preizkušnjo, tako da je Črt ujel še zadnji privez časa za njun dogovor. Primahal jo je iz predmestja z dvignjeno roko in nasmehom, v pričakovanju prijetnega večera. Ničesar drugega. Nikakor ne. Saj se mu je po tistem taboru, no, že po brucovanju, včasih zazdelo, da so oči, s katerimi ga Gordana gleda, nekoliko prevelike. In ni bil dovolj pošten, da se ne bi kdaj z njimi tudi nahranil, ali celo zapolnil kakšne svoje plitvine. A ko se je z znanjem, vnemo in zagonom dodobra razmahal, so ga znale gledati tudi katere druga oči, tako da temu ni prisojal prevelikega pomena. Po drugi strani pa se je s tem večerom, koncertom z Gordano, kakim pivom, debati in dobrim glasbenim komadom samo poslavljal od zasvetja, najbrž spet za kar nekaj časa. Bil je skoraj prepričan, da se bo odpravil že naslednje jutro, knjige, ki jih je privlekel s sabo, pa preprosto vrnil v knjižnico, z nekoliko manj povešenim pogledom kot tiste za diplomo, ko se jih je naveličal vse bolj zlovoljen in poparjen prenašati med uredništvom študentskega časopisa in bližnjimi kavarnami.

			Črt in Gordana sta na koncertu preživela prijeten večer. Ničesar drugega. Nikakor ne. Predvsem ničesar usodnega. Pravzaprav pa čisto vse usodno, vendar ne z njima ali vsaj ne preko njiju. Črt je z užitkom prisluhnil glasbi, bila mu je všeč, čeprav sicer ni bil ljubitelj tako ekstremnih žanrov; z užitkom srknil pivo, no, seveda ne samo enega, se z užitkom z Gordano tu in tam zadebatiral, kolikor sta seveda med bobnenjem glasbe našla dovolj tišine za pogovor, in se z velikim veseljem s tistimi, ki so po koncertu ostali v zaodrju, razgovoril do zgodnjih jutranjih ur in takrat tudi zvrnil kako pivo preveč, ker kako pivo preveč k takim debatam preprosto sodi.

			Pogovarjali so se o njihovih temah, ki Črtu niso bile najbolj domače, a vseeno je bil po razpotjih modernega sveta dovolj razgledan, da niti Gordana ni opazila njegovega pomanjkljivega poznavanja tem, o katerih je tako vehementno sodil in pa vsakem novem debatnem pivu samo še bolj silil v ospredje, kar mu je ob prepričljivosti njegovih argumentov tudi odlično uspevalo. Je spet odlično prodajal svoje znanje, vnemo in zagon.

			Gordana se v pogovor ni veliko vključevala, skoraj nič pravzaprav, ampak je samo sedela ob strani, kadila in pijuckala svoje pivo, čeprav se ni zdelo, da bi se dolgočasila, no, vsaj mrgodila se ni, tako da se ji najbrž ni zdelo nič strašnega, da ga več nima samo zase. Kot ga pravzaprav nikoli niti ni imela, niti na tem koncertu ne, saj je njegov pogled tudi na tem koncertu rad hodil še po drugih telesih, očeh in nasmehih.

			Gordana je bila preprosto tam, v gotskih cunjicah kar poželjiva, si je moral priznati Črt. V njih jo je ob spomeniku sicer videl prvič in niti ni vedel, da se je sploh kdaj tako oblačila, čeprav je poznal njen glasbeni okus in ga njena oprava ni niti najmanj presenetila.

			Gordane med celonočno debato predvsem ni kaj preveč navduševala Črtova razmahanost, ali pač znanje, vnema in zagon, za kaj takega sta bila oba najbrž preveč odrasla, ali pa sta se vsaj predolgo poznala (kar je Črt zagotovo opazil, saj jo je med debato preprosto puščal ob strani, s cigareto in pivom), zato pa tudi ni imela nobenega razloga, da bi ga spregledala, ker ga predvsem ni dovolj poslušala, v bistvu pa sploh ni napletal kaj takega, v kar ne bi bil prepričan, čeprav je med debato kdaj tudi podrsal po robovih česa, v čemer ni bil najbolj domač- Potem pa je nenadoma izjavil nekaj, za kar je Gordana takoj dobila občutek, da se ne bo dobro končalo. In se tudi ni. A ko je enkrat že bilo v prostoru, ni mogla več doseči, da ne bi bilo izrečeno. Lahko se je samo pričela pripravljati, da pijanemu in nadutemu »carju« pomaga zmanjšati škodo. Po najkrajši možni poti.





10. Poglavje


			Črt je na tisti terasi ob pogledu na zadnji požirek mlačne vode, kave že zdavnaj ni imel več, za trenutek izstopil iz samodejnega nizanja misli in se s pogledom sprehodil po kot da zacementiranem prizoru dogajanja v vasi, prav gotovo priprav na tisti praznik, na katerega jih je med četrtkovim obiskom povabil Peter. Prizor se ves čas njegovega posedanja na terasi ni veliko spremenil in je zato deloval skoraj statično, čeprav so se umeščeni vanj vendarle premikali in kot da nekaj počeli. Konec koncev mu je mično mlado dekle v belem medtem postreglo z dvema kavama. V tistem trenutku pa se je nenadoma pričelo zdeti, da se v prizoru vendarle nekaj vzgibava in da ima to vzgibavanje še največ opraviti z Viljemom in Mojco. Kje zaboga je Peter? In ker je Črt edini od druščine pristal v prizoru in ni mogel biti prepričan, da ga ta v ničemer ne zadeva, ga je razumljivo nekoliko stisnilo pri srcu, ko se je Viljem s psom nenadoma iztrgal iz prizora in se napotil proti njemu, čeprav ni mogel biti prepričan, da tudi do njega. Nenavadna dinamika v prizoru je ponovno vzgibala gladino njegovih misli, da se mu je iz dna spominov spet dvignilo tisto, kar se je kot dim vleklo za njim po vsakem izstopu iz podzemlja, v katerega je padal med samodejnim nizanjem misli.





***


			Spregled med celonočno debato v zaodrju po koncertu ni bil v tem, da je omenil priprave na pisanje romana, kakor je v tistem času dejansko bilo, ampak ker se je naduto postavljal, da ga že piše, da ga ima več kot polovico tako rekoč že napisanega. Zato potem ni našel nobenega upravičenega razloga, da bi zavrnil pobudo urednika lokalnega spletnega časopisa, da kak odlomek objavi pri njem v reklamne namene; ali vsaj ne takega razloga, s katerim bi se lahko izmuznil dogovoru tako, da se Gordaninim pajdašem ne bi zameril. Karkoli bi navedel kot razlog, zaradi katerega zavrača ponudbo, jim ne bi povedalo nič drugega kot to, da lokalni spletni časopis za njegov roman ni dovolj dober, temu pa se je na vsak način želel izogniti; ne samo zato, da se nočni druščini ne bi zameril ali da ga morda celo ne bi razbili (metalci se podobnih podvigov nasploh redko lotijo), ampak da bi se izognil tistemu, čemur se je hotel izogniti v resnici. S priznanjem, da nima napisane še niti ene same besede, bi namreč spet stopil na tisti oder, predvsem tega pa ni mogel dopustiti, to je bilo v tistem obdobju njegovega življenja bistveno: samo nikoli več na tistem odru!

			Jutra po pijanskih razmahih znajo biti hudo neprijetna reč, ne samo zaradi mačka, saj se človek z leti zadosti utrdi in izmojstri, da zmore drhtavico, slabost in glavobol sanirati z zadostno količino vode, aspirinov in počitka; prav tako ne zaradi moralnega mačka, čeprav je ta drugi že nekoliko bolj tolst in problematičen, a tudi glede tega si človek z leti nabere dovolj izkušenj, da ve, da se iz pijanskega blebetanja nikoli ne rodi kaj strašnega, nobena pogubna pošast, in da je zato tudi moralnega mačka najbolje preprosto preležati v postelji. Povsem drugače pa je z moškimi zavezami, sklenjenimi v podzemlju orgiastičnih noči. Črt ni bil šovinist, nikakor ne, nekoliko mačističen že, ko je hlastal po navlaženih pogledih, a to je nekaj popolnoma drugega! Tistega, kar si je moral reči zjutraj po prekrokani noči, pa si vseeno ni znal reči drugače: če zjutraj razvežeš moške zaveze, sredi noči sklenjene v podzemlju, in peklenskim družabnikom ne dvigneš več telefona, sploh nisi moški, ampak čisto navadna pičkica!

			Črtu je bilo na jutranji kavi po koncertu vsaj nekaj popolnoma jasno: nikoli več na tistem odru, zato pobegniti domov in uredniku spletnega lokalnega časopisa preprosto več ne dvigovati telefona – številke sta si seveda izmenjala, da bi se lahko dobila na kavi in speljala projekt – ni prišlo v poštev niti kot možnost. Dopoldan je tako porabil za sanacijo posledic pijanske noči, vodo, aspirine in počitek, se po kosilu sprehodil po mestu in nasedel ob kavah, da se je sestavil, sam, brez dvoma, in nato v mirnem majskem večeru sedel pred prenosnik v dnevni sobi staršev, ga prižgal in se povezal s svetovnim spletom. In si moral priznati, da naloga, ki si jo je naložil, ne bo tako enostavna, kot se mu je zdelo med celonočnim šopirjenjem v zaodrju po koncertu. Ni bilo druge. Poklical je Gordano, da mu nekoliko pojasni značilnosti scene.

			Sprejel je odločitev, iz katere se je potem skotilo vse ostalo. Pa bi res lahko vse ostalo preprečil? In če ni mogel preprečiti, na koga se lahko izgovarja, da je vse šlo po direktni poti v napačno smer?

			Na Gordano? Gordana mu je pri podlistku pomagala bolj za zabavo in med nobeno debato ob kavah, na katerih sta zdaj tudi onadva delala, kot sta manj kot sto kilometrov proč delala Jelka in Ciril, se ni zdelo, da si Gordana od njunega dela karkoli obeta. Črt je bil prepričan, da možnost kakršnihkoli obetov ni niti v ozadju njunega kratkotrajnega druženja in sodelovanja pri projektu. Ne, na Gordano se nikakor ni mogel izgovarjati.

			Na Jelko? Še manj! Jelka se je medtem očitno že sprijaznila, da Črt njune skupne poti ne bo hodil po njenem stezosledu. Delovala je celo pripravljena, da pristane na določene modifikacije življenjskega načrta; njegovo odločitev, da zaradi podlistka še nekaj časa ostane v zasvetju, je popolnoma sprejemala, še več, popolnoma iskreno mu je stala ob strani, nenehno sta bila v stiku in debatirala o zapletih, ki so sproti, kot so nastajali, tudi izhajali na straneh lokalnega spletnega časopisa in nad katerimi se je Jelka navduševala ob jutranji kavi v službi, ob kateri se je za nekaj časa odrekla družbi sodelavcev, tako da je bil njegov projekt bolj delo z Jelko kot z Gordano (med telefonskimi pogovori je celo dobil občutek, da je Jelka medtem opustila opravila s Cirilom), tako da bi bilo delo z Jelko prav lahko tudi povsem očitna naklonjenost bogov, možnost, da dokončno razgradi oder v sebi. Ne, na Jelko se je lahko izgovarjal še manj kot na Gordano.

			Na Iztoka v tem razmisleku – medtem ko je bil Viljem s psom samo še dobrih deset metrov proč od njega, da mu je vse bolj ponorelo tolklo srce in ga je pričela stiskati tesnoba – ni niti pomislil, saj so se z Iztokom takrat pred tremi leti samo še tu pa tam srečali ob kavi in v dogodke ni bil vključen. Iztok je bil v času dogodkov v svoji zgodbi, ki z njimi ni imela ničesar opraviti in ki se je iztekla v poroko, na katero je bila druščina prav tako povabljena, a se je zaradi nedavnih dogodkov nihče ni upal udeležiti. Ne, Iztoka ne bi imelo nobenega smisla vključevati v konkurenco za izgovore.

			Na Cirila? Ciril je bil res še najboljši kandidat, a če se sam ne bi dogovoril za tisti projekt in bi ostali pri sporih ob kasnejši analizi Jelkinih sanj, ne bi imel ničesar opraviti s Cirilovim demonom, ne bi Cirilov demon postal njegov lastni demon, tako da se na Cirila prav tako ne more izgovarjati. Pravzaprav se mu je zdelo vse manj pošteno, da so vso breme dogodkov na koncu zvrnili na Cirila, predvsem pa ni bilo upravičeno, saj so se s tem malo nepošteno tudi opravičili sami pred sabo. Ljudje namreč nismo ne angeli ne demoni, ampak smo drug drugemu tako angeli kot demoni, in nikogar ne moremo klicati na odgovornost, če smo priklicali svojega lastnega demona v njem, namesto da bi se razgledali naokoli po angelskih pomočnikih. Ne, na Cirila se najbrž prav tako ne bi mogel izgovarjati, čeprav bi mu oklicati Cirila za demona nedvomno še najbolj ustrezalo.

			Se tako lahko izgovarja samo na samega sebe? se je Črt že skoraj obupano pripravil do nekakšne skesanosti, medtem ko je bil Viljem že tako blizu gostilne s teraso, na kateri je sedel, da se je moral pričeti pripravljati na srečanje, če je bil Viljem res namenjen do njega.

			A ta poskus iz obupa se je zdel povsem nesmiseln. Nase se vsekakor ne bi mogel izgovarjati. Sebe bi lahko kvečjemu klical na odgovornost. In se v zadnjih treh letih sto in stokrat tudi je, v svojih globinah pa je za svoj pogumen in odločen korak po zadnji stezi na oder celo našel izgovor, ki se mu je zdel popolnoma utemeljen. Pravzaprav pa to sploh ni bil izgovor, čeprav bi mu še najbolj ustrezalo, če bi bil: banalen izgovor. Pa ne samo, da ni bil banalen izgovor, bil je celo več kot samo nekakšen zagovor. Bil je razlog, ki je bil onstran njega in ki se mu ni mogel ne izogniti.

			Poti, ki so ga vodile proti odru in ga nanj nazadnje tudi privedle, so bile samo panični poskusi, da bi se odru v sebi izognil, v novo pa lahko uspešno stopimo samo, če na oder v sebi stopimo. Se pravi: edino preko odra in ne mimo njega. Oder pa, kakorkoli banalen naj se nam že zdi, je namreč jedrna travma, ki nezavedno poganja naše odločitve do trenutka, ko ponavadi sam od sebe pride čas, da se z njo soočimo, in takrat se lahko uspešno preobrazimo v nekaj novega edino, če jedrno travmo razgradimo, to pa je možno izključno preko nje in nikakor ne mimo, in če to bitko izgubimo, smo se samo spotaknili na lastnem odru.

			Vse življene od odra naprej namreč ponavadi ne počnemo nič drugega, kot da iščemo poti, po katerih bi se mu izognili. In naj se je torej Črt še tako iskreno opravičeval, ko ga je Jelka klicala na odgovornost za svoj zadnji spregled, ni mogel zmanjšati pomena uvidu: ni on zagrešil spregleda, ampak je v spregledu njega zagrešilo v projekt s tem, da ni bil sposoben priznati, da se je na koncertu s svojim velikim romanom samo hvalisal. Zjutraj bi moral preprosto poklicati urednika lokalnega časopisa in mu priznati dejstva; in ker ga ni, je bil nenadoma spet na odru. Imel pa je, kot že rečeno, izgovor, ali pač razlog: bil je tak čas, da se spregledu ni bilo mogoče izogniti, ni ga bilo mogoče ne zagrešiti. Če je namreč njegova notranja pot zahtevala prehod v nekaj novega, je to že samo po sebi predpostavljalo, da bo stopil tudi na oder v sebi, in z vsakim navideznim izmikanjem se je samo vse bolj povzpenjal nanj.





***


			Viljem je bil tačas že pri Črtu, a vendar še vedno dovolj proč od njega, da Črtu vseeno ni razneslo srca, ki mu je že povsem ponorelo tolklo, sicer pa je Viljem nato tako ali tako samo stopil s psom mimo gostišča in njegova pot očitno ni bila v ničemer povezana s Črtom, saj se mu je med mimohodom samo nasmehnil in mu pomahal z roko. Ni bilo videti, kot da ta nasmeh karkoli pomeni, predvsem pa Viljem zagotovo od Črta ni ničesar hotel. Vas se je z vzgibavanjem v prizoru, z nekakšnim pričakovanjem, na dogodek najprej odzvala, nato pa je prizor, ko se je Viljem že oddaljeval po svoji poti, zagotovo ne povezani s Črtom, znova obstal kot da zacementiran. Viljemov mimohod pa je pri Črtu nekaj le opravil. Postal je nekoliko manj pozoren na misli, ki so mu hodile blizu med stopanjem skozi podzemlje, in s tem ravno zadosti odprt, da ni mogel ne stopiti tudi v tisti del podzemlja, kamor se je v zadnjih treh letih spustil samo v prisilnih primislih.

			Podlistek ga vsekakor ni vodil na pot kakšne velike slave ali celo dokončne zmage nad odrom v sebi, a trepljanja po ramenih v prostorih, v katerih se je gibal med pisanjem, so ga spet nekoliko razmahala, zganila v njem šarm znanja, vneme in zagona, ki jih med telefonskimi pogovori z Jelko ni prikrival, tako da se je Jelka počutila vse bolj krivo za tiste Diploma. Diploma. Diploma. Saj bom. Premor. Slika brez tona, ko se ji je pričelo zdeti, da njegov korak na njuni skupni poti stopa samo nekoliko bolj ob strani, nikakor pa se ni v njeno življenje zalezel nekakšen vagabund; in je bila pripravljena tudi pristati na svojost njegovega koraka. Na njegovo staro slavo s študentskega časopisa pa se je vse bolj odzivala tudi Gordana, vse bolj v nasmehih, skoraj nikoli več namrgodena in skoraj nikoli več ob strani s pivom in cigareto, ko nista delala sama ob kavi, ampak sta preverjala dognanja v stvarnosti. A Črt je dobro vedel, da to ne pomeni tudi česa več, predvsem pa da Gordana ničesar noče od njega, tako da vprašanju tega več ni posvečal niti najmanjše pozornosti. Podlistek je na straneh lokalnega spletnega časopisa izhajal dobra dva meseca (bogovi so sami natančno določili dneve, ure in minute) in za objavo so mu na njegovo veliko presenečenje in nič manjše veselje plačali honorar. Ni bilo veliko, a še vedno več kot dovolj, da je Gordani v ne predragem, a izbranem gostišču v mestu plačal večerjo; navsezadnje mu je Gordana pomagala, da se je izognil še enemu odru, čeprav mu je kljub vsemu tudi Jelka stal ob strani, a z Jelko sta imela več kot dovolj časa za vse onstran odra, tako da nekaj časa in drobiža za Gordano zagotovo ne bosta pogrešala.

			Ko pa sta nato z Gordano na skupnem delu poti ob slovesu stopala mimo graščine v parku vse bolj med drevje, vse bolj v temo, se je podzemlje v njem odločilo opozoriti, da pot mimo odra nikoli ne more voditi preko odra. Pot preko odra pa je edina pot osvoboditve. Zato se je med drevesi v bežnem trenutku nepozornosti oder naselil v njem. Ni namreč mogel, da ne bi:

			»Gordana, večkrat sem razmišljal, ti si bila takrat kar zaljubljena vame? No, saj ne, da ne bi tudi kateri drugi razen Jelke bil zanimiv, a pri tebi se mi je zdelo, kot da je vseeno nekoliko drugače. Bolj, bi rekel.« Ni ga niti pogledala, zato tudi ni mogel opaziti, da se je vse prijetno zadnjega časa v njej stolklo v namrgodenost.

			»Bila sem. Priznam. In kaj potem?« je poskušala povedati s čim manj mrakovi v glasu.

			»Nič, nič,« se je Črt postavil v obrambno držo, saj če že ne mrakov, je v njenem glasu zaznal vsaj nekakšen obrambni napad.

			»Samo,« se je skoraj opravičeval, »lepo, da nama bo potem vseeno nekaj ostalo. Mislim, nič ni narobe s tem, da moramo izbrati, a prav nič ni narobe niti s tem, da nam še kaj drugega za trenutek pride blizu.«

			»No, saj je bilo zanimivo, pa tudi zgodba, ki si jo napisal, je dobra, a če bi želela, da mi kaj ostane, bi v vseh teh letih poskrbela, da bi mi kaj tudi ostalo,« se je odklonilno odvrnila od Črtove smeri pogovora, s čimer je presekala njegov nastavek, a ga ni tudi spodsekala, temveč je samo izvabila vraga iz podzemlja v njem.

			Ustavil se je pri nekem drevesu, v mraku, jo zadržal z roko in jo obrnil proti sebi.

			»Črt, saj bo ostalo. Saj je bilo prijetno, podlistek, druženje in vse, ne skrbi,« se je branila bližine. Ali pa poskušala izničiti učinke namrgodenosti izpred nekaj trenutkov, a vrag ne zapusti tako zlahka sveto, kot plane iz podzemlja, kadar ga prikličeš.

			»In kaj bi izbrala, če bi lahko izbirala; če bi lahko na primer izbirala zdaj? Da se ob razhodu strastno poljubiva, he he he?« Črt ni popustil.

			Bila sta v mraku, zato ni mogla razpoznavati njegovih odzivov, ni mogla videti podobe vraga v njem (in ko je sama tistega dopoldneva na domačiji, pod skednjem, premlevala dogodke izpred treh let, si je vseeno lahko očitala, da če že Črtovega vraga ni mogla nadzorovati, potem vsaj ne bi smela popustiti svojemu lastnemu vragu): »No, če bi izbirala zdaj, potem sem že dovolj stara, da bi mi lahko za naprej ostalo tudi kaj boljšega, he he he,« se je namreč takrat odzvala.

			Ni razpoznavala njegovega odziva, a kot da je bilo na njegovem obrazu v mraku, v njegovem pogledu nekaj vražjega. zato pa je tudi samodejno povesila pogled, ko je morala za trenutek pridahniti, ker je začutila njegove roke na ramenu in kot da rahel potisk. In ga ni več niti pogledala, ampak se je samo, ko se je odločila, povsem predala mrakovom v sebi, popustila potisku in se sprostila v kolenih. In se nato na kolena tudi spustila, mu odpela pas in nato še zadrgo.

			Črt se je naslednjega jutra, ko je zapuščal zasvetje, večkrat vprašal, ali bi moral čutiti kakšno krivdo. Saj se je že hranil z njihovimi pogledi, ki so vstopale v njegov prostor, ko se je z znanjem, vnemo in zagonom dodobra razmahal, a se zoper svojo izbiro ni nikoli tudi pregrešil. Pa tudi zdaj nekako ni čutil nobene krivde, vsaj v tistem trenutku še ne, zdelo se mu je celo, da ta izkušnja pripada nekemu čisto drugemu svetu in da bo kriv samo takrat, če je v tem drugem svetu ne pusti. A se je nato vseeno ustavil na mostu čez reko iz zasvetja in se za kratek čas zastrmel v vode, ki so lenobno tekle mimo, a vendar kot da sploh ne nezainteresirano. Eh, samo potegnila mi ga je. Nič takega. Zamahnil je z roko in nadaljeval pot domov.

			Prizor potovanja z avtom domov pa je bil tudi zadnji prizor, ki se je v tistem trenutku utrgal iz podzemlja v njem. S pogledom se je ponovno sprehodil po dogajanju v vasi, kjer se ni nič spremenilo, podzemlje pa mu trenutno tudi ni imelo ničesar sporočiti, zato se je preprosto zasanjal v prazno. Ni pa vedel, da je podzemlje obmolčalo samo zato, ker so se nedaleč proč zastavljale usodnejše reči.





***


			Božanstvo je stopilo z neba na zasneženi vrh gore in zastalo z rokami v bokih sredi pomirljive beline snega, iz katerega so izstopali redki ošiljeni kamni. Iz gole samovšečnosti je stopilo na enega izmed kamnov, razširilo roke in se razgledalo po svojem Kraljestvu. Pa vendar je bil napuh, ki ga je hotelo naseliti v pogled, precej hlinjen. Božanstvo je vedelo, da so časi njegove absolutne oblasti nad stvarstvom že zdavnaj mimo, zato se je v dolino odpravilo z neznačilno mencavim korakom. Spuščalo se je od vrha do vrha vse do travnate planjave. Porasla slemena so bila skoraj v celoti prekrita s travo. Le tu in tam so se v neskončnosti trav zajedale krpice nizkega grmičja in združbe dreves, večinoma ob potokih, ki so kot kapilare prepredali pokrajino. Daleč spodaj med polji so se sramežljivo skrivale iz slame in ilovice zgnetene hiše, v katerih kot da ni bilo življenja, skoraj nobene volje do obstoja. V vasi namreč ni bilo nikjer opaziti nikogar. Ljudje so se skrivali po hišah in se tresli od strahu. Božanstvo je prhnilo in s studom odvrnilo pogled.

			Stopilo je skozi goro in se znašlo v nizki obokani žrtveni dvorani, nekakšni mračni votlini, v kateri je na oblem kamnu sedel mladenič, zamaknjen v globoke misli. Božanstvo je stopilo do njega in si ga ogledalo in nekako se mu ni zdel pravi, čeprav ga je prepoznalo in tudi vedelo, da ga ta mladenič globoko spoštuje in izpolnjuje Postavo, pa naj se med tednom še tako dela, da je na varni razdalji. Pa bi morda vseeno lahko bil pravi, a Božanstvo je bilo odločeno, da ne bo še enkrat ponovilo iste napake, zato se je odločilo, da ne bo vstopalo v njegove globoke misli, in se je potihem namenilo proti izhodu iz votline.

			Tam pa je nenadoma obstalo in za trenutek pridržalo dih ob spominu na Edinorojenega, ki se je odzval klicu in se prostovoljno daroval v zameno za grehe vsega sveta. Božanstvo ni niti pomislilo, da bi poskušalo odložiti jarem lastne krivde, ampak je spoštljivo stopilo do Grobnice v skritem ozadju votline, do kamnitega sarkofaga, v katerem je dolge veke ležalo Truplo. Sin človekov je deloval, kot da se smehlja, in v njegovem nasmehu je bilo kraljestvo. Božanstvo je vedelo, da je bila žrtev Sinu človekovega neskončna, čeprav zamanska, saj ni odrešila človeštva in se zaradi njegove žrtve ni noben žrtveni kozel vrnil iz puščave v skupnost, ampak so jih njegovi najbolj zvesti odrešeni v njegovem imenu naganjali v puščavo samo še v večjem številu, a se je vendar iz dolžnega spoštovanja dotaknilo usnjatega obličja Trupla in za trenutek pozabilo, da je božje ime vendarle samo eno in edino. Božanstvo. Ki je mimo zamišljenega mladeniča zapustilo tako grobnico kot votlino z nekaj slabe vesti in nekaj manj zagona za novi spopad s svojimi božanskimi sorodniki, ki se je za ta sveti dan pripravljal. No, sveti vsaj za malike, za Božanstvo je bil praznik z obredom, ki so ga za ta dan pripravljali, čisto navadno bogoskrunstvo ali vsaj nespoštovanje božanske pogodbe iz časov Kajnovega prvega mesta.

			Božanstvo je skozi stebrišče iz bleščečega marmorja, ob mrkih, predano spoštljivih pogledih mladih stražnikov v svinčenih oklepih s pernatimi čeladami, predse nagnjemi dolgimi sulicami in kratkimi širokimi meči na bokih stopilo v prastaro mesto, sezidano v soteski. Stopilo je na mestni trg, naslonjen na goro. Množica branjevcev, krošnjarjev, menjalcev denarja, slepcev z lajnami in drugih ljudi je v prepadenem strahu popadalo po tleh in mu obležalo pred stopali. Tako ljudstvo je imelo rado. Takega ljudstva ni udarjalo po telesu ter mu razbijalo višin in požigalo domov. Polno samega sebe je stopalo preko mestnega trga in ljudstvo, kar ga je bilo na odprtem, mu je ležalo pred stopali. Ko pa je potem stopilo med nizke hiše, sezidane iz povsod enake rdečkaste opeke, mu je samozadovoljnost nekoliko uplahnila. Hiše so zloslutno bolščale in na ulicah ni bilo nikogar. Komur tistega dne ni bilo treba na mestni trg po opravkih, je ostal v hiši, in tudi ko je Božanstvo stopalo mimo, ni nihče planil k oknu ali na ulico v navdušen pozdrav, ampak so potuhnjeni počakali v hišah, da jih Božanstvo samo pokliče na dan. Božanstvo je bilo seveda užaljeno in v njem se je spet utrgala tista večna misel, s katero se je ves čas svoje oblasti nad stvarstvom odzivalo na skrajno težavno nalogo, ki so mu jo naložili bogovi. Da bi namreč spet samo planilo in razbijalo in nespoštljivim požigalo hiše z njimi vred. Božanstvo sicer ne bi planilo in razbijalo in požigalo hiš iz gole užaljenosti, ker ni dobilo dovolj ponižnega čaščenja, ampak ker je vedelo, da so oni na trgu padali pred njegova stopala, oni drugi, ki jim ni bilo treba v mesto po opravkih, pa so se skrivali po hišah samo zato, ker so spet nečistovali z gnusnimi maliki. A čas se že dolgo ni zdel primeren za take odzive, čeprav se Božanstvo ni pretvarjalo, da vsaj zaenkrat v njem še vedno ni bilo najti tistega, kar je v njem iskal Edinorojeni, saj se še vedno ni počutilo kot nekakšen bog ljubezni, ampak enako kot ves čas od Kajnove postavitve prvega mesta: maščevalni bog smrtnega strahu, čeprav se s tem kljub vsemu ni več moglo preprosto sprijazniti, zato se je s povešenim pogledom in pridržanim, omahujočim korakom odplazilo čez spuščeni dvižni most, ki ga je spustil iz mesta in se odločno zaprl za njim. Stopalo je po makadamski poti, vsekani skozi gozd z gosto raščenimi drevesi. Pot se mu je vlekla v neskončnost. Zdelo se mu je, kot da bi mimo njegovega pogleda drsela vedno ista drevesa. Njegov korak je bil iz odseka v odsek poti bolj pridržan in omahujoč. Prvega ubežnika iz podzemlja je Božanstvo srečalo pri domačiji, v katero so se po pobegu iz podzemlja v strahotni pregrehi zalezli Perun, Volos in Mokoš in na katero so gnusni maliki zvabili žrtvene darove, med katerimi pa na srečo še ni padel žreb in so bili vsi še vedno živi. Volos je nekaj metrov pred njim zavil s ceste in mimo domačije stopil proti gozdu. Božanstvo ni spregledalo njegove jezljive namrščenosti in krivoprisežne odločnosti in vedelo je, da mora pohiteti, če želi še enkrat preprečiti daritev. Božanstvo je pred domačijo zagledalo tudi krivega preroka in se ob pogledu nanj posmehnilo. Prav privoščilo mu je obupano povešen pogled, ker se njegov gnusni malik ni niti ozrl na njegovo otročje upanje, ko je stopal mimo njega proti gozdu. Volos je bil namreč povsem osredotočen na novo žrtev, ki jo je zavohal tistega dne, tako da se z žrtvijo, ki jo je krivi prerok ponujal pred tremi leti, ni več ukvarjala. Krvoželjni maliki so namreč sestradani takoj za tistim, ko jih z žrtvijo nahraniš in za trenutek pomiriš, če pa jih ne in jim odtegneš Izaka, takoj usmerijo hlastavo željo po krvi na novo žrtev. Božanstvo je skoraj oblila zona ob spominu na vse Izake, ki jih je reševalo pred božanskimi sorodniki od tiste grozljive pogodbe ob Kajnovi postavitvi prvega mesta naprej. Po makadamski poti mimo domačije se je pričelo spuščati proti vasi z odločnim in na spopad pripravljenim korakom. Da. Iz gnusa in srda. Sodomisti in prešuštniki! Božanstvo je bilo pripravljeno na spopad bogov.

			Ob prvem pogledu na vaški trg pa je nato Božanstvo hotel zajeti obup. Podzemlje je bilo očitno prazno in ubežniki so kot smrdljive podgane prekrile skoraj vso vas. Božanstvo je pred vasjo za trenutek zastalo v upravičenem strahu, da mu znova ne bo uspelo preprečiti daritve in žrtvenih kozlov, ki jih je skrivalo v puščavi pred požrešnostjo krvoželjnih malikov, vrniti v skupnost. Če bi s srdom planilo med hudobne malike, bi to pomenilo samo še en polom.

			Potem pa je Božanstvo sredi vasi zagledalo svetišče odrešenih. zastrlo si je obličje in se mimo malikov zateklo v cerkev, bolj večjo kapelico, ki je bila po pričakovanjih vaško neugledna. Skromen oltar, nevešče naslikan križev pot v lesenih okvirih, nekaj trebušastih angelčkov v nišah po stenah, sicer pa oranžkasta puščoba. A bila je vendarle sveti hram in to je bilo edino pomembno. Po vsej cerkvi so bile namreč razmeščene sveče. Veliko sveč, pravzaprav ogromno in čisto vse še nedotaknjene, torej jih maliki niso oskrunili. Pred oltarjem pa rože. Božanstvo je prižgalo sveče in se naduhalo njihovega vonja, poravnalo rože, z dihom zaprlo vrata in se z olajšanjem sesedlo pred oltarjem. Edino Božanstvo lahko odpre vrata poklicanim in Božanstvo je bilo odločeno, da jih nikomur niti ne bo odpiralo, dokler ne bo povsem prepričano in popolnoma pripravljeno na novi spopad bogov. Kajti v tistem trenutku se ni moglo počutiti drugače kot kaka prezebla in prestrašena cerkvena miš.





***


			Ciril se je za mizo na domačiji bolj ko ne samo delal, da zavzeto sodeluje v razgovoru o vsakdanjem, in Jelka je to spregledala, a kljub temu ni niti pomislila, da bi prenehala napletati nepomembnosti; v bistvu je bila Cirilu celo hvaležna, da sodeluje v pretvarjanju. Ciril v Jelkinih debatah ni sodeloval iz kakšne strašne naklonjenosti (za kaj takega niti ni imel veliko upravičenih razlogov), ampak ker je vedel nekaj, česar drugi niso vedeli, ali pač niso hoteli vedeti, in to nekaj mu je nenehno obsedalo misli in ga ni niti za trenutek pustilo iz svojega risa. Po njegovem so namreč sinoči doživeli odpuščanje samo zato, ker so že odplačali kazen za nespoštovanje volje bogov. Da niso zbrali dovolj poguma, da bi izpeljali delo za bogove, ko so bili k temu poklicani. In nihče naj mu ne reče, da kazen, kar so dogodki zanj tudi bili (pred neizpeljanim simbolnim dejanjem opomnja, po zavrnitvi volje bogov pa čisto navadna kazen), ni bila pregrehi primerna. Ker pa daritev ne vpliva samo na notranji kroga darovalcev, ampak na celotno skupnost, se o tem, komu so darovi zahtevanega simbolnega dejanja bili namenjeni in na kakšen način so bili tisti opeharjeni ali celo še bolj udarjeni, ni hotel niti spraševati. Druščina je bila sinoči odvezana naloge, ker so odplačali kazen, in to mu je več kot zadostovalo. Bogovi pa naj si naslednjič za svoje namene izberejo šamana z bolj inteligentnimi pomočniki.

			Ciril je bil kmalu naveličan pretvarjanja oziroma izogibanja tistemu, o čemer bi se z jelko na tem srečanju edino morala pogovoriti, če že ne bi morali o tem govoriti vsi ves čas, za katerega mu jih je uspelo zbrati. Zato je izkoristil prvo pravo priložnost, ki se mu je ponudila, da je lahko planil od mize, tako da se mu je ta puhli ščebet z Jelko zdel samo zadnji odmev kazni bogov za zavrnitev njihove volje.

			Priložnost, ki jo je izkoristil, pa je bila Jelkina omemba Črtovega sporočila, naj pridejo v vas. zdaj se je on odločil, da ne bo opazil, da bi lahko Jelka Črtovo sporočilo omenila takoj, ko sta sedla za mizo, in naj se ne pretvarja, da ne pozna njenih razlogov za mencanje!

			»Grem po Gordano, ti pa vmes poglej, kje se skriva Iztok, in potem stopimo skupaj dol v vas, da vidimo, kaj je tam tako zanimivega,« je planil.

			Za njim je v prazno odmevala Jelkina panika, da hoditi v vas nima več nobenega smisla, ker da čeprav jih Črt morda še vedno čaka, v prazni vasi nimajo kaj početi; in da je najbrž tudi Črt že zdavnaj na poti nazaj sem gor, saj karkoli se je že nakanil ušpičiti z njimi, ga je pobalinstvo zagotovo že zdavnaj minilo, saj je od njegovega sporočila minilo že kar nekaj časa.

			Gordana je Cirila zagledala planiti iz hiše v njegovem značilnem razmahu. Nagonsko se je potegnila vase in nad čelom so se ji zbrali oblaki, ker je zaslutila, kam je namenjen. In dejansko je bil namenjen. Do nje. Ni mogla, da se ne bi pričela bojevito pripravljati na srečanje. A Ciril je bil tokrat ne njuno srečanje pripravljen. Po moško je dobesedno zapovedal, da gredo dol v vas, ko je pristopil. Gordana je samo prikimala in oblaki nad čelom se ji niso niti malo razjasnili, še več, še celo zgostili so se, tako da se je Ciril samo spotegnil vase in kot da plazeč odšepal do izhoda z domačije. Do sebe ni pustil niti senčice osramočenosti, ki je glodala od spodaj, ker je spet ena opazila, kako narejena je bila njegova naduta moškost. In vse bolj je bil prepričan, da na tem srečanju ne bi smel ničesar hoteti, da bi moral le zbrati druščino, priti in pustiti, da se zgodi samo. Kot se navsezadnje tudi je. In ima morda Jelka celo prav, da o dogodkih nima smisla razpredati, pa ne ker ne bi bilo o čem govoriti, ampak ker če že doslej ostali niso niti poznali dejanskih razlogov niti pravilno razumeli, jim ni treba niti zdaj, ko so odvezani, izvedeti, od česa so pravzaprav odvezani. Ker navsezadnje ni zares vedel niti on sam. Vedel je samo to, da so odvezani od naloge, kakšni so bili nameni naloge, pa ne njemu ne komurkoli iz druščine bogovi po zavrnjenem simbolnem dejanju ne bodo nikoli in nikdar razodeli.

			Ciril se je ustavil na izhodu z domačije, kjer je nameraval počakati ostale, da se skupaj odpravijo v vas. Bil je precej jezen na svoje ljubeče prijatelje. Imel je več kot zadosti razlogov, da ni bil več pripravljen preprosto skloniti pogleda pred njihovimi obtožujočimi pogledi. In če je sklonil pogled pred Gordano zaradi oblakov nad njenim čelom, ga je na izhodu z domačije odločno in samozavestno spet dvignil in se prepričan v svoj prav zagledal proti vasi. V njem so planili besi, ki so iz ozadja poganjali njegov razmislek ves čas srečanja, in so se ga še najbolj polaščali, da jih je komaj obvladoval, od jutranjega prebujenja iz sanj o spopadu bogov, in tako do določene mere mimo njega uravnavali njegovo delovanje tistega dne. V tistem trenutku pa so kar planili. Ne, bedakom se zagotovo ni niti sanjalo, kašno kazen ti lahko naložijo bogovi, če ne spoštuješ njihove volje. Božansko spoznanje je nad človeškim! Bogovi vzamejo, da lahko dajo! Kakšni posamezniki! Samo nepomembni in zamenljivi igralci na odru božanske drame! Statisti! In ravno statisti so bodo najbolj šopirili! Kar bogovi določijo zase, pač vzamejo in kaj je tu za razmišljati! In potem so seveda tisti, preko katerih bogovi delujejo, tarča posmeha in obsojanja, kazen bogov, ker jim odrekaš njihov delež, pa splet nesrečnih okoliščin ali rezultat patološke konstelacije ali spregled ali kaj je že podobne navlake! Da bi dobil, moreš dati! In če nisi pripravljen dati, kako potem sploh lahko pričakuješ?! In če pričakuješ, ne da bi bil pripravljen dati, potem naj bi bila tudi kazen neupravičena? Pha! Bogovi na koncu odločijo, pa naj se človek še tako napreza! Tako in nikakor drugače!

			Ciril je na izhodu z domačije sam postaval dobre četrt ure in ko so se besi v njem nekoliko pomirili, je pričel postajati nestrpen, ker Jelke, Gordane in Iztoka, za slednjega sicer sploh ni vedel, kje tiči ves dan, še vedno ni bilo od nikoder. Ne samo nestrpen, bil je tudi neučakan. Dobro je vedel, zakaj se Črt še ni naveličal čakati nanje v vasi in zakaj njega samega vleče tja. Črt se je po njegovem v tistem trenutku še najmanj vračal na domačijo, na kar se je sklicevala Jelka, da bi ga odvrnila od nakane, zato si je tudi sam želel biti čim prej v vasi. Črt je spodaj, Ciril ni dvomil, lahko naletel samo na vaško srečanje, o katerem jim je v četrtek pravil Peter in jih nanj tudi povabil. Cirilu se je spet pritaknila misel, da je ravno zaradi tega srečanja tako poceni in zlahka dobil domačijo, kot da bi vaščani nekaj hoteli od njih; in tokrat se ni poskušal prepričati, da je misel nesmiselna, ampak si je želel čim prej izvedeti, kaj pričakujejo od njih, če so jih že z namenom – no predvsem z drobižem, ki so ga zahtevali za najem domačije – zvabili medse. Da: če je res ravno zaradi vaškega srečanja po svojem bistvu seveda praznika, tako poceni dobil domačijo, pa kakršnokoli vlogo se na njem druščini preko domačinov namenili bogovi, je hotel biti čim prej na svojem delu klopi pri praznični mizi.

			Bogovom se Ciril nikoli ni drznil zoperstavljati in tudi tokrat je bil pripravljen njihovo voljo popolnoma spoštovati, zato se je odločil, da se ne bo predajal zameram, užaljenostim, jezi in podobnemu, če so njegove zasebne želje res imele kaj opraviti s težo dogodkov in je to njegov delež krivde. Bese je primoral, da so odstopili od zahteve po poravnavi in bil je pripravljen na vaško srečanje, praznik ali karkoli že.

			Jelke, Gordane in Iztoka pa še vedno ni bilo od nikoder, zato se je na izhodu z domačije od neučakanosti že pričel prestopati, a se je potem hipoma pomiril, ko se je spomnil, da je ponavadi ravno neučakanost in pametovanje človeških statistov tisto, kar povzroči največ škode in neprijetnosti v božanskih dramah, in ob tej pomisli je občutil tolikšno lahkost, kot se je po izstopu iz izkušnje v votlini ni drznil niti nadejati. A ta lahkost je pomenila tudi, da si ni mogel več prikrivati, da če je že njegovo šamansko delovanje zlorabljala katerakoli njegova lastna posvetna želja, je bila to zagotovo želja po Jelki. Ni mogel, da se ne bi počutil osramočenega, ko je to željo pravilno poimenoval zaljubljenost. Da. Zaljubljenosti v Jelko ni nikoli povsem razgradil in če je zaradi tega med šamanskim delovanjem tudi sam padel v kake spreglede, o katerih je med dogodki kot blazen napletal Črt, in zaradi tega zagrešil tudi kake usodne napake, se bogovom globoko opravičuje. In predano zahvaljuje, če je bil sinoči res on sam edini, ki je doživel odpuščanje, drugim pa bogovi niso imeli kaj odpustiti. Pa vendar se mu njegovo delovanje pred tremi leti še vedno ni zdelo napaka; njegova želja po Jelki, zaljubljenost, morda sploh ni bila spregled, ki bi bogove onemogočal, ampak so ravno preko tega delovali. Drugače se to dopoldne ne bi zdelo vse tako dobro in vse tako prav. Tako da je morda res edino on razumel zato, ker je edini sploh bil pripravljen razumeti. In je potemtakem prišel čas, da tudi ostali pridejo do spoznanja, pa čeprav na silo, pa četudi se s Črtom nazadnje pobijeta. In potem še vsi ostali planejo nadenj. Ker na Črta zagotovo ne bodo! Na svojega svetega pametnjakoviča zagotovo ne! Črt vendar ve! Ampak naj pač planejo, če želijo planiti! Potem jim bodo pač bogovi vbili v glavo spoznanje, kako je bilo in kaj, on sam pa jih lahko vse skupaj preprosto nekam pošlje! Pa naj ga potem na veke vekov sovražijo, če jim je ravno do tega! Kajti on hoče dokončno izstopiti iz teh krogov!

			Da so bogovi namesto rodovitnega dežja naredili sončno razbleščan dan, v tistem trenutku zanj ni bilo niti najmanjše presenečenje. Da bi se namreč lahko iz njegovega spopada s Črtom utrnila ena sama kapljica česarkoli rodovitnega, se mu ni zdelo mogoče niti v najbolj optimističnih sanjah. tako da njegov morebitni spregled zagotovo ni bila želja po Jelki, zaljubljenost, ampak da se je v sebi vse preveč prerekal z Iztokom in njegovimi farji (Iztok mu je navsezadnje edini ves čas ostal naklonjen, tako da je ob tem razmisleku začutil nekoliko slabe vesti), želja po Jelki, zaljubljenost, občutek krivde zaradi želje po ženi drugega, kakor bi temu rekli krščanski, pa sta ga odvračala, da bi zares, s pestmi in primerno vnemo, uresničil edini smiselni spopad: da bi skočil v glavo nadutemu Črtu. Pa naj se še tako, ker smo ga vsi izdali, do smrti pretvarja in nas kaznuje s tem varnostnikom, ker ni bil sposoben diplomirati! In da naj bi njemu pripravil prostor, če bi že res moral nekomu drugemu pripraviti prostor, kot je prej premleval?! Če bi moral s svojim šamanskim delovanjem pripraviti prostor Črtu, potem naj se prostor raje na veke vekov pogrezne v zadnje podzemlje Pekla! Ampak, besi proč! Naj sveto igro bogovi sami speljejo do konca po lastnem scenariju!

			Ciril je dvignil pogled, ki so mu ga besi med zadnjim razmahom zbili v kamenčke pod stopali, in njegovo notranje je spet želelo postajati nestrpno, ker Jelke, Gordane in Iztoka še kar ni bilo in so bogovi z njegovim neposrednim napadom na Črta spet kar nekaj odlašali, da v njem ne bo več nobenega zagona, ko se bosta naposled soočila. A kar ga je nato zmotilo, notranjemu ni dopustilo, da bi se polno izrazilo.

			Nenadoma je namreč zagledal nekega moškega, ki se je mimo domačije spuščal proti vasi. Moški ga je pogledal tako odklonilno, a če je bil to eden od vaščanov, ki so se odselili drugam in so enkrat na leto prihajali na vaško srečanje, potem ima spet prav Jelkin občutek, in ni bolje samo, da odstopi od spopada s Črtom, ampak celo da vsi skupaj Petrovo vabilo preprosto zavrnejo. da Črta torej čim prej prepričajo, naj pobegne iz vasi nazaj na domačijo, ne pa da se gredo v vasi neke svoje stare bitke, in to med vaškim pijančevanjem, v kar se taka srečanja praviloma razvijejo.

			Sunkovito je odmaknil pogled od moškega in zagledal Viljema, kako je od spodaj stopal proti domačiji. Brez psa. že mu je hotel pomahati z roko, kajti v Viljemovo naklonjenost je bil popolnoma prepričan, nič manj kot v Iztokovo, tako je vsaj sodil po srečanju z Viljemom pred spravno večerjo in kresom. A Viljem se zanj sploh ni zmenil, ampak je, kot da ne bi opazil ne njega ne moškega, ki se jima je že nevarno približal, da se je Cirilu med rebri pričelo oglašati nekaj kot strah, zavil proti gozdu, da je Ciril skoraj v obupu povesil pogled, kajti od Viljema je pričakoval, da mu bo dal nekoliko podpore in s tem moči ob mimohodu neznanega moškega. Ciril ni vedel, zakaj je bil popolnoma prepričan, da je to tudi Viljemova naloga in da je to od njega upravičeno pričakoval. In da je upravičeno razočaran.

			Dvignil je pogled in neznani moški je bil takrat že pri njem. Ošinil ga je s tako mrzlovoljnim posmehom v pogledu, da je Ciril kar zledenel in se zgrudil vase. In strahoma pričakoval, kaj bo neznanec hotel od njega. Moški pa je samo nadaljeval svojo pot, kot da bi bil Ciril na izhodu z domačije popolnoma nepomemben. da so v Cirilu spet planili besi. Tako torej! Nekdo se bo pa enkrat le zavzel za mojo resnico in mojo pravico! Pogledal je za moškim, a ta je popolnoma nezainteresirano in kot da srečanje s Cirilom v njem ne bi pustilo nobene sledi, hitel proti vasi.

			Ciril, ki je nekoliko podpore in s tem moči za zagovor svoje resnice in pravice pričakoval od Viljema, je planil za njim proti gozdu. Šele ko je že bil med drevesi in je Viljema zagledal na varni razdalji pred sabo, se je nekoliko pomiril. Potuhnil. In tudi pozabil, zakaj je v bistvu sploh planil za njim. zazdelo se mu je namreč, da Viljem nekaj naklepa in da ta naklep ni povsem pošten. In Cirilova naloga je nenadoma postala, tako je vsaj čutil, da ta naklep razkrinka. Pričel ga je kradoma zasledovati.





11.poglavje


			Dogodki


			Črt je še nekaj časa gledal za Viljemom, ki se je s psom oddaljeval po svoji poti, potem pa olajšano odvrnil pogled in se znova razgledal po vasi, kjer je spet vse obstalo v popolnoma negibnem prizoru. Naslonil se je nazaj na stolu in si prižgal cigareto. Skodelica in kozarec na mizi sta bila popolnoma prazna, a po šoku ob Viljemovem mimohodu ni niti pomislil, da bi klical natakarico ali kakorkoli drugače drezal v dogajanje v vasi. Da se v tistem trenutku ni premaknila niti ena sama bilka, kot se je zdelo, mu je popolnoma ustrezalo. Posedati. Videti. Se bo že samo razkrilo. Ker pa vseeno ni mogoče sedeti in čakati, ne da bi sploh premaknil glavo, prizor v vasi pa v trenutni izvedbi ni bil samo statičen, ampak je dobesedno zamrznil v času, se je kar naenkrat samodejno ozrl v smer, v katero je bil prej krenil Viljem. Seveda ni pričakoval, da bo Viljema še videl, zato ga je tisto, kar je zagledal dobesedno zakovalo v stol, da se je kar pridržal za naslonjala. In ga je preplavil paničen strah. Viljemov pes je namreč v divjih poskokih drvel proti vasi. Deloval je kot poblaznel in Črt ni videl za to nobenega drugega razloga, kot da pes drvi proti njemu in bo planil nanj. Na koga drugega v vasi pa naj bi planil‘ Še bolj se je prikoval v stol in se krčevito oprijel naslonjala. Ni planil in poskušal pobegniti pred njim. Ni vedel, zakaj se mu je zdelo, da bi si s tem še najbolj škodil. In, kam naj bi pa sploh pobegnil?

			Pes je bil kmalu pri njem in se je kak meter ali dva od mize postavil v prežo. Črt si je nekoliko oddahnil. Dobil je namreč priložnost, da se poskuša psu vsaj toliko prikupiti, da ne plane nanj. Pes pa je samo stal in gledal. In čakal. Zdelo se je, kot da je obsedel pred njim z nekakšnim namenom. Pričakovanjem? Črtu se je vsilila slutnja, kaj bi pes lahko čakal od njega, a ta slutnja se mu je zdela popolnoma nesmiselna, seveda, kako se ne bi, ampak če je oder razumel kot postavitev sebe v svetu preko dejstev, potem je bilo edino, kar je lahko pes pričakoval od njega, to, da sam nadaljuje od tam, kjer se je prenehalo govoriti samo. Seveda je skušal misel na vsak način zavrniti. A pes je še vedno stal pred njim in čakal. tako da nista mogla zdaj spet onadva v nedogled samo sedeti in se pomerjati, zato se je odločil, da se bo preprosto prepustil temu, kar je delovalo popolnoma nesmiselno, a kot da v tistem trenutku edino na razpolago. In ko je nato res pričel pripovedovati, je pes sedel na zadnje tace in mu kot da prisluhnil. Med njegovim pripovedovanjem je po pasje obračal glavo. Deloval je zadovoljno in predvsem naklonjeno.





***


			Seveda sem bil v času, ko sem v domačih krajih pisal in objavljal podlistek, zaljubljen v Gordano. Nekoliko. Ne preveč tragično. In za gotovo tudi ona vame. Dvomim, da kaj dosti bolj. Pravzaprav je bilo najino druženje na nek način samo udejanjene zgodbe, ki ni bila nikoli uresničena, ker sem na tistem mladinskem taboru pred desetimi leti izbral drugače. Ker sem čutil drugače in sem moral drugače izbrati. Hotel, ne moral. Kot bi prav lahko izbral tudi obratno, če bi tako čutil. Ker je vedno možno izbrati drugače. Kakor pač v tistem trenutku čutiš- Ker če ne bi bilo možno izbrati na različne, tudi precej presenetljive načine, potem se to ne bi imenovalo izbira, kajne? se je nasmehnil psu. Pes je zadovoljno in naklonjeno nekajkrat po pasje obrnil glavo. Zdelo se je, kot da bu mu prikimal, zato je Črt sproščeno nadaljeval pripoved.

			Kar sem takrat imenoval spregled, torej sploh ni bil spregled, ampak bolj dogovor. Saj je nisem porinil na kolena, ampak sem samo nakazal in je na kolena šla sama. Po lastni izbiri in tudi zaradi sebe, ne samo zaradi mene. Kar sem bržčas vedel že takrat, ampak sem v vsej tisti norišnici med dogodki pozabil. Seveda sem se na skrivaj vrnil v domače kraje. In ko sem se pred pocukrano plastiko Boginje pričel opravičevati in se razumljivo predvsem zavozlal, se je Gordana samo nasmehnila:

			»Eh, pozabi. Raje se pogovarjajva o čem drugem.«

			Posekal sem vozle, v katere sem se zavozlaval med opravičevanjem, se tudi sam nasmehnil in se po prijetnem popoldnevu z Gordano v domačih krajih vrnil domov, k Jelki. Ne bom ti govoril o tem, ali sem ali nisem kaj v vsem času, kar sem bil z Jelko, ker ni bistveno, ampak z Gordano je bilo drugače. Tega ni bilo mogoče samo pokopati vase in pozabiti. In če je oder postavitev v svet po resnici, potem temu, za kar sem se nazadnje odločil, ne moremo reči drugače kot opravičenje po resnici.

			In sem priznal. Da mi ga je potegnila. Drugega ne.

			Jelka se je nekoliko potegnila vase in ni bilo videti, kot da bo ne vem kaj.

			»No,« je nato pričela, »saj taka je, midva sva pa tudi bila v krizi, kako naj vse to v zadnjem času imenujem drugače. Kdo bi ti zameril.«

			Pomolčala je in nato vseeno ni mogla, da ne bi vprašala:

			»Pa si bil tudi zaljubljen vanjo?«

			Molčal sem. Nisem mogel ne molčati.

			Potem pa je Jelka planila. Prekleto, kako je potem planila!

			Pes se je dvignil in mu sedel k nogami, Črt pa se je naslonil nazaj na stolu ter si sprijaznjeno in predano prižgal cigareto. Čakala sta. Prišel je čas.





***


			Gordana se je zdrznila in v trenutku ji je postalo žal, da se prej ni odzvala na Cirilovo pobudo. Iz hiše je namreč proti njej prihajala Jelka in vedela je, da bo tudi ona zahtevala od nje, da se odpravi z njo v vas. In če bi lahko izbirala še enkrat, bi se vsekakor odločila za Cirilovo družbo. a tega ni več mogla izbrati. Za nazaj ni več mogoče izbrati drugače in to je včasih tudi vir vseh težav. Bi pred tremi leti pri tistem drevesu izbrala drugače in ne bi šla na kolena, če bi lahko še enkrat izbirala? Seveda bi izbrala drugače, če bi izbirala zdaj, zaradi drugih dogodkov, ki so se takrat iz njene odločitve napletli, ampak danes ni včeraj, zaradi česar drugače izbrati ni več mogoče, tako da se ji je že vprašanje samo zdelo nesmiselno. Pa bi res izbrala drugače? Kajti drugače bi izbrala samo zaradi drugih in ne zaradi sebe. Zase bi še enkrat izbrala enako. Kako pa naj bi zase izbrala drugače, če sem pa izbrala tako, kakor sem tudi čutila?

			Gordana se ni motila. Jelka je prišla do nje in preprosto zahtevala, naj se odpravi z njo v vas. Njena zahteva je delovala popolnoma brezpogojno. In tako sta se preprosto odpravili. Kaj je Gordani sploh preostalo drugega? Potegnila se je vase in pričela namrgodeno stopati ob Jelki. Seveda mi ni bilo žal, da sem takrat šla na kolena! S tem nisem samo vzela nekaj zase iz izkušnje s Črtom, kakor mi je bila dana, ampak sem se mu še enkrat odpovedala! In: je Jelka res lahko tako hudičevo prepričana, da Črt ne bi ostal v domačih krajih, kakor jim pravi, če se po najinem zdrsu, kakor to imenujejo ostali, ne bi samo poslovila in mu zaželela srečno pot, ampak bi ga vprašala, ali to, da ga imam nekoliko še vedno rada v tem trenutku še kaj pomeni? Ali pravzaprav ravno v tem trenutku kaj pomeni. Je Jelka res lahko tako prepričana, da bi Črt ravnal enako, če bi tvegala zares in do konca? Kar bi morda celo bilo bolje. Kajti potem bi se Jelka samo znorela v tistem njunem stanovanju in pomembnem odraslem življenju ali koderkoli že in bi bil mir. In se vse, kar se je zgodilo po Črtovi vrnitvi v odraslo življenje in odgovornosti, morda sploh ne bi zgodilo.

			Ampak, da. V tistem trenutku se je nekaj v njej pričelo mehčati. Seveda lahko Jelki zamerim, je še vedno vztrajala pri svojem, da je pognala nekaj, kar je nato tudi mene privedlo na tisti poganski pogreb. Predvsem mene morda prekleto! Seveda ni dvomila, da lahko v zameri vztraja na veke vekov, ampak … Kako je namreč Jelka takrat planila iz kontine, v kateri so se pripravljali za začetek obreda. Kako jih je dobesedno strpala v avto in jih odpeljala na varno in do tega srečanja, pravzaprav pa niti na samem srečanju ne, ni niti pisnila o tem, kaj se je na tistem pogrebu pripravljalo. In: ni se moglo pripravljati nič dobrega. Zagotovo ne. Predvsem zame ne, prekleto! jo je vedno, ko je pomislila na tisti dan, dobesedno minilo do vsega. In ni čutila nič drugače niti tedaj, ko se je odločala, ali sploh priti na to srečanje, niti ko se je na srečanje pripravljala, in niti med samim srečanjem ne. Ampak. Kaj ni morda Jelkino ravnanje na tistem pogrebu in tudi obnašanje na tem srečanju – saj je povsem jasno, da se je med srečanjem ves čas trudila, da pogovora o tem ne bi odprli – samo odraz Jelkine edine skrbi, ko je planila iz kontine. Zavedala se je, da se zame ne bi končalo dobro in je to na vsak način hotela preprečiti. In je to za Jelko vendarle nekakšna odveza? Odpuščanje?

			Samodejno se je z nekakšno blagostjo v pogledu obrnila proti Jelki.

			Jelka pa je odločno stopala Gordani ob strani in se trdno držala svojega. Obsodbe. Bolj ali manj. Črta, Cirila in Gordane. Predvsem moških. Vendar pa se je korak za korakom proti vasi tudi v njej nekaj mehčalo. Pa ne zato, ker bi v vasi pričakovala karkoli drugega kot kakšno bedasto vaško zabavo, ampak ker še nikoli po tistih dogodkih pred tremi leti ni bila Gordani tako blizu. Jo tako čutila onstran dogodkov. In morala si je priznati, da tudi sama ni bila poštena. Kako je namreč planila, ko je Črt priznal, in kako je nato planilo v njej!

			Ciril naj bogovi s tvojim telesom vstopijo vame! In ga je izkoristila. Cirila. Koga drugega pa bi? Pa mu je potem tudi priznala, ko je uvidela, da njuna ‚velika ljubezen‘ vendarle ne pomeni kaj veliko, da se je pri njem predvsem potolažila in maščevala Črtu. In da se mu opravičuje. Kaj pa naj bi drugega, kot se opravičila? Taka so bila dejstva in kako naj človek karkoli onstran dejstev?

			Pa ni razumel. Ni bil pripravljen razumeti. Lazil je za njo kot pobesneli demon, čeprav se je delal razumnega, češ da se morata pogovoriti. O čem pa naj bi se pogovarjala, ko pa je bilo vendar vse jasno? Po drugi strani pa. Da. Brez dvoma bi se morala zavedati, da sta si pri delu na sanjah prišla blizu, da je predvsem on njej prišel blizu, na malo drugačen način kot ona njemu. Ne. Ne bi mu smela pustiti tako blizu. Ne bi smela pozabiti, da je njegov zainteresirani pogled lazil za njo ves čas od mladinskega tabora naprej. Tako da v nobenem primeru ne bi smela izbrati njega, če je že morala nekoga navleči nase za maščevanje Črtu. Za odvezo od bolečine. Zato pa je tudi obiskala Črta in ga prosila, naj poskuša pomagati. Naj mu on poskuša dopovedati. Pa Ciril ni razumel. Ni hotel razumeti. In so se pogovori spremenili v pogajanja in nazadnje v povsem banalno moško bitko, ki jo je tudi Črt, ko se je pač pogovor zavlekel do petega piva, vzel zares, kakor da bi ga resnično zadevala na način, kot je hotel biti prepričan Ciril. Iztok je bil zraven samo dvakrat. Bil je v svoji zgodbi, ki z ostalimi ni imela ničesar opraviti, in se je hotel čim manj vmešavati. Hkrati pa je že po drugem srečanju uvidel, da je v Cirilu tisto tako dolgo zatajevano planilo s tolikšnim besom, da ne bo prenehal, pa če se vsi skupaj postavijo na glavo. In se ni bil pripravljen skupaj z njim pogrezniti, kamor se je že pogrezal.

			Jelka ni razumela, zakaj je sploh bila potrebna kakšna moška bitka. Izbrala je in se opravičila in tudi njej ni bilo enostavno. Zagotovo ne. Nikakor. Po Cirilovih intervencijah pa ji je bilo pravzaprav samo še težje. Saj ne moreš vendar izbrati drugače, ker nekdo drugi to želi od tebe?

			V tistem trenutku – pred njima se je že pričela kazati vas – pa si je morala, nekoliko vendarle mukoma, priznati tudi, kaj je bila pri tistih dogodkih njena krivda. Ali pač vsaj odgovornost. Da je tudi sama planila na enak način kot Ciril, ko je Črt izbral. In da tudi sama ne bi smela. Tako da je njena jeza na Črtovih plečih pravzaprav zgorela dvakrat. Saj je morda vse skupaj sama tudi povzročila. Da. To si je bilo še najtežje priznati. Diploma. Diploma. Diploma. Saj bom. Premor. Slika brez tona najbrž res ni veliko pomagalo. Zagotovo ne. In je tako Črtu preprosto prisluhnila prepozno.

			Pogled ji je osramočeno padel na tla in ker ji je bilo skoraj neznosno, da bi ga tam poskušala obdržati, ga je sunkovito dvignila in samodejno pogledala proti Gordani. Srečala se je z nekakšno blagostjo v njenem pogledu. Ni delovalo ne kot odpuščanje ne kot sočutje ali karkoli takega. Še najbolj kot sprava.

			Jelka se je tudi sama nasmehnila. Bili sta že čisto blizu vasi. Zagledala je Črta z Viljemovim psom ob strani in se začudila. A se ni mogla dolgo čuditi. Črt jima je namreč z nasmehom mahal. Nasmehnila se mu je, tudi sama dvignila roko in mu pomahala. Ob pogledu nanj je celo začutila nekakšno toplino, ob kateri se je počutila prijetno. Ni mogla, da se ne bi.





12.poglavje


			Praznik


			Ciril je bil med zasledovanjem Viljema z vsakim korakom vse bolj zaskrbljen. Viljem se mu je namreč zdel v najboljšem primeru čuden. Saj ne, da bi deloval poblaznelo, nevarno ali kaj takega, ampak kot da bi bil tako zelo predan svojemu naklepu, da ne bi ostalo nič več njega samega onstran podviga, ki se ga je nakanil uresničiti. In ko se je potem res zgodilo, kar se je zdelo kot začetek uresničevanja naklepa, je Cirila dobesedno preplavila panika. seveda je hotel pobegniti iz položaja, v katerem se je znašel. Kako ne bi. Nemudoma in brez odlašanja. A si ni prikrival, da mora imeti vse skupaj nekaj opraviti z njegovim delovanjem v prostoru od mladinskega tabora naprej in da se lahko zdaj, v ključnem trenutku – če odstopi od osebne zaveze, da poskuša pomagati po svoji najboljši vesti – konča ravno s tisto katastrofo, ki jo je pred tremi leti poskušal preprečiti. zato pa tudi od svoje zaveze s sabo ni odstopil, ampak je skrivaje se za drevesi še naprej zasledoval Viljema, da bi ugotovil, kaj pravzaprav sploh naklepa.

			Cirilu se je pričelo svitati, da Viljem morda vseeno ni najboljši človek na zemeljski obli, ko se mu je pridružilo tisto sanjsko dekle. Deset let je čakal, da se ponovno znajde tako blizu nje, a ko je končno dosegel, kar si je tako dolgo želel, ga to ni navdušilo, ampak ravno nasprotno. Preplavil ga je strah. Prava sveta groza. Ampak od svoje osebne zaveze ni mogel odstopiti. Seveda ne. In vprašanje je bilo tudi, ali je to možnost v tistem trenutku sploh še imel.

			Dekle je sicer čakalo Viljema pri nekem tolmunu in ko se ji je približal, je dogajanje pričelo delovati nekako posvečeno, a ne na tak način, kakor bi si Ciril želel. Prej nasprotno. Nekako ne dobro, morda celo nevarno.

			Volos je pristopil do dekleta. Divje je strgal z nje obleko in jo v bližnjem tolmunu, ki ga je Ciril šele takrat opazil, umil po vsem telesu s prav sakralno spoštljivostjo, nato pa sta se odpravila proti votlini. In tudi vstopila vanjo, ko sta čez dobrih četrt ure do nje prispela. Edino, kar je bil Ciril v tistem trenutku sposoben čutiti, je bila krčevita želja, da trenutno dogajanje ne bi imelo ničesar opraviti z njegovim delovanjem v prostoru po izkušnji v ravno tej votlini. A vedel je, da ima. da zagotovo ima. In da mora vztrajati. Kajti tisto, kar se mu je pričelo razkrivati, čeprav si je krčevito želel, da ne bi bilo res ali da celo sploh ne bi bilo možno, mu ni dovoljevalo, da bi sploh pomislil na kakršenkoli umik.

			Volos in dekle sta se namreč iz votline vrnila z Iztokom. Skupaj so se odpravili proti vasi. Dekle je Iztoka vodilo za roko. Cirilu sta delovala skoraj kot mlada zaljubljenca. Pomisel se mu je sicer zdela danim okoliščinam popolnoma neprimerna, a vendar mu je na čuden način vlivala vsaj nekaj upanja. Ki mu ni mogel ne verjeti, če posebej, ker se je zavedal, da se tega upanja niti ne oklepa niti se vanj ne prepričuje, ampak se mu ponuja samo.

			Gordana in Jelka sta sedli k Črtu, ne da bi spregovorili, še pozdravili so se samo s pogledi, kajti do tačas, ko sta z zadnjega obronka pred središčem vasi prispeli do njega, sta se že dovolj razgledali po čudaškem prizoru v vasi, da sta prisedli v nekakšni zadržanosti. Črt se jima je blago nasmehnil in jima s tem dal vedeti, naj se preprosto prepustita in počakata. Prepustili sta se. In potem so samo sedeli in čakali. Skoraj ne da bi zagrešili en sam gib. Kot pravzaprav tudi vsi ostali v vasi, ki so bili še vedno prikovani v statični prizor. Edino pes ob Črtovih nogah je po pasje obračal glavo od enega do drugega za njihovo mizo, za prizor v vasi pa se ni niti najmanj zmenil Ni delovalo, kot da bi jih premerjal, ampak kot da bi jih v tem nenavadnem položaju pomirjal. Še vedno jim je namreč deloval naklonjen, na samo njemu znan pasji način.

			Črt, Gordana in Jelka se niso pogovarjali. Jasno da ne. Vsak je samo v sebi premleval, kar je že imel v tistem trenutku za premleti. Ne preseneča, da je najbolj zadržano, skoraj skrušeno, delovala Jelka, kajti v tistem trenutku se seveda ni več mogla ubraniti spominov na tisti poganski pogreb pred tremi leti.

			Seveda ni Cirila nikoli obtoževala, da bi bilo to, kar bi se na tistem pogrebu lahko zgodilo, njegov namerni naklep. Ker ni bilo. Ker ni moglo biti. zagotovo ne. In kaj takega mu nikoli niti ne bi očitala, ampak nekako je bilo vendarle njegovo maslo, rezultat njegovih šamanskih podvigov in blaznenja norega zaljubljenca, da mu ni mogla odpisati ključnega deleža odgovornosti za tisto, kar bi se pred tremi leti lahko zgodilo. Po drugi strani pa niti sama ni bila prepričana, da bi se res lahko. Samo zaslutila je in preprosto planila. Kajti že samo slutnja, da bi bilo mogoče, je bila zanjo dovolj, da je odločno ukrepala. Kajti če bi počakala, da bi se razkrilo samo, ali je bila njena slutnja upravičena ali ne, bi si lahko po izvedenem pogrebnem obredu samo skrušeno prikimala, da je zaslutila prav. A kaj bi ji to potem še pomagalo?

			Da so mu bogovi obljubili odvezo za vse, če prisostvuje temu obrednemu pogrebu, jo je obvestil, ko jo je poklical. Bil je to sicer njegov klasični prijem, a deloval je razumno in umirjeno. Sprijaznjeno, se ji je zdelo. Predvideval je, da bo to pravzaprav odveza predvsem za njega samega, zato se je odločila sodelovati. Kajti če to potrebuje, da bo konec norije, se ji je zdelo prav. A je bila nad Cirilovo odvezo veliko manj navdušena, ko so se zbrali, da se na pogreb odpravijo. Bili so samo trije. Ciril, Gordan in ona; in to ji ni bilo všeč. To ji zelo ni bilo všeč.

			Pogreb je sicer deloval bolj kot kaka kulturna prireditev. Ampak nič drugačni se ji niso zdeli pogrebi nasploh, si je priznala takoj po prihodu, ta je imel pač samo nekoliko drugačen scenarij, sceno in kostumografijo. Druščina ostarelih hipijev z nekaj podmladka je spoštljivo stala ob odru s truplom svojega preminulega voditelja in čakala na začetek pogrebnega obreda. Na bližnji reki se je pozibaval čoln, ki je bil pripravljen, da odpelje pokojnega v svet prednikov. Ko so prispeli na prizorišče in se samodejno razgledali naokoli, kot v vsakem novem položaju, v katerem še ne veš prav točno, kako se v njem znajti, jim ni bilo treba veliko kolebati in razmišljati, kajti poganski pogrebci so jih takoj vključili v svoje načrte. Mladi svečenik, opravljen kakor pred kakim tisočletjem, da je Jelko hotelo posiliti na smeh, a se je iz spoštovanja do njihove vere zadržala, je pristopil do njih, Cirilu in Gordani odkazal počakati ob strani, Jelko pa povedel s sabo proti kontini. Ciril je užaljeno strmel za njimi. Kako ne bi. Kontina je bila sicer samo lesena baraka, ki se Jelki ni zdela nič drugega kot sedež društva sodobnih poganov, ki so mu pač v skladu s svojim prepričanjem in delovanjem nadeli staro ime za vežo božanstev. Kar se ji ni zdelo dovolj pomembno, da bi marnjala, predvsem pa ni bilo v ničemer njena stvar.

			Z mladim svečnikom sta v kontini sedla za mizo. Natočil ji je kozarec rdečega vina in zastavil pogovor. Nič posebnega. O poganih, pokristjanjevanju, Črtomirjevem izdajstvu in podobnem.

			Ni delovalo kot priprave na pogreb. kajti pred pogrebi se vendarle ne debatira o verskih resnicah svečenika, ki bo obred vodil, in skupnosti, ki mu bo prisostvovala. Potem pa se ji je v nekem trenutku zazdelo, da ima morda vendarle vse skupaj nekaj opraviti s tistimi davnimi časi, o katerih je brala v monografiji o poganskih prednikih, ki jo je predevala po stanovanju, medtem ko se je Črt opotekal po svojih usodnih poteh. Pogovor je namreč nanesel tako ,da je mladega poganskega svečenika morda tudi nekoliko neprevidno vprašala isto, kar je Cirilu med debatami vedno znova in kar naprej poskušal dopovedati Črt:

			»No, časa pa morda vendarle ne moremo vrniti za tisoč let nazaj, kot da se vmes ne bi čisto nič zgodilo.«

			»Seveda ne moremo,« se je mladi poganski svečenik nasmehnil. »Lahko pa oba časa povežemo med sabo in ponovno začnemo po pravi poti od tam, kjer smo takrat priznali poraz in pristali na napačno pot.«

			Ob tem mu je v očeh poblesknilo nekaj hudičevskega in Jelka je monografijo o poganskih prednikih dovolj pozorno prebrala, da se je spomnila, kako je poganska skupnost vsakdanje težave in spore z drugimi skupnostmi reševala v tistih časih, s katerimi naj bi se tega dne povezali in ponovno začeli od tam. Da. Dobro se je spomnila iz knjige, kako se je stvari reševalo takrat. In ko jo je ob tem prešinil še spomin na sanje, na katerih sta delala s Cirilom, je preprosto planila.

			Lahko da je napačno domnevala, To je bilo še najbolj verjetno oziroma si je predvsem želela, da bi bilo. A če je obstajal samo kanček možnosti, da bi lahko domnevala prav, ni mogla v nobenem primeru dopustiti, da bi to ugotovila šele takrat, ko bi bilo že prepozno. Pobegnila je iz kontine, nakazala Cirilu in Gordani, naj ji sledita, in že jih ni bilo več na prizorišču pogreba.

			Volos je medtem opravil obredno očiščenje in ko se je z dekletom vrnil na prizorišče pogrebne slovesnosti, ga je popadlo pravo besnilo, a se je zadržal. Jasno, da se je zadržal. Z ledeno hladnim pogledom je ošinil mladega svečenika, svojega pomočnika, s katerim sta edina vedela, kaj je pravzaprav naklepal. In mlademu svečeniku je zledenela kri v žilah, saj je vedel, kaj lahko to zdaj, ko je slabo opravil svojo nalogo, pomeni zanj. In vse skupaj se mu ni več zdelo tako zabavno kot med Volosovimi obiskovanji, med katerimi mu je naložil nalogo. A so nato drugi odvrnili Volosovo pozornost od svečenika, tako da je samo zamahnil z roko in se posvetil pogrebni slovesnosti, ki se je iz načrtovane premene časov spremenila v banalno kulturno prireditev v slovo preminulemu predsedniku društva sodobnih poganov, kar je za zbrane bila že sama po sebi. Volos nakane namreč ni več smel izpeljati, saj more biti med obredom vse izpeljano popolnoma brezhibno, če naj obred deluje. In v tem primeru ni bilo. Nikakor ni bilo. Zato je bila premena časov preložena.





***


			Božanstvo je v cerkvi med duhtečimi svečami dovolj pozorno prežalo, da je začutilo, ko je žrtvovanjski sprevod stopal mimo cerkve. Planilo je in na stežaj odprlo vrata, da bi žrtev, ki se je odzvala na žreb, zvabilo na varno. Iztok je zastal v koraku, s čimer je zadržal tudi Viljema in dekle, ter se skoraj samodejno ozrl proti cerkvi. Zazdelo se mu je, da bo praznična predstava, ki se bo odvila v vasi, nekaj najbolj čudaškega v njegovem življenju, vsaj če je sodil po pohodu z Viljemom in čednim dekletom, katerega golo telo se mu je, mimogrede, zdelo skrajno poželjivo, po čudaškem starcu med cerkvenimi vrati in še najbolj bizarnem pri vsem skupaj: prizoru s čakajočimi na praznik v središču vasi. Nasmehnil se je starcu med cerkvenimi vrati, odvrnil od njega pogled in z Viljemom in dekletom nadaljeval pot proti središču vasi. Božanstvu je od razočaranja za trenutek padel pogled na tla, nato pa se je pričelo bojevito pripravljati na neposredni spopad, ki se mu ni več bilo mogoče izogniti.

			Volos, dekle in Iztok so se ob robu vaškega trga postavili na čelo sprevoda, za njimi pa se je razvrstila celotna vaška združba. Vmes je ostalo nekaj praznega prostora. Štirje krepki možaki so se ločili od sprevoda in iz ene od hiš na nosilih prinesli nekaj, kar je bilo sprva videti kot lutka, potem pa so Črt, Gordana in Jelka na nosilih prepoznali Petra. Spreletela jih je enaka misel: da bi vendarle tam samo ležal in se delal za predstavo. Da na nosilih ne bi bil zares. Jelka se je morala še posebej potruditi, da dogajanja v vasi ne bi povezovala s tisto pogrebno slovesnostjo pred tremi leti. Morala si je preprečiti, malone prepovedati, da bi obe priložnosti povezovala. Tokrat je bilo sicer drugače vsaj to, da je bilo videti, kot da z dogajanjem v vasi nihče ne povezuje druščine za mizo. Nihče jih ni vabil zraven, nihče se ni niti ozrl v njihovo smer, a da je bil Iztok na čelu sprevoda, jim ni dopuščalo, da bi se preprosto odkradli nazaj na domačijo. Potem pa se jim je ponudil še en razlog, da se pridružijo sprevodu.

			Ciril se je namreč med zadnjim dogajanjem v vasi skrival za eno izmed hiš nedaleč od cerkve. In ko seje sprevod premaknil, ni bilo v njem nobenega dvoma ne o Petru ne o Viljemovem naklepu. Istočasno pa je razumel tudi Jelkino ravnanje pred tremi leti, ko je planila in jih odvlekla s tiste pogrebne slovesnosti. In je preprosto planil tudi sam in se na repu pridružil sprevodu. pogrebci ga niso odgnali, a se zanj tudi niso kaj dosti brigali. Kod da ga pravzaprav sploh ne bi opazili.

			Črt, Gordana in Jelka so se spogledali z običajnim mnenjem o Cirilovem novem podvigu, a so si še v isti misli morali priznati, da se tokrat z njim strinjajo. kot se je s Cirilom strinjal tudi pes ob Črtovih nogah. Pognal se je za njim in je bil že čez nekaj trenutkov pri njem na repu sprevoda. Črt, Gordana in Jelka so se prav tako pognali in so bili, kolikor hitro je bilo mogoče, del sprevoda.

			Sprevod je po dobrih petnajstih minutah prispel do manjše reke, na kateri se je pozibaval pogrebni čoln. Jelko je stisnilo in ko so jo vsi vprašujoče pogledali na enak način kot med Cirilovim umivanjem nog v četrtek, so, ne da bi se sploh odzvala, zaslutili, kaj se morda pripravlja. Bili so dovolj del sprevoda, tako da so zdaj že vedeli, da na nosilih ni lutka, ampak dejansko mrtvi Peter, po vsej verjetnosti umorjen. Nato jim je Jelka z roko nakazala, naj pa zdaj res preprosto počakajo, ker če bi kdo v tem trenutku planil, se zagotovo ne bi dobro končalo ali vsaj ne bi kaj veliko koristilo. Umirili so se, se potuhnili in prežali. Postavili so se nekoliko ob strani pogrebcev, čeprav za to ni bilo posebne potrebe, saj se zanje nihče ni zmenil. Kot da sploh ne bi bili del dogajanja ob reki. In najbrž niti niso bili. Cirilu je skrušeno padel pogled in ko ga je čez čas spet upal dvigniti se mu je Jelka blago nasmehnila in ga pomirila. Položaj, v katerem so se znašli, predvsem Iztok, ni bil niti najmanj primeren za zasebne razprave in obtožbe.

			Dogajanje se je nato sicer precej hitro odvrtelo. Pokojnega so položili na čoln in eden od možakov, ki so k bregu reke prinesli Petrovo truplo, je dal Volosu v roke prižgano baklo. Pes se je tačas ločil od druščine in se postavil Volosu ob bok. Ta ga je zadovoljno pogladil po nasršeni dlaki, a pes se na to ni odzval, ampak je samo obstal in prežal na dogajanje. Volos se je nezadovoljen nehal zanimati za uporno žival. Z zloveščim nasmehom se je obrnil proti dekletu, ki pa je nato ravnalo povsem v nasprotju z njegovimi načrti. V prvem trenutku je hotel planiti in na vsak način doseči svoje, a se mu je nato uprla še žival. Pes je namreč zarenčal nanj in mu pokazal zobe, da je Volos osupel in bolj ko ne skrušen obstal. Ni mu preostalo drugega, kot da je odstopil od svoje zahteve.

			Dekle je namreč Volosu iz rok iztrgalo baklo, pognalo Iztoka proti druščini, prižgalo snetje na čolnu s pokojnim – brez izbrane žrtve bogovom – in ga odrinilo navzdol po reki. Volos je osramočeno obstal, ker ko se je razgledal naokoli, ni mogel spregledati dejstva, da je ostal brez zaveznikov. Bogovi so od njega odvračali poglede, pes pa se je medtem ponovno pridružil druščini. Gorečo leseno konstrukcijo so medtem skrila drevesa za okljukom reke. Ko so se za rastjem skrili še zadnji sledovi gostega smolnatega dima, je dekle skočilo v reko, z užitkom zaplavalo nekaj krogov in preprosto izginilo. Kot da bi se dobesedno razblinilo v onstran.

			Druščina je njeno izginotje razumela kot konec predstave in dejansko je tako tudi bilo. Zdaj, ko je bil Iztok spet med njimi, bi se lahko odkradli nazaj proti domačiji, a bogovi so njihov naklep dovolj hitro predvideli, da so se zbrali v en sam zlovešč pogled. Ki ni bil nedolžen. Nikakor ne. In je še vedno zahteval. Vsem od druščine je ob pogledu na bes v pogledih bogov zaledenela kri v žilah, pes pa se je ponovno postavil v prežo in nasršil dlako.

			Iztok zaprepaden nad položajem, v katerem se je znašel, zlasti nad tem, kar mu je obetal, prej razumljivo ni mogel čutiti ničesar. In še dobro, da ni čutil, preden si je zdaj lahko nekoliko čudno oddahnil, saj je bila trenutno v enakem položaju vsa druščina, za njega samega pa vendarle ni bilo več isto. Ciril pa je imel v tistem trenutku posebno težavo: v njegovih rokah sta se nenadoma znašla bobenček in palica, kot med izkušnjo v votlini, ki bi ju v tistem trenutku seveda najraje zabrisal v reko, a priložnost ni bila niti najmanj primerna za kakšne nove podvige, še posebej, ko se je ob robu dogajanja kar naenkrat pojavilo nasršeno Božanstvo.

			Božanstvo je stopilo do Cirila, mu iztrgalo bobenček in palico iz rok in ga nadrlo:

			»Dal sem ti nalogo, ti pa si si za pomočnike izbral žrtvovanjske bogove! Si neumen ali kaj ti je bilo?! Jaz sem Gospodar živali, ne pa tvoj prekleti Volos! Pa saj si stokrat premlel literaturo, pa nisi doumel! Človeške žrtve jemljejo, zaboga!

			Zakaj misliš, da sem Abelovo daritev sprejel, Kajnovo pa zavrnil? Ker so vsako leto dali brata iz svoje srede, da bi bila preostala skupnost, nagnetena v blatnem tesnem zimišču, naslednje leto prehranjena. Na Abelovo daritev sem se ozrl, na Kajnovo pa ne. Oni pa so raje pobili Abela, kot da bi sprejeli dejstvo, da je tudi njihov pridelek odvisen od moje volje, ne pa od njihovih krvavih daritev! Abraham je bil prvi, ki je spoštoval mojo zapoved. Pastirski skupnosti je zapovedal varovati črede med svojo odsotnostjo, povedel sina na višino in ga olajšano odvezal od daritvenega oltarja, ko sem mu pokazal kozla, ki se je nedaleč proč zapletel v trnje z rogovi.«

			Božanstvo je odvrnilo pogled od Cirila, ki je skrušeno obstal, se ozrlo na osramočene žrtvovanjske bogove in se osredotočilo na Volosa:

			»Volos, ti pa tudi. Koga drugega pa si se lahko polastil kot tega neumnega Viljema? Saj ni pričel zahajati med pogane, da bi še enkrat spremenil svet, ampak bolj po naključju in da se je za nekaj časa umaknil iz hiše, v kateri mu res ni moglo biti prijetno. Preveč vsega se mu je naložilo v življenju, da bi si še želel spreminjati svet. njegova neumna ženska pa od zore do mraka, da je to njuna nova, prava priložnost! In ko je stari predsednik poganskega društva umrl in so Viljema izbrali za naslednika, je spet preprosto planila in ga prepričala v še eno neumnost: da bo edino prava daritev postavila njegovo delo na pravo mesto in mu dala pravo vrednost. On pa je spet preprosto pristal. Je moral biti res razočaran, odkar je pristal v stanovanju staršev, da ga je lahko tako vozila!«

			»No,« se je Božanstvo naklonjeno obrnilo proti Cirilu, »ti pa s krivdo tudi ne pretiravaj! kam drugam pa naj bi se v tistem norem času zatekel kot med svoje pogane? Si pač na najbolj napačnem mestu v najbolj pravem času najbolj napačnemu človeku predstavil svoje težave in ne moreš biti samo ti kriv, da se ti je Volos zalezel v sanje in te prepričal, da si neumnemu Viljemu na nos prinesel žrtev za Mojčine bolečine.«

			Božanstvo je bobenček in palico s silovito ihto zabrisalo v reko in se spet posvetilo Volosu:

			»Zdaj pa še tole! Komaj je opazila njihov avtomobila na parkirišču pri domačiji, je njena jeza še enkrat planila. In vsa sreča, da nam je še enkrat uspelo preprečiti! No, razen tistega s Petrom, kar pa si je skuhal sam, ko vaju je vzel k sebi. In zdaj? Bosta vendarle padla na kolen in prosila odpuščanje ali pa se bosta zavlekla na tisti svoj vrh v nesmiselno obtožbo celotnega sveta?«

			Mokoš je razjarjena potegnila Volosa za sabo. In Viljem je skrušeno sledil Mojci nazaj na njun vrh. Pes jima ni sledil, ampak se je postavil ob bok Črtu. Ta ga je naklonjeno pogladil po dlaki. Bogovi pa so se preprosto razšli, ne da bi se njihov odhod nekako sploh opazi. Kot da bi se preprosto razblinili onstran.

			Druščino je zaskrbelo, da se bo zdaj Božanstvo lotilo njih, a se je na srečo zgodilo še nekaj, kar je odtegnilo njegovo pozornost, nekaj najbolj absurdnega med celotnim srečanjem in, da, tudi smešnega. Vsem je pričelo iti na smeh, a si nihče ni drznil smejati, saj je bilo očitno, da Božanstvu novi prizor ni niti najmanj smešen. Spet so se samo potuhnili in čakali.





***


			Z zadnjega obronka se je proti središču vasi prekopicavala postava, zavita v cunje, ki so bile dovolj razrahljane, da se je lahko premikala, a ji vseeno ni bilo mogoče razpoznati ne telesa ne obraza. Kar nekaj časa je minilo, preden se jim je opletavo približala in padla pred Božanstvom na kolena. Božanstvo jo je odvilo iz cunj, pometalo cunje v reko in pred njimi se je prikazala podoba preroka Jezusa in Nazareta, kakor pri živem telesu. S pričakovanjem je zrl v Božanstvo. »Ti pa tudi,« Božanstvo je skomignilo, »tri leta sva te s Pilatom prosila, da ne delaj neumnosti. Prvič te je samo opomnil, drugič opozoril, da je zadnjič, tretjič pa res ni imel druge izbire, kot da si opere roke in ti izpolni željo. Ja, saj si imel prav, štiristo let bi trajalo, da bi ljudje resnično razumeli tvoje sporočilo, a zaradi tvoje neumnosti ga ne razumejo niti danes. Bi pač razlagal in prepričeval ljudi do sedemdesetega leta in za tabo bi prišli drugi, ki bi nadaljevali tvoje delo. Tvoje neumno eno samo in edino ultimativno Dejanje pa res ni nikomur in ničemur koristilo. Saj so jih na križe v tvojem imenu pribili še več!

			No, saj so vztrajali, niso zahajali ne na gladiatorske igre ne na žrtvovanja in niso prisegali cesarjem in ne darovali njihovim podobam, pa naj so z njimi delali, kar so hoteli. In nekateri so iz svojih spisov celo izčrtali križanje in ga raje nadomestili z mističnim kolom, plesom dvanajsterih s tabo v središču, da bi rešili tvoje sporočilo pred neumnostjo, ki si si jo privoščil. Ti pa spet? Še enkrat! Konstantinu si dal tisto neumno znamenje, ker si mislil, da te bo razumel in dal pravo vrednost tako tvojemu sporočilu kot tvoji žrtvi. Vladarju? Seveda je vse skupaj priredil zase. In so pričeli dokazovati, da si lahko kristjan, a vseeno obiskuješ gladiatorske igre! In da če si suženj, si suženj samo po telesu, ne pa tudi po duhu, tako da ni bilo nič spornega v tem, če je kristjan posedoval sužnje! In da ne malikujejo več in ne prisegajo pred podobami? Pred tvojo podobo prisegajo in jo malikujejo!«

			Prerok Jezus iz Nazareta je samo skomignil z rameni, češ, kaj moreš, sem pač napačno presodil, in postal tisto, kar je v tistem trenutku dejansko tudi bil. Pred njihovimi očmi je razpadel v prah v palestinski grobnici. Druščino je zaskrbelo, da se bo Božanstvo zdaj naposled posvetilo njim, a se je samo odpravilo nazaj proti cerkvi in se med potjo nekako razblinilo onstran. Druščina je nekaj trenutkov še počakala, nato pa so se tudi sami odpravili proti domačiji. Ciril jim ni sledil, zastal je in čakal, da ga bodo prosili, naj gre z njimi, a se zanj ni nihče zmenil. Hotel je biti užaljen, a je potem pomislil, da si po vsem skupaj morda vendarle mora vzeti nekaj časa zase. In je stopil na breg reke.

			Ciril je bil fant iz vasi, a z vasjo v resnici ni imel veliko skupnega. Njegovi starši so bili priseljenci iz mesta, univerzitetno izobraženi, agnostični, seveda, in so se vaškega življena udeleževali z blagim posmehom, kakor so se tudi na daleč izogibali vaške cerkve. Ta pa je Cirila silovito privlačila, sicer iz povsem banalnega razloga: večina njegovih vrstnikov je namreč vsako sredo ob petih popoldne hodila v župnišče k verouku, ob čemer se je vedno počutil nekako izločenega. Kot da bi tam imel neko skrivnost, ki njemu samemu ni bila na razpolago, zato je po njej samo še toliko bolj hlepel. Bilo je v tistih letih, ko se je ravno poslavljal od pravljičnih junakov in ni dobro vedel, s čim naj zapolni praznino, ki jo je boleče čutil, zato ni našel druge rešitve, kot da si pri starših izprosi, da sme tudi sam k verouku. Starši so ga poskušali blago odvrniti od namere in so si za nevsiljivo prepričevanje vzeli kar nekaj časa, a ker je zadosti vztrajno moledoval, so mu dovolili, da gre, vidi in se sam odloči. In neke srede se je ob pol petih popoldne, da ne bi zamudil, poln pričakovanja tudi sam samozavestno odpravil proti župnišču. Dobrodušni debelušasti župnik se mu ni zdel nevaren. kar je pripovedoval o detecu v jaslih in obisku modrijanov, pa zadosti podobno pravljičnim svetovom, ki jih je ravno zapustil, da je nad veroukom že med potjo domov obupal. Dobrodušni debelušasti župnik sicer res ni bil nevaren. Rad je posedal v vaški gostilni, kakor se tudi ni branil, če mu je kdo natočil, šušljalo pa se je tudi, da ima v mestu z neko učiteljico otroka, a ni bilo videti, da bi mu bili vaščani zaradi tega kaj manj naklonjeni. Prej nasprotno. Prav zaradi svojih lastnih majhnosti je namreč s prižnice veliko manj bojevito grmel nad njihovimi. Pravzaprav je samo ponavljal cerkvene mantre, kot bi vrtel molilni mlinček, in jih blago opominjal, da preveč vina škodi, v sosedovo posteljo skakati pa ni prav. Učiteljica iz mesta torej najbrž ni imela soseda.

			V nosu ga je imela samo vaška devica, Božji materi zapisana starka, ki so jo vaščani gledali z blagim posmehom, ko se je odpravila na preroško pot po vasi, sicer z izgovorom, cekarjem, v katerega je nabirala prispevke za rože v cerkvi in ob tem v vsaki hiši podtaknila tudi kaj na rovaš vaškega župnika in njegove pregrešnosti. A so jo vaščani vedno kaj kmalu postavili na svoje mesto, da se je poparjeno zavlekla nazaj v cerkev, župnikovi pregrešnosti navkljub.

			Božanstvo je Cirila med odraščanjem nagovorilo še enkrat in tudi takrat se mu je zdelo edino prav, da skušnjavi ne prisluhne. Sošolka, pripadnica neke protestantske ločine, ga je nagovorila, da se je udeležil predavanja nekega pastorja z onstran luže. Starejši možakar z gostimi obrvmi je na začetku predavanja po vseh stenah razmestil neskončen zemljevid s točnimi datumi iz Knjige, od stvarjenje naprej. Stvarstvo naj bi po pastorjevem mnenju nastalo pred nekaj več kot štiri tisoč leti točno takšno, kot je v tem trenutku. Fosile pa je seveda ponaredil in nastavil Satan. Tako preprosto. Kadar dejstva niso skladna z vero, je nekaj narobe z dejstvi in ne z vero. Verjamem, ker je nesmiselno, zgodilo se je, ker ni mogoče: ali nekaj podobnega. Ciril je predavanje poslušal s posmehom, odločen, da bo preprosto odsedel svoje, kot je že takrat v otroštvu tisto veroučno seanso, in se še enkrat izmuznil iz sveta vere, občudovanje senčnih podob na steni Platonove votline pa prepustil drugim. Kreacionizem se mu je zdel popoln nesmisel in pri tem si ni mogel pomagati.

			Pripadniki protestantske ločine so se mu sicer zdeli popolnoma drugačni od njegovih vaških tovarišev, ki so prav tako hodili na verske seanse in so prav tako bili verni. Opravili so vse cerkvene obveznosti, a kljub temu so samo čakali, da bodo imeli iste privilegije kot odrasli moški. Da bodo med nedeljsko mašo samo petnajst minut postali v ozadju cerkve, toliko da se bodo ženske zadosti osredotočile na župnika, oni pa jo bodo lahko brez hude ure mahnili v gostilno na špricar. Njegovi verni vaški tovariši so se mu paradoksalno zdeli bolj podobni njegovim staršem od njega samega. Vse skupaj so jemali bolj lahkotno. Vsak naj čuva svojo vero, vero drugega pa pusti pri miru. Njega pa je vsak pomisel na Božanstvo navdajala z bojevitostjo, ki jo je prepoznaval tudi v pogledih prisotnih na tistem predavanju, v pogledih vaških tovarišev pa nikakor ne.

			Ciril je bil odločen, da se v nesmisle, ki jih je napletal pastor na tistem predavanju, ne bo vtikal, vrag v njem pa mu potem vseeno ni dal, da ne bi med odprto razpravo poprosil pastorja, naj mu razloži, kaj je potem s statističnimi podatki o nastajanju in izumiranju vrst danes, če je že ostanek dinozavrov in človečnjakov res ponaredil in nastavil Satan.

			»Potem bi lahko,« se je posmehnil, »mirne duše organizirali safari in postreljali vse nosoroge, saj bi iz nekega nadsveta tako ali tako pritacali novi, če so že zamišljeni v enkratnem Božjem načrtu. Vsi pa vemo, da jih ne bo nikoli več, če jih bomo postreljali.«

			Dvorana je najprej osupnila in umolknila. Pastor se je po njegovem vpadu znašel. Samo zamencal je nekaj in skril pogled v Knjigo na mizi, pokazal svojo strahotno bolečino, kar je delovalo kot znak ostalim, da so planili. Pravzaprav so vsi ostali trdno na svojih mestih, samo poenotili so se v složen sovražen pogled, da je Ciril iz samoobrambnih razlogov z arogantno dvignjeno glavo odkorakal iz prostora, sošolka pa do zadnjega skupnega dne v gimnaziji ni z njim spregovorila niti ene same besede.





***


			Ciril se je na rečenem bregu vprašal, kako naj bi v izročilu, na katerega so se sklicevali taki ljudje, našel ozadje za svoje delovanje, ko je bil nagovorjen. Saj je vedel, da so vse skupaj samo simboli, seveda je vedel, kljub vsemu je bil otrok svojega časa, agnostičen in znanstveno podkovan. A ozadje za svoje delovanje je kljub vsemu potreboval, če je že bil nagovorjen, in kam drugam naj bi se odpravil kot med svoje prednike. Ker ne samo, da je bila Knjiga vsiljena, tudi sicer mu ni bila niti najmanj všeč, predvsem pa mu niso bili všeč tisti, ki so ji v obtoževanju vseh in vsakogar sledili. In potem nenadoma ni bil več tako prepričan, da je bila jeza Božanstva upravičena, kot ko je klonil pred njegovim nasilnim nastopom.

			Privoščil si si vesoljni potop in po njem obljubil, da ne boš več kaznoval vsega sveta za krivdo enega samega posameznika, in v znamenje, da se boš držal obljube, postavil mavrico, je Ciril na rečnem bregu še zadnjič očital Božanstvu. A si nato že tri strani naprej v Knjigi razbijal, požigal in pobijal v Sodomi in Gomori. In preroki? Kako so te moledovali in prosili in padali na kolena, pa si vendar ljudstvu naložil vse, kar se ti je ravno zazdelo, če ti kaj ni bilo prav. In Job? Celo knjigo prepričuje vse okoli sebe, da ni on kriv, čeprav je že iz predgovora razvidno, da si res pristal na Satanovo skušnjavo in žrtvoval človeka, da bi med nebeščani dokazal svoj prav. se je Jezus res motil, da ne bi nič pomagalo in da ne bi nihče nikoli prisluhnil, ne po štiristo letih ne po tisočletju ne kadarkoli potem? Ko pa niti ti ne prisluhneš, ampak preprosto razbijaš, požigaš in pobijaš, ko ti kaj ni prav! In: mar res ne smemo imeti nobenega človeškega dostojanstva, ampak je edino, kar nam preostane, da padamo pred bogovi na kolena? Jaz ne bom. Ker potem bom padal na kolena tudi pred ljudmi, ki se v njihovem imenu polaščajo oblasti. In jaz ne bom padal na kolena in ne bom klečal! Nikoli in pred nikomer! Niti pred bogovi ne! Tako preprosto.

			Zamahnil je z roko in se sprijaznjen s celotno izkušnjo od sanjskega srečanja v votlini naprej odpravil proti domačiji. Med hojo se je spomnil neke antične zgodbe o Heroju, smrtniku, ki je bil zaradi svojih zaslug sprejet med olimpske prebivalce. eden od njih ga je namreč ob sprejemu vprašal:

			»In, zdaj ko si med nami, kaj bi si zaželel, če bi lahko še enkrat živel?«

			»da ne bi imel nikoli nobenega opravka z bogovi.«

			Da, si je prikimal Ciril. Bogovi na koncu odločijo, pa naj se človek še tako napreza. Ampak jaz nočem imeti z njimi nobenega opravka več!





Ponedeljek


			Prebudili so se zgodaj in se na hitro spakirali. Domačije niso niti počistili niti pospravili. Vse je ostalo točno tako, kot so pustili prejšnjega dne, ko so se odpravili v vas na tisto, kar naj bi bilo praznik, a se je nato razkrilo, da je hotelo biti nekaj drugega, nekaj veliko bolj srhljivega. Kar na vso srečo ni tudi postalo. Brez besed so sedli v avto in se molče odpeljali v dolino. Črtu je pes sedel ob nogah. Ostali so bili do psa razumljivo malo zadržani, a so se ga kmalu privadili. Pes je bil čisto zadovoljen s svojim novim lastnikom.

			Samo ko so spodaj v mestu iz prtljažnika jemali prtljago, je Jelka vprašala:

			»Gremo vseeno na kavo?«

			»Kdaj drugič,« je odkimal Črt, a se ji nato vseeno nasmehnil.

			Nihče drug se ni odzval, a vendarle je bilo očitno, da se vsi strinjajo. In so se razšli po svojih posameznih poteh.