Rojstvo slovenskega romana
Matjaž Kmecl, MK, zbirka Kultura, Ljubljana 1981, 126 str.
Pojav prvega slovenskega romana kot zapoznelega literarnega dejanja literarna zgodovina pravzaprav doslej ni izčrpala v korelacijah interdisciplinarne povezanosti, niti ni dovolj široko zavzela stališče do Jurčičeve razvejene proze skozi aspekt sočasnega slovenskega pripovedništva. Oboje je zaznal Matjaž Kmecl kot odprta problema ob dosedaj povedanem, ugotovljenem in se je v Rojstvu slovenskega romana posvetil tovrstni problematiki okoH Desetega brata. Avtor je že vnaprej na začetku zatrdil, da je eden poglavitnih vzrokov za zapoznelo rojstvo slovenskega romana družbene in zgodovinske narave. Vpogled v evropsko literarno pojmovanje pred polovico 18. stoletja se M. Kmeclju kaže normativno, aksiomatično, s filozofijo status quo. Z meščansko družbo se ta razmerja spremenijo, kar ima vidne posledice tudi v književnosti in subjekt postane temeljna kategorija različnovr-stnih literarnih oblik. Ko M. Kmecl mimobežno spregovori o romantični naravi leposlovja, en passant opozori na pogosto šolsko prakso, ki postavlja romantiko na nerealnem. Ker to ni središčnega pomena, se ob takih in sorodnih problemih ne zaustavi s težnjo po širšem razglabljanju. S silovitim razvojem prirodnoslovnih ved, tehnologije, industrije vdirajo v literaturo novi ele-
menti, vse to in še druge komponente vplivajo na nastanek realizma. S takega gledišča je razumljivo, da se pri nas šele po marčni revoluciji 1848. razmahne zgodnja pripovedna proza^ v taki pozni formaciji slovenskega meščanstva in pa gospodarstva vidi M. Kmecl avtogenezo kot ponovitev filogeneze na literarnem področju. M. Kmecl je s pridom opozoril na zaviralne momente, ki jih je tedaj J. Jurčič moral čutiti: janzenizem, tradicionalno kljubovanje ljubezenski tematiki, opozoriti pa bi veljalo na odsotnost domače prozne prakse. Po drugi strani pa celo Fran Levstik kar ne vidi pravih možnosti za slovenski roman, čeprav se zaveda potrebe po daljši prozi. Jurčič sam je 1866. v Pomenku o domačih rečeh tako-rekoč pripravil zagovor Desetega brata tako nasproti janzenizmu kot Levstikovemu mnenju. Tako vajevci kot Jurčič ne obupujejo zaradi stanja slovenskega jezika v zvezi z meščanstvom, Jurčič v nasprotju z Levstikom vidi uresničeval-no možnost ne glede na pomisleke, dvome in ovire ter si je svest, da je ustvarjalni faktor mnogo pomembnejši in zlasti konkretnejši od teoretičnega ali kritiškega.
Šele zatem se je M. Kmecl lotil vprašanj, kaj pomeni v tedanji zavesti roman in kaj predstavlja kot hteramo delo. Ni namreč mogoče obiti teh vprašanj, prvo ima z današnjega gledišča zgodovinsko podlago. Kljub dejstvu, da je srednjeevropski prostor imel tradicijo o teoriji romana, pa je močno vprašljivo, če je bila literarnoteoretična zavest prisotna med slovenskimi izobraženci,
195
zlasti med literati, namreč v polni meri, ali raje vsaj pri literarno pišočih osebah, seveda na ravni tedaj kar se da dognane teoretične mish. Dvom se poraja že pri Levstiku, hkrati pa je v ospredju predvsem leposlovna praksa. Ni se namreč mogoče izogniti pomisleku, ki nas kaj lahko privede do misli, da je tedaj v srednjeevropskem prostoru pretežno vladala zmeda, neprečiščena in nepotrjena pojmovanja, ali pa najmanj širša ohlapnost pojmov v zvezi z vrstami proznega pisanja, ko kaj lahko pride do zamenjav, razhčnih pojmovanj ob isti hterami vrsti. V zvezi s pojmom povesti kaže razmisliti za domače razmere tudi filološko ozadje, kjer povest nekaj pove, pripoveduje in ima epski značaj prozne vrste, ki temelji na fabulativni primarnosti. PoUej, ko M. Kmecl pregledno opredeU roman v tedanji odmevnosti in tedanjem pojmovanju, bi naravno pričakovali, da bo vsaj minimalno predočil pojem romana z današnje stopnje spoznavnosti, žal tega ne stori, čeprav bi bilo več kot koristno. Razlaga, še tako skrčena, bi namreč posredno opredelila, po kakšnem kriteriju je pri Jurčiču razpoznal osem romanov. Avtor želi v pretežni meri ostati pri Jurčiču: iz tedanjih pristavkov »izvirni« in »historični« pa izpelje dvoje tipološko različnih romanov.
Vse okoliščine, od zunanjih (družbenih, gospodarskih, nazorskih ipd.) do notranjih, ki zadevajo neposredni nastanek Desetega brata, govorijo, da prvi slovenski roman nikakor ni nastal lahko, lahkotno. M. Kmecl odločno oporeka tolikokrat ponovljenemu: da se je J. Jurčič vzoroval pri W. ScottUi Kmeclov odklon od takega vplivnega povezovanja ni brez ironije: ko se avtor za hip zaustavi pri Stritarju, navede njegovo ugotovitev, da se je pri škotskem romanopiscu lahko uču, a ga ni posnemal. Na sploh izzveni, da pretirana primerjalna vzporednica avtorju ni pogodu in da pogosto vidi v komparacijah prisiljeno, neorgan-sko dejanje. Hkrati pa se odprto zavzema za avtohtono notranjo moč, za samoniklost in izvirnost slovenskega pisatelja in s tega stališča postavlja Desetega brata ob vseh navedenih komponentah kot pomembno literarno dejanje.
Kmecljevo razmišljanje ne vodi le k osebam, snovi, dogajanjem pri Desetem bratu, ampak seže - zdaj mimobežno, zdaj širše - tudi drugam, opozori na raznoUkosti in vzporednice vzorčnega družbenega modela v drugih proznih delih, kjer se razodeva zgodnji meščanski aküvizem, pa snov ni enotna, ampak razvejena. Etične in značajske lastnosti pri Desetem bratu avtor s humorjem označi kot piškave predmeščanske ple-menitnike, kvasno vzhajajoče izobražence in spake, ki niso ne eno ne drugo, kot je bilo v kategoriji izobčenosti že poprej ugotovljeno. K os-
redju vodi ugotovitev: »Če polnovrednega meščana zgodovinska družba, za katero je roman pisan, (še) ne premore, potem mora biti takšna osrednja oseba vsaj najbližja možnost zanj, meščan v zgodnji razvojni obliki - recimo Lovro Kvas«. Kmecl postavlja meščansko poreklo glavne osebe v tako ostri zamejenosti in pri Rokovnjačih meni, da bi bih povest, ko ne bi bil Nande pol-plemiški inženir, kar pa izzveni pretirano v razmerju med romanom in povestjo. Nesporno pa ¦prevladuje meščanska glavna oseba v zgodnjem slovenskem romanu. V »orbisu terrarumu« pa je Jurčič podal vrsto oseb in stranske snovi, kar je s svojo negosposko tipiko resničnejše in odraz stanja. Razmerje med središčnimi in stranskimi snovmi je romantično v gosposkem svetu in realno v drugačnem krogu ljudi. Kmecl upravičeno opozarja na tedanjo negotovost pisateljev nasploh: kako naj poetološko poimenujejo prozno delo in se posveti zastranitvi v zvezi z »obrazom« in »shko«. K vsej tipiki Jurčičevih oseb obvelja, da so glavne osebe zahtevale uravnavanje po principu romana; pisatelj pa je pri stranskih osebah precej bolj sproščen in mu je bUzu življenje, saj je zapisal »poezija nima očal, filozofija jih ima.«
Misel, da mora roman vsebovati ljubezensko snov, je mnogo starejša kot Jurčičeva dela in nikakor ni naključje, da se z njo srečujemo v prvem slovenskem romanu. Vendar je družba dopuščala ljubezensko čustvo kot pot do zakona, torej v utrjeno konvencionalnem smislu, ali kot avtor pravi - horizontalno, ne pa vertikalno, preko hierarhije, kar postane značilno za miselnost meščanske sredine. Že romantika je izostrila zahtev po pravici do svobodnega čustvovanja, Jurčič jo je v Desetem bratu dejansko izpričal. Avtor se mimobežno pomudi pri Abelardu, J. J. Rousseauju in Stritarju, zlasti pri slednjem opozarja na posebnosti in prestope. Glede Jurčiča pa se avtor opira na Paternuja, ki navaja, da je Jurčičev roman tudi sad Stritarjeve šole. Kmecl je kot bistveno povezal razmere v avstrijsko-slo-venski družbi po marčni revoluciji in ugotovil, da je razmerje sil, interesov in idej podobno zahodnoevropskemu iz druge polovice 18. stoletja, zato je mogoče obuditi model sentimenta, romantičnosti, ne da bi se zdelo slovenskemu občinstvu karkoli nenavadnega, neživljenjskega. Nasploh se tedanjemu romanopiscu odpirajo možnosti glede nazorskih, oziroma političnih obnašanj v treh smereh: jurčičevsko, pa aktivistič-no, stritarjansko, filozofsko, svetoboLno, renegat-sko. Ves čas pa je v ljubezenskem prepletanju teh romanov imovinsko ozadje, oziroma prestop iz ene družbene plasti v drugo latentno navzoč ah še raje odprt Kmecljeva osvetlitev historičnega romana govori o prisotnosti ljubezenskega
196
dogajanja, a drugače kot v »izvirnem« romanui v ospredju, npr. pri Ivanu Erazmu Tattenbachu, je zarota proti cesarskemu centralizmu, ali širše gledano politično zrenje skozi narodni problem ali vsaj izpostava političnega problema v opreki z uradno linijo tedanjega režima. Seveda je Jurčič zgodovinska dejstva pojmoval po svoje, jih prikrojil za svoje literarne potrebe v okviru liberalnega mišljenja.
Pri vprašanju narodnostne ideje je upadljivo nasprotje med meščanskim izobražencem in plemiškim tekmecem, kjer tudi narodna nasprotja, pač izvirajoča iz razmer, realno odsevajo tedanji čas in pisateljevo občutljivost Pri Lepi Vidi je Kmecl izpustil širšo možnost, da bi v romanopis-nem erotičnem jedru, zakonolomu, razgrnil poteze reahzma ob vsem, kar romantično spremlja roman in na kar je s pridom opozoril J. Pogačnik. Prav pri tem delu se samodejno vsiljuje vprašanje, ali ni zakonolom kot tabuizirani življenjski pojav vendarle primarnega pomena za reahstič-ni poskus pri Lepi Vodi in je zgodovina le preobleka, ki naj bi obvarovala Jurčiča pred napadi nazadnjakov. Seveda je ob tem dovolj prostora za etično razločnico med tujim in domačim, kar je Jurčič tudi drugod odrazil.
Kmecl se je posvetil tudi vprašanju ideološke naravnanosti pri slovenskem romanu, spregovoril o fizičnem in metafizičnem mitu. V domači književnosti šestdesetih, sedemdesetih in delno osemdesetih let se vztrajno ponavlja fabulaüvna shema o revnem, a skromnem in očarljivem slovenskem izobražencu, ki se v ljubezenskih peri-petijah imenitno dokoplje z ženitvijo do primarnega kapitala. Še posebno bogat v taki fabulativ-nosti je Tavčar s svojimi novelami in noveletami. Seveda je obstajal hud razkorak med literarnim mitom in življenjsko izkušnjo premnogega hte-rata. Iz Jurčičevih beležk je Kmecl odbral včasih kar presenetljiva spoznanja, ki pričajo, kako je Jurčič aktivno razmišljal o literaturi in je presegel v teoriji in praksi Levstikova načela iz Popotovanja iz Litije do Čateža.
Misel o tisočletni zasužnjenosti Slovencev je našla odvod v naslonitvi na višji metafizični red in pravično plačilo za prestane krivicei začetke takega gledanja zasledimo že pri vajevcih, segajo pa do poznega Tavčarja. Kot že B. Paternu ugotavlja pri Desetem bratu, so glavne fabulativne niti pripete na etične vrednote, Kmecl vnaša vprašanje o verigi nekonsekventnih teženj. Pri dogajanju in zgradbi je zanimivo razmerje med analitično in sintezno zgodbo. Medtem ko pri »izvirnem«, tj. sodobnem romanu gre kaj rado za preplet obojega, pa je pri zgodovinskem romanu domala le sintezni tip. Preteklost je namreč pri
teh romanopiscih vselej jasna, brez skrivnosti, že kar razčiščena. Avtor vidi v analitični gradnji pisateljevo podrejanje meščanski volji po etablaci-ji, po družbeni uveljavitvi, s tem pa je povezana tudi logika konca romana. Gre za neverjetno enotno pojmovanje dogajanja in kompozicije v slovenskem romanu. Vošnjakov roman Pobratimi ni upoštevan iz estetskih razlogov, pač pa kot zanimiv tipološki sinkreüzem zgodnjega romana.
Znamenja preobrazbe zgodnjega slovenskega romana se razodevajo že v sedemdesetih letih (J. Jurčič) in postane jasno, da meščanski svet ne more biti ne zgled ne cilj. Lok ostrega preloma z zgodnjemeščanskim optimizmom je najvidneje izpričal Tavčar v Mrtvih srcih, najsi je Tavčar pri osnovnih predstavah o življenju in smislu od začetka do konca malone nespremenljiv. Prav gotovo stoji Jurčičevo delo z romanom kot prelomno dejanje za slovensko prozo, čigar vpliv na mlajše pripovednike vse do novejših časov (C. Kosmač) je ostal očiten ali pa tudi zatajen. Več-aspektna anaUza šele zmore razgrniti Jurčičeve vrhne in hibe v romanopisju, brez dvoma pa je v korelacijah časa in razmer njegovo dejanje izjemno, mnogo več kot zgodovinsko.
Kmecljevo razglabljanje o rojstvu slovenskega romana je osredotočeno, a se po potrebi vsaj mimobežno razširi v komponente, ki so lahko stvari v prid in za jasnejšo predstavo. Študijsko se navezuje na esejistično, že od poprej je avtorju lastno, da ne želi smrtno resno in z zapetim, celo tujkarsko učenjakarskim jezikom razvijati spoznanja in misli, zato mu je vseskozi blizu v jedru razumljivo sporočanje, gibek jezik. Od poprej je znana tudi humorna prvina, včasih celo jedka, bolj ah manj prikrita posmehljivost Na ta način naredi Kmecl celotno delo prijetno, za marsikoga celo lahkotno, bržčas pa je to tudi eden ciljev avtorja, da bi na ta način knjiga bila zanimiva, dostopnejša, brez pezantnosti, kjer ni potrebno. V okviru Rojstva slovenskega romana M. Kmecl seveda ni izčrpal možnosti za zaokroženo, vsestransko osvetljeno podobo začetnega romana, saj kaj takega pri svojem delu ni imel v mislih. Toda kdor bo hotel monografsko obdelati začetke slovenskega romana, se ne bo mogel izogniti Kmecljevim prebliskom, preverbam doslej veljavnega in drugače postavljenim ugotovitvam. Škoda, da avtor ni globlje zaoral ob vsem poznavanju gradiva. Upošteval je široko paleto avtorjev, ki so se ukvarjali z začetki slovenskega romana, vse od Stritarja, I. Prijatelja, pa do A. Slod-njaka, M. Boršnikove, Š. Barbariča, v vidni meri B. Paternuja in seveda še več drugih. Kmecljevo razglabljanje gre v avtonomno smer, namreč ne pristaja za vsako ceno na utrjenem, »večno« za-
197
količenem, ampak dela, avtorje, razmerja med razvojnimi loki primerja, preučuje in skozi lastno zrenje odraža na umljiv način, namreč da pritrjuje že znanim, če je preteklo vzdržalo preverjanje, in poda novo osvetlitev tam, kjer so realna oporišča za prevrednotenja. Prav slednje je dragocen dosežek, ki ga ni možno površno prezreti. Gre torej za objektivizacijo raziskovalnega principa, ki ne podlega enosmernosti ali celo samovolji skozi zrkla metodološkega ali drugačnega enovalentnega pristopa. Najsi govori Rojstvo slovenskega romana le o najbolj bistvenih potezah in žariščih, čeprav si bralec mestoma žeh širše obravnave, pa je splet Kmecljevih usmeritev in spoznanj v dotikališčih vselej v bistvenem. Včasih avtor odraža polemični odnos, opazno je stališče, da o domači literaturi ne moremo govoriti drugače kot skozi izkušnjo domačega leposlovja, kakor se nam kaže skozi čas in prostor, ne da bi zame taval neprisiljeni, naravni primerjalni sklop, ki nekaj pove, poglobi. S takega vidika se mu razodeva J. Jurčič kot pisatelj, ki ga je treba nepodcenjevalno upoštevati, ne le kot zgodovinski pojav. Če bi imeli možnost komparativne recepcije s tedanjo povprečno nemško književnostjo, pač najbolj popularno, bi videli, da se nagiba tehtnica Jurčiču v prid; seveda pa receptiv-na komparacija te vrste ne sodi v okvir, kot si ga je zadal avtor. Na Kmecljevo noviteto kaže opozoriti zlasti šolnike, saj najdemo marsikaj, kar je uporabljivo tudi za šolsko rabo. Knjigo je lepo opremila Marjetka Cvetko, grafično oblikovala pa Edita Kobe.
Igor G edrih Vzgojiteljska šola v Ljubljani
198