82 ZGODOVINA ZA VSE "BRALCU PRIJAZNA IN ZAŽELENA KNJIŽICA" Rok Stergar, "Vojski prijazen in zaželen garni- zon"; Ljubljanski častniki med prelomom stolet- ja in prvo svetovno vojno; ZZDS; Zbirka Zgodo- vinskega časopisa 19; Ljubljana 1999; 87 strani. O vojski je beseda in o častnikih; ne sicer o nji- hovem ginevanju na poljanah slave, o veličastnih bojnih pohodih ali zagrizenih spopadih, temveč izključno o mirnodobnem življenju častniškega zbora avstroogrske vojske v Ljubljani. Avtor v uvodu osvetli problematiko vojne in vo- jaške zgodovine, ki se je sprva resda ukvarjala izključno z v prvem odstavku omenjenimi pre- lomnimi vojaškimi temami, po nekaj stoletjih pa se tudi ta podzvrst zgodovine usmerja v bolj vsak- danje teme, kamor lahko uvrstimo tudi pričujo- čo študijo. V uvod sodi tudi predstavitev virov - zlasti personalnih map, vojaških šematizmov, sta- tističnih pregledov, osebnih zapuščin in časopis- ja, ki so avtorju pomagali pri tkanju pripovedi o častniškem zboru naše prestolnice. Kot začetek svoje študije je avtor vzel konec 19. stoletja, ko je v vrtince političnega življenja do- navske monarhije potegnilo tudi vojsko (gre za dogodke, ki so jih 1897. in v letih potem sprožile Badenijeve jezikovne naredbe, za proteste in ne- mire (tudi za dogodke iz leta 1908), ki so prived- li do uporabe vojske v notranjepolitičnih obra- čunih in ogrozili njeno notranjo enotnost). V prvem poglavju z zgovornim naslovom Vo- jaško življenje se seznanimo z enotami, ki jih je v času do 1. svetovne vojne gostila Ljubljana, s polki kot osnovnimi celicami vojaške organiza- cije, poučimo pa se tudi o poklicni poti različnih častniških profilov. Gojenci terezijanske vojne akademije so tako končali šolanje kot poročniki, gojenci kadetnice, ki je veljala za pribežališče manj sposobnih častniških kandidatov, pa kot praporščaki. Tudi v avstroogrski vojski je bil pre- hod podčastnikov med častnike močno otežen, vrsto poklicnih častnikov pa so dopolnjevali ma- loštevilni aktivirani rezervni častniki. Stergar v tem poglavju obdela praktično vse etape častniš- kega poklicnega življenja - zlati čas brezskrbne- ga poročništva (s hazardom, zadolževanjem, po- pivanjem in bordeli vred), "podiplomsko" izobra- ževanje častnikov, napredovanje in končno še za- služeno upokojitev po 40-letni službi ali ob do- polnjenem 60. letu. Izvemo, da so se častniki Ljub- ljane kot etape na svoji poklicni poti kar razve- selili, čeravno je bilo tudi tu življenje za bogatej- še precej lažje in lepše (najemi stanovanj, zaba- va), nekaj ducatov častniških upokojencev pa je v njej preživljalo svoja upokojenska leta. Drugo poglavje - Poročeni in neporočeni, je zanimiv prikaz družinske politike •. kr. armade. Apetite civilistov in zlasti civilistk (tudi Ljubljan- čank) po uniformiranih zetih in možeh je učin- kovito ohlajala poročna kavcija - znesek, ki so ga morali častniki (pogosteje pa njihove ali ne- vestine družine) deponirati pred poroko (kavci- ja je bila najvišja za najmlajše - poročnike, med- tem ko je veljala za častniške hčerke, ki bi se po- ročile s častnikom, oprostitev). Kavcija je zago- tavljala, da se častniki niso poročali "na slabše". Častniki so se navadno poročali v precej "zrelih letih", imeli malo otrok, njihovi sinovi pa so po- gosto nadaljevali očetovo "obrt". Razen te "ideal- ne" plati so obstajale tudi bolj senčnate - borde- li (te so, mimogrede, kar nekako tolerirali, bili so pač del oficirske vsakdanjosti), konkubinat in mračni labirinti istospolnih zvez. Častniki so bili tudi v svojem prostem času še vedno prvenstveno zavezani vojski in "obsoje- ni" na družbo svojih poklicnih kolegov (skupni obedi za samske častnike, oficirska knjižnica, ka- zino), čeprav so v konkretnem primeru Ljublja- ne angažirano delovali tudi izven uniformiranih krogov, blažili nemško-slovenska nasprotja (pri tem je važno vlogo odigrala prepoved politične- ga delovanja za vojake in častnike) in razgibali družabno življenje kranjske prestolnice. V odno- sih z zunanjim svetom pa tudi v medsebojnih od- nosih so člani zaprtega in strogo urejenega ofi- cirskega zbora še vedno negovali kodeks časti, v sebi odkrivali inkarnacijo viteštva ter poudarjali nujnost obrambe časti, ki je do prepovedi dvo- bojev leta 1917 zahtevala na desetine življenj. Častniki • kr. armade, stacionirani v Ljubljani so večinoma izvirali iz častniških družin (častniš- ki sinovi so plačevali na vojaških šolah nižje šol- nine), manj je bilo sinov državnih uslužbencev, najmanj pa delavskih in kmečkih otrok. Čerav- no plača verjetno nikoli ni mogla biti motiv za služenje cesarju, so bili častniki dovolj spodob- no plačani, da so lahko zadovoljili svoje osnov- ne potrebe (stanovanje, družina, uniforma...) in so se problemi pojavili šele ob življenju "na veli- VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 83 ki nogi", ki je bilo značilno zlasti za mlajše čast- nike, ki so se pogosto zadolževali. Skladno z večjezičnostjo monarhije so bili pra- vi poligloti tudi častniki njene nacionalno hete- rogene armade. Čeprav obstoj enega samega po- večevalnega jezika (nemškega) nikoli ni bil re- sneje ogrožen, so se bili častniki prisiljeni vsaj do neke mere naučiti tudi t. i. polkovnega jezika - jezika, ki ga je govorilo vsaj 20% moštva. Za ljub- ljanske častnike, ki so večinoma prihajali iz Kranj- ske, Spodnje Avstrije (Dunajčani), Štajerske in Češke, je veljalo, da so v veliki meri obvladali slo- venščino, od svojih kolegov na državni ravni pa so v pozitivnem smislu odstopali tudi pri znanju drugih tujih jezikov (francoščine, angleščine, italijanščine). Precej bolj monolitna je bila ver- ska pripadnost poklicnih pripadnikov armade - ta je bila v skladu z nazivom "apostolskega veli- čanstva" razen nekaj izjem povsem katoliška. Izbruh prve svetovne vojne kot tektonska pre- lomnica zaključi obdobje te "armade brez drža- ve" in zadnjega preostanka nadnacionalnega av- strijskega patriotizma, z njim pa se konča tudi tan- ka, a vseeno dovolj tehtna in berljiva knjiga, ki kar kliče po nadaljevanju. Aleksander Žižek VELIKA VOJNA CIRILA PRESTORJA Oto Luthar, "O žalosti niti besede": uvod v kul- turno zgodovino velike vojne; gradivo uredila Alenka Koren. -Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2000, 211 strani. "In ko sem tako mislil, sem prišel do zaključka čemu je pač človek nasvetu. Tako velik je svet vsi imajo na tej zemlji dovolj prostora, vsem bi rodi- la zemlja dovolj hrane ena sama stvar je manj- kala, ljubezen do bližnjega". Če bi vsak človek imelsvojega bližnjega tako rad kakor samega se- be, da bi bili vsi enako dobri in pošteni pa bi bilo prihranjeno vse gorje ljudem na zemlji. '" Preprosto. In neuresničljivo. Odlomek iz dnevnika slovenskega podčastni- ka Cirila Prestorja je del zavidljive vojne zapušči- ne, ki jo je skrbno uredila njegova vnukinja Alen- ka Koren. Dnevnik, ki je bil že objavljen v Kroni- ki leta 1986,2 pa ni pustil mirovati, temveč je za- netil vnemo, ki je gnala, skupaj z Alenko Koren, Ota Lutharja, da je globoko zabredel v vode, ki jim ni videti konca. Prva svetovna vojna, ki ji je knjiga posvečena, se namreč še ni izpela. Velika vojna, ki je pod tem imenom Slovenci še nismo uspeli posvojiti, je podirala pod seboj vse in vsa- kogar, ki ji je stopil na pot, poosebljala je nena- sitno sebičnost, izkoristila tehnične izume zad- njih desetletij in smrti dala priložnost, da je opra- vila svoje veliko delo; poslala je vojsko, bolezni in lakoto, lakomnost, neusmiljenost, surovost, grozo in laž, na drugi strani se je temu zopersta- vilo junaštvo, požtrtvovalnost, goreča vera in us- miljenost. Vojna je torej presegla meje dotlej zna- nega, mogočega. Mejá pa si ni postavil tudi Oto Luthar, ki je meje slovenskega čutenja vojne, ki diha iz Prestorjevega dnevnika in še nekaterih drugih doslej neobjavljenih dnevnikov sloven- skih vojakov, razširil in nas vpeljal v širše evrop- sko in poudarjeno anglosaksonsko občutenje ve- likega zla, ki jo imenujemo prva, svetovna, veli- ka, osvobodilna, emancipirajoča, imperialistična, poslednja, in še kakšna, vojna. Svoj delež v raz- novrstnem vojnem spominjanju, ki je rdeča nit knjige, je pomenjljivo poimenoval Uvod v kul- turno zgodovino 1. svetovne vojne; z besedno igro ali z zavestnim dvoumnim razumevanjem podnaslova bi mogli vtise, ki jih knjiga naredi, strniti v Uvod v nekulturno zgodovino 1. svetov- ne vojne, če kultura rečemo načinu življenja. "O žalosti niti besede" torej sestoji in dveh de- lov, oba smo uvodoma, v obrnjenem vrstnem re- du, že omenili. Uvod je prvo slovensko besedi- lo, ki nudi vpogled v izjemno bogato, izpoved- no in količinsko, branje o doživljanju vojne. Pred- stavljeno je skozi študije avtobiografskih zapisov angleških, avstralskih, tudi francoskih, nemških in avstrijskih udeležencev velike morije. Ne zaja- me vsega, kar bi morebiti kdo pričakoval, prav tako se zavestno ne osredini na slovensko izkuš- njo in naše krvave poljane. Jih pa skuša vmestiti ali z zanimivimi drobci nanje opozoriti. Vojna se je izkazala kot velika opismenjevalka; ne le, da je navdihnila velika imena svetovne proze in poe- zije, velike umetnike, zarisala je pota novih umet- nostnih izrazov, temveč je vojski ne- in pol-pisme- Oto Luthar, "O žalosti niti besede": uvod v kulturno zgo- dovino velike vojne; gradivo uredila Alenka Koren. -Ljub- ljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2000, str. 201. 2 Eva Holz, Dnevnik Cirila Prestorja iz 1. svetovne vojne. Kronika XXXIV/1986, št. 1-2, str. 72-88. VSE ZA ZGODOVINO