Manica in Jožek
Poldrugo uro od terga proč je živela vdova Manica se svojim Jožkom. Precej visoko na hribu ,Čredežu' je stala njena lesena hišica na majhnej pa prijetnej ravnini. Okolu hišice je bilo polno sadnih dreves, na katerih so drob-ne tice spomladi gnjezdile in svoje mične pesmice ščebetale. —
Ko je umerl Manici mož, je Manici zeltf terdo šlo. Morala jp, toraj pro-dati nekaj svojega posestva, da jej je bilo rnogoče dolgcve poravnati. Pridno je delala se svojim Jožkom, ki je bil edino njeno veselje, da si je prislužila vsaj toliko, da je pošteno živeti in davke plačevati mogla.
Približala se je jesen. Manica in Jozek sfca že mnogo pridelkov iz polja pospravila pod streho. —
Ali nekega dnč se je prigodilo, da so Jožkova mati nagloma zboleli Jožek gre hitro v terg po duhovnega gospoda, da bi bolno mater prevideli se svetimi zakramenti, in da pokliče tudi zdravnika. Zdravnik je dejal, da mati sicer niso nevarno bolni, a vendar se morajo varovati, da se ne prehladč.
Jožek, ki se je zel<5 bal za svojo dobro mater, je zmerom pri njih stal, jih odeval in gledal ua uro, ki je visela pri vratih, da je vedel o pravern času zdravila materi podajati.
Že je preteklo nekaj dni, a materi je bilo vedno slabejše. Zdaj so tudi zdravila pošla in Jožek je moral zopet iti po druga, če tudi s težkim sercem, kajti zel<5 težko rau je bilo bolno mater samo pustiti doma.
,,Le pojdi le" — rekli so niati — ,,ia nie se ne boj, vsaj mi !ni tako hudo."   Jožek uboga in gre zjutraj zgodaj iz doma.
Bilo je lepo jesensko jutro. Solnce se je ravno vzdigalo izza gor in ogre-^alo verhunce visokih gora; po dolinah pa je ležala še gosta megla. —
,Čredež' je bil visoko gorovje poraščen z debelimi bukvami, kjer so bili tudi lepi listniki. Tu pa tara so se raztegale majhne tratice, po katerih so se pasle lehkonoge serne v velikih družbah. Skorej ves Čredež je bil lastnina ne-kega gvajščaka, ki je imel posebno veselje do lova. Povabil je ravno tega dnč mnogo plemenitašev na tako imenovani veliki lov v Čredež; prišlo je prav obil-no število gospodskih lovcev, ker tukaj so le vsako tretje leto šli pobijat div-jino in vsak se je nadejal svojega plena. — Jožek,  ki je šel ravno ta dan po
— 65 —
zdravila, pride kmalu tlo velike ceste. Kar se pripeljii polhen voz neznanib gospodov s puškami in psi — bili so lovci. Jožek se jim odkvije ia gre svojim potem. Poldesetih je bilo, ko pride v terg. Urno stopi k zdravniku, a ni ga bilo donia. Jožek je raoral toraj čakati. Vsaka minuta mu je bila več^ nost. Pa kako bi mu ne bila? Bolna mati so čisto sama doma. Bog vedi, kako hudo jim je zdaj; morda že umirajo! Take misli rojile so mu po glavi in Jožek se priene rnilo jokati. Ko ga pa nek kupec jokajočega zagleda stopi k njemu in ga vpraša: ,,Deček, činiu jokaš? Čigav pa si?" Jožek se odkrije in povč vse na fcanko. Kupcu se ubogi deček v serce smili iu mu reee: ,,Pojdi z mauo, da se pri meni malo pogveješ, dokler ne pride zdravnik." Jožek ga rad uboga in gve ž njim.
0 poludue mu da kupec tudi kosilo, in po kosilu rau veče kupec: ,,Pojdi zdaj k zdravniku, mislim da je že prišel in potlej pridi še malo nazaj." — Kma»-lu pride Jožek z zdravili nazaj k dobremu kupcu. Kupčeva gospa, dobra in usmiljena žena, podd nra zvežeuj rekoc: ,,Vzemi ta le zveženj in nesi ga do-mov materi, da se malo okrepčajo. Tukaj pa iraaš še nekaj krajcavjev, da je boš imel za potrebo. Jožek se lepo zahvali, poljubi gospej roko in hiti k bol-nej materi domov. —
Neb<5, zjutraj še jasno kot ribje oko, bilo je zdaj s černimi oblaki pre-vlečeno.   Začelo je deževati in čedalje bolj temno pvihajati.
Jožek prav uvno dalje koraka. Dež bolj in bolj pada, tema pviliaja ia hud vihar nastane.
Jožek ni vedel, kaj bi storil. Kakega zavetja si poiskati — misli si — bilo bi pač še najboljše — a bolna mati sama doma— pvide muna spomin in uvno zopet dalje koraci. Zdaj začne gvometi in bliskati se, silna ploha se vlije in Jožek ni mogel naprej. Da si nerad stopi vendar malo po stranskem poti proti kapelici križevega pota.
Kapelica je bila prav lepo zidaua; po pravljici jo je dal sezidati nek vi-tez, ki je bil Turkom ubežal in se na tem kraji skril. Jožek stopi v kapelico, ki je bila odperta, pade pved oltarčekom na koleni in moli za svojo boluo ma-ter. Po molitvi vstane, pogleda ven in vzdihue: ,,Oj kako moja dobra mati zame skerbe, ker me tako dolgo ni domov!" Pri tej priči hoče zopefc dalje. ,,Kam bodeš šel, ko tako lije," oglasf se nekedo v kapelici in neznau gospod s puško na rami stopi predenj. Jožek se prestraši. ,,Nikar se me ne boj! Jaz sem bil na lovu. Zgubil sem s$ od svojih tovavišev, iu ko je nevihta nastala, šel sem si iskat zavetja in hvala Bogu, prišel sem do te kapeliee, kjer sein hotel vedriti, in če bi treba bilo tudi za oltarčekom pvenočiti. Zel<5 sem se za-čudil, ko si ti sim prišel. Ko pa si začel moliti in tožiti svoje nadloge Bogu, sem spvevidel, da si dobev in pošten deček."
Neznani gospod je Jožka Se marsikaj popraševal in Jožek mu je na vse lepo odgovarjal. ,,Bi li mogel s tabo" vpraša riaposled gospod ubogega dečka ,,da bi pri tebi prenočil ?" Jožek reče nato: ,,Lehko, ali gospod na slami boste mo-rali ležati. Mati so bolni in ležijo v postelji, jaz si pa posteljem v hiši na tleh."
,,Samo da bodem pod streho" odgovori nato gospod.
Med tern razgovorom poneha nevihta ia bledaluna se prisveti izza černih oblakov.
- 66 —
Jožek in gospod se podasta iz kapelice in po ozkej stezici v pol uri pri-deta srečno do Jožkovega doina. — Jožek naredi luč, ter stopi berž k inateri-nej postelji. Mati se inu lepo nasmehljajo rekoč: ,,Kaj si vendar prišel, ljubi moj Jožek? Tako sem se zate bala! Prej sem bila malo zaspala ia zdaj se nekoliko boljše počutim."   Jožek je bil zel6 vesel te novice.
Zveženj, katerega mu je dala kupčeva gospa, zdaj razveže. V njem je bilo različnih jedil.
Jožek je poda materi in jim pove, kako je moral čakati zdravnika; da ran je kupčeva gospa dala ta zveženj in tudi kosilo o poludne; pripoveduje, ka-ko je prišel s tem gospodom skupaj, pokaže ga materi, ia gospod bolno mater prav prijazno pozdravi.
Nekoliko pozneje gre Jožek ven in prinese dva otepa slame. ter postelje tujemu gospodu blizu peči, kjer je kmalu prav sladko zaspal. —
Jožek še materi poda zdravila ia po končanej večernej molitvi tudi on kmalu zaspi.
Drugo jutro je bil lep dau. — Gospod je še malo poležal, Jožek je pa vstal in spekel koruna. Čez nekoliko časa vstane tudi gospod. Jožek priaese nekoliko lepo zapečenih korunov in je ponudi gospodu za kosilce.
Nato pelje Jožek tujega gospoda malo pogledat ven. Gospodu posebno dopade sadno drevje okrog hišice, ki je bilo prav redno zasajeno. Na debelej jablani je bil navpik privezaa kol, na katerem je bila poeez pribita deščica.
,,Čimu je pa to?" popraša gospod.
,,Tu gori nastavljani po zirai ubogim tičicam zernja ia bučevih koščic, da revice gladti ne poginejo."
Ko je gospod raalo pogledal okolu hišiee, stopi zopet nazaj k bolnej raa-teri v hišo. ,,Mati!" je nagovori, dobrega sina imate. Ko sem bil včeraj na lovu in sem si šel zaradi gerdega vremena zavetja iskat, pridem k sreči do ka-pelicf, kjer sem hotel za oltarčekom preaočiti.
Čez nekaj časa pride vaš Jožek. Pade na koleni pred oltarčekom in moli za vas. Sam Bog mi ga je poslal, da sem tukaj pri vas na gorkem prenočil. Zel<5 nie je že zeblo, in ko bi ga ne bilo, ue vem, kaj bi bil začel. Tn imate nekoliko denarjev, da si malo opomorete. Tudi zdravnika vara bodum poslal in za plačo vam ni treba nič skerbeti." Ko se gospod materi še lepo zahvali reče jim pri odhodu: ,,Kedar boste kaj potrebovali, pošljite kar Jožka k meni; v tergu stanujem v velikej hiši farnej cerkvi nasproti."
Jožek je sprpmil gospoda še do velike eeste, in mu pot na tanko popisal, da mu ni bilo mogoče zaiti.
,i- Mati so se zeltf začudili, ko so slišali, da je gospod iz bližnjega terga, in da stamije farnej cerkvi nasproti. Bil je namreč to bogat gospod, ki je ubož-cem rnnogo dobrega storil.
Gospod je izpolnil svojo obljubo. Berž drugi dau pride zdra?nik, ki je ubogej vdovi vse drugače postregel nego popvej. Jožek je moral v terg, da prinese materi dobrih in tečnih jedil. Pri dobrej postrežbi so mati kmalu ozdraveli in čez nekaj dni so bili že iz postelje. Pervi ujih pot je bil se ve da v terg k dobremu gospodu, katerega jim je sam Bog poslal, da se mu zahvalijo za izkazane dobrote. Gospod je ubogo vdovo prijazno sprejel, dal jej je nekaj denarjev, da si poplača dolgove  ia jej je rekel,  da naj svoje raa jhao
— 67 —
posestvo zopet s pridom obdeluje, kakor je to delala dosihdob. Manica je to tudi storila in se mnogo let je srečuo in zadovoljno živela se svojhn Jožkom, kateremu je po svojej smerti zapustila majkno pa lepo posestvo na ,Čredeži.'
F. Setina