Stran 14. Poučni in zabavni del. Čez petdeset let. Bajka. ^Ljubljana, južni kolodvor!0 Zmanem si zaspane oči in stopim iz voza na peron ljubljanskega kolodvora, od koder sem bil pred petdesetimi leti odšel v svet. Pol stoletja! Trenotek v vesoljstvu in vender dolga doba v kratkem življenju posameznega človeka. Ves ta čas sem preživel v tujini in prepotoval vseh pet delov sveta, dokler se mi ni konečno stožilo po domovini, kajti zelo sem se že postaral, kmalu se mi bode posloviti od tega revnega sveta in rad bi položil trudno svojo glavo v domači zemlji k večnemu počitku. Pred petdesetimi leti sem bil zapustil Ljubljano kmalu po onem strašnem velikonočnem potresu 1, 1895. kateri je spremenil belo Ljubljano v razvaline. Tedaj sem bil mlad, vesel in lahkomiselen. Ljubil sem izvo- ljenko in sanjal o bodoči sreči na njeni strani. Ljubil sem goreče, in dozdevalo se mi je, da me ona istotako iskreno ljubi. Toda moja lahkomiselnost me je pahnila v nesrečo, v kateri bi bil nujno potreboval moralične zaslombe in tolažila, tedaj pa je moja izvoljenka pokazala, da ima namesto srca — kamen v prsih. Pahnila me je od sebe, kakor se vrže izžeta citrona na smetišče. V prvem obupu napravljal sem jedno neumnost za drugo, čestokrat se osmečil, da so me ljudje začeli pomilovati in konečno prezirati. To mi je bilo preveč, zapustil sem neko noč natihoma kraj svoje nesreče in odšel po svetu z bolnim, se srdom do vsega ženstva napolnjenim srcem. Začel sem novo življenje, bil sem zelo podjeten in imel sem srečo. Pridobil sem si bil precejšnjo imetje, katero se je še vedno pomnoževalo. čestokrat se mi je nudila prilika, da bi se bil oženil, toda izgubljena vera v ženstvo se mi ni hotela povrniti, in tudi prvotna rana se mi ni hotela nikdar popolnoma zaceliti. Ko sem imel že obilo premoženja, nameraval sem večkrat zopet vrniti se domov in stopiti pred stojo nekdanjo izvoljenko. Toda je li še prosta? In če tudi bi bila in bi sedaj sprejela mojo ponudbo, bi me li ne vzela samo denarja, ko me v nesreči ni hotela poznati? Prodal sem svojo obsežno trgovino, imel sem toliko, da sem lahko brezskrbno živel, vrgel sem se v vrtinec življenja potoval iz mesta v mesto, iščeč povsod nove zabave, dokler se mi ni to življenje popolnoma pristudilo. Popustil sem mesto, in odšel sem v prosto naravo, na gore, lazil od vrha do vrha in zabaval se z lovom. Zamrzli živci so se mi okrepili v čistem svežem gorskem zraku, vrnila se mi je samozavest in nova živ-ljenska moč navdahnila je zopet še onemogle moje ude. Ljubiti sem jel svojo zdravnico, to krasno prirodo božjo, vedno globlje sem se utapljal v njene skrivnosti in večne resnice, postal sem bil nje oboževatelj in posvetil se popolnoma naravoslovskim študijam. Kot tak sem prepotoval skoraj vse dele naše zemlje, zadnji čas sem bival v Indiji, od tam se mi je želelo nazaj v ljubo domovino, zahrepenel sem po domačem kraju, kjer sem se namenil mirno preživeti zadnje dneve, katere mi je večna usoda še določila v življenje. — V Bombaju sem vstopil na parobrod; pardon! elektrobrod, ki je bil na poti v Colan. Namesto parnega stroja je imel akumulatorje, katere je napolnjeval na posameznih postajah z električno bakterijo. Vozil je s hitrostjo 31 vozljev. V Solun sem takoj sedel v brzovlak ekspresne proge Solun-London in vezil se s polževo hitrostjo 86 kilometrov skozi Skoplje, Mitrovico, Sarajevo, Banjaluko, Karlovec, Metliko in Novo mesto v belo Ljubljano. Od Karlovca sem se je bila storila noč in nisem imel sreče, da bi si bil naslanjal dušo o pogledu znanih domačih krajev. Utrujen od dolge neprestane vožnje sem dremal, ko me iz lahnega sna zbudi glas sprevodnikov: BLjub-Ijana, južni kolodvor!" Zmanem si oči in stopim iz voza na lepo razsvetljeni peron. Kolodvorsko poslopje mi je Stran 15. bilo neznano, novo, skoro se mi je zdelo, da sem v Zagrebu. Pred kolodvorom je stala cela vrsta omnibusov in izvoščekov, nekoliko zadaj pa vlak električne mestne železnice. »Hotel pri slonu, hotel pri Maliču, hotel L!oyd, hotel Triglav------------a kričali so hotelski služniki. »Hotel Triglav" ? ta mi je neznan. Eleganten voz se je odlikoval izmed vseh. Vstopim torej vanj, radoveden, kam me popelje. Po kratki vožnji se vstavi. Hotel je stal nasproti » Slonua na prostem, kjer se je nekdaj nahajalo poslopje vojaškega oskrbovališča. Vsled pota ves izmučen odšel sem v odkazano sobo, naročil si večerjo, po večerji pa precej zlezel v posteljo, kjer sem kmalu prav trdno zaspal — prvikrat zopet na rodnih tleh po dolgih petdesetih letih. — Visoko je že stalo solnce na obzorju, ko sem prišel drugo jutro v sdodnje prostore hotela. Poslopje je bilo trinadstropno, moderno ograjeno in preskrbljeno z vsem konfortom. Od spodaj je bila na jedni strani elegantna kavarna, na drugi pa prikupljivi restavracijski prostori z velikim salonom. Ospredje je diCila zelo praktična, ukusno zgrajena veranda, zadej za velikim dvoriščem je bil lep restavracijski vrt z večjimi in manjšimi lopami, na arhitektonično-umetnem pročelji pa so se bliščale velike pozlačene črke: „Hotel Triglav.0. Napotim se v zajutrkovalnico. Na bilardih je ležalo lepo število časopisov v raznih jezikih, seveda ogromna večina slovenskih, poleg njih pa so bili v prav znatni množini zastopani leposlovni in politični listi: ruski, francoski in angleški, čemur sem se zelo čudil. Poiščem starega svojega znanca »Slovenski Narod0, ki je izhajal sedaj na velikanskem formatu in se pridružim postaranemu gospodu, ki je samoval pri stranski mizici. »Dovolite? — De-Forma zasebnik", predstavim se mu. »»čast mi je. — Malinovec, vpokojeni finančni svetnik."a Nekaj me je zbodlo. / »Malinovec?", ponavljam počasi, »oprostite, je-li več rodbin tega imena tu v mestu?" »»Ne; vsaj jaz ne poznam nikogar, ki bi poleg mene še nosil to ime."" »Vaš oče je bil vinski trgovec, kaj ne?" »»Da. Ste ga li morda poznali?"" »Imeli ste še dva brata in — in dve sestri. Ali še vsi žive?" vprašam dalje, ne da bi odgovoril na njegovo vprašanje. »»Vsi so še živi, razven jedne sestre, ki pa je umrla pred tridesetimi leti."" »In katera je umrla?" Le šiloma in z nekako hri-pavim glasom sem spravil te besede iz grla. »»Marina, starejša sestra."" »Je — je — zapustila mnogo otrok?" Bobnal sem s prsti po mizi, pri tem pa zrl skozi okno tja na cesto. »»Ne, umrla je samica, ni se hotela oraožiti."" »Spominjam se, — poznal sem namreč dobro vašega očeta in — in vso vašo rodbino; večkrat sem bil gost v vaši hiši in z očetom vašim sva si bila prijatelja, — spominjam se, da je bila vaša sestra zaročena z nekim Da — Davidovičem, tedaj se je bila ta zaroka razdrla?" »»Prijatelj ste bili mojega pokojnega očeta? Dovolite mi, da vam stisnem roko. De — Torma, De — Torma čudno, nenavadno ime, toda prav imate, mlad dečko sem bil še tedaj in lahko sem vas izgrešil, saj je obilo mladih mož tedaj zahajalo v našo hišo, seveda največ zaradi moje sestre, — a Davidoviča se še tako dobro spominjam, kakor da bi se bili vršili oni dogodki še-le včeraj. In vi ste ga tudi poznali?"" »Moj prijatelj je bil in poznal sem ga tako dobro, kakor niti brat brata poznati ne more. Zato vam bodem zelo hvaležen, če mi poveste, kaj se je z njim zgodilo, kajti jaz sem po končanih študijah odšel v svet, kamor me je gnalo še od mladih let in od takrat nisem ničesar več čul o njem", pripomnim na videz malomarno. »»Oh, nimam vam dosti povedati, a še to je zelo žalostno"", odgovori mi nekako z resnim sočutje. »»Znano vam je, kako je bil vedno vesel in zabaven, vse ga je rado imelo. Kaj še-le moja sestra Marica, ki je bila sicer po navadi vedno mirna in resna, da smo se je bolj bali nego matere, kako se je vselej oveselila njegovega prihoda. Ko ga je ugledala, zaiskrile so se ji njene lepe velike oči, vsedla se je njemu nasproti, prekrižala roki v naročji in nepremično poslušala ga in vsa srečna zrla vanj. Nekega popoludne, ko sem ravno prišel iz šole domov, dobim ju sama v veliki sobi. Stala sta si sredi sobe nasproti in na sicer vedno bledem obrazu moje sestre zapazil sem grde rudeče- temne lise, pogled pa ji je bil srep, prebodljiv. »Sedaj sem vam povedala svoje mnenje, gospod Davidovič, in naprej nimam ničesar več govoriti z vami", in obrnila mu je hrbet. »»Marica-------"", zaklical je bolestno--------»Ni- jednef besede več! Tam so vrata in ne prikažete se mi več pred oči". Odšel je bil. Drugi dan smo bili ravno poobedovali, ko se prikaže služkinja med na pol odprtimi vrati in naznani poset gospoda Davidoviča. »Ne sprejemamo nikogar", zakliče ji moja sestra tako glasno, da so se morale besede prav razločno čuti tudi na hodniku, ne zmeneč se za grajalne poglede očeta in matere, na kar naglo odide v svojo sobo, zaklenivši vrata za seboj. Nekaj dni pozneje srečam Davidoviča na ulici. Zelo žalosten se mi je zdel. Stisnil mi je drobno pisemce v roko, naj je oddam svoji sestri. Ves vesel sem ga ji ponesel, kajti rad sem imel Davidoviča, ona pa, ko spozna pisavo na zavitku odpre vratca pri peči in je vrže na žrjavico, ne da bi je prečitala, niti zavitka ni pretrgala.. Bila je trmasta do skrajnosti, ta moja sestra. Stran 16. Minulo je zopet nekaj dni. Bilo je nekoliko gostov pri mizi in govorilo se je o Davidoviču. Udal se je bil nekda pijači in cele noči prebdel po gostilnah in kavarnah. Postal je bil nestrpen, prepirljiv in zbadal je neki vsakogar, kedor mu je prišel v obližje kakor osa, tako da so se ga začeli že vsi ogibati. Čez nekoliko dni potem pa nam je povedal oče pri obedu, da je Davidovič izginil. Nekaj večerov prej se je bil v neki predmestni gostilni spri, prepiru je sledil pretep, pri katerem so Davidoviča opraskali in konečno posadili na ulico. Od tedaj pa ga ni nikdo več videl. Domneva se, da se je najbrže sam končal. Moja sestra je pri tej novici naglo vstala od mize in odšla v svojo sobo. Pozneje sem večkrat opazil, da je imela objokane oči, toda o Davidoviču ni nikdar spregovorila tesedice. Snu-bače je odslavljala jednega za drugim, tako da so se konečno naveličali prihajati v hišo in ostala je samica mirna in resna in še malobesednejša nego prej. četudi ni nikdar omenila svojega nekdanjega zaročenca, vender menim, da ga ni nikoli popolnoma pozabila, temveč da je bila ravno ta skrita bol vzrok prerane njene smrti, in da se vse njeno življenje ni iznebila očitanja, da je ona zakrivila njegov pogin." Tako je končal moj znanec, in dolgo časa sva molčala oba. „„Kedaj ste bili zadnjikrat v domačem kraji? Po govorici se vam pozna, da niste imeli mnogo prilike, posluževati se rodnega jezika,aa prične zopet zgovorni moj sosed. »Minulo je petdeset let, odkar sem zapustil svojo domovino in včeraj sem prvič po preteku tega časa stopil zopet na domača tla." BBIn vaša rodbina ?8B „Sam sem na svetu, niti sorodnikov nimam," odvrnem zamolklo. Moj prijatelj je imel sočutno srce, poda mi roko preko mize in mi prav zaupno reče: nnStorite mi neko Ijubav!"" „Prav rad, če je v moji moči", odgovorim mu. „»Bodite moj gost! Sorodnikov nimate, znanca bo-dete težko še katerega našli, midva pa si nisva več tuja, dragi ste mi kot nekdanji prijatelj mojega očeta."" Uprl je svoje velike oči v me, v katerih se je za hip zaiskrilo kakor v očeh Maričinih, pričakujoč odgovora. Privolil sem. On pa pristopi k telefonu in sporoči svoji soprogi, da pripelje gosta k obedu. „Do obeda imava še tri ure časa, gotovo vas bode zanimalo ogledati si mesto, katero se je za vaše odsotnosti zelo preobrazilo, jaz pa hočem biti vaš cicerone", pristavi prijazno, prime me za pod pazduho in odkorakala sva po Preširnovih ulicah proti Marijinem trgu. Nekdanje jednostavne pritlične prodajalnice tik frančiškanskega vrta so se umaknile lepim trinadstropnim hišam. Enake hiše so stale tudi na desni strani ulic. Marijin trg je bil znatno povečan in olepšan, od Frischeve pa do Zetinovicheve hiše je bila jedna sama lepa ravna fronta. Toda kaj je to? Kje je Ljubljanica? Moj prijatelj se zasmeje: BnLjubljanica teče pač še tam, kakor prej, toda obokana je od nekdanjega šentjakobskega do nekdanjega mesarskega mostu in na ta tako pridobljeni velikanski prostor preselil se je ves promet z glavnega in starega trga."" Kako lep pogled je bil to. Ob straneh so bili hodniki za pešce, potem na vsaki strani jedna vrsta lip, dalje, na vsaki strani jeden tir za kolesarje, katerih je vse mrgolelo, v sredi pa dvojni tir električne železnice in cesta za vozove. Vse hiše so kazale lepa pročelja in na obeh straneh so je vrstile prodajalnica za prodajalnico. Doli nižje na prostornem trgu med nekdanjim frančiškanskim in mesarskim mostom se je vzdigovala ravno v sredi nad obokom Ljubljanice impozantna, večinoma iz železa zgrajena prostorna mestna tržnica. Ves trg pa je napravil name velikansk utis, zdelo se mi je, kakor da se sprehajam po dunajskem ringu ali pa po parižkih boule-vardih. Čudil sem se, da so konservativni Ljubljančan je izgotovili ta velikanski projekt. Zanimal me je očividni napredek in olepšava ljubljanskega mesta, zato sem začel svojega prijatelja o vseh podrobnosti natančneje izpra-ševati. Ta pa mi je pripovedoval: „»Morda se še spominjate, koliko časa se je vlekla zadeva osuševanje ljubljanskega barja. Konečno se je to vprašanje vender rešilo ugodno, in pričelo se je bilo z delom pcčetkom sedanjega veka. Po onem projektu se je struga Ljubljanice skozi mesto znižala za šestdeset do stoindvajset centimetrov, obrežja pa so se razširila z močnimi obrežnimi zidovi toliko, da se je širina struge zožila na dvaindvajset metrov. Ko je bilo to delo dovršeno, objavil je nekega dne mlad inženir domačin projekt obokanja Ljubljanice. Na podlagi širine in nosi teljne moči izračunil je slokost in debelino betovanega oboka, kateri bi dajal zadostni upor vsaki prometni teži pritiskajoči na obok. Za vzor so mu služili načrti in računi takrat že izgotovljenega oboka Dunajščice in na podlagi teh proračunil je, da bi stal kurentni meter dvaindvajset metrov širokega oboka pokrepljenega z močnimi troverzami s potrebnimi odri tisoč in šesfsto kron. Daljava znaša sedemstošestindvajstet metrov, tedaj je vse delo skupno proračunil na jeden milijon stojedeninšest-deset tisoč in šeststo kron. Mnogo se je pisalo in govorilo o tem projektu, konečna sodba pa je bila ta, da so imenovali načrt bedastočo, porojeno v možganih fantastičnega pustolovnika. Ta sodba je bila vzrok, da nadarjeni mož ni mogel dobiti kruha v domovini, šel je v svet in nekaj let pozneje je njegovo ime zaslovelo po časopisih. Proslavil se je kot ženijalni zgradite]j velike saharske železnice in Slovenci, ki so ga prej zasmehovali in mu niso privoščili košček kruha, so ga z velikim ponosom reklamo vali za svojega rojaka. Pozneje so prišle čile mlade moči v mestni zastop, in razpravljati se je jelo, bi li ne kazalo vender uresni- Stran 17. čiti ta projekt, ko vender regulacija nekaterih ulic, s katero se je primeroma le malo sveta pridobilo za javni promet tako ogromne svote stane, tukaj pa bi se pridobil velik javni trg za približno ne previsoko s?oto. Upoštevalo se je dalje, da ima mesto na razpolago tukaj velik in zelo pripraven prostor za nujno potrebno tržnico, pred vsem odločilno pa je bilo prosto, nezavirajoče prometno gibanje iz obeh ulic med desnim in levim delom mesta. Tudi iz zdravstvenega stališča je obokanje Ljubljanice vehke važnosti, ker so se pokrili smradljivi kanali, ki se stekajo vanjo, po zimi v hudem mrazu pa tudi ni tiste goste megle, ki je izpuhtevala po sredi mesta iz Ljubljanice. Načrt je bil po nekaterih spremembah sprejet in pred približno štiridesetimi leti so pričeli z delom, katero je trajalo tri Ieta.U(c (Dalje sledi). Poučni in zabavni del. stran 24. Čez petdeset let Bajka. (Dalje.) „In kako so se pokrili stroški tega načrta?" vprašam radovedno. „„Glede denarnega vprašanja je bilo seveda dosti pričkanja, predno je prišlo do porazumljenfa. Konečno 30 ekvivalent razdelili tako, da je prispevala država, ki bi bila imela graditi nov most s šentjakobskega trga na Gojzovo cesto, in ker ji odpade vsako nadaljno popravljanje 150 tisoč kron, mestna občina je prevzela lamesto novega mesarskega mostu in za pridobitev dtav- binskega prostora za tržnico in velikega javnega trga 550 tisoč kron, ostanek pa se je razdelil na one hišne posestnike, kojih hiše stoje ob velikem novem trgu, v«led česar so pridobile večjo vrednost. Financiranje zgradbe pa je prevzelo veliko naše domače podjetje. „aNarodno gospodarsko društvo", proti petdesetletni amortizaciji."" Prišla sva bila pod Trančo. Zopet nekaj novega, nekdanje Friedrichove hiše, kjer se je nahajala dobro-znana vinska klet, ni \eč, na njenem prostoru pa se vzdiguje lepa terasa z dvojnimi stopnicami. „„ Ravno taka terasa nahaja se tudi pri „ Mestnem domu", tam kjer je nekdaj stala mestna ledenica"", pojasnjuje moj prijatelj. „„01 tam vodi nad dijaškimi ulicami in nad podgradnimi hišami lepo izpeljana položna in jednakomerna se vzdigajoča pot do terase in dalje do Osoj od tam pa jedna v sezpentinah vrh Gradu, druga pa skoro vodoravno pod starimi utrdbami na južni konec Gradu, kjer je nastala nova naselbina, krasne vile- denarnih mogotcev. Ta pot med obema terasama je krasno jutranje sprehajališče, raz katero uživa človek tekom petih minut bujen razgled čez vse mesto, na planine in na tri strani lepe kranjske dežele."" Lezla sva počasi po stopnicah navzgor in potem dalje po poti vrh Gradu. Nisem se mogel načuditi tej preobrazbi, ves Grad je bil izpremenjen v diven park z lepimi poti in stezicami. Posebno ukusno je bil urejen prostor vseh utrdb, kjer je bilo sredi prostorno igrišče za otroke na okoli pa košata senčnata drevesa in k počitku vabeče klopi. Smodniškega stolpa ni bilo več in lep drevored je vodil proti gradu. Na levo pod gradom je bil velik restavracijski vrt s steklenim salonom, kegljiščem in igriščem za law tenis in crcquet. „„Podjeten domačin"", pojasnjeval mi je moj prijatelj, „»vzel je nekaj prostorov v gradu v najem in se peča v prvi vrsti z mlekarstvom. Nabavil si je nekaj lepih krav in pri njem se vedno dobi ravno namolzeno toplo mleko. Poleg tega pa seveda tudi kava, čokolada, čaj, surovo maslo, razne mrzle jestvine, pivo in izborna vinska kapljica. Tu je sedaj najpriljubljenejša zajutrko-valnica Ljubljančanov in tudi popoludne je navadno vedno polno ljudi gori. Mož dela prav dobre kupčije."" „In ostali prostori v gradu so prazni?" „„Ne"", odgovori mi, „»nahajajo se v njih zavodi za slepe in gluhoneme in vse poslopje je v te blage namene primerno prenovljeno."" Zavila sva krog gradu, ki je bil obkoljen z lepo široko, ob krajeh z drevjem zasajeno teraso. Divno to sprehajališče je nudilo krasen razgled na vse štiri vrtove. Napotila sva se na južni kolodvor. Pred nama se je razprostila lepa ravnina — ljubljansko barje. „„To je naš kranjski Banat"", nadaljuje moj prijatelj, a a kateri oskrbuje naše pokrajine — s žitom. Čudo plodvito je postalo, kar so ga osušili in blagostanje se je naselilo med te nekdaj pomilovanja vredne barjane. Stran 35. ^%^ ^^^ ^%» "^^ ^(^ ^8^ **^ ^€^ ^T^ ^^^ ••^ ^%^ ^W^ ^»" ^w^ ^W^ ^^^ ^T^ ^T^ ^w^ ^8^ ^w^ ^fc^^ ' Poučni in zabavni del. Čez petdeset let. Bajka. (Konec ) Zakrohotal sem se, on pa niti črte ni spremenil na obraza in mirno nadaljeval: „Tukaj je kemični sestav, prepričajte se sami, po večletni vstrajni uporabi tega mila se mora tudi koža črncev ubeliti, belcem pa preustroji že v najkrajšem času kožo tako. da se sveti kakor alabaster in postane gladka kakor likana marmornata plošča. Snovi so popolnoma neškodljive in prekašajo glede cene in dobrote vse izdelke jednake vrste. Za podjetje rabim 100.000 dolarjev, polovico prispevam sam, ste li voljni udeležiti se z drugo polovico ? „Gos", odgovoril mu po kratkem premisleku. Postal sem bil že Amerikanec, ki ne pomišlja dolgo, ampak se vsake reči naglo poprime. Segla sva si v roke in napravila pogodbo, potem pa sva jela izdelovati „milo za črncett, katero sva se znano amerikansko reklamo spra-vila na trg. Dasi so črnci ostali črni kakor prej in se tudi koža belcev ni svetila kakor alabaster, vender sva imela srečo in skoro nisva mogla sproti zadostiti vsem naročilom, dasi sva tudi najino podjetje vedno povečevala. Imela sva prav velikanske dohodke, in kot solastnik cvetočega podjetja postal sem bil ugleden in vpliven mož. Kot samec preživel sem ves prosti čas v raznih klubih in udeleževal se mnogovrstnih zabavnih večerov, pogrezajoč se vedno bolj v vrtinec in uživajoč s polno časo vse nasladnosti življenja. Oškodovati sem se hotel za prestane muke in zadušiti spomine mladostnih let, ki so se mi vedno silnejše usiljevali in vabili me nazaj v staro svojo domovino. In kadar so bili ti spomini pre-silni, zasedel sem svojega vranca in v divjem diru podil iz mesta tja v samotni gozd. Moj družabnik je bil vdovec in imel je jedinega otroka, krasno okoli dvajset let staro hčer. Bila je ponosna, odločna, kakor njen oče in emancipirana, kakor vse Američanke, posebno premožnejše. Zaročena je bila z dedičem večkratnega milijonarja, s puhlim blasiranim človekom brez vsake volje in eneržije. Midva se nisva dobro razumela, kajti najini nazori o nalogi ženske se niso vjemali, in to jo je dostikrat razdražilo in zdelo se mi je celo, da me sovraži. Jaz sem ostal miren in odločen v svojih nazorih in se nisem brigal ža njene razburjene živce. Nekega jutra stopi v pisarno, kamor se sicer ni nikdar prikazala, v jahalni obleki z bičem v roki. „Mister De-Torma, pojezdite z mano na izprehod, krasno jutro jea. Vstal sem in se ji poklonil. „„Na uslugo sem Vam mis Evelina"" odvrnem ji, dasi se nisem oveselil njenega vabila in zaukazal vsto-pivšemu slugi, naj mi osedla konja. Pol ure pozneje pa vsa bila že iz mesta in sva drvita najine konje ob obrežni cesti Michiganskega jezera. Sepela je na polkrvnem belcu, čigar griva in rep sta segala skoraj do tal, ponosno in čudovito varno, kakor prava amazonka, dasi se je konj vsled njenega nervoznega brzdanja dostikrat divje uspel in delal prav drzne skoke. Veter se je igral z njenimi kodri, lica so se ji žarila, in prsa so se ji burno dvigala — krasna je bila ta Evel'na in nekako čudno čuvstvo me je prešinjalo, ko sem dirjal ob njeni strani in mi je včasih nehote ušel pogled nanjo. Molčala sva celo pot, niti besedice nisva izprego-vorila. Zavila sva bila s ceste in jahala po trati, ki je obrobljala lep bukov gozd, kateri se je razprostiral po zahodnem obrežji. „Mister De-Tormaa, spregovori slednjič in naglo konja zasukavši ga proti jezeru, od koder je pihljala hladna sapica v razburjena njena lica, ne da bi se ozrla name. „Mister De-Torma", ponovila je po daljšem pre-molku, „vi me sovražite*. Ako ji je bilo še vedno sprto daleč tja na jezersko planoto, po kateri se je zibalo nebroj parobrodov in čolničev. „„Mis Evelina, motite se, jaz vas ne sovražim"" odgovorim hladno. „Vi me ne sovražite" ? reče cinično in zaničljiv smehljaj zazibal ji je krog usten. „Vi sovražite vse ženstvo, ki se hoče pospeti do enakih pravic, kakor jih uživate vi možki, in ker sem sama navdušena za to emancipacijo, sovražite tudi mene". „„Ponavljam vam, da se motite mis Evelina,"" odgovorim ji mirno. „Res, da se vaši nazori o ženski nalogi ne strinjajo z mojimi, vender vaš radi tega ni- kakor ne sovražim". „Vi me ne sovražite, tedaj me — zaničujete" in srpo se je ozrla v me. „„Niti jedno, niti drugo. Zakaj naj bi vas zaničeval?'" rečem ji hladno. „Zakaj? Zakaj?" ponavljala je srdito, „ker jezdarim sama brez spremstva, ker pušim na ulici, zahajam v klube in hodim na lov, zato me zaničujete". „„Mis Evelina,"" odgovorim ji popolnoma mirno, „„vaš oče vam daje neomejeno prostost, katero vam tudi vaš zaročenec prav nič ne krati, če uživate torej to prostost v polni meri, hm —"" mignil sem z rameni, kakor bi hotel reči: Eaj to meni mari. Razumela me je. Obraz ji je postal bled in otožne poteze so se prikazale krog njenih ustnic, oko pa ji je melanholično zrlo na jezersko gladino. Kako je bila izpremenjena. To ni bila več ona brezčutna ponosita Američanka, katera samo v posnemanju možkih navad in v zaničevanju vsega, kar se brezpogojno ne klanja njeni samovolji išče svoje sreče, bila je slabotna ženska, koje osrčje je razjedal črv, da je za hip prodrla ta bolest svoje okove in se zrcalila na njenem obrazu. „Moj zaročenec"! dejala je sarkastično, „da, moj zaročenec pušča mi uživati prostost v polni meri, vse mu je prav, vsemu priterja, kar se porodi v moji glavi in naj je največja nesmisel. Nikdar se mi ne upre, naj ga izživljam kolikor hočem z raznimi budalostmi, vse mu je genialno. Mož, ki se koplje v milijonih, katere je podedoval brez truda po svojem očetu nima nikake samostojnosti, nikake svoje volje, pusti se premetavati semtertja kakor igrača v rokah razposajenega otroka, toda sčasoma se otrok naveliča najlepše igrače brez lastnega življenja". Obrnila se je s polnim obrazom proti meni in iz očij ji je sevala neka resnobna miloba, ki je prej v teh hladnih očeh nisem nikdar opazil, in v dno duše mi je segel nje pogled. Povesila je glavo in lahna rudečica ji je polila njena lica, ko je nadaljevala z bolj tihim nekoliko se tresočim glasom, ki se je čul kakor odmev drhteče njene duše: „Samostalnost, jednakopravnost in prostost so mi bili jedini vzori, za katerimi naj bi hrepenela vsaka žena, druge naloge nisem poznala in vender se mi včasih dozdeva, kako silno pusta in dolgočasna je ta prostost, ta samostojnost, porode se mi trenotki, ko se primerjam šibki bilki na polju, ki jo stre prvi vihar. In tedaj bi si zaželela. opore, krepke opore, na katero bi se zaupno naslonila, varnega zavetja, kamor bi se zatekla, kakor se zateče otrok v krilo svoje matere. „Mister De-Torma", nadaljevala je s koprnečim šepetajočim glasom, „mister De-Torma, zaželela bi si moža, značajnega, samostojnega, ki bi se ne klanjal mojim muham, ki bi ne bil moj sluga, ampak moj gospod, za katerim bi se obračala, kakor se obrača solnčnica za solncem, kateri %i me vodil s krepko roko po poti, po svoji poti, da bi mu sledila, kakor sledi kužek za svojim gospodarjem, moža, na katerega bi se Stran 36. ovirala z udanostjo, spoštovanjem in ponosom, kakor na svojega boga, in takemu možu na ljubav bi rada žrtvovala svojo prostost, svojo samostojnost, takemu možu na ljubav bi rada opustila vse, kar bi se ne strinjalo z njegovimi nazori in srečna bi bila, če bi se oklepala njegovih kolen in pričakovala ukazov, ki bi jih čitala v njegovih očeh". Kakor lahen vetrič čarobno šumljajoč po listju prihajale so ji spočetkoma besede iz grla, poluglasno komaj razumljivo, potem pa je šiloma kročeno tajinstveno hrepenenje prodrlo svoje okove in vedno burneje in valovi-teje postajal je njen glas, s katerim je dala duška pre-kipeči strasti. Dekle, kam je izginil tvoj ponos, kje je tvoja samostojnost, po kateri je hrepenel tvoj duh, dokler je molčalo srce? Nehote so se mi vsilili v spomin krasni stihi rahlo-čuteče Betine Paoli, ki poje: Es ist ein eigen Ding um eines Madchens Liebe, Sie gibt ihr ganzes Sein und fragt nicht was ihr Liebe. Kje si hladna pamet, kje trezna razsodnost, kadar se zbudi kal vskljijoče ljubezni v tvojih prsih? Kadar ogrevajoči žarki spomladnega solnca vzbude mrtvo naravo iz svojega zimskega sna, da vsklije v tisočerih svetih in bujnem zelenji z nepredorno silo dih novega mladega vonjavega življenje, tako prošinejo žarki ljubezni človeško srce, da vstrepeče v nepoznanem sladko-opojnem hrepenenju vzbujajoč nepremagljive vroče strasti v novo prerojeno življenje. Ljubezen, ljubezen! čudovita je tvoja moč, vse se klanja tvoji zmagonosni sili, os si, okrog katere se suče vse življenje od borne pastarice na samotni planini do blesteče dame v mogočni palači, od nezrelega mladeniča do sivolasega starca, kakor solnce si, ki oživlja in obuja ta mrzli svet in zopet kakor brleča veša vabeč v temni noči utrujenega popotnika v hladni grob brezdajnega močvirja. Zamislil sem se bil daleč nazaj v pretekle dni. Videl sem v duhu svojo nekdanjo izvoljenko, in iz njenih velikih lepih oči je sijala neizmerna miloba tihe sreče in vroče ljubezni. In vender ni ona nikdar tako govorila proti meni, pač me je z neizprosno trdostnjo zaradi neznatnega vzroka zavrgla in pokazala mi svoje zaničevanje, ki mi je dušo s srdom napojilo in pognalo me v širni svet. In dasi so minula leta viharnega življenja v tujini, polnega prememb, vender je nisem mogel poza-biti, noč in dan me je spremljala njena podoba na vseh mojih potih in nikdar se nisem mogel iznebiti očitanja, nisem li sam kriv svoje in njene nesreče, ker sem bil dostikrat prenagel, presilen in nestrpljiv, kar ni moglo ugajati njeni tihi mirni narovi. Pozabiti! Je-li pravo ljubezen mogoče pozabiti? Jaz nisem ljubil od danes do jutri, za zabavo, za kratek čas, ljubil sem iskreno, strastno iz dna svoje duše, iskal sem v tej ljubezni trajne sreče do konca svojih dni. Sreče nisem našel, pač pa mi je ostala ljubezen, pa ostani vsaj ona trajna, četudi nesrečna. Srce mi je postalo mehko, ko sem zrl pred sabo ta strti ponos, to zdrobljeno samostojnost, to onemoglo, čutov prevzeto in ravno radi tega nam toli drago in milo sliko pravega ženstva, ko sem čul to žuborenje v prvi ljubezni otajanega in vskipelega srca. Čudno čuvstvo me je prevzelo, da sem za hip omahoval, bi se li ne oklenil tega bitja, ki mi je tako odkritosrčno, tako zaupljivo razkrilo prva čuvstva, bi li ne poskusil najti na njeni strani one sreče, katero sem drugje za vedno izgubil. Toda bi li ne bilo hudodelstvo z zavestjo druge, če tudi breznadejne in nesrečne ljubezni v prsih vezati se na nedolžno bitje in hliniti mu čuvstva, ki br se se pa morda tudi nikdar ne porodila? Samo kratek hip je trajal ta boj, ta dvom, potem pa se je zjasnilo v moji duši, razkril sem ji svojo tajnost, potožil ji, koliko sem trpel in še trpim, da pa si hočem ohraniti čist spomin na svojo prvo ljubezen in tej ljubezni do konca zvest ostati. Skoraj sem se kesal svoje odkritosrčnosti, ko sem gledal to krčevito bolest, to brezupnost in potrtost, ki je odsevala z njenega bledega obraza. Nekaj časa se je premagovala in borila, konečno pa se je vsul potok solza iz njenih lepih oči in krčevito vihtenje je pretresalo nje bujne prsi. Ni jedno tolažilno besedic3 nisem mogel spraviti iz grla, in kako tudi se jej je v takih slučajih pač solza najboljša tolažnica, katera najbolj olajša prenapolnjeno srčno bolest. Po dolgem ihtenji se je umirila in otrla si mokre oči, potem pa se je z britko-otožnim smehljajem in mi-lobnim pogledom obrnila proti meni, „Hvala vam, Henry! V tem trenotku mi je v posebno tolažbo, da se nisem varala o vaši poštenosti, da sem razkrila svoje najskrivnejše čute plemenitemu značaju, katerega če tudi mi obup razjeda srce sedaj toliko više cenim. Nade, ki se jih gojila in skrbno čuvala v svoji notranjosti, strla je kruta usoda obema, vam in meni odkazala je skoro slično pot, pot zatajevanja in utrpljivosti, združuje naj tedaj naju vsaj ta sličnost: bodite mi prijatelj, jaz pa hočem biti vaša sestra". Podala mi je svojo drobno ročico, katero sem vroče poljubil. Lahna rudečica ji je zalila obraz, ko mi je počasi izvila svojo roko, katero sem skoro predolgo oklepal se svojimi prsti. „Idiva proti domu", dejala je, in odjezdila sva molče, kakor sva bila prišla sem, samo da so naju oddajali sedaj vsi drugi čuti nego prej. Ko sva prišla domu, pritekel je bil od verande sem njen zaročenec — mister Randolph, a prekosil sem ga bil, Evelina je že bila oprta na mojo roko, ter lahno skočila s konja. Stran 37. Se sladkim smehljajem in globokimi pokloni izročil ji je šopek cvetlic. Komaj vidno mu je ozdravila, oddala cvetke poleg stoječemu strežaju, nato pa mi je segnila v roko in za hip so se njeni drobni prstki tesno ovili moje roke, potem pa je nagnila glavico v pozdrav in naglo odkorakala proti hiši, ne da bi se ozrla na svojega zaročenca, ki je stal, kakor poparjen petelin, ne vedoč kam bi se djal. Jaz se nisem dalje brigal zanj, privzdignil sem klobuk in z lahnim poklonom odšel proti svojemu stanovanju. Drugo jutro sem naznanil svojemu sodrugu, da izstopim iz družabništva. Odgovarja) me je od tega koraka, toda zaman, moj sklep je bil storjen, umakniti sem se hotel zaradi — Eveline. Moj sodrug, mister Burry je bil poštena duša, odkritosrčno je obžaloval moj izstop, moj delež mi je izplačal do zadnjega vinarja. Dan pred svojim odhodom napotil sem se k Eve-lini. Nekaj tednov je bilo minulo od tedaj, ko sva bila pojezdila skupaj k Michiganskemu jezeru in od tedaj se nisva več videla. Stala je pri oknu s knjigo v roki, ko sem vstopil. Obraz ji je bil bled, nenavadno resen, pogled otožen. „Vedela sem, da pridete, Henry! Po onem jutru ob jezeru, ko sem popolnoma spoznala vaš plemeniti značaj tudi drugačnega izida pričakovala nisem8. Govorila je z izredno ljubeznivostjo, skoro smehljaje, a povsem mirno. „„Druge poti nisem znal Ecelina, in tako je najbolj prav za — oba,au odgovoril sem ji in težko sem spravljal besede iz grla. „Da, najbolj prav, hvaležna sem vam", dejala je počasi in podala mi roko, katero sem pritisnil k ustim. „„Z Bogom, Evelina . . .ttu dalje nisem mogel, vroče sem še jedenkrat poljubil njeno ročico, potem pa naglo odhitel iz sobe. „Farewell, Henrya, zaklicala je bolestno za mano, potem pa 3e zgrudila na stol in glasno zaihtela. Stran 38.