Jurij Japelj,
stolni  kanonik  in   slovenski  pisatelj.
(Spisal Josip  Benkovič.)
M.
.ed prve slovenske književnike prištevamo     njegovega delovanja. To velja tudi o slavnem po pravici Jurija Japlja.  Mnogo  so že pisali o     našem Japlju. njem, zlasti o slovstvenem delovanju njegovem, toda skoro vse je skovano po znanem običaju. Slovenci  namreč  kaj   radi  poveličujemo   svoje može, in to
je prav;le to ni povsem hvale   vredno, da senčno stran svojih   rojakov  preradi zakrivamo včasih s plaščem ljubezni , največkrat pa tudi s plaščem lastne nevednosti   ali
prevelike površnosti.
Omenjam           ;¦¦ 'Mt/k
to misel takoj v uvodu       /iM zaradi  tega,       /\^lJ^ ker bo kaka Doteza v tem          ^ ^SHI
življenjepisu morda nekoliko iz-nenadila tega ali onega čitatelja. Dosedanji njegovi opisovalci so ocenjevali večinoma duševno naobrazbo od znanega rojaka, hkrati le njegovo slovstveno delovanje, njegovega za- pisatelja slovenskega, Mihaela Paglovca, ki je sebnega življenja pa se niso mnogo dotikali. In     uprav tedaj, že Častitljiv starček, delal v vino-
Jurij Japelj. (Po jeklorezu narisal Jos. Germ.)
Jurij Japelj je zagledal luc sveta v Kamniku dne 11, mal. travna 1. 1744. Njegov oče Primož
Japelj (iz-prva  Apel), je   bil  srednje imovit meščan in pek; mati se je zvalaJera. Slomšek piše   sicer,  da je   J. Japelj prvi pouk prejel v domači ljudski šoli,   katero
so vodili frančiškani; toda   to    ni moglo    biti, ker  ta   šola je bila ustanovljena šele 1. 1776. Morda ga je učil kak frančiškan zasebno. Najbrže    pa
je prejel mladi Japelj prvo    svojo
vendar ne smemo prezreti zasebnih razmer, zlasti ne časa, v  katerem  je živel kak mož, ako ga hočemo popolno oceniti in podati pravo sliko „DOM in SVET"   1894, št. 2.
gradu Gospodovem kot župnik v Spodnjem Tuhinju. Ta veliki blagodarnik ubogih, ki je ustanovil prvo hranilnico na Kranjskem, bil je
3
n
Josip Benkovič: Jurij  Japelj, stolni kanonik in slovenski pisatelj.
mlademu Juriju pravi dušni in krušni oce. Zato se ga je Japelj hvaležno spominjal še v poznejših letih.
Župnik Paglovec je zanetil v nadarjenem mladeniču ljubezen do znanosti; ker je bil sam pisatelj in iskren rodoljub, potisnil je tudi svojemu gojencu v spretno roko pisateljsko pero. Japelj hvali — morda iz hvaležnosti še preveč — svojega učitelja kot veščega jezikoznanca, kar pa Častiti mož nikakor ni bil.
Po vsem tem lahko sodimo, da je uprav po Paglovčevem posredovanju Japelj vstopil v jezuitske srednje šole v Ljubljani. Petnajstletnemu dijaku je umrl njegov največji dobrotnik župnik Paglovec 11. svečana 1. 1759-, starček osemdeset let. Ko je otrpnila zanj radodarna roka blagega dobrotnika, odprle so se mu roke očetovsko-skrbnih učiteljev jezuitov. Trebalo mu je dobre podlage; poslej mu je pomagala lastna nadarjenost in marljivost, da se je vspenjal od stopinje do stopinje.
Izmed uČiteljev-jezuitov se mu je zlasti omilil profesor logike in metafizike o. Frančišek Ksa-verij baron VVulfen.1)
Sošolec in dober prijatelj Japljev je bil Žiga pl. Hohenwart, pozneje generalni vikarij v Celovcu in slednjič škof v Lincu, kateri ga je uvedel v mnoge plemenite rodbine, kjer je bil otrokom domaČi učitelj.
Dovršivši v Ljubljani latinske in modro-slovske šole, gre v Trst, kjef se vpiše v bogoslovje. V mašnika ga je posvetil 23. kimovca 1. 1769. škof Anton grof Herberstein. Zakaj ni ostal kot bogoslovec v domaČi škofiji, ni nam prav jasno; najbrže ga je kaka ptuja imovita rodbina zvabila s seboj v Trst.
II.
Prva njegova služba je bila pri Sv. Antonu „starem" v Trstu, kjer je deloval tri leta kot kuratni kapelan. Tukaj se je bavil zlasti z jezikoslovjem. Razven slovanskih narečij, v katerih je bil dobro izurjen, izpopolnil je tukaj znanje v italijanščini in francoščini ter se je priučil tudi angleščine.
Ko je 1. 1775. umrl tržaški škof, pozval je njegov   sorodnik   ljubljanski   škof   Karol   grof
') Rojen v Belemgradu 1. 1728., umrl v Celovcu 1. 1805. Kot profesor v Ljubljani je jel(prvi na Kranjskem)
Herberstein Japlja v Ljubljano in ga imenoval svojim dvornim kapelanom in ordinarijatnim tajnikom. Ta posel je opravljal štiri leta.
Znano je, da je bil tedanji ljubljanski knezo-škof Karol izmed najstrastnejših jožefincev, s celim srcem udan proticerkvenim nameram oblastnega ministra Kaunitza in tovarišev njegovih. Takoj prvo leto vlade cesarja Jožefa II. je izdal pastirski list, nad katerim se je po pravici pohujševala cela škofija. V Ljubljani so mu nadeli ime „luteranska lasulja" („lutherische Periicke"). V kratkem sta prišli na svetlo tudi dve brošurici; v prvi pobija neki duhovnik, v drugi pa neki meščan kriva in pogubna načela škofova, katera je celo Rim obsodil kot krivo-verska. Cesar pa je v posebnem pismu (27. listo-pada leta 1781.) očitno pohvalil škofa Herber-steina in ga vsem drugim škofom postavil v vzgled.
Po vsem tem smemo soditi, kakega duha je bil Japelj, ko je prišel v Ljubljano, ali vsaj kakih nazorov se je navzel občujoč zaupno s svojim škofom. O tej razmeri povemo pozneje še par besedij; sedaj smo to le opomnili, ker nam osvetljuje marsikako posebnost v njegovem življenju.
Kot knezoškofijski tajnik je poslovenil Japelj na povelje svojega višjega pastirja: „Ta Velki Catekismuf s' prafhanjami, inu odgovarmi sa ozhitnu, inu possebnu podvuzhenje te mladofli v' zessarfkih krajlevih duschelah s' tim pregnad-livim perpufhenjam te rimfke cessarfke, tudi ceffarske krajleve apoftolfke zelTarize. V Lub-lani, vtifnene, inu se najdejo per Joan. Frider. Egerju, dushelfkimu ftifkauzu.   1779.8". 291."
Ta knjiga ima na Čelu kot odlično znamenje Častitko, v kateri poklanja „ Lublanfki Shkoff Kari" to delce Presvetli Rimski Cesarici, Apostolski Krajlici in Vikši Vaivodni v Ester-raichu itd., kjer pravi med drugim: „Prau tedai spoštujemo v' Njih to nar vikši Bessednico te cerkve, kir Oni ta Navuk taiste tim malim taku rekoč z' mlekarn perpravio. Inu zategavolo samu sim Njih narvikšim nevmerjoČimu Imenu lete na Slavenski Jezik prenessene Bukve perpissati želil, de bi  moje  hvaležnu srce  za  leto   neiz-
poučevati učence v Newron-ovi fiziki (1763). Bavil se je tudi mnogo s kranjskim rastlinjem.
Josip Benkovič: Jurij Japelj, stolni kanonik in slovenski pisatelj.
35
merjeno dobroto očitnu na znanje dal, inu to milostlivo Roko te nar bolši Matere tudi Sla-vencam pokazal, katera za njih otroke taku lubeznivu skerby. V leto narvikši Materno Ces-sarsko Skerb inu Milost se jest inu moje čelu Keršansku Kardelu ponižnu perporocim. Cesarska Krajleva Svetlost Njih narpokorniši Kari Lublanski Škoff."
Ko je veliki katekizem zagledal beli dan, Japelj že ni bil več dvorni kapelan in notar. Leta 1779. ga je postavil škof kot vodjo Schil-ling-ove kuratne ustanove pri sv. Petru v Ljubljani; hkrati ga je imenoval konzistorijalnim svetovalcem.
To primeroma jako lahko in Častno službo mu je določil škof brez dvombe zaradi tega, da bi se tem lože popolno posvetil onemu književnemu podjetju, h kateremu ga je bil podnetil: da bi preskrbel celo slovensko sv. pismo. In res se je uprav po letu 1780. jelo razvijati Japljevo slovstveno delovanje.
Leta 1781., 5. malega travna, se je iznova ustanovila uČenjaška družba „academia opero-sorum", ki je delovala že v letih 1693.—1718. Dočim je v tej dobi prevladaval v njej nemški in italijanski vpliv in se za slovenščino nikdo ni zmenil, postavila se je oživljena „modrina delavnih", kakor jo naziva njen Član o. Marko Pohlin, na narodno slovensko stališče. Ustanovili so jo Japelj, Blaž Kumerdej, tedanji vodja ljubljanskih normalnih šol, in Janez Nep. grof Edling, rodom iz Ajdovščine, ki je bil vladni poročevalec o šolskih stvareh.
Dne 15. vel. travna 1. 1781. je imela družba prvi slovesni zbor, kjer je bil izvoljen prvo-mestnikom Žiga baron Gusič, vodja deželnih stanov, tajnikom pa Japelj. Edling je bil nekak vrhovni zaščitnik in vodnik. Pristopili so tej slovstveni zvezi vsi tedanji ljubljanski književniki, ki so si dali vsak svoje posebno akade-mično ime. Med njimi so bili tudi: o. Marko Pohlin (Novus), Japelj (Secretus), o. DamašČan Dev (Utilis), A. Linhard (Agilis) itd.
Z mladeniškim navdušenjem so slavili ti možje prerojenje akademije, a vkljub temu se je razpršila že Čez šest let. — Prva doba tega društva je trajala 25 let, potem pa so jo ukonČali bojda razni  predsodki  („die aber dem Schwall
der Vorurtheile unterliegen musste"). Čudno se je zdelo tedaj, da se nobeden jezuit ni pridružil temu društvu. Brez jezuitov, ki so bili najbolj delavni, pa nikakor niso mogli uspevati. Ko bi bili jezuit je v društvu in bi vendar ne bilo napredovalo, štelo bi se bilo to v krivdo tudi družbi Jezusovi.
Sedaj v drugi dobi „akademije" ni bilo več jezuitovskega reda. Oživili so jo trije prosvet-ljeni možje v navidezno jako pripravnem času, ko je vladala slobodna misel. Razšla se je menda zaradi različnih vnanjih ovir; „losste sich ver-schiedener ausserer Hindernisse wegen auf", piše Dimitz. Toda kdor pozna duha tedanjega Časa, zlasti komur so znani možje, ki so bili tedaj v zvezi med seboj, verjame rajši, da se je društvo razpršilo le iz notranjih vzrokov, nikakor pa ne iz vnanjih. Oče Marko na primer, ki se je ločil rajši od svoje domovine, nego da bi bil zapustil priljubljeno samostansko tišino, čeprav mu je bilo dovoljeno, ni mogel vzajemno delovati z Edlingom, ki je licemersko ovajal kranjske samostane pri vladi in z največjim ognjem izganjal njih prebivalce iz mirnega zavetja. Kako bi se bil bratil iskreni Japelj, ki je ves plamtel za prospeh mile materinščine, z oblastnim Gusičem, ki je bil ves prešinjen s tedanjimi centralističnimi idejami in želel, da se vsa Avstrija Čim preje ponemči? To je bil glavni vzrok, da je akademija ponehala tako hitro.
Dasir&vno pa je ogenj, katerega je zanetila „modrina delavnih" le nekako mimogrede razsvetlil slovensko slovstveno polje, vendar ni bil brez uspeha. Japelj je izdal 1. 1784. v Klein-maierjevi tiskarni „Cerkovne pesmi, Litanie inu Molitve per Božji službi", katere je poslovenil iz nemškega jezika. Dve leti pozneje je poslovenil še „Zbrane molitve", katerim je dodal „Perstavik enih Kranjskih Pejsem", podomačenih iz raznih ptujih jezikov. To knjižico je natisnil Eger v Ljubljani 1. 1786.
Največjo zaslugo si je pridobila oživljena „academia operosorum" s tem, da je pospešila izdajo slovenskega sv. pisma. Duša temu velikemu in tehtnemu podjetju je bil Japelj, k Čemur ga je že-knezoškof Herberstein kot svojega notarja vzpodbujal in osrčeval.
n *
36
Josip Benkovič: Jurij Japelj,  stolni kanonik  in slovenski pisatelj.
Bili so tedaj res bridki Časi na Slovenskem, ko dušni pastirji niso imeli niti najpotrebnejše knjige, katero bi rabili v svojem poklicu: sveto pismo v domaČem jeziku. „Po tri duhovnije si lahko prehodil poprej", piše Slomšek, „nego si našel slovenski evangelij ... in Če je kdo znal citati trpljenje Kristusovo ali povedati sveti evangelij, bil je ljudem" kakor prorok imeniten. Veliko duhovnikov je bilo poslanih med Slovence, kateri še slovenski citati niso znali; cerkovnik jih je naučil v soboto citati sv. evangelij, katerega so v nedeljo s težavo povedali ljudem na propovednici. Ni bilo dobiti slovenskih propovedij, a tudi duhovniki jih niso pisali. Iz nemških in latinskih knjig so po vrhu mlatili, in lahko se ve, da je bilo več plev kakor zrnja, kar govor zadene. Tako je žalovala uboga slovenščina, pa tudi omika Slovencev je toliko. zaostala, da smo bili drugim narodom v zasmeh. Pogumnega srca je moral biti tedaj mož, kateri se je upal lotiti zaničevanega materinega jezika in vzbujati dušno življenje med svojim narodom."
Marsikak duhovnik je rabil v cerkvi Dalmatinovo sveto pismo. Škof Herberstein je svojo strpljivost do drugovernikov pokazal tudi s tem, da je to luteransko knjigo duhovnikom ne le dovolil, temveč celo priporočil. Mnogi dušni pastirji pa so rajši sproti slovenili posamne svetopisemske odlomke, katere so potem Čitali vernemu ljudstvu.
Sicer je bilo že v začetku 18. stoletja poslovenjeno celo sv. pismo, a žal, da ni prišlo v tisek. Poslovenil je je namreč p. Xaverius a S. Ignatio, rodom Gregorij Vorenjec (Worenz), diskalceat v Ljubljani, o katerem pravi o. Marko Pohlin, da je bil „in conscribendis pro bono Patriae libris in carniolico idiomate praesertim indefessus et plus nimio diligens" (v pisanju knjig v prid domovini v slovenskem jeziku posebno neutrudljiv in jako priden). V tamošnji samostanski knjižnici je ležal rokopis z naslovom: „Zelu Svetu Pismu noviga inu stariga Testamenta." Obsegal je šest debelih zvezkov v če-tverki; knjigi na Čelu je bilo zapisano reklo: „Sic vos, non vobis nidificatis aves." ])
]) Ta redovnik je zapustil v rokopisu tudi besednjak iz 1. 1710. z naslovom:  „Nove besedne bugve, ali useh
Matija Kastelec (1623—1688) pa je bil že celo pred tem redovnikom slobodno poslovenil veČ svetopisemskih zgodeb, katere je v treh zvezkih zapustil v rokopisu. Tega spisa pa že Pohlin ni mogel zaslediti.
Morda je tudi neumorno delavni o. Marko namerjal posloveniti sveto pismo, ker mu je leta 1768., ko je izdal čudaško svojo slovnico, pisal z Dunaja neki prijatelj Matija Chop, rodom Nemec, (ddo. 26. vinotoka 1. 1768.) med oceno njegove knjige tudi to-le: „Le skoro na dan s popolnim slovarjem, preje ko z biblijo, da se ne vkrade va-njo kaj pomot!" In res je že poslovenil psalme ter prvo Mojzesovo knjigo. Le-to drugo delo je že dobilo na Dunaju pri vladi „Imprimatur" 27. listopada leta 1778., toda v Ljubljani mu niso dovolili, da bi se knjiga natisnila. Zato pravi pisatelj nevoljen: „Gontemplatus sum cum Eccles. 4, 4 omnes labores hominum et industrias animadversi patere invidiae pro-ximi." (Videl sem s Pridigarjem (4,4), da vse delo človeško in vse prizadevanje je odprto zavisti bližnjika.) Najbrže zato ni smel o. Marko dati v javnost svoje svetopisemske knjige, ker sta se tedaj škof in Japelj že bila dogovorila, da le-ta priredi celo slovensko pismo.1)
Japelj se je z vso vnemo lotil tehtnega in trudopolnega dela. Privzel si je kot pomočnika so-akademika Blaža Kumerdeja (rodom z Bleda), ki je bil sicer svetnega stanu, a se je odlikoval z obširnim znanjem, zlasti  slovanskih jezikov.
Slovenila sta po grški in latinski besedi.*) Kot temelj sta rabila razlagalna dela, katera sta spisala dr. Hamel in Aestius. Škof jima je priporočil v porabo rusinsko biblijo Ostrovvskega iz 1. 1 581., poligloto kardinala Ximenesa, Rosa-linov nemški prevod sv. pisma in delo Elije Hutterja, ki je 1. 1599. v Norimbergu dal na svetlo sv. pismo v dvanajstih jezikih: v irskem,
zhiherneh besedv, hoc est: Dictionarium latino-Carnio-licum."
2) Morda pa je škof sam zabranil to knjigo, kakor je zaplenil neko pridigo kapucina o. Avelina, katero je bila dunajska vlada L 1782. dovolila v natisek.
2) „Ob Connexionis particulas hinc inde iuxta Grae-cum in ipso Vulgatae textu inspersas quaedgm ad Graecum accedere primo intuitu videri possent: quod inde factum est, cum totum manuscriptum primo ad Graecum textum potissimum concinnatum fuisset "
Josip  Benkovič:  Jurij  Japelj,  stolni  kanonik in  slovenski pisatelj.
37
hebrejskem, grškem, latinskem, nemškem, italijanskem, Češkem, Španskem, francoskem, angleškem, danskem in poljskem.1)
Vse te knjige sta dobila v knezoškofijski knjižnici; druga pomožna dela, n. pr. razlagalce sv. pisma, razne njegove izdaje, besednjake itd., pa v javni knjižnici, katere jima je oskrbel knjiž-ničai Paradiso. Rabila sta tudi Dalmatinovo sv. pismo in Hrenovo evangeljsko knjigo.2)
Pod zaščitjem škofovim je sestavil Japelj odbor učenih duhovnikov, ki naj bi rokopis sproti pregledovali in popravljali. Bili so v tem odboru: dr. Gregorij Zupan, knezoškofijski notar, dr. Jakob SorČan, c. kr. profesor razlage svetega pisma in jutrovskih jezikov na ljubljanski akademiji, pozneje na vseučilišču v Inomostu, Frančišek Paradiso, bivši dolski župnik, tedaj knjižničar v Ljubljani, Sebastijan Zupan, stolni za-kristan, frančiškana-lektorja o. Jordan Cerar pa o. Anton Jevnikar, in pisatelja sama.
Ti možje so bili jako previdno izbrani; nekateri so bili izborni jezikoznanci, izurjeni ne le v evropskih, temveč tudi v jutrovskih jezikih, drugi so po dolgotrajnem dušnem pastirovanju dobro poznali svoj materin jezik, vsi razven Kumerdeja pa so bili tudi vešči razlagalci sv. knjige.3)
Sredi štiridesetdanskega posta leta 1783. sta začela prevajati prvi del novega zakona (evangelije) in sta ga dovršila komaj do začetka ki-movca. Ves ta čas so se shajali presojevalci vsak teden po štirikrat v škofijskem dvorcu, kjer so sproti vsako novo polo skupaj preČitali, natančno presodili in, ako je trebalo, popravili.4)
¦ ') „ . . . inter quas (linguas) septem ultima. idi-omata excepto Danico, quod nescimus, non mediocriter nos iuvarunt."
'*¦) Škof je želel, da bi priredila tudi nemški prevod sv. pisma, a bilo je že s slovenskim toliko truda in troškov, da se na kaj drugega ni dalo niti misliti.
3)  Zato pravita prevajalca samozavestno: „ . . . adea, ut. tu tu m omnino Lectorem reddamus, nil nisi ortho-doxum, ac summe authenticum in utroque textu pro-diisse."
4)   Pisatelja jih jako hvalita: „Qui negotium isthoc haud secus šibi cordi sumpserunt, ac si de propria illorum felicitate ageretur; tanta enim solertia, cura, ac iudicio unamquamque versionis sive sententiam, sive vocem ponderarunt, ut non tam nostram, quam illorum versi-onem arbitreris: quod quidem ex ipso ad revidendum insumpto tempore facillime conjici poterit."
Po mnogem naporu je o binkoštih 1. 1784. v Egerjevi tiskarni zagledal beli dan prvi zvezek sv. pisma novega zakona, obsegajoč štiri evangelije. Dve leti pozneje (1. 1786.) je prišel za njim še drugi zvezek, ki obsega apostolsko dejanje, apostolska pisma in skrivno razodetje. Naslov knjigama se glasi: „Svetu Pismu no-viga Testamenta. Id est: Biblia sacra novi Testamenti adprobatione & consensu Celsissimi et Reverendissimi Domini Domini Garoli S. R. I. Princip, ac Episcopi Labacensis e Gomitibus ab Herberstein &c. in Slavo - Carniolicum idioma translata per Georgium Japel, Garniolum Lytho-politanum Fundationis Guratae Schillingianae ad S. Petr. Suburbio Director. Celsissim. ac Re-verend. Principis Episcopi Labacensis Consisto-rialem, et Blasium Kumerdev, Carniol Velden-sem Caes. Reg. Directorem Scholae Normalis per Ducat. Carn. ejusdemque Consiliarium. Pars prima. Labaci, 1784. 8". XIV. 550. — Pars secunda.   1786.  8°. II.  623.
Vsakdo bi sodil, da poslej ni bilo posebnih težav z nadaljnim prevajanjem sv. pisma, ker je bilo delo že v tiru in so bili vsi pripomočki pri rokah. Toda nastopile so razne in mnoge zapreke, katere bi bile skoro ustavile to delo.
III.
Dne 7. vinotoka 1. 1787. je nenadoma umrl knezoškof Herberstein, ki je navdušeno pospeševal prevajanje sv. pisma in bil Japlju osebno jako naklonjen. Par dnij pozneje se je le-ta poslovil od Ljubljane in šel za župnika in dekana na novo ustanovljeno župnijo na Jezici ob Savi. Za to mesto ga je bil najbrže določil že rajni škof. Na deželo se je jako rad preselil, ker nekaj tednov popreje se je bila razšla „academia opero-sorum", ki je zadnjih par let živela le še na papirju. Radi tega so si akademiki postali med seboj neprijazni; celo Japelj in Kumerdej sta se sporekla. V Ljubljani živeti ni bilo veČ prijetno. O. Damascen je bil umrl že zadnjo jesen, o. Marko se je bil po zatoru ljubljanskega samostana preselil na Dunaj, GusiČ in Edling sta strastno izganjala redovnike in redovnice iz samostanov, Japelj j.e šel na Jezico, Kumerdeja pa je vlada premestila v Celje kot okrajnega šolskega nadzornika.
3 8
Josip  Benkovič: Jurij  Japelj,  stolni  kanonik   in slovenski pisatelj.
Vse to je Japlja, ki je bil z delom preobložen, nekako potlačilo. Koncem istega leta je še izdal precej obsežno knjigo z naslovom: „Lysti inu Evangelia na vse Nedele,in Praznike Čez lejtu", ki ima 382 strani j. To delo obsega evangelije za nedelje in praznike, za godove Matere Božje in "svetnikov. Dostavil je nekaj pesmij (str. 311—334) in končno dodal tudi „Ta mali Katekizmus z' prasanjami, inu odgovormi."
Čeprav sta s Kumerdejem še v Ljubljani skupno poslovenila prve štiri Mojzesove knjige, in je Japelj sam po odhodu svojega „charissimi in labore Socii" dovršil — seveda z velikim naporom — še peto knjigo, vendar je izdal cel Pentateuh šele po veliki noči leta 1791.1) Uvod tej knjigi je spisal Japelj sam, in sicer izredno pikro. S tem nam pojasnjuje nekoliko tedanje razmere.
Da se prevajanje sv. pisma ni popolnoma ustavilo, ima največ zaslug tedanji ljubljanski pomožni škof Jožef Mikolič. Japelj je bil njegov in njegovega brata Frančiška, župnika nakel-skega, osebni prijatelj. Le-ta ga je podnetil („mirifice erexit") k nadaljnjemu delovanju in mu pridobil tudi naklonjenost novega (prvega) nadškofa ljubljanskega Mihaela barona Brigida, ki je priporočil ta prevod sv. pisma vsej svoji duhovščini. To je Japlja osrČilo in poživilo, ker to priporočilo mu je bilo nekako zadostilo za vse one napade, katere je moral pretrpeti od svojih duhovnih sobratov.
Med slovensko duhovščino, kakor tudi drugod, je bil tedaj jako razširjen duhomorni janze-niški duh, ki je mnogo škodoval katoličanom. Ti možje so očitali Japlju, da s slovenskim prevodom sv. pisma ljudstvo pohujšuje in odpira pot mnogim zmotam s tem, da čitajo svete knjige taki ljudje, ki jih ne umevajo.
Japelj je te svoje nasprotnike zavrnil odločno in z neko pikro nevoljo, Češ, res neverojetno je, da ima celo tako važno in lepo delo očitne sovražnike.2)
l) „Perfeci quidem solus, quod deerat; at nova se vulgando operi in dies opponebant obstacula, quae non iam moram, sed iacturam plane eidem minabantur.8
3) „Sed proh dolor! Quis credet auditui nostro? Immensus   fere   hic  labor  suos   habet  adversarios,   qui
Da bi pobil predsodke svojih grajalcev i<i preprečil vsako nadaljnje ugovarjanje, naprosil je svojega prijatelja Janeza Krst. Debevca, ki je bil tedaj nunski katehet v Ljubljani, da je spisal nekak navod o čitanju sv. pisma, katerega je pridejal kot uvod temu zvezku. To „ govorjenje od branja S. Pisma" obsega 37 stranij in je sestavljeno v obrambo. Pisatelj dokazuje obširno iz sv. pisma in iz cerkvenih očetov, da imajo tudi „ deshelfki ludje" pravico in celo dolžnost citati sv. pismo. Navaja dvanajst izgovorov ali ugovorov, katere pobija po vrsti.
Nadalje pravi Japelj v predgovoru z bridko ironijo, naj tisti, ki ima še zdravo pamet, ravnodušno in nepristransko to presodi, in ob jednem nekako kljubujoče zatrjuje, da se bo delo brez dvoma nadaljevalo, ako bo le on živel.1) Zabavljanju in natolcevanju pa navzlic — rekel bi -—• nalašč dostavlja, da bo izdal ne le sveto pismo, temveč tudi slovenske pridige za celo leto in Fleurvev zgodovinski katekizem najbrže vsaj tekom jednega leta.
Pridige je Japelj res dal na svetlo v dveh zvezkih leta 1794. z naslovom: „Pridige za vse Nedele skuzi lejtu, katere je iz mnogih jezikov spissal inu naprej nessel Juri Japel, Faj-mašter, inu Dehant per S. Kancjanu na Ježci blizu savskiga mosta." I. 8". 387. — II. 8°. 323. V predgovoru zopet izjavlja, češ, to knjigo sem izdal na izrecno željo višjega pastirja. — Fleurv-evega katekizma pa se najbrže niti polotil ni, ker o tem rokopisu ni nikjer sledu.
Omenili smo že, da je Japelj prva leta svojega bivanja na Jezici odložil svoje pisateljsko pero. Neprijetne razmere so ga bile odvedle iz Ljubljane sem na kmete. Tukaj je dobil majhno, ubožno cerkev, ki je bila doslej podružnica šent-peterska. Župnišča niti ni bilo. Stanoval je v zasebni, jako preprosti hiši v pritličnih sobah.
publice in versionem hanc Veteris Testamenti non minus, quam in illam Novae Legis debacchantur, non quod suo eam merito destitutam credant, sed quod Religionis abscondita prophanis nune oculis patere, & viam pesti-feris erroribus per illam reclusam arbitrentur.8
a) „Haec (kar je spisal Debevec) amice Lector, cuius sanior insidet peetori mens, aequi bonique consule, ac de huius Versionis continuatione ne despera. Prodibit enim, me hospite, haud ita multo post secunda antiqu: Testamenti pars."
Josip Benkovič;  Jurij Japelj,  stolni kanonik in slovenski pisatelj.
39
Vse to je toliko vplivalo nanj, da je skoro popustil pisateljevanje.
Prešinjen z duhom svoje dobe, lotil se je prostovoljno šolskega pouka. Naredil je v svojem stanovanju majhno šolo, kjer je učil mladino citati, pisati in računati. V lepih dneh jo je vodil pod milo nebo. Pod kakim drevesom ali na kaki senčni ravnici za bistro Savo se je uta-boril s svojimi gojenci, ki so posedli okoli njega in se učili. Ko pa so se utrudile mlade glavice, začeli so se igrati, in petdesetletni gospod dekan se je sam udeleževal teh nedolžnih veselic. Včasih jih je vodil tudi na polje, kjer so z njiv pobirali kamenje. To je namestovalo telovadbo. Da jih je ohranil dobrovoljne, zabaval jih je z nedolžnimi šalami ter vpletal povsod lepe nauke za življenje.
Ko se mu je posrečilo, da je zamenil svoje stanišče z drugim primernejšim, zasadil je okoli župnišča lep sadni vrt, ki je donašal obilen sad še njegovim naslednikom.
Storil je veliko na Jezici kot prvi župnik, a mnogo dela ga je še čakalo. Dekanijska opravila mu sicer niso delala preglavice, ker je imel podrejenih le pet župnij (M. D. v Polju, Sostro, Rudnik, Javor in Lipoglav), toda treba je bilo zidati nov župni dvorec in novo večjo cerkev, ker dosedanja podružnica je bila vsekako pretesna. Da bi se izognil vsemu temu, izkušal je dobiti drugo župnijo.1) Ko se je po smrti Ludo-vika barona Lazarinija izpraznila imenitna le-skovška župnija na Dolenjskem, poprosil je za njo tudi Japelj, toda dobil jo je Ig. pl. Hohen-vvart. Kmalu potem je bila razpisana nakelska župnija na Gorenjskem. Ljubljanski stolni ka-pitelj kot njen patron je namignil Japlju, naj prosi za njo. Z veseljem vloži prošnjo in tudi dobi župnijo. Dne 22. vinotoka 1. 1795. je bil na njo  umeščen  zopet kot  župnik  in  dekan.
Podrejene so mu bile župnije: Podbrezje, Ljubno, Kovor, Gorice, Duplje, Kropa, Ovsiše,
*) Cerkev je sezidal Japljev naslednik Anton Traven 1. 1798., župnišče pa šele okoli 1. 1838. župnik Mihael Benedik.
Tržič in Križe pri Tržiču. Na Jezici pa je po njegovem odhodu prenehala dekanija.
V Naklem je dobil Japelj izbornega duhovnega pomočnika, Jožefa UlČarja, ki je že pred njim štiri leta tu pastiroval, ž njim vred pa tri leta. Tukaj je zopet z vnemo gojil sadjerejo; zasadil je pred župnišČem lep sadni vrt, katerega pa je zanemaril bolehavi njegov naslednik Matija Kos. Tudi svoje župljane je učil sadje-reje. Bavil se je mnogo i z mehaniko. Izkušal je napraviti nekak „perpetuum mobile", to je orodje, ki bi se samo gibalo. Omislil si je stružnico ter izdeloval voz, podoben velocipedu, s katerim bi se sam vozil.
Čeprav se je Japelj 1. 1791. skoro zarotil, da izdaja sv. pisma ne bo zaostala, in da bo on sam skrbel za njo, vendar je menda pozabil vse to, kar je bil obljubil v prevelikem ognju. Sam bi gotovo ne dovršil velikega dela, ko bi mu drugi ne bili pomagali. Naprosil je nekatere prijatelje, kateri so svoje dni ž njim vred službovali v Ljubljani, naj mu pomorejo pri težavnem delu. Ž njimi je delo dovršil. L. 1802. je izšel zadnji zvezek sv. pisma starega zakona.
Ko je bival Japelj še na Jezici, slovenil je polagoma knjigo Jozuetovo, Rutino ter knjige Sodnikov in Kraljev. Ker se je med tem časom selil v Naklo, pomagal mu je mnogo pri prevajanju tretje in Četrte knjige Kraljev njegov sosed Modest Sraj, župnik pri Sv. Jakopu za Savo, bivši redovni tovariš o. Marka. To knjigo je dal na svetlo Japelj že kot nakelski župnik 1. 1796. Predgovor temu zvezku je nenavadno suh in brez podpisa.
Med tem Časom je že pošel ves prevod sv. pisma novega zakona („nec unum amplius supererat!"). Mlajša duhovščina si ni mogla več omisliti te najpotrebnejše knjige. Zato je jel naslednik MikoliČev, pomožni škof Frančišek baron Raigersfeld, naganjati Japlja, naj priredi novo popravljeno izdajo te knjige. Obljubil mu je, da jo založi sam. Japelj se je udal in začel že leta 1798. prirejati evangelije za nov natis. Komaj pa je rokopis dovršil, bil je zopet premeščen.                                                       (Konec.)
Jurij Japelj,
stolni  kanonik  in   slovenski  pisatelj.
(Spisal Josip  Benkovič.) (Konec.)
Oivajoč v Naklem je Japelj večkrat obiskal svojega nekdanjega sošolca in najboljšega prijatelja Žigo pl. Hohenwarta, ki je bil stolni kanonik in generalni vikarij v Celovcu; le-ta pa mu je vračal obiske. Hohen-wart je želel prijatelja dobiti kam v obližje. Prilika se je kmalu ponudila.
Ko je leta 1799. umrl kanonik in se-meniški vodja Wu-cherer, predlagal je gener.vikarij knezo-škofu Franc, grofu Salmu župnika in dekana Japlja za to mesto. Bilo je to nekaj izrednega, ker kanoniki krške škofije so bili običajno le plemiči. Dotlej je od davnih Časov sem jedini Jak. Peregrin Pavlic, rodom koroški Slovenec, iz preprostega stanu postal 1. 1792. kanonik, pozneje (1824—1827) celo škof. Na vabilo svojega prijatelja Japelj res vloži prošnjo, in cesar ga z odlokom z dne 4. kimovca 1. 1799. imenuje po predlogu škofa Salma celovškim stolnim kanonikom. Nekaj tednov pozneje se preseli na novo mesto.
„DQM in SVET« 1894, št. 3.
Kot kanonik je bil Japelj tudi semeniški vodja; toda ta posel je opravljal le jedno leto. Tu je dovršil še pred božičem neko nemško slovniško razpravo, takoj po novem letu 1800. pa je dal na  svetlo   v Ljubljani   drugi  natisek
I. dela sv. pisma nove zaveze; II. del te knjige je poslal med svet 1. 1804.
V Celovcu je napočilo Japlju novo življenje. Knezoškof grof Salm - Reiffer-scheidt je bil velik prijatelj vede in u-metnosti. Mnogi u-čenjaki so se shajali v njegovem dvoru, kjer so se pomenkovali o raznih znanstvenih vprašanjih; tudi Japlja so kmalu dobili  med-se.
Možje jednega duha se najdejo hitro; tako je bilo tudi tukaj. Sestavila se je nekaka trolistna deteljica; bili so to: Jožef vitez Cerfogli, rimski akademik in opat, Matija Halla, knezoškofijski arhivar in začasni profesor svetovne zgodovine na liceju, in naš Japelj. Vsi trije, dobri jezikoznanci, zlasti izurjeni v latinščini, opevali so v elegijah in epigramih vsak tehtnejši dogodek one dobe, ki je nudila radi tedanjih francoskih bojev  obilo snovi.   Zvečer
5
Goslar. (Slika Rafaelova.)
66
Josip Benkovič: Jurij Japelj,  stolni kanonik   in  slovenski pisatelj.
so se shajali ter skupno ocenjali novi plod tega ali onega. Priobčevali so svoje pesmi v raznih nemških listih; mnogo pa so jih tudi ohranili v rokopisu. Japelj je zložil med drugim slavospev v Čast škofu Salmu, ko so CelovČani postavili obelisk na knežjem (pozneje na kardinalskem) trgu. Ko je leta 1805. umrl v Celovcu njegov nekdanji profesor, bivši jezuit baron Wulfen, zložil mu je v zahvalni spomin elegijo, kjer poje med drugim:
Ipse ego discipulus quondam de vultibus haerens, Dive, Tuis,  sophiae dogmata sacra bibi.
Razven latinskih elegij je zlagal tudi domaČe slovenske pesmice. Leta 1803. je dal na svetlo štiri liste obsezajočo pesem z naslovom: »Prestavljanje ene latinske Pejsmi Imenovane Ribči tih ludy. Skuzi eniga Korarja v' Celovci." Zložil je še mnogo drugih pesmij, izmed katerih jih hrani nekaj v rokopisu ljubljanski muzej. Poslovenjene so po Mendelssohnu, Gellertu, Kleistu in Hagedornu; poslovenil je tudi P. A. Metasta-sijevo opero „Artaxerxes", ki je le v rokopisu.
Najrajši se je bavil Japelj z jezikoslovjem, zlasti s slovanskimi narečji. Že na Kranjskem ni nikoli opustil tega učenja, tembolj se ga je poprijel v Celovcu, kjer je imel na razpolaganje marsikako knjižnico in vešče svetovalce.
Prvi njegov jezikoslovni plod je bila razprava: „Beantwortung derFrage: Welche aus den verschiedenen slawischen Sprachen man der Jugend zur leichtern Verstandniss der Russischen, Polnischen, Bohmischen, Dalmatinischen, Kroa-tischen, Krainerischen und iibrigen slavvischen Mundarten beibringen solle." Japelj se odloči za svojo materinščino. Dovršil je ta spis kmalu potem, ko je prišel v Celovec, o božiču 1. 1799.; toda to delo tudi ni bilo natisnjeno.
Takoj potem je jel spisovati slovensko slovnico, za katero je tekom let po svojih temeljitih študijah nabral ogromno gradivo. Dovršil jo je o novem letu 1807. Rokopis je bil že popolnoma za tisek pripravljen; vlada mu je 23. sušca 1. 1807. že dala svoj „imprimatur". Toda uprav tedaj, ko je hotel učeni pisatelj osrečiti s tem umotvorom svoj narod, prestrigla mu je smrt nit življenja. Rokopis, ki obsega 388 listov slovnice, 50 stranij slovarja in dve velikanski tabeli, leži sedaj v ljubljanski licejski
knjižnici. Naslov temu delu se glasi: „Sla-wische Sprachlehre, das ist vollstandiger Grammaticalunterricht von der krainerischen und kwindischen Sprache, wie sie in Krain, in dem osterreichischen Littorali, in der Grafschaft Gorz, in Steiermark und Karnten gesprochen wird, oder vielmehr gesprochen werden solite, dann wie sie von den Kroaten, Dalmatiern, Slawo-niern, Bohmen, Polen u. Russen leicht verstanden werden kann, verfasset von Georg Japel, Dom-herrn etc."
Odkar je bil Japelj v Celovcu, ni bil nikoli popolno zdrav, zato je tako hitro odložil seme-niško vodstvo. Leta 1806. pa mu je vlada naložila novo breme: imenovala ga je šolskim nadzornikom za Koroško in poročevalcem v šolskih stvareh. Ta posel je opravljal do smrti — ne dolgo.
Opešan in nadušljiv si je učeni mož s tem sladil zadnje mesece svojega življenja, da je sestavljal nekako splošno vseslovansko slovnico, za katero si je bil nabavil mnogo virov, slovnic in slovarjev. Ta ideja se mu je vzbudfla v glavi, ko je pisal slovensko slovnico. Zapisaval je besedne korenike slovanskih jezikov tabelarično na velik format. Iz te primerjave je izkušal dokazati njih sorodnost in starost. Tega ogromnega dela je zvršil šest velikih zvezkov v obsegu po štiri ali pet pol. Nemila smrt ga je tudi v tem opravilu prehitela, in spis je ostal nedovršen. Naslovil je to delo: „Arcticae Ho-rulae Adami Bohorizh a. 1584 Witebergae vulgatae, nune redivivae, seu traetatus compre-hendens elementa linguarum principalium sla-vicae originis, videlicet Carniolicae seu Vindicae, Croaticae, Slavonicae, Dalmaticae, Bohemicae, Polonicae et Moscoviticae, auetore Georgio Japel, Canonico etc."
Zadnje njegovo tiskano delo je bil slavospev v slovo cesarju Frančišku L, ki se je meseca kimovca 1. 1807. poslovil s Koroškega.
Leta 1807., 11. vinotoka zjutraj je obiskal Japelj prijatelja opata Cerfogli-a. Nenavadno vesel in navdušen mu je prečital lepo latinsko himno, katero je zložil prejšnji večer v čast Materi Božji.' Do srca ganjen se je zjokal preči-tavši svojo — labodjo pesem, kakor bi bil slutil bližnjo smrt.   Dogovorila sta se,  da  se zvečer
Josip Benkovič:  Jurij  Japelj,  stolni kanonik in  slovenski pisatelj.
67
zopet snideta. Ko pa Japelj stopi doma v svojo sobo, zaječi: „Mich trifift der Schlag!" (kap me je zadela) in se v tem hipu zgrudi nezavesten na tla. Prejemši sv. zakramente za umirajoče umrje še isti večer v 64. letu svoje dobe.
Pravijo, da ga je cesar imenoval tržaškim škofom, in da mu je uprav ta dan prinesel to veselo novico neki grof, bivši njegov učenec. Povodom njegove smrti so izšle tri elegije. Prijatelj  Cerfogli pravi med drugim:
Et tu, sublimes qui sanctus et aequus habenas Austriaci Imperi, Maxime Caesar habes: Nonne putans virtutes illi sacra parasti lam Tergestini munera Pontificis (
Pokopali so ga na mestnem pokopališču pri sv. Rupertu. V kateri gomili počiva ta vele-zaslužni Slovenec, ne naznanja do danes noben spomenik. Baron Žiga Zois, ki je bil oskrbnik njegove zapuščine, prodal je vse na javni dražbi. Dragocene knjige so vzele razne knjižnice, rokopisi njegovi pa so se srečno rešili v ljubljansko licejsko knjižnico.
V.
Največjo zaslugo za slovenski narod si je pridobil Japelj s tem, da je poslovenil sv. pismo, oziroma vsaj vodil prevajanje. Sotrudniki so mu bili v tem tehtnem delu: Jožef Skrinj ar, župnik pri M. B. v Ljubljani, pozneje dekan v Gorjah; Anton Traven, bivši kapelan pri Sv. Petru, župnik na Jezici; Jožef Rihar, bivši kapelan pri Sv. Jakopu, župnik v Komendi; Modest Sraj, bivši avguštinec, župnik pri Sv. Jakopu za Savo, in Matej Wolf, samostojni kapelan v Bohinjski Beli. Posamni zvezki sv. pisma so prišli na svetlo v tem-le redu:
L. 1784. /. del nove ^ave\e (evangeliji in apostolsko dejanje). Poslovenila Japelj in Kumerdej. — II. natisek priredil Japelj sam 1. 1800.
L. 1786. II. del nove \ave\e (apostolski listi in skrivno razodetje). Poslovenila prejšnja dva. — II. natisek izdal Japelj sam 1. 1804.
L. 1791. /. \ve\ek stare ^ave^e (Pentateuh ali petere bukve Mojzesove). Prve štiri knjige sta prevela Japelj in Kumerdej, peto knjigo pa Japelj sam. — Ta zvezek sta posvetila nadškofu baronu Brigidu: „Vifsoke Zhafli vrejdni, gnadlivi firsht, pervi vikshi shkof Lublanski! — Tebi
k' zhafli, inu Tvojmu Velikimu Imenu, kateru bo vezhnu flovelu, perpifheta le te bukve Tvoja Pokorna flushab-nika Juri Japel inu Blashe Kumerdev."
L. 1796. /A ive^ek stare \ave^e (bukve Jo^ue-tove, Sodnikov in Rutine). Poslovenil Japelj. — Kot druga polovica tega zvezka so izšle štiri bukve kraljev šele 1. 1802. Poslovenil jih je Matevž Sraj, ki je to delo poklonil pomožnemu škofu Janezu Antonu Ricci-ju.
L. 1798. IV. ^ve^ek stare ^ave^e (psalmi Davidovi). Poslovenil A. Traven.
L. 1798. V. ^ve^ek stare ^ave^e (bukve pripove-stij, pridigar, visoka pesem, modrostne bukve  in   Sirahove).  Poslovenil Jožef
Skrinjar.
L. 1800. VIII. ^ve\ek stare ^ave^e (mali preroki in bukve Makabejcev). Poslovenila Jožef Skrinjar in Jožef Rihar.
L. 1801. ///. ^ve\ek stare ^ave^e (knjige: E\dra, Tobija, Judita, Estera, Job in kronične bukve). Poslovenila J. Rihar in Matej Sraj.
L. 1802. VI. ^ve^ek stare \ave\e (knjigi: I^aija in Jeremija). Poslovenil J. Skrinjar.
L. 1802. VII. %ve\ek stare \ave^e (knjige: Ba-ruh, Ecehijel in Daniel). Poslovenil Matej Wolf.
S tem je bilo ogromno to delo srečno in častno dovršeno. Razven Japlja je sodeloval pri njem največ Skrinjar.
Pregledovala rokopisov so bili razven že imenovanih tekom časa še sledeči gospodje: Mart. Naglic, Jur. Miklavčič, P. Honorat Vodlan, Valentin Vodnik, Janez Debevec, Jožef VValland (poznejši goriški nadškof) in LukaBurger: nekateri dobri razlagalci sv. pisma, drugi izvežbani jezikoznanci.
Izprva je nekoliko vplival na Japlja o. Marko Pohlin, a kmalu se ga je otresel. Dasi je tudi on živel večinoma le v mestih, vendar se ni uklonil Pohlinovemu načelu, naj se slovenski jezik prikroji po spačeni mestni govorici. Japelj je iskal besedij med preprostim ljudstvom. V tem so ga vrlo podpirali presojevalci svetopisemskih rokopisov, ki so že mnogo delovali med narodom. Najbrže je Vodnik po Japlju povzel pametno misel, katero je izjavil v predgovoru h „kuharskim bukvam", kjer piše do-slovno:   „Mi moremo kranjske slovenske besede
68                              Josip  Benkovič: Jurij  Japelj,  stolni  kanonik   in  slovenski pisatelj.
poiskati semtertje po deželi raztresene, inu na to vižo skup nabrati čisto slovenščino." Ako pa Japelj za ta ali oni pojem ni dobil primernega izraza v materinščini, ni ga šel s Pohlinom vred iskat v nemščino, ali ga sam skoval, temveč si ga je izposodil iz kakega slovanskega narečja.
Dasiravno se je oprezno izogibal ptujkam, vendar se jih popolno le ni hotel iznebiti; tudi Člena ni povsem opustil v prvih svojih delih, češ, jaz pišem za preprosto ljudstvo, torej moram pisati tako, da me bo umelo.1) V pravopisju se je ravnal po Bohoriču; izjeme so le redke.-) Iz jezikovnih ozirov je rabil tudi luteransko Dalmatinovo sv. pismo, toda po pravici se ponaša, da se njegovo delo od dela tega moža mnogo odlikuje.3)
Ce tudi je Japelj storil vse, kar je mogel, da bi bilo delo vsestransko dovršeno, vendar je izkusil to, kar je Vodnik kakih deset let pozneje potožil, Češ, kadarkoli med Slovenci kaka knjiga izide, vselej ljudje mnogo godrnjajo zoper njo. DoČim je bila večina duhovnikov jako zadovoljna s prvim prevodom, vendar so mnogi ostro kritikovali knjigo. Tedanji natančni janzenisti so se izpodtikali nad tem, da je prevod brez razlage, ČeŠ, ljudstvo ne bo umelo svete knjige. Ta obsodba je bila vsekako umestna, ker sveto pismo brez pristne razlage je težko umevno celo učenim, kaj šele preprostim čita-teljem! Japelj sam je to uvidel, in dasitudi je pikro zavrnil nasprotnike 1. 1791., vendar je izpolnil njih željo. Takoj v prvem zvezku stare
') „Ast, cur etiamnum, sic procul dubio objicient aliqui, non pauca retenta sunt vocabula minus Slavica, quae utique puris vocibus reddi oportuisset? His re-spondemus: Non defuisse quidem voces authenticas, et civitate donatas, quibus jure optime uti licuisset, . . . sed allata paulo ante ratio, ut nimirum rudioribus etiam intelligibiles essemus, suasit, ut voces quasdam commu-niter usitatas, etsi minus Slavicas, prae puris Slavicis deligeremus."
2) „. . . Hos ramen quoad orthographiam, et linguae nitorem inter nostrates primarios authores adeo non improbamus, ut eorum scribendi normam fere quoad omnia receperimus, si pauca obsoleta vocabula demas . . . Caetera grammaticalia sunt, et in Grammatica Slavo-Carniolica ab uno nostrum proxime edenda fusius exami-nari poterunt." — Torej je Japelj že 1. 1784. namerjal spisati slovensko slovnico!
8) „. . . vel obvie rera consideranti facile patebit, novam hanc Versionem to to coelo ab illa diversam esse."
zaveze je priobčil Debevčev navod o čitanju sv. pisma in poslej je dodal vsakemu zvezku kot uvod vsebino dotične knjige po posamnih poglavjih.
Vsi zvezki sv. pisma so prišli na svetlo v jako lični zunanji obliki in lepo tiskani na primerno trpežnem papirju, kakor dotlej ni bila izšla še nobena slovenska knjiga.
S tem krasnim, dragocenim delom je oveko-veČil Japelj v slovenskem slovstvu svoje ime, zadostivši najnujnejši potrebi svojega naroda, zlasti pa duhovstvu. A tudi z ostalimi svojimi knjigami jo je pogodil dobro. Pričajo nam to mnogi natiski nekaterih njegovih del. Katekizem je izšel štirikrat (1. 1779., 1787-, 179-3'-» 1809.), cerkvena pesmarica dvakrat (1. 1784., 1788.), listi in evangeliji z dodatkom slovenskih pesmij trikrat (1. 1787., 1792., 1806.). Tudi pridige njegove so se kmalu razprodale.
Japelj se je poskusil tudi v pesnikovanju, toda rojen pesnik ni bil. Hotel je le i v tem oziru pomagati svojemu narodu in vzbuditi druge pesniške duhove.1) Nekatere izvirne njegove pesmice, n. pr. otročja postelja na kmetih, „Kako se na Kranjskem proso mane" itd., kažejo dobro humoristiČno žilico. Tudi one posvetne pesmi, katere je prevel po nemških izvirnikih, nimajo posebne cene. Nasprotno pa je v mnogih poslovenjenih cerkvenih pesmih pokazal, da ni bil brez pesniškega duha. Nekatere je prevel res izvrstno, n. pr. „Pred stolom tvoje milosti", „Pred tabo na kolenih", o žalostni M. B. „Stabat Mater", o svetem Rešnjem Telesu „ Sacris Solemniis", o Kristusovem trpljenju, adventno, psalm „Miserere" itd. Mnoge izmed teh se, nekoliko zboljšane, še sedaj prepevajo v naših cerkvah. Tudi marsikatera latinska elegija se mu je posrečila.
Veliko bolj nego kot pesnik se je odlikoval Japelj kot jezikoznanec; le žal, da iz te stroke ni nič prišlo v javnost izpod njegovega spret-
l)  On sam poje:
. . . Tentet ut Idvlii slavica rriusa genus: Et quaedam lvrico conscripsi carmina cantu,
Ut subeant varios slavica verba modos. Ne quoque pauperiem timeat vernacula vocum
Aut šola insuetas horreat ire vias, Illustres posui vario sermone poetas
Pro duce qui  monstrent quam terat illa viam.
Josip Benkovič: Jurij Japelj, stolni kanonik in slovenski pisatelj.
69
nega peresa.   Že kot dijak se je naučil raznih     katerem  je  rabil  vsakovrstne, zlasti  slovanske modernih jezikov. Prevajanje sv. pisma pa, pri     vire, podnetilo ga je iznova, da se je tem teme-
Jan Matejko.  (Po fotografiji.) j
Ijiteje bavil z jezikoslovjem. K temu ga je vzbu-     pa z velikim mecenatom slovenskim, baronom
jalo nedvomno tudi osebno  občevanje z mno-     Zojsom, s katerim se je bil seznanil že zgodaj.
gimi  tedanjimi  slovanskimi  slovstveniki, zlasti     — Dovršivši sv. pismo, jel je z veliko vnemo
7°
Josip  Benkovič: Jurij  Japelj,   stolni  kanonik in  slovenski pisatelj.
in požrtvovalnostjo spisovati slovensko slovnico, hotec „podati kaj popolnega", kakor pravi o njem Kopitar. Rokopis je bil popolno priredil za tisek, ko ga je smrt prehitela. Ogromno svoje znanje v slavistiki je hotel pokazati v spisu „Arcticae horulae . . . redivivae", a tudi pri tem delu mu je neizprosna smrt potegnila iz roke marno pero. Matija Čop piše, da sta Japelj in Kumerdej celo namerjala sklicati narodni zbor vseh slovanskih učenjakov, ki naj bi določili jednotno pisavo v vseh narečjih („allge-meine, gleichformige slavische Schreibweise"). Toda smrt obeh mož je to preprečila. (Kumerdej je umrl  10. sušca 1. 1805.)
VI.
Ako hočemo označiti Japljev značaj, moramo se ozirati na razmere, v katerih je živel od mladih let. Omenili smo že, da ga je kot dijaka sošolec njegov Žiga pl. Hohenvvart seznanil z mnogimi imenitnimi rodbinami. Tako se je sukal Japelj le v višjih rodbinah tudi kot tržaški kapelan in kot škofijski tajnik v Ljubljani. Kot dekan na Jezici se je precej osamil, toda ljubljanski prijatelji njegovi so ga Cesto obiskovali. Zlasti sta bila pomožna škofa Mikolič in za njim bar. Raigersfeld redna njegova gosta, ki sta pri njem preživela marsikako popoldne. Pri vsem tem pa je bil jako priljuden do vsakega preprostega Človeka, posebno ljubezniv do mladine; včasih je bil v dvorljivosti do gospode nekako malomaren.
Pripoveduje se, da je kot dekan na Jezici dobil zlato cesarsko svetinjo, menda kot nagrado za veliki katekizem. Določeni dan se napoti peš v Ljubljano, da mu vladni zastopnik slovesno pripne odlikovalno znamenje. Na cesti ga dohiti njegov duhovni sosed, ki se je uprav k tej slavnosti peljal v mesto. Čudeč in šaleč se, češ, da mu ne bodo dali svetinje, ako ves zaprašen pride med gospodo, povabi ga, naj vsaj k njemu prisede. Japelj se brani; slednjič pa se vendar uda in stopi na voz.
Čeprav se je na Jezici in v Naklem sicer jako brhki in olikani gospod precej pokmetil, vendar mu je celovško mestno življenje kmalu povrnilo vso prejšnjo dvorljivo živahnost. Njegovo  obširno znanje je vzbujalo pozornost, in
z ljubeznivostjo si je pridobil srca vseh. Francoščino je govoril tako gladko, da so ga Francozi, ki so si uprav tedaj osvojili tudi Celovec, imeli za svojega rojaka. Zato se je seznanil z dvorom tedaj tu bivajoče grofice Artois, soproge poznejšega kralja Karola X. Iz vljudnosti je poučeval v modernih jezikih nekatere plemenite rodbine, in sicer ne le mladino, temveč i odrasle.1) V kako vzorni prijateljski zvezi je živel z opatom Cerfoglijem in s profesorjem Hallo, omenili smo že preje. Umevamo lahko, da je bil tudi s knezoškofom knezom Salmom v najboljšem razmerju.
Iz vsega tega uvidimo, da je bil Japelj na vseh straneh jako priljubljena oseba. Vprašati se moramo še, kakšen je bil kot duhovnik in narodnjak. Da odgovorimo nepristransko na to vprašanje, ne smemo nikakor prezreti dobe, v kateri je živel.
To dobo smo nekoliko že označili. Tedanji proticerkveni in centralistični duh je pokončal marsikak cvet na našem versko-narodnem polju; v svojih posledicah pa sedaj ovira razvoj cerkve in slovanskih narodov v Avstriji. Sicer se je proglasila in se po nekod še vedno proglaša ta doba kot vzorno prosvetljena in slobodoljubna, toda po krivici.
Tedaj je po vseh avstrijskih škofijah vladal protikatoliški novošegni duh. Ljubljanska škofija ga je čutila še posebno, ker jo je vodil celih petnajst let škof, kateri je bil nekaterim vzor modernega cerkvenega kneza. Bil je to Karol grof Herberstein, katerega je papež Pij VI. sam obdolžil krivoverstva zaradi zloglasnega pastirskega lista, o katerem se je govorilo — in to najbrže po pravici — da je bil skovan v dunajski framasonski loži. Zaradi tega škofa, katerega je vlada hotela povišati v nadškofa, v kar pa papež ni hotel privoliti, bile so razmere med Vatikanom in Dunajem dalje časa jako napete. Nenadna smrt škofova je preprečila še hujše spletke.
Japelj je bil pet let dvorni kapelan in tajnik pri tem škofu.  Lahko si mislimo, da občevanje
l) Tako n. pr. je poučeval v angleščini prijatelja svojega, generalnega vikarija pl. Hohenwarta, in Frančiška grofa Enzenberga mlajšega. V italijanščini je bil med drugimi njegov učenec tudi Frančišek Ksav. I.ušin, poznejši nadškof goriški.
Josip  Benkovič: Jurij  Japelj,  stolni  kanonik in  slovenski pisatelj.
71
s takim možem ni bilo brez vpliva nanj. O tem nas prepričuje še zlasti to, da mu je škof mnogo zaupal in da ga je pri slovesu iz škofijskega dvorca imenoval konzistorijalnim svetnikom, po-delivši mu jako prijetno  službo.1)
Nekako Čudno je, da se je Japelj že nekaj dnij po škofovi smrti poslovil iz Ljubljane. Naj-brže kot ljubimec pokojnikov ni bil priljubljen nekaterim dostojanstvenikom. Po vsem tem bi utegnil marsikdo Japlja obsoditi kot slabega duhovnika. Toda krivico bi delali njegovemu imenu, ko bi ga proglasili za takega. Smelo trdimo, da je bil Japelj med sovrstniki vrl, delaven in goreč duhovnik, ki je dobro umel svoje duhovno-pastirsko zvanje.
Da se je tudi on nekoliko navzel tedanjega duha, to ni nič čudnega. Saj jih je bilo tedaj bore malo, ki bi se ga bili obvarovali popolno. Dočim pa je šel marsikak duhovnik z vlado čez drn in strn, Japelj vkljub temu, da je bil dvorni kapelan „vzornega" novodobnega škofa, vendar le nikoli ni učinil nič takega, iz česar bi se dalo sklepati, da je cerkveno oblast ponižal pod vladno. Le nekatere njegove pridige so nadah-njene nekoliko s tem duhom; a še te niso popolnoma izvirne.
Da je bil Japelj res dober duhovnik, spriČuje nam njegovo zasebno življenje, zlasti pa njegovo slovstveno delovanje. Pisal je do malega le nabožne knjige v dušni prid svojih rojakov. In kako vestno in natančno je vodil navzlic mnogim oviram prevajanje sv. pisma!
Sploh pa tudi zaradi tega ni mogel biti pristaš proticerkvene vladne politike, ker kot navdušen Slovenec ni mogel odobravati njenih ponemČevalnih naklepov.
Sicer so v novejšem času izkušali nekateri preporoditelje novoslovenskega slovstva, Trubarja in tovariše njegove, proglasiti kot zavedne narodnjake.  A to je nezmisel! O kaki narodni
]) Kot dvornemu kapelanu mu je bil naslednik Martin Kuralt, brat onega zatiškega cistercijca o. Roberta Ku-ralta, ki je 1. 1781. izdal na Dunaju času primerno knjigo: „Genuina totius jurisprudentiae sacrae principia, nova, concinna, factlique methodo pertractata", v dveh zvezkih, katero je leto pozneje neki D. Kreib ponemčil. —¦ Ta razprava je menda vladi ugajala, ker pisatelja in njegovega redovnega sobrata prijorja o. Ignacija Fabianija je poklicala na Dunaj v državno službo.
zavesti ali narodnem ponosu slovenskih slov-stvenikov do Pohlina in Japlja ne nahajamo pravega sledu. Dotlej so pisateljevali le v trdnem prepričanju, da z nabožnimi knjigami vrlo pospešujejo krščansko življenje med rojaki ter s tem izpolnjujejo hkrati svoje duhovno-pastirsko zvanje. Zato so pisali do te dobe samo nabožne slovenske knjige; izvzeti je treba le par slabih stvarij. Šele o. Marko Pohlin je razširil obzorje slovenskega slovstvenega polja s tem, da je jel spisovati tudi posvetne knjige. Preveliko navdušenje za slovenski narod ga je zavedlo v ono nesrečno jezikobrodje, ki je zapeljalo in pokvarilo celo druge. Kar je Pohlin začel, nadaljeval je mnogo bolj srečno in uspešno razumni Japelj in za njim Vodnik s sovrstniki in učenci.
Iskrena ljubezen do naroda je potiskala Japlju pisateljsko pero v roko, da je oral ledino domačega slovstvenega polja kot izboren nabožni pisatelj, kot umen jezikoslovec in marljiv pesnik ter navduševal k delovanju za duševni blagor svojega rodu tudi prijatelje. Pisateljsko delaven je bil skoro trideset let; tekom tega časa je mnogo napredoval, mnogo se naučil. Kaka razlika med velikim katekizmom (leta 1779.), da, celo med prvo izdajo sv. pisma (leta 1784.) in med njega drugo izdajo (leta 1800.)! Po vsej pravici se sme imenovati ta knjiga v jezikovnem oziru najboljša do iste dobe.') Sicer so že pred Japljem pisali možje razna dela, a vkljub večletnemu pisateljevanju niso napredovali. Japelj pa je s pomočjo sorodnih slovanskih narečij proučeval svojo materinščino z lepim uspehom. Obdelal je marsikako slovnico in marsikak besednjak ter se izuril tem potom kot vešč slavist. Sad vseh teh študij naj bi bila njegova slovenska (rekel bi: vseslovanska) slovnica.
Tako je postal v resnici zaveden Slovenec in zaveden Slovan z neomajljivim narodnim prepričanjem in ponosom, katerega ni izgubil niti v ptujini. Po pravici pravi o njem Safarik: „Japelj war ein enthusiastisch fleissiger Slavist." Nadvse pa je cenil svojo milo materinščino. To je pokazal s spisom, v katerem razpravlja vprašanje,
l) Celo Kopitar jo imenuje „das correcteste Buch bisher in unserer Sprache", s katero je popolno zadovoljen, razven z nekaterimi napačnimi naglasi, katere pa so naredili pregledovala rokopisov.
72
Josip  Benkovič: Jurij Japelj, stolni kanonik in slovenski pisatelj.
katero slovansko narečje je najprimernejše, da     Njegova zasluga je tudi, da je s Kumerdejeni
bi se mladina z njegovo  pomočjo   priučila  Še     vred opozarjal Slovence na druga slovanska na-
drugim.  Odločil se je za slovenski jezik, češ, ta     rečja in stopil z največjimi tedanjimi slavisti v
je izmed najstarejših, preprost  sicer,  a vendar     slovstveno zvezo.  Oba sta hotela spisati nekako
lepoglasen, bogat v izrazih  in slikovit, najsta-     primerjalno  slovansko  slovnico, a  čas  za  tak rejšim svetovnim jezikom najbolj soroden itd.1)
Kar je zapisal Vodnik sam o sebi, sme se v polni meri obrniti tudi na Japlja, da je namreč vedno hotel „kranjski jezik Čeden narediti" in svoj narod pred svetom poslaviti. Zato je vedno iskal združenja s somišljeniki, češ, v jedinosti je moč. S prijatelji je zasnoval 1. 1781. družbo „Academia operosorum", v kateri je bil marljiv ud s priimkom „Secretus" in tajnik. Ko se je le-ta že leta 1787. razšla, ponudil se je takoj 1. 1789. slicnemu goriškemu društvu „Arcadia", da ga vsprejme kot uda. S ponosom poje o sebi v tem priporočilu:
lile  ego,  qui  cecini  Slavonica metra Philippo,
Dum caperet Regni publica gesta foris, Qui normam fidei patrio sermone reduxi
Numen  ut a teneris discat amare puer . .  . Sunt mihi  quas  lingua  modulor nostrate camoenae,
Ut missis pariter pagina juncta docet . .  .  etc.
„ Arcadia" ga je vsprejela med svoje ude in mu nadela akademiČno ime „Silvanides Driadius". Ne dolgo potem je sklenil pisateljsko vzajemnost s slovenitelji sv. pisma in v Celovcu je bil takoj po svojem dohodu najiskrenejši družabnik ta-mošnjih pisateljev. Mirovati ni mogel in ni hotel nikoli.
Japelj je bil in ostane jeden izmed največjih slovstvenikov slovenskih. Z vsestranskim delovanjem je mnogo vplival na poznejše pisatelje. Pohlin in on začenjata v našem slovstvu tako imenovano učenjaško ali prehodno dobo. Oče Marko je z novotarijami vsaj toliko koristil narodu, da je vzbudil mnoge iskre in nadarjene može, ki so ga sicer bridko pobijali, a hkrati obdelavah zanemarjeno slovensko slovstveno polje. Izprva je bil Japelj njegov pristaš, a kmalu je krenil na drugo pot ter s sv. pismom praktično pobijal to, kar so drugi s slovnicami teoretično.
') Tudi dandanes treba na to opozarjati naše vnete „Slovane". Nekateri rodoljubi se tako vnemajo za kako slovansko narečje, da zbok tega zanemarjajo materinščino. Hvala Bogu, da je takih le malo, in da njih veljava ni velika.    Uredn.
Josip ¦ Benkovič:  Jurij Japelj, stolni kanonik in slovenski pisatelj.
73
poskus ni bil še ugoden, ker posamezna narečja     in delavnega Slovenca. Čeprav je vplival nanj
niso imela še dobrih zanesljivih slovnic.                nezdravi duh iste dobe, vendar mu ni škodoval,
Pogled v Japljevo  življenje  in  zlasti  še  v     ni ga narodu odtujil, kakor je žal mnogo drugih
njegovo slovstveno delovanje nam ga kaže kot     mož; njega je le podnetil, da je tembolj gorel
pristnega,   samostojno   mislečega,   nadarjenega     za čast in blaginjo  očetnjave, da je pospeševal

74
Slavoljub Dobravec: Selanov  zet.
šolstvo in slovstvo med rojaki. Isti zmoter, kateri ga je vodil pri največjem njegovem delu, pri prevajanja sv. pisma, vodil ga je izvestno v vseh njegovih opravilih. In ta je bil po njegovi lastni izjavi: „Divini nominis honor, Religionis incrementum, Patriae nostrae amor." Torej geslo: za Boga in domovino! Bil je v resnici dober, vzoren duhovnik, goreč narodnjak, umen in nadarjen pisatelj, ljubezniv mladinoljub, prijatelj šolstva in požrtvovalen Človekoljub, ki se je v svoji oporoki (8. mal. tr. 1. 1807.) spominjal   še
Prijateljstvo med Matijem in Selanom se je zadnji Čas res nekoliko ohladilo. Selanu je začela rojiti po glavi misel, kako naglo bi obogatel, ko bi bil sam gostilničar v Višnjah in ko bi sam odpravljal za oba priprego. To, kar služita sedaj oba, deval bi on sam v žep. Kako bi bilo to prijetno! Selan se je vtopil v to misel. Vse njegovo početje je merilo na to, da jo uresniči, čim prej tem bolje. Zato ni mislil na drugo, kakor na smoter, sredstev ni izbiral. Glavna rec je, Matija Bajca izpodriniti, izpodkopati mu veljavo pri ljudeh. Kako." Tega še ni dognal. Matija je trda kost. Stare denarje, pravijo, ima še, staro žito in staro kranjsko poštenost, ki je bila Selanovim nakanam najtrša lupina. — Sovražnik je deloval vstrajno.
Danes so točili pri Bajcu zbirsano vino, jutri bodo kuhali kravje meso, tudi sploh dajejo premajhne dele in pičlo mero ter zahtevajo dolge račune. Njegova živina ni za nič, ker je sestradana. Matija je strašen oderuh.
Vse to je Selan mešal in trosil med ljudi, a vendar jih ni mogel mnogo navrniti k sebi. Matija je zvedel veliko takih lažij, ali ker mu ni bilo mnogo do njih, molčal je in ostal prejšnji Bajec, ne da^ bi preiskoval, kdo jim je duševni oče. Tudi Simen se ni dosti brigal za to, kaj govore ljudje. Znana mu je bila stara resnica, da ljudje nekaterega hvalijo ali pa grajajo Čez mero. Najmanje bi si bil mislil, da dela to Selan zoper njegovega očeta.
Drugače je videl potem, ko ga je na to opozoril Medlišek. Zvedel je tudi nekaj drugega.
ubožcev na Jezici in v Naklem. Bil je skratka samozavesten, razborit, cel mož — prava slovenska korenina! Po pravici piše o njem blagi Slomšek: „ Ako pomislimo čas, v katerem je živel, in preštejemo njegove spise in njegova obširna težavna dela, prepričamo se lahko dobrega duha, kateri ga je oživljal za svoje ljudstvo in priznati moramo po vsej pravici, da je bil Japelj biser najiskrenejših rodoljubov naših, kar jih je kdaj nosila zemlja slovenska." Čast takemu možu!
En gorek  rek — srce odpre. En. ljub pogled — srce se vžge.
Gregorčič.
Oni večer so res prišli tihotapci. Anici je bil to povedal še pred mrakom. Opazil je na nji Čudno izpremembo. Zardela je, obrnila se v stran,  šla iz sobe in vrnivša se rekla:
„Jaz se jih bojim."
Simen jo je tolažil, dasi ni umel, zakaj bi se jih bala; zato se mu je beseda zadirala v grlu. Spomnil se je Medliškovih besed, obšla ga je zopet prejšnja zla slutnja, a tolmačiti si je ni mogel.
Čim dalje je opazoval Anico, tem bolj se mu je dozdevalo, da ni več tista kakor lani. V spominu se mu je vrstila slika za sliko, kažoča življenje prejšnjih dnij. Vse so bile lepše, nego je sedanjost. Ni mogel odgnati neke slutnje, ki mu je pravila, da se je njeno srce obrnilo od njega drugam. Ta misel ga je mučila, razjedala kakor Črv. Zdelo se mu je, kakor bi mu temnela zvezda sreče. To je že stara uganka, zagonetka Človeških src, pravi Kraszewsky: Usiplji jim darov polno pest, ne bodo jih marali, celo od njih se bodo obračali; odvzemi jim le drobno zrnce in brani se, da bi je povrnil, pa ne bodo mogli živeti brez njega.
Simen ni pomislil, da se je i on mnogo izpremenil od lani. Z leti je bil resnejši.
„Danes si žalosten, kaj ti je;" vpraša ga Anica sočutno in pogleda naravnost v obraz, v oči, kakor bi hotela tam brati vzrok njegovi bolesti.
„Ne vem", odvrne kratko in skoro ostro, da je spoznala njegovo nevoljo. V hipu, ko je izgovoril rečeni besedi, spomnil se je, da bi tako
Selanov zet.
(Povest;  spisal  Slavoljub  Dobravec.)