VSEBINA RAZPRAVE Monika Kalin Golob, Razvoj sklicevalnih avtomatizmov v prvem slovenskem dnevniku . 1 Zvonko Kovač, Secesija v hrvaški kajkavski poeziji..... 27 Tatjana Srebot Rejec, Še o fonemu /v/ in njegovih alofonih .. 41 Mihaela Jeriček, Modeli interpretacije pri Tarasu Kermaunerju. 55 Vladimir B. Katajev, A. I. Solženicin o A. P. Čehovu - Polemika o zamolčevanju . 73 OCENE - ZAPISKI - POROČILA - GRADIVO Aleksander Skaza, Dmitrij Sergejevič Lihačov (15./28. novembra 1906-30. septembra 1999) . 81 Marijan Dovič, Marko Juvan: Domači Parnas v narekovajih: parodija in slovenska književnost. Ljubljana: Literatura, 1997 ... 88 Matjaž Zaplotnik, Jože Udovič v zbirki Interpretacije . 93 Peter Svetina, Starejši slovenski tiski v British Library v Londonu. 98 Bibliografija Ade Vidovič Muha (Ob šestdesetletnici) ... 105 CONTENTS ARTICLES Monika Kalin Golob, The development of quotation formulas in the first Slovene daily. 1 Zvonko Kovač, The Secession in Croatian Kajkavian poetry . 27 Tatjana Srebot Rejec, Once again on the phoneme/v/and its allophones . 41 Mihaela Jeriček, Models of interpretation in the work of Taras Kermauner... 55 Vladimir B. Katajev, A. I. Solzhenicyn on A. P. Chekhov - The polemics of silence. 73 REVIEWS - NOTES - REPORTS - MATERIALS Aleksander Skaza, Dmitrij Sergejevich Likhachev (November 15/28, 1906-September 30,1999). 81 Marijan Dovič, Marko Juvan: Domači Parnas v narekovajih: parodija in slovenska književnost. Ljubljana: Literatura, 1997 .,. 88 Matjaž Zaplotnik, Jože Udovič in the anthology Interpretacije. 93 Peter Svetina, Early Slovene prints in the British Library in London. 98 The bibliography of Ada Vidovič Muha on her sixtieth birthday. 105 © 2000, Slavistična revija (SRL) http://www.ff.uni-lj.si/sr/index.html Uredniški odbor-Editorial Board: Varja Cvetko Orešnik, Aleksandra Derganc, Miran Hladnik, Marko Juvan, Tomo Korošec (odgovorni urednik-Executive Editor), Irena Orel, Vladimir Osolnik, Aleksander Skaza (glavni urednik za literarne vede-Editor in Chief for Literary Studies), Ada Vidovič Muha (glavna urednica za jezikosIovje-Editor in Chief for Linguistics). Tehnični urednik-Tehnical Editor: Vojko Goijanc. Časopisni svet-Advisory Council: Zoltan Jan, Janko Kos, Jože Pogačnik, Jože Toporišič, Franc Zadravec. Naslov uredništva-Address: Slavistična revija, Aškerčeva 2/II, 1000 Ljubljana, Slovenija. Žiroračun pri Slavističnem društvu Slovenije: 50100-678-45265 (za SR). Naročnina velja do odpovedi. Odpovedi le ob koncu leta. Cena letnika za posameznike 4.000 SIT, za člane Slavističnega društva Slovenije 3.000 SIT, za študente 2.000 SIT, za inštitucije in knjigarne 6.000 SIT. - Priče of yearly subscription for foreign countries 38 USA $. Natisnil-Printed by: Tiskarna Pleško, d. o. o., Ljubljana. Naklada-Circulation: 1250 izvodov - 1250 copies. ISSN 0350-6894 UDK 811.163.6'27(091) Monika Kalin Golob Fakulteta za družbene vede, Ljubljana 91191 RAZVOJ SKLICEVALNIH AVTOMATIZMOV V PRVEM SLOVENSKEM DNEVNIKU 1 V članku bo zgodovinskorazvojno prikazan vpliv slovenskega dnevniškega tiska na razvoj ene izmed stilnih posebnosti poročevalske podzvrsti, citatne sklicevalnosti. Iz obilice glagolov, ki so bili na mestu praoblik sklicevalnih avtomatizmov v slovenskih časopisih pred nastopom prvega slovenskega dnevnika, se je za rabo v poročevalstvu ohranilo le nekaj najpogostejših, hkrati pa so se začeli uporabljati novi, izražajoči bistvo poročevalstva. To bi smeli razumeti kot potrditev teze, da je na izoblikovanje posebnosti poročevalskih besedil vplivala nova vloga slovenskega knjižnega jezika: ubesedovanje dogodkov v dnevniških besedilih. Ta je povzročila tudi ustaljevanje in izoblikovanje sklicevalnih avtomatizmov, ki so z nekaj prilagoditvami v rabi še danes. The article from historical and developmental perspective presents the impact of the Slovene daily print on the development of one of the stylistic peculiarities of the reporting sub-style, i.e., citation referentiality. From a host of verbs that were originally used as referential automatisms in Slovene newspapers prior to the publication of the First Slovene daily, only a few of the most common verbs were preserved for use in Slovene joumalistic reporting. Meanwhile, new ones, conveying the main idea of reporting, were introduced. This can be understood as a confirmation of the thesis that the formation of the peculiarities of the joumalistic reporting texts was influenced by the new role of the Slovene literary language, i.e., vvording of events in daily media texts. This also resulted in the formation and stabilization of referential automatisms that, with some adjustments, remain in use until the present time. V drugi polovici 19. stoletja seje slovenski knjižni jezik intenzivno razvijal in funkcijsko prilagajal novim področjem, ki so se oblikovala zaradi dveh pomembnih razvojnih značilnosti: L rasti množičnih občil (tj. pisne publicistike in znotraj nje pisnega poročevalstva); 2. velikega napredka ved in strok, ki ga je povzročal tehnološki razvoj in ki je odpiral pomembna jezikovna vprašanja slovenskih terminologij. Slovenski knjižni jezik je bil postavljen pred nove naloge, eno izmed njih je povzročilo dejstvo, da smo 1. 1873 dobili prvi dnevnik. 2 Jezik se je moral prilagoditi novi zahtevni vlogi: vsak dan znova obveščati o dogodkih, ki so se urednikom zdeli zanimivi za bralce slovenskega dnevnika. Dogodkov, o katerih se je poročalo, pa je bilo zaradi pestrosti družbenega razvoja, razgibanega političnega življenja in nastajajočih društev v zadnji tretjini 19. stoletja vedno več. Zaradi časovne in tehnične stiske, potrebe po kratkosti besedil ter konkurenčnosti so se s prvim dnevnikom oblikovale jezikovne posebnosti, značilne za poročeval- stvo. V članku bo prikazan vpliv te nove vloge na oblikovanje ene izmed stili- 1 Članek je predelano in skrajšano poglavje iz doktorske disertacije Jezikovno-stilni razvoj v slovenskih poročevalnih besedilih do začetka 20. stoletja, Ljubljana, Filozofska fakulteta, 1998,. mentor prof. dr. Tomo Korošec. 2 Slovenski narod je sicer začel izhajati 1. 1868, vendar je do 1. 1872 izhajal trikrat tedensko. 2 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 1, januar-marec stičnih prvin poročevalstva. Razčlenjen bo zgodovinski razvoj citatne sklice- valnosti (Korošec 1981; 1991; 1998: 208-213). 3 Tako rekoč čez noč, seje iz obilice glagolov, ki so bili na mestu praoblik sklicevalnih avtomatizmov v slovenskih časopisih pred prvim slovenskim dnevnikom (v Napreju, Bleiweisovih Kmetijskih in rokodelskih novicah ter v prvih nednevniških letih Slovenskega naroda), za rabo v poročevalstvu ohranilo le nekaj naj pogostejših, hkrati pa so se začeli uporabljati novi, izražajoči bistvo poročevalstva kot dejavnosti, temelječe na stvarnem obveščanju o dogodkih in stanjih, ki so človekovemu spoznanju dostopni in za katere se pričakuje, da bodo za naslovnika pomembni, zanimivi. 1 Predhodniki poročevalstva 1.1 Naprej Ko prebiramo poročevalska besedila 19. stoletja, je ena zgodnejših in opaznih značilnosti pogosto in raznoliko navajanje podatka o tem, od kod je pisec dobil informacijo o ubesedenem dogodku. Zgodovinskorazvojno je pojav raziskoval že Korošec v razpravi O Levstikovem publicističnem jeziku v Napreju (1981), kjer je med drugim ugotavljal, ali so se v prvem politiškem listu že izoblikovali pravi poročevalski frazeologemi. Del razprave je posvečen prav praoblikam sklicevalnih avtomatizmov, ki jih je Korošec opazoval v Napreju in izpisal glagole na mestu sklicevalnih avtomatizmov v Levstikovih novicah. Dobil je seznam 13 glagolov (predvsem rekanja in zaznavanja) v nadrednih stavkih odvisnega govora: praviti, pripovedovati, govoriti, povedati, razglasiti, oznanjati, trditi; čuti, slišati; pisati, brati; kazati se; biti (podoba je). Ob teh navaja tudi tipične ljudske frazeologeme, ki jih je na tem mestu uporabljal Levstik: Storil se je glasGlas je počilPadel je glas ... Seznam lahko dopolnimo še z glagoloma poročati (v novicah sem ga našla le enkrat in enkrat v poročilu s seje poslanske zbornice) in zvedeti, Levstik pa je za sklicevanje na vir informacije uporabljal tudi predložno zvezo po + samostalnik (vir informacije) + biti (poudarila M. K. G.): Vojskovodja Forey poroča, da je bil Comfort zmagan, da zatorej ni mogla živeža dobivati Puebla, ki je uže dolgo stradala. (198); Iz privatnega pisma smo zvedeli, da 3 Citatna sklicevalnost je pri Korošcu (1998: 208-213) definirana kot vrsta poročevalske sklicevalnosti, pri kateri se poročevalec sklicuje na vir informacij in besedilo (oz. njegove dele) tega vira navede. Sklicevalni avtomatizmi nastajajo pod vplivom objektivnega stilotvornega dejavnika in so v poročevalstvu posledica okoliščine, ko poročevalec želi (mora) dati podatek o tem, kje, od koga je dobil informacijo: »Ta okoliščina, ki zahteva ubeseditev aktanta kot prvotnega vira informacije, je eden od objektivnih stilotvornih faktorjev, med katerimi je za nastanek časopisnih avtomatizmov najpomembnejši enaka, podobna ali ponavljajoča se situacija.« (Korošec 1981: 365). Korošec (n. m.) ubeseditev okoliščine xy poroča, piše, pravi..., da p (pri čemer je p propizicija, smiselna govorna enota, ki se nanaša na izsek iz resničnosti) poimenuje sklicevalni avtomatizem. Vestiški pravzorec, tj. najmanjša poročevalska enota (referem) s časovno-prostorsko umestitvijo dogodka, se širi prav z različnimi vrstami poročevalske sklicevalnosti, kar je druga osnovna poročevalska stopnja, v kateri poročevalec daje ob poročanju o dogodku ali stanju še podatke o tem, daje dogodek ali stanje sporočil kdo drug (Korošec 1998: 195, 201). Monika Kalin Golob, Razvoj sklicevalnih avtomatizmov v prvem slovenskem dnevniku 3 ... (3); Za trdno smo zvedeli, da... (160); Iz gotovih ust smo zvedeli, da... (293); Po lastnem pismu Nj. veličanstva do dvornega kanclerja, grofa Nadasdy-ja, ktero je bilo oznanjeno v deželnem zboru, vladika Haynald več ne more priti v erdejski deželni zbor (245). Na podlagi zbranega gradiva Korošec (n. d.: 366-367) ugotavlja, »da Levstiko¬ vo novičarsko ubesedovanje ni odraz najpomembnejšega objektivnega stilotvor- nega faktorja in da v tem pogledu ni ustvarjal časnikarske frazeologije /.../, ampak da je bolj sledil svojemu estetskemu nazoru s pritegovanjem bogastva oblik v ljudskem jeziku«. Če bi namreč šlo za poročevalske stileme oz. »novinarsko fra¬ zeologijo«, bi Levstik izbral eno izmed možnosti in jo uporabljal kot avtomatizem, tako pa je bogatil knjižni jezik, pri čemer je izhajal iz svojih jezikovnih nazorov in tradicije Bleiweisovih Novic, ki so v novičarski rubriki uporabljale za navajanje vira enake glagole in podobne skladenjske strukture. 1.2 Kmetijske in rokodelske novice (KRN) 1843-1868 (do Slovenskega naroda) Kmetijske in rokodelske novice 4 so objavljale rubriko z besedili, ki so nekakšni predhodniki vesti. Sprva je bila ta rubrika poimenovana Vnanje povesti oz. Urno, kaj je noviga, po 1848. Novice in od št. 35 istega leta Novičar. 5 Seveda ne moremo govoriti o vesti (ali poročilu) kot izčiščenem žanru, saj se je v Bleiweisovih Novicah, pa tudi v Slovenskem narodu, do konca stoletja objektivno, stvarno poročanje o dogodku mešalo z njegovim komentiranjem, različnimi (humornimi) opazkami in opombami urednika (ali celo stavca) pod črto. V teh besedilih pa se kljub žanrski neizčiščenosti že od začetka izhajanja KRN kaže prizadevanje, povezano z »odgovornostjo za verodostojnost poročanega« (Korošec 1998: 195), saj pisec poroča tudi o dogodkih, pri katerih ni bil navzoč, informacije o njih je dobil od drugod, zato bralcu daje podatek o tem, od kod črpa informacijo. Ubese- ditev te okoliščine, ki je povzročila nastanek praoblik sklicevalnih avtomatizmov, lahko opazujemo od začetka izhajanja KRN v novičarski rubriki in v dopisih: V nemških novicah iz večjih krajev pišejo od strašnega vremena, ki je več krajev po Nemškem hudo zadelo. /.../ Kako strašno vreme je bilo, novice pričajo, ki pišejo, da je toča šest mladih pastirjev pri živini na paši do mertvega vbila (KRN 1843,7, poudarila M. K. G.). Poprejšnjo stopnjo (pred skladenjsko vezanostjo informacije o viru z besedilom o dogodku/stanju) predstavljajo primeri, ko je na koncu besedila (vesti ali poročila) 4 Kmetijske in rokodelske novice (1843-1902) so se večkrat preimenovale (Novice kmetijskih, rokodelskih in narodnih reči, Novice gospodarskih, obertnijskih in narodnih stvari, Novice gospodarske, obertnijske in narodske), zanje bomo uporabljali kratico KRN. 5 Nekaj časa sta to dve rubriki: Novičar iz slovanskih krajev in Novičar iz mnogih krajev, potem je prva preimenovana v Novičar iz slovenskih krajev (od št. 9 1853), kasneje, od 40. št. istega leta, Novičar iz slavenskih krajev, od 1854. pa v Novičar iz austrijanskih krajev. Druga rubrika je 1855. preimenovana v Novičar iz raznih krajev, kasneje pa se obe združita v eno, poimenovano Novičar iz domačih in ptujih dežel. 4 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 1, januar-marec v novi vrstici naveden časopis, iz katerega je bilo sporočilo prepisano (enak postopek so uporabljali tudi v Laibacher Zeitung): KRN 1848, 12: (V Idrii) je na sv. treh kraljev dan Ana Majnikova svojega moža Valentina Majnika, rudokopa, s trojčki razveselila, ktere so za Gašperja, Melhjorja in Boltežarja kerstili. (Ilyrisches Blatt) 1.2.1 Glagoli na mestu sklicevalnih avtomatizmov v KRN V časopisju 19. stoletja, torej tudi v KRN, so bili (ob ustno prenesenih) vir informacij predvsem drugi časopisi in dopisi, kasneje (v KRN po 1852) še telegrami in proti koncu stoletja telefonska sporočila. Glagoli pri navajanju podatka o viru informacije KRL so (po abecednem zaporedju): brati, čuti, govoriti, kazati, kričati, naznaniti, oznaniti, pisati, poročiti, povedati, praviti, prinesti, pripovedovati, razglašati, reči, sklicevati se, slišati, trditi, zvedeti. V seznam zgledov 6 je uvrščen tudi ljudski frazeologem glas je počil in pogosta zveza predloga po in samostalnika, ki poimenuje vir informacije (po naznanilu »Terž. čas.«): 1. brati: V poslednjih Dunajskih novicah se bere, daje gospod Jernej Kopitar ... (1843, 2) 2. čuti: Kakor se iz nar novejših novic čuje,... (1857, 136) 3. glas je počil: /.../ - in po časnikih je počil glas, da je minister grof Taafe ... (1868, 80) 4. govoriti: Govori se, da bo vojvodina Srbska sopet z Ogerskim zedinjena. (1852, 12) 5. kazati (se): Kakor se kaže, ni upati, da bi žitna cena padla ... (1867, 431) 6. kričati: Naj se Palacky in Rieger oglasita - kričijo Bohemia in njeni tovariši - in naj ... (1868, 346) 7. naznaniti, naznanjati: Francozki vradni časnik »Moniteur« je naznanil, da ... (1854, 196) 8. oznaniti: V zadnjih Novicah smo oznanili, da sta se naš presvetli Cesar in Cesarica 1. dan tekočiga meseca ... (1844, 146) 9. pisati: V nemških novicah iz večjih krajev pišejo od strašnega vremena, ki je več krajev po Nemškem hudo zdelalo. /.../ (1843, 7) 10. po + vir + biti: Nemški tumarji so po »Laibacherici« v nedeljo popoldne imeli občni zbor v Josefsthal-u. (1868, 232) 11. poročiti: Avstrijski generalkonsul v Trapezuntu (v turški Azii) je poročil dunajskemu ministerstvu kupčijstva, da ... (1868, 74) 12. povedati: Tergovsko naznanilo poslednjiga tedna iz Tersta pove, daje cena kave (kofeta) nekoliko padla. (1852, 8) 13. praviti: V Kini seje punt vžgal; časniki pravijo, daje Kitajski cesar iz svojiga stolniga mesta pobegnil. (1852, 8) 6 Popolnejši seznam prim. pri Kalin Golob (1998: 107-108). Monika Kalin Golob, Razvoj sklicevalnih avtomatizmov v prvem slovenskem dnevniku 5 14. pripovedovati: »Tagblatt« pripoveduje, da seje v našo realko vpisalo ... (1868, 345) 15. razglašati: Najnovejše novice iz Londona od pretekle srede razglašajo, da je Palmerston vendar spravil novo ministerstvo skupaj. (1855, 48) 16. reči: Časnik »Univers«, ki se je edini vzdignil zoper ta spis in je med drugim rekel, da... (1860, 8) 17. sklicevati se: Ravno ta časnik se sklicuje, da ... (KRL 1860, 332) 18. slišati: Število rekrutov za leto 1852 je že določeno; kakor se sliši, bo malo novincov potreba. (1852,4) 19. trditi: Al vsi časniki domači trdijo enoglasno, da avstrijanska vlada se nikakor ne more spustiti v tako barantijo ... (1860,420) 20. zvedeti: Iz Gradca zvemo s serčnim veseljem, da bolezin svitliga nadvojvoda Janeza ni nevarna. (1852,16) Skupaj kar 18 različnih glagolov (pri čemer izpis gotovo ni popoln) v glavnem, odvisnem, prostem, vrinjenem ali spremnem stavku ter predložna zveza in ljudski frazeologem za izražanje enake, podobne ali ponavljajoče se okoliščine: dati podatek o tem, od kod je informacija. Tudi v KRN do leta 1868 (do nastopa SN) potemtakem še ne moremo govoriti o avtomatiziranih oblikah sklicevalnosti, nasprotno, z leti izhajanja se glagoli celo množijo, kar je povezano z razvojem knjižnega jezika, ki je v tem času izjemno množil izrazne sposobnosti, tudi zato, ker se je vedno bolj razvijala publicistika. 1.2.2 Skladenjski vzorci sklicevalnih avtomatizmov v KRN Glede na skladenjsko ravnino pa se omenjeni glagoli vedno pogosteje pojavljajo v skladenjskih vzorcih, za katere lahko glede na današnjo rabo sklepamo, da so tudi v 19. stoletju bili negovorni, 7 to je v odvisnih stavkih s primerjalnim kakor in med pomišljajema (vejicama) kot medstava, 8 9 tj. kot nekakšni vrinjeni stavki. Tovrstne strukture se pojavijo po letu 1855. Kakor-stavek se pojavlja na dveh mestih: 7 a) Na začetku povedi, pred glavnim stavkom: Kakor v »Slovensk. Nov.« beremo, je ...; Kakor se iz nar novejših novic čuje,... b) Sredi povedi kot medstava (med vejicama ali pomišljajema): V saboto tedaj, kakor današnji »Oglasnik« naznanja, začne...; Nepokoj, ki je - kakor so zadnje »Novice« povedale - bil unidan v Pragi zarad tega ... 7 Korošec tako poimenuje pogost vzorec pri Levstiku (1981), vendar ne razlaga, kaj je bilo takrat mogoče šteti za govorno skladenjsko strukturo. Sklepamo, da je ta Koroščeva opredelitev nastala v primerjavi s sodobno rabo, kjer v vsakdanjem nejavnem sporočanju za ubesedovanje vira sporočila prevladujejo predmetni odvisni stavki z glagoli rekanja in mišljenja v glavnem stavku (Korošec namreč navaja: Sosed mi je povedal, da ...), odvisniki z veznikom kakor/kot pa so redki, težko si namreč zamislimo dva prijatelja, ki bi v nejavnem govornem položaju pogovor začela: Kot mi je povedal Peter, seje Metka poročila z Janezom; so pa taki stavki pogosti v knjižnem jeziku. 8 Izraz medstava je predlagal Korošec (1980; 1998: 280-299) kot nadpomenko za vse izraze med pomišljajema, ki so lahko izpostave ali pristave. Vrinjeni stavki so vrsta pristave. 9 Korošec iz Napreja navaja odvisnik za glavnim stavkom:..., kakor se je un dan govorilo. (N 142, nav. po Korošec 1981: 364), v KRN takega primera nisem našla, mogoče pa je, da seje pojavil. 6 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 1, januar-marec Po 1.1855 je tovrstna medstava nasploh pogosta, ne le z veznikom kakor. Soba, v kteri mogočni car na parah leži - piše neki dopisnik iz Petrograda -je preprosto napravljena /.../V Madridu - piše »Oest. Corr.« - je bil unidan nov poskus ustaje (92). Korošec (1981: 364) je ugotovil, da se sklicevalni avtomatizem v Napreju ubeseduje - v skladu z naslonitvijo na ljudski jezik, oz. kot dostavlja Korošec, na ljudsko govorico - predvsem v glavnem stavku (z omenjenimi 13 glagoli), ki uvaja t. i. da-stavek, predmetni odvisnik: Za trdno govore časniki, da se konci t. m. snideta Nj. veličanstvo naš car in pruski kralj v Karlovih Varih na Češkem (N 193, nav. po Korošec n. m.). Veliko bolj redki so v Napreju, »tudi v skladu z relativno redkostjo v ljudskem jeziku«, odvisni stavki z veznikom kakor in informacijo o viru: Zdaj se je veter zasukal tako, da se najbrž ne snideta cesarja Napoleon in Franc Jožef, kakor se je un dan govorilo (N 142, nav. po Korošec n. m.) Bleiweisove Novice so postopoma uvajale za navajanje vira informacije prav skladenjsko strukturo z veznikom kakor in jo ustalile že pred izhajanjem Slovenskega naroda, vendar v zvezi s tem ne moremo govoriti le o razvoju poročevalskih besedil, temveč o razvoju knjižnega jezika sploh, tako da so tudi KRN le utrjevale posamezne skladenjske vzorce v okviru knjižnega jezika. V omenjenem odvisniku s primerjalnim veznikom kakor se je namreč za enako oko¬ liščino pojavljalo veliko različnih glagolov, hkrati pa seje tovrstni odvisnik v 40. letih preteklega stoletja uporabljal tudi v drugih funkcijskih zvrsteh, npr. strokovni (poljudnoznanstveni), publicistični (neporočevalsko besedilo); ... ker, kakor smo ravno povedali, jo z večkratnim prešanjem tropin iz teh spravljajo (Matija Vrtovec, Vinoreja, ponatis iz KRN 1844, 218); Ta povest bo našim bravcam živ porok, de imajo kaj posebno lepiga od pesim pričakovati, ki jih bodo, kakor smo slišali, gosp. dr. Prešeren, v kratkim na svetlo dali. (KRN 1844, nav. po Toporišič 1974: 8). Sele poznejši razvoj v dnevniku Slovenski narod je v to strukturo vgradil tipični poročevalski glagol in jo ustalil v sklicevalnih avtomatizmih, kijih ima tudi sodob¬ no poročevalstvo: Kot poročajo tuji viri...; Kot poroča agencija/časopis XY... Od 1843 do 1868 so se torej v KRN za navajanje vira informacije pojavljali številni glagoli v različnih skladenjskih strukturah. Tedensko oz. poltedensko izhajanje je piscem novic in dopisov omogočalo počasnejšo tvorbo besedil in v skladu z - v KRN večkrat izrecno poudarjenimi - jezikovnimi nazori po razvijanju knjižnega jezika so za isto okoliščino uporabljali različne glagole in se trudili za raznolikost: »Wiener Zeitg.« naznanja cesarjevo pismo do serbskega patrijarha. /.../ Ravno ta časnik pravi, da /.../Ravno ta časnik se sklicuje, da /.../ (KRL 1860, 331-332). Vzporedno z leksikalno bogatitvijo knjižnega jezika pa seje v 25 letih rednega izhajanja KRN razvijala tudi knjižna skladnja; ob tipično govornih skladenjskih vzorcih so se postopoma oblikovali knjižni, negovorni. Razvoj teh struktur je povezan z razvojem slovenskega knjižnega jezika sploh, saj so jih uporabljali tako v leposlovju kot tudi v publicistiki in poljudnoznanstvenih besedilih, hkrati pa je na osnovi primerjave z Laibacher Zeitung (LZtg.) viden tudi vpliv nemškega jezika. Če primerjamo KRN z nemško pisanim LZtg., namreč ugotovimo, da je seznam glagolov, ki ubesedujejo okoliščino, v kateri daje Monika Kalin Golob, Razvoj sklicevalnih avtomatizmov v prvem slovenskem dnevniku 7 poročevalec podatek o tem, da je informacijo sporočil kdo drug, v LZtg. še pestrejši kot v KRN, skladenjske strukture pa so si zelo podobne: a) Podatek o viru v glavnem stavku, sledi predmetni odvisnik: Poslednje novi¬ ce pravijo, da Praga na več krajih gori. (1848,106) // Das »Mercantile Journal« von 24. Mai berichtet, daB am Morgen des 14. Novembers ... (LZtg. 1842,344). To je najstarejša in najpogostejša struktura pri širitvi vesti s sklicevalnim avtomatizmom. Kot rečeno, jo Korošec izpeljuje iz naslonitve na ljudsko govorico, iz nejavnega sporočanjskega stika (Korošec 1981: 365). Pri Levstiku se na mestu sklicevalnega avtomatizma v glavnem stavku pojavlja petnajst glagolov, v KRL do 1868. sedemnajst (izjema med naštetimi glagoli je kazati se, ki se je pojavljal v odvisnem stavku Kakor (se) kaže ...). Gre za glagole rekanja, mišljenja in zaznavanja. Tudi v KRN se pojavljajo v istih oblikah kot v Napreju (prim. Korošec 1981: 366): če so ob osebku so v 3. os. ed. ali mn., brati, slišati, zvedeti tudi v L os. mn. (mi uredništvo), če so brez osebka pa v 3. os. mn. ali s prostim morfemom se. b) Podatek o viru v spremnem stavku: Mirna »Reform« o poslednji zadevi sama pravi: /citat/ (1868, 233); // Eine tragikomische Geschichte wird aus Venedig berichtet: /citat/ (LZtg. 1863, 529). Sprva so spremnemu stavku sledili narekovaji, ki pa sojih kmalu opustili, ker je dobesedni navedek sledil za dvopičjem in je bil torej grafično dovolj ločen od spremnega stavka. V zvezi s tem tipom se pojavlja nekakšna dvojna sklicevalnost, ki je nastala, ker se je tudi besedilo dobesednega navedka sklicevalo na kak vir: Poslednje telegrafno pismo iz Pariza (od 27. t. m.), pravi: »Moniteur« (tedaj vlada francoska) hvali 0’Donela ... (KRN 1856, 246) // Ein Pariser Blatt bringt nachstehende Mittheilung: Man spricht von einer vertraulichen Note ... (LZtg. 1863, 527); Aus Pariš, 25. Juli, wird geschrieben: Nach einem hier unter- laufenden Geriicht wiirde der Kaiser am 15. August ... (LZtg. 1863, 681) (poudarila M. K. G.). Nekajkrat pa seje v KRN pojavila tudi različica, ko je spremni stavek naveden po dobesednem navedku (sklicevalnost je anaforična) v samostojni povedi, tako da vse do informacije o viru ne vemo, daje besedilo dobesedni navedek: /Citat./ Tako piše »Oest. Zeit.« (KRN 1860, 40). c) Podatek o viru v odvisnem stavku: Kakor se pripoveduje, bi utegnil... (1857, 304) // Wie die »Armenia« aus Turin meldet, bestande ein Differenz zwischen der Regierung und der mit der Priifung ... (LZtg. 1855,11). Razvitejša nemška publicistika na Slovenskem je tovrstne odvisnike uporabljala za podatek o viru informacije že v 40. letih prejšnjega stoletja: ne le LZtg., tudi v njegovi prilogi Illirisches Blatt (izhajala je dvakrat tedensko 1819-1849) najdemo take odvisnike pri navajanju vira informacije, in sicer v nestalni rubriki, poimenovani Feuilleton. Ob drugih se že 1. 1848 uporablja tudi odvisni stavek z veznikom wie: Herr Bernard, - resignirter Haupredacteur der vormaligen »k. k. priv. Wien. Ztg.« last, wie der »Wanderer« meldet, von Neujahr 1849 an, im selbstverlage eine neue vaterlandische Zeitung, betietelt »Austria« ... (IB 1848, 396). 8 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 1, januar-marec Laibacher Zeitung je bil skupaj s prilogo na Slovenskem bran in vpliven časopis v nemškem jeziku, zato bi bilo nemogoče prezreti njegov vpliv na slovensko publicistiko. Odvisnik, ki ga uvaja veznik wie, je vplival na rabo slovenskega kakor v odvisnih stavkih, ki pa niso več pravi primerjalni odvisniki, SSKJ jih razlaga: »z oslabljenim pomenom za izražanje primerjave sploh: kot kaže spričevalo, si se pošteno trudil; delajo, kot se komu zljubi; publ. kot poročajo listi, je upor zadušen«. V KRN seje pojavil ob glagolu pisati: Kakor sam knez Goršakov v poslednjem telegrafnem pismu piše, utegne sedaj vsako uro novica od hude vojske iz Krima priti. (1855, 288), nadaljnja precej pogosta raba pa je v ta odvisnik vgrajevala vse naštete glagole rekanja, mišljenja in zaznavanja. Tudi glede na mesto v povedi, ko gre za navajanje vira v vesteh, poročilih in dopisih, je opazna podobnost med nemščino in slovenščino. Kot je razvidno iz zgledov, je odvisnik na prvem mestu, sledi glavni stavek, dmga različica pa je, da je »kakor-stavek« vrinjen med besedilo in na obeh straneh zaznamovan z vejicama ali pomišljajema (5a in 5b). č) Podatek o viru v neodvisnem stavku: Po naznanilu »Terž. čas.« nar novejši novice niso vesele za Čemogorce. (1853, 16) // Nach Mittheilung aus dem Kiistenlande ist die Rinderpest in dortigen Vervvaltungsgebiete noch immer in fortschreitender Abnahme (LZtg. 1863, 673). Tako navajanje vira je običajno predvsem pri predložni zvezi po + vir + biti. d) Podatek o viru kot vrinjeni stavek: - med pomišljajema: Deželni zbor tržaški - kakor »Primorec« po pravici pravi - seje letos samo za to zbral, da ... (1868, 346); Potem je bilo - pravi »Laib.« - z navdušenostjo sklenjeno, da tumarji /.../ se zoperstavijo papeževemu ogovoru ... (1868, 232) // Wiederholt und von verschidenen Seiten - schreibt die »Austria« - vvurde ... (1855, 20). - med vejicama: Jedro tega pisma, v katerem se, kakor »Laibacherica« pravi, gospod doktor »den Gemasstigen« zahvaljuje ... (1867, 415) // Se. Majestat der Kaiser haben, wie die »Br. Zeitung« meldet, mit... (LZtg. 1868, 522). Kot je ugotovil Korošec (1981), so bili govorni skladenjski vzorci v Napreju pogostejši, kar je v skladu z Levstikovim nazorom o pritegovanju ljudskih oblik v knjižni jezik. Slovenski knjižni jezik pa je potreboval bogatejša in razvitejša skladenjska sredstva, samo iz govorne podlage izhajajoči vzorci niso zadoščali potrebam razvijajočega se knjižnega jezika. Zato podobnost glede stavčnih zgradb med LZtg. in KRN ni presenetljiva, nemški skladenjski vzorci so gotovo vplivali na oblikovanje nekaterih skladenjskih novosti slovenskega knjižnega jezika, npr. na širitev vloge primerjalnega odvisnika, ki ni več samo določal glavnega stavka s primero glede enakosti, neenakosti, različnosti, podobnosti, ampak je izražal tisto, kar je danes v SSKJ razloženo kot »za izražanje primerjave sploh«. Ta slovarska razlaga pa najbrž sploh ne ustreza dejanski vlogi veznika kakor (kot) v sklicevalnih avtomatizmih. V povedih, kot je npr. *Kot poroča agencija XY, so v Iraku vojne razmere, med glavnim in odvisnim stavkom ni izraženo enako razmerje kot v povedi: (1) Kakor bi se za Mokrcem bliskalo, tako je gledal Krpan (Levstik, nav. Monika Kalin Golob, Razvoj sklicevalnih avtomatizmov v prvem slovenskem dnevniku 9 po Toporišič 1984: 381). Prvi zgled bi po razlagi iz SSKJ bila primerjava, ki iz konkretne povedi sega v neki širši okvir primerjanja sploh. Drugi pa seveda je prava primerjava: v Krpanovih očeh se bliska tako, kot se bliska za Mokrcem. Enako je v primerjalnih podredjih brez tako : (2) Al vervat v tebe moč mi ni, kakor sem verval prejšnje dni (Toporišič n. m.), (3) Zgodba se je končala drugače, kot je nakazoval začetek (SSKJ iztržek pri iztočnici kot). V vseh treh primerih odvisniki res izražajo bodisi podobnost (1) bodisi neenakost (2 in 3) česa s primerjanim, primerjano pa je vsebovano tudi v glavnem stavku, kot ponovitev: (1) bliska, (2) vervat ali kot logično sosledje: začetek - konec (3). V odvisnikih, ki so sklicevalni odvisniki, pa takega razmerja ni, tako da lahko dvomimo o tem, ali gre res za kakršno koli primerjavo, saj ima odvisnik z veznikom kakor podobno vlogo kot npr. kazalniki zgoščevanja (rektifikatorji, skratka, na kratko), le se da ti navezujejo na sobesedilo tako, da dajejo informacijo o tem, da bo sledilo nekaj, kar je zgostitev prejšnjega (Korošec 1985: 8-9), pri »kakor-stavkih« pa se zdi, da kakor deluje le kot posredovalec, naveznik na že ubesedeno in/ali splošno znano (izrečeno). 10 1.2.3 Primerejava z LZtg. Glagoli na mestu praoblik sklicevalnih avtomatizmov v LZtg. so do začetka izhajanja Slovenskega naroda številnejši kot v KRN, izpisi kažejo pravo bogastvo glagolov (številni zgledi so navedeni pri Kalin-Golob (1998: 299-304)), ki jih je oblikovala daljša tradicija nemškega knjižnega jezika v publicistiki, v slovenskem poročevalstvu so se začeli uporabljati šele z nastopom SN in so povezani predvsem z bogatenjem izraznih sposobnosti knjižnega jezika, z njegovo intelektualizacijo (glagoli, ki jih v KRN ni na mestu navajanja vira, so zaznamovani z zvezdico): LZtg.: 1. anzeigen 2. auBem 3. aussprechen 4. bekanntlich/bekannt sein 5. berichten 6. bemerken 7. constatieren 8. enthalten 9. entwerfen ein Bild 10. Bericht erstatten 11. erklaren 12. erzahlen 13. envanen 14. es geht das Geriicht KRN: naznaniti/naznanj ati izraziti se, izjavljati* izreči se* kot je znano poročati* pripomniti* ugotavljati* vsebovati, obsegati* posredovati sliko* poročati* pojasniti, razložiti* pripovedovati omenjati govori se, širi se govorica 10 Podobno je v »primerjalnih« odvisnikih, kijih SSKJ razlaga kot »nav. ekspr. za izražanje odnosa osebka do povedanega: pridi jutri ali pojutrišnjem, kot hočeš; kot se zdi, bodo naši zmagali / skrajnosti so, kot je znano, zmeraj škodljive / kot sem rekel: ne dam«, pri čemer razlaga ustreza iztržkom do poševnice, pomenska odtenka (poudarjeno) pa sta podobno v navezovalni funkciji. 10 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 1, januar-marec berichten. Bleiweisove Novice pišejo zanje le povedati (za mittheilen in sagen) in pisati (za schreiben ). Tipični poročevalski glagoli (ob)javiti in poročati se pojavijo šele po začetku izhajanja SN, čeprav je že npr. pri Keku (1834) navedeno: Bericht, der, e porozhilo Porozhilo, der Bericht Berichten, porozhiti, osnaniti Porozhati, porozhiti, berichten; trauen Nachricht, die, en, osnanilo, poročilo Melden, oglasiti, povedati Tudi kasnejši slovarji predlagajo obilo besed, vendar se njihovi pomeni prekrivajo, kot je razvidno iz preglednice: Monika Kalin Golob, Razvoj sklicevalnih avtomatizmov v prvem slovenskem dnevniku 11 Dejansko stanje v prvem trajnem časopisu pa je siromašnejše, saj Bleiweis uporablja le glagola naznaniti in povedati, kljub zgledom pri Cigaletu, ki se nanašajo prav na časopisna besedila: za podatek o viru informacije es wird von Rom gemeldet predlaga iz Rima je prišlo poročilo, iz Rima poročajo (poudarila M. K. G.). Šele po začetku izhajanja SN se tudi v KRN pojavijo glagoli, ki ustrezajo nemškima berichten in melden, najprej pa se pojavi ustreznik nemškemu glagolu verbjfentlichen, tj. objaviti: »Tagblatt« je objavil novico, da je več katoliških starišev svoje otroke vpisalo vprotestanško šolo ... (KRN 1868, 345). 1.3 Slovenski narod (SN) 1.3.1 SN 1868-1872 Od leta 1868 do 1872 je SN izhajal trikrat tedensko. Glede sklicevanja na tuje besedilo je v teh letih izhajal iz tradicije KRN, saj je za enako okoliščino, tj. navajanje vira informacije, uporabljal številne glagole: ob glagolih, ki sojih imele na tem mestu KRN, je uporabljal še nekaj novih: brzojavljati, izjavljati, izreči, javljati, klicati, misliti, meniti, nasvetovati, oglašati, poročati, razvedeti, videti, telegrafovati, tako da se je bilo glagolov še več, torej na njihovo rabo ni vplival najpomembnejši stilotvomih dejavnik: enaka, podobna, ponavljajoča se oko¬ liščina. Vendar pa je v prvih treh letih izhajanja SN »dohitel« izrazno bogastvo nemškega glagola in v poročevalna besedila na mesto podatka, da je sporočilo posredoval kdo drug, uvedel glagole, ki so poimenovali dejanja novih tehnoloških odkritij pri prenašanju informacij ( brzojavljati, telegrafirati ), natančneje izražali način sporočanja človekovih misli ( izreči, izjavljati, misliti, meniti ) ali opisali uradnost tega sporočanja (javljati, poročati). Pojav je v teoriji knjižnega jezika poimenovan intelektualizacija, tj. prilagajanje jezika temu, da so njegova jezikovna sredstva določna, natančna, po potrebi abstraktna, sposobna izražati povezanost in zapletenost mišljenja (Havranek 1932: 45). Intelektualizacija je ena najznačilnejših črt knjižnega jezika in je naraščala enakomerno z razvojem knjižnega jezika, predvsem z razvojem strokovnega jezika, tako da je družbeno povezana z znanstveno in tehnično revolucijo (Buzassyova 1989: 136). Kaže se ne samo v abstraktnem besedju, ampak tudi v zapletenejših skladenjskih strukturah. Ko seje slovenski knjižni jezik izpopolnjeval za nove poimenovalne potrebe, je to nalogo velikokrat izpolnil tako, da si je izraz za abstraktno rabo izposodil, kar je vidno tudi iz seznama glagolov (številnejši zgledi so navedeni pri Kalin Golob (1998: 120-123)) pri navajanju vira informacije: 12 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 1, januar-marec 1 . brati: G. France Levstik, sloveči slovenski pisatelj, dozdaj kontrolni urednik pri prevajanji državnega zakonika na Dunaji, je imenovan, kakor v uradni »Wiener Zeitung« beremo, za skriptorja na ljubljanski biblioteki. (SN 1872, 3. 9., 3) 2. brzojaviti: Iz Dalmacije se brzojavlja, da se uporniki bolj in bolj vračajo k pokorščini. (SN 1869, 28. 12., 1) 3. čuti: Dr. Toman je, kakor čujemo iz najzaneslivejšega vira iz Dunaja, še vedno jako nevarno bolan. (SN 1870, 23. 6., 3) 4. govoriti: Govori se, da bo vlada in vladna stranka vse svoje žile napela, da bo kraljev sprejem čem sijajniji, čem slovesniji. (SN 1869, 9. L, 3) 5. izjavljati: Baron Prandan, znani hrvatski poslanec, ki je v zadnjem saboru največ zaslug si pridobil za pomirjenje hrvatskih strank, izjavlja v »N. fr. Pr.«, da so poročila tega in drugih listov rekoča, da hoče Prandau delati za odcepljenje Slavonije od Hrvatske ali na razkosavanje troedine kraljevine, izmišljena. (SN 1872, 10. 10., 3) 6. izreči: Ogersko ministerstvo je izreklo, da ono ne bo izdelovalo osnovne postave o narodnosti... (SN 1868. 13. 10., 4) 7. izvedeti: Iz zanesljivega vira sem izvedel, da je pri prošlem zasedanji kranjskega zbora ... (SN 1869, 14. L, 3) 8. javljati: »Journ. de Pariš« javlja, da je Rusija vprašala dunajski kabinet, pod katerimi pogoji bi on hotel ostati neutralen, ko bi se primerila vstaja na istoku. (SN 1868, 9. 4.. 4) 9. klicati: ... »Torej tudi v Rimu se Slovanje nazaj postavljajo«, kliče to poročevaje dunajska »Zkft.« (SN 1869, 13. 2., 4) 10. kričati: »Tagblatt« dalje kriči: /"citat"/ (SN 1869, 1) 11. misliti: Sploh se misli, da Turčiji daje pogum Francoska in Anglija. (SN 1869, 11. 2., 4) 12. meniti: Češke novine menijo, da ... (SN 1871, 2. 5., 3); Drugi »zmerni« list »Čas« meni, da ... (SN 1872, 27. L, 3) 13. nasvetovati: Časopis svoboda nasvetuje, naj se ustanovi društvo, ki bode podpiralo tiste narodnjake, ki so zarad političnega delovanja ob kruh prišli. (SN 1869, 14. 12., 2) 14. naznaniti/naznanjati: Telegrami iz Prage naznanjajo, da se bodo na Češkem za veliko posestvo v kratkem razpisale nove neposredne volitve v državni zbor ... (SN 1871, 14. L, 2) 15. objavljati: »Politik« objavlja, da češki narod s pravimi fevdalci ne bode imel nič opraviti... (SN 1869, 19. 10., 3) 16. oglaševati: Tako je uradni list te dni oglasil, daje romunski narodni vodja Babes mahoma in brez službenih razlogov iz službe predsednika pri krajevnem svetovalstvu izpuščen. (SN 1869, 3. 4., 3) 17. pisati: Zmaga v Algeriji, ki so jo pridobili Francozi čez Arabce, imajo, kakor piše nek francoski časnik, svojim novim Chassepot-puškam posebno pripisovati. (SN 1869, 13. 2., 4) 18. po + vir + (biti): Po poročilih iz Laške namerava Garibaldi zapustiti Kaprero in se napoti v Sicilijo. (SN 1868, 9. 4., 2) Monika Kalin Golob, Razvoj sklicevalnih avtomatizmov v prvem slovenskem dnevniku 13 19. poročati: Kakor poroča »Pest. Corr.« se bo izročila knjiga 24. ali 25. t. m. (SN 1868, 21. 11., 3); Minister Giskra sije, kakor »Vaterland« poroča, pridržal stol c. kr. namestništva Štajerske. (SN 1869, 14. 12., 2) 20. poročiti: Samo en oddelek je še zvest, a tudi tega oddelka glavar je poročil, da se ne bode mogel dolgo držati, ker ga uporniki že od vseh strani obdajajo. (SN 1871, 14. L, 3) 21. povedati: Že zadnjič smo povedali, da ... (SN 1869, 2. 3., 1869) 22. praviti: Tudi zdanje učenje ruskega jezika - pravi Pokrok - bode zanimalo raškega carja ... (SN 1972, 1. 10., 3) 23. priobčiti: Danes je državna »Wiener-Zeitung« v uradnem predalu priobčila njegovo preslavno ime: Dr. Ernest Gnad es zove vaš deželni š. nadzornik. (SN 1869, 24. 12., 2) 24. pripovedovati: Podučeni krogi v Parizu pripovedujejo, da ... (SN 1869, 14. L, 4); Turško pobarvan telegram iz Carigrada pripoveduje, da ... (SN 1869, 14. L, 4) 25. razglašati: Uradni dunajski časopis razglaša, da je cesar potrdil postavo, po kateri se smejo obstoječi neposredni in posredni davki s prikladami vred po dosedanjih davkarskih postavah pobirati še do konca junija meseca. (SN 1868, 4.4., 4) 26. razvedeti: /.../ Po teh krogih seje razvedelo neprijetno poročilo o nekih skupnih vajah na morji. (SN 1868, 23. 4., 4) 27. reči: »Wien. Ztg. je rekla, da ni nič res, kar se je po časnikih bralo o iskanji po ministerskem predsedniku ... (SN 1968, 8. 4., 3) 28. slišati: Iz Rima se sliši, da bodo 16. ali 17. t. m. proklamirali dogmo o papeževi nezmetljivosti. (SN 1870, 12. 7., 3) 28. telegrafovati/telegrafirati: Iz Lvova se v »N. fr. P.« telegrafira, da se v Rusinskem gledališči, ktero je letos od deželnega zaklada dobilo pomoč 3000 gld., pokazujejo rasoljubne tendence. (SN 1869, 18. 12., 2) 30. trditi: Diplomatične vesti iz Pariza vsemu mirnemu prerokovanju navkljub trdijo, da... (SN 1868, 23. 4., 4) 31. videti: Prusi sami so v skrbeh, kakor je iz poročil videti. (SN 1870, 31. 12., 3); 32. znano biti: Znano je, da je slovenska okolica tržaškega mesta pri ministerstvu vložila prošnjo, da se loči od Trsta. (SN 1869, 9. L, 1) 33. zvedeti: Iz Novega mesta zvemo, da si nemškutarji prav zares prizadevajo ... (SN 1870, 23. 6., 3) Nekajkrat se je pojavil ljudski frazeologem glas je počil: Te dni je bil počil glas, da se Rusija z veliko hitrostjo oborožuje (SN 1870, 6. 10., 3). Skladenjske strukture, ki so se ustalile v Bleiweisovih Novicah, so se ohranile tudi v Slovenskem narodu, pogostnost posameznih glagolov za navajajanje vira informacije pa se je spremenila; ob glagolu pisati se je enako pogosto pojavljal glagol poročati. Zdi se, kot da seje hkrati z začetki poročevalstva začel uporabljati tudi glagol, ki poimenuje to dejavnost. 14 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 1, januar-marec 1.3.1.1 Glagol poročati Kot je bilo že prikazano, se je glagol v nemško-slovenskih in sloven- sko-nemških slovarjih pojavil 35 let prej, predenje postal splošno rabljena beseda za izražanje stvarnega, objektivnega prenosa informacije. Pleteršnik (1895) glagol označuje z nk n in navaja Murkov slovar 12 (1832-33), kije za slovensko poročati, poročiti navedel nemški ustreznici berrichten in referieren. Kot je razvidno iz preglednice, je glagol poročati naveden tudi v vseh kasnejših slovarjih 19. stoletja. Kljub temu pa se je glagol poročati pojavil v slovenskem časopisju precej pozno, pred njim sta se pojavila samostalnika poročevalec in poročilo, in sicer v Levstiko¬ vih poročilih v Napreju, 13 ki so v bistvu zapisniki s sej deželnega zbora, in drugih besedilih (predvsem še v zapisnikih s sej poslanske zbornice na Dunaju, ki jih je Levstik prevajal iz nemščine) rubrike Važnejše dogodbe. Samostalnik poročevalec je Levstik uporabljal v pomenu poslanec, ki poroča o kaki zadevi, javno v deželnem zboru, poslanski zbornici : Posl. Mende, poročevalec prosilnega odbora, oznanja, da je srenjsko svetovalstvo dunajskega mesta podalo prošnjo ... (N 244), poročilo pa v dveh pomenih: 1) v današnjem: kar seznanja koga, navadno uradno, z določenim dogajanjem, stanjem, brez osebnih pojasnil, pripomb (SSKJ): Ruska poročila pripovedujejo, da je na meji ... (N 47); Posl. dr. Aichenehh pa je svetoval, naj se odborovo poročilo odloži ... (N 305); 2) v pomenu, ki ga ima danes samostalnik sporočilo: Plačilo za poročila po telegrafu mislijo še bolj ponižati... (N 233). Kasneje je Levstik uporabil tudi glagol poročiti, in sicer skladno z rabo samostalnika poročilo v obeh pomenih: 1) v današnjem pomenu glagola poročati', /.../torej naj odbor precej zdaj poroči o Rogavskem (N 305) in 2) za pomen današnjega sporočiti: Potem nasvetuje prvosednik, naj zbornica naroči odboru, da se posvetuje in potem poroči, kaj bode mislil o tem ... (N 305). Zapisal pa je tudi današnjo obliko, tj. poročati, in sicer v že navedeni vesti (N 198) in v poročilu z 12. seje poslanske zbornice: Dr. van der Strass poroča o prošnji Marjana Langreviča, naj bi zbornica kmalo opravila pri vladi, da bi smel iti na Svajcarsko, in pripoveduje, da... (N 244). Primer tudi tu kaže »Levstika literata« (Korošec 1981: 368), ki se izogiba ponavljanju iste besede in išče sinonime {poroča - pripoveduje). V Bleiweisovih Novicah se je pojavil samostalnik sporočilo, v pomenu, ki ga ima danes poročilo : Potem je bral tajnik gosp. A. Praprotnik letno sporočilo (KRN 1867, 8); Grof Anton Auersperg, ki je bil tukaj poročevalec o tej osnovi, je neki za tega del tako hud, da se brani prevzeti vdrugo sporočilo (KRN 1867,415); - in po časnikih je počil glas, da je minister grofTaafe na to policijsko sporočilo, ktero 11 »Ta kratica je zelo obširnega pomena in obsega vse knjištvo in posebno vse časopisje novejše dobe, kolikor ga ni s posebnimi kraticami omenjenega.« (Pleteršnik 1894: razlaga krajšav). 12 Izpiski iz tega slovarja so poglavitni del Miklošičevega slovarskega gradiva (Pleteršnik 1894: razlaga krajšav). 13 Natančno jih obravnava Korošec (1981), in sicer glede žanrske opredelitve in poročevalske frazeologije. Monika Kalin Golob, Razvoj sklicevalnih avtomatizmov v prvem slovenskem dnevniku 15 našteva 5 knezov (KRN 1868, 80), hkrati pa se je za isti pomen uporablja tudi poročilo: Poročilo, kako bi se osnoval osebni in plačilni status deželnih pomočnikov in deželnih naprav (KRN 1868, 340). Glagol poročati seje v KRN do nastopa SN uporabljal le v poročilih z različnih sej: Tajnik bode poročal o važnejših stvareh. (KRN 1867, 416); Za to izvoljeni odbor, ki bode zbornici poslancev poročal, se je razcepil (KRN 1867, 416); Tajnik dr. J. Bleiweis poroča najpred o nekaterih stvareh (1868, 79), ne pa na mestu podatka o viru informacije v vesteh, na takem mestu se je pojavila le oblika poročiti , v pomenu sporočiti'. Avstrijski generalkonsul v Trapezuntu (v turški Azii) je poročil dunajskemu ministerstvu kupčijstva, da ... (1868, 74) Zaradi tako redke, neustaljene in neizčiščene rabe v KRN je presenetljivo, da se je v Slovenskem narodu že v prvih številkah pojavil glagol poročati v današnjem pomenu in že po nekaj številkah postal ob glagolu pisati največkrat uporabljeni glagol v stavkih, ki so ubesedovali vir informacije, ter se postopoma ustalili v sklicevalnih avtomatizmih. Glagol poročati je 35 let živel v slovarjih kot ena izmed slovenskih ustreznic za nemški glagol berichten, vendar je v splošno rabo prišel šele v Slovenskem narodu zaradi potrebe po nevtralnem in natančnem poimenovanju rezultata poročevalstva kot dejavnosti, torej tistega, kar poročevalstvo kot dejavnost »dela«. Ob poročati so se z začetkom SN začele uporabljati še izposojenke javljati, objaviti, izjavljati (vse iz korena jav-) in so, zlasti sestavljenke, v slovenski knjižni jezik uvedene po hrvaškem ali ruskem zgledu (Snoj 1997: 197). Izposojenke predstavljajo drugo pot (ob tvorjenju lastnih besed), po kateri se je slovenski knjižni jezik prilagajal in razvijal v skladu s potrebami razvijajočega se družbenega življenja, novih strok, razvoja znanosti in publicistike. Zaradi vseslovanskega navdušenja in tekmovalnega odnosa do nemščine je slovenščina poimenovalne potrebe pogosto reševala z izposojanjem iz slovanskih jezikov, predvsem hrvaščine. 1.3.1.2 Glagol prinašati Ob glagolih rekanja, mišljenja in zaznavanja, ki so stali na mestu sklicevalnih avtomatizmov, se je v vesteh KRN, Napreja ter kasneje Slovenskega naroda in drugih dveh dnevnikov (Slovenec, Edinost) pojavljal glagol prinesti/prinašati z obvezno tožilniško vezavo. Prehodni glagol je imel predmetno dopolnilo, kije bilo poimenovanje vrste sporočila. Glagol prinesti/prinašati v tovrstnih zgledih najbolj ustreza določitvi opisnih ali fraznih glagolov, kijih Toporišič (1984: 292) uvršča v posebno skupino prehodnih glagolov, »ko glagol in predmet skupaj izražata nov pojem, ki se dostikrat da izraziti s samim glagolom: delati greh -» grešiti, gojiti čebele —> čebelariti, sestavljati pesmi —> pesnikovati« (Toporišič n. m.). V Bleivveisovih Novicah se ob tem glagolu pojavlja tudi prevzeti sinonim donašati: KRN: Iz Štajerskiga prinese »Volksbote« tole povestico, od katere pravi, daje gotova. (1852,100); Iz hrvaškega zbora donaša »Pozor« važno in vsemu slovanske¬ mu svetu važno novico, da ... (1865,430). 16 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 1, januar-marec NAPREJ: Petrograjski časniki so 17. decembra lanskega leta prinesli carjev odpis. (3). Pogosto se je glagol pojavljal v neodvisnem stavku; ob tem, da je uvajal informacijo o viru, se kaže v njegovi rabi tudi potreba, povezana z vedno večjo tekmovalnostjo med časopisi. Urednik je namreč navajal, od kod vse prihajajo novice, zato da bi pokazal, kako hitro in iz oddaljenih dobiva uredništvo novice, prek katerega posrednika itd., oz. je dajal tudi podatek o tem, da o čem ne poroča, ker o tem ni dosti novic: KRN: Poslednje novice, ki jih je prinesel Lloydov parobrod iz Carigrada, ne dajo veliko upanja. (1854, 8); Iz Čemegore se poslednje dni o vojskinih zadevah ni nič posebniga zvedilo. Tudi poslednji »Terž. časnik« od 7. t. m. nič novega ne prinese, kakor to, da... (1853,47). Podobno vlogo je imel glagol bringen tudi v nemškem LZtg., kjer je bil ob glagolih melden, mittheilen, schreiben in berichten eden pogostejših glagolov, s katerim so se sklicevali na vir: Der in Triest eingetroffene Lloyddampfer »Erzherzog Ferdinant Max« bringt Nachrichten aus Calcutta 8., Singapore 7., Wai, Batavia 27., Hong-Kong 29. April. (1863, 525); Die mit dem Lloyddampfer »Alfa« so eben eingetroffene Post aus der Larvante (Konstantinopel 1. Janner) bringt wenig Erhebliches. (1868, 34). Sodobna slovarska razlaga nemškega glagola bringen kaže, da je ta glagol v tretjem pomenu sinonim za verofentlichen, tako nemško-slovenski slovar (Debenjak 1994) navaja (poudarila M. K. G.): bringen (brachte, gebracht) 1. prinesti, prinašati, (wegč) odnašati, odnesti; einen Menschen, Wagen: pripeljati (weg) odpeljati, ins Krankenhaus, an einen Ort: spraviti, das Essen auf den Tisch: postaviti 2. (begleiten) pospremiti, premijah 3. (veroffentlichen) prinesti, prinašati 4. /.../ SSKJ pa pri glagolu prinesti navaja ta 3. pomen s kvalifikatorjem: nav. ekspr. prihajati h komu z namenom povedati mu kaj: prinašal jim je novice; prinašam ti njihove pozdrave / pogosto jim je prinašal podatke, obvestila jih obveščal, jim poročal II z objavo posredovati : časopis prinaša vrsto zanimivosti / revija prinaša članke z različnih področij v njej so objavljeni članki Na podlagi ugotovljenega lahko sklepamo, da je slovensko časopisje med glagole, prek katerih je poročalo o viru informacije, uvrstilo tudi frazni glagol prinašati kaj, za katerega lahko predvidevamo, da je živel kot (ljudski) frazeologem prinašam ti novice (= povedal ti bom, kaj je novega ) v vsakdanjem govornem sporočanju. Od tod se je prenesel v časopisje, kjer je bil tako pogost najbrž tudi zaradi nemškega glagola bringen, kije prav tako uvajal vir informacije. V Slovenskem narodu seje glagol prinesti/prinašati ohranil vse do konca stoletja, vendar njegova pogostnost upada. V primerjavi z glagoli rekanja in mišljenja ter pisanja in sporočanja (Toporišič 1982: 273-274), ki so še danes na mestu sklicevalnih avtomatizmov, npr, poročati, pisati, objaviti, meniti, in ki dopolnila ne potrebujejo, dvobesedna glagolska besedna zveza nasprotuje načelu gospodar- Monika Kalin Golob, Razvoj sklicevalnih avtomatizmov v prvem slovenskem dnevniku 17 nosti. Tako je zaradi časovne stiske (objektivni stilotvomi dejavnik), ki povzroča jezikovno gospodarnost, poročevalstvo v sklicevalnih avtomatizmih izbralo in ustalilo glagole, ki so bili samozadostni, torej dopolnila niso potrebovali. 1.3.1.3 Glagol prihajati Ob glagolu bringen ima v nemškem LZtg. posebno vlogo tudi glagol kommerv. Aus Frankreich kommen Nachrichten iiber wiederholte Unruchen wegen ... (LZtg. 1868, 521). Kot prihajati gaje nekajkrat uporabil tudi SN: Iz Spanjskega prihaja vazna politična novica ... (SN 1870, 31. 12., 3); Iz Carigrada prihajajo zelo zanimive vesti o panslavizmu pod glavarstvom turškega sultana. (SN 1873, 11. 12., 1). Raba tega glagola je povezana s prvotnim, najpogostejšim načinom posredovanja novosti, pismom, kar še danes potrjuje razlaga 3. pomena glagola prihajati v SSKJ (poudarila M. K. G.): .v prevozom, prenosom začenjati biti pri naslovljencu, v naslovnem kraju: oprema za novo tovarno že prihaja; pisma redno prihajajo; prva solata že prihaja na trg /.../. Toporišič (1982,274) ga navaja med t. i. glagoli sporočanja: prišla/dospela je novica. Poročevalstvo 19. stoletja gaje do konca stoletja uporabljalo le izjemoma, prav tako redek je tudi v sodobnem: *Iz Kitajske prihajajo zaskrbljujoče vesti. Tako v preteklem stoletju kot tudi v sodobnosti se uporablja predvsem takrat, ko poročevalec vrednoti sporočeno vest tako, da s prilastkom k samostalniku, ki poimenuje vrsto besedila, pove, kakšno to besedilo je: prihaja važna politična novica, prihajajo zelo zanimive vesti. 1.3.2 SN - dnevnik 1.3.2.1 Glagoli na mestu sklicevalnih avtomatizmov V skladu s trditvijo, da je razvoj slovenskega poročevalskega stila vezan na slovenski dnevniški tisk, bi bilo pričakovati, da se je po 1. 1873, ko je Slovenski narod postal dnevnik, število glagolov na mestu podatkov o viru informacije zmanjšalo in da so se postopoma izoblikovali sklicevalni avtomatizmi. Gradivo kaže, da že v prvih dnevniških številkah na mestu sklicevalnih avtomatizmov ni več glagolov klicati, kričati , 14 nasvetovati, razvedeti, slišati, videti. Ljudski frazeologem glas je počil se je kot nadaljevanje tradicije še zapisal tudi v dnevniku: V pruskih listih je počil glas, da bode minister Roon še v jeseni odstopil ... (SN 1873. 6. 5., 2), do konca prvega leta dnevniškega izhajanja pa se kot številni drugi glagoli tudi ta frazeologem ne pojavlja več, tako da se seznam glagolov na mestu sklicevalnih avtomatizmov precej skrajša: 1. čuti: Iz Kartagene se čujejo zopet nova poročila, ki... (13. 12., 2); 2. javljati: Iz Srbije se javlja, da ... (13. 12., 3); »Nar. Novine« javljajo, da ... (23. 12., 3) 14 Glagola kričati in klicati se v dnevniku pojavljata v posebni vlogi, na mestu t. i. aktualiziranih sklicevalnih avtomatizmov (Kalin Golob 1998: 210-213). 18 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 1, januar-marec 3. meniti, misliti: »P. L.« misli, da bo najbrž celo ministerstvo odstopilo. (27. 11., 2) 4. naznanjati: »Laibacher Zeitung« št. 131 v svojem dopisu naznanja, da se dobi pisarska služba ... (27. 10., 4) 5. objaviti/objavljati: Nemška »Germania« objavlja dve pismi, ki... (11. 12., 1); 6. pisati: Kakor »Univers« piše, se v jugu podpisuje peticija... (16.11., 2); Listi so pisali, da ... (13. 12., 2); Iz Ptuja se piše 20. decembra: ... (23. 12., 3); Piše se nam: ... (23. 12., 3); Živinska kuga v ptujskem kraji - kakor se nam piše - še zmirom hudo razsaja. (23. 12., 3) 7. po + vir + (biti): Hrvatski deželni zbor se bode po »P. L« 25. avgusta zbral. (1. 8., 1) 8. poročati: Italijanska »Gazetta del popolo« poroča, da ... (27. 11., 2); Češko zavarovalno banko »Veltava« je, kakor »Pokrok poroča«, vlada razpustila ... (13. 12., 2); Poroča se nam, da bode g. Ivan Vilhar ... (23. 12., 3); 9. praviti: »Politik« pravi z vso pravico, da ... (4. 11., 1) 10. pripovedovati: Ogerski »P. L.« pripoveduje, daje bankno vprašanje... (16.11., 2); Dunajski »Vaterland« in praški »N. Listv« vesta pripovedovati, da so v višjih krogih ... (11. 12., 2); 11. telegrafovati: Karlisti sami so pred nekoliko dnevi telegrafovali po svetu, da ... (14. 11., 3) 12. trditi: V diplomatičnih krogih v Carigradu se zdaj trdi, da ... (14. 1 L, 3) Največkrat sta se uporabljala glagola pisati in poročati, konec sedemdesetih let (1879) pa pogosteje tudi glagol javiti. Kot ugotavlja že Breznik (1967), je med Jurčičevim urejevanjem SN (1871-1881) prišlo v časopisje zelo veliko srbo¬ hrvatizmov, ki jih je kasneje Tavčar večinoma opustil oz. poslovenil. Javiti se je pojavil že med Tomšičevim uredništvom (1868), vendar se prav med Jurčičevim začne pojavljati približno enako pogosto kot pisati in poročati. Zaradi svojega pomena, ki izraža bistvo poročevalske dejavnosti ( uradno prenašanje informacij), je obstal vse do konca 19. in tudi še v 20. stoletje, kljub temu da je slovenščina imela za enak pomen glagol poročati. Razlog za to na prvi pogled odvečno sinonimnost, ki je v nasprotju z načelom gospodarnosti, je treba iskati v nemščini, ki je še vedno delovala kot zgled; kljub izrazito nenaklonjenemu odnosu slovenskih piscev do nje je spodbujala razvijanje izraznih sposobnosti slovenščine v smislu tekmovalnosti: za gl. berichten je slovenščina začela uporabljati gl. poročati, za nemški melden pa je iz številnih slovarskih predlogov zaradi pomenske ustreznosti izbrala izposojenko javiti/javljati. Šele proti koncu stoletja se je začel pojavljati nedovršni glagol sporočati kot sinonim glagolu javljati oz. poročati, vendar seje po 1. 1900 na mestu sklicevalnega avtomatizma ustalila raba dovršnega sporočiti (SSKJ: delati, da kdo kaj izve, se s čim seznani ): »Politik« sporoča, da se je vrnil grofThun z avdijence (1898, 5. 10., 2); Lord Roberts je sporočil 16. t. m. iz Pretorije:... (1900, 20. 6., 2). V novo stoletje je slovenski knjižni jezik tako vstopil kar s tremi glagoli, pomensko povezanimi z dejavnostjo, ki temelji na informativni vlogi: poročati, javljati, sporočati. Vsi trije so se razvili prav v poročevalnih besedilih Slovenskega naroda. Monika Kalin Golob, Razvoj sklicevalnih avtomatizmov v prvem slovenskem dnevniku 19 Drugi glagoli v sklicevalnih avtomatizmih so glede na leto 1873 do 1. 1900 skorajda nespremenjen: telegrafovati se zamenjuje z brzojavljati: h Pemambuke v severni Braziliji se brzojavlja, da je v konfederativni država Buenos-Ayres vzdignil se upor. (SN 1874, 6. 10., 3), po 1. 1875 se zopet pojavlja glagol govoriti-. 1. Govori se, da bode »Vaterland« odslej drugo politiko nastopil. (SN 1875, 5. 2., 2 ); 2. O tem so »Nov.« v 3. listu 20. jan. 1.1. govorile ... (SN 1875, 5. 2., 2). Vendar pa seje njegova raba ustalila v tem smislu, da seje uporabljal le, kadar vir ni bil izrecno imenovan (1), se pravi, kadar ga pisec ni želel ali mogel imenovati, pojavljal se je torej kot deagentna konstrukcija s splošnim vršilcem dejanja: govori se. V 80. letih, predvsem pa v drugi polovici 90. let (izpisi iz gradiva kažejo na leto 1896) seje v sklicevalnih avtomatizmih zelo pogosto uporabljal glagol prijaviti kot sinonim besedi objaviti. Glede na to, da se je prijaviti v 90. letih pojavljal v telegramih iz Dunaja, lahko sklepamo, da gre za vpliv nemškega glagola anmelden: Uradni list prijavlja danes cesarski patent... (SN 1896, 1. 7., 3); »Fremdblatt« prijavlja danes veleoficijozen članek, v katerem /.../ pravi: ...(SN 1896, 1. 7., 3); Uradni list prijavlja imenovanje dvornega svetnika ...(SN 1896, 1. 7., 3); Uradni list prijavlja danes naznanilo, da ... (SN 1896, 1. 7., 3); Bohemija prijavlja oficiozen članek, kateri ... (SN 1898, 7. L, 3); »Wiener Ztg.« prijavlja umirovljenje sekcijskega šefa ... (SN 1899, 20. 6., 3); Dr. Herold prijavlja v »Nar. Listih« odprto pismo na višjesodnega predsednika ... (SN 1900, 30. 11., 3). Prav tako v 90. letih seje v SN pojavila prevzeta zveza glasom + vir (*glasom poročil), ki soobstaja s sicer pogostejšo slovensko zvezo po + vir: Glasom teh - ne preveč verodostojnih poročil - namerja Rusija nastaniti vojaške sile ... (SN 1892, 21. 3., 2). Precej pogostejša pa je bila konec 90. let v Slovencu in Edinosti in je skoraj popolnoma izpodrinila domačo predložno zvezo. Razen teh sprememb pa je konec stoletja seznam glagolov enak kot leta 1873. To bi smeli razumeti kot potrditev teze, da je na izoblikovanje posebnosti poročevalskih besedil vplivalo dnevniško izhajanje Slovenskega naroda, ki je povzročilo, da se je v sklicevalnih avtomatizmih zaradi enake, ponavljajoče se, podobne okoliščine iz množice glagolov ustalilo v slovenskih poročevalnih besedilih le nekaj. Izpisi iz leta 1899 v poročevalnih rubrikah kažejo glede sklicevalnih avtomatizmov naslednje stanje: 1. čuti: Kakor čujemo, je »Zadruga za zgradbo dirkališča« opustila za letos ... (5. 2., 3) 2. govoriti: Sedaj se govori, da prevzame vojni portfelj sam Weldeck-Rousseau ... ( 20 . 6 ., 2 ); 3. javljati: Iz Londona javljajo, da so dobile ženske pravico, biti izvoljene za občinske svetnice. (20. 6., 3); Kakor javljajo z Dunaja, seje nedavno zastrupila prodajalka Ela Wanek s ciankalijem. (29. 8., 3) 4. misliti, meniti: Gazeta narodova meni, da bodo imela ... (12. L, 2) 20 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 1, januar-marec 5. naznanjati: C. kr. poštni urad 1 v Ljubljani naznanja:... (7. 4., 3) 6. objavljati: »Slavische Echo« na Dunaju objavlja uvoden članek /.../, ki... (16. 5., 2) 7. pisati: »Novoje Vremnja« piše, da se za Poljake ... (4. L, 2); Iz Smartna pri Litiji se nam piše: ... (4. L, 3); Zato je treba - piše »Gegenvart - vsekakor zabraniti... (29. 8., 1) 8. po + vir: Po poročilih razmere na Filipinih dobro poznavaječih ljudij se gode ondu stašne reči. (4. L, 3) 9. poročati: Iz Manile poročajo:... (4. L, 2); O umoru, ki seje zgodil v Budimpešti na starega leta dan, se poroča ... (4. L, 3); Tekom letošnjega leta vršil se bo tukaj, kakor poroča »Osservatore Romano«, koncilij amerikanskih škofov. (12. L, 3); Kakor se poroča iz Brna, počila je ondi glavna cev vodne napeljave. (20. 6., 3) 10. praviti: S tem je postal - pravita »Bohemia« in »Ostdeutsche Rundschau« - izdajalec! (22. 3., 2) 11. prijavljati: »Wiener Ztg.« prijavlja umirovljenje sekcijskega šefa ... (20. 6., 3) 12. pripovedovati: Quesnay de Beaurepaire pripoveduje v listu »Echo de Pariš«, da ... (4. 2., 2) 13. trditi: »Journal« trdi, da se mej listinami ...(28. 2., 2) Najpogosteje se uporabljata poročati in pisati, sledi javljati. Dnevniško izhajanje je na eni strani v sklicevalnih avtomatizmih ustalilo najbolj pogosto uporabljane glagole, ki so ubesedovali pot informacije od prvotnega vira do novinarja, in sicer po obeh prenosnikih: a) govomo-slušnem: čuti, govoriti, praviti, pripovedovati b) pisno-vidnem: pisati Na drugi strani pa je pomnožilo oziroma izoblikovalo glagole, ki so v neposredni zvezi s poročevalstvom kot dejavnostjo, v sklicevalnih avtomatizmih se začnejo uporabljati glagoli, ki to dejavnost poimenujejo: javljati, poročati, objavljati. Monika Kalin Golob, Razvoj sklicevalnih avtomatizmov v prvem slovenskem dnevniku 21 1.3.2.2 Skladenjski vzorci sklicavelnih avtomatizmov Skladenjski vzorci se od Bleiweisovih Novic niso spremenili, ne pojavlja pa se več tako pogosto sklicevalni avtomatizem v neodvisnem stavku. 1. Sklicevalni avtomatizem kot glavni stavek: XY piše, poroča, javlja, pripoveduje, trdi, da p: »Agence Havas« poroča iz Biaritza, da je mnogo srbskih liberalcev in naprednjakov pozvalo kraljico Natalijo, naj se zopet vme v Beligrad. (SN 1892, 3). Možna je tudi oblika s prostim morfemom se, kadar vir informacije ni izrecno imenovan: Piše, poroča, javlja se, da p. Predvsem v tej, deagentni obliki se pojavljata glagola, ki izhajata iz vsakdanje, nejavne govorne okoliščine: Govori se, da p\ Čuje 16 se, da p. Zanimivo je, da se je uporabljal glagol čuti, medtem ko se slišati skorajda ne pojavlja, očitno je v primerjavi s čuti deloval pogovorno, morda prav zaradi dejstva, da so ga - in ga še danes - uporabljali v tipično neknjižnih oko¬ liščinah, pri širjenju (nepreverjenih) govoric ( A si že slišal, da... ?) V zvezi z glagolom pisati se avtomatizira zveza Iz + kraj + pisati, da p (prim. točka 2): Iz Srbije se javlja, da ... (SN 1873, 13. 12., 3); Iz Manile javljajo, da je položaj v Iboli skrajno kritičen. (SN 1899,4. 1., 2). Kadar se poročevalec sklicuje na lastno poročanje, se ob 3. os. mn. ali ed. pojavlja tudi 1. os. mn. Tovrstno sklicevanje se pojavi že zelo zgodaj in je ubesedeno v nekaj avtomatizmih, ki so glavni ali odvisni stavki: - sprva zelo pogosto v zvezi ob svojem času : GLAVNI STAVEK: Ob svojem času smo poročali... (SN 1868); Poročali smo ob svojem času, da so ... (SN 1877, 23. L, 4); 15 Druga dva dnevnika sta namesto predložne zveze po xy uporabljala ob koncu stoletja neslovensko glasom xy. 16 Zelo redki so primeri, ko se čuje uporablja v odvisniku: Kakor čujemo je... (SN 1898, 5. 1., 4) 22 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 1, januar-marec ODVISNI STAVEK: Tržaškemu političnemu društvu »Edinost«, ktero je, kakor smo ob svojem času v »Sl. Nar.« poročali, izrazilo cesaju svojo žalost... (SN 1878, 2. 1., 3). - v 80. letih to zvezo zamenja nedavno + glagol rekanja v 1. os. mn. oz. samo glagol rekanja v 1. os. mn: GLAVNI STAVEK: Nedavno smo poročali, da... (SN 1885, 9. 7., 2); Nedavno smo bili povedali, daje ... (SN 1886, 16. 8., 1); Poročali smo, da ... (SN 1885, 26. 5., 3); Povedali smo že, da ... (SN 1887, 15. 2., 3); Javili smo že, da ... (SN 1892, 30.7., 2); Poročali smo te dni, da si je mesar Trškan končal življenje in to radi denarnih zadreg. (SN 1898, 29. L, 3); STAVČNI PRILASTEK ali ODVISNI STAVEK: /.../ članek, o katerem smo poročali včeraj,... (SN 1892,4. 2., 3); Kakor smo že včeraj javili,... (SN 1892, 6. 5., 2). 2. Sklicevalni avtomatizem kot spremni stavek: Iz Kraja se piše: p / se piše, da P V tovrstnem avtomati z rnu so v SN sprva uporabljali predvsem glagol pisati. Najpogosteje je nastopal v sklicevalnih avtomatizmih rubrike Domače stvari (po 1895. Dnevne vesti). Rubrika je vsebovala veliko krajših dopisov iz slovenskih krajev. Zgledi iz leta 1873 (SN): L (Iz Ljutomera) nam eden tamošnjih dopisnikov piše: Mimo ljutomerske čitalnice 8. maja gredoči nemškutarji so godrnjali kakor polh v dupli... (14. 5., 3) v 2. (Iz Šoštanja) na slov. Štajerskem se nam piše 11. maja:... (14. 5., 3) 3. (Iz Gorice) piše »Soča«:... (22. 6., 3) 4. Iz Ljubljane nam lokalen dopisnik piše 21. jun.:... (22. 6., 3) 5. (Iz rogatske kopelji) se piše 18. t. m., da ... (22. 6., 3) Sklicevalni avtomatizem je ali spremni stavek, za dvopičjem sledi izvirno besedilo kot dobesedni navedek (1—4), ali glavni stavek (5). Avtomatiziran je podatek o kraju, ki nastopa kot predložna zveza iz + kraj na prvem mestu, in glagol pisati v 3. os. ed. (če je ob osebku - ta je bodisi poimenovanje dopisnika ali časopisa) oz. s prostim morfemom se (če je brez osebka). Glagol poimenuje dejansko dejavnost pri nastajanju besedila - pisati', nekdo je informacijo napisal in jo poslal po pošti. Pisma so imela že dolgo pred izoblikovanjem poročevalskih besedil določene in ustaljene zgradbene značilnosti, od katerih je za obravnavani sklicevalni avtomatizem pomembno navajanje kraja (in časa) pisanja. Dopisnik je namreč pismo začel ali končal s podatki: V + kraj + datum (V Ljubljani, 21. junija 1873). Urednik je te podatke uporabil na začetku besedila (vesti): Iz + kraj + glagol, ki poimenuje dejavnost dopisnika. Datum je bodisi del sklicevalnega avtomatizma ali pa je del izvirnega besedila, ki je navedeno za dvopičjem (zgled 1), v kasnejšem razvoju ostane avtomatiziran le kraj. Kasneje se v tem avtomatizmu začneta pojavljati še glagola poročati in javljati : Iz Šmartna pri Litiji se nam poroča: ... (SN 1873, 3); Iz Skadra v Albaniji se Monika Kalin Golob, Razvoj sklicevalnih avtomatizmov v prvem slovenskem dnevniku 23 poroča: ... (SN 1899, 4. L, 2); Iz Zemuna poročajo: ... (SN 1899, 28. 2., 3); Iz Celovca se nam javlja:... (SN 1898, 8. 4., 3). 3. Sklicevalni avtomatizem kot odvisni stavek: Kakor piše XY, je p. Tudi tu je glagol v 3. os. ed. in mn., če pa se poročevalec sklicuje na lastno besedilo, tudi 1. os. mn.: Kakor smo že brzojavno poročali, vršila se je ... (SN 1894, 9. 3., 2); Večinoma se v odvisniku pojavljajo le trije glagoli: poročati, javljati, pisati (navedeni so po pogostnosti). Vse do konca stoletja je veznik kakor, ne pa njegova, danes predvsem knjižna 17 in v sodobnih sklicevalnih avtomatizmih ustaljena različica kot. Nemško-slovenski slovatji 19. stoletja so za nemški wie navajali le kakor, samo Cigale (1860) navaja kot (ob ko, kakor, kadar ...) za nemški als. Slovensko-nemški imajo za iztočnico le kakor, šele Pleteršnikov slovar ima v iztočnici tudi veznik kot. Označuje ga kot gorenjsko in novoknjižno besedo, torej je prišla v knjižni jezik v drugi polovici 19. stoletja, vendar ne v sklicevalne avtomatizme. Dnevniško izhajanje je povzročilo, da so se v tem odvisniku ustalili predvsem trije poročevalno dejavnost izražajoči glagoli in ga ustalili v največkrat uporabljani sklicevalni avtomatizem. Zaradi jezikovnokultumih prizadevanj v 20. stoletju na mestu sklicevalnega avtomatizma danes ni več prevzetega glagola javiti, veznik kot je nadomestil kakor - oboje je del razvoja knjižnega jezika, zato lahko ugoto¬ vimo, da je prvi slovenski dnevnik SN pod vplivom objektivnega stilotvornega dejavnika, tj. enake, podobne, ponavljajoče se okoliščine (vsak dan znova ob dogodku/stanju, sporočiti, da je ta D/S posredoval kdo drug), izoblikoval pravi poročevalski sklicevalni avtomatizem: Kakor poroča/piše XY... Ta avtomatizem je stal bodisi na prvem mestu pred glavnim stavkom ali pa je poročevalec neavtorsko besedilo prekinil in vanj vrinil sklicevalni avtomatizem, mejo je zaznamoval s pomišljajema oz. (redkeje) vejicama. 4. Sklicevalni avtomatizem kot neodvisni stavek: Po xy je p. Tako navajanje vira je - enako kot v KRN - običajno predvsem pri predložni zvezi po + vir + biti in ko pisec uporablja glagole prijaviti/objaviti in tisto, kar je običajno ubesedeno v odvisnem stavku, navedejo v novi povedi. Glede na stanje v KRN je v SN ta sklicevalni avtomatizem precej manj pogost, njegova raba peša, kar je v skladu s sodobno razmeroma redko rabo, npr. *Po poročilih XY se razmere v K umirjajo. 5. Sklicevalni avtomatizem kot medstava: p - (kakor)poroča -p Tudi ta sklicevalni avtomatizem je glede na KRN manj pogost, medstava je lahko odvisni »kakor-stavek« ali kak drug sklicevalni avtomatizem, od dragega besedila je zaznamovan z vejicama ali pomišljajema: Vojaški zdravniki izstopili so — kakor poroča »Gr. Tp.« —po višjem naročilu ... (SN 1892,29. 3., 3); Zato je treba -piše »Gegenvart - vsekakor zabraniti... (SN 1899, 29. 8., 1). 17 Slovenska slovnica (Toporišič 1984: 384) o primerjalnih veznikih: »Nekako enakovredna sta kot in kakor, le daje kot bolj samo knjižen, ko je njuna pogovorna inačica.« (Poudarila M. K. G.) 24 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 1, januar-marec Kot ugotavlja Korošec (1981: 365), se sklicevalni avtomatizem v sodobnem poročevalstvu ubeseduje z nekaj glagoli: X je povedal, dejal, izjavil...; -Agencija X poroča, je sporočila ...; - Časopis X piše; - Krogi X (npr. ki so blizu vladi) pravijo- IzX (npr. dobro obveščenih) krogov se je izvedelo ... Po pregledanem časopisnem gradivu slovenskih časopisov v drugi polovici (predvsem zadnji tretjini) preteklega stoletja lahko ugotovimo, daje eden prvih avtomatizmov, ki se pojavljajo v dnevnem časopisju kot rezultat objektivnega stilotvomega dejavnika, prav sklicevalni avtomatizem. Že KRN kot predhodnik slovenskega poročevalstva so v knjižnem jeziku izoblikovale in ustalile skladenjske vzorce ter bogatile izrazne možnosti slovenskega glagola, SN jih je v prvih treh letih izhajanja še pomnožil, po letu 1873 pa je v ustaljene skladenjske vzorce izbral le nekaj glagolov in jih uporabljal v nekaj sklicevalnih avtomatizmih. Prvi avtomatizirani sklicevalni avtomatizmi so se izoblikovali že kmalu, lahko rečemo, da že po prvem letu izhajanja SN, vendar pa so do konca stoletja nekatere okoliščine, predvsem pretirano prevzemanje iz slovanskih jezikov, motile premočrtnost razvoja, tako da so se včasih v sklicevalne avtomatizme vključevali glagoli zgolj zaradi vseslovan¬ skega navdušenja, ne pa zaradi delovanja kakega objektivnega stilotvomega dejavnika oz. poimenovalne potrebe knjižnega jezika (npr. med Jurčičevim uredništvom: XY navestuje, da; XY je priobčil, da; raba sam. izvjestje nam. poročilo). Kljub tem odklonom pa lahko zapišemo, daje šele dnevniško izhajanje vplivalo na ustaljevanje sklicevalnih avtomatizmov v poročevalnih besedilih drage polovice 19. stoletja. Zaradi dnevniškega izhajanja SN so se izoblikovali sklicevalni avtomatizmi, ki so z nekaj prilagoditvami v rabi še danes. Literatura Anton Breznik, 1967: O časnikarski slovenščini. Življenje besed. Ur. Jakob Šolar. Maribor. Klara BuzAssyova, 1986: Tendencia k intelektualizacii a niektore semanticke a štylisticke prostriedky jej uplatnovania. Textika a štylistika. Bratislava. Matej Cigale, 1860: Deutsch-slowenisches Wdrterbuch. I—II. Ljubljana: Anton Alois Wolf. Doris Debenjak, 1994: Veliki nemško-slovenski slovar. Elektronsi zapis. Ljubljana: DZS. Bohuslav Havranek, 1932: Ukoly spisovneho jazyka a jeho kultura. Spisovna čeština a jazykova kultura. Ur. Bohuslav Havranek in Miloš Weingard. Praga: Melantrich A. S. Anton Janežič, 1850: Popolni ročni slovar slovenskega in nemškega jezika. Nemško-slovenski del. Celovec: V založbi J. Sigmundove knjigamice. — 1851: Popolni ročni slovar slovenskega in nemškega jezika. Slovensko-nemški del. Celovec: V založbi J. Sigmundove knjigamice. — 1867: Deutsch-slowenisches Wdrterbuch jur Schule undHaus. Klagenfurt: Liegels Buchhandlung. — 1874: Slovensko-nemški slovar. Popravil in pomnožil Julij pl. Kleinmayr. Celovec. Monika Kalin Golob, 1998: Jezikovno-stilni razvoj v slovenskih poročevalnih besedilih do začetka 20. stoletja. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Doktorska disertacija. Josef Kek, 1834: Mali besednjak. Kleines Worterbuch. Ljubljana. Tomo Korošec, 1980: Medstava v luči besediloslovja in stilistike. Slavistična revija. 252-269. Monika Kalin Golob, Razvoj sklicevalnih avtomatizmov v prvem slovenskem dnevniku 25 — - 1981: O Levstikovem publicističnem jeziku v Napreju. Slavistična revija. 351-371. — 1991: Vzorci poročevalskih stopenj. Slavistična revija. 285-3000. — 1998: Stilistika slovenskega poročevalstva. Ljubljana: Kmečki glas. Tomo Korošec, Janez Dular, 1985: Slovenski jezik 4. Ljubljana. Maks Pleteršnik, 1894/95: Slovensko-nemški slovar. I—II. Ljubljana: Knezoškofijstvo. Slovar slovenskega knjižnega jezika I-V, 1970-1991. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Državna založba Slovenije. Marko Snoj, 1997: Slovenski etimološki slovar. Ljubljana: Mladinska knjiga. Jože Toporišič, 1974 (1967): Slovenski knjižni jezik 3. Maribor: Založba Obzorja. — 1982: Nova slovenska skladnja. Ljubljana: Državna založba Slovenije. — 1984 (1976): Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja. SUMMARY In the second half of the 19 th c. the Slo vene literary language underwent an intensive evolution, making adjustments to function in new areas that were emerging as a result of two important aspects of development: (1) the growth of mass media (vvritten joumalism and, vvithin it, written reporting); (2) the extensive progress made by Science and technical fields, setting in motion technological development while opening important linguistic questions concerning Slovene technical terminologies. The Slovene literary language was faced with new tasks, one of which was presented by the establishment of the first Slovene daily in 1873 ( Slovenski narod). It was necessary to make adjustments in language for the new, demanding task of informing the public on a day-to-day basis about the events that editors deemed interesting to the readership of a Slovene daily. Due to variegated social development, dynamic political life, and formation of new societies and association in the last third of the 19* c. the number of events to be reported was steadily increasing. Due to time and technical constraints, the need for brevity of texts, and due to competition, the first daily brought forth the first linguistic peculiarities of joumalistic reporting. The article presents the influence of this new function on the development of one of the stylistic elements. It analyzes the historical development of citation referentiality. From a host of verbs that were originally used as referential automatisms in Slovene newspapers prior to the publication of the first Slovene daily (Levstik’s Naprej , Bleiweis’ Kmetijske in rokodelske novice, and Slovenski narod in its first years, prior to becoming a daily) only a few of the most common verbs were preserved for use in Slovene joumalistic reporting. Meanwhile, new ones were introduced, which expressed the essence of joumalistic reporting as an activity based on objective information about events and situations accessible to human cognition and expected to be of importance and interest for the addressee. After reviewing the material from Slovene newspapers of the second half of the 19* c. one can conclude that one of the first automatisms found in the daily newspapers as a result of the objective style-defining factor, is the referential automatism. Kmetijske in rokodelske novice and Naprej as predecessors of Slovene joumalistic reporting had already developed and established syntactic pattems in the Slovene literary language as well as enriched the expressive possibilities of Slovene verb. These were even augmented by Slovenski narod during the first years of its existence. However, upon becoming a daily in 1873, Slovenski narod chose only a few verbs for set syntactic pattems and used them in a few referential automatisms. While the first referential automatisms developed early-after the first year of publication of Slovenski narod- until the end of the century certain circumstances, 26 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 1, januar-marec particularly excessive borrowing from other Slavic languages, interfered with linear development. Occasionally verbs were included in referential automatisms exclusively because of Pan-Slavic enthusiasm, and not because of some objective style-defining element or lexical need of the literary language. Despite these deviations one could claim that only publication on a daily basis helped to stabilize the referential automatisms in joumalistic reporting of the second half of the 19 th c. Daily publications advanced the development of referential automatisms that, with some adjustments, remain in use until the present time. This can be understood as a confirmation of the thesis that the formation of the peculiarities of the joumalistic reports was influenced by the new role of the Slovene literary language after 1873, i.e., informing the public on a day-to-day basis through joumalistic reports. UDK 821.163.42.09 Zvonko Kovač Filozofska fakulteta Univerze v Zagrebu SECESIJA V HRVAŠKI KAJKAVSKI POEZIJI Delo temelji na predpostavki, da je secesijski slogovni kompleks, ki ga je mogoče povzeti iz dosedanjih del (A. Stamac, V. Žmegač), nekakšna konstanta kajkavskega deleža znotraj hrvaške književnosti od moderne do postmoderne. V uvodnem delu skušamo z analizo in komentaiji dosedanjih del odgovoriti na vprašanje, zakaj prihaja do nove tradicije poezije v kajkavskem in čakavskem dialektu ravno v obdobju moderne. Na podlagi interpretacij pesmi Dragutina Domjaniča ( Figurice, Park med alejami, Inje), kratkega opisa pesniških zbirk in nekaterih antologij kajkavske lirike ugotavljamo secesijske (ornamentalne, dekorativne) pojave in problematiziramo njihovo funkcijo v hrvaški kajkavski poeziji in v kontekstu novejše hrvaške književnosti nasploh. The paper is based on the assumption that the Art Nouveau stylistic complex as it can be recapitulated from earlier works (A. Stamac, V. Žmegač) is a kind of constant of the Kajkavian part within Croatian literature between Modemism and Post-Modemism. With analysis and commentaries of previous works the introductory part attempts to ansvver the question why it is during Modemism that a new poetic tradition in Kajkavian and Čakavian dialects occurred. Based on interpretation of poems by Dragutin Domjanič ( Figurice, Park med alejami, Inje) and on a short description of collections of poems and some anthologies of Kajkavian lyric poetry, the author discovers Art Nouveau (omamentation, decorative) phenomena and examines their function in Croatian Kajkavian poetry and in the context of more recent Croatian literature in general. Uvod. Prvo vprašanje, ki si gaje potrebno zastaviti - nanj dosedanje zgodovine hrvaške književnosti, kakor tudi posamezne študije o hrvaški dialektalni poeziji, dajejo različne odgovore - se pravzaprav glasi: zakaj v hrvaški poeziji prihaja do intenzivnejše obnove kajkavskega in čakavskega jezikovnega izraza ravno v obdobju modeme? Najboljši poznavalec hrvaške moderne, Miroslav Šicel, na to vprašanje odgovarja posplošeno. Težko se je strinjati s trditvijo, da se po Matoševem Hrastovačkem nokturnu, Nazor, Domjanič in Galovič »z dialektalno poezijo pojavljajo v trenutku svojevrstnega vakuuma v hrvaški liriki« (s tem je mišljena smrt Kranjčeviča, Vidriča in Matoša ). 1 Kot vemo, je obdobje modeme uveljavilo poezijo in lirsko načelo, poleg tega so tako omenjeni avtorji kakor tudi Begovič, Vojnovič, Ante Tresič Pavičič, Kamov in Čerina ob nastopu in uveljavljanju nove generacije, zbrane okrog znane antologije Hrvatska mlada lirika (to lepo dokumentira diahronična shema lirike ), 2 tvorili prej inspirativen kot deficitaren krog za razširjanje hrvaške poezije s čakavskimi in kajkavskimi jezikovnimi dodatki; zato se zdi nekoliko bolj prepričljiva ključna teza avtorja najobšimejše literarne zgodovine hrvaške moderne, ki govori o vračanju k jezikovnemu 1 Miroslav Šicel, Književnost modeme, Povijest hrvatske književnosti, Zagreb, Mladost/Liber, 1978, knj. 5., 282. 2 Prav tam, 303. 28 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 1, januar-marec praizvoru, da bi se v celoti i z koristilo bogastvo poetičnega jezika in uresničili novi »tematski svetovi«. Lahko bi odgovorili, da je dialektalna poezija res lahko pomenila možnost vračanja k lastnemu izhodišču, neusahljivim izvirom in koreninam, iz katerih črpamo svoj življenjski sok, v katerih se nenehno obnavljamo in vedno znova odkrivamo in prepoznavamo sami sebe, s tem pa odpiramo tudi nove tematske svetove. Poleg tega vračanje k jezikovnemu praizvoru, svojemu lastnemu, avtohtonemu jeziku, ki se je dvignil na raven knjižnega jezika, na nivo jezika umetnosti, v tistem trenutku hrvaške poezije tudi ni moglo biti nič drugega kot odkrivanje novih tematsko-poetičnih vsebin, poniranje v lastno usodo, usodo posameznika, naroda in države hkrati - kar so, med drugim, počeli najpomemb¬ nejši pesniki moderne tudi v štokavskem knjižnem jeziku, vendar pa je bilo z obnavljanjem kajkavščine in čakavščine kot knjižnega jezika, kot jezika umetnosti, pesnikom omogočeno, da še bolj izkoristijo zvočnost in melodičnost ter bogastvo leksike pesniškega jezika, če seveda govorimo o pravih, avtohtonih umetnikih . 3 Če poskušamo na kratko razčleniti navedene odgovore, lahko ugotovimo, da gre za vizijo modernistične književnosti v najširšem smislu, ki vedno išče nove teme in nov izraz, nove stile in poetike, kot bomo temu rekli kasneje, oziroma, da gre za zagovarjanje ideje posebnosti in avtohtonosti hrvaške književnosti, književnosti kompleksne jezikovne identitete, ki vsakemu govorcu razcepljenega hrvaškega jezika omogoča avtentičen, izviren nastop. Na podoben način pojasnjuje Matoševo uporabo kajkavščine najboljši raziskovalec hrvaške kajkavske književnosti, J. Skok, ki Matosu pripisuje tudi zasluge »za ustvarjanje nujno potrebne atmosfere, v kateri so nastali prvi kajkavski opusi modeme poezije - Galovičev in Domjaničev .« 4 Pri Franu Galoviču omenja morebitne vplive slovenske poezije na njegovo odločitev za pisanje v kajkavščini , 5 v svoji knjigi Kajkavski kontekst hrvatske književnosti pa obširneje govori o fenomenu kajkavščine; iz njegove raziskave je mogoče sklepati, da sta kajkavščina in navsezadnje tudi čakavščina kot jezika bogate pisne tradicije vedno tlela kot latentna možnost (za koga morda tudi nevarnost) za hrvaško književnost in jezik, in sicer od Gajeve reforme do danes. Za novejšo hrvaško književnost pravi, da »je značilna večja ali manjša opozicija med knjižnim jezikom in jezikom književ¬ nosti .« 6 Upravičeno zavrača jezikoslovne razloge, s katerimi bi bila kajkavskemu ali čakavskemu dialektu vnaprej odvzeta možnost, da postaneta knjižna jezika, čeprav kot jezika književnosti nikoli nista bila popolnoma odrinjena, če ne drugače, sta se pojavljala v jezikovnih napakah v jeziku neštokavskih piscev. Na vprašanje, ki smo ga zastavili, J. Skok znotraj izčrpne analize položaja nestan¬ dardnih idiomov odgovarja podobno kot M. Sicel: 3 Prav tam, 282. 4 Joža Skok, Moderno hrvatsko kajkavsko pjesništvo , Čakovec, Zrinski, 1985, 12. 5 Prav tam, 31. 6 Joža Skok, Kajkavski kontekst hrvatske književnosti , Čakovec, Zrinski, 1985, 23. Zvonko Kovač, Secesija v hrvaški kajkavski poeziji 29 Šele proti koncu stoletja, v obdobju modeme, prihaja do večje afirmacije dialektalne jezikovne komponente, kar se ujema z vse imperativnejšo potrebo jezika hrvaške književnosti, da osnovo, štokavsko matico knjižnega jezika dopolni in obogati z izvori tako dialektalnega kot tudi urbanega in psihološko-intelektualnega jezika . 7 Zanimivo je, da dve zgodovini hrvaškega jezika na zastavljeno vprašanje o razlogih za intenzivnejšo uporabo kajkavščine v moderni prav v zvezi z Dragutinom Domjaničem odgovarjata skoraj nasprotujoče. S. Jezic ugotavlja, daje Domjanič začel pesniti na pragu svetovne vojne in da je kajkavsko govorila aristokracija hrvaških župnij »gornje Slavonije«, »in je tako prirojena aristokratska poteza pesnikovega zanačaja le-tega pritegnila h govoru njegovih prednikov «. 8 S. Ježic pravilno opaža, daje narečje, v katerem pesni Domjanič, pravzaprav »knjižni jezik, nastal na podlagi govora zagrebške inteligence« (njegova jezikovna ust¬ varjalna sposobnost ga spominja na Mažuraniča ), 9 in sklepa: Pesnik je večkrat rekel, da mu je pomembno le, »kaj muži veliju« in glasbeniki o njegovih pesmih. Glasbeniki so v njih našli bogat vir inspiracije in so lahko v veliki meri prispevali k popularnosti Domjaničevih kajkavskih pesmi. Da te artistične pesmi, ki večinoma govorijo o markizicah in luksuznih kipcih, niso ustvarjene za »muže«, je dokaj jasno. Pač pa so bile zelo priljubljene v krogih, ki so po svoji kulturi in socialnem okolju pesniku blizu, in sicer med izobraženimi sloji hrvaškega meščanstva . 10 Po drugi strani skoraj pol stoletja pozneje I. Frangeš v ugotovitvi, da je Domjanič ustvaril prvi uspešni sodobni kajkavski opus in da so ga intimni in sordinantni motivi privedli do dialekta; pri tem poudarja: Vendar ima dialekt tudi svoje pasti: to je bila hkrati tudi vrnitev k preprostemu ljudstvu; torej k takšnemu življenju, pred katerim je ta »lepa duša« trepetala, kar je privedlo do tega, daje Domjanič (ravno tako kot Nazor v istrski čakavščini) napisal nekaj kajkavskih pesmi, v katerih se je nepričakovano razodevala toga vsakdanjost zagorskega kmeta ( Ciklame, krvave ciklame; Ječmen; Rubača)." I. Frangeš v Povijesti hrvatske književnosti v daljšem ekskurzu, ki se nanaša ravno na Domjaniča - to je tudi njegova obsesivna tema v viziji integralne hrvaške književnosti, kot tudi v interpretaciji funkcije knjižnega jezika kot integrativnega medija nacije, izhaja iz prepričanja, da je bila »Gajeva rešitev /.../ genialna«, zmaga vukovcev pa čisto naravna . 12 Izostanek dialektalne književnosti v prvih desetletjih po reformi kaže na to, »da se takšna rešitev ni mogla uveljaviti brez pretresov in spopadov «. 13 To je simpto¬ matično za »preporod« nestandariziranega jezika, ki se »je odigral ravno v času, ko 7 Prav tam, 32. 8 Slavko Ježic, Hrvatska književnost od početaka do danas, 1100-1941, GZH, 1993, 314-316. 9 Prav tam, 316. 10 Prav tam, 316-317. 11 Ivo Frangeš, Povijest hrvatske književnosti, Zagreb, NZMH/ZC, 257. 12 Prav tam, 258, 260. 13 Prav tam, 258. 30 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 1, januar-marec je hrvaška književnost na prelomu stoletja končno rešila svoje temeljno vpra¬ šanje «, 14 ko se je torej že formiral sodobni knjižni jezik na podlagi novošto- kavščine. Če na tej točki poskušamo odgovoriti na vprašanje, zakaj do izrazite secesije čakavskega in kajkavskega idioma prihaja ravno v obdobju modeme, se lahko z I. Frangešem strinjamo v tem, da bil bi eden od razlogov lahko občutek dokončanega dela pri oblikovanju knjižnega jezika, zaradi česar obnove pisateljske prakse v pokrajinskih jezikih hrvaške književnosti ni bilo več čutiti kot nevarnost; vendar s tem še vedno nismo odgovorili, kakšni so bili literarni razlogi za njuni inten¬ zivnejši uporabi. I. Frangeš nudi dva odgovora, sociološko-literarnega in estetskega: Za velik del popularnosti se je imel Domjanič zahvaliti ravno dejstvu, da je avstrijska cenzura njegove vojne motive spregledala zaradi dialektične forme. Tudi cenzura je bila namreč mnenja, daje dialektalna poezija pravzaprav humilis stylus, da je v družbi slabše sprejeta in ima nižjo estetsko vrednost! Toda resnica je v tem, daje Domjanič manj izumetničen, ko zadene ton in temo, kar pa mu bolje uspeva v dialektu, saj za vrednost njegovih markizic ni pomembno, ali so »štokavske« ali »kajkavske«, ampak kako iskreno so doživljene . 15 Pisec torej, paradoksalno, uporablja jezik manjše komunikacijske moči oziroma svoj osebni jezik, da bi izrazil družbeno neprimerne teme ali deloval manj izumetničeno. Če seštejemo vse navedene razloge, brez ambicije, da damo končni odgovor, lahko argumente za nov odgovor na zastavljeno vprašanje poiščemo v pestri poetični sumi modeme, v senzibilnosti dekadentne malomeščanske inteli¬ gence, še najbolj pa morda v neadekvatnem, dobesedno nenaravnem izteku hrvaške jezikovne drame, v svojevrstni »notranji dvojezičnosti«, tako pri bralcih kot pri piscih, v neadekvatnem modelu, ki je vsilil naučeni jezik na račun maternega, seveda ne za vse govorce hrvaškega jezika enako. Če je v obdobju romantizma hrvaška književnost opustila svoje jezikovne izvore, in sicer čakavski, kot starodavni jezik Hrvatov in otroštva hrvaške kulture, in kajkavski kot jezik meščanske Hrvaške ter svojega kulturnega in političnega središča - Zagreba, so že naslednja obdobja, od Adolfa Webra Tkalčeviča in Šenoe do Gjalskega, poskrbela, da ju vključijo v prozno književnost. V modemi, ki je dvignila literarno kulturo v vseh pogledih, je prišla na vrsto tudi poezija, kultiviranje, stilizacija, »okraševanje« z drugim jezikom (pa tudi »dragega jezika«), opuščenega nekaj desetletij. Če ostanemo v domeni sociološko-literarne in estetske argumentacije, bi lahko na kratko odgovorili takole. V socioliteramem pogledu bi čakavski in kajkavski je¬ zik v moderni - podobno kot Balade in svojevrsten postmodernistični revival hrvaške književnosti substandardnih idiomov konec šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih let - lahko predstavljal reakcijo na vse očitnejši, ne le jezikovni »serbo-kroatizem«, v katerem je hrvaški pisec začutil, da počasi, a zagotovo 14 Prav tam, 260. 15 Prav tam, 259. Zvonko Kovač, Secesija v hrvaški kajkavski poeziji 31 izgublja tla pod nogami (s štokavskim purizmom, centralizacijo skupne države, pa tudi s sicer neutemeljenim strahom pred boljšim tekmecem). V estetskem pogledu je dezintegracija realizma (naturalizem v domačih razmerah ni mogel predstavljati resne ovire), »sklop različnih stilskih grupacij«, in sicer postrealističnih, impre¬ sionističnih, simbolističnih, secesijskih, privedla do vse večje ustvarjalne svobode, do vse bolj individualiziranih poetičnih projektov: Znotraj tega sklopa je potrebno v hrvaški književnosti posebej poudariti prisotnost secesijskih struktur, ki so v začetku 20. stoletja v hrvaški poeziji očitno postajale dominantne, ne samo pri Vidriču, Begovicu ali Domjaniču, ampak tudi pri mitotvomemu Vladimirju Nazorju. Te impresionistično-secesijske strukture so vztrajale tudi pozneje, ko so bili že razstavljeni in proglašeni programi hrvaške avantgarde. 16 Na tem mestu bi bilo potrebno spomniti na dekorativnost mnogih izdaj kajkavskih pesniških zbirk in antologij, od rokopisnih simulacij spominskih knjig, okrajševanj inicijalk do ilustracij knjig kajkavske lirike z likovnimi mapami, z naravnost posebno likovno interpretacijo (po tem so posebej znane Balade Petriče Kerempuha, enega najpomembnejših predstavnikov avantgarde, Miroslava Krleže, ki pa bi zaslužile posebno obravnavo). Skratka, lahko bi domnevali, da je potreba likovne »dodelave« posameznih kajkavskih zbirk izhajala iz občutja marginalnega statusa znotraj tokov sodobne lirike, da kot pri Krleži ali v primeru ilustracij antologij, ilustracija poudarja reprezentativnost knjige. Ne glede na to, kateri odgovor nam je bližji, še vedno ostaja dejstvo, da prav od obdobja modeme, v povezavi s poetičnim smislom sodelovanja literarne in likovne umetnosti ter pomembnosti glasbe v modernem pesništvu, kajkavska poezija povezanost umetnosti nudi kot svoj dodatni argument za obstoj v svojem rezervatu leposlovja, čeprav tudi njene družbene nacionalne funkcije ne gre zatajiti (socialna funkcija levega in nacionalna orientacija malomeščanskega hrvatstva, oboje v enaki meri). Razlage. V nadaljevanju bomo v krajših razlagah poskušali morebitne elemente secesijske književnosti preveriti ob posameznih besedilih Dragutina Domjaniča, pri tem pa se bomo raje osredotočili na branje po secesijskem ključu in povezovanje posameznih besedil v secesijski kompleks kot na precizno opisovanje secesijske teksture: Figurice Dama s kavalirom, Par iz porculana, Svetlo se glediju V zadnjem ognu dana. On se nekak srami Ona je koketa, Čas su predi išli V taktu menueta. Na kamin v zrcalo. On je jošče hotel Zebrah se malo, Ona se pogledat Valj da su si šteli Čisto malko stati I povedat nekaj, Kaj ni smeti znati 16 Aleksander Fiaker, Stilske formacije, Zagreb, 1976, 265. 32 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 1, januar-marec Klavesen je zaspal, Dišala rezeda Ali kaj najemput Lica su tak bleda? Vse je v kmicu zašlo: Park i ogenj dana. Pak je bez živlenja Par iz porculana. Zgasile se oči, Ni več smeha bilo. To je samo sunce Za bosket se skrilo. Pesem Figurice ima tipično modernistično strukturo, ki je nekoliko daljša: sedem kvartin z rimo abcb ; iz Domjaničevega opusa izstopa z lahkotnim, igrivim ritmom, pogojenim s kratkostjo verza, ki ga ne prekinja niti par enjambementov. Če sta za prva dva verza kvartin značilnejša dva vzporedna pomena brez posebne stavčne povezanosti, v katerih prevladuje ritem, potem je v tretjih in četrtih verzih v vseh kiticah z enjambementi poudarjen pomenski in ritmični sklop »brezsubjektivnega« stavka, ki je s prvima dvema verzoma povezan s subjekti, glavnimi motivi pesmi ter rimo četrtega verza z drugim. Čeprav je od opisane strukture nekaj odstopanj (v tem smislu, da sta prva dva verza v tretji, četrti in sedmi kitici bolj podobna strukturi tretjega in četrtega), lahko ob pravilnih šestercih in stalni obliki rime konstatiramo tudi enostaven in enoličen ritmični, pa tudi pomenski sklop pesmi. V enostavnem narativnem obrazcu je sugerirano oživljanje »para iz porcelana« z zadnjim sončnim žarkom konec dneva. Porcelanasta kipca je obsijalo sonce, da se zdi, kot da sta oživela: ona seveda koketira, on je pač sramežljiv, opazovalcu se zdi, kot da sta si hotela povedati nekaj skrivnostnega. (Predlagam, da se problem z omenjenim opazovalcem reši kot v primerih deskriptivne lirike, torej ne po formuli »lirskega subjekta«, ampak v smeri identifikacije njegove pozicije z aspekta »narativne zavesti«, diskretne avtorske pozicije skoraj vsevednega pripovedo¬ valca.) Česa sta si oba zaželela v tem usodnem trenutku, preden zaide sonce? On - zebrati se malo, ona - pogledati se v zrcalo. Verzi pete kitice: Klavesan je zaspal / Diasal rezeda, v prevodu: Klavir je utihnil / Dišala je reseda, pomenijo vrhunec svečanega trenutka oživljanja porcelanastih kipcev. Potem naenkrat lica postanejo bleda, oči ugasnejo, smeha ni več: vse je padlo v temo, park in ogenj dneva, spet je »bez živlenja« par iz porcelana. Zakaj? Zato ker seje sonce skrilo za gozdiček. Kot vemo, je impresionistična lirika modeme polna opisov narave in osebnih vtisov (impresij), v katerih glavno vlogo največkrat igra subjekt lirske pesmi. V pesmi Figurice pa je narava le zakulisni režiser male drame v interieru, avtorski glas pa je reduciran na objektivnega deskriptorja spretno izmišljene oziroma opisane iluzije oživljanja porcelanastega para. Pesem je torej bolj kipec kot popevka, bolj sličica, pravcata miniatura, kot pa pesem. Drobna skica ali zgodba, kakor je v književnosti definirana miniatura, nam nudi tudi povezavo s slikar¬ stvom, ki je prav z miniaturami olepševalo kajkavske dnevnike in pesniške zbirke. Miniatura Figurice ima, kot smo že opazili, vse odlike narativne forme: objektiv- Zvonko Kovač, Secesija v hrvaški kajkavski poeziji 33 nega, vendar ne čisto vsevednega perceptorja, ki v pesmi z motivom nestalnega sonca, v negotovosti in imaginaciji oživljanja vidi zgodbico. Struktura pesmi se ne navezuje na narativno, epsko poezijo, pač pa z lahkot¬ nimi šesterci in rimo dokumentira »zgradbo« običajne, artistične, modernistične arhitekture, kije povsem korektna, a secesijska tako zaradi dekorativnosti, najpo¬ membnejšega detajla miniature, kot tudi zaradi atmosfere, ki izhaja iz zgodbe. (Dolžina sedemkitične pesmi res sugerira prostor za zgodbo, narativnost, vse ostalo je običajna »arhitektura« modeme.) Lahko rečemo, da je - po obdobju klasicizma, romantizma in realistični nagnjenosti k vsakdanjosti - secesija ponovno odkrila likovno privlačnost in izrazne možnosti ornamenta, oziroma ornamentalne stilizacije /.../; posebnost ornamentalnih oblik, predvsem idiom linij, je za to likovno razumevanje pomembnejši kot zavezanost kakršnikoli izkustveni predlogi, ki bi lahko bila predmet težnje, nagnjenosti, razumevanja, torej vživljanja. Tudi v secesijskih stilizacijah je opaziti tisti abstraktni, parvzaprav distancirani odnos do realnosti, odnos, ki je prežet z željo po poudarjanju neodvisnosti, pa tudi premoči umetnosti . 17 Podobno kot v odnosu modernistov do izkušnje realnosti, prikazuje Dragutin Domjanič porcelanasta kipca kot svojevrsten »resnični« pa vendar »umetniški«, dekorativni svet, ki kot da živi svoje življenje: na realnost spominja samo sončni žarek, ki pa resničnost pravzaprav vidi kot privid, kot fikcijo, »oživljeno« z roko pesnika. Domjaničeva pesem Park med alejami, je napisana v glavnem v šestercih, lahkotnega ritma, nekoliko prekinjenega le s po enim osmercem v štirih sekstinah in dvema enjambementoma (v tretji in četrti kitici), s katerima se enoličnost parne in oklepajoče rime prekine in pretvori ritem kratkega rimanega verza v ritem stavka. Poglejmo si grafično zaznamovana, ritmično razlikovalna mesta: Park med alejami Park med alejami, veter med vejami, lipa i kurija stara. Sence se njišeju, kakti da rišeju, slova zapletena, šara. Oblaki zgubljeni, zlatom zarubljeni, golubi beli iz krova vsi su zagledeli, da bi zazvedeli, kakva to čudna su slova? 17 Viktor Žmegač, Duh impresionizma i Filozofskog fakulteta, 1993, 112. Neznaju čitati nemaju pitati koga, kaj to znamenuje. Sence si rišeju slova i brišeju. Put poleg lipe putuje. Sunce prigrejalo zlatom zalejalo polja, kaj zlatna zreliju. Park med alejami, veter med vejami, lipa i kurija spiju. ije, Zagreb, Zavod za znanost o književnosti 34 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 1, januar-marec Že iz samega naslova pesmi Park med alejami je mogoče razbrati, da gre za park kot kultiviran del narave, spet neke vrste »umetniške«, celo umetne narave, ki pa je pravzaprav samo osnovni prostor pesmi, in sicer njena glavna podoba. Uvodni in zaključni verzi so enaki. Statičnost podobe parka med alejami, lipe in stare kurije dinamizira veter med vejami, ki je celo vzrok majhnega narativnega dela pesmi. Zaradi vetra sence niso statične, ampak, kot v impresionističnem pejsažu, naredijo realnost nekako resnično,, saj »rišeju slova«, rišejo in brišejo znamenja; golobi, drugi dekorativni element, in oblaki, obrobljeni s sončevim zlatom, jih ne znajo razvozlati (opomniti velja, da je motiv oblakov mogoče razumeti na dva načina, podobno kot tudi golobe: v funkciji »nepismenega« subjekta ali zgolj dekorativnega elementa, ki izpolnjuje osnovno podobo; drugi možnosti sem zaradi semantično-ritmične »kompaktnosti« prvih dveh verzov prve in drage kitice bolj naklonjen). V nizu dekorativnih motivov, od parka med alejami, lipe in kurije, oblakov in golobov, poti, ki potuje, in zlatih polj v zorenju, je igra senc in njihovih čačk enigmatična dinamika »dejanja« znotraj danih motivskih določnic. Nerazvozlana zgodba, ki so jo izpisale črke senc, je nenamenski narativni element, karakte¬ rističen tudi za narativne elemente secesijske arhitekture (posebno pročelja). V strukturnem smislu določeni ritmični premik k stavčnemu govoru v nekaterih dragih Domjaničevih pesmih označujejo pristop k rešitvam svobodnega verza, pa tudi izkušnji ekspresionizma . 18 S semantičnega aspekta se z določenimi enjambementi podira shematizem uvodnih rimanih dvojic prve in drage kitice, s spremembo ritma pa se pripravljajo zaključna sporočila trostiha tretje in četrte kitice: v prvem delu se nanašajo na »zgodbo«, sence namreč črke stalno rišejo in brišejo, v zaključnih verzih, ki so hkrati tudi začetni, se stabilna podoba poudarja, »uokvirja«, tako da narativni element dobi svoj okvir, svoj umirjajoč, preprost, neresničen, trenuten in navidezen pomen. To, kar ločuje takšne Domjaničeve secesijske lirske dodatke od impresionističnih, je poudarjena artificialna funkcija motivov iz narave, njihova podrejenost artefaktu pesmi, ne pa mimetičnemu odslikavanju narave. 18 Zvonko Kovač, Iz spomenara u antologije, Nedjeljni Vjesnik, 25.1.1983, 18. Tako podatek, daje ciklus kajkavskih pesmi Frana Galovica, napisan 1913-1914, ostal v rokopisu, kot dejstvo, da so bili Domjaničevi verzi objavljeni v bibliofilskih izdajah, napisanih in okrašenih ročno (podobno usodo je doživela tudi rokopisna pesniška zbirka Ivana Gorana Kovačiča Ognji i rože , ki jo je avtor dal vezati v rdečo kožo z zlatimi črkami), ne vodita k ugotovitvi o stanovitnem dnevniškem značaju teh stvaritev, ampak tudi k secesijskemu pojmu ornamentalnosti, s katerim se vsaj po zunanjih značilnostih približujemo estetski funkciji, ki je bila za literaturo moderne odločilna, avantgarda pa jo je radikalizirala; uporaba kajkavskega idioma kljub izraziti artificialnosti forme sočasno omogoča nekonvencionalnost glede na klišeiziran izraz modernistov: v vsem je, preprosto, simuliran esteticizem modernističnega in avantgardističnega tipa, vendar je z alegorično in mimetično posebnostjo kajkavskega pesniškega artefakta ohranjena tudi družbena funkcija poezije, celo narodna, pogosto nacionalno-socialno-razredno osvobodilna. Domjaničeva pesem Jesen najbolje dokazuje omenjene zunaj tekstovne korelacije: v korektni formalni matrici harmonične strukture, v zanimivem izmenjavanju deskriptivnih konstatacij in vprašanj se »znotraj strukture« dogaja razdor avantgardnega pomena - Vse su preplavile sence i zavile v kmicu. I v našem je oku nebo se zmutilo, listje požutilo, jesen gledi pri oblaku. Pojavi se stavčni ritem, pravzaprav ritem svobodnega verza, ki ga hrvaška književnost pozna od ekspresionizma, gre torej za semantem, ki ima svojo vrednost, ker je inovativen z literarnozgodovinskega stališča, bliža pa se tudi naši sodobni literarni senzibilnosti. Zvonko Kovač, Secesija v hrvaški kajkavski poeziji 35 Zato_se je Dragutin Domjanič morda še najbolj približal secesijskemu uto¬ pičnemu programu, dojemanju vsakdanjosti kot uporabnega umetniškega dela , 19 tako v opisih meščanskih interierjev kot v analiziranih Figuricah ali v narativnih pesmih, kot npr. v Interierju. Med opisom notranjega prostora, v katerem osnovno podobo ustvarijo šele kavč, kamin in gobelini, narativno-lirski subjekt v popoldanskem snu in sanjarjenju odkriva osebo, ki počiva po sinočnjem balu in zatopljena v svoje misli sploh ne opaža prostora, v katerem sedi; in ko bi jo zdramil sončni žarek, bi še naprej sanjala isto, kar je sanjala, kot izvemo kasneje, po zadnjem balu. Z besedo odkrivamo osebo v sanjarjenju in spominjanju (ljubezni?) na prejšnjo noč, pri čemer mora naslovljeno in opisano stanje interierja le dočarati atmosfero blaženosti, predanosti, prepuščenosti sanjam, ne pa natančno prikazati opisovane sobe: zato naslov ne govori o nekem konkretnem interierju, ki bi ga lah¬ ko celo povezali z opisom prostora v meščanskem stilu, temveč prikazuje ponotra- njenost, »notranjost prostora« osebe, ki sanja. Zato Domjaničeve lirike ne gre vedno povezovati z enostavnimi opisi narave, z impresionistično pejsažno liriko, temveč z opisi notranjih razpoloženj in skrivnostnosti mnogoterih obrazov lirskega subjekta, ki v glavnem distancirano od narave in od akterja »pripoveduje« o spreminjanju duše in realnosti, in obratno. Če bi se strinjali s trditvijo, daje »dekorativnost opaziti povsod, kjer iluzija o realnosti prikazanih stvari slabi v korist realnosti uporabljenega materiala «, 20 potem bi kot primer secesijskega manirizma pri Dragutinu Domjaniču lahko obravnavali tudi pesmi Inje. Prva pesem Inje , objavljena v pesniški zbirki Kipci i popevke, se odlikuje s pravilno izmenjavo devetercev in sedmercev, kar ji ob rimanih sedmercih daje enoličen ton ritmično in, največkrat, smiselno povezanih »rimanih dvojic«. Sedem kvartin naznanja daljšo pesem, vedno znova »prekinjeni« pari verzov pa pravzaprav asociirajo na pare, ki v poantnem verzu hitijo na zaledenelo jezero. Zimska idila, zimski pejsaž, in kot bi bilo še nekaj več, vse prekrito z injem, beli bor, čez noč osiveli bor, biser, ki se drobi po arabeskah glicinije, ledene rože na oknih - »Vrt je zapreden vu meglicu, / Vsikud je inje i mir, / V šašu nad smrznutim jezerom / Bogi drhturi satir.« Sonce, mojster Domjaničeve razsvetljave in zakulisni režiser te že nekoliko nerealne podobe, naenkrat oživlja, vrača v realnost: okna so se prebudila (»Svetlo glediju si van«), inje je zaživelo, sonce je obsijalo lipe in pozlatilo dvor, zdi se, kot bi bilo slišati šepetanje in pritajeni smeh, paru sledi par kot verzu verz, sedmercu deveterec. Upam, daje takšen podrobnejši opis prispeval k boljšemu razumevanju in ugotovitvi, da ne gre le za navadno opisovanje, ampak tudi za sugeriranje atmosfere zimskega jutra v prebujanju. Torej za vizijo estetizirane realnosti, ki se postopoma pretvarja v »navadno«. Prevladuje realnost materiala na račun realnosti prikazanega. 19 Viktor Žmegač, op. cit., 102. 20 Prav tam, 108. 36 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 1, januar-marec Draga pesem Inje, iz pesniške zbirke V suncu i senci, na prvi pogled variacija istega motiva, realizirana v petih kvartinah s podobno izmenjavo (ritmično manj efektno) devetercev in osmercev, asociativne prizore in sporočila v glavnem omejuje znotraj meja kvartin, zato je tudi njihov končni smisel manj enigmatičen, skoraj transparenten: opis pejsaža z novimi in ponovljenimi izrazi (»breze blisičeju«, biser se drobi) vodi k enopomenskim konstatacijam: »Zima je, huda sad zima /.../ Tužne i puste su postale / Dubrave pak i poljane«. Čemu ta dobesednost? Inje Mehke se meglice vlečeju, Veter polahko ih tira, Bregi pomalo se kažeju, Dol se v daljini odpira. Bele se breze blisičeju, Biser drobi se po jeli, Črni su grmi oblečeni Kak da od cveta su beli. Meni se vidi: jasmin je to, Cvete i vsikud ga ima, Pun gaje lug a zaistinu Zima je, huda sad zima. Subjekt lirske pesmi se, sicer redko »subjektiviziran«, pojavlja v kontrastu, saj gre namesto igre svetlobe in senc za igro zunanjega, pojavnega in notranjega sveta lirskega subjekta: zanj je poletje, dozdeva se mu, da vidi grm jasminovih cvetov: »Kaj češ! Kad v srcu je mojemu / Puno još senjah i leta.« V močnem kontrastu svet nerealnega pejsaža, pričaranega z injem, in svet sanj tvorita nov svet v miselnem toku oziroma besedilu pesmi kot »samostojni« dekorativni realnosti. Če k temu dodamo še za izobraženega bralca hrvaške poezije določeno odmaknjenost in nenavadnost dialektalnega, nekoliko pozabljenega kajkavskega izraza, potem je izdvojenost sveta jezika/pesmi od pojavne realnosti (ki je v mnogih bolj mimetičnih Domjaničevih pesmih pravzaprav svet v izginjanju) zagotovo še večja; zato bi premik v kontekstuiranju interpretacij Domjaničeve lirike od impresionizma k ekspresionizmu, posebno proti secesiji in simbolizmu, najverjetneje omogočil nove razlage in pritegnil »boljše« bralce, tiste izven krogov lokalpatriotske, domoljubno-patetične publike. Sklep. Secesijskemu aspektu Domjaničeve poezije se je doslej morda še naj¬ bolj približal literarni kritik Branimir Donat, ko je izpostavil njegovo artificialnost: »In ta artificialnost se nam zdi zelo simpatična, ker je pesnik uspel dočarati neprikrito nostalgijo za minulimi časi, torej artificialnost, kakršna je bila karakteristična za rokoko .« 21 Zanimivo je, da so nagnjenost secesije k ornamentalnosti in manirizmu dolgo povezovali z rokokojem ali barokom, kot bi artificialno kičavost v sklopu evrop- A kad je sunce raztopilo Inje i strusilo grane, Tužne i puste su postale Dubrave pak i poljane. Meni je ipak vse ostalo Puno jasminovog cveta. Kaj češ! Kad v srcu je mojemu Puno još senjah i leta. Zvonko Kovač, Secesija v hrvaški kajkavski poeziji 37 skega modernizma, ki je npr. v arhitekturi nastal na čistih linijah historicizma, pripisovali dragemu času, času razcveta in zatona umetnosti plemstva. Vzpon meščanstva v dobi moderne naj bi svojo moč izrazil s secesijskim stilom v arhitekturi, toda v vrstah »njihove« inteligence je bilo videti, kot da okus posest¬ nikov ni korespondiral s senzibilnostjo in okusom aktualne zahtevne simbolistične poetike ali bodoče avantgarde. J. Benešič v svojem potopisnem pogledu na novo arhitekturo Osijeka priča o nerazumevanju, kije dolgo spremljalo ornamentalnost secesijskega tipa. Neokusnost je okužila te nove in visoke bele stavbe z ogromnimi kroglami, okrasnimi zavoji in blazinami iz opeke, dolge linije vzdolž oken so vklesane v zid in okronane z baročnim cvetjem. Baročna secesija. Nekakšna fasada, ki je videti kot orgle: kinematograf, nekakšen cirkus z balkoni in škatlicami: trgovina z oblačili; nekakšna zgradba z modrimi vrati in nabrano streho, kot da so pod njo pognale korenine, rdeče, rdeče: zobozdravnikov dom; - nekakšne modre ploščice tu pa tam nametane po hiši, cvetje, kije potemnelo od plesni in dežja - arhitektura za privatno hišo. Strahota! Kako mi je ljubo, da niti ene teh hišur ni bilo takrat, pred desetimi leti in več. Tisto je bil lepši Osijek, mi pravi čisti spomin, čeprav oko vidi živahnejši promet in nekatere zares veličastne, modeme in okusne zgradbe. Benešic' sklepa, da se je Osijek arhitekturno »iznakazil in pogršal «. 22 Na osnovi lastne interpretacijske izkušnje s konkretnimi Domjaničevimi besedili ( Figurice , Park med alejami, prva in draga pesem Inje ) ter Stamacevega proučevanja secesije v hrvaški književnosti modeme , 23 bi lahko povzeli, da tako Dragutin Domjanič kot tudi del kajkavske hrvatske književnosti morda najbolje potrjujeta zgodnji programski tekst I. Pilarja. Ta poudarja individualno svobodo ustvarjanja, poenostavitev forme, obogatenje umetnosti in njeno širitev med vse družbene sloje . 24 Glede na zahtevnejša pragmatična načela ali teoretske izpeljave o secesijski poeziji se kajkavska lirika Dragutina Domjaniča »obnaša« ambiva¬ lentno: ne moremo reči, da Domjanič zavestno ustvarja »moderno govorno obli¬ ko« ali da je pripadnik funkcionalizma tehnike, očitna pa sta naklonjenost omamentalizmu in nagnjenje k manirizmu . 25 In nazadnje, če naše razlage preverimo ob štirih osnovnih principih secesij¬ skega literarnega oblikovanja , 26 lahko vidimo, da je analizirana lirika Dragutina Domjaniča z njimi v aktivnem soodnosu. 21 Branimir Donat, Študije i portreti o hrvatskim piscima, Zagreb, Nakladni zavod Matice hrvatske, 1987, 153. (»Domjaničeva kajkavska poezija«, nadaljuje Donat, »je pogosto narativna, anekdotična, toda njena težnja po okraševanju, poudarjanju bizarnega v resnici predstavlja novo kvaliteto, ki je za hrvaško književnost enako pomembna kot dejstvo, da je neki govor ponovno dokazal, da pomeni dober material za sodobno poezijo.«) 22 Julije Benešic, Jedan dan u Osijeku , PSHK, Izbori iz del, J. Benešic, F. Galovič, M. Vrbanič, Z. Markovič, knj. 84, Zagreb, MH/Zora, 1969, 53. 23 Ante Stamač, Passim, Split, Logos, 1989, 84-94 (Pitanje secesije u modemi). 24 Prim. Ivo Pilar, Secesija, študija o modemoj umjetnosti, Zagreb, 1898. Navajam po Stamaču, 86. 25 Prim. Jošt Hermand. Navajam po Stamaču, 86. 26 Prim. Ante Stamač, op. cit., 88. 38 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 1, januar-marec Prvič, z vztrajanjem pri izvorni besedi secesija 27 kot svojevrstnem programu pri Domjanic'u in hrvaški kajkavski poeziji konstatiramo kontradiktorno stanje: s pozabljenim jezikom se kajkavska poezija ločuje od matične književnosti, ne pa tudi od tradicije, saj hrvaški kajkavski pesniki oživljajo hrvaško jezikovno in kulturno tradicijo (zato se nam sodba o »popolnem prevladanju secesijske poetike, ki je neusmiljeno pretrgala vse povezave s tradicijo «, 28 zdi preostra; saj tega ni konec koncev storila niti avantgarda s Krležo, posebno ne z Baladami). Dragič, iz »jasne težnje po likovnem preciziranju tem« bi lahko sklepali, kar je, upamo, razvidno iz naših analiz, da vsaj del Domjaničeve poezije z motivi cvetja ali narave vodi v dekorirano abstrakcijo: Gre za opis t. i. nevidnih lastnosti posameznih vrst cvetja, posebno njihovega skrivnostnega govora. Nekateri pesniki so pravi mojstri takšne antografije. Razpon oživljenosti oziroma dekorativnosti je zelo širok. Medtem ko npr. Vojnovič ali Domjanič, ravno tako kot Rilke in nekateri drugi avstrijski pesniki, cvetje opisujeta in simbolizirata glede na njihove splošno znane naravne lastnosti, pa Matoš npr. cvetje preobraža, iluzionira, postavlja v jasno dekorirano abstrakcijo . 29 Pejsaž v pesmih Inje je torej priveden do dekorativne abstrakcije, ki je v kontrastu z realnostjo pejsaža po sončnem vzhodu ali s poletnim pejsažem lirskega subjekta. Tretjič, »proporcionalni verz« ali harmonični diskurz moderne, ki je pri Domjaniču poudarjen in dodatno povezan z aristokratsko-meščanskim fokusi- ranjem teme, je za obnovo kajkavske poezije pomenil pospešeno doseganje visokega estetskega standarda modeme, pa tudi ekspresionizma. Opozarjam na že opaženo razliko med hrvaškim in srbskim verzom moderne, pri čemer so dialektalni pesniki, naslonjeni na organske idiome ali inspirirani s stanjem v slovenski poeziji, napredovali posebno v tendenci akcentske verzifikacije . 30 27 Čeprav avtor v študiji daje prednost ideji odhoda, oziroma oddaljevanju, bi se opredelil za izraz ločiti, iti, kar je razvidno tudi iz Stamačevega dela, objavljenega v nemščini (prim. Ante Stamač, Die Modeme in Kroatien, iz: Die Modeme in den Literaturen Siidosteuropas , Miinchen, Hrsg. Reinhard Lauer, Slidosteuropa-Gesellschaft, 1991, 49). 28 Miroslav Sicel, Pjesnički vidokrugi Dragutina Domjaniča iz: Dragutin Domjanič, Popevke, Zagreb, Mosta, 1994, 161. Vsi citati iz Domjaničeve lirike so iz te knjige, razen pesmi Figurice, ki jo prilagam iz »rokopisne« izdaje. 29 Ante Stamač, op. cit., 91. 30 Ivan Slamnig, Stih hrvatske i srpske modeme, KPJK, Zbornik radova, 2, ur. E. Fišer in F. Grčevič, Zagreb-Varaždin, 1987,51-57. »Se nekaj seje pojavilo«, je pisal Slamnig, »kar je bilo za nas posebej zanimivo: hrvaški pesniki so v želji po metričnem razmahu ugotovili, da jim dialektalna prozodija daje več možnosti za oblikovanje verzov po želenih evropskih akcentskih vzorcih. Zelo verjetno jih je v tem stimulirala situacija v Sloveniji - večna želja po »pravem« jambu in zavist, ker gre Slovencem to tako lahko od rok. Obstajale so tudi navezave v kitični shemi: Domjaniča inspirira Zupančičeva Tiho prihaja mrak, pa tudi oblika in atmosfera Prešernove Pod oknom (»Luna sije«), ki jo opazimo v njegovi Mesečini (»Spi jalšina - mesečina«). Obe slovenski pesmi, in tako tudi Domjaničeva, sta v »rime coue«, Schweifreimstrophe, »repasto« rimani ktici aabccb, kjer je verz b običajno daljši ali krajši od ostalih štirih.« (53) Kot smo videli, imajo podobno strukturo tudi kitice pesmi Park med alejami, kar pa se tiče proučevanja, oziroma primerjanja secesije v hrvaškem kajkavskem in slovenskem pesništvu, moram reči, da so moja preverjanja pokazala, da je v slovenskem pesništvu moderne secesija slabo raziskana ali malo prisotna, moja preverjanja pokazala, daje v slovenskem Zvonko Kovač, Secesija v hrvaški kajkavski poeziji 39 In četrtič, dodatna estetskost in ornamentalnost v kajkavski poeziji se ne kaže v zunanji omamentaliki samih besedil, ampak v skrbno izbranih likovnih opremah zbirk, izstopajočem ornamentalnem elementu Domjaničeve »dnevniške« in celotne kajkavske »antološke« književnosti. Iz hrvaščine prevedla Namirta Jurač. SUMMARY If the author’s explanations are compared with four basic principles of Art Nouveau literary creativity as formulated by A. Stamač, it becomes apparent that there is an active correlation between the analyzed lyric poetry by Dragutin Domjanič and these principles. Insisting on the term Art Nouveau (»secesija«) as a unique program means stating a contradictory situation: by employing a »forgotten« language, Croatian Kajkavian poetry distanced itself from mainstream Croatian literature, but it did not distance itself from the tradition, since Croatian Kajkavian poets revived the Croatian linguistic and cultural tradition. From the »clearly expressed tendency for precise definition of themes in terms of visual art« one could conclude that at least part of Domjanič’s poetry with the mo ti ves of flowers and nature leads to decorative abstraction (which is, one hopes, evident from the author’s analyses). The »proportional verse« or the harmonic discourse of Modernism, which is in Domjanič’s work particularly accentuated and also paired with aristocratic-bourgeois focalization of the theme, for the revival of Kajkavian poetry meant acceleration in attaining the high aesthetic standard of Modernism as well as Expressionism. Additional aestheticism or ornamentation in Kajkavian poetry are not shown in the external ornamentation of the texts themselves, but in the diligent artistic design of the collections of poems and in the outstanding omamental element of Domjanič’s »memoir« literature as well as of the entire Kajkavian »anthological« literature. pesništvu modeme secesija slabo raziskana ali malo prisotna, zato bi bilo treba, kot delno kaže tudi Stamačeva analiza, odmeve secesije pri Slovencih iskati pri Ivanu in Izidorju Cankarju, v poeziji pa le pri Alojzu Gradniku. Čeprav obstaja za primerjalne analize slovenske in hrvaške poezije modeme dosti smernic, nekaj pa je tudi že storjenega, hrvaška kajkavska in slovenska secesijska lirika pravzaprav nista primerljivi kategoriji: hrvaški kajkavski secesijski delež ima, kot smo videli, svoje specifičnosti prav v kontekstu »svoje« hrvaške književnosti. Drago vprašanje pa je, ali je prav v tem smislu hrvaška kajkavska lirika imela kakšen odmev v slovenski kulturi (kritiki, poeziji, tiskarstvu). O vsem tem pa ob kakšni dragi priložnosti. UDK 811.163.634 Tatjana Srebot Rejec Filozofska fakulteta v Ljubljani ŠE O FONEMU /V/ IN NJEGOVIH ALOFONIH Članek obravnava fonetične in fonološke posledice dejstva, da se v slovenščini fonem /v/ premenjuje z zložnim ali nezložnim fonemom /u/. The paper deals with the phonetic and phonological consequences of the fact that in Slovene the phoneme /v/ altemates with the syllabic or nonsyllabic phoneme /u/. Prijetno sem bila presenečena, ko sem zagledala v Slavistični reviji članek Hotimirja Tivadarja o fonemu /v/ v slovenskem govorjenem knjižnem jeziku. Devetnajst let po izidu mojega članka o nevzdržnosti teorije, ki jo zagovarja tradicionalna slovnica o fonemu /v/ in njegovih alofonih, se je našel jezikoslovec, ki se mu zdi to vprašanje vredno časa in truda za raziskavo, ki ga tako delo zahteva: otipava ga oprezno in nadrobno pri prikazu Toporišičevega pisanja, a z mladost¬ nim elanom in bolj brezskrbno, ko govori o mojem delu. Tradicionalno jezikoslovje se s tem vprašanjem ni hotelo ukvarjati in ga je vsa ta leta povsem ignoriralo in trmasto hodilo po že uhojeni poti. Če pisca mladostna neizkušenost večkrat izda, se temu ni čuditi, saj stoji na začetku svoje poti. I. Tako me ni dobro razumel, ko pravi, da zagovarjam zobnoustnično priporniško varianto /v/-ja pred /r/ in /1/ (1981: 240); ta varianta bi »morala biti sprejeta v slovenski knjižni jezik«. Angleški pasus se glasi: »/.../ the informants /.../ used a labiodental fricative [v] before /1/ and /r/, a pronunciation which used to be accepted in Standard Slovene«, kar pomeni: »/.../ izgovor, ki je bil (nekdaj) dovoljen v knjižni slovenščini (pa ni več).« - Pri izobražencih v Ljubljani slišimo pred /1/ in /r/ zložni in nezložni /u/ in /v/. Kdaj, kje in če kateri prevladuje, pa bi pokazala statistična raziskava. Pri mojih fonetičnih raziskavah mi sploh ne gre za to, da bi postavljala pravorečna pravila; težišče je na ugotavljanju, kako jezik funkcionira, kako Slovenci svoj jezik izgovarjamo, kakšen je jezikovni sistem slovenščine, kaj je v duhu jezika, če se izrazim bolj abstraktno, kako izobraženi Slovenci v Ljubljani govorijo - njihov govor je osnova za knjižno slovenščino kaj je v skladu z izgovomimi navadami Slovencev. Izgovome navade pa po presoji jezikoslovcev postanejo jezikovna pravila. Navade so avtomatizirano obnašanje govornih organov. Ko govorimo, mislimo na vsebino, kaj bomo povedali, ne na to, kako bomo premikali artikulatorje. Zato spreminjanje pravil vsakih toliko let nima smisla, saj se jih skuša držati le peščica poklicnih govorcev, na »široke množice« izobražencev pa so praktično brez vpliva. Vzrok, da so moji trije govorci v obeh besedah (Vleci! in Vračaj!) vseskozi izgovarjali [v], je verjetno pripisati posebnim pogojem testa, navodilu, naj prvi glas izgovorijo nezložno. TV! kot najmanj sonoren zvočnik je v začetni zvezi sistemsko 42 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 1, januar-marec možen (= izgovorljiv) pred vsemi zvočniki, vendar se izgovarja kot [v] pred /n/ in /m/ samo v tistih narečjih, ki ne poznajo premenjevanja med /v/ in /u/. Večja zvočna polnost /r/-ja in /l/-ja pa je verjetno vzrok, da pred tema zvočnikoma tudi v tistih narečjih, ki poznajo to premenjavanje, raba niha med /v/ in /u/, da se /v/ lahko obnaša kot pred vokali. Seveda ni absolutno nujno, da se govorci drže sistema jezika, vendar so skoki iz sistema redke izjeme in morajo imeti vzrok in zato tudi razlago. II. Preganjanje |va|-ja pri predlogu v. Ali se bo ta izgovor uveljavil ali pa je le trenutna muha, bo pokazal šele čas. Predlog v se v duhu jezika pred konzonanti izgovarja kot zložni, nezložni ali zložno nejasen /u/. Ker je bilo nato ugotovljeno, da seje ta izgovor poistovetil s predlogom v kot takim, ne glede na njegov položaj, je bil na pobudo prof. Jakopina sprejet kot možna izgovoma varianta tudi pred vokali. - Izgovor [voj za predlog v je zaradi vrinjenega [o] v skladu z jezikovnim sistemom. Danes mora veliko več ljudi javno nastopati kot včasih. In [voj upočasnjuje govor ljudi, ki niso izurjeni za javne nastope, sčasoma jim pa preide v navado. Meni osebno ni všeč - kar seveda ni znanstven argument - čeprav sem se že sama zalotila pri takem izgovoru pri upočasnjenem razlagalnem slogu v šoli. III. Drug, resnejši spodrsljaj je, da mi Tivadar napačno pripisuje (pripomba 12, 344) nezložni [u] v lestvici zvočnikov po zvočni polnosti, kot jo navajam v svojem Initial and Final Sonorant Clusters in Slovene; saj mi gre prav za to, da dokažem, da zvočnika [u] v slovenščini ni. Zakaj ga ni? Poskusila bom na kratko povzeti oziroma razložiti svoje ugotovitve, ki se dotikajo vprašanj v zvezi z /v/-jem. Če se mi to v tako kratki obliki ne bo (povsem) posrečilo, je pač treba prebrati, kar sem že napisala o tem. Leta 1975 sem na oddelku za slavistiko pri prof. Jožetu Toporišiču opravila magisterij na temo soglasniški sklopi v slovenščini in angleščini. Ker sem se morala pri svojem delu držati Toporišičeve interpretacije fonema /v/ in njegovih alofonov [v, u, w, m], ki da spadajo med soglasnike, razen [u], kadar je del dvoglasnika, je bil /v/ drugače kot katerikoli drug soglasnik glede na svojo lego nezvočnik-pripomik, ali zvočnik, zveneč ali nezveneč in seje lahko premenjeval z [u]. Po tem, v kolikih položajih se je lahko pojavil, je prekašal vse druge foneme. Težave, ki sem jih imela s to interpretacijo, so npr. razvidne iz angleškega povzetka o slovenskih sklopih v Slavistični reviji. Imenujem ga »enfant terrible« slovenskega soglasniškega sistema. /V/ s svojimi alofoni je prelamljal vsa pravila slovenskega jezikovnega sestava, da zvočna polnost v slovenščini - tako kot v mnogih drugih jezikih - narašča od robov zloga proti sredini < >, to se pravi N(ezvočnik) + Z(vočnik) + V(okal) + Z(vočnik) + N(ezvočnik) ali (NZVZN). Študij slovenskih sklopov meje osebno povsem prepričal o nevzdržnosti teorije o alofonih /v/-ja. Zato sem se nekaj let kasneje v svoji sonagrafski analizi osredinila samo na /v/, posnela gradivo o tem s tremi govorci, ga sonagrafirala in slušno preverila s tremi poslušalci jezikoslovci. To mi je omogočilo, da sem videla proučevani glas, izmerila njegovo trajanje in preverila njegovo dojemanje. Tatjana Srebot Rejec, Še o fonemu /v/ in njegovih alofonih 43 Kjer je po tradicionalni slovnici možen zložni (= u) in nezložni izgovor (= [w, m]), so bili pri vseh govorcih njihovi začetni zložni glasovi (npr. v vprašati, vzeti, vse) daljši od njihovih nezložnih, niso se pa med govorci ujemali v absolutnih vrednostih; pri končnih (npr. v želv, brv) med pričakovanimi zložnimi in pričakovanimi nezložnimi ni bilo (znatne) razlike, vsi so bili sorazmerno dolgi (to se pravi pričakovano zložni), čeprav so bili izgovorjeni sredi strnjenega besedila in ne pred premorom, kar omenjam v članku (1981: 238) in je tudi razvidno iz tabele I (1981: 236). (Glej sonagrama Ju 5 in Ju 6). Ne glede na to, ali jih je govorec po svojem občutku izgovoril zložno (to se pravi /u/) ali nezložno (to se pravi po tradicionalni slovnici pripomiški zveneči [w] ali nezveneči [m], so jih poslušalci dojemali po svoje. Poslušalec je imel svojo lestvico zložnosti, ki se ni nujno ujemala z govorčevo. Od 7-25 msek trajajoče realizacije so slišali kot nezložne, pri 25-40 msek so se teže odločili, so nihali med zložnostjo in nezložnostjo, nad 40 msek trajajoče glasove pa so v veliki večini dojemali kot zložne. Slušna meja med tem, kaj je zložno (= u) in kaj nezložno (= [w, m]), je bila torej pri 25^40 msek zabrisana. Ko bi se v občutku govorcev zložni (= u) in nezložni (= [w, m]) razlikovali po kvaliteti, bi jih poslušalci dojemali tudi po kavliteti in bi vsekakor trajanje bilo manj pomembno. Če bi bila razlika med zložnimi in nezložnimi realizacijami tudi v kvaliteti in ne samo v trajanju, pri 25-40 msek trajajočih realizacijah ne bi bilo težav s prepoznavanjem, ker bi se poslušalci lahko oprli na kvaliteto glasu. Tako pa pričakovana razlika v kvaliteti ni imela nobene vloge - ker je ni bilo. V končnem položaju (želv, brv) je bilo odločilno trajanje celotne besede, to se pravi predvsem trajanje naglašenega vokala: v izgovoru s krajšim /e/-jem v Želv so končni glas slišali nezložno, z daljšim pa zložno. To je šolski primer, daje zložnost v zadnji inštanci psihološka in ne jezikovna kategorija in je povsem naravno, da je iz sonagramov ne moremo razbrati. IV. Tivadar upravičeno pogreša, da ni v mojem članku objavljenih nobenih sonagramov; to ni bilo mogoče, ker bi po besedah urednika podražilo tisk. Ni pa bistveno, kot je pokazal pravkar omenjeni razmislek o slušnem dojemanju realizacij po trajanju in ne po kvaliteti. Trajanje in njegovo dojemanje je obdelano v treh tabelah. V svojem prikazu /v/-ja in njegovih alofonov v ljubljanskem lingvističnem krožku 21. 12. 1981 sem slušno predvajala besedilo in razdelila med poslušalce fotokopije nekaterih sonagramov. Zato objavljam nekaj sonagramov na koncu tega prispevka. Tudi iz Tivadarjevih sonagramov je razvidna zvenečnost in samoglasniškost predsoglasniških vzglasnih v-jev. Opravka imamo torej s premenjavanjem med fonemoma /v/ in /u/, kot se tudi fonem /1/ premenjava z /u/. Za /1/ - /u/ imamo minimalne pare (npr. bal /bal/ = ples; bal /bau/ = pret. del. od bati), za /v/ - /u/ jih pa ni. V. S takim tolmačenjem upoštevamo dejansko fonetično stanje, hkrati pa je ohranjena sistemskost jezika. Naj omenim le glavne značilnosti: 44 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 1, januar-marec 1. Osnovna zgradba slovenskega zloga je brez izjeme NZVZN. Npr. vprašati - besedo lahko izgovorimo z zložnim ali nezložnim začetnim /u/-jem. Fonetični zapis je [uprašati], [uprašati]; fonološki zapis /uprašati/. Zveza /upr-/ ni sklop. 2. Načelo dvosmerne enoznačnosti: en fonem ima lahko več alofonov, en alofon pa lahko pripada le enemu fonemu. Le tako lahko izpeljemo iz fonetičnega zapisa fonološki zapis ali obratno. Npr. bil, siv - fonetični zapis [biu, slu] ali [bi u , si u ] ali [biu, siu]. Vsak diftong je v knjižni slovenščini s prozodičnega stališča padajoč. Daje naglas na prvem elementu diftonga, je torej predvidljivo. Fonološki zapis /biu, siu/. - Če je [u] alofon fonema /v/, ne more biti hkrati alofon fonema /1/; po načelu enoznačnosti bi bil fonološki zapis v tem primeru (= če je [u] alofon fonema /v/) od siv /siv/ in od bil /biv/, kar je kontraintuitivno, ker v bil, bila nimamo nikdar [v]-j a. Tivadarjev povzetek (344) mojih nazorov o tem vprašanju: »Poleg tega Srebot Rejec opozarja še na napačno fonematično transkripcijo v primeru zapisa z / (primer bel - /be:v/, saj je [u] v slovenščini res morfofonematični, altemira z [v], prav tako pa tudi z [1] (1981: 241). Torej gre v tem primeru za drugi fonem oz. je [u] varianta obeh fonemov.« Če Tivadar s tem meni, da zagovarjam tezo, daje [u] alofon dveh fonemov /v/ in /1/, me je razumel povsem napačno. Ker imamo povsod tam, kjer tradicionalno jezikoslovje dopušča tudi alter¬ nativni izgovor z zložnim /u/-jem, vedno opravka s fonemom /u/, ki je lahko nezložni ali zložni, nimam v zvočniški lestvici glasu [u]. Trdovratno oklepanje znaka [u], kije značilno za tradicionalno jezikoslovje, je eden izmed možnih fonetičnih zapisov drugega glasu v padajočem diftongu, ali pa nezložnega [u] pred konzonanti ali za konzonanti na koncu besede, fonološko je /u/. VI. Tivadar se je v svoji raziskavi omejil na fonetično stran problema. Zato omenja v svojem povzetku mojih ugotovitev fonološke momente le mimogrede, včasih napačno in ne vseh. Tak pristop je povsem legitimen, ne more pa dati celotne podobe problema, ker ignorira jezikovni sistem. Ni dovolj, da imamo opis glasov, vedeti moramo, kako ti glasovi v sistemu funkcionirajo, kako se vežejo z drugimi glasovi in v kakšnem odnosu so do njih, ali so samostojni glasovi ali variante (alofoni) drugih glasov, in to katerih. Tako fonetično isti glas [v] drugače funkcionira v vzhodnoštajerskih narečjih (ne stoji samo pred vokali, ampak tudi za njimi in pred konzonanti) kot v osrednjih slovenskih, v prvih je vedno pripornik, zveneč (= [v]) ali nezveneč (= [f]). VII. Glede v-ja pred 5 in š (npr. vse, všij ) me Tivadar navaja takole: »Kot pravi Srebot Rejec, v slovenskem knjižnem jeziku ni pripornika zvenečega ali nezvenečega [w] ali [av], tudi ko je v najbolj soglasniški pripomiški poziciji pred /s/ ali /š/, sta (na sonagramski sliki), ‘pripora in nezvenečnost od /s/ ali /š/ in ne od samoglasnika /od variante fonema v/’ (241).« Kako je s tem? Kot sem že omenila, [u] zame ni varianta fonema /v/. - Medtem ko je v takih primerih kot Vpij! Vtisni!, to se pravi pred nezvenečim zapornikom, Tatjana Srebot Rejec, Še o fonemu /v/ in njegovih alofonih 45 bil vedno zveneči glas, sem imela pred priporniki redek primer (Glej sonagram Ju 8), ko ni bilo pravega zvena. Tu gre za zelo skrajšan /a/-jevsko obarvan /u/. Spoštovanega bralca prosim, da zaokroži ustnice kot za /u/ in potem z zaokro¬ ženimi ustnicami reče se (ne vse). Ustnice morajo torej biti v začetku besede zaokrožene in glasilke se ne smejo tresti. Kar bo izgovoril, bo zvenelo kot vse. Kako pride do tega? Pri govoru so govorila v stalnem gibanju. Rečemo en glas, mislimo že na naslednjega in govorila so, kolikor je to mogoče, že v legi za naslednji glas, govorimo o koartikulaciji glasov. Prekrivanje nastane na meji dveh glasov, ko nastopijo hkrati značilnosti prvega in drugega glasu. Čimbolj »stisnemo« besedo, čim krajše jo izgovarjamo, tem večje prekrivanja, tem daljša je faza, v kateri nastopata oba sosednja glasova hkrati. Formanti /u/-ja so tako vidni v začetku šuma pripomiškega /s/-ja. Tak izgovor je sicer možen, je pa zelo redek. Od vzglasnega /u/-ja so ostale le zaokrožene ustnice, priporniškost pa je /s/-jevska. Pred nezvenečimi zaporniki pa take koartikulacije ni (npr. Vpij! Sonagrama Ju 14 in 15). Začetek /p/-ja s popolno dvoustnično zaporo brez šuma in zvena ni možno izgovarjati /u/-jevsko, ampak je treba pred /p/-jem artikulirati popoln zveneči /u/, najsi je še tako kratek. VIII. Odnos /f/ - /v/, oz [v]. Fonem /f/ spada med nezvočnike in fonem /v/ med zvočnike. Nezvočniki v slovenščini in njihov fonološki status: /p/ - /b/, /t/ - /d/, /k/ - /g/; /c/ - [dz], /č/ - /dž/; /f/ - [v], /s/ - /z/, /š/ - /ž/, /h/ - [y]. Tako kot imajo vsi nezveneči nezvočniki svoj homorganski zveneči ustreznik, ga ima tudi /f/, to se pravi [v]. Do rabe ustreznega zvenečega para pride avtomatično pred zvenečim nezvočnikom (npr. glasba /glazba/, svatba /svadba/). Vendar večina teh po prilikovanju nastalih »alofonov« lahko nastopa tudi samostojno (npr. tlaka - dlaka, kos - gos, seva - zeva, fino - vino) in imajo zato fonemski status. Le [y] (npr. v h gozdu) in [dz] (npr. v Kocbek) ne moreta nastopiti kot samostojna glasova, ampak le kot zveneči položajni varianti (alofona) pred zvenečimi nezvočniki. Pri /c/, /f/ in /h/ zvenečnost ni distinktivna: ne glede na to, ali jih izgovarjamo nezveneče ali zveneče, pripadajo istemu fonemu. Kako je s tem [v]-jem, ki nastane iz /f/-ja po prilikovanju po zvenečnosti na meji besed pred zvenečim nezvočnikom, npr. v grof bo! Ta »nezvočniški« [v], položajna varianta, se obnaša kot tipičen nezvočnik in se pojavi pred konzonantom, kjer »normalen« /v/ sploh ne more stati. Psihološko ga naiven, to je fonetično neuzaveščen govorec/poslušalec dojema kot nekak /f/, kar je tipično za položajne alofone. Fonetično pa je enak zvočniškemu [v]-ju. Glas [v] torej v našem primeru pripada dvema fonemoma, zvočniškemu fonemu /v/ in je hkrati alofon fonema /f/, kar je v nasprotju z načelom dvosmerne enoznačnosti, ki ga je postavila klasična fonologija (glej tudi 1987: 51). Ta je omejila svojo pozornost na besedo in še ignorirala besedne zveze. »Olajševalna« okoliščina je, da pride do tega prilikovanja le na meji besed in to samo tedaj, če izgovorimo besedi res povezano. V tipu grof bo je alofon [v] fonema /f/ realiziran »šele« v medbesedni fonotaktiki, in ne v znotrajbesedni fonotaktiki. Izjema je Afganistan, ki ne more vsebovati 46 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 1, januar-marec fonema /v/, ker bi tedaj pričakovali ujevski alofon, temveč mora vsebovati fonem /f/. Alofon [v] te besede se po mojem pojavlja šele v hitrem govoru. Je pa beseda kot tuje zemljepisno ime povsem obrobnega značaja. Alofon [v] tipa grof bo torej ni na isti ravnini kot alofon [v] fonema /v/ v besedi vino. IX. Kolega Tivadar konča svoj članek s stavkom: »Fonetično in normativno nesporni sta zobnoustnična varianta [v] pred samoglasniki in polsamoglasniški (dvoglasniški) [u].« V osrednjih narečjih se v vsakdanjem govoru izobražencev [v] pred vokali »zrahlja«, po mestu artikulacije sicer ostane zobnoustnični, po načinu pa se mu pripomiškost zmanjša in postane aproksimant [v]. O tem sem pisala v Jeziku in slovstvu leta 1973/74. X. Kot stranski nehoten rezultat postanejo pravila v šolskih slovnicah o izgovoru črke v bolj preprosta in samo potrjujejo današnje stanje v razvoju slovenskega jezika. Mislim, da je zdaj po dvajsetih letih končno že čas, da tudi uradno jezikoslovje brez strahu sprejme, da imamo fonetično v besedah kot vprašati, vzeti, vse in želv opraviti z zložnim, nezložnim ali zložno nejasnim [u]-jem, ki spada fonološko k fonemu /u/ in ne /v/. Tudi Tivadarjevi sonagrami takoimenovanih [w] in [m] to potrjujejo. S tem se ne spremeni število fonemov v slovenščini, ampak le njihova razvrstitev. Navedenke Jakopin, France, 1955/56: O v in h v slovenski knjižni izreki. Jezik in slovstvo 1. 182-184. Srebot Rejec, Tatjana, 1973/74: Poskus kontrastivne analize slovenskega fonema /v/ z angleškim fonemom /v/. Jezik in slovstvo 19. 89-93. — 1975: Začetni in končni soglasniški sklopi v slovenskem knjižnem jeziku. Slavistična revija 23. 289-320. — 1981: On the Allophones of /v/ in Standard Slovene. Scando-Slavica 27. 233-241. — 1987: The Sound Systems of English and Slovene Compared: A Distinctive Feature Analysis. Linguistica 27. 47-60. — 1992: Initial and Final Sonorant Clusters in Slovene. Linguistica 32. 227-230. Tivadar, Hotimir, 1999: Fonem/v/ v slovenskem govorjenem knjižnem jeziku. Slavistična revija 47. 341-353. Toporišič, Jože, 1984: Slovenska slovnica. Maribor. — in dr., 1990: Slovenski pravopis. Pravila 1. Ljubljana. — 1975: Formanti slovenskega knjižnega jezika. Slavistična revija 23. 153-196. Sonagrami Besedilo je bilo posneto v studiih Radia Ljubljana leta 1980. Sonagrame sem napravila na tedanji Pedagoški akademiji v Ljubljani na sonagrafu znamke Kay, model 6061-B v širokofiltrski tehniki in kot prikaz amplitud. Visoke amplitude nezložnih vzglasnih [u]-jev pri nekaterih naših sonagramih so pri posebej kratkih realizacijah znak za zvočno polnost, ki je značilna za vokale. (Sonagrami pod amplitudnim prikazom so za naše preučevanje manj pomembni.) Govorci so: poklicna govorca na radiu Jernej Pikel in Slobodan Kaloper in pevsko izobraženi Tatjana Srebot Rejec, Še o fonemu /v/ in njegovih alofonih 47 Nace Junkar, tedaj študent slovenistike. Vsi govorijo kultivirano knjižno, kot se govori v Ljubljani. Nekaj splošnih podatkov o sonagramih. Prikazani sonagrami so pomanjšani. Na navpični osi so na robu sonagrama prikazane frekvence od 80 do 8000 Hz, na vodoravni pa čas. Navpične pravilno razporejene črte pomenijo tresenje glasilk (zven). Cisto nepravilno razporejena črnina npr. pri sičnikih in šumnikih pomeni šum. Temnejši vodoravni prameni v spodnji polovici sonagrama pomenijo (v glavnem) formante (= resonančne okrepitve), ki oblikujejo kvaliteto vokalov. Za to kvaliteto je najpomembnejši 2. formant. Za velame vokale - v nasprotju s palatal- nimi - je značilen 2. formant v nizkem frekvenčnem območju in od teh je /u/ najnižji (Toporišič 1975). Na sonagramih je dobro vidna zvenečnost, šumnost, trajanje posameznih segmentov in način artikulacije (samoglasniškost, pripor- niškost, zapomiškost); mesto artikulacij pa je na splošno teže razbrati. f < fr i e £ r j, t a V, iT xyao*ecTBeHHoro n3CJieflOBaHHH, I—II (Pariš: YMCA-PRESS, 1973), 104. Prevajalčeva opomba. 7 AjieKcaimp CojBKeHHitbiH, Oicjmaacb b r[exoBa, 162. - V nadaljevanju zapisujem številko strani ob navedku iz tega dela. 8 Oba, Čehov in Solženicin, sta rojena na jugu Rusije v pokrajinah, ki mejita druga na drugo: A. P. Čehov v Taganrogu v Rostovski pokrajini, A. I. Solženicin pa v Kislovodsku v Stavropoljskem območju. Prevajalčeva opomba. Vladimir B. Katajev, A. I. Solženicin o A. P. Čehovu - polemika ob zamolčevanju 75 Res je tudi, da se samo pisatelj, ki zastavlja besedi visoke zahteve (in A. I. Solženicin je takšen pisatelj), lahko obregne ob tisto, kar označuje pri Čehovu kot »leksikalni prekršek«, kot tisto, kar prekoračuje meje »leksikalnega ozadja« ali pa je napisano »v naglici, površno« ali »odveč«. Za temi opažanji profesionalnega pisatelja o posebnostih avtorske besede, o kompoziciji, o zgradbi povedi pri klasiku iz preteklosti se skriva tudi nekaj, kar je izredno zanimivo za nas kot bralce Solženicina - njegova sposobnost, da se kot živ klasik odzove na stvaritve drugega človeško neposredno kot bralec. Prav tako je očitno, da te zelo subjektivne in do neke mere pristranske sodbe (pri Solženicinu drugačne najbrž ne bi mogle biti?), ne osvetljujejo samo Čehova, marveč in predvsem tistega, ki te in take sodbe izreka. Predstavitve in razlage Čehova se tako pridružujejo doslej najbolj znanim, včasih nič manj pristranskim in subjektivnim mnenjem o Čehovu, ki so odmevale v odhajajočem stoletju. Kar hitro nam bo jasno, da so zapisi Solženicina o Čehovu in tudi njegov nastop ob odkritju spomenika temu ruskemu klasiku ob zunanji apologiji - polemični. Navzven - o tem, »kar pri Čehovu ljubim in cenim«. Po zamolčanju Čehova, domala brez jasne besede - tudi o tem, »kar po mojem Čehovu manjka«. Pa še o tem, »kje so slabosti Čehova«. Prav to je zbodlo navzoče pri odkritju spomenika. Spomenik so odkrili leta 1998 na dan, ko so v Moskvi slavili stoletnico MHAT, gledališča A. P. Čehova. Prisotni so namreč zaman pričakovali, da bo Aleksander Isajevič izrekel kako besedo, ustrezno temu svečanemu trenutku. A. I. Solženicin v razmeroma dolgem govoru o igrah Čehova dejansko ni povedal prav nič. Če upoštevamo značaj dogodka, potem so hvalnice noveli o stepi in prav takšne visoke ocene novel Polinka, Verica, Anj uta izzvenele kot neizrečene obsodbe zamolčanih Treh sester ali Češnjevega vrta. Tako se je polovica vsega, kar je ustvaril A. P. Čehov (po merilih, veljavnih zunaj Rusije pa celo tri četrtine), znašla zunaj tega, kar ceni A. I. Solženicin. Zakaj? Lahko si predstavljamo, kako so bili ob tem nastopu Aleksandra Isajeviča razočarani teatrski ljudje, še posebej zato, ker, kot vemo, to ni bil prvi takšen primer. Tudi Lev Tolstoj pa Ivan Bunin in Vladimir Majakovski so odkrivali v prozaiku A. P. Čehovu »edinstvenega umetnika«, 9 »enega iz dinastije Kraljev Besede«, 10 njegove dramatike pa niso sprejemali. Vendar ta primerjava ni povsem ustrezna. Lev Tolstoj je namreč pojasnil svoj odnos do dramatike A. P. Čehova z besedami: »Shakespeare je slabo pisal svoje igre, vi pa še slabše«. 11 Ivan Bunin je pripomnil, da »takšnih češnjevih vrtov 12 sploh ni«. 13 Vladimir Majakovski pa je 9 Iimnepehio u decedu c JlbeoM TojicmbiM. MocKBa, 1986, 209. 10 B. B. MaHKOBCKHH, flpa TexoBa, b: B. B. MasKOBCKHH, ITojmoe coSpamte couuHemri). B. 13 T., T. 1, MocKBa, 1956,273. "Besede L. Tolstoja, izrečene A. P. Čehovu, navajamo po izdaji: H. A. EyHHH, Cočpanue couuHenuu. B 5 t., T. 5. MocKBa, 1956,273. 12 1. Bunin seveda govori o višnjevih vrtovih, ker je tudi Buumeeuu cad A. P. Čehova samo ruski nasad višenj in ne v slovenskih prevodih ustaljeni prevod »češnjev vrt«. Prevajalčeva opomba. 76 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 1, januar-marec menil, daje »psihologiziranje« 14 tuje sodobnemu gledališču. A. I. Solženicin polemizira z zamolčanjem. Iz pripomb o posameznih novelah je razvidno, da A. I. Solženicin ne sprejema tistega, kar seje ustalilo kot obče priznano mnenje o A. P. Čehovu in kar mu štejejo za posebno zaslugo. Solženicin ne sprejema Čehova kot pisatelja, ki je upodobil značaj in predstavil miselnost ruske inteligence (v omenjenem govoru omenja to s pridržkom, da ceni to pisanje o inteligenci manj kot drago pri Čehovu). Tema 'A. P. Čehov in inteligenca oziroma inteligenca pri A. P. Čehovu' - je dejansko zapletena tema. Akademik Ju. S. Stepanov piše v svojem najnovejšem slovarju konstant ruske kulture o A. P. Čehovu kot o tipičnem vzorcu za ruskega inteligenta, ki da izraža bistvo ruske inteligence. 15 Vendar je to samo ena stran te teme. Malokdo med ruskimi pisatelji je tako dosledno in prepričljivo izrekal bridke, včasih kar prezirljive besede o »duhovno izprijenem ruskem inteligentu«, o slabostih in pregrehah ruske inteligence svojega časa kot ravno A. P. Čehov. A. I. Solženicin dojema to temo na poseben način. Najprej je prepričan, da naj¬ boljša dela A. P. Čehova ne obravnavajo inteligence, njegova najboljša dela naj bi bila tista, kijih A. Solženicin označuje kot »ljudska«. Takšna naj bi bila, na primer, novela Žalost {Točko), o kateri A. Solženicin med drugim zapiše: »Tu imaš pravega 'intelektualnega' pisatelja: njegov prepričljiv pogled od spodaj na vse te Peterburžane« (162), kar bi lahko pomenilo: »Se pravi, da so vaša iskanja resničnega Čehova napačna.« Potem pa odkriva v delih, ki dejansko govorijo o inteligenci in v katerih po njegovi sodbi »marsikaj zadeva pogubne poteze naše takratne inteligence«, »megleno 'čehovsko' tarnanje«. Novele »iz življenja inteligence« so »dokaj medle, s šibko kompozicijo« (163, 178). In potem še dodaja, kako »dežurno tarnanje prehaja iz novele v novelo, skozi desetine teh novel« (179). Pri vsem tem bralec niti ne ve, čemu naj bi se čudil v sodbah A. I. Solženicina, ali temu, kako ne opaža črte, distance, ki loči avtorja (A. P. Čehova) od junakov, pa naj bodo »tisti, ki tarnajo«, ali »tisti, ki ne tarnajo«, ne ocenjuje močnih, krepkih pripovedi o slabih ljudeh!« Tako lahko obravnava bralec, še posebej, če je umetnik, samo tisto, kar mu je tuje. Mnenja A. I. Solženicina o A. P. Čehovu so že izzvala neugoden odmev. A. M. Turkov v Čehovskem vestniku, piše, na primer, o tožilčevem tonu A. Solženicina, ki da ga spominja na najbolj surove in nepravične napade na A. P. Čehova tako za njegovega življenja kot v sovjetskem obdobju. 16 Zdi se, da ton, ki si gaje privoščil 13 GL: H. A. EyHHH, H3 He3aKOHneHHOH KHHrn o UexoBe, b: JlumepamypHoe nacnedcmeo. T. 68, MocKBa, 1960, 674. 14 Oznaka, s katero so v dvajsetih letih V. Majakovski in drugi avantgardni dramatiki prezirljivo označevali umetnost psihološke drame. 15 K). C. CrenaHOB, KoHcmaumu. Cnoeapb pyccKoii Kym>mypu. MocKBa, 1997, 647-660. 16 AHflpeft TypKOB, AneKccmdp CoMMemajbiH. OKyHaacb b UexoBe. '4exoecKuu eecmnuK, 1999, N« 4, 6. Vladimir B. Katajev, A. I. Solženicin o A. P. Čehovu - polemika ob zamolčevanju 77 A. I. Solženicin v razsojanju o tej temi pri A. P. Čehovu, ni naključen, čeprav tudi tu nadaljuje svojo polemiko z zamolčevanjem. A. I. Solženicin kvalificira dela A. P. Čehova v skladu s temami pisateljevega ustvarjanja in govori o delih »s cerkveno temo«, »judovsko temo«, »zaporniško temo« in »temo iz življenja inteligence«. Na prvi pogled ima takšna razdelitev del po temah značaj konservativnih literarnih vidikov. Dejansko pa A. I. Solženicin izpostavlja v množici čehovskih tem tisto, česar doslej ni temeljito obravnavala niti ruska literatura niti ruska zgodovina in kar nas teži tudi v današnjem življenju. A. I. Solženicin odkriva, da je A. P. Čehov vnaprej zaznal mnoge bistvene probleme Rusije in prepričljivo opozoril na ta ali oni »v današnji situaciji« aktualen problem. Tako naj bi v pogovorih kmetov v noveli Sreča zaslutil »pugačevsko globino«, ki naj bi se obdržala prav do konca prejšnjega stoletja in potem kmalu tudi izbruhnila navzven. »Opazil jo je, zaslutil, a ji nemara niti ni prisojal večjega pomena« (168). Solomon v noveli Stepa »še ni revolucionar. Vendar v njem tli silno sovraštvo - mogočna vzmet za obnašanje v prihodnosti. Iz takšnih Solomonov prihodnosti se bodo kmalu kar lepo razvili puntarski 'usnjeni plašči' vojnega komunizma in dvajsetih let« (171). Oddelek št. 6 naj bi bil preroška napoved »sovjetskih psihušk« (174). In tako naprej. Toda ob priznanju zgodovinske prodornosti A. P. Čehova se skorajda hkrati pojavi kopica očitkov na račun Čehova. Ti očitki zelo opazno ponavljajo standardni skupek obtožb, naslovljenih tako na rusko literaturo kot še posebej na Čehova. Prvi očitek zadeva odvečno kritičnost. O Oddelku št. 6 A. I. Solženicin med drugim pravi: »Povsod naokoli provincialno mesto kot eno samo ostudno gnezdo. Spet eno skaženo razkritje. Zarisovanje spak, ki ga je začel Gogolj in se je potem skotalilo do Gorkega, prevzel pa gaje tudi Bunin, seje znašlo tudi pri Čehovu [...]. To je bilo takrat nekakšna družbena epidemija« (174). O Rothschildovi violini pa je zapisal: »S to novelo se Čehov še naprej vključuje v 'razgaljanje ruskega življenja', ki je še vedno tarnajoče in že zdavnaj zastarelo« (174). In tako naprej, in tako naprej ... Tako so obtoževali rusko literaturo zaradi grehov kriticizma in razgaljanja napak Vasilij Rozanov, Ivan Bunin in drugi, čeprav so morali (na drugih mestih) priznati nujnost in upravičenost te kritičnosti. Tudi A. I. Solženicin v svojih zapisih priznava ostroumnost marsičesa, o čemer je pisal A. P. Čehov, ob noveli Kmetje pripomni: »Koliko je bilo takšnih brezglavosti - od carja do carja« (176). Sicer pa je presenetljivo, da A. Solženicin v svoji kritični obravnavi novele Kmetje, podobno kot pred njim Lev Tolstoj in Sergej Jesenin, ni opazil, da na koncu fraze »Poberi se.« policijskega izterjevalca, ki je kmetom zaradi neplačanega davka pobral še zadnji samovar, ne stoji klicaj, marveč pika. Tu bi namreč pisatelj A. I. Solženicin res lahko pripomnil: »Kakšno mojstrstvo!« Naslednji očitek, ki ga A. Solženicin nameni A. P. Čehovu, govori o tem, da v njegovem pisanju niso prikazane pozitivne sile ruskega življenja. »Mar Čehov sam čisto iskreno nikjer v Rusiji ne vidi delavnih ljudi, modrih in energičnih 78 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 1, januar-marec graditeljev, ki edini zagotavljajo obstoj države; so ga na to napeljali socialni voditelji in prejšnji pisatelji?« (177) Ta očitek opozarja, da Čehov ne pozna pozitivnih junakov, ki naj bi utelešali najboljše potenciale ruskega življenja. V različnih obdobjih so se v tej zvezi obregnili ob A. P. Čehova - naturalist Pjotr Boborikin, 17 ki je v povesti Vasilij Tjorkin predstavil pozitivnega trgovca, potem monarhist Ivan Solonjevič, 18 ki je sodil, da slabiči Čehova pač ne bi mogli zgraditi tako mogočne države kot je Rusija, pa še socialistični realist Aleksander Fadejev, 19 kije ugotavljal, da so navsezadnje tudi v času Čehova živeli v Rusiji pravi Mičurini, pa še pisatelji gorkovskega kova in voditelji leninskega kova, Čehov pa ni upodobil nobenega podobnega junaka. Ob vsem tem se lahko samo vprašamo, kaj se je zgodilo z vsemi temi pozitivnimi junaki Boborikina in Fadejava, pa še to, in to je poglavitno: ali odlikujeta avtorja teh pozitivnih junakov tista prvinska moč in požrtvovalnost, ki sta neločljivo povezani z avtorjevo podobo cehovskih stvaritev? Nazadnje je tu še tista poglavitna obtožba, ki spremlja ustvarjanje A. P. Čehova iz časov kritikov Nikolaja Mihajlovskega in Aleksandra Skabičevskega in ki toži, da Čehov ne pozna združujoče ideje in da v njem ni filozofske globine. Tu A. I. Solženicin pozablja na spor z Varlaamom Šalamovim in na njegov ugovor (morda pa spet o obojem molči in vztraja pri svojem videnju) in na vprašanje: »Najbrž ni naključje, da Čehov ni napisal niti enega velikega romana?« odgovarja: »Za romaneskno obzorje, za romaneskno razsežnost - so nujne vodilne misli. [...] On pa nima obče, vodilne, velike izvirne misli, ki bi sama na sebi terjala romaneskno obliko« (178) Nesmrtni narednik Nikolaj Mihajlovski je že spet tu! Tudi on je bil pripravljen priznati A. P. Čehovu lakoničnost in impresionizem, vendar mu je odrekal tisto, kar je štel za poglavitno in nujno v literaturi: občo idejo. Odtod misel (na katero vnovič namiguje zamolčanje A. I. Solženicina), da Čehov ne pozna filozofske globine in da torej nima kaj povedati o večnih vprašanjih. Globina je samo pri F. M. Dostojevskem, pri njem se lahko poglobimo prav do dna teh vprašanj. V zapisu Poglabljajoč se v Čehova A. I. Solženicina že sam naslov nakazuje, da kakih posebnih globin pri Čehovu ne moremo pričakovati. Ob tem bi se morda spomnili, kako drugače je dojemal A. P. Čehova Thomas Mann, ko ga je pretresla novela Dolgočasna zgodba s prodornim vpogledom pisatelja, ki še ni dopolnil trideset let, v skrivnosti starosti. 20 O Dolgočasni zgodbi v zapisih A. Solženicina ne zasledimo niti besedice; ali mu je tudi drama staranja nekaj povsem tujega? Domala nobenega odmeva ni deležna pri A. Solženicinu (za razliko od Vladimira Nabokova 21 ) novela Dama s psičkom. 17 GL: A. M. MyapoB, II. Eo6opHKHH b nepermcKe c A. A. H3Maftji0BbiM. H3eecmuH A3ep6aud3icaHCK0Z0 ymteepcitmema. T. 8-10. ItpHJioaceHHe. EaKy, 1927, 22. 18 Gl.: HBaH CcmoHeBm, Hapodnm Monapxux. MocKBa, 1991, 164. 19 GL: A. A. OaaeeB, O HexoBe, b: A. A. OaaeeB, Cočpamte conunenuu. B 7 T. T. 6, MocKBa, 1971, 536. 20 ToMac MaHH, Cjiobo o ^eKOBe, b: ToMac MaHH, CoSpanue commeHuu. B 10 t., T. 10, MocKBa, 1961, 525. 21 BnaUHMHp HaSoKOB, JleKtpm no pyccKoii jiumepamype. Mooraa, 1996, 330-338. Vladimir B. Katajev, A. I. Solženicin o A. P. Čehovu - polemika ob zamolčevanju 79 O religioznosti A. P. Čehova govori v duhu Borisa Zajčeva 22 in poskuša dokazati, da Čehovu religioznost ni bila tuja, vendar mu nekako očita, da v njegovih delih ni vidnih znamenj religioznosti. Novela Arhierej A. Solženicinu ne ugaja, ker da ne obravnava profesionalne plati junakovega življenja. V čustvih in razmišljanjih kakor da noče videti občečloveških potez. Pri tem pozablja, daje za A. P. Čehova vprašanje o obstoju Boga, kot je znano, »posebno« vprašanje, ki ga ne kaže obravnavati v literaturi. 23 Novele Študent pa A. Solženicin sploh ne omenja, čeprav se A. P. Čehov ravno v njej najbolj razvidno dotika religioznih problemov. Nasploh bi lahko zapisali, da A. I. Solženicin ob vseh poklonih, ki jih namenja posameznim novelam A. P. Čehova, prihaja do sklepa, ki pravi: »Ni res, da je Čehov pesnik inteligence. V novelah in povestih o inteligenci naletimo tudi na razredčenost pripovedi, na prevzeto in tuje. Ni mu pa enakega v prikazovanju meščanskih tipov. Tu so tudi njegovi naj višji jezikovni uspehi« (182). V sodbah A. I. Solženicinu zasledimo torej nekakšno grenkljato suvorinsko vrednotenje Čehova (ponovil jo je tudi Vasilij Rozanov), ki zatrjuje: » To je pesnik srednjega stanu. Ni¬ koli ni bil velik pisatelj in tudi ne bo«. 24 Minilo je že skoraj stoletje, v katerem živa prisotnost umetnosti A. P. Čehova v svetu zavrača takšne in podobne ugovore in se ne sklada z njimi. A. I. Solženicin je v svojih zapisih o A. P. Čehovu dejansko označil predvsem samega sebe, ko je poudaril tisto, kar mu je blizu in kar ga privlači (kar pa samo deloma ustreza resničnemu A. P. Čehovu); tudi v teh zapisih je ostal zvest samemu sebi in brez občutka za kompromis opredelil, kar mu je tuje v literaturi in v ruski zgodovini. Interpretacija A. I. Solženicina je daleč od običajne interpretacije. Nastop A. I. Solženicina je nastop pisatelja, ki želi biti prerok in učitelj, kot sta to bila pri vrednotenju Antona Pavloviča Čehova Lev Tolstoj in Maksim Gorki. Pisatelj, kije že za življenja postal mitični junak, o katerem prevladuje v domovini mnenje, daje dokazal, kako literatura neposredno vpliva na življenje in s svojim učiteljstvom in preroštvom zlomi Leviatana in Goljata, razruši državo in družbeni sistem, in kako on sam lahko mobilizira tisoče, ki verujejo vanj, ne more ostati ravnodušen do vsega, kar se dogaja okoli njega, ne more pustiti na miru v umetnosti tistega, ki je drugačen kot on in ki zavestno ne pridiga in ne podučuje. Ko odložimo zapiske A. Solženicima, se morda vprašamo, komu bo čas dal prav, kdo bo vir zanimanja bralcev prihodnjih obdobij? Ali se ne skriva v neskladju in ljubosumnem nesoglasju teh dveh tako različnih pisateljev tudi v prihodnosti večni krogotok zgodovine svetovne literature? Iz ruščine prevedel Ciril Stani. 22 EopHC 3aitiieB, x Jexoe. JIumepamypHcm 6uoepa(pm. Hbio-HopK, 1954, 68, 88, 103 h ap. 23 Gl.: B. E. KaraeB, Ilpo3a *iexoea: npočjieMbi UHmepnpemai^uu. MocKBa, 1979, 141-218. 24 Gl.: H 3 aHeBHHKa H. JI. IIJeraoBa. JlumepamypHoe nacjiedcrmo. T. 68, 485. B. B. Po3aHOB, Ham »AHToma TeKOB«, b: B. B. Po3aHOB ,Mucnu onumepamype. MocKBa, 1989, 299. 80 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 1, januar-marec PE3IOME ^Be ny 6 jniKaitHH A. H. CoJi*eHHittma (»Hobbih Miip«, 1998, Na 10; »^IexoBCKHH BecTHHK«, Na 3, 1998) no-HOBOMy npeflCTaBJiaiOT ero OTHomemie k T IexoBy. MHoruM b tfeoBe oh BocxHmaeTca, bh^ht h xoneT oGmchhtb b HeM MHoroe, He npHBJieKinee BHHMaHne Apyrnx. OcoGemto HHTepecHBi 3aMeHaHHa 06 oco 6 eHHOCTax aBropcitoH penn, o KOMn03HU,HH, O CTpOeHHH